Tečaj LIV.
  Politiški oddelek.
Preosnova Avstrije,
Napisali smo bili članek, v katerem smo bili povedali svoje mnenje o federalizmu in narodni avtonomiji. Dva slovenska lista sta se spravila nad nas, toda prepričala nas nista, niti ovrgla jedne stvari, katere smo navajali. Proti nam se navaja Palacky, toda reči moramo, da to navajanje prej govori v našo korist in le dokazuje, kako so naši nasprotniki bili v zadregi za argumente.
Res je Palacky 1848. leta bil zato, da se Avstrija razdeli v skupine po narodnosti in mi le obžalujemo, da se to ni uresničilo. Ko se je pa začela ustavna doba, je pa Palacky popolnoma odpovedal se tej misli, bodi si, da se mu je zdela neizvršljiva, bodi si, da jo je zmatral za Čehe kvarno. Poganjal se je za češko državno pravo in o narodni avtonomiji bi pa tu zastonj iskali kake besede v njegovih spisih in govorih.
To je pač najboljši dokaz, da je Palacky, kakor trezen politik, bil prepričan, da se deželna in narodna avtonomija ob jednem ne dasta izvršiti. Sprva je bil za narodno avtonomijo in tedaj za deželno ni niti besedice spregovoril, ni zapisal, potem se je pa potegoval za deželno avtonomijo in zopet na narodno   niti več mislil ni.
Kar se tiče čeških punktacij smo še danes istega mnenja* kot smo bili prejšnje čase. Toda to nima nič opraviti z narodno avtonomijo v smislu, kot jo imajo v mislih nekateri časnikarji. Sicer pa priporočamo dotič-nemu člankarju, naj le dobro pregleda dotične članke, pa bode spoznal, da smo vedno mi stali na dejanskih razmerah. Naglašali smo, da se naj stvari jednako urede za vso Avstrijo in tem naglašanju vsakdo lahko spozna, dotični oni zdravi centralizem, o katerem smo v pobijanem članku govorili. Mi smo tudi prepričani, da se take uredbe dajo uresničiti jedino, dokler se ne razširi deželna avtonomija. Ko se pa to zgodi, bodo nemški Štajerci in Korošci že gledali, da bi nas ob take uredbe
pripravili, ko bi jih nam že tudi poprej dali. Da se to lahko zgodi, nam kaže pogled na Ogersko. Srbi imajo zagotovljeno cerkveno avtonomijo, a ko je Ogerska večjo samoupravo določila, pa pometa s to avtonomijo, kot svinja z mehom.
Povedati le moramo, da smo mi za narodno avtonomijo v smislu Palackega, ker smo vedno se potegovali za zjedinjeno Slovenijo. Za centralizem smo le pogojno, dokler se kaj boljšega doseči ne da, ker vemo, da bi bila deželna avtonomija za nas Slovence grob.
Sicer pa naši nasprotniki nam dajo prav, le samo tega priznati nočejo. Pravijo, da ne zahtevajo, da bi se cela Koroška in Štajerska pridružili nam, temveč samo slovenski deli. To pa po vse nasprotuje vsakemu zgodovinskemu pravu. Kdor je za zgodovinsko pravo, kdor je za Češko državno pravo in nerazdeljivost češke kraljevine, ta ne more nikdar privoliti v delitev Koroške in Štajerske, ki sta tudi zgodovinski individualiteti. O tem se pa bode dalo še le govoriti, če se naši češki bratje kedaj odreko zgodovinskemu pravu in se postavijo na stališče narodne avtonomije, na kateri je stal 1848. 1. Palacky.
Misliti, da bi se morda nam na ljubo razmere na jugu uredile po narodnih razmerah, na severu pa po zgodovinskem pravu, je pač malo preoptimistično, da ne rečemo naravnost najivno. če Čehi prodrejo s svojim pravom, je le dvoje mogoče, ali se upelje tudi drugod večja deželna avtonomija, ali pa ostane v Avstriji v drugih deželah vse pri starem, samo Čehov ne bode več v državni zbor. Jedno, kakor drugo je za nas Slovence jednako pogubno, če se vpelje večja deželna avtonomija so koroški in štajerski Slovenci zgubljeni, ako ne ostane sedanji državni zbor brez Čehov, bodo pa Nemci tlačili vse Slovence. Hrvatje se v največ vprašanjih ne udeležujejo ogerskega deželnega zbora in posledica temu je, da Madjari delajo s Slovaki in Srbi, kakor hočejo. Tacih razmer kot so na Ogerskem si Slovenci ne moremo želeti, in so pač sedanji odnošaji za nas desetkrat ugodnejši.
Kar se pa tiče tiste posebne narodne avtonomije poleg deželne avtonomije, pa moramo reči, da je popol-
182
noma neizvedljiva. Narodnost se ne da primerjati s cerkvijo, ki ima svojo samoupravo. Ravno tako je ne moremo primerjati z organizacijo stanov, a se poslednje organizacije ne opirajo tesno na drugo politično upravo. Narodna avtonomija naj bi se pa samostojno organizo-vala, ko vendar baš narodno vprašanje sega najbolj vse poslovanje drugih uradov. Tako tesno je zvezano z drugo upravo, da je nikdo ločiti ne bi mogel. Zato je pa jako napačno mnenje nekaterih optimistov.
Če se pa trdi, da se mi preveč bojimo, ker so vsake reforme skok v temo, moramo le odgovoriti, da bi bil to, da se Avstrija preustroji na zgodovinski podlagi, kakor žele Čehi in Dalmatinci, za Slovence ne skok v temo, temveč skok v propad.
Povedati pa moramo, da se mi nismo izrekli proti narodni avtonomiji sami na sebi, temveč smo le trdili, da se ne da spraviti z deželno avtonomijo v sklad. Smo li resnico pisali; prosimo naše nasprotnike, naj preči-tajo, kar so proti nam napisali in vse dobro premislijo, pa bodo videli, da so kar nakupičili argumentov, ki govore za nas.