Anton Repnik, V gostilni, 1964, olje na platno, 66 x 86 cm, zbirka KGLU Anton Repnik, Golob miru, 1965, olje na platno, 65,5 x 82,5 cm, zbirka KGLU Kazalo Marko Košan HUGO WOLF IN SLOVENCI Pogledi na skladatelja, njegovo delo in osebnost nekoc in danes . . . . . . . . . . . . 4 Nika Hölcl Praper DEVEt MESECEVS HUGOM WOLFOM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .8 Janez Križan AFOrIzMI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .22 Janez Križan NADArJENOtrOK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Janez Križan (NE)HUMOrESKA, BABICA OzDrAVELA, PrAVDArJI . . . . . . . . . . . . 23 Janirifel zAKAJNESMEMSMrDEtIPO cEBULI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .24 Janirifel KNJIGA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .25 Iva Potocnik LEBDENJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .27 Živa Škrlovnik KLJUN cOLNA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29 Karla zajc Berzelak GUStI StrIDSBErG – KLArA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .31 Mirko Osojnik VSEBArVELJUBEzNI Poti bratov Kuhar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .40 Vzporedni svetovi bratov Kuhar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .51 Karla zajc Berzelak POHOrSKE LJUBEzNI v Odsevanjih št . 113/114 – z ljubeznijo in za njo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .52 Helena Merkac KOrOŠKE IzDAJE KNJIG V SAMOzALOŽBI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Mirko Osojnik PISANE UStVArJALNE VzPOrEDNICE NIKA r . KOLArJA . . . . . . . . 56 Marko Košan ANtON rEPNIK (1935–2020) Dopolnjeni likovni album šegavega kronista cloveške komedije življenja . . . . . . 60 Miran Kodrin, Alijana tertinek JENKOVI NAGrAJENCI v anagramnih stavkih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Urošzavodnik zEBrA Festival animiranega filma “tretjic” . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74 Uroš zavodnik SHOtS 2020 – 5 let vzponov s filmskimi ustvarjalci širom sveta . . . . . . . . . . 76 Katarina Hergold Germ ODKrItJE SPOMINSKE PLOŠcE ob 100 . obletnici rojstva akademskega slikarja Karla Pecka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .78 Stanka Blatnik MODrI rEK’LCHommage Karlu Pecku ob 5 . obletnici D .tajla . . . . . . . . . . 79 Miša Javornik Literarno-pogovorni vecer v spomin Ivanki Hergold . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 LEPOSLOVJE PRILOGA FOtOESEJ AFORIZMI PROZA ESEJIStIKA KNJIžNE OCENE LIKOVNA PRILOGA KULtURA HUGO WOLF IN SLOVENCI Pogledi na skladatelja, njegovo delo in osebnost nekoc in danes Letos mineva trideset let, odkar je ob 130-letnici rojstva leta 1990 Hugo Wolf prvikrat sploh vstopil v širšo kulturno zavest Slovencev ne le s prireditvami v roj­stnem mestu in imenitno muzejsko razsta­vo v Koroški galeriji likovnih umetnosti (ob pomanjkanju vedenja o skladateljevem življe­nju in delu med domaco stroko je imeniten vpogled v življenjsko zgodbo genialnega skladatelja tedaj pripravila dunajska muzi­kologinja dr. Margarete Saary), temvec tudi Hugo,1862 s slavnostnim koncertom v osrednjem slo­venskem kulturnem hramu, v Cankarjevem domu v Ljubljani. Ko je leta 1994 Televizija slovenija po scenariju muzikologinje Jasne Novak Nemec posnela še odlicen dokumen­tarni film o Wolfovem življenju z naslovom Poklican in izbran, se je zdelo, da so bile nek­danje zamere in zlorabe Wolfovega imena za potrebe nacionalisticnih politicnih nasprotij pozabljene in v duhu prepoznavanja sticnih tock kulturnih tradicij posameznih narodov v novi stvarnosti združene Evrope dokoncno pospravljene v ropotarnico zgodovine. A so se nekdanji pomisleki izkazali za trdovratnej­še, kot je bilo pricakovati. Slovenj Gradec je sicer prepoznal kulturno-turisticni potencial dejstva, da se je v hiši ob nekdanjih južnih mestnih vratih srednjeveškega mestnega jedra rodil svetovno znani skladatelj, najve­cji mojster poznoromanticnega samospeva, a je po prvem vseslovenskem navdušenju ob številnih objavah Leskovarjevih doka­zov o slovenskih koreninah rodbine Wolf (Vouk) in medijskih odmevih nanje ostal v svojih prizadevanjih slejkoprej osamljen. Ob stoletnici Wolfove smrti leta 2003 je slovenjgraško Društvo Hugo Wolf pripravi­lo razstavo v Koroškem pokrajinskem muze­ju, nato pa je skozi vse leto sodelovalo na pomembnih dogodkih in festivalih v Avstriji (Linz, Šentpavel), Nemciji (Freising), Švici (Fribourg) in Italiji (Como) ter uspešno promoviralo Wolfove slovenske korenine in popravljalo v tujini zmotno uveljavljeno mnenje, da je bil Hugo Wolf rojen nekje na Avstrijskem (kar v ožjem geografskem in zgodovinskem kontekstu sicer drži, saj je bilo slovensko ozemlje do konca prve svetovne vojne del avstrijske monarhije). Izven Slovenj Gradca se takratne obletnice niso spomnili nikjer, niti v Mariboru, kjer je Wolf obisko­val gimnazijo in napisal prva glasbena dela. Podobno se je godilo tudi ob praznovanju skladateljeve 150. obletnice rojstva leta 2010, ko smo se v Slovenj Gradcu že pripravljali na temeljito prenovo rojstne hiše in postavi­tev spominskega muzeja. Ta je v celoti zaži­vel v casu partnerskega sodelovanja Slovenj Gradca v projektu evropska prestolnica kul­ture Maribor 2012, ko je v rojstni hiši med drugim potekalo tudi Prvo mednarodno solo­pevskotekmovanjeHugoWolf. Izjemen uspeh prireditve, ki jo je vodila ugledna mednaro­dna žirija, je v duhu nacrtovanja vecletnih oziroma trajnih projektov (razvoj kulturnih potencialov je glavni cilj projekta evropska prestolnica kulture) botroval ideji o triletnem ciklusu tekmovanja, vendar ga Ministrstvo za kulturo republike slovenije niti v okviru rednih razpisov niti drugace, kljub relativ­no skromnim financnim pricakovanjem, ni prepoznalo in podprlo. Zato je je bilo toli­ko vecje presenecenje, ko se je državna kul­turna politika odzvala v letošnjem letu in ob 160-letnici rojstva razglasila nacionalno Wolfovoleto. V praznovanje, ki ga kot varuh Wolfove rojstne hiše vodi Koroški pokrajinski muzej, so se ob ustrezni podpori Mestne obci­ne slovenjGradec vkljucile tudi najvišje pro­tokolarne institucije na celu s predsednikom države, ki je bil slavnostni govornik na osre­dnji prireditvi 30. avgusta 2020 in že s prvim stavkom svojega nagovora, ki se je glasil: Hugo Wolf je bil Nemec, pred obcinstvom v dvorani in gledalci neposrednega prenosa prireditve na nacionalni televiziji znova obu­dil in izpostavil nacionalni kontekst ter nas na ta nacin vrnil v odmaknjene case, ko je bil Hugo Wolf kot izbrani predstavnik nem­ške kulture na slovenskih tleh, zlasti še, ker ga je kot takšnega v casu pred prvo svetovno vojno razglašala tukajšnja nemška skupnost, za Slovence vselej, zlasti pa še v casu boja za narodnostne pravice vsaj sumljiv. Sprejem Wolfove glasbe je bil že pred prvo svetovno vojno in kasneje odvisen od politicnih in splošnih kulturnih okolišcin. Navdušenje nad skladateljem Wolfom je bilo v domeni nemških ljubiteljev glasbe, ki so ga, resnici na ljubo, predvsem zlorablja­li z namenom, da bi na ta nacin dokazova­li prevlado nemške kulture na slovenskih tleh. Med letoma 1904 in 1910 je bil Wolf promoviran kot pravi modni skladatelj, saj niso izvajali le njegovih samospevov, tem­vec z izjemo opere tudi njegove zborovske, komorne in simfonicne skladbe. Wolfova dela so bila zato že zelo zgodaj in pogosto na programu nemško orientirane Filharmonicne družbe v Ljubljani in Glasbenega združenja v Mariboru in Celju, medtem ko jih na kon­certih slovenske Glasbene matice in koncer­tih slovenskih pevcev in pevk ni bilo mogoce najti. A kljub temu ni bil povsem spregledan: slovenska strokovna glasbena srenja mu je priznavala umetniško vrednost, obcudovali so njegov genij in ga postavljali za zgled. O tem prica clanek Gojmira Kreka, pionirja slovenske modernisticne glasbe, ko pravi: »Dovršenost, s kakršno je izrazil najbolj tenkocutna pesnikova obcutja in custva … individualna globina, s katero je za vsako pesnikovo razpoloženje našel znacilno glasbeno formo … Ob vseh novostih in sijajnostih bogatih idej in izraznih sredstev ni slutiti nikakršnega pogledovanja po zuna­njih ucinkih … ob vsej zapletenosti tehnic­nega aparata je moc slutiti božansko pre­prostost intuicije – cudeža za vsakogar, ki verjame!«1 Posebej zanimiva se zdi primerjava Wolfovega odmeva med Slovenci z Ipavci, ne le zato, ker obe rodbini izhajata iz Šentjurja pri Celju, temvec predvsem zato, ker so bili brata Gustav in Benjamin ter Gustavov sin Josip prav tako skladatelji samospe­vov, a drugace kot Wolf v svojem casu lju- HugoWolf bljenci slovenskih glasbenih navdušencev.2 Nekoliko manj to sicer velja za Josipa Ipavca (1873–1921), saj je pri uglasbitvah podobno kot nekoliko starejši slovenjgraški sodobnik posegal po liriki nemških pesnikov. Šentjur je bil v drugi polovici 19. stoletja le manjši trg, a v nasprotju s Slovenj Gradcem zave­den slovenski kraj, k cemur so v veliki meri pripomogli prav Ipavci. Hugo Wolf rojstnega kraja ni prevec maral, v nasprotju s svojim sedemindvajset let mlajšim pesniškim roja­kom, ki je bil doma nasproti Wolfove rojstne hiše, pesnikom Ernstom Gollom, za katere­ga je bil Slovenj Gradec »moje staro doma­ce gnezdo! … Strahotno ga imam rad in bi se še vedno rad valjal v njegovem mehkem perju.«3 V casu nacionalne prebuje manj­ših narodov pod avstroogrsko cesarsko in kraljevsko krono so se odnosi med Nemci in Slovenci še posebno zaostrili prav na Spodnjem Štajerskem, kjer se je kot izrazi­ta trdnjava nemštva skušalo ohraniti Celje. Tamkajšnji Nemci so po letu 1880 ognje­vito odklanjali zahteve po enakopravno­sti slovenskega jezika kot neupravicene in poudarjali, da morajo kulturno dominantni Nemci imeti vodilno vlogo v državi. Zaradi zahtev po slovenskih vzporednicah na nižji gimnaziji v Celju je leta 1893 celo padla vlada na Dunaju, dogajanje na Spodnjem 1 Gojmir Krek, Hugo Wolf in slovenci, v: Novi akordi XI, št. 3, 1910. 2 Glej prispevek z naslovom Vsa krajina je utrip duše … Hugo Wolf – sodobniki in nasledniki, ki ga je na simpoziju ob 140-letnici rojstva Huga Wolfa predstavil znani slovenski muzikolog dr. Primož Kuret (zbornik simpozija, urednik Branko Cepin, Društvo Hugo Wolf slovenj Gradec, 2001). 3 Ernst Goll, V trpki deželi cloveka (Im bitteren Menschenland), Slovenj Gradec, 1997, str. 103. Štajerskem pa je bilo v središcu pozornosti celotne monarhije. Dogajanje je komentiral tudi Wolf, ko je v pismu sestri Käthe 17. juni­ ja 1897 zapisal: »Kolikor te poznam, si tudi ti mocna nasprotnica slovenskih posegov v nemško trdnjavo Celje …« Wolf sam je mesto ob Savinji prvic obiskal leto kasneje in tedaj obiskal tudi posestnika Moritza Sallnerja v Vojniku. Za gradnjo temeljnega kamna za t. i. Nemško hišo v Celju (gradili med 1900 in 1906) je poklonil eno izmed treh svojih uglasbitev Michelangelovih pesmi (Wohl denk‘ ich oft). V boju za nemško Celje so se tedaj angažirali številni nemški skladatelji, me drugimi Richard Strauss, Johann Strauß mlajši, Wilhelm Kienzl in Peter Cornelius.4 Wolf, 1881 Hugo Wolf se svojih slovenskih korenin ni zavedal, doma so itak govorili nemško. Slovensko se je moral nauciti v osnovni šoli, kar dokazujejo njegova spricevala (resnici na ljubo se ni posebno odlikoval, a tako je veljalo tudi za vecino drugih predmetov). Kasneje mu slovenšcina ni bila vec potreb­na, saj se je docela vživel v nemško kulturno sfero, zato ni presenetljivo, da se je odzval, kot smo zapisali zgoraj. Ce se še enkrat ozremo k Josipu Ipavcu, moremo ugotoviti, da ga je podobno kot Wolfa vleklo v svet, a se mu je ta odmikal, oba pa je zaznamovala ista zla usoda, ki ji nista mogla ubežati. Njun mlajši sodobnik, prav tako štajerski rojak skladatelj Anton Schwab je v spominih na Josipa Ipavca zapisal: »Žalostno je, da je moral deliti pre­tragicno usodo nekega drugega spodnješta­jerskega komponista, ki uživa svetovno slavo, Hugona Wolfa, rojenega v Slovenjgradcu.«5 Wolf je umrl v umobolnici, Josip Ipavec je vegetiral in umrl doma, tako rekoc na seni­ku. Wolfa so podpirali prijatelji, Ipavec jih skoraj ni imel. Wolfov opus so še za casa nje­govega življenja obcudovali, Ipavceve pesmi so se po njegovi smrti deloma porazgubile.6 Z nekoliko vecjo uravnoteženostjo so Wolfa sprejemali v casu po prvi svetovni vojni, ko je za strokovnjake ostal nesporna avtoriteta, medtem ko je nekoliko težje pro­drl v zavest širše publike. Tudi v rojstnem mestu so se sredi dvajsetih let preteklega 4 Fritz Zangger, Künstlergäste, Cilli – Celje, 1933, str. 136. 5 Anton Schwab, Ipavci in jaz, v: Zbori,Glasbeno-književnapriloga IV, Ljubljana, 1928, str. 26. 6 Dr. Primož Kuret, v naveden prispevku simpozija, glej op. 2. stoletja razvnele polemike ob ideji poime­novanja ulice po slavnem skladatelju: šte­vilne pobude so tik pred realizacijo vselej propadle. Po smrti Hugove sestre Adrienne leta 1923 je hišo na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu kupil šoštanjski usnjar Woschnagg, njihov daljni sorodnik, bržkone zato, da bi ostala v nemških rokah, kot je zapisal Wolfov biograf Frank Walker,7 v njej pa je do smrti leta 1938 živel Hugov najmlajši brat Gilbert. Med drugo svetovno vojno, v casu okupacije in v servilnem raziskovanju vsega, kar je bilo v teh krajih nemškega, se je nad Wolfovo zapušcino navduševal glasbeni uci­telj Hans Wamlek s Ptuja in se odlocil, da v rojstni hiši postavi spominski muzej. Wolfa so tedaj agresivno prepoznavali kot „cisto­krvnega“ nemškega skladatelja, zato so idejo sprejeli z navdušenjem. Otvoritev zbirke in koncertne dvorane v nadstropju Wolfove družinske hiše na Glavnem trgu je bila 25. septembra 1943. Nacionalisticnemu vzdušju so dvigovali temperaturo v lokalnih nacistic­nih organizacijah ter casopisju in slovesnost je v senci kljukastih križev in brezštevilnih nacionalsocialisticnih zastav dobila politicni predznak. Prav ta politicni kontekst pa je bil bržkone tista kaplja cez rob, ki je že v pomla­dnih mesecih 1945 podžgala reakcijo tistih, ki so po osvoboditvi prevzeli oblast. V navalu jeze so unicevali vse, kar je bilo nemško, tudi v muzeju je ostalo le malo kaj. Spominsko plošco iz leta 1903, ki so jo v letu skladate­ljeve smrti darovali clani dunajskega Društva HugoWolf, so odstranili, nato pa jo je v kleti župnišca pod navlako dolga leta skrival sve­tovljanski župnik Jakob Soklic, da bi naza­dnje po Leskovarjevi zaslugi našla spodob­no, a zgolj zasilno mesto na notranjem dvori­šcu hiše. Nekaj dragocenega gradiva je prav tako za veliko let obležalo na zaprašenem podstrešju Pokrajinskega arhiva v Mariboru, ostalo pa se je izgubilo neznano kam. In le srecno nakljucje je pripeljalo do tega, da se je na nekem zapušcenem ptujskem podstrešju našel preostanek Wamlekovega arhiva, ki ga je najprej hranil Jože Leskovar, nato pa so ga uredili in strokovno zavarovali v Koroškem pokrajinskem muzeju. Nad Wolfovim spomi­nom je bila izrecena kulturna anatema, zato 7 Frank Walker, HUGO Wolf, a Biography, Alfred A. Knopf, New York, 1952. so imeli precejšnje težave z oblastjo tudi zanesenjaki med slovenjgraškimi izobražen­ci, ki so leta 1960 ob stoletnici rojstva poskr­beli za spominsko plošco na procelju hiše, akademski slikar Karel Pecko pa je prispeval še reprezentancen Wolfov portret, ki odtlej visi na odru dvorane današnjega spominske­ga muzeja. V nekdanjem domovanju Wolfovih na slovenjgraškem osrednjem trgu se je od leta 1953 dalje v neprimernih in premajhnih pro­storih stiskala slovenjgraška glasbena šola, s cimer se je na svojevrsten nacin sicer ohra­njala vseprisotna glasbena kulisa skladate­ljevega spomina. Po dolgih letih nacrtovanja se je nato leta 2011, na predvecer projekta evropske prestolnice kulture Maribor 2012, koncno uresnicila zamisel o ureditvi spo­minskega muzeja in mednarodnega doku­mentacijskega centra, v okviru projekta Zrcaljenjepodob –oživljeni zvenpreteklosti pa je bila obnovljena tudi koncertna dvorana, ki je osrednje prizorišce programov uveljavlje­nega koncertnega cikla Wolf povezuje. Kot protislovna ironija, a z dobrim prizvokom, ki briše ideološka bremena preteklosti, se je tako uresnicila Wamlekova vizija iz leta 1943, ko je v neobjavljenem pismu Edmundu Hellmerju, Wolfovemu prijatelju, prvemu uredniku skladateljevih glasbenih del po smrti in soustanovitelju Društva Hugo Wolf na Dunaju, zapisal: »Vsi si vendar prizadeva­mo, da bi v Wolfovi rojstni hiši nastal ogleda vreden muzej. Takšne so moje sanje!« Zadovoljivo ohranjeni ambient mešcan­ske hiše na Glavnem trgu 40 je ponudil imenitno iztocnico za postavitev spominske zbirke v interierju bivalnega okolja s konca 19. stoletja. Arhitekturni okvir v spomeni­ško zašcitenem mestnem jedru je dobil žlah­tno fasadno preobleko, v nadstropje med oknoma se je vrnila spominska plošca, na Wolf, 1884 dvorišcu so obnovili odprti mostovž (gank). Z manjšimi obnovitvenimi posegi v notranj­šcini je nadstropje v treh sobah ponudilo prostore za postavitev ambientalno zasno­vane razstave, ki predstavlja Wolfa skozi vse znacilne etape njegovega intenzivnega, eks­travagantnega in tudi tragicnega življenja, s posebnim poudarkom na otroštvu v Slovenj Gradcu ter na pripovedi o življenjskih okoli­šcinah v družini in rojstnem mestu, v kate­rem sta dolga stoletja, vecinoma v sožitju, živela drug ob drugem dva naroda ter se medsebojno oplajala. S tem pa se, kljub dokazom o slovenskih koreninah rodbine, noce vzbujati vtisa, kot je nekoc zapisal pokojni profesor Marjan Lipovšek, da dvomimo v njegovo pripadnost nemškemu glasbenemu svetu, ki pomeni njegovo pravo izhodišce. Kot rojaki se tudi Slovenci klanjamo njegovemu spominu, v cast nam je, da lahko štejemo genialnega ustvarjalca med tiste, ki so izšli iz naših krajev, medtem ko sodi njegova glasba v zakladnico evropske glasbene kulture, ki v skupni evropski domovini postaja še bolj last vseh, ki v njej živijo, nam, ki živimo v srcu kontinenta, na križišcu kulturnih in vsakr­šnih poti, pa celo vec, saj nam lahko z uni­verzalnim jezikom glasbe predstavlja most k dobremu razumevanju in sodelovanju ter kozmopolitsko prispeva pomemben kamen­cek v mozaik svetovne kulturne zakladnice. Marko Košan, predsednik Društva Hugo Wolf Nika Hölcl Praper Devet mesecev s Hugom Wolfom Že sto šestdeset let se Vouk pritajeno giba po mestu. Vse okrog hiše ob južnih vratih do Mislinjske Dobrave se nizajo mitski kraji divjaka, »spominki« njegovih muk, uporov in poželenj. Imenovala ga je Hugo, iz starobesednega Hugiz – um, duh ali duša. Najbrž le mati v svojem sinu ni zagledala norca ali genija, ampak »te deške oci«. Iz vsake dalje. Andenken Ich denke dein, wenn durch den Hain der Nachtigallen akkorde schallen! Wann denkst du mein? Ich denke dein im Dämmersche in der abendhelle an der schattenquelle! Wo denkst du mein? Ich denke dein mit süsser Pein, mit bangem sehnen und heissen Tränen! Wie denkst du mein? O denke mein bis zum Verein auf besserm sterne! In jeder Ferne denk ich nur dein! (F. von Matthison) Spominek spomnim se nate, kadar se skoz gaj razlegajo akordi slavca! Kdaj se ti spomniš name? spomnim se nate v vecernem prvem mraku! Kje se spomniš name? spomnim se te s sladko bolecino, s tesnobo, s hrepenenjem in z vrocimi solzami. Kako se me spominjaš? O spominjaj se me do združitve na najboljši zvezdi! Vsepovsod mislim le nate! (Prost prevod Marijan Mikic) Velike reci zahtevajo, da o njih molcimo ali pa govorimo z velicino, se pravi cinicno in nedolžno. (F. Nietzsche) 30. januar 2020 Predstavitev priložnostne poštne znamke Hugo Wolf Prva poštna znamka je bila izdana dvajset let pred rojstvom Huga Wolfa. Izbrana je bila glava kraljice Viktorije. Ugled, veljava, spoštovanje in hvala. Novodobno pravilo pravi, da lahko ta vrsta priznanja dobi priložnost le po smrti. Kratka senca slave. 8 ODSEVANJA 115/116 Želiš, da množica bi dala ti priznanje? Nikar! Ves hrup pohval premine kakor dih. Do kod sega minljivo? Trajaš leta, cas vzameš, ga gneteš, obstajaš. Pišeš pisma, menjaš naslove, prosiš pripoznanje, dozorevaš v opero, ljubiš ženske, umetnost, izvoljenke negotove. Nosiš krhko telo, mehka kamnina se oblikuješ v steber, do neminljivega. 21. februar 2020 Polaganje venca na skladateljev grob na Dunaju V plašcih zime stojimo pod dolgoživimi krošnjami »sosedskega dialoga Slovenije in Avstrije«, s ponosnim vencem v roki in zanesljivo pametjo (v žepu Marka K.). Veliki nekoc, odbije ura februarja. Strune se napnejo v vecnost, telesi otrpneta v dejanju dajanja, koncna slava okameni posmrtno masko, trpeca muza je osvobojena. Selitev, le še ena sama. O, kamni so socutnejši od ljudi, saj potrpežljivo poslušajo in se ti ne posmehujejo ... Ljudje so vendar veliko slabši od kamnov. Prizadevajo si, da bi bili vec od kamna – vendar rajši ostajajo kamni; tudi prav. (H. Wolf) V naslednjih dveh letih in pol iz razlicnih vzrokov zamenja kar enaindvajset najemniških sob! (M. Košan) 22. februar 2020 Slavnostna akademija ob 160. obletnici rojstva Huga Wolfa Prof. dr. Matjaž Barbo, Maja Kastratovik, Carinthia Cantat, Komorni zbor Hugo Wolf Maribor Fröhliche fahrt Zbora, združena v »ergebung« in »erhebung«, prerasteta jezik. Dr. Barbo dviga oboke škrlatne galerije v cešnjeve veje, predsednik zre v vrhove minljivega (o, mati), župan v rodove nesmrtne (o, Slovenj Gradec). Ponižni smo in povzdignjeni, ostra peta pianistke nas prizemlji, 27. junij 2020 Vecerna promenada ob glasbi Pianistka Maja Kastratovik, klarinetist Rok Rupreht, sopranistka tanja Klancnik in violoncelistka Charlotte Lang Junijska vecernost se izreka v iskanju zvenenja. Mörike, Hölderlin in Göthe, tu ste ... vsi romantiki, ob Maji stojite, na njenem crno-belem polju. V smeh nas spremljate, ko nenadoma ustavite gib, pridržite pogled v zaupanje. V smeh nas lepšate, ko dihoma preženete vrzel, vzplapolate celoto v trajanje. Odmevate, mehko tišino vseh tistih, ki vedo za glas. 29. julij 2020 Wolfov poletni festival – Borut Mori, harmonika, in Igmar Jenner, violina Na tuje sem šel študirat, brez vedenja o rojaku. Tam ulice nosijo njegovo ime in v podobi genialca so razodete njegove moci dedišcine. Blažja mi skrb je v zacetkih, ko slišim, da tudi on, muziker, je jedel in pil glasbo že v ranem, z brati, ocetom. Življenjske vnaprejšnjosti. Tako sem zasadil Peruniko. V njej se zrcali divjost narave. Nocoj jo razkažem, rožo poletnih neviht. Tako blizu se plazita, veter in volk! Igra s harmoniko, z violino mogoce. Blisk nas postavlja v golo bližino vsega, kar je, zrašceni smo, roke, inštrumenti in ozracje vecerno. Še preden se grom primakne na zemljo, se pesem dvigne v noc, vse do Peruna. 20. avgust 2020 Wolfov poletni festival – Ana Bezjak in Marko Zaletelj Ljubezen je pušca Pred našimi nejevoljnimi ocmi raste otrok, nedolžno samoljuben. Po naravi je dober, brezgrešen, a rojen v masko. Od nekdaj padajo in se znova šivajo, prilegajo razmeram. »Izgubljeni v maškaradi, neradi si priznamo, da smo si dalec stran. Amoret nic vec na lutnjo ne igra. Zdaj ljubezen je spomin.« Ljubezen je. Pušca up. Za cloveka ni ne poti nazaj ne poti naprej in ambivalentna sprememba, ki je iz živali naredila cloveka in iz cloveka pošast, je istocasno edina alternativa, edini izhod iz stanja ko »otrok ukazuje starcu, bebec vodi modrega in je pešcica ljudi do grla sita vseh odvecnih stvari, medtem ko sestrada­na množica pogreša najnujnejše«. (J. J. Rousseau) 30. avgust 2020 Osrednja slovesnost ob 160. obletnici rojstva Huga Wolfa Stari znanci, filozofi, politiki in muzikologi pa organizatorji vztrajni, veliki orkester je pripravljen na cudež (Corregidor!). Wolfovo srce pleše fandango, pijan od zapletov, komike, žensk in skorajšnje slave. Pridruži se mu Leonora, ko sname jetniku okove, Beethoven razvneto hrumi. Wagner in Sigfried sledita zmaju Fafnerju, potok poganja mlinarjevo pošteno kolo, vsi zaplešemo nihilizem, danes je naš ples v maskah. Še sam Nietzsche bdi nad mestom. Vse, kar je globoko, ljubi masko. Vsak globok duh potrebuje masko. (F. Nietzsche) 11. september 2020 Modra noc z Vito Mavric Vedno se najde cesta, zapeljivka naših duš. (V. Mavric) Prelomi nas v obljubo kot vzbujen fragment. Spaja prepozne prej in prehitre potem v zacasno, zarezo ubrani praznini, sebe daje samo v videnje. Vzdrži se v obljubi kot predrugacen svet. Bilo je prijetno, in še vec ... in za las, prevec. (V. Mavric) Po volcje. 25. september 2020 Wolf povezuje 020, Kje bom našel tolažbo, Hugo Wolf; duhovne pesmi iz Španske pesmarice in Mörikejevega cikla Bernarda Fink Inzko, mezzosopran, Marcos Fink, basbariton, Breda zakotnik, klavir, Bojan Maroševic, dramski igralec Opiši to ljubezen, ki joce samospev! Imenuj jo v tolažbo, v vero, v odsotnost prihajajocih sonc, senc in spominov, žgocega sobivanja jezikov, premocrtne slutnje mesenega srca, ki bije preko. Cuvam te, odsotnost moja. Med nama je isto nebo in luna se kotali v debelem soju preko trav. Tam prihajaš tiha kot tolažba, prav taka kot odhajaš – v šepetu specega, ki ve za samoto. Oh, kako dolgo dremlje duša, cas je že, da se prebudi. (E. Mörike) 17 3. oktober 2020 Pojte, pojte, drobne ptice, Luna Ornik in Andrej Fon Šara ptica V sebi gostiš ptice pevke. Slehernik jih. Kletka je dalec, šarm plahutaš. A ko le ena ti postane služabnik, išci kljuc – dobroto, žejo, ponos ali duha perut. V sebi neguješ ptice pevke. Tvoje so vecne selivke, svojeglave drobcene iskalke. Proste so in voda je ista. Krhke so in zemlja je ista. Svobodne so in eter je isti. Bojec korak zgradi kletko, popustljivo usmiljenje in ubogljiva obljuba. Beseda »ptica« je prvotno verjetno pomenila * majhna žival, mladic, otrok. (SSKJ) O mojem vedenju piše, da sem ponosen, kljubovalen, svojeglav itn. (H. Wolf) ah, ko bi me še mogel odpeljati od tod, ampak to je skoraj cisto nemogoce. (H. Wolf) Clovekova svoboda je zmožnost dobrega in zla. (F. Schelling) 8. oktober 2020 Wolf povezuje 020, Nika Goric, godalni kvartet Dissonance, Zimska uspavanka Disonanca Odprta srca so si sorodna v obcutljivem. Njih utripi se dotikajo, v preprostosti izborjeni, v vetrovne sanje potopljeni. Tam se rodi uspavanka zime. In umre, ce v zibelki vznikne pregnanstvo. Neizkušena je duša tistih, ki ostanejo privezani na nit, ob tir. Tesna kot kamrica predice. O ljuba mati, jaz ne morem presti, ne morem vec sedeti v tej majhni kamri, v tej tesni hiši ... (F. Rückert) slucajno sem pogledala skozi okno in zagledala Huga, kako je z vihrajocimi lasmi švignil okoli vogla. Po nasipu navzgor so vodile preproste stopnice za progovnega cuvaja, Hugec pa navzgor po njih. Vlak se je bližal z bliskovito naglico ... (M. Wolf - Strahser) Gospodicna poje sopranske samospeve z lepim, toplim glasom in z veliko razumevanja. Poleg tega jo odlikuje redko videna telesna lepota … (H. Wolf) Vsaka disonanca se mora razrešiti v ljubezen, muko in poželenje. (H. Wolf) Janez Križan Janez Križan Aforizmi Proza • Hlapcuj,dabošustolicen. LEPOSLOVJE • Clovekajepohodil,šepredenjepravshodil. • V(s)kupnostije moc. • Trguj,pabošnapojeninnasicen. • Našicasi sopijani: enkorak naprej, dvapostraniinnazaj. • Vse se placa, le neumnost je še zmeraj zastonj. • Intuicija uravnava, razum tava. • Znizkimi udarcije zlezel na vrh. • Zidejov brezidejnostnaprej. • Takodalec smoprišli,dastojimonamestu. • Zlažjoprideš navrh, z resnicopogosto nadno. • Vse je novo, le miselnost je stara. • Kdordela,naj neje! • Proglasili so me zabedaka, ker sem noro napreden. • Veliko zvemo, malo vemo. • Obvešcam, torej sem. • Cimboljjeavtoritativen, temboljjeprimitiven. • Lažimadolgenoge. Nadarjen otrok Ko je naša Francka rodila zdravega in krep­kega decka, je vihala nos od silne samozavesti, mi, sorodniki, pa smo ga vsi obcudovali, pesto­vali in strokovno analizirali. Vsak je imel kaj pripomniti in na glas povedal svoje mnenje. Oce Ivan je bil še posebno ponosen, da ima tako bogato obdarjenega sina. »Kako lep in bister otrok.« »Kako se razvija in kako talentiran je!« »Prav gotovo bo študiral glasbo.« Otrok se je razvijal, krepil in rasel ter posta­jal vedno bolj divji, muhast in razvajen. Nekega dne, ko smo še poslednji obupali nad otrokovo muhasto naravo, je nenadoma in prvic spregovo­ril: »AV – TO.« Od silnega veselja smo govoreci skoraj one­meli, a bili enotnega mnenja, da je otrok zares izjemen. »Le kje je pobral to besedo?« »Cesa takega še nismo videli, nismo doživeli.« »Fantek ima izjemen besedni zaklad …« »Nadarjeni otroci so lahko muhasti, divji in razvajeni.« Naenkrat sem se spomnil dogodka pred dvaj­setimi leti, ko je Korenova Štefka rodila zdrave­ga in lepega otroka, a se je pokazalo, da sploh ni nadarjen. Otrok je rasel, se odebelil in – o, groza! – se polenil. »Kaj pa ce tudi ta otrok sploh ni talentiran?« sem nenadoma bleknil. Kot plaz se je name vsul val ogorcenja in sovraštva. Prebadali so me z ocmi, da sem se pocutil bebavo in bedasto, in prisegel sem si, da od tistega trenutka ne bom nikoli vec spregovoril niti besedice o povprecnih otrocih. Kako težko je biti v današnjem casu povpre­cen, preprost in naraven. Opravicilo uredništva V imenu tiskarskega škrata, ki nam jo je v prejšnji številki revije (Odsevanja 113/114) nekoliko zagodel s podvajanjem dela besedila v clanku DaVOrIN TrsTeNjaK (1817–1890) avtorja Marka Košana, se slednjemu in bral­cem iskreno opravicujemo. (Ne)humoreska Ni lahko napisati dobre humoreske, ker pa že dolgo nisem kake, sem sklenit vzeti v roke pero in svojemu lenarjenju narediti konec. Pa sem se lotil dela. Tri dni in tri noci sem se mucil, toda izpod peresa mi ni prišla nobena pametna rec. Že sem skoraj obupal, ko se mi je nenadoma posvetilo. Vzel sem v roke casopise in se zastr­mel v njihove naslove: znanost, kultura, ume­tnost, gospodarstvo … Ah, gospodarstvo! Moje agonije je bilo v trenutku konec. Misli so se mi kar valile na papir. In humoreska je bila konca­na. Še ves razgret in vzhicen sem odšel na ure­dništvo casopisa, potrkal na urednikova vrata ter še toplo humoresko vrgel na njegovo mizo. »Berite!« sem rekel. Urednik me je cemerno pogledal. Koncno si je nadel ocala in zacel brati. Med branjem sem opazoval njegov obraz. Videl sem, kako se nje­gove ledene poteze topijo kot pomladanski sneg, njegov obraz pa je od vrstice do vrstice bolj žarel z notranjim ognjem. »No?« sem zmagoslavno dejal. Urednik pa se je s smehljajem obrnil k meni in rekel: »Mladi nadebudni pisatelj! Prebral sem vaš humoristicni sestavek od zacetka do konca. Moram reci, da je zelo dobro napisan. Da, celo odlicen je. Kljub temu pa vas moram razocara­ti. Zaman ste se trudili. Vse, kar je tu napisano briljantno smešno, ni nic v primerjavi s tistim, kar pocenjajo nekateri naši gospodarstveniki v praksi.« Brez besed sem se usedel … Babica ozdravela Stara Maricka je sama živela in kraljevala v lepi lastni hiši in ljubosumno cuvala svoje pre­moženje. Nekoc spomladi pa se je zgodilo, da je nenadoma najavila znancem, da mora na vsak nacin v bolnišnico. Naj jo tam temeljito pre­gledajo in preišcejo, saj ni vec posebej trdnega pocutja in tudi starost ne popušca. »Tisti, ki me bo negoval ali mi kakor koli z ljubeznijo pomagal, bo dobil mojo hišo,« je odlocno pristavila, preden je odšla v bolnišnico. Hiša je bila v dobrem stanju in na lepi lokaci­ji, kar je bilo še posebej pomembno v casu gospo­darske in posledicno financne krize – takrat si zgraditi svoj dom je pomenilo veliko mukotrpne­ga dela in veliko let odrekanj. In tako se je zgodilo, da so stari Maricki, ki je bila pacientka v bolnišnici, vsi naokrog ponu­jali pomoc pri potrebnih hišnih opravilih, priha­jali na obiske, prinašali rože, sladkarije in se ji dobrikali. Vsi pa so na tihem racunali, da bodo tisti srecnež, ki ga bo stara gospa prepoznala in zapisala kot svojega dedica, še preden jo bo LEPOSLOVJE pobralo. Prepricani so bili, da so ji dnevi šteti. Nekega dne, ko so že vsi skoraj na glas izgo­varjali misel o poslednjem, ki še caka staro Maricko, pa je ta na vsem lepem vstala iz bol­niške postelje, cila in zdrava ter nasmejana in sploh dobre volje. Vsi, prav vsi so onemeli. »No, kaj ste ostrmeli? Pac še nisem za odpad,« je rekla starka. Le vnuk Borut je pretrgal mucen molk in vzkliknil: »Babica, kako vesel sem, da bova spet pri tebi doma tvoje rožice zalivala.« Pravdarji Slovenci nismo zdravi, ce se ne prepiramo, tožarimo in pravdamo. Ne oziramo se na verze iz naše himne »… edinost, sreca, sprava …«, ki jih je zapisal naš najvecji pesnik France Prešeren. Te besede so izpuhtele v pozabo. V zameno za visokoletece misli in besede o slovenski narodni spravi … pustimo do besede malemu cloveku, ki se tožari in pravda za naj­manjšo figo. Slovenci smo sploh znani pravdaci in cim bolj lisjaški in zviti smo, tem bolj junaški in samo­zavestni se cutimo. Vsi miroljubni, pohlevni in neprepirljivi pa veljajo za bedake, osle, copate … in so sploh zanicevanja vredni. Zaradi obilice dela z malimi pravdaci so sodišca tako zasuta z delom, da se goljufij in pre­var velikih sploh ne utegnejo lotiti. To je glavni vzrok za pocasnost naših sodišc, ko bi morala razkrinkati in zašiti velike ribe. Poziv k enotnosti v boju za staro pravdo se je sprevrgel v zasebno pravdarstvo. V obstojecih razmerah so tako v našem naro­dnem bazenu zadovoljni vsi: nepregledno števi­lo pravdarskega drobiža, somi, ki se pretegujejo na mehkem dnu, pravica, ki z brega trnkari, vsi skupaj pa strnejo moci samo takrat, ce se pojavi kakšna pravicniška šcuka in skuša podreti stole­tni mir. Jani rifel Zakaj ne smem smrdeti po cebuli »Potrudil se bom. Naporen dan ima,« sem LEPOSLOVJE sklenil. Pogledal sem na listic. Žena mi je spisek nalog prebrala že vceraj zvecer, med športnim preno­som. Pozabil sem, kaj mi je že rekla. Še sreca, da cedlca nisem zalucal v koš. Izpraznil sem ga že zvecer. Zjutraj pa so me že navsezgodaj zbudili smetarji. Skoraj vsak dan je našla kaj na tleh ali drobtine na mizi, ceprav sem posesal in pobrisal. Pozabljal sem sproti odnašati smeti, zapirati predale, zaliva­ti loncnice, tudi tisto na kuhinjski omari, pobri­sati prah. Praviloma je že pri vratih zavzdihnila: Smrdi po kisu ali po prismojenem mleku. Vcasih se ji je zazdelo, da sem pustil odprto stranišce. Umikanje tem jezicnim cunamijem ni bilo preprosto. Prihajala je zelo nepredvidljivo. Kadar sem jo pricakoval kmalu, je ni bilo. Naslednjic, ko še nisem vsega opravil, mislec, da bo pozna, je pridrla ko nevihta z morja in zlila vame svoj prav. Torej, danes sem se odlocil, da ji ne dam povoda za nerganje. Kupil sem tudi loncnico in jo postavil na mesto, kjer je stala tista, ki sem jo pred kratkim po nerodnosti razbil. Ni še opazila izgube. Upal sem, da je tudi kasneje ne bo, ceprav v cvetlicarni nisem našel povsem enake. Skuhal sem juho in pripravil solato. Pogrnil mizo in nanjo postavil krožnika ter vilice in žlici. Nazdravila bova na nov zacetek, sem pomislil, ter iz omare vzel buteljko in dva kozarca. Pregledal sem opravljeno. Vse je bilo brezhib­no. Vsak hip naj bi prišla. Pogledoval sem na uro. Ni še bilo slišati znanih korakov in vtikanja kljuca v kljucavnico ter potegovanja iz nje, ko ugotovi, da so vrata odprta. Med reklamami sem zagledal lokalni caso­pis. Prebral sem nekaj naslovov. Zakrulilo mi je v želodcu. Vzel sem krožnik z mize in poiskal zaje­malko. Še preden sem zajel juho, sem si premislil. Odprl sem hladilnik in zagledal pašteto. Namazal sem jo in ponovno segel v hladilnik, da bi našel kaj za zraven. V spodnjem predalu sem zagledal mlado cebulo. Vzel sem dve. Slastno sem ugri­znil v belo meso. Predjed je bila, sem pomislil. Še zadnji cas sem pocistil za seboj. Sploh nisem sli­šal, kdaj so se odprla vrata: »Prinesla sem pasulj iz gostilne Lahovnik. Topel je še!« »Skuhal sem juho.« »Ne bi bilo treba.« »Napisala si.« »Zate bo. Jaz bom pasulj. Dovolj ga bo tudi zate. Je solata pripravljena?« »Ja, samo sol, olje in kis še dodaj.« Nataknila si je copate in stopila bliže. »Fuj! Smrdiš! Po cebuli!« »Teknila mi je!« »Me ne zanima. Vzemi zobno pasto! Ne, nasprejaj se! Kupi sprej za usta. Videla sem ga v reklami. Pojdi v drogerijo. Zdaj! Na denar!« Pohitel sem. Pred veleblagovnico sem se ozrl po napisih. »Janko, kaj išceš? Ti pomagam?« me je prese­netil nekdanji sodelavec. »Drogerijo! Jo že vidim! Pa ti, kaj te je prine­slo?« »Nakupi! Blago sem že spravil v avto. Pocakati moram ženo, ki bo prišla iz službe. Greva naz­dravit na srecanje, saj se že, odkar si se upokojil, nisva videla!« »Nimam casa. Kosilo me caka!« »Ne bo ti ušlo!« »Naj bo! Samo nazdraviva! Grem še po sprej. Pridem za tabo!« Ko sem stopil v lokal, sem zagledal Filipa za tocilno mizo in dva kozarcka pred njim. »Sem že narocil nekaj žganega za aperitiv,« je rekel in dvignil šilce. Trcila sva. »Dajva še enega!« »Žena me caka!« »Naj caka! Kosilo lahko poje tudi brez tebe. Dve pivi, prosim!« je vztrajal Filip. Preden sem poskusil preklicati narocilo, sta bili dve steklenici in dva kozarca že pred nama. Filip je natocil tako, da se skoraj ni penilo. Jaz pa sem nazdravil z vec pene kakor piva. Pri naslednji steklenici pa se tudi meni ni vec penilo. »Vidiš, zdaj si spet stari! Vedel sem, da si še živ. Samo nekaj stimulansa, pa gre! Ali ne?« »Prav imaš! Še eno rundo!« »Dovolj je! Ni treba! Ženo lepo pozdravi!« je ustavila tocajko Filipova žena, ki je v zanosu deba­te sploh nisem opazil. »Bom! Hvala!« »Greva, Filip!« »Kmalu se spet vidimo!« sem presenecen zakli­cal za njima, izpraznil kozarec in pohitel domov. »Ta sprej ima malo cuden duh. Toda zdaj si videti bolj sprošcen. Ko boš pojedel, lahko nazdra­viva, le obljubiti mi moraš, da ne boš vec smrdel po cebuli,« mu je rekla in se zazrla nazaj v svoj pametni telefon. Jani rifel Knjiga Na matinejski proslavi bi Marjan med prepevanjem pevskega zbora kar zaspal, ce bi ne bila prireditev že pri koncu. Pohitel je proti izhodu. Na hodniku je srecal Romana. Ta mu je navdušen, tudi sam je prepeval v zboru, pricel razlagati, da sta bili solistki na nivoju, da ima njegov zbor podoben reperto­ar in še druge podrobnosti. Ustavil se je in stopil nekoliko na stran. »Ali še koga pricakuješ?« »Ne. Le pomislil sem, da bi nazdravila. Stopiva tja, miza ponuja!« »Prav, samo, mudi se mi!« Trcila sta. Zven je zadušil zvocni udar iz znancevega mobitela. »Pocakaj! Popazi na moj kozarec!« Marjan je srknil in se ozrl za njim. Obrnil se je in se pri tem ob nekaj obdrsnil. Zagledal je žensko, za glavo manjšo od njega, v vijolic­ni zborovski obleki, nekaj cez trideset jih ji je prisodil. »Pardon! Nisem vas videl!« »Nic hudega. Ste od tu?« »Sem.« »Kje je bankomat?« »Cez cesto in malo na desno.« »Hvala. Prvic sem v vašem kraju.« »Razumem. Cestitam vam za dober nastop. Prijatelj, ki sam poje v zboru, je pohvalil solistki.« »Bom prenesla pohvalo.« »Tudi zbor je lepo zvenel.« »Zacetnica sem še,« je rekla in segla v torbo. Iz nje je najprej izvlekla knjigo, za njo še denarnico. »Prosim, mi lahko pridržite knjigo, da še malo pobrskam?« »Seveda! Kar išceš, se najbolj skrije! Ali ne?« »Ja, kljuc od avta! Sem ga že našla! Zdaj sem lahko mirna!« »Lep ovitek. Ste jo že prebrali?« »Sem. Hranim jo za prijateljico.« »Potem je vredna casa?« »Nisem mogla stran.« »Priskrbel si jo bom.« »Zgrabila vas bo!« »Lahko da me bo prijela. Sporocim. Ce mi seveda zaupate svoj elektronski naslov.« LEPOSLOVJE Vzela je vizitko in kartico za bankomat iz denarnice ter jo s knjigo vred dala nazaj v torbo. »Izvolite. Pohiteti moram, najbrž me že cakajo!« Segla sta si v roke. Spravil je vizitko in pogledal za njo. Namesto nje je zagledal znanca. »Sem se že bal, da bi mi ušel. Pri polo­žnicah se je nekaj zapletlo. Spremenil sem zavarovalnico in sta prišli kar od obeh. Ženi sem moral pojasniti zmešnjavo. Šele ko sem ji obljubil, da bom uredil, je koncala salvo s pridevniškimi naboji. Kozarcek se bo prile­gel. Vidim, da jih je še nekaj polnih!« »Moja je v službi, drugace bi prišla sku­paj. Pogovarjal sem se z gospodicno iz zbora. Ravno je odšla. Omenil sem ji tvoj poklon solistkama. Prenesla ga bo naprej. Je še zacetnica.« »Drugic se ženi ne bom oglasil! Nazdraviva!« Spet je zazvenelo. »Poglejva še v kul bar,« je predlagal zna­nec. »Ne morem! Zamujam! Drugic!« Ko se je Roman napotil v bar, je namesto domov odhitel proti knjigarni. »Knjiga je na zalogi. Lahko jo narocimo. Pridite cez dva dni,« mu je pojasnila proda­jalka. Ni ga vec vleklo domov. Postalo mu je žal, da se ni pridružil znancu. »Kaj pa, ce bi poskusil še v knjižnici?« ga je obšla misel, ko je že skoraj dosegel hišo. Obrnil se je proti stranski ulici in pospešil korak. Skoraj bi trcil v znanca, ki je prišel z druge strani. »Ali se v baru nic ne dogaja?« »Ne, klicala me je. Zdaj se meni mudi! Se vidiva!« »Poklici!« »Velja, se slišiva.« V knjižnici je najprej sam pogledal med policami. Po abecednem redu. Ni je našel. Stopil je do ene od knjižnicark. »Knjiga je izposojena. Rezervirala vam jo bom, ce želite.« »Ne, hvala. Sem si jo že v knjigarni.« Zunaj je pogledal na uro in pohitel, upa­ joc, da prehiti ženo in postori, kar je prebral zjutraj na listicu, a je avto že stal pred hišo. »Kje hodiš? Nisi dal prat ne perila ne LEPOSLOVJE posode! Si kupil cebulo?« »Na proslavi sem bil!« »Kolikor vem, je bila ta že opoldne. Le kazat si se šel tja. Kaj si potem delal ves ljubi dan? Kje je cebula?« »V vrecki.« »Kateri vrecki? Kje si bil?« »Srecal sem Romana. Že dolgo ga nisem videl, pa sva malo zabluzila.« »Katerega Romana? Pa ne tistega pijanc­ka?« »Ja, prav njega sem srecal. Briga me, kaj govorijo.« »V lepo družbo si padel. Slišala sem, da je tik pred locitvijo.« »Marsikaj se sliši.« »Kam greš, nisva še koncala. Kje je kljuc od poštnega nabiralnika? Kam si ga vtaknil?« »Najbrž je v tvoji torbici.« »Sem že pogledala!« »Bolje poglej!« »Kar ti poglej! Ko si tako pameten, da vse veš!« Vzel je torbico in našel kljuc. Odšel je v kabinet in sedel za racunalnik. Iz denarnice je vzel vizitko in novi znanki poslal sporocilo. Cez dva dni se je ustavil v knjigarni. Tokrat uspešno. Doma je sedel v naslonjac in odprl knjigo. Najprej je prebral podatke o avtorju, pogledal za letom izdaje in založnikom, nato je odprl prvo stran besedila. Po nekaj straneh se je ustavil pri besedi zlorabljena. Vrnil se je na zacetek, da bi bolje ujel kontekst. Ni slišal ženinega prihoda. »S tabo ni nic! Samo bereš! Ne slišiš me vec!« »Saj ne morem brati in te poslušati hkra­ti. Pocakaj, da preberem to stran do konca, potem ti bom na razpolago. Saj najbrž ne gori.« »Ti goriš. Ali ne vidiš, da si v puloverju? Stopila bi se v tvoji opravi. Vsaj okno odpri, da se bo dalo dihati!« Vstal je, odprl okno ter se umaknil v spal­ nico. V zraku je zacutil napetost. Odprl je knji­go. Crke so se majale. »Vrnila se bo!« Knjigo je skril pod odejo, kot bi skril pri­ jateljico pred zvedavimi sosedi. Prisluhnil je. Tišina. Vzel je knjigo nazaj. Crke so se izostri­le in mu s stavki obudile to, kar se je, ne da bi vedel, skrivalo v njem. Pomislil je na novo znanko in hkrati zaslišal korake. Potisnil je knjigo pod odejo in se sklonil k budilki na nocni omarici. »Kje imaš knjigo? Pokaži mi jo!« »Tu je.« »Zakaj jo skrivaš! Ni prava! Grem!« Odvihrala je, ne da bi za seboj zaprla vrata. Malo je še pocakal, potem pa jih je zaprl in se pogreznil nazaj v branje. Prišel je že cez sredino, ko se glavna junakinja poroci in že med porocnim potovanjem planejo iz nje potlacena custva. Nabirala so se od zlorabe dalje. Zgodila se je, ko jo je zamikal drugacen svet. Sprejela je ponudbo fanta iz vasi, da jo spravi cez mejo. V tistem povojnem casu je bilo skoraj nemogoce priti do potnega lista. Po prehodu meje se je zgodilo. Ko si jo je na silo vzel, jo je pustil, blizu vecjega mesta. V tujem jeziku je znala le nekaj besed. Po mno­gih zapletih se je vrnila domov in se porocila. Kmalu je spoznala, da ni našla pravega, ni mu vsega zaupala. Skrite misli so mu privrele na dan. Ni slišal, kdaj so se odprla vrata. »Ce nisi za racunalnikom, si pa za knjigo. Prekini z dopustom. Nobene koristi ni, ce si doma. Drugic ga boš nujno potreboval, pa ga ne bo vec.« »Lanskega koristim. Samo ta mesec ga še lahko. Si pozabila?« »Lanski ali letošnji! Vsakega je škoda! Pred hišo je treba pokositi. Sosed je že prej­šnji teden!« »Samo malo mi je še ostalo.« »Ce ti branje pomeni vec ko hiša, pa jo prodajva!« Odšla je. Zdaj je vedel, da je zlepa ne bo nazaj. Vzel je knjigo in se zleknil v fotelj. Ko jo je pre­bral, je vklopil racunalnik in poslal sporocilo. Iva Potocnik Lebdenje Sovražim zibanje na morju, saj mi noben še tako lep prizor med otoki ne more pomiriti želodca. Spet sem na trdnih tleh, na Hvaru. Stari Grad je za mano, nad Jelso se po ozki, skoraj makadamski cesti vzpenjam proti Pitvam in enosmernemu predoru, ki so ga pre­kopali vojaki v stari Jugi. Ker skozi raven in mrakoben tunel na drugi strani ni videti avto­mobilskih žarometov, samozavestno in nava­jeno zapeljem vanj, ceprav je širok le dobra dva metra, a na sreco dolg le malo manj kot kilometer in pol. Veselim se Svete Nedjelje, vonja po sivki, ki raste po pobocjih najvišje hvarske gore Sv. Nikola in jo kuhajo v teh dneh, da iz nje pri­kaplja sivkino olje. Ob robu vasi pred pokopa­lišcem se kopicijo gmote oparjenih sivkinih stebel. Sivomodra barva lavande se v pari pre­lije v crno, a omamen vonj, ki opijanja, ko se meša z nevidnimi hlapi morske soli v vrocem avgustovskem ozracju, ostane. Na razgledni plošcadi ob župnijski cerkvi sv. Spiridona bomo pozdravili don Anteja, dolgoletnega pastirja svetonedjeljskih duš, rojenega v bli­žini Ilirske Bistrice. Raznežil se bo ob zvoku materinšcine, s katero mu bomo božali dušo, ko bomo opazovali Lukavce, otocke v morju pred vasico. Veselim se staroselcev, ki se že po zagorelih obrazih, ustrojenih z burjo in prepo­tenih v bonaci, razlikujejo od na hitro porja­velih turistov. Veselim se Vlada, Maje, Perice, Brankice, Bertija …, vseh drugih, zbranih pred butigo. »Káko ste, Slovenci …?« Bom uresnicila vse letošnje trdne sklepe? Tri tedne brez avtomobila in telefona. V vas se bom vzpenjala samo po mulatjeri in se ne bom ustavljala ob domacinih, ki vedno ponu­jajo bevando s plavcem – težkim domacim vinom. Najboljši je zame Zlatanov, a ne samo zato, ker je ta znani vinar moj gazda, niti ne zato, ker ga srka sam hrvaški predsednik Tudman. Zlatanovo ustekleniceno vino ima na etiketi napis Zlatan otok in podobo samo­tnega borovca na visoki skali. To je lik resnic­no samoraslega drevesa, pod katerim je zaliv mirnega, globokega, skoraj crnega morja, in vanj se bom cez urico ali dve potopila. Pred menoj v predoru avtomobilske luci. Seveda, saj še vedno niso uredili semaforjev! Kateri izmed naju je bliže improviziranemu izogiba­lišcu, izklesanemu v živo skalo? Velika okrogla soncna pika se mi zasve- LEPOSLOVJE ti pred ocmi. Konec predora!? Poletim proti soncu v en sam mir in temo kot v morje pod borovcem. Zaplavam v neskoncno globino, v svet ribjega šepeta. Zelene modrine ni ne konca ne kraja. Visoko nad menoj je vecni borovec in usmerja moje gibe vstran od skal­nega roba. Ko lovec sapo izplavam, lebdim na vodi, obarvani z infrardeco svetlobo, skoraj vijolicno. V šum morja se iz daljave zliva pomirjajoca glasba, zaigrana samo na G-struno. Trepetanje morja polzi po koži, da se mi ježi, in mi objema nemirna bedra, a rok ne morem izviti izpod tesne odeje, ki se me oklepa. Lovim sapo, prsi se mi dvigajo, a zrak mi sproti uhaja. Neznanska teža mi lega na prsni koš. Pritisk, popušcanje, pritisk, popušcanje. Vdih izdih, vdih, izdih … Zakaj je danes to samo­umevnost tako težko narediti? Filip spet ni zaprl okna v spalnici in Mišo je priplezal po gliciniji, se namestil pod mojo brado in mesi s sprednjimi tackami, kot da bi iz usahlih macjih prsi hotel priklicati zadnje kapljice pre­sihajocega mleka. Spet bo strgal prevleko na odeji. S sunkovitim gibom se ga skušam otre­sti, a se ne da. Še mocneje s svojo crno težo pritiska name. Filip me kot vedno opominja: Cloveška dobrota se meri po odnosu do živali in starih ljudi. Vem, a ne morem vec, duši me. Iz grla mi zagrgra, ko hocem zavpiti. Samo da bi se izvila izpod macje gmote … Kot prikova­na sem, boli me rama. Že nekajkrat sem rekla, da moram dobiti še eno injekcijo proti bole­cinam zaradi kalcinacije. A se imam prema­lo rada, sama sebi se zdim nepogrešljiva med svojimi, zato se ne odpeljem k ortopedu Sajku. Filipa ne boli nicesar, zato ne razume mojega trganja po sklepih. Saj bo vse ublažilo ležanje na plaži z možgani na off. Ta moj Filip, vsako težavo zna odpraviti z lahkotno domislico. Za nekaj neskoncnih trenutkov utonem v blažen sen. Iz daljave prihaja do mene žuborec smeh in klicanje: babi, babi … Moj fant, moj edini fant ob treh srcnih deklicah. Skušam odpreti zlepljene trepalnice, a ne morem. Prime me za roko, kot elektrika me strese neznanska toplota Svitovih rok. Ampak saj noceš vec v moje narocje, odkar si šolar! Da si si premi­slil!? »No, pridi, a ne objemaj me tako mocno. Težko diham.« Pestuje moje dlani, se igra z mojimi prsti: LEPOSLOVJE »Babi, zakaj imaš toliko žil na roki?« »Stara sem, koža ni vec prožna in je videti grda.« »No ja, babi, proteze pa še nimaš, a ne!« Proteza? Ne, saj je nimam. Pravi trenutek me prešine, ko se mi hoce vsa nakopicena bolecina dvigniti iz želodca, a je ne morem izbruhati. Filip pravi, da je vse to od nervozne­ga želodca, ker se v službi prevec ženem, ker pozno v noc bedim, izpolnjujem nesmiselne formularje in se po tridesetih letih predavanj še vedno pripravljam, berem, recenziram, raz­iskujem, mentoriram, skratka, po njegovem pretiravam. Ne razume mojega poslanstva. Kako naj vodim mladostnike in ucim to, cesar ne delam sama? Ce nisem zavzeta, vztrajna, natancna, poštena …, ce ne delam s strastjo in ne prenašam žara? Hocem vse, kar zmorem. Samo drobtinic ne pobiram. On pa pravi, da hocem popolnost, ki ni mogoca pri nobenem delu. Popolnost! Kakšna popolnost? Ko sem vceraj stopila v predavalnico, sem ostala brez sape ob pogledu na prazne klopi. Kako je mogoce?! Kako se lahko meni zgodi študent­ski bojkot? Sem izgubila obcutek za cas, da mi je spolzel skozi ure in dneve? Je mar konec semestra? Kaj sem delala, zakaj me niso opo­zorili? Izgubljam se v labirintu brez izhoda. Kot da sanjam morece sanje. Od tesnobe zadr­žujem dih, krcevito išcem rešitev, ceprav vem, da je nekaj zamujeno. Sem bila na zadnjem izpitnem roku prestroga? Nekaj moram spre­meniti. Moram popustiti. V prihodnje bom ocenjevala tudi nastop, komunikacijske vešci­ne, da jim bom olajšala zahteven izpit. Ljubi bog, kdo je že slišal kaj takega!? Ja, sodelo­vanje pri predavanjih lahko ocenim. Ampak to je samo drobec v oceni. Pa še privlecen za lase. Sistem bom prevarala. A kako naj preva­ram sebe? Duši me, brezglavo išcem rešitev, a najdem le vzporednico v ohromelem strahu, ker si ne znam odgovoriti. Res ni popolnosti, Filip ima prav. Ampak vedno sem mislila, da se to lahko zgodi samo drugim. Znojim se, da mi pot zaliva ocesne jamice. Nihce mi ne obri­še pekoce bolecine. Kot da se kopam v prevro­ci kopeli. A ne vem, katera bolecina je bolj pekoca. Telesna ali tista, ki pece nekje tam notri. Tam notri je skrito, a ne pokopano, da sem jo pusti­la oditi brez objema in stiska roke, da sem zamudila njen zadnji izdih. Ko je celo leto tavala po svojem izgubljenem spominu, sem jo znala priklicati v zdaj in tukaj z dogodki iz svojega otroštva, da sva nizali slicice moje­ga odrašcanja in zorenja. Skupaj sva listali po nekoc dragocenih in tako redkih lepih slikani­cah, skupaj trpeli ob mojih hudo odrgnjenih kolenih, skupaj sva bredli skozi preizkušnje njene bolezni. Zdaj pa sem jo pustila na cedi­lu. Nikoli nisem zamudila minute svojega obi­ska, a tisti vroci poletni dan, tisti petek, nisem mogla od doma. Nekaj mi ni dalo. Kaj ji naj še odnesem, kaj ji naj še pripravim, da bo lahko pojedla, ceprav nicesar vec ni spravila po grlu? Tudi ta trenutek me ta neznana sila zadržuje, da ne morem narediti koraka. Filip me priga­nja, da je ura že pozna, a noga noce v korak. Ko se pripeljem, je ni vec. Vsa bela in prosojna leži pred menoj, topla in mehka. Onkraj vsega je, jaz pa … Božam najin zamujeni trenutek, ko pride zdravnik, kar od dalec vrže oci po njej in potrdi, da je umrla. Neznanska teža mi stiska prsi, ko ji slacim spalno srajco, umivam njeno toplo telo in jo oblacim za prvo in zadnje potovanje v onstranstvo. Ne morem in nocem ji sneti prstana s prstanca, iz ušesne mecice enega samega uhana, ker se ji je drugi snel in izgubil med rjuhami. Kako borna in uboga se je zgrbila v rokah pogrebnikov, ko so jo odna­šali skozi preozka vrata. Ne morem pozabiti. Nismo je upepelili, tako pociva v telesu in z nevidnimi nitkami me zdaj vabi k sebi. Vrtinec vrtoglavice me posrka vase, da se opotekajoce ustavim pred ocetom za še pet dinarjev in se že cetrtic vzpenjam na verigi pripet sedež vrtiljaka, ki ga rocno poganjajo fantje nad menoj, da si tako prislužijo vožnje. Vrtenja ni konec, dokler ne padem s sedeža, izbruham zajtrk in se blažena odnesem v oce­tovem narocju v tišino svoje sobe med neme ocitke moje mame, da mi vsi prevec popušca­jo. Lebdim, a ne telesno, lebdim v zgodnji jutranji dremavici, ko se prepotena vracam v predizpitno vrocico in do onemoglosti pona­vljam kazensko pravo. Potrebujem ure, da se prebijem skozi že znano, preden se zagri­zem v kazenski zakonik, zakonodajo, nato vire kazenskega prava do pojma protipravno­sti in nacel. Ob drdranju zmot in sankcij mi udari v ušesa tlesk kapljic na vodno gladino. Kaj hudica tako kaplja, ce v spalnici nimam nobene vode. Najeda mi potrpežljivost. Naj že privijejo pipo ali popravijo streho. Nekoc bom napisala knjigo, kako je nekdo prišel ob pamet zaradi monotonih, a naravnost v mož­gane kapljajocih kapljic. Kako se sploh imenu­je zvok udarjanja kapljice ob podlago? Tlesk je samo rešitev neustvarjalnosti. Pik pik? Vprašanju ne pridem do dna. Zaradi tega ne morem spati. Kap kap, ne, to ne bo, cap cap, ne bo, ker manjka c, vedno slišim c. Morda cap cap … Ne, nic vec – ne kap ne cap, vse kapljice so se združile v potok tople tekocine, ki božajoce polzi po moji koži. »Marinka!« Trepljanje po licu me hoce prebuditi iz dremavosti, a ne morem dvigniti vek. Oh, oce spet otipava radijski sprejemnik: »Spet je brala celo noc, radio je še vroc.« Hahljam se, ker kot vedno pretirava, da bi mamo prisilil k odlocni prepovedi, jaz pa sem že pred svitom ugasnila aparat. V enem samem zamahu sem požrla Na otoku gobav­cev, zato zdaj po košckih odmiram. A ata raz­preda teorijo, da prevec branja škodi mojim predstavam o svetu. Še vec, da pozna nekoga, ki se mu je od knjig zmešalo. Zame se ni bati, jih tako požiram, da nekatere berem dvakrat in se šele ob prvem zapletu zavem, da poznam rešitev in konec. Pri nekaterih pa vedno znova hocem prebrati le posamezne vrstice, a potem utonem v besedah in izplavam šele na zadnji strani, in to pri zadnji piki. Gospaaaaaaaaaaaa Maaaaaaaarinka, aaaaa iz prostora odmeva globok a, se pogre­za, vzpenja, prodira vame, odmeva, se me dotika in me stresa. Odpiram usta, nema govo­rica se zliva s tišino v meni. Telo mi ne poma­ga, ne more dvigniti roke, ne premakniti noge. Le zlepljene trepalnice boža nevidna roka. »Vraca se, se že prebuja!« Oslepljujoca svetloba me obsije, kot da je pripeta nekje nad menoj. So to žarometi? Je to sonce nad Zavalo, ko zapušcam predor!? Živa Škrlovnik Kljun colna ... Kljun colna je lahkotno zaril v plitvino, LEPOSLOVJE odrivajoc zrnca peska na stran. Turkizna voda zaliva je zgladila gube v pesku, še pre-den je Rahil preskocil preperelo tolsto vrv na premcu in s stopali vznemiril gladino. Ta del poti mu je bil vedno najljubši; narejeno oklevajoc, kot se je od pohlevnega domacina pricakovalo, se je obrnil k colnu in z zanima­njem opazoval odziv skupine. Prepluta leta so ga naucila po narodnosti ljudi na krovu uganiti, kakšna bo reakcija. Americani so ploskali, se fotografirali in vzdihovali, mu žrli živce z neprestanimi vprašanji, ki jih ni razumel dobro, in ga klicali „gospod“. Vrnil jim je z odrezavim molkom. Francozi, ki jih je v teh letih peljal le pešcico, so dostojan­stveno komentirali privid. Ceprav jih je imel raje od Americanov, ga je bolel nacin, kako mocno so se trudili, da jim obrazi ne bi poka­zali, kako prevzeti so. Portugalci so se pre­tvarjali, da so se že med vožnjo zlili z okoli­co, z morjem, s colnom, ga ogovarjali v mate­rinšcini in ceprav je med Rahilom in njimi vladala prikrita hierarhija preteklih casov, jim je kasneje dovolil, da so se mu pridružili pri pripravi ognja za peko rib. Ostalim ne. Dvainpetdeset let pekocega otoškega sonca in ostre morske vode, ki je opljuskala njegovo kožo do želvjega videza, je Rahila naredilo vzdržljivega; bil je suh kot fižolov­ka na vrtu njegove Olencie in ceprav je veli­kokrat rekla, da ga mora porediti, je vedel, da je v jasnih noceh rada posedala na klopi pred hišo in v tišini z ocmi požirala njegovo sloko telo, ki se je oprijemalo ribiških palic, se borilo z zavozlano mrežo in koncno, ko je noc svojo temoto tako poglobila, da Olencia Rahila ni vec videla, pac pa ga je zavonjala, gnusni ribji vonj, ki je na Rahilu tako dišal, takrat je koncno pustil delo in se znašel pred njo. Pogladila ga je po ozkem pasu mišic nad natrganimi kratkimi hlacami in sesedel se je k njej. Bil je utrujen, vecino vecerov je bil napol mrtev od utrujenosti. Olencia je imela za to zdravilo. Pustila ga je ždeti na klopi in se skozi pisane trakove, v neredu zvozlane med vrati, namenila proti rjastemu hladilni-ku v notranjosti. Vse je razpadalo, razpadala je koca, razpadal je coln, vse v njunem življe­nju je nakazovalo, da se bo kmalu nekaj kon­calo, a v rjastem hladilniku, ki ga je Olencia vsak dan obsedeno cistila s kisom, saj je služil kot spomenik boljšim casom, je prav LEPOSLOVJE zmerom ticala lubenica in poleg nje se je vedno rosila steklenica Manice. Odnesla mu jo je. Teža piva je spodnesla dnevu, Olencii in Rahilu tla pod nogami in nic drugega ni vec obstajalo kot trda tema, v katero lahko strmiš in strmiš in ne razlociš nicesar in prav zares bi lahko to bila ista tema, ki jo vidi sle­pec. A v tem trenutku je Rahil strmel v odlu­šceno barvo na premcu in kakor ponavadi, ko je razmišljal o Olencii in razpadajoci koci, je pozabil mežikati in oci so se mu osolzile. Zgodilo se je že, da je trapasta Teksašanka njegove solzne oci gladko in malo pripisala ganotju ob vnovicnem srecanju z božansko podobo rolaškega zaliva, ga prisilila, da se je slikal poleg svojega colna in si napletla zgodbico o tem, kako je otrdel mozambiški ribic po štiridesetih letih prevažanja turistov na rajske plaže še vedno tako presunjen ob pogledu na bolece turkizno morje in blešcec pesek, da ne more skrivati custev. Ženska ga je tako prevzela s svojo histericno interpreta­cijo, da se ji ni uprl. Pustil je, da je izkoristila njegove solzne oci in si naslikala pravljico. Opazoval je samega sebe, kako je pometala z njim, kot da ni le ribic, marvec tudi razstavni eksponat, vzvod, ki bo vzburil njene zanemar­jene sanje o cem bolj pristnem, kot je hladen porcelan v klimatizirani hiši v predmestju prašne, vroce, ameriške Odesse. Rahil je vse to opazoval z dobro nadzorovano jezo; vedel je, da bo nagrada za sodelovanje v tem teatru bogata – ženska bo pustila napitnino v viši­ni njegovega mesecnega prihodka. A takoj za ocmi, ki so se uslužno solzile še naprej, da, Rahil je nehal mežikati, ženski je delal uslugo in držal oci odprte, naj se solzijo, oh, prosim, naj se solzijo še bolj, daj Bog, da mi pritece cim vec solz, ki jih lahko pretopim v denar in kupim Olencii tisti prekleti šival­ni stroj, daj, daj, zdrži še malo, Rahil!, takoj za temi istimi ocmi je Rahilovo potrpljenje izgubljalo moc, gnusil se je samemu sebi, da prodaja neresnico kot iskreno custvo, da prodaja svojo prvobitnost za custveno erek­cijo neke tujke, ki se je po nakljucju znašla v njegovem colnu in ga prisilila, da zdaj igra to necisto, pomilovanja vredno igro med doma­cinom in zahodnjakinjo, s katere so visele ob cesti nakupljene zapestnice v barvah mozam­biške zastave. Tistega dne je Rahil res zaslu­žil petkrat toliko, kot bi sicer, in ko sta šla cez teden dni z Olencio z barkaco do celine in od tam v Pembo, se je pocutil zmagoslav­no, smejal se je, brkljal Olencii po laseh, jo zagrinjal v tesne objeme, da so ju otocani, ki so potovali z njima, ves cas pogledovali; ni ga motilo. Vsaj ne do trenutka, ko se je stari Bertolde, ki je upravljal coln, nagnil k njemu. Olencia je zavzeto poslušala sosedo Nurio, ki ji je nekaj pripovedovala; smejala se je, zvonek, visok smeh je udušil Bertoldejeve besede, ki so potihoma zletele proti Rahilu in mu obvisele pred nosom kot pajek, ki se je ob vecerih spustil izpod stropa. »Si zadel na loteriji ali kaj? Vsi se sprašu­jemo, kaj pocenjaš s tistimi turistkami, ki jih prevažaš do Rolasa. Dobro ti morajo placati, da voziš Olencio v Pembo po nakupih. Jim masiraš noge?« »O cem govoriš, Bertolde?« »Samo pravim ti, da bodi previden. Cossin smrkavec se je oni dan motovilil okoli priveza, ko si pripeljal nazaj Americane. Neka ženska je na ves glas razlagala, da je to „popoln servis“. Saj veš, da zna Cossin sin angleško. Morda je kaj pobrkljal, a culo se je, kot da si na otoku natikal še kaj drugega, ne samo ribe na raženj.« Rahil se je pogreznil sam vase. Roka, ki jo je držal Olencii okoli ramen, je mocno poprijela za rob starega colna. Ni vedel, kaj ga bolj boli – dejstvo, da je njegova udeležba v predstavi stare Americanke v vasi sprožila ogabne govorice, ki bi bržcas zelo prizadele Olencio, ali težek, ostuden obcutek, da jo je prevaral že samo s tem, ko je pustil, da so mu pred tujko prek brade tekle lažnive, pre­varantske solze, ki jih bo zacutil vedno, ko bo Olencia sedla za nov šivalni stroj. Avtorica je prejela tretjo nagrado na natecajnem razpisu Radia Ars za kratko prozo. Gusti Stridsberg – Klara1 »V ponedeljek, 26. septembra 1955, se je pred poslopjem na Sveavägen 110 v Stockholmu usta­vil velik crn osebni avto. V trenutku, ko je iz hiše prišla ženska, je iz avta stopil lepo oblecen moški srednji let, se ji približal in jo pozdravil. Pridržal ji je zadnja vrata in ženska je stopila v avto, v katerem sta že bila dva potnika. Mimoidoci bi v dogajanju težko opazil kaj posebnega, toda ce bi lahko slišal pogovor, bi razbral, da se v dogod­ku skriva bistveno vec kot obicajna ponudba za prevoz. Moški je bil namrec komisar Säpa2 Otto Danielsson3, ki je v svojem nagovoru pove­dal, da je prišel po navodilu tožilca Wernerja Ryhningerja, da bi jo odpeljal na zaslišanje.«4 Povzeti dogodek bi lahko bil zacetni prizor filma o Gusti Stridsberg, ki je svoje življenje zapletla v »neverjetno, a resnicno zgodbo žen­ske, ki je prevec živela in prevec ljubila«. Tako so na najlepši možen nacin njeno življenje povzele besede, ki jih je vnuk Gusti Stridsberg uporabil kot podnaslov novega prevoda njenega romana Mojih pet življenj v anglešcino5. Kaj je vznemiri­lo švedsko obvešcevalno službo, da je prisluško­vala 63-letni gospe, že leta zaposleni na svenska institutet6, ji sledila in jo koncno aretirala sredi ulice? Gospo, ki je petnajst let živela v Mislinjski dolini, tu postala mati edini hcerki ter zacela prevajati in pisati? Ki je doživljala vse skrajnosti obeh svetovnih vojn in burnega dogajanja med eno in drugo? Ki je v 20. letih v Benetkah govori­la z že takrat z mamili zasvojenim Hermannom Göringom, v Moskvi z Leninovo vdovo Nadeždo Krupsko in Georgijem Dimitrovom, med špan­sko državljansko vojno porocala za Toronto star, spoznala La Pasionario, tam govorila s clove­kom, ki ga je kasneje prepoznala kot Tita7? Ki je leta 1939 prišla na Švedsko in postala stalna spremljevalka stockholmskega družabnega življe­nja? Znano publicistko, prevajalko, pisateljico? 1 Prispevek je nadaljevanje zgodbe o Gusti Stridsberg iz prejšnje številke. 2 Säpo – säkerhetspolisen (švedska obvešcevalna služba). 3 Otto Danielsson (1902–1985). Preiskovalec švedske varnostne policije säpo. Sodeloval je v odmevnih preiskavah o smrti Raula Wallenberga in Daga Hammarskjölda, zasliševal Vidkuna Qui­ slinga, bil opazovalec na sojenju v Nürnbergu. 4 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig;ValterKrivitskij,Gusti stridsberg,KimPhilby. Appel Förlag, Stockholm 2018, str. 73. (V nadaljevanju Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig). 5 Stridsberg, Gusti: The sixLivesofGusti stridsberg:TheIncredible True storyofTheWomanWhoLived andLovedTooMuch. (Kindle Locations 21–22). Kindle Edition. 6 Švedski inštitut. 7 Vprašanje o tem, ali je bil Tito med državljansko vojno res v Španiji, ni razrešeno. ESEJIStIKA Telegram, poslan iz san Francisca v Moskvo 22. januarja 1944. V njem sporocajo naslov bivališca Klarine hcerke Mariette Voge, ki je po preselitvi v ZDa z možem Noelom živela pri družini Noelove sestre.V opombah jeidentiteta »Klare« nedvoumno povezanazGusti stridsberg. KLara: augustine stridsberg (formerly jIrKU) of stockholm (also covername »KLara« in stockholm) (http://www.theblackvault.com/documents/nsa/ venona/Jan44/22_Jan_1944_R4_m1_p1.gif) Zgodba o vzrokih za njeno aretacijo se je razkri­vala pocasi in celotnega ozadja najbrž ne bomo spoznali nikoli. Prihod na Švedsko Ko je Gusti Jirku junija 1938 uspelo zapusti­ti razdejano Španijo, je pristala v Parizu, kjer je v Pariser Tageszeitung, edinem nemškem dnev­niku, namenjenem nemški diaspori, objavljala clanke o španski državljanski vojni. S pomocjo trgovca z diamanti, naklonjenega španski repu­bliki, je odpotovala v Antwerpen in predavala o stiskah otrok v Španiji in po posredovanju ant­werpenskega župana8 celo dobila dovoljenje za bivanje. Toda že oktobra se je odlocila za pot v Köbenhavn, od koder je v zacetku leta 1939 odpotovala v Stockholm. Ob prihodu na Švedsko je v prošnji za biva­nje zapisala, da je ceška državljanka, da ne pri­pada nobeni stranki in da ni politicno aktivna. 8 Socialist Camille Huysmans (1871–1968), naklonjen judovskim emigrantom v Antwerpnu in sionisticnemu gibanju. V letih 1946 in 1947 je bil belgijski premier. Opis njenega dotedanjega življenja ni zanimiv le zaradi vsega, kar vsebuje, temvec predvsem zaradi tistega, cesar ne. Sodelovanja z jugoslo­vansko komunisticno partijo, dela v Kominterni in zapletov z gestapom ni omenila.9 Vecina poli­ticnih beguncev, ki se je zatekla na Švedsko, je bila tako ali drugace obremenjena s politicnim ESEJIStIKA delovanjem, zato bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj se je odlocila te izkušnje prikriti. Na zaslišanju junija 1939 je izjavila, da je strankarsko neopredeljena in preganjana Judinja. Svoje protifašisticne dejavnosti ni prikrivala kot tudi ne bivanja v Sovjetski zvezi in sodelovanja v španski državljanski vojni. V Stockholm naj bi jo povabile pravnica Sonja Branting-Westerstĺhl, novinarka Ellen Kleman in prva švedska pro­stovoljka v španski državljanski vojni novinarka Kajsa (Karin) Rothman, da bi napisala knjigo o ženskah na Švedskem. Kajsa Rothman ji je pri­skrbela kontakte in Gusti je zacela pisati za caso­pise.10 Politicnim temam bi se morala izogibati, saj naj bi se tujci ne vmešavali v stvari, ki bi lahko ogrozile švedsko zunanjo politiko in s tem var­nost. Poveceval se je tudi strah pred tujimi vohu­ni in že samo sum je zadošcal, da so politicnega begunca lahko aretirali, zasliševali ali celo zapr­ li. Gusti je sicer imela vplivne in bogate znan­ce, še posebej med clanicami social Democratic Women‘s Union, toda popolne varnosti ji niso mogli zagotoviti. Nekateri od njih so delovali za red assistance11 in eden od clanov ji je med iska­njem, kje in kako preživeti, ponudil pomoc. Že mesec po vselitvi v skromno stanovanje pa so jo povabili na zaslišanje. Spraševali so jo o lastni­ku stanovanja in z njim povezanim komunistom Gustavom Gundelachom. Koliko pošte dobivata? Je med pismi tudi kaj takšnih iz tujine? Gusti je zanikala, da bi opazila karkoli podobnega.12 V Skandinavijo se je pred nacizmom uma­knilo veliko (politicnih) beguncev iz vse Evrope. Avgusta 1940 se je Zveza ameriškihpisateljev obr­nila na Švedski generalni konzulat v New Yorku s prošnjo, da bi beguncem, ki so zaradi vojne pristali na Švedskem, omogocili selitev v ZDA. Med njimi je bila tudi Gusti Jirku. Toda za šved­sko obvešcevalno službo, ki jo je zaradi stikov s komunistom Gustavom Gundelachom opazovala vse od zacetka leta 1940, je bila še vedno sumlji­va, zato so preiskovali krog njenih znancev in od septembra 1940 do junija 1941 pregledovali tudi 9 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 89. 10 Michael F. Scholz: Gusti jirku-stridsberg(„Klara“) unddiefinnis­cheFriedensopposition 1943/44. SAXA Verlag, Berlin 2014, str. 50. URL: https://www.academia.edu/7890388 [9. 1. 2020], str. 59. (V nadaljevanju: Michael F. Scholz). 11 Mednarodna rdecapomoc; organizacijo je leta 1922 ustanovila Ko­minterna in naj bi pomagala politicnim zapornikom po svetu. 12 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 92. njeno pošto. Ceprav niso našli nicesar, je bila prošnja za njeno selitev v ZDA ocitno zavrnjena. Ker bi jo lahko doletela deportacija, je leta 1941 stopila v navidezen zakon s 16 let mlajši Hugom Hjalmarjem Stridsbergom, prostovoljcem v špan-ski državljanski vojni in komunistom. Zakon naj bi razpadel že leta 1944. Živela sta v manjšem stanovanju; Hugo je delal kot polagalec cevi, Gusti se je preživljala s pisanjem in inštruira­njem anglešcine.13 Med njenimi slušatelji je bil tudi politicni begunec iz Avstrije August Moser, ki ga je šved­ska obvešcevalna služba prepoznala kot nevarne­ga komunista in sodelavca Kominterne. säpo je bil sicer seznanjen s tem, da je mreža Kominterne razpredena po vsej Evropi, tudi na Švedskem, vendar jo je bilo izjemno težko odkrivati, saj je bila njihova komunikacija zelo zapletena. säpo se je zato namesto za posamicne aretacije odlo­cil za prikrito opazovanje in sledenje. Odpirali so Moserjevo pošto, iz katere so razbrali, da so pisma z na videz banalno vsebino šifrirana spo­rocila. Opazili so tudi, da so po Moserjevem pri­hodu v stanovanje Stridsbergovih vstopali tudi drugi. Stridsbergovo so spet zaslišali in povedala jim je vse o svojih inštrukcijah, povsem zanikala pa je kakršnekoli druge obiske ali celo izmenja­ve sporocil; tudi ko so navajali natancne datume in ure prihodov obiskovalcev. Preiskovalci so se sprijaznili, da so še enkrat zašli v slepo ulico, in po letu 1942 je Stridsbergova za säpo posta­la nezanimiva.14 Sumi o njeni prikriti dejavnosti 13 Michael F. Scholz, str. 59. 14 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 93, 94. so se znova pojavili aprila 1948, toda takrat je že bila zaposlena na svenskainstitutet (Švedskem inštitutu).15 rojstvo Klare Drugo svetovno vojno je Gusti Stridsberg torej preživljala v Stockholmu, ki je bil zaradi švedske nevtralnosti pomembno središce obve­šcevalnih služb. Po napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je mrežo svojih agentov mocno okrepila tudi Sovjetska zveza. V diplomatskih službah so delovali tako agenti obvešcevalne službe kot vojaški agenti, predvsem za podrocje Nemcije in Finske. Kot okrepitev NKVD-ja sta oktobra 1941 v Stockholm prišla zakonca Boris in Aleksandra (Zoja) Jartseva (s pravim priim­kom Ribkina)16; on kot konzul, ona kot tiskovna predstavnica. Njeno delo pa je bilo le krinka; dejansko je bila castnica v službi NKVD-ja, zadol­žena za posebne naloge. V Stockholmu naj bi reorganizirala sabotažne skupine NKVD-ja in za to zelo zahtevno nalogo je potrebovala sodelavca z izkušnjami.17 Stridsbergova in Ribkina sta se prvic srecali v pisarni pravnice Sonje Branting. Na enem od kasnejših zaslišanj je Stridsbergova izjavila, da jo je z Ribkino zbližalo delo; pisala je namrec za kanadski casnik Toronto star in se pridružila vojnim dopisnikom. Podpisali pa naj bi tudi spo­razum: Stridsbergova bi postala njena obvešce­valka, Ribkina pa bi poskušala poizvedeti, kaj se dogaja s Štefanom.18 Stridsbergova ga je nazadnje videla leta 1938 v Moskvi in od takrat ni imela vec stikov z njim. NKVD je vcasih res omogocal takšna poizvedovanja, toda le, ce je imel od tega koristi. Najveckrat pa je z izpolnitvami obljub zavajal in zavlaceval. Tudi Ribkina svoje obljube ni izpolnila. Stridsbergova je šele po vojni izve­dela, da je NKVD Štefana aretiral in da so ga 19. aprila 1939 ustrelili. Z vlogo sodelavke NKVD-ja je Stridsbergova prevzela tudi skrivno ime Klara. Pod tem ime­nom se pojavlja v vseh dokumentih in porocilih obvešcevalne službe. Z Ribkino sta se sreceva­li enkrat mesecno. Za svoje delo je prejemala mesecno placilo od 150 do 200 kron, kar je pri­bližno ustrezalo placi uradnice. Zaradi intenziv­nega družabnega življenja se je preselila v stano­vanje na Johannesplanu v središcu Stockholma, ki je postalo pomembno mesto njenega prikritega delovanja obvešcevalke. Razhajanje med njenim 15 Michael F. Scholz, str. 60. 16 Zoja Ivanovna Voskresenska, porocena Ribkina (1907–1992). Delovala je v diplomatski službi, vec kot 25 let med vodilnimi taj­ nimi agenti NKVD-ja v tujini. Bila je popularna pisateljica otroške literature. Po njeni smrt so izšli njeni spomini Zdajlahkopovem resnico (1992). 17 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 95. 18 Prav tam, str. 96. življenjskim slogom in uradnimi prihodki od porocevalskega dela za tisk bi pozornemu opa­zovalcu hitro razkrilo, da mora imeti še kakšen vir dohodkov, zato je NKVD poskušal prikriti vrzel, ki bi za švedske obvešcevalce lahko postala sumljiva.19 Rešitev so našli v njeni hcerki Marietti ESEJIStIKA Voge20, ki se je leta 1942 v Lizboni porocila z Americanom21 in se preselila v Kalifornijo. Izkoristili so jo kot denarno posrednico in tako je Gusti navidezno legalno prejemala denar od hcerke iz Amerike. Dejansko je denar iz Moskve prihajal do izpostave v San Franciscu, od tam pa so ga posredovali Marietti. V prikritih telegra­mih ruske obvešcevalne službe je Marietta ome­njena kot DOCH (daughter – hcerka). Ceprav jo še danes v nekaterih virih obravnavajo kot sode­lavko NKVD-ja, Agrell meni, da je bila dejansko samo posrednica22. Agentka Klara Ribkina je od Klare pricakovala podporo Sovjetski zvezi v boju proti nacisticni Nemciji, zato je Klara najprej pridobivala nove sodelavce. Med politicnimi begunci je bilo namrec mnogo takšnih, ki so se bili pripravljeni vrniti v svoje države in sodelovati v sabotažnih akcijah. Zaradi zvez, ki jih je vzpostavila kot dopisnica, in zaradi osebnih poznanstev pa je njena vloga postajala vse pomembnejša. Dostopne so ji bile mnoge informacije in odprta mnoga vrata. Za Ribkino je preverjala resnicnost informacij, objavljenih v tisku, navezovala pa je tudi pristnejše odnose z osebami, ki bi ji pri njenem delu lahko koristi­le. Tako se je zbližala celo z osebno tajnico sov­jetske veleposlanice na Švedskem Aleksandre Kollontaj23, da bi jo NKVD cim laže nadzoroval. Stridsbergova pa ni izkorišcala le svojih poznanstev, tudi pisanje za casnike ni ostalo neopaženo. S clanki, ki so kdaj vsebovali zelo težko dostopne podatke, je pritegnila pozornost angleške obvešcevalne službe. Predstavnik jo je povabil na razgovor in pokazal pripravljenost, da jo angažira.24 Ker je center NKVD-ja v Moskvi vsakršne stike z drugimi obvešcevalnimi služ­bami obravnaval skrajno resno, je o tem morala porocati svojemu novemu vodji Vasiliju Razinu. 19 Prav tam, str. 97. 20 Marietta Voge (1918–1984), rojena kot Mariette Jirku na posestvu Hartenstein blizu Slovenj Gradca; parazitologinja, predavateljica na univerzi v Berkeleyu. Soavtorica knjige MedicalParasitology; v letu 1976 tudi predsednica ameriškega združenja parazitologov. 21 Noel Voge (1912–1984); študiral slovanske jezike in književnosti. Nazadnje je predaval rusko literaturo in primerjalno književnost na univerzi v Kyotu. Z Marietto sta se spoznala v Zagrebu, kjer sta oba študirala. 22 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 97, 98. 23 Aleksandra Mihajlovna Kollontaj (1872–1952), revolucionarka, marksistka; prva ženska, ki je postala clanica sovjetskega vladne­ ga kabineta; veleposlanica v Oslu in Stockholmu. 24 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 103. Ceprav bi lahko ogrozil sebe, jo je Razin posku­šal cim bolj zašcititi in je svoje porocilo v Moskvo zacel z besedami: »Klara je oseba, ki nam je pov­sem predana.«25 Ocitno je bila Stridsbergova s svojimi zvezami zanj zelo pomembna. Za razliko od predhodnice Ribkine je namrec obvešcevalno delo usmeril v pridobivanje informacij in tiho ESEJIStIKA diplomacijo, s katero je poskušal prepricati pred­stavnike nemških zaveznic (Madžarsko, Finsko, Romunijo, Bolgarijo), da bi prekinili sodelovanje in prestopili na stran Sovjetske zveze.26 Poti, kako to doseci, so bile zelo razlicne. V pogovorih s Finsko so ubrali vsaj dve – prva je izkoristila vplivno švedsko družino Wallenberg, ki naj bi posredovala pri finski vladi; druga pa se je naslonila na t. i. finsko opozicijo za mir27, ki je v nasprotju z uradno finsko politiko cim prej poskušala doseci mir s Sovjetsko zvezo. Pri tem je pomembno vlogo odigrala prav Klara. Konspirativni pogovori, ki jih je v imenu NKVD­ja vodila Klara osebno, so potekali v njenem stanovanju na Johannesplanu. O tem piše tudi v svoje romanu Tänk inte med hjärtat. Michael F. Scholz28 povzema: »Njeno stanovanje na „idilicnem“ Johan­nesplanu (trgu pri cerkvi sv. Janeza) je bilo menda priljubljeno mesto za srecanja finske opo­zicije za mir. Obicajno so se dobivali na kosilih, toda nikoli vec kot trije. Svojo vlogo v tem dogaja­nju je komentirala z izjavo: Pri tem sem pogosto mislila na besede Oscarja Wilda: Želela je salon, a ji je uspelo vzpostaviti samo restavracijo. /…/ Razumela je tudi, kako relativno nepomembna so bila ta srecanja s stališca zgodovinskega doga­janja; samo droben kamen v mozaiku. O tem, da bi bilo dogajanje motivirano s strani obvešce­valne službe ali da bi kosila financno omogocal NKVD, v knjigi ni spregovorila. Tudi vprašanje, ali je to naredila, da bi zašcitila sebe ali svoje fin­ske goste, ostaja odprto.« Vsebino pogovorov je posredovala nadreje­nim, ki so o dogajanju potem porocali v Moskvo. Njen položaj je bil celo tako trden, da je razpo­lagala tudi s sredstvi, s katerimi je za informaci­je placevala dopisniškim kolegom, ki so nehote postali informatorji, saj niso vedeli, kdo je prav­zaprav narocnik informacij. O tem, kako mocno se je njeno porocevalsko delo prepletalo z delom obvešcevalke, govori naslednji odlomek. 25 Prav tam, 105. 26 Prav tam, 104. 27 Finska opozicija za mir– rauhanoppositio. Finsko nadstrankarsko gibanje v letih 1943 in 1944, ki je združilo tako del mešcanskih kot del levo usmerjenih socialnodemokratskih politikov. Clani so si prizadevali za prekinitev zavezništva med Finsko in Nemcijo in hkrati s tem za dosego premirja s Sovjetsko zvezo. 19. septem­bra 1944 so podpisali premirje in novi premier je postal vodja opozicije za mir Juho Kusti Paasikivi. Iz istega kroga je izšel tudi dolgoletni predsednik Finske Urho Kaleva Kekkonen. 28 Michael F. Scholz, str. 55. »Sinergija med novinarko Gusti Stridsberg in agentko Klaro je dosegla vrhunec jeseni leta 1944. Kmalu po premirju med Finsko in Sovjetsko zvezo je skupaj s tremi ameriškimi novinarji odpotovala v Helsinke. Med njimi je bil tudi Nat Barrows, dopisnik za Chicago Daily News. Obdana s tiskovnimi predstavniki zaho­dnih zaveznic in s priporocili vplivne družine Branting je dosegla sprejem pri predsedniku fin­skih socialnih demokratov Väinöju Tannerju29, ki je bil pripravljen sodelovati tudi v intervjuju. Gusti se je zdelo, da se Tanner kar malo zabava ob mali gospe, ki bi rada naredila intervju z veli­kim Tannerjem. Ko ga je vprašala, ali ne bi bilo dobro premirja podpisati že prej, je izjavil, da bi morali še pocakati, in dodal: ‚Nemcija še ni bila poražena.‘ Za tisti cas je to zagotovo bila kontro­verzna izjava. Tanner ni bil pazljiv, ‚Ocitno me je imel za naivno‘ je zapisala mnogo kasneje v drugem delu svojih spominov. Tanner seveda ni niti slutil, da je „mala gospa“ dobesedno volk, preoblecen v ovco; agentka Sovjetske zveze, ki je že leto vodila skrivne kontakte z nasprotniki nje­gove zunanje politike in je zato natancno vedela, 29 Väinö Tanner (1881–1966); finski politik, vodilna osebnost finske socialnodemokratske stranke. V letih 1926-1927 je bil finski pre­mier, med vojno je opravljal razlicne ministrske funkcije. Po vojni je bil nekaj let zaprt. Že med bivanjem v zaporu pa je ob posredni podpori ZDA nadaljeval s svojim politicnim delovanjem. Kriti­ziral je finsko zunanjo politiko, predvsem odnos do Sovjetske zveze. Leta 1951 je bil ponovno izvoljen v parlament. katero mino mu mora nastaviti.«30 Ko se je Stridsbergova vrnila v Stockholm, je izvedela, da uredniki Toronto star intervjuja ne nameravajo objaviti; izšel je v švedskem casni­ku Dagens Nyhetter. Ko je za to izvedel Tanner, je najprej zanikal, da je sodeloval v intervjuju, pozneje pa je izjavo omilil s tem, da je šlo za zaupni pogovor, ne uradni intervju. Za Sovjetsko zvezo pa je bil intervju prava senzacija, zato je Razin o dogajanju v Moskvo takoj poslal poroci­lo in ga oznacil z ‚Mimo vrste‘.31 Intervju je imel mocan vpliv na nadaljnjo finsko zunanjo politi­ko, saj ga je sovjetska propaganda uporabila za spodkopavanje Tannerjeve avtoritete in krepitev sovjetskega vpliva na Finskem.32 Klarino prikrito delovanje je seglo tudi do zahodnih obvešcevalnih služb, celo do ameriške­ga diplomatskega predstavništva v Stockholmu. Sodelovanje med obvešcevalnima službama obeh velesil sicer nikoli ni bilo posebej zgledno; svojo vlogo so odigrali tudi dvojni agenti. Klara je zato uporabljala drugacne metode; da je prido­bila ustrezne podatke, je izrabljala svoje osebne neformalne zveze novinarke. säpo ni nikoli odkril Klarinega medvojne­ga delovanja. Kot da niso mogli verjeti, da bi v Stockholmu lahko delovala tako vplivna obve­šcevalka. Razkrivanje NKVD-jevih zvez jo je povsem zaobšlo. Njena zgodba se je prvic zacela razpletati vec kot deset let po vojni. Ko se je druga svetovna vojna koncala, so se vzpostavila tudi nova razmerja med obvešceval­nimi silami. Ce je med vojno še obstajalo tak­ticno sodelovanje med NKVD-jem in zahodnimi obvešcevalnimi službami, to po vojni ni bilo vec mogoce; s hladno vojno so se nasprotja med njimi le še stopnjevala. Ker se je strateški pomen Stockholma po vojni bistveno zmanjšal, so obve­šcevalne službe zacele premešcati svoje najboljše agente. Klaro so nameravali poslati v Jugoslavijo, kamor naj bi želela potovati tudi sama. Hotela je namrec izvedeti vsaj dvoje – kaj je s Štefanom in kaj je s Hartensteinom. Kot sodelavka organiza­cij rdeci križ in save the Children je v Beograd odpotovala prek Finske, Moskve in Kijeva.33 »Potovanje po povojni Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi je bila prava odisejada – unice­na mesta, neucinkoviti birokrati, opustošene železniške postaje. O Štefanu ni izvedela nic. V Moskvi so ji dejali, da naj bi bil v Beogradu; v Beogradu, da je najbrž še vedno v Moskvi ali v kakšnem taborišcu. Najbolje zanjo pa naj bi bilo, da ne sprašuje prevec. Tretji dan njenega bivanja v Beogradu se je v 30 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 106, 107. 31 Prav tam, str. 107. 32 Michael F. Scholz, str. 57. 33 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 110 hotelu nenapovedano oglasil sovjetski predstav­nik. Ne da bi se ji predstavil, jo je skušal prisi­liti, da odmisli potovanje v Slovenijo, da ostane v Beogradu in nadaljuje s sodelovanjem zanje. Menila je, da je to nepotrebno, saj so Sovjeti v Jugoslaviji vendarle med prijatelji, toda obiskova­lec je vztrajal. Da bi si pridobila cas, je predlaga- ESEJIStIKA la, da bi delo nadaljevala v Avstriji. Obiskovalec tega ni kategoricno zavrnil; obljubil je, da se cez nekaj dni spet oglasi. Ta cas je Klara porabila, da je vzpostavila zvezo z ameriškim vojaškim ata­šejem v Beogradu in dobila dovoljenje, da lahko prestopi mejo z Avstrijo. Po kratkem obisku v Sloveniji, kjer je našla samo požgan Hartenstein, je prešla mejo in se z britansko pomocjo po nekaj mesecih vrnila v Stockholm.«34 Nekaj dni po vrnitvi so Sovjeti z njo znova vzpostavili stik. Ocitno so bili seznanjeni z doga­janjem v Jugoslaviji in zanimalo jih je, zakaj ni ostala tam ali vsaj v Avstriji. Ko je povedala, da to nikakor ni bilo mogoce, je obiskovalec odšel s predlogom, da za nekaj casa prekinejo sodelo­vanje. Junija 1946 je pri Stridsbergovi ponovno pozvonil telefon. Tokrat se je oglasil sam konzul. Predlagal ji je, da nadaljujejo sodelovanje, in ji ponudil 500 kron. Denar je brez besed zavrnila in njena zgodba z NKVD-jem se je tako koncala.35 Zgodba o Gusti Stridsberg alias Klari po se je šele zacela razkrivati. Od Klare do Gusti Stridsberg Obdobje hladne vojne so mocno zaznamovali prikriti spopadi med obvešcevalnimi službami, toda skrivne usode vohunov so vcasih dosegle tudi strani casopisov. Med najodmevnejšimi v 50. letih je bila zgodba agentov KGB-ja Jevdokije in Vladimirja Petrova. Zakonca sta bila v letih od 1942 do 1947 zaposlena na sovjetskem vele­poslaništvu v Stockholmu. Jevdokija je bila tesna Klarina sodelavka; najprej samo kot posrednica, kasneje kot njena nadrejena. Leta 1947 sta se Petrova morala vrniti v Moskvo, kjer sta zara­di dobro opravljenega dela napredovala, in leta 1951 so ju premestili v Avstralijo. Na predstavni­štvu v Canberri sta delovala kot konzul oz. ura­dnica. Za prebeg sta se odlocila aprila 1954 in dogajanje je v Avstraliji postalo prava senzacija, znana kot »afera Petrov«. Zakonca Petrov sta v svojih porocilih posredovala veliko informacij tudi o obdobju v Stockholmu; Jevdokija je pogosto omenjala Klaro. Srecevali sta se dvakrat mesecno – v knji­garni ali kje drugje na Kungsgatan36. Spregovorili nista, Klara je le predala pisna sporocila. Sta pa 34 Prav tam, str. 110. 35 Prav tam, str. 111. 36 Ulica v središcu Stockholma. zato toliko vec govorili v njenem stanovanju, in sicer v rušcini ali anglešcini. Jevdokija je bila presenecena nad Klarino sprošcenostjo, saj ni opazila nobenih posebnih varnostnih ukrepov. Ko je Klari to omenila, ji je odgovorila, naj nic ne skrbi, saj ima zvezo, ki bi jo pravocasno opo­zorila na nevarnost. Kdo naj bi to bil, seveda ni ESEJIStIKA izdala.37 Klarinega pravega imena se Jevdokija med zaslišanjem najprej ni spomnila, je pa natancno opisala stanovanje v manjšem parku in cerkev blizu Kungsgatan. Klara naj bi bila manjša in drobna ženska srednjih let s kratko pristriženimi rdeckastimi lasmi.38 Švedska obvešcevalna služ­ba je bila o Klari obvešcena že poleti leta 1954 in pot do Gusti Stridsberg je bila zelo kratka. säpo v svojem arhivu o njej ni našel veliko – rutinsko porocilo o njenem prihodu in prošnja za bivanje ter nekaj omemb v preiskavah drugih. O Klari ni bilo sledu. Je res obstajala? Septembra 1954 so zaceli prisluškovati nje­nemu telefonu. Razen nekaj srecanj z mlajšim moškim, francoskim diplomatom, niso opazili nic posebnega. Ugotovili so lahko samo to, da Gusti ocitno ne simpatizira vec niti s Sovjetsko zvezo niti s komunizmom. Namige na to so lahko našli že v njeni prvi avtobiografiji skuggspel i Yugoslavien39 iz leta 1946. Sklepali so tudi, da se je zacela spogledovati s katolištvom. Po mnenju preiskovalcev je celo prestopila med prebežnike, toda svojih sodelavcev ni izdala. Primer so tako zakljucili konec leta 1954.40 Septembra 1955 se je preiskava zakljucila tudi v Avstraliji. Petrova sta svojo zgodbo ponudila tisku in švedski casnik Dagens Nyheter je odku­pil pravice za objavo clankov, ki so se nanašali na dogajanje v Stockholmu in Klaro. Z objavo bi v švedsko javnost prišle novice o delu sovjetskih agentov v Stockholmu, zato je bilo treba ukrepa­ti.41 Izjava zakoncev Petrov je bila objavljena v soboto, 24. septembra 1955; omenjala sta tudi agentko Klaro, ne da bi razkrila njeno pravo ime. Že v ponedeljek, 26. septembra 1955, so Gusti Stridsberg obiskali preiskovalci in Klarina podoba se je pocasi zacela razkrivati. Dogodke natancno opisuje Wilhelm Agrell.42 Aretacija in nastop Otta Danielssona sta bila za Stridsbergovo povsem nepricakovana. Casopisa med vikendom ni pregledala, zato ni bila seznanjena z objavo clankov. Je pa to nare­dila Sonja Branting, ki je ob branju casnika takoj 37 Wilhelm Agrell: MrsPetrova’s shoe.TheTrue storyofa KGBDefec­ tion. I.B. Tauris, London 2019, str. 74. 38 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 182. 39 Igra senc v jugoslaviji. 40 Michael F. Scholz, str. 59, 60. 41 Prav tam, str. 61. 42 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 114–120. pomislila na Gusti Stridsberg. V ponedeljek zju­traj jo je poklicala, toda Stridsbergova je prepri­cljivo izjavila, da zakoncev Petrov ne pozna in niti ne ve, kdo sta. Dejansko je to bilo res, saj je Jevdokijo Petrov poznala le pod imenom Tamara. Agentka (Gusti Stridsberg) in preiskovalec (Otto Danielsson) Stridsbergova je bila ob aretaciji vidno pretre­sena in zmedena, zato je Danielsson predlagal, da jo zaslišijo v njenem stanovanju. Zanimalo ga je predvsem dvoje – njeni stiki z osebjem sov­jetskega diplomatskega predstavništva in njeni dohodki med vojno. Priznala je, da se je kdaj srecala z Ribkino, tudi z Razinom, toda nikoli v svojem stanovanju. Ko ji je pokazal fotografijo Petrove, je izjavila: »Lep obraz. Takšnega clovek ne bi mogel pozabiti.« Ni priznala, da jo pozna, in tudi o denarju ni želela spregovoriti; vztraja­la je, da se preživlja s pisanjem za Toronto star, ceprav je bilo ocitno, da so njeni izdatki bistveno višji. Zaslišanje se je koncalo pozno popoldne. Stridsbergova se je potem odpravila do pisarne Sonje Branting, kjer ji je znanec, zaposlen v kabi­netu Ministrstva za zunanje zadeve, svetoval, naj se takoj obrne na policijo. Povedala jima je, da so jo ravnokar zaslišali, in se vrnila domov. Ko jo je Brantingova zvecer obiskala, Stridsbergova ni bila sama. V njenem stanovanju je potekalo sreca­nje clanov katoliške kongregacije in Brantingova je opazila, da se Gusti ne pocuti dobro. Poskrbela je zanjo, in ko je Gusti ostala sama, je svojo zgod­bo želela zakljuciti s prevelikim odmerkom uspa­valnih tablet. Zjutraj so jo našli nezavestno in jo odpeljali v bolnišnico. Poskus samomora je sicer za nekaj casa usta­vil zaslišanje, toda säpo je nadaljeval svoje delo. Preiskali so stanovanje, a našli niso nicesar. Po enem tednu, še v bolnišnici, je Stridsbergova zaprosila za srecanje z Danielssonom. Priznala je, da med zaslišanjem ni povedala resnice in da je med vojno res sodelovala v nekaterih ilegalnih akcijah; toda nikoli v škodo Švedske. Tega, za koga je delala, ni želela razkriti, kot tudi ne imen sodelavcev. Nadaljevanje zaslišanja je potekalo cez en teden v njenem stanovanju. Danielsson je od Stridsbergove pricakoval, da ne bo vec zavaja­la ali celo lagala, kajti marsikatero izjavo lahko preveri. Še posebej ga je zanimalo, kdo je bil moški, ki je prihajal v njeno stanovanje med nje­nim odhodom v Jugoslavijo. Stridsbegova mu je odvrnila, da bo o nekaterih stvareh spregovorila samo v dvoje. Obicajno zasliševanje se je tako vse bolj spreminjalo v pogovor, med katerim je Danielsson poslušal zgodbo, ki se je kasneje pre­lila v roman Menschen, Mächte undich(Mojihpet življenj). O skrivnem moškem, ki je bival v nje­nem stanovanju med potovanjem v Jugoslavijo, pa mu je napisala pismo. Domneva, da naj bi bil skrivni moški Jules Guesde43 ruski vohun, se ji je zdela absurdna. 30. novembra 1955 je säpo koncal preiskavo. Zakljucili so z ugotovitvijo, da je bilo obvešce­valno delo Stridsbergove antifašisticne narave in da Švedski ni škodovalo. Zadeva je tudi zastarala in odložili so jo v arhiv, ne da bi bila predstavlje­na javnosti. Poleg tega je marsikaj nakazovalo na dejstvo, da se je Stridsbergova z NKVD-jem kmalu po vojni razšla.44 Gusti Stridsberg in Otto Danielsson sta se obcasno še slišala. Poklicala ga je, vcasih se je želela samo pogovarjati. Konec leta 1962 pa sta skupaj preživela ves vecer. Ocitno se je Stridsbergova želela pogovarjati o romanu, ki je izšel najprej v nemšcini, kasneje še v švedšcini in drugih jezikih. Doživela je uspeh in v javnosti 43 Jules Guesde, uradnik na francoskem veleposlaništvu; vnuk soustanovitelja francoske socialisticne stranke Julesa Guesda. Njegovo ime se pojavlja tudi v telegramih Venona, ki jih navaja Susan Williams v svoji knjigi Vohuni v Kongu: Tekma za rudo, ki je zgradila atomsko bombo. Vir: Susan Williams: spies in theCongo:The race for theOreThatBuilt the atomicBomb. Hurst and Company, London 2016, str. 306. URL: https://books.google.si/books?id=KqFfDwAAQBAJ&pg= PA306&lpg=PA306&dq=jules+guesde+press+atache&source=bl &ots=EWqd6CY6Q1&sig=ACfU3U395ohFXrMTPJ5hAAAzgE HhLVYLow&hl=sl&sa=X&ved=2ahUKEwj02JT_m7nrAhXxsIs KHXkMDHAQ6AEwDXoECAgQAQ#v=onepage&q=jules%20 guesde%20press%20atache&f=false [31. 8. 2020]. 44 Wilhelm Agrell: Venonav Michael F. Scholz, str. 51. manj znana Gusti Stridsberg je postala avtorica literarne uspešnice in udeleženka mnogih inter­vjujev. Tisti vecer mu je pripovedovala tudi o nakljucnem srecanju z zacetka poletja. Na poti k zdravniku jo je nenadoma poklical ženski glas: »Gospa Gusti! Gospa Gusti!« Ko se je obrnila, je zagledala Julesa Guesda in njegovo ESEJIStIKA ženo. Žena je bila ocitno navdušena, da je sre­cala znano pisateljico, ki jo je njen mož spoznal med vojno, Guesde pa je zadržano dodal: »Gospa Guesde, ki ne ve nicesar, je bila preprosto vesela in srecna.« Ko je Danielsson kasneje premišljeval o nju­nem pogovoru, je razmišljal tudi o trivialnem nakljucju pred bolnišnico. Bi se Guesdove bese­de lahko nanašale na skrivno ljubezensko afero, na razmerje med tajnima agentoma ali (kot je domnevala Jevdokija Petrova) kar oboje? Lahko pa bi seveda bile tudi samo neprevidna izjava ali celo zapoznelo priznanje.45 O svojem življenju novinarke in ozadju vsega dogajanj je Stridsbergova leta 1966 posredno spregovorila v naslednjem romanu Tänk inte med hjärtat46. Pripoveduje o dogodkih iz življe­nja novinarke v nevtralni Švedski, ki je neposre­dno vpletena v skrivna pogajanja med Finsko in Sovjetsko zvezo. Roman je posvetila hcerki Marietti Voge.47 Ce bi v tistem casu že bili dosegljivi telegra­mi sovjetske obvešcevalne službe, ki jih je razkril program Venona, bi se lahko Klarina podoba za preiskovalce vsaj malo jasneje izrisala. Tako pa so javnosti postali dostopni šele leta 1995, in še to le delno. Klara v telegramih Venona Venona je bil projekt ameriške protiobvešce­valne službe, ki je potekal od 1. februarja 1943 do oktobra 1980. V tem casu so dešifrirali in prepi­sali vec kot 3000 sporocil sovjetske obvešcevalne službe. Vecina teh se jih nanaša na obdobje od 1942 do 1945, torej na cas druge svetovne vojne. Medtem ko so nekateri analitiki prepricani, da so osebe, ki se pojavljajo v njih, bile povezane s sov­jetskimi obvešcevalnimi službami, drugi zago­varjajo stališce, da so se mnogi neupraviceno znašli med njimi.48 Danes so telegrami Venona pomemben zgodovinski vir za proucevanje druge svetovne vojne in dela sovjetske obvešcevalne službe ter poskusov infiltriranja v ZDA in Veliko Britanijo. Pomembni pa so tudi za dogajanje na Finskem in Švedskem.49 45 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 120. 46 Ne misli s srcem. 47 Michael F. Scholz, str. 54 48 https://en.wikipedia.org/wiki/Venona_project [15. 9. 2020]. 49 Michael F. Scholz, str. 47, 48. Agentka z imenom »Klara« se pojavlja v t. i. sanfranciških in stockholmskih telegramih. Sanfranciški so potekali med izpostavo NKVD-ja v San Francisu in centrom v Moskvi, stockholm­ski telegrami pa zajemajo vec tisoc telegramov, ki so bili med vojno izmenjani med Stockholmom in Moskvo. Švedska obvešcevalna služba jih je ESEJIStIKA prestrezala in jih kasneje zaradi dogovora o sode­lovanju poslala britanski obvešcevalno-varnostni službi. Telegrami segajo v cas od 1940 do 1946 in zajemajo tako sporocila NKVD-ja kot vojaške obvešcevalne službe. V letih od 1961 do 1974 jih je bilo dešifriranih okoli 400.50 Spletna publikacija o telegramih Venona raz­kriva identiteto Klare le za sanfranciške doku­mente: ‚Klara‘ is identical to the writer and tran­slator ‚Augustina Stridsberg‘, formerly ‚Augustina Jirku‘.51 Vecina skrivnih imen, uporabljenih v spo­rocilih med Moskvo in Stockholmom, pa v okvi­ru projekta Venona ni bila dešifriranih. Kar nekaj imen je bilo pred izdajo tudi zabrisanih. To velja tudi za Klaro. Razlogi za to niso povsem jasni. Michael F. Scholz meni, da jih je najbrž treba iskati v sporazumu s Švedsko, ki so ga sklenili, ko so predajali dokumente. Za to predpostavko govori tudi dejstvo, da je zašcitena tudi identiteta drugih švedskih državljanov. Kakorkoli – identi­teta »Klare« je na straneh ameriške obvešcevalne službe nedvoumno povezana s pisateljico Gusti Stridsberg.52 O pomenu gradiva VeNONa za Švedsko in Gusti Stridsberg ter obravnavo njenega primera s strani švedske varnostne službe sredi leta 1950 je pisal Michael F. Scholz, stockholmske telegrame pa je ovrednotil Wilhelm Agrell v knjigi Venona: spĺren frĺn ett underrättelsekrig53. Klari je posve­til celo poglavje. Stockholmski telegrami po mnenju Agrella54 vsekakor potrjujejo izjavo Jevdokije Petrove – Klara je bila vrhunsko usposobljena agentka in med najpomembnejšimi v Stockholmu v tistem casu. Petrova je bila celo prepricana, da Gusti Stridsberg v Stockholm ni prišla nakljucno; da je tja bila poslana. Še vec – pomoc Americanov in Britancev pri Klarinem odhodu iz Jugoslavije je bila jasen dokaz, da je bila Klara dvojna agentka, zato so Sovjeti uvedli vse potrebne ukrepe in jo za nekaj casa samo »dali na hladno«.55 Klara je bila navsezadnje velika zvezda izpostave NKVD­ja v Stockholmu in agentka, ki bi jo težko pogre­šali. Dojemala jo je kot »zelo inteligentno«, ceni­la njeno sposobnost opazovanja in presojanja, predvsem pa zmožnost, da se je znašla v vsaki 50 https://en.wikipedia.org/wiki/Venona_project [15. 9. 2020]. 51 Michael F. Scholz, str. 50. 52 Prav tam, str. 50. 53 Venona– Po sledeh obvešcevalne vojne. 54 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 121. 55 Prav tam, str. 111. situaciji.56 Poleg tega jim je njen sodelavec Griša še naprej pošiljal dragocene podatke o francoski zunanji politiki in celo o švedskih zalogah ura­na.57 V svoji presoji pa so se ocitno zmotili britan­ski obvešcevalci. Pa neuspelem poskusu, da bi jo pridobili za sodelovanje, so nanjo opozorili tudi Americane. Že v enem naslednjih sporocil pa so navedli, da je Stridsbergova preprosto gospa, ki veliko hodi naokrog in s svojimi naivnimi vpra­šanji o položaju v Nemciji ne more ogrožati niko­gar. Oznacili so jo za »skrajno indiskretno«.58 Klara najbrž nikoli ni imela dostopa do zau­pnih dokumentov; svoje obvešcevalno delo je gradila na izjemno razvejani mreži znancev, ki je segala tako v politicne, diplomatske, gospodar­ske kot novinarske kroge, zato jo Wilhelm Agrell oznacuje kot žensko, ki se je v svojih razlicnih življenjih dokazovala predvsem kot mojstrica družabnih preigravanj. Med njenimi najpomemb­nejšimi vlogami je bila podoba »nepokvarjene mlade ženske, ki jo je pocasi nadomestila z naiv­no malo gospo«. Okolica – najveckrat moška – ji je nasedla in zato zaradi podcenjujocega odnosa doživela marsikatero neprijetno presenecenje.59 Kdo je bila Klara? Kdo je torej bila Klara in kaj se je v resnici dogajalo, bi mogoce lahko povedala samo Gusti Stridsberg sama. Ce sploh. Biti agent, vohun, po Agrellu60 namrec pomeni biti junak za ene, a hkrati negativec za druge. Pomeni igrati dvojno vlogo. Pomeni varati vse okoli sebe in celo sebe samega. Zakaj se potem toliko ljudi tako usodno zapleta v uganke brez rešitve? Gre za zaslužek, za izziv avanturistom, za ideologijo, izsiljevanje ali celo reševanje bližnjih? Kakršenkoli bi že bil približek odgovora, posledice so v vseh primerih podobne. Šibkejši so izgubljeni že na zacetku; tiste, ki preživijo, pa najeda ujetost v labirintu brez izhoda. Temu tudi Gusti Stridsberg ni mogla ubežati. Njeno življenje se je po vseh pretresih nadalje­valo. Kako, nakaže njen vnuk Nicholas Voge61, ki je ponovno prevedel njen roman Menschen, Mächte und ich (Mojih pet življenj) v anglešcino. Naslovil ga je z The sixLives ofGusti stridsberg: The Incredible True story of The Woman Who 56 Prav tam, str. 123. 57 Griša naj bi bil »mladi francoski tiskovni predstavnik« Jules Gu­ esde, ki se je med odsotnostjo Stridsbergove naselil v njenem sta­ novanju. Glej: Wilhelm Agrell: MrsPetrova’s shoe, str. 75. 58 Wilhelm Agrell: Trespioner i kalltkrig, str. 123. 59 Prav tam, str. 123. 60 Prav tam, str. 7. 61 Nicholas Voge (1952). Rojen v Kaliforniji. Mladost je preživljal kot poklicni dirkac z motorji in jadralni letalec. Doštudiral je nemšcino in japonšcino. Po kratkem bivanju v Nemciji je odšel na Japonsko ter za velike japonske proizvajalce motorjev delal kot prevajalec in model. Z družino se je preselil na Havaje. Pilot, prevajalec, pisec. Lived and Loved Too Much62 in dodal poglavje z naslovom Postscript: soviet agent – The6th Life of Gusti stridsberg63. Nicholas je babico videl samo enkrat. Srecali so se na Dunaju, ko je bil star deset let, potem pa so skupaj odpotovali v Stockholm. Spominja se dvojega: tega, kako je babica vedno shranila nepokajeni del cigarete, in materinega glasu, pol­nega prikrite jeze, kadar je govorila z Gusti. Za babicino šesto življenje dolgo ni vedel; o tem mu je leta 1985 prvi pripovedoval oce64, ki je takrat živel na Japonskem in predaval na uni­verzi v Kyotu, Nicholas pa je živel v Tokiu kot prevajalec. Povedal mu je, da jih je pred leti, ko je bil Nicholas še otrok, zasliševal FBI. Zanimalo jih je, zakaj je hcerka Marietta med vojno materi pošiljala denar in zakaj se je ime Gusti Stridsberg znašlo v zapiskih prebeglih agentov v Avstraliji. Nicholas vsemu temu ni posvecal posebne pozor­nosti, saj je delno poznal njeno razburljivo zgod­bo, poleg tega pa si je ravno poskušal urediti novo življenje na Japonskem. Cez nekaj let pa je ponovno prebral roman Mojih pet življenj in zadeva ga je zacela zanima­ti. Ko je na spletu našel podatke, da naj bi Gusti Stridsberg bila ameriška državljanka in da naj bi obe s hcerko delali za sovjetsko obvešcevalno službo, se je najprej preprosto nasmejal. Gusti nikoli ni bila ameriška državljanka65; tudi temu, da bi bili z Marietto obvešcevalki, ni mogel ver­jeti. Toda ko je pregledal dosegljivo literaturo Michaela F. Scholza in Wilhelma Agrella, je bil zacuden nad tem, da mu ni nihce nicesar pove­dal. Razlago je iskal v domnevi, da oce in mati najbrž nista poznala prave resnice. V casu, ko so telegrami Venona postali dostopni, pa sta bila oba že mrtva. Zaslutil je, kako prestrašena je morala biti njegova mati ob obisku FBI-ja, saj je to bil cas makartizma in preganjanja vsega, kar je spomi­njalo na levicarstvo. Sama je ravnokar zakljuce­vala študij in se zaposlila na univerzi, zato bi ji kakršnakoli povezava s komunizmom za vedno unicila kariero. Je pa dogajanje ocitno mocno vplivalo na njen odnos do matere. Kako sta žive­li mati in hci po vsem tem, zgovorno nakazuje naslednji odlomek. 62 Šest življenj Gusti stridsberg: Neverjetna resnicna zgodba o žen-ski, kijeprevec živela inprevecljubila. Stridsberg, Gusti: The six Lives of Gusti stridsberg: The Incredible True story of The Wo­manWho Lived andLovedToo Much. (Kindle Locations 11–12). Kindle Edition. 63 Pripis: agentka sovjetskezveze – ŠestoživljenjeGusti stridsberg. 64 Noel Voge. 65 Viri navajajo, da je Stridsbergova v poznih štiridesetih letih obi­ skala hcerko v Ameriki in vnuk Nicholas domneva, da je mogoce poskušala pridobiti ameriško državljanstvo. »Mama ni velikokrat govorila o Gusti, tudi Jugoslavije ni obiskala nikoli vec. Ce pa je že spregovorila, je to redkokdaj bilo kaj pozitivne­ga. Mislim, da Gusti nikoli ni odpustila, da jo je zapustila zaradi „romance in pustolovšcin“. Gusti Jirku-Stridsberg je umrla 13. marca 1978 v Lidingö na Švedskem. Ko je mama omenila ESEJIStIKA njeno smrt, v njenem glasu ni bilo cutiti žalosti; tudi govora o tem, da bi šli na pogreb, ni bilo. V zadnjem pismu, namenjenem hcerki, je Gusti zapisala: Kako bi se pocutila, ce bi te zapustil tvoj otrok?«66 Gusti zagotovo ni mogla vedeti, da bo samo­tno umrla tudi njena hcerka. Z možem sta se razšla, sina Nicholasa pa je premetavalo vse do Japonske in še naprej do Havajev. O svoji življenj­ski poti je spregovoril v romanu scenes From Behind The Bamboo screen67 in se v njem dota­knil tudi odnosa do staršev. V kratkem casovnem razmiku je izgubil oba. Pravi, da za materjo ni žaloval; do nje je cutil »le usmiljenje«; ocetova smrt pa ga je zelo prizadela in svet se mu je nena­doma zazdel »tako ubog«. Sama sem se z Gusti Stridsberg prvic sre­cala, ko sva z možem zacela pisati vodnik po Mislinjski dolini. Prebrala sem njen roman Mojih pet življenj in od takrat me spremlja. Njena zgod­ba je bila namrec prevec vznemirljiva, da bi jo odložila na polico in prepustila spominu. Kot da bi slutila, da je za njenimi petimi življenji še nekaj vec, in kadar mi je cas dopušcal, sem brskala po spletu. Dolgo razen posameznih izvodov knjig po domacih in tujih knjižnicah, antikvariatih ter nekaj krajših (biografskih) clankov nisem našla nicesar. Potem pa se je zacelo … Kako? Tako, kot je že desetletna med pogovorom z materjo ugotovila: Da je kdaj »premalo«68. Tega, kaj je premalo, takrat seveda ni znala pojasniti. Je pa kasneje živela tako, da je bilo tega zelo veli­ko. Zagotovo prevec za vec obicajnih življenj. Toda Augustine Franziska Mayer – Franzi – Augustine Jirku – Gusti Stridsberg – Klara – fru Stridsberg69 … je bila tako ali tako vedno dalec od obicajnega. Tudi kot pisateljica. O tem pa spet v nadalje­vanju … Karla zajc Berzelak 66 Stridsberg, Gusti: The sixLives ofGusti stridsberg:TheIncredible True storyofTheWomanWhoLivedandLovedTooMuch. (Kindle Locations 7291–7296). Kindle Edition. 67 Prizoriza zastorom iz bambusa. 68 Gusti Stridsberg: Mojihpet življenj. ZaložbaObzorjaMaribor, Maribor 1983, str. 12. 69 Fru – šved. gospa. Vse barVe ljubezni Poti bratov Kuhar Bili so štirje bratje Kuhar: Voranc – priznan ESEJIStIKA pisatelj in revolucionar; Alojzij – urednik, poli­tik in duhovnik, dvojni doktor; Ivan – napreden kmet in ljubiteljski kulturni delavec; Avgust – varnostni strokovnjak in dolgoletni urednik Koroškega fužinarja, razgledov ravenskih žele­zarjev. Skupna jim je bila svetla mladost, ki so jo preživeli na Préžihovi bajti, prvem lastnem domu. Ker je bila ta majhna lesena domacija topel in ljub dom za vse Prežihove »pobe«, so jo vedno nosili v svojem srcu. Ne glede na njihove življenjske usode je bilo bratom skupno, da so se kljub razlicnemu politicnemu prepricanju imeli srcno radi. Kjerkoli so bili po svetu in karkoli so že poceli, so v svojem srcu nosili ljubo Mežiško dolino in ta skromni kmecki dom na soncni rebri Preškega vrha. Zato ni nakljucje, da je velika vecina pisem, dopisnic in fotografij, ki so jih bra­tje Kuharji pošiljali v domovino, bila naslovljena na Ivana Kuharja, gospodarja na Prežihovi bajti. Življenje je brate s tako silo odnašalo in pre­metavalo po svetu, da so bili le malokdaj skupaj, zato ni niti ene fotografije, na kateri bi bili vsi štirje Prežihovi »pobi«. Ko je Alojzij junija 1918 pel novo mašo, sta bila na svecanosti le mlajša brata Anzej in Gustelj, Voranc pa je takrat kot prebežnik ždel v italijanskem zaporu. Novomašnik alojzij Kuhar s svojimi najbližjimi in družicami;Kotlje, 30. 6. 1918 skrajno levo Ivan Kuhar, skrajno desno avgust Kuhar (Vir: osebni arhiv Mojce Petric, Voranceve pravnukinje) Ko so se okoli 1925. leta fotografirali za družinski album Voranc, Anza in Gustl, je bil Alojzij že na pariških študijah. Ko pa je Anza povabil marca leta 1930 Lojza na lov, kjer je s hotuljskimi prijatelji iz zelene bratovšcine po gozdnih stezicah Preškega vrha, Podgore in Podkraja sledil gozdnim živalim, je bil Voranc že v ilegali in je med 19. in 20. majem 1930 že pre­stopil jugoslovansko-avstrijsko mejo. Obstaja le ena fotografija, na kateri sta na neznani hotuljski poroki skupaj Voranc in Alojzij. Voranc, shujšan, izmucen in upadel v obraz kaže podobo cloveka, ki ga je življenje še pred kratkim usodno preme­tavalo. Najprej v okolici Gleisdorfa pri Gradcu, od koder je 23. avgusta 1915 poslal domov tako fotografijo – dopisnico: »Dragi starši! To karto sem dobil trenutek pred odhodom. Zdaj gremo, ali kam, to vam še ne morem povedati … Vas prisrcno pozdravljam. Vaš Lovro.« Nato po strel­skih jarkih soške fronte, kamor je njegov V. bata­ljon (domnevno 19. stotnija) prispel 16. novem­bra 1915.1 Pa je bil zatem kot prebežnik obsojen, da v italijanskih zaporih koprni po zelenih trav­nikih in gozdovih Preškega vrha. Alojzij kaže podobo cilega mladega duhovnika, pred katerim je še vse življenje. Ne eden niti drugi si takrat niti v najdrznejših sanjah nista mogla predsta­vljati, na kakšne divje bregove in samotne otoke ju bo naplavila narasla reka življenja. In vendar je Voranceva obcutljiva duša našla tudi v zaporih v Sulmoni pod vrhovi pokrajine Abruco delno izpolnitev neuresnicenega hrepenenja: »Vendar smo še dolgo casa živeli ob spominu na tiste dneve hrepenece ljubezni po nedosegljivi sreci, in Eleonora, dekle z mandolino, s crno obleko in z blesteco roko v mesecini, ni izginila iz moje duše niti takrat niti pozneje, ko so spet nastopili dnevi obupa, lakote, bede in malodušnosti … niti takrat ni izginilo dekle z blesteco roko, ko sem po dolgih letih spet stopil na domaca tla, nad katerimi je sijalo cisto sonce v blešcecem sijaju, kakor sije le takrat, kadar vzhaja svoboda.«2 Morda bi z usodami bratov lahko bilo tudi drugace, ce bi šel študirat Voranc. Dilemo, zakaj so za študij izbrali njega in ne Voranca, je Alojzij Kuhar sam pojasnjeval v pismu: »Tisto cencanje, da Voranc ni mogel v šole zaradi tega, ker so ga ocerabili zaholcerja,bivendar enkratpustilipasti. 1 Avsenak, Vinko: Doberdob – povojnihstopinjahPrežihovega Voranca. V: Nafronti, revija za vojaško zgodovino, št. 14, april 2020, str. 12–15. 2 Prežihov Voranc: Dekle z mandolino, Ljubljana, 2011, str. 107. Takrat,koješlo zato,kdonajgreštudirat,alieden alidvaali nobeden, soimeliotistem»meeting«pri naducitelju Pinterju in sta se ga udeležila Mocnik (ucitelj)in rajnižupnikŠtingl.Kerdvehnisomogli poslativšolo, sosklenili,dapošljejomene,intona podlagi spriceval. Ker sem imel slucajno boljša, so izbrali mene. s tem ni receno, da so naredili prav, in šedanessempreprican, da bibiloboljpametno, cebiizbraliVoranca,kerjeimel mnogedarovebolj bogateinbijihbilvšolidokonca razvil,medtemko jaz menda svojih manjših darov nisem tako razvil, kotbijihmogelodnosnomoral.Todas temhocem le reci, da holcarijo naj kar izpustijo. sicer pa je bilVoranctakratšeotrok, stardvanajstlet,komaj dober zaskorjolupitinsteljospravljat.«3 Voranc tega dejstva sicer ni nikoli demantiral, je pa v avtobiografski povesti Borba med drugim zapisal: »Zelozgodajmejepriceloceuporabljatipri delu. Ni cuda,samjebilžnjimpreobložen in gaje komaj zmagoval.Najprej semmoral goniti volepri setvi,potemsempricel s pašo;cistomajhensemže moralvstajati sprvo zoro,karjebilozelobridko,in goniti živino v gozd. In cim vecji sem prihajal, tem težjadela sem opravljal.«4 V samorastniški noveli Jirs in Bavh pa je o tem zapisal: »Ko sem postal šolar,sempostaltudipastir.Zdesetimiletisembil že za krmilca, kmalu sem bil za volarja, kravarja, doklernisosplohvsahlevskadelaprišla name.«5 Leta 1923 se je Lovro Kuhar povsem osamo­svojil, se preselil v samsko stanovanje na Ravnah in bil tam do ženitve. Po poroki, 3. marca 1924, z Marijo Šisernik, po domace Volenovo Micko, 3 Pismo Alojzija Kuharja bratu Avgustu. New York, 1957. Arhiv Koroškeosrednjeknjižnicedr.Franca sušnika ravne naKoroškem. 4 Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc: Borba. V: Zbranodelo. Prva knjiga. Ljubljana, 1962, str. 56. 5 Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc: jirs inBavh. V: samorastniki, 2. izdaja. Ljubljana, 1946, str. 32. sta živela do leta 1930 v uradniški hiši raven­ske železarne. Rodili sta se jima dve hcerki, Vida Kuhar, por. Slavic, in Mojca Kuhar, por. Gosar. Leta 1925 je pisatelj docakal svoj prve­nec. Knjiga Povesti s ponatisom dveh novel in treh crtic (Tadej pl. Spobijan, Borba, Za delom, Baraba, Obracun) je izšla pri Zadružni založbi ESEJIStIKA v Ljubljani v zbirki Leposlovna knjižnica. Kot vecina pisateljskih prvencev tudi Povesti, ki jih je izdal še pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar, v javnosti niso doživele pretiranega odzi­va in povecanega zanimanja za samoukega pisa­telja iz Mežiške doline. Alojzij Kuhar je v tem casu nadaljeval študij na pravni fakulteti sorbonske univerze, bil vmes leta 1925 v Porenju in Vestfaliji v Nemciji, kjer je prouceval delavske vzgojne organizacije katoli­ške stranke centruma. Jeseni 1925 bi skoraj odšel v ZDA, kjer naj bi prevzel uredništvo slovenske­ga katoliškega dnevnika v Chicagu. Nacrt je pro­padel, ker je zamudil rok za izpolnitev imigracij­skih listin. Druga skrb in velika naloga, ki se ji je posvetil, je bilo delo za vedno številcnejšo slo­vensko emigracijo. Odkril je nekaj incidentov in grdega zlorabljanja naših emigrantov. Po naklju­cju je preprecil tudi trgovino z belim blagom, ko je rešil skupino slovenskih kmeckih deklet. Policija je koncno zagrabila dolgo iskanega ESEJIStIKA cloveka, enega izmed najvecjih trgovcev z belim blagom za Južno Ameriko. Vsa skupina bi bila odšla v javne hiše v Argentini, ce ne bi Kuhar slucajno srecal teh žena. Sedaj so lahko pojasni­li, zakaj toliko deklet, ki so odšle iz Slovenije, ni nikdar pisalo domov, da so prišle na cilj k svojim. Sam je o tem zapisal: »Koncni rezultat vsega tega jebilta,da smoodkrilinajstrašnejšiprometstujo delovnosilo,vkateregajebilovpletenoveliko števi­lofrancoskih uradnikovinskupina nekegazagreb­škega podjetja, ki so si delili dobicek med seboj. Škandaljebiltuinnamjepomagalureditizadeve kar najbolj zadovoljivo za naše delavce, vecinoma srbe iz Like terHrvate izDalmacije inBosne.«6 Zatem se je spet vrnil v Anglijo, da vidi nekaj sveta in se nauci anglešcine, ker mu je dnevnik Slovenec iz Ljubljane sporocil, da bi ga rad za urednika. V Angliji je bil kaplan na neki dekli­ški visoki šoli, ki jo je upravljal francoski verski red. Anglešcina mu je šla pocasneje, kot si je to prej predstavljal, saj je s sestrami na šoli moral govoriti francosko. Bivanje v Angliji pa se mu je zdelo lepo in zanimivo, saj je živel v Salisburyju, »tipicnembritanskemkatedralskem mestu z vsemi 6 Kuhar, Alojzij: avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta studia slovenica, št. 46-47, maj 2001, str. 1–2. stoletjadolgimitradicijami inozkoglednostjoprebi­valstva,kijebilaocitna navsakkorak«7. Avgust Kuhar je leta 1925 opravil malo maturo in se vpisal na Državno tehniško in sre­dnjo šolo v Ljubljani, da bi pac cimprej prišel do poklica. Vecinoma se je vzdrževal sam; nekaj je zaslužil z inštrukcijami, nekaj pa s priložnostnim delom.8 Kot njegovi trije bratje je tudi Ivan Kuhar osnovno šolo obiskoval v Kotljah. Nato so ga vpi­sali v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, šolanje je nadaljeval v Ljubljani in tam dokoncal zadru­žno šolo. Anzej je svojo mladost preživel v boju za vsakdanjo skorjo kmeckega kruha, saj je bil v tem casu edina pomoc materi in ocetu pri delu na bajti – bratje so bili namrec že po svetu vsak po svojih opravkih in nalogah. Voranc je hodil pomagat staršem na Preški vrh edino takrat, ko je Anzej moral odslužiti vojašcino. Ohranjeno je Vorancevo pismo bratu Lojznu (zacetek leta 1927), kjer mu predlaga, da naj bi po svojih naj­boljših moceh pomagal pri cim hitrejši razrešitvi brata Anzeja od vojašcine. Med drugim pravi: »anzeju sicer pri militerju ne gre slabo, je v maga­ 7 Kuhar, Alojzij: svetivecer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta studia slovenica, št. 44-45, februar 2001, str. 6. 8 Verovnik, Franc: avgust Kuhar - PrežihovGustl(1904–1964): Življenjskapot, Ravne na Koroškem, 2016, str. 10. zinu, vendar bi se doma nujno rabil, ker sta stari­ša sama. jaz bom seve skušal pomagati pri delu poleti, kakor bom pac mogel, toda to ne bo izdalo dostikaj.«9 Anza je tako tudi ob pomoci najsta­rejšega brata Voranca hitro osebno in politicno dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi razgledanimi ljudmi. Bratje Kuhar pa so se med seboj vedno lepo razumeli in cetudi niso bili veliko skupaj in so imeli razlicne svetovne nazore, so drug druge­mu vseskozi izkazovali neskoncno zaupanje in razumevanje. Leto 1930 je prineslo bratom Kuhar najvec nepricakovanih preobratov. Avgust Kuhar je bil takrat v Franciji. Zaposlil se je kot inženir stažist za leto dni v elektrarni in laboratoriju za preiz­kušnjo goriv SALEC na severovzhodu Francije v pokrajini Moselle, v današnjem Creutzwaldu. Obenem je izredno študiral na elektrotehniškem inštitutu v Strasbourgu. Alojzij Kuhar je takrat ravno zapustil ugledno delo v Parizu, kjer je bil emigracijski komisar pri jugoslovanskem velepo­slaništvu, nadaljeval pa je tudi s študijem ekono­mije, dobil diplomo s tezo Petrolejski imperiali­zem in pariške študije še uspešneje sklenil konec leta 1928 ali v zacetku leta 1929 z zagovorom doktorske disertacije z naslovom Vloga petrole­ja v svetovni politiki. Postal je, kot sam pravi: »… tudi doktor ekonomskih ved.«10 Marsikomu se bo zdelo nenavadno, da se je Alojzij Kuhar ob duhovniškem poklicu odlocil za povsem civilno stroko. Bil pa je nemiren, raziskujoc duh in so ga gotovo zanimale tudi številne posvetne teme. 9 Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc: Pisma. I. V: Zbranodelo, 11. knjiga. Ljubljana, 1989, str. 11. 10 Kuhar, Alojzij: avtobiografija. V: Pogledi,glasilo inštituta studia slovenica, št. 42-43, november 2000, str. 6. Sprejel je mesto zunanjepoliticnega urednika pri Slovencu, dnevnem glasilu kršcanskodemo­kratske stranke. Za ta korak se je odlocil zaradi dogodka, v katerega je bil vpleten Voranc. V tem casu je Alojzij Kuhar iz Ljubljane, kjer je ureje­val Slovenca, lahko veckrat prihajal na Koroško. Obiskoval je brata Ivana/Anzeja in ostarele star- ESEJIStIKA še. Še posebej slovesno je bilo 24. novembra 1930, ko ga je na svojo poroko povabil brat Anzej, gospodar na Prežihovi bajti. Ivan Kuhar je tedaj za roko zaprosil Merkacevo Lojzko (Alojzijo Sekol), kmecko hcerko z bližnjega Stražišca nad takratnim Guštanjem. Mladoporocenca sta se spoznala, ko je Anzej hodil v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, mlada Lojzka pa v gospodinj­sko šolo v Celju. Razloge za svojo ostavko v Parizu je Alojzij Kuhar najbolje utemeljil sam: »Do tega koraka semprišel zaradidogodka,vkateregajebil vme­šanmojbratLovrenc,osumljen komunist.Policija je namrec vLjubljaniodkrilakonec verigekomuni­sticnihcelic,kije vodilaproti avstrijski meji.Glava zadnjegaclenav tej verigijebilmojbrat.Policijaje polovila enocelico zadrugo, todapredzadnjaceli­caješeimelacasopozoriti mojegabrata,da se mu jeposrecilozbežativ avstrijo.«11 Sredi maja 1930 se je Voranc moral izogniti aretaciji in je nato vse do leta 1939 ostal v poli­ticni emigraciji, doma pa je pustil ženo z dvema majhnima otrokoma, dolgove, preiskave in poli­cijska zasliševanja. Policija je preiskovala prav vse, dokler se ni koncno vse pomirilo, ko so Voranca v odsotnosti obsodili na šest let prisil- 11 Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi,glasilo inštituta studia slovenica, št. 42-43, november 2000, str. 7. ESEJIStIKA nega dela. Od tete Marije Miglar iz Loge vasi, kjer si je kot begunec našel prvo pribežališce, se je Voranc na jesen umaknil na Dunaj. Pot ga je nato vodila z Dunaja skozi Prago v Berlin, kjer je dobil službo pri Rdecih mednarodnih sindikatih. Pomagal naj bi organizirati stavke poljedelskih in gozdnih delavcev. Tiste case je veliko poto­val. Ravenski sodelavec Ivan Kokal ga je srecal v Berlinu, domacim pa se je januarja 1932 ogla­sil tudi s kartico iz Aten. Leta 1932 je bil tudi v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem. Voranc je v tujini neskoncno hrepenel po domacih krajih in kar hlastal po kakršnih koli novicah. Brat Anza ga je znal potolažiti tudi v casu njegovih evropskih poti, ko je bil najstarejši brat v dolgi politicni emigraciji. Vedel je, kako je Voranc navezan na dom, zato mu je redno pisal o razmerah na domaciji in v domacem kraju. Leta 1931 mu je Voranc odpisal, »da so mu njegova pisma prava uteha, ker zna brat tako lepo ubrati domace strune«12. Voranca je namrec vedno zani­malo, kako gre z gospodarjenjem na Prežihovi bajti; kako je stanje v domacih Kotljah; kako bo z letino in odplacili dolgov in kako hotuljska soseska prenaša gospodarsko krizo. Prav zato je Voranc v letih od 1933 do 1935 po zaslugi brata 12 Druškovic, Drago: PrežihovVoranc:Pisatelj inpolitik, Celovec-Ljubljana, 2005, str. 184. Anzana še razširil svoje politicno in gospodarsko obzorje, saj si je v bratovih pismih, ki jih imenuje »zgodbe odomacivasi«13, zagotavljal neprekinjeno vednost o svoji »jamniški soseski«, katere usodo v letih od 1921 do 1930 je kasneje širokopotezno in polno razgrnil v romanu Jamnica. Voranc je v istem pismu (24. 7. 1931) bratu Anzeju ocital le: »… samo škoda, da so tako redka.« Pa ga je hitro tudi opravicil: »Poleti že razumem to stvar, clovek se izgara pri delu pošteno in tisti prosti cas, ki še ostane, se clovek rad razgrne pod kako lesnaco. – Ti imaš še pa tisto letanje sem in tja, ker si na dveh krajih zastavljen.«14 Anza Kuhar je Vorancu kljub napornemu delu na dveh kmeti­jah predvsem pozimi, ko je imel malo vec casa, v pismih podrobno opisoval dogajanje med kmec­kimi ljudmi v Mežiški dolini, mu porocal o ekse­kucijah zaradi zaostalih davkov in opisoval žalo­stno usodo tistih, ki so jih brezsrcne posojilnice pognale na boben.15 Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo. Nova služba mu je omogocila, da je prišel tudi v Celovec in se za bežen trenutek srecal z ženo in hcerkama Vido in Mojco. Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na 13 Prav tam, str. 283. 14 Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc: Pisma. I. V:Zbranodelo, 11.knjiga. Ljubljana, 1989, str. 30. 15 Druškovic, Drago: PrežihovVoranc:Pisatelj inpolitik, Celovec-Ljubljana, 2005, str. 387. Dunaj, kjer se mu je tožilo po domu. Po skoraj desetih letih samovzgoje je zacel snovati z epsko plastiko in simbolno mocjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. Napisal je nekaj svojih najboljših novel (Boj na požiralni­ku, Jirs in Bavh, Odpustki), a se je moral juni­ja 1934 kot urednik Dela preseliti v Pariz. Tu je spoznal Josipa Broza. Ko so mu naložili še delo z izseljenci, je poiskal stik s pisateljem Louisom Adamicem, ki je že pred casom prevedel njegovo novelo Borba v anglešcino in jo nameraval izdati v zbirki novel sodobnih jugoslovanskih pisateljev. Zacetek 1935. je Voranc preživel pri zacasnem vodstvu na Dunaju, kamor je prišel porocat o uspehih in težavah svojega pariškega dela. Tega leta mu je v ljubljanski Sodobnosti izšla novela Boj na požiralniku, v Parizu pa ga je prvic obi­skala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunisticne internacionale. Alojzij Kuhar pa je v tem casu blestel pri Slovencu. Iz te svoje novinarske dobe Alojzij v avtobiografiji omenja tudi potovanje petnajstih jugoslovanskih novinarjev v Hitlerjevo Nemcijo. Leta 1934 jih je tja povabil Göbbels. Z njimi je šel tudi Kuhar. Iz Beograda so jih z letalom odpeljali v Berlin, kjer so bili prica prvomajski manifesta­ciji v Tempelhofu. Tam je Hitlerjev govor poslu­šalo en milijon nacistov. Von Pappen in Göbbels sta za novinarje pripravila dve loceni pojedini. Iz Berlina je Kuhar odpotoval v München in pre­živel bucen vecer s kapetanom Röhmom, bavar­skim gavlajterjem ter šlezijskim gavlajterjem, obiskal pa je tudi vec nacisticnih prostovoljnih delavskih taborišc na tem podrocju. Kuhar je o tem zapisal: »To sejezgodilotocnotrinajstdnipred tem,ko stabilaröhminšlezijskigaulajterumorje­navznani nacisticnicistki1.junija1934.«16 Kuharjevi prispevki v Slovencu so bili zelo cenjeni in po njegovi zaslugi je narašcal ugled dnevnika, saj so na Alojzija Kuharja postali pozorni tudi številni tuji novinarji v Beogradu. Veliko poslušalcev si je pridobil tudi kot zunanje- ESEJIStIKA politicni komentator ljubljanskega radia, kar je postal leta 1935.17 Tudi najmlajši brat Avgust je novembra 1933 koncno le dobil službo v Ljubljani. Postal je poslovodja na Združenju elektrotehnicnih obrti Dravske banovine, leta 1935 pa tudi urednik glasila združenja Elektrotehniški vestnik. V Ljubljani je bil po dolgem casu lahko spet skupaj s svojo izbranko Pavlo Kopac, ki je zvesto cakala, da se vrne iz tujine.18 Medtem so, prav tako v Ljubljani, Lovru Kuharju, ki je bil takrat ilegalno v Parizu, v reviji Sodobnost že natisnili novele Boj na požiralniku, Jirs in Bavh ter Odpustki, ki jih je prvic objavil pod psevdonimom Prežihov Voranc. Izšle so leta 1935 in 1936. V letih izgnanstva se je Prežihu obzorje z mnogimi evropskimi potovanji in poznanstvi zelo razširilo. Vse to in domotožje po rodnih krajih je najbrž v veliki meri vplivalo na to, da je zacel gledati na borbo svojih brezpravnih samoraslih ljudi z veliko širše ter custveno in idej­no poglobljene perspektive. Svetovnonazorsko pa sta se brata Alojzij in Voranc, ki sta se sicer še vedno imela zelo rada, dokoncno razšla. Tudi Ivan Kuhar je sedaj stopil po stopinjah bratov, ko je s svojim delom poživil utrip kmec­kega praznika v Kotljah 18. julija 1937, ki ga je organizirala Živinorejska in pašniška zadruga Uršeljska planina ob svoji 10-letnici. Vecer pred praznikom so Hotuljci postavili mlaj, in to kljub prepovedi, s slovensko zastavo. Po slavnostni seji naslednjega dne so zaceli živinorejci goniti svojo lepo rejeno lisasto plemensko živino z vseh hri­bov in globac na razstavo v Kotlje. Že v dopol­danskih urah pa so se pricele priprave za popol­danski spored, za krstno uprizoritev igre Koroška kmecka ovset v Mežiški dolini19, ki jo je spisal Kuharjev Anza. Za uprizoritev je bilo veliko zanimanje, saj so se okrog 14. ure zaceli zbirati kmetje in delavci iz vse Mežiške doline, priredi­tev pa se je odvijala na bližnjem Štalekarjevem dvorišcu. Prišli so Šentanelci in Strojanci, prišli so knapi z Leš, prišli so tudi Selcani, Podgorci, Pamecani in Šentjanžani. Tudi guštanjske »pur­ 16 Kuhar, Alojzij: avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta studia slovenica, št. 46-47, maj 2001, str. 5. 17 Mrdavšic, Janez: Dr. alojzKuhar: skica za orisnjegovega življenja indela, Ravne na Koroškem, 1998, str. 9. 18 Verovnik, Franc: avgust Kuhar - PrežihovGustl(1904–1964): Življenjskapot, Ravne na Koroškem, 2016, str. 15. 19 Kuhar, Ivan: Koroškakmecka ovset iz Mežiškedoline. Igra v petih dejanjih. ESEJIStIKA garje« in fužinarje je rec zamikala, pa tudi okoli­cani s Prevalj in iz Dravograda so prišli pogledat, kaj se godi v Kotljah. Beno Kotnik, p. d. Lubas, je pozneje v lokalnem glasilu zapisal, da »seje v Kotljahnabralotolikoljudi,kotjihHotuljci razen naVorancevempogrebu dodanes še nisovideli«20. Narodopisno igro so Hotuljci z velikim uspehom odigrali še v nekaj drugih krajih v Mežiški dolini in je povsod naletela na zelo ugoden odziv. Ko so 27. marca 1941 po radiu objavili, da je bil v Beogradu državni udar, da je name­stnik knez Pavle odstopil in da je prevzel oblast mladoletni kralj Peter II., so Slovenci spoznali, da stojijo na pragu nove dobe. Alojzij Kuhar ni vec prikrival, da sedaj prihaja cas, ki so ga po radiu tolikokrat napovedovali, in da morajo sedaj Slovenci biti složni, da bodo kos trpljenju in stra­hotam, ki brez dvoma prihajajo. Sam je zapisal: »Ozracje je postajalo cedalje bolj zgošceno. Toda vsi smo cutili, da gre po naši slovenski zemlji dih junaških odlocitev, kakor še vedno v naši dolgi, 20 Kotnik, Beno: Kmeckipraznik v Kotljahjulija1937. V: Koroškifužinar, 10. 5. 1959, št. 4–9, str. 37. trpljenjapolni zgodovini.Leto senamjezdelo,da nameni, ki so vodili prevratnike v Belgradu, niso bili vredni trpljenja in ne žrtev, za katere smo se odlocili.Mobilizacijskega ukaza še vedno nibilo.«21 Ko so Nemci zasedli naše kraje, je bil Ivan Kuhar v starojugoslovanski vojski; njen razpad je docakal v Grosupljem. Ker se je bal ujetništva, je nekaj svojih znancev s koroških krajev povabil, naj gredo z njim. Po stranskih poteh in stezicah jih je varno pripeljal v domace kraje. Z bratom Vorancem je bil vseskozi v tesni povezavi, zato so ga vkljucili v napredno kmecko-delavsko giba­nje. Po Vorancevi emigraciji je imel tesne stike z naprednim uciteljem Karlom Doberškom z Leš in z Benom Kotnikom, p. d. Lubasom. Ko je oku­pator zacel vztrajno in nacrtno preganjati zave­dne Slovence, je Kuharjev Anza takoj vedel, kje je njegovo mesto. Že 1941. so ga gestapovci areti­rali in je nekaj casa preždel v zaporih v Begunjah na Gorenjskem. V zaporu je bil zaveden pod redno številko 392, v Begunje pa so ga odvedli 21 Kuhar, Alojzij: Beg izBeogradaaprila1941. studia slovenica, Ljubljana-Washington, D.C., 1998, str. 10. 27. 6. 1941 preko dravograjskega Gestapa. Bil je že v celici smrti. Tu so ga zasliševali, pretepali in mucili, dokler se koncno ni izcrpan, toda zado­voljen vrnil domov k družini. Avgust Kuhar pa je v teh casih dokaj mirno živel na Jesenicah, tam urejal Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe in se leta 1937 porocil s Pavlo Kopac. Ker je pomagal partiza­nom in jim dobavljal sanitetni material, ga je Gestapo zaprl, zasliševal in tudi izpustil. Sumljiv jim je bil seveda zaradi svojih treh bratov, »komunistVoranc jebil vkoncentracijskemtabo­rišcu,diplomat alojzjeizLondonaporadiuredno govorilprotiNemcem, anzapajebilokupatorjem znan kot aktivist Osvobodilne fronte in sodelavec partizanov«22. Leto 1944 pa je usodno premešalo štrene bratske naveze. V Berlinu so Lovra Kuharja zasliševali v priporu gestapa – tajne državne policije. Iz berlinskih zaporov so ga po dveh mesecih premestili v koncentracijsko taborišce Sachsenhausen, kjer so imeli poseben oddelek za politicno zanimivejše jetnike. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi spet lahko oglašal domacim, predvsem bratu Ivanu, gospodarju na Prežihovi bajti, in najmlajšemu bratu Avgustu. Cez nekaj casa so ga premestili v zloglasno taborišce Mauthausen. Tu je lahko preživel le zaradi nesebicne pomoci dru­gih jetnikov, predvsem Mata Utovica in Bruna Gerdovica, ki sta že ob prihodu transporta reše­vala njima dobro znanega pisatelja. Tudi pisate­ 22 Verovnik, Franc: avgustKuhar - PrežihovGustl(1904–1964): Življenjskapot, Ravne na Koroškem, 2016, str. 16. ljevo družino je vojna hudo prizadela. Žena in hcerki so se znašle v taborišcu Ravensbrück, Prežihov oce je leta 1944 umrl. Na sreco so že 5. maja 1945 ameriške zavezniške enote osvobo­dile Mauthausen, in Voranc je kmalu odpotoval domov. ESEJIStIKA Ivan Kuhar se ni mogel dokoncno odlociti za odhod k partizanom, ker ostarele matere ni želel odtrgati od doma. Zato so ga nemški polici­sti prehiteli; 26. junija 1944 so vdrli k Prežihovi bajti. Žena Alojzija in otroci so bili kot vedno pri Merkacu na Stražišcu. Anza je tega dne že vstal in kar naenkrat je bila hiša polna nemških policistov. Napol gluho mater so odvlekli na Rimski vrelec in nato naprej na Prevalje, njega pa umorili v globaci tik pod bajto, še ne štiride­set let starega.23 Nemška policija je domacim iskanje strogo prepovedala, decembra 1944 pa so Alojzijo skupaj z otroki aretirali in odpeljali v taborišce v Nemcijo, od koder se je družina vrni­la dva meseca po osvoboditvi. Domaci njegovega groba dolgo niso našli, cisto slucajno ga je šele 9. maja 1946 odkril Anton Gorenšek, p. d. Lužnik, ko so v Prežihovem gozdu sekali les. Alojzij Kuhar se je v Londonu prikljucil jugoslovanski begunski vladi. Ker je znal dobro angleško, je bil v veliko pomoc drugim sloven-skim politikom, ki takrat tega jezika še niso dovolj obvladali. Leta 1943 so ga prosili, da bi po padli Trifunovicevi vladi sprejel mesto v novi Puricevi vladi kot minister za vzgojo, pa je odklonil. Uvidel je, da se je »ladja žepotaplja­la«. In res, 1. junija 1944 se je v resnici potopi­la. Na BBC je zatem redno govoril v oddajah za Slovence. Usodni zanj pa so bili govori, ki jih je naslovil slovenskim domobrancem. Oddaje po radiu BBC je zato opustil že v marcu 1943, ker ni »hotel govoriti za Tita in partizane«24. Alojzija Kuharja je nedvomno krasila prožna, razgibana in zelo elasticna miselnost, ki je bila izrazito celostna, saj je vedno ob »glavnem toku … videl še stranska dogajanja«25. Zato je lahko videl in vedel vec kot drugi; zato je tudi lahko bil vizi­onarski in je v politiki marsikaj obrazložil s svojega zornega kota. Znal je torej politicno raz­mišljati in logicno razclenjevati in napovedovati dogodke. Svojemu svetovnemu nazoru se sicer ni nikoli izneveril, tudi takrat ne, kadar so mu tisti, ki so ga narobe razumeli, to ocitali. Kot politik je bil realist, zato je dejansko stanje vedno oce­ 23 Kuhar, Avgust: Umor priPrežihu. V: KF, št. 5–7, 28. 5. 1953, str. 20-21. 24 Kuhar, Alojzij: avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta studia slovenica, št. 48-49, avgust 2001, str. 12. 25 Trstenjak, Anton: Dr. alojz Kuhar – izredni slovenec. V: Zbornik o dr. alojzuKuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 43. njeval in presojal takšno, kot je bilo, in nikoli kot takšnega, kakršnega si bi bil želel. S tega stališca bi vsi morali razumeti in presojati tudi njegove govore domobrancem. Slovenske fante je opo­zarjal, naj opustijo svojo politicno opredelitev, ker jih bo pokopala; to je zelo dobro vedel in spoznal v angleški diplomaciji. Slovenske fante ESEJIStIKA je na to opozarjal zato, da bi rešil njihova življe­nja, saj je vedel, da jih po paktu z Nemci zma­govalci ne bi pustili živih. Tako se je, na žalost, tudi zgodilo. Po vojni je Alojzij Kuhar pretrgal vse stike s politiko in se oprijel svojega prvega poklica. Postal je prvi izseljenski duhovnik v Angliji. V Cambridgeu je živel v dominikanskem samosta­nu in študiral, saj se je potegoval za zgodovinsko diplomo. Teza, ki mu jo je priznala univerza, se je nanašala na spreobrnitev Slovencev v kršcan­stvo, obsegala pa je dobo 300 let od 7. do 11. stoletja. Kuhar je resno razmišljal o vrnitvi na ljubljeno Koroško že med študijem zgodovine, ko je svoje raziskave hotel še nadgraditi s knji­go o pokristjanjevanju Slovencev ter njegovem vplivu na razvoj nemško-slovenske narodnostne meje. Z 800 tipkanih strani obsegajoco tezo je sklenil tudi študij za doktorsko diplomo, saj je bil 26. novembra 1949 že drugic promoviran za doktorja (filozofske) znanosti. Prežihov Voranc pa je po prihodu v Ljubljano nekaj dni okreval v bolnišnici; takoj nato je obi­skal svojo mater, ki je živela pri bratu Avgustu na Jesenicah. Sredi junija 1945 se je vrnila iz taborišca tudi pisateljeva žena s hcerkama Vido in Mojco. Družina je bila koncno spet skupaj in vrnili so se na svoj soncni Preški vrh. Tu je zacel Voranc tudi kmetovati in pocasi urejati svojo literarno bero. Leta 1945 sta izšla roman soseske Jamnica (napisan leta 1941), s katerim je prikazal monumentalno podobo življenja v rodnih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih 1921–1930, njenih krepkih, neukrotljivih in samoraslih ljudi, in zbirka potopisov s pretežno koroško tematiko Od Kotelj do Belih vod. Leto pozneje (1946) pa sta izšli še potopisna zbirka o pisateljevem pregnanstvu po Evropi in njenih jecah Borba na tujih tleh in crtic o trpljenju in bojih slovenskih delavcev in kmetov Naši mej­niki. Kazalo je, da se bo Kuharjevim koncno le nasmehnila sreca, pa je usoda spet hotela dru­gace. Posledice trpljenja v taborišcu so Prežihu zapustile trajne sledove in mocno nacele pisate­ljevo zdravje. Romal je na številne zdravniške preglede. Ko je bolezen malce popustila, je hotel nadaljevati s pisateljevanjem. Tudi sam se je želel poskusiti v dramatiki. O tem pricajo ohra­njeni rokopisni zapiski in nedokoncana kmecka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po moti­vih svojega romana Jamnica. Kmecko dramo je leta 1953 dokoncal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov Pernjakovi. Ko je Voranc spet hudo zbolel, si je iskal zdravja v slovenjgra­ški bolnišnici in v Opatiji. Docakal je še izid svoje zadnje knjige, saj so leta 1949 izšle Solzice z biseri za najmlajše. Z njegovim zdravjem pa je šlo strmo navzdol. Nato mu je dobri brat Alojzij pošiljal cele «rukzake» zdravil, da bi mu kar se le da olajšal zdravstvene tegobe. Ko pa je uvidel, da je z bratovim zdravjem nekaj le hudo narobe, mu je svetoval, da poklicejo duhovnika, da bi ga dal v poslednje olje. Voranc seveda na to ni pristal, brata pa sta se kljub temu imela še naprej rada. Nazadnje si je zaželel milejše zime v Mariboru in je tam umrl 18. februarja 1950. Po Vorancevi smrti je Alojzij kmalu zapustil Anglijo. V Jugoslavijo si iz razumljivih razlogov ni drznil vrniti, zato je še istega leta (1950) le sprejel ponudbo Odbora za svobodno Evropo, ki je študijsko preuceval problematiko vzhodno­evropskih držav, in konec septembra odpotoval v New York. Najprej so ga nastavili kot uradni­ka tiskovnega urada, zadnjih osem let pa je ta tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije tudi vodil in z dr. Krekom urejal bilten Odbora.26 Rezultat nesrecnega plebiscita mu še vedno ni dal miru. Razvpita Milesova porocila je vlada ZDA javno objavila šele leta 1953, pet let pred smrtjo Alojzija Kuharja. Ta porocila je Kuhar oznacil za »zacetek vse naše nesrece s slovensko Koroško«. Gre za okoli 190 strani spisov, iz katerih je raz­vidno, kaj so Americani po prvi svetovni vojni delali glede »demarkacijske crte« in kaj so o tem svoji vladi porocali. Iz tega se lahko pouci­mo tudi o tem, zakaj je vlada ta dokument tako dolgo skrivala in je, cetudi nezakonit, postal temelj ameriške politike na Koroškem po prvi in tudi po drugi svetovni vojni. Alojzij Kuhar je dve leti za javno objavo v Washingtonu precej casa pregledoval te dokumente in narocil tudi njiho­vo mikrofilmanje. En izvod je nameraval poslati za gimnazijsko »biblioteko« na Ravnah, drugega pa ljubljanski univerzi ali zunanjemu ministr­stvu. Na koncu je obširno gradivo uporabil za svojo razpravo Poglavje iz tragedije koroških Slovencev.27 Do najmlajšega brata Avgusta je imel Alojzij Kuhar izredno lep, cetudi malo pokroviteljski odnos. V nekem svojem pismu je obžaloval, da se tudi on ni posvetil pisateljevanju, saj bi bil »Vorancevi naturni elementarnosti dodal še Milcinskijev veseli humor, ki ga je imel tudi anza, ki pa ga niti Voranc niti jaz nimava. V toliko sva midva bolj po ocetu, vidva pa bolj po materi.«28 Alojzija je zelo razveselilo sporocilo, da je brat Avgust zacel razmišljati o hišici na robu Javornika in mu je decembra 1952 napisal, da se bi mu takoj pridružil, da bi vsaj na stara leta lahko skupaj stanovala. V tistem casu je bil Alojzij Kuhar veselega razpoloženja in je svetlo gledal v prihodnost, saj je bratu pisal, da se mu zdi, da se bosta že prihodnje leto spet videla in bosta lahko skupaj obiskala vso svojo žlahto po koroških hribih. Vse važne odlocitve glede gradnje je prepušcal Avgustu, a mu je svetoval, da naj izbere parcelo z lepim razgledom, saj so Kuharji zrasli na hribih in pac potrebujejo lepe razglede. Ce bo le mogel, pa naj iz svoje hiše ujame tudi pogled na Uršljo goro. Avgustu je obljubil, da bo tudi nekaj prispeval h gradnji in da bo vesel, ce bo imel pri njem v hiši vsaj 26 Alojzij Kuhar je bil urednik lista slovenskipregled, ki je izhajal v New Yorku od leta 1950 do 1957; izšlo je pet letnikov. 27 Kuharjeva razprava je izšla v Zborniku – Koledarju svobodna slovenija, Buenos Aires, 1956. 28 Mrdavšic, Janez: Dr. alojzKuhar: skica za orisnjegovegaživljenja indela. Ravne na Koroškem, 1998, str. 59-60. kakšen »cimer«, da bosta lahko vec skupaj, ko se bo koncno le lahko za zmeraj vrnil v domo­vino. Nanj pa da naj ne racuna zanesljivo, ker je velika verjetnost, da ne bo mogel ali pa sploh ne bo smel domov. Na koncu pa je Gusteljnu zapi­sal: »Kobomprišeldomovjaz,inupam,da sebom vrnil, bom prinesel svoje premoženje v culi, ki ne ESEJIStIKA bo prav nic vecja, kot je bila tista, s katero sva z ocetom romala proti Guštanju tistega septembra 1906, pred petinštiridesetimi leti, ko sem prvic šel od doma v šolo.«29 Avgust je potem res dobil na Javorniku primerno parcelo in se je z Alojzijevo financno pomocjo leta 1956 lotil gradnje eno­družinske hiše. Z Ano Krautberger30, sorodnico po materini strani, sta se leta 1958 vselila v novo hišo Na klancu 14; danes je to Javornik, hišna številka 10. Alojzij žal tega ni docakal, ker je 28. oktobra istega leta umrl v Ameriki. Oba najstarejša brata, Lovro in Alojzij, sta si prizadevala in se borila za en in isti cilj: za spodobno in zadovoljno življenje koroškega preprostega cloveka pod »svobodnim soncem«. Prežihovim malim, brezpravnim ljudem je po spletu zgodovinskih nakljucij (nesrecna domo­branska prisega Hitlerju; vdanostna izjava slo­venske duhovšcine; odlocitev zaveznikov za Titove partizane) konec druge svetovne vojne prinesel svetlobo z vsemi pozitivnimi platmi in nekaterimi stranskimi negativnimi ucinki. Fevdalizem in za njim mešcanski kapitalizem, pod katerim so trpeli in stiskali zobe njegovi »samorastniki«, sta padla na smetišce zgodovi­ne. Vorancu, žal, ni bilo dano, da bi dolgo uži­val pridobitve socialisticne revolucije. Tudi ta revolucija pa je, kot vse revolucije nasploh, »žrla svoje otroke«, saj so jo v Jugoslaviji kopirali po Stalinovem sistemu. A malemu cloveku je šlo v tem sistemu veliko bolje; imel je lastno zemljo in na njej svojo kmetijo; imel je spodobno službo in stanovanje v bloku v delavskem naselju; lahko je vzgajal in šolal svoje otroke; lahko je hodil na kulturne prireditve in na njih tudi sodeloval. Ta »gnili socializem« (kot so ga poimenovali njegovi nasledniki v samostojni Sloveniji) je trajal skoraj 46 let, preden se je sesul in ga je nasledil moder­ni kapitalizem, ki pa so ga že po nekaj ne prevec uspešnih letih njegovi kritiki proglasili za »krva­vega«. Škoda, da oba brata nista mogla videti in cisto pravilno doumeti koncnih rezultatov svojih prizadevanj, saj sta se borila za isti smoter, cetu­di na nasprotnih straneh: eden pod rdeco zvez­do, drugi pod križem. 29 Prav tam, stran 60-61. 30 Ana Krautberger (1925–2012), hcerka Adalberta Krautbergerja (1890–1944), Avgustovega in Alojzijevega bratranca po materini strani. Leta 1944 so ga po krivici ubili partizani. Po vojni so Krautbergerje razlastili in za nekaj casa zaprli v taborišce Šterntal (Strnišce), današnje Kidricevo. ESEJIStIKA Tako je od bratov Kuhar ostal živ le še Avgust, ki je urejal svojega Koroškega fužinarja do prezgodnje smrti leta 1964. Urejal ga je vzor­no, z velikim obcutkom za to, kaj mora izbrati in ponuditi v branje, da bodo preprosti ljudje pa tudi izobraženci radi segli po domacem glasilu. Bil pa je tudi skrben varuh Vorancevega spomi­na in je vseskozi skrbel za to, da so v vsakem letniku Koroškega fužinarja bili objavljeni tehtni prispevki o najvecjem koroškem pisatelju. Za to je angažiral bodisi domace ugledne slaviste in ucitelje (dr. Franc Sušnik, Janez Mrdavšic, Tone Sušnik, Vorancev ucitelj Franc Aichholzer), slovenske univerzitetne profesorje in pisatelje (France Dobrovoljc, Anton Ingolic), Prežihove revolucionarne tovariše (Ivan Kokal, Bruno Gerdovic) pa tudi sam je objavil nekaj tehtnih spominskih zapisov o svojem bratu. Vecni spomenik bratom Kuhar pa zagotovo predstavlja Prežihova bajta. Tisti, ki so leta 1979 dom Kuharjevih preuredili v spominski muzej, so se z razumom in srcem zavedali, da so na ta nacin iztrgali pozabi pomemben del koroške kulturne dedišcine, ki je vezana na mladost izje­mnega pisatelja Lovra Kuharja -Prežihovega Voranca, spominski muzej in strokovno delo v njem pa sta zasnovana tako, da vsakemu obisko­valcu poleg pisateljevega življenja in dela pred­stavita tudi njegov karantanski rod in poti njego­vih najbližjih, torej bratov Kuhar ali Prežihovih »pobov«. Kdor torej želi res doživeto obcutiti Prežihov svet, dobiti zaokrožen in celosten pogled na usodo štirih bratov Kuhar, s katerimi se je zgodovina resnicno kruto poigravala in sko-raj do nedoumljivosti preizkušala njihove bratske vezi, medsebojno ljubezen in sožitje, naj gre k tej bajti, ki cemi na soncnih obronkih Preškega vrha pod košato Uršljo goro. Morda bo takrat doumel in obcutil vse barve njihove ljubezni, te tople nianse, ki so v celoti prekrile tudi nekate­re drobne nesporazume in njihovo zastopstvo v razlicnih, med seboj nasprotnih strankah. Taka ljubezen je vedno prijazna, je vseobsegajoca in zato tudi najbolj pristna. Mirko Osojnik Vzporedni svetovi bratov Kuhar 1915: -Lovro Kuhar doživi grozote prve svetovne vojne; -Alojzij Kuhar se odloci za študij bogoslovja; -mladoletna Ivan in Avgust Kuhar pomagata ocetu na domacem gruntu na Prežihovi bajti. 1918: -Alojzij pôje novo mašo v Kotljah; -Ivan in Avgust sta prisotna na slovesnosti v hotuljskem župnišcu; -Voranc kot prebežnik ždi v italijanskih zaporih. 1925: -Voranc docaka knjižni prvenec, zbirko Povesti; -Alojzij študira na pravni fakulteti v Parizu; -Avgust opravi malo maturo in se vpiše na Državno tehniško in srednjo šolo v Ljubljani; -Ivan se vpiše v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju. 1930: -Avgust je inženir stažist v majhnem kraju na severovzhodu Francije; -Voranc se mora izogniti aretaciji in vse do leta 1939 ostane v politicni emigraciji; -Alojzij postane zunanjepoliticni urednik pri Slovencu; -Ivan se 24. novembra poroci z Merkacevo Lojzko (Alojzijo Sekol) s Stražišca. 1934: -Voranc se kot urednik Dela preseli v Pariz in tu spozna Josipa Broza; -Alojzij blesti pri casniku Slovenec; -Ivan zacenja s pisanjem svoje Koroške kmecke ovseti v Mežiški dolini; -Avgust je v službi na Združenju elektrotehnicnih obrti Dravske banovine v Ljubljani. 1937: -Ivanu uprizorijo v Kotljah njegovo igro Koroška kmecka ovset v Mežiški dolini; -Voranc je zaprt v dunajskih zaporih; -Alojzij je še vedno cislan urednik Slovenca; -Avgust je že tretje leto v službi na Jesenicah in se 10. januarja tu poroci s svojo izvoljenko Pavlo Kopac. 1941: -Ivan je v begunjskih zaporih; -Gestapo na Jesenicah zaslišuje Avgusta; -Voranc je še v ljubljanski kulturniški celici; -Alojzij beži z jugoslovansko vlado v Anglijo. 1944: -Voranc je že drugo leto v taborišcu Sachsenhausen, nato v Mauthausnu; -Gestapo vdre k Prežihovi bajti in umori Ivana; -Alojzij na radiu BBC govori slovenskim domobrancem; -Avgust vzame k sebi na Jesenice ostarelo mater Marjeto Kuhar. 1949: -Alojzij doseže drugi doktorat s temo o pokristjanjevanju Slovencev ter njegovem vplivu na razvoj nemško-slovenske narodnostne meje; -hudo bolnemu Vorancu izidejo Solzice z biseri za mladino; -Avgust v jeseniški železarni prevzame referat za racionalizatorstvo. ESEJIStIKA Pohorske ljubezni v Odsevanjih št. 113/114 – z ljubeznijo in za njo KNJIžNE OCENE Najprej bi se rada zahvalila avtorju ocene Andreju Makucu, da je bila knjižica Pohorske lju­bezni sploh opažena. In hvala za komentar k bese­dilnemu delu. Me je res toplo pobožal. Moram pa reci, da mi je bilo tisto, kar mi je kdo ve zakaj poslal v mejlu dva meseca pred objavo v prejšnjih Odsevanjih, celo malo bliže. Takrat je celo pricako­val, da bi pripravila kar svoj odgovor na njegovo razmišljanje in bi bilo oboje hkrati objavljeno v isti številki Odsevanj. Ne vem, komu bi takšno režira­nje ustrezalo, zato se za ta predlog nisem odlocila. Svoj odziv torej pošiljam zdaj. Ker sem odgovorna tudi za obliko knjige, ki piscu ocene nikakor ni legla, bi najprej nekaj pove­dala o tej plati publikacije. Že v prej omenjenem mejlu sem avtorju ocene pojasnila, da je bila izbira osnovnega formata moja in dalec od kakršnekoli misli na slovenjgraški grb: »Želela sem knjigo za v roke, ne za na polico. Lepo leže na dlan; ni pre­težka in jo lahko listaš v narocju … Poreklo for­mata se torej ne skriva v nobenem srednjeveškem pecatu!!! (Oh, ta Slovenj Gradec, kako zelo obseda ljudi …) Res ne vem, zakaj išceš neke reference, ki so celo tako zelo zelo mimo …« Nikakor torej ne morem najti razumnega pojasnila, da se je aluzi­ja na slovenjgraški grb kljub zelo odkritemu poja­snilu pojavila tudi v zaresni oceni v Odsevanjih. Ocitno gre za apriorni predsodek, ki že skoraj spo­minja na travmo. Do oblike? Do oblikovalca? Ne vem. Oblika knjige je takšna, kot sem si jo želela. Po izjavah sodec, je mnogim zelo blizu. In zdaj še beseda o dvostranskih fotografijah, ki jih avtor doživlja kot »pogrebšcino za fotko«. Knjiga ni plakat ali ekran; ko jo odpremo, ima vedno dve polovici – levo in desno. Tradicionalno oblikovanje ju dojema kot loceni podlagi, na kate­ri se nanaša vsebina. Oko zajame vsebino na levi strani in jo absorbira, gre na desno, na drugo, in tako bralec od strani do strani niza svoje vtise. Pohorske ljubezni so to delitev želele preseci. Trideset motivov s Pohorja je zajetih v uvodnih dvostranskih fotografijah, ki ravno s svojim dvo­stranskim razkošjem motiv neposredno povezuje­jo z odprtostjo, nezamejenostjo, gibanjem. Torej so namesto ikonografskih pred nami žive fotografije. Bralec lahko zacne motiv opazovati na desni stra­ni in se sprehodi proti levi ali pa obratno – ujame levo stran in se s pogledom preseli na desno. Dve strani enega samega ujetega trenutka – kot bi se sprehajal po Pohorju; po gozdu, planjah, po travni­kih … Obe polovici zaživita v enem, a tudi vsaka bi lahko bila celota zase. Motive smo skrbno izbirali; še najslabše jo je najbrž odnesla goba … Sicer pa so takšne postavitve fotografij pov­sem obicajne v znanih revijah z vrhunskimi foto­grafijami. V nakljucno izbrani številki National Geographica – slovenija (leto 2010, 146 strani) je kar 30 dvostranskih fotografij in 8 dvotretjinskih, v drugi (leto 2019, 138 strani) je prvih 30, drugih 18. To je v obeh vecina fotografskega gradiva. Ena najbolj razširjenih revij na svetu je torej po mne­nju pisca ocene Pohorskihljubezni»pogrebšcina za fotko«. Drzna trditev. Vsekakor bi bilo dobro, da bi se ob izrekanju tako dokoncnih trditev o fotogra­fiji avtor malo ozrl naokrog ali pa izbiro vsaj pri­pisal okusu. Kako je s tem, pa tako ali tako vemo. Manjše fotografije v Pohorskih ljubeznih pa so (ra)združevalni element. Nakazujejo na odnos med gozdom in clovekom. Levo besedilo ponazar­ja sredinsko fotografijo, desno besedilo raste iz nje. Fotografija tako deluje kot ilustracija za levo in desno besedilo. Lom lahko koga tudi zaboli in prav je tako. Ravnovesje med gozdom in clove­kom se je namrec že zdavnaj prevesilo v tragedijo. Odnos med „mano“ in „tabo“ pa je tako ali tako zgodba zase, ki sega vse od ode do groteske. In nazadnje še o poigravanju oblikovalca Odsevanj. Del fotografije z naslovnico Pohorskih ljubezni je ilustrativno-poucno porinil na drugo stran revije – v besedilo o ddr. Alojziju Kuharju (Odsevanja 113/114, str. 94, 95). Ce primerjam tipografijo, ki jo je namenil oceni Pohorskih lju­bezni, z nekaterimi drugimi besedili v reviji, se je moral kar potruditi in tekst dobesedno stlaciti na eno stran, da se mu je izšlo ... Svoj odnos je pod­krepil še s sivo podlago pod besedilom. Žal me vse skupaj spominja na dvignjen prst zatohlega peda­goga, ki opozarja, kako naj se po njegovem cesa ne pocne, a hkrati v isti sapi sam žrtvuje svoja nacela. Tako na primer v fotoeseju o Karlu Pecku Galerija ponikne v vezavi, v ospredju pa kraljuje Kogojev konj; v nadaljevanju pa se na eni od fotografij izgu­blja celo osrednja oseba prispevka – Karel Pecko. Zarecen kruh se pac vedno kje zatakne. Oblikovalceva nesamokriticna žlehtnoba pa mi je po svoje kar v veselje. Biti s knjigo o ljube­zni prislinjen k tako velikemu cloveku, kot je ddr. Alojz Kuhar, je lahko samo privilegij. Na koncu se bom oblikovalcu celo zahvalila, da je naju tako simbolno zbližal. Ljubezen takšne ali drugacne vrste je namrec obema zelo blizu. In oba veva, kako se skriva in kako potruditi se je treba, da se jo da (pre)brati … Karla zajc Berzelak KOROŠKE IZDAJE KNJIG V SAMOZALOŽBI Meni so prišle v roke štiri: iz leta 2019 Danijele Gorjanc Moj cas in naše poti (po pri­povedi zapisala Iva Potocnik), iz maja 2020 Bernardke Petrovic Mager Žanjem želje ter jese­ni 2020 Ivane Prislan Tu bom ostala in Ivana Penca -Vanca Vnuki so mi povedali. Njihov sku­pni imenovalec pa ni le izdaja v samozaložbi, pac pa tudi to, da so avtorji stari 70 let ali vec in torej niso vec rosno mladi, in bi radiizdali svojo zapušcino … Neke vrste testamenti torej. rODBINSKA KNJIGA DANIJELE GOrJANC Da, gre za znano prevaljsko zobozdravnico oz. njeno dentalno-kirurško družino, saj so mati in dva sinova zobozdravniki, tretji sin in oce pa kirurga. Knjiga pa ne pripoveduje le o tej druži­ni, ki ima še petega medicinca, sicer posinovljen­ca, pac pa tudi o njihovih prednikih v družinah Sekavcnik in Übel. Gorjancevi se je pripoved zdelo vredno zliti na papir zato, da ne pozablja­mo, kot je zapisala v predgovoru. Tu lahko prebe­remo še: Vmojirodnidružinijebila mamasteber dogajanja in ocetova zvesta pomocnica do njegove smrti.Doživelaje štiridržavevdobrem inslabem, rodilasedem otrok,zmožem zgradilahišo, izšolala otroke, prijateljevala z ljudmi, poucevala kuhanje … Imela jepisano inz dogodkibogato življenje, ki gaje radadelilassvojimiotroki,najdljezmanoin svojimi vnuki, med njimitudi mojimisinovi. Okrog matere kot stebra se nato v knjigi s slabimi 400 stranmi pred bralcem razkrijejo dejstva o njeni, Üblovi, družini s koreninami v Labotski dolini, ob materinem rojstvu stanujoci v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer je živela tudi družina Danijelinega oceta Ivana Sekavcnika, sicer izvi­rajoca iz Podgore v župniji Kotlje. Za obe rod­bini so na koncu dodane korenine dreves in še podatki o generacijah, segajoci v 18. stoletje, kar je neprecenljive vrednosti. Knjiga je bogato ilustrirana z dokumentarni­mi fotografijami, nanašajocimi se na besedilo, ki ga je po pripovedi Gorjanceve v zapisano obli­ko prelila Iva Potocnik, sicer tudi sama avtorica znamenitih zapisov o Slovenj Gradcu v 20. stole­tju z naslovom Ljudje in ulice mojega odrašcanja. Bralcu, ki ni sorodnik družin Übel, Sekavcnik, Gorjanc, jih pa pozna, poteši knjiga marsikatero radovednost ter nedvomno zbudi obcudovanje in globoko spoštovanje do «cele nji­hove žlahte» zaradi sposobnosti, delavnosti in ne nazadnje clovecnosti – lastnosti, dragocenih za kraje, kjer so živeli, predvsem tudi Prevalje. Za potomce obeh družin pa je knjiga Mojcas in naše poti neprecenljive vrednosti, saj so tako izvedeli, kjekoreninijo,kdo sobilinjihovipredni­ki,skaterimi vrednotami soživeli,kako soohra­njalidružinske vezi,kaj sodelali, zakajtrpeli, cesa so se veselili … In kot je v predgovoru še dodala Gorjanceva: Mogocebodo tudi zatolažje živeli, si znali razložitidobroinslabo naživljenjskipoti. PESNIŠKO-LIKOVNA KNJIGA BErNArDKE PEtrOVIC MAGEr Da, gre za Korošico, zaradi sorodnikov in njene farmacevtske službe mnogokrat vracajoco se iz Ljubljane in Gradeža pri Turjaku v svoje rodne kraje. Zato se sprašuje: srecnikotkoroške alivelikolaškedežele?/Izberi?/KotPrežiha nese hrepenenjepoocetnjavi,/takomenevlecev srecni kot Koroške./Vgnezdomojemladosti,umešceno medUršljo,Peco, raduho./ Brezkoncniobcutki KNJIžNE OCENE KNJIžNE OCENE v objemih dragih, med globace ljubezni narojenih vecgeneracij./Danes sevrašcam med velikolaške velikaneumetnostipoTrubarju, javoršku .../ Tudi njena recenzentka mag. Ana Porenta v predgovoru h knjigi opazi to razpetost in zapiše: Intakodojamem,kakopomembnojenjeno zaveda­nje izvora,bitiinizrocila, kiji gajedala Koroška, simbol njenega otroštva in mladosti, s cimer zbirka zacrtaprvekoordinatebralcem. sledi spraševanje opotovanju skoziživljenje, kiprinesedrugaokolja, invendarjih,opremljenaz zaupanjem, radovedno­stjo, odprtostjo, pesnica uzre v velicastni luci, saj ‚na grebenih sedijo sticišca duha‘. Mag. Porenta pa slikovito predstavi tudi oblikovno podobo Bernardkine poezije: Pesmižuborijo in sekotali­jo po strugah papirja kot iz izvira, vcasih so verzi enasamakaplja – beseda, kdaj sejihnabere za celo jezerce, drugic se držijo komaj opazne forme – denimo, ko prve crke verzov tvorijo abecedo (z zacetnega ali zakljucnega konca) ali ko so haiku­ji. Vecinoma pa se prilegajo pesniški snovi, ki jo pesnicaizreka. PESNIŠKO-PrOzNA KNJIGA IVANE PrISLAN Da, gre za Crnjanko, živeco v Kotljah, ki je po upokojitvi tu, v narocju Uršlje gore, zadihala življenje po svoji meri, vkljucujoce prostovoljstvo, npr. v skupini seniorke in Koroškem medgenera­cijskem centru ravne, kjer je ena od gonilnih sil branja za Partljicevobralno znacko. Nic cudnega, da je zato tudi tega mojstra besede povabila, da zapiše nekaj uvodnih misli o njeni knjigi. Tako za 45 pesmi Partljic pravi, da nikakor niso napisane površno ali na hitro. In niso pregostobesedne, kar sepravradodogaja, kokdo izda„življenjski opus“. Pri nekaterih se potrudi kar za vizualno poezijo, drugod za „pravilne“ ali svobodne verze in kitice. To dela zbirko svežo in privlacno. Prozni cikel 13 zgodb pa Partljic oceni kot privlacen in raznovr­sten, v katerem so presunljive socialnecrtice,odlic­ni psihološki portreti otroškega pogleda na svet in ljudi,slutnjeiztekanjazemeljskega bivanja, zgodbe z nadrealnim in simbolnim … Glavno besedo o Ivaninem ustvarjanju pa ima v knjigi dr. David Bedrac, njen literarni uci­telj, urednik in lektor zbirke. Med drugim izpo­stavi surovo lepa mesta v njenih pripovedih, pred­vsem tudi motiv svetlobe v razpoki. Zanj zapiše: … znecimtorej,karjenacelcas,necim,karje sim­bolno v prostorih ugašanja, izginjanja, a obenem tudi kljubovanja. Kajti tudi razpoka zmore živeti. Intocvrsto,kljubovalno,uporniško,vitalno!Še vec: iz vse tepresežneenergiježivega serojevasvetloba, ki najprej zapolni razpoko in razpokice, notranjo praznino, votle koticke naše duše; a svetloba v tej poetiki nikakor neostajaegoisticnolepri sebi.Prav z veseljem se razdaja in vstopa v vsakega od nas. Isto rdeco nit pa za Ivanino ustvarjanje najde tudi tretja uvodnicarka v zbirko Tu bom ostala pesnica Barbara Žvirc, ko ugotovi, da avtorica sicer sprejme življenje tako, kot je, a iz njega izlu­šci najboljše. Natisto,kar vcasih v življenjuzaboli, pa položi obliže iz besed. In pribije: In kdor zna vse, kar clovek je, ubesediti, zmore vse. In lahko ostane,kjerželi. Torej tudi Ivana, ki pravi Tubom ostala. Naslovnico za knjigo je prispeval Matjaž Prislan, fotografije pa avtorica sama. zBIrKA KrAtKIH zGODB IVANA PENCA - VANcA Da, gre za pravnika, svojcas direktorja doma starejših Na Fari, cloveka, ki si je v zrelih letih svoj raj ustvaril na Suhem Vrhu nad Prevaljami. Je tudi edini med navedenimi avtorji, ki ima že vec svojih knjig. Tokratna knjiga 17 kratkih zgodb govori, sodec po naslovu, o njegovih vnukih, a izkaže se, da govori predvsem o njem samem. Izvemo, kako je bilo v njegovih starih casih, kakšni so njegovi pogledi na vzgojo, kakšni na medgeneracijsko (so)bivanje … Predvsem pa izvemo, kakšen „superdedek“ je; že zato, ker se zaveda pomena razmerja vnuki – stari starši in o njem razmišlja; zato, ker svojim potomcem namenja veliko svojega casa, jih uci, vzgaja, za njih ustvarja posebne svetove (Dedilend npr., kjer ima vsak od šestih vnukov kot v Gardalandu svojo igralno tocko); in ne nazadnje zato, ker je napisal knjigo o njih (po mojem dovolj iskreno, brez olepševanj, v dinamicnem jeziku z mnogi­mi starinsko-sodobnimi izrazi). Nastal je lep slavospev, v katerem pa v ospredje vendarle silijo predvsem generacijske razlike med clani razširjene družine. Opazila jih je tudi avtorica spremnega besedila dr. Manja Miklavc, ki pravi, da je v zgodbah podana refleksija med sedanjim, modernejšim in nekdanjim nacinom življenja. /…/ a moderna tehnologija je v casu „instant“ kulture postavila tudi neprebojnizid medstarši in otroki;ta zid lahko nekoliko razrahljajo stari starši, npr. ce oživijoigroinspripovedovanjemtkejo mocne med­generacijske vezi. Podobno v svojih uvodnih besedah h knjigi omeni tudi novinarka Ida Robnik: ‚Vsaka genera­cija je vec od prejšnje‘ je poznani rek, ki oznacuje inteligenco in sposobnosti novega rodu, ki raste in se razvijavdolocenemokolju. Najlepše pa generacijski prepad v knjigi Vnuki so mipovedali ilustrira avtor sam, ko zapiše, kako je bilo ob odprtju znamenitega Dedilenda: Vnuki so sepotemdivjezagnali vsakvsvojeigralo,pre­izkušali naprave drugih in kazalo je, da jih bo Dedilend zaposloval ves dan in vse naslednje dni. /…/ Cez kakšni dve uri, ko smo bili sredi živahne debate,jezadihanapriteklapod lipostarejšatro­jica vnukov. Ustavila se je pred mano in najvecji med njimi je s prosecim glasom izjavil: ‚Dedi, ali lahkoigrice …alilahkovklopišinternet?‘ Naslovnica je delo Marjance Jemec Božic. KNJIžNE OCENE Helena Merkac PISANE USTVARJALNE VZPOREDNICE NIKA R. KOLARJA Niko Kolar: Vsakdanje komunikacije, KNJIžNE OCENE Založba Roman, Miklavž na Dravskem polju, 2020 Knjiga, v kateri je eden najbolj znanih in vsestranskih ustvarjalcev povojne generacije koroške krajine (rojen 1945, otroštvo preživel na Prevaljah, deloval vecinoma v Slovenj Gradcu, sedaj kot dejaven upokojenec živi na Brdih nad Turiško vasjo) v besedi in sliki zamrežil svoje vec kot petdesetletno neprekinjeno delovanje, nas preseneti že na prvi pogled. To je resnicno poseb­na knjiga. Pojem komunikacije si razlagamo kot sporocila, naznanila in povezave med ljudmi in kljub (meni manj ljubi) v naslovu uporabljeni tujki nas vsebina preprica, da je Kolarjev naslov povsem na mestu, saj razen v prvem poglavju, kjer so njegovi tehtni zapisi, poezija in novelis­tika, Niko R. Kolar pred nami razgrinja široko paleto svojih zanimanj in konjickov. Vpet je sko­rajda v vse, kar se bodisi v mestu, kjer najvec deluje, ali v krajini dogaja, obenem pa nam v to pisano dogajanje pripelje cvet koroških in sloven­skih umetnikov, literatov, kulturnikov, umetnost­nih zgodovinarjev pa tudi športnikov. V literarni del nas uvede Kolarjev uvodni spo­minski, delno avtobiografski zapis abramov sij, objavljen leta 2004 v zborniku Šentanel, kraj in ljudje. V knjigi so zatem ponatisnjene Kolarjeve pesmi iz revijalnih objav: Vstop prepovedan (Tribuna, 1966), soncni nokturno (sodobnost, 1966), Blues za Nelly (Odsevi, 1966), Žalostna pesem (Odsevi, 1967), Na robu zelenegagrica: In bilajedežela nekoc (literarni vecer, branje, 1986, Odsevanja, 1999). Po tem je Niko kot pesnik umolknil. Že zelo zgodaj, v poznih šestdesetih, pa so se štirje mladenici s Prevalj, ki so se v tistih casih zapisali lepi besedi, vkljucili v sloven­jegraški literarni krog. To so bili Vinko Ošlak, Jur (Francišek) Jurican, Franc Pecnik in Niko R. Kolar. Po uspešnih mladostnih objavah so odšli vsak po svoji poti, a so ostali tesni prijatelji. Ošlak je danes priznan filozof, pisec in prevaja­lec. Jurican se je posvetil izobraževanju odraslih in družbenopoliticnemu delu, ostal pa je dokaj reden publicist v koroških glasilih. Pecnik je ostal zvest lepi besedi, pa je, žal, prehitro umrl. Niko R. Kolar je bil od 1973 do 1978 tudi odgovorni urednik Odsevov, ki sta jih izdajala Literarniklub slovenjGradec in tamkajšnja kulturna skupnost. Tako so v licnih žepnih izdajah dobili svoje knjižne prvence ali (Ošlak in Pecnik) še svojo drugo knjižico tudi njegovi literarni sodrugi Vinko Ošlak: Proletarska lirika (maj 1973), Franc Pecnik: Obmežje (december 1973), Jur Jurican: Preprostosti in nakljucja (februar 1975), Franc Pecnik: Haiku (september 1976). V prvem letni­ku je maja 1973 izšla v Odsevih tudi Kolarjeva novela Ob vznožju vecera, ki jo je slovenist, ured­nik in pisatelj Andrej Makuc v pricujoci izdaji oznacil kot nov vstop v pripovedništvo, saj je delo »zastavljeno z ambicijami modernega pri­povedovalca, ki se ne izogne tudi najtemnejšim temam ida – to je freudovske podzavesti, danes poimenovano nezavedno« (Vsakdanje komunika­cije, str. 60). Poleg te novele so v knjigi izpostavl­jena še druga Kolarjeva prozna besedila: Café Godrun(Odsevi, 1968), Ljudjepodkrižem (Dialogi, 1975) in sova (samostojna izdaja, Odsevi, 1978). Literarni del sklepa nakljucni Kolarjev zapis sivo-zelene refleksije. Andrej Makuc v jedrnati, a polni spremni besedi k prvemu delu kar 365 (+ 3) strani obsegajocih Vsakdanjihkomunikacij doda­ja svoje videnje njegove literature z naslovom Listi sknjižnegadrevesaNika r.Kolarja. Tudi on ne ve povedati, zakaj je Kolar pesniško umolk­nil, ugotavlja pa, da ta molk nikakor ni pomenil njegovega izstopa iz besednega ustvarjanja, saj je njegov nov podij postala novelistika. Ko je tudi pisanje novel pri Kolarju doživelo zamolk, je nje­gova nadaljnja pisna produkcija ostala zavezana Kolarjevim novim zanimanjem: založništvu, uredništvu, likovni produkciji in ne nazadnje tudi družbenopoliticnim obveznostim. To pa je šele prva šestina Kolarjeve knjige. Drugo poglavje nosi naslov Založništvo. Osemnajst strani velikega formata nas v sliki in besedi seznanja s tovrstnim Kolarjevim delom. Poglavje je lepo tudi zato, ker nas avtor razva­ja z razkošjem naslovnic vseh publikacij, pri katerih je sodeloval bodisi kot clan uredniškega odbora, glavni in (ali) odgovorni urednik, clan izdajateljskega sveta in castnega razsodišca, clan redakcijskega odbora, snovalec in urednik, založ­nik in direktor založbe. Tu se lahko poucimo, da je bil gospod Niko vpet v založniško dogajanje od leta 1966, ko je bil v uredniškem odboru pri slovenjegraških Odsevih, pa vse do leta 1995, ko je aktivno sodeloval tudi pri izdaji zanimivega mozaicnega zbornika Zgod(b)ovina gimnazi­je: zbornik 1945–1995, ki je bil povsem drugace zasnovan kot trije gimnazijski jubilejni zborniki MedPeco inPohorjem pred njim. V spremni bese­di k drugemu delu nam Blaž Prapótnik razodene pod naslovom Založništvo, podpornisteberintelek­tualnega vrenja, s cim vse se je ukvarjal Niko R. Kolar. Zraven je bil najprej pri Odsevih in nato pri Odsevanjih, sodeloval je pri teh najbolj pomem­bnih monografskih in podobnih publikacijah: slovenj Gradec, monografija (1981), spomeniki in znamenjaNOB v obcini slovenjGradec (1985), slovenj Gradec in Mislinjska dolina, monogra­fija (založnik Galerija N. Kolar, 1992), Vodnik po Mislinjski dolini (založnik Galerija N. Kolar, 1992), Mežiška dolina (1993), že prej omenjena Zgod(b)ovina gimnazije (1995) in Pogovori, zbor­nik (2004). Kolarjevo knjižno založništvo pa se je ukresalo z njegovo založbo v okviru Galerije N. Kolar, ki je v tistem casu priredila nekaj odmev­nih likovnih razstav. Njegovo delo tako seveda ni zastalo, ampak se je v okviru njegove založbe pre­usmerilo v izdajo najrazlicnejših tiskovin (estet­skih vošcilnic, novoletnih koledarjev in lepih razglednic) z avtorskim podpisom našega najvid­nejšega fotografa Toma Jesenicnika. V skladu z duhom revije Odsevanja, ki podpira in objavlja predvsem koroške avtorje, je Kolar zacel izdajati tudi koroško leposlovje. Prvi sta beli dan zagle­dali pesniški zbirki Milene Cigler regratov cvet (1991) in Darje Kniplic Vrti se, se vrti (1991), za njo pa še šestnajst knjižnih izdaj ravenske založ­be Voranc, ki jih je uredil Kolar. Za širši krog bralcev so bile zanimive predvsem tiste s prozo in poezijo – Blaž Prapótnik: Pegazprebija zvocni zid, Jani Rifel: Obletnica samote, Andrej Makuc: spominjam se … a že?, Marijana Voncina: rosa na pajcevini, Saša Fužir: Nedolžnost besa, Janez Mrdavšic: skozi soteske, Vinko Ošlak: Obletnica mature in Andrej Makuc: Norci. Sladokusci so najbrž posegli po odlicnih esejih in zapisih dr. Silvije Borovnik (slovenija, moja afrika; Študije in drobiž), ljubitelji aforizmov pa po dveh tovrstnih knjigah, ki jih je domislil Niko Brumen (Koboli­jo spomini; In obratno…). Tudi priljubljeni Štirje kovaci so zaživeli svoje polno življenje v lepi izdaji Franca Šegovca Našpobejbo muzikant. Tretje poglavje v knjigi predstavlja interv­ju Simone Pogorelcnik Na obisku pri Niku r. Kolarju na Brdih nad Turiško vasjo (produkcija VTV Velenje, junij 2011). Novinarka VTV nas je s pravimi vprašanji popeljala skozi vse mno­gotere dejavnosti Nika Kolarja. Sprehodila sta se od njegovega otroštva v Mežiški dolini, kjer so na Prevaljah tudi njegovi šahovski zacetki, pa do odhoda v Slovenj Gradec, kjer je njegova šahovska aktivnost prišla še bolj do izraza. Na Prevaljah je bil tudi dober nogometaš. Potem se je bolj posvetil tenisu in bil tudi med soustanovi­telji Tenis kluba 96 v Slovenj Gradcu. Ker ga je že na Prevaljah osnovnošolski ravnatelj in pisa­telj Leopold Suhodolcan spodbujal k pisanju, upraviceno meni, da so njegovi literarni zacetki že v osnovnošolskih klopeh. Ko je šel študirat v Ljubljano, pa se je sploh „politeraril“. Našel je svoj literarni krog. Tam sta bila poleg drugih tudi njemu najbližja Mart Ogen in Ivan Cimerman. Cez leto dni je že imel prve objave v študentski Tribuni, prišel pa je tudi v samozaložniški zbornik Štirinajst, kjer je imel svoje pesmi poleg drugih slovenskih avtorjev tudi žal že prezgodaj pokojni Korošec z Loma nad Mežico Herman Vogel. Za velenjsko televizijo je spregovoril še o tematiki svojih del, o potovanjih in o velikem poznanstvu, ki je prerastlo v trdno prijateljstvo, s slikarjema Karlom Peckom in Jožetom Tisnikarjem. Postal je tudi sekretar obcinske kulturne skupnosti in trdno zaplul v kulturniške vode. Zatem je bil do leta 1988 direktor Koroškega radia. Pa se je po nenadnem navdihu odlocil in šel na svoje, v svojo galerijo v dvorcu rotenturn. In prvi, ki je pri njem razstavljal, je bil prav slikar Jože Tisnikar. Potem je bil nekaj let uspešen založnik, nazadnje pa je zabredel še v politicne vode. Doma ima bogato knjižnico, na katero je hudo ponosen. Zdaj s sop­rogo Martino uživata zaslužen „penzion“ v svoji hiški na Brdih, kjer so bile tudi znamenite brd­janske likovne kolonije. Cetrto poglavje nosi naslov Mestno inpode­želsko življenje I.: to je fotografski mozaik z umetniki, umetnostnimi zgodovinarji in druž­benopoliticnimi funkcionarji. Tu ni kaj dodati. Slavnih slovenskih in koroških osebnosti je na fotografijah toliko, da je težko že vse popisati. KNJIžNE OCENE KNJIžNE OCENE Med drugim je (po mojem skromnem mnenju) Kolarjevo delo knjiga, v kateri prav izbrane foto­grafije veckrat povedo vec kot še tako dorecene in premišljene besede. Peto obširno poglavje se imenuje Likovna pricevanja. V njem so Kolarjevi izbrani zapisi in govori, sledijo pa podpoglavja Tisnikarjeve monografije, razstavni projekti, Likovne komuni­kacijeBrda, ars avitelLegen, slovenjegraškaknji­ga, Umetnostna sporocila slovenjegraške knjige, Fotografije steklo in oblika. Šestdeset strani dolgo poglavje sklepa spremna beseda umetnostne zgo­dovinarke in muzejske kustodinje Aleksandre Cas svoje mesto pod soncem. Na koncu svoje­ga prispevka Aleksandra Cas ugotavlja: »Niko R. Kolar v vseh letih pestrega delovanja ostaja zvest spremljevalec in kronist usodnih poti umetniških osebnosti Koroške, ki so bili primo­rani prekmalu oditi … V svojih poslovilnih zapi­sih in govorih se je s tankocutno besedo vselej podpisal kot eden tistih, ki je bdel nad njihovo ustvarjalnostjo, tako v dobrih kot tudi tistih manj prijaznih casih. Enega tovrstnih pristnih stikov še posebej globoko obcutimo v njegovem dialo­gu s slikarjem in klenim Korošcem Benjaminom Kumprejem, ki ga je spremljal vse od akadem­skih let do sredine junija 2018, ko se je izteklo življenje tega priljubljenega slikarja in likovnega pedagoga, tik pred izidom Nostalgije, pregledne monografije njegovega življenja in dela, kjer se je kot soavtor podpisal tudi Kolar. To je le še eden v vrsti vzgibov, zaradi katerih gre Niku Rudolfu Kolarju prav posebno mesto pod soncem, pose­bej tistim, ki sije na koroško grud.« (Vsakdanje komunikacije, str. 162) Prav to tematiko pa zajema šesto poglav­je te knjige, ki nosi naslov Benjamin Kumprej: Nostalgija. Intervju: Portret slikarja Benjamina Kumpreja (2018, ponatis). Zadnji del navede­ne monografije predstavlja življenje in delo akademskega slikarja Benjamina Kumpreja, kot sta ga sooblikovala njegov «izpraševalec» Niko R. Kolar in slikar Benjamin sam, ki je vestno, zavzeto, slikovito ter predvsem zelo odkrito odgovarjal na zastavljena vprašanja, zato je ta intervju neskoncno dalec od obicajnega življen­jepisa in drugih podobnih generalij. Ta intervju je vsekakor tehten zapis o pomenljivem koroš­kem slikarju in njegovem širokem opusu, je pa tudi zakladnica globokih misli, ki so se porodile med modrovanjem Nika R. Kolarja in umetnika Benjamina Kumpreja. S sedmim poglavjem nas Kolar umešca v film Niko r. Kolar, slovenjgradcan s Prevalj. „Filmsko“ upodobitev za to poglavje je pripravil Andrej Makuc in je ponatis iz Odsevanj 87/88, 2012. Fotografije si sledijo v maniri crno-belega filma, ob njih pa so nanizani konkretni in jasni podatki, ki na dvanajstih straneh orisujejo crno­-bele podobe iz Kolarjevega življenja in dela. Zanimivo poglavje pove vec kot še tako natancen življenjepis. Osmo poglavje nosi naslov Družbenopoliticne aktivnosti (v preteklosti in danes) in zajema avtorjeve zapise in govore v podpoglavjih: Pozdravljena, Koroška, kjerkoli si že!, aktualni zapisi, Izbor govorov, Organizacija dogodkov, Clan sveta zavoda splošne bolnišnice slovenj Gradec, Potopisna beleženja. Vecina zgodnejših clankov je iz Prepiha, koroškega casopisa, ki ga je takrat urejeval Vojko Mocnik. Poglavje sklepa zapis Petra Petrovica Clovek družbenopoliticnih nagn­jenj, kjer ugotavlja: »Iz vsebine nabora se da tudi oceniti, da je želel biti zraven povsod, pri športu, kulturi, zdravstvu, pravzaprav povsod tam, kjer se je kaj dogajalo, še posebej pa v politiki, kjer je ocitno kazal dolocene ambicije – kandidiranje za Državni svet (2004), kandidiranje za Državni zbor Republike Slovenije (2014). Pravzaprav jih še. Tako postane ocitno, da je ves cas nihal med pisanjem, likovnostjo, v tem primeru ne kot avtor, ampak kot poznavalec, galerist, clanstvom v lokalnih družbenopoliticnih organih, tudi kot vodja, in v obcinskih, pokrajinskih ter naci­onalnih politicnih sferah, v politicnih strankah torej.« (Vsakdanje komunikacije, str. 255) Brez tega poglavja bi bil opis Kolarjevega dela v knjigi nedorecen. In že smo pri devetem poglavju Danijel Vunderl: Intervju. Obisk v studiu VTV Velenje. Županzvami:Niko r.Kolar (VTVVelenje, februar 2012). Nika Kolarja je v studiu velenjske televizi­je gostil Korošec z Vrh pri Slovenj Gradcu, pri­ljubljeni novinar Danijel Vunderl. Ker je Kolar nastopil kot nadomestni župan Mestne obcine slovenjGradec, sta se seveda menila o politiki, o pecatu, ki ga je v Slovenj Gradcu pustil prejšnji župan, o sodelovanju z Matjažem Zanoškarjem, saj je bil Kolar v tem casu njegov podžupan, o takratni volilni tekmi, o Slovenj Gradcu kot evropskiprestolnicikulture in še o mnogih drugih receh, ki so bile takrat aktualne za krajane njego­vega mesta. Deseto poglavje je Mestno inpodeželskoživlje­nje II.: to je fotografski mozaik s sorodniki, prija­telji in znanci. Pred nami je avtor razgrnil pisa­no paleto crno-belih in barvnih fotografij svojih najdražjih žlahtnikov, prijateljev, sodelavcev in dobrih znancev. Prevec je znanih slovenjegra­ških obrazov, da bi lahko vse našteli (saj, koga pa Niko ni poznal in bil z njim v dobrih odnosih!), me je pa prijetno presenetila fotografija, kjer je Niko leta 2019 na rekreaciji v Tenis centru Murko stopil pred fotografski objektiv skupaj s športni­ki z mojega konca. Ob njem se smehljajo Adi in Tine Urnaut, Eso Hadžiagic in Joc Košuta. Enajsto poglavje Športni nacin bivanja je za Kolarja športnika prav tako samoumevno. V njem so podpoglavja Koroška nogometna obsesija, Prijetnešahovskekombinacije, Teniško spodbudna rekreacija, Nepozabna doživetja(Teniška prizoriš­ca – Umag – roland-GarrosPariz), slovenjegraške rokometne obletnice, Letni programi športa v Mestni obcini slovenjGradec. Na koncu je sprem­ni zapis Toma Levovnika Športni entuziast Niko r. Kolar, kjer dobimo le še dodatno potrditev, da je mladi Niko že zelo zgodaj zacutil potre­bo in željo po aktivnem udejstvovanju v športu. Posvetil se je najvažnejši postranski stvari na svetu, nogometu. Kot nadarjen nogometaš je igral za prevaljski Korotan, prestopil k mežiške­mu akumulatorju, vmes pa se je nekaj casa pre­izkušal tudi v zamejstvu pri avstrijskem drugo­ligašu iz Neustadta. Bil je tudi talentiran šahist in je hitro postal prvokategornik. V zrelih letih pa Niko uživa v rednem igranju tenisa v druž­bi svoje žene Kike – Martine Kolar in teniških prijateljev iz Mislinjske in Mežiške doline. Ker je tudi strasten navijac, ga je pot zanesla celo na sloviti pariški roland-Garros. Predzadnje, dvanajsto poglavje te zanimive in obsežne knjige ima naslov spominski zapisi in poslovilni govori. Zvrstijo se Kolarjeve besede slo­vesa in spomina pisatelju Leopoldu Suhodolcanu, prijatelju športniku Borisu Keršbaumerju, kipar­ju Radetu Nikolicu, Kikini mami Anici Klancnik -Debelak, slikarju Jožetu Tisnikarju, svoji mate­ri Milki Kolar -Karpac, kiparki Danici Vinšek -Kocica, profesorju Tonetu Turicniku, polbra­tu novinarju Danilu Slivniku, kiparju Alojzu Jercicu, pesniku Marijanu Mauku, literatu in glasbeniku Dušanu Leskovarju, Brdjanki Mariji Podkrižnik -Krenker, slikarju Karlu Pecku, castnemu clanu Tenis kluba ‚96 Albinu Naglicu in slikarju Benjaminu Kumpreju. Vsa besedila prevevata resnicna žalost za njemu dragimi ljud­mi in spoštljiv odnos do njihovega minulega dela. Knjigo sklepa trinajsto poglavje Izjave in zapisi o Nikolaju rudolfu Kolarju. Kar petnaj­st njegovih prijateljev, strokovnih sodelavcev, umetnikov in županov je zanj zastavilo pero po abecednem redu priimkov. Ferdinand Blaznik: Nikolaj rudolf Kolar; Katja Felle: Doslednost, odprtost in širina …; Katarina Golob: Casi so se spremenili; Franc Jurican: Dolgoletno prijatelj­stvo; Tilen Klugler: O Vsakdanjih komunikacijah Nika r.Kolarja; Francek Lasbaher: Ob treh zapi­sih; Janez Lavre: Clan sveta Splošne bolnišnice Slovenj Gradec; Marjan Linasi: Clovek, ki se ga vedno razveselim; Irena Oder: sekmalukaj ogla­sim; Vinko Ošlak: Misel,kitici zatoknjigo; Ivan Praprotnik: Kolarjeve koroške solzice; Tomaž Ranc: Od Šelenperga do Brd; Marjana Štalekar: »Gospod z umetniško brado«; Matic Tasic: Navdihuje ga koroška zemlja; Mirko Vošner: Kako pa kaj tvoja obcina?. Vse zapisano lahko v enem stavku najbolje izrazimo tako, kot je v zadnjem zapisu povedal Mirko Vošner: »Niko R. Kolar je bil in ostaja clovek z veliko zacetnico.« (Vsakdanjekomunikacije, str. 364) Korona cas nas je za marsikaj prikrajšal. Ukradel nam je nasmehe. Skriti so za maskami. Tam gnezdijo in cakajo na lepše case. Nasmeh pa je ogledalo clovekove duše! Tudi Niko se je v svoji zahvali na 365. strani ob svojem portretu z masko zahvalil založniku Romanu Kavcicu in številnim drugim, ki so kljub okornim in težkim casom optimisticno zrli v prihodnost in pristorili marsikaj, da je ta knjiga lahko izšla. In ali sploh more biti kaj lepšega in globlje­ga, kot besede, ki jih je v sklepu te knjige zapi­sal avtor: »Priložnost imam, da ob natisu knji­ge Vsakdanje komunikacije izrazim zahvalo za milost, da je v mojem življenju še vedno živo prisotna moja pokojna mama Milka Kolar ­Karpac.« (Vsakdanjekomunikacije, str. 365) S tem pa ta, za nekoga morda tudi malce nenavadna knjiga še ni povsem sklenjena. Nekateri koristno uporabijo tudi knjižne pla­tnice. Na naslovnici je velik crno-beli Nikov portret, ki sodi v cikel slovenjegraških obrazov Toma Jesenicnika. Hrbtno stran knjige prepleta­jo lepe misli Kolarjevih prijateljev in sodelavcev, levo zgoraj in spodaj pa so fotografski portreti osmerice, ob kateri je Niko ostril svoj cut za lepo in dobro in se zato tudi izmodril. Ti možje so s svojo dejavnostjo in pokoncno držo nedvo­mno najbolj vplivali na to, da se je Niko odlo­cil za tak nacin bivanja in delovanja. Prvi štirje so iz Mežiške doline. To so dr. Franc Sušnik, Leopold Suhodolcan, Janez Mrdavšic in Mitja Šipek. Drugi štirje so iz Mislinjske doline: Jože Tisnikar, Tone Turicnik, Karel Pecko in Drago Plešivcnik. Koroški krog je tako sklenjen. Ta knjiga ni zgolj avtobiografija, kot je v uvodni besedi pravilno ugotovila Danica Cerce, ampak jo brez dvoma presega. Je tudi dragocen vodic po koroških umetniških, literarnih ter dru­gih kulturnih pa tudi športnih poteh in stezicah. Poleg tega, da v sliki in besedi podrobno predsta­vi avtorjevo življenje in delo, ga nadgradi in tako dokaže, da je celotna Koroška idealno umetniško in kulturno torišce s številnimi žarišci. Tudi zato jo toplo priporocam. Mirko Osojnik KNJIžNE OCENE Anton Repnik (1935–2020) Dopolnjeni likovni album šegavega kronista cloveške komedije življenja V drugi polovici dvajsetega stoletja se je v Slovenj Gradcu in Koroški krajini hkrati s pro­dorno, v mednarodni prostor usmerjeno razstav­no dejavnostjo tedanjega Umetnostnega paviljo­na, današnje Koroške galerije likovnih umetnosti, uveljavila tudi plejada imenitnih domacih likov­nikov. Medtem ko so akademsko izobraženi ustvarjalci odhajali v centre institucionalne kul­ture, praviloma kot profesorji na Likovno akade­mijo v Ljubljano (Gustav Gnamuš, Lojze Logar, Vida Slivniker), so breme plemenitenja sodobnih likovnih prizadevanj na Koroškem zavzeli likov­ni pedagogi, praviloma z diplomo mariborske Pedagoške akademije, ter predvsem uveljavlje­ni samorastniki: Jože Tisnikar, Anton Dolenc, Anton Repnik, ki so se razvijali pod mentor­stvom najbolj znanega med slovenjgraškimi ume­tniki akademskega slikarja Karla Pecka. Slikar Anton Repnik se je z nekaterimi dru­gimi samouškimi ustvarjalci slovenski javnosti prvic predstavil na skupinski razstavi leta 1963 v Celju, dve leti zatem pa je dela v prepoznavnem slogu, ki mu je ostal zvest do konca, prvic razsta­vil samostojno. S Peckovo podporo ga je opazila tudi likovna kritika, prvo tehtno kritiško mnenje o njegovem delu (podobno kot o Tisnikarjevem) je zapisal Janez Mesesnel v clanku z znacilnim naslovom: Bom pa kajenje pustil, da bom barve kupil (TT, Ljubljana, 4. 2. 1964, str. 7). Leta 1965 so nato posneli še televizijski por­tret z naslovom Žarece oci, ki se je kot temelj­ni poudarek in emblem njegovega likovnega snovanja obdržal tudi v kasnejših letih. Anton Repnik se je tako sredi šestdesetih let pretekle­ga stoletja kot meteor (a v casu, ko so bili t. i. »naivni« slikarji v modi) pojavil na umetnostnem obzorju Slovenije in tudi tedanje Jugoslavije, da bi kljub uspehom ostal enako skromen kot tedaj, ko je s svežnjem risb pod pazduho prvic plašno potrkal na vrata slovenjgraške galerije, kjer mu je spodbudna beseda profesorja Pecka vlila toliko samozavesti, da je upal svoja dela tudi razstaviti. Repnikove podobe so bile v veliko vecji meri kot tiste, ki so vznikale v samosvojem svetu obujenih mrtvecev koroškega samorastniškega sopotnika Jožeta Tisnikarja, podobne prepoz­navnemu idiomu naivne umetnosti, kakršnega je vzpostavila plejada naivnih slikarjev iz hrvaške Podravine, a so se tudi bistveno razlikovale, saj so v nasprotju z ustaljeno prakso upodabljanja ambientov kmeckega življenja s številnimi detaj­li, kar je bil zašcitni znak ustvarjalcev t. i. hle­binske šole, vso pozornost vedno znova namenile zgolj cloveškim figuram, tako rekoc brez izjeme Anton Repnik, Golob miru II, 1966, 66 x 86 cm, zbirka KGLU postavljenim v barvno zaprt, ploskovit in nedo­locen prostor, ki je poudaril njihovo alegoric­no univerzalnost in jim (brez svetniškega sija) vdahnil status simbolne upodobitve slehernika, v usodo vdanega «malega cloveka», in mu tako skozi nagovor umetnosti vedno znova postavljal spomenik. Repnikovo delo je v vseh obdobjih razode­valo naraven instinkt za (likovno) pripoved in preprosto, neponarejeno iskrenost. Za njegov risarski in slikarski opus (izvirna risba je slejko­prej prevladujoce izrazno sredstvo tudi pri rea­lizacijah na platnu) je znacilna pripovednost, ki velikokrat presega domet likovnega podajanja in se zategadelj prelije v zapisane opazke in komen­tarje, ki velikokrat iskrivo podcrtujejo likovno zgodbo – še posebej znacilno se to kaže v seriji avtobiografskih risb, ki so tokrat v jedru post­humnega poklona njegovi umetnosti. Repnik je bil kronist okolja, v katerem je živel in v katere­ga je z veliko mero samoironije vpisoval lastno življenjsko zgodbo in usodo. Njegovo uzrtje sveta je polno preprostih življenjskih resnic, duhovitih komentarjev in sarkasticnih opazk, ki v dana­šnjem svetu nenehnega krotovicenja dejstev in lažnih novic delujejo domala odrešujoce, saj vra­cajo vero v moc »zdrave pameti« in rahlocutne empatije do najbolj drobnih izrazov stvarstva in medcloveških odnosov brez nadutega nasto­paštva. Radoživo in prostodušno je zastavljal vprašanja o tem, kdo smo in kako se spopadamo s stvarnostjo vsakdanjega življenja, z iztegnje­nim kazalcem je skušal pokazati na nasprotja sodobnega sveta, nemalokrat je z grenkim raz­ocaranjem pozival k streznitvi, a še veckrat je v ospredju zgolj zabavljiv posmeh in skoraj bur­kaško insceniranje sodobne cloveške komedije, v kateri v glavnih vlogah nastopajo izvoljeni in samozvani odlocevavci sodobnega sveta na eni strani ter nemocni in zapostavljeni posamezniki na drugi strani. S smešenjem družbenih pojavov je Repnikov imaginarij podob soroden srednje­veškim moralitetam in alegoricnim odrskim dramam, pogosto tudi tako, da likovno izcišcene podobe dopolnjujejo jasne, v obliki krajših bese­dnih komentarjev zapisane poucne poante. A Repnik je v primerjavi s krepostnimi pravicniki izpred stoletij morda le skušnjavec, saj to, kar je v resnici pocel, ni bila bitka za cloveka in njegovo dušo, temvec je gledalca zgolj vabil, da se (vsaj) v svojih mislih spokori, nikoli pa ni ponujal odrešitve, še najmanj v okvirih (kršcanske) ide­ologije, saj je bil »ves od tega sveta« in mu je bil zato bližji preprost, a jasen humanisticni zagovor univerzalnih vrednot kot tak. Ko je žigosal pre­grehe slehernika, je nastopal kot šegavi trubadur, ljudski modrec, kakršni so bili nekdaj, denimo, znameniti bukovniki: pohorski Jurij Vodovnik ali kot zadnji med njimi strojanski Blaž Mavrel. Repnik se je vselej, tudi kot sogovornik v pogovo­ru, le hudomušno muzal, saj si ni domišljal, da je s svojimi sporocili na sledi resnici, in se ni slepil, da spreminja svet, a si je kljub temu vselej pridr­žal pravico do lastnega komentarja, s katerim se nikoli in nikdar ni prilagajal konformizmu obi­cajnega vsakdanjega življenja. Anton Repnik, Grabljice,1973, 53 x 67 cm, zbirka KGLU ANtON REPNIK Rodil se je leta 1935 na Sv. Vidu pri Vuzenici. Clan Društva slovenskihlikovnih ume­tnikov je postal leta 1970. Prvic je razstavljal na skupinski razstavi slovenski samouki leta 1963 v Celju, samostojno pa že leta 1965 v Mariboru, Velenju in Šoštanju. Sledile so številne raz­stave, samostojne in skupinske; skupinsko je razstavljal vec kot devetdesetkrat. Za likovno ustvarjanje je prejel vec nagrad in priznanj, med njimi posebno diplomo na slovenjgraški razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med naro­di leta 1965, nagrado Obcine radlje ob Draviza dosežke na kulturno-umetniškem podrocju leta 1966, plakete za sodelovanje na trebanjskih likovnih taborih, med temi zlato plaketo Tabora leta 1977, Gran prix de alcollection Winston les peintres et sculpteurs naifs jugoslaves leta 1974, Bernekerjevo plaketo za ustvarjalne dosežke leta 1987 ter mnoga druga priznanja in nagrade. Od leta 1965 je živel in ustvarjal na Muti, kjer je imel atelje in zasebno galerijo. Umrl je febru­arja letos. Marko Košan Že zelo zgodaj sem zvedel za boga in hudica. 1972 Z mamo sma sadila krompir. Mama je sadila, jaz sem pa nametoval. 1976 Na zimo je imela mama veliko dela: krtacila, predla in štrikala je za nas. 1975 Za mamo sma rezala na futarmašini krmo za kravi. 1977 Za tri Kralje sem na štalska vrata vsako leto pribil nov križ. Proti ognju in za zdravje pri živini. 1983 Zorane njive smo pobranali, zmeraj je bilo veliko dela. 1981 Na zimo smo omlatili snopje, dela je bilo kar veliko, pridelka pa malo. 1982 Vino in moštje za moc, so vcasih rekli, in tako smo mi prešali. 1984 Zame so bili lepi veceri, kadar sem lahko iz knjige na glas bral zbrani družini. 1987 stal sem pred komisijo za sprejem in odpust delavcev. Bil sem sprejet, pocutil sem se pa bedno. 1978 Tovarna mi je zapustila veliko sledov na telesu, pa tudi na duši, z grenkobo v duši. 1988 sem imel veliko bliže v službo. 1977 Leta 1965 sem prišel na Muto. Tu je lep kraj. Cerkvico ima posveceno sv. Marjeti in pridni ljudje so tu doma. 1987 JENKOVI NAGRAJENCI DIVJA strast ognjenega poljuba pušca sled razgretim rAMAM. Miran Kodrin – anagrami in Alijana Tertinek – portreti Knjižni MOLJ na MEŽAV dan v bukvarni pritisne na žepno uro, KLIK, in pokrovcek se odpre. NADEV iz besed je duševna JED, ki lahko zadovolji tudi kisle MrDE. Kompozicijsko ENOVItA pesniška knjiga lahko bralcu poživi pust in SIV dan. Pesniškim crIcKOM je prisluhnil tudi ŽUPNI upravitelj. Poetovo ErO zaznamuje zMEŠNJAVA vtisov, obcutkov in izkušenj. Letošnja nagrada pripada tESArKI cArOVNIH besed. Ustvarjalkina NALOGA je prodoren BOJ za srciko poezije. Pesnjenje je NAJtrŠE iskreno odpiranje OKENC v notrino srca. Na pisani tKANINI življenja ljubezen NI zgolj jemanje, je tudi razdajanje in DArOVANJE topline. ZEBRA Festival animiranega filma “tretjic” ZeBra tretjic zapovrstjo v Slovenj Gradcu – skozi animacijo na razlicnih prizorišcih v mest­nem jedru, za otroke, malo starejše otroke, mlade, pa tudi tiste odrasle, mladostniško razigrane, ki jih domišljija z lahkoto popelje v svet z animaci­jo oživljenih likov in domišljijskih svetov in jih znova popelje v njim lastne svetove mladostniške razigranosti. Na festivalu so se odvrteli animirani filmi z vsega sveta, nagrade pa so bile podeljene na zakljucni slovesnosti festivala shots. 24 animiranih filmov iz 14 držav sveta, ki so bili razporejeni v štiri razlicne žanrske sklope ter na štiri prizorišca, med katerimi so obiskovalci, ki jih je v dveh dneh bilo okoli 800, prosto pre­hajali in uživali v Zebrinem animiranem svetu. Avtorjem animiranih filmov so zato bile podel­jene štiri nagrade in posebna nagrada otroške žirije. V kategoriji predšolski otroci je slavil ruski animirani film Blanket (Odeja) avtorice Marine Moshkova. Gre za prikupno zgodbo o dveh med­vedih, severnem in nam bolj znanem rjavem, ki se pojavi pred ledeno hladnim domovanjem severne­ga. Ta nad gostom iz toplih krajev sploh ni nav­dušen. V njem vidi neželenega, nadležnega, nepo­vabljenega gosta, vse dokler mu rjavi kosmatinec ne nameni kancka pozornosti, tako da ga v spanju nevede odene s svojo toplo odejo. Ovit v njeno toplino se severni medved znajde v nepricakova­nem dramaturškem zasuku, ki ga gesta prijatelja in toplina odeje izzoveta pri belem kosmatincu. V njem se prebudi povsem druga, srcna osebnost. Postane ustrežljiv in prijazen do gosta, ki se je kar sam povabil v njegov hladen dom, ki je dotlej bil tudi custveno hladen. Nameni mu obilo svoje pozornosti in sledi njegovim izzivom. Postaneta prava srcna prijatelja. V bistvu gre za zelo poucen film o medcloveških odnosih, kako lahko malen­kost spremeni naše odnose in nas popelje v srec­no, sožitja polno življenje. Za malo starejše so bili filmi na ogled v kate­goriji osnovne šole. Tu je bil nagrajen francoski animirani film Los Dias De Los Muertos (Dan mrtvih) avtorice Pauline Pinson. Gre za izjemno animirano glasbeno crno komedijo, ki se v svoji naraciji naslanja na Latinsko Ameriko, Mehiko, kjer drugace kot pri nas v Evropi slavijo spomin na svoje preminule prednike, prijatelje, družinske clane. Zanimivo, kako je svet razlicen v svoji tra­diciji, pa tudi usoda glavnega junaka animacije, nedavno preminulega Gonzala, ki mu ljubosum­na žena ne nameni veselja in žlahtne pojedine, kot bi si jo na dan mrtvih zaslužil v svoji novi, «košceni» podobi. Ko zato zavije do atraktivne mlade sosede, tudi ta konca na drugi strani vec­nosti, žena pa koncno spozna, kaj ji je dano na dan mrtvih, ko je še edinkrat v letu lahko skupaj s svojim možem. A kaj ko zdaj, ko mu žena ven­darle nameni slastno mehiško burrito, ki mu pritice, on postane ljubosumen na novega poš­tarja v vasi in njun neomajen boj, kdo bo koga na neskoncnem vrtiljaku ljubosumja, zopet stece po utecenih tirnicah, ki pravzaprav nikomur od obeh naj ne bi bil v prid. A prav to v njun odnos zopet prinese sreco. Res potrebujemo ta naš oster boj drug proti drugemu, da ostajamo v «tirnicah» navidezne srece? Avtorica nam zelo lepo nastavi ogledalo, odgovoriti si seveda moramo sami. V kategoriji srednjih šol je zmagal nizozem­ski animirani film at First sight (Na prvipogled) avtorja Sjaaka Rooda. Animacija, ki je v svoji naraciji že „bolj odrasla“, saj skozi izjemno zani­mivo animacijsko tehniko, ki oživlja oba glavna animirana lika, njun notranji custveni svet, razp­ira svojski pogled v globino njunega medcloveš­kega odnosa, ki v trenutku, ko eden od obeh likov spozna, da je vendarle cas za medcloveško sožitje, hkrati spozna tudi kruto realnost življen­ja, da vendarle nimamo neskoncno casa v našem, cloveškem življenju, da v nedogled cakamo drug drugega, namesto da bi že takoj, v spravi in sožit­ju, ki se ju moramo nauciti in ju doumeti, pristo­pili drug do drugega. Ovire, ki si jih postavljamo, se zato na koncu razblinijo v nicevost, brezum­nost našega pocetja in nas opominjajo na krhkost življenja, kar trmoglavo zanikamo v svoji slepoti, srepi zazrtosti vsak vase, vse dokler ni prepozno. Zelo poucen film za generacijo, ki iz srednjih šol prehaja v odraslost, v obdobje, kjer je dobro, da se svoje krhkosti zavemo dovolj zgodaj, da lahko svobodno in polno živimo svoje življenje. Ostaja še kategorija eksperimentalnega filma, med štirimi uradnimi žanrsko opredeljenimi kategorijami. Tu je zmagal nemški animirani film CrissCross (Križkraž) avtorjev Caroline Hamann in Fritza Penzlina, ki govori o ljubezni in mejah, ki jih ljubezenski par mora premostiti skozi splet (ne)srecnih nakljucij, da bi lahko ljubezen živela ali sploh zaživela. Ne preseneca, da film zaradi države izvora in animiranega, z mejo in visokim zidom ter politicnimi simboli razdvojenega okol­ja, v katerega so postavljeni liki, v nas aplicira pogled na usode parov ali kar celega naroda, ki je bil politicno razpet oz. razdvojen med vsem znanim mogocnim simbolom, berlinskim zidom, ki je simbolicno in fizicno loceval zahodno in vzhodno Nemcijo, in v kakšnem brezizhodnem labirintu so zato do nedavnega živeli Nemci. Hkrati je tudi to kriticno naracijo mogoce aplici­rati na osebne medcloveške odnose, podobno kot že pri vseh treh prejšnjih nagrajenih filmih, ki jih ljudje iz dneva v dan nezavedajoc živimo in s tem, ko si sami postavljamo tovrstne, velikokrat predv­sem mentalne, pa tudi drugacne zidove, dolgoroc­no zgubljamo boj z življenjem, ki ga neizprosno opredeljuje neka dokoncna casovna dimenzija, v takem ali drugacnem prostoru, v katerem živimo. Hkrati gre pri filmu za zelo pretanjeno kritiko družbenih sistemov, ki casovno seveda ne morejo vzdržati, lahko pa na kratki rok grobo posežejo in unicijo naše medcloveške odnose in s tem naše edino življenje, ki ga živimo. Zaradi te medcloveške note, ki so jo nagrajeni filmi tako ali drugace tematizirali v svoji naraci­ji, je bilo zanimivo pricakovati odlocitev mlade otroške žirije, saj lahko precej jasno odslikava nji­hovo aktualno razmišljanje v dobro naše skupne prihodnosti. Njihova odlocitev je za sodelujoce avtorje hkrati pomenila odlocitev o verjetno naj­bolj željeni nagradi festivala – prejel jo je nizo­zemski animirani film at First sight (Naprvipog­led) in tako postal absolutni zmagovalec festivala. Otroci so s tem zelo jasno dali vedeti odraslim, kaj si želijo v njihovih medsebojnih odnosih, ki se nehote preslikavajo tudi na njih. Vec ljubezni, sožitja, prijateljstva, dokler je še cas, tu in zdaj, v življenju, ki ga živimo. Cestitke vsem organizatorjem in sodelavcem festivala, vsi pa se že zdaj veselimo naslednje edi­cije Zebre v letu 2021. Uroš zavodnik Iz resnicnosti v vzporedni svet in nazaj SHOTS 2020 5 let vzponov s filmskimi ustvarjalci širom sveta Zatemnitev, ki jo že 5 let zapovrstjo opravi narava sama, preide v osvetljeno filmsko platno, razpeto na procelju notranjega atrija slovenjgra­ške grašcine rotenturn. Seveda vselej z enim in edinim razlogom – v Slovenj Gradcu se zopet vrtijo kratki filmi na mednarodnem filmskem festivalu shots. Prvi film prvega dne festivala ne bi mogel biti bolje izbran, saj se je zavrtel slovenski krat­ki igrani film Kratki rezi, omnibus slovenskih režiserjev (Urban Zorko, Urša Menart, Mitja Mlakar, Kukla in Jure Dostal). Naslov omnibusa namrec nenamerno parafrazira stanje slovenske kinematografije, ki ga je nazadnje s sabo prine­sla covid pandemija in ga žal že vec casa cutimo filmski ustvarjalci pri svojem ustvarjanju. V stan­ju, kot smo, ostajamo brez besed, kot na trenutke tudi liki izjemno zanimive drame medcloveških odnosov, ki tu in tam izzove humorne odzive pri gledalcih, ko nam avtorji nastavijo ogledalo in se ugledamo v banalnostih, ki krojijo naš vsakdan, naše minljivo cloveško življenje. Ko v življenju pride zasuk, rez, je morda že prepozno, da bi še rešili dragocenosti, ki so v nas samih in drugih, s katerimi smo v takem ali drugacnem odnosu. Ostanemo zamišljeni, zazrti vase, ko se odvrti odjavna špica. Vsak dan je bil dan slovenskega filma, saj so naši filmi odprli vse tri festivalske dneve. Odlicna izbira – opomniti gledalce na naš doma­ci film. Prikazana sta bila še alzheimer Cafe Martina Drakslerja in dokumentarec mlade slo­venske režiserke Lane Bregar Tudijaz vidim, ki je prejel nagrado za najboljši dokumentarni in štu­dijski film. Lana nam skozi svoj filmski pogled razpre nadvse subtilen svet slepih in slabovidnih, soljudi, ki so izgubili vid, tako da na trenutke zacutimo njihov boj, ki morda to sploh ni, videti oz. biti viden v njihovem in našem, nam lastnem prostoru, ki ga samoumevno zaznavamo z vsemi svojimi cutili, nezavedajoc se, da to vendarle ni vsakomur dano, da se lahko kadarkoli tudi sami znajdemo v ‹temi›. Pa vendarle, tudi oni ‹vidijo›, kot pravi že sam naslov njenega filma, in mi zdaj to vemo. Glavni nagrajenec festivala po izboru žirije je bil avstrijski film Nocnicuvaj (Der Wächter) reži­serja Albina Wildnerja, ki zakljucuje študij film­ske režije na dunajski filmski akademiji. Film je prejel tudi nagrado za glavno moško vlogo. Podeljena je bila Rainerju Wössu, ki je odigral vlogo nocnega cuvaja. Gre za izjemno prefinjeno oblikovan lik brezposelnega Raphaela, ki se pri svojih 54 letih znajde na življenjski prelomnici. Urad za brezposelne ga prisili, da vzame službo, v kateri se nikakor ne vidi. Hkrati se je pred krat­kim preselil nazaj domov, k svoji bolni materi, ki jo neguje Vera, priseljenka iz Ukrajine. Ko se že zdi, da je spet našel svoj mir, celo ljubezen v nego­valki svoje matere, njegovega psa Ria, s katerim skupaj opravlja svojo nocno službo, doleti uso­dna nesreca. Film se zato fascinantno zakljuci, ko nam režiser razgali, kako nepomembne so v življenju materialne dobrine, za katerimi se tako krcevito ženemo, namesto da bi znali ceniti, gra­diti in varovati medcloveške odnose, pa tudi tiste z našimi hišnimi ljubljencki, ki nas nesebicno zasipajo s sreco, in kako bolece osamljeni lahko postanemo, ko iz našega življenja izginejo eni ali drugi. Morda še bolj pomembna je nagrada obcin­stva. Ta je letos prav tako šla v Avstrijo, režiser­ju, ki enako kot Albin Wildner zakljucuje študij režije na dunajski filmski akademiji, Albertu Meislu za film Nakrilihduha (Die schwingendes Geistes). Prejel je tudi nagrado za najboljšo zgod­bo. Ce oblikujemo preprosto formulacijo, ki bi jo na hitro izrekel gledalec, je njegov glavni lik, sfalirani univerzitetni raziskovalec glasbe, Szabo neverjetno ‹odbit› potencial in naredi fenome­nalno transformacijo skozi komicno zgodbo, ko je ujet v vlogi oskrbnika domov in živali svojih bogatih strank, medtem ko so te odsotne. Iz zgube, z vsem svojim potencialom poznavalca Pod zvezdamipredfilmskimplatnomvatriju rotenturna glasbe, ki ga skriva v sebi, po spletu neverjetnih nakljucij in njegove premetenosti pristane prav tam, kjer bi moral biti – v znanstvenorazisko­valnem svetu glasbe. Žal za to za sabo na koncu pusti tudi nedolžne žrtve, ce jih smemo tako imenovati. Glavni lik je odigral kar režiser sam. Vseh prikazanih filmov je letos bilo trinaj­st, njihovi avtorji pa so prišli iz devetih držav. Novost so bili slovenski podnapisi, darilo jubi­lejnega leta, ki jih bodo gledalcem zagotavljali v vseh nadaljnjih festivalskih edicijah. Kot vedno se je vecina avtorjev udeležila festivala, tako da smo jih lahko osebno spoznali. Štiriclanska žirija v zasedbi Slobodan Maksimovic, Patrick Smith, Tal Amiran in Renata Lucic je podelila tudi nagrado za glavno žensko vlogo, ki jo je prejela Svetlana Byrandich za film anna, nagrado za naj­boljšo fotografijo pa je prejel Peiman Zekavat za film Petnajst. V slednjem kamera kot v kakšnem dokumentarnem filmu subtilno sledi petnajstlet­ni Marie, ki jo njen osebni videoposnetek, ki se z neverjetno hitrostjo razširi po spletu, katapultira med spletne zvezde, hkrati pa zaradi nekoliko neprimerne vsebine izloci iz njenega socialnega okolja, ki ga v glavnem oblikujejo njeni sošolci oz. sošolke. Izloci jo tudi šola, saj naj bi omade­ževala njen ugled, ne samo osebnega. V bistvu gre za zelo poucen kriticen kratek igrani film, kako je dandanes nujno skrbeti za svojo lastno, osebno podobo, ki jo splet, ko in ce dopustiš, da te pogoltne in nevede spolziš v sfere take in dru­gacne zlorabe, lahko izmalici in se slednje nega­tivno odrazi v tvojem resnicnem življenju, kjer je težko pridobiti nazaj, kar si leta in leta ustvarjal in se lahko hipoma razblini v nic. Tomu Novoselu kot direktorju festivala in njegovi zvesti ekipi lahko le želimo, da bo v Slovenj Gradec v vseh nadaljnjih festivalskih letih pripeljal cim bolj raznolike cinematicne filme za koroško in širšo cinefilsko publiko, ki redno in upraviceno tudi z vedno vecjimi prica­kovanji prihaja na festivalske projekcije. Uroš zavodnik Odkritje spominske plošce ob 100. obletnici rojstva akademskega slikarja Karla Pecka 29. septembra 2020 je minilo natanko sto let, odkar se je v Vuhredu rodil akademski slikar in eden od ustanoviteljev Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pecko. Z željo, da se poklonimo kljucni osebi v kulturnem in družbenem življe­nju Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja, smo v galeriji pripravili osrednjo razstavo leto­šnjega leta z naslovom Peckov slovenj Gradec. Dokumentarno-umetniška razstava je izpostavi­la vezi, ki so se v dolgih letih spletle med ume­tnikom in mestom, v katerem so njegove umetni­ške in vizionarske ideje našle plodna tla. Karel Pecko je Slovenj Gradcu vtisnil globoke sledi in zapustil bogato dedišcino, zato je Mestna obcina slovenj Gradec skupaj s Koroško galerijo likovnih umetnosti v pocastitev 100. obletnice njegovega rojstva na njegov rojstni dan, 29 . septembra, v preddverju galerijsko-muzejske hiše odkrila spo­minsko plošco . Osrednja slovesnost ob odkritju spomin­ske plošce je potekala v veliki dvorani galerije. Direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti dr. Andreja Hribernik je ob tej priložnosti spre­govorila o sledeh, ki jih je Karel Pecko pustil v Slovenj Gradcu: poleg tega, da je sooblikoval podobo mesta s svojimi deli v javnih in zasebnih domovih, je bil tudi vizionar, ki je z razstavami in prireditvami v duhu humanisticnih vrednot kljucno pripomogel k izoblikovanju specific­ne identitete Slovenj Gradca. Poudarila je, da je Karel Pecko zarisal smernice, po katerih še danes deluje Koroška galerija likovnih umetnosti, svojo sled pa je zapustil predvsem v ljudeh, ki jih je zaznamoval tudi na nezavedni in miselni ravni. Njegovo delovanje je izhajalo iz prepricanja, da lahko posameznik spremeni svet, to prepricanje pa nam mora biti tudi inspiracija v prihodnosti. Bil je clovek nacrtov, zato je ob njegovi obletnici prav govoriti o prihodnosti. Svoje razmišljanje je zakljucila z željo, da sledi, ki jih je Karel Pecko zarisal v Slovenj Gradcu, postanejo osnova za pot, po kateri bomo stopali v prihodnosti. Župan Mestne obcine slovenj Gradec Tilen Klugler je v svojem nagovoru prav tako razmišl­jal o Karlu Pecku kot osebnosti, po kateri se bomo lahko vedno zgledovali. Poudaril je, da je Pecko utiral pot modernemu Slovenj Gradcu ter njegovi prepoznavnosti v svetu, kjer se je Slovenj Gradec uveljavil kot mesto glasnik miru in med­narodnega sporazumevanja. Zaradi njegovih pri­zadevanj je mesto dobilo sloves svetovljanskega, odprtega mesta, v katerem imajo kultura, umet­nost in humanizem pomembno mesto. Najavil je tudi možnost, da se kmalu v Slovenj Gradcu poimenuje ulica ali naselje s Peckovim imenom. V sodelovanju s Koroškim filatelisticnim dru­štvom je Mestna obcina slovenjGradec izdala tudi priložnostni filatelisticni sklop, posvecen 100. obletnici rojstva Karla Pecka. Sestavljen je iz pri­ložnostnega poštnega žiga, dveh osebnih poštnih znamk, priložnostne pisemske ovojnice, razgled­nice ter ilustrirane dopisnice z vabilom. O tem je na slovesnosti spregovoril Jože Keber, pred­sednik Koroškegafilatelisticnegadruštva in avtor priložnostne filatelisticne razstave v preddverju galerijsko-muzejske hiše. Filatelisticni sklop, ki ga je oblikoval arhitekt Borut Boncina, je vsebin­sko sledil zasnovi razstave Peckov slovenjGradec ter zajel širino in raznovrstnost Peckovega dela. Slovesno vzdušje dogodka je zaokrožil nastop violinistke Urše Mocnik Štumpfl, štipendistke Ustanove –FundacijeakademskegaslikarjaKarla Pecka, ob klavirski spremljavi Maje Kastratovik. Prireditev se je zakljucila v preddverju galerijsko­muzejske hiše, kjer sta spominsko plošco, ki jo je oblikoval arhitekt Edi Koraca, slovesno odkri­la direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti dr. Andreja Hribernik in župan Mestne obcine slovenj Gradec Tilen Klugler. Prireditvi, ki jo je povezoval Dušan Stojanovic, je sledilo še zadnje javno vodstvo pred zakljuckom razstave Peckov slovenjGradec. Katarina Hergold Germ Modri rek’lc Hommage Karlu Pecku ob 5. obletnici D.tajla Peto obletnico prostora, ki združuje lokalne oblikovalce, avtorje in ustvarjalce, tokrat pra­znujemo v modrem vzdušju. Iz zacasne Pop-up dizajnerske trgovine preoblikovan D.tajl Concept store se dejansko že vse od svojega nastanka zgleduje po sodobnih trgovinah s konceptom, aktualnih domala po vsem svetu. Ustvarjalci s podrocij oblikovanja oblacil, modnih dodatkov, uporabnih predmetov, avtorji ilustracij, knjig za najmlajše, astroloških kart ipd., smo najnovejšo kolekcijo posvetili 100-letnici rojstva akademske­ga slikarja Karla Pecka. Umetnika se spominjamo kot prodornega opazovalca okolja, v katerem je živel in ustvarjal, ostrega kritika in motivatorja. Spremljal in aktiv­no podpiral je delo mladih umetnikov v mestu, regiji in širše. Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka še danes podpira študente slikar­stva, kiparstva, glasbe, umetnostne zgodovine, arheologije, igralstva in restavratorstva. Pred dobrim desetletjem me je skupaj z Bogdanom Borcicem pocastil z obiskom v ateljeju. Skozi odkrite, obcasno kriticne pogovore in srecevan­ja sta oba profesorja posredno vplivala tudi na ustvarjalnost mlajših avtorjev, tako sem takrat to tudi sama doživljala in bila hvaležna za njune odzive. Prepoznavni umetnik, slikar, pedagog in ustanovitelj Koroškegalerije likovnih umetnosti, je v javnosti najpogosteje oblekel suknjic kraljevsko modre barve, ki je postal njegov prepoznavni atribut. Zadnjega so ukrojili pred dvajsetimi leti v Muri po njegovih željah in merah. V spomin­skem letu ob 100-letnici umetnikovega rojstva smo ta kultni kos oblacila uporabili kot inspira­cijo za stvaritve, oblikovane za naš osrednji letni dogodek, ki je zaradi covid-19 situacije postala kar jesenska obletnica. Kolecijo je ovekovecila Nika Hölcl Praper, sociologinja in filozofinja po izobrazbi ter foto­beležNica, kot je poimenovala svojo dejavnost, po duši. Samostojna fotografinja je v letih delova­nja postala nepogrešljivi motor naših projektov, njeno foto-oko pa del naše identitete. Dvakrat letno D.tajlovci svoja dela oveko­vecimo v obliki modnih fotografij, obcasno se predstavimo s projekcijo modnega videospota, ki ga posnamemo z ekipo zdaj že stalnih zuna- jernejKovacMyint,Na vrhu, 2020 njih sodelavcev, domacinov. Tudi modeli, ki jih povabimo k sodelovanju, so iz domacih krajev, prav tako v fotografije in videoposnetke radi vkljucimo prepoznavne arhitekturne elemen­te domacega mesta. Radi se predstavljamo (in pohvalimo) s svojo lokalno identiteto, po tem smo tudi prepoznavni. Eden izmed videospotov z zgodovinsko tematiko in vkljucenimi starimi postopki izdelave oblacil, dodatkov, keramike in naravne kozmetike je bil posnet pri cerkvi sv. Pankracija, arhitekturnem spomeniku zgodnje gotike v Starem trgu, in predstavljen v sklopu prireditev ob 750-letnici mesta Slovenj Gradec. Ob otvoritvi prenovljenega D.tajla smo se pred­stavili z videospotom, posnetim v hologramski 3D-tehniki. Zacasna Pop-up trgovina je bila postavljena septembra 2015 v sklopu projekta Kje jeprostor? arhitektke Anje Šuler z ekipo in je bila sprva mišljena kot enomesecni poskus oživitve mestne­ga jedra in lokalne ekonomije, ki sta ga podprla tudi Mestna obcina slovenj Gradec in Ministrstvo za kulturo. Od sedmih lokalov, vkljucenih v takra­tni projekt, danes le še D.tajl obratuje na svoji prvotni lokaciji. V prvem triletju delovanja je v ta namen ustanovljeno društvo ustvarjalcev petkrat podaljšalo najemno pogodbo z lastnikom prosto­ra, banko, in iz prvotnih štirih clanic potrojilo ekipo. Ko se je mlada, tedaj pridružena obliko­valka Andreja Kragelnik angažirala z odkupom lokala, je postala negotovost o nadaljnjem obsto­ju prostora vse bolj oddaljena preteklost, tim pa v svojem delovanju trdnejši in bolj osredotocen na prihodnje projekte. Clani vedno številcnejše in tudi izven kraja delovanja prepoznavne ekipe se tako že šesto leto predstavljamo s prepletom specificnih tehnik na razlicnih podrocjih oblikovanja in ustvarjanja. Oblacila, modne dodatke in predmete za ureja­nje prostora kombiniramo v razgibane stilske rešitve in pišemo nove zgodbe za razlicne prilo­žnosti. Poleg stalne ponudbe v trgovini gostimo zunanje oblikovalce iz vse Slovenije, med njimi se najdejo priznana imena slovenskega modnega oblikovanja. Podkrepljeni z mlajšo generacijo ustvarjalcev, stalnih sodelavcev, ki v našo sredi­no prinaša svež veter in nove ideje, nadaljujemo zaceto pot sodobnega co-workinga. Obcasno gostujemo na razstavah in sejmih izven domacega kraja: v letu 2016 smo svojo ponudbo predstavili v centru Lipnice, tako da nas poznajo tudi v sosednji Avstriji, od koder imamo sicer nekaj rednih strank. V zacetku leta 2017 smo s svojo ponudbo in predstavitvenim filmom nastopili na mednarodni podjetniški prireditvi Magic Women (The synergy of entrepreneurship) v Ljubljani. Režiser Tomo Novosel je konec leta 2017 v filmu Pet minut za slovenj Gradec pred­stavil »deset posameznikov oziroma prostorov, ki na svoj nacin predstavljajo Slovenj Gradec in mestu tako dajejo svoj smisel in obliko« – eden teh prostorov je bil Pop-up. V zacetku leta 2018 je ekipa gostovala v barocnem Dvorcu Bukovje v Dravogradu na povabilo Zavoda Dravit ter predstavila svojo zaokroženo ponudbo na poroc­nem sejmu. Spomladi 2018 smo s stilsko preob­razbo, medijskim projektom blagovne znamke Bags&More, med 3000 prijavljenimi kandidat­kami z oblacili in modnimi dodatki opremili 5 finalistk; poleti istega leta smo se predstavili s pregledno razstavo v Centru inovativnega podjet­ništva –podjetniškigalerijiv centru Ljubljane, na povabilo Centrainovativnegapodjetništva NLB. V letu 2019 smo se aktivno vkljucili v doga­janje na Filmskem festivalu sHOTs ter Festivalu animiranega filma ZeBra; prizorišce slednje­ga smo kot prostor obdržali tudi v specificnem covid-19 letu 2020. D.tajl ostaja mesto povezovanja, sticišce in tovarna idej, prostor prirejanja delavnic, preda­vanj, izobraževanj. Odprti za nova sodelovanja, kreativna druženja, napredne ideje, izboljšave in inovacije vselej medse vabimo podobno mislece umetnike. Jernej Kovac Myint je arhitekt, ki ga je živl­jenjska pot zapeljala v ilustracijo. Ko je leta 2016 na tekmovanju WorldIllustrationChallengev južni Koreji med20.000prijavljenimideliprejelnagrado mednarodne žirije za najobetavnejšega mladega ilustratorja, je arhitekturo postavil na stranski tir. rad ima ilustracije na stenah, saj nudijo pobeg iz majhnih zaprtihsob inodpirajo oknadomišljiji, ki vodivavanture inpravljicno življenje. Magistrica akademska oblikovalka tekstilij in oblacil Andreja Kragelnik deluje pod znamko Dva potepuha. Vsestranska avtorica se v široki paleti svojih umetniških projektov v D.tajlu pred­stavlja s kolekcijo uporabnih oblacil z avtorskimi potiski in raznovrstnimi tekstilnimi modnimi dodatki. Precizno oblikovan in v celoti rocno izdelan nakit Ventusjuvel iz barvnih in plemenitih kovin ter poldragih in dragih kamnov je delo Vesne Jurjec Žvikart. Ventus (lat.) pomeni veter, govo­rice, priljubljenost in posredno svežino, dinamic­nost, novosti, kar je navdih in vizija oblikovanja in izdelave nakita. rahelin filc rahele Macic združuje okrasne polstene dodatke, oblacila in polsteni nakit. Volna je živ material, pogosto zahteva improviza­cijo, zato je vsak izdelek edinstven in težko pono­vljiv. V pestri paleti Rahelinih stvaritev najdemo svileno-volnene šale in filcane barvne korale. tatjana Dragicevic ustvarja torbe in torbice. Znamka Tanjuška pa je kaj kmalu prerasla svoje okvire in ponuja tudi vse vrste oblacil, od majic, tunik, kril in plašckov do aktualnih baggy oblek. Izdelki Tanjuška, pravi Tatjana, so »za razigrane, vesele, nagajive in vse, ki cenijo unikate«. Nataša Knuplež je mojstrica krojenja in izdela­ve oblacil, primernih za gala in svecane priložno­sti, tako za ženske kot tudi za moške. Ustvarja po meri, po narocilu, pod imenom Ti.Ne.ja Design. Po želji vas opremi s pripadajocim nakitom iz vite žice in raznovrstnimi modnimi dodatki. Udobna unikatna oblacila Lenuhla, ki jih ustvarja Lena Koprivnikar, se poigravajo z detajli, potiski in svežino barvnih kombinacij. Oblacila so prepoznavna in razigrana, okolju in ljudem prijazna, izdelana iz visokokakovostnih naravnih in ekoloških materialov. Oblacila:MajaPilih;knjiga:KarinPotocnik;priceska:Frizerskisalon Maša; modela:Brina Hadžic, MaksLužar;foto: Nika HölclPraper,fotobeležNica Oblacila in dodatki za najmanjše in najmlaj­še iz naravnih materialov, s cudovitimi vezenimi detajli, kombinacijo barv in motivov, ki oblaci­lom vdihujejo otroško razpoloženje, nosijo etike­to Blommen. Izdeluje jih mlada, nedavno pridru­žena ustvarjalka iz Bele krajine Maja Pilih. Suzana Seitl ustvarja izdelke za dekoracijo prostora in nakit iz recikliranih materialov in skrcljive plastike pod znamko LjubkoHandmade. Resnicno ljubkim predmetom živahnih barv in veselih motivov se pridružujejo vedno novi modni dodatki, pred kratkim pa je izdala še knji­go velikih modrosti za majhne otroke z naslovom srecna hiška. Karin Potocnik je novinarka, kulturna delav­ka, promotorka in pisateljica, naklonjena živa­lim. Njen prvenec Lanica #purica #dogodivšcine je zabavna zbirka kratkih zgodb o nenavadni in radovedni psicki, napisanih v pasjem notranjem monologu. Avtorica se ukvarja še z astrologijo in izdelavo astroloških kart – zemljevidov naših sposobnosti in talentov. Sama se v D.tajlu predstavljam s kolekcijo oblacil, oblikovano z digitalnim tiskom avtorskih foto motivov, dopolnjeno s klasicnimi kosi, naj­veckrat oblikovanimi po meri, po narocilu. Za posebne priložnosti, po meri telesa in duha nare­jene obleke so obicajno tako najlepše. Trenutno je v prostorih celic Koroškegapokrajinskega muzeja na ogled tekstilno-umetniška razstava Vprocesu1, ki sva jo na ogled postavili s kolegico Andrejo Kragelnik. Stanka Blatnik 1 Odprtje je z avtorsko glasbo obogatil trio Blažev žegen, kot že pred leti prvo obletnico D.tajla, saj naše dogodke tu in tam pospremijo domaci glasbeni gostje (op. a.). D.tajlovcipraznujejoprvokreativnopetletko,zleve:NatašaKnuplež, andrejaKragelnik,MajaPilih, TatjanaDragicevic,LenaKoprivnikar, suzana seitl,KarinPotocnik, stankaBlatnik, rahela Macic, jernejKovacMyint.(foto Vesna Jurjec Žvikart) Literarno-pogovorni vecer v spomin Ivanki Hergold »Ni treba ravno vecnosti. Nevidna sem v mogocni soncevi luci, in besede kapljajo težko kakor med in grenke. Tudi ti si tu? Teles kot na nori svatbi. Ne bom se bojevala s tabo zara­di politega mleka. Šla bom in živela kakor odvecen smehljaj.« (Ponikalnice, str. 57) 29. septembra, dva dni po njenem (nedocaka­nem) 77. rojstnem dnevu, je v KnjižniciKsaverja Meška slovenj Gradec potekal literarni spomin­ski vecer za našo rojakinjo pisateljico Ivanko Hergold. O romanu Nož injabolko in o njegovi avtorici, eni tistih pisateljic z geografskega roba slovenske nacionalne biti, sta spregovo­rila tržaški pesnik in pisatelj Marko Kravos in Slovenjgradcan, pisatelj in profesor slovenisti­ke Andrej Makuc. Povezovalno vlogo je imela direktorica knjižnice Draga Ropic, ki je uvod­ne besede namenila kratkemu orisu in spominu na Ivanko Hergold. Skupaj z Vesno Penšek sta prebrali nekaj pesmi iz Ivankine pesniške zbirke Ponikalnice. Ivanka Hergold je bila rojena 27. septembra 1943 na Legnu pri Slovenj Gradcu na domaci­ji pri Maroltovih. Osnovno šolo je obiskovala v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, maturirala pa je na ravenski gimnaziji, kjer je imel velik vpliv nanjo profesor in ravnatelj Franc Sušnik, ki je v njej prepoznal pronicljivo in poeticno dušo in kateremu je tudi sama kasneje v življenju nema­lokrat namenila hvaležne besede. V maturitetni nalogi se je posvetila delom Jožeta Tisnikarja, s katerim je prijateljevala še v kasnejših letih. Študirala je v Zagrebu in Ljubljani, diplomirala je iz slavistike in anglistike. Leto dni je prežive­la v Londonu, nato pa se je porocila s tržaškim pesnikom in pisateljem Markom Kravosom. Po študiju in krajšem službovanju v Sloveniji se je preselila v Trst in tam preživela prakticno vse svoje življenje. Prav tam je ustvarila svoj glavni literarni opus, v katerem je zarisala tudi nekatere izrazite crte tržaške slovenske usode. Zaposlena je bila na Primorskemdnevniku, v šolah, nazadnje na videmski univerzi. V tržaško in hkrati slovensko književnost se je zapisala s prozo, poezijo, literarno kritiko, esejistiko, bila je dejavna tudi na gledališkem podrocju. Kot svobodna književnica je objavljala v mnogih literarnih revijah, prevajala iz italijan­šcine in hrvašcine v slovenšcino, bila je urednica ter avtorica mnogih spremnih besed. Za tržaško televizijsko hišo Ponteco je leta 1991 pripravljala videoposnetke o delu tržaških kulturnikov, po njenih delih so prirejeni televizijski in radijski scenariji. Poznamo jo po zbirkah kratke proze Pasja radost, Beli hrib, Dido, Vse imaš od mene, Pojoci oreh, pesniški zbirki Ponikalniceter drami Paracels. Pod psevdonimom Irving Harom je izdala, po obsegu najobsežnejše delo v njenem opusu, sanjsko knjigo s podnaslovom simbolika sanj od Freuda do junga, napisala pa je tudi roman Nožinjabolko, o katerem je na spominski vecer tudi tekla beseda. Kot ustvarjalka je v svo­jih delih posegala po obcecloveških vprašanjih ter nanje vse do smrti ponujala preudarne, izpi­ljene in neposredne odgovore. Umrla je leta 2013, pokopana je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Leto dni po njeni smrti je slavisticnodruštvo Trst-Gorica-Videm pripravilo simpozij, ki so ga njegovi clani posvetili spominu na njeno življenje in delo. Na podlagi simpozijskih premišljevanj je nastal Zbornikprispevkov za IvankoHergold, ki je bil v letu 2015 predstavljen tudi v naši knjižni­ ci. Takrat so v naši knjižnici nastopili številni gostje, med drugimi recenzent zbornika, sicer pa kritik, urednik in esejist Peter Kuhar, ki že vrsto let živi in ustvarja v Pragi, Marko Kravos, trža­ški pesnik, pisatelj, prevajalec, kritik, urednik in esejist ter dolgoletni Ivankin življenjski sopotnik. Pridružili so se še Ivankin sin Kajetan Kravos, ki je v zborniku prispeval likovno opremo, psi­hoanaliticarka dr. Vlasta Polojaz ter dve tržaški slovenistki, Loredana Umek in Vilma Puric. Ob takratni priložnosti je nastala tudi skromna razstava avtoricinih del, portretnih fotografij in fotografij, ki odslikavajo njene pohorske koreni­ne. Razstavo smo postavili tudi za tokratni lite­rarno-pogovorni vecer. Rdeca nit tokratnega vecera je bil Ivankin roman Nož injabolko, ki je prvic izšel leta 1980 pri Cankarjevizaložbi, katere urednik je bil Tone Pavcek. Devetintrideset let od prve izdaje in šest let po avtoricini smrti je slovenska mati­ca v Ljubljani roman ponatisnila. Pobuda za ponatis, kot je povedal Marko Kravos, je prišla od slavisticnega društva Trst-Gorica-Videm z namenom, da literarna premišljevanja zopet obu­dijo spomin na Hergoldovo in njen prispevek k modernizmu v prozi. Brez nje bi bila identiteta literarnega Trsta precej drugacna. Knjiga je s ponatisom naletela na novo, drugacno branje, njeno pisanje pa je s postavljanjem ženskega lika v osredje družbenega in družabnega dogajanja zasedlo posebno mesto v slovenskem slovstvu. Njeno pripovedovanje odseva spoj ali pa kon­flikt, kakor vzamemo, hribovskega in medite­ranskega življenja, iz enega je avtorica prihajala (Pohorje), v drugem je živela (Trst). Vsebina izvirnika in ponatisa sta skoraj enaki, k ponatisu je dodan le prispevek iz prej omenjenega zbornika literarnega zgodovinarja Borisa Paternuja, ki je ustvarjalnost Hergoldove uokviril v razmere tedanjega casa. Zunanji videz izdaj pa je precej drugacen, kot ugotavlja Ropiceva. Na platnici prve se jabolko rdece barve delno skriva v pomeckani papirnati vrec­ki za kruh, noža na sliki ni. Novejša izdaja pa prikazuje razrezano rdece jabolko, in sicer ne na krhlje, ampak v vodoravni smeri. No, niti tu noža ni, lahko pa vidimo ucinke njegovega dela na sadežu. Ozadje nove platnice sestavljajo nejasni narodni motivi in ce so crke prve izdaje velike in poudarjene, sta naslov in ime avtorice pri drugi zapisana s pisavo, znacilno za pisalni stroj, kar je verjetno namig na cas, ko je delo nastalo. Draga Ropic se je z gostoma pogovarjala tudi o tem, kako slovenska literarna zgodovina vre­dnoti sodobno tržaško književnost in dela Ivanke Hergold. Ceprav je bila dragocena sodobna umetnica, ki je tlakovala pot mnogim kasnejšim avtorjem, na primer Marku Sosicu, pa je njeno delo v slovenskem prostoru žal v marsicem osta­lo spregledano, kot pisateljica je bila velikokrat potisnjena na rob kulturnega dogajanja. Zakaj? Po mnenju Sosica morda zato, ker je »še prej kot v literarno elito verjela v preprostega clove­ka, brezkompromisno je iskala resnico v družbi, vedela je, kako prodreti v clovekovo dušo in srce, posegala je v lastno in našo bit, cesar ji nismo odpustili«. Andrej Makuc je navedel anekdoto, kako sta na izid Ivankinega romana odreagira­la Trst oz. bralstvo: zavezana literarni poetiki in estetiki Borisa Pahorja ter Alojza Rebule mu pogosto nista bila naklonjena. Marko Kravos je navedel nekaj razlogov, zakaj je bila Ivanka po njegovem mnenju veli­kokrat spregledana. Po eni strani se je v njenih živih likih marsikdo prepoznal, kar mu ni bilo prevec všec, pisala je namrec o šolnikih, o malo­mešcanih, o ženskah. Tudi dejstvo, da je bila avtorica ženska, ji ni bilo naklonjeno, kot zadnji razlog pa je navedel oddaljenost od samozadost­ne Ljubljane in s tem tudi od priložnosti biti opa­žena. Literarnega spominskega vecera v naši knji­žnici se je udeležil tudi Peter Hergold, Ivankin necak, ki je izpostavil, da je morda problem njene spregledanosti širši kot le to, da je bila ženska avtorica. Njen položaj je bil takrat zelo specificen, bila je priseljenka v Trst, ki je popoln kontrast njenega domacega koroškega okolja. Pricakovanja okolja so bila drugacna in umetni­ški krog je nikoli ni popolnoma sprejel kot trža­ško pisateljico: ta njena osebna bolecina je mno­gokrat odsevala v njenem pisanju. Spomine na cas z avtorico sta podelila še Iva Potocnik, ki je pripovedovala o njunih mladih dneh, ko ji je takrat srednješolka Ivanka brala svoje pesmi, in Niko R. Kolar, ki je pri slovenj­graški založbi Odsevi kot urednik izdal njeno delo Beli hrib. Med pogovorom smo prisluhnili trem pesmim v izvedbi Aline Hirtl in Benjamina Pirnata, clanoma zasedbe suha južina, ki je lan­sko leto uglasbila izbrane uršljanske pesmi. Draga Ropic je srecanje sklenila v upanju, da se cez tri leta, ko bomo praznovali kar dve okro­gli obletnici, 80-letnico Ivankinega rojstva ter 10. obletnico njene smrti, zopet snidemo v njen spo­min. Naše druženje smo zakljucili z mislijo, da Ivankino pisanje, njena iskrenost in resnicoljub­nost ostajajo trajne vrednote. Miša Javornik Mestna obcina Slovenj Gradec ObmOcna izpOstava slOvenj Gradec Francetova 5, 2380 Slovenj Gradec tel.: +386 (0)2 881 24 60 / fax: + 386 (0)2 881 24 61 e-pošta: oi.slovenj.gradec@slkd.si 86 ODSEVANJA 115/116 NA PLATNICAH Zadnja stran: Anton Repnik, Temeljit pregled, 1973, olje na platno, 67 x 53 cm, zbirka KGLU Anton Repnik, Spoved, 1972, olje na platno, 66,5 x 53 cm, zbirka KGLU Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov.