Jljublja^sKy
Leposloven in znanstven 1 istT
Štev. 7.
V Ljubljani, dnč x. malega srpana 1894.
Leto XIV.
Buddhova čudesa.
Indska
-im dalje bolj se polni palmov gaj; Vse pisano ljudij je v mesečini. Vse gnete smelo k Buddhi se naprčj, Vsak rad v njegovi stal bi siim bližini.
Brahmrfn nadüti, kupec in vojdk — Vsak hoče biti prvi ... tu je krika! Iz mesta kralj Adžatesatu srfm Prispel na sl6nu slušat je svetnika.
S tristo menihi svojimi nocdj Počiva v gaji hladnem božji Buddha; Od znojnih on počiva potovdnj In od vročine dnevne in od truda.
Počiva? Ne! Sedaj mečtrfnj je čas, Razgovorom je ura baš ugodna; O zmislu, svrhi zdaj življenja tod Razlega' v noč beseda se svobodna.
Čuj! usta modra on odprl je spet . . . Utihne golč po tolpi tisočglavi. Vse sluša pazno, molkom vse molči, Le Ganga tam šumi nekje v daljavi.
In govori jim Buddha, govori. O grehu govori jim in kreposti; In o trpljenji govori svetd, Nirvane tajne jim slavi sladkosti.
Prestane. Kralj Adždtasfttu pa Pred njega stopi, nizko mu se klanja, Rokč na prsih si držč navskriž, On reče modrecu poln spoštovanja:
legenda.
«Častiti mojster! Drugi pred teboj Učitelji, prč, delali so čuda; Strmčli so ljudjč jih gledajoč . . . Se ti pokaži čudes nam, o Buddha!«
»»Ne vidiš li jih čudes?!«« — in svetnik Rokč na vse strani tu razprostira — »»Ne vidiš . . . videl nisi še jih, kralj? Vse j»olno, kamor se okd ozira !
»»Poglčj td svet vesoljni na okrdg ! Razumeš moč, ki ga vzdržava, vlada? Razumeš moč. ki kaže zvezdam tir? Veš, kdj je ta priroda večno mlada ?
»»Poglčj najmanjšo bilko ti na tleh, Poglčj tč palme, včlika drevesa! Oglčj si mravljo, leva si oglčj Pa sl6na, ki na hoji tla pretresa!
»»Razumeš, kralj, t<5 večno moč rasti, Td voljo, dvigajočo vse življenje? Razumeš raznoličnost mej stvarmi ? Razumeš to umiranje, rojčnje?
»»Cvet lotosov si videl kdaj že, kralj? Po poljih cvetke gledal si cvetoče? Td pestri čilim tisoččrih boj! Razumeš ti, kako je lo mogoče?
»»In slišal že si sladko petje ptic In slišal že grmenje si nebeško; Viharja, morja btičanje groznd, Ubrano pčsem slišal si človeško.
»»In ves td barev svet, td svet zvokdv — Kjč biva? V duhu našem se nahaja! Duh naš ga nosi, v njeiri zrcali se . . . Razumeš, kralj, kakd se to dogaja?
»»In čez bcsčd skrivnostni most kakd Duh moj do duha tvojega prispejc? Razumeš mislij ndjinih td pot? Veš, kak spočnd nam v glavi se ideje?
»»Veš, kaj je to, kar dviga nam sreč Za nečim nedosežnim brez prestanka ? Za nečim višjim, kar ui iz pralni Stremi naš prah ... ta jasna ti uganka ?
» »Dovolj ?... Ne vidiš Še jih čddes, kralj ? Zdaj čudesa pokazal sem ti svoja! Če gledaš, razumeti jih želiš — In ne strmi pred njimi duša tvoja?«« A. Aškerc.

Noči.
^ počitku klanja šumen dan se vroč, Na zemljo lega tiha bajna noč. V razoru škrlec drobni je odpel, Od pluga vrača se vratar vesel. Iz temnih lin odmeva zvon večerni, Molitev tiho vzbuja v duši verni . . . Tišina sveta plove nad zemljoj In v spremstvu sfen tešiln: iu pokoj; Ko z rahlim prstom takne se očij, Trpin pozabi boli in skrbij! — Oj, sladka noč, pozdravlja te zemljdn, Ki ga vtrudila težka dnevna hoja: Poslanka blaga ti si mi pokoja, A žuljev novih le donaša dan! .. . Pozdravljena mi, tiha, mična noč, Razvneto lice rahlo božajoč, Iz raja jasne sanje mi noseč, In z. virom pozabljenja me poječ! . . .
Nad zemljo plove pozni temni mrak, Z drugovi srebljem trsov sok sladak, Sto Čustev mi užiga njega moč, In v rožnih bojah se izgublja noč! . . .
Kakd detiusko srce koperni, Ko bliža doba Svete se noči! Priplul je mrak večerni na zemljd, In v sobi lučic sveti sto in sto! Oj, sveta noč. ljubezni ti simbol, Ko božji Sin ostavil je prestol,
Da iz globine davnih grešnih zmot Nesrečni spasil bi človeški rod! Oj. bajni čas, najlepši leta čas, Noči božične veličastni kras!
Vse klije po livadah in brsti, In vigred tudi v srcih se rodi. Ledena skorja v solnci je skopnela, Pomlad Veliko noč na svet privela; Vzveličar naš se je iz groba vzpel, Iz robstva težke nas temč otcl. Oj, čudapolna noč, skrivnostni vir, Ki svetu si prinesla spas in mir, Ti pričaš mi, ko mi ugasne dan, Ki sije zdaj mi še takö krasen, In ko prispč velika zadnja noč, Da tudi ta se razjasni nekoč! Prclcstna. bajnomičua noč, ti mila Prostrl nad srcem mojim mehka krila, Zaziblji dušo mojo v sin sladak, Da za trenutek zabim jad težak ! . . .
Gorjč pa, komur noč nemir budi, Pod vzglavje stilja trnje in osti In dušo tare mu bridak spomin, Da brez mird drhti in mrč trpin, Očij mu trudnih ne zatisne sfen, Razvnet bedi, trpinčen in plašču, Po jutra zornem svitu kopernf — A nikdar konca dolge ni noči! — S. L. Mozirski.
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
ako potrta ostaviva kraj nesreče, in Jernač neprestano nekaj godrnja o tem, da gospodski lovci sploh nič več ne znajo streljati. Dospela sva nad majhno, gosto zaraslo dolino, kjer je stalo nekoliko smrek sredi buko-vega grmičja. Hipoma obstane moj spremljevalec in šepne: »Postojva 1«
In res, spodi iz Frate se je čulo, kakor bi padale kaplje na kamen: tek, tek, tektek ... Tu jc v poznem jutru pel petelin, bržkone mladič, ki se prej ob zori zaradi starcev ni upal peti. Skočiva za smrečje in skoro se prepričava, da tiči pevcc na zemlji. Pošteno je brusil, ali vmes je šumoma odskakoval od tal, da je suho bukovo listje pršelo okrog njega. Že sem hotel skočiti, ali v tistem trenutku se prismuče po gošči dnostran po bregu rumenosivkasta lisica, ki je brezdvojbeno tudi bila na petelinjem lovu. Košati rep je vlekla za sabo in kakor senca se je premikala po vresji, in sicer v premi črti tja, kjer je brezpametna ptica v neizmerni svoji poltnosti odskakovala z zemlje. In sveti Hubertus me je razsvetlil, in niti za dihljaj se nisem premišljal, komu naj namenim smrtonosni svinec. Pomeril sem torej na rumenosivo tatico, in ko se je po poku razkadil dim, premetavala se je lisica v smrtnem boji po zelenem bregu, iznad Frate pa se je vzdignil mogočni pevec in odplul s kraja, kjer mu je še ravnokar grozila gotova poguba.
»Haha!« zasmeje se Jernač, »ta jo je pa izkupila, rajši jo imam nego petelina!«
Potolažen vrže ubito Žival čez rame, in s ponosno zavestjo, da lov ni bil brezuspešen, odkorakava proti zbirališču, odkoder čujeva že iz dalje glasno in veselo govorjenje gospoda Andreja.
»Gotovo ga je ustrelil 1« izpregovorf Jernač čmerno, »in za mašo bi plačal, če bi ga gospod Andrej ne imel. Ali se bode ustil, in ves dan ga bodemo morali poslušati!«
Gospod Andrej je bil na mahu tik ognja na široko razložil svoje ude in nebeško zadovoljen upiral oči na zelenosvetlega petelina, ki je visel na veji bližnje smreke.
»Praznih rok prihajata,« zasmeje se nama naproti, »ali to sem vedel že prej! Ta ali dni se ne naučf streljati, in naj se uči do sodnega dnč. Pokala sta pa, pokala, da se je kar Zala tresla I Ali pobrati ni bilo ničesar, he, ali ni res takd, Jernač izpod Skale?«
»Praznih rok tudi nisva,« zarcnčf Jernač in vrže lisico pred ogenj. »Toliko rečem: da sem streljal jaz, prinesla bi bila lisico in petelina. In pri tem ostanem I«
»Lahko smo zadovoljni,« izpregovorim jaz, »in če ima gospod Andrej petelina, tedaj vemo vsi, da slepa kura časih tudi zrno najde. In pri tem ostanem! Sedaj pa se okrepčaj mo, natd pa nam gospod Andrej povej, kakd je bilo končno s kanonikom Amandom, ki je pred nami lovil po zeleni Zali! To, mislim, je pametna beseda!«
»Pametna,« potrdi gospod Andrej, »in takd bodi!«
Okrepčali smo se ter si zopet in zopet razkladali vse podrobnosti denašnjega lova, kakor je to sploh navada pri lovcih. Natd povzame gospod Andrej:
»Kanonik Amand je ubežal pred ljubeznijo, ker je bil vzoren duhovnik, vzornejŠi od mnogih, ki prihajajo dandanes pred oltar Gospodov, meneč, da Gospod niti med svojimi angelji nima boljših služabnikov, nego so oni'! Pa kaj hočemo soditi: kanonik Amand je pobegnil pred ljubeznijo, in zatd smo lahko prepričani, da je dobil milost v Gospodu. Kakšna pa bode naša sodba, ne vemo: pravična gotovo, ni pa gotovo, če tudi milostiva! Bog je vsemu gospodar, in mi vsi smo črvi pod Njega roko! Ne sodite, da ne bodete sojeni sami! —
Povedal sem vam že, da so kanonika Amanda odnesli po senčnati Zali. Ležal je na nosilnici in užival hlad gozdne sence ter iz polnih prsij srkal čisti, z gozdnim duhom napolnjeni zrak.
»Takd mi je lahko, danes zjutraj, Conrade«, izpregovoril je veselo, »in svojega telesa ne čutim in kakor ptica pod nebom bi malone zletel s trdega ležišča I«
»Da bi le že bili v Loki!« vzdihne stari sluga.
»Kaj vzdihuješ, starec?« odgovori Amand, »in čemu si želiš v pusto Loko ? Danes bodemo še lovili, in pripravi puško, da mi jo lahko podaš vsak trenutek, če mi sveti Hubert podeli' kaj sreče!«
Dospeli so tja, kjer je kanonik prvi dan svojega lova streljal na medveda.
»Tu obstojmo«, ukaže nosačem, »in na zemljo postavite nosilnico! Tu je pravi kraj, kamor mora priti vse, kar plaho beži pred psi! Ustavimo se torej! In ti, Conrade, bodi pripravljen —saj vem, roka se mi je že toliko popravila, da bodem streljal brez težave! In morda tiči še kje medved v tej gošči, in ne čudil bi se, če bi bilo takd! Oj, to bi bila prava sreča, če bi ga ubil prav ondu, kjer me je dni trgal z neusmiljeno svojo šapo!«
V dolu se veselo oglasi lovski rog, in psi zahrumč, da kär vse odmeva. Uslišal je Bog želje Amandove, in prav takrat se je dvignila zverjad iz svojega ležišča. Ukrasti se je hotela svojim preganjalcem in ko je čutila,^ da se približujejo, splazila se je potuhnjeno s svoje postelje in krenila proti vrhu. Bil je medved-velikan, in ko so raz-ljučeni psi v nižini zavohali gorki sled njegov, tedaj je že pri vrhu, ondu, kjer so čakali lovci, stopil na plan in grčeč in mrmrajoč obtičal nekaj trenutkov na mestu. In bolnega lovca je preobdala lovska strast, in menil je, da je zdrav, kakor je bil prejšnje dni, in vzpel se je in dejal svojemu slugi:
»Za Boga svetega, puško, Conrade, podaj mi puško!«
In sluga mu je podajal puško, ali dnemu ni služila roka, in ko se je hotel vzpeti z ležišča, vzbudila se mu je neznosna bolečina v rameni in zadnja kaplja krvi mu je izginila z upadlega lica. Omahnil je na nosilnico in pričelo se mu je blesti in zaklical je: »Ha, ali vidite, kakd krasno je zadet in v svoji krvi se valja po zemlji 1 Oj, nebd se odpira, in svetnik, sveti Hubertus, prihaja po njem! In jeleni z zlatimi rogovi so okrog njega! Mene pa obsipljejo s cvetjem rdečim!«
In res, obsulo ga je rdeče cvetje, toda bila je to rdeča kri živ-ljenska, ki se je vlila iz njega! Kanonik Amand je pri tej priči umrl, in njega duh je splaval pred našega Bogä na sodbo . . . Tako je bila tudi njemu ljubezen v pogubo, ker ga je prisilila, da se je odpravil na mučno pot, katere nikdar ni mogel prebiti. Mi pa, ki smo pošteni lovci, ki ne obrekujemo nikogar in vsakomur želimo vse dobro, spo-minjajmo se v ljubezni kanonika Amanda: Bog ptodeli mir njega duši, nam pa obilo lepih lovskih dnij, in sosebno tedaj, kadar se zatečemo semkaj v črno Zalo ! To je moja povest o kanoniku Amandu! Izpolnil
sem, kar mi je nalagala dolžnost, in sedaj ste na vrsti vi, da takisto izpolnite svojo dolžnost. Jernač izpod Skale, tam na veji visi petelin, in kakor veš, dela obljuba dolgove. Izproži se torej, da bodemo tudi na tebi videli, kakd nam je vsem ljubezen v pogubo, kakor je bila v pogubo kanoniku Amandu, ki je pred dvesto leti umiral v Zali, in morda prav tod, kjer se mi sedaj veselimo življenja 1«
»Kaj bi silili kmeta,« odgovori Jernač slabe volje, »da bi vam govoril o svojih neumnostih? Pa tudi poseben lov ni bil danes, čemu bi tedaj lovili prazne mame? Molčimo rajši in zaspimo, ker smo počitka vsi potrebni! In pri tem ostanem 1«
»Ne uideš nam ne, ljubi Jernač,« izpregovorim jaz, »vrsta je na tebi, in s tem je prepir dognan l Izpij kupo vina, natd pa oklati svoj oreh, in konec bodi vsaki besedi!«
Razvedrilo se je lice možaku, ko je vzel kupo v roke in jo zdajci do zadnje kaplje izlil v svoje večnožejno grlo.
»Če ste že toli radovedni, pa bodi. Lepo povest nam je povedal gospod Andrej. Če vam bode moja všeč, ne vem, pa me tudi malo briga. In pri tem ostanem!«
II.
Jernač izpod Skale pripoveduje:
Kaj naj vam govorim in pripovedujem! Kmetje smo siromaki, in sicer največji takrat, kadar se ženimo, kakor se ženi divji petelin na smreki. Samd na svojo kokoš misli in na drugega nič, in čim več jih ima, tem večji siromak je. Da se nas Bog usmili, tudi človeka se — vsaj jedenkrat v življenji, časih tudi večkrat — prime nekaj takega, kar se pomlad za pomladjo prijemlje divjega petelina, da ničesar ne vidi in ničesar ne sliši. Čemu bi tajil — tudi mene se je bila prijela takšna bolezen, in saj veste, kakšen je konec. Davi je prišel gospod Andrej in je ustrelil petelina z veje in mu vzel življenje. Pojdite pa nekaj dnij pozneje na mesto, kjer je prej pel ubiti petelin, pa ugledate, da sedi že drug na veji, in kokoši pod njim ga poslušajo takisto veselo, kakor so poslušale dnega, ki ga je danes kresnil gospod Andreji Taka je, in kdor pravi, da je drugače, ta laže! Vsaj pri nas kmetih je taka, kakd pa je pri vas, gospodskih ljudeh, ne vem. Pa slišim, da ste časih brezpametnejši od kmeta, kar je tudi lahko mogoče. Torej taka je, in jaz pravim, da je slaba na svetu in da bi bilo morda dosti bolje, če bi ne bil Gospod Bog nikoli ustvaril ženske. Morda pa je tudi dobro, da jo je ustvaril, in gotovo je, da se z Gospodom Bogom, najsi ne pripušča svojim mašnikom, da bi se ženili, tukaj ne bodem tožaril in pravdal. Kar sem hotel povedati, to je le
toliko, da bi bilo zame, Jernača izpod Skale, bolje, če bi Bog ženske nikoli ne bil ustvaril. Pri tem pa ostanem!
Saj vsi veste — morda gospod Andrej ne — drugi pa vsi veste, da sem imel z Zalesnikovo Reziko nekaj opraviti. Mlad sem bil, zdrav sem bil, pa sem komaj čakal prilike, da bi skočil na vejo in pričel peti, kakor poje petelin v Zali. Nepoštenega ni bilo nič, ali še danes — gospod Andrej nikar ne zamerite, da kolnem — pravim: Vrag vzemi tiste čase!
Dogodilo se je pa takd-le: Doma sem v Podlesji, in Zalesnikovi so nam sosedje. Oče ni živel v posebni obilosti; samd ob včlikih praznikih smo jedli mesd, drugače pa nam je dostikrat pošla sol, in v mošnjici ni bilo beliča, da bi se bila zopet kupila. Sok je opravljal svojo službo dan na dan v Podlesnikovi koči. A. to je poštenjak, naš sok, in najsi je še takd voden in redek, poštenjak je vsekdar, in če bi bilo po mojem, pa bi mu postavljali znamenja okrog potov, temu odrešeniku gorjanskih rodbin! Streha v Podlesji je prihajala od leta do leta slabša; pod njo se Podlesniku ni množilo imetje, pač pa smo se mu množili otroci, ki smo kakor mladi zajčki skakali okrog hiše. Oče in mati sta delala in se že sključila od samega dela, da se mi še sedaj zasmilita, kadar se ju spomnim. Kaj imajo taki ljudje od življenja, to sam Jezus vč! Mi, otročaji, pa smo živeli ob soku, in zdajci sem vzrasel do korenjaka, da sam nisem vedel, kdaj.
V Zalesji pa so imeli samega dekleta in bogati so bili. Deset glav lepe živine in tudi še nekaj na posojilu. Prijatelji nismo bili ž njimi, ker sta berač in bogatin malokdaj prijatelja. Tudi smo se nekdaj pravdali zaradi malovrednega brega. Nič ni bil vreden ta breg, in če si vsako leto vso travo postrgal z njega, ni bil poln koš! Pa smo se vender pravdali in srdito smo se tožarili, dokler ni šla kravica iz hleva v Podlesji in je ni bilo nikdar več nazaj. Breg pa je vzel Za-lesnik, in vsako leto nastrže koš trave z njega. Jaz vam pa rečem, pravdal se ne bodem; pravica je lepa reč, lepa reč je pravica, pa bodisi, kakor hoče, bogatin lože dobi pravdo nego berač, in to je, kar sem vam hotel povedati! Od tistihdob je Podlesje pisano gledalo na Zalesje, in izpregovorili nismo, če smo se kdäj srečali.
Pa mi je bilo dostikrat žal, in vselej takrat, če sem se srečal # na poti z Zalesnikovo Rezo. Kaj bi mi pravili o teh deklinah, ki jih imate sedaj v pogorji! Malo gospodsko se ošemari in v cerkev pride da človek misli: Gospodičina je prišla iz mesta. Spredi nič, zadi nič, in škoda je, Če človek samd jedenkrat glavo obrne za njo — da ne govorim o pregrešnih mislih, ki so proti takemu otročaju sploh
nemogoče! Pa vsaj vsi — razven gospoda Andreja, kateremu bodi v tem vsa čast — vsi torej dobro veste, pri čem smo, in čemu bi še govoril? Če pa vam pravim, da je bila Zalesnikova Reza tiste dni res zala, govorim resnico, in malo je bilo gorših od nje. Ali pa nobena ! To, kar živf dandanes, to so smeti, zgolj smeti. Reza pa vam je bila zlatd, in vsakdo se je je lahko veselil, kakor se veselimo vsakega božjega daru. Nc govorim zatd, ker me je nekaj časa rada imela; kar je res, to je res, in še danes, ko sem star in brez cene za dekleta, pravim in govorim: Zalesnikova Reza je bila tiste čase naj-gorša izmed vseh deklet. In pri tem ostanem 1
Tudi ne tajim, da bi mi ne bila všeč. Všeč mi je bila, in rad sem je že imel, predno sem govoril Ž njo. Otroci smo prej tu in tam kaj izpregovorili; ko pa smo bili starejši, nismo več govorili, in ker so se roditelji grdo gledali, gledali smo se takisto tudi otroci. Če mi je prišla naproti, obrnila sva se, ali po resnici povem, da mi je v srce dobro delo, ko sem stopal mimo nje. Ej, kaj bi govoril! Bodisi Že, kakor hoče, lepi so časi, ko se mlademu človeku užgč srce, da je hipoma vse v plamenu kakor slamnata streha, Če vseka strela vanjo. Poguma, da bi bil z dekletom izpregovoril — z besedo se pri ženski vse opravi — tega poguma, sevč, nisem imel, in samd v cerkvi — Bog mi odpusti greh! — zameknil sem se tu in tam v njen obraz, ko je takisto ponižno in pobožno sedela v klopi ter vestno poslušala, kakd je gospod z leče oznanjal, da je ljubezen med žensko in moškim prepovedana, ker se iz nje napravita greh in pregreha. Moje srce pa je bilo takrat trdo in kamenito, in na pobožne opomine s svetega kraja sem neprestano odgovarjal sam sebi: »Kaj bi govoril, ljubezen je prav takd od Bogä kakor vse drugo na zemlji; in če bi me Zalesnikova Reza le hotela, takoj me ima, če bi le hotela!« Od takrat je minilo dosti časa, danes pa vem, da ni vse, kar je v ljubezni, od Bogä, in da ima vrag dostikrat svojo roko vmes ! In pri tem ostanem!
Repnikovega Tomaža ste tudi poznali. Sicer pa še živi ta slepar» ali ošabnost ga je minila že davno! Tiste dni, ko je bila v naši fari Zalesnikova Reza najgorša izmed vseh deklet, bil je tudi Repnikov Tomaž v svojem cvetji. Starec — mož je imel denar — bil je dal to strigalico nekaj časa v mesto v šolo, da mu je po nepotrebnem snedel nekaj peharjev srebrnih petič, ki so se pri Repnikovih dedovale od 9 rodu do rodu. Tomaž pa jih je prčcej pognal in ko je obesil šolo na kol, bili so prazni peharji, in drugega si ni pridobil, samd nekaj nemški je čvekal, kar pa pri nas itak ne veljä mnogo. In to se je repenčilo po vasi kakor puran, če si ga razdražil z rdečo cunjo. Sedaj
je bilo opravljeno po naše, sedaj zopet gospodsko. Delalo ni nič, kje tudi, ko se ni nikjer učilo. Po pivnicah je posedalo in za dekleti je lazilo ter menilo, da hoče vsaka Repnikovega Tomaža imeti za svojega. Ko bi se mu bili smijali, bilo bi prav; ker je bil pa kup pri starem Repniku, pa je vse častilo malopridnega sina, in častili so ga, kakor da je pravi gospod. Pa je bil samd slamorezec, in to Bog vč, da pravi slamorezec l In pri tem ostanem !
Bil je god svetih apostolov Petra in Pavla, in včlika maša se je pela v cerkvi na Trati. Nisem ga še pozabil tistega dnč, in še danes jih kar vidim, kako so ženske in možaki po klopčh molili in prosili svetnike, da bi jih obvarovali toče in nevihte. Kazala je dobra letina tedaj, in Materi Božji na Gori bodi čast in hvala, da smo jo potem tudi srečno spravili pod streho 1 — Prav na kraji Zalesnikove klopi je sedela Reza in svilnato rutico je imela okrog glave, in nikdar se mi še ni videla takd zala kakor ravno tisti dan. Kar med propo-vedjo gospoda kapelana pa se je zgodilo, da se je v cerkev pritcpel Repnikov Tomaž, in sicer potem, ko je bil lep del maše zapravil v gostilnici. Gotovo je bil pijan in tembolj je bil prepričan, da ga mora vsako dekle rado imeti. Sredi cerkve je nekaj obstal in se vedel nespodobno, kakor se gospodski ljudje sploh radi vedejo nespodobno po božjih cerkvah. Ugledal je Reziko in meni nič tebi nič pristopil na žensko stran, odrinil dekleta v klop ter sčdel tik nje, takd da je sedel na ženski strani med samim ženstvom. Raztogotil se je gospod na leči — in kaj bi se ne — in ukazal mu je, naj se pobere z mesta in naj se vede takd, kakor se moramo vesti v cerkvi. Pa mislite, da je šel? Vsa cerkev ga je čula, ko je odgovoril: »Kaj bi odhajal, ko vender sedim pri svojem dekletu!«
Pohujšanje je bilo grozno in veliko. In Tomažka so zaradi tega za nekaj časa dejali pod ključ na ljubljanski Žabjak, da je z ričetom preganjal lakoto. Kaznovali pa so ga premalo, in vsa vas je mislila takd, ker je nekaj mesecev zavladal ljubi mir, ko vender tega ponočnjaka in razgrajača ni bilo pri domu.
Vso mašo je sedčl pri dekletu, in lahko si mislite, koliko je prebila uboga živalca od njega. Tudi v meni je vrelo — saj sem bil kakor petelin vrhu pomladne smreke — in prav rad bi se ga bil lotil Že ob božji službi, da se nisem spominjal kraja, kjer smo obhajali pobožnost.
Po maši sem obstal pred cerkvijo, in dečakov se je nabralo okrog mene, ker smo hoteli vsi gledati dekleta, ko so prihajala iz cerkve. Prišla je tudi Rezika, in povem vam, da je bila vsa v potu,
in takö se je sramovala, da se ni upala dvigniti očij. Tudi Tomažek se je bil ustavil pri družbi in oblastno je dejal: »Kaj se nisem pošteno postavil danes?«
Pa nisem molčal in odgovoril sem mu brez odloga: »Kaj si se postavil, reva? Če te je videl oče, moral bi te danes, ko prideš k južini, premlatiti s palico, da bi ti bila polt črna kakor oglje!«
Zaklel je orjak in zatulil: »Kaj, meni govoriš takd, ti gorjanska suhljad? Počakaj, zdajci ti premeljem kosti, da zveš, s kom imaš opravila!«
Zakričala so dekleta in se razbegnila kakor piščeta. No, pa se nisem ustrašil tega srakopera in čakal sem ga. Saj pa tudi ni imelo nikake moči, ker ni delalo na polji ter je bilo pijano gospodskega kruha! Ko se je siromaček zakadil vame, zgrabil sem ga na vso moč — in vi veste, da sem močan — in vzdignil sem ga kakor snop, in na ka-meniti tlak pred cerkvijo sem ga treščil, da so kär zapokale kosti v njem. Dobro veste, da sem močan, in Če sem jezen, pa sem močan še jedenkrat toliko. Takrat pa sem bil jezen, in čudo ni, Če so pokale kosti Tomažku v telesi! Na tlaku je obležal in kär genii se ni, pa ga še nisem pustil v miru in prečevljal sem mu rebra prav pošteno. Morali so ga odnesti k očetu v hišo, in ko so ga loški ranocelniki preiskali in pretipali, našteli so dve zlomljeni rebri, in tudi desna roka je bila zlomljena. Vidite, takd je vsak človek jedenkrat podoben divjemu petelinu, ki poje na veji spomladi sredi gozda! In pri tem ostanem!
Ko sem stopal iz vasi, stali sta dve ženici pri vrtni ograji.
»Kaj pa je bilo, da sta se?« vprašala je jedna.
»Zaradi Zalesnikove sta se,« odgovorila je druga, »in sedaj bode zaprt.«
»Sedaj bode zaprt!« V tem prepričanji sem jo sosebno hitro kuril po stezi navzgor proti Podlesju, pa ne rečem, da sem bil posebno potrt, ker sem lomil rebra Repnikovemu Tomažku !
(Dalje prihodnjič.)
cTJ

ranov sedla jata Na cvetno je brdo, Tam kričč zapela Pesem svojo grdo.
Vrani.

A to vranov gladnih Bili niso roji, Misli bile tožne V mladi duši moji.
Occultus.
Nova pota.
Cital J. Stritar v slovenskem klulm na Dunaji dn<5 17. su§ca 1894.
(Konec.)
oda ne o vedoželjnosti sploh mi je tu govoriti, ampak samo o tisti, ki ima za predmet človeka. In ta vedo-željnost, ta žeja po spoznanji, spojena z onim črnogledim nagnenjem, o katerem sem govoril, zdi se mi neka »signatura« našega časa, neka kužna bolezen, ki se je prijela posebno novodobnega slovstva.
Da ne govorim o francoskem, v katerem je že zdavnaj vse bolno, črvivo in gnilo, tudi ne o tako zvani »modemi« berolinski in dunajski, kjer — »samo za moške«! — osamosvoja mesa obhaja svoje pijane orgije — poglejmo na sever, koder vendar vejejo — tako bi človek mislil — krepke, zdrave sape — käke glave, kake zmožnosti 1 Dostojevskij, Tolstoj, Ibsen, Strindberg, to so ti možjč, ki kaj morejo in znajo, in vendar niso naši možjč, ne moremo jih biti veseli.
Kako li zna govoriti tak mož, kako zanimivo ti pripoveduje, kar vedno bi ga poslušal! Ali kaj je to? Kako čudno se mu izpreminja obraz! Oko mu je nemirno, in tudi jezik se mu zaletuje in govorica se mu zapleta; debelo ga gledaš, skoraj groza te obhaja pred njim. Nehotoma se ti vriva misel: Mož ni zdrav. Beri, če imaš krepke živce, Nietzschejevo knjigo: »Tako govori Zaratustra«; to ti je kaj novega, to so glasovi, kakoršnih nisi še čul; tu so mesta neke, rekel bi, grozne lepote, strahovite poezije! Ko si pri kraji, ko knjigo zapreš ter se ozreš in vidiš, da ti še solnce sije, oddahneš se, zdi se ti, kakor da si se probudil iz težkih, mukovitih sanj.
»Spoznavaj se!« Morda zapoved; ali to spoznavanje imej svoje meje, onkraj teh mčj preži strašna pošast, ki se ji pravi blaznost. Nietzsche ji je že pal v neusmiljeno oblast! Dušeslovje je lepo, koristno, da potrebno znanstvo, ki se je v naši dobi postavilo na novo, trdno podlogo; bolj in bolj zadobiva svojo veljavo v raznih znanstvenih strokah in nam, tako n. pr. posebno v jezikoslovji, razjas-njuje mnoge prej temne prikazni. Kaj bi moglo biti bolj zanimivo, kaj bolj vredno opazovanja in preiskavanja kakor človek človeku ? Ali tisto nervozno vrtanje in brskanje najprej po svoji duši, potem po drugih; tisto neprestano opazovanje in ogledavanje svojega srca; tisto večno analizovanje vsega, kar se le gane v duši; tisto, rekel bi,
vohanje in zasledovanje divje zveri v človeku, združeno z onim črnogledim veseljem, če najdeš kaj hudobnega, podlega v človeku — to je, kar daje novodobnemu slovstvu neko nezdravo, hipokratično lice — in to ne more imeti dobrega konca. — —
— Ko je nihalo dospelo do skrajne meje, obrne se in bije zopet v nasprotno stran. Kar sem želel in upal in nekoliko tudi prorokoval, prišlo je, prej celd, kakor sem mislil. Kažejo se znamenja, da ta nezdrava dušna hrana, katera je šla prej tako v slast, že preseda ljudstvu, vsaj nepopačenemu ljudstvu.
»Z vilami če izpodiš naravo, povrne se zopet.« To veljd tudi tukaj, in to v dobrem zmislu. Poleg vedoželjnosti ima človeška duša še neko drugo potrebo, neko žejo, katere mu ne more ugasiti znanje in spoznanje, ne vsa modrost in učenost tega sveta. Daj otroku vsega, česar želi, vesel ne bo in srečen, ako mu ne daš prilike igrati se, ne s kako drago, umetno igračo, nc igrati se kakor hočeš ti, ampak kakor mu veli lastno, otročje sreč; ne s teboj, igrati se hoče, skakati in norčti sč svojimi vrstniki. Pusti ga. to mu je dobro, zdravo za telo in za dušo. Otrok, ki ne čuti tč potrebe, ni telesno zdrav, ali pa na duhu ni pravilen. Kar je otroku igra, to je odraslemu, pravilno ustvarjenemu človeku, umetnost, ki se je tudi razvila iz igre; umetnost in poezija. — In še več: mislečemu in čutečemu človeku podaje življenje toliko nemira, zmotnjav in prevar, toliko vidi v njem nepopolnosti, krivice, toliko bede, da hrepeni zdaj pa zdaj, vsaj za nekoliko časa zapustiti ta svet ter prestaviti se v neko drugo, neko obljubljeno deželo, kjer vladajo drugi, z njim rojeni, v sreč mu zapisani zakoni; kjer je vse, kar je, to kar hoče biti, pa zaradi mnogih ovir in zaprek biti ne more, kakor je težko najti v naravi popoln kristal. Videti hoče neko vzvišeno, očiščeno podobo življenja, ne take, kakor mu jo podaje fotografija z vsemi malenkostimi in slabostimi, in kakor mu jo ponuja moderno slovstvo. Človek bodi v ti podobi človek, ne angelj, kar se očita idealizmu, a tudi ne zver, pošast. Nesnage tu ne mara in smradu, ne uhobolnega ropota; tega le preobiloma uživa v vsakdanjem življenji; odpočiti se hoče tu od tiste duhomorne bede, ki je vidi vsak dan toliko okoli sebe. Ne zadošča mu tu sama posnema življenja, bodi še tako zvesta, dasi je tudi to neka umetnost, ali umetnost na nižji stopinji. Ko se je nekedaj v Sparti javno izkazoval Človek, posnemajoč slavčevo petje tako umetno, da mu je vse ploskalo, obregnil se je kralj Agezilaj v svojem poštenem širokem narečji: »Autas äkuka!« — samega slišal! Stvarnik bodi umetnik, ki prosto, ideji ustrezno, po svojem črteži stvari svoje podobe. Ali zdrave, mo-
goče naj bodo te podobe, ne kake čudne spake, kakoršne se kažejo po sejmih in trgih strmeči množici, nakaze in potvare, rojene v bolnih možganih umetnikovih. Ne muči nas umetnik, pesnik sč svojimi umetno izmišljenimi ugankami in problemi, kakor nas tako radi z njimi pitajo nekateri preduhoviti modernjaki. Radi gremo s Človekom spremljevalcem, ki nas vodi po prijetnem kraji ter nam razumno in zgovorno razkazuje in razlaga njegove posamezne, bolj skrite lepote; ali ko zavije v temno goščo, kjer se ti noga spotika ob korenine, kjer ti zapletene veje bijejo v dči in ti ostro trnje razpraskava roke in obraz; ali bi bil pameten, ko bi se dalje trudil in plazil za njim? — Kedaj pa n. pr. lirik najkrepkeje, najblagodejneje učinja na nas ? Ali zahtevamo od njega bog vč kako modrih misli, kakih novih čutov, ka-koršnih ni pred njim še imela živa duša ? Ali iščemo pri njem kakega posebnega pouka, kakega skrivnega razodetja? (Tu govorim o liriku v ožjem smislu). Ali je sploh treba, da bodi lirik kako posebno, višje bitje? Ne, človek bodi pesnik, kakoršni smo mi, človek, ki se z nami veseli, z nami trpi in našo govorico z nami govori. Kar ga loči od nas, navadnih ljudi, je samo to, da on čuti vse bolj krepko in živo, svoje čute in tuje; žalost in veselje, ljubezen in hrepenenje, in pa — to je seveda poglavitno — dar ga loči od nas, ki ga ni pridobiti z nikakim trudom in ukom, dar božji, da more z rešilno besedo dati duška preobilosti svojih čutov, kakor pravi nepopisno lepd pesnik: »Ko človek drug umolkne v muki svoji, Bog dal mi je, da rečem, kaj trpim.«
Z rešilno besedo, pravim; da, rešilna je beseda, v katero se zlije pesniku čut, njemu samemu rešilna in tistemu, ki ga posluša.
Ko pride jesen, ko od njč strupenega diha vse hira in vene, koga ne obhaja o tem pogledu neka žalost in otožnost, katera v posebnih okolnostih lahko naraste do nevarne višine, do prave dušne bolezni. Če si ti, ki ti sreč težč taki čuti, pesnik, ne bode ti dolgo trpeti; začelo se ti bo nekako Čudno gibati v prsih; pesen), sam ne veš prav, kako, se ti je rodila, privrč ti iz njih, in — lahko ti je sreč. In čudno! ti, ki čutiš enako, pa si rojen nem, čuj, beri tako pesem; po prsih ti bodo doneli, odmevali sorodni glasovi, in zdajci bo olajšano tudi tvoje sreč. To je tista glasovita »kätharsis t6n pathemäton«, opro-ščenje (od) čutov. Ko se je človeku nabralo preobilo čuta, čuti potrebo, rekel bi izprazniti si sreč, izgovoriti se, izjokati se ali izsmijati, kakor mu je pri srci.
Zase poje pesnik najprej, gotovo, kakor ptič, da si olajša sreč; ali zraven pesnik pojdč tudi vabi, vabi sočutno sreč, da se z njim
veseli ali žaluje: »deljena bolečina, pol bolečine ; deljeno veselje, podvojeno veselje«.
To čudovito, tolažilno moč ima v sebi poezija. Ali tudi samo prava poezija, ne tisto, kar nam za poezijo podajejo dandanašnji.
Po ti poeziji hrepeni človeško sreč in bode hrepenelo, kakor žejen jelen po hladnem studenci. Za nekaj časa se dd sreč premotiti in preslepiti, ali slednjič se zavč in terja svojo večno pravico. To vidimo očitno v naših časih. Ljudstvo, katero so krivi vodniki toliko časa vodili po suhi puščavi, užejalo se je in hrepeni po čisti, hladilni studenčnici, izvirajoči iz žive skale. »Thälatta, thälatta!« donelo je iz prsi hrabrih Helenov, ko so po neskončni blodnji in zmotnjavi ugledali sveto, rešilno morje. Poezija, poezija! kliče veselo in hvaležno zbegano, utrujeno ljudstvo, ko začuje zopet ljube, znane glasove, doneče mu, kakor je donelo obupajočemu Faustu velikonočno zvonjenje in angelov petje:
»Oj, poj mi, zbor nebeški, milo pöj;
Ok«S solzi mi, zemlja, spet sem tvoj.«
Množijo se znamenja, kamor pogledamo, sosebno v dveh glavnih mestih nove šole, v Parizu in v Berolinu, da se ljudstvo ne da dalje voditi po potih, katera, to je spoznalo, ne vodijo v obljubljeno deželo. Poezije je žejno, poezije hoče, poezije, katere mu ne more nič nadomestiti za več časa. Naveličalo se je mdž, ki mu kažejo vedno človeka v svojem ponižanji. Poslušati noče dalje mdž, ki mu vedno dražijo živce in mu vzbujajo najpodlejše strasti in nagnenja, katerih se samo sramuje. Po velikem pesniku rešitelji hrepeni, kateri mu prinese tolažbe in hladila za skeleče rane, po čudodelniku, ki mu kakor razglašene strune ubere dušo v blagodejno harmonijo, ki mu z magično besedo ugladi strasti nemirne valove. »Vi, oblaki, ga rosite«! —
Končati bo čas! Samo z nekimi besedami naj še o kratkem posnamem, o čemer sem, nekako bolj aforistično, govoril. Nova šola, ki zameta vse, kar je bilo pred njo, in proglaša svojo vero za edino pravo, naj nas ne bega in ne moti. Kar je# ustvarila dobrega, zdravega — in tega ni malo — ostane in nam je dobiček; kar je malo prida, ker ne ustreza človeški potrebi, pogine, kakor je prišlo. Sosebno tolikanj hvaljeni naturalizem ali verizem naj se ne hvali kot edino zveličalen, kakor neko novo razodetje. Kar ima on zdravega, vpravičenega v sebi, ni novo; če pravi, da nam slika človeka, življenje v resnični obliki, ne govori resnice. Kar pa je poglavitno in odločilno, on ne ustreza potrebi človeškega srca. Naturalizem tlači, potiska, znižuje; Človek potrebuje in išče tolažbe, boljšanja, povzdige.
Človek hoče svojo nedeljo, in ne dä si je vzeti. Umotvor bodi še tako sijajen, brez etičnega jedra ne velja, in končni učinek njegov bodi harmonija. Pravi umetnik vidi in nam kaže vse »sub specie aeter nitatis.« Znanstvo ima svoje ozemlje, umetnost svoje; človeku je potrebna ta, kakor mu je potrebno dno; umetnost ne sezaj znanstvu v področje.
V ostalem se ni bati, da ta novi nauk kakor hudournik poplavi in pokončd za večne čase, kar nam je bilo do sedaj sveto, da konec stori poeziji. MnoŽč se znamenja zdravega prevrata. Ne, da bi se nam bilo vrniti popolnoma na stäro; oblike se izpreminjajo s časom, duh ostane. Brez skrbi torej I
In ti, skromnega naroda, ki nima besede v svetovnem slovstvu, skromni sin, ki si želel in poskusil tudi v tem zmislu kaj biti svojim bratom; ne begaj se. Če se ti tudi ni posrečila nikaka »eterna pagina«, če tudi nisi ustvaril ničesar, kar bi bilo »aere perennius«, miren bodi. Morebiti si pa vendar pogodil kako besedo, ki je človeku kar rosna kaplja žejni cvctici. Popotnik si govoril popotniku bratu: Prijatelj, trudna sva; sčdiva sčm v to senco in pogovoriva se malo. Glej, jaz sem doživel to; ali si ti tudi izkusil kaj takega ? Mene veseli
to, in to me žali, — ali tudi teber--Tako l in zdaj vzemiva spet
v roko popotni les! —
Izprememba.
^ot v noči jasen meteor	In kakor še jesenske dni
Pretrga temnosiv obzor,	Cvetico solnčni soj vzbudi,
Podoba tvoja je nekoč	Pognala je ljubezen kal
Razjdsnila mi duše noč.	Iz zapuščenih srčnih tal.
Iz popja se je cvet razvil, Z zelenjem mnog mi grob pokril. — Sreč — grobdv prej kraj prostrt, Sedaj cvetoč je rožni vrt.
S. L. Mozirski.
Rokopis.
Spisal A. Funtek.
I.
Bron, urednik politiškega in zabavnega tednika WM/K »Bliska«, sedčl je poznega jesenskega dnč pri svoji uredniški mizi in žareče poglede upiral sedaj na pre-^Sfcj&wte/: cejšen zavitek, sedaj na razganjeno pismo, katero je ležalo tikoma pred njim na pisni mapi. In kolikor bolj je gledal na oboje, toliko bolj so se mu ježile košate obrvi in toliko bolj se mu je tresla ugasla smodka, katero je v ljutem srdu žvečil med zobmi. Naposled je udaril s pestjd ob mizo, potisnil stol od sebe in zamrmral nekaj, kar je bilo vse prej, samd ne pobožen vzdih. V tem trenutku je bil Bron res nekamo podoben nebeškemu mogotcu iz davno minule döbe, ki je z uničujočim bliskom krotil in brzdal človeški rod na zemlji, dočim je on s popirnim »Bliskom« vladal javnemu mnenju ponižnega mesteca, broječega samö nekoliko tisoč duš.
Primere šepajo, naša pa šepa tem bolj, ker je bil Erazem Bron jako šibak, slok možiček. Jedino, kar mu je podajalo nekaj veličastnega, bili so gosti, dasi že osiveli lasjč, kateri so mu nepristriženi obkoljali dokaj prikupni, dasi nekamo trdi, koščeni obraz. In ti lasjč so se mu, kadar je bil jezen, kakor v tem hipu, nekakšno zježili, dočim so se ozka ustna krčevito stisnila in so se oči kär plamenoma lesketale izza roženih naočnikov.
Nekolikokrat se je prestopil po sobi, natd obstal pri mizi, in naposled segel po vžigalico, da si zapali ugaslo smodko.
»Sušmarji!« zamrmral je skrajno slabe volje in na vso moč vlekel dim väse, »v obče dobro, ali treba bi bilo dokaj poprav. Take in take. To neutemeljeno, dno neverjetno, to premalo poudarjeno, dno pretirano. Dvojimo o popolnem uspehu — morda o priliki käj drugega. Delo ni brez nadarjenosti, in takd upamo — ah!«
Ljuto vrže Bron pismo, katero je morda nevedč zopet vzel v roko, na mizo, pograbi zavitek in oboje skupaj zaprč v spodnje predalo pisne mize. Potem sčde in pričnč pisati.
Vidi pa se očito, da se sili. Zakaj preko vseh tistih stavkov, katere je zapisal na podolgast listič, naredi debelo Črto in končno odloži pero. S slabo gorečo smodko v ustih se nasloni na stol in gleda srepo v zrak, dočim mu časih hipen trepet izpreleti suhotno telö ...
A. Kuntck: Rokopis.
401
Od ravnateljstva stolnega gledališča, kateremu je bil poslal dra-matsko delo, prejel je Bron baš danes odgovor, čegar bistvene vsebine ni težko posneti iz gorenjih vzklikov. Bil ni namreč samd urednik svojega tednika, nego mnogo se je bavil tudi z leposlovno književnostjo in sosebno z dramatskimi deli. Tiste igre, kar jih je spisal, obnesle so se mu res jako dobro, takd da je pač po pravici imel dokaj ugleda v svojem mesteci in tudi drugje med književnimi krogi. Saj ni bil brez nadarjenosti in mimo tega se je opiral na bogato gledališko izkustvo, katero si je bil pridobil še kot novinar v stolnem mestu.
Nepopisno zaničljiv smeh lčže Bronu okolo usten, ko strmi na strop — zveden je bil dovolj, da je znal, kaj se skriva za tistimi uljudnimi besedami gledališkega ravnateljstva! In zdajci se ta smeh umakne nekovi bolestni potezi, ki daje njega koščenemu obrazu nekaj jako prikupnega in milega. Tudi oči izgubč svoj otrpli izraz in se tožno zagledajo skozi okno v jesensko meglo . . .
»To jo bode peklo!« deje potihoma prčdse. »Olga — ljubo dete! Kako se je veselila z mano — in sedaj! No, kdo vč, morda se kakd izprenaredf — zamolčal ji bodem to neprijetno pismo! Da, da, zamolčal.«
Živahno pokima nekolikokrat z glavo in se zopet loti svojega dela. Tiskarna je nujno zahtevala rokopisa za jutrišnjo številko, in takd je moral čim prej urediti lokalni del svojega lista, da se bodo ž njim teden dnij zabavale te dobre duše, katerim je »Blisek« malone jedina duševna hrana! —
Ali denašnji dan Bronu nikakor ni bil dan pokoja! Zakaj toliko da se nekoliko zamakne v svoje pisanje in napiše dve tri beležke, že nekdo potrka na vrata, da se Bron srdito zgane na svojem stolu. Osorno se odzove in nejevoljno pogleda proti vhodu.
V sobo stopi mlad mož visoke rasti, oblečen dokaj preprosto. Z obraza se mu čita, da ne živi baš v izobilji, vsaj tiste dobro znane črte na nekoliko bledem obličji pričajo dosti razločno, da je užil že več gorja nego dobrot. Bil pa je jako prikupen, in duhovitost mu je sijala iz živih, velikih očij.
»Gospod urednik Erazem Bron?« izpregovori vprašaje, dočim se lahno pokloni; natd stopi nekaj korakov bliže.
»Da — s čim vam utegnem služiti ?«
Prišlec nekoliko pomolči, in lahna rdečica mu stopi v lice. Naposled deje:
»Moje ime je Vid Goran. Neznano ime, vem, ali nič za to! Morda mi utegnete vi,.gospod Bron, pomagati, da se nekoliko dvigne iz mraka vsakdanjosti.«
Bron odloži perd in ga bistro pogleda preko naočnikov. Molčč namigne mlademu gostu, naj sčde njemu nasproti.
»Kaj bi vas nadlegoval s širokim pripovedovanjem,« nadaljuje dni; »ukvarjal sem se nekaj z dramatskimi deli, ker sem čutil nekoliko poziva v sebi. Poziva ali samd veselja, to je težko ločiti. Pravili so mi, da nisem brez nadarjenosti. Soditi ne morem sam o sebi; sploh še nisem prišel na dan s svojimi poskusi.«
Bron se nepotrpežljivo premika na stolu.
»Dramatika ni lahka reč,« pravi naposled, samd da nekaj reče.
»Vem. In zatd — glejte, gospod urednik, prihajam k vam. Dovršil sem večje dramatsko delo — ,Siromak' je njega naslov — in rad bi slišal nepristransko in zajedno veščo sodbo o njem, predno ga izročim javnosti.«
»Ej, prijatelj mladi,« deje Bron hipoma jako slabe volje, »oce-njati književna dela je sploh nehvaležna reč, sosebno ko dobiva človek do malega zgolj pleve pred oči. Po drugi strani pa — znajte, gospod Goran, baš danes — ah, kaj,« ustavi se ves srdit, »baš zatd — rad
bi vedel, ali bi ne mogel izreči pristne sodbe, dasi--dajte mi svoj
rokopis!«
Ves začuden zaradi zmedenih besed Bronovih ustreže Goran njega želji in položi rokopis na pisno mizo.
»Danes imamo petek,« nadaljuje Bron, »v ponedeljek lahko pridete zopet, če hočete. Ali sedaj bi vas uljudno prosil, da me pustite samega, dela imam še čez glavo. Z Bogom, gospod Goran !«
Po teh dovolj jasnih besedah vstane mladi mož, da bi odšel. Zdajci pa se odprd vrata v ozadji in začuje se prijeten dekliški glas:
»Oh, papä. papä, kje vender tičiš takd dolgo?«
In v sobo pride — ne pride, temveč prileti — mlada deklica v preprosti domači opravi, lepa in solnčna, da se Goranu zazdi, kakor bi se bil hipoma razprostrl velik božji dan po tesnem mračnem prostoru. Ugledavši mladega neznanca, obstoji deklica presenečena sredi sobe, in nežna rdečica ji zalije veselo lice, dočim se ji oči same od sebe povesijo k tlom. Samd jeden žarek je ujel Goran iz teh milih modrih očij, natd pa kakor v sanjah strmel na deviško lepoto pred seboj, katero je delala velika zadrega še mičnejšo in prijaznejšo . . .
Bron je vstal izza pisne mize in rahlo nagovoril dekletce:
»Ali, Olga, kakd vender si mi zopet privihrala v sobo — käj ne vidiš, da nisem sam ?«
Besede naj bi se bile izvestno glasile kakor očitanje, toda bile so vse prej negoli to. Tolikanj iskrena ljubezen je zvenela iz njih, in spremljal jih je takd prijazen pogled iz sivih očij, da si zdajci spoznal, kakd je Bron od srca vesel živahne svoje hčerice, ki je šele po očetovem nagovoru na pol plaho, na pol zvedavo pogledala tujega po-setnika in se natd popolnoma obrnila k očetu.
Goran se vzdrami. Zavčdel se je pač, da je sedaj tu pri očetu in hčeri popolnoma odveč, in zatd se molčč nakloni obema in odide. Samd pri vratih se nehotoma še jedenkrat ozre na lepo deklico — in čudo, prav tedaj se ozrč tudi ona po njem, toda samd za jeden kratek hip, zakaj zopet se ji povesijo oči, takd da niti ne vidi poslednjega poklona Goranovcga.
Ko pa se zaprd vrata za njim, privije se Olga svojemu očetu, poljubi ga na Čelo in vpraša hitro in zvedavo:
»Papä, kdo je bil to?«
»Kdo?« nasmehne se Bron. »Kaj ti pomaga, če ti tudi povem! Vid Goran se piše — no, kaj imaš od tega, radovednica ?«
»Vid Goran,« ponovi deklica polglasno in zmaje z glavo. »Ne poznam. Nisem še nikoli slišala tega imena. — Ali kaj je hotel pri tebi, papä?«
»Hm,« mčni Bron počasi, »rokopis mi je prinesel, da bi ga pregledal — «
»In ali ga bodeš? Oh, seveda ga bodeš, zakaj bi ga ne, Če te prosi! —«
»Glej, glej,« odgovori Bron dobrovoljno, »moja Olga se že vtika v uredniške moje posle? Tega pa kratko in malo ne trpim.«
»Oh, kaj,« mčni ona zopet vsa vesela, »to ne pripada uredniškim poslom! Saj menda ni prinesel rokopisa za ,Blisek'?«
Bron odkima. »Dramatsko delo je.«
»No, vidiš, dramatsko delo! Seveda, čul je že, da se baviš s takimi deli, morda je tudi že videl käj tvojega na odru, in zatd te je prišel prosit svčta in pomoči. Oh, papä, to je res nebeško lepo, da si takd sloveči«
Rekši ga krepko prime za rame in se razposajeno ž njim neko-likokrat zavrti po sobi. Natd pa nadaljuje hitro in živo:
»In tvoje najnovejše delo — dej, ali še nisi-dobil nič odgovora? Ne ? Kakd rada bi že videla, da bi prišel! Je Ii, papä, saj pač še veš^ kaj si mi obetal, če ga vzprejmd? Daleč od tod pojdeva iz tega pu-
20*
stega mesta, na kmete, kjer bode poleti takd lepo . . . Res je,« pristavi važno, »sloveče .ime, to je nekaj vredno, ali novci, ki jih prejmeš za svoje delo, ti so tudi nekaj vredni. Daj, da te objamem, ljubi, dobri papd!«
Ubogi Bron je stal kakor pribit, ko je poslušal te besede, in vsaka se mu je zasekala kakor ostro bodalo v srce. Začutil je neznosno bolest v prsih in najrajši bi bil Olgi položil roko na usta in jo naprosil, naj vender molči', saj — saj — ne, tega ji ne povč — vsaj danes še nei Da bi s toli krutimi besedami razrušil prelepi nedolžni sen mladi deklici, ki se tolikanj veseli letošnjih počitkov? Kdo vč, morda se mu kakd drugače ponudi prilika, da si prisluži tisto ubogo vsotico, katere bi bilo treba za namerjani izlet na kmete in za majhno potovanje — Olgi ni treba vedeti, da je ondu v pisno mizo nekoliko prej zaprl rokopis in ž njim pokopal vse načrte za bodoče poletje! . . .
Prevzet od teh bridkih mislij, sklonil je glavo in molčč poslušal hčer do konca. Deklica pa ga zdajci prime za glavo in mu bistro pogleda v oči.
»Papä, ti nisi nič kaj vesel — ti molčiš na vse moje besede? Ali se misliš celd izneveriti svojemu obetu? Oh, to bi ne bilo lepo, to bi me —«
»Nc, ne,« hiti Bron in kima odločno z glavo, »seveda bodem mož beseda ! In kdo pravi, da se ne veselim s teboj ? Ti ubogo dete itak nimaš ničesar od življenja, in zatd bi bilo res kruto, če bi ti ne privoščil nekoliko razvedrila. Ne boj se; vse ostane, kakor je bilo!«
In šiloma se nasmehne ubogi mož in s tem smehom zakrije svojo žalost. Olga ni zapazila, da je očetu vse prej nego na smeh, in jc veselo tlesknila z rokami. Zdajci pa ga pogleda jako zamišljeno.
»In kaj, če bi te odbili, papa?« dč malone plaho. »Če ne vzprejmd tvojega dela? Grozno! Pa saj ne more biti takd — izvestno si zopet spisal kaj lepega, jaz pa se mučim s takimi črnimi mislimi! Ali sedaj — ti moj ljubi Bog — kosilo čaka na mizi, jaz pa se razgovarjam tukaj! Hitro, papd, saj lahko govoriva pri mizi. Pojdi, pojdi!«
In veselo govoreč ga prime za roko in ga odvede s seboj v bližnjo sobo. Tega pa ni videla, kakö bridko in plašno se je časih ozrl po nji in kakd se je silil, da bi bil miren, dočim mu je srce utripalo od hudega nemira! . . .
(Dalje prihodnjič.)
Herondovi mimiambi.
Spisal R. Perušek.
(Dalje.)
z&r^/zC
smo že pri prvem in drugem mimiambu, da se je W Heronda lotil tudi kočljivih predmetov; v petem mirni-le&täfF^ am^u» Še bolj pa v šestem, razkriva nam take moralne Jrane onodobnih Grkov, da se nam gnusi, ko čitamo, '■'^W/f'.''} kakd se razpravljajo take stvari, kakor ne bi bilo nič posebnega, nego nekaj vsakdanjega; in to je po vsi priliki — žal — tudi v resnici bilo. Baš zatd tudi pesniku ni toliko zameriti, da opisuje stvari, ki so po naših nazorih nedostojne tudi pesnika realista ali verista, nego jemati je pri sodbi v poštev tedanje nazore, ki niso bili daleko takd strogi kakor naši.
V »Ljubosumnici« izprašuje Bitina (Bitinna) svojega roba Gastrona, ki je bil zajedno nje ljubček, o drugih zvezah njegovih. Gastron bridko toži, da mu gospodarica s svojo ljubosumnostjo pije kri noč in dan. S tem pa še bolj razjezi gospodarico, in ona ukaže drugemu robu Piriji (Pyrries), naj zveže Gastrona. V tem očita Gastronu, da je bila predobra ž njim, a sedaj mu hoče pokazati, kdo je. Gastron jo prosi, naj mu odpusti človeško slabost, ona pa veli Piriji, naj ga odvede v tepalnico, kjer naj mu Hermon naloži tisoč na hrbet in tisoč na trebuh. Gastron prosi, a ona pravi: »Ali se nisi ravnokar udal in priznal svojega greha?« Se Drakon naj ju izpremi k Hermonu. Ko odidd vsi trije, pride Bitini na um, da bi bilo bolje, Če prčcej pozove užigalca, da Gastronu užgč znamenje na čelo. Torej veli služkinji Kidili, naj hiti za njimi ter jih privede nazaj. Ta služkinja je jedina oseba, ki vzbuja simpatijo. Pirija hiti s svojim uklenjencem k Hermonu, »kakor bi vodil ne svojega druga, ampak človeka, ki je oskrunil grobe. In vender čaka njega skoro slična kazen.« Takd kara Kidila Pirijo in privede vse zopet nazaj. Bitina ukaže iti po Kosida, užigalca. Tedaj pa prosi Kidila za Gastrona in kliče v spomin Bitini hčer Batilido. »Odpusti mu sedaj, takd ti se možila Batilida, ti pa zibala vnuke v naročaji l« — »Tega sedmostrokega roba naj pustim v miru? Katera ženska mi se ne bode smijala po pravici v obraz?« odvrne Bitina. Končno se uda Kidili, ki še navaja, da je sedaj praznik dvajsetega dnč v meseci in da je blizu praznik gerenij, ki je bil podoben našemu mrtvih duš dnevu. »Za sedaj te izpustim«, pravi Bitina, »zahvaliti pa imaš to-le,
katere ne ljubim menj od Batilide, ker sem jo vzredila na svojih rokah. Ko pa umrlim prinesemo napojilo, imel bodeš — ne boj se — po prazniku ti svoj praznik!« —
V šestem mimiambu, v »Ženah, zaupno se razgovarjajočih« je predmet takd podel, da so nekateri filologi, sosebno Holandec van Leeuwen (Mnemosyne. XXI. 98.), poskušali razlagati stvar nedolžneje. Zastonj! Da so sicer take stvari v domovini pesnikovi bile navadne, smemo sumnjati zatd, ker so se bili Kojci kot bližnji sosedje maloazijskih semitskih Karov navzeli orijentnih obredov, navadnih v kultu Demetre in Kibele, ki se niso odlikovali po posebni deviški čednosti.
Metrona pride h Koritoni v vas. »Sčdi, Metrona,« pravi Koritona in se potem obrne do služkinje: »Vstani in pristavi gospč stolico! Vse moram naročiti sama . . . Res, kamen si v hiši, ne pa služkinja. Kadar pa odmerjam žito, šteješ pojedina zrna, in ako je le količkaj premalo, ne prenašajo te zidovi več ves dan godrnjajoče in zabavljajoče. — Sedaj šele brišeš in jo čistiš, ko je je že treba. Razbojnica 1 To le mi zahvali (pokaže na prijateljico), ker inače bi ti dala pokusiti svoje roke.«
»Draga Koritona. isti jarem tare tebe kakor mene. Tudi jaz vpijem in lajam ves dan kakor pes na te ostudnice. Ali zaradi česar sem prišla k tebi —«
»Izgubite se izpred očij, radovcdnice! Samd ušesa in jezik vas je, vse drugo pa praznik« (t. j. brezdelje).
Sedaj povč Metrona, čemu je prišla h Koritoni. Koritona ji prav ne zaupa, ker se boji, da bi vsega ne raznesla, in ko jo Metrona o tem potolaži, obotavlja se Še vedno z besedo na dan, kakor bi je bilo sram.
»Vidiš li Metrono sedaj-le prvič, ali kaj se vedeš takd neslano ?« reče ji Metrona. Sedaj povč Koritona, kdo je zvršil dotični predmet. »Dela so mu kakor dela Atenina. Mislila bi, da vidiš izdelke njenih rok, a ne Kerdonovih.« Potem se Še razgovarjata, kakd Koritona ni mogla dobiti drugega izvoda dnega izdelka, ker je vmes prišla služkinja Bitatova. »ki noč in dan goni našega osla [osel se zove žival in nekakšen domač malin], da kär troske letč, zatd da ne obrabi svojega za štiri obole.« Koritona še povč Metroni, kdo ji je poslal mojstra- Kerdona v hišo. Metrona se hitro poslovi, ker hrepeni, da zvč vse skrivnosti, katere ji more mešetarica Artemida povedati. —
Pozorišče sedmega mimiamba je čevljarska prodajalnica. Metrona je privedla nekatere prijateljice, da si nakupijo pri Kerdonu obutala. Jako postrežno in urno ukaže Kerdon pomagaču, naj iznese veliko polico, a ta lenuh spi. Nato se vsuje nanj dež psovek, dokler končno ženskam
predloži omaro z obutalom. Sedaj začnč hvalisati svojo robo, ki je delo njegovega truda in njegove iznajdljivosti. Delo je solidno, in tudi oprava je lepa; barve čevljev so različne in krasne. A koliko se mora siromak truditi, da si prisluži svoj kruh! Noč in dan dela, in vender imajo sleparski strojarji, ki narejajo slabe izdelke, več dobička nego on, ki daje samd dobro delo iz rok. In otroci mu nič ne pomagajo pri delu, samd jedd, on pa mora rediti robe, da mu nadomeščajo delo otrdk. — Potem iznese še drugo robo, kakor znesd po-strežni komiji v naših prodajalnicah cele gore različne robe. Zanim-ljiva so imena različnega obutala. Nekateri čevlji so imenovani po barvi, drugi po krajih, kjer so v navadi, tretji po kroji. Sedaj vpraša žena po ceni. Kerdon čuti, da ženskam ne bode po godu, kar jim povč. Zatd govori na dolgo in široko, dokler ga ženska ne pozove, naj povč naravnost natančno ceno. Zene se mu smejejo, on pa se roti, da ne more dati ceneje. Sedaj pa Metrona ubere pravo struno. Sklicuje se na njegovo galantnost, in res — Kerdon se omcči. Kakor zaljubljen trgovski pomočnik se laska ženski, pomeri čevelj in ga prepusti za umerjeno ceno. Končno se še priporoča za druga naročila, Metroni pa obeta par čeveljčkov kot nagrado za dovedene nove naročnice.
(Konec prihodnjič.)'
Zakaj nabrano kožo, so vprašali, Imd in belo brado in lasi.
'kolo deda vnuki so skakali In božali so vele mu roki;
»To prah. otroci, je z življenja ceste, Ki sčl mi je na brado in lasi, Oj, blagost, deca, vam, ker še ne veste, Kakö se vseli nam celd v — srci!«
Alenčica.

Zakaj o tebi pojem :
Dikle, glej, očitajo mi znanci:	Že ob mraku hladnem, v suit razkošnem
»Kam zablodil v svoji si slepoti,	In ob zori iu o belem dnevi,
Zmiraj le o ljubici prepevaš,	Vedno, vedno duh je moj pri tebi —
Zmiraj poješ le o nje lepoti!«	Iu molče o mjljenki naj spevi?
J. 8.
Obljuba.
Povest i i narodnega življenja. Spisala Pavlina Pajkova. (Dalje.)
V.
ilčin oče je prišel h Gašperju za Žagarja, in s tem se je vrnila sreča in zadovoljnost v njega hišo. Žena mu je skoro okrevala, Andrejček je bil preskrben z vsemi šolskimi potrebščinami, Katrica je zopet dobivala mleka, katerega si je tolikanj želela, in dolgovi so bili do malega poravnani. Cilki ni bilo treba plesti in ključkati za tuje ljudi; pomagala je pridno materi pri gospodinjstvu, in kadar ji je ostajalo količkaj prostega časa, pletla in ključkala je za potrebe svoje rodbine.
Ali najsrečnejša izmed vseh je bila menda le ona. Srce ji je igralo od veselja, kadar je gledala očeta, ki je bil sedaj vedno ljubezniv in dobre volje, ali pa kadar je zrla v presrečno materino okd, katero jc sosebno ljubeče počivalo na nji, ki je otela hišo pogube, in naposled, kadar je gledala belordeča ličeca bratcev in sestric, katera so se svetila od zdravja kakor zrela jabolka. In zavedela se je, da je ona razven Bogä vir vsi tej blaginji, tej blaženi zadovoljnosti. Kakd bogato so se ji vračale molitve in borbe dnih nepozabnih groznih dnij 1
Odslej ni nobena nezgoda več kalila miru Tonetove družine. Tone in njegova žena sta marljivo delala in skrbela za dušno in telesno blagost svojega zaroda. Otroci so rasli zdravi, pridni in ljubeznivi.
Takd so prešla tri leta. Iz polotročje Cilke, katero smo spoznali ob početku te povesti, vzraslo je brhko, živahno, sedemnajstletno deklč. Živela je presrečna na očetovem domu, in misel, da bode kdaj morala iti iz hiše, ni kaj posebno kalila nje zadovoljnosti. Sedaj pa sedaj, takd le mimogredč, kadar je baš začula, da se je omožila ta ali dna nje znank ali tovarišic, spomnila se je svoje obljube, da bode nekoč GaŠperjeva snaha, ali odgnala je brž dno neprijetno čustvo, katero jo je obšlo ob tej misli. Čemu bi ji že sedaj belilo glavo tisto, kar je še v daljni bodočnosti ?
Proti očetu in materi še ni ničesar zinila o svoji obljubi. Je li bila sramežljivost, je li bil strah, da bi ji roditelji očitali nepremišljenost, tega sama ni vedela prav. Toda kadarkoli je namerjala odkriti
svojo skrivnost, vselej jo je izpreletela neumevna tesnoba, da je brž odložila izpoved na ugodnejše čase.
Tudi Gašper je bil mož beseda. Nikomur ni omenil, da bode nekoč Cilka njegovemu sinu nevesta. Kadar jo je videl, nasmehnil se ji je prijazno; če je utegnil, všČipnil jo je v lice in jo pomenljivo opazoval. Cilka je nasmehoma vzprejemala znamenja njegove udanosti, a vender se je vedela odtezati vsaki priliki, da bi ji govoril o bodočnosti.
Jurij ček se je navadno samd zardel, kadar je ugledal Cilko, sicer pa se je vedel ž njo kakor z drugimi ljudmi.
Cilki ni bilo poznati nobene izpremembe, kadar je občevala z Jurijčkom; govorila je ž njim prosto, prijazno kakor z vsakomer. Nihče bi ne bil slutil iz njiju vedenja, da sta si onadva namenjena za moža in ženo.
Ali dolgo ni ostalo takd. Bil je krasen pomladen dan. Cilka jc plela solato na ličnem domačem vrtu pred hišo. Nebd je bilo takd jasno, solnce takd blagodejno, ptički so križema žvrgoleli, da je bil zrak poln njih ljubkih glasov in da so odmevali tudi v prsih mlade deklice, zamaknjene v delo. Začela je takisto ona peti; saj je bila takd vesela, takd srečna! Pomlad okolo nje, pomlad v nji, pa da ne bi pridružila svojega petja dnemu krilatih pevcev?
Bila je sama doma. Mati z najmanjšima otrokoma je šla v vas h kumici, večja dva sta bila v šoli. Zdajci začuje za sabo ploskanje z rokami. Ozre se; ravno je stopil Jurijček na vrt.
»Komu ploskaš, pticam ali meni?« vpraša Cilka dobre volje.
Jurijček se ji približa in se zardi kakor piruh, še predno ji odgovori. »Ptičje petje je ljubko, a tvoje se mi zdi še ljubše. Pri ptičih je to prirodno, pri tebi pa je poseben dar božji.«
»Kam si namenjen?« vpraša ga Cilka. »Sicer ob takem času nikoli ne hodiš tod mimo.«
Jurijček se iz nova zardi. »Tvojo mater sem videl v vasi; sodil sem, da si sama domä, zatd sem prišel.«
»Ali se spodobi, da prihajaš k nam, ko veš, da sem sama domä?« pokrega ga Cilka navidezno jezna.
Jurijček je v zadregi in neusmiljeno trga perd za perescem krasni vrtnici, katero drži v roki. Naposled izpregovori polglasno: »Hotel sem jedenkrat brez prič govoriti s tabo, zatd sem prišel. Cilka, doslej sem vedno molčal, ker sem upal, da sama kdäj izpregovoriš o tem. Ker pa molčiš, moram te spomniti tvoje obljube. Saj veš, vedno ne morava molčati; čas je, da odkrijeva svetu, a sosebno tvojim roditeljem, kaj bodeš meni.«
»Ni še take sile, ne,« ugovarja Cilka; »še dve leti imava časa; takd je bilo dogovorjeno.«
»Še dve leti?« vzdihne Jurijček. »Ali se res ne more zvršiti
prej?«
»Niti jeden dan ne pred določenim časom!« zakliče Cilka. »Meni se godi predobro domä; ne dam se odgnati, dokler ni sile!«
Jurijček obledf in gleda nemo prčdse.
Cilki dč hudo, da ga je užalila. »Bodi razumen, Jurijček,« mčni s tolažilnim glasom; »na vašem domu me bodete itak imeli do konca življenja. Zatd pusti, da ostanem še te dve leti domä; vsi me imajo takd radi! Potrebna sem pa tudi materi pri gospodinjstvu; drugi sestrici sta še takd majhni, sami' potrebujeta pomoči, ne pa da bi pomagali pri hiši. Tudi se mi ne zdi še potrebno v svet trobiti, da bodem tvoja gospodinja. Ostani ta naš dogovor tajen, vsaj še leto dnij. Česa se neki bojiš?« —
»Bojim se, da — da —« jeca Jurijček, »ker si od dnč do dnč brhkejša, da te mi ne vzame kdo drug.«
»Da bi kdo vzel mene?« zasmeje se Cilka veselo. »Kdo bi se ozrl na deklč brez dote, ko v naši vasi kär mrgoli' deklet, in sicer tudi takih, ki imajo käj pod palcem? — Pa da takd malo zaupaš v mojo obljubo, Jurijček,« očita mu užaljena.
»Ali hočeš tedaj venderle biti moja, Cilka?« vpraša Jurijček vesel, in široka usta se mu raztegnejo v presrečen nasmeh.
»Zakaj ne ?« odgovori' Cilka, toda ne več s prejšnjim navdušenim glasom. »Katera ženska bi ne bila rada pri vas za gospodinjo ? Imela bode lepo hišo, krasen vrt in vinograde, brez števila kuretine, dobro rejene buše v hlevu —«
»Tedaj samd zatd?« ustavi jo Jurijček ves pobit, »ne pa meni na ljubo ?«
»Oh pač, Jurijček; saj za očetom in materjo, za bratoma in sestrama imam tebe najrajši na svetu,« odgovori' Cilka slovesno in mčni: Bog znä, kakd ga razveselč te besede!
Jurijček vzdihne, toda ne odgovori ničesar. Znä se mu, da mu odgovor ni po volji.
»Kaj, še vedno nisi zadovoljen?« začudi se Cilka neprijetno zadeta. »Ali ti ni dovolj?«
Žalosten ji odkima. »Sicer je že nekaj, vender ne dovolj, Cilka! Glej, jaz imam pa tebe rajši nego svoje roditelje, rajši nego ves svet!«
»Bčži, bčži, kaj neki govoriš?« razvname se Cilka. »To je vender nemogoče, to bi ne bilo lepo, to bi bilo celö greh!«
»Ni greh, ne,« ugovarja JurijČek. »Le vprašaj gospoda župnika, ako že ne verjameš meni, ali je greh nad vse ljubiti njo ali njega, ki bode naš drug ali naša družica za vse življenje!«
»Ali jaz vender nisem storila še ničesar zate, da bi me imel takd grozno rad,« začudi se ona.
»In vender te ljubim, in sicer od dnč do dnč močneje, in to od dnega trenutka, ko sem ugledal tvoje mile otroške oči, napolnjene s solzami. In tega je že več nego tri leta.«
»Res, kakd blag si bil tedaj, Jurijček! Brez tvojega iskrenega priporočila, kaj bi bilo sedaj iz nas?« pravi Cilka ginjena od dnih žalnih spominov.
»Kar sem storil, to ni nič; storil sem iz krščanske ljubezni in tudi iz — sebičnosti. Saj sem vedel, da bode tvoj oče izvrsten Žagar, in pokazalo se je, da se nisem zmotil,« odgovori on blagodušno. »Ali tebi Cilka, tebi bode menda velika žrtev, če me bodeš imela rada.«
»Zakaj neki?« pozveduje Cilka preprosto.
»Ker — ker sem —«
»Ker si grbav, meniš?« pomaga mu deklica odkritosrčno; »oh, zatd pa že ne! Glej, naš Mihec, odkar je padel z vozd, pobil si je nos, in ona rana mu je ogrdila ves obraz; a jaz ga imam venderle najrajši izmed vseh bratcev in sestra l«
»Torej ti ni žal, da si se obljubila meni? In res mi ne bodeš nikdar očitala moje hromosti ?« vpraša Jurijček zasopel, in okd se mu zasveti od nadeje.
»Kaj misliš vender? Da bi žalila tebe, dobrotnika našega? Sicer pa — je li treba, da gledam ravno tvoj hrbet? Gledala te bodem rajši v obraz; oči imaš takd mile in dobre 1«
Jurijčka nehotč posili smeh. »Kakd otročja je še, kakd nepokvarjena!« misli si zadovoljen. In up ga obide, da ga ne bode pre-varila, da mu utegne jedino ona biti zvesta družica, ki ga bode cenila po njega notranji vrednosti, ne pa po zunanji podobi. In loči se za-dovoljnejši, nego je prišel.
Cilka gleda nekaj časa za njim, potem nadaljuje svoje delo. Ali nič več ne poje kakor prej in nič več ni takd vesela in srečna, kakor je bila l —
(Dalje prihodnjič.)
/C
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
III.
(K°uec,)
aron Zois se je nadejal, da bode vojska Ljubljani prizanesla, toda ni ji. Ko se je namreč generalu Gyulayu poročilo, da se naši niso mogli držati ne v Razdrtem ne v Logatci, odšel je dnč 18. majnika (v četrtek pred Binkoštimi) s svojo vojsko na Dolenjsko. V Ljubljani je pustil le osemdesetletnega generala Moitella in majorja Lefebvra, z nekaj prav malo vojakov; ni jih bilo več nego jeden, pa Še ne popoln bataljon domačega polka Simbschen, prav tak nepopoln bataljon kranjskih brambovcov in štiri kompanije sluinskih graničarjev. Ta pest ljudij naj bi bila ubranila Ljubljano in ljubljanski Grad, dočim se je včlika vojska umeknila l Čudno 1 V ljubljanske utrdbe so vteknili toliko denarja, ko pa je prišel odločilni trenutek, niti niso poskusili ustavljati sovražnika.
Ta je pritiskal dnč 19. majnika (v petek pred Binkoštimi) že od Vrhnike proti Ljubljani.*) V soboto zjutraj je streljal že okolo Viča, dasi naših ni bilo nikjer videti nobenega. Binkoštno nedeljo zjutraj — deževalo je vso prejšnjo noč — pa se je že na vse zgodaj prikradla v Ljubljano precejšnja francoska patrola osemnajstih konjikov, katere pa so naši na Gradu skoro opazili in ob petih trikrat ustrelili nanje. Ranili so dva konja in ubili jednega možd. Natd je patrola odjezdila.
Proti deveti uri se je sovražnik že prikazoval okolo Rožnika, pod katerim je imel Zois gradič »RosenbiicheU, in ob pol desetih je prijezdil francoski častnik v mesto ter odšel na Grad. Bil je parlamentar, posredovalec med našimi in Francozi. Poslal ga je general Macdonald, da bi se poganjal zaradi Gradu. Kaj bi bili dali Ljubljančani, če bi bili zvedeli, kaj je opravil, ko so pa ob jednajstih videli z generalom Moitellom prihajajočega z Gradu! Da bi jim sovražnik in naši, dočim se bodo pulili za Grad, le ne razsuli mesta nad glavo!
Bilo je dobro znamenje, in dihali so lože, ko je po odhodu par-lamentarjevem na Gradu in tudi na Rožniku vse potihnilo in se umirilo. Kaj so počeli na Golovci, ki je kar štrlel od utrdeb, iz Zoisovega dnevnika ni posneti kar do malega nič. Kam pa so z Golovca mogli
') To-le pripovedujem ponajveč po Zoisovem dnevniku objavljenem v listku »Laibacher Wochenblatta« 188b, st. 315 —320.
tudi streljati, ko jim je bilo mesto na poti? Z Golovca je Zois zabeležil samd jeden strel, in sicer na Binkoštno soboto; ustrelili so na trnovski most, ko je šel piket Francozov čezenj, a zadeli niso nobenega.
Ob treh popoldne je zopet prišel parlamentar, h kateremu je naša posadka poslala stotnika Moraka doli; dogovarjala sta se dolgo, pa se nista dogovorila; zakaj ne, ne vemo, najbrže pa zaradi hrambo vskega bataljona na Gradu ne. Brambovskim bataljonom po vsi Avstriji je namreč Napoleon ukazal že dnč 14. majnika (ddo. Schönbrunn) dati orožje iz rok in oditi vsakemu na svoj dom, in sicer predno mine pet dnij po prihodu Francozov v deželo. Če tega ne storč, ravnali bodo ž njimi, ako jih dobč v roke, ne kakor z ujetimi vojaki, ampak kakor z razbojniki. Častnikom bodo požgali hiše in jim pobrali vse, kar imajo, prostake pa bodo postrelili.
Takšna kazen je čakala naše vrle brambovce na Gradu, ako bi vzeli Francozje Grad po sili in se jim ne izposluje prej oprostilo. Skoro, da so se ravno zatd razbijala dogovarjanja s parlamentarjem. Morak se je vrnil na Grad, po mestu pa je šel glas, da se bode streljanje prčcej zopet pričelo.
V tem so se sešli v mestni svetovalnici najodličnejši meščani, tudi škof je bil med njimi, da sestavijo združeno deželno gosposko, zakaj »proklamacija«, prav tista kakor leta 1805., bila sc je, razglasila tudi sedaj, in sicer že dnč 18. majnika. Toda kakd jo sestaviti, ko je najvišja glava v deželi, guverner grof Brandis, z vsemi svojimi svetovalci in uradniki pobegnil iz Ljubljane! Od vseh veljakov, zbranih v svetovalnici, pa ni umel nihče ničesar ali vsaj ne dosti o uradniških stvarčh.
Strah, ki so ga prebili Ljubljančani te dni, čuti se iz vsake besede dnevnika, katerega je slavni naš rojak baron Žiga Zois spisaval od dnč 20. majnika, od Binkoštne sobote, do konca meseca septembra tega leta. Ta dnevnik je najzanesljivejše poročilo o dogodkih teh bridkih dnij, ne samd zatd, ker ga je spisaval takd resnicoljuben in izobražen mož. kakor je bil Zois, ampak ker ga je spisaval zase in ne za javnost. Dnevnik je tem dragocenejši, ker ga Zois ni pisal pozneje, ko je najhujše že minilo in se je marsikatera stvar videla drugače nego prej, ampak sproti, često kär od ure do ure. Samd jedenkrat se je pripetilo, da betežni mož več dnij ni mogel prijeti peresa v roko in je dogodke tistih dnij zapisal šele pozneje iz spomina.
Zmeda je rasla od trenutka do trenutka, sosebno ko je začelo na večer na Gradu res po malem zopet pokati. Take Binkoštne ne-
delje Ljubljančani niso učakali menda še nikoli. »Kaj bode!« vzdihnil je Zois. »Čaka nas huda noč!«
In res! Mrak je sicer ustavil streljanje, toda ob jednajstih ponoči je potrkal Macdonaldov adjutant na Zoisova vrata ter zahteval večerje za Macdonalda, vina, jajec, soli, svinjine, pečenke i. t. d., vrhu tega je napovedal generala Macdonalda za jednega prihodnjih dnij pri Zoisu na stanovanje. Pa ravno k Zoisu v stanovanje, kakor bi bil francoski poveljnik vedel, da si bodo Ljubljančani v svoji zadregi ravno pri Zoisu podajali kljuko ter hodili modrega moža vpraševat za svčt! Ko ne bi bil Zois takrat na vsem Kranjskem brez dvojbe najbolj čislani in najveljavnejši mož, šla bi bila marsikatera bridkost mimo njega, katero je moral sedaj okusiti prav do dna.
Naslednji dan, Binkoštni ponedeljek, dnč 22. majnika so začeli na Gradu streljati že ob štirih zjutraj. Zois je štel strele in jih je do desetih naštel 19. Francozov pa ti streli seveda niso zadržavali, da ne bi jih prihajalo čimdalje več v mesto. Vsa zbegana sta še pred 10. uro prišla k Zoisu okrožni glavar Vilhar in Alborghetti. jeden najodlič-nejših ljubljanskih trgovcev vprašat za svčt. Francozje zahtevajo 50.000 porcij kruha, mesä in vina, za vsak delež 1/2 funta kruha, */2 funta mesa in polič vina. Ali kje dobiti to ogromnost živeža? Zois, svetuj!
Za silo sestavljena gosposka v mestni svetovalnici je sklenila poslati prošnjo do Brandisa in ubeglih svetovalcev, naj se vender za Boga vrnejo ter pomagajo. To je bilo vse, kar je mogel zbegani cvet ljubljanske inteligencije spraviti takrat na dan. Zois, svetuj!
Toda ubogi Zois je sam potreboval svčta. Iz Rosenbiichla, njegovega gradiča pod Rožnikom, odnesli so bili Francozi do takrat že malone vse.
Dočim so si ti trije možjč belili glavč, kaj storiti, streljali so na Gradu vedno huje; med 10. in 11. uro je naštel Zois 36 strelov.
Opoldne je prišel francoski častnik napovedat Zoisu za jutri opoldne generala Macdonalda, štiri adjutante njegove, šest strežnikov, dvajset konj, kuharja, intendanta in »valeta de chambre«. Za vse te ljudi in njih živino je bilo v Zoisovi hiši pripraviti prostora!
Proti poldne je streljanje prestalo, ob dveh popoldne pa se je zopet pričelo, dasi so se vmes dogovarjali s posadko na Gradu zaradi kapitulacije. Ob dogovarjanji in streljanji pa so se ljubljanske ulice v zatišji, kjer jih niso dosezale krogle z Gradu, čimdalje bolj polnile s Francozi; utaborili so se po ulicah pod milim nebom, zakurili kär na tlaku in ondu kuhali.
Ob desetih ponoči za Zoisa nov strah! Za jutri opoldne napovedani Macdonald je prišel, in sicer ne sam z napovedanim osebjem, ampak z vso generali teto, generalnim Štabom, postrežništvom, prtljago i. t. d., nad 150 glav, vsi lačni kakor volkovi — Zoisova kuhinja pa mrzla!
»Man bedenke!« zapisal je Zois v svoj dnevnik.
Ob jednajstih ponoči ga je posetil Macdonald z adjutantom svojim.
Ne dolgo za tem pride z Gradu stotnik Morak in naznani, da se posadka podä. V tem so bili pri Zoisovih pripravili večerjo za 40—50 častnikov; večerjal je ž njimi tudi Morak in se po večerji vrnil na Grad z Macdonaldovim podpisom, da kapitulacijo vzprejme po dogovorjenih pogojih.
Kakšni so bili ti pogoji, sedaj še ni znano. Dimitz IV. p. 273. in »Laibacher Schulzeitung« 1875. pripovedujeta na podlagi Hor-mayrjevega poročila v »Das Heer von Innerösterreich«, da se je posadka podala proti svoji volji, in sicer zatd, ker so jo prisilili nje poveljniki : osemdesetletni general Moitelle, major Lefebvre in nekov obrist-lajtenant Plunket, zgolj tujci, katerim do Avstrije ni bilo kar nič. Ti so bili sklenili prepustiti Francozom Ljubljano brez boja, še predno so jo ti zasedli. Le tega niso mogli ugeniti, kakd naj to storč, da hi bili varni svojih vojakov. Ko se je na Binkoštno soboto Macdonald bližal Ljubljani, poslal mu je Plunket glas, da se mu posadka poda; prosil ga je neki celd, naj le brž pride. Da bi se mu ne ustavljali njegovi vojaki, rekel jim je, naj pustč puške v mestu, in jih je z nekakšnim izgovorom odvedel iz mesta. Nekemu stotniku, ki se mu je nekaj krotovičil, zažugal je, da ga izroči sovražniku kot izdajalca. Takd Hormayrjevo poročilo, s katerim se pa ne ujema popolnoma zanesljivi dnevnik Zoisov; temveč vse kaže na to, da se je posadka le podala zaradi velike škode, ki bi jo trpela Ljubljana, ubranila pa bi se Francozov naposled venderle ne. Temu pritrjuje tudi Zoisovo pismo, ki ga je pisal jednemu svojih prijateljev prčcej nastopni dan: »Kar se tiče nas tu v Ljubljani, prebili smo nekaj prav bridkih dnij, sosebno 20., 21. in 22.; ko seje 22. opolnoči Grad podal in je izostal naskok, pri katerem bi bilo mesto mnogo trpelo.1)«
Vse kaže torej, da se je posadka podala Ljubljani na ljubo. Zgodilo se je to prav tisti dan, ko je nadvojvoda Karol prvič pri Aspernu užugal do takrat Še ne užuganega Napoleona.
Ko so Ljubljančani drugo jutro zvedeli, kaj se je zgodilo ponoči, nastala je po mestu nepopisna zmeda. Doslej so se vender še na
') Laib. Wochenblatt n. 315.
dejali po malem, da odžend sovražnika, sedaj pa jim je splavalo vse upanje po vodi. Oni odbor, ki se je mučil za silo sestaviti novo gosposko, zvrnil je v tej stiski vse skrbi na hromega Zoisa. Storili so to pač zatd, ker so videli, kakd Francozje čislajo Zoisa. Tudi Zois sam se je mesec dnij pozneje prepričal o tem prav sijajno. Z njega graščine Turn - Gallenstein pri sv. Križi na Dolenjskem so mu namreč njegovi ljudje poslali dva zavoja v Ljubljano. Prestregli pa so ju Francozje. Jeden zavoj je bil brez naslova. Francozje so ga odprli, pa ga zopet zapečatili in napisali nanj: »Eröffnet nach Kriegsgebrauch«, drugega zavoja pa. ki je imel Zoisov naslov, niti odprli niso, ampak so zapisali nanj: »uneröffnet aus Achtung für die Adresse«.
Na Zoisa je zvrnila torej ljubljanska gosposka vso skrb. Največ sivih las ji je delalo sedaj dnih 50.000 deležev kruha, mesä in vina, ki so jih zahtevali Francozje.
»Pa kaj sem mogel jaz storiti!« vzdihnil je Zois. »Rosenbüchel je bil tak, kakor bi bili razbojniki v njem, ves oplenjen — nobene stvarce ne na mestu . . . Vse teka zbegano semtcrtja ... K sreči je kuhar dober dečko, in Schulz in Santlerica (Zoisova služabnika) tudi nista izgubila glave. Dr. Repič *) jc jedini prijatelj, ki nam pomaga.«
Med 9. in 10. uro (dnč 23. majnika) so privedli ujeto posadko z Gradu, le častnike so pustili proste. Pred njimi je stopal Moitelle, ki se je ob jednajstih napotil k Macdonaldu, opoldne pa je prišel za trenutek tudi k Zoisu, pri katerem so se bili sešli škof, okrožni glavar, Alborghetti in župan Pogačnik, torej naj velja vnejši možjč v mestu. Kaj pa jih je prignalo k Zoisu ? Usoda nesrečnih brambovcev ! Sklenili so izprositi brambovcem življenje, toda Macdonald je bil neizprosen, češ, da bi bilo prizanašanje le v slab vzgled. Brambovci so se namreč käj malo menili za Napoleonov ukaz z dnč 14. majnika, in malokateri je zaradi tega položil orožje iz rok. Vender je izprosila ljubljanska gospoda vsaj 50 brambovcem življenje. Kaj pa se je zgodilo z drugimi, ni znano.
To opoldne je bilo pri Zoisu 46 gospodov pri kosilu, tudi Moitelle je bil med njimi. Popoldne so bili zopet najodličnejši meščani do večera pri Zoisu zaradi ostalih brambovcev, toda Zois je svetoval, naj pustč to stvar pri miru, sicer bode še hujša.
Ko se je podal Grad, bili so pač prebiti najhujši trenutki, a Čakalo je Ljubljančanov še mnogo hudih dnij, ki jim jih je napravljala rekvizicija, to se pravi preskrbovanje živeža in do malega vseh stvarij
') O tem srčnem moži bodemo še govorili.
za francosko vojsko. Toda preskrbeti jo je bilo težko, skoro nemogoče. V Ljubljani je pošel ves živež že takd do malega, da že prvi dan po kapitulaciji, ko je Ljubljančanom gotovo še gomazel ves prebiti strah po kostčh, perutnine ni bilo dobiti niti za generalovo kuhinjo. Francozje so morali zatd ukazati, naj se preiščejo vse ljubljanske hiše in naj se zapiše, koliko ima vsaka perutnine. Ko je general Macdonald, že dva dni po kapitulaciji, dnč 25. majnika, odpotoval iz Ljubljane, poslali so Zoisu namesto njega generala Privata v stanovanje, zeld izobraženega in učenega moža, ki je Zoisu izkazoval največje spoštovanje. Ta je Zoisu nasvetoval, naj molči o vsem, kar se godi in naj ne bode nič drugega nego pri rod o s lovec in fabri-kantl Če je Francoz nasvetoval kaj takega, godilo se je Ljubljan čanom pač hudo. In dnč 2. junija so z bobnom po Ljubljani razglašali, naj pač vsakdo rajši pogoltne vsako opazko o sedanjem razmerji, sicer bi moral naj ostrejšo kazen pripisati le samemu sebi.*)
Takd se je pričelo francosko gospodstvo leta 1809.
*) Fasc. m. +
Zimsko cvetje.
^rcčc in blagosti Pomlad mi rodila, Ko mi je ob čelo Mladolctje vila.
V srci mčni žene Od mraku do zore In od zörc, dokler Solnce grč za göre.
Pdmlad mi življenje Resno je pobralo, Vender mi je v zimi Cvetje Sc ostalo.
To je še jedino, Kar smem zvati svoje: Cvetje zimsko v srci, Cvetje — pesmi moje!
Rastislav.
Črtica iz sedanje dobe.
Spisala Marica.
obro, dobro!« klicalo je vse omizje ožjih prijateljev, »gospä Pavličeva nam mora käj povedati iz svojega življenja!«
»Ali kakö, če ne vem ničesar zanimljivcga?« brani se ona.
»Oh, vč, vč, prav lepo dogodbico vč iz dekliških let in pripoveduje jo celö jako mikavno!« deje nasmehoma gospod Pavlič.
»No, bodem pa pripovedovala, ali, gospoda — tista dogodbica ga nekoliko jezil*
»Oh, mene!« deje gospod Pavlič malomarno.
»Pripovedujte, pripovedujte!« kličejo prijatelji od vseh stranij.
»Dobro torej! — Godilo se je v lepem salonu, v čakalnici pri — zobnem zdravniku. Nemirno sem sedela na zelenem stolu, in grozno me je bolel zob. Dolgo sem čakala, slišati je bil iz zdravnikove sobe časih stok, prisiljen smeh, govor in ropot raznega zdravniškega orodja.
Zdajci pa se odprd vrata v čakalnico; lep in jako eleganten mladič vstopi.
Lahno se prikloni in mi sčde nasproti. Držala sem robec pred usti, ker me je zob bolel, in še vedno zrla v vrata na desni strani, vender ne več takö nestrpno in nepremično kakor prej: pogled mi je časih ušel na mojega tovariša.
Ko je bil vstopil, premeril me je vso zajedno z jednim pogledom, potem je vzel Danteja z mizice in malomarno listal po njem.
Ker se vrata na desni strani še niso odprla, odložil je Danteja in me opazoval natančneje, kadar nisem gledala na öno stran. S prirojenim ženskim čustvom sem spoznala, da mu prijam.
Oblečena sem bila v temno, preprosto, malone ubožno obleko, na glavi pa sem imela takov-le klobuček zvezan pod podbradkom, kakor jih nosijo navadno le gospč. Skoro mi je odleglo v zobu, zakaj mislila sem menj na bolečine. — Naposled se med vrati na desni strani venderle prikaže prijazni obraz zdravnikov. Hotela sem stopati, kär najlepše morem, ali čutila sem, da komaj prestavljam noge.
Rekel mi je, da je škoda zobu, rajši naj ga dam plombirati.
»Oh, gospä,« dejal mi je, »luknjast je že jako, zatö vam bode treba Še dolgo hoditi.«
Naredil je nekaj malega in dejal: »Pridite pojutrišnjem okolo šestih.«
»Pojutrišnjem okolo šestih,« ponovila sem glasno, da seje slišalo v sobo zraven dne. —
Prišla sem, in skoro za mano je došel tudi — on. Gledal me je takd ljubo, da se mi je kar srce topilo. Čakati sem morala zopet dolgo, a täkrat ni bilo predolgo.
Tudi dnega dnč je del samd nekaj bombaža v zob in mi prerokoval, da bode še dolgo takd.
»V četrtek ob tej uri«, dejal ie zdravnik.
»V četrtek ob tej uri«, ponovila sem glasno, da se je slišalo v čakalnico.
Naša rodbina je bila takrat prav na slabem, in jaz, dasi sem se trudila, venderle nisem dobila primernega posla. Kaj čudo, če sem noč in dan mislila le na svojega neznanca, ki me je gledal takd lepd, o katerem sem upala, da me otmč? Smejete se, in jaz se tudi smejem, ali takrat se izvestno nisem. Domä sem gledala le kisle obraze, kaj pak, da nisem imela nI jedne lepe ure.
Ne samd takov, če bi bil prišel ne vem kakšen, vesela bi ga bilal«
»Oh, ne govori takdl Toliko praktična nisi bila nikoli; reci rajši, da ti je ugajal tisti gizdalin,« ustavi jo soprog.
»Čudila sem se res že, kakd more lepa, mlada in izobražena deklica vzeti tolstega, preoblečenega kmeta, osobito, ako nima pravega tehtnega vzroka, ki je po mojem mnenji samd siromaštvo. Ne, takd daleč bi ne bila zašla, ali, Bog moj, če je mož izobražen, da ima nekaj duhä, dobro srce« . . .
»Oho, evo žene, prave žene! S povestjo dalje in nikar v stran!« kričč ji od vseh stranij.
»Slekla sem dno temno obleko in jo zamenjala s svetlosivo; snela sem s klobučka modre cvetice in jih nadomestila z živimi rožami ter takd zahajala v dni salon. In vselej je prišel tudi on. Od zdravnika je hodil za mano do doma, in tudi po dnevi sem ga že nekoli-kokrat ugledala pod okni.
Opazila sem, da mi ogleduje roke, toda mislila sem, da zatd, ker so mu všeč.
Ko sem bila zadnjič pri zdravniku, končal se je moj roman neusmiljeno in jako vsakdanje.
Skoro za mano vstopi on z nekovim tova'rišem. Menila sta se skrivnostno-tiho; zdajci pa se zopet odprd vrata na levi strani, in v sobo stopi moja součenka iz ljudskih šol, katere nisem več videla po
27*
šolskih letih. Mislila sem, da me že ne poznä, in tudi jaz sem se delala, kakor bi je ne bila spoznala. Ko se ji pa oči' privadijo somraku, pride vesela k meni.
»Oh, kakšen slučaj po tolikih letih, Jerala — kaj gospd ali še gospodičina?«
»Deklč, še vedno deklč,« odgovorim ji in se zardim.
»Opravljena si prav kakor gospä; lepa mlada gospä se izvestno zdiš vsakomur«, hiti zgovorna moja znanka.
Desna vrata se odpro, naglo jo pozdravim, ozrem se po njem, toda on, kakor da me ne vidi.
Ne vem, ali po nerodnosti ali kakd: priprla sem si krilo med vrati. Ko jih nekoliko odprem, začujem prav blizu vrat njegov glas: »Upal sem, da je — poročena!«
Triolet.

naročaj vzprejmi, sobica me tiha, In džli z mano zapuščeni mir, Razlij v sreč tolažlie in veselja vir,
V	naročaj vzprejmi. .sobica mc tiha! Naj semkaj se ne vseli šum, prepir,;^.
Ne čujejo naj stene tvoje vzdiha,
V	naročaj vzprejmi, sobica me tiha, In deli z mano zapuščeni mir.

Tam zunaj, veš, po belem sveti Obrazi lepi motijo glavč, Očcsca modra ča raj o sreč Tam zunaj, veš, po belem sveti.
In to nam čaših težko, težko dč, Da moramo ljubezni bol trpeti . . . Tam zunaj, veš, po belem sveti Obrazi lepi motijo glavč . . .
j. š.
Kan

c ij o n i.
antastiške podobe ve nekdanje, Kakd ljubd ste mi noči sladilc, Ko v sanjah o ljubezni hrepeneči Zemljö so misli moje zapustile In v novem svetu so mladostne sanje Topile v togi mi sreč in sreči. — -Zdaj ,verzi mi krepkd zveneči — Otroške sreče in boli glasovi — Budijo spet na tiste dni spomine — Oglašajo se kakor iz tujine; A vsi ognjeni čuti, srcu novi, Mladeuka, vlečejo me k tebi sami —; Kakd bi plaval xluh moj nad zvezdajni
Oh, v vsem trpljenji mojem, si ledena, Ledena kakor krasen kip boginje; In tdko sem te v sanjah zrl sinoči : Žarelo nad teboj uebd je sinje, Ob tebi cvela je pomUd zelena. Tedaj pa k zemlji splavajo cvetoči Tako sladkd pojoči Nebeški angelji'v sneženih haljah. In srce ti drhti v teh lepih glasih, Kot nikdar ni drhtelo v prejšnjih časih Izgubljajo,se pesmi v zračnih daljah... A spet ^o,. mi. .v (ljubečem srci vzklile, ? Da tvoje bi, mladenka, omeČile.
Trošan.
m
Tri dni ob Sprevi.
Spisal Jos. Mantuani. (Dalje.)
lasba je izvestno jedna najzanimljivejših. a tudi najstarejših ostalin narodnih v teh krajih. Da so Slovani radi popevali vedno in povsod, to je pri nas znana stvar. V vseh nadlogah je tolažila uboge trpine tam na severu, kjer so se borili s sovražnimi sosedi in s prirodnimi silami — le njih pesem. To so si ohranili do denašnjega dnč, in sicer ali neizpremenjeuo ali vsaj ne mnogo predrugačeno. Njih pesmi so še v starih tonovskih načinih; to se pravi, njih glasba ne poznä modernega »dura« in »mola«, temveč je diatoniška. Novi, dandanes rabljeni sistem je urejen šele od leta J721.; to je bilo delo Rameaujevo, ki je izdal tedaj svoj »Traitč de T harmonie«. Zatd se tudi misli, da so slovanske, osobito severnoslovanske, pesmi zložene v molovem načinu, ker se glasč nekamo tožno. A znak tega petja je stara diatonika, ne naš mol. —
Lužičani imajo še dandanes dvojno glasbo: petje in glasbo za godala. Petje se loči po svojem namenu v närodno-posvetno in cerkveno. Zgodovinska izkušnja nas uči, da se je närodno petje vedno naslanjalo ob nabožno; osobito so Slovani radi popevali pri svojih praznikih, prirejenih bogovom v čast. Ostalin sicer nimamo razven že omenjene pesmi sv. Vaclava »Hospodyne pomiluj ny«; tudi nahajamo pri latinskih analistih izredno malo podatkov o petji.
Cerkvene pesmi so bile zeld razširjene med ljudstvom; posamezne so raztreseno natisnjene po katekizmih in molitvenikih, katere smo večinoma že navedli; takd n. pr. pri Praetor i j i, Astovu, Matthaiji, Wawerji, SwStliku; v cerkvenih in šolskih knjigah Kilian o v i h, Golianovih, H a n č k o v i h in osobito v kancijonalu Wal-do ve m z naslovom: »Spdwawa Jezusowa Winca« (leta 1787.) Od tedaj so se množile izdaje; žal, da ta zanimljiva stran še ni preiskana ali preiskava vsaj ne še dovršena. Kadar nam bodo dostopne izvrstne preiskave na tem polji prof. Konrada v Taboru in prof. dr. O. Hostinskega v Pragi, imeli bodemo i za te kraje izborne pomočke za primerjanje. — Zbirko närodnih pesmij Smolerja in Haupta ,sem že omenil. Tukaj naj le navedem njih razne vrste, katere rabi närod zavčdno ob gotovih časih in posebnih prilikah. Te vrste so :
1.	Pšezpolna ali pšezpola (prekopoljske pesmi). Vsebina je romantiška in elegiška.
2.	Rončky (odstavski, kitice; od besede »rono« stavek); pojd se pri plesu, in sicer ob odmorih.
3.	Reje (plesne pesmi); pojd se med plesom.
4.	Wuženenja (krožne pesmi); pojd se v družbi deklic in mla-deničev.
5.	Kwasne s p j e wy (ženitninske pesmi).
6.	Stonanje (prosjaške). Dandanes vedno bolj ginejo. Če kdo v vasi kolje ali kruh peče, pride nekaj vaščanov, pojoč täko pesem; dotičnik jim da bodisi hleb kruha ali nekaj klobas.
7.	PodkhyrluŠje (legende, katere se pojd). Te so, kar je pristnih, najbolj zanimljive in tudi najstarejše. Vsebina je pri pristnih biblijska, pri drugih, narejenih po tem vzorci, naslanja se na življenje svetnikov ali sploh na versko življenje.
Beseda sama ni.drugega nego grški ^upis Diskov; pri starih pesmih se je navadno pritikalo ob konci: Kyrie eleison. Že večkrat napominjana pesem »Ilospodyne« i. t. d. sklepa vsako kitico s to prošnjo. Zatd tudi ime: Podhyrlušje: to so pesmi, ki imajo pod vsako kitico to besedo. Pozneje se je refren tudi izpremenil; n. pr. Aieluja; še pozneje se je tudi popolnoma opustil. Tukaj si ne morem kaj, da ne bi opazil kratke in ob sebi zeld zverižene beležke T h i e t-marjeve, katera nam svedoči več stvarij: i. kakd poročajo nemški kronisti, 2. da so nemški duhovniki tudi s petjem delovali pri pokr-ščevanji ali »izpreobračanji« Slovanov in 3. da je bilo nedvojbeno ime teh nabožnih pesmij že takrat rabno. —
Thietmar pravi, (pišoč o škofu Bo son u merseburškem, katerega smo že omenili) v svojem »Chronicon« II., gl. 23. (Monum. Germ. Script. III., str. 755) doslovno: »Hic ut sibi commissos eo facilius instrueret, sclavonica scripserat verba et eos Kirieleison cantare ro-gavit, exponens eis huius utilitatem. Qui vecordes hoc in malum irri-sorie mutabant ukrivolsa, quod nostra lingua dicitur: aeleri stat in fruetetum, dicentes, sie locutus est Boso, cum ille aliter dixerit. *)« S tem izrazom so se mnogo ukvarjali, osobito temeljiti nemški učenjaki, ne
1) »Da sebi izročene lože poučava, pisal je v slovanskem jeziku in jih prosil, naj pojd Kirieeleison, k a/a vši jim korist tega popevanja; oni pa so hudobnega srca to za-smehujč slabo predrugačili v ukrivolsa, kar sldve v našem jeziku: jelša stoji v grmovji, češ, takd je govoril Boso; dasi je rekel drugače.« — Ukrivolsa u (= v) -f- kri grm, v Luiicah še dan danes kefk) -}- volsa (= olša, = jelša), torej: »v grmu jelša«.
da bi bili dospeli do povoljnega zaključka. Če pa primerjamo — in to nam je tukaj prvo — ta izraz dnemu g6ri navedenemu »podkhyr-lušje«, ne more nam biti dvojbeno, da sta v zvezi in da se je to ohranilo v drugačni obliki do denašnjega dnč in da ni bilo treba ni-kakeršne hudomušnosti pri tvorjenji tega izraza, kakor jo podtika škof Thietmar vernikom slovanskim.
Najpopolnejša zbirka teh pesmij je že omenjena knjiga Smolerja in Haupta; prvi del je izšel leta 1841. (ne 1842., kakor trdita Pipin in Spasovič), drugi pa leta 1843. v Grimi. Novejše raziskave Hdr-nikove in sosebno Černega so izdatno spopolnile to närodno blagd; vender moramo reči, da ima ta obsežna knjiga *) blagä vseh vrst in da je zasluga Smolerjeva (Haupt je dal le nemški prevod) za zbiranje tega blagä tem večja, Čim bolj dandanes te pesmi ginejo med ljudstvom. Smoler je ohranil v tej zbirki še 525 pesmij, večinoma z na-pevi, dočim je dandanes že marsikatera izginila. Toliko o petji. —
Glasba za godala ponehava čimdalje bolj, osobito domača glasba. Dandanes rabijo v obče godala, kakeršna so sploh v navadi po vsi moderni Evropi. Nahajamo gosli (huslje), klarinet (piščel), bas (tromblje, dundry), trobento (truba) in rog (rožk). Le v gorenjih Lužicah so se baje še ohranila nekatera stara godala: gosli (husla, loči se od huselj) s samd tremi strunami, potem pihalo, podobno klarinetu, z imenom ta raka wa; pihala na meh, in to večje, slove kozo 1, in manjše mjechawa. Čuvaji rabijo še v obče rog. Godba pri plesu je po-največ oskromna, sestavljen pa je »orkester« le od sedaj navadnih glasbil.
Närodno petje jc dandanes jedina närodna glasba. Dasi imajo v Ljubnowu in tudi po drugih večjih krajih pevska društva, gojč närodno petje po vasčh še vedno največ dekleta — torej zopet ženstvo. Vaščanke si izberd v petji dobro izvežbano voditeljico; to je »kan-torka«, ki ohrani svoje dostojanstvo, dokler se ne omoži ali umrje. Le v tem slučaji si izvolijo novo. Takd grč närodna tradicija v närodni pesmi od rodu do rodu, in le takd je bilo mogoče ohraniti toliko sa-mosvojstva v teh krajih.
V umetnem petji poučujejo i kantorji i učitelji pri posameznih cerkvah in v šolah; tudi — večinoma nemška — pevska društva gojč umetnost v glasbi; da s tem propada närodnost, lahko je umevno. — Närodno petje sem čul le jedenkrat od mladeničev v krčmi, toda ne baš najboljšega.
>) Prvi del ima XVI -f- 392, drugi del XII -j- 332 stranij v 40.
Tujcu je sploh zeld težko kaj zvedeti ali videti, kar se tiče narodnega življenja; ljudje so resni, molčeči, oprezni. O svojih domačih starih navadah ne govorč, ker se bojč, da bi jih kdo ne zasmehoval. To se je pripetilo že čestokrat, in psihološka posledica temu je skrivanje in utajevanje svetinj pristne svoje prosvete, katera se jim v blesku moderne vidi preoskromna; na drugi strani pa učinja isto početje, da se dan na dan bolj modernizujejo. Reči smemo, da so po svoji narodnosti in omiki dvoživci: med sabo vedno Slovani, vpričo tujca zanimljiv narodič, a brez prave izpovesti.
Tega sem se uveril, ko sem drugi dan, poslovivši se od prijaz-nega pastorja in malinarja, stopil v čoln, da se odpeljem še bolj proti severu. Brodnik je bil resen in tih; izbral ga je pastor sam kot dobrega in veščega. To posredovanje pastorjevo mi je izposlovalo pri moži nekaj več zaupnosti in »zgovornosti«, nego so je navadno deležni drugi tujci. Vozila sva se tri ure daleč; v tem času se mi je uredil in razjasnil vtisek, kakeršnega sem dobil o ljudstvu. Če vidi človek vse posamične faktorje, na katere se oslanja življenje in gibanje prebivalstva, če vidi prirodo in vse druge okolnosti, tedaj šele mu je možno umeti značaj prebivalcev. Mi nismo vajeni takega razmerja in tako razkrajnih zahtev prirodinih kakor naši bratje ob Sprevi. Nekakšno sličnost, a v nasprotnem zmislu, upal bi si iskati pri naših Kraševcih: tem je napovedala boj burja, in vsa opreznost in profi-laktika je naperjena proti temu sovražniku človeške pridnosti; takd je Lužičan ob Sprevi v boji z vodo; voda ga obkolja od vseh stranij.
(Konec prihodujič.)
Evropski mednarodni čas.
Spisal prof. dr. Simon Šubic.
vet začenja biti človeku preozek in čas prepočasen l Kje so tisti časi, ko so se vozili naši prcdnjiki s kočijami od mesta do mesta, toliko dnij in' tednov daleč! Prešla je sedaj malone vsa razdalja. Zunanja mesta in tuje dežele, vse se je, dejal bi, približalo naši domovini; takd hitro vozi železnica, kakor da se je skrčil široki prostor!
In česa ne uganja elektrika po telegrafu!
Če brzojaviš iz Peter-
burga ob jedni uri popoldne, prejme tvoj prijatelj v Londonu tvoje poročilo že ob j e d n a j s t i h d o p o 1 d n e 1
Kam kaže to? Ali je čas začaran, ali se svet ali solnce vrti počasneje, ali se mešajo ure? Na videz vse skupaj, dejanski pa izvirajo takšna nasprotja iz raznih dotičnih hitrostij, s katerimi občuje človek dandanes z zunanjimi deželami. Elektrika se pretaka hitro kakor svetloba po telegrafnih vezčh. Kolikor ona prehiti solnce na poti do večernega kraja, toliko — po krajevnem času štetih — ur pred solncem dospč telegrafno poročilo do zunanjega kraja, toliko prej, nego je kazala ura domačega mesta, iz katerega se je odposlal telegram.
Vsakih 24 ur pripelje neutrudno solnce svoj dan okolo svetä. Obseg sveta pa se deli na 360 zemljepisnih stopinj. Solnce prehodi torej vsako uro 15 zemljepisnih stopinj. Dve mesti, ki stojita na poti od jutra proti večeru za 15 zemljepisnih stopinj vsaksebi, imata cčlo uro narazen svoj krajevni poldan. Od Peterburga do Londona je 30 ali dvakrat 15 zemljepisnih stopinj, torej hodi pol-dansko solnce dve celi uri od Peterburga do Londona. Prav tedaj, ko je v Peterburgu poldne, kaže ura v Londonu šele deset. — Zlata Praga je malone na sredi med Peterburgom in Londonom. Le nekaj malega — okolo 30 zemljepisnih minut — pomaknjena je iz srede proti Londonu. Da stoji prav na sredi, imela bi poldan takrat, ko kaže ura v Peterburgu na jedno, v Londonu pa jednajsto uro; dejanski pa je tedaj v Pragi še dve minuti menj nego poldne. — Gradec je po takšni zemljepisni meri malone toliko bliže Peterburgu, kolikor je Praga bliže Londonu, torej imamo v Gradci kaki dve minuti čez poldne, ko je v Peterburgu ura že jedna čez poldne. Iz tega se vidi, da kažejo ure v Gradci in v Pragi kake štiri minute vsaksebi. V Gradci je malone štiri minute prej poldne nego v Pragi, to je, krajevni čas v Gradci in v Pragi imata štiri minute razločka.
Dolgo še ni, odkar smo imeli na naših avstrijskih železnicah, razven na ogerskih, praški čas. Včlika graška ura, stoječa na urskem stolpu na gradu, kazala je krajevni čas, kolodvorska ura pa praški čas. Uri sta bili za štiri minute vsaksebi; domača je prehitevala štiri minute. Gredč po mestnem mostu čez Muro, pogle-davali smo na urski stolp na gradu in se tolažili, da pač ne zamudimo železniškega vlaka, češ, saj je še dosti časa, kolodvorska ura zakesneva za Štiri minute. — Na ogerskih železnicah je bil uveden v tisti dobi budimpeštanski Čas. Kdor se je vozil po železnici z Dunaja v Budim -Pešto, njemu ni zadoščal krajevni dunajski čas. Žepno uro si je moral prčcej na Dunaji naravnati po kolodvorskem praškem času, da se je včdel odpeljati. Ali to mu je ugajalo kaj malo časa.
Toliko da je prestopil z vlakom bližnjo ogersko mejo pri Požunu, že je zapazil, da se ondotne in sploh ogerske ure na kolodvorih ne ujemajo več z njegovo. Ogerske ure so prehitevale. Zopet je moral pomekniti kazalec žepne ure za toliko naprej, kolikor prej ima Budim-Pešta prej poldne nego Praga. Takšnega popravljanja ni bilo ne konca ne kraja.
Lahko se torej vidi, koliko sitnostij in zadržkov provzročuje razloček med urami potniku, ki se vozi po železnicah od dežele do dežele. Skoro bi moral nositi v žepu poseben zapisnik o vsakodobnih razlikah med urami po železnicah in po trgih in mestih! Najsi jc imel v žepu uro, dobro, da je urar nima boljše na prodajo, vse ni pomagalo, na vsaki zunanji meji ga je ostavil prejšnji čas, in skrbeti mu je bilo vsako ped, da ne i zgreši' ondu veljavnega časa! Tolika je bila zmeda med železniškimi in med krajevnimi urami, da je ni bilo mdči vselej odpraviti. Ta je zamudil vlak, dni svoj posel — zavedle so oba ure na trgu in na kolodvoru. Kar pa dela v trgovskem življenji sitne zmede, utegne provzročati veliko škodo ob nenadejanih izpremembah železniškega voznega redü. Käj takega se utegne najlože pripetiti ob naglem oboroževanji in prevažanji vojakov. Sosebno, kadar preti vojska, ne vprašajo železnice kär nič po trgovskih potrebah, in zdajci se prevrne ves navadni red železniške vožnje; vojska si osvoji' železnico, dokler se ne prepeljejo vojaki in vojne potrebščine. —
Kakd usodna bi bila lahko vsi vožnji sleharna zmota o uri! Zatd so železniške uprave od nekdaj štele čas ali ure po krajevni uri stolnega mesta svojega upravnega okoliša, ne gledč na to, kakd každ ure drugih mest in trgov njih območja. Čas izbranega stolnega mesta so jemali za podlago, da so preračunjavali uro, ob kateri vsak vlak dospl v namenjeno mesto, ob kateri se odpelji s postaje in kje in obkorej se srečaj z drugim vlakom.
V takem voznem redu, osnovanem na podlagi stolnomestne ure, ujema se na kolodvorih vsega okoliša, za katerega je vozni red pre-računjan, uro z uro brez razločka, ne gledč na čas, katerega každ krajevne tržne ali mestne ure. Takd so si ustanovile železniške uprave svoj zanesljivi čas za samosvoje opravke. Kakor smo že omenili, osnovale so avstrijske železniške družbe svoje vozne rede na podlagi praške ure. Po Nemčiji pa se je ravnal vozni red po uri posamičnih veljavnih mest, tukaj n pr. po uri v Berlinu, ondu po uri v Monako vem i. t. d.
Ali s tem časom, prikladnim notranjemu poslovanju in vojaškim potrebam, pa drugemu občinstvu le še ni bilo dosti ustreženo; zakaj
vsakdo bi bil rad vedel, obkorej po njega domači uri odhajajo in prihajajo vlaki. Ustregle so železniške uprave tudi tem željam potujočega občinstva in so po svoji temeljni osnovi preračunjale vozni red za vsako posebno mesto po njega domači uri ali po krajevnem času. Imele so torej železniške uprave po dva vozna reda: prvega, jednotnega za samosvoje potrebe, drugega, razcepljenega za občinstvo.
Gledč na vsakovrstne omenjene težave, iskale so uprave bistvene rešitve iz takih neprilik. Vpraševale so učenjake, zlasti astronome ter jih prosile svčta, kakd bi si pomagale, ne da bi se nenadoma ujele v nove zanjke. Toda učenjak ima vedno käj pomislekov. Komu ni znano, kakd so astronomi, da bi poravnali razloček med rednim tekom dobre ure in med nekoliko nerednim solnčnim ali zemeljskim gibanjem (po katerem je posneto časovno merjenje), izumili nekovo umišljeno solnce srednjega teka! Solnčnim uram so torej pristavljali takd zvane »solnČne jednačbe« s števili, ki so kazala, koliko je v tem ali dnem letnem času solnčni poldah s p r e d i ali z a d i za poldnem srednjega solnca ali prav grcdoČe tržne ure. Kaj je bilo torej storiti, ko so prometne potrebe silile na to, da bi se närodje v dejanskem Življenji odrekli takim natančnostim, da bi pa venderle ne pogrešali prave podlage solnčnemu časomerju?
DoČim so se učenjaki pravdali in ugibali to in dno, kakd bi ustregli potrebam dejanskega življenja, ne da bi se pregrešili zoper znanstveno časomerje, uvedle so ameriške železniške uprave praktične nasvete nekaterih menj pomišljujočih zvezdoznancev.
Dežele severoameriških držav so preprežene z železnicami, katere se raztezajo — če gledamo na njih tire vzporedno s solnčnim pdtem — od atlantskega do Tihega morja. Če merimo razdaljo po tem poti, naštejemo od Novega Jorka do S. Frančiška v Kaliforniji blizu 45 zemljepisnih stopinj. Po tej razdalji, katera znaša, ne da bi šteli ovinkov — kakih 675 zemljepisnih milj ali nad 5060 km, drdrajo nenavadno hitro vlaki preko razsežnih pragozdov in visokih snežnikov. Zlasti tri društva se delč med železnice te ogromne daljine. Čim večje pa so daljine po železnicah, tem večji je razloček med krajevnimi urami ob njih tiru in sosebno na koncčh, kjer se stikajo druga z drugo. Koliko tožba, koliko prepira so prebili njih upravniki, predno so spoznali, da takd ne more več dalje! »Poravnajmo časovne razločke!« dejali so; ali kakd, to je bilo nekaj drugega. Na taki dalji, po kateri hodi solnce dolge tri ure, ker znaša razdalja okolo 45 ali trikrat 15 zemljepisnih stopinj, ni možno zahtevati, da bi kazale ure novojorške ob tistem času poldne kakor v S. Frančišku!
Takih težav so se odkrižali s tem, da so razdelili daljino, široko 45 zemljepisnih stopinj, na tri oddelke. Vsak oddelek se razteza 15 zemljepisnih stopinj med jutrom in večerom. Vsakega teh treh oddelkov obhodi solnce v jedni uri. Za vsak oddelek veljaj tisti solnčni Čas, katerega ima od nekdaj sreda dotičnega oddelka na svoji uri. Drugače povedano: krajevni čas mesta na sredi dotičnega oddelka veljaj za vse ure tega oddelka. Po vseh mestih in kolodvorih istega oddelka naj každ časomeri v tistem trenutku povsod jednak čas ali jednako uro, in sicer tisto, katero je že imelo mesto v sredini tega oddelka, predno se je še uvedlo novo öasomerje.
Sreda takega pasu, širokega 15 zemljepisnih stopinj, ostane pri svojem navadnem času, kakor ga je prej ondu kazala dobra ura; od srede proti njegovim mejam pa se delajo razločki med starim in novim časom, kateri prihajajo tem večji, čim bliže je kraj ob meji. Na obeh strančh znaša razloček od srede do meje pol ure. Prav na mejah, kjer se dotikata našega pasu sosedna oddelka, je torej na urah cčlo uro razločka med jutranjo in večerno mejo pasu. — Dokler kdo potuje po takem oddelku, ni mu treba premikati kazalca na svoji uri, zakaj povsod po jednem oddelku se ujemajo ure, kar jih grč prav.
Taki oddelki sveta, razdeljenega na zaporedne pasove, merijo med jutrom in večerom po 15 zemljepisnih stopinj ali po 225 zemljepisnih milj ali okolo 1686 km. Prav toliko širino pa obhodi solnce vsako uro; torej utegnemo te oddelke imenovati »urske pasove«. Okolo in okolo zemlje hodi solnce 24 ur, torej razpada po novem časomerji zemeljski obod na 24 urskih pasov.
Odkar so ameriške železnice uvedle čas urskih pasov, popravi se na poti, dolgi 5060 km, iz Novega Jorka v S. Francisko ura samd dvakrat. Iz početka grč ura tistega meščana, ki prebiva v Novem Jorku, prav po uri železne ceste dolgih 225 zemljepisnih milj ali 1686 km daleč proti zapadu. Na tej večerni meji novojorškega pasu pa se jenja novojorški čas, in pričnč se čas nastopnega pasu, ki ima poldan cčlo uro pozneje. Na tej meji se pomakne torej kazalec žepne ure za cčlo uro nazaj. Potem kaže žepna ura na vsi poti daljnih 1686 km proti večeru zopet prav s kolodvorskimi urami. Na večernem kraji tega pasu pa se že začnč za jedno uro poznejši čas S. Frančiška, zatd se še na tej meji pomakne kazalec za jedno uro nazaj, pa je konec vseh skrbij.
(Konec prihodnjič.)

Očetov greh.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
IX.
riindvajset let je minilo po teh dogodkih.
V nedeljo je, in krasno pomladno vreme vabi tisoče Dunajčanov v njih Prater, kjer se raztresa in kratkočasi živahna množica od drevoreda do drevoreda, od krčme do kavarne, tam ob ježi na vrtiljaku, tu ob vedno jednakih dovtipih v vezani in nevezani besedi po raznih gledaliških lopah; tam zopet strmeča v leve, tigre in kače v zverinjakih, tu pred odri indijskih ali domaČih čarovnikov.
V teh prostorih tudi slovenskega študenta ni pogrešati. Tedaj seveda, ko se je vršil ta oddelek naše povesti, tedaj društveno življenje med vseučiliščniki slovenske närodnosti ni bilo toliko razvito, kakor je dandanes; ampak družbe štirih ali petih somišljenikov, ki so imeli stalno krčmo in kavarno in tudi redne skupne izlete v mestno okolico, bile so pogoste in so nadomeščale ali bolje — pripravljale pot poznejši širši društveni organizaciji.
Okolo bele okrogle mize na velikem vrtu tretje kavarne v Pratru poseda tudi danes taka petorica v veselem, živahnem razgovoru, ki se skokoma dotika najraznovrstnejših predmetov. Od dovtipov tega ali dnega profesorja, ki so jih slišali med tednom, prehajajo na pereča politiška vprašanja in tu ostro in neusmiljeno kritikujejo razmerje v ožji slovenski domovini; potem pa so takoj zopet pri svojih instruk-cijah, katere treba zvršiti vsak dan, da si služijo drobiž za živež in študije. Od tu preskoči razgovor na deklice in ljubice, na policaje in hišnike, potem pa KoČevar, ki ponuja svojo igro od mize do mize, ali Italijan, ki je tedaj še prodajal sir in klobase od stola do stola, zvedeta zopet posredno v nov tir vprašanja in odgovore.
Dasi je danes mnogo ljudstva tu, ostala je slučajno sosedna miza doslej prazna. Naša petorica pa je ravno uglobljena v oprezno raz-iskavanje in odvijanje treh Kočevarjevih številk, katere je potegnil jeden izmed njih na stavo, kär pristopijo tudi k sosedni prazni mizi trije novi gostje: postaren gospod in dve gospodičini. Jedna šteje morda komaj petnajst ali šestnajst let in je na prvi pogled očito hčerka gospodova ; druga pa je morda za polovico starejša in dasi je opravljena
elegantno kakor öna ter je gorša od mlajše, vender je videti, da ni v ožji rodbinski niti stanovski zvezi z drugima dvema.
Trije naših študentov se obrnejo in zvedavo ogledujejo sosede, dočim ostala dva dražita Kočevarja.
»Guvernanta!« deje jeden prvih treh, ki slovi kot poseben po-znavatelj ženstva.
»Pa lepa je!« pristavi drugi in se obrne kakor njegov tovariš zopet h Kočevarjevi košari.
Govorila sta slovenski in potihoma, da ju sosedni gostje niso mogli slišati. Tretji izmed njih pa ne more obrniti očij od ljubeznive deklice, ki mu sedi ravno nasproti in o kateri je izrekel prejšnji po-znavatelj, da je — guvernanta.
»Oho, Janez!« oglasi se zdajci jeden tovarišev preko mize; »kaj si se zagledal v to le krasno plavolasko?«
Ogovorjenec se vzdrami in ga hoče nejevoljno zavrniti; ali v tem osupne vsa petorica, ki ima sedaj vseh svojih deset očij uprtih v sosedno družbo in zlasti v lepo deklico: zakaj dna plavolaska, kakor jo je nazval zadnji govornik, ozrč se ob prvih slovenskih besedah začudena in z nekakšnim veselim izrazom na lici po študentih, a pri dni zbadljivi opomnji, ki je letela na nje najiskrenejšega Častilca, zardi se v lice in se obrne na pol nejevoljno, na pol nasmehoma od njih.
»Slovenka je!« šepnejo mladi možjč malone vsi zajedno; »razumela nas je!«
»Da, da, tebe in tvojo neotesanost!« razjezi se Janez.
Razgovor mladih ljudij se sedaj popolnoma izpremeni; zavedajo se, da vsaj jedna oseba pri sosedni mizi umeje njih jezik, in kakor so sicer preščmi in nagli v kritiki in sodbi, takd tesni, oprezni in tudi okorni so ob vtisku, da je blizu njih deklica, vsekakor izobražena, ki umeje njih jezik, ki je morda njih rojakinja in si utegne o njih samih napraviti sodbo in sliko iz njih govora. To čustvo obhaja vse mlade ljudi, osobito moške, ki se niso še vzpeli do gotovega koraka med svetom, njim dosihdob kolikor toliko tujim.
Pogostoma gledajo na sosede; »poznavatelj ženstva« izkuša uprizoriti pristno koketovanje, a zaman. Jedini Janez je takd srečen, da ujame jeden pogled plavolaske, menda samd zaradi dne prve opomnje tovariševe. In dasi ga vidi sam predobro, vender ga pod mizo od desne in leve strani suneta dva tovariša, da ga opozorita na to iz-rednost.
Trem se vidi položaj predolgočasen, in zatd silijo na odhod; Janez in njega desni sosed pa se branita.
»Aha! Ta bode danes silil za njo!» deje »poznavatelj ženstva« kiniški.
»Kaj tebi do tega?« zavrne ga Janez.
»Prav nič! Pojdimo, pojdimo 1« veH dni, in še dva odideta za njim; Janez in njega sosed pa ostaneta.
»Slušaj, Mato! Zvedeti moram še nocoj, kdo in odkod je ta deklica 1« reče dni.
»Sediva k njim! Starec se mi ne vidi käj osoren, in — pojdiva se opravičit — morda je starec tudi naš rojak ?« nasmeje se Mato.
»Ne, ne, nikakor ne! Nemec je ali käj takega! Pa pojdiva za njimi, da le pozvem, kje stanujejo, potem —«
»No — potem bodeš pa kär pisal?« poroga se Mato.
»Čemu se šališ ? Ti ne veš, kakd čudno mi je pri srci, ako gledam to deklico!«
Dejal je to takd sanjavo, da je dni osupnil.
Nekaj časa molčita, in Mato se zopet nekolikokrat ozrč na sosede.
»Čuj!« izpregovon' hipoma, »pa ne smej se! Ko bi ta deklica ne bila takd lepa, dejal bi, da ti je malone podobna!«
Janez se nasmehne, toda ne odgovori ničesar; zakaj sosedje ravnokar vstajajo, in naša dva znanca vestno nastopita svoj pot za njimi.
To je pač običaj v velikih mestih, in postarni gospod z družicama vred je bil menda že vajen takim prizorom. Zapazili so vsi skoro, da hodita študenta za njimi, in razven nekaterih tihih nejevoljnih opazek starega gospoda in dökaj medsebojnih nasmehov obeh deklic to zasledovanje ni provzročilo nič hujšega.
Prijatelja ostajata vedno takö blizu, da jih ne izgubita, vender pa takö daleč, da jim nista nadležna.
Mrak lega na zemljo, in množica Pratrovih posetnikov vrč nazaj v mesto.
»Mato!« deje zdajci Janez; »meni se zdi, da mi je to denašnje srečanje usodno! Ta ženska — ta ženska 1«
»Ti si sanjači Kdo vč, kaj tiči za njo l«
»Nikar ne govori takö! Nekaj skrivnostnega me tira k nji, nekaj neumevnega! Morda je to ljubezen, o kateri čitamo, pa sedaj sam ne vem. Veš, da še nisem bil zaljubljen kakor vi drugi in da ne iščem ženskih vzorov. Preokoren, preneroden sem za takov posel; ali tukaj mi je pot pretekel takov vzor!«
Prepričevalna moč teh oskromno izgovorjenih besed zaduši tovarišu vsak ugovor, vsak zasmeh.
»Lepa je!« reče, ker misli, da mora pač kaj ziniti, in s tem le ponovi, kar je izustil že prej. —
Oba dijaka sta modroslovca, družnika izza gimnazijskih let in skoro najožja rojaka; saj sta fari, kjer sta se porodila, sosedni. Veliki, nekamo sloki Janez, bledi, črnooki mladenič, to je Janez Kačon, jedinec, ki se je porodil na Kačonovini, odkar tam gospodarita naša stara dva znanca, Janez in Jerica.
Zakaj sta ga poslala v šole?
Na Kačonovini je šlo nizdolu; nikdo ni znal, zakaj, a da je bilo takd, vedel je vsakdo. Govorilo se je. da je mladi gospodar napravil dolg in da je za prvim prišel drugi, da sta se sčasoma stari Tomaž in mati Barba vknjižila za živež in poboljšek, da je takisto storila žena Jerica in da je Nežika morala tožiti za svojo doto. Janez je posedal dlje v Štrukljevi krčmi v Kompolji, nego je bilo koristno, in klel in zabavljal na železno cesto, ki teče sedaj za Savo in je pogoltnila ves zaslužek, kar ga je imel kmet doslej tukaj ob včliki cesti. Ako ni spravil o pravem času send s travnikov, če mu je plevel prerasel krompir in prosd, ako mu je birič potrkal na vrata zaradi dolžnih obrestij ali davkov — vsega je bila kriva le železnica. Godrnjanje in očitanje očeta in matere ga je razljutilo do skrajnosti, in dobrota in potrpežljivost ženina ga je takisto razkačila
Vrhu tega ga je obšla pobožnost; namreč pobožnost v tem zmislu, da ni zamujal službe božje in da se je izpovedaval vsake kvatre. Vender pa je pil in preklinjal kakor najbrezbožnejši meŠetar, in če se mu je prav zljubilo, pretepa val je tudi ženo.
Otroka sta imela jedinega Janeza, in ko je ta odrasel, sklenil je oče hipoma, da mora v šole, da mora biti »gospod«. Toliko je imel, da se sin lahko izšola, potem pa bode dni skrbel za roditelje, ako bi bilo treba.
Mladi Kačon se je pridno učil; toda ko je prišlo do tega, da bi šel v duhovniški stan, da bi bil pravi »gospod«, kakor si ga je mislil oče, tedaj je mladi Janez odrekel pokorščino.
»Na Dunaj pojdem!« dejal je, in ž njim vred je takisto sklenil njega prijatelj in sošolec Mato. Čudno je le bilo, da se Kačon ni dolgo ustavljal tej sinovi nameri; mati Jerica pa je pač imela več strogih besed in solza. Stara dva, Tomaž in Barba, sta že počivala v hladni zemlji; torej nista imela več besede.
Mladi student je odšel na Dunaj in dobival z doma, kolikor so mu mogli pošiljati; oče pa je dalje pil in lenušil ter gostobesedno hvalo pel svojemu sinu, ki bode kdaj še käj več, nego je domači župnik.
Sedaj tudi ni bil pobožen v gorenjem zmislu, ampak k maši in izpovedi je hodil, kadar se ni bilo moči izogniti. Gospodarstvo pa prihaja vedno slabše. Sin je že četrto leto na Dunaji in sam zasluži z lekcijami toliko, da ne potrebuje domače pomoči; a oče pričakuje, da ga bode skoro že sin podpiral. Sedaj ni več kdnj nI volov na Kačonovini; dve kravi in nekoliko ovac, to je vse. Travniki in njive so odprodane, gozd je izsekan, in streha na hiši kaže svoja rebra.
Mladi student se ne mudi rad delj časa domd; vsako leto prihaja za nekaj dnij na Kačonovino, toda kar vidi tu, nikakor ni, da bi ga vabilo in držalo. In tudi spomini na minula leta so jednaki; on je nadarjen in nepokvarjen, in v srci mu gori dni čisti idejalizem, ki se zaseje časih tja kakor redka cvetica na goli svet, da ne znamo, odkod je prišlo seme in kakšne moči so ga spravile v rast in cvet. Kar pa mora Janez gledati Časih domä, to se mu studi, in zatd grč zopet svoj poti
Spominja se sicer, da je bila tu nekoč blaginja, a zakaj je sedaj drugače, zakaj vse prepada, o tem neče premišljati in nikogar neče obsojati. Plemenita nrav mu brani takšne misli.
In vender je njemu usojeno, da bode mučenik za — očetov greh! —
(Dalje prihodnjič.)
Graščine in hiše rodovine Valvasorjeve na
Kranjskem.
Spisal P. pl. Radics.
Rodovina baronov Valvasorjev, ki je bila od srede 16. stoletja do začetka našega stoletjal) naseljena na Kranjskem in nam je dala jednega najslavnejših mdž naše domovine, slovečega Ivana Vajkarda barona Valvasorja, imela je na Kranjskem precej graščin, posestev in drugačnih döber, dalje tudi nekaj hiš, o katerih skupaj naj poskusimo na podlagi različnih virov priobčiti pregledno poročilo.
V navedeni dobi nahajamo osemnajst graščin in posestev zunaj na kmetih in štiri hiše v mestih Ljubljani in Krškem, ki so bile svojina rečene plemenitaške rodovine. Podatke za ta posestva smo nabrali nekaj v registraturi kranjske deželne deske pri c. kr; deželnem sodišči ljub
l) Sematizem za Kranjsko leta i8u8., rubrika »Weltlicher Adel« v licejalni knjižnici ljubljanski.
ljanskem, nekaj v registraturi mesta ljubljanskega, nekaj pa tudi v Valvasorjevem delu ^Ehre des Herzogthums Krain*.
*
* *
Izmed obeh bratrancev Hijeronima in Ivana Baptista Valvasorja, ki sta se okolo leta 1550. iz Bergamaska priselila na Kranjsko in Spodnje Štajersko, kupil je Ivan Baptist Valvasor, »der Windischen, Crabatischen und Meergrenzen Ober - Proviandmeister *, leta 1562. grad Med i j o, katerega je v svoji oporoki z dnč 2. avgusta 1581. leta }nebst anderen Gülten* in poleg gotovih 10.000 gld. ostavil svojemu bratrancu Hijero-nimu Valvasorju, dedu našega Ivana Vaj kar d a. Oče Ivana Vaj-karda, gospod Jernej pl. Valvasor, zvršil je na tem gradu, katerega nam je moči zmatrati za rodni grad Valvasorjeve rodovine na Kranjskem, večje stavbe, takö kapelico, žitnico in konjski hlev. Pri kapelici pa je ustanovil beneficij (leta 1650.), o čemer se je ohranilo natančno prepisano ustanovno pismo v registraturi kranjske deželne deske. Le-td pismo pravi doslovno:
Im Nahmben der heilligen Dreyfaltigkheit Gott deß Vatterß und des Sohnß und heiligen Geists;
Ich Bartholme Valuasor zu Gallenegg und Gallenberg bekhönne hiemit ofendtlich; daß, alß ich Gott lob bey gutter gesundheit Sitt und uerstandt mich befunden, und betrachtet, daß nichts gewisserß dann der Todt, unge-wisserß aber, als die stundt, auch nichts besserß Seye, dann daß einer Seinen Kündern zum besten Zeitlichen mit einer Disposition, waß gestalt nach Seinem todt geordnet, und gehalten werden solle, und weillen Gott dem Allmächtigen alhveg die Ehr erzeigt werden muß. Also ist billich, daß ich demselben zu gedächtnuß in dieser gschloß Capela, so in Nahmben der hailligen Jungfrauen Mariae Heimbsuchung, alß meiner Advocatin und flihr-bitterin dedicirt dise nachvolgende Fundation zu zeit, alß ich ohne eintrag einigeß Menschen zuthuen woll befuegt aufß papier schrifftlichen zu bringen geordnet und solicher nach zukhomben hiemit statuirt haben will.
Vnd solle fürs Erste ein gutter Exemplarischer Priester, welicher alle und jede wochen Ordinatim drey Missas, alß am Suntag de SS. Trinitate lesen, das Euangelium Kranerisc h verlesen, Alle Montagenein Meeß pro defunetis vor mich und mein geschlecht lesen, auch alle Sambstag zu Ehren unser lieben Frauen, alß auch alle unser lieben Frauen fest, fub quocumque titulo soliche celebrirt und unser lieben Frauen dedicirt werden mueß, zu halten schuldig und verbunden sein.
so solle fiirß andere nach meinem todt auf mein liebes Weib die Presentation auch Confirmation diseß beneficii nach dero ableiben aber auf den
ehesten meineß Mannstamblichen Erben fallen und die Inspection dem Pfarrherrn zu Wadsch, damit solche in perpetuum erhalten werde, in allweg gebühren und anfahlen.
Statuire ich zum dritten, da Einer oder der andere meineß gesehlcchtß der Valvasoren were, der geistlich wollte seyn, und dises beneficium affec-tiren und selbsten abwarthen wolte, so solle sollichen allweg der Zuetrith und vorzug, doch damit an dem Beneficio nichtß derogirt, sondern in allweg in gueten standt erhalten werde, bewilligt und gestattet sein.
begebe sich aber, dass Gott lang verhueten wolle, daß alle meine be-freundten diseß Nahmbenß Valuasorn mit todt abgehen würden, so solle auf dein Polsefsorn diseß guettß Gallenegg der gestalt fahlen, daß herentgegen derselbe in allweg diser fundation in völliger würkhung in perpetuum zu halten verbündten und verobligirt sein solle.
So wird leztlich einem jeden Benefitiato deß Jahrß nach meinem todt Pro Solario oder l)esoldung 60 fl. ieden zu 60 kr. gerechnet von meinen Erwen gutt gemacht, disem werden meine Erwen nachzukomben verbündten, Deficientibus aber his solle dem Beneficiato Pro afseruatione meine 4 hueben, alß Erstenß eine zu Koprouniz, so ncgst am schloß ligende baufetdt, dan die drcy huewcn zu Podgoriz so in Moraitscher Pfarr ligen, und one daß alle verstliche (fürstliche) lehen sein, zu Einer Special hypotec dergestalten verschriben haben will, daß da Casu meine Erwen mit jahrlicher bezallung der 60 fl. wurden saumig erscheinen, hh. Beneficiatus mit anruffen auf daß Erste anmelden die würkhliche von Ihro Gnaden Herrn Landtßhaubtman oder deß Herrn landt Verwalters praetendiere, und soliche ihnen zu halten, biß und so lang derseelbe völlig, sambt dem darauf geloffenen umbkhosten nicht bezahlt, abzutrotten nicht schuldig.
Alleß treglich und ohne geferdte auch bey Verpünden des landß-schaden Pundt in Krain, alß wenn solicher von wordt zu wordt hierinen begriffen stunde, habe ich zu gresserer Afsecuration diser meiner fundation mit Eigener handt geschriben, und mit meinem bezafft verfertiget und be-khröfftiget beschechen zu Gallenegg den 2 Augusti in Jahr 1650
Barth 1 me Valvasor Freyh. m. p. *)
Graščina medijska je ostala svojina Valvasorjev do srede prejšnjega stoletja; leta 1759. jo je imel Frančišek Adam baron Valvasor.2) — V 16. stoletji je Ivan baron Valvasor razven Medije pridobil tudi gospoščine in gradove Šrajbarski Turen, v Krškem, Radečah, Kostanjevici
>) Coppi deß Štifti ßbrieft deß Benelicij zu Gallenegg Nr. 12. Fasz. 242. (I)ež.
deska).
3) Dež. deska (1. železui kvatrone).
in K leve v ži; volil jih je v navedeni oporoki svojim •netjakom, sinovom sestre Katarine, omožene pl. Moscon.
Ivana Vajkarda Valvasorja oče, Jernej pl. Valvasor, ki je, kakor smo videli, po svojem očetu Hijeronimu podedoval Medijo, pridobil je okolo leta 1619., ko so izumrli gospodje pl. Obračani, Stari Grad pri Novem Mestu za sodno ustanovljeno kupnino 33616 gld. 40 kr. 2 vin.; toda že dnč i. januvarja 1639. leta ga je prodal Gregoriju Matošiču za 32000 gld., iOO cekinov in jednega konja za ježo. Zatö je kupil dve leti pozneje (leta 1641.) gospoščino Gallenberg na Gorenjskem, katero je po njega smrti prevzel najstarejši sin iz prvega zakona Karol. Ta je imel iz početka tudi Medijo, ali pozneje jo je prodal bratu Ivanu Herwarclu, od katerega je prešla na njega bratranca Adama Seifrieda. Tudi grad Gallenberg je prodal baron Karol Valvasor, še ko je živel Ivan Vajkard.2) Prav tedaj pa si je kupil baron Karol Valvasor, ki je tudi često v deželnozborskih zasedanjih zastopal svojo rodovino, posestvo Moravče od grofa Ivana Herwarda Barba, rittmeistra v Karlovci, ,vor sieben und mehr Jahren kakor pravi Ivan Vajkard v svoji kroniki 1689. leta,3) kjer še dostavlja: »so es bis jetzo noch besitzt.«
Nekaj časa je imel isti baron Karol Valvasor tudi grad Be ln i k na moravškem ozemlji, katerega je pred njim in za njim imela rodbina Raumschissel.4)
Od leta 1635. do 1646. nahajamo na Kiev išči önega Jurija Žigo Valvasorja, o katerem pravi lakoniški njega bratranec Ivan Vajkard v svoji kroniki na priloženem rodoslovncm pregledu: »ist aus dem Lande gezogen*;6} o njem in o njega najbližjih rodovincih je zanimljivo poročal g. Harambaša v »Ljublj. Zvonu« leta 1892. str. 753 i. si. in leta 1893. str. 566.6)
Grad Za vrh na Dolenjskem je bil, kakor piše Valvasor leta 1689., t schon viel und lange Jahre Valvasorisch. Nach dem tödtlichen Abscheiden Johann B. Valvasors (brata Jurija Žige, lastnika kleviškega) hat solches (Zavrh) seine hinterlassene VVittwe, Frau Maria Sidonia eine geb. Gräfin Barbo bis zu ihres Sohnes Herrn Adam Seifrid Valvasors Erwachsung behalten, der es aber vor ungefähr sechs Jahren mit meines Bruders Johann Herward sei. Kindern gegen das Schloss Galleneck verwechselt hat. Gehört also noch jetzt Neudorf meines sei. Brüdern Johann Herwards hinterlassenen
1) Glej mojo razpravo »Valvasor«, Gradec 1866, p. II.
*) III (XI.) 159, *) HI (XI.) 379, <) I» (XI) 651.
*) III (IX.) 109.
6) »Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku.«
Leibserben.« ') Leta 1753. priznava v vlogi Jožef Ernest Skerlichi, da je zamenoma kupil Zavrh od Jurija Seifrida Valvasorja.2)
Hči ravnokar imenovanega Ivana B. Valvasorja in grofice Marije Si-donije Barbove, gospä Ana Elizabeta, omožena Posarellova. podedovala je po smrti svojega soproga Ivana Herwarda Posarella grad Volčji Potok pri Kamniku, 9 welche Frau Wittwe diesen Ort annoch besitzt*, kakor piše naš Valvasor (leta 1689.)3)
Vdova po bratu Ivana Vajkarda, Ivanu Herwardu Valvasorji, gospä Marija Šaloma Valvasorjeva, porojena baronica Moscon, ki se je pozneje omožila še jedenkrat z Ivanom Vajkardom Semeničem in v tretjem zakonu (leta 1687.) z Volkom Albrehtom Schwabom, imela je še leta 1689. grad Selo (Gschiess) na Dolenjskem.4)
Nekova Sofija Valvasorjeva, vdova po Adamu Apfaltru, kupila je leta 1624. grad Gorenji Motni k (pri Motniku). ,Seitheroc, pravi Valvasor,1) «) III (XI.) 424.
»ists bei denen Herrn Apfaltrcrn verblieben: Wie denn Herr Georg Sigmund Apfaltrer Freyherr jetzund solches annoch besitzet«.
(Konec prihodnjič.)
III (XI.) 399. 2) Deželna deska (Neudorf Gut sammt der incorporierten Val-vasor'schen Gült). «) III XI.) 658. <) III (XI.) 233.
K četrtemu sešitku Wolfovega slovarja.
grämblav adj. kdor ima pohabljene roke ali noge. — grdijan m. grd človek. — grdiš m. = grdijan. — (jrebljač m. okrogla lesena posoda, iz katere se moka grabi. — grvbljica f. = ledina (Vinica). — grenkoča f. = grenkost. Zagrebec P 283 ova misel čini sladke vse grenkoče. —gnška f. der Fehler. Jurjevič 66. — gnnglcc m. nekov ptič, iz nem. Habd. ad. 662.
—	gfiZavec m = slabič, slabega telesa človek. — grlobuvati, pogovarjati se na glas. — grohati = kruh valjati. — gröle f. pl. die Perlenschnur. — gröm m. ime psu. — yrözdika f. neko jal>olko. Var. — grtati grtam, požirati goltati. — gradje n. Schollen. Zagrebec. — gurbet m. cigansko dete.
—	gužnjekovica f. neko drobno sladko jabolko. Var. — gvdntor m. = gäntar. — gveždra f. broždžalka greštalka. — gveždrati = grčštati. — habikruh m. kdor ni za drugo, nego da hruh babi.- Lovrenčič rodbinstvo 65. — Jiddrati 1) reiben, den Boden. 2) schminken. — haharija f. car-nificina, Habd. ad. 301 i. t. d. — Jiahdriti hahärim = trpinčiti. Habd. ad.
588 su ga strašnemi mukami haharili. — haharstvo n. = haharija Habd. mar. 297. — hahuljati'. Kocijančič Filot. 3.174 Kralj Ludovik, znaj uči da grof d' Angio, brat njegov, i gospon Gvaltier de Nemurs igraju, buduč be-težen, je se podigel i hahuljajuH k njim v hižu je pošel. 3.190 ovo srdce razsiple i čini ga vu posleh potrebneh lialiuljati. — (Belostenec tolmači : ginem venern languesco vidi sterto, a tu: speč hrčem. — hajdihdk m. kruh iz ajdove moke. Habd. mar. 103 bolje im v tek ide njihov hrženjak ali haj~ dinjak nego vnogem gospockem sinom kuliko goder gingavo pripravljene jestvine. — hajica f. jarem prvih dveh volov, kader so štirje vpre-ženi. — hdjoš m. razbojnik, potepuh, iz madj. — hajoška f. ime kravi. — hdlapa m. = bedäk. — halapärda f. 1) Helebarde. Habd. 2) velika neurejena soba. — halapärna f. z lesom ograjeno mesto, kjer se listje suši. — halapTizdra m porogljivo ime. — halban m. ime psu. — halöj-sniti - löjsnem, s pestjd butiti (Stridovo) — halopak m. norčast človek. Zagreb. — ha lov m. konjske jasli. — halovänja f. der Lärm Habd. ad. 307, 841, 916, 1040. — ha tavanji ti lärmen. — hanialija f. Habd. ad. 1079 mučil se je dugo eopernik vnoge pred nje oči nečiste fantazije svojem bajanjem i Jiamaliami" postavljajuč. Belostenec: hamalia divi-natio. — hamulija f. (?) Lovrenčič rodbinstvo 12. — handrati herumgehen, o deci: kud si händral? — hapäk m. nespreten človek. — Jiäpek m. majhen dečarec.
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
LISTEK.
Doktor Dragan. Drama v petih dejanjih. Spisal dr. J. Voittjak. — To je najnovejše naše dramatsko delo, ki je izšlo v 3. zvezku Hribarjeve »Narodne knjižnice« v Celji. Vsebina mu jc nastopna : Doktorja Dragana, odvetniškega koncipijenta, ki je ravnokar zaslul po svojih domorodnih poezijah, hočejo izvoliti za državnega poslanca. Dr. Strcmil in prof. Branič mu prigovarjata, naj rajši odkloni ponudeno čast, dokler nima samostaluega mesta v družabnem življenji, ali Braničeva hči Mira, navdušena po pesniškem delovanji svojega ženina, poteza se zanj, češ, da ves narod zaupno kliče po njem Dragan vzprejme izvolitev in potem na Dunaji neustrašeno zagovarja pravice svojega naroda ; deluje sosebno za železnico, ki bi izredno hasnila njega domovini. Baš tedaj namerja minister grof Bering uvesti novo ustavo in potrebuje dvetretjinske večine; treba mu samö še deset glasov. Zmagal bi s svojim predlogom, Če bi pridobil Dragana in njega tovariše. Minister sam sicer ne pregovori poslanca Dragana; le-ta omahuje celo še tedaj, ko se mu ponudi koncesija za dno zaželeno železnico, če bi glasoval za vladne predloge; pregovori ga pa lepa vdova Katiuka, katero pošlje grof Bering baš pred odločilno sejo k Draganu ua dom. Dragan se je seznanil ž njo pri ministrovi
soareji, in lepa Poljakinja je izpodrinila podobo Draganove neveste Mire. Katinka mu obeta svojo ljubezen, če Dragan in njega tovariši otrnd Beringa, in Dragan se udd ter res glasuje za ustavo. Zastopnik kreditnega zavoda mu nato za železniško koncesijo izplača Štiristotisoč goldinarjev. Na Dunaj pridejo v razstavo dr. Stremil, prof. Branič in Mira ter posetijo Dragana na njega domu. Vstopijo baš tedaj, ko dr. Dragan Katiuki, katera je po seji zopet prišla k Draganu, razkriva svojo ljubezen in jo naposled šiloma objame. Dr. Stremil mu zaklhte »Izdajalec!«, Mira se zgrudi nezavestna. — Mineta dve leti. Dr. Dragan onih štiristotisoč goldinarjev ni obrnil v prid narodu, kakor jc namerjal iz početka, nege živel je razsipno in takö mamil pekočo zavest, da je izdal svoj närod za tisto usodno koncesijo. Po dveh letih, ko se res že gradi železnica, skliče volilen shod v svojem volilnem mestu. Ta shod se vrši jako hrupno; Draganu očitajo naravnost, da je izdajalec, slepar. Dragan pribiti ves razvnet i/, zbornice in sreča zunaj prof. Braniča, čegar hči Mira je v tem času prebolela svojo nesrečo. Meščani tudi zunaj na trgu terjajo, naj se Dragan odpovd poslanstvu, in ko Draganu na njega vprašanje celo prof. BraniČ izjavi, da je izdal narod, zgrudi se Dragan uničen na tla. Katinka, ki se je v tem poročila z ministrovim tajnikom Bilenegom in bila na svatovskem svojem potovanji slučajno priča vsemu hrupnemu prizoru, plane proti Draganu z brezupnim klicem : »Jaz sem ga umorila!« Dragana prenesd v stanovanje Braničevo ; loti se ga srčna bolezen, za katero je hiral že dlje časa. Pred smrtjo še položi Mirino roko v Stremilovo, češ, naj onadva uživata srečo, katera njemu ni bila sojena. Umiraje še zasliši vriskanje hvaležnega ljudstva, ki proslavlja otvoritev njegovega dela, zaželene železnice, in umrfe z blagodejno zavestjo, da ga narod venderle ni zavrgel. ■—
Razvidno je iz te vsebine, da je g. dr. Vošnjak hotel v svoji drami opisati odlomek slovenske zgodovine iz pol minule döbe. Junak dr. Dragan nas živo spominja nekdanjega slovenskega veljaka, ki je bil tudi zapleten v podobno železniško afero; druge osebe so seveda izmišljene. Tragiški moment, kateri pogubi Dragana, opisal je g. dr. Vošnjak vrlo dobro; takisto se mu je posrečil opis tistih duševnih bojev, katere je prebil dr. Dragan pred usodnim glasovanjem. Junak nam je simpatiški tudi še potem, ko je padel, in sploh nimamo tej figuri očitati drngega nego to, da neprestano deklamira, dasi povsod njega besede každ potrebnega pesniškega zanosa. Doktor Dragan umr6 za srčno boleznijo; prav, toda vsekakor bi bilo treba že kje prej namigniti o tem, zakaj ta bolezen pride v zadnjem dejanji Čitatelju venderle nepričakovano. O drugih osebah nimamo omeniti kij posebnega, nego lahko rečemo, da so se gosp. pisatelju v obče posrečile. Tudi se dejanje, ki pač iz početka nekoliko zastaja, primerno stopnjuje in se lepo sklepa z melodramatskim prizorom. Jako efektno sta zgrajeni tretje in četrto dejanje ; sosebno v tretjem dejanji sta oba prizora s Katinko živo dramatskega značaja. — . Navzlic nekaterim nedostatkom, katerim prištevamo sosebno pretiranosti v dialogu, označujemo dramo kot lepo uspelo in mislimo, da je dobra pridobitev siromašne naše dramatike. — Broširau izvod stane i krono.
Pouk o Črtežih (planih). Spisal in z 39 podobami pojasnil Jos. Beslaj, meščanski učitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik v Krškem. Drugi pomnoženi natis(ek). V Celji 1894. Založilo »Pedagogiško društvo v Krškem.« Natisnil Drag. Hribar v Celji. — Pisatelj pravi v predgovoru, da ima knjižica namen nestrokovnjake poučiti, da bi razumeli stavbine črteže. Priznavati moramo, da je v obče dosegel svoj namen, vender bi opazili to le: V I. oddelku »O situvacijskih črtežih« (mapah) pravi pisatelj, da so zemljevidi črteži dežel, držav i. t. d. izdelani tako, kakor se kažejo našim očem iz »ptičjega obzorja« (višave, Vogelperspective). To je napačno. Zemljevid ni nikdar izdelan v perspektivni projekciji, torej tudi ne v ptičji, in prav tako tudi ne črteži. - O III oddelku
»Nekoliko naukov o senci« bi se dalo opomniti, da se na prilogi II. podobi 4. in 5. nc strinjata popolnoma, dasi kažeta jedno in isto, namreč kako je dobiti prebodišča preme na horizontalni in vertikalni projekcijski ravnini. V pod. 4. je prema naklonjena od leve na desno, v pod. 5. pa od desuc na levo, kar nestrokovnjake gotovo moti. Pod. 13 ne kaže, kako se dobč sence, ker ima zaznameuovan samo rezultat. Pod. 1. je nepotrebna, ker pri črtežih nikdar ne grč za polno senco (Kernschatten) in za polsenco (Halbschatten), nego samo za lastno (Selbst-) in pa za padlo senco (Schlagschatten), ker so žarki vzporedni. — Oddelek V. »O perspektivi«, ima nekovo slabo stran, ki se je že često grajala pri spisih o perspektivi, da namreč perspektivo razlaga s perspektivnimi podobami. Bolje bi bilo podati samo »podobe«, kakor se dobč 11a podobogledu, in povedati, kako jih je dobiti. Podoboglcd je tako preprosta stvar, da si ga lahko vsakdo napravi sam. Vidni kot 450 je prevelik, ker je še pri kotu 30° napaka proti prirodi 'Vj%• Gledč na to moramo podobo 16. na prilogi II. in podobo 18. na prilogi III. imenovati slabi, ker sta neprirodui. Sploh bi bilo dobro, če bi se oddelka III. iu V. nekoliko razširila, ker sta preoskromna. — Naposled moramo izreči željo, da bi si oni pisatelj pridobil veliko zaslugo, kateremu bi se posrečilo ustvariti za perspektivo terminologijo, ki ne bi kar mrgolela šumevcev <*, f, / kakor dosedanja. Kdor jc kdaj perspektivo poučeval slovenski, vč, kako težko je že izgovarjanje besed, pa tudi kako je neugodno za uho.
Zgodovinske povesti za meščanske šole, II. stopnja. Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. 84. stranij; vezana knjiga stane 50 kr. — V Blaznikovi tiskarni je izšel II. del »Zgodovinskih povestij«, prav lično tiskan in vezan. Knjiga je že odobrena po naredbi ministerstva za uk in bogočastje z dnč 13. marcija 1894. Zgodovinske povesti so razdeljene v štiri oddelke : 1. Zgodovinski pregled najznamenitejših dogodkov starega veka; 2. Zgodovinske povesti iz srednjega veka; 3. Zgodovinske povesti novega veka iu 4. Zgodovinske povesti najnovejšega časa — V prvem oddelku se nam še jedenkrat predočuje v velikih potezah zgodovina starega veka, kateremu je bila že v prvi stopinji odmenjena dobra polovica prostora. Važnejši pa je v tej knjižici srednji vek, kateri obseza 2b zgodovinskih povestij. Te povesti so prav mične; zlasti nam ugajajo zgodovinske povesti, kakor: »Samo«, »Pokristjauitev Slovencev«, »Otroška križarska vojska« i. dr. V nekaterih povestih kakor »Mavri na Španskem« in »Nasledki križarskih vojsk« nahajamo tudi otroškemu razumu prikladne odlomke iz kulturue zgodoviuc. Novemu veku in najnovejšemu času je g. pisatelj odmenil razmerno malo prostora, in sicer zatd, ker spada obširnejša razprava novega veka po učnih Črtežih v tretjo stopinjo zgodovinskih povestij. Odkritja koncem srednjega in početkom novega veka razpravlja g. pisatelj na kratko, ker jc že iz prve stopinje znano najvažnejše o Kolumbu. Pri Maksimilijanu I. bi pa zlasti poudarjali, da je bil tudi vešč slovenskemu jeziku (sicer se omenja na str. 39. »slovanski«, kar je bržkone tiskovna pomota). Učence bi naudajalo s ponosom, da se je že v tedanjem Času celd cesar učil slovenščine. Izmed drugih »Zgodoviuskih povestij« imenujemo te-le: »Wallenstein«, »Princ Evgen«, »Peter Včliki«, »Napoleon« i. dr. kot posebno mikavno pisane. — »Zgodovinske povesti« niso suhoparen posnetek iz druge zgodovine, temveč živo pisane slike, katere bodo gotovo ugajale otroškemu srcu. Tudi imajo to prednost, da se večkrat ozirajo na miuulost slovenskega naroda. Želeli bi pa, da bi se to godilo Še pogosteje v tretji stopiuji. Dobro doŠle in pouk oživljajoče so nekatere v tekst vtisnjene prav lepe podobe, žal, da jih ni več!
Fr. Orožen.
Izvestja »Muzejskega društva« za Kranjsko prinašajo v najnovejšem 3. se-šitku tole vsebino: t. S. Rutar: Grobišče pri sv Luciji blizu Tolmina. (Dalje.); 2. Jos.
Apik: »K obrtni politiki 18. veka«. (Konec.); 3. dr, Fr. Kos: »Regesti k domači zgodovini«. (Dalje) Premnogo zanimljivega gradiva je nakopičenega v »Malih zapiskih«, kjer priobčujejo razne beležke J. Peinik, S. Rutar, M. S., K. črnologar. A. K., V. S. in A. Koblar. V rubriki »Slovstvo o domoznanstvu slovenskih deželah« se ocenjajo, oziroma naznanjajo nekatere važnejše publikacije, na platnicah pa se navajajo darovi deželnemu muzeju leta 1894. in knjige in časopise, katere so poslala razna društva »Muzejskemu društvu« v zameno.
Spomenica o petindvajsetletnici akad. društva »Slovenija« na Dunaji. Sestavil jur. Janko Vencajz. V Ljubljani 1894. Izdalo in založilo akad. društvo „Slovenija" na Dunaji. Natisnila „Narodna Tiskarna". 162 str. Cena i gld. 2 kr. — Ta jako skrhuo in natančno sestavljena spomenica obseza ta-le poglavja: I. Dunajska velika šola in Slovenci (1365.—1830.); II. Slovensko društvo na Dunaji (1830.— »869.); III. Zgodopis akad. društva „Slovenija" na Dunaji (1869.—1894); IV. Književno delovanje v okrožji „Slovenije" od 1869.—1894. leta; V. Imenik doslejšnih članov „Slovenije"; VI. Pregledni dodatek (1. Predsedniki; 2. Člani; 3. Gospodarstvo; 4. Seje in slavnosti; 5. Ustav in sedanji upravitelji). Ker tiči v tej spomenici znamenit oddelek slovenske kulturne zgodovine in utegne živa beseda marsikateremu bivšemu članu oživiti spomine iz minule dobe, zato nikakor ne dvojimo, da jo sosebno veselo vzprejmo tako častni člani, kakor podporniki in starejšine, katerim je namenjena; mislimo pa tudi, da ji takisto širši slovenski krogi ne odreko svojega zanimanja in priznanja. Zaslužno delo je to v lepi obliki !
Osnovni nauki iz üzike in kemije za meščanske šole. V treh stopnjah. Spisal Andrej Senekovič, c. kr. gimn. ravnatelj. II. stopnja. V berilo je vtisnenih 62 slik. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1894, str. 122. Cena vezaui knjigi 60 kr. — Oceno te knjige objavimo prihodnjič.
»Slovanska knjižnica« je priobčila v 17. in 18. snopiči 7 kratkih črtic oziroma povestij češkega pisatelja Vaclava Kosmdka; preložili so jih J. M. Frankolski, Rhy in Jan Sedej. To je takö interesantno in dobro štivo, da je popolnoma upravičena želja izdateljeva: „Kdor želi našemu ljudstvu dobro, naj Širi Kosmakove spise do zadnje slovenske koče«. K povesti »Gospod Svarc na kmetih« bi opomnili, da pesem »Tak si krasna, tak si mila« ni Jenkova, ampak Cegnarjeva.
Stariši, podpirajte šolo! Gospod Anton Kosi, učitelj v Središči, izdal je že leta 1889. pod tem naslovom knjižico, kateri namen je bil, da bi se dosegla potrebna zložnost med domaČo hišo in šolo. Ta knjižica je izšla sedaj v drugem povsem predelanem, popravljenem in pomnoženem natisku ter se dobiva pri pisatelji izvod po 12 kr.; 25 izvodov velja 275 gld., 50 izvodov 5 gld., 100 izvodov 9 gld. Mi se gledč na hvalno tendencijo in očito korist te knjižice popolnoma zlagamo z željo pisateljevo, da bi njega podjetje dobilo med sloveuskim občinstvom prav mnogo prijateljev in naklonjeucev ter jo priporočamo zlasti slovenskemu učiteljstvu, katerega bodi skrb, da se kar najbolj razširi med närodom.
Orehovski Bračko pa »Slovenski Gospodar«. Svojim gorenjeradgonskim krajanom na presodbo spisal J. Žitek, dosluž. gimnazijski profesor. Maribor 1894. Založil pisatelj. Tisek tiskarne sv. Cirila. — Brošurica je polemiške vsebine.
Nova slovenska skladba je izšla v slovenskem in češkem jeziku pod naslovom »Trije jahači«, melodram na pesem N. Lenaua (slovenski prevod A. Fuutka) za klavir zložil K. Ilojfmeisttr. Založila L Schwentnerjeva knjigama v Brežicah (ob Savi). Cena 50 kr. po pošti 53 kr. — O tej skladbi bodemo še poročali.
Koncert »Glasbene Matice« dnč 7. m. m. — »Glasbena Matica« je s poslednjim svojim koncertom poskusila vdihniti nekoliko življenja sedanji »mrtvi sezoni«. Poskus se ji žal ni posrečit kaj posebno: moč glasbina v boji proti vročini koncertne dvorane in proti nevihti, ki jc nastala prav pred koncertom, bila je nedostatna. Večina občinstva se je preplašila tako vročine kakor nevihte, in zato je bil poset le srednji, malone slab. To nam je tembolj žal, ker je obsczal vzpored saino znamenite, posamič celo jako intcrcsantnc točke. Bendlov ljubki zbor »Tatranska vijolica« (tenorsolo g. A. Razinger) in istega skladatelja mogočna koralna scena »Smrt Prokopa Včlikega« s svojimi dramatskimi učinki (besede umirajočega husitskcga vojvode je pel g. Bela Stuhec), med obema točkama Foersterjev čveterospev »Njega ni«, zvršen po vsem moškem zboru, Dvofakova »Kmetovalčeva himna« in njega izrazni zbor »Padle so pesmi v dušo mi«, takisto dve najlepših nrfrodnih pesmij v harmonizaciji g. M Hubada, vse to se je izvajalo kär najnatančneje in najvzorneje. Jeden naposled imenovanih zborov se je moral na viharno zahtevanje celo ponoviti. — Jako prijetna izprememba med sicer zgolj vokalnimi deli so bile vijolinske točke g. K. Jeraja. Po bogati, do cela zasluženi pohvali, katero si je mladi umetnik pridobil z Wilhelmjcvo parafrazo Walterjeve pesmi iz opere »Die Meistersinger«, te čudalepe pesmi, ki izhaja iz preprostega, nežnega napeva in prihaja polagoma ognjevitejša in iskrenejša, dokler se naposled ne razvije v najstrast-nejši izraz — takisto z virtuvoznatim rondom Baffinijevim z njega pizzicati v levi roki, flageoleti in Ricochet-potegi — dodal je g. Jera i še Es-dur nokturno Chopinovo v predelavi Sarasatejevi. Sosebno to dodano skladbo je izvedel prelepo iu plemenito. — Gospod Bela Stuhec, ki je poleg soloparlij v zborskih delih pel dve ariji (iz Dvofakove opere »Šelma sedldk« in VVagnerjevega »Tannhäuserja« : »Blick' ich umher iu diesem edlen Kreise«), je dobro izšolan diletant s prav prijetnim baritonom. V Wolframovi ariji tiči pač nekoliko več, nego je g. Stuhec položil vanjo. Sicer pa je to staro zlo, da vsi pevci, tudi tisti, katerim dramatsko petje ni poziv, vedno rajši za koncertne namene sezajo po arijah, časih šiloma iztrganih iz opere, nego po pesmih, ki vender prav za prav v svojih višjih firmah pripadajo v koncertno dvorano. — Slovenske prevode posamičnih pesmij so oskrbeli gg. E. Gangl, — k— in A. Sirilo/ (žal, da ni vse käj srečno; slovenska pesniška tehnika je dandanes, hvala Bogd, žc takd razvita, da smemo v tiskaifih tekstih zahtevati vse käj boljšega iu zrelejšega, nego je n. pr. prevod »Smrt Prokopa Včlikega«. Op. ured.).	K. Hoffmeister.
Obči zbor »Dramatičnega društva« je bil dnč 22. m. m. Predsednik g, dr. Ivan Tavlar je v svojem nagovoru zahvalno omenjal onih faktorjev, ki so doslej podpirali slovensko gledališče, tako deželnega zbora kranjskega, mestne občine ljubljanske in gledališkega društva. Odbor je vestno vršil svojo dolžnost, sosebno vztrajno pa jc deloval njega tajnik in blagajnik g. Gustav Pire. Ker je naloga društvena od leta do leta večja, treba je, da ,,Dramatičnemu društvu" vse rodoljubuo občinstvo nakloni svojo podporo. — Po nasvetu g dr. Štora se je gorenjim faktorjem izrekla zahvala, nato pa je tajnik g. Pire poročal o minuli gledališki dobi. Društvo ima 232 članov (6 častnih, 17 ustanovnikov, 89 zunanjih in 120 ljubljanskih), katerim se je tudi letos razposlal zvezek „Slov. Talije". Drama v minuli dobi ni uspevala käj posebno zaradi splošno znanih neugodnih razmer, tem lepše pa so bile operne predstave, katere je vodil ka-pelnik g. Gerbič. Stalno angažiranih je bilo 24 igralcev in igralk, v zboru pa 16 pevcev in pevk z redno mesečno plačo. Predstav se je uprizorilo 58, in sicer 30 dram, veselih iger in burk in 28 oper; 11 iger je bilo novih, dve sta bili izvirni slovenski. Za bodočo dobo je ukrenil odbor vse, da bode občinstvo lahko zadovoljno. — To poročilo se je Odobrilo in takisto poročilo blagajniško, ki izkazuje 29.615 gld. 38 kr. troškov in nekaj
prebitka za prihodnjo dobo. — Pri dopolnilni volitvi so bili izvoljeni v odbor gg. dr. vitez Bleiweis, M. Hubad, dr. TekeivžU in Ivan Bele Izstopivšima odbornikoma (g. Fr. Dreniku, ki je bil odbornik od leta 1867., in g. dr, V. Supantt) se je izrekla zahvala. — Na vprašanje g. A. Trstenjaka, ali namerja društvo z darili skrbeti za lepši razvoj slovenske dramatike, ukrenilo se je, da bodo pisatelji dobivali primerne tantijcme za igre, o katerih bi se občinstvo samo izreklo ugodno. — Na vprašanje notarja g. Gogole, ali je odbor käj storil, da si pridobi slovensko opero „Grof Urh Celjski" („Teharski plemiči" , katero je uglasbil g. V. Parma, in na dotično priporočilo g. Jos Nollija, kateri pravi, da mu je opera znana in da bode izvestno ugajala občinstvu, odgovori društveni tajnik, da se bode odbor vsekakor rad dogovarjal z g. Parmo zaradi tega najnovejšega opernega dela. — Potem se obči zbor sklene.
Družba sv. Mohorja v Celovci šteje letos velikansko število nad 65000 udov, torej nad 9000 več nego lani. Družba si je zgradila na jednem najlepših prostorov v Celovci svoj posebni dom, ki se je dne 26. aprila t. 1. slovesno blagoslovil.
f Frančišek Košar. Dnč 11. m. m. je umrl v Iki poleg Opatije infuliraui stolni dekan labodskega kapitelja Frančišek Košar, papežev hišni prelat, kanonik iu konzisto* rijalni svetovalec. Porojen je bil leta 1823. v Braslovčah, prišel leta 1859 s knezoškofom Slomškom v Maribor, bil pozneje (leta 1865.) imenovan za dekana v Kozjem, leta 1870. pa za kanonika v Mariboru. Devet let je bil potem profesor cerkvenega prava v mariborskem semenišči, od lani pa infuliran dekan. Košar je bil odličen sotrudnik pri Slomškovih „Drobtinicah" in je spisal tudi dokaj razširjeni molitvenik „Nebeško hrano". Znamenito delo mu je „Življenje in delovanje pokojnega knezoškofa Slomška'".
K etimologiji besede očitati. Gospod !.. P. je na str. 52.—55. letošnjega »Ljubljanskega Zvona« obširno razložil izvir besed oči t in očitati, kateri izvaja obč iz korena čit. Bolj kakor z enakimi prikaznimi v grščini je moči to popolnoma prepričevalno razlago podkrepiti z enakim pojavom v sorodni češčini, ki se v tem slučaju razlikuje od slovenščine samo po prefiksu. Cehom pomeni namreč vyčtu, vyčisti in vyčit din , vyčitati ne samo »aufzählen, auszählen, herzählen, herrechnen«, ampak tudi »vorwerfen, Vorwürfe macheu«; vyčitek jim je »Vorwurf, Rüge«. — V novejšem času se je lepa slovenska beseda očitati nekaterim »izobraženim« Slovencem priskutila in začeli so namesto nje rabiti hrvaško izposojenko predbacivati, kar pa je kakor marisikaj drugega, kar dobivamo iz Zagreba, prav takd hud germanizem kakor gorenje-srbski p f e d m j e t a č in w y m j e t o w a č.	Dr. K. Š.
Cerkvena pesmarica . iz leta 1784. Gašper Rupnik je izdal poleg knjige »Ta Chriflufovimu terpleinu pofvezheni post« i. t. d. (Safafik Gesch. I. 124.) še »Peiime od Kershanskiga vuka» i. t. d. (Šafafik Gesch. I. 80) izdane v Ljubljani leta 1784., 8°, 58.
V knjižnici remšniške župnije na Štajerskem je shranjena pesmarica, katero mi je posodil gosp. župnik Žmavec, naslovljena:
PEISME K' SVETI M ES M I INU
PRED PREDIG O.
Vinjeta (božje okö)
V G RAZI
PRI WID M A N S T /ET T E N S KI II ERBIH 1784.
Knjižica je tiskana v 12° in ima 48 stranij. Na prvi ima napisano: Gehört der Pfarrkirche Gams bei Marburg an. Aus diesem Büchel werden die sonntäglichen nachmitt. Lit. Gebether genommen; potem je pisana na treh strančh: »Molitva prutje Cholera Bolesni« i z leta 1831. Od I.—14 tiskane strani so pesmi pri maši, 14.—15. pesem pred predigo, do 18. dies irae, od 19.—27. litanije vseh svetnikov; tem se pridružuje psalm 69. (O bog, ahtei na mojo molitvo); od str. 30 —38. je splošna molitev, molitev za deželnega kneza, za obče potrebe vsega krščanstva, str. 38.—44. so lavretanske litanije, do 48. tri čednosti. — Pesmi so zložene v štajerskem narečji; bohoričica ni povsod dosledna, ker ne razločuje dosledno med s in s; za * rabi i in y n. pr. »edyno-rejeni syn.«
Omenijo naj se oblike »vierjem«, »nei = niti«, »stvaram« nam. stvarem, »reso-deti« nam. razodeti, »režaliti« nam razžaliti, »deite« nam. d£te.
Na zadnji strani je lepo napisana ta-le
Molitva
Krala Asa vseta is svete Pisme, Kadera se moli u zhasu Turskiga Shoda 1788.
O Gospod! Kaderemu je vse eno pomagati svelkimi ali smalimi, pomagai nam O Gospod nash Bog! sakai mi se na te sanefscmo 1110 zavuipamo inu v tojem Imeni smo se mi zhrefs nashe Souraschnike sdignali! Gospod! ti si nasch Bog! tebi nei obeden zhlovek premozhen. V. O Gospod Svelizhai tvoiga Sluschavnika uasehega Cefsarja Jo-sepha. R. Inu oslisehi njega v tem zhafsi kader on tebe na Pomozh klizhc.
V. Ta Gospod vari jega v Dnevi te shalosti.
R. Inu to ime Bog Patriarcha Jacoba nai brani jega.
V. Poshli jemo Pomozh od Svetosti.
R. lun od Sijon jega obari.
V. Sponi se vsech jegovich Daro.
R. Inu jega Offer se nai tebi dopade.
V. Stori jemo po Schelach jegovega Serza.
R. Inu doponi uso jegovo napreijemanie.
V. Slischi ga O Gospod! s tich Svetich Nebefs.
R. Inu smozhjoi te Pravize jemo pomagai.
V. Sponi O Gospod! use jegove Scheie.
R. Sakai on sdai sposna, da ti sam tvoie svolene oblastnike obdersehiseh.
V. Oni savuipajo na svojo Mozh inu Blago.
R. Mi pak zhemo to Ime tega Gospoda na Pomozh klizati
V. Oni so schalostni, inu straseheni.
R. Mi pak smo obstali inu she jrauno stojmo.
V. Takö se mi sdai zhemo zhrefs tvoje . . (dveh zadnjih besed ni moči čitati).
Iz te knjižice se vidi, da se je tistega leta natisnila pesmarica tudi za štajerske Slovence, kakor v Ljubljani Rupnikova za kranjske. V molitvi iz leta 1788. so zanimljive oblike »obeden« in »močjoj«; oblika »močjoj« kaže na štajersko narečje ob hrvaški meji.	Dr. K. Glaser.
Jugoslovanska akademija v Zagrebu je izdala 26. zvezek zgodovinskih spomenikov (»Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium«), v katerem je pri-občena dr. Račkega izdaja Tome arcidjakona »Historia salonitana«. Knjiga ima 225 stranij in veljri 2 gld. — Izšla sta tudi 117. in 118. zvezek »Rada« z doneski raznih pisateljev. V 118. zvezku završuje prof. M. Valjavec svoje ogromno delo »Prinos k naglasu u novoj slovenštini i hrvatskoj kajkavštini«. Cena 117. zvezku 75 kr., 118. pa i gld. 50 kr.
Knjige »Matice Hrvaške«. (Dalje.) — Poučna knjižnica Matice hrvatske. Knjiga XVIII. Ribe. P r i r od os 1 o v n e i k u 1 t u r ne crt ice. Na-pisao Dr. Milo KifpatiY. Sa 138 slika. Zagreb. Naklada »Matice hrvatske«. 1893. Profesor dr. Mišo Kišpatič je znan članom »Matice Hrvaške« po različnih delih, v katerih je matičarjem popularno obdelal različue veje prirodoslovnih naukov. Letos je podal marljivi pisatelj čitateljem opis rib. Človek bi mislil, da je težko napisati knjigo o takem predmetu, a da ne bi skoro omagalo zanimanje čitatelja. In vender je znal g. dr. Kišpatič svojo knjigo sestaviti tako zanimljivo, da jo vsakdo zadovoljno prečita do kraja, premda ima 451 stranij. Prav dobro g. pisatelj nekje omenja, da so občinstvu izmed vseh ž i val i j ribe skoro najmeuj poznane in da je vender prav ta rod gledč na ustrojstvo telesa in način življenja vrlo zanimljiv. Večiua Čitateljev bode zvedela mnogo nepričakovano novost.
Knjiga obseza tri poglavja o vrednosti rib v človeškem življenji. Tu se razpravlja o vrednosti rib v ndrodnem gospodarstvu, o ribi kot hrani. V šestih poglavjih se opisuje ustroj in življenje rib. Obširno poglavje govori o umetnem vzgoji rib, iu jedno poglavje o ribjih sovražnikih. Potem se opisujejo najznamenitejši rodovi rib. Množina dobrih slik razjasnjuje ono, kar je v tekstu opisano. V pripomenku navaja pisatelj knjige, s katerimi se je služil, izdelujč svojo knjigo. Sosebno seveda je upotrebil Brehmovo znano delo (Thierleben). Opisujočcmu ribe domače faune in za bogato ribiško nazivlje pa so mu rabile mnoge razprave domačih prirodoslovcev. Ker pisatelj ni mogel popisati vseh domačih rib, dodal je v dopolnilo znanstven sistematski pregled vseh rib, katere žive v domačih sladkih vodah in v jadranskem morji. Škoda, da ni mogel dodati opisa raznovrstnega ribarenja, kakor je hotel, ker bi mu bila knjiga preveč narasla. To bi bila izvestno jako zanimljiva študija.
Ker je knjiga sestavljena po priznanih virih, ni.dvojbe, da je zanesljiva. Posebno vrednost ji daje to, da se vedno ozira na domača razmerja. Hrvaškemu nazivlju je dodano tudi latinsko, nemško in italijausko, kar je zelo važno, ker so mnogim našincem tuja imena bolj znana nego domača.
Razven manjših tiskovnih pogreškov smo zapazili te le: na str. 67. čitaj ,,Bernoulli" namesto „Bernovilli", na str. 141., 240. in še na nekem drugem mestu moti beseda „brkovom" n. „tokovom". Na strani 199. je govor o ugotici (gadus minulus, Zwergdorsch), a pravi se, da ,,ovaj tovor bude 15 do 30 a i 40 metara (namesto ccn-timetara) dug;" V sistematskem pregledu stoj IV. iu V. red (namesto V. in VI.).
Zlog pisateljev je vrlo gladek, prozoren iu lahko umeven. Spotikamo se o neka i terih nemčiznih, n. pr. „štropot izvadjati" (Lärm machen), ribe „se rado drže" (die Fische halten sich auf), „meso se drži" (das Fleisch erhält sich frisch), „da tako laglje hrauu uhvatiti mogu" (damit sie um so leichter die Nahrung ergreifen können) n. „da mogu" i. t. d., „pri vfeokoj vodi" (bei hohem Wasser) n. „o visokoj vodi", „koji je kao kaša gust" (der wie Brei dicht ist) n. „koji je gust kao kaša", „sa riekom Po" 11. ,,sa liekom Padom -. — Te malenkosti smo omenili samo mimoidoč, a ne umanjujejo hvale, katere je iuače lepi zlog vreden. —
Svjetska poviest. Izdaje Matica hrvatska. Knjiga šesta. Poviest srednjega vieka. Po najbolj im piscima izradio Franjo Valiti. Drugi dio. Od Kar-loviea do cara Konrada II. Zagreb. Naklada Matice hrvatske 1893. — Začetek povesti srednjega veka, katero je spisal isti pisatelj, izdala je „Matica Hrvaška" leta 1891. Drugi zvezek obseza povest srednjega veka začenši od Pipina Heristalskega. V četrti knjigi se razpravlja teženje austrazijskih majordomov in papežev, da se uvede v državo in cerkev jedinstvo (od leta 687.-768.). V tej knjigi opisuje pisatelj širjenje krščanske
vere med Germani, urejenje cerkve in hierarhije, odnošaje izmed cerkve in države ; vlado Karla Včlikega. upravo njegove države, dvor, državni zbor, vojsko, narodno gospodarstvo, dohodke, znanosti in umetnbsti za Karla Včlikega. Peta knjiga govori o vladi Ljudevita Pobožnega, o propasti carstva Karla Včlikega in o provalah Normanov, Saracenov in Madjarov v devetem in desetem veku. V šesti knjigi se opisuje vlada feudalcev ali povest držav, katere so se podigle na ruševinah Karlovega carstva t. s. Francija, Anglija, Nemška in Italija, potem se razpravlja o feudalnem sistemu in o p ros ve t i v devetem stoletji do dvanajstega. Sedma knjiga končno obseza zgodovino Grkov, severnih in južnih Slovanov in Madjarov v tej dobi. —
Nobena znanost ni tako zavisna o strankarskem stališči in o subjektivnem razpoloženji piščevem kakor zgodovina. Objektivne dogodke in odnošaje sodi drugače konservativec, drugače naprednjak, drugače pristaš monarhije, drugače pristaš ljudske vlade i. t. d. o vseh razmerjih človeških, kjer vlada brez izjeme pravilo, da ima vsaka stvar dve lici. Mi z našega stališča radi priznavamo, da se ujemamo s historijskim naziranjem pisateljevim v obče; v pojedinih stvareh pa sumnjamo, da se je g. pisatelj preveč oklenil stališča svojih virov. Ako torej čitamo časih besedico „žalibog" pri takih dogodkih, kjer se jc našim smrtnim sovražuikom pripetila nesreča, to se nikakor ne zlagamo s tem izrazom, nego bi ga zamenili z drugim „na srečo" in narobe. Karol Včliki je bil v istini velik, a slavo naj mu pojd oni, katere je velike napravil, ne mi, katerim je bil neusmiljen krvnik. Kar se dostaje gradiva, želeli bi, da je gospod pisatelj še večjo pozornost naklonil popisu kulturnih oduošajev. Sosebno v sedmi knjigi, kjer se razpravlja zgodovina grškega carstva, slovanskih držav in Madjarov, bili bi čitali rajši obširnejše razprave o cerkvenem, socijalncm in kulturnem razmerji teh narodov, nego neštevilne poboje, ustauke in bitke. Ker je knjiga namenjena naobraženemu nestrokovnjaku, bilo bi ga prvo gotovo bolj zanimalo nego drugo. Prav zaradi te vrste čitateljev bi bili tudi želeli, da je pisatelj gradivo razredil pregledncjc. Kot primer navajamo poglavje XVI., kjer je opisana zgodovina Nemčije in Italije od leta 888. — do 1039. brez jasno oddeljenih razstavkov skoro v jednem teku. Mnogi čitatelj se bode spoteknil tudi ob besedah, katerim ne vč cclö mnogi izobraženec ne poretla nc značenja. Naj li vč vsak navaden izobraženec, kaj je „kurspalat", „vergeld" (wiihrgeld), ,,formariage", kaj so ,,leudi", „mainmortables" i. t. d. — Ali naj vč, kdo jc bil „Beaumanoir" (pr. str. 164), kdo »povjestničar od Ely-ac (str. 125.), kdo so bili „Korsunjani" (str. 262.)? — Velike koristi bi bile tudi rodo-slovne tablice, katerih knjigi povsem nedostaje. Tako se čitatelj pri različnih osebah jed-nakega imena kaj lahko pomoti, Čemur bi se takoj ognil, ako bi imel rodoslov pred očmi.
Jezik in zlog knjige sta prav lahko umevna in gladka. Na nekaterih mestih bi bil g. pisatelj stvar lahko povedal jasneje. Na str. 29. čitamo: „Poslije Karla Martela nastanu za franačku državu težki dani, i sva je još sreča bila, da su sinovi njegovi Kar-loman i Pipin Malcui uz gospodstvo i zemlje baštinili i duh njegot. Osim muhamedovaca ustali su vsi podložnici protiv franačke države, a k njima se pridružio i nezakoniti sin njegov i Svanahildin Grifon." Kakor se stavek tu čita, utegnil bi človek misliti, da se muhamedovci niso vzdignili proti frankovski državi. Bolje bi bil torej pisec dejal, „uz" ali „poleg" n. ,,osim". Iz navedenih stavkov tudi ni razvidno, da je Grifo sin Karla Martela. Končno Grifona nekateri povestničarji ne zmatrajo za nezakonitega sina Mar-telovega, nego ga zovejo sinu iz drugega zakona s Svanahildo Na strani 19b. je pomota. Tcofil zove Teofoba svojega zeta, a bil mu je šurjak. Na strani 167. čitamo : „Tako stanu Magjari navaljivati na Slavene, Niemce, Bugare i Moravljane i. t. d." Moravljani so bili pač tudi Slovani; „Slavene" bi bil moral označiti kot panonske Slavßne". „Vitez" (od Vithungi) ne znači „konjenika", kakor čitamo na str. 134., nego nasploh
„vojščaka, junaka". Na str. 183. čitaj „Taillefer" ne „Tailleufer". Na str. 247. v opazki veli pisec „leh je isto Sto i polje". Ne „leh" nego „lelia (lijeha)" Na str. 272. čitaj „Volinija" ne „Volhinija". Ostalo je tudi še nekaj drugih večjih in manjših tiskarskih pogreškov.
Še nekaj opazek gledč na jezikovno stran. Pisatelj sklanja imena na „0", n. pr. Karlo, Odo, Oto i. t. d. po ženski « sklanji. Narod na iztoku res tako sklanja, ali on pravi tudi nominativ na torej Karla, Oda, Ota i. t. d. kakor, Luka, Sima, Kranja i. t. d., nedosledno je ostavljati nominativ na „0", genet i v in ostale sklone pa preminjati po ženski a-sklanji. Druga rana je sklanja tujih imen, katera ne ne dajo preminjati po nobenem primeru hrvaške sklanje. Zatorej čitamo pač oblike: „Maza" — die Mass; „Bur-gundija'4 = Bourgogne, Burgund; ali tudi: „Prvomu dade ... a drugomu . . . Provence i Burgundiju", kjer bi pričakovali „Provanxw" ali pa, ako je beseda v pluralu, vsaj „Provantt". Takisto „Elsas" n. „Alzacija", „Mainz" in „Maine", „manjeski" n. hrv. „majnački". „U Normandiji vidjeti si mogao slavnu opatiju u „Fontenellu" u „Jumie-gesu" u „Beku", i samostane u „Caette-u, Roue/»-«, Ifiyeux-u, Avranches-u, Fecampu", (Fčcamp) i napokon u „Mont Saint Michel u" (Mont - Saint-Michel)? „Monte Casino" in „Montekasino". Po našem oskromnem mnenji treba vsa ta imena narodnemu izgovoru prilagoditi, torej pisati n. pr. v „Žimiežu", a da ne bode nesporazumka, pristaviti v za-porcih ime, kakor se piše v dotičnem jeziku. Tako ravnajo Srbi in v obče uarodje, ki pišejo z drugimi slovi, nego latinskimi. Z vsakim drugim načinom pisanja teh imen, sosebno v zavisnih sklonih se dela sila ndrodnemu jeziku.
Nehrvaški se mi zdi rečeno: „Vojske se . . sukobe na t. zv. polju Rothfeld" n. „na polju ,Rothfeld' nazvanom" (str. 67.), „VelikaŠi i izaberu . . . Roberta, brata O le*' m. „brata Odova" ali „Odina". ,,Arnulf je bio .... sasvim drug« (m. drug) čovjek, nego i. t. d. (str. 130.), „Češkinja" m. „Čehinja" (str. 135.), „Pražkim vladarima morali (su) davati danke ne samo njegovi neposredui podložnici, pleme Čeh (n. Čehova ali .Česi'), nego i sva druga plemena." Primeri v Črni gori ,,pleme Drekaloviči" ali „Dre-kalovičd" ne »pleme Drckalovič.« „Razgovor tri svetca" m. „triju svetaca" (str. 288.)."
Te in nekatere druge menj važne nedostatnosti ne jemljri delu vrednosti in zaslužene pohvale. Knjigi je pridejan zgodovinski zemljevid one dtfl>e, ki pa sevčda ne more zadoščati za razmerno prec&j dolgo dobo, kjer so se meje pojedinih držav in narodov menjavale tako često.	JR. P<ru$ek,
(Konec prihodnjič)
Iz hrvaške književnosti. Prejeli smo nekatere knjige, o katerih moramo zaradi pretesnega prostora odložiti poročilo do jedne prihodnjih številk. Stjepan //. Milttič je izdal tragedijo v petih dejanjih, naslovljeno »Boleslavc (cena 50 kr.), Georgina Kayser-Sobjeska (član nar. gledališča v Zagrebu) jc spisala pod naslovom »Svako djelo dodje na vidjelo« v dramatski obliki tri slike iz Življenja zagrebškega (cena 70 kr.), dr. Šivu Mazzura in dr. Marijan Derentin pa sta izdala knjigo politiške vsebine »Programi opor-benih stranaka u Hrvatskoj« (cena 20 kr.). Vse tri knjige se dobivajo v »Diouički ti-skari« v Zagrebu. — Hrvaško stenografsko društvo v Zagrebu je izdalo 1. in 2. številko »Stenografa«. Bodi ta list iz nova priporočen našim stenografom, sosebno ker se že dve leti jako marljivo bavi tudi s slovensko stenografijo.
Obči zbor »Matice Hrvaške« je bil dnč 17. m. m. Poročilo smo morali odložiti za prihodnjič.
f Stjepan Buzolič. Dnč 10. m. m. je umrl sloveči' pesnik, duhovnik Stjepan Buzolič, po rodu Hrvat iz Dalmacije, v 64. letu döbe svoje. Leta 1871. je izdal zbirko svojih pesmij pod naslovom „Bog, rod i sviet", mnogo pa je tudi prestavljal iz ruščine,
italijanščine, nemščine in francoščine. Za „Matico Hrvaško" je preložil „Božjo komedijo", ki izide bržkone prihodnje leto. Tudi kot šolnik — vodil je moško učiteljišče v Arba-naših — pridobil si je izredne zasluge za hrvaško narodnost v Dalmaciji.
Hrvaško narodno gledališče. V minuli gledališki dobi je bilo v Zagrebu 151 predstav, in sicer 116 dramatskih (med njimi 8 uovostij), 33 opernih (med njimi 3 nove) in 2 diletantski. Največ dramatskih del je bilo francoskega izvira (28); 15 je bilo nemških, 12 hrvaških, 2 italijanski, 2 španski, 6 angleških, 1 češko, I poljsko in i norveško.
Glasbene novice. Nedavno smo prejeli obsežno, lepo zbirko hrvaško slovenskih moških zborov, katero je izdalo hrvaško pevsko društvo „Kolo" v Zagrebu in uredil Nikola pl. FalUr. V zbirki so mimo drugega skladbe Vilharjeve, bratov Ipavcev, Ha j-drihove, Nedvčdove, Foersterjeve, Gerbičeve in Jenkove. Obširneje izpregovorimo prihodnjič. — Naš rojak Fr. S. Vilhar, je izdal četrto knjigo svojih skladeb, naslovljeno: „Hrvatska Lira", sbirka popievaka u narodnom duhu. Cena po pošti 185 gld. Knjiga obseza 16 skladeb za klavir in petje.
Nova Češka opera. Skladatelj J. R. Rozkošmj je zložil jednodejansko opero „Stojo", kateri je po Konrddovi jeduakoimenski povesti napisal libretto Otakar Kufera. Kritika hvali oboje, glasbo in tekst: skladatelj jc uporabil znamenit zaklad melodiških mislij, ketere podaja v zaokroženi obliki, libretist pa je po vzoru »Cavallerie rusticane« priredil tekst velikega dramatskega učinka.
Ruske narodne pesmi. Rusko etnografsko društvo v Peterburgu je minilo leto poslalo dva Člana Istomina in Ljapunova v pokrajine Vologde, Vjatke in Kostrome, da bi zbirala ruske nrfrodne pesmi. V letu dnij sta nabrala 260 pesmij z napevi, in to posvetnih, cerkvenih, svatovskih pesmij in nekaj iger. Največ jima je bilo do tega, da otmeta pozabi starejše pesmi; Istomin je pazil na tekst, Ljapunov pa na napev pesmij. Nedavno sta raziskovalca v posebni seji etnografskega društva poročala o svojem nabiranji, in zbor pevcev je o tej priliki za poskus zapel nekaj nabranih pesmij.
Apolonova himna. Pri izkopavanji v Delfih so nedavno odkrili Apolonovo himno, ki je izmed vseh doslej poznanih ostankov grške glasbe najdovršenejša. To je popoln paian z glikonskimi kiticami. Našli so se ulomki tudi treh drugih himen, toda praznine v tekstu se ne morejo spopolniti. To odkritje je važno i za staro grško pesništvo i za glasbo. Starogrške glasbene znake je z denašnjimi zamenil francoski arheolog T. Reinach, tekst sam pa je spopoluil francoski učenjak H. Weil.
Nemško-slovenska pravna terminologija. Poslednji »Slov. Pravnik« vabi na naročbo »Slovensko-nemške pravne terminologije«, katero je, kakor znano, uredil dr. Janko Babnik, c. kr. sodni pristav in natisnila c. kr. dvoma in državna tiskarna. To važno delo stane 3 gld. 50 kr., elegantno in trdno vezano 4 gld. 10 kr., po pošli 15 kr. več.
„Ljubljanski Zvon"
zhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoj vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodua Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nrirodna Tiskarna« v Ljubljani.