y:C'V.^..xV

W, k,i.

PETER

BARBARIČ












eter Barbarič

vzoren hrvaški mladenič,
vzor mladeničem slovenskim.

Hrvaško spisal P. R.  Puntigam, S. ].
Na slovenščino preložil J. B., dijak.

Ljubljana, 1911.

□ □ □

Izdalo uredništvo »Bogoljuba". - Tiskala Katol. tiskarna.

Št. 2505.

Z vlogo z dne 16. t. m. semkaj v pregled izročeni
rokopis: „Peter Barbarič,  vzoren hrvaški mladenič"
se vrača s pristavkom, da se natisek dovoli.

Kn.-šk. ordinariat v Ljubljani,
dne 27. junija 1911.

J. Flis

generalni vikar.


Mladeniči slovenski!

Evo Vam življenja Vašega nedavno umrlega
tovariša iz bratskega naroda hrvatskega, sina kršne
Hercegovine — Barbariča Petra!

Izšlo je v hrvatskem in nemškem jeziku; —
ali ni prav, da ga dobite predse tudi slovenski
mladeniči?

Vsem Slovencem brez razločka  bo
dobrodošla ta lepa knjižica in vsi jo bodo s pri¬
dom čitali; — a Vam, mladeniči,  je namenjena
v prvi vrsti.

Mladeniči, Vi ste upanje Cerkve in naroda, Vi
veselje našega srca, Vi punčica našega očesa, Vi
pa tudi — skrb naših skrbi.

Zadnji čas se za Vas posebno veliko skrbi,
misli in dela. Da bi Vi ostali pošteni, neomadeževani,
krepostni, to je naša prva in največja skrb; in če
se nam posreči, naše največje veselje. Noben trud
se nam ne zdi prevelik, da se to doseže.

Zato se zbirate v družbah in društvih, zato
se shajate na shodih, zato se Vam pišejo časniki
in knjige: „Mladeniči, na p!an!“ „Zlata knjiga Orlov“
ljubljanskega knezoškofa dve knjižici „Mladeničem“,
in druge Vam kažejo pot skozi življenje.

Lepe knjižice, zlati nauki. Berite jih, vedno iz-
nova berite! — Pa morda si boste vendar poleg
dobrih naukov želeli videti naslikano tudi živo
življenje,  kakor je bilo, se gibalo in živelo.

IV

Življenjepisi so najboljša šola lepega življenja.
Zgledi vlečejo.

Imamo življenjepise svetih  mož, božjih mož:
mučencev, škofov, mašnikov, puščavnikov, ki so
živeli večinoma v davnih dobah, a močna luč
njih krasnih zgledov sveti še v naše čase in bo
svetila do konca časov. Življenje svetnikov je, bi
skoro smel reči, nekako sveto pismo, saj je v
njem oživotvorjeno, kar nam Bog po sv. pismu
priporoča. Berite radi življenje svetih mož!

Pa Vi bi vendar utegnili reči: Čast tem sve¬
tim možem; a mi nismo škofje, nismo mašniki in
puščavniki, ne moremo jih v vsem posnemati. Mi
smo mladi ljudje, ki se nam hoče živeti.

Imamo življenjepise tudi mladih  izvoljencev
božjih. Sv. Alojzija poznate, sv. Stanislava Kostka,
in morda še katerega drugega. Zares: večno-lepi
vzori krščanske mladine in mladeničev še posebe.
Svetli žar njih vzorno-krepostnega življenja ne bo
ugasnil ne otemnel nikdar. Dobro je, da jih tudi Vi
vsi poznate in posnemate.

A pri premišljevanju njih življenja Vam ven¬
dar utegne priti misel: lepo je, — a visoko je, pre¬
visoko zame. To so bili angeli v človeškem telesu,
kako jih morem doseči?

Takim, ki si ne upajo tako visoko, kličem: Evo
Vam našega junaka, Pera Barbariča! To je, rekel
bi skoro, kost od Vaše kosti in kri Vaše krvi!

Živel ni v davno minulih stoletjih, živel je v
časih, ki so ravnokar minuli, živel lahko rečemo
— v naši dobi.  Bil je skoro Vaš vrstnik.

v

Živel ni bogvekje v deveti deželi, živel je blizu
ru s. Bosna in Hercegovina — kdo izmed Vas je
ne pozna dobro po imenu, kdo je ne sliši večkrat
imenovati?! Vaši očetje so pred nekaj desetletji
izganjali Turka iz nje. Par let sem je to dežela
našega cesarstva.

Tam doli ne živi nam tuj rod. Tam doli žive
Hrvatje, dobro hrvatsko ljudstvo, ki govori jezik,
krepak in zveneč; jezik našemu podoben, da ga
lahko za potrebo tudi mi razumemo. — Tudi ime
našega junaka — Barbarič — zveni tako domače.
Barbarič je cvetica, če ne z domačega, pa vsaj koj
s sosedovega vrta.

Peter Barbarič ni bil kraljevski princ ne gro¬
fovski sin, kakor tudi slovenski mladenič, ti nisi.
Bil je sin preprostega seljaka, kmetiča, rojen pod
nizko streho, kakršna je najbrž tudi Vaša.

Glejte ga dobrega Petra, — skoro v vsem
je Vam podoben.  In takega vzornika Vi po¬
trebujete! — Ne morete reči: Živel je v davno mi¬
nulih časih; danes pa se živi vse drugače. Ne mo¬
rete se izgovarjati: Bil je plemenitaški sin, ki mu
je vse streglo in se klanjalo; meni pa ni tako. —
Samo v eni reči ni Vam vsem podoben. Bil je
namreč dijak; kot osmošolec je umrl.

Vam dijakom  je v resnici najbližji, najpo-
dobnejši. Rekel bi, tako blizu, da ga lahko z ro¬
kami primete. Vaš tovariš je. Njegova podoba Vam
je kakor ogledalo v sobi, v katerem se lahko vsak
čas ogledate. Zares, za Vas dijake je ta knjiga
najprimernejše berivo. Vi jo boste najbolj umeli.

VI

Dijaki morate biti plemenitega, idealnega
mišljenja in stremljenja. Najbolj prava idealnost je
pa tista, če človek sam iz sebe napravi kaj ide¬
alnega, popolnega. Barbarič je tak ideal,  ideal
slovanskega krščanskega dijaka. Naj bi bil pač
slovenskim dijakom vzor, da tudi sami postanejo

— vzori!

Pa tudi Vam drugim fantom Barbarič ni tako
tuj, ni tako nepodoben, da bi ne brali o njem z
največjim pridom. Vsem brez razlike.

A prav posebno še Vam, družabnikom
Marijinim,  Vam privoščim Barbariča iz srca. Vi,
ki ste dobre volje in dobrega duha; pa vendar —
saj mi ne boste zamerili — časih omahujete med
dobrim in slabim. Dobri ste; a časih Vam manjka
poguma, manjka odločnosti, manjka tistega krščan¬
skega ponosa, ki se tako dobro poda poštenemu
mladeniču. Časih morebiti nimate pravega pojma o
pobožnosti. Menite, da samo hudobija, samo spri¬
jeni fantje se smejo ponašati in šopiriti, čednost pa
in čednostni mladeniči da se morate ponižno v
kotiček stiskati. Mislite morda tudi kdaj, da Vam
pobožnost brani biti veselim, in morebiti še kdo

— dasi je pošten — na tihem skoro zavida fante,
ki žive bolj prosto, razposajeno . . .

Evo Vam Petra, veselega, živahnega mlade¬
niča, ki se je rad igral s tovariši, rad poskočil, in
vendar je bil vzorno pobožen mladenič.

Njegovo pobožnost Vam je možno posnemati.
On se ni do krvi bičal, ni se dal z nogami teptati
in suvati, na njem ne opazimo reči, kakršne obču-

VII

duj ,10 nad svetniki, pa jih posnemati ne moremo.
Nič ni storil tako posebnega, živel je prav navadno
življenje; in vendar je živel tako lepo, da so ga
tov vriši po njegovi smrti imenovali — svetnika.
Takega svetnika je mogoče posnemati.

Da bi ga posnemali v resnici! — Ali menite
da bi se Vam ne podala taka pobožnost, kakor je
'dičila našega Petra? Menite, da bi bilo to preveč?
Kaj pravite: Ali bi ne moglo biti med Vami več
Barbaričev? . . . Kako srečna bi bila naša domo¬
vina, ko bi jih imela, — ko bi štela take fante med
svoje!

Narod naš mali se nima z drugim ponašati
kakor z lepo zemljo, ki mu jo je Bog dal, in z
vernim ljudstvom, iz katerega obstaja. Cvet tega
ljudstva pa ste Vi, fantje.

Naj se ponaša kak kraj s čemerkoli se hoče,
— večjega ponosa ni za noben kraj,
ne za župnijo, n e z a deželo, ne za na¬
rod, kakor če ima dobro mladino,  zlasti
še dobre fante. (Zakaj če so fantje dobri, dekleta
gotovo ne boda slaba, torej bo vsa mladina dobra.)
Naj se drugi narodi ponašajo s svojim številom, s
svojo močjo; mi pa se ponašajmo s svojo mladino,
združeno po naših Marijinih družbah in društvih!

Oj, fantje, fantje, privoščite domovini svoji, da
Vas bo lahko vesela! Bodite ji res upanje, tolažba
čast in ponos! Dopustite, da bo mogla o Vas reči,
kar je rekel sv. Pavel Filipljanom: Vi ste moje
veselje in moja krona!...

Kaka sreča zanjo, — kaka sreča za vas! . • .

VIII

Da bi se to zgodilo, v ta namen naj Vam služi
tudi pričujoča knjižica. Ona je prav primerno do¬
polnilo drugim knjižicam, ki so bile nedavno p
sane in izdane za Vas. Tam imate nauke, — tukaj
pa živ zgled, kako se dado ti lepi nauki v ž i v-
Ijenju uresničiti.

Naj bi jo dobili pač vsi slovenski mladeniči
roke! — Seveda bo pa tudi vsem drugim bravcem
prav prišla in koristila, zato jim bodi tudi
priporočena.  R  Vam najprej.

Barbarič Vas uči srečno živeti in srečno
umreti. Pomnite dobro: Na j več ja sreča vsa¬
kega človeka je: srečna smrt. Poleg

srečne smrti pa je človekova  največje
sreča: lepo preživljena mladost. Če boste to
drugo srečo dosegli, smemo upati, da boste tudi
prvo. Barbarič Vam je zgled v obojem. Če greste
za njim, to boste srečni!

Mladeniči! Barbarič Vam veselo kliče kakor
tak, ki je preskočil širok jarek: Jaz sem že tukaj!
Fantje, za menoj! 1 — —

Pozdravlja Vas širom naše domovine
Vaš prijatelj

J. Ev. K.

Prvi del.

Sin prale Hercegovine.

Na ljubuških razvalinah.

a zahodu gorate Herce¬
govine, uro hoda do se¬
stre Dalmacije, nedaleč
od reke Trebiže, stoji lepo mesto
Ljubuški, ki ima do 800 rodbin,
večinoma mohamedanskih, in pri¬
bližno 4000 prebivalcev. Hiše in
hišice so nabrane amfiteatralno na
čarobnih obronkih divne planine,
a na njej počivajo ostanki trdnjave
vojvoda Štefana.

Ko je 1. 1444. rimski cesar Friderik III. po¬
častil Štefana Vukčiča z naslovom „vojvoda sve¬
tega Save" — današnje Hercegovine — pravijo,
da je Štefan postavil ta grad kot spomenik lju¬
bezni do svoje zveste žene. Odtod, kakor pravi
narod, prihaja ime „Ljubuški" (ljubav = ljubezen)
za grad in za mesto.

1

2

Bilo je jeseni 1. 1895., ko je stal na teh raz¬
valinah mladenič, vitke rasti in cvetočega telesa.
Na prvi pogled spoznaš, da je to dijak in pravi
Hercegovec. Stoječ na razvaljenem zidovju, se je
zamislil v davno prošlost ter opazoval grad in
okolico. Kar je tu videl, kar mu je tu čutila mla¬
deniška duša, je točno zapisal.

Vkljub temu opisu glejmo, da si tudi mi
ogledamo lepe ostanke iz burnih časov; toda ne
toliko radi črnega zidovja, kolikor zato, da se
spoznamo z mladeničem, ki nas bo vodil, Ta
mladenič, vrli naš vodnik, ni nihče drugi, nego
mladi junak našega dela — Peter Barbarič. Po¬
kazal nam bo svojo domovino in nas spomnil
njene ljute usode; a pri tem bo tudi nehote odkril
svojo plemenito dušo.

„Če prideš od severne strani “ — začne naš
vodnik — „ne vidiš nič od starega zidovja, le
nekoliko kamenov, obraslih z zelenim mahom. Od
zahodne strani zija razpokano zidovje, a po raz¬
pokah rastejo smokve in robidovje in ti ne puste
niti blizu stopiti. Če hočeš mimo njih, moraš iti
na južni strani trdnjave.

Že po tolikih viharjih in nevihtah, že po to¬
liko stoletjih kljubuje zidovje še vedno vsaki ne¬
zgodi ; še vedno dviga ponosno svojo glavo proti
jugu, kjer so mohamedanci 1. 1878. nateknili svoje
zastave in se rotili, da rajši vsi preje poginejo,
kakor da bi se predali Avstrijcem. Ko pa so
videli generala Jovanoviča, ki se je pomikal z
eno vojsko od dalmatinske meje in kako je pri-

3

hajala druga iz osvojenega Mostarja, so se uklo¬
nili in razobesili bele zastave v znak predaje.

Če greš v sredino trdnjave, prideš do visokih vrat
mračne temnice, ki je grob krščanskih mučencev."

Tu se Peter ustavi. In gledajoč v črno, grozno
ječo, zakliče ginjen:

„Ko bi mogle one-le kosti govoriti, kako bi
nam klicale: ,Hvala ti, Bog, uslišal si naše vzdihe!
Štiristo in več let napajamo to zemljo s solzami
za grehe naših pradedov. Zatorej te prosimo, da
se ozreš na našo bedo, da potrdiš krščanski narod
v sveti veri, da se na nikak način ne da odvrniti
od nje. Nas si storil celo vredne preliti kri za
tvojo sveto vero. Hvala ti, tisočkrat hvala! Naše
želje so se izpolnile!‘ “

Nato kakor da čuje, da govore kosti mrtvih
očetov njemu in potomcem, nadaljuje:

„A sedaj, mili rod, ko je tudi pred tvoja vrata
posijalo solnce zlate svobode; ko se dvigajo v
tvoji domovini cerkve in zvoniki; ko se ti ni treba
več skrivati po pečinah, izpovedujočemu svojo
vero: oj, sedaj vesel poj hvalo Bogu; ceni nad
vse svojo sveto vero, za katero smo mi prelili
svojo kri; ljubi zemljo, na kateri te je porodila mati
in katero smo mi toliko časa napajali s solzami."

Taka čuvstva morejo priti le iz srca, ki glo¬
boko in nežno čuti. A kaj je našega mladeniča
tako silno žalostilo?

To je pretužna zgodovina drage domovine.
Zunanji in notranji neprijatelji so napolnili otroke
ene in iste matere z gnusobnim sovraštvom in

1 *

4

vso Bosno in Hercegovino izpremenili v ogromno
razvalino, a razvalina ljubuška je le en kamen
te velikanske razvaline.

V ledeni temnici ječi zadnje čase kakor pre¬
gnana vdova katoliška Cerkev. Potne svoje roke
drži proti nebu; s solznim očesom vpije za milost,
ne toliko zase, kot za svoje uboge otroke. Mnogo
sinov je izgubila na morišču, mnogo hčera so ji
izlepa ali izgrda iztrgali z naročja; a ostali otroci?
— Ti dele s svojo materjo žalostno usodo, in
kakor sužnji ne smejo niti misliti na kako pravico
ali obrambo.

Hvala Bogu, ti žalostni časi so minuli. Ne¬
vesta Kristusova sicer ne uživa še vseh pravic,
ki ji gredo, a osvobodila se je vsaj suženjskih
spon. Med veselimi glasovi zvonov in prepevajoč
pobožne pesmi nosijo kristjani po mestih in vaseh
sveti križ, da ga dvigajo na hiše in zvonike.

Slava svete vere in upanje na boljšo bodoč¬
nost je napolnjevala mlademu Hercegovcu srce z ne¬
popisnim veseljem in pomnoževala njegovo hvalež¬
nost do Boga. Vsledtega je sklepati, da je „vzetje
Bosne in Hercegovine" posebna milost, izprošena
domovini z rdečo krvjo in gorkimi solzami mučencev.

Barbarič je bil vreden sin takih dedov. Vera,
za katero so očetje prelivali svojo kri, mu je bila
luč in obramba njegovega življenja, izvor in pod¬
laga vseh njegovih vrlin.

Preden se ločimo od te stare razvaline, nas
opozori Peter na divni razgled, ki se nam nudi
z vzhodne strani.

5

Na vzhodu se ti ustavijo oči na njivah in
travnikih tja do Mostarja in Blagaja, nekdanje
prestolnice vojvoda Stefana. Na jugu mole proti
nebu vrhunci in glave dalmatinskih gora in gle¬
dajo v modro /Idrijo, ki jim omiva podnožje. Kaj
pa tam proti severozahodu, dve uri od Ljubu-
škega, kaj se sveti? Kakšna je ta stena?.

Stena in vas pod njo se imenuje Klobuk. To
je zibelka našemu Barbariču, to njegov premili
rojstni kraj.

2. Očetov dom.

Iz Ljubuškega vodi lepa, široka cesta proti
Klobuku. Nekako na pol pota je mesto Vitina.
Tu je selo bega Kapetanoviča — danes ena naj¬
bolj poznanih in uglednih mohamedanskih rodbin
v zasedeni deželi —; na obeh gričih se dviga
ponosen stolp. Eden izmed treh bratov je bil do
leta 1899. sarajevski župan; istotako je njegov sin
Rizvan poznan na književnem polju; drugi brat
je umrl kot župan v Mostarju; zadnji Osman-beg
je ostal v Vitini in upravlja rodbinsko imetje. S
tem se bomo skoro spoznali. Se eno ..cigaro" 1
in smo v Klobuku.

To ti je čisto krščansko mesto z 2000 pre¬
bivalci, katoliškim župnikom in cerkvijo.

Če pustimo mesto na levi in se obrnemo ob
obronku brda na sever, pridemo v Siljevišto —
mestece pred Klobukom — in malo pred nami

1  Tudi Hercegovci in Bošnjaki Cesto računajo da¬
ljavo po številu cigar, ki jih je mogoče na potu pokaditi.

6

stoji bela hiša. Čisto preprosta je, toda čvrsto
sezidana s kamenja in pokrita s ploščami; to je
rojstna hiša našega Barbariča.

Kakršna je sploh hercegovska hiša na de¬
želi, taka je v glavnih potezah tudi Barbaričeva;
kakšno življenje vlada tu, nam lepo opisuje rojak
našega Barbariča, poznani pesnik o. Grgo Martič.

Čujmo, kako opisuje »bosenski Homer" do¬
mačo hišo:

„Rko bi imel rad sliko moje rodne hiše, ti
ni treba hoditi na Posušje, ker je predaleč; temveč
vzemi orodje in si sam postavi sobo s sezidanimi,
neotesanimi stenami v daljavo petih metrov ali
šestih naših vatlov, v širjavo pa štiri in pol metra
in okrog dva metra v višino; na podolžnih zi¬
dovih pusti odprtino za dvoje vrat: eno proti
drugi, nad podboje postavi pokonci rogovile, na
katerih razvrsti prekle, pritrjene z lesenimi klini;
nanje razgrni snope ržene slame. Tu imaš hišo
za pol ljudskega veka. Na sredi hiše naredi
ognjišče, postavi železen podstavek, kamor boš
naslanjal drva, obesi na tram glinast kotel, na¬
polnjen z vodo, deni v kotel pest moke in pod¬
loži drv, da zavre; čez nekaj časa imaš močnik,
kateremu prilij mleka, postavi mizo na ravno,
razdeli žlice in kruh, kakršnega je Bog dal; nato
posadi okrog mize družino, prekrižaj se, moli
očenaš in prični tudi ti; toda pazi, da se ne opečeš.
Po jedi naj sede družina okrog ognja, vsak na
svoje mesto; Rado naj pa vzame gosli s klina,
sede na ogel, zaigra na godalo in prepevaje ju-

7

naške pesmi se razgovarja z ženo in otroki, z
malimi in odraslimi .. .

Ko se zvezde visoko pomaknejo, obesi Rado
gosli na klin; in on in družina zlezejo pod volnene
odeje in pospe kot mrtvi. — Toda če zažvižga
burja in ogenj ugasne, začne pod odejami škle-
petanje z zobmi. Zgodaj vstanejo in pogledajo za
posli, kje je kdo. — Vstani tudi ti, prijatelj, in
pojdi iz te hiše z Bogom! 1 ' 1

Proti drugim hišam je bila Petrova vendar
nekako bolj gosposka, ker je bilo več sob in je
bila urejena „a la Franka", t. j. po zapadnem obi¬
čaju. Tukaj torej je zagledal beli dan Peter Bar¬
barič 19. maja 1874.

Rodbina je baje iz Blatnice (pri Mostarju)
ter se je prej imenovala Račinovič ali Leskovič.
Ime Barbarič — od neke Barbare — je izpod¬
rinilo prejšnje. V sto letih, odkar so se Barbariči
preselili v Klobuk, so se razmnožili v deset družin.
Ves ta čas so ohranili ne samo svoje rodbinske
stare običaje, ampak tudi nošo, ki se precej raz¬
likuje od klobuške; pa tudi po vedenju in krščan¬
skem življenju se te družine precej odlikujejo od
drugih.

Petrov oče — Anton — še živi in kot go¬
spodar ne oskrbuje le svojega premoženja, ampak
tudi premoženje dveh svojih sinov, Ivana in Fran¬
čiška, ker ti po lepi navadi tudi oženjeni ostanejo
z očetom v eni zadrugi. Najstarejši sin je fran¬
čiškan (o. Marko) in župnik v Gorici. Od treh

1  Nada, Sarajevo 1.1895., str. 24.

8

hčera živi samo še najmlajša; drugi dve počivata
z malim bratom v hladnem grobu pri ljubi materi.

Okrog 30 let je bil Anton Barbarič oskrbnik
posestva Osman-bega Kapetanoviča, uživajoč po¬
polno zaupanje svojega gospodarja. Dvakrat ga
prisili politična oblast, preteč mu z globo, da mora
biti župan v Klobuku. On že itak dovolj obložen
z delom kot oskrbnik, se je dolgo branil pre¬
vzeti to novo čast in službo; a vse je bilo za¬
stonj. In res je Anton ugajal Klobučanom, kar
sicer ne vsakdo. Denar, ki ga je dobil pri pro¬
dajanju tobaka in ki je bil pravzaprav županov,
je razdelil med ljudi; tega ni storil nobeden nje¬
govih prednikov; odtod toliko navdušenje zanj.

Kako je dobri oče odgajal svoje otroke, o
tem nam o. Ambro Miletič, preje župnik v Klo¬
buku in zaupen prijatelj Barbaričeve hiše, piše
te-le zanimive podatke:

,,Naše krščanske družine, osobito po selih,
se zvečer, ko so dodelali in nakrmili živino, zbero
vsi okrog ognja ali poleti zunaj pred hišo, in eden
izmed njih moli naprej. Po večerni molitvi pride
večerja z molitvijo pred jedjo in po jedi. Tako se je
delalo tudi pri našem Antonu. Anton, ki je znal
brati, je vzel po večerji krščanski nauk, zbral
otroke okrog sebe in jih učil. — Isti Anton pa
je bil tudi vesele narave in se je rad zabaval s
šalami in poskočnicami, po navadi je po krščan¬
skem nauku otroke zabaval s takimi smešnicami;
to je otroke zelo zanimalo, zato so bili tudi polni
šal in pripovedk ter vobče zelo družabni."

9

3. Slika materina.

O svoji pokojni materi je govoril Peter vedno
z velikim spoštovanjem. Iz lastnega pripovedovanja
imamo o njej tole krasno sliko:

„Moja mati je bila rojena v Vitini in se je
imenovala Katarina Toljeva. Frančiškani, ki so
pogosto prihajali v hišo njenega očeta izpovedovat
vernike, so jo polagoma naučili brati in pisati.
Kot kmetska hči je morala večkrat služiti in po¬
magati pri begu Kapetanoviču; tu se je naučila
pripravljati razna jedila, ki pridejo le na mizo
imenitnejših mohamedancev. Begova žena jo je
vedno rada imela.

Akoravno je bila zelo dobra, smo se je otroci
vendar tudi bali. V koči je imela dober red, ker
očeta često ni bilo doma. Kadar nam je kaj za¬
povedala ali nas okregala, nam ni pustila pobesiti
oči, ampak smo ji morali gledati v obraz. Pa ko
je pozneje nadzornik ljudske šole od nas isto
zahteval, smo se radovali in še bolj spoštovali
svojo mater, zakaj to, kar zna ona, zna tudi nad¬
zornik.

Ako je imel biti kdo tepen, je moral sam
prinesti palico; ko jo je okusil, jo je moral po¬
ljubiti. Še na misel nam ni prišlo, da bi ne bili
tega storili, ali da bi pobegnili. Ni me sram pri¬
znati, da me je mati kaznovala, akoravno redko;
še sedaj sem ji hvaležen zato. Kjer se otrok že
doma dobro ne vzgaja, mu bo pozneje težko slu-
šati, zelo težko; a meni je to popolnoma lahko.

10

Tudi v krščanskem nauku me je učila mati.
Še dobro pomnim, kako mi je razlagala dvanajst
členov apostolske vere. Posebno živo mi je opi¬
sovala vstajenje mrtvih.

,Ko duša zapusti telo, 1  je pripovedovala,
,ji je žal, da ga ne more povesti s seboj. Toda
ko bodo mrtvi vstali, bo rešena duša veselo po¬
zdravila svoje telo in mu rekla: Pridi, drago moje
telo! Ti me nisi zapeljalo v greh; ti si se z menoj
mučilo in borilo; sedaj se bova skupaj tudi ve¬
selila. R  pogubljena duša bo strašno preklinjala
svoje telo: Ti si me zapeljalo v greh! Toliko tisoč
let že gorim v peklu, ti si krivo

Vse to mi je pripovedovala mati z globokim
čuvstvom."

Kdo ne vidi iz teh preprostih potez sliko prave
krščanske matere? Taka mati je največji dar, kar
jih more Bog podeliti otroku. In Barbarič je znal
ceniti tak dar božji. Dokler je mati živela, je gojil
do nje iskreno spoštovanje in ljubezen. R  po njeni
smrti je hranil njeno sliko kakor svet spominek v
svojem srcu.

Krščansko življenje, na katero je bil navajen
od mladih nog, in večne resnice, ki mu jih je
bogoljubna mati vcepila v srce, so bile trden
temelj, na katerem se je vzdignila krasna stavba
njegovih vrlin sredi vseh neviht mladeniškega
življenja.

11

4. Vesela mlada leta.

Veselje mladih let ni nikjer lepše cvetelo kakor
v siromašni hišici nazaretski, kjer so najsvetejši
roditelji najnedolžnejše dete, da, nedolžnost samo
vzgojevali in varovali. „Jezus je napredoval v
starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.“

Mali Hercegovci.

„In jima je bil pokoren." S temi besedami očrta
evangelist celo življenje, ki ga je mali Jezus pre¬
živel v Nazaretu.

Če primerjamo s tem, kar nam o Petru pri¬
povedujejo njegovi okoličani in sosedje, bomo
opazili, da je bil naš mali Hercegovec v marsičem
podoben svojemu božjemu vzoru.

12

„Z vsem svojim vedenjem," pripovedujejo
le-ti, „je kazal Peter že v mladosti, kaj bo po¬
zneje iz njega. Blage nravi, krotak kakor jagnje,
ni nikdar nikomur storil nič žalega.

Že kot malo dete je molil Peter pogosto in po¬
božno. Kadar mu je mati kaj ukazala, je vselej tako
slušal, da se je zdelo, da kar čaka materine besede."

„Takoj je vzel knjigo v roke" — je pravil
oče — „ če je bil prost drugega dela. Če ga
pošljem pregledat koze ali drugo živino, me je
takoj slušal; šel pa ni brez knjige. Vse, kar mu
je bilo rečeno, se lehko reče, je do lasu natanko
izpolnil." Zato ga niso samo roditelji, ampak tudi
vsi okoličani in sosedje zelo radi imeli, a zlasti
njegova dobra stara mati. „Zlato moje, oči moje,
srce moje, duša moja": to so imena, s katerimi
je dobra starka nazivala svojega dragega Petra.

Tudi v „modrosti" je dečko napredoval, ko¬
likor so to dopuščale okoliščine. V branju, pisanju
in krščanskem nauku so ga poučevali starši. Oče
mu je podaril „Bukvar“, neko vrsto malega ka¬
tekizma, katerega je Peter domalega znal na-
pamet. Ko mu je bilo šest let, je prejel sveto
birmo od mostarskega škofa. Kako je že tedaj sveta
vera globoko vzklila v njegovem srcu, nam kaže
zanimiv dogodek:

Poleti je stanovala vsa družina v Vitini, kjer
so imeli hišo. Tu se je Peter pogosto sešel s tur¬
škimi otroki. Za kratek čas so ti zelo radi imeli
svojega ljubeznivega krščanskega tovariša, pa tudi
Peter je ljubil svoje mohamedanske tovariše; bilo

13

mu je le zato zelo žal, ker se bodo pogubili in
ne bodo prišli ž njim v nebesa. Ljubezen in so¬
žalje rnu je vzbudilo v srcu sveto gorečnost za
rešitev duš: in odloči se, svoje mlade prijatelje
izpreobrniti. Zdelo se mu je, da to ne bo preveč
težko.

Mislil si je: kdor pobožno izgovarja ime Jezus,
se ne more pogubiti. Zato je hotel to sveto ime na¬
učiti iudi svoje turške tovariše in jim tako otvoriti
vrata nebeška. Tudi srce malega Jezusa v Na¬
zaretu je gorelo za rešitev duš; tako je Peter
tudi v tem pokazal lepo sličnost z božjim vzorom
vseh otrok.

5. Dvanajstletni učitelj.

Hrvaškemu narodu so se zelo priljubila „prela“
ali „sijela“ (družbe pri predicah), ali kakor jih že
kje imenujejo. Po storjenem delu se zbero zvečer
sosedje in znanci danes v tej, jutri v drugi hiši;
tu predejo, igrajo, se šalijo, pripovedujejo, ali se
o tem in onem razgovarjajo. Častitljivejši, t. j. sta¬
rejši, sede okrog ognjišča in pijo kavo, ki jo go¬
spodinja sama deli med goste. V adventu in v
štiridesetdanskem postu so te večerne veselice
včasi tudi nabožne in izpodbudne; sicer pa niso
vedno nedolžne.

Bolj kot kdaj se uče v štiridesetdanskem
postu — vsaj v Hercegovini — verouka, ker je
izpoved blizu; zdaj se je namreč treba pobriniti
za listke, kajti kako hočeš brez listka k veliko¬
nočni izpovedi? Da dobi listek, mora vsak napra-

14

viti izpit (izkušnjo) pred očetom (frančiškanom) iz
verouka. Tudi stari oče in stara mati morata k
izpitu; lahko kdo tudi pade, vendar s popravnim
izpitom. Strah pred nezgodo goni staro in mlado,
da se pri omenjenih večerih uče verouka.

Tu je bil naš Peter večkrat katehet. Zlog za
zlogom, besedo za besedo je tolikokrat prebral
in povedal, dokler niso mali in veliki učenci, ki
niso znali brati, znali za njim ponavljati. To je
bila v Hercegovini neka narodna šola. Petru ni
bilo čez 12 let, ko je kakor mali Jezus sedel med
odraslimi in jih učil in izpraševal. Župnik tedaj ni
mogel v štiridesetdanskem postu vsakega izpra¬
šati, torej je postavil našega Petra, da je ljudstvo
izpraševal; toliko zaupanja je imel v dečka. Za¬
nimivo je bilo, kako so kje ljudje, osobito ženske,
gledale, da bi malega poverjenika z lepimi rečmi
pregovorile, da bi jim malo skoz prste pogledal.
Toda on se ni dal podkupiti; samo kdor je dosti
znal, je dobil izpovedni listek.

Pa tudi peti je znal naš Peter lepo. V štiri¬
desetdanskem postu radi pojo pri omenjenih ve¬
čerih »Marijin jok“. To je epska pesem, v kateri
blažena Devica žalostno objokuje muke svojega
Sina. Tedaj se je med drugimi čul zlasti jasni
Petrov glas, da so prisotni često res jokali.

6. Pastir.

Velik del svojih mladih let je preživel Peter
na zeleni livadi. Enako malemu Davidu je čuva!
čedo svojega očeta. Bil je res pobožen in veren

15

pastir. Kadarkoli je zjutraj gnal koze na pašo, je
imel v eni roki palico, v drugi rožni venec; a v
svoji pastirski torbici je nosil hrano za telo in
dušo; kos kruha in kako knjižico. V pogovor ali
igro se ni puščal prej, da je izmolil cel rožni venec.

Mimogrede opominjamo, da poleg navadnega
rožnega venca moli preprosti narod še druge.
Najnavadnejši so sledeči trije:

„Marijin rožni venec 11 . Moli se 63 češčena-
marij na čast D. Mariji, ki je na zemlji preživela
63 let. Nato pride 7 očenašev na čast 7 žalostim
B. D. Marije in vera.

,Jezusov rožni venec 11 . Moli se 33 očenašev
na čast Jezusu, ki je 33 let živel med ljudmi;
7 češčenamarij na čast 7 žalostim B. D. Marije in
3 vere.

„Rožni venec sv. Antona 11  iz 13 očenašev,
13 češčenamarij in vere.

Od zgodnje mladosti je rožni venec zvesto
spremljal našega Petra. Že kot pastir je molil
svoji nebeški Materi v čast vsak dan po en rožni
venec, da bi ga Gospa varovala in čuvala nje¬
gove koze, da ne bi šle kam v škodo. Tamošnji
prebivalci pazijo zelo ostro. Če se je tuja živina
pasla na kakem zemljišču, jo je odgnal lastnik v
svojo hišo in jo vrnil le za odkupnino. Te nepri-
like se je Peter posebno varoval. Vendar se je
nekoč prevaril. Mi ne bomo zamolčali tega Bar-
baričevega pogreška. Že raditega ne, da vidimo,
kako je bil za to pokaran. Poslušajmo Petra sa¬
mega:

16

„Nekoč nisem gnal koz na kraj, kamor bi jih bil
moral; ampak prignal sem jih na mesto, odkoder
so lahko prišle na klobuške travnike. Slučajno je
prišla tudi neka soseda; videč, kaj sem storil,
pove to mojim staršem. Ko sem se vrnil domov,
me oče vpraša: ,Peter, kje so tvoje koze?' —
Jaz se mu zlažem, rekoč: ,Tam kot navadno . 1  —
Je li res tako ? 1  — ,Je,‘ odgovorim. Tedaj me oče
prav po zaslugi kaznuje in ukaže, naj grem takoj
iskat koze. Jokajoč odidem, a nato začnem moliti
rožni venec sv. Antona, da najdem svojo čedo. In
glej! Koze so mi same prišle naproti . 11

Tako pastirsko življenje se je Petru zelo pri¬
ljubilo. Le enkrat je zaželel oddati pastirsko pa¬
lico komu drugemu in iti v Vitino, kjer je o. Marko,
najstarejši Petrov brat, obhajal slavnost. Kot ne¬
vesto je pripeljal domov sveto uboštvo, ki ga je ta
dan obleklo v haljo sv. Frančiška Asiškega. Kadar
je namreč kdo v Hercegovini preoblečen v fran¬
čiškana, je navada, da je gostovanje. Novinec-
frančiškan dobi novega očeta, novo mater itd.,
kakor je to po drugih krajih navada ob novi
maši. Stroške take slavnosti, ki večkrat traja po
več dni, nosi pravi oče; a pri tem obdarujejo
gostje, zlasti duhovni, starše zelo obilo. Biti sta-
rejšina take slavnosti, je velika čast in odlikovanje.
Ko se je razglasilo, da bo o. Marko kmalu ob¬
hajal tako svečanost, vpraša ugledni Bečir-beg,
ali bi ne mogel biti oče mlademu patru. Ko se
mu je reklo, da to ni mogoče, pošlje velikodušni
mohamedanec skromnemu sinu sv. Frančiška v

17

dar 80 kron, a je bil pri svečanosti z drugimi begi
kot navaden gost.

Naš pastir pa je moral žalostnega srca ostati
pri svojih kozah. Pa kmalu je posijal tudi njemu
žarek radosti.

7. V ljudski šoli.

Stanje šol v Bosni in Hercegovini je bilo,
kakor je vsakemu znano, za turškega gospostva
zelo žalostno. Po osvojitvi dežele so dobrodelne
šole krščanskim otrokom precej koristile. Ker pa
so se mogle dosedaj razviti šele v večjih mestih,
zato ni čudno, če sc še danes dobijo vasi, kjer
ne zna nihče brati, niti sam župan. Sicer pa ni¬
majo nekateri starši še sedaj pravega razumevanja
za duševno izobrazbo svojih otrok. Tako je n. pr.
odgovoril neki Turek na vprašanje, zakaj ne po¬
šilja svojega otroka v šolo: „Čeje oče vol, zakaj
naj bi ne bil sin tele?“

Popolnoma drugačnega mnenja so bili v Ve-
ljacih, južno od Travnika. In tako se jim je po¬
srečilo spomladi 1. 1886. otvoriti ljudsko šolo, za
katero so dobili izvrstnega učitelja. Med prvimi
učenci, ki so bili sprejeti, je bil tudi Peter Bar¬
barič. Ko mu je oče prinesel to izporočilo, tedaj
naj bi bili zraven vsi tisti učenci in dijaki, ki jim
je učenje egiptovska nadloga. Petrova sreča je
bila nepopisna; od samega veselja je skakal, se
smejal, vriskal kakor bi bil iz uma. Dan, ko
je šel prvič v šolo, mu je ostal nepozabljiv
praznik.

2

18

Kako bi bili pa ostrmeli, če bi ga bili videli
med njegovimi součenci! Star je bil tedaj že
12 let in je bil visoke rasti, vendar se je izgubil
med njimi kakor vitka jelka med visokimi hrasti.
Kajti marsikateri so bili stari po 16 do 18 let in
visoko vzrasli, da jih je bilo kaj videti; saj se
Hercegovci in Bošnjaki prištevajo k največjim na¬
rodom glede telesne velikosti. Nič manj kakor
starost bi bili občudovali lase teh mladih učen¬
čkov. Kajti ne samo ženske, ampak tudi dečki in
mladi možje nosijo tukaj na deželi dolge lase, ki
jim bujno padajo po plečih, ali pa so spleteni v
kite in mahajo veselo okrog.

Barbarič ni prekašal svojih součencev po
telesni velikosti, pač pa po nadarjenosti. Bil je
dika in ponos šole, slava in veselje učitelja. Več¬
krat je njegov učitelj rekel, da ni imel še nikoli
tako dobrega, poslušnega in nadarjenega učenca.
Treba bi bilo, da bi vsak deček tako rad hodil
v šolo kot Peter. Hiša je bila poldrugo uro od¬
daljena od šole; pa vendar mu ni bilo pretežko
dvakrat na dan prehoditi težavno in nerodno pot.
Na poti v šolo se je učil svojih nalog. Med potjo
ni nikjer zaostajal in nikdar ga nisi videl, da bi
se prepiral z drugimi otroki. Prišedši domov, je
pozdravil očeta in mater ter se takoj lotil knjig,
da bi se hitro naučil in spisal svoje naloge. Uka-
željnega učenca ni moglo nič zadržati, da bi ne
šel v šolo: ne vročina, ne mraz, ne dež, ne sneg.
„V deževnem vremenu," piše njegov učitelj, „sem
prepovedal v šolo priti tistim otrokom, ki morajo

19

iti čez potok, kjer je namesto mostu brv ali sploh
nič. Ta prepoved pa ni ustrašila ne Petra, ne
njegove sestre Ivane. Do pasu sta bredla vodo
in prišla v šolo, ko bi ju lahko voda vsak hip
odnesla in zakrila. Niti nevarni hercegovski hudo¬
urniki jima niso mogli zabraniti, da bi ne prišla
v šolo.“

Nekega zimskega dne je bilo zelo mrzlo.
Debel sneg je zapadel. Zunaj je veter strašno
besnel. Tudi tisti otroci, ki so bili le par korakov
od šole doma, so mislili, da lahko ostanejo doma.
Medtem se je boril na gričku naš Peter kakor
mali Eskimo z nevihto in snegom in iskal zame-
tene poti v šolo. Učitelj se nemalo začudi, kako
da je edini on prišel po takem potu in v takem
vremenu v šolo.

Taka pridnost je rodila tudi obilen sad. Bar¬
barič je svoje součence tako prekašal, da je v dveh
letih izvršil štiri razrede ljudskih šol, in to z iz¬
vrstnim uspehom. Razume se, da je učitelj vzel
takega učenca v posebno skrb in varstvo, h  Peter
mu je hranil v srcu hvaležen spomin do hladnega
groba. O svojem učitelju je govoril vedno z ve¬
likim spoštovanjem; pisal mu je pisma, polna
otroške vdanosti in ljubezni, tudi potem, ko je bil
premeščen drugam. Tako mu je poročal v nekem
Pismu 4. junija 1. 1893.: „Morda mislite te počit¬
nice priti k nam? Mnogo src bi Vas z veseljem

sprejelo, ker pri vsakem ste ostali v sladkem

spominu, zlasti pri meni. Še sedaj so mi pred

očmi oni vroči in soparni dnevi, ko ste, namesto

2 *

20

da bi se oddahnili v veseli družbi, pred cerkvijo,
na samem z menoj tratili čas in me poučevali.
Tega Vam nikdar ne bom mogel poplačati/ Dve
leti pozneje mu piše zopet: „Ko sem jo zadnje
počitnice udaril iz Slavonije čez Banjaluko in
Jajce, sem prišel z nekim mosleminom v Dolnji
Vakuf. Kdo je bil veselejši od mene ? Čez toliko
let zopet videti ljubega učitelja! Akoravno ves
zdelan od Tantalovih bolečin, ki sem jih pretrpel
na novi, še nedograjeni cesti iz Banjaluke v Jajce,
sem vendar pospešil svoje korake, ko sem zvedel,
da ste v Dolnjem Vakufu, ne meneč se za utru¬
jenost. Dospel sem tja okrog 8. ure zvečer; tu
izvem, da ste odšli malo prej v Travnik. Lahko
si mislite, kako mi je bilo tedaj pri srcu."

Tudi sicer ni imel več prilike videti svojega
dobrega učitelja. A kako je tudi učitelj cenil in
ljubil zvestega učenca, razvidimo iz pisma, ki ga
je nekoč pisal Petrovemu součencu: ,,Vest o smrti
našega dobrega Petra me je zelo pretresla. Jaz
sem stavil velike nade nanj. Koliko bi bil storil
za naš narod, se ne da povedati! Velika izguba
je tudi za tiste, ki jih je zapustil. Z ozirom na
to, kako čednostno je živel in kako lepo je umrl,
je zanj velika korist. Nerazumljiva so pota božje
previdnosti — naj se zgodi Njegova volja! Take
otroške ljubezni, vdanosti in hvaležnosti napram
meni, kakor tudi njegovega krepostnega življenja
ne bom pozabil, dokler mi bo srce bilo."

21

8. Trgovec.

Po končani ljudski šoli je Peter vroče želel
nadaljevati svoje učenje. Kakor hrepeni lastovica
v hladni jeseni po daljnem, toplem jugu, tako je
tudi njegova mlada duša koprnela po onem baj¬
nem svetu, kjer bi si mogel še bolj izobraziti
duha in srce. Silneje kot kdaj se mu je vzbudila
želja po knjigi, kadar je slišal govoriti tujca v
jeziku, katerega on ni umel. O, kako rad bi tudi
sam govoril ta jezik! Ali siromak ni vedel, kje
je dežela, po kateri hrepeni, in po kakem potu
bi prišel do nje. Začeti z učenjem je bilo tedaj v
Hercegovini isto kot postati frančiškan. Toda
čudno je, da ni čutil Barbarič nikakega nagnjenja
postati frančiškan. Le enkrat se je porodila v nje¬
govem srcu ta želja. Bilo je to na Širokem bregu,
odkoder je nekega dne videl tamošnje franči¬
škanske dijake, ki so mu bili všeč zlasti radi
lepih čevljev.

Ob takih prilikah so mislili starši, da bo naj¬
bolje, če dado svojega Petra v trgovino g. Antona
Babiča v Vitino.

Babičeva gospa je bila pri sprejemu o. Marka,
Petrovega brata, v frančiškanski red „mati“, pa
tudi sicer sta tidve družini živeli v lepem prija¬
teljstvu med seboj. Odločeno je bilo torej, da
bode Peter trgovec. Res, da mu je bilo izpočetka
zelo težko, zamenjati knjigo, svojo najboljšo pri¬
jateljico, s tehtnico in „vatlom“; ali dobro vedoč,
da mora tako biti, se je z vso dušo oprijel nove

22

službe. V trgovini je kazal veliko spretnost; vsled-
tega ga je gospodar zelo rad imel in mu vse za¬
upal. Po cele dni je bil popolnoma sam v prodajalni.
Zvečer je prodajalno zaklenil, ključe pa vzel seboj,
ker je spal v hiši, ki je bila last njegovega očeta.
Še dandanes si šteje Babičeva rodbina v čast,
da je bil Peter pri njih za vajenca. Vse so mu
dali v roke, pa se ni mogel vendar nihče čezenj
pritožiti. A tudi sam Barbarič se je leta in leta
s hvaležnim srcem spominjal, kako blago in lju¬
beznivo je ravnal gospodar ž njim in ga ni nikdar
grajal, akoravno se je nekoč —- kakor je mislil
— pokazal nevrednega njegovega zaupanja.

Kako je to bilo, naj sam pripoveduje: „Nekoč
me pošlje gospodar z voznikom in vozom na
železniško postajo Čapljino (pet ur od Vitine), da
pripeljem naročeno blago. Denar je poveril meni
s pripombo, naj ga nič ne dam vozniku, da bi se
morda ne napil. Med potjo me je voznik na vse na¬
čine prosil in rotil, toda nisem se dal pregovoriti.
Ko sva se vračala domov, je naju došla kočija
nekega bega. Bila je prazna in kočijaž je sedel
v njej popolnoma sam. Tedaj mi reče prijazno:

,Pojdi k meni na voz, imela bova druščino. 1  To
pač ni nič hudega, pomislim sam pri sebi, zakaj
bi ne šel? V kočiji je lep svilen sedež, a tu se
moram mučiti na trdih vrečah. — .Pojdi, ne bo
te konec, ne,‘ me zopet povabi turški kočijaž.
Skočil sem v kočijo in zleteli smo kakor veter.
Imel sem se kakor kak beg in se veselil, da se
vozim v tako lepi kočiji. Ali ko smo bili v Lju-

25

buškem, mi je rojilo na stotine misli po glavi.
Kje je voz in blago? In vse je tebi poverjeno!
Vznemiril sem se, vest me je mučila. Bilo mi je,
kakor da sedim na trnju in ne na svilnatem se¬
dežu. Nisem se mogel dalje vzdržati; lepo sem
se zahvalil, skočil iz kočije in hitel naproti svo¬
jemu vozu. Naposled ugledam oddaleč konje, ki
so jo počasi mahali naprej. Na vozu pa je ležal
hlapec in spal. Kako lahko bi se bila zgodila ne¬
sreča! Zgrabil sem za vajeti in zvečer smo se
ustavili v Vitini. Turški kočijaž pa ni mogel mol¬
čati, ko je prišel v Vitino, ampak je povedal go¬
spodu Babiču, kaj se je na potu zgodilo: ,E,‘ je
pravil, ,tvoj mali se je prav do Ljubuškega peljal
pri meni in je pustil hlapca samega pri vozu.'
— Prišla sva domov in odložila blago, a gospodar
mi ni rekel ničesar. Jaz sem takisto molčal. Na¬
zadnje mi reče: .Odslej ne bom nikogar več po¬
slal razen brata.' Bilo mi je, kakor bi me bil
polil s kropom. Zaprosil sem ga odpuščanja. Rad
mi je odpustil in bil do mene enako ljubezniv in
dober kakor prej."

Kako je bil Barbarič že tedaj vesten v vsem,
kaže naslednja značilna črtica:

Ko je živel pozneje v Bosni, je javil domov,
da je pri g. Babiču prodal nekemu N. N. neznatno
stvar za štiri vinarje, a da mu ta ni plačal. Ker
dolga ni zapisal, je pozabil povedati gospodarju.
„Kdor je zvest v malem, zvest je tudi v velikem;
a kdor je nezvest v malem, nezvest je tudi v
velikem," pravi sv. pismo.

24

V Vitini prebivajo večjidel mohamedanci. Po¬
leg Babičeve prodajalne je bila neka stara dža¬
mija. Kakor smo že omenili, je hotel Barbarič že
kot otrok izpreobrniti turške tovariše h krščanski
veri. Sedaj pa so hoteli oni izpreobrniti Barbariča
k islamu. Prišel je nekoč k njemu prijatelj in mu
rekel: ,,Postani tudi ti Turek in pusti krščanstvo;
hajdi k nam!“ Seveda je naš Peter to ponudbo

Notranjost turške džamije (mošeje).

kratkomalo odbil. Medtem opazi musliman na
Petrovi roki neki madež. „Kaj je to?“ vpraša pri¬
jazno. — ,,Vidiš, tu me je kmet N. N. malo omazal
s cigaro," je bil odgovor. Nato začne Turek pso¬
vati krščansko vero, da bi tako prepričal svojega
tovariša in mu pokazal svojo naklonjenost. To je
bilo Petru preveč. Zato je zavrnil mladega bega
tako odločno, da ga ni poslej nikdar več nad¬
legoval z islamom (turško vero).

25

9. Bodi pisar!

Petru se je dobro godilo pri Babiču, kjer je
preživel več let. Zdelo se je, da je kakor ustvarjen
za trgovca; tako mu je šlo vse lepo od rok. Vsi
so ga ljubili, bil jim je skoro namesto sina.

Ptica je ustvarjena, da leta in je tudi v zlati
kletki in ob dobri hrani žalostna in potrta. Isto-
tako se tudi človek čuti srečen le v tistem stanu,
za katerega ga odloči Bog, to je v svojem poklicu.

A Peter ni bil poklican za trgovca. ,,Moji
starši so me dali v trgovino; ali za to nikdar
nisem čutil poklica; vedno se mi je hotelo učiti. 11
Nazunaj tega ni pokazal; ker je že tedaj vedel,
da mora izpolnjevati to, kar je smatral za svojo
dolžnost. Ali v srcu je vedno hrepenel po višku
duševne izobrazbe. Naposled mu je malo posijala
zvezda sreče. V ljudski šoli je pregledoval nekoč
šolski nadzornik zvezke in pisanke. Videč Petrovo
lepo in razločno pisavo, reče: ,,Kakor pisar, ka¬
kor pisar!" Te besede so se bile Petru živo
vtisnile v spomin in sedaj so se mu zdele kot
kaka prerokba. Ponoči in podnevi mu je zvenelo
po ušesih: Bodi pisar! Bodi pisar! Cesarski pisar
v ozkih hlačah in koničastih čevljih je bil v očeh
preprostega vaškega otroka učena glava; zato je
mislil, da si bo s pisarskim črnilom ugasil svojo
žejo po učenju.

Zato sklene iti v pisarno.

Ko se je na praznik sv. Antona vračal s
Homca in v Ljubuškem zagledal sodnijsko po-

26

slopje, je rekel sam pri sebi: „Počakaj malo!
Skoro boš tudi ti tu notri pisal!“ A  svojega sklepa
ni razodel nikomur, temveč čakal ugodnega časa,
da ga izvrši. In glej, že drugi dan se mu je po¬
nudila prilika. Začela ga je boleti glava; Peter je
to povedal gospodarju. Ta mu je drage volje
dovolil, da odide domov za toliko časa, da ozdravi.

Toda tudi doma ni miroval. Takoj poišče
berilo za četrti razred ljudskih šol, vzame pero
in papir in napiše po vzorcu v berilu prošnjo
na slavno okrajno sodišče v Ljubuškem. V njej
lepo prosi, naj bi ga sprejeli za pisarja pri so¬
dišču, obetajoč, da se bo z marljivostjo in vzor¬
nim vedenjem izkazal vrednega te milosti.

Prošnje Peter ni dal na pošto, ampak je sklenil
nesti jo drugi dan osebno v Ljubuški.

Ko se je zjutraj zaznala zarja, je krenil Peter
proti Ljubuškemu. Na Vitino se danes niti ozrl
ni. Za njegov skriti namen ni vedel nihče. Materi
božji in sv. Antonu je vroče priporočil svojo
zadevo.

Toda v Ljubuškem so prišle nove neprilike.
Okrajno sodišče je res tukaj; ali na katera vrata
naj potrka? Komu naj odda prošnjo? „Le enega
gospoda sem poznal," je pozneje pripovedoval,
„in še tega le nazunaj. Bil je to velik človek,
črnih zavihanih brk; jaz sem ga imel za pred¬
stojnika, ker mu je vsakdo, kot se mi je zdelo,
izkazoval spoštovanje. Pozneje sem zvedel, da
je bil to pisar. Ravno nanj sem mislil, ko stopi
predme." Peter se odkrije in prikloni. — „Kaj

27

hočeš, mali?" — ,.Prinašam prošnjo nekega člo¬
veka, ki bi postal rad pisar." Nato izroči deček
visokemu gospodu svojo prošnjo. Ta je takoj
spoznal, kdo je tisti „neki“, in da hoče deček v
pisarno brez vednosti očetove, ki ga je on dobro
poznal. Seveda je mož prošnjo odklonil.

Žalostnega srca se je vrnil Peter domov.
Svoje žalosti pa si ni upal nikomur razodeti;
toda oče je vendar izvedel, kaj se je zgodilo.
Toda namesto da bi bil sinka potolažil, ga je
iznova užalostil.

10. Dragoceni biser.

Peter je bil zopet za prodajalniško mizo.
Urno je hodil sem in tja, sprejemal naročila, tehtal,
meril, štel, računal s tako spretnostjo, da ga je
bilo veselje gledati.

Po onem dogodku v Ljubuškem se je Peter
vdal v svojo usodo, misleč, da so mu splavale
po vodi vse nade, da bi se mogel še nadalje
baviti z učenjem. Toda človek obrača, Bog pa
obrne.

Nekega dne ga obišče njegov prejšnji učitelj.
Peter je bil zelo vesel, da ga zopet vidi. Toda
kako se začudi, ko ga učitelj brez dolgih okoliščin
resno vpraša, ali bi ne želel postati svetni du¬
hovnik.

Peter osupne, ne vedoč, kaj naj odgovori.

Seveda je vedno nosil v srcu željo po učenju,
a  na duhovski poklic vendar ni mislil. Za fran¬
čiškanski red ni čutil poklica, za druge duhovnike

28

pa sploh vedel ni. Sedaj pa govori učitelj o svetnih
duhovnikih.

Kdo je to in kakšen je ta svetni duhovnik,
o tem ni imel niti pojma. Še v sanjah mu ni prišlo
nikdar na misel, da bi mogli biti kje na svetu
kakšni drugi duhovniki razen frančiškanov; mislil
je, da je vsak župnik, tudi škof in sam sv. oče
papež pater, ker takrat v Bosni ni bilo drugih
duhovnikov kakor le frančiškani.

Učitelj začne Petru razlagati, kaj je to svetni
duhovnik, koliko se mu je treba učiti in kake
dolžnosti ima. Če čuti Peter poklic k temu, lahko
začne z učenjem v nadškofijskem deškem seme¬
nišču v Travniku.

Te besede dobrega učitelja so zvenele po
ušesih pobožnega in ukaželjnega mladeniča kakor
sladki in čarobni glasovi vil. Duhovski stan mu
je bil sedaj vedno pred očmi; postati duhovnik,
to mu je bil edini namen, edina želja. Srce mu
je polnila od tega dne sveta radost.

Peter se vesel odzove glasu milosti. Odloči
se postati nebeški trgovec, pripravljen vse prodati,
samo da dobi dragoceni biser. Da je bil ta poklic
v resnici od Boga, se vidi iz tega, da ga ni mogel
nihče odvrniti od tega sklepa. Nasprotno, kakor
je sam rekel pred svojo smrtjo, ni nikdar čutil
najmanjše izkušnjave proti poklicu. Toda kako je
prišel učitelj na to srečno misel, pokazati Petru
pot do tega poklica? —•

Ravno takrat je razposlal ravnatelj nadško¬
fijskega deškega semenišča v Travniku pozive

29

učiteljem ljudskih šol, naj bi mu priporočili na¬
darjene dečke, ki bi se želeli posvetiti duhov-
skemu stanu. Tak poziv je prišel tudi k učitelju
v Veljacih. Ta se je takoj spomnil svojega nek¬
danjega učenca Petra, ki se mu je še vedno iz¬
kazoval hvaležnega.

Peter pa je po pravici pripisoval to milost
Materi božji. „Bilo mi je zelo hudo“ (ko ga niso
hoteli vzeti v pisarno), je pripoznal pozneje Bar¬
barič, „toda že čez dve leti sem spoznal, koliko
milost mi je tedaj Marija izkazala. Da sem postal
pisar, bi se bil popolnoma pokvaril."

Marija je uslišala svojega ljubljenca in mu
izprosila lepši poklic.

11. Z Bogom!

Nova nada je za¬
čela kliti v srcu Petro¬
vem in že ugaslo upanje
je zopet oživelo kakor
cvet v solnčnem jutru.
Sinje nebo se je skoro
zvedrilo, na obzorju je
plaval le še teman obla¬
ček: Kaj bodo rekli
starši? /Ui naj zapusti
kraj, kjer je bil tako
priljubljen, kjer mu je vse obetalo zlato bodočnost?

Bogata in krščanska družina Babičeva je tako
vzljubila pobožnega, marljivega in spretnega dečka,
da ga je hotela posinoviti, in ker je bila brez otrok,

30

narediti za dediča svojega imetja. K sreči je bil
tisti čas v Klobuku za župnika p. Ambrozij Miletič.
Zvesti pastir in polegtega prijatelj Barbaričeve
družine se je zavzel za Petra, da je bil sprejet
v travniški zavod.

Ker je bilo treba tudi zdravniškega izpričevala,
popelje učitelj svojega nekdanjega učenca sam v
Ljubuško. Zdravnik izjavi, da mu vsled prevelike
slabosti ne more dati dobrega izpričevala. Petru
je bilo, kakor bi ga zadela strela z jasnega neba.
A učitelj pove zdravniku, da pride ta slabost le
od prevelikega napora v učenju. Peter je dovršil
v dveh letih štiri razrede. Naj mu torej da lepo
izpričevalo. Tako se je tudi zgodilo.

Sedaj pošlje prošnjo v Travnik. Dne 21. av¬
gusta pride odgovor, da je Peter kot gojenec brez¬
plačno sprejet v nadškofijski zavod in naj pride
1. septembra. Dne 23. avgusta (1889) izporoči
p. Ambrož semeniškemu ravnateljstvu: „Peter se
je zjutraj okrepčal in pripravil za pot z zakra¬
mentom sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Jutri
pride z očetom v Travnik." Čas ločitve je prišel,
oni čas, v katerem marsikateremu bodočemu učencu
upade pogum. Vse je jokalo, le Peter je ostal
vesel. Zahvaljujoč se za vse, se je ločil od Ba¬
bičeve družine, ki ga je ljubila kot lastnega otroka
in je zelo obžalovala, da ga ne more obdržati za
sina. Suhega očesa reče Peter „z Bogom" milim
staršem, bratom, sestram in dragi domači hiši, v
kateri je preživel lepe in vesele dni svoje mladosti.
Mogoče, da je zaklical poslednji „z Bogom" tudi

31

zeleni šumi in cvetnim livadam, v katerih se je,
dokler je bil pastirček, razlegal glas njegove pesmi
in katere je on posvetil s svojo molitvijo.

Tedaj še ni bilo železnice v Hercegovini, zato
se je Peter podal na pot jezdeč na konju. Moško
je jahal ob strani svojega očeta, ki ga je, seveda
tudi na konju, spremljal in se — kakor je pozneje
pripovedoval — oziral na vse strani, če ga kaj

Bosanski begi.

pozdravljajo. Mislil je namreč, da morajo pred
polavstrijsko obleko, ki jo je nosil, vse kape z
glav.

Toda svet se je malo brigal za mladega jez¬
deca, kakor bi bil slutil, da ga bo ta pozneje

zaničeval.

Prvi dan sta prišla srečno do Davna; tu sta
prenočila pri Osman-begu Kapetanoviču. Beg ju

32

sprejme lepo kot stare prijatelje. Konja odvedejo
v stajo in sedejo za mizo k večerji. Med dru¬
gimi jedmi prineso tudi meso. Rad bi bil Peter
posegel, pa mu pride na misel, da je danes post.
Kdo drug bi si bil mislil ob taki priložnosti:
,,A kaj, od Turčina pač ne morem zahtevati, da
mi sedaj pripravi postnih jedi. Ce ne jem mesa,
razžalim dobrega bega, ki je radi mene vse to
napravil."

R.  kaj Peter? „Oče, post je danes; midva ne
smeva jesti." — In oče takoj pove begu, da ona
kot kristjana ne smeta danes jesti mesa. Pošteni
mohamedanec jima nič ne zameri, da se tudi v
njegovi hiši držita zapovedi svoje katoliške Cer¬
kve. — Drugi dan zgodaj sta odpotovala dalje
proti Travniku.

Drugi del.

Dijak v Bosni.

1. V Travniku.

cvetnimi livadami,
lepimi obronki, pro¬
stranimi poljanami
in hladnimi studenci stoji
sredi Bosne 1919 metrov nad
f morjem stari Vlašič. Izmed
studencev je na glasu
kakor led mrzli ,,De-
večani", ob katerem
stanujejo po pečinah
bosenske vile in igrajo
pri bledi mesečini do
zore divno kolo na
obsežni, zeleni trati —
kot pripoveduje bajka.

Na podnožju južnega
obronka visokega Vla-
šiča leži v zeleni dolini
Travnik. To je mesto z
nekako 6500 prebivalci. Izmed teh je skoro po¬
lovica (2900) mohamedancev, katoličanov 2300,
drugi

so pravoslavni in Židje. Od začetka 18. sto-

3

34

letja pa do 1. 1850. je bil Travnik prestolnica bo¬
senskih vezirjev. Danes pa nima več ne onega
sijaja, ne one slave. Po zidovju starega grada se
sedaj skrivajo gaščarice in kuščarji in grade svoja
gnezda kavke.

Pojdi v mesto in se boš o tem prepričal Ob
siromašni, često tudi umazani, iz lesa in ilovice
zgrajeni turški koči se vzdiguje na zapadu že
precej lepih poslopij, med minareti 15 džamij se
sveti pozlačeni križ na zvonikih krščanskih cerkva,
in ko kliče opoldne muezin z vitkih minaretov:
„En Bog je, in Mohamed je njegov prerok",
oznanjajo zvonovi še z jačjim glasom skrivnostno
učlovečenje Sina božjega.

Na južni strani mesta med Vilenico in desnim
bregom reke Lašve, kjer so našle avstrijske čete
1. 1878. vojašnico za topove in džamijo na tako-
zvani ,,top-hani“, stoji sedaj veličastno poslopje
„kras in dika Travnika", kakor je rekel neki beg:
nadškofijsko deško semenišče in velika gimnazija
s cerkvijo, posvečeno sv. Alojziju. Na tej gimna¬
ziji se vzgaja cvet bosenske mladine.

Ko so 1. 1878. Avstrijci zasedli Bosno, je bila
cerkvena hierarhija zopet vpeljana. Tedaj se je
odločil novi nadškof sarajevski, dr. Jos. Stadler,
sezidati za izobrazbo duhovnikov v Travniku
zavod s popolno gimnazijo, katero bi lahko ob¬
iskovali tudi zunanji dijaki brez razlike veroizpo¬
vedi. Upravo zavoda je poveril nadpastir s pa'
peževim in cesarjevim privoljenjem Družbi Je¬
zusovi (jezuitom).

35

L. 1882. se je začel zavod graditi, a obenem
tudi v šoli poučevati. Prvi dijaki — med katerimi

) e  bil tudi sedanji škof dr. Ivan Šarič — so sta¬
novali medtem z očeti v posebni koči. L. 1883.
so se preselili v dograjeni del, a gimnazijski raz-

3 *

Travnik v Bosni z deškim zavetiščem.

36

redi so se začenjali po stopinjah; ko je bila 1. 1888.
cela stavba sezidana, se je otvoril 1. 1889. osmi
gimnazijski razred ravno, ko je Barbarič prišel v
Travnik. Koncem 1. 1909. je bilo v zavodu 250 di¬
jakov, med temi 100 zunanjih, ki so katoličani,
pravoslavni, judje in mohamedanci. Gojenci se dele
v semeniščnike — tiste za duhovski stan in v kon-
viktorce, katerim je volitev stanu svobodna.

Ob priliki petindvajsetletnice zavoda (1908)
je pisal ,,-ftgramer Tagblatt":

„Kadar se bo pisala zgodovina kulture in
razvoja hrvaškega naroda v Bosni in Hercegovini,
bo to obenem tudi zgodovina našega mesta Trav¬
nika .. . Naš Travnik, ki je bil pred kratkim pozo-
rišče krvavih dogodkov, je postal središče kulture,
zavzel prvo mesto v našem kuturnem življenju in
nam vzgojil mož, ki so se postavili na čelo hr¬
vaškega naroda v Bosni in Hercegovini... Travnik
je bil poklican, da nam vzgoji mladih svetnih du¬
hovnikov, pa tudi izobraženih laikov. Že 25 let
izpolnjuje to veliko kulturno nalogo. Že 25 let
vzgaja travniška gimnazija hrvaškemu narodu v
teh deželah njegove izbrane sinove in jih pošilja
v domovino kot popolne može, ki so prepojeni
ljubezni do vere in svojega naroda, pripravljeni
za boj in požrtvovalno življenje ..

To je mesto, ki ga je božja previdnost od-
kazala Barbariču.

Ko je jezdil — okrog 27. avgusta 1889 —
z očetom proti Travniku, ju sreča na potu stara
žena in reče: „Ej, kum, ali bo tudi tvoj mali postal

37

jezuit?" Peter se je malo razjezil, zakaj mu pravi
„mali“; bil je namreč že 15 let star, a je bil vitek
kakor jelka. Toda kmalu je uvidel, da je res
majhen. Ogromni semeniščni zgradbi s svetlimi
hodniki in prostranimi sobami se je selsko herce¬
govsko dete silno čudilo. Celo dijaki, ki so od
vseh stranih prihajali, so se mu zdeli kakor neka
višja bitja. „Moje spoštovanje do zavoda, pred¬
stojnikov in dijakov," je pripovedoval pozneje,
„je storilo, da sem se lehko privadil hišnega reda.
Vse mi je bilo tako vzvišeno, da sem bil spre¬
jemljiv za vse. V tem sem tudi vztrajal. Pri drugi
klasifikaciji v drugem tečaju sem se bal, da bi
koncem leta ne padel, dasi sem imel v vseh pred¬
metih izvrstno. Take visoke misli sem imel o
gimnaziji."

Temu spoštovanju se je kmalu pridružila
iskrena vdanost in hvaležnost, da, uprav otroška
ljubezen, katero je gojil Barbarič celo svoje živ¬
ljenje do zavoda. Dvakrat ga ni zapustil celo o
velikih počitnicah, a kadar je odšel domov, se je
vrnil navadno mnogo prej, kakor se je šola pri¬
čela. Zavod je branil vsakega napada, naj je že
Prišel od katerekoli strani, in to tako pogumno,
kakor bi mu bilo braniti svojo rodno mater. Trdno
je bil prepričan, da ga je božja previdnost pri¬
vedla v to hišo, da se dostojno pripravi za du-
hovski stan; videč pa, da se ne more povzpeti
na  sv. goro Sion, je rekel: „Bog me je privedel
sem, da mi da vsa sredstva, da rešim svojo dušo;
zunaj bi jo izgubil." Dober zavod je za mnoge

38

mladeniče res rešilna ladja Noetova, medtem ko
potonejo tisoči in tisoči mladih ljudi v motnih
valovih sveta.

Ni potreba, da spoznamo način življenj ki
ga je preživel Peter tu v osmih letih. Namesto
da bi nadolgo in široko opisovali, pozivijemo
bralca, da naj opazuje le en dan življenje v
zavodu.

2. En dan v zavodu.

Ura je pet. Stopimo — toda nalahko! — v
eno izmed treh velikih spalnic. Povsod vlada
smrtna tišina in skrivnosten polumrak se vije na¬
okrog po belih zidovih. Le medla nočna lučca
razsvetljuje spalnico. Ob stenah vidiš posteljo ob
postelji; v duhu vidiš ob vsaki angela variha,
kako z razprostrtimi krili čuje nad svojim varo¬
vancem.

Kar se začuje zvonec. Iz obkrajne sobice, ki
ima stekleno okence v vratih, pa pride prefekt.
Na prvi glas zvonca vidiš, da mnogo mladih ju¬
nakov kar skoči s postelje, medtem ko drugi
počasi in zdihovaje vstajajo. Toda zastonj! Vse
stezanje in leno zvijanje nič ne pomaga: prefekt
je že pri tvoji postelji, da ti pomore, ako treba.
Kadar kdo vstane, se takoj tudi prekriža in po¬
ljubi Marijin škapulir, ki ga nosi pri sebi vsak.
Dokler se umivajo, ne sme nihče niti besedice
izpregovoriti. Na lišp, rekel bi, ne drže ti dijaki
mnogo; izvzemši tega ali onega, ki se gleda v
ogledalu ali stoji pri odprtem oknu in opazuje v

39

steklu svojo podobo, morda edino zato, da vidi,
ali mu niso ponoči golih ustnic obsule drobne
brčice. Kdor je gotov, odide v veliko učilnico,
„muzej“. Marsikdo pa obišče svojega Odrešenika
v kapelici ali pozdravi Marijo z eno češčena-
marijo.

Čez 20 minut, odkar so vstali, se da zna¬
menje za skupno jutranjo molitev. Molijo v mu¬
zeju. Eden večjih dijakov, navadno kak osmošolec,
moli naprej; tako je pri vsaki skupni pobožnosti.
A da naglas molijo pred učenjem in po učenju,
pred šolo in po šoli itd., se samoobsebi razume.
Knjige se odpro in prične se učna ura - ,,studium“.
Med učenjem sedi prefekt za vzvišenim „ka-
tedrom", kakor vidni duh-varih svojih gojencev.
Prefekt je vedno pri njih, razen ob času šole;
tako je neprestana priča njihove marljivosti in
vedenja. Med učenjem ne smejo brez dovoljenja
drug z drugim govoriti. Ob sedmih gredo k zajtrku.

O pol osmi uri najdemo celo gimnazijo —
seveda samo katoličane — v cerkvi; urejeni so
po razredih. Vsak gojenec mora imeti molitvenik
in rožni venec. Med sv. mašo molijo najprej rožni
venec, a potem pojo. Ob nedeljah in praznikih
je sv. maša za gojence ob šestih, pri kateri pri¬
stopijo nekateri pobožno k sv. obhajilu. Za vse
katoliške dijake je predpisana mesečna sv. izpoved.
Ob velikih praznikih poje semeniščni pevski zbor
P r i veliki maši sestavke Wittove in drugih zna¬
menitih skladateljev. Po sv. maši morajo v šolo,
kje* -  „modrost raste", kakor je rekel neki Turek.

40

V zadnjih klopeh sede zunanji dijaki brez razlike
veroizpovedi. Brez posebnega dovoljenja ne smejo
s semeniščniki nič občevati.

V nižjih razredih so mesta v klopeh razde¬
ljena po znanju malih učenjakov. V prvi klopi in
na kraju drugih sede tisti junaki, ki stoje na polju
znanosti najviše. Njihova imena se svetijo na
lepo izdelanih tablicah, ki krase šolske stene. Po
šoli, ki traja dopoldne navadno od osme do
enajste ure, je treba zopet sedeti pri knjigi, dokler
ne udari željno pričakovano poldne. Medtem ko
se gojenci po volji zabavajo, je vedno pri njih
„generalni prefekt", čigar dolžnost je, skrbeti, da
vsak teh mladih in živahnih gostov dobi, česar
potrebuje, in da skrbi za red.

Najlepši in dijakom najljubši čas je čas od¬
mora, katerega prežive na velikem igrališču. Okrog
igrališča so nasajeni drevoredi orehov in senčnih
topolov. Imajo tudi dvoje kegljišč. Veselje je gle¬
dati, kako vre po kosilu in po šoli ob štirih vesela
mladina skoz vrata na čisti božji zrak, na svoje
ljubo igrališče. Niti slavje in vriskanje zmagonosne
vojske, idoče v osvojeni grad, rekel bi, ne pride
iz radostnejših in veselejših src. Tu slavi mlade¬
niški ponos svoje največje slavje: tu se dobivajo
lavorovi venci za zmago v igri, petju in teku -
v smehu, pa tudi v kričanju. Vsak se mora igrati.
Najrajši bijejo žogo. Za vsak teden izbero vod¬
nike ,,bege“, ki razdelijo druge v dve stranki.
Kdor je igre oproščen, se lahko na drug način
zabava. Pozimi grade gojenci snežene trdnjave

41

in jih napadajo s kepami; za sankanje pa je
hribovita pokrajina kakor ustvarjena.

Toda le prekmalu napravi neusmiljeni zvonec
konec temu razveseljevanju. Treba je zopet v šolo,
ki traja ob navadnih dneh od dveh do štirih. Po

Travnik od severa.

42

šoli dobi vsak dober kos kruha, nato pa se zopet
vesele in skačejo po svoji volji; toda le do petih.
Kadar popoldne ni pouka, in to je ob nedeljah
in praznikih, v torek in četrtek, imajo daljše ali
krajše izprehode.

Ko se človek tako okrepi, lahko vztraja tudi
v najdaljšem času dnevnega učenja od petih
do sedmih zvečer. Ta čas lahko vsak gojenec
prosi svojega učitelja, da mu reši kako znanstveno
težavo, in bolj razjasni, kar se je v šoli že pre¬
davalo, pa ni dobro razumel. Po večerji ob sedmi
uri je kratek odmor, tedaj se malo uče ali bero,
nato sledi kratko duhovno berilo. Potem pa je
večerna molitev. Lepo in hvalevredno je, da se
mnogi, preden gredo spat, še enkrat napotijo v
kapelico, da se še pred nočjo poklonijo svojemu
Odrešeniku in priporoče presv. Srcu svoje miie in
drage. Okrog devete ure vlada v spalnicah zopet
smrtna tišina. Prefekt se lahno oddalji, ostavivši
gojence njihovim angelom varihom in mali sve¬
tilki, ki, zastrta z lahnim papirnatim zastorom, opo¬
minja vsakega z gorečim napisom:

„Bog te vidi."

3. Mladi gojenec.

Ako mlado drevo izkoplješ iz zemlje, kjer je
raslo in cvetelo, in ga presadiš v drug kraj, začne
veneti in povesi svoje listje in cvetje, kakor bi
se hotelo posušiti. Podobno se godi tudi z otro¬
kom, ki prvič zapusti preljubi dom, dragega očeta,

43

ljubeznivo mamico in gre daleč v tuj svet in živi
kot „tujec med tujci". Žalostno koprni in vzdihuje
po svojem ljubem rojstnem kraju.

Tudi v Petrovi duši so se vzbudili taki ob¬
čutki, ko se je drugi dan oče vrnil domov, njega
pa pustil samega med tujimi, nepoznanimi tovariši.
Toda to ni trajalo dolgo.

Plemenitemu mladeniču iz gorate Hercegovine
je prijalo v tihem zavodu. In to presajeno in nade¬
budno drevo se je začelo lepo razvijati s sode¬
lovanjem milosti božje in pod čuječim očesom in
blago roko predstojnikov.

Tedanji njegov prefekt pripoveduje o svojem
gojencu v prvem letu tako-le:

,,Barbarič je bil miren deček, včasi celo molčeč.
Toda v težavah se kažejo junaki, in čednost mla¬
deničeva, kadar je opominjan in karan. Tako sem
tudi jaz mislil in prežal na priliko, da ga tudi v
tem spoznam. Toda glej neprilike! Kako boš Petra
kaznoval, ker se ne da pa se ne da ujeti niti v
najmanjšem prekršenju hišnih pravil? Kdo je toč-
nejši v učenju, kdo bolj posluša predstojnike, kdo
je marljivejši v učenju, kdo pobožnejši v molitvi,
kdo prijaznejši do součencev, kdo ponižnejši in
skromnejši nego on?

A slednjič se mi je le posrečilo: zalotil sem
9 a . ko je v spalnici izpregovoril eno ali dve be¬
sedi. Takoj ga ostro pokaram, kako se drzne go¬
voriti o prepovedanem času. Barbarič zardi, povesi
°či in mirno stoječ s fesom v roki skromno od-

44

govori: .Oprostite, nisem vedel, da ne smem
odgovoriti, če me drugi kaj vpraša. 1

Tako sem se prepričal, da ni v njegovem
srcu zlobe in nepokorščine. Takega srca ni težko
pridobiti za Srce Jezusovo. Komaj je začul za to
lepo pobožnost, se je je že oklenil z vso svojo
dušo. Ko se je meseca junija 1. 1890. v zavodu
prvič osnoval ,krožek Srca Jezusovega 1 , je umevno,
da naš Peter ni bil le navaden ud, ampak celo
predsednik. Ni treba niti spomniti, kako je rad
žrtvoval svoj odmor, samo da pokaže ljubemu
Odrešeniku svojo vdanost.

Še sedaj ga vidim, kako je na praznik Srca
Jezusovega s peresom in črnilom hitel čez igrališče,
da bi v sprejemni sobi nekemu patru cele ure po¬
magal vpisovati prihajajoče ljudi ,v Srce Jezusovo 1 ,
kakor pravijo, t. j. v bratovščino Srca Jezusovega.

Pobožni,, mirni, za vse sprejemljivi deček
se mi je zdel kakor angel. Zato sem rekel nekoč
njegovemu učitelju: ko pogledam Vašega Barba¬
riča, ne vem, kakšno spoštovanje me navda. To
Vam je pravi angel 1“

Sledeča leta je napredoval Peter kakor po
starosti, tako tudi v kreposti, kar daje mladeniču
v cvetoči dobi poseben kras. Da pa nismo pri¬
siljeni eno in isto ponavljati, navajamo besede
enega njegovih odgojiteljev, ki piše tako-le:

„Prava krepost se nehote kaže samaobsebi-
Vendar nisem videl dečka, na katerem bi se o
tem bolj prepričal, kakor na nepozabnem Petru
Barbariču. Kakor hitro sem ga spoznal, sem se

moral čuditi njegovi gorki pobožnosti in kreposti
ter ga začel v srcu ne le ceniti, ampak spoštovati
kot pravega ljubljenca božjega.

Peter je bil že v tretjem razredu vzoren go¬
jenec. Ob nedeljah in praznikih, kadar je bilo
dovoljeno, je vselej pobožno prejel sv. zakramente.
Nikdar ni končal vsakdanjega odmora, da bi ne
bil prej obiskal svojega Odrešenika v cerkvi. Vse
pobožnosti je opravljal z izredno gorečnostjo.
Vsledtega je komaj čakal, da je nanj prišla vrsta,
ko je moral v muzeju naprej moliti pri raznih
molitvah. Vsako češčenamarijo je znal izgovoriti
s tako iskrenostjo, da je že njegov glas moral
izpodbuditi gojence k pobožnosti. Pri učenju je
vedno imel pred seboj na pisalniku sliki Srca
Jezusovega in Marijinega.

Skromnost in ponižnost sta mu bili takorekoč
prirojeni. Akoravno je bil vedno prvi v svojem
razredu, mu je bilo vendar ljubše, razširjati duha
kreposti, kakor kazati svoje znanje in vednost v
krogu drugih gojencev. V drugem je bil prime¬
roma izmed vseh prvi, le v govorjenju ne. Na
igrališču so se gojenci često tudi čez mero jezili
'n prepirali. Toda Peter se je znal tudi ob takih
prilikah premagati in je z miroljubnimi besedami
pomiril razdvojeni stranki. Videč druge gojence,
kako kršijo hišna pravila, ni tega gledal mirno in
prekrižanih rok; vendar se je ogibal podlih tožba;
najprej je poizkusil, kako bi zanikarne sodruge
sam opozoril in privedel do reda. Včasi pa se je
slednjič le pritožil nad nepoboljšljivim gojencem

46

pri prefektu, a tako, da si mu mogel z obraza in
glasu spoznati, kako mu je hudo za součenca.

Peter sam se je tako vzorno držal reda in
hišnih pravil, da ga ni bilo treba prefektu celo
leto niti enkrat opomniti. Da, predstojniki so mu
često pokazali, kako so ž njim zadovoljni in
koliko vanj zaupajo. Toda on se ni prevzel vsled
zaupanja in ugleda pri predstojnikih in součencih.
Bil je v resnici vzor-dijak, prava vzor-slika po¬
božnega in marljivega gojenca. Kratko: svojini
predstojnikom je bil Peter desna roka; med so-
učenci je bil angel miru in mal apostol ter je
veliko pripomogel, da se je v njegovem razredu
in njegovem oddelku vzdržal dober duh.“

Z manj besedami, a nič manj značilno slika
Petra eden njegovih profesorjev:

,,Ali naj povem, katera lastnost je povzdi¬
govala našega Petra v očeh nas vseh tako visoko
nad druge mladeniče ? — Ni bilo samo njegovo
za njegove razmere obširno znanje, ne sama čed¬
nost, ne pobožnost, ne ponižnost itd., ampak vse
skupaj, vse njegove dobre lastnosti, ki so se tako
harmonično združevale, kratko njegov popoln, v
pravem pomenu besede rečeno moški značaj —
v tako mladih letih."

4. Vzor-dijak.

Vzoren mladenič mora imeti razne vrline, a
poleg drugih zlasti te tri: čisto, bogoljubno srce,
velike dušne zmožnosti in neumorno marljivost.
Vse te lastnosti so krasile našega Barbariča.

47

Videli smo že, kako je hrepenel po kreposti;
kako je bil točen tudi v najmanjših stvareh, kako
je bil marljiv in kako sijajno je napredoval v šoli,
to pričajo njegovi učitelji. Sedanji rektor zavoda
je bil prva tri leta Petrov razrednik in pripove¬
duje o njem tole:

„Ko sem prvič zagledal Petrovo preprosto
zunanjost, nisem niti slutil, da je ta mladenič tak
talent in tako srce. Ali že čez nekoliko dni dobim
od prefekta prvega oddelka listič: Prosim, da bi
■diligencijo' vedno dali Barbariču, ker njemu je
v vsakem oziru zaupati. To je bilo povod, da
sem nanj obrnil svojo pozornost; pa tudi meni
se je kmalu ponudila prilika, da sem zapazil na
Barbariču mnogo hvalevrednega.

In res je bil v .diligenciji* 1 , katero mi je
Peter vsak dan izročil v začetku šole, pri nje¬
govem imenu vedno napisan veliki ,D‘, t. j.
,diligentissime‘; to je značilo, da se je Peter
zelo marljivo učil. Njegovi neumorni delavnosti
je odgovarjal tudi napredek v šoli. Imam rede o
njegovem napredku iz L, II. in III. razreda, ker
sem bil prva tri leta njegov razrednik. Iz mojih
štirih predmetov je gotovo dobil vedno ,izvrstno',
in to v ustmenem in v pismenem. Odgovarjal je

1  „Diligencija“ je zapisnik, v katerega prefekt, ki
J e  pri dijakih za čas učenja, vsak dan zapiše, kako je
bil marljiv. Ta zapisnik da najboljšemu gojencu, da ga
ponese učitelju. Tako ve učitelj, kako se je kdo učil, in
kako mora z vsakim pri izpraševanju ravnati. To seveda
ni vedno ljubo dijakom; toda vsakdo izprevidi, kolike
koristi je.

48

mirno, razločno in gotovo; a nihče ni mogel na
njem opaziti niti najmanjšega znaka ošabnosti.
Pri ,koncertacijah ‘ 1  je bil vedno zmagalcc, ali
se je vsaj zelo pogumno držal. Nikdar se mu ni
poznala na obrazu zadrega ali negotovost. Vpra¬
ševal je mirno in jasno: ravnotako pa je tudi
odgovarjal na vprašanja svojega tekmeca. Nje¬
govo ime je bilo vedno na .častni tabli 1 , in to
kot .imperator 1 , ker je on najbolje izvrševal
latinske šolske naloge. Kadar sem vračal zvezke
ter dodal: .Najbolje je napravil nalogo .. .' tedaj
se je od vseh strani začul šepet: .Barbarič 1 . To
je prišlo pri součencih že popolnoma v navado;

1  V šolah Družbe Jezusove imajo razne pomočke,
ki so, kakor so izkušnje pokazale, zelo izdatni, da učence
izpodbujajo k marljivosti. Taki pomočki so tudi tako-
zvane koncertacije.

Koncertacije so znanstvene borbe, v katerih učenci
drug drugemu zastavljajo vprašanja o tem, kar so se
učili. Take borbe se vrše po stalnih ..formulah' 1  in pod
nadzorstvom profesorjev. Cel razred je razdeljen v dva
tabora, n. pr. Rimljane in Kartažane. Vsak tabor ima
svojo zastavo in svojega poveljnika — ..imperatorja" —
in druge nižje častnike. Tabor in častniki se odrede obi¬
čajno po šolski nalogi. Navadno se bore tabori po dolgi
pripravi, in sicer slovesno pred povabljenimi gosti. Bore
se po vrsti enaki z enakimi, kakor ..imperator" z „impe-
ratorjem", „častnik“ s „častnikom“ itd. Če ne odgovori
protivnik na kako vprašanje, tedaj je „ranjen“; ako pa
ne odgovori na nobeno vprašanje, tedaj je „mrtev“. Oba
tabora motrita borbo z največjo napetostjo, a odločeni
pisar zapiše vsak poraz. Premagani tabor mora zrna-
galcu izročiti zastavo, imena zmagalcev pa se napišejo
na „častno tablo". Prvi junaki dobe nagrado.

49

nihče v razredu ga ni zavidal, nihče ž njim tek¬
moval, ker je vsak vedel, da se ne more po¬
vzpeti do tolike višine kakor Barbarič. Večji del
součencev je občeval ž njim z nekim spošto¬
vanjem. Cesto sem bil napram njemu še strožji
in sem njegovo nalogo še po popravi pozorno
pregledal in premišljal, ali ne hi mogel kake male
napake vzeti za veliko; toda našel sem navadno
le kak ,lapsus calami' (napako v pisavi). Besedni
red v nalogah je bil brez graje, ker si je vsako
mojo opombo dobro zapomnil. Pisava je bila lepa
in razumljiva ter je vsem ugajala. Tako sem mu
moral vselej pustiti prvenstvo. Vendar sem nekoč
naletel. Ko sem namreč našel v Petrovi nalogi
veliko napako, sem se že veselil v srcu, kako
bodo tovariši iznenadeni, ko Barbarič ne bo
.imperator 1 . Slučajno pa so takrat tudi vsi drugi
imeli vsaj po eno veliko napako in tako je bila
Barbaričeva naloga zopet najboljša in je zadobil
.imperatorsko' čast. Ko sem naloge vrnil, je
Petru takoj udarila v oko dvakrat podčrtana na-
Pnka, lahno je zardel in precej posegel po la¬
tinsko slovnico, da pogleda, v čem tiči napaka.

Ko bi hotel povedati vse, kar sem na njem skoz
tri leta lepega in plemenitega videl, bi moral pri¬
znati, da nisem ničesar našel, kar bi mi ne bilo po
v °lji. Isto sem primoran reči tudi za naslednja leta,
ko  sem bil .generalni prefekt 1 . Nihče se ni nikdar
r adi njega pritožil. Vedno je zelo natančno izpol-
n ieval dolžnosti in ni nikdar prekršil niti najmanjše
zapovedi. Posebnih pravic si ni nikdar iskal . 1

4

50

Tudi v ostalih Istih je ostal Peter enako
vzoren dijak. Njegov razrednik v IV. in V. raz¬
redu se zelo pohvalno izraža o njem: „Bog sam
ve, v koliko tolažbo mi je bil Barbarič. V šoli
mi je bil desna roka. Vedno se je odlikoval v
znanju; v učenju je bil najgorečnejši, v prema¬
govanju je bil vsem živ zgled, a v skromnosti
in ponižnosti mu ni bilo para. Pred šolo je mirno
pričakoval učitelja, navadno s knjigo v roki, da
ne bi kaj časa ponepotrebnem zapravil. Spo¬
štljivo je pozdravil učitelja; a kako pobožno in
brez hinavščine je v šoli naprej molil! Pri šolskem
pouku je skrbno pazil; kar sem dal za nalogo,
je natančno zapisal. Odgovarjal je mirno. Peter
je bil v vseh mojih predmetih dobro podkovan.
Toda žel je malo hvale, če je na vsa učiteljeva
vprašanja dobro odgovoril, kajti pri njem ni sploh
nihče pričakoval kaj drugega. Če pa se je kdaj
dal ujeti, da ni vedel pravega odgovora, tedaj si
videl začudene obraze in nagajive poglede ter
slišal pomenljivo kašljanje in šepetanje od vseh
strani. Peter pa se je na vse to v svoji navadni
ponižnosti le prijazno nasmehnil.

V četrtem razredu so bile pri nas še štiri
usodne škatlice v čislih: zlata, srebrna, bela in
črna. Ležale so mirno druga poleg druge na ka-
tedru, določene, da sprejemajo zapisnike učencev
po njihovih uspehih. Nihče mojih učencev, ki ji 111
je bilo poverjeno izpraševanje drugih, ni bil t u
zanesljivejši nego Peter. In če sem tupatam njega
samega izprašal, ni prišel njegov zapisnik nikdar

51

v črno škatlico, v ,pekel 1 , kakor so rekli moji
učenci, ampak vedno v zlato, v .nebesa 1 , ker je
znal Peter svojo nalogo kakor očenaš.

Njegove naloge so se odlikovale po čistoti
in so bile ponavadi brez napake. Imel je na¬
logo, zbirati zvezke, kar je vselej vestno storil.
Svojega zvezka ni nikdar stavil na prvo mesto,
akoravno je zapazil, da njegovega najprej po¬
iščem. Pogosto je v imenu součencev prosil, da
bi kako nalogo odpustil. In z ozirom na njegovo
vestnost mu nisem odbil ni ene prošnje; kadar
sem namreč pozabil dati kako navadno nalogo,
je bil on prvi, ki me je na to opozoril. To je
storil, ne da bi se kaj brigal, da se bodo vsled-
tega nanj hudovali. R  vsi so gojili do Petra
iskreno ljubezen in ga zelo spoštovali . 11

Kakršna setev, taka žetev. V vseh predmetih
je napredoval Peter naravnost sijajno; skoz celo
gimnazijo, od prvega razreda pa do svoje smrti,
je bil vselej prvi z odliko. Na koncu leta je dobil
pri slovesni razdelitvi nagrad vselej prvo na¬
grado, ker se je v marljivosti in vzornem ve¬
denju odlikoval pred vsemi. Bile so to knjige ve¬
like vrednosti, katere je skrbno shranil. Ker je
tudi svoj denar porabil večinoma za koristne
Knjige in časopise, je zapustil ob svoji smrti celo
rjialo knjižnico znanstvenih, leposlovnih in verskih
knjig in časnikov.

Ni je stvari, ki bi vzbujala v ljudskem srcu
več nad kakor mladenič, ki dobro porabi svoje
bogate darove: on je radost staršem, tolažba

4 *

52

učiteljem; z bistrim in samozavestnim pogledom
ter z lahkim korakom hiti v srečno bodočnost,
Kako pa mora človeka zaboleti v srce, ko vidi
množico mladeničev, ki od Boga prejete darove
nehvaležno zanemarjajo. Tak mladenič je enak
nebu, katerega ne krasi blišč svetlih zvezd, enak
vrtu brez lepo dišečega cvetja; tak mladenič je
življenje brez nade, on zakoplje svojo srečo v
temni grob.

Barbarič je opisal nekoč — bil je tedaj v
šesti šoli — dva različna dijaka. Naloga je bila,
pokazati, kako je lenoba pogubna. Peter je na¬
pisal v obliki razgovora razliko med marljivim
in lenim dijakom. V ta sestavek je potaknil svoja
načela in misli tako živo, bistro in istinito, da
mora vsak, ki ga pozna, prebravši sestavek,
vzklikniti: ,,V tem marljivem učencu je Barbarič
nehote popisal samega sebe!“ Zato bomo cel spis
navedli. V tem ga bomo bolj spoznali, kakor če
bi ga še tako natanko opisovali. Vobče velja za
vse, kar je Barbarič napisal — tudi za šolske
naloge — v veliki meri prislovica: ,,Slog j2
človek. 11  — V njem se je pokazal Peter popol¬
noma takšnega, kakršen je bil. Tako-le je Peter
pisal:

5. ,.Zrcalo lenobe."

„Slučajno sem zalotil nekoč dva dijaka, ki
sta se na koncu prvega polletja pogovarjala o
svojih šolskih potrebah. Eden izmed njiju je bil
len (L.), drugi marljiv (M.).

53

Ah, — začne L. — sedaj sem se nekako
preril skoz prvo polletje; toda kaj sedaj? Je že
drugo pred vrati! Teh pet mesecev se mi zdi kot
pet let. V šoli mi je kakor na vešalih! Kako so
dolge šolske ure; kolikokrat sem pogledal na
uro, kdaj bo udaril blaženi zvonček in me osvo¬
bodil težkega strahu, da me učitelj ne pokliče!
Oj, tužno dijače, kako si nesrečno na tem svetu!

Meni, prijatelj — odvrne M. — je teh pet
mesecev poteklo kakor misel: v trenutku, da niti
sam ne vem, kako. Vselej se dobro naučim svojih
lekcij in grem vesel v šolo. Tam komaj čakam,
da me učitelj pokliče, da dobim zopet dober red;
tako mi čas hiti kakor na perutih.

Toda prosim te — zavrne ga L. — kako bi
vendar vedno tičal pri knjigi kakor ti ? Vedno ti
je knjiga pred nosom.

Dobro — odgovori M. — naj bo tako! Toda
prosim te, odgovori mi na tole vprašanje: kaj si
ti po poklicu?

Kaj sem — se razjezi L. — še vprašaš?
Obžalovanja vreden učenec!

Polahko, ne jezi se — reče mirno M. —.
Vidiš, ti praviš, da si učenec. Že tvoje ime ti pove,
da se moraš učiti, ne pa svojih dolžnosti zane¬
marjati ali jih imeti za nepotrebne in zadnje.

Pusti me s svojo pridigo! — reče L. hladno¬
krvno. — Kaj se od dijaka zahteva? Da nepre¬
stano buli v knjigo? Ko bi hotel izpolnjevati vse
takozvane šolske dolžnosti, bi se nikdar ne mogel
prav poveseliti; a moraš mi priznati, da velja za

54

dijake tista pesem: ,Mi smo dijaki, veseljaki
a kako bi bili veseljaki, če bi vedno tičali pri knjigi?

Priznam — odgovori M. — da morajo biti
dijaki veseli. Malo prej si se sam imenoval tužnega
učenca. In prav si imel! Ker v pravem pomenu
besede more biti srečen, vesel in zadovoljen le
priden dijak. Tak si je svest, da je od svoje strani
storil vse, da izpolni voljo božjo in zadosti dolž¬
nostim svojega stanu; polegtega pa si pridobi
božji blagoslov in lepo izpričevalo; ko pridejo
počitnice, se jih more le tak prav veseliti, vedoč,
da jih je zaslužil po težkem trudu in naporu.
Dočim len dijak ne more biti v srcu nikdar prav
zadovoljen sam s seboj; ne more se veseliti po¬
čitnic, ker ve, da bo, prišedši domov s slabim
izpričevalom in prazno glavo, razžalostil svoje
starše. R  pogosto ga obhaja strah, da bo moral
tudi počitnice žrtvovati učenju, da nadomesti, kar
je med letom zanemaril z lenobo, in da se tako
pririne v naslednji razred.

Resnica — reče L. — do tukaj imaš prav;
a kaj meni mari? Moj oče je ugleden, bogat in
visok uradnik; z njegovo pomočjo morem priti
do velike, mastne službe tudi brez učenja. Seveda,
ti se moraš naslanjati le na svoje učenje, ker
nimaš drugih sredstev.

Tako? — reče nato M. — Torej vzemimo,
naj se kdo uči samo zato, da dobi kako mastno
službo, a nima pred očmi časti božje; pa niti za
take bi to ne veljalo. Morda misliš, da je tvoj
oče z lenobo prišel do te časti? Vprašaj ga samo,

55

koliko potu je prslil kot dijak. Ne poznaš li tiste
prislovice: ,Truditi se mora, kdor hoče biti srečen 1 ,
ali pa tiste latinske: ,Kdor hoče v teku doseči
cilj, se mora že kot deček mnogo truditi ter pre¬
našati vročino in mraz? 1  Ali misliš, da ti bo oče
skoz lijak vlil znanje? Ali misliš, da bo ljubi
Bog vsled tvoje lenobe čudeže delal?

Res — reče čez daljši čas L. — ne preostaje
mi drugega, kot učiti se. Toda o žalost! Vzamem
v roko računico in začnem delati kako nalogo;
kar se mi ustavi in ne morem naprej. Pa kako
bi se mi ne ustavilo, ko mi tam piše kake for¬
mule ali paragrafe z opombo, da jih moram že
znati; a meni se zdi, da nisem nikdar niti slišal
o njih. Vržem torej računico v kot in se lotim
kakega grškega pesnika. Začnem prevajati, pa
glej, popolnoma neznana oblika. Iščem po slo¬
varju; a slovar pravi, da znam to že iz slovnice.
A, kaj bi se mučil — si mislim — človek bi znorel,
če bi hotel vsako težavo premagati; pa zaženem
knjigo v kot in pričnem kaj zabavnega brati.

Verjamem, moj dragi, — reče M. — da je
tako. Toda povej mi, kdo je temu kriv? Da si
se ti vsako lekcijo iz računice ali grške slovnice
dobro naučil, bi ti bile sedaj formule iz računice in
oblike iz grške slovnice že popolnoma znane; ti pa
si šel v slasti in udobnosti vedno dalje in dalje,
loda prava radost je, ko človek vidi, da z leti
napreduje obenem tudi v znanju in kreposti!

Seveda, ne da se oporekati, — odvrne L. —
tudi moja lenoba je temu mnogo kriva; pa kaj

56

hočem, ko sem slabe glave. Kadar pa kdaj česa
ne razumem, si mislim, čemu bi se zastonj ti udil,
če mi je Bog dal pomanjkljivo pamet; tako seveda
ne morem napredovati.

Počasi! — odgovori M. — Se li spominjaš,
kaj pripoveduje naš Odrešenik o služabniku, ki
je zakopal svoj talent? Tudi ti imaš svoj talent; če
jih nimaš pet, imaš enega; za tega boš moral pred
Bogom odgovor dajati. Zato moraš zastaviti vse
svoje sile, da razumeš, in da se naučiš svojih lekcij;
če pa ti je vest mirna, da si storil vse, kar je bilo v
tvojih močeh, pa vendar v šoli ne znaš, tedaj nisi
odgovoren. Če pa misliš, da ti slaba glava dopušča
lenariti, se bridko varaš. Ali veš, kaj pravi sv. pismo
o lenobi: ,Kdor ne dela, naj tudi ne je!‘ Sam
Odrešenik pravi o lenem hlapcu: .Vrzite ga v
skrajno temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. 1
A poslušaj tudi Danteja, kako opisuje jadikovanje
lenuhov v peklenski luži in blatu:

,... Nam nevesela

bila je duša v sladkem solnčnem zraki,
ker v srcu skrita jeza nam je tlela;
zato žalujemo zdaj v temni mlaki.'

(Inf. VII. 111—124.) 1

Ali ni to žalostno?

Joj! Nikar tako daleč, — reče preplašeno L.
— jaz pač nisem tako daleč, da bi prišel v pekel?!

Nikakor; jaz tega tudi ne trdim, — mu mirno
odgovori M. — toda če sedaj pomalem zane¬
marjaš svoje šolske dolžnosti, boš začel zane-

1  Te stihe je napisal Dante v prvi vrsti za jezne;
obrniti pa se morejo tudi na lene.

57

marjati tudi verske. In ako se tega sedaj navadiš,
ali boš boljši v starosti; saj poznaš tisti pregovor:
.Kakršno življenje, taka smrt.' Tako bi te lahko
tvoja lenoba po stopinjah privedla do nesrečne
večnosti. Vidiš, kakšno zlo se skriva v tvoji lenobi?

Hvala ti, prijatelj, — reče po daljšem molku
L. — nikdar nisem o tem natančneje razmišljal.
Odslej, verjemi mi, ne boš imel več prilike, da bi
me svaril vsled lenobe; napel bom vse sile, da
nadomestim tudi to, kar sem zanemaril.

Tako, prijatelj, tako, — doda veselo M. —
to mi je všeč. Kolikor tebe zadeva, stori, kar in
kolikor moreš; ves svoj trud obrni v čast božjo
in presvetega Srca Jezusovega; za vse to ti bo
plačilo božji blagoslov, in ti boš vedno vesel,
srečen in zadovoljen. Tedaj je ona dvojica preki¬
nila razgovor, jaz pa sem se oddaljil, vesel koristi,
ki sem jo dobil po tem razgovoru."

6. Jubilej sv. Alojzija.

Nič ne vpliva na mladeničevo
srce s tako silo, kakor visoki,
lepi vzori. Pravi vzori so svetle
zvezde, ki nam svetijo in nam da¬
jejo moč pri našem delovanju in
mišljenju. To se je videlo 1. 1891.
Takrat je sveti Oče papež
v Leon XIII. pozval vso krščansko
mladino, da slovesno praznuje in proslavi 3001etnico
blažene smrti svojega vzora in mogočnega zaščit-

58  •

nika sv. Alojzija Goncaga. Po celem svetu je zaoril
mogočen, vesel odmev. Cvet in krona katoliških na¬
rodov — njihova mladina — se je po celem svetu
vzbudila in začela zbirati v ogromnih vrstah pod
lilijsko zastavo angelskega mladeniča. Dne 21. julija
je klečalo tisoče in tisoče nedolžnih otrok, odraslih
mladeničev in deklic pred svetnikovo podobo in mu
tudi javno in slovesno darovalo svoje največje
in najdragocenejše blago: svojo nedolžnost, svojo
mladost in ljubezen svojega nedolžnega srca. A
kakor v dokaz in poroštvo, da hočejo tej svoji
obljubi ostati zvesti do smrti, so zapisali svoja
imena v prekrasne albume — spominske knjige
— katere so položili na grob sv. Alojzija v Rimu.

Eden najlepših albumov je hranil v svojih
zlatih listih imena več nego 150.000 mladih Hr¬
vatov. Med drugimi se bere tudi ime: Peter Bar¬
barič. Malokdo je tako navdušeno proslavljal ta
jubilej, kakor naš Peter, in črpal iz tega slavja
toliko koristi kot on. Seveda so tudi srečne pri¬
ložnosti mnogo pomagale k temu. Komu drugemu
pa sta posvečena zavod in cerkev v Travniku,
če ne sv. Alojziju? Vsledtega pa je tudi cela
hiša vstala, da proslavi ta jubilej kar najbolj do¬
stojno in slovesno. ,,Čudovito je,“ piše neki ča¬
sopis, ,,kako je sv. Alojzij tisto leto olajšal uči¬
teljem in odgojiteljem v tem zavodu njihovo težko
delo in opravilo. Gojenci so pridni in dobri, naloge
iz privatne marljivosti dohajajo druga za drugo.“

Zlasti se je pri tem odlikoval Barbarič in
prvi pred vsemi je bil njegov drugi razred, ki j e

59

skoz celo leto slavil 21. dan vsakega meseca.
V sredo po Binkoštih so priredili drugošolci pred
sliko svojega pokrovitelja malo akademijo v petih
jezikih: hrvaškem, laškem, nemškem, češkem in
latinskem. Takoj nato se je izpremenila dvorana
v bojno polje.

Tu stojita dva tabora, mož proti možu, pod
raznobojnima zastavama; tedaj pa udri v ljuti boj,
pa ne s krvavim orožjem, ampak z zvitimi vpra¬
šanji, ne na krvavem bojišču, ampak s pomočjo
svoje (ljube!) slovnice. Glej ga, malega dečka,
kako navdušeno stopi pred neprijateljskega vodja
— Petra Barbariča; človek bi dejal, da je sam
Skenderbeg vstal iz hladnega groba, pa reče:
,,Jaz L. Č., podpoveljnik slavne rimske vojske, po¬
življeni Tebe, Petra Barbariča, v imenu svojem,
svojega poveljnika in cele naše vojske, na boj,
ki se ima takoj sedaj izvesti, in to o vseh ne¬
pravilnih glagolih vseh štirih konjugacij."

Sovražnik sprejme poziv brez strahu in skoraj
odmeva od ognjenega, hrabrega borenja obeh ta¬
borov. Vsi so se zelo junaško držali, in sv. Alojzij
se je gotovo veselil, gledajoč odzgoraj iz sinjih
nebeških višav na te hrabre borilce.

Peter je opravil isto leto ,,šestnedeljsko po¬
božnost v čast svetemu Alojziju", ki jo je opravljal
sicer tudi druga leta, s posebno pobožnostjo. On
je molil ne le zase, ampak — kakor vidimo iz
njegovih zapiskov — tudi za svoje sodruge, da,
z a cel zavod, posebno v ta namen, da bi med
njimi cvela lilija sv. čistosti in da bi se natan-

60

čneje izpolnjevala hišna pravila. S posebno molit¬
vico se je pridružil vsem mladeničem, ki so \ tem
jubilejnem letu širom zemlje slavili in častili
sv. Alojzija. A s kakimi čuvstvi, s kako pobož¬
nostjo se je po tolikih in takih pripravah dne
21. junija posvetil angelskemu mladeniču, si lahko
mislimo.

Ta lepi dan je ostal za vedno v njegovem
spominu zapisan z zlatimi črkami; spominjal se
ga je s tistim nedolžnim veseljem, ki ga more
občutiti le čisto srce. V  spomin na ta dan se je
naučil napamet neki slavospev v čast sv. Aloj¬
ziju in ga je sklenil vsak dan moliti, in sicer, da
bi ga ne pozabil, pri sv. maši med povzdigo¬
vanjem. Razrednik druge šole, ki je bil Gornje-
avstrijec, ga je povedal svojim učencem in ga
priporočil z ozirom na pokojnega škofa Rudi-
gierja, ki ga je tudi kot dijak vsak dan molil.
Peter si je hotel s to molitvijo izprositi zlasti to
milost, da bi spoznal svoj poklic in mu zvesto
sledil. Kmalu se mu je ta navada tako priljubila,
da mu je vedno odmeval ta slavospev v duši
kakor sladka pesmica. Kadar je stopil v cerkev
ali kapelo, so mu že same od sebe zazvenele v
srcu začetne besede slavospeva: ,,Sancte Aloisi,
flos virtutis !“ — „0 Alojzij, cvet kreposti!"

In tako je molil ta slavospev vsak dan več¬
krat, in to ne le v jubilejnem letu, ampak je
ostal tej navadi zvest do smrti, ko je zaželjeno
milost v obilni meri tudi prejel, kakor bomo po¬
zneje videli.

61

Morda bo temu in onemu bralcu všeč, če
slavospev priobčimo:

Hgtnnus in honorem s. Aloisii.

Sancte Aloisi, flos virtutis,
sancte princeps iuventutis,
me clientem suscipe!

Roga, ut candore morum
moreš sequar angelorum,
juvenis angelice!

Confer mihi vitae statum
pro me aptum, coelo gratum
in quo Deo serviam.

Slavospev na čast sv. Alojziju.

O Alojzij, cvet kreposti,
varih čiste si mladosti —
vodi s svojo me roko!

Naj me ogenj sveti vnema,
čednosti srce posnema
čistih angelov zvesto!

Stan izprosi zame pravi,
da po trudu v večni slavi
mir srce prejelo bo!

7. Dragi kamen.

Nekega lepega dne meseca avgusta 1. 1890.
je sedel v železniškem vozu na progi Metkovič—
Mostar odrasel mož, poleg njega pa je imel svoje
mesto visok mladenič. Mož je bil oblečen po
vzhodni šegi, in vešče oko bi bilo po obleki in
drugih znamenjih takoj pogodilo, da je Turek,
dočim so na mladeniču v temni evropski obleki

62

poteze na obrazu jasno pričale, da je katoličan.
Čeravno so namreč Bošnjaki mohamedanske,
grško-vzhodne ali katoliške vere enega in istega
plemena — slovanskega, vendar jih bo spoznalo
in razločilo vešče oko že po samih potezah na
obrazu: ,,Ta je katoličan, ta grško-vzhodne vere,
a ta mohamedanec."

Oba potnika sta dolgo molčala, nihče ni zinil
besedice. Naposled vzame deček, da bi prekinil
nadležni molk, dinjo, jo razreže in prijazno po¬
nudi Turku: ,.Izvolite!" Mosliman ponudbo isto-
tako prijazno sprejme, odreže si kos sočnega
sadu, se zahvali in vpraša mladega katoličana,
odkod je in kam gre.

,,Jaz sem iz Klobuka blizu Vitine; imenujem
se Peter Barbarič in potujem v Travnik," je bil
odgovor. Turek, ki se predstavi Petru kot do-
bavljač hrane za vojake, je postal še prijaznejši,
in kmalu sta bila najboljša prijatelja.

Peter mu začne pripovedovati o svojih po¬
čitnicah, o svojem učenju v nadškofijskem zavodu
v Travniku, kamor je tedaj šel, in o marsičem
drugem. Zdelo se je, da vse to moslimana zelo
zanima; a ko prideta v Konjic, odkoder se mora
potovati v Sarajevo na vozu ali na konju (čez
Ivan-planino tedaj še ni bilo železnice), pridrži
Turek svojega mladega sopotnika pri sebi in po¬
skrbi za voz. Peter hvaležno sprejme ponudbo in
se ne obotavlja, ker je skrbel Turek prav po
očetovsko zanj. Pot čez romantično Ivan-planino
je zelo zanimiva zaradi vratolomnih pečin in

63

groznih prepadov, pa tudi zaradi zelenih logov
in srebropenih vrelcev, ki priskakljajo iznenada
iz skal.

Prišedši v Sarajevo, odvede mosliman kato¬
ličana na svoj dom, v konak, in ga ne pusti dalje,
dokler se dodobra ne izpočije, da more čil na¬
stopiti svojo pot proti Travniku. Vse to je Peter
pripisoval turški plemenitosti in svoji dinji. Nam
je ta črtica dokaz, kako je njegova vljudna pri¬
jaznost in velika ponižnost ugajala vsem brez
raziike, tudi mohamedancu.

Ponižnost in vljudnost sta bili dve izmed zna¬
čilnih vrlin, ki so krasile našega Petra. Že v
mladih dneh sta pognali kal v Petrovem srcu in
mu ostali najlepši kras v deških in mladeniških
letih. Posebno kot dijak se je goreče trudil, da
se vživi v pravila družabnega vedenja in krščanske
olike. Vedoč, da sama krepost in znanje ne za¬
dostuje, in da se izobrazba uma in srca, kar je
prvo in glavno, more dovršiti in popolnoma svetlo
zasijati le s primerno in olikano zunanjostjo.
»Izobražen človek,“ pravi Krier, ,,ako je nevljuden,
je enak nebrušenemu diamantu, ki ima sicer tudi
svojo vrednost, toda ker ni na njem pravega
bleska, ne ugaja povsem in težko bo našel kupca.
Ce ga pa izbrusiš in ugladiš, se sveti, bliska in
meče sijajne žarke na vse strani kakor čarobne
zvezdice na nebeškem oboku, vsak se mu čudi
m ga želi kupiti."

Barbarič je hotel biti nekoč kot duhovnik
»vsakemu vse", zato se je tudi trudil, da se z

64

lepim vedenjem za to usposobi. ,,V petem raz-
redu,“ pripoveduje njegov razrednik, ,,mi je več¬
krat poslal majhne listke, kakor je to v zavodu
navada, če želi kak gojenec med šolo govoriti s
profesorjem. Trikrat me je zelo prosil, da bi jih
počasi uvajal v pravila vljudnosti in dostojnega
vedenja; češ, kako bi se sicer vedli po svetu?
V resnici pa je našega Petra bolj krasila krepost
in čednost ter ga tudi med svetom bolj pripo¬
ročala, kot bi to moglo najlepše vedenje po vseh
pravilih vljudnosti."

Don Marijan Kelava, njegov zaupni prijatelj,
sedaj župnik, nam tako opisuje Petra: ,,Vse nje¬
govo vedenje je bilo preprosto, odkrito in za¬
upno. Vsako kretnjo, vsako besedo so odevale
njegove plemenite lastnosti, značaj plemenitega
mladeniča. Proti vsem vljuden in prijazen, je iz¬
kazoval starejšim vedno posebno spoštovanje.
Jaz sam sem se pogosto čudil, kako prijazno in
z nekakim svetim spoštovanjem je občeval s sta¬
rejšimi. Midva n. pr. sva bila skupaj toliko časa,
pa vendar nisem mogel opaziti, da bi me smatral
sebi enakega. On je v vsaki stvari dajal drugim
prednost."

Ta njegova skromnost in ponižnost pa ni
bila nikakor prisiljena, niti samo puhla navada,
ampak iskren in priroden izraz srca, lepodišeč
cvet njegove ponižnosti, plod njegove iskrene,
nesebične in požrtvovalne ljubezni do bližnjega.
S takim vedenjem se je seveda vsem priljubil.

65

8. Vzemi in beri!

Peter se je začel že v tretjem razredu sam
zase pomalem učiti laščine. O tem je obvestil
svoje starše v pismu 1. novembra 1892: „Kar se
tiče laščine, sem se je začel učiti 20. septembra.
Kupil sem si dva slovarja in slovnico; to me je stalo
19 K. Prosim, da se ne jezite, ker sem toliko po¬
trošil, kajti porabil sem jih — mislim — v dober
namen. G. Babič mi je pisal, da se je tudi Anton
začel učiti laščine. Prav všeč mi je. R  povejte mu,
naj se ne boji, da bi ga jaz prekosil, kajti jaz se
smem učiti vsak dan samo četrt ure.“

Pa vkljubtemu je lepo napredoval, ker je
bil zelo nadarjen. Tako je v peti šoli n. pr. znal
brez težave napamet ponoviti cele oddelke iz
Kivija, in to v gladki, pravilni latinščini. Ko ga
je nekoč nekdo vprašal, kateri predmet mu je
najljubši, je odgovoril Peter: „Jaz bi se lahko
navdušil za vsak predmet; vendar sta mi latinščina
in grščina še posebno prirasli na srce. Prava
slast mi je, učiti se tujih, zlasti modernih je¬
zikov. “

Petrovo navdušenje za laščino in nemščino
~~ pozneje se je hotel učiti tudi francoščine —
ni izhajalo iz puhle želje po znanju, ampak iz
vzvišenega, plemenitega namena, da bi mogel
danes ali jutri tem uspešneje delovati kot du¬
hovnik. Posebno vroče je želel, da bi znal v
raznih jezikih izpovedovati. „Kolikor jezikov znaš,
2 a toliko ljudi veljaš" velja za vsak, posebno pa

5

66

za duhovski stan. Jezik je tisti zlati ključ, ki ti
odpre bogate zakladnice književnosti.

Kmalu se je brez tuje pomoči lotil brati naj¬
boljše laške klasike. „Danes začenjam slovesno
brati Danteja, ko sem izvršil Manzonia, 11  je pisal
2. januarja 1895 g. Kelavi. Divno „Divino Com-
medio“ je bral s peresom v roki in si jo je tako
zapomnil, da je v dveh letih poznal ne le slog,
ampak je znal tudi daljša mesta povedati napa-
met. Ali še bolj se je okoristil z branjem male
laške knjižice z naslovom: „Vita e morte edifi-
cante di Paolo Kolarič, nell collegio Germanio-
Ungarico di Roma“ (Življenje in blažena smrt
Pavla Kolariča v nemško-ogrskem kolegiju v
Rimu). Božja previdnost je hotela, da se je Peter
spoznal s svojim vrstnikom, v katerem je našel
svojo živo sliko. Takoj se je sprijaznil z mlade¬
ničem, čigar življenje je bilo opisano v tej knji¬
žici, in zaželel, da bi se ž njim spoznali tudi
drugi.

„Bilo je o nekih počitnicah,“ pripoveduje
o. Zabeo, „ko so drugi pospravili knjige v pi'
salnik, in se cel božji dan samo igrali in izpre-
hajali; Petra pa sem našel samega v razredu:
sedel je pri pisalniku in marljivo pisal.

,Kaj delaš tukaj ?‘ ga vprašam. A  on rni
pokaže laški življenjepis vrlega Kolariča, ki ga je
začel prevajati v hrvaščino. 11  Ta mučni posel j e
prevzel Peter veselega srca, da bi s tem preskrbel
svojim sodrugom lepega berila za duhovne vaje-
Ves svoj svobodni čas je žrtvoval, dokler ni svo-

67

jega v resnici lepega prevoda srečno dovršil.
Prevod se je gojencem že večkrat javno bral.

Pavel Kolarič se je rodil 25. januarja 1837
v mestu Belovaru na Hrvaškem. Gimnazijo je
izvršil v Zagrebu. Nekoč ob ljudskem misijonu,
ki so ga vodili oo. jezuitje — tedaj je bil že v
višji gimnaziji — so ga tako ganile pridige č. o.
Bazileja, da se je odločil opraviti dolgo izpoved
o celem življenju in se odslej goreče truditi za
krepost. Kot bogoslovec se je napotil po pripo¬
ročilu svojega učitelja Fidelisa Hoppergerja koncem
novembra 1857. v Rim v Coilegium Germanico-
Hungaricum z zvestim tovarišem in prijateljem
Antonom Kržanom.

Tu je bil vzor vsem, ki so se hoteli posvetiti
vzvišenemu duhovskemu stanu. Z vso gorečnostjo
se  je zaglobil živahni in nadarjeni mladenič v
modroslovne in bogoslovne nauke. Toda še bolj
se je trudil za krepostno, pobožno in sveto živ¬
ljenje. Zlasti ob vsakoletnih duhovnih vajah se je
njegova bogoljubna duša vedno boljinbolj od¬
tujevala svetu in hrepenela po nebesih. Počasi je
2  milostjo božjo prišel tako daleč, da ni nič dru-
9 e ga želel kot živeti edino za Boga. V duhovnih
vajah si je skrbno zapisal vse razloge „za in
proti" in se odločil iti k redovnikom, in to k jezu¬
itom. Toda ljubi Bog se je zadovoljil z njegovo
dobro voljo. Kolarič je napravil doktorat iz modro-
siovja in bil v drugem letu bogoslovja, ko zboli
na  sušici in 22. marca 1. 1862. odda čisto dušo v
r °ke svojemu Stvarniku. Še tistega leta je spisal

5 *

68

o. Ragazzini njegov življenjepis. To je oni živ¬
ljenjepis, ki ga je Peter prevel na hrvaški jezik

Pa tudi kardinal Andrej Steinhuber je po¬
stavil v svoji znameniti zgodovini nemško-ogrskega
zavoda v Rimu (Ii. str. 495) Kolariču krasen spo¬
menik; piše namreč o njem: „V 20. letu se poda
Kolarič v Rim, da stopi v kolegij, kjer je že v
petem letu umrl uprav blažene smrti. Za čimer je
hrepenel tri leta, to se mu je izpolnilo na smrtni
postelji, ko mu je Pij IX. na njegovo preveliko
radost dovolil, da se sme ves posvetiti Bogu z
redovniškimi obljubami v Družbi Jezusovi. Bil je
dika in ponos kolegija, a po nedolžnem in svetem
življenju vzor vsem svojim tovarišem."

Barbarič je upal, da bodo Pavla danes ali
jutri povzdignili na oltar, in zelo ga je bolelo, da
se ve v Hrvaški tako malo zanj. Plemenita slika
Pavlova mu je vedno živela pred očmi. Ona ga
je navduševala, da je srčno hrepenel po kreposti;
ona mu je kazala pot pri najodločnejšem koraku
življenja, pri volitvi stanu; ona mu je svetila, ko
se je bližala temna podoba smrti. Kakor bomo
pozneje videli, je bila Petrova smrt podobna
Pavlovi kakor eden zahod solnca drugemu.

9. Težka poskušnja.

Če hoče Bog kako dušo nase pritegniti, ji
da piti iz keliha trpljenja. Bolest ima nekaj sve¬
tega in posvečujočega na sebi ter očiščuje dušo,
kakor ogenj zlato. Zato imenuje sv. Cerkev trp¬
ljenje tako lepo „poskušnje“.

69

.Akoravno je bil Peter z vso dušo pri učenju,
akoravno se je prizadeval biti po svojem hotenju
in mišljenju gojenec, vendar ni nikdar pozabil
svojih ljubih doma, posebno ne svoje preljubljene
matere. Vedel je, kako je bila nanj navezana in
kako jo boli ločitev.

Kadar je bila mati sama, je vzela Petrovo
obleko in jo močila s solzami. Otrokom je bilo
hudo za dobro mater, zato so vse stvari poskrili,
ki so spominjale na Petra.

Enako težko je bilo stari materi brez nje¬
nega ljubljenca.

Po Petrovem odhodu v Travnik so dobili
njegovi starši zadnje moško dete; stara mati je
hotela, da so mu dali ime Peter. Kako je zanj
skrbela in nanj pazila. Kolikokrat so jo našli pri
ognjišču, ko je tolažila malega Peterčka in mu
pripovedovala o bratu v Travniku, kakor da bi
jo bil razumel.

Ljubezen rodi ljubezen; tudi Petrovo srce je
gorelo srčne ljubezni in hvaležnosti za svoje do-
niače, posebno za dobro in pobožno mater, kot
smo že omenili. Lahko si torej mislimo, kako
hud je moral biti zanj udarec, ko je v enem in
istem letu — bil je tedaj v četrtem razredu
izvedel nele smrt svojih treh sestra in priljubljene
stare matere, ampak tudi največjo izgubo, ki more
zadeti otroka, izgubo premile matere. Peter je
čutil bol v vsej svoji grenkosti. Živeč daleč od
doma se ni mogel niti zjokati na grobu one, ki
mu  je dala življenje.

70

Toda Barbarič je znal in poslušal svet apo¬
stolov: „Če je kdo izmed vas žalosten, naj moli."

„Tedaj,“ tako je zatrjeval enemu svojih raz¬
rednikov v poznejših letih, „sem prvikrat in na
čuden način čutil, kako mogočna je milost božja.
Čim več sem molil, tem večji pokoj se je naselil
v moje srce, tako da nisem prelil niti solze. 1

Šele pozneje, ko sem se vrnil domov in videl,
kako je vse pusto, so mi prišle solze v oči.“ —
Ista vdanost v voljo božjo in duševna moč se
zrcali tudi v pismih iz tistega časa. Tako piše
9. septembra 1893 očetu:

„Že od dveh strani sem prejel žalostne gla¬
sove, da mi je umrla mati. Hvala Bogu, naj se
zgodi njegova sveta volja! Naj gre v kraj miru,
kjer se bomo, ako Bog da, vsi sešli — v večni
sreči.

Ta vest je bila seveda hud udarec za moje
srce, toda okrepčan po sveti veri, da se bomo
zopet združili, nisem pretočil solze. Samo pišite
mi, prosim, kar najprej, kako so umrli; ali so se
izpovedali in prejeli sv. popotnico?"

Istotako piše po smrti sestre Ivane, ki jo
umrla 21. novembra 1892. Ko je dal duška svoji
boli in potolažil očeta, nadaljuje:

„Preljubi oče! Najsrčneje Vas prosim za
nekaj in mislim, da boste drage volje storili-
Uredite v hiši tako, da bo vsak posel, ki le hoče
iti v Klobuk, šel vsak mesec k sv. izpovedi. Saj

1  Nekaj podobnega beremo v življenju sv. Alojzija-
ko je izvedel za smrt svojega očeta.

71

vidite, da se vse menja. Danes smo, jutri nismo.
Kaj zato, če se izgubi malo dela za ta čas, ko
gre k izpovedi, to bo ljubi Bog stotero povrnil.
Jaz se torej trdno nadejam, da boste to storili.
Prosim Vas, da mi prvikrat, ko mi boste pisali,
pišete, če ste to storili. Naročil sem Vas na
Glasnik Srca Jezusovega*, ki izhaja v Sarajevu.
Tu pri presv. Srcu Jezusovem boste našli pribe¬
žališče v težavah in videli, ko boste brali .Za¬
hvale*, kako je presv. Srce premnoge uslišalo.“

In tako ni našel Barbarič samo zase obilne
tolažbe v molitvi, ampak tudi moč druge tolažiti
in hrabriti. Silna burja ne samo da ne podere
hrastiča, ampak ga še bolj utrdi.

Kakor je svojim priporočal, naj se v žalosti
utrdijo, tako je tudi on sam izšel iz vseh po-
skušenj krepkejši in čistejši. To je priznal malo
pred svojo smrtjo v nekem pismu do svojega
prijatelja K., katerega so bile tudi obiskale po¬
dobne nezgode. Peter ga med drugim takole tolaži:

„ Spomni se na ono moje težavno leto (1893),
ko sem izgubil mater in še štiri ude domače dru¬
žine. To je — mislim — dovolj hud udarec, po¬
sebno, ker se je to zgodilo v kratkem in je žalost
naenkrat pritisnila na srce. Toda, veruj mi, da taki
udarci niso brez koristi. Jaz sem to, hvala Bogu,
dobro izdelal. Največ tolažbe sem našel v molitvi;
kolikor več človek v taki žalosti moli, toliko bolj
se mu srce napolni z duhovno tolažbo, ki kmalu
premaga žalost in bol. Toda posebna korist, ki
jo dobi pri taki priliki, je, da se človek utrdi in

72

oboroži za bodoče viharje, ki ga posebno kot
duhovnika čakajo med svetom. — Pogosto mi
pride na misel rek: Kaj velja neizkušen človek?
Če le kdo, ima zlasti duhovnik dolžnost, hrabro
stopiti na bojno polje; toda kako se bo tu vedel,
če ni prej imel prilike, da se izuri? Splošno se
pri takih poskušnjah — kolikor jaz uvidim —
pridobi nekaj moškega in značaj je vedno trdnejši.
Toda bojim se, da mi porečeš: Ti si zašel v pri¬
digo! — Ne mislim na to, moj dragi, ampak Ti
priobčujem edino le misli, s katerimi sem se jaz
tolažil, in upam, da bodo tudi Tebe potolažile/

10. Narodne navade in pravljice.

Naša knjižica bo pač prišla v roke marsi¬
komu, ki mu niso znane šege in navade v Bosni
in Hercegovini. Upam, da takim ne bo neljubo,
če v našem življenjepisu tuintam postojimo in
se ozremo na deželo in ljudi. Kdor hoče člo¬
veka popolnoma spoznati, mora poznati tudi
narod, iz katerega je prišel. Kajti vsakdo nosi v
duši nekaj značilnih potez, nekaj duha in nazi-
ranja svoje domovine.

Do danes so se ohranile v Hercegovini pri
pogrebu stare navade. V petem razredu je po¬
pisal Barbarič te navade v pismu do enega svojih
prijateljev. Upamo, da bomo s tem opisom bralcem
ugodili, zato ga tukaj navajamo :

,,.. . Ko bolnik izdihne, takoj zajoka hči ali
žena ali sestra pri mrliču. To je sosedom zna¬
menje, da se je bolnik preselil v večnost. Tru-

73

moma hite tedaj v pokojnikovo hišo, pokleknejo
okrog mrliča, pomolijo za njegovo dušo, nato pa
začno zdihovati in naštevati vsa dobra dela, ki
jih je pokojnik kdaj storil. Dočim eni jokajo, to¬
lažijo drugi bližnje sorodnike. Čez kake pol ure
se razidejo; okrog mrliča pa nažgo sveče in tako
čakajo pogreba.

Ko neso mrliča na pokopališče, ni treba po¬
sebne godbe, ker ženske ves čas jokajo in .na¬
števajo 1 . Ko ena utrujena preneha, druga takoj
nadaljuje, in sicer z istim glasom, in tako se ne¬
prestano menjavajo; medtem pa drugi molijo.

Po pogrebu se vrne izprevod na pokojnikov
dom; hiša mora napraviti mrtvaško pojedino; tu
jedo in pijo. Vsak, komur ponudijo, mora vzeti,
sicer se ljudje hudujejo nanj; kajti kdor vzame
*n pokusi, se s tem zaveže, da bo molil za po¬
kojnika ; kdor bi ne hotel vzeti, bi s tem po¬
kazal, da je jezen še na mrtveca in da mu noče
odpustiti, če ga je bil morda kaj razžalil. Jaz ti
ne morem pripovedovati nadolgo in široko o tem
žalovanju; poslušal sem nekoč sestro, ki je zdi¬
hovala pri pogrebu svojega malega brata. Tu ti
priobčujem žalostinko. 11

Nato navaja neko pesem, ki jo je najbrže
sam zložil, misli pa povzel iz naroda.

V Bosni in Hercegovini nimajo stalnih ža-
lostink, ampak dotična žena izraža svojo bol v
Pretrganih stihih in slikovitih izrazih brez posebne
zveze, vendar včasi prav pesniško. Kajti največja
b°l rodi najlepšo pesem.

74

Še bolj kot pri mrliškem žalovanju se kaže ljud¬
ska poezija v pravljici in narodni pesmi na Balkanu.

Zbirati dobre narodne pesmi, prislovice itd.,
da se ne izgube, je smatral Barbarič za koristno
zabavo dijaka o počitnicah. Kajti čim bolj napre¬
duje prosveta, tem bolj se izgublja narodno blago.
Kako zanimivi so n. pr. starodavni ,,božični obi¬
čaji' 1 . Peter jih je nekoč lepo opisal in njegov
opis smo priobčili v nekem nemškem katoliškem
listu leta 1898.

V neki dolgi epski pesmi opisuje Barbarič
v duhu narodne pesmi postanek znanega hrasta
v Ranjkovičih, dve uri južno od Travnika. To je
ogromno drevo, o katerem pravijo da je 2000 let
staro; je 36 m  visoko in ima pri tleh 2\ l l2< n <
malo od tal 18 m  v obsegu. V njegovi votlini je
stalo nekoč 66 travniških dijakov s prefektom.
L. 1900. so travniški dijaki pri majnikovem izletu
zgradili v votlini kapelico s sliko Matere Božje,
pri tem je igrala cela semeniška godba. Pravijo,
da je ta hrast po obsegu največji izmed vseh na
svetu poznanih hrastov, torej cesar vseh, in ga
zato tudi imenujejo „cesarski hrast". Seveda ne¬
vihte in viharji skoz stoletja niso ostali brez
sledu; vendar stoji še krepko in spomladi okrasi
svoj veličastni vrh vedno in vedno z bujnim ze¬
lenim listjem, in ga bo krasil gotovo še, ko bodo
otroci, ki se sedaj igrajo v njegovi senci, že davno
počivali v hladnem grobu.

Za turške vlade so to mesto radi obiskovali
bosenski vezirji, ki so s sijajnim spremstvom vi-

Cesarski hrast 11  s travniškimi gojenci.

76

soko na konju prihajali iz Travnika sem na izlet.
Sedaj prihajajo sem travniški gojenci. Okrog hrasta
se enako bršljanu ovijajo mnoge pravljice. Po eni
taki pravljici, ki jo je Barbarič pesniško obdelal,
je nastalo to drevo, ki je pri mohamedancih in
kristjanih v veliki časti, tako-le: Slavna narodna
junaka Kraljevič Marko in Džerzelez Alija sta
nekoč lovila po Vlašiču. Po lovu se napijeta vina
in se vinjena začneta prepirati, kdo izmed njiju
je močnejši. Kopje naj o tem odloči. Džerzelez
zastavi glavo, da bo dalje vrgel svoje kopje kot
Marko. Vrh Vlašiča odločita za mesto, odkoder
bodeta metala. Džerzelez izgubi, njegovo kopje
prileti samo do vasi Grahovo, vzhodno od Trav¬
nika. A Kraljevič Marko vrže svoje hrastovo
kopje čez Travnik do Ranjkoviča, kjer se zabode
v tla, požene korenine in postane silen hrast, ki
še dandanes razširja svoje mogočne veje in rad
pripoveduje potniku, da je bilo Markovo kopje,
iz katerega je zrasel hrast, da ohrani pri poznih
potomcih spomin na slavnega junaka.

77

11. Marijin družabnik.
1. Obljuba.

Zastavo Tvojo sveto, Deva,
smo zvolili;

pustiti je nikdar, smo Bogu
obljubili!

Kjerkoli se nahaja Družba
Jezusova, zbira okrog sebe
odlične mladeniče, snuje med
njimi lepe, s čvrsto vezjo med
seboj zvezane družbe, stavi jih
pod zastavo in varstvo nebeške
Kraljice ter jih urejuje, da se bore
v prvi vrsti pod zmagonosno za¬
stavo svoje vzvišene voditeljice
proti neprijatelju, na čigar črno
zastavo prisegajo hudobni ljudje, a med njimi
žalibog tudi velik del današnje mladine.

Take dobro urejene čete pod vodstvom in
zastavo Marijino so Marijine družbe. Čigavo pero
aiore popisati, koliko dobrega so storile te družbe
v  vseh stanovih človeške družbe, posebno pa pri
mladini? „Izmed vseh družb," je rekel neki
govornik na solnograškem katoliškem shodu, „ki
l*h vidimo vedno iznova bujno procvitati, dviga
ena  svojo sijajno zastavo na bojišču naših dni
tako dično in veselo, tako častno in slavodobitno,
da se zastave vseh drugih katoliških družb, naj
n jih slava še tako doni širom sveta, vse brez
zavisti klanjajo tej zastavi in ji puščajo prvo

78

mesto. Vidim to zastavo, kako jo tristo let naj¬
plemenitejši junaki nosijo v boj proti sovražniku.
Vidim, kako jo podaja tekom stoletij junak junaku.
Okrog te zastave blešči sijaj in svetloba. V trikrat
slavnem boju s svetom obseva to zastavo naj¬
čistejša bela barva nedolžnosti, veličastno resna
modra barva pokore in ognjenordeča barva krvi
mučenikov.

Čuj, kako se okrog te svete zastave glase
obljube iz toliko grl, v toliko jezikih, o vsa¬
kem času!

.Zastavo tvojo sveto, Deva, smo zvolili; pustiti
je nikdar, smo Bogu obljubili! 1  se glasi zvonki glas
iz milijonov deških src.

.Zastavo tvojo sveto, Deva, smo zvolili; pustiti
je nikdar, smo Bogu obljubili!‘ se razlega vesela
bojna pesem iz ust milijonov smelih mladeničev.

.Zastavo tvojo sveto, Deva, smo zvolili; pustiti
je nikdar, smo Bogu obljubili! 1  kličejo nebrojne čete
s srcem in dušo vdanih mož.“

Tudi Peter je bil tako srečen, da mu je bilo
dano priseči na to slavno zastavo. Bilo je na
praznik sv. Alojzija 1. 1890., ko je klečal pred
oltarjem Brezmadežne ter z gorečo svečo v roki
in višnjevim trakom okrog vratu prisegel Mariji
sveto prisego vpričo sodružabnikov in vsega
nebeškega zbora. To ni bila zanj le velika milost,
ampak tudi prav posebno odlikovanje; ker je bila
namreč tedaj v zavodu samo ena družba, so bili
navadno le večji dijaki sprejeti. Peter in še eden
njegov součenec sta bila prva, katerima je bil z

Lurška Mati božja pred semeniščem v Travniku.

80

ozirom na njuno nenavadno zgledno vedenje in
izreden napredek v šoli že v prvem razredu do¬
voljen vstop v Marijino družbo.

Petrovo veselje je bilo nepopisno. Bilo mu je,
kot da mu je izšla ljubka zvezda, ki ga je vedno
spremljala, kamor je šel, ki ni nikdar izginila, ako-
ravno se je včasi nebo zagrnilo z oblaki, ki so
pretili uničiti mladostno veselje: ta zvezda je bilo
Marijino materino oko, ki z neumorno skrbnostjo
in vestnostjo čuje nad svojim otrokom.

Vsledtega je štel v najlepše dni svojega živ¬
ljenja oni dan, ko se je posvetil Marijini službi.
Biti Marijin sin, je smatral Barbarič za neprecen¬
ljivo srečo. Ko je bil 25. marca 1896 njegov pri¬
jatelj Peter Papac sprejet v sarajevsko Marijino
družbo, mu je čestital Peter s tem-le pismom:

„Ker sva sina ene matere dežele, sem željno
pričakoval, kdaj bova sina tudi ene nebeške
Matere. Res, da sva tudi dosedaj lahkoto rekla:
toda danes, ko Te vidim pred kipom premile
Matere, ko Te poslušam, ko izgovarjaš besede:
.Izvolim te danes v gospo, zavetnico in mater .. ■
ne morem, da bi ne vzkliknil: O srečni čas, sedaj
si prišel! O srečni sin v naročju take matere!
Delim s Teboj radost in tolažbo, ki Ti danes polni
srce. Premišljujoč Tvojo srečo, videč Te obdar¬
jenega s tolikimi odpustki, pridruženega zvesti
četi nezmagljive Kraljice in poslušajoč besede, ki
Ti jih je danes odgovorila premila Mati: Jaz
ljubim tiste, ki mene ljubijo, ne morem, da bi ne
vzkliknil: Prijatelj, iz dna srca Ti čestitam!

81

25. marce naj Ti ostane v srcu celo življenje!
Misel: Družabnik sem, sin Marijin sem, naj Te
nikdar ne zapusti! Ta misel Ti bo tolažba v žalosti,
varstvo v nevarnosti, srčnost v boju, krepčilo pri
delu, pomoč v potrebi."

2. Žar ljubezni.

Ko je bil Barbarič sprejet v Marijino družbo,
je primerjal govornik v svojem svečanem govoru
družbo cvetličnjaku, v katerem je vsak goreč dru¬
žabnik krasen cvet, Materi božji na radost in
veselje. Tu jim navede kot primero sv. Alojzija,
ki je cvetel kakor čista lilija in bil zato vreden, da
je bil zgodaj presajen v nebeški raj.

Osem let za tem piše neki gojenec o Barbariču:
..Kakor krasna roža si cvetel v vrtu otrok Mari¬
jinih, prenapolnjen ljubezni do nje in njenega Sina.
In ko je cvet razvil svojo čašo, ga je presadil
nebeški vrtnar v raj, ker ga zemlja ni bila vredna."
Tako je torej Peter zvesto držal obljubo, ki jo
je dal Kraljici, ko je stopil v družbo.

Rože ljubezni do Marije so od nežne mla¬
dosti cvetele ob potu njegovega življenja; v sve¬
tišču Marijine družbe pa so se popolnoma razvile,
kakor plemenite cvetlice, katere presadi vrtnarjeva
vešča roka v primerno zemljo in jih skrbno čuva
in goji.

Slika „premile Matere", kakor je Barbarič rad
imenoval devico Marijo, je stala vedno živo pred
njim; njegove misli so bile neprestano pri njej,
kakor ljubki angelčki, prinašajoči Materi tisoč po-

6

82

zdravov od otroka, a otroku od Matere. Vsak
dan, če ni bil zadržan vsled bolezni ali kaj dru¬
gega, je najmanj šestkrat obiskal kapelico prečiste
Device. Češče je med dnevom pobožno poljubil
sliko, ki jo je imel pred seboj na pisalniku, a da
bi na hodniku šel mimo Marijine slike brez po¬
zdrava ali kratke molitvice, si ne moremo misliti.

„ Nihče ni bil radostnejši in gorečnejši kot
Peter," piše neki dijak, „kadar je bilo treba okrasiti
sliko Matere božje v razredu. Naš dobri razrednik
nas je vselej pred začetkom tega meseca opozoril
na .šmarnice' in v šoli obesil krasno podobo
.kraljice majnika'. Pozval je svoje učence, naj
okrase to sliko s pesmicami pa tudi z venci iz
prirodnih cvetlic. Vrstile so se pesmice, pevane v
ognju mladeniške ljubezni do Marije. Ena je bila
lepša od druge, polna pesniškega poleta. Seveda
je bila med drugimi pesmicami vedno tudi
Barbaričeva, kažoč premili Materi srčna čuvstva.
On je bil vedno eden onih, ki so nabirali cvetja
za vence. Od grma do grma si videl njegovo
visoko postavo, ki se je radostno zganila, kadar
je zagledal kak krasen, napol razvit cvet.

Toda najrajši je kazal svojo ljubezen do
Matere božje z rožnim vencem. Podnevi in ponoči
je nosil seboj rožni venec; molil je ne le v cerkvi
in kapelici, ampak vselej, kadar se mu je ponudila
prilika; in tako priliko je imel na potu v cerkev,
v šolo, na igrališče itd., ker morajo tedaj gojenci
strogo molčati. Kdor je videl tedaj Barbariča,
idočega po hodniku, je zapazil takoj njegovo

83

visoko postavo in veličastno vedenje; ni pa vsakdo
videl, da se njegove ustnice tiho premičejo, in
niti njegovi sošolci niso vsi vedeli, da je njegova
desnica, ki jo je imel na prsih pod suknjo, držala
rožni venec." „Nekoč sem bil z drugimi dijaki v
bolnišnici," pripoveduje drug gojenec. „Kljub bo¬
lezni smo bili vendar dobre volje in smo se smejali
in šalili, medtem ko so bili drugi pri šolski maši
in molili rožni venec. Kar reče Peter: .Prijatelji,
molimo rajši rožni venec, ker ne moremo biti pri
sv. maši!‘ Vse nas je izpodbudil s temi besedami,
drage volje smo se odzvali dobremu svetu."

Nekoliko tednov pred njegovo smrtjo, ko je
bil že tako slab, da se je komaj privlekel v
cerkev, ga vprašam:

„Peter, pri koliko sv. mašah si na dan?" —
„Pri dveh, prečastni, a kadar prejmem sv. obhajilo,
pri treh." — „Pa ti ni težko?" ga vprašam dalje.

„Ne, prečastni! saj sedim." — „Toda molitev?"
nadaljujem. — „0 ne, saj molim rožni venec;
zlasti pri žalostnem rožnem vencu človek ne more
biti lahko raztresen. Slike so tako žive, da me
Popolnoma prevzetno. — Ki je za nas krvavi
pot potil, — kaka slika! — Ki je za nas bičan
— moj Bog bičan!" To je rekel tako ganljivo,
da so njegova bleda lica pordela, njegove trudne
°či zaiskrile in desnica se nehote vzdignila. Peter
) e  bil tako ginjen, kakor sem ga redko videl. „S
tako sliko," dostavi nato mirneje, „s tako skrivnostjo
se  lahko dolgo bavim, ne da bi se utrudil!“
Barbarič je molil rožni venec tako, kakor se mora

6 *

84

moliti: premišljujoč in živo si predstavljajoč v
duhu slike. On se je tako zaglobil v skrivnosti,
da jih je pred seboj v duhu gledal. Bil je v na-
zaretski hišici in z veseljem poslušal, kako je
angel prinesel Mariji veselo poročilo; spremljal
je Devico čez gore k njeni teti Elizabeti; klečal
je z Marijo in Jožefom pred božjim Detetom v
betlehemskem hlevcu itd. Na podoben način je pre¬
mišljal in z Marijo prehodil žalostne in vesele
skrivnosti. Tako mu je postal rožni venec pravi
rudnik duhovnih zakladov, v katerem je našel
vsak dan novo nebeško blago.

3. Družbi na čelu.

Nekoč je rekel Petrov učitelj o Barbariču:
,,Naš Barbarič bi se odlikoval v vsakem poklicu."
Tako je tudi v častni Marijini četi služil le malo
časa kot prost vojak. V začetku drugega razreda

— tri mesece, odkar je bil sprejet v družbo —
je bil imenovan za družbenega svetovalca; in to
službo je častno opravljal dve leti. V četrtem raz¬
redu so mu poverili službo namestnika. V tej se
je vedel tako hrabro, da ga je v petem razredu

— dotedaj nenavadno! — celo družbeno predstoj-
ništvo, v katerem so bili večinoma dijaki iz višjih
gimnazijskih razredov, enoglasno predložilo in
izbralo, da bo družbi na čelu. Na predvečer
sv. Stanislava — zaščitnika družbe — 1. 1893. jo
bil slovesno proglašen za družbenega prednika.
Toliko ljubezni in spoštovanja si je bil Peter pri'
dobil pri svojih sodružabnikih. Ta ljubezen in

85

spoštovanje do njega ni pozneje nič pojenjala,
ampak nasprotno vedno rasla. Ne samo, da so
Barbariča vsako leto nanovo izvolili za pred¬
nika, ampak še več: nihče ni niti mislil na to, da
bi bil kdo drug izvoljen. Prednik je bil do osme
šole, ko je vsled bolezni sam prosil, da izvo¬
lijo drugega. Vsem je bilo žal, da jih zapušča
njihov dobri in priljubljeni vodja.

In Barbarič je bil v resnici vzoren prednik.
Družbena pravila, zlasti ona za prednika, je zelo
točno izpolnjeval. Ko sem nekoč vprašal, ali je
bil Barbarič vedno tako goreč v dobrem, mi je
mnogo dijakov odgovorilo: „Bil je vedno dober
in goreč; toda še z večjo gorečnostjo je začel
težiti za krepostmi, ko so ga v petem razredu
izvolili za družbenega prednika . 11

Vroča želja njegovega plemenitega srca je
bila, da se družba čim više povzdigne in čim
lepše procvita. Toda s tem je združeno navadno
mnogo velikih težav, ki se dajo le s skrbnostjo,
previdnostjo in vztrajnostjo premagati. To je
izkusil tudi Barbarič; toda on se ni podal. Pred¬
vsem je skrbel zato, da vzbudi v srcih svojih
sodružabnikov posebno ljubezen do Matere božje,
in da veselega srca in drage volje izpolnujejo
vsa pravila, ki jim jih nalaga družba in zavod.
Namen Marijinih družb je, kakor piše že Be¬
nedikt XIV. v „zlati buli 11 , izredna ljubezen do
Matere božje, katere sad je stanovska popolnost.
Zato mora biti družabnik tudi apostol. ,,Kaj je
Barbarič vse izvršil in storil , 11  pravi neki dru-

86

žabnik, „da pomnoži čast svoj s nebeške Matere!“
Kdo bi mogel sešteti vse žrtve, ki jih je žrtvoval
svoji Materi na čast, vse načrte, ki jih je za¬
snoval? Nekoč je prinesel p. vodju na papirju
okrog 20 načrtov ter ga vprašal za svet, kaj bi
bilo najbolj v čast in slavo D. Marije.

Pogosto se je na izprehodu pridružil družab¬
nikom iz kateregakoli razreda in jih nagovarjal,
naj kaj store v čast Materi božji; izpodbujal jih
je, naj ne opuste svojih dobrih sklepov; kratko,
pomagal jim je s svetom in dejanjem. Kakor
nabira čebela sladki med, letajoča od cveta do
cveta, tako je zbiral tudi Peter iz dobrih knjig
in časopisov med lepih navduševanj in krasnih
zgledov iz mladeniške dobe ter jih pripovedoval
svojim tovarišem in jih izpodbujal za podobna
dela. Najrajši se je razgovarjal, pa tudi poslušal,
kako se v raznih krajih in deželah vzbuja kr¬
ščansko življenje. Kako se je svetilo njegovo oko
radosti, ko je čul, da je ravno ,,Marijina družba 1 '
povsod visoko razvila krščansko zastavo. Upal
je, da bo družba tudi v hrvaški deželi imela
mnogo uspeha in da bo začel krščanski duh in
življenje iznova procvitati, in to zlasti med hr¬
vaško mladino.

Toda kakor je Barbarič vroče želel, da se
družba kar najbolj razširi, ravnotako je bil odločno
proti vsemu, kar bi moglo družbo kaj poslabšati.

„Kako je kaj z Vašo kongregacijo?" ph> e
svojemu prijatelju. „Slišal sem, da delajo nekateri
zlasti na to, da bi ne bilo nikakega predstojništva.

87

Ti si sedaj v predstojništvu, zato Ti to povem: sreča
je, da takih ni mnogo, kam bi sicer prišli? Če
oni nočejo priznati glavnega znaka družbe — in
to je ravno preastojništvo, ki ima oblast nad drugimi
člani, kar se tiče družbe, — tedaj niti ne morejo
priznati imena ,družba', ampak morajo družbo
imenovati .bratovščino'. Vem, da je mnogo teže
voditi Vašo družbo, kakor n. pr. našo; toda, ko
se spomnim družbe v N., mislim, da imate zlasti
vi, ki ste v predstojništvu, sveto dolžnost, dajo obva¬
rujete propada. Kajti, ko se bodo take misli globlje
vkoreninile, bo to teže. Saj veš, da je podobno
delala tudi družba v N., in glej, prišla je tako
daleč, da se je končno izpremenila v nekako re¬
publiko, kjer so volili predsednika, kadar in za
kolikor časa so hoteli.

Ne daj ljubi Bog, da bi se to zgodilo z Vašo
družbo, torej .začetku se ustavljaj'. Ne sprejmi
teh besed kot kako pridigo, ampak vedi, da sem
Ti to povedal samo iz prijateljstva, in to samo
Tebi, ker vem, da mi ne boš zameril."

Kako dobro je razumel Barbarič nalogo pred-
stojništva in posebno svojo dolžnost kot prednik,
nam  kažejo besede, ki jih je govoril pri neki
se P :  ,,Od nas je odvisno, ali bodo tudi drugi
Sojenci dobri. Družabniki veliko vplivajo na druge
gojence, a predstojništvo mora biti vzor, po katerem
so ravnajo več ali manj tudi drugi."

Vedno je skrbno pazil na družabnike in jih
opominjal, če ni bilo kaj prav; a to je storil
vedno tako prijazno in previdno, da mu ni nihče

88

zameril. Njegove velike zmožnosti in vrline, nje¬
gova iskrena dobrohotnost, njegovo modro in
mirno vedenje, njegova zgovornost in njegova
možatost so mu pridobile tolik vpliv in ugled, ne
samo pri družabnikih, ampak tudi pri drugih di¬
jakih, kakršnega nimajo često niti predstojniki.
Peter je lahko vsakemu vse povedal. Marsikateri
dijak mu je odprl in izlil svoje srce in iskal pri
njem tolažbe in pomoči. On je pomagal, kjer je
mogel in znal. Mladim nezadovoljnežem je po¬
gosto priporočal, naj vse svoje težave razode¬
nejo svojemu izpovedniku ali kakemu predstoj¬
niku. Večkrat si ga lahko slišal govoriti: ,,0 da
bi vsak dijak imel duhovnega vodja, kateremu
bi vse zaupal tudi izvun izpovedi!“ To je bila
njegova vroča želja.

Vse svoje moči je zastavil, da privede zopet
na pravo pot slabe družabnike. Ni se branil, od¬
sloviti koga iz družbe, če je bilo treba, vendar
mu je bilo dolgo hudo za njim. Tako piše 25. marca
1. 1895. g. Kelavi: ,.Žalost ti navda srce, če po¬
misliš, kje so sedaj oni bivši družabniki, ki so
pri zadnjem glavnem prazniku tako svečano ob¬
novili svoje posvečenje nebeški Materi." Da se je
Barbarič udeležil vseh shodov, dokler mu je
zdravje dopuščalo, da je skrbel zlasti zato, da se
vse družbene navade bogoljubno izvršujejo in da
se vsi družbeni prazniki kar najlepše praznujejo,
se razume samoobsebi. Ganljivo je bilo videti,
ko je Barbarič še zadnji teden svojega življenja,
držeč se komaj na nogah in s palico v roki, vsak

89

dan lezel in se pri tem naslanjal cesto na zid,
da bi se odpočil, in se tako polagoma vzpenjal
v drugo nadstropje do družbene kapelice, da
pokloni zadnji cvet svojega zemeljskega življenja
premili svoji Materi. Da, celo onstran groba je
hotel Peter ostati družabnik in plodonosno delo¬
vati za družbo.

Bilo je ravno šest dni pred njegovo blaženo
smrtjo, ko se je pogovarjal z menoj o večnosti,
kateri je bil tako blizu; a pogovarjal se je tako
mirno in veselo, kakor more govoriti dijak le o
počitnicah, ki so že pred vrati. Priporočil sem mu,
naj tudi v nebesih goreče moli za vse, posebno
za hrvaško mladino, in da naj skrbi, da bodo
Marijine družbe in duhovne vaje za dijake lepo
procvitale v hrvaški zemlji. Veselega srca mi je
obljubil, da bo to storil; in kakor se zdi, nje¬
gova priprošnja v nebesih ni bila brez uspeha.
Ko je Barbarič umrl, je bilo na Hrvaškem šele
sedem Marijinih družb; in komaj tri leta po njegovi
smrti je naraslo število na 18. Sedaj n. pr. jih je
samo v Sarajevem dvanajst. Kar je še več, v
mnogih krajih so se začeli živo zanimati in navdu¬
ševati za Marijine družbe in s tem buditi v srcih
krščanskega duha.

4. Slovesna akademija.

Da si, dragi bralec, na večer Svečnice 1896
prišel v dvorano travniške gimnazije, bi bil go¬
tovo, kot marsikateri gost, obstal na pragu in
vzkliknil: „Ah, kako me je to iznenadilo!“

90

V zadnjem delu dvorane se vzdigujejo iz
zelenih vej in pisanega cvetja tri kapelice, menja¬
vajoč barve kakor slikana okna hiše božje, kadar
jih obsije solnce. V srednji kapelici stoji kakor
živa, povešenih oči in sklenjenih rok brezmadežna
Devica, mati in kraljica družbe; na desni strani
sv. Alojzij, na levi sv. Stanislav — njeni ljubljenci,
zaščitniki družbe. Razsvetljen trak, na katerem
se blišče imena družabnikov, se vije okrog pre-
čiste Device. Nad glavo ji stoji z ognjenimi črkami
zapisano: „Ego diligentes me diligo“ (Jaz ljubim
tiste, ki mene ljubijo).

Dvorana je polna gostov in gojencev. —
Pevci odpojo prvo pesem in Barbarič, s častnim
trakom prednika, stopi pred slavnostni oltar, z
živo besedo pozdravi zbrane goste in otvori
akademijo, ki so jo gojenci napravili prigodom
zadnjih obljub svojega gospoda vodja. S pesmimi
in besedami, z godbo in petjem proslavljajo Ma¬
rijo kot vzor, mater in vodnico družabnikov.

V nekem pismu do družabnikov v Maria-
scheinu, katerim se zahvaljuje za poslane trans¬
parente, poroča Peter o vtisu te akademije do-
slovno tako-le: „Ta akademija je vzbudila veliko
navdušenje za nebeško Kraljico v srcih vseh dru¬
žabnikov. To se je pokazalo takoj po akademiji-
Komaj smo prišli v učilnice, so že zadonele razne
Marijine pesmi. — Sedaj moramo ta ogenj še
vedno boljinbolj netiti, da nam ne ugasne."

K temu lepemu uspehu akademije je gotovo
veliko pripomogel Petrov navdušeni sklepni govor.

91

Ko je še enkrat omenil trojne ideje akade¬
mije, se je obrnil na družabnike, rekoč:

„Na noge, bratje! V bitko, v sveti boj! Na¬
sproti stoje oboroženi trije strašni sovražniki, ka¬
tere moramo na vsak način zatreti, na vsak način
premagati . . . Neredna poželjivost kakor troglavi
zmaj bljuva na nas ogenj grešnega veselja, po¬
hlepnosti, prevzetnosti . . . Hudobni svet je naperil
proti nam svoja zapeljiva, grešna, brezbožna na¬
čela. Hudobni duh, ta stari nevošljivec naše sreče,
meče na nas sedaj iz ozadja, sedaj na odprtem
polju strupene strele izkušnjav, hoteč nas prestra¬
šiti in odvrniti od prave poti. Če hočemo zmagati,
moramo imeti močno, nezmagljivo vodnico...
Glejte tukaj Marijo, naš vzor, našo mater, našo
kraljico, našo vodnico. Zberimo se okrog njene
zastave, udarimo za njo v sredo ljutega boja.
Dokler nas vodi ona, se nam ni treba bati; dokler
sledimo njej, je zmaga naša. Toda kaj se še obo¬
tavljamo? — Ali naj se sramujemo pred tistimi
neštevilnimi četami družabnikov, ki so se pod
Marijino zastavo tako hrabro borili in si prido¬
bili večno zmago? Ali naj povesimo oči pred
toliko milijoni Marijinih vojakov, ki se še danes
Pod litijsko zastavo Marijino bore v prvih vrstah
Proti sovražnikom Kristusovim in si pridobivajo
vedno novih lavorik? Ali naj mi, otroci Marijini,
borilci Marijini, živimo leno in ostanemo gluhi
Pozivu naše kraljice, naše vodnice? Ali naj res
Pustimo, da nas sovražnik zatira, tepta in nad
nami praznuje svoje zmagoslavje ?

92

O mati, ne! nikdar ne! Še je v nas ogenj;
še plamti v prsih navdušenje za Te; še hrepeni
srce po zmagi; še častimo Tvoje znake; Tvoje
zastave mi ne predajemo! Prej umreti, kakor jo
zapustiti; prej pasti, kakor jo izpustiti iz rok!

O zanetimo, bratje, danes ta ogenj, ki tli v
naših prsih! zanetimo ga v ogenj prave sinovske
ljubezni! In ta ogenj ljubezni naj plamti in gori;
toda ne samo danes, ne samo jutri, ne samo v
mladih letih, ampak celo življenje.

Zastavo v roke, dvignimo jo visoko, poka¬
žimo svoje bojne znake! Naše geslo, Marija naš
vzor, Marija naša mati, Marija naša vodnica, naj
nam bo vedno pred očmi! Stran ozir na ljudi,
stran strah pred ljudmi! Pred celim svetom po¬
kažimo, kaj smo, komu služimo, za koga se bo¬
rimo! Marijin družabnik sem! naj se glasi v naši
sredi! Marijin družabnik sem — toda to naj ne
bo samo prazna beseda, ampak naj nam pride
iz dna srca, gorečega ljubezni do naše matere
Marije! Marijin družabnik sem — to pokažimo z
besedo, dejanjem in dobrim zgledom! Slava pre¬
svetega Srca Jezusovega in čast Marijina, to je
naša naloga. Bratje! aut Caesar, aut nihil — ali
dobri družabniki ali nikaki!

Pri ločitvi, o Mati, Ti trdno obetamo: Prej
ne bomo ne počivali, ne mirovali, dokler ne boš
mogla reči o naši družbi: Vsa si lepa, moja kon¬
gregacija; dokler ne boš mogla reči: Sedaj napre¬
duje, sedaj cvete moja družba!"

93

12. Potovanje o počitnicah 1. 1892.

1. Po Bosni in dalje.

„Besede pesnikove," piše Barbarič v drugem
tečaju petega razreda svojemu bratu, o. Marku, „ki
pravijo, da je potovanje druga šola za človeka, mi
letos neprestano zvene po ušesih. Vsledtega sem
se namenil prihodnje počitnice, ako mi bo le
kako mogoče, malo potovati. Toda jaz sem stari
berač, ki išče in prosi, kjer more. O koristi poto¬
vanja si gotovo prepričan, zato Ti ni treba o tem
govoriti. Namignil sem Ti že, da ne boš odšel
mirnim potom — ker jaz stavim naj večje zaupanje
na Te. Pa kaj hočeš? Rko  kaj dobim od radodarne
roke — to mi je vse; a kar potrošim, potrošim
za koristne knjige. V zahvalo naj Ti bodo moji
redovi (iz vseh predmetov izvrstno), ki sem jih
dobil v zadnjem izpričevalu."

O. Marko je drage volje izpolnil bratovo željo,
a Peter je poskrbel za potnega tovariša; bil je to
njegov zaupni prijatelj in rojak in polegtega njegov
prednik kot načelnik družbe, abiturient Marijan
Kelava.

Dne 5. julija zgodaj zjutraj sta se podala di¬
jaka v beli svet. Najprej sta obšla severno Bosno,
ho sta razgledala Zenico in Žepče, sta prehodila
krvava bojišča pri Maglaju in trdem Doboju. Nato
sta se napotila v Tuzlo, potem pa mimo Der-
venta proti Bosanskemu Brodu. Prebrodila sta
Savo in prišla v belo Djakovo, znano po vsem
svetu zaradi škofa Strossmagerja; a polegtega se

94

Djakovo ponaša s cerkvijo, ki je najlepša, kar
jih imamo na jugoslovanski strani. Visoki zvoniki
te veličastne stavbe so pozdravljali naša mlada
potnika že oddaleč. O, kako vroče je molil Bar¬
barič v tem svetišču, ki po svojih slikah — delo
Ludovika in Aleksandra Seitza — odseva nebe¬
škega sijaja in lepote! Iz Djakova sta se obrnila
proti Požegi.

„Le poglej na zemljevid, kolika pot je to!“
je pisal Peter svojemu tovarišu Diviču. „Šla sva
skoz sredo Slavonije in mimo trdnjave Našice,
in to vse peš. V Požegi sva prenočila v nek¬
danjem jezuitskem kolegiju. Imela sva dokaj težav
na potu, tuintam pa tudi ugodnosti. Predsnoči sva
prenočila sredi polja pod nekim hrastom; danes
sva nasprotno počivala na mehkih blazinah. Torej
— kakor pride/

Na potu sta si prijatelja kratila čas z vese¬
limi in koristnimi pogovori. Ker sta bila oba na¬
vdušena za iste ideale, sta odprla drug drugemu
svoje srce in si zaupala vse, kar je vsak mislil
in nameraval.

„Najin pogovor," pripoveduje Kelava, „je bil
vedno prijateljski in zaupen. Pogovarjala sva se
o raznih stvareh; toda Peter je znal to, kar nama
je bilo v zabavo, vedno tako zasukati, da je
izpodbujal k boljšemu in lepšemu duševnemu
življenju. Vmes je rad vpletal izpodbudne do¬
godke iz življenja svetnikov. Ker je bil nadarjen,
si je lahko zapomnil, kar je prebral, zato je znal
mnogo lepih zgledov.

95

Pogovarjala sva se o Marijini družbi, o njenem
napredku in življenju ter o najinem bodočem de¬
lovanju v vinogradu Gospodovem. O, koliko na¬
črtov sva imela, kako drug drugemu obetala, da
si bova vedno pomagala. Stotine zlatih nad je
napolnjevalo najini srci in že naprej sva se ve¬
selila srečnega uspeha. Mislila sva pa tudi na
težave, ki naju čakajo pri vsem tem in to je naju
še bolj podžigalo in hrabrilo, da bova skupno
delala. Tako sva tedaj govorila, toda Bog je
drugače obrnil."

2. Marija — zvezda.

V Požegi so svetovali vrlima Hercegovcema,
naj obiščeta tudi beli Zagreb. Ker pa so bile po¬
čitnice že pri koncu, onadva pa sta hotela obiskati
še Dalmacijo, sta se vrnila čez Hrvaško v Bosno.
V nemških naselbinah, Windhorstu in Rudolfstalu,
so ju pozdravili tovariši iz zavoda. Odtam sta šla
v Banjaluko v glasoviti samostan čč. oo. trapistov.
Kar je Barbarič tu doživel, naj sam pripoveduje:

»Pozvonila sva na vratih. Jaz sem bil zelo
radoveden, kdo se bo prikazal, ker dosedaj ni¬
sem videl še nobenega trapista. Neki brat nama
je odprl in vprašala sva za o. Kazimira. Pater je
naju zelo prijazno sprejel in naju po trapistovski
šegi pogostil s kruhom in sirom. Tudi je naju
Predstavil prečast. o. opatu, ki je bil prej častnik.
Ta redovnik je napravil name velik vtisk. Nago¬
varjali so naju, naj ostaneva pri njih vsaj kaka
dva ali tri dni, toda midva sva se vljudno zahva-

96

lila, ker ni bil nihče izmed naju še nič doma, po¬
tovati pa sva nameravala še do sinjega morja.

Drugi dan sem se želel izpovedati, zato sem
poprosil za patra, ki bi umel hrvaški. Reko mi,
da se lahko izpovem, toda zjutraj okrog četrte ure.
Tako je tudi bilo. Ko sem izmolil izpovedno mo¬
litvico, sem povedal, da sem bil pred toliko in
toliko časom zadnjikrat pri izpovedi; toda izpo-
vednik me ni razumel. ,Pred koliko meseci?' je
vprašal. — ,Tu ni mesecev, ampak izpovedal sem
se pred toliko in toliko časom.' Pa zopet me ni
razumel. Tedaj sem mu povedal nemško, a on
reče nato: ,Pa zakaj govorite hrvaško, ako znate
nemško? Govorite torej nemško!' — ,E, jaz
nisem ravno najbolje vešč nemščine, a zlasti se
bojim, da bi se ne mogel pri izpovedi jasno
izraziti.' — ,Niste Vi dijak iz Travnika?' —
,Sem.‘ — ,0, gimnazijci morajo znati nemško.
Govorite le nemško!' — ,Če je že tako, tedaj
Vas prosim velečastiti, da govorim hrvaško, a Vi
vprašujte nemško.'

Govorila sva hrvaško, nemško, latinsko, a
pater včasi tudi slovensko, ker je bi! rojen Slovenec.

Komaj sva se z velikim naporom razumela.
Vesel sem bil, da sem vsaj pokoro razumel, ki
mi jo je dal. Bila je to izpoved v štirih jezikih."

Kako je Barbarič na potovanju izvrševal svoje
duhovne dolžnosti, piše njegov tovariš in pri¬
jatelj tako-le:

„Peter je svoje verske dolžnosti o počitnicah
ravnotako pobožno opravljal, kakor med šolskim

97

letom; da, še več je storil, če so mu razmere
dopuščale. V dušnem življenju on ni poznal po¬
čitnic. Svoje navadne molitve je vedno opravljal
tudi na potovanju. Kot Marijin družabnik Peter
ni opuščal molitev, ki so jih družabniki dolžni
moliti. Kjer sva mogla, sva bila pri sv. maši, in
meni se je zdelo, da je Peter vsak dan bolj po¬
božen. Večkrat je tudi stregel pri sv. maši, kar je

Samostan trapistov Marija-zvezda pri Banjaluki.

r ad delal. Če ni bilo ministranta pri roki, je bil
Peter takoj pripravljen. Navadno sva molila vsak
dan skupno rožni venec in angelovo češčenje. Če
nama je pogovor pošel, je Peter često rekel:
iMoliva rožni venec, ker pozneje morda ne bo
tako pripravno kot sedaj. 1  Kolikor se jaz spo-
niinjam, teh dveh molitev nisva nikdar opustila,
ker me je Peter spomnil, ako sem jaz pozabil...

7

98

Ali se to ne ujema popolnoma z onim, kar je
Peter sam pisal o počitnicah: „Počitnice niso zato,
da dijak manj moli ali službo božjo opušča, kajti
za službo božjo ni počitnic. Narobe, ravno o po¬
čitnicah se mora gorečnost v službi božji podvo¬
jiti, ker je dijak o počitnicah v večji dušni ne¬
varnosti kot sicer."

Ta Petrova pobožnost ni bila nič drugega
nego izraz in odsev njegove ljubezni do Boga;
vsledtega se mu ni nikdar zmračilo vedro čelo.
Kako pa hoče nebeško solnce motiti naravno kra¬
soto? „Barbarič,“ pravi Kelava, „je bil v družbi
vedno vesel in poln zdravega humorja, tako da
je znal vsakega zabavati in razveseliti. Potovala
sva gotovo mesec dni skupaj. Ves čas nisem
opazil, da bi bil slabe volje, nepotrpežljiv ali kaj
drugega, kar bi ne bilo v redu. Junaško je pre¬
našal vsako nezgodo in se ni nikdar pritožil. In
kako je bil hvaležen za najmanjšo uslugo! Če
naju niso kje s posebno prijaznostjo sprejeli, je
znal to vedno oprostiti in na dobro obrniti. S
takim vedenjem si je seveda povsod zapustil dober
spomin.* 1 -

Iz Banjaluke sta krenila naša vrla potnika
proti Jajcu čfcz Vrbas, in to po novozasekani cesti,
ki tedaj še ni bila povsem izgotovljena. Klanec
je tu dolg 72 km.  Med nepristopnimi, velikanskimi
stenami je izpeljana lepa cesta, kjer je do najno¬
vejšega časa drl edinole Vrbas. Naša potujoča
dijaka sta bila najbrže prva, ki sta zagledala
skrivnostno Vrbasovo strugo. Toda smeli korak

99

bi bila skoro drago plačala. Barbarič je to poto¬
vanje — brez dvoma najzanimivejše in najmuč-
nejše tako živo in vzorno popisal, da bo bralca
gotovo zanimalo, ako ves spis priobčimo.

3. Iz Banjaluke v Jajce in do sinjega morja.

Solnce se je bilo že nagnilo proti zahodu*
ko sva s tovarišem odšla iz Banjaluke. Naslednji
dan je bil sv. Ilija, varih ponosne Bosne; treba
je bilo torej priti v Jajce k sv. maši, a tega ni bilo
mogoče drugače, kot da sva potovala tudi ponoči
in da se nisva smela dalje muditi v Banjaluki.

Ko sva odhajala iz Banjaluke, so nama ne¬
kateri rekli, da se pride po novi cesti ob Vrbasu
v šestih urah v Jajce. Poslušala sva jih in šla v
božjem imenu po tej poti. Brez kake zapreke sva
prišla do mesta Karanovca, ki je dve uri odda¬
ljeno od Banjaluke. Tu naju je zalotila noč. Pa
glej nesreče! Morala bi bila iti čez Vrbas, pa ni
bilo prevoznika. Na drugi strani Vrbasa so se na
obeh straneh vzdigovale velikanske pečine, ki so
kakor gladni volkovi zijale na naju. Toda ravno
tukaj bi bilo treba čez vodo. Polegtega se je
začel še jasni nebeški obok zavijati v gost, teman,
oblačen pajčolan. Čez malo časa je začelo še
bliskati, grmeti, in dež se je ulil curkoma. Iskala
sva zavetja pod neko vrbo, in pogosto se je
nama izvil iz prsi pritajen vzdih: „Bog in sv. Ilija,
varujta naju to noč ! 11

Premočena od dežja zapaziva končno pre¬
voznika, ki je plul z druge strani k nama. „Kje

7*

100

si bil vendar dosedaj, dobri človek ?“ ga vpra¬
šava oba obenem. „Bog z vama! peljal sem
hrane Ukancem. To jih je gori! Pa odkod sta
prišla, dobra mladeniča?" — „Potujeva v Jajce in
bi bila rada jutri že tam!“ — „Kaj ? V Jajce? Pa
kod mislita priti v Jajce ?“ — „Po novi cesti,
prijatelj!" — „Otroka božja, ali sta ob pamet?
Kje je nova cesta, ki je ni niti polovica gotove!
Še sto korakov od tukaj pa ne moreš naprej, da
imaš peruti. Prosim vaju, pomislita: na obeh
straneh ogromne pečine, po sredi teče reka Vrbas,
a kamnolomci streljajo ves božji dan. Ali boš
zletel pod oblake?!" — ,,Dobri mož, rekli so
nama vendar, da se more tukaj priti 1“ — „Kaj,
priti? Pa še ob takem času? In ob takem vre¬
menu ? Še opoldne ne dovolijo nikomur tukaj iti,
pa če bi bil sam okrožni predstojnik. Samo glavni
nadzornik se more po novi cesti nekako preriti
do Jajca, a drugega živega bitja ne puste." Toda
midva odgovoriva: „Kljub temu bova vseeno
šla!“ — „Dobro,“ nadaljuje, „naj vaju tudi puste
— toda vesta, kaj je Likanec? Ta ti potegne
kapo z glave, če le more; in koliko jih je! Torej,
ako imata kaj seboj, ne hodita — ker se mnogo
govori! Kaj je to Ukancu, oropati človeka, pa v
Vrbas z njim! Kdo te vidi razen Boga?“

Te besede so naju malo pretresle. Glede de¬
narja nisva bila toliko v strahu, za glave nama
je bilo več. Pomisliva: „Hm! Jutri izgubiti sveto
mašo! — Toda nocoj hoditi v smrtni nevarnosti,
pa morda še ne dospeti pravi čas! Kaj hočeva?"

101

Dejala sva, ljubi Bog ne zahteva tega, kar ni
mogoče. Obrneva se k prevozniku: „Toda, mož,
kaj hočeva zdaj!“ — „Ne hodita naprej, sicer pa,
kar hočeta!" — „Pa kje prenočiti, ko ni nobene
koče?" mu odgovoriva. „Tam gori je neka koča,
v njej je dosti sena; jaz spim v njej, pa lahko tudi
vidva." Po daljšem obotavljanju sva se vdala
v to; toda moral je nama obljubiti, da naju bo
pred zoro prepeljal čez Vrbas, da bova tembolj
zgodaj prehodila zloglasne klance, kjer streljajo
delavci od zore do mraka. Nato smo odšli in se
vlegii na seno.

Okrog tretje ure smo bili že na nogah, in najin
..Sergij" naju prepelje na drugi breg. Tu mu stis¬
neva nekaj denarja v roke in se ločiva. Ko sva
se oddaljila par korakov, nama začne klicati:
,.Cujta, ako vama glavni inženir ne bo dal dovo¬
ljenja, ne hodita naprej, ker sicer se vama bo
slabo godilo!" To naju malo vznemiri, toda za¬
upajoč v božjo previdnost se ohrabriva in greva
dalje. Nekoliko korakov, in bila sva v zloglasnem
klancu. Skalnate skupine so bile na posameznih
mestih presekane. Plezala sva in lezla, včasi tudi
zdrčala, dokler nisva končno prehodila strašnih
skalnih sten. Takoj zatem se razprostira mala
ravninica. Tu je bila cela likanska vojska. Neka¬
teri so še spali, drugi vstajali, a tretji že odha¬
jali na delo — kajti Likanec ne pozna sv. Ilija!
Midva sva popolnoma resno stopala; a oni so
na ju imeli za neka nadzornika, in so naju spo¬
štljivo pozdravljali. Med potjo so mi rojile po

102

glavi misli: „Kaj bo, ako naju sreča kak nad¬
zornik in naju zavrne?" Toda zopet sva se pri¬
poročila Bogu in sv. Iliju in šla naprej.

Najine ravninice je bilo kmalu konec in zopet
se je vzdigovala pred nama ogromna skalna stena,
a zgoraj so se zbirali gosti črni oblaki, iz ka¬
terih je pršel droben dež. Nikjer nikogar! Ko
greva zamišljeno naprej, začujeva naenkrat ljudsko
grlo, ki peva jasno in glasno, in zvok se razlega
po trdih pečinah. Greva še malo, kar opaziva,
da prihaja glas od Vrbasa in da se nama vedno
bolj približuje. Začudena obstojiva in kaj vidiva?
Smeli hribovec je zvezal štiri debele hlode in si
tako napravil plav, na katerem brezbrižno sedi in
prepevajoč ravna z dolgim drogom svojo čudno
ladjico, in Vrbas jo hitro tira s svojimi srebrnimi
valovi. Voščila sva smelemu brodarju božjo pomoč
in odšla naprej. Z vseh strani so naju stiskale
skalne stene. Hodila sva nekako poldrugo uro, in
glej — pred nama se razteza krasna dolina, a
na obeh straneh se vzdiguje starinska trdnjava
Krupa. Okrog je vse pusto in nepristopno, zid
trdnjave pa je porasel s črnim mahom, kakor
da žaluje za svojimi gospodarji. Še dva koraka
in pred nama stoji hišica, pokrita z deskami.

Ker je bilo že poldne, sva mislila, da sva
že dokaj blizu Jajca in sva vprašala možička, ki
je stal pred kočo: „Koliko je še do Jajca?" —
„ Približno šest ur,“ je bil odgovor. — „Pa je vsaj
tu cesta že dodelana?" — „Na nekaterih krajih
je, na drugih ni; toda večinoma ni! Pa vesta, da

103

se tukaj ne sme hoditi? Ravnokar je šel tu mimo
neki bradač, ki nadzoruje vso cesto. Verjemita
mi, ako vaju zaloti, se vama ne bo dobro go¬
dilo." — „Kar Bog da,“ sva mu odvrnila, vendar
sva bila malo v strahu, kaj bo, če naju kdo za¬
vrne. Toliko truda zastonj! Toda zopet, kakor
Bog da in Mati božja! Pogumno naprej!

Greva nekaj časa in res! tu prihajajo trije
gospodje proti nama. Ko se malo približava, opa¬
ziva, da mož v sredi nekaj odgovarja onemu
bradaču. Bil je to človek mogočnik, črnih brk in
brade, bistrih, prodirajočih oči, srednje postave
in dostojanstvene hoje. Ko se približava, ga po¬
nižno pozdraviva. On odzdravi, obstane in naju
vpraša: „Prosim, gospoda, kdo sta in kam po¬
tujeta?" Odgovorila sva, da sva potujoča dijaka.
Izpregovorivši z nama par prijaznih besedi, reče:
..No dobro, ker sta dijaka lahko odideta; toda
sicer se ne sme." Zahvaliva se mu in greva dalje.
Sedaj je nama malo odleglo. Mislila sva, da je
težav konec, nadzornik je dal dovoljenje in cesta
se lepo odpira pred nama. — Toda ne dolgo!
Šla sva kake četrt ure, ko zadeneva zopet na
nove nezgode. Pred nama se vzdiguje velikanska
skala, z desne in leve čeri, a pota nikamor. Kam
sedaj? Nazaj? Pa tako daleč! Naprej? Nemo-
9oče! Gledala sva okrog in opazila vrv, ki je
visela z vrha pečine. Takoj sva spoznala, da služi
to za prehod. Zgrabila sva za vrv, sedaj pa
plezaj, lezi, vzpenjaj se, dokler se nisva spustila
na  drugo stran. Zopet so naju začele stiskati

104

skalne stene, dan je izginjal in črni oblaki so
viseli prav do zemlje. Srčno sva se priporočila
Bogu, Materi božji in sv. Iliju, plezala od ene
pečine do druge, prerila se skoz tri, štiri pre¬
dore, bredla čez potočke in hudournike, dokler
nisva zagledala naposled okrog devete ure Pod-
milačja in cerkvice sv. Janeza Krstnika. Prišedši
mimo čudodelne cerkvice, sva se iz vsega srca
zahvalila Bogu in Devici Mariji, da sva živa pri¬
nesla glavi iz toliko nevarnosti. Še pol ure — in
bila sva na svojem cilju — v prijaznem Jajcu!

*

* *

Po kratkem odmoru v stari prestolnici bo¬
senskih kraljev sta obšla mlada potnika gotovo
vso jugozahodno Bosno in Dalmacijo prav do
Dioklecianove palače. Tu v Spletu sta se usta¬
vila na obrežju čarobne Adrije; — najveličastnejša
shka po tolikih naravnih krasotah, ki so jima do-
sedaj napolnjevale dušo in srce. Odtukaj sta se
napotila v svoj rojstni kraj, da pozdravita svoje
mile in drage. V enem mesecu sta prepotovala
naša dijaka skoro tri kraljestva, in to vse peš.

13. Skrivnost.

Nadškofijska gimnazija v Travniku sicer nima
popolne pravice javnosti, vendar se snide v za¬
vodu vsako leto za zrelostno izkušnjo komisija, ki
sestoji deloma iz učiteljev zavoda samega, deloma
iz profesorjev državne gimnazije v Sarajevem.

105

Matura, ki jo napravijo dijaki pred to komisijo,
velja za celo državo.

Iz naravoslovja delajo maturo pred imeno¬
vano komisijo že koncem šeste šole. Izprašuje
tedaj profesor naravoslovja v zavodu.

Ko je prišla vrsta za to izkušnjo na razred
našega Barbariča (1895), se je pripetil znamenit
dogodek, ki ga nam opisuje očividec in Petrov*
tovariš približno tako-le:

Tri, štiri dni pred ,,malo“ maturo (kakor ime¬
nujejo dijaki izkušnjo iz naravoslovja) smo opazili,
da je imel profesor v svojem zapisniku lep list
papirja, v katerega je med poukom zdajpazdaj
uprl oči. „Aha,“ smo mislili, „to so gotovo vpra¬
šanja, ki nam jih bo stavil pri maturi.' 1  Takoj se je
vzbudila v naših dijaških srcih neizrečna želja po
tem lepem listku. Kovali smo vsakovrstne načrte
in sreča nam je bila mila.

Drugi dan smo se nahajali namreč v naravo¬
slovni zbirki, kjer smo še nekaj ponavljali. Čez
nekaj časa je profesor odšel in mi smo ostali do
enajste ure sami. Naposled smo odhajali tudi mi.
Ko smo šli skoz profesorjevo sobo, nam je vzbujal
neki zabojček s kristalnimi liki, ki ga je imel
prejšnji dan v šoli, pozornost in različne slutnje.

Večina izmed nas je planila z velikim vese¬
ljem na zabojček. Svojim očem smo komaj ver¬
jeli, ko smo videli črno na belem vsa svoja imena
in pri vsakem imenu tri vprašanja. Kako nam je
tolklo srce v prsih! V trenutku so bila usodna
vprašanja prepisana, beseda za besedo, in kmalu

106

je počival prijazni, lepi beli listič na dnu zabojčka
med kristalnimi liki, kakor da bi se ne bilo nič
zgodilo.

Le Peter z dvema tovarišema je odšel, ne
da bi se bil ozrl na listek.

Zbrali smo se h kratkemu posvetovanju, pri
katerem smo dali predvsem duška svojemu ve¬
selju. Nato smo slovesno sklenili, molčati kakor
grob. Vsakdo se je z zadovoljnim srcem lotil svojih
vprašanj.

Medtem pa so se porajali v srcu našega Petra
vsakovrstni resni pomisleki. Najprej je govoril z
nekaterimi med štirimi očmi, nato pa je, ko se je
zbral popoldne cel razred razen zunanjih dijakov
polnoštevilno v šolski sobi, otvoril popolno de¬
bato z naslednjimi, mirnimi, a odločnimi besedami:

„Vi vestje, bratje, kaj se je zgodilo. (Zado¬
voljno mrmranje po sobi). Toda nekaterim izmed
nas se stvar ne dozdeva prav varna. (Razočarani
obrazi na desni in levi.) Da, nam se zdi celo naj¬
bolje, razodeti vso stvar profesorju.“

,,Kaj še! Nespamet!" je donelo od vseh strani;
„ali naj si sami jamo kopljemo? —“ ,,Stvar," je
izvajal nekdo, ,,sama na sebi ni napačna; pro¬
fesor je pri tem popolnoma nedolžen; srečen slučaj
nam je dal listek v roke. Če naznanimo, spravimo
patra le v zadrego, ker bi moral v zadnjem tre¬
nutku sestavljati nova vprašanja; mi bi bili pa
tudi v stiski. Kako lahko bi dobili vprašanja, na
katera smo najmanj pripravljeni — in nesreča je
tul" Silno ploskanje je bilo plačilo govorniku.

107

Kdo drugi bi bil pri tem navalu vrgel puško
v koruzo. Peter pa ni izgubil poguma.

„Tukaj imate popolnoma prav,“ je dejal po¬
mirjevalno, „da bi na ta način veliko laže dobili
dobre redove. Sicer pa,“ je udaril na strune di¬
jaške časti, ,.mislim, da nimamo nikakega vzroka
bati se male mature. Naši dosedanji uspehi nam
dajejo zagotovilo, da bomo vsi skupaj in vsak
zase izdelali. In če bi tudi ne dobili ravno naj¬
boljših redov, nas bodo vendar bolj zadovoljili,
kakor pa boljši redovi, o katerih bi nam vest
očitala: nisi ga zaslužil!“

Marsikdo bi bil rad ugovarjal, da mu ni bra¬
nila dijaška čast. Le obrazi so kazali notranji po¬
ložaj. Barbarič je takoj zapazil, da je padlo seme
na rodovitna tla, zato je šel korak naprej in začel
razvijati glavni dokaz, katerega so vsi napeto
poslušali.

,,Bratje! Nič ni tako skrito, da bi nekdaj ne
Lilo očito. Če pa se stvar izve, in to se bo Sča¬
soma gotovo zgodilo, bo imelo za nas zelo-ne¬
prijetne posledice. Prvič bi našemu razredu ne
bilo ravno v čast, če bi se mu moglo očitati, da
je po nepoštenem potu prišel do priznanja svoje
vednosti. Dalje bi s tem lahko škodovali ugledu
zavoda in dobremu imenu profesorjev, česar ne
smemo na nikak način dopustiti. Če bi se pa ta
e dini slučaj izvedel zunaj zavoda, bi ga začeli
dolžiti vseh mogočih napak in slikati dogodek v
na pačni luči. Takoj bi zatrobili v svet, da se tukaj
Pri zrelostnih izkušnjah gode sleparije. Marsikdo,

108

ki bi to slišal, bi drzno trdil, da je profesor na¬
lašč pustil listek; pa še celo, da to ni edini slučaj;
in morda bi kdo pristavil, da se podobne stvari
dogajajo tudi pri drugih predmetih. Vsled takega
govorjenja bi dobro ime zavoda zelo veliko trpelo,
in to za prazen nič. Zato se zdi meni najbolje,
da vso stvar preprečimo, dokler je mogoče. Naš
profesor nas gotovo ne bo izdal; on gotovo ve,
koliko zna vsakdo izmed nas.“

Po tem govoru se je hitro izpremenilo mnenje
v razredu. Nekateri so pač še ugovarjali, toda
brez uspeha; slednjič so se vsi zedinili, naj se
vsa zadeva razodene profesorju, kar je Peter
takoj storil. Vprašanja so bila seveda izpremenjena,
vendar so vsi srečno izdelati ,,malo“ maturo.

14. Svetišče duše.

Ali si, prijazni bralec, že bil kdaj lepega
pomladanskega dne na planini ? — Kako poživi
človeka čisti planinski zrak, ki ga željno vdihava!
Kako ugajajo očesu zelene planine s svojimi kri¬
stalnimi studenci, s kako privlačno silo te vabijo
ožarjeni, z večnim snegom pokriti gorski vrhovi
kvišku, vedno više in više — do tja, kjer se
pase divja koza in raste skrita za silno pečino
nedolžna planinka!

Slično se nam godi, če gledamo v notranje
življenje izvoljene mladeniške duše. Zdi se nam,
da nas obveva dih vere, s katero je vsa prepo¬
jena. Njena čednost ima nekaj vabljivega in sve¬
žega, in njeno plemenito mišljenje, ki je tako

109

vzvišeno nad nizkotnim vrvenjem sveta, mogočno
povzdiguje srce in duha. Tudi žara planinskega
snega ne manjka: sijajni blišč neomadeževane,
deviške čistosti.

Duh vere se kaže posebno v ljubezni do
molitve in v boju zoper izkušnjave s pomočjo mo¬
litve. Kako je Peter rad molil, smo že večkrat
omenjali. Toda o tej v duševnem življenju tako
važni točki moramo še posebej govoriti.

Eden najbolj zaupnih Barbaričevih prijateljev
in njegov „pisar“, ko ni mogel Peter že nič več
pisati, je napisal pokojnikov značaj, ki se tako-le
začenja:

„Kadar se spomnim pokojnega Petra, me
vselej obide neko sladko čuvstvo, in nehote mi
pride na misel: glej, kaj stori milost božja iz
svojih ljubljencev!" — In ko nam je opisal nje¬
gove naravne vrline in duhovno življenje, končuje
z lepo opazko:

„Morda bo kdo vprašal, v kateri čednosti
se je Peter najbolj odlikoval ? Odkrito rečeno, ne
morem povedati. Če rečem, da se je v tej bolj
odlikoval, se bojim, da se ni v drugi še bolj.
Polegtega je natihem in skrivaj opravljal svoje
pobožnosti in niti najstrožji opazovalec bi ne
mogel tega prav razsoditi. Kar se je dalo na-
zunaj opaziti, se zdi, da mu je bila molitev vir,
>z katerega so potekale vse ostale kreposti."

In tako je bilo v resnici. Molitev je bila
ozračje, v katerem se je gibal, in dih njegove
duše.

110

Če je sv. Pavlu vsak dober kristjan hiša božja,
v kateri stanuje sv. Duh, tedaj smemo tudi dušo
našega pobožnega mladeniča primerjati svetišču,
v katerem kraljuje Bog.

Že sama zunanjost cerkve ali hiše božje
nas mora izpodbujati k pobožnosti. Tako je
bilo tudi pri Barbariču, kadar je molil. Vsega,
kar bi bodlo v oči, se je varoval tudi v držanju
telesa; klečal je prosto in nepremično kakor
ubogo bitje, ki govori s svojim Gospodom in
Bogom.

Navadno se ni naslanjal na klop. Pozneje so
nekateri mislili, da je v škodo zdravju, ker je
tako zbran, in ker tako prosto kleči. Ko mu pre¬
fekt to omeni, odvrne Peter smehljaje: „0 ne, to
mi gotovo ne škoduje. Res imam navado, raz¬
tresenosti, ki me motijo med molitvijo, takoj iz
glave izbiti, toda to bi moglo škodovati edino
glavi, ne pa prsim. Kar'se tiče klečanja, je res
malo težko, a mi ne škoduje." V bolezni mu je
bilo zabranjeno vse, kar bi ga utrujalo. Pa tudi
v svojem rojstnem kraju je vplival o počitnicah na
vse izpodbudno s svojim lepim vedenjem v cerkvi.
Odtam se nam piše, da niso še nikdar videli
tako pobožnega mladeniča.

Toda vsa lepota pobožne duše izhaja od¬
znotraj. Pojdimo tudi mi v to svetišče in si ga
oglejmo, da spoznamo, kako je preživel Peter
..življenje molitve", katere pobožnosti je zlasti
opravljal, katerim svetnikom je bil prijatelj in jim
postavil v svojem srcu oltar.

Romanje v Bosni. (Med sv. daritvijo.)

112

Prvo in najčastnejše mesto — glavni oltar
v tem dušnem svetišču ■— je bilo samoobsebi
umevno posvečeno božjemu Srcu Jezusovemu.
Kako je Peter častil presv. zakrament in presv. Srce
Jezusovo, smo že prej omenili. Pred tem oltarjem
je gorel neprestano večno svetel ogenj njegove
ljubezni in razsvetljeval s svojo milo svetlobo
celo svetišče. A  da ta ogenj ni ugasnil, je prilival
olja neprestane molitve in krepostnih del.

Ob prestolu Najvišjega je bil prestol Device
Marije, matere nebeške in kraljice družabnikov.
Okrog oltarja je vse cvetelo in dišalo. Tu je
vladal večni maj, saj je goreči družabnik venčal
dannadan s svežimi venci in kitil z dišečim
cvetjem kreposti podobo „svoje Gospe, Priproš-
njice in Matere' 1 .

Pa tudi njen prečisti ženin, sv. Jožef, je imel
tu odlično mesto. V vsaki potrebi, dušni in telesni,
se je Barbarič zatekel k njemu, zlasti če je v
učenju zadel na težave, je rad poklical svojega
mogočnega zaščitnika na pomoč. K njemu je
opravljal devetdnevnice, in to posebno v mesecu
marcu; zadnja leta svojega življenja je vsako
sredo v čast sv. Jožefu molil sedem očenašcv za
srečno smrt.

V posebni kapelici najdemo sv. Petra in
okrog njega vse svetnike in blažene istega imena.
Barbarič je preiskal vsa nebesa od konca do
kraja in zbral vse svetnike svojega imena okrog
svojega zaščitnika, prvaka apostolov, ter jih je
skupno klical na pomoč, hvalil in častil. Skrbno

113

je v svojem zapisniku zaznamenoval dni, ob ka¬
terih se je obhajal god tega ali onega te dične osem-
najstorice, ki so se imenovali Peter. To je storil
zato, da bi jih ne pozabil ta dan počastiti in jim
izkazati svoje ljubezni.

Istotako je tudi za sv. Frančiška Asiškega
priredil v svoji duši dostojno prebivališče. „To
mi je najljubši svetnik," mi je zatrjeval Peter. In
ko smo mu ponudili nekoč nekaj svetih ostankov,
je izbral ostanke sv. Frančiška. In ni čudno. Ta
siromašni sv. Frančišek v svoji borni halji, bosi
sv. Janez Krstnik in čudodelnik sv. Anton Pado-
vanski so tri svetle zvezde, ki se prijazno blešče
nad obzorjem Bosne in Hercegovine.

Slednjič je bil velik prijatelj znane trojice
zaščitnikov mladine: sv. Alojzija Goncaga, sv. Sta¬
nislava Kostka in sv. Janeza Berhmansa. Kako
je Peter častil sv. angelskega mladeniča, smo že
poročali; sv. Stanislava je ljubil kot zaščitnika
Marijine družbe in zato, ker je bil slovanske
krvi. Najbolj se je nagibalo njegovo srce k
sv. Janezu Berhmansu; ta je bil njegov ljubljenec
in vzor.

Pa zakaj ravno ta? Na to vprašanje je od¬
govoril ob priliki tako-le: „Izmed vseh potov, ki
vodijo v nebesa, se mi zdi najkrajši, najlažji in
najljubši tisti, po katerem gre človek, ki točno in
vestno izpolnuje stanovske dolžnosti. In pravzato
se mi je sv. Janez Berhmans tako priljubil, ker
j G  šel tudi po tem potu in srečno prišel do cilja.
Jaz se skoro bojim sv. Alojzija, ki ni skoraj nič

8

114

jedel in pil in tako ostro spokorniško živel. Ali
kako bi mogel zaslužiti in pričakovati, da mi Mati
božja kakor sv. Stanislavu pokaže in na moje
grešne roke položi svoje božje Dete!

Sv. Janeza Berhmansa lahko nasprotno vsak
človek posnema, ker ni storil nič nenavadnega,
ampak samo svoje dolžnosti izpolnjeval z nena¬
vadno natančnostjo in vestnostjo.

Če bi bil jaz jezuit, bi si tega svetnika izbral
za svoj vzor; njega bi posnemal in z vso dušo
skušal postati njemu podoben."

Vendar je začel, akoravno ni bil jezuit, zelo
posnemati svojega svetnika, čigar ostanke je
vedno nosil na prsih. Način in red, kako naj vsak
dan bolje preživi in Bogu posveti, kakor beremo
v zapiskih sv. Berhmansa, se je Petru tako pri¬
ljubil, da si je vse lepo prepisal in se odločil po
tem tudi delati. Kako dobro je posnemal tega
svetnika, kaže tudi to, da niso pri njem zapazili
niti predstojniki, niti součenci, ki so leta in leta z
njim občevali, nobenega prestopka v izpolnovanju
hišnih pravil. Neki profesor, kije v zadnjih letih ve¬
liko občeval s Petrom, je napisal naslednjo izjavo:

„Poizvedoval sem pri Petrovih predstojnikih,
pri profesorjih in prefektih, pri tovariših in sošolcih
in družabnikih ter mislim, da na podlagi te svoje
triletne izkušnje lahko rečem: V naši hiši ni na
njem nihče ničesar opazil, kar bi bilo graje vredno
ali sicer nepravilno."

To sodbo bi imeli na podlagi dolgotrajnih
preiskovanj le malo popraviti. Male napake, za

115

katere smo izvedeli, in ki smo jih načeloma vse
brez izjeme objavili, smo izvedeli od Petra samega,
ali pa smo jih opazili na njem v prvih dveh letih
njegovega bivanja v zavodu. Ali ni to prava podoba
Berhrnansova ?

Rad je bral življenje svetnikov, to knjigo
junakov svete katoliške Cerkve, in je znal pri¬
povedovati iz nje marsikak odlomek. Življenje
sv. Alojzija in sv. Stanislava je znal skoro na
napamet.

Na godove svetnikov se je rad pripravljal z
devetdnevnico, proseč sedaj to, sedaj ono, bodisi
zase, bodisi za druge. Devetdnevnice so se tako
množile ena za drugo, da je skoro celo leto
opravljal devetdnevnice. Da bi sodrugom olajšal
takozvano milostno devetdnevnico na čast sv.
Frančišku Ksaveriju, je prevedel iz latinščine v
hrvaščino molitve, ki so v ta namen navadne
v Rimu. Sam jo je opravljal vsako leto z veliko
pobožnostjo.

Enega oltarja še ni bilo v svetišču — oltarja
za duše pokojnikov. Toda tudi tega je Barbarič
kmalu postavil, ko je storil ..velikodušno dejanje
ljubezni", ko je daroval dušam v vicah vse odpustke,
ki jih bo dobil v življenju in po smrti.

Toda skoro bi bili pozabili na križev pot v
našem svetišču. Barbarič je rad premišljal trpljenje
Jezusovo in je zlasti v svoji bolezni pogosto sprem¬
ljal ljubega Jezusa na njegovem križevem potu.

Tako je bilo v Petrovi duši res kakor v ka¬
kem svetišču. Sam troedini Bog je stanoval v

8 *

116

njem, živ spomin na svetnike, ljubljence božje, in
ljubki angelčki — pobožne misli in molitve — so
vedno plavali vun in noter. To je tisto sladko
življenje duše, ki je polna Boga, to je tisto obče¬
vanje, o katerem pravi apostol: ,,Naše življenje
pa je v nebesih. 11  (Filiplj. 3. 20.)

Z molitvijo si je zadobil milost, a milost je
bila njegovemu umu nadnaravna luč, ki mu je
razsvetljevala vse mišljenje.

Z molitvijo si je izprosil milosti; milost pa
je dala njegovi volji odločnost, ki dobre sklepe
ne samo stori, ampak jih hoče kljub vsem zapre¬
kam tudi izvršiti. Kateri so Barbariča samo na-
zunaj poznali, kateri so videli, s koliko goreč¬
nostjo, veseljem in vztrajnostjo izvršuje dobra
dela, so lahko mislili, da mu je to prirojeno, in
da kreposti same od sebe poganjajo v njegovem
srcu, kakor cvetice po logih in livadah. A temu
ni bilo tako. Tudi zanj je veljal stari rek: ,,Pred
krepost so bogovi postavili znoj." Tudi njegovo
mlado srce so napadale silne izkušnjave. Tudi
njemu je hudobni duh stavil pred oči, ne posvetnih
časti — ker to bi ga gotovo ne zapeljalo — am¬
pak njegove lastne darove, kreposti in zasluge,
hoteč ga s tem zapeljati v prevzetnost; da, več¬
krat se je zdelo temu v veri tako utrjenemu mla¬
deniču, kakor da se maje zemlja pod njegovimi
nogami in da pada v vrtinec verskih dvomov.
Poln strahu je zaklical s sv. Petrom: „Gospod,
reši me, poginjam!" Nikakor ni sramotno za vo¬
jaka, ako okrog njega žvižgajo krogle; še manj

117

je sramotno, ako nas Bog izkuša. Le vdaja, sra¬
moten beg in izdajstvo duše sramoti človeka. Peter
se ni vdal, ampak se je boril in tudi zmagal —
ne s svojo močjo, ampak z milostjo božjo, ki si
jo je izprosil z molitvijo. Pogosto je izdal svojo
notranjo pobožnost — včasi, kakor se je zdelo,
tudi notranje boje — s polglasno molitvico. To
je bila — bodi tukaj povedano — edina „napaka“,
katero je neki prijatelj zapazil na njem in ga na
to opozoril; Peter se je ,,poboljšal“ vtoliko, da
je molil potihoma, a navade ni opustil. Njegov
profesor v računstvu pripoveduje tale dogodek:
„V sedmem razredu sem zapazil, da se Petrove
ustnice natihem premičejo. To sem smatral za
nenavadno razvado; toda kmalu sem se prepričal,
da je Peter s tem premikanjem ustnic izgovarjal
kratke molitvice. Meni se je zdelo, da se to ne
more družiti s pazljivostjo, ki se od učenca za¬
hteva. Da si to razjasnim, storim tole. Popolnoma
nenadoma, ko ni mogel nič pričakovati, mu za¬
stavim težko in zavito vprašanje; toda on ga
reši zelo točno in spretno. Nato ga nisem več
poizkušal in sem ga s spoštovanjem opazoval.
Pokazal mi je, kako se da molitev in delo lepo
združiti." Tudi na izprehodu je znal Peter na ne¬
prisiljen način občevati z Bogom in ljudmi obenem.
Celo leto se je Peter vadil v molitvi, zlasti pa
ob duhovnih vajah. Vsako leto pred praznikom Vseh
svetnikov zavlada v travniškem zavodu naenkrat
tišina in mir; vse je mirno po šolah in učilnicah,
vse mirno po hodnikih in v obednici, mirno celo

118

na igrališču. Človek bi rekel, da se je izselila cela
množica zgovornih mladeničev s pticami selilkami
na jug. Toda niso se izselili na jug, ampak zgodilo
se je nekaj čudovitega; zavod se je izpremenil v
puščavo, in veseli dijaki so postali pravi puščav-
niki. Glejte, kako resno in globoko zamišljeno
hodijo, ni najmanjše besedice ne slišiš; vsak ob¬
čuje le z Bogom: prav kakor angeli v nebesih.
To so „duhovne vaje“, katere opravljajo gojenci
vsako leto tri dni.

Barbarič je opravljal duhovne vaje vedno z
največjo resnostjo. Pred seboj imam sedem zapis¬
nikov; vsi so enaki, vsi lepo popisani. To so za¬
piski, ki jih je napisal Peter ob duhovnih vajah
od 2. do 8. razreda. Vsi so urejeni na isti način.
Najprej je ena ali druga misel, ki je nanj posebno
vplivala, ko je poslušal govore v kapeli ali sam
premišljeval o večnih resnicah. Nato daje duška
čutilom svojega srca s kako nežno molitvico, ka¬
tero končuje, kakor cvet in sad duhovnih vaj, s
kakim dobrim sklepom. Ta je navadno pisan v
takozvani ,,bosančici“.

Ti zapiski nam jasno kažejo Petrovo pleme¬
nito, za popolnostjo hrepenečo dušo. Žal, da jih
ne moremo priobčiti, ker bi sicer postalo delo
preobširno. Naj zadošča opomba, da so bile du¬
hovne vaje bojna šola, v kateri se je Peter uril,
da je premagal vse sovražnike svoje duše, pred¬
vsem pa samega sebe. Pri duhovnih vajah je leto
za letom obnavljal gorečnost, ki se le prerada
ohladi, če je ne netimo vedno iznova. Tu se je

119

naučil zopet lepo in veselo moliti, in sicer ne samo
zase, ampak tudi za druge, za zavod, za svoje
součence, za domovino, da, za celo sv. Cerkev.
Kajti, kdor je prepojen s pravim duhom molitve,
ta ne misli sam nase in na svoje zadeve; po
naročilu tistega, ki so ga apostoli nekoč prosili:
,,Gospod, uči nas moliti!", oklepa v ljubezni ves
svet in prosi božje Srce Jezusovo odpuščenja in
usmiljenja za vse tiste, ki ga potrebujejo.

15. Srčno ponižen.

V najtesnejši zvezi s Petrovo gorečnostjo je
bila njegova nehlinjena ponižnost. Ponižnost —
pravi sv. Ignacij — je olje v svetilki, ki gori in
sveti pri molitvi.

Nekoč se je začel med gojenci pogovor, koliko
je na svetu lepih in sijajnih časti. Eden je želel
to, drugi ono. Peter je nekaj časa smehljaje po¬
slušal, nato pa rekel: ,,To vse preide, a slednjič
pride smrt." Pa tudi darovi, ki mu jih je Bog obilno
podelil, ga niso mogli oslepiti. Ko so ga nekateri
hvalili radi njegovih vrlin, je odvrnil nevoljno:

,,Moja zasluga ni, kar mi je dal dobri Bog;
to bi bil lahko pač tudi drugemu podelil. Prejme
jih lahko vsak, zasluga je v tem, da porabimo
darove v njegovo čast in slavo." Raditega se ni
nikdar ponašal med součenci, ali jim dal kako
drugače spoznati, da jih nadkriljuje. Nasprotno,
vedno je dajal drugim prednost in ni nikdar trdo¬
vratno branil svojega mnenja. Iz njegovih pisem
odseva povsod globoka krščanska ponižnost. Rad

120

in često je Peter hvalil vrline in uspehe drugih,
dočim je o svojem odlikovanju najrajši molčal.
Z vsemi gojenci, z velikimi in malimi, je občeval
prijazno in ponižno.

Da je malo gledal nase, a za druge imei ve¬
liko srce, potrjujejo besede, ki jih je govoril v svoji
zadnji bolezni: ,,Da bi le ne umrl pozimi, da bi
ne bilo treba gojencem gaziti tega debelega snega,
ko bi me nesli na pokopališče."

Iz te ponižnosti je izvirala tudi njegova lju¬
bezen do siromakov. Ko je bil zdrav, se je po¬
gosto veselil, kako bo deloval med siromašnim
ljudstvom v vinogradu Gospodovem. Tudi z naj¬
preprostejšim kmetom je občeval kakor z rodnim
bratom. Na igrališče je prišel včasi siromak prosit
gojence miloščine. Brž ko ga je Peter opazil, je
vzel fes v roke in šel od enega do drugega, in
bakreni in srebrni denar je padal iz plitvih dijaških
žepov v kapo. Vesel je Peter stekel k siromaku
in mu prijazno izročil nabrani denar.

Nikdar se ni pritožil radi jedi in se je va¬
roval vsake izjeme, pa če je bila tudi upravičena.
Ko je bil v sedmem razredu, mu reče rektor,
naj več je, da si bo opomogel; a Peter se je
lepo zahvalil, češ da so drugi bolj potrebni kot
on. V svoji bolezni ni hotel za zajutrek kave,
ampak je prosil bolniškega strežnika, naj mu pri¬
nese juhe, kakršno imajo drugi. Če je prišla pre¬
žgana juha, ki je ni mogel jesti, se je zadovoljil
z vodo in kruhom. Ker se je tako branil, razlo¬
čevati se od drugih, mu je prefekt ukazal, da ne

121

sme zamolčati, če mu kaj primanjkuje. V bolezni
je tožil samo nekaj: da nič ne dela, pa mu ven¬
dar tako lepo strežejo. ,,Koliko je ljudi,“ je rekel
nekoč tovarišem, ki so ga obiskali v bolnišnici,
„ki se mučijo in pote, da zaslužijo skorjico kruha;
a jaz že tako dolgo nič ne delam in vendar imam
jedi na izbiro; tega nisem zaslužil."

Njegova obleka je bila vedno čista in ure¬
jena. R.  da ga srce ni priganjalo k ničemurnosti,
je dokaz ,to, da je od dveh parov čevljev, ki jih
je zapustil po smrti, en par nosil dve, drugi štiri
leta. Gizdalinom se je smejal in jih pomiloval.
Tudi o posetnicah je menil, da ne pristajajo dija¬
kom, in se ni hotel sam dati fotografirati. „Z
drugimi takoj, a sam ne,“ je rekel. Samo z zvijačo
se nam je posrečilo, dobiti v bolezni njegovo
sliko. Bilo pa je tako-le.

„Peter!" je rekel pater, ki ga je hotel pri¬
praviti do tega, „ali bi mi izkazal neko uslugo?"

„Rad, prečastiti, če le morem!"

„Torej se daj fotografirati!"

Da bi bili tedaj videli njegovo zadrego in
iznenadenje! Najprej je vzdihnil, nato pa se je
začel izgovarjati, da na to pač ni mislil in da ni
to nikakega pomena.

Pater je odvrnil, da ima prav dober namen.
Njegova fotografija bo njegovim domačim v veliko
tolažbo, in tudi marsikak njegov prijatelj je želi.
Fotografiranje ni vendar nič slabega, in če se to
stori z dobrim namenom, ima lahko celo zaslu-
ženje v nebesih. „Tako govore," je odvrnil Peter

122

in ni kazal nobenega veselja, pridobiti si to zaslu-
ženje. Pater ga je spominjal na njegovo obljubo,
katero mora izpolniti. Po dolgem prigovarjanju
se je Peter vdal, rekoč: „Naj bo, a proti moji
volji."

Profesor fizike je pripravil vse potrebno. Z
obleko je bil Peter takoj gotov. Celo ovratnice
ni hotel vzeti, pač pa je izrečno zahteval družbeni
trak. „Čemu bi se pač sramoval družbenega
znaka?" je dejal.

„Tedaj ti dam prednikov trak," je rekel pater.
Barbarič je bil namreč prav do zadnjega časa
prednik Marijine družbe.

„Kaj neki še!" je odvrnil Peter osupel. „S
tujim perjem se pač ne bom krasil!"

Prvi poizkus se je ponesrečil.

„Hvala Bogu!" je vzkliknil Peter zmagoslavno.
R  nič ni pomagalo. Drugič se je bolje posrečilo.

Kakor vsaka druga krepost, se pridobi tudi
ponižnost le z vajo. In Peter se ni za nobeno
krepost toliko trudil kot za ponižnost. Pod na¬
slovom „skrivna ošabnost" je napisal Peter vse
kraje in priložnosti, kjer se je moral čuvati pred tem
sovražnikom. In samo na eni strani v njegovem
zapisniku beremo več kot dvajsetkrat: „Vadi se
v ponižnosti!" Več časa je še posebe izpraševal
svojo vest o ponižnosti. Najboljša šola poniž¬
nosti so gotovo poniževanja, ki jih prenašamo po
zgledu in v duhu Odrešenikovem. Čujmo, kaj se
je zgodilo našemu Petru v šestem razredu proti
koncu prvega tečaja.

123

Več gojencev je zasnovalo brez vednosti pred¬
stojnikov list. Ta naj bi šel v muzeju od pisalnika do
pisalnika, seveda naskrivnem. Barbarič je vedel
za to, a mislil je, da o tem ni dolžan obvestiti
svojih predstojnikov, ker je bil list od začetka
zanimiv in nedolžen. Kar pride vsa stvar na
svetlo. Preiskava je dognala, da je tu nekaj, česar
Peter še slutil ni. Krivcem je bila prisojena za¬
služena kazen; Barbariču pa in mnogo drugim
se je znižal red v nravnosti, ker niso stvari pri¬
javili. i\koravno je bil sam zase nedolžen, je
vendar kazen sprejel popolnoma mirno, niti be¬
sedice ni črhnil. Ko je z izpričevalom v roki stopil
v muzej, so ga vsi pozdravili z glasnim krikom.
»No,“ so se čuli glasovi od vseh strani, „če ni
dobil Peter najboljšega reda, moramo biti tudi
mi s slabšim zadovoljni." In vsi so se pomirili.

Vaja dela mojstra. In res je Peter v poniž¬
nosti zelo napredoval — tako kot malokateri.
Ponižnost je pognala v njem globoke korenine,
in zato je zaslužil, da se je na njem uresničilo, kar
je zapisano v knjigi pregovorov; „Pred častjo
9 f e ponižnost." (Preg. XV. 33.) „Ponižnost,“ piše
eden njegovih tovarišev, „je bila diamant v vencu
njegovih čednosti, ki ga je krasil kakor solnce.

Težko se dobi čednost, ki bi tako ugajala
Bogu in ljudem kakor ponižnost. Ponižnost je
Jezusu najbolj priljubljena izmed vseh čednosti;
P° njej je postal Peter pravi mladenič po Srcu
božjem.

Travniški gojenci.

125

16. „Pri zvončku 11 .

Med stvarmi, ki jih je Petrova bogoljubna
duša posebno sovražila, je bila tudi kletev. „Meni
bi bilo strašno, če bi prišel v pekel," je rekel
nekoč, „posebno raditega, ker bi moral tudi Boga
— strah me je, če na to mislim — na veke pre¬
klinjati." Cesto je rekel, da je kletev glavno zlo
tamošnjega ljudstva. „Oh, da bi se mogel ta osat,
ki je vzklil v samem peklu, čimprej s korenino
izrvati iz srca našega naroda!"

Razume se pač samoobsebi, da ni izgovoril
Barbarič nikdar kletve ali kake druge nespodobne
besede; pa tudi dvoumna ali manj dostojna be¬
seda mu ni ušla nikdar iz ust. Zato pa ni v nje¬
govi prisotnosti tudi nihče izrekel pregrešne besede.

Nekoč je srečal na izprehodu nekega kmeta
in se začel z njim razgovarjati. Petru se je čudno
zdelo, zakaj pravi kmet po vsaki tretji besedi:
„Da bi te jež! Da bi te jež!" — „Kaj pomeni to,
da bi fe jež?" vpraša Peter. — ,,Tako sem se
navadil, namesto da bi klel in Boga žalil, rečem
rajši: Da bi te jež! Tako sem se navadil, pa se
vsaj varujem greha."

To je bilo všeč našemu Petru; pozneje je
rad pravil o kmetu in njegovem ježu. ,,Kako bi
bilo lepo,“ je mislil, ,,če bi pri ljudeh namesto
kletvin prišle v navado kake nedolžne besede!"

Njemu samemu pa ni bilo treba takega strelo¬
voda, ker je imel svoj jezik popolnoma v oblasti.
Vendar je tudi on imel svojo ,,slabost". Leta in

126

leta se je posluževal čudnega vzklika: ,,Pri
zvončku!" Zato so ga dijaki pogosto dražili z
zvončkom. R  ko so ga vprašali, zakaj namesto
„zvončka“ ne vzame zvona, je odgovoril: „Tega
ne maram; kajti zvonove rabijo pri nas navadno
v cerkvi." Tako je bil tenkočuten v vsem, kar
spada v cerkev.

Naposled se mu je zdel tudi ta vzklik neko¬
liko nedostojen, kajti zadnji dve leti je opustil
tudi svoj ,,zvonček".

,,Ker sem," tako pripoveduje eden njegovih
součencev, „pogosto izgovoril neko besedo v za¬
trjevanju, me je hotel on kot pravi prijatelj na
vsak način tega odvaditi. Nekoč mi svetuje, da
opomniva vsako soboto na večer pred izpo¬
vedjo drug drugega pismeno na napake v pre¬
teklem tednu. Takoj prvikrat me na prav skromen
način opozori na ono mojo besedo: ,Prijatelj, 1
— mi je pisal — ,vsekako glej, prosim, da
opustiš tisto besedo, ki Ti, kakor se mi zdi, ne¬
hote pride na jezik/ — Njegova beseda je name
bolj vplivala kot izpovednikova, kajti ne samo
od njega, ampak tudi od drugih sem bil večkrat
posvarjen glede tega."

„Kdor ne greši v besedi, ta je popoln mož."
(Jan. III. 2.)

17. Prava prostost.

V zavodu — seveda tajno — se je zgodil
nekoč sledeči dogodek. V Petrovem razredu so
bili nekateri učenci z nekim profesorjem nezado-

127

voljni. Zato so se začeli puntati in hoteli, da se
vzdigne cel razred proti profesorju. Toda Peter
je bil stena, ob kateri so se razburkani valovi
razbili. Ko so nanj navalili tudi, naj bo ž njimi,
jim je Peter odvrnil: „Drage volje grem z dvema
ali tremi izmed vas k profesorju povedat naše
težave in ga prosit, naj nam pomore; brez dvoma
nam bo pomagal. Toda kot puntar se vzdigniti
zoper predstojnike — nikdar! Pa kaj bi tudi ko¬
ristilo? Edino to, da bo kdo izmed vas izključen
iz zavoda.“ — „Mo se vsi vzdignemo," reče
eden, „nas vseh pač ne morejo izključiti." —
»Vse res, toda voditelji bodo plačali." — „Ne
bomo jih izdali." — „0," odvrne Peter, „kadar
bo tekla voda v grlo in si kdo ne bo vedel dru¬
gače pomagati, priznal bo vse." — „Toda mi se
moramo maščevati!" — Peter: „Recimo, da si ti
profesor, pa bi dijaki hoteli to in to, da se izvrši
njihova volja, ali bi ti hotel in mogel dovoliti?"
— Tovariši zmajejo z glavo. — „Vidite torej,,
tako ne pridemo do cilja." — In polagoma je po¬
miril Peter razdražene součence.

Ta mali dogodek kaže, kako je mislil Bar¬
barič o razmerju med dijakom in predstojnikom.
Svojim višjim je bil vdan z otroškim spoštova¬
njem in ljubeznijo in jih je branil vsakega na-
Pada. „Če je kdo govoril zoper njega," priča eden
njegovih sošolcev, „je ostal Peter popolnoma mi-
r en, da, vesel. Če je pa kdo govoril zoper pred¬
stojnike, je bil on prvi, ki jih je zagovarjal in
zmagovito odbil vsak napad."

128

Petrova pokorščina je bila popolna. Tudi
najneznatnejša hišna določila so mu bila sveta
in neprekršljiva. V drugi šoli se je bil dal zape¬
ljati od večjih dijakov in je vzel cigareto v usta;
zato pa je bil pozneje v tem oziru tako vesten,
da ni več zlepa prižgal cigarete, in sicer tudi o
počitnicah ne, akoravno so doma pridelovali to¬
bak; to pa samo zato, ker je mislil, da bi bilo
zoper pravila v zavodu. Šele po šesti šoli, ko je
že izpolnil 21 let, si je privoščil včasi to zabavo,
a je prej poizvedel, če ne prepoveduje tega vodstvo
zavoda tudi odraslim dijakom.

Peter ni videl v svojih predstojnikih človeka,
ampak Boga, ki nam razodeva po svojem na¬
mestniku svojo najsvetejšo voljo. Zato se je ve¬
selo in točno pokoraval vsem odredbam, akoravno
so bile težavne in so zahtevale požrtvovanja. Nič
ga ni moglo izpeljati s pota pokorščine: ne strah pred
ljudmi, ne prigovarjanje, ne upiranje lastne volje.

Volja predstojnikov je bila tudi njegova volja;
to nam pričajo besede njegovega prijatelja, ki se
morajo seveda pametno tolmačiti: „Jaz mislim,
če bi kak predstojnik rekel, da je sneg črn, bi
Barbarič prej pritrdil kot nasprotoval."

Vendar se je varoval klečeplazenja in hinav¬
ščine. „Nikdar nisem poznal dijaka," pravi eden
njegovih profesorjev, „ki bi imel tako močno
voljo; kar je storil, je storil iz popolnega prepri'
Čanja."

Zato ni čudno, če si je pridobil Peter s takim
vedenjem posebno ljubezen in spoštovanje pri

129

svojih predstojnikih. Tekom osmih let je imel
mnogo predstojnikov, profesorjev in prefektov,
pa je bil z vsemi najboljši prijatelj. V šoli in vz¬
goji jim je bil desna roka, in vsi so mu izkazo¬
vali neomejeno zaupanje.

Njegovim sogojencem se je zdelo to popol¬
noma umevno, zato je bil Peter vedno za posre¬
dovalca, kadar je bilo treba odvrniti kako kazen
ali izprositi kako milost.

Izmed številnih slučajev naj navedemo le
enega, ki ga pripoveduje njegov tovariš tako-le ;

„ Nekoč smo šli na izprehod skoz gozd. Do-
čim je odšel prefekt z večjim delom že proti
domu, sem zašel jaz z nekaterimi drugimi še
globlje v goščavo. Prepozno smo spoznali zmoto.
S strahom smo mislili na opomin in kazen, ki
nas bo zadela, če bomo prišli prepozno sami
domov. Opazili pa smo Barbariča med seboj.
Takoj smo se ohrabrili. ,Če je Peter med nami, 1
smo dejali, ,ne more biti kazen prehuda, ker mora
tudi on trpeti.' Hočeš nočeš je moral na čelu nam
ubogim grešnikom nastopiti pot proti domu. Res
smo že oddaleč opazili na prefektovem čelu
resne gube. Gorje nam! to ne pomeni nič dobrega.
Komaj so nas tovariši uzrli, so že zavpili skoro
enoglasno: ,Oho, pa Peter tudi med njimi!' Pod
Petrovim vodstvom smo šli k prefektu, sneli fese
2  glav ter rekli pobito: ,Tukaj smol' Sedaj bo
nastala huda ura, smo mislili, toda komaj je opazil
Prefekt Petra, se je zjasnilo njegovo obličje in
namesto hude ure smo slišali le kratke, deloma

9

Travniški gojenci pečejo janjčka. X Barbarič.

131

šaljive, deloma resne besede: ,Tako, tako, vi
malopridneži? — Hura, Peter nas je rešil!'

Ce so hoteli gojenci kaj izposlovati pri pred¬
stojnikih, so poslali Petra, da je prosil zanje;
razna voščila je vedno on voščil kot stari prvak
v razredu. Toda Peter se ni nič ponašal s tem
zaupanjem in ni želel prednosti pri predstojnikih.
„Meni,“ piše v dobrih sklepih ob duhovnih vajah,
„bodi vseeno, kako predstojniki ravnajo z menoj,
ker ne vem, ali je zame bolje, če so strogi ali
prijazni." Plačila za svojo pokorščino ni iskal pri
ljudeh, ampak pri Bogu, zaradi katerega je slušal
ljudi.

18. Vedro čelo.

Gospod Bog ljubi v nadnaravnih in naravnih
stvareh raznoličnost. Na istem nebu, po katerem
plovejo ob solnčnem zahodu rdečkasti oblački,
divja večkrat huda nevihta in se razgrinja črna
noč. Tako dobimo v dolgi vrsti služabnikov bož¬
jih poleg smehljajoče se nedolžnosti resne postave
z razoranim čelom in s senco večnosti v potezah.
Toda to so le izjeme; večinoma so bili veseli in
čednost jih je delala že nazunaj prikupljive in
ljubeznive. Vsekako pa niso bili pri vsej resnosti
nikdar mračni in žalostni. Pri mladeničih pa je
veselost — kakor pravi neki znamenit poznavalec
mladine — celo glavni znak čednosti, ker ji je
Podlaga srčna čistost in izhaja iz radostne za¬
vesti: „Jaz sem prijatelj božji!"

Tudi Peter ni žalostno povešal glave, ampak
bil vedno vesel in v družbi zelo priljubljen. Kjer

9*

132

je bil on, tam je bilo veselje, tam niso poznali
dolgega časa. Da je znal tako zabavati druge,
se zdi, da je podedoval po očetu; vendar tudi
pri zabavi ni bil nikdar razposajen.

„Meni ni težko molčati,“ mi je sam priznal,
„vendar mi je neznosno, če v družbi nič ne go¬
vore. Res, z nekaterimi je težko občevati; toda
pri tem se je treba premagati in obrniti pogovor na
predmet, ki bo druge zanimal, akoravno nima
človek sam veselja pri tem." To je seveda laže
reči kot storiti; kdor se zna po tem načelu rav¬
nati in se vsakomur prilagoditi kakor naš Peter,
mora biti že mojster v samozatajevanju. Petru je
bilo najljubše, če se je začel pogovor o bogo-
Ijubnosti in znanosti. Polegtega je imel dar, da
je znal tudi o resnih stvareh zanimivo govoriti.

Skupnih iger se je udeleževal tudi Peter, če¬
ravno je bil velik in slabega zdravja in mu je
igra večkrat zadajala več težav kot zabave. Kljub-
temu so radi ravno nanj merili; nagajali so mu
iz same ljubezni. Neštetokrat se je med igro sli¬
šalo zdaj tu, zdaj tam: „Petra, Petra!" A ko se
je začulo: „Peter je zadet! Peter je potolčen!"
tedaj ni bilo ploskanja in krika ne konca, ne kraja.
Šale ni nikdar vzel za zlo; a tudi sam se je
znal izvrstno šaliti in zabavo zabeliti z dovtipi.
A njegove šale niso nikogar žalile.

„Bil sem žalosten in otožen po naravi," pri¬
poveduje neki dijak, „in nisem nikjer našel toliko
razvedrila kakor pri Petru. Pogosto so me hoteli
razvedriti tudi drugi tovariši; a jaz sem jih za-

133

vrnil. Da bi pa bil Petra zavrnil, mi ni dalo srce.
Včasi sem se mu moral smejati. Da bi njega ne
bilo, bi jaz ne bil mogel ostati v zavodu."

Kako je znal Peter šaljivo in živo pripove¬
dovati, naj navedemo zgled. Dne 3. novembra 1895
piše bivšemu tovarišu in svojemu rojaku v Sa¬
rajevo: „Tvoji Stolčani so srečno došli; komaj
so se privalili od debelosti. Le Tr .. . a je dole¬
tela majhna nezgoda, zato je malo shujšal. To je
žalostna povest, le poslušaj. Na kolodvoru Ivan
je moral Tr. opraviti neizogibno opravilo. On
se zapre, a slepo kljuse (vlak) ti jo odpiha!
Tr. pride, hoče zajahati, a nima kaj, kljuse je
uteklo. Pogleda in ga vidi oddaleč dirjati. To ga
razjezi; ne utečeš mi, in ko bi bilo tudi odšlo že
včeraj, reče sam pri sebi, zaškriplje z zobmi in
hajdi za njim. Čim bolj teče on, tem bolj dirja
kljuse. Tr. . . u kaplje pot s čela, a kljusetu lete
iskre iz nosnic. Navzdol, navzgor beži kljuse,
toda Tr. se mu vedno bolj približuje in — hočeš
verovati? — zgrabi ga za rep in se zavihti od
strani nanj. Toda sreča mu ni bila mila, kajti
izprevodnik ga je posadil tebi nič meni nič na tla.
ir. pa se ni dosti zmenil zato, ampak sledil klju¬
setu in ga tudi srečno došel na prvi postaji." 1

Isti prijatelj, na katerega je naslovljeno zgornje
pismo, mu pošlje pismo v verzih. Barbarič mu
odgovori v prozi tako-le:

1  To se je v resnici tudi zgodilo; kajti vlak vozi
^ ez  i.Ivan-Planino" zelo počasi in napravi mnogo ovinkov.

134

„Dragi prijatelj!

Ravno sem hotel zbirati milodare, da Ti na¬
bavim novo pero — kajti Tvoje je že vse zarja¬
velo — kar dobim (ravno pri večerji) pismo. Naglo
ga odprem, da vidim, čigava je ta žalostna pi¬
sava. Ko ga odprem, kaj vidim? Stihi in stihi in
nič drugega kot stihi! ,0 joj, o joj, 4  sem dejal
sam pri sebi, ,kaj pa bo to?‘ Poiščem podpis
in skoro bi ne bil verjel svojim očem, ko vidim
Tvoje ime.

To me je jako iznenadilo. Kajti dosedaj sem
mislil, da bo prej vrana zapela s slavčevim gla¬
som, kakor Tvoja vila zakikirikala.

Toda — kje si jo ujel, moj dragi? Morda
je uboga muza pustila sled v snegu? Gotovo so
se ji napravile debelejše klobase na hrbtu, ko si
jo začel bičati, kot Terzitu, ko ga je Odisej ožgal
s svojim žezlom, kajti dobro vem, da Ti ni pre¬
pevala radovoljno. Ali se več ne spominjaš, kako
si jo milo vabil s svinčnikom in lepim papirjem
v roki, naj prileti k Tebi iz svežih poletnih lo¬
gov; toda o njej ni bilo ne duha, ne sluha! —
Vsekako mora biti Tvoja vila nekaj izrednega,
kajti vsaka se oglasi okrog poletja, a Tvoja sredi
zime! Bilo srečno! Samo dobro jo drži, ker če
Ti uide, je ne boš več ujel, pa če bi imel tudi
konja Kraljeviča Marka.“

To je prvi del pisma, uvod v drugem, manj
smešnem delu je hotel vznemirjenega prijatelja
pomiriti.

135

Najbolj vesel je bil Peter tedaj, če je mogel
druge razveseliti, ali n. pr. kaj pripomoči, da je
kak izprehod ali izlet dobro uspel.

Peter je bil pevec in godec in igralec na do¬
mačem odru. Kot član domače godbe je igral
izpočetka na evfonij, pozneje na bombardon. Pri
gledališčnih predstavah so mu dali navadno važne
vloge. Tako je igral n. pr. v „Mlinih pod zemljo"
Proba, v ..Egiptovskem Jožefu" Jakoba, v „Ce-
sarju Tiberiju" učitelja cesarjeviča Kaligula. Pri
božičnih igrah je imel skoro vedno vlogo enega
izmed sv. Treh Kraljev.

Dijaki, kakršen je bil Peter, so prava dobrota
za kak vzgojni zavod: z besedo in zgledom lahko
store veliko dobrega. Kajti kakor obračajo neka¬
tere cvetice svoje čaše proti solnčnemu vzhodu,
a jih pred temno nočjo zopet zapro, tako se rada
bližajo zlasti mladeniška srca veselemu človeku,
dočim se vse ogiblje otožnega obraza.

19. Lilija med trnjem.

Peter ni bil izmed tistih izbranih duš, kakor
sv. Alojzij in sv. Stanislav Kostka, ki komaj ču¬
tijo pokvarjenost človeške narave.

Barbarič je izkusil, da je njegovo telo kakor
telo vseh ljudi, razen brezmadežne Device Marije,
■z tiste zemlje, o kateri je rekel Gospod: „Trnje
in osat ti bo rodila." Toda med trnjem napadov
mu je tem lepše uspevala lilijska čistost srca. To
belo lilijo je ogradil Peter z ograjo premagovanja,

136

napajal jo z roso molitve, čuval jo noč in dan
s stražo ponižnosti in jo kot družabnik pripo¬
ročal posebnemu varstvu Marijinemu. Poleg vsega
tega se je Peter vedno bal za nežni cvet sv. či¬
stosti, da bi ga ne osmodil strupeni dih sveta.
Peter je dobro vedel, kako resnične so besede:

„Svet ne čisti, ampak onečiščuje čiste; kako
bo torej ostal čist, kdor ostane v svetu?“ Kako
je to spoznanje nanj vplivalo, bomo videli po¬
zneje; za sedaj navajamo le en zgled:

„Vam lahko povem,“ je pravil nekoč zaupno
nekemu patru, „kaj sem v zavodu izkusil glede
prijateljstva. Čutil sem veliko ljubezen do K. in
O., in ta ljubezen me ni nikdar nič ovirala. Če
je bilo sto K. ali sto P. v sobi, sem lahko zbrano
molil, kakor da bi ne bilo nikogar v sobi. Toda
proti nekemu dijaku se mi pojavi drugo čuvstvo.
Ni bilo to nič hudobnega ali nespodobnega. Silno
rad sem se razgovarjal ž njim. Mislim, da ni
opazil niti on, niti kdo drugi, kako sem ga imel
rad. Jaz sam sem se boril proti temu čuvstvu;
šel sem v kapelico in prosil Devico Marijo, naj
me osvobodi; obetal sem ji, da se ne bom več
družil ž njim. Toda včasi sem vendarle še obče¬
val ž njim. Ko sem molil, me je motila misel nanj
in nič več nisem mogel gledati Devici Mariji tako
zaupno v lice. Molil sem in se boril, in hvala
prečisti Devici Mariji, ki mi je pomagala: naenkrat
je odšel oni dijak iz hiše, in vsi napadi so pre¬
nehali. Za to milost bom Devici Mariji vedno
hvaležen."

137

Peter je bil vedno neprijatelj čutnemu prija¬
teljstvu. In to je prav. Akoravno je tako čutno
in zaupno prijateljstvo od začetka nedolžno, ven¬
dar postane polagoma povod napadom in ima
zlasti v zavodu lahko najžalostnejše posledice.
Tako ostro nase pazeč je ostal Barbarič kljub
vsem navalom zvest svojemu načelu, ki ga toliko
in tolikokrat beremo v njegovih zapiskih: „Rajši
umreti kakor oskruniti svoje telo z nečistostjo!“

20. Angel miru.

Petra je v mladih letih večkrat premagala
jeza, ker je bil zelo ognjene nravi. Toda z nepre¬
stanim premagovanjem si je pridobil redko kratkost
in pohlevnost. Edino v prvi šoli mu je nekoč vsled
neke psovke, ki mu jo je zaklical tovariš, tako
vzkipela kri, da mu jih je dal nekaj za spomin.
Sicer pa trdijo predstojniki in tovariši soglasno,
da ga niso nikdar videli razdraženega. Tudi v ne¬
nadnih dogodkih se je premagal. Na izprehodu
so se začeli gojenci nekoč kepati. Barbarič je
stal na strani in se pogovarjal z nekoliko tovariši.
Naenkrat prileti kepa in mu izbije fes z glave.
.,Kdo je vrgel kepo?“ vpraša Peter smehljaje,
Pobere mirno kapo in nadaljuje pogovor, kot da
se ni nič zgodilo. Samo kadar je prišel pogovor
ua sovražnike svete katoliške Cerkve, zlasti na
prostozidarje, tedaj je privrela v gorečnosti za sveto
stvar njegova hercegovska narava. Drugače bi
primerjali Petrovo dušo bistremu, tihemu gor¬
skemu jezeru, v katerem se zrcali nebo.

138

Barbarič je znal jako dobro tudi druge po¬
miriti in potolažiti viharje, ki često besne v mladih
srcih. Njegovi blagi sodbi, osnovani na razum in
vero ter ljubeznivi in prijazni besedi se ni mogel
nihče ustavljati.

Kako se dijak jezi, če profesorji veliko za¬
htevajo! Petra je to malo vznemirjalo. „Saj se
mi ni mogoče vsega naučiti, kar se od nas za¬
hteva," je tožil nekoč neki sicer hvalevreden
dijak svojemu prijatelju Barbariču. ,,Stori, kar
moreš. Če vem, da sem storil vse, kar sem mogel,
sem popolnoma miren. Pa če dobim tudi malo
slabši red, sem ž njim zadovoljen. Jaz se po¬
trudim, da dano učno tvarino (lekcijo) vsaj dobro
prečitam. Če dobim tedaj ,dobro' ali .zadostno',
kaj zato? Hvala Bogu!"

,.Večkrat sem se pritožil," pravi eden izmed
njegovih tovarišev, „radi jedi, in to prav pred
Petrom, vedoč, koliko velja njegova beseda pri
predstojnikih. Ko sem nekoč zopet začel gosti
svojo staro pesem, mi odvrne Peter: .Prosim te,
kdo bi mogel vsem ustreči? Kaj bi ukazal ti pri¬
nesti na mizo, da si ti prefekt? Ne rečem, da
imamo Bog ve kako izvrstno hrano; toda kar
dobimo, je zdravo in zadostno. Premisli tudi,
koliko nas je. Preudarite dobro, če imate upra¬
vičene pritožbe glede jedi, pa mi povejte, in jaz
bom razodel vaše želje generalnemu prefektu. S
svojim kritiziranjem pa ne boste ničesar opravili-
Vse to se da mirnim potom urediti. Z godrnjanjem
pa širite le nezadovoljnost, zato se boste morali

139

pa nekoč pred Bogom zagovarjati! 1  Temu jaz
nimam ničesar dodati kot to, da je modro branil
Peter svoje predstojnike. “

Drug gojenec pripoveduje o njem tole: ,,Bilo
je 1. 1896., ko sva se s svojim tovarišem ljuto
sprla in se odslej sovražila. V meni je vse kipelo
jeze in sovraštva. Vedno sem premišljeval, kako
bi se nad njim maščeval. Zaglobljen v take misli,
sem prišel k svojemu pisalniku, ga odprl in za¬
gledal notri pisemce. Misleč, da je od mojega
neprijatelja, sem ga hotel takoj raztrgati. Vendar
nisem storil tega, ampak ga odprl. Kako sem se
začudil, ko sem zagledal drug podpis. Pismo se
glasi doslovno:

Dragi N!

Slišal sem, da si se sprl z N. Prosim Te,
glej, da se spravita še pred izpovedjo. Kajti
kako hočemo pristopiti k sv. obhajilu s sovraštvom
v srcu? Vem, da ni lehko; toda iz ljubezni do
Boga moremo vse. Zato glej, prosim, da se ustno
ali pismeno pred izpovedjo spravita. Kako bi
smeli prositi Odrešenika, da nam odpusti naše
grehe, ko mi nočemo odpustiti svojemu bližnjemu
niti najmanjšega razžaljenja? Upam, da se boš
premagal in pokazal, da si mož. Tvoj

Peter Barbarič.

Rad priznam, da me je s temi vrsticami zadel
prav živo. Takoj vzamem pero in črnilo in pre¬
pišem pisemce v večni spomin v svoj zapisnik.

140

Ko je bil Peter v petem razredu, nastal je med
učenci in učiteljem, katerega so sicer zelo ljubili
in spoštovali, majhen razpor. „Nekateri izmed nas,“
pripoveduje nekdo, ,,so sklenili, da nočejo popu¬
stiti, niti prositi za odpuščenje, naj se zgodi,
kar hoče. Tako smo sklenili. Toda kdo se bo
ustavil Petru, ko je začel delati za mir? In res
se je naš sklep razpršil, kajti nihče si mu ni upal
ugovarjati, ko nas je nagovarjal, naj se pomirimo.
Še isti večer je odšel k profesorju in ga v imenu
vseh prosil odpuščenja, in profesor je tudi iz
srca odpustil."

21. Zvest katoličan.

Prideš li kdaj, cenjeni čitatelj, v Travnik v
zavod, ugledaš v „muzeju velike divizije" (učil¬
nici velikega oddelka) pod steklom na zidu la¬
tinsko pismo. Podpisan je kardinal Rampolla,
državni tajnik sv. očeta Leona XIII. To je eno
izmed dveh pisem, s katerima je sv. Stolica odli¬
kovala travniški zavod.

Pa kaj so storili „vrli mladeniči", kakor jih
je imenoval sv. oče, da se jih celo namestnik
Kristusov spominja, da jim dokazuje svojo lju¬
bezen in jih počasti s pismom?

Pismo, o katerem tukaj govorimo, je z dne
30. septembra 1895.

Ravno 10 dni prej, dne 20. septembra 1895,
je moral biti sv. oče iz svojega samotnega za¬
pora priča peklenskega prizora. Do njega je pro¬
diralo grmenje topov, zvoki godbe, glasen vrisk

141

in krik neprijateljev Kristusovih. Pijemonteški ro¬
parji so slavili skupno s sovražniki sv. Cerkve
251etnico vzetja Rima; 251etnico tistega dne, ko
je bil oče krščanstva vržen s prestola, oropan
svetne oblasti in zaprt v svojo hišo. Kaj je pač
občutilo očetovsko srce Leonovo pri tem slavju?

Po širnem svetu so se otroci, zvesti Cerkvi,
kar kosali, kako bi potolažili sv. očeta in mu po¬
kazali svojo ljubezen in vdanost. Ko so travniški
dijaki izvedeli, kako brezbožno slavje prirejajo v
Rimu za 20. september, so bili zelo žalostni, zlasti
naš Peter. Kajti težko je kaka reč Petrovo srce
tako užalila, kakor preganjanje sv. Cerkve. Zakaj
bi se ne spomnili tudi travniški gojenci v teh brid¬
kostih sv. očeta, je mislil Peter. In res napravi
načrt in ga razodene nekaterim svojih tovarišev.
Vsi so bili takoj zato. Tedaj se napoti še z enim
osmošolcem (Peter je bil tedaj v VII. razredu) k
prefektu in prosi, da mu odobri načrt. Prefekt je
bil iznenaden, da hočejo gojenci sami pokazati
svojo ljubezen do sv. očeta, in je odobri! naklep,
kakor ga je Barbarič predlagal. Polegtega so
opravili pred 20. septembrom vsi gojenci kratko
tridnevnico za sv. očeta. Sliko Nj. Svetosti v mu¬
zeju so okrasili s cvetjem, kar so najbolje znali
in mogli. Na predvečer so žrtvovali izprehod in
šli k izpovedi. 20. septembra je daroval sam p. rektor
sv. mašo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom.
Po maši so molili gojenci rožni venec s prošnjo
h Srcu Jezusovemu za sv. očeta in darovali zanj
sv. obhajilo.

142

Toda mladeniški ljubezni in gorečnosti to ni
bilo dosti. Sami siromašni so hoteli vendar še to
malo, kar so imeli, poslati sv. očetu: Petrov nov¬
čič. In res se je zbrala lepa vsotica in se poslala
s posebno adreso v Rim.

Sv. oče je prejel ob tej priliki čez 30,000
brzojavk in pisem. Je li mogoče, da bo izvedel
tudi za pisemce bosenskih mladeničev? Kako so
se začudili in razveselili gojenci, ko je že čez
nekoliko dni prišlo pismo, naslovljeno na p. rektorja.

Velečastiti oče!

Drage volje sem izročil sv. očetu pismo go¬
jencev Tvojega zavoda zaeno s Petrovim nov¬
čičem. Kako je Nj. Svetost rada in dobrohotno
oboje sprejela, ni treba praviti. Vzvišeni nadpastir
želi torej vrlim mladeničem (optimis adolescentibus)
naznaniti svojo ljubezen in kot poroštvo tega
podeljuje iz vsega srca Tebi, velečastiti oče, uči¬
teljem in vsem gojencem apostolski blagoslov.
Želeč Ti vse dobro, ostajam najvdanejši

M. kard. Rampolla.

V Rimu, 30. septembra 1895.

Travniški gojenci so imeli torej sijajen dokaz,
da so bili tudi oni z neštetimi zvestimi katoličani
tiste dni v uteho premilemu očetu. Toda nihče ni
imel več razloga radovati se kot Peter, ki je bil
zasnoval vso stvar.

Otroško gorko ljubezen do |sv. Cerkve in
sveto navdušenje za njen blagor je kazal Peter
ob vsaki priliki. Dobro vedoč, koliko mora za-

143

hvaliti katoliška Cerkev v zasedenih deželah nad¬
škofa dr. Josipa Stadlerja in koliko se trudi visoki
pastir za zedinjenje obeh cerkev, je spoštoval
Peter s posebno vdanostjo tega [zares apostol¬
skega moža. Ko je nevarno zbolel nadškof po¬
zimi 1. 1896., je bil Peter, akoravno na smrt bolan,
bolj v skrbi za njegovo zdravje kot za svoje
življenje. „Če jaz umrem,“ je rekel Peter, „kaj
zato? Jaz umrem sam sebi; toda s presvetlim
nadškofom bi umrlo še mnogo, mnogo drugih/
Za zdravje visokega bolnika ni samo molil, ampak
tudi druge izpodbujal, naj goreče molijo zanj. „Ne
pustite mu umreti," je pisal bogoslovcem v Sa¬
rajevo, oblegajte nebo in Ti (g. N. N.) ne spusti
rok, dokler ne ozdravi Prevzvišeni."

Nadškof je res ozdravel in pripisoval ozdrav¬
ljenje premnogim molitvam.

Razume se, da se je Peter zelo zanimal za
zedinjenje svojih versko ločenih bratov, zato je
bil naročen na ,,Balkan" in ga je marljivo bral.
Ravnotako je bil tudi naročnik lista: ,.Odmev iz
Afrike". Nič mu ni bilo draže, nič ljubše kakor
borbe in zmage katoliške Cerkve po svetu. Sin
katoliške Cerkve — to mu je bil ponos. Nikdar
se ni sramoval svoje matere, njeni običaji in nauki
so mu bili vedno sveti. Celo v gostilnah ni nikdar
sedel za mizo, da bi ne bil prej pobožno molil.
,,Meni ni nadležno," je priznal nekoč, „če me
kdo malo čudno pogleda; kaj zato?" Ko ga je
nekoč judovski zdravnik preiskoval, je opazil
Petrov škapulir. Toda Peter ni zardel, ampak ga

144

lepo poljubil in odložil. Pozneje je rekel smeje:
„Kaj si je mislil jud pri tem?“ Peter je bil zvest
katoličan z dušo in s telesom. Njegova načela,
njegovo hrepenenje, njegove misli in dela, z eno
besedo: celo njegovo življenje, vsaj zadnja leta,
je bilo prepojeno z vero. Vendar so ga mučili
napadi proti veri. Toda Barbarič se je trdno
oprijel Petrove skale; bil je sam kakor skala —
vreden, biti imenovan ,,predzid krščanstva", kakor
je papež Leon X. imenoval hrvaški narod.

22. Rodoljub.

Peter je svojo domovino iskreno in iz srca
ljubil; zanjo delovati, zanjo se žrtvovati, je bila
njegova vroča želja. ,.Mnogo bi se dalo storiti z
našim narodom," je večkrat rekel, ,,samo če bi
bilo več požrtvovalnosti."

Če bi bil dalje časa živel, bi bila domovina
lahko veliko prejela od njega, in to tem bolj, ker
se je skrbno varoval vsakega lažnivega pretira¬
nega narodnjaštva, ki kaže svojo moč namesto v
dejanjih v lepodonečih, praznih besedah. Ko ga
je nekdo vprašal, kako je dobil tako zdrave na¬
zore, je odgovoril Peter: ,,Premišljal sem, kam
vodi narodnostno sovraštvo, in sem uvidel, da
niso njegovi sadovi nikjer dobri. Pozneje sem šele
izprevidel, od koga izhaja to sovraštvo in kdo
ga neti, namreč prostozidarji in drugi sovražniki
Cerkve, ker jim je to uspešno sredstvo za nji¬
hove hudobne namere. Da se mi je izbistril um
— v mladih letih mi je bil namreč ta krik všeč

145

— je mnogo pripomogel neki človek, ki me je
hotel navdušiti za narodna načela in je zato udaril
po duhovnikih. Kaj ima napad na duhovnike z
narodnostjo opraviti, tega ne morem razumeti. Ali
niso ravno duhovniki najboljši prijatelji našega
naroda? Ali ni vera njegova največja tolažnica
in zaščitama?"

Bilo je v Mostarju. V neki gostilnici je se¬
delo poleg drugih gospodov za mizo tudi več
travniških dijakov, ki so potovali ravno na po¬
čitnice ; med temi je bil tudi naš Peter. Eden
navzočih gospodov vstane, nazdravi mladini Trav-
ničanom in reče med drugim tudi tole: ,,Kakor
se cvetice nagibljejo proti solncu, tako mi, vaši
prijatelji, gledamo na vas, in željno pričakujemo,
da tudi nam že enkrat zasije lepša zarja..
Nato je z navdušenimi besedami hrabril mlade
gimnazijce za boj, ki jih čaka. Ko je tudi drugi
gospod vzdignil svojo čašo, napil vsem krajem,
kjer se govori hrvaški jezik, in zlasti poudarjal,
da se na mladino naslanja upanje celega naroda,
je vstal Peter in v imenu svojih tovarišev odgo¬
voril na oba nagovora približno tako-le:

,,Hvala vama, gospoda, za prijazne, prija¬
teljske besede in iskrene želje! Res je, da brez
dela in truda za nas ni rešitve in ni izboljšanja
za-ljubi narod; res je pa tudi to, da brez vere
ni napredka, ni sreče, ni blagostanja. Stavba brez
temelja se z(uši, narod brez vere propade; brez
prave katoliške vere ni trajnega obstanka niti
nam Hrvatom. Zato, če hočemo kaj koristiti svo-

10

146

jemu narodu, bodimo nepremakljivi branitelji svete
vere naših dedov; in kolikor bolj prostozidarji
prete s smrtjo in pogubo vsemu, kar se klanja
pravemu Bogu, toliko bolj se mi, bratje, oklenimo
sv. Cerkve, edino osrečujoče matere, in hrabro
branimo njene otroke pred napadi krvoločnih
zveri. Borimo se hrabro in neustrašno proti narod¬
nemu sovražniku; ako je pa treba, branimo tudi s
krvjo sv. vero, za katero so prelivali tudi naši očetje
svojo kri. Vsledtega, bratje, je tre u a, da se vera
ravno v mladini utrdi in ukorenini, da je mladina
z vero prepojena in zanjo navdušena; le tedaj
smemo upati, da se narodu bližajo boljši časi.“

Raditega se je Peter onima gospodoma tako
prikupil, da sta pogosto po njem vpraševala, ga
pozdravljala in želela, da ju vselej obišče, kadar
gre skoz Mostar.

K značaju blagega človeka spada gotovo
rodoljubje. Ne more biti dober človek, kdor ne
ljubi svojega rodu. Peter je gojil pravo, s krščan¬
stvom oblaženo rodoljubje: želel je posvetiti vse
svoje moči in zmožnosti sreči svojega naroda;
videl je pa, da bo njegov narod srečen le tedaj,
če bo veren.

23. Apostol Srca Jezusovega.

1. V zavodu.

V vzgajališčih se dobe med dijaki često ne¬
kateri, ki imajo po svojem vedenju in govorjenju
odločilen vpliv na svoje tovariše. Vnjih tiči neka

147

magnetična siia, katero občutijo vsi, ki ž njimi
občujejo. Če je ta vpliv slab, je lahko v velik
kvar zavodu, v nasprotnem slučaju pa pravi bla¬
goslov.

Tak je bil tudi Peter Barbarič. Ugled in za¬
upanje, ki ga je užival pri sošolcih radi naravnih
darov, a še bolj radi kreposti, sta učinila, da je
vplival na njihova srca kot malokdo. V svojem
razredu je bil nepremagljiv vodnik. Da, smelo
lahko trdimo, da sta njegov zgled in njegova
beseda veliko pripomogla, da se je v zavodu
varoval in ohranil dober duh.

Poleg Marijine družbe mu je bilo pri tem
prvo in glavno sredstvo pobožnost do presvetega
Srca Jezusovega. To pobožnost je spoznal bliže
šele v Travniku; postala mu je kmalu pravo
solnce duševnega življenja. Poslušajmo, kake go¬
reče prošnje so mu kipele iz srca pri duhovnih
vajah 1. 1894., ko je opazoval križanega Zveličarja:

„0 žalostna Mati!“ se obrača najprej na ža¬
lostno Mater božjo, „prosim te pri tistih bolečinah,
katere si trpela pod križem, o prosim te, gani
moje kamenito srce, da vzplamti ljubezni do naj¬
svetejšega Srca tvojega Sina! O, kako je še mo¬
goče, da ne ljubim tega ljubeznivega Srca, Srca,
ki je toliko trpelo zame, revno stvar? O Jezus,
verujem, da si Sin živega Boga. A  prosim te tudi,
prosim iz celega srca, daj mi ljubezni, da bom
celo življenje gorel ljubezni do tebe! O sveta
Devica, pri ljubezni, s katero si ljubila svojega
Sina, te prosim, izprosi mi ljubezni do njegovega

10 *

presv. Srca! O sv. Frančišek Ksaverij, izprosi mi
tiste ljubezni, s katero si ti ljubil mojega križanega
Zveličarja! O sv. Peter, prosim te, izprosi mi tiste
ljubezni, s katero si bil ti vdan svojemu božjemu
Učeniku! Vsi svetniki božji, izprosite mi ljubezni
do presvetega Srca Jezusovega! Presveto Srce
Jezuso, daj, da te bom ljubil boljinbolj!“

Z ognjem, ki je plamtel v njegovem srcu, bi
bil zažgal Peter najrajši celi svet.

Poleg apostolstva molitve in bratovščine pre¬
svetega Srca Jezusovega je v navadi v zavodu
tudi pobožnost „deveterih služb ljubezni' 1  do presv.
Srca Jezusovega. Barbarič je opravljal svojo službo
točno in stanovitno ne le sam, ampak je izpod-
bujal tudi druge k temu.

Toda še bolj pozoren kot na samo molitev
je bil Peter na to, da se vzajemno navdušujejo
in bratsko spominjajo, kako bi še bolj častili presv.
Srce Jezusovo. Nekega leta so se združili posa¬
mezni razredi v posebne krožke. Na teh bogo-
ljubnih sestankih so razpravljali o stanju razreda;
tu so delali dobre sklepe, katerih napak se bodo
posebno varovali, v katerih krepostih se bodo
vadili, v kak namen bodo Bogu darovali svoje
molitve in dela. Da je bil Peter med najgoreč-
nejšimi in v svojem razredu duša tej duhovni za¬
bavi, mislimo, da ni treba praviti. Pri tem je bil
pa tudi praktičen. „Nekoč," tako pripoveduje nje¬
gov tovariš, „smo šli na izprehod po ravni cesti med
Lašvo in pobočjem Taborovca. Bili smo vsi sedmo-
šolci skupaj. Pogovarjali smo se, za kaj in v kak

149

namen bomo prihodnji mesec posebno molili. Eden
reče to, drugi ono; toda Peter jo pogodi najbolje.
,Bratje/ pravi, .prosimo presv. Srce Jezusovo in
Devico Marijo, naj ne pripustita, da bi kdo iz
našega razreda kdaj smrtno grešil. To je velika
milost in vredna, da si jo izprosimo/ Torej ne
časna sreča, ne napredek v učenju, ne sijajna bo¬
dočnost, ampak posvečujoča milost božja v srcih nje¬
govih tovarišev, to je bilo, na kar je predvsem mislil
plemeniti mladenič. In res so bili takoj vsi za to.“
Ko je bil prednik Marijine družbe, je imel
mnogo prilike razširjati to priljubljeno pobožnost,
ker so travniški družabniki že sicer po posebnih
pravilih dolžni, netiti in gojiti češčenje presv. Srca
Jezusovega. Poleg belih cvetic se mora v vrtu
Marijinem gojiti predvsem rdeča roža ljubezni
do Srca njenega božjega Sina. Tako pa tudi de¬
lajo. To pričajo dišeči venci krepostnih del, ki jih
izkazujejo družabniki mesečno presv. Srcu Jezu¬
sovemu. Kako cvetje je zbiral Peter v vence, naj
pove en sam zgled. V svojem ,,zapisniku" je
pripomnil, da je daroval presv. Srcu Jezusovemu
v enem mesecu tale dobra dela : mnogo sv. obhajil,
■ned temi zelo veliko duhovnih; telesnih del usmi¬
ljenja, obiskov sv. Rešnjega Telesa, Device Ma¬
rije, samozatajevanj, premagovanj v glavni strasti
in veliko kratkih molitvic. Družabniki imenujejo
ta dobra dela ,.zaklad Srca Jezusovega".

Vsak prvi petek gre lepa vrsta gojencev iz
višjih razredov k „zadostilnemu sv. obhajilu' ;
mnogi opravljajo pri tem pobožnost ,,deveterih

150

petkov", za katero je obljubil Odrešenik po iz¬
javi blažene Marjete Alakok milost srečne smrti.
Po sv. obhajilu molijo obhajanci „prošnjo za od-
puščenje k presv. Srcu“ in mu znova posvete
svoja srca. Da se je uvedla ta lepa navada v za¬
vodu, je v prvi vrsti zasluga našega Barbariča.
Značilna je prilika, ob kateri se je to zgodilo in
ki nam kaže Petrovo dušo v vsej lepoti.

Petnajsti maj 1. 1895. je spominski dan za
zavod, zapisan z zlatimi črkami v spominu go¬
jencev. Ta dan so namreč prvikrat napravili tako-
zvani „majniški izlet". Iz oči malih in velikih
dijakov je sijalo veselje, ko se jim je naznanilo,
da je podelil pater provincial prost dan. ,,Živel
pater provincial!“ se je čulo po zavodu. Z godbo
in v spremstvu svojih prefektov in profesorjev je
krenila čila mladina proti Dželilovcu. To bi se¬
veda ne bil izlet za razvajenejše dijake. Tu ni
bilo niti gostilne, kjer bi si mogel potolažiti žejo
in lakoto. Dželilovec je preprosta vasica. Na senč¬
natem prostoru pri nekem bistrem studencu so se
utaborili. Različnih iger ni manjkalo. H kosilu so
posedli v skupinah. Za mizo so jim služila zelena
tla, za namizni prt hladna senca dveh velikih dre¬
ves; za zabelo je bila šala in smeh. Gotovo niso
nobenemu kralju sveta bolj teknile jedi z njegove
razkošne mize. Medtem je igrala godba svoje
najlepše komade in iz mladih grl je zdajpazdaj
zadonela bosenska narodna pesem. Zvečer so se
med petjem in godbo vrnili domov, veseli, kakor
so bili zjutraj odšli.

151

,,Vsi dijaki," je pisal Barbarič svojemu prija¬
telju, nekemu bogoslovcu, „od prvega do zad¬
njega, so bili veseli in zadovoljni in brez dvoma
bi se našlo mnogo Petrov, ki bi želeli postaviti
v Dželilovcu svoj šator. Z eno besedo: vsi smo
bili zadovoljni, zelo zadovoljni, prezadovoljni in
še več.“

Toda sredi hrupa in raztresenosti ni pozabil
Peter Boga, in dočim se je vse veselilo, je on
premišljal, kako bi tudi Odrešeniku in njegovemu
ranjenemu Srcu napravil veselje. Zatorej je po¬
rabil ta lepi dan, da bi spravil na dan neko stvar,
ki mu je bila že dolgo na srcu. Na potu proti
domu se je pridružil nekemu profesorju in ga po
kratkem uvodu-vprašal, kako bi mogli pri rek¬
torju izposlovati dovoljenje, da bi smeli vsak prvi
petek pristopiti k sv. obhajilu. ,,Mi smo," je dodal,
,,že mnogo slišali o lepi pobožnosti deveterih
petkov in bi enkrat radi sami poskusili." Pro¬
fesor je bil iznenaden ter je odvrnil, da bo rektor
željo brez dvoma izpolnil, če bo videl, da žele
to tudi drugi gojenci.

Ta migljaj je bil Petru dovolj, da je deloval
odslej še z večjim ognjem za uresničenje svojega
načrta. Težkoč je bilo pri tem seveda več kot
dovolj. Ena taka težkoča je bilo n. pr. že to, da
bo s to pobožnostjo moten hišni red in prikrajšan
dragoceni čas učenja. A Barbarič je znal vse ugo¬
vore zavrniti.

V tistem času se je zgodilo, da je umrl nekdo
iz Petrovega razreda, ki je bil zapustil malo prej

152

lahkomišljeno zavod, nagle smrti, brez duhovnika,
v neki bolniščnici sredi med Turki, pravoslavnimi
in Judi. Velik je bil vtisk, ki ga je napravila ta
novica v zavodu. Barbarič pa je dobil zopet pri¬
liko, da je priporočal svojo pobožnost.

Naposled — skoro po preteku enega leta —
je imelo njegovo prizadevanje uspeh. Dobili so
zaželjeno dovoljenje. Petrovo veselje je bilo tiho,
a veliko. „Na predvečer l.rnaja," (1896) piše Bar¬
barič na svojega bivšega profesorja, „se je zbral
naš razred in sklenili smo, da začnemo pobož¬
nost deveterih petkov skupno v maju, kar se je
tudi zgodilo." Umevno je, da je bil Peter duša
sestanku in da je imel prvo besedo. Med drugim
je rekel tudi tole: ,,Če umrje kdo izmed nas, kako
tolažilna misel za ostale, ako bodo mogli reči:
,Skupaj smo opravljali pobožnost deveterih pet¬
kov; presv. Srce Jezusovo ga je gotovo rešilo!‘“
Komaj leto pozneje je umrl prvi izmed njih, poln
veselega zaupanja, kakor bi zaspal na božjem
Srcu. Bil je Peter Barbarič sam, ki je svoje be¬
sede potrdil z zgledom.

Na ta in enaki način se je Peter trudil, da
bi povzdignil v zavodu pobožnost do Srca Jezu¬
sovega. Z gotovostjo se nadejamo, da nadaljuje
Peter sedaj tudi v nebesih svoje delo in da ni
pozabil pred Marijinim prestolom obljube, ki jo
je storil pri akademiji v imenu vseh sodružabni-
kov: ,,Ne bomo počivali, ne mirovali, dokler ne
bo ta zavod gorel prave, iskrene ljubezni do Tvo¬
jega Sina; dokler ne bo prava tolažba in veselje

153

njegovemu Srcu, dokler ne bo mogel reči o njem:
,To je res vrt za bodoče duhovnike po mojem

Srcu.‘“

2. V rojstvenem kraju.

Resnico govore ljudje, ko pravijo o krepost¬
nem človeku: „Koder hodi, tam poganjajo cvetice",
in da včasi še tedaj cveto, ko je človek že davno
odšel. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi o našem
Barbariču. Kakor pričajo zanesljivi očividci, je
deloval Peter v svojem rojstvenem kraju ravnotako
goreče in apostolsko kakor v zavodu. Doma na
počitnicah je vedel mnogo pripovedovati o zakladu,
ki ga je našel v Travniku: o pobožnosti do presv.
Srca Jezusovega. Vsi so ga radi poslušali in nje¬
govi sorodniki in znanci so prišli pogosto samo
zato v Petrovo hišo, da bi jim kaj lepega povedal
o Srcu Jezusovem.

Zlasti ob nedeljah po službi božji ga je rad
obkolil pred cerkvijo bogoljubni narod in Peter
jim je moral pripovedovati o Srcu Jezusovem in
blaženi Devici Mariji. Tedaj jim je začel navdu¬
šeno, vendar preprosto govoriti. „Vsaj vi, kmetje,
častite presv. Srce Jezusovo in Marijino, ker me¬
ščani skrbe bolj za svetno blago in svetno veselje.
Vi pa živite tako, da boste iskali dušnih zakladov,
in te boste našli v božjem Srcu Jezusovem."

Z veliko ljubeznijo in potrpežljivostjo jim je
razlagal pravila bratovščine Srca Jezusovega. Imena
tistih, ki so se vpisali v to bratovščino, je nesel
s seboj v Travnik; tam jih je vpisal v bratovščino

154

in jim nato poslal „sprejemnice“. Takih bogo-
ljubnih duš je bila včasi cela množica. Enako je
skrbel, da so se jim blagoslovili rožni venci. Nekoč
prinese v Travnik celo vrečo samih „velikih rožnih
vencev", kakršni so v navadi pri ljudstvu, da se pre¬
skrbe z odpustki. Siromašnejšim jih je sam kupoval.

Seveda je zadel pri taki nenavadni delavnosti
tuintam na težave. Toda Peter se ni dal zmo¬
titi. „To je dobro delo,“ je rekel ob taki priliki,
„le hrabro in junaško naprej, pa bomo vse dosegli.
Sedaj moremo pokazati svojo dobro voljo. In jaz
mislim, da so te težave najboljše znamenje, da
je delo Bogu všeč.“

In ni se varal. Odpor, na katerega je zadel,
je krepil njegov značaj in dal njegovemu delovanju
blagoslov sv. križa.

Nekoč se raznese čuden glas, da vse tiste
molitve, ki se opravijo z rožnim vencem, ki ga je
dal Peter blagosloviti, koristijo samo njemu. Cel
okraj se je prestrašil. Ta lažniva vest je prišla
od tega, ker je prosil Peter navadno vsakega,
komur je dal blagoslovljeni rožni venec, naj zmoli
kak rožni venec tudi zanj.

Samoobsebi se razume, da je izkušal Peter
predvsem domačo hišo napraviti hišo presvetega
Srca Jezusovega. Tako dolgo je prosil, dokler ni
oče tako uredil, da je mogla vsa družina vsak
mesec k izpovedi in k sv. obhajilu. Zelo ga je
razveselilo, ko je to dosegel; v svojih pismih
pogosto vprašuje, če se je ohranila ta lepa na¬
vada. To, kar je o počitnicah začel, je nadaljeval

Bošnjaki v narodni noši.

156

tekom šolskega leta s tem, da je pošiljal domov
izpodbudna pisma, podobice in knjižice. Tako je
poslal v šestem razredu očetu 40 podobic Srca
Jezusovega, proseč ga, naj si jih obdrži doma,
kolikor hoče, druge pa naj razdeli med sorodnike
in sosede. Pred tako podobo lahko molijo, ker
je Odrešenik sam obljubil: „Jaz bom blagoslovil
vsak kraj, kjer se izpostavi in časti moje Srce."

Pozneje je tudi g. župniku poslal slik, naj
jih razdeli med ljudstvo in otroke. „Ker žalibog,"
tako končuje, „ravno to najkoristnejšo pobožnost
poznajo pri nas najmanj."

Peter je doma poskrbel za namestnika, ki je
v njegovi odsotnosti razlagal ljudem pravila bra¬
tovščine Srca Jezusovega in mu pošiljal v Travnik
imena novih udov. To je bil sorodnik Mato. Jaz
sem silno vesel," mu piše nekoč Peter, „če po¬
mislim, kako bogato Te bo plačalo presv. Srce.
Ne boj se! Ne bo Ti ostalo dolžno. Le še vpri-
hodnje tako delaj . . . Saj pravi sam Odrešenik:
.Bogato bom poplačal tiste, ki po možnosti raz¬
širjajo to pobožnost.'"

Nase in na svoje plačilo mladenič ni mislil.
Toda Srce Jezusovo ga ni pozabilo; obilen bla¬
goslov je spremljal vsa Petrova dela. Njegova
beseda in njegov zgled sta imela tako moč, da
so se nekateri popolnoma izpreobrnili in začeli
novo življenje. Na tem mestu le dva zgleda, ki
ju pripoveduje očividec:

Med počitnicami 1. 1893. je bil Peter doma
in je večkrat nagovarjal nekega moža, ki je bil

157

vdan pijači, naj opusti svoje grde razvade, zlasti
pijančevanje in prekiinjevanje. In res je pripravil
s svojo zgovorno besedo moža do tega, da ni
šel celo leto nikdar v gostilno. Pozneje je sempatja
še kupil opojnih pijač, toda jih je le zmerno užival
v krogu svoje družine.

Neki drug mož ni imel prav nikake vere. Če
so prosili njegovi domači, da bi smeli ob nedeljah
in praznikih k sv. maši, jim je osorno odvrnil:
»Ali nimate nobenega dela? Če ne veste kaj delati,
lahko greste radi mene!“ Peter mu je tako dolgo
ljubeznivo prigovarjal in pobijal vse njegove ugo¬
vore in izgovore, da možak ni le svojih ljudi
puščal k maši, ampak se je tudi sam popolnoma
izpreobrnil.

Velika tolažba za Petra je bila lepa smrt
prve duše, ki jo je navdušil in privedel v svojem
rojstnem kraju k Srcu Jezusovemu. Tukaj doslovno
navajamo pismo, ki smo ga prejeli o tem dogodku
od sorodnikov: „Marija, hči Jurija Barbariča in
Petrova sorodnica, 18 let stara deklica, je zelo
spoštovala Petra zaradi njegove pobožnosti. Kadar
je prišel na počitnice, ga je prosila, naj ji kaj
pove o presv. Srcu Jezusovem in o Materi božji.
Peter je komaj čakal, da se mu je ponudila taka
prilika. Takoj ji je začel ves navdušen pripove¬
dovati o božjem Srcu Jezusovem in o materi
Jezusovi. Zvesto je poslušala Petra in se dala
prva vpisati v bratovščino Srca Jezusovega. Po¬
dobo, ki jo je dobila pri tem od Petra, je goreče
častila; vsak prvi petek v mesecu je šla k izpo-

158

vedi in splošno zelo pobožno živela. O Malem
Šmarnu 1. 1895. zboli. Bolezen, ki jo je zelo po¬
trpežljivo prenašala, je trajala leto dni. Marija je
pogosto klicala v tej bolezni, ki jo je jako izmu¬
čila, presv. Srce Jezusovo na pomoč in se zahva¬
ljevala Petru, da jo je dal vpisati v bratovščino
Srca Jezusovega in sv. rožnega venca. Ko so se
približali zadnji trenutki njenega življenja, je rekla
mlajši sestri: Ivana, prinesi mi podobo presv. Srca
Jezusovega, da jo še enkrat poljubim 1 Sestra ji
prinese podobo; bolnica jo prime in pobožno po¬
ljubi. Z očmi, vprtimi v podobo, in s solzo v očesu
izroči svojo dušo Bogu 26. junija 1896.“

Peter se je zelo razveselil, ko je to izvedel,
in zahvalil božje Srce za to milost.

3. Za domovino.

Med najlepše praznike, kar jih v Travniku
praznujejo, štejejo tudi praznik Srca Jezusovega.
Že zgodaj zjutraj odmeva grom topov po hribih
in dolinah, in pobožni narod v belih oblekah vre
in hiti v Travnik v cerkev zavoda. Na pročelju
cerkve se blešči velikansko Srce, olepšano s smreč¬
jem in pisanim cvetjem. In kaj šele v hiši božji!
„Kakor v nebesih!" pravi Bošnjak. Na velikem
oltarju, ki ves gori lučic in zlata, stoji pod svil¬
natim nebom Odrešenik, s svojim presv. Srcem
ljubeznivo in rnilo gledajoč na preljubi narod.
Ganljivo je videti, kako ti dobri ljudje zaupno
dvigajo roke k presv. Srcu Jezusovemu; kako
glasno zdihujejo in vroče molijo in ne zapuste

159

prej cerkve, dokler ne opravijo izpovedi in sve¬
tega obhajila, pa če bi morali biti tudi do štirih
popoldne tešč.

Slavje Srca Jezusovega je bilo veselje na¬
šega Barbariča; samo eno željo je gojil ta dam
da bi Srce Jezusovo povsod tako ljubili in slavili.
>,Praznik presv. Srca," piše 21. junija 1896 č. očetu
Zabeu, „smo proslavili naravnost krasno. Zasijal
je prelepi dan in na glavi prevzvišenega škofa
banjaluškega, fr. Marijana Markoviča, se je zasve¬
tila mitra. Daroval je pontifikalno sv. mašo, imel
pridigo o presv. Srcu Jezusovem in nato peljal
po mestu procesijo, kakor o sv. Rešnjem Telesu ...

Malo pozneje nas je obiskal dubrovniški škof
dr. Josip Marčelič, ki je bil pri slavnosti Srca Je¬
zusovega v Sarajevem. Oba škofa sta zelo na¬
vdušena za presv. Srce Jezusovo in bosta začela
uvajati podobne slavnosti ob priliki tudi v svojih
škofijah. Povsod se dela v ta namen, le naša
Hercegovina, se zdi, da še trdno spi.

Vendar me je pred nekaj dnevi vzradostilo
pismo prednice čč. usmiljenih sester iz Mostarja,
v katerem prosi, da bi se 60 dečkov vpisalo v
bratovščino Srca Jezusovega. To je prvi vrtič, ki
se bo, ako Bog da, polagoma razširil po Herce¬
govini in postal krasen vrt Srca Jezusovega."

V svoji ponižnosti je Peter zamolčal, kdo je
zasadil ta ,,prvi vrtič“ v gorati Hercegovini. Nje¬
gova gorečnost je bila tudi neprestana prošnja,
kateri se čč. sestre niso mogle več ustavljati, kakor
piše tudi sama samostanska prednica. V vsakem

160

pismu jih je prosil, naj netijo v otrocih pobožnost
k presv. Srcu in naj jo širijo v šoli; kajti edino
po presv. Srcu Jezusovem bo rešena uboga do¬
movina.

Nada, izrečena s temi besedami, je v Petru
še bolj rasla, ko je čul o navdušenju, s katerim
je verna Tirolska 1. 1896. obnovila stoletno zvezo
s presv. Srcem Odrešenikovim. V nekem pismu v
Inomost je iskreno prosil tozadevnih poročil in z
velikim zanimanjem zasledoval celo gibanje.

Cela Hercegovina velik vrt Srca Jezusovega!
Da se ta ideja uresniči, bi bil dal Peter zadnjo
kapljo krvi iz svojega srca. Za to je delal, kar
je le mogel, in izkušal navdušiti tudi druge za
to apostolsko delo.

„Bilo je ravno pred počitnicami v sedmem
razredu," pripoveduje eden Petrovih tovarišev.
„Barbarič se je izprehajal s svojimi tovariši v
senčnatem drevoredu na igrališču. Govor je bil o
tem, kaj bo dobrega storil bivši sedmi razred o
počitnicah doma in drugod. Peter predlaga, naj
izkuša razširjati vsak po svojih razmerah in močeh
med bosenskim narodom pobožnost presv. Srca
Jezusovega. Naj nihče ne reče — nadaljuje na¬
vdušeno, — da to ni za naš narod. Narod hoče,
samo pouči ga! Nato omenja svoje izkušnje v
tem oziru in ne neha prej, dokler mu vsak ne
obljubi, da bo razširjal po svojih močeh to po¬
božnost."

Kot glavno sredstvo za napredek pobožnosti
do Srca Jezusovega je smatral Barbarič „ Glasnik

161

Srca Jezusovega". „Ko sem 1. 1894.,“ piše p. Za-
beo, „pripovedoval v šoli, kako novi (hrvaški)
Glasnik povsod lepo sprejemajo in kako narašča
število naročnikov, je Peter popolnoma pozabil
na šolski red in si veselo mel roke." S toliko go¬
rečnostjo, kakor bi bila njegova dolžnost, je delal
na to, da pridobi Glasniku čim več naročnikov.
Šel je od enega do drugega, jih prosil in nago¬
varjal, naj se vsak naroči. „Če stori toliko dru¬
gih, zakaj bi ti ne storil tega veselja presv. Srcu!
In kaj je to 72 vin. ?“ Za siromašnejše dijake je
rad tudi sam plačal, akoravno ni imel Bog ve
kako polne mošnje. Njegova zasluga je, da so se
naročili nekega leta skoro vsi gojenci druge di¬
vizije na Glasnik Srca Jezusovega. Povsod je
potrkal in to večinoma z uspehom. Kakor se vidi
iz njegovega zapisnika, je pridobil v Vitini 8, a
v svojem rojstnem kraju čez 20 naročnikov.

Toda vse to mu je bilo premalo. Na vseh
gričih in zvonikih preljube domovine je vroče
želel videti zastavo presv. Srca.

„Že dolgo sem mislil o tem," piše Peter
21. marca 1893 bratu p. Marku, „kako bi se tudi
naš narod seznanil s to najkoristnejšo in nebesom
najljubšo pobožnostjo, pobožnostjo do presv. Srca
Jezusovega. Zelo sem se razveselil, ko sem letos
vul, da bo izhajal Glasnik presv. Srca Jezusovega
v  lepši obleki in da bo vkljub temu cenejši kot
lani. Jako mi je žal, da ne ve naš narod za obilne
milosti, ki jih deli božje Srce Jezusovo. Z Glas¬
nikom mi je zasijal žarek nade, da se bo tudi

tl

162

po naši domovini razlegala slava božjemu Srcu
Jezusovemu.

Toda to se more zgoditi le tedaj, če narod
spozna presv. Srce. Oni pa, ki bo narod pouče¬
val, ki ga bo seznanil s tem virom milosti, bo
ravno Glasnik presv. Srca Jezusovega." Nato
izpodbuja brata, naj razširja pobožnost Srca Je¬
zusovega; pošilja mu pozivnico za naročnino in
nekaj Glasnikov na ogled, proseč ga, naj jih raz¬
deli med ljudstvo in zbere lepo število naročnikov.

Večkrat se je obrnil Peter na tajnika mo¬
starskega škofa, na p. Ambrozija Miletiča, ki je
bil prej njegov župnik in zaščitnik, in ga prosil,
naj se malo živeje zavzame za pobožnost Srca
Jezusovega v Hercegovini.

Tako je plemeniti mladenič, poln goreče lju¬
bezni do presv. Srca, vse poskusil, da zasadi
zastavo božjega Srca Jezusovega na strehe pre¬
ljube rodne zemlje — po celi domovini.

*

* *

Gotovo ni Barbarič niti sedaj, ko počiva,
kakor upamo, na Srcu Jezusovem, nič manj goreč
za čast in slavo presv. Srca Jezusovega. Tudi
zgled, ki ga je zapustil, deluje še sedaj. Tako je
obšel neki četrtošolec, ki ga je navdušilo Petrovo
apostolsko delovanje, o velikih šolskih počitnicah
(1899.) sedem vasi in poučeval ljudi v češčenju
Srca Jezusovega. In uspeh? Čez 1600 se jih je
vpisalo v bratovščino Srca Jezusovega in še
vedno dohajajo imena iz onih krajev.

163

„In ti, dragi bralec, ali bi ne mogel kaj sto¬
riti v slavo Srca Jezusovega?" Tako te vprašuje
sedaj Peter, gledajoč z nebes nate, in čaka tvo¬
jega odgovora.

24. Poklic.

1. Zvezda na potu življenja.

Pravi poklic je svetla zvezda, ki jo pošlje
Bog kakor prijazno poslanko vsakemu človeku,
da mu sveti v temnih dogodkih življenja.

Ker prihaja iz nebes, kaže kakor vešč vod¬
nik najgotovejšo pot v nebesa, dočim je napačen
poklic, izbran vsled lahkomišljenosti in strasti,
enak veši, ki zvabi potnika na kriva pota, dokler
ne pogine v močvirju in blatu.

Barbarič je tej zvezdi zvesto sledil. O po¬
klicu je imel zelo bistre in zdrave nazore. Pred¬
vsem je bil prepričan, da se mora človek oprijeti
tistega poklica, ki mu ga je prisodila božja pre¬
vidnost, če noče zapraviti svoje časne in večne
sreče. Od tistega časa, ko je začutil v svoji duši,
da ga kliče Bog v duhovski stan, je moško in
veselo korakal proti svojemu namenu, ne meneč
se za zanke, ki mu jih je nastavljal svet.

Ko mu je nekdo rekel, kako lepo mesto bi
dandanes lahko dobil kot učitelj, če opusti du¬
hovski stan, ga je zavrnil Peter kratko in odločno:
„Kaj bi mi koristilo tudi tisoč učiteljskih mest, če
ne bi imel zato niti nagnjenja, niti poklica? Vsak
se mora podvreči volji božji in ne sme delati po
svoji volji."

11 *

164

Drugemu je na podobno nagovarjanje odgo¬
voril: „Poklicu, za katerega Bog koga odloči,
podeli posebnih milosti; če se pa človek obrne
na drugo pot, tedaj mu jih Bog ne da. In kako
bi se jaz mogel zveličati brez vseh milosti, in to
v poklicu, za katerega ne čutim niti najmanjšega
nagnjenja?" Prav odločno je zavračal tiste, ki so
mu svetovali sicer z najboljšim namenom: „Bodi
najprej svetni duhovnik, a na stare dni greš lahko
v kak samostan, kjer ti bodo zelo lepo stregli."
„Torej dvojen poklic!" se je oglasil na to Peter.

„Najprej biti svetni duhovnik, a nato redov¬
nik; in to edino zato, da bi bil bolje postrežen!"
Za take nazore je bil Barbarič preponosen in
preplemenit. Nikdar se ni oziral na zemeljske raz¬
mere, kadar je šlo za poklic. „Kar Bog od mene
hoče, — tako bom najbolj gotovo rešil svojo
dušo", mu je bilo geslo; vse drugo mu je bilo
tako malo mar, da je rekel nekoč: „Nikdar nisem v
sebi občutil niti najmanjše skušnjave proti poklicu."

Toda niso vsi mladeniči tako srečni kakor
je bil Barbarič. Posebno za duhovski stan, za¬
radi katerega je zavod predvsem ustanovljen, se
je težko odločiti brez notranjega boja. Če je Pe¬
ter opazil, da kakemu gojencu, zlasti družabniku,
preti nevarnost, da izgubi svoj poklic, je izkušal
na vse mogoče načine, kako bi ga rešil iz te ne¬
varnosti: Neki, sicer hvalevreden in vrl gojenec
je hotel, kakor se je dozdevalo Barbariču, na
strupeno prigovarjanje gotovih prijateljev zapustiti
zavod in nadaljevati učenje na zunanji gimnaziji.

165

»Ti priznavaš," mu reče Peter, „da si po¬
klican v duhovski stan; pa se vendar nič ne bojiš
v mestu N. svoj poklic postaviti v nevarnost?
Ti nikakor ne smeš zapustiti zavoda." Ko mu ta
odvrne, da odhaja iz zavoda radi slabega zdravja,
odgovori Peter: »Tudi če bi Ti bilo jutri umreti,
ne smeš iti v mesto N. Tam bi Ti izgubil svoj
Poklic, kar bi pozneje zelo obžaloval." — »O
nikdar!" zakliče zaslepljeni dijak. — »Gotovo se
boš zato na sodnji dan kesal,“ mu odvrne Peter.
Dijak je odšel iz zavoda na ono gimnazijo in ni
postal duhovnik.

Barbarič je znal človeka prepričati v dno
duše in lahko najti vzrok, radi katerega tako
uinogo dijakov izgubi duhovski poklic. ,,Ti mi v
zadnjem pismu," piše prijatelju, „navajaš tisti znani
rek: .Tempora mutantur et nos mutamur in illis'
(Časi se izpreminjajo in mi se izpreminjamo v njih).
Tudi jaz bi ga lahko porabil, samo da bi ga
m alo zaobrnil. Počitnice se menjajo in mnogi se
izpremene v njih. Kajti tisti, o katerih sem mislil,
da so čvrstega in nepremakljivega značaja, da bi
radi vse pretrpeli za svoj poklic, zapuščajo pro¬
stovoljno zavod, in to brez kakega zdravstvenega
pametnega vzroka. Nad tem in onim, ki je
zapustil zavod, se je uresničila tudi tista prislo¬
va (kolikor se more po zunanjosti soditi): ,Kdor
se  s hudobnim druži, bo tudi sam postal hudo¬
ben. 1  Toda prepustimo jih Bogu in njihovi vesti,
^i jih moramo pomilovati in zanje moliti, da jih
obvaruje Bog na pravem potu. O, ko bi se držali

166

zlatega pregovora: Kuj železo, dokler je vroče 1
Dokler je naše srce mirno in duša razsvetljena
z milostjo, je treba izbirati poklic in se v njem
utrditi, tedaj bomo tudi ob času velike skušnjave
zvesti ostali Bogu.“ ,,Za poklic," je rekel Bar¬
barič, „bi rad umrl tudi stokrat."

2. V duhovski stan.

Različen je način, kako vodi Bog ljudi k
njihovemu poklicu. Sedaj jih nagloma in s silo
iztrga s sveta z udarci usode ali z izrednim
vplivanjem svoje ljubezni, sedaj pretrga rahlo in
počasi vezi, ki vežejo dušo na svet. Sedaj milo
vabi, sedaj glasno kliče. Sedaj jih razsvetli s svojo
milostjo, da spoznajo ničemurnost sveta in ne
morejo najti miru. Včasih Bog poišče sam člo¬
veka, ki se upira njegovemu povabilu, in ga
pridobi zase.

Po kakšnih ovinkih je prišel Peter v zavod,
smo že povedali. Od tega časa je bil zanj poklic
gotova stvar; le izpopolnjeval je svoje nazore o
vzvišenosti duhovskega stanu, kolikor starejši je
postajal in kolikor bolj se je bližalo učenje koncu.
Biti posredovalec med Bogom in med ljudmi in
veliko pripomoči k slavi božji in rešitvi duš, to
mu je nad vse ugajalo, to je smatral za najlepši
poklic, za cilj svojega življenja. Vsakega duhov¬
nika je zelo spoštoval. Nikdar ni trpel, da bi se
govorilo v njegovi prisotnosti zoper duhovnike.
Nekemu gospodu, ki je rad zaničljivo govoril o
redovnikih, je povedal Peter v obraz: „Toda ti

167

redovniki so duhovniki in o duhovnikih se ne sme
tako govoriti." Iz spoštovanja do duhovskega stanu
ni rekel svojemu bratu, Marku, ki je bil duhovnik,
ti, ampak vi. Le dva ali tri tedne pred svojo
smrtjo imenuje v nekem pismu svojega brata prvi¬
krat ti, toda se tako ganljivo oprašča:

„Vprašal boš morda: zakaj pa naenkrat ti?
Nikar ne misli, da sem nehal izpolnjevati svojo
dolžnost in nehal Tebe kot najstarejšega brata in
duhovnika spoštovati. Toda sedaj se mi je zdel
nagovor ti mnogo lepši in ljubši nego vi. Da sem
zdrav, bi Te ne imenoval ti, ker sem Te mislil do
svoje prve maše imenovati vi. Toda v stanju, v
kakršnem se nahajam, ne smem na to (brez
nadnaravne pomoči) niti misliti. Zato Te na¬
govarjam s ti, saj vem, da ne bom tega dolgo
delal!"

Nekoč je bila njegovemu bratu podeljena si¬
romašna in težavna župnija Potoči. Peter mu je
k temu srčno čestital. „Najsrčneje Vam čestitam!
Toda — boste morda rekli — kako moreš tako
pisati, ko sem dobil tako župnijo?! Ravno zaradi-
tega Vam čestitam, ker Vam je božja previdnost
podelila tako lepo mesto, kjer si morete nabrati
lepo število krasnih rož za nebeško krono, pa če
bi jih morali tudi v trnju trgati. Proseč Boga, da
Vas okrepi s svojo milostjo, da boste mogli biti
poverjeni čedi pravi oče in pastir, ki jih bo pri¬
peljal v Jezusov hlev, Vam kličem: naj bi ne¬
umorno delali v čast božjo, v rešitev duš in v
slavo sv. Cerkve!"

Cerkev v Potocih.

169

Ali ni znamenito, da je ravno v Potocih
zgrajena prva cerkev Srca Jezusovega v Herce¬
govini namesto stare, ki je služila prej za konj¬
ski hlev?

On je želel bratu tisto, kar je upal sam po¬
stati narodu.

Dan pred svojo smrtjo je pripovedoval ne¬
kemu patru tole: „Prej sem cesto mislil, kako bom
najbolje uredil župnijo, katero bom dobil. Nikdar
nisem hrepenel, da bi župnikoval kje v mestu,
ampak moja edina želja je bila, da me namestijo
na kako vaško župnijo. Jaz bi jo lepo uredil in
v njej bi cvetelo nadnaravno življenje. Ne bi prej
miroval, dokler bi ne uvedel v svoji župniji po¬
božnosti Srca Jezusovega in bratovščine škapu-
lirja in sv. rožnega venca. Ako bi ne bilo šole,
bi sam prostovoljno poučeval otroke."

„Kajne, ti bi imel v cerkvi red in snago?"
se mu vmeša v besedo pater, dobro vedoč, kako
je navdušen za snago in red v hiši božji.

„Kaj? Imel red? Jaz bi tudi zgradil novo
cerkev, ker je pri nas malo cerkva. Predvsem bi
za to navdušil svoje ljudstvo; potem bi sezidal
hišo božjo in jo držal strogo v redu, posebno
vrčke za vino. Moj Bog, kakšne so znotraj ne¬
katere cerkve! O, kako srečen mora biti duhovnik,
ki si je uredil župnijo tako, da žive župljani nad¬
naravno življenje! Taka župnija je pravi raj. To
je vse kaj drugega, kakor biti profesor ali od¬
vetnik! Toda človek obrača, Bog obrne. Sedaj
ne mislim več na te načrte."

170

To so bile Petrove mladostne sanje. Ako-
ravno se mu niso izpolnile te sanje popolnoma,
vendar mu je pospeševalo navdušenje za duhov-
ski stan korake na potu kreposti in znanosti; to
je enako ugodnemu vetru tiralo ladjo njegovega
življenja in ji dalo določeno smer, ki jo je kazala
magnetna igla previdnosti in volje božje. Dokler
je bil Peter deček in mladenič, je živel vedno po
svojem bodočem poklicu. Mladeniški poleti nje¬
gove duše, učenje, vedenje, vse je odgovarjalo
njegovim vzvišenim ciljem, da postane nekoč tudi
goreč duhovnik, hraber borilec in vodnik v sveti
Cerkvi. Peter ni poznal brezdelja; z izredno
marljivostjo se je poprijel tistih naukov, ki so
duhovniku posebno potrebni in koristni, in sicer
govorništva in raznih jezikov. To hrepenenje za
bodočim poklicem je storilo, da je postalo njegovo
življenje samozavestno in zaslužno.

Tudi tiho življenje Kristusovo v Nazaretu je
bilo pred Bogom enake vrednosti, kakor poznejše
delavno javno življenje Odrešenikovo. Če se čudimo
vojskovodju, ki pelje na bojišču vojake sredi smrto¬
nosnih krogel in groma topov neustrašeno do zmage,
ga enako slavimo tudi tedaj, če razmotriva v svoji
sobici mirno bojno pozorišče, iščoč ugodnega mesta
za boj, pripravljajoč vojsko, da zagotovi s svojo iz¬
vrstno taktiko zmago. Tako je tudi mladenič, ki
sledi glasu milosti božje in ki se s sveto gorečnostjo
pripravlja za svojo visoko nalogo, zanjo dela, moli
in trpi, vreden našega občudovanja in pohvale, in
Bog ga bo enkrat gotovo obilno poplačal.

171

3. K redovnikom.

Ko se je Peter odločil, da bo svetni duhov¬
nik, ni niti mislil do sedmega razreda na kaj dru¬
gega. „V početku sedmega razreda," je pripove¬
doval Peter nekemu prijatelju, „me je začelo nekaj
vleči v Družbo Jezusovo. Premišljeval sem življe¬
nje njenih udov, kaj delajo itd. in želja, postati
jezuit, je rasla v meni vedno bolj. Svojo željo
sem razodel izpovedniku. Ta mi svetuje, naj stvar
dobro premislim in napišem razloge za in proti.
In to sem storil o duhovnih vajah v sedmem raz¬
redu. Tedaj sem resno in vsestransko- mislil o
volitvi stanu in si zapisal, kaj me vleče k Družbi
Jezusovi in kaj me od nje odyrača.“

Pred nami je rokopis zapiskov, kjer nam
Barbarič odkriva tudi najmanjše občutke svojega
srca. Rokopis se glasi doslovno tako-le:

Za:

1. V redu mi je laže živeti v neprestanem
občevanju z Bogom; tu imam več časa skrbeti za
rešitev lastne duše.

2. V dušnih dvomih in težavah bom laže
koga našel, ki mi bo svetoval in mi pomagal.

3. V redu sem si bolj svest, da bom prejel
ob smrtni uri sveto popotnico, pri svetnem duhov¬
niku je to teže.

4. V redu nisem izpostavljen nevarnostim
sveta, zlasti glede svete čistosti, proti kateri čutim
mnogo napadov.

172

5. Tu ss mi ni bati nevarnosti, da zaidem v
mlačnost in brezdelje, česar se bojim, če bom
prepuščen sam sebi.

6. V redu dobim toliko milosti kot nikjer
drugje.

7. Neki notranji, ako tudi .slab glas slišim
včasi; ko namreč iščem razlogov proti redovniškemu
stanu, mi nekaj pravi: „Delaj in misli, kar hočeš,
postal boš vendar redovnik."

8. V redu sem si svest, da izvršujem voljo
božjo, pokoravajoč se predstojnikom; kot svetni
duhovnik sem bolj prepuščen sam sebi.

9. V redu sem obvarovan častihlepnosti (ker
se tu ne more doseči kaka čast); a kot svetni
duhovnik bi morda imel želje po tem.

Proti:

1. Le če bi me minili napadi proti sveti veri
in sveti čistosti, se mi zdi, da bi vse drugo lahko
premagal, in da bi bil zelo goreč za rešitev duš.

2. Neko posebno naklonjenost čutim za izpo¬
vedovanje, pridigovanje, izpreobračanje grešnikov
in obiskovanje bolnikov; nato za razširjanje po¬
božnosti Srca Jezusovega, svetega rožnega venca
in škapulirja. V tem, se mi zdi, da bi mogel kot
svetni duhovnik bolj delovati.

3. Lahko bi stopil v razne bratovščine in
dobil dosti milosti za rešitev lastne duše.

4. Bojim se, da ne bom v redu nikdar prav za¬
dovoljen; zlasti se bojim posta in telesnega mrtvi-
čenja; a če bi moral pozneje izstopiti, kaj potem?

173

5. Še nimam pravega navdušenja za red; le
včasi občutim malo veselja in to navadno tedaj,
ko me doleti kaka časna nezgoda, in včasi tedaj,
ko premišljujem nevarnosti tega sveta.

6. Sem že precej star; in koliko časa bi v
redu trajalo, da postanem duhovnik?!

To so bili razlogi in protirazlogi, ki jih je
pretresal Peter v mnogih in vročih molitvah pred
Bogom. Nazadnje se je trdno odločil, da bo sto¬
pil v Družbo Jezusovo. „Zlasti dva razloga," pri¬
znava Peter sam, „sta vplivala odločilno name,
in sicer: 1. Gotovost, da se bom v redu bolj
gotovo zveličal in 2. mi je bilo zlasti všeč, da
bom vedno pod oblastjo predstojnikov. Tu ne
morem postati mlačen, ker bodo predstojniki vedno
pazili name; tedaj vedno popolnoma vem, kaj
zahteva od mene ljubi Bog."

Barbarič bi bil skoro izvršil svoj sklep, toda
izpovednik mu je svetoval, naj prej dovrši gim¬
nazijo in gre po maturi v red; medtem pa naj ne
govori nikomur o tem. Peter, vajen, smatrati voljo
predstojnikov za voljo božjo, je slušal oba sveta.

Svojo skrivnost je čuval tako zvesto, da niso
vedeli zanjo do njegove smrti niti starši, niti naj-
zaupnejši prijatelji.

Ko si je izbral Peter svoj stan, mu je na¬
polnilo dušo neko posebno veselje in mir. Svetla
zvezda, ki mu je kazala kakor trem Modrim pot
v Jeruzalem, se mu je zopet prikazala in ga pri¬
peljala v Betlehem — k Jezusu in njegovi Družbi.

Tretji del

v šoli m.

1. Pomladna nevihta.

leto na velikonočni torek se napo-
travniški gojenci na daljši izprehod.
o je bilo tudi leta 1896. Vreme je
bilo zjutraj precej lepo in prijetno; vsledtega jih
večina, med temi tudi Barbarič, krene z doma v
letnih oblekah brez ogrinjal. Mlada četa koraka
veselo po travniškem polju proti Han Kampaniji.
Toda tu jih nenadoma zaloti nevihta. Zima, ki je
bila že davno odšla na vrh Vlašiča, poskuša še
enkrat odgnati pomlad, ki je na ravnem že raz¬
pela svoj želeni šator. In mnogo nežnih otročičkov,
ki so komaj odprli oči, je umorila s svojim ledenim
dihom; bel plašč je pokril hrib in dol.

Toda najlepši cvet, ki je bil žrtev nemile
nevihte, je bil naš Peter. Na tem izletu se je zelo
prehladil. Kmalu sta se pojavila mrzlica in kašelj.
Dne 26. aprila je moral Peter v bolnišnico. Domači
zdravnik je mislil, da ni nevarnosti; toda niti mrzlica,
niti kašelj nista hotela jenjati. Več kot deset tednov

175

je moral Peter ostati v bolnišnici. Sicer ni bil
vedno v postelji, toda bolezen je le malo poje¬
njala. Ker je bil zelo slab, smo se začeli zanj bati.
Toda zdravnik je izjavil, da so pljuča popolnoma
zdrava, a mrzlica da bo ponehala v domačem
zraku. Zaraditega je šel Peter na počitnice domov
v svoj preljubi rojstni kraj. Vodstvo zavoda ga
je priporočilo zdravniku v Ljubuškem. Ta se je
prav po očetovsko zavzel za novega bolnika in
ko ga je pregledal, je našel, da so Petrova pljuča,
zlasti leva stran, takšna, da se je res treba bati
zanj. Od začetka se je počutil Peter slabo doma,
ker se mu je godilo gotovo slabše kot v Travniku.
Zato ga je pozval rektor, naj se vrne v Travnik.
Medtem se mu je bolezen obrnila na bolje. Kar
pride pismo iz Travnika. Peter se je takoj pri¬
pravil, da se drugi dan poda na pot. Sorodniki,
znanci in prijatelji so ga prosili, naj še ostane
doma, toda Peter je na vse prigovarjanje odgo¬
voril: „P. rektor to hoče, jaz moram slušati!“

V Sarajevu je preiskal Barbariča vešč zdravnik
še enkrat temeljito in izjavil, da je pri njem vsaka
človeška pomoč zastonj; neizprosna jetika ga je
bila že preveč dobila v svoje kremplje.

V drugem razredu je Peter srečno prebolel
vnetje reber in v četrtem vnetje pljuč, toda sledovi
so le še ostali. Polegtega je bil visoke postave
— skoro 2 metra — izredne pridnosti in slednjič
še ono prehlajenje tretjega velikonočnega dne je
povzročilo, da je pognala kal bolezen v njegovem
telesu in se pozneje razvila.

176

Peter seveda ni vedel, kaj zdravniki o njem
sodijo; vendar mu je bilo njegovo stanje v na¬
sprotju z drugimi takimi bolniki precej jasno. Toda
on se ni prestrašil.

Prišedši v Travnik, je pisal Peter svojemu
očetu: „Vprašate me, kako se imam. Hvala Bogu,
v mnogem mi gre na bolje, akoravno še ni po¬
polnoma dobro. Lahko Vam povem, da store zame,
kar morejo. Torej ne skrbite, saj veste, da je naše
življenje v roki najboljšega Očeta,,vsemogočnega
Boga, ki najbolje ve, ali nam je koristneje živeti
ali umreti. Naj se zgodi njegova volja! Izročimo
se v njegove roke, pa bomo zadovoljni!"

S takimi čuvstvi je sprejel Peter iz božje
roke svoj križ, na katerem je toliko trpel in dal
svoje mlado življenje.

2. Še eno veselje.

Peter je bil še vedno — v začetku osme
šole — prednik Marijine družbe. Tekom svo¬
jega službovanja je veliko dosegel: v družbeni
kapeli se je mnogo olepšalo in popravilo; le nekaj
je še nedostajalo: lepe zastave. Po dobroti p. rek¬
torja, po darilu neke gospe iz Gornje Avstrije in
po umetniških rokah usmiljenih sester v Travniku
je družba dobila zastavo. To kakor lilijo belo,
bogato in krasno vezeno zastavo krasi na eni
strani podoba brezmadežnega Spočetja, na drugi
presv. Srce Jezusovo z zlatim trakom in napisom:
„Tovv(>) vixa“  (V tem znamenju boš zmagal).

177

Dne 6. septembra 1896 jo je slovesno bla¬
goslovil dr. Josip Juri Strossmayer, škof bosenski
in sremski. Takega veselja ni bilo kmalu v
Travniku. Glasni klici pri sprejemu visokega gosta
na predvečer pred gimnazijo, drugi dan slovesna
procesija v cerkev, na koncu sv. maše vzvišen
govor škofov o češčenju Device Marije in Srca
Jezusovega, posvečenje zastave samo, prekrasna
akademija popoldne v gimnazijski dvorani, lepo
petje, navdušeno sviranje in gromoviti „živio“
do pozne noči, vse to in mnogo drugega je ostalo
travniškemu zavodu, zlasti družabnikom, v neiz¬
brisnem spominu.

Družabnike je odlikoval visoki nadpastir na¬
posled s tem, da se je dal prišteti častnim članom
njihove družbe; lastnoročno je vpisal „bosensko-
sremski škof“ svoje ime v družbeno knjigo, kakor
je že prej storil tudi sarajevski nadškof dr. Josip
Stadler.

To je bila zadnja slavnost, ki jo je Barbarič
že bolan praznoval kot prednik družbe in poleg-
tega škof Strossmager zadnji družabnik, ki je bil
pod njegovo upravo sprejet v družbo. Petrovo
veselje si lahko mislimo. Družba je dobila zastavo,
katere je že dolgo želel in med svojimi brati
družabniki je videl dva moža, katera bo hrvaški
narod vedno štel med svoje prve sinove.

Posvečenje zastave je že davno minulo. Včasi,
ko je bilo vse mirno, je bilo slišati iz sobe, kjer je
Peter pričakoval smrti, ubrane glasove harmonija,
in če bi poslušal, bi spoznal, da je pobožna pesem.

12

178

3. Cvetje na križevem potu.

Zopet je prišla pomlad. Od tistega usodnega
velikonočnega izleta je že minilo leto dni. Bilo je
3. aprila 1897. Peter je stal poleg mene pri od¬
prtem oknu svoje sobe in se grel na toplih žarkih
pomladnega solnca. Lice je bilo bledo, toda mirno,
oko bistro in blago.

Gledajoč cvetoče češnje in pisane cvetice v
vrtu, reče smehljaje: ,,Cvetje cvete, a moja pljuča
venejo." Nato rečem jaz: ,,Nisi li slišal, Peter,
kaj je rekel tisti starček: Čim bolj zeleni telo,
tem bolj se suši duša; in čim bolj vene telo, tem
bolj zeleni duša? /\ko se ti telo suši, gotovo pa
cvete duša kakor spomladi." ,,Včasi je res tako,"
odgovori Peter ponižno. ,,Zadnje dni sem dobil
prelepo jabolko, tako da mi je bilo žal, da bi ga
takoj snedel; položil sem ga pod Marijin kip in
vzel drugo. To ni bilo lepo nazunaj, vendar je
bilo izvrstno. Pozneje sem hotel pokusiti tudi ono
lepo jabolko; toda glej — znotraj je bilo vse
gnilo. Tako je včasi tudi v življenju."

Jaz pa sem mislil: če je le kdaj v ve-
lem telesu zdrava duša, je gotovo v tem mla¬
deniču.

Kdor je obiskal Barbariča med njegovo bo¬
leznijo, ga je dobil navadno v njegovi prijazni
sobici sedečega za hrastovo pisalno mizo, na ka¬
teri je stal meter visok, lep kip Lurške Matere
božje. Hitro je vstal, pozdravil došleca s pri¬
jaznim smehljajem in ni prej sedel, dokler mu ni

179

obiskovalec izrečno rekel, akoravno so se mu
šibila vsled slabosti kolena.

Na nekega klerika je napravila ponižnost,
s katero ga je Peter v svoji sobi sprejel in se
ž njim pogovarjal, tak vtisk, da je rekel: ,,Jaz
Petra sicer nisem bliže poznal; toda obiska pri
njem ne bom pozabil celo življenje. 11

Svojo družabnost je ohranil tudi v bolezni.
Posebno je ljubil zabavne in izpodbudne pogo¬
vore; ako so bili obiskovalci redkobesedni, jih je
sam zabaval vkljub svoji oslabelosti.

Do srede zime se je še precej bavil z učenjem.
Imel je na izbiro iti v šolo ali ne. Toda polagoma
je vzel slovo od klasikov in se vedno bolj bližal
svetnikom. Najdalje je vztrajal v matematiki in
fiziki. Zaraditega je nekdo v šali dejal: ,,Če bo
Barbarič svetnik, ga bodo klicali dijaki zlasti v
matematiki in fiziki na pomoč. 11  Nekega dne
(25. marca) pa je potrkal Peter na vrata profe¬
sorja matematike, sedel utrujen na stol in rekel:
„Velečastni, sedaj ne gre več; ne morem več! 11
V resnici je bila Petrova slabost vedno večja.
Barbarič se je tedaj za vedno poslovil od ved¬
nosti in se obrnil popolnoma k Bogu, ki je v res¬
nici prava domovina človeške duše.

Njegova hvaležnost za najmanjšo uslugo je
bila naravnost ganljiva. Nikdar se ni pritoževal
radi bolezni, zdravil, jedi ali postrežbe; kvečjemu
mu ni bilo prav to, da nič ne dela.

Nekoč se je raznesla po njegovem rojstnem
kraju vest, da je Peter od drugih oddeljen in da

12 *

180

ga bodo kmalu poslali domov. Peter je nato pisal
očetu: „Ko pravijo, da sem v posebni sobi, imajo
čisto prav. Imam namreč posebno sobo, ki je to¬
lika kot naša nad kletjo, toda desetkrat, dvajset¬
krat lepša od nje, da sem lahko miren, da lahko
ležem in vstanem, kadar hočem itd. Kar se dru¬
gega tiče, da me hočejo poslati domov, je gola
laž. Moji predstojniki me, Bog jim povrni — tako-
rekoč na rokah nosijo. Torej o tem nikari nič več
skrbeti!"

Zlasti je bil hvaležen, če je kdo obljubil, da
bo molil zanj. Nekoč mu javi bolniški brat, da
ga fr. spiritual pozdravlja in da bo daroval zanj
sv. mašo. Ves radosten vzklikne Peter: ,.Povejte
mu’, da se zahvaljujem, lepa hvala mu. O, to so
dobri ljudje!"

Med dnevom se je zabaval Peter največ s
pobožnimi vajami.

Pogosto mu je domači zdravnik priporočal,
naj bere romane, da se raztrese. Peter se je temu
samo nasmejal. Toda ko mu zdravnik le ni dal
miru in zopet in zopet predpisal romane, mu je
hotel Peter ustreči. Ko pride nekoč zdravnik, leži
velika knjiga pred Petrom odprta. „ Danes imate
vendar enkrat neki roman," reče zdravnik; „toda
pokažite mi.“ Pa kaj je bil ta krasni roman? —
Letnik „Katoličkega lista". Mimogrede omenjamo,
da je cenil Peter kljub svoji ponižnosti zelo malo
romane in tudi nekatere slavne klasike. Ko je
povzdigoval nekdo Goetheja v zvezde, je rekel
Peter mirno: „Goethejeve zasluge se pričenjajo

181

tedaj, ko je začel svoje darove uporabljati za to,
zakar mu jih je Bog dal.“ Torej v branju ro¬
manov se ni držal zdravnikovega nasveta, ampak
rajši bral izpodbudne in pobožne knjige.

Dva tedna pred smrtjo — bil je že jako slab
— ga opozorim, naj se vendar bolj varuje, naj
dalje spi itd. Peter uboga; toda čez nekaj dni me
prosi, če sme ostati pri starem. „Več časa sem
poskušal," pravi, „ostal dalje v postelji in bil
samo pri eni sv. maši. Toda nikakor nisem mogel
biti miren in pokojen. Jutranja molitev in druge
pobožne vaje niso v redu in zato bi rad imel
stari red." In ko ga vprašam, kakšen je ta red,
odvrne Peter:

„ Vstanem o polu šestih, to je vzdignem se
v postelji, da mine kašelj. Nato se oblečem, kar
me zelo utrudi; da, trudnejši sem kot zvečer.
Potem grem k sv. maši, molim jutranjo molitev
in rožni venec. Ko se vrnem v sobo, se vsedem
truden na ta stol in opazujem Zveličarja na križu.
Nato večkrat nič ne mislim, moje misli so pri
miru... Nato pride zajutrek in potem grem k drugi
sv. maši; če sem pri sv. obhajilu, sem pri treh
sv. mašah. Med dnevom berem, molim ali spim,
grem na vrt ali v kapelo." — ,,-A kaj bereš?"
— „Berem tri knjige: Premišljevanja dr. Jegliča;
Življenje Jezusa Kristusa, katero je spisal naš
presvetli nadškof, dr. J. Stadler; in Colombierov
življenjepis." — „Pa koliko rožnih vencev moliš
vsak dan?" — „Dva vedno, tretjega kakor je! Tako
lenarim, ker včasi več časa ne mislim nič. To me

182

skrbi, ker čas tako slabo porabljam. . Poleg-
tega je dolgo časa molil vsak dan križev pot. Za
zabavo je igral na star harmonij, ki ga je imel
v sobi, pobožne napeve, zlasti Marijine pesmi.
Ko mu je častital eden izmed predstojnikov, da
se je naučil v bolezni igrati, ker bo v nebesih
lahko spremljal petje angelskih zborov, je odgo¬
voril smehljaje: „V nebesih bom pač imel boljši
harmonij/ K počitku je šel okrog devete ure.
Nekega večera je ostal malo dalje v cerkvi. Na¬
enkrat pridejo očetje in bratje in pokleknejo v
klopi. Peter se začudi, kaj hoče to biti. Na ve¬
likem oltarju pred tabernakljem sta goreli dve
sveči in zbrani redovniki so molili litanije vseh
svetnikov. Nato so tiho zopet zapustili hišo božjo.
Peter je bil zelo vesel tega odkritja, flkoravno
je skoro osem let živel v zavodu, vendar ni
vedel za te večerne litanije. To mu je bilo zelo
všeč in odslej je vsak dan skrivaj prisostvoval
na koru. Nato je v sobi opravil dolgo večerno
molitev in izpraševanje vesti, pri tem si je za¬
pisal v posebno knjižico svoje napake kakor tudi
svoje dobre sklepe. Tega reda se je Peter držal
do zadnjih dni svojega življenja kljub hudi mrzlici
in smrtni utrujenosti.

Tako je „lenaril“ Peter. Dva dni po prejš¬
njem pogovoru začne vrabec pred bolnišnico
silno čivkati. Tedaj pravi Peter: „Vrabec poje in
tako dela na svoj način, a jaz sedim tukaj brez
dela." Neki pater mu odvrne: „Saj tudi ti poješ,
kadar moliš, da se razlega do nebes, in tvoje

183

bolečine so tudi delo." Peter odgovori: „Saj jaz
nimam pri tem nikakih težav." In vendar je še
tisti dan pisal g. Kelavu: ..Vprašaš me, če sem
sposoben za pot? (Kelava ga je povabil na svojo
novo mašo). Sem, dragi moj, toda zdi se mi, da
za drug pot, na drugo stran. Tudi moj domači
kraj težko, da bi me še videl, a še manj jaz
njega. To Ti povem, kakor čutim; toda pri Bogu
je vse mogoče. Moja bolezen se je znatno po¬
slabšala. Desna stran je bila prej zdrava; zdaj
je že davno prešlo tudi na desno stran. Vendar
se še držim nekako na nogah. Po stopnicah iti,
to ti je prava pokora; sedaj, ko sem dobil palico,
je malo laže. Samo kadar se obuvam, se me loti
taka utrujenost, kakor ko bi šel, ko sem bil še
zdrav, na Vlašič. Še bi lahko kaj povedal, toda
prepustimo vse Bogu. Jaz se vedno priporočam
v molitev, da bi mi Bog dal stanovitno vdanost
v njegovo sv. voljo."

184

4. Zrel za nebesa.

Kakor slavec šele v mraku
poje svoje najlepše pesmice,
tako se nista pokazali tudi Pe¬
trovi kreposti: potrpežljivost in
vdanost v voljo božjo nikdar
sijajneje kakor v njegovi dolgo¬
trajni bolezni. Že v prvem za¬
četku se je Peter popolnoma
izročil v božje roke. Ni pa za¬
nemarjal niti naravnih, niti nad¬
naravnih sredstev, da zadobi zopet zaželjeno
zdravje; toda njegovo geslo je ostalo do zadnjega
diha: „Kakor hoče Bog.“

„Čakal sem s pismom," piše Peter 4. oktobra
1. 1896. Kelavu, „da bi Ti mogel sporočiti lepših
vesti o svojem zdravju; naj se zgodi volja božja!
Kaj hočeš? Iz kože ne morem skočiti! Popil sem
toliko zdravil, da se bojim, da bi me ne imeno¬
vali .dvonoga lekarna 1 , toda znatnega pobolj-
šanja še ne čutim."

Mesec dni pozneje piše bratu fr. Marku:
„Zame store z molitvijo in drugimi sredstvi, ko¬
likor in kakor morejo. Če Bog noče, da ozdravim,
naj se zgodi njegova volja. V šolo grem samo
k težjim predmetom, sicer pasem lenobo ... Tu
se imam v vsakem oziru dobro. Če bi me vpra¬
šali, kje bi najrajši umrl, bi odgovoril: v Trav¬
niku. Kako se bo ta bolezen končala, Bog ve.
Bodimo na vse pripravljeni."

185

In zopet mesec dni pozneje piše istemu bratu:
,,Da Ti prav povem, doslej ne čutim kake po¬
sebne polajšave, vendar mi tudi ne gre na slabše ...
Zato se je najbolje izročiti v voljo božjo in iz
rok božjih veselo pričakovati ali zdravja, ali smrti.
Bog ve, kaj je za nas najboljše, in nam bo tudi
dal, kar je za nas bolje; toda ne vselej, kar mi
želimo. Torej se nam ni treba ničesar bati. Izro¬
čimo se v voljo božjo!" Ta vdanost v voljo božjo
se poleg pobožnosti vedno ponavlja v pismih iz
tistega časa.

En mesec pred svojo smrtjo je dejal svo¬
jemu tovarišu: ,,Če bi imel na izbiro življenje in
smrt, res ne vem, kaj bi izbral. V nebesih dobim
gotovo boljše ljudi kot na zemlji; če pa ostanem
živ, lahko storim veliko dobrega v čast božjo.
Bog že ve, kako je prav, jaz sem zadovoljen."

Mnogo se je zanj molilo, pa tudi sam je
molil skoro brez prestanka in skoz celo leto
opravljal devetdnevnice k Lurški Materi božji in
raznim svetnikom. Dne 11. marca reče p. prefektu:
„Devetdnevnico k sv. Frančišku Ksaveriju sem
opravil v ta namen, da ozdravim, ako je volja
božja. Včeraj sem začel devetdnevnico na čast
sv. Jožefu; to opravljam bolj za to, da srečno
umrem, kot da ozdravim." Da, večkrat je izjavil,
da bi rajši umrl kot živel. Že od duhovnih vaj
je molil vsak dan sedem očenašev za srečno
smrt Pogosto se je pogovarjal o smrti in se brez
kake bojazni približeval temnim vratom, za ka¬
terimi stoji Odrešenik in cela nebesa. Opazujoč

186

krasno sliko, kjer pohodi smrt palico počivajo¬
čega potnika, dočim trga z roko najlepši cvet
rožnega grma, in to z naj večjo ravnodušnostjo,
reče Peter veselo: „Kakor beg! In potnik s palico
sem jaz.“

Ko so njegovi tovariši pisali naloge za ma¬
turo, je rekel Peter smeje: „Tudi jaz bom kmalu
delal maturo; da bi le izdelal, čeravno s ponav-
ljavnim izpitom v vicah."

Kakor strela z jasnega neba je zadela za¬
vod dne 15. marca smrt enega izmed najbolj
krepkih in nadarjenih dijakov. V bolnišnici je
bil le par dni. Peter ga je večkrat obiskal in to¬
lažil z besedami: „Nič se ne boj, jaz bom prej
umrl kot ti!“ Toda Bog je sklenil drugače. Vse
je bilo potrto vsled nepričakovane, nenadne
smrti, le Peter je ostal miren. Ko je malo po¬
molil za umrlega, ga je nekaj časa opazoval, nato
pa je dejal z ljubeznivo očitajočim glasom: „Mali,
mali, kaj si storil! Letos je vendar moje leto in
sedaj si me prehitel!" Peter je potem tolažil druge
dijake in blagroval umrlega, ker je umrl v zavodu
in tako lepo pripravljen, in ker je takoj po izpo¬
vedi padel v nezavest. Na ta način je ušel zale¬
zovanju hudobnega duha v zadnji uri. Tak do¬
godek napravi zdrav vtisk na ostale gojence. In
ni se motil. Deset dni pozneje je že lahko pisal
svojemu bivšemu predstojniku: ,,Tichyjeva smrt
je napravila zelo ugoden vtisk na večino gojencev.
Tu so se lahko tudi močni in zdravi prepričali,
da niso varni pred smrtjo." — „Meni samemu,"

187

je dejal, „je ob hitri smrti Tichyjevi prišlo na
misel, da mora biti moja dolgotrajna bolezen po¬
sebna milost božja, ker se lahko tako dobro pri¬
pravim na zadnjo uro.“

Ta zadnja ura ni bila več daleč. Čim bolj
mučno in težavno mu je bilo na poti življenja,
tem bolj zaupno se je naslanjal na očetovske
roke božje.

„Moja bolezen," piše o Velikem Šmarnu svo¬
jemu prejšnjemu prefektu, „gre na slabše; toda
hvala ljubemu Bogu, ki mi je dal milost, da sem
popolnoma miren. Besede: ,naj se zgodi volja
božja 1 , me vedno krepe in tolažijo. Priporočam
se Vam še naprej v molitev, da bom mogel do
smrti vztrajati v popolni vdanosti v voljo božjo."

Da, nikdar ni izrazil želje, da bi lepo ali
sveto umrl, kakor mu je nekdo želel. „Meni
najbolj ugaja,“ je rekel, „kar je v tem oziru pisal
p. de la Colombiere. ,Kaj je na tem, če umrem
lepo ali še s tem ali onim pogreškom? Jaz bom
ravnodušen/ Le nelepo bi ne umrl rad, t. j. brez
sv. zakramentov. Lahko kdo lepo umre pa je vendar
večno nesrečen; nasprotno lahko kdo težko umre,
pa postane vendar srečen. Torej kakor Bog hoče."

Iz te združitve z Bogom je zajemal Peter
moči, da je prenašal potrpežljivo vse svoje trp¬
ljenje in tolažil in hrabril polegtega še druge.
»Tvoje zadnje pismo," pravi v nekem pismu svo¬
jemu prijatelju, „me je spomnilo na Jeremija. Beži,
beži, prosim Te, pusti to! Veselimo se v Go¬
spodu! Saj smo v njegovih očetovskih rokah."

188

Celo srce in dušo je odkril Barbarič v pismu,
v katerem tolaži prijatelja, katerega so zadele
ravno v tem času razne nezgode. Sam na smrt
bolan tolaži Barbarič prijatelja tako-le:

,,Srčna hvala za tako obširno pismo. Lahko
razumem, da Ti je sedaj hudo pri srcu. Saj smo
ljudje — moramo okušati boli. S čim naj Te to¬
lažim, dragi, če ne s tem kakor samega sebe: naj
se zgodi volja božja. Ko tako sedim v sobi, mi često
pride na misel tista godba o Tavlerju in beraču.

Tavler: ,Dober dan, berač ! 1  — ,Hvala, go¬
spod, meni je vsak dan dober ! 1  — — ,No, pa
dobro srečo 1 ! — ,Zopet hvala, meni je vedno
dobra ! 1  — — ,Torej, dobro zdravje ! 1  — ,Tudi
za to hvala, gospod, meni je zdravje vedno po-

voljno ! 1 -- ,Pa kaj bi Ti drugega želel? Bil

srečen in zadovoljen ! 1  — ,E hvala, gospod, jaz
sem tudi sicer vedno srečen in zadovoljen . 1  —
,Toda kako moreš biti zadovoljen, ko se treseš
v raztrgani obleki mrazu in čakaš, kdo Ti bo
dal skorjico kruha !? 1  — ,Ej, gospod, kako bi
ne bil srečen in zadovoljen; za geslo sem si vzel,
le tisto hoteti, kar Bog hoče. Siromak sem se
rodil, siromak sem tudi sedaj — brez svoje krivde
— in to gotovo Bog hoče; tudi v bodoče, kar
bo hotel Bog, bom hotel tudi jaz. Pridejo hudi
časi, bolezen, razne nesreče in nezgode name,
Bog je dopustil, božja volja je in torej tudi moja.
Kaj se mi more tedaj neprijetnega in nezažele¬
nega zgoditi, če hočem le tisto, kar hoče Bog ? 1
Ta berač je imel popolnoma prav . 11

189

Nato zatrjuje prijatelju, da je našel sam v
takih priložnostih največjo tolažbo v molitvi, in
da so prekoristne take poskušnje, ker utrde značaj.
Konča s temi besedami:

„ Izročimo se torej popolnoma v voljo božjo,
pa bomo potolaženi. Tu Ti nekaj priobčim, kar
me zelo tolaži. Prefekt mi je dal kratko molitvico,
ki je polna tolažbe. Gotovo si jo že molil, toda
da jo boš rajši molil, Ti jo pošiljam.

Naj se zgodi volja božja! Veselimo se torej
v Gospodu!"

Če je res, da je vdanost v voljo božjo vrhu¬
nec popolnosti — in je tudi res; kajti izročiti se
popolnoma v voljo božjo, je popolna ljubezen —
tedaj ni bil Peter daleč od svojega cilja.

5. Blizu luči.

Solnce zahaja. Mirno počiva morje, modro
kakor nebo, in milijoni svetlih zvezd se zrcalijo
v gladki površini. Mlad mornar obrača svojo slabo
ladjico proti luči, ki ni več daleč. Z lica mu od¬
seva hrepenenje po domovini, kajti sedaj obrne
svoje oči v okna svoje domače hiše, sedaj zopet
na zeleno obrežje, kjer ga čakajo njegovi dragi.

To je naš Peter na koncu potovanja. Dobro
ve, kako je ž njim, zato se mirno pripravlja, kako
bo speljal ladjico skoz zadnje kleči in srečno pri¬
šel v pristanišče večnosti. Se enkrat se obrne na
preteklo življenje in ga zaključi z dolgo izpovedjo.
Barbarič je sicer to storil že prej enkrat in tudi

190

sicer vsako leto pri duhovnih vajah ponovil grehe
celega leta; čemu torej še izpoved skoz celo živ¬
ljenje? Na to vprašanje naj sam odgovori: ,,Ce
ima človek pred seboj vse grehe, se mu vzbudi
večje kesanje, kar sedaj tudi jaz čutim." Za svoje
grehe se je hotel spokoriti, a najboljša pokora je
ravno izpoved. Ves dan — 8. aprila — se je pri¬
pravljal nanjo in zapisal vse grehe. Zvečer se
je izpovedal. Potem je bil vedno dobre volje. Vse
časno je uredil. ,,Ko sem na posteljo prikovan,"
je rekel, ,,nisem za nič; to sem že večkrat sam
izkusil. Postane mi tako vroče, kot da sem v
vicah."

Prefekt se je ponudil, da mu prinese sv. ob¬
hajilo v sobo. ,,Tudi izpovednik je tako rekel,"
je odvrnil Peter, ,,a jaz mislim, da je prezgodaj;
grem lahko še v cerkev." V resnici je bil Peter
danes celo na igrališču. Tam so mu pokazali lipo,
ki so jo dijaki njemu na čast zasadili in ji dali
njegovo ime.

Naslednje stvari iz Petrovega življenja so
vzete skoro dobesedno po zapiskih, ki sem jih
sam napravil kot bolniški prefekt.

9. aprila. Sedem žalosti Device Marije. Sv. ob¬
hajilo je hotel prejeti v cerkvi, pa mu niso do¬
volili tega. In tako je prišel zgodaj zjutraj sam
Odrešenik k njemu v sobo. Peter je ponižno kle¬
čeč na tleh z največjo pobožnostjo prejel svojega
Gospoda in Boga.

Čez dan je vkljub svoji slabosti ostal vesel
in dobre volje. Sedel je kot navadno za svojo

191

pisalno mizo pred kipom Device Marije in se za¬
baval z branjem in molitvijo. Ko mu je žila vedno
močneje bila in dihanje postajalo hitreje in hitreje,
kakor da srce hiti, da čimprej udari zadnjič, reče
Peter smehljaje patru, ki se je ž njim pogovarjal:
,,Sedaj gre dobro! 11  — ,,Kako to misliš, Peter? 11
ga vpraša pater malo začuden. — „Kaj ne poznate,
velečastni, tistih stihov:

,Kadar žila rili udari,
vsakokrat srce mi pravi:

Hvaljeno, češčeno bodi
Jezusa Srce povsodil'

Torej je zame dobiček, če bije srce tako hitro. 11
S pogostnim sv. obhajilom in po premišljevanju
trpljenja Kristusovega je zadobil bolnik tako moč,
da je nosil svoj križ veselo in potrpežljivo.

Vkljub svoji slabosti, ki ga ni zapustila, se
je vsak dan privlekel v družbeno kapelo, da opravi
križev pot. Opirajoč se na svojo palico, je lezel
od postaje do postaje, toda poklekniti ni več
mogel. Pogostokrat so ga nagovarjali, naj opusti
vsaj pobožnost križevega pota; toda tega mu ni
moglo srce pretrpeti, dokler se je držal na nogah.
Zato si lahko mislimo, kako se je Peter razve¬
selil, ko je dobil iz Sarajeva od p. provinciala
frančiškanski križec z odpustki za križev pot.
Zdaj je lahko opravljal križev pot v svoji sobici.

10. aprila. Vreme je pusto, in Peter slabši kot
včeraj. Vkljubtemu je šel v kapelo in bil pri
dveh sv. mašah. Danes izjavi domači zdravnik:
„Bolnik je tako oslabel, da bo težko preživel

192

14 dni, toda lahko že jutri umrje.“ Ko smo zdrav¬
nika vprašali, ali naj bolnika previdimo, odvrne:
,,Pri njem to ni potrebno, saj on nima greha, a
lahko bi ga vznemirilo in mu vzelo zadnji žarek
upanja, ker se jetični vedno nadejajo zdravja."
Pri Petru pa ni bilo tako. Davno se je že na¬
dejal in veselil večnega življenja, in več mesecev
mu je bilo edino opravilo, da se je pripravljal
na smrt. Zato se ni nič prestrašil, ko ga je izpo-
vednik opomnil, ali bi ne bilo dobro, da bi prejel
zadnjo popotnico. Drage volje je dovolil v to in
se nasmejal od srca, ko so mu povedali, v kakih
skrbeh je zdravnik zanj.

Zvečer se je bolnik zopet izpovedal in prejel
sv. poslednje olje. Sedeč v naslonjaču poleg svoje
mize, ki je bila danes kakor lep oltarček, je s
sklenjenimi rokami pobožno molil cerkvene mo¬
litve, medtem ko mu je duhovnik podeljeval
sv. poslednje olje. To je bil lep večer v Petrovem
življenju. Po sv. poslednjem olju je dolgo molil.
Sv. obhajilo so na njegovo željo odložili na drugi
dan. Že prej je bolnik nekoč rekel: „Lepo bi bilo, v
postu z Odrešenikom trpeti in o Veliki noči ž njim
vstati." Mogoče se mu ta želja izpolni. Ko sem
ga danes tolažil, da trpi sedaj z Odrešenikom,
je odgovoril, kakor že večkrat: ,,Kaj je moje trp¬
ljenje proti trpljenju Odrešenikovemu!"

11. aprila. Cvetna nedelja. Okrog 6. ure zjutraj
je prejel sv. obhajilo v svoji sobi. Tudi dijaki
višjih razredov so bili tisti dan pri sv. obhajilu
in ga darovali za Petra, akoravno so bili tri dni

13

Prva bosniška Kalvarija v Bjeli pri Travniku.

prej pri sv. obhajilu in je bila tri dni pozneje
velikonočna izpoved in obhajilo. Srčno se je
Peter zahvalil za iskreno sočutje, rekoč: „Vsi
se toliko trudijo zame, samo jaz .. .“ in nato
dodal: „Prosim, nikari siliti dijakov, naj molijo
zame; lahko bi jim presedalo." Nato je šel v
kapelo in stoje prisostvoval celemu berilu o Je¬
zusovem trpljenju, da so se mnogi čudili, kako
je mogel vztrajati.

Nato je narekoval pismo p. Marku, ker sam
ni mogel več držati peresa v roki. V pismu javlja,
da se bliža od dne do dne bolj koncu. ,,Zelo bi
mi bilo ljubo," pravi med drugim, ,,če bi me
mogel priti obiskat, toda če bi zaostala medtem
pastirska služba, ostani rajši doma."

Po večerni molitvi ga vpraša brat, ali želi,
da bi kdo ostal ponoči pri njem. „Hvala,“ odgo¬
vori Peter, ,,moj angel varih me bo varoval."
Ker še ni dokončal duhovnega berila, je mirno
sedel in bral do 9. ure. S podobno energijo je
opravljal Peter vse navadne pobožnosti; ko tudi
ni mogel več veliko pisati, ni vendar opustil, da
bi si ne zapisal dnevnih napak, ki jih je našel
pri večernem izpraševanju vesti.

12. aprila. Po prečuti noči je prejel sv. ob¬
hajilo in se nato podal v cerkev; vendar je bil
včeraj in danes samo pri eni sv. maši.

Pozneje sva govorila o nebesih. R  Peter rajši
govori o vicah in blagruje duše, ker ne morejo
več grešiti, in ker ne morejo biti nepotrpežljive.
Navajal je dolga mesta Dantejeve „Divine Com-

195

rnedie", ki jo je bral pred več leti. Tako svež in
jasen je njegov spomin! Le govori težko.

Popoldne pridejo nekateri tovariši, da bi de¬
lali Petru druščino. Ko bolnika pozdravijo, jim
reče: „Govorite bratje, jaz ne morem!“ — ,,Mirko
nas bo zabaval," pravi nekdo; imenovani dijak
je bil namreč zelo zgovoren. Toda sicer veseli
Mirko je postal ob pogledu na Petra zelo resen,
in je le s težavo spravil besedo iz ust. Ko so se
dijaki poslavljali, je rekel Peter smehljaje: „Mirko,
Mirko! danes nisi veliko povedal."

13. aprila. Kakor vsak dan, tako je Peter tudi
danes prejel sv. obhajilo. Ob pol 7. uri je hotel k
sv. maši. Jaz sem mu odsvetoval, toda bolnik je
prosil toliko časa, da sem mu izpolnil željo. ,,Da
sem le enkrat v cerkvi, potem bo že šlo," je rekel,
,,le pot (kakih sto korakov) je težavna." Nato sem
ga prijel za eno roko, z drugo vzame Peter pa¬
lico in napotiva se proti cerkvi. Toda že čez
kakih dvajset korakov je moral počivati. ,,Ko bi
se le mogel kam vsesti," reče Peter. Oba sva
uvidela, da ne bova prišla do cerkve in sva se
vrnila. Tedaj je šel Peter zadnjikrat v cerkev.
Okrog poldne je prišel brat p. Marko. Njegov
prihod je Petra zelo razveselil. Kmalu pa se je
še bolj veselil.

6. Večerni dar.

Bilo je 14. aprila, velika sreda. „Peter je po¬
stal jezuit, “ je bila velika novica, ki je šla zjutraj
po kolegiju od ust do ust. Nihče ni hotel vero-

13 *

196

vati in vendar je bilo tako. Ravno pred smrtjo je bil
Peter sprejet v Družbo Jezusovo, kakor nekoč tudi
njegov rojak Pavel Kolarič. Kako se je to zgodilo?

Že dve leti prej — kakor smo omenili — je
hotel Barbarič k jezuitom; po želji izpovednikovi
pa se je odločil počakati, dokler ne izvrši zre¬
lostnega izpita. Zrelostni izpit je bil že pred pra¬
gom, toda ves drugačen, kakor sta ga mislila on
in njegov izpovednik. Medtem se je Peter popol¬
noma izročil v voljo božjo in prinesel vse svoje
ideale in želje kot dar svojemu Stvarniku. Pogosto
mu je prihajalo na misel, da je postal Kolarič šele
na smrtni postelji jezuit; toda sam zase ni upal
kaj takega, tem manj, ker je mislil, da sme to
dovoliti le sveti oče. Kar izve od svojega izpo-
vednika, da more dovoliti tudi p. provincial, in
mogoče, da mu bo izpolnil željo, če ga prosi. To
je vzbudilo v Petru nove nade. Zdelo se mu je,
da se je prikazala nanovo zvezda, ki mu je sve¬
tila pri volitvi stanu. Srčno zaprosi izpovednika,
naj mu izprosi to zaželjeno milost. Izpovednik ob¬
ljubi, da bo to najprej razodel p. rektorju. Ta
napiše takoj prošnjo na Dunaj. Peter je medtem
vroče molil. Posebno zaupanje je stavil v sv. Aloj¬
zija, kateremu je priporočal vsak dan volitev stanu.

„0, da bi mogel storiti redovniške obljube in
takoj nato umreti," je rekel Peter vznemirjen.
„Eno leto novicijata sem preživel že v bolezni."

Včeraj opoldne je prinesel brzojav preveselo
vest, da podeljuje p. provincial našemu Petru tri
izredne milosti:

197

1. sprejme ga v Družbo Jezusovo;

2. dovoli mu, da stori takoj t. zv. nabožne
obljube;

3. dovoli mu nositi jezuitsko obleko.

Kdo je bil sedaj srečnejši od Petra? Njegova
najbolj vroča želja se mu je izpolnila, in to tako,
kakor se ni nadejal. Kako srčno je zahvaljeval
Boga za to milost! Sedaj je imel opraviti le z
mislijo, kako bi se dostojneje pripravil na obljube.
Njegov izpovednik je bil odpotoval po duhovnem
poslu, zato ga je podpiral v tem njegov prefekt.
Peter je vroče želel, da bi daroval ta popoln dar
samega sebe Gospodu na veliki četrtek. Ker je
pa vedno bolj slabel, se je izpovedal včeraj zvečer
in storil okrog 9. ure v svoji sobi pred kipom
brezmadežnega Spočetja Device Marije in pred
razpelom redovniške obljube Družbe Jezusove.

To je bil Petrov ves dar. Kakor Odrešenik
na križu, ni nič več imel razen svoje bolezni;
vendar je bil presrečen in bi ne bil zamenjal svo¬
jega križa, na katerem mu je bilo umreti, niti s
cesarskim prestolom.

Ko so očetje jezuitje slišali, da je Peter sprejet
v red, so veselo pozdravljali novega brata. Dijaki
pa niso o tem še nič vedeli. Vedno so povpraše¬
vali o njegovem položaju, a so ga bolj zavidali
kot obžalovali.

„Njegovo življenje bodo še javno brali v
Marijini družbi," je prerokoval neki mlad prerok.

Popoldne so ga moči še bolj zapustile. V po¬
stelji mu je bilo neznosno. Zdaj se je vlegel tako,

198

zdaj tako; ko pa vseeno ni našel počitka, se je
sladko nasmejal in rekel: „Ne morem več živeti! 11

Vsled vročice je bil kakor v ognju; zato prosi,
naj odpro okno. Z igrališča pa je prihajal silen krik
v sobo. Hoteli so dijake opozoriti, naj bodo radi
bolnika mirnejši, a Peter prosi, naj jih puste. —
Iz nežne obzirnosti do danes ni hotel ponoči
straže. Danes pa je sam izrazil željo, naj ostane
kak duhovnik pri njem, ker bi ponoči lahko umri.

7. Krona življenja.

Ločitve dan —- 15. april — je prišel. Prvo
polovico noči je čul pri bolniku p. Savič. Zmolil
je ž njim molitve za umirajoče in ga pripravil na
smrt. Po polnoči je prišel p. generalni prefekt.
Petru je bilo malo boljše. Ob eni pa mu postane
zopet slabše. „Čudno mi je,“ reče, „skoro dihati
ne morem več.“ Nato pravi pater: „flli bi ne
hotel malo vode?" — „Hvala, prejel bom sveto
obhajilo." — „Nič zato, lahko piješ in vseeno prejmeš
sveto obhajilo!" — „Ne potrebujem vode," odgo¬
vori, ker je hotel na vsak način tešč prejeti sv. ob¬
hajilo. Kmalu zopet vpraša: „Prosim, kdaj bi mogel
biti obhajan?" Pater vidi, da je bolniku zelo slabo,
in reče: „Tudi jaz sem mislil že nato, da bi te danes
prej obhajal, morda okrog 4. ure." — Nato od¬
govori bolnik zopet: „Prosim, čimprej." Prefekt
zbudi bolniškega brata, in tako je prejel Peter
ponoči ob dveh zelo pobožno velikonočno sveto
obhajilo. Nato prosi bolnik duhovnika, da mu po¬
more pri zahvali, ker mu je manjkalo moči, da bi

199

se sam zahvalil. Ganljivo je zahvalil Boga za vse
dobrote, -ki mu jih je izkazal; daroval mu je svoje
življenje in svojo smrt, ponovil svoje obljube in
molil lepo posvetilno molitev na čast Devici Ma¬
riji. Nato je opravil s križem v roki križev pot
za zadobljenje odpustkov.

Zjutraj prosi, naj ga denejo v njegov naslo¬
njač, pa tudi tu ni našel zaželjenega miru. Krepila
in hrabrila ga je le misel na križanega Zveličarja.
Nikdar ni tožil, usta je odpiral skoro samo za
molitev. Pogosto je hrepeneče vprl oko proti nebu.
Tako je preživel dopoldne. Opoldne ni mogel več
jesti. Ker so ga hoteli njegovi tovariši osmošolci
na vsak način še enkrat videti, jim je bilo dovo¬
ljeno, da sta ga po kosilu smela po dva obisko¬
vati. Zelo so se prestrašili, ko so videli Petra v
takem položaju. Ležal je kakor mrtev. Prefekt mu
je predstavil tovariše in rekel nekaj besed, ker se
ni upal nihče govoriti. Tudi Peter ni nič govoril,
samo pogledal je svoje tovariše in zašepetal:
„Hvala.“ Dijaki so ganjenega srca odhajali, zlasti
pa zadnji par, katerima je Peter kakor v pozdrav
namignil z velo polmrtvo roko. V resnici je bilo v
tem prizoru nekaj pretresljivega.

Tudi obraz umirajočega sošolca jim je ostal
nepozabljiv. Nebeški mir, pokoj, pobožna zbra¬
nost in vdanost, ki je govorila vkljub smrtnemu
boju z njegovih potez, so napravili nanje tak vtis,
da je eden rekel: „Sedaj mi ne bo več treba
opisovati smrti svetnikov; spomnil se bom samo
na Petra."

200

Bilo je ob dveh popoldne. Magister Slavik je
sedel ob bolnikovi postelji in molil rožni venec,
medtem ko sem jaz prebiral pri oknu brevir. Kar
zašepeče bolnik nekaj; magister Slavik se nagne
k njemu, in Peter ponovi: „Pater!“ Takoj pohitim
k njemu in ga vprašam, kaj želi. „Molitve za
umirajoče," mi odgovori. Podam mu križec. Peter
ga prime in srčno pritisne na blede ustnice. V
polni zavesti je ganljivo molil kesanje, dejanje
upanja in ljubezni in razne kratke molitvice, ka¬
tere sem naprej molil jaz. Zadnja njegova beseda
je bila: „Jezus!" Pri cerkvenih molitvah za umi¬
rajoče ni več premikal ustnic. Ležal je čisto mirno,
brez kakega znamenja boja. Pri njegovih nogah
je stal kip Lurške Gospe in podoba Srca Jezu¬
sovega. Osteklenele oči je vpiral v kip. Tu stopita
v sobo p. Marko in p. rektor. Peter je še živel,
a je bil tako miren, da bi skoro rekel, da je mrtev;
kar globoko vzdahne, vzdahne drugič in tretjič
in — dopolnjeno je bilo. Petrova duša je stopila
pred Jezusa, v katerega je upala in kateri je go¬
tovo ni osramotil. Tako je bila lepa Barbaričeva
smrt res krona njegovega lepega življenja. Umrl
je na veliki četrtek, 15. aprila 1897, ob 2. uri po¬
poldne, star 22 let, 10 mesecev in 27 dni.

S hrepenenjem je večkrat mislil na tisti tre¬
nutek, ko zagleda prvič Jezusa in preljubo mater
Marijo. Ker je tako bogoljubno živel in storil vse
mogoče, da bi dobil popoln odpustek na smrtni
postelji, smemo upati, da mu je napočil tisti pre¬
srečni trenutek kmalu — morda takoj.

201

Okrog njegovega mrtvega telesa se je zbrala
kmalu večina profesorjev, ki so molili za svojega

Petrov grob.

učenca in najmlajšega brata. Oblekli so ga v
redovniško obleko Družbe Jezusove.

202

Dijaki še niso nič vedeli, da je Peter umri.
Bili so na izprehodu in se vrnili šele ob sedmih
domov. „Umrl je! umrl j e! “ se je čulo od vseh
strani. Pater prefekt zbere gojence v muzeju in
jim pove podrobnosti Petrove smrti. Ko je omenil,
da je Peter postal jezuit, se je pojavil izraz ra¬
dostnega začudenja na njihovih obrazih in neko
ginjenje se je razširilo po dvorani. Nekateri so
jokali, drugi se niso mogli dovolj načuditi, tretji
so zopet molče gledali predse. Pri večerji se je
dotaknil malokateri osmošolec jedi. Po večerji so
nekateri večji smeli k mrliču. Kajti predstojniki se
niso mogli več ustavljati prošnjih dijakov. Peter
je ležal, kakor da bi sladko spal. Nikdar v živ¬
ljenju ga nisi videl tako ljubeznivega in prijaz¬
nega. Dijaki se niso mogli dovolj nagledati teh
poveličanih potez; vendar je izginil ta sijaj že
čez noč.

Ko so mu oblačili roket, so mnogi prosili,
da bi smeli pri tem pomagati; vsak mu je želel
skleniti roke. Nihče se ga ni bal. Celo najmanjši
gojenci so trdili, da jih ni niti na temnih in samotnih
krajih nič strah, kar se pri otrocih rado dogaja,
ako je mrlič v hiši. Neki mlad Dalmatinec je celo
rekel: Jaz bi bil vesel, če bi se mi Peter ponoči
prikazal."

8. Venec tovarišev.

Veliki petek je. V domači cerkvi še ni bilo
božjega groba; toda v zavodu — v obiskovalni
sobi — ugledaš danes nekaj podobnega. Med

203

dišečim pomladnim cvetjem in zelenim bršljanom
leži precej visoko telo mladeniča, belo kakor
marmor, mirno in resno; rekel bi, da je to mlad
junak, ki počiva po težkem boju. Pri glavi stoji
deviška Kraljica, pod katere zastavo se je bo¬
jeval tako slavno, pri nogah mu vidiš častni znak
Marijinega družabnika: svetinjo na modrem traku
in družbeno sprejemnico in na njej ime mladega
vojaka: Petrus Barbarič.

Gojenci in drugi ljudje hite noter. Nekateri
prihajajo, da še enkrat vidijo ta divni cvet, ki ga
je božji vrtnar utrgal iz njihove srede in presadil
v rajski vrt; druge pa vleče radovednost, da vi¬
dijo in počaste mladega dijaka, ker glas o nje¬
govih čednostih se je hitro raznesel po vsem
mestu. Ko se je zvedelo, da Peter ne bo več
dolgo živel na zemlji, si lahko čul med gojenci
besede: „Ne bomo molili zanj, ampak se mu
priporočali. “ Nekateri mlajši gojenci so se odlo¬
čili, da si ga takoj po smrti izbero za variha;
nekateri so mu pred smrtjo razodevali svoje želje
in prošnje, da jih ponese pred prestol Najvišjega,
trdno upajoč, da bodo tako uslišani. Po smrti pa
je bilo več dijakov, kakor smo pozneje zvedeli,
tudi duhovnikov, ki so ga dobro poznali in ki
so se v svojih potrebah priporočali njegovi pri¬
prošnji ; so pa tudi taki, ki pravijo, da so bili
uslišani. Marijini družabniki niso hoteli opraviti
za svojega vrlega načelnika niti „officium de-
functorum“ (opravila za mrtve), ki se sicer moli
za vsakega umrlega družabnika, češ da Peter

204

tega ni potreben. Popoldne so pletli gojenci vence
za dragega tovariša; toda še neprimerno lepši
venec so spletli pokojniku, spominjajoč se nje¬
govih kreposti.

flkoravno se je Peter v življenju tako odli¬
koval pred vsemi, ga vendar ni nihče zavidal;
sedaj pa, ko je umrl, so ga mnogi zavidali. „0,
da bi jaz mogel umreti, kakor je on umrl!“ —
„0 da bi mogel ž njim zamenjati, takoj bi legel
namesto njega v krsto!“ čul si male in velike
dijake. Kakor so Barbariča živega vsi ljubili in
spoštovali, tako so mu tudi po njegovi blaženi
smrti izkazovali gojenci neko pobožno češčenje.
Vsledtega so skrivaj rezali kose od njegove obleke
in roketa in jemali voska od sveč, ki so pri
njem gorele.

Kakšna žalost je vladala v hiši za izgub¬
ljenim Petrom — če se more reči, da so ga izgu¬
bili — razvidimo iz pisem, ki so jih pisali go¬
jenci tiste dni staršem ali prijateljem. Ta pisma
nam obenem najbolje dokazujejo, kako so oni
sodili o svojem tovarišu. Res, da ne moremo do
pičice natanko vzeti, kar so oni pisali, vendar iz
tega velikega mladostnega navdušenja lahko jasno
izprevidimo, kako visoko so cenili Petra njegovi
tovariši in kako jih je navduševal kras Petrovih
kreposti.

Izmed premnogih pohval poslušajmo samo
nekatere. Nekdo izmed součencev Petrovih javlja
svojemu nekdanjemu učitelju žalostno vest s tem
pismom:

205

..Žalostnega srca Vam hitim pisat, preljubi
učitelj, kateremu bi radi sporočali samo vesele in
ugodne novice. Naša velika izguba bo tudi za Vas
hud udarec! Najboljšega Vašega učenca ni več.
Peter Barbarič je zamenjal ta svet, ki ni bil njega
vreden, z lepšo domovino z — rajem."

„Velika je naša žalost, ko nas je zapustila
ta zlata duša, ta ,flos virtutis 1  (cvet kreposti).
Toda občutimo pa tudi veliko tolažbo, ker je tako
živel, da se lahko reče: on je v nebesih. Smrt
ga je samo presadila v rajski vrt. . .“

„ Posebno zadnji tedni njegovega življenja
niso bili drugega kot nepretrgana molitev. Iz sobe
je hodil v kapelo, iz kapele v cerkev, iz cerkve
se je vrnil zopet v sobo, kjer je nadaljeval svoje
molitve in duhovno berilo."

„Zadnja leta se je opažalo boljinbolj, kako
resno hrepeni po popolnosti. Pač mnogo bi se
dalo povedati o tem, kar se bere sicer samo v
življenju velikih izvoljencev božjih. Bil je pre¬
dober za ta svet, zato ga je ljubi Bog vzel k sebi
v nebesa. Potem, ko je storil redovniške obljube,
je bil dva dni popolnoma pri zavesti in je umrl
z razpelom v roki in z imenom Jezusovim na
ustnicah srečno in sveto, kakor je tudi živel, saj
je bil čist kot angel. Sedaj se gotovo že veseli
med sinovi sv. Ignacija v nebesih.

Zemeljski ostanki leže tu pred nami, žalost¬
nimi njegovimi tovariši, ki žalujejo — ne radi
njega, ki je umrl, ampak radi sebe, ki jih je za¬
pustil na tem svetu,

206

Začudeno se vprašujemo : s čim smo zaslu¬
žili, da smo ga tako dolgo imeli v svoji sredi,
imeli kot veličasten, živ zgled.

O velečastni, hudo je izgubiti takega sošolca,
velika je pa tudi čast, da je bil naš tovariš. Go¬
tovo nas ne bo pozabil; od njegove ljubezni se
mnogo nadejamo. 11

Iz pisma istega osmošolca na svoje starše
v Windhorstu (Bosna) navajamo naslednje stavke:

„Ne trdim preveč, če rečem, da takega go¬
jenca zavod še ni imel in ga zopet ne bo imel
tako kmalu. Kakor sijajen vzor čednosti je živel
med nami in vse izpodbujal s svojim zgledom.

Nočem mu peti kakega slavospeva s praz¬
nimi besedami. Zadostuje, da vam navedem nekaj
iz Petrovega življenja, da vas s tem prepričam,
da lahko tudi iz tega naroda izidejo veliki, sveti
možje."

Neki sedmošolec je pisal med drugim tako-le
enemu svojih prejšnjih profesorjev: »Peter je za¬
služil, da je bil sprejet v Družbo Jezusovo. Nihče
ne more o njem v vseh osmih letih kaj povedati,
kar bi ne bilo v zgled ne samo dijakom, ampak
tudi jezuitom. Bil je pravi apostol, da, pravi
svetnik na vrhuncu popolnosti. ,V čem je bil
sv. Stanislav boljši od Petra? 1  so se vpraševali
gojenci, čudeč se njegovi odličnosti v vsakem
oziru ... V četrtek, ob dveh popoldne, je poletel
blaženi tja, kamor si je že davno želel: v lepi
raj. Da, naravnost v raj, ker njegove vice so bile
že tukaj; zanj nihče več ne moli, ampak se mu

207

že priporočajo. Zemlja ni bila vredna takega za¬
klada! Počivaj mirno, blaga duša!“

Temu podobno beremo v pismu nekega šesto-
šolca: „Nihče izmed nas ne dvomi, da je Peter
odšel naravnost v nebesa in zasedel visoko mesto
med blaženimi. Jaz sem ga v življenju tako cenil
in se čudil njegovim krepostim, da sem se mu
začel koj po smrti priporočati; in ne dvomim, da
bo prvi narodni svetnik hrvaški."

„Barbariča slave dijaki kot svetnika," piše
neki petošolec svojemu prijatelju. „flko njega
Cerkev ne prišteje svetnikom, tedaj si jaz nikdar
ne bom mogel predstavljati svetosti kakega svet¬
nika."

O hvali malih dijakov ne bomo govorili; da
bi bilo po njihovem, bi ga bili takoj proglasili za
svetnika. Navajamo samo željo nekega tretješolca,
ki je pisal svojim staršem:

„Dal Bog, da bi bili vsi gojenci kakor rajni
Peter! Tedaj bi bil naš zavod pravi raj na zemlji."

9. Velikonočni zvonovi.

Velikonočni zvonovi so zvonili, ko smo nesli
na veliko soboto dopoldne Petrove zemeljske
ostanke na prijazni hribček „Bojno“, južno od
mesta. Dolg izprevod šolske mladine, gimnazijcev,
duhovnikov in mnogoštevilnega ljudstva je spremil
pokojnika na pokopališče. Bela krsta, ki so jo
nesli sami osmošolci, je bila okrašena s prvim
pomladnim cvetjem. Bil je to nenavaden izprevod.

208

Žalost za dragim pokojnikom je skoro prekosila
velikonočno veselje.

Ob odprtem grobu se je marsikako oko oro¬
silo. Videč, kako spuščajo v temno jamo zemeljske
ostanke Petrove in ž njimi vse nade, ki smo jih
stavili vanj, je marsikdo čutil isto, kar je čutil
p. Zabeo. Obžalujoč bridko izgubo v pismu na
Petrove tovariše, je zaklical iz daljne Tirolske
svojemu ljubljenemu dijaku v grob naslednji zadnji
„Z Bogom“.

„Oj Peter, nepozabni moj Peter, kaj naj rečem,
s čim se potolažim? S teboj so izgubili dijaki
svoj vzor, izgubil zavod najlepši kras; izgubil
tvoj narod svojo najboljšo nado, izgubila domo¬
vina gorečega duhovnika in apostola Srca Jezu¬
sovega; izgubila, kar sem ravnokar čul, tudi
Družba Jezusova svojega najmlajšega, toda v
kreposti dozorelega sina! Pa kaj pravim? Izgubili?
Ne! Dobili so tvoji součenci, kakor drugi gojenci
in mnogi drugi mladeniči, sijajen vzor, na katerega
se bodo lahko ozirali še leta in leta; dobil zavod
priprošnika in posredovalca pri sv. Alojziju, ka¬
terega živa podoba si bil; dobil tvoj narod naj¬
lepšo diko, na katero bo vedno po pravici ponosen;
dobila tvoja domovina angela molitve, ki bo dvigal
zanjo neprestano roke pred prestolom božjega
Srca; dobila Družba Jezusova v nebesih vrednega
tovariša sv. Stanislava, Alojzija in Berhmansa.

Te misli vplivajo name kakor balzam na
hudo rano. Tolaži me tudi misel na presveto in
preljubijeno voljo božjo, v katero se je vdal s

209

tako otroško zaupnostjo. Tolaži me beseda sve¬
tega pisma: ,Consummatus in brevi explevit tem-
pora multa! 1  (Zgodaj je končal, a vendar je iz¬
polnil dolgo dobo!) Tolažijo me redke kreposti, s
katerimi si si v svoji bolezni mnogo zaslužil pri
Bogu. Tolaži me upanje, da se je na tebi samem
izpolnila želja, ki si jo kot največjo željo znal
tako lepo povedati: ,Po tem zemskem življenju
pa, o presveto Srce, sprejmi ga okrašenega z
vencem zaslug v svoje milo naročje in mu daj v
njem trajno prebival išče.

10. Pri ločitvi.

Dragi bralec! Spremljala sva Petra od zibelke
do groba. Sedaj je naju zapustil. Na njegovem
grobu se morava tudi midva ločiti. Ti li smem,
mladi prijatelj, podajajoč roko za slovo, reči kako
zaupno besedo? Veruj mi, da se mi je teže posloviti
s teboj kakor s Petrom; saj je on dosegel svoj
namen, ladjica njegovega življenja je v pristanišču
večne domovine, on je rešen, srečen na veke. In
ti? Ti pa si daleč od domačega kraja, tujec med
tujci. Ti si mlad, pa tudi steza mladosti ne pelje
vedno po livadah in zelenih logih. R\i  ti ni včasi
pri srcu, kakor da si popolnoma sam v mrtvi,
goli puščavi? Divni kraji v daljavi s svojim senč¬
natim drevjem in ponosnimi palačami, kjer si upal,
da se ti bo odpočila trudna noga in da si boš
ugasil hudo žejo, so se pokazali kakor „fata
morgana", kakor prazne zračne podobe: prevaral

14

210

si se. O, da bi v takih časih imel zaupnega vod¬
nika in prijatelja!

Glej, takega bi ti rad pokazal. Poznaš ga:
to je Peter!

Kakor si videl, je moral hoditi on po isti
poti, kakor hodiš ti. On ve za vse nevarnosti in
težave tega pota, ker jih je sam izkusil. Nobena
posebna pravica ga ni povzdigovala nad slabosti
mladeniške dobe. Saj se je moral tudi boriti proti
strastem in skušnjavam naše narave. Toda z božjo
pomočjo jih je premagal; napadan, skušan z bo¬
leznijo in stiskan od raznih nezgod, je stopal
vendar kot junak skoz metež dušnih neprijateljev,
skoz ogenj in vodo, čez trnje in kamenje; pa je,
kakor upamo, srečno dosegel svoj namen. Od
tam sedaj kliče tebi in vsi mladini:

„Za menoj!"

„Za menoj! veselo in junaško, vestno izpol¬
njujoč svoje dolžnosti! Gor proti nebu povzdigni
oči in srce."

„Za menoj!" kliče ti iznova, razvijajoč lilijsko
zastavo prečiste Device in držeč jo visoko, kliče
tebe in vso mladino, da se bojujete pod zastavo
nebeške Kraljice kot njeni otroci, kot njeni izbrani
družabniki.

„Za menoj!" kliče tretjič iz vsega svojega
srca in kaže na presv. Srce Odrešenikovo, ki je
najboljši prijatelj mladine. O, da bi imel Peter
vsa mladeniška srca, kako bi jih ginjen in poln
goreče ljubezni poklonil in posvetil na vse veke
božjemu Srcu Jezusovemu!

211

Če stojiš, mladi moj prijatelj, na razpotju, ne
vedoč, kam bi se obrnil, na desno ali na levo,
kateri stan bi si izbral, glej zopet na Petra! V
tem odločilnem trenutku ti kliče: ,,Za menoj!' 1
Premišljuj, moli, delaj pri volitvi stanu tako, kakor
si Petra videl premišljevati, moliti in delati, ter
vedi, kakor svetla zvezda bo božja volja raz¬
svetlila stezo, ki te bo pripeljala do časne in
večne sreče.

Naj bo smer tvojega življenja kakršnakoli,
vedno imej kakor Peter pred očmi namen, za
katerega si ustvarjen; po tem moraš uravnati vse
svoje življenje, ako nočeš izgubiti vsega — Boga
in večnosti! Za Boga in za večnost je živel Peter.
Bog je sedaj tudi njegovo bogato plačilo. Tudi
tvoje bo, ako boš hodil po Petrovih stopinjah ...






H

.

/





Kazalo

Stran

Mladeniči slovenski!.III

Prvi del.

Sin gorate Hercegovine.

1. Na ljubuških razvalinah. 1

2. Očetov dom. 5

3. Slika materina. 9

9. Vesela mlada leta.11

5. Dvanajstletni učitelj.13

6. Pastir.14

7. V ljudski šoli ..17

8. Trgovec.21

9. Bodi pisar!.25

10. Dragoceni biser. 27

11. Z Bogom!.29

Drugi del.

Dijak v Bosni.

1. V Travniku.33

2. En dan v zavodu.38

3. Mladi gojenec.42

4. Vzor dijak.46

5. „Zrcalo lenobe".52

6 Jubilej sv. Alojzija.57

7. Dragi kamen.61

8. Vzemi in beri!.65

214

Stran

9. Težka poskušnja.68

10. Narodne navade in pravljice .72

11. Marijin družabnik. 77

1. Obljuba.77

2. Žar ljubezni.81

3. Družbi na čelu.84

4. Slovesna akademija. 89

12. Potovanje o počitnicah 1. 1892 . 93

1. Po Bosni in dalje.93

2. Marija-zvezda.95

3. Iz Banjaluke v Jajce in do sinjega morja . . 99

13. Skrivnost.104

14. Svetišče duše.108

15. Srečno ponižen.119

16. „Pri zvončku".125

17. Prava prostost.126

18. Vedro čelo.131

19. Lilija med trnjem . . ..135

20. Angel miru.137

21. Zvest katoličan.140

22. Rodoljub.144

23. Apostol Srca Jezusovega.146

1. V zavodu. 146

2. V rojstvenem kraju.153

3. Za domovino.158

24. Poklic.163

1. Zvezda na potu življenja.163

2. V duhovski stan.166

3. K redovnikom.171

Tretji del.

V šoli križa.

1. Pomladna nevihta.174

2. Se eno veselje.176

3. Cvetje na križevem potu.178

215

Stran

4. Zrel za nebesa.184

5. Blizu luči.189

6. Večerni dan.195

7. Krona življenja.198

8. Venec tovarišev . . ..202

9. Velikonočni zvonovi.207

10. Pri ločitvi.209



■ h ,  -'m

. . J ■ v.W . '• '

rf«

1  Vf




x v *, • £» v '





'“Vjft.. 1 '

■

. « . ■ • ■". !  - .V 1 ', r ■ - ;/ >■> . ■ ;


4(„ yi


1

>/ v