Štev.   12.
V Ljubljani, dne  i. grudna  i8g2.
Leto XII.
Bolni car.
-&
olan leži  premagan car:
Brezmejna  žalost ga obhaja,
In  v srci nevkročen   vihar
Od zore mu do zore vstaja.
Užaljen ob rokd  oprt
Zre v jasno jutro  pomladanje, In duh,  od toge mu potrt,
Zataplja se v  čarobne sanje:
Raddstno stopa sredi vrst
Ponosni   car junakov svojih:
Ti so vladarstvu steber čvrst,
Obramba domu v ljutih bojih.
In s spevi njega zvesti rod
Na ddma prostih   tleh pozdravlja: »Dobrotni živi nam  gospod,
Ki  spev  razvneti ga  preslavlja !«
K ljubeči ženi v svetli  dv6r
Ljubezen carja  kliče sveta,
Kjer čaka domačinov zbor In deca dragega  očeta.
To slavnosten bil tebi dan, Sipljoč obilo  sreče nate,
Pač dražji  dan in bolj  krasan
Od bisera ti krone zlate  .  .   .
Sovrag preplavil mu zemljo,
Uničil vojsko,  moč in slavo,
Odvedel deco in žend   —
Za sabo pustil sled krvavo.
Premagan moral v ta je grad, Kjer osamel sedaj  umira,
Kjer mu razdvaja srce jad,
Čas slave v sanjah se odpira .   .
Zakliče bolni car potrt:
»Usmiljena mi  roka tvoja,
Bog večni,  skoraj  pošlji smrt, Da spasi mene nepokoja!«
Odmeva mu visoki strop .  .  .
Iz mislij  vzdrami sluga carja : »Osivel mož do tebe vstop
Želi,  gospoda in  vladarja!«
Dovoli car.  — Mož sivolas
Dospe,  prikloni se globoko,
Povzdigne svoj  tresoči glas,
Ubere strune z velo roko:
»PomMd okiti brstna svet,
Življenje  vstaja,  kamor dahne,
Svet  z bujnim cvetjem je odet, Dokler poslednji ne usahne.
»Zagrne pokoj  svet meglen, Blesteče vesne čar izgine,
A zimski  vzbuja cvet leden
O  časih zlatih nam spomine  .  .  .
»Kar storil domu mož krepak,
K življenju mu pomaga,  k slavi,
A njega  čin  povzdiga  vsak,
Dokler življenja ne ostavi.
»Kadar junaško mu  srce"
V   pokoji  grob hladan pokrije, Zamrzlo mdžu  ni ime:
V   pravljicah   med   potomci žije .  .
Nasmehne se bridkostno car,
Poslednji vzdih   se v svet   izgublja Polega srčni se vihar,
In  carju lice smrt poljublja   .  .  . Rastislav.
45