FREDERIC       MISTRAL
(1830—1914)   -   ANTON   DEBELJAK
Dne 8. kimavca bo sto let, odkar je v vasici Maillane ugledal luč sveta veliki pesnik Friderik Mistral, sin trdnega posestnika, ki se je v svojem 58. letu poročil z mlado krasotieo, materjo bodočega felibra. Doma so znali in govorili zgolj provensalščino. V srednji šoli je bistrega dečka zasačil profesor Jos. Roumanille, ko je zlagal provensalske stihe. «Tako sem bil ganjen,» piše po-četnik južnega preroda, Roumanille, «da sem se zjokal od ve-selja.» V navdušenju je učitelj prečital dijaku nekaj svojih pro-vensalskih pesmi in poslej sta si bila verna zaupnika. Po končanih pravnih študijah je mladi gojenec modric sklenil opustiti službeni jezik in pisati zgolj v materinščini, da povzdigne plemensko zavest in obudi v novo življenje trubadursko govorico. Med drugimi mu je bil v zgled bretonski bard Brizeux, morda tudi sloviti lasničar Jasmin, gaskonski poet. Leta 1854. je s prijatelji osnoval književno društvo Felibrige, čigar člani so se s starinskim izrazom nazivali felibri.
V prvih Mistralovih pesnitvah se čuti še vpliv Virgilijevih Georgik, a čez malo let se je otresel olimpskih bogov, v katere latinski seljak že davno več ne veruje, in tako našel svoje torišče: pristno kmetsko ozračje, grško-latinsko, katoliško, mistično. V samonikli spojitvi osmerca in aleksandrinca je zasnoval v 12 spevih preprosto in tragično zgodbo Mireje in Vincenta, kjer pa prevladuje slavospev na Provenso. M i r e i o (francosko Mireille) je izšla 1859. v Avignonu hkratu z doslovnim francoskim prevodom, novotarija, ki jo je nasvetoval J. Reboul, pek in pesnik v Nimesu. Prvi izvod je dobil Lamartine, ki je oznanil svetu: «Velik pesnik se nam je rodil. Zapadna priroda jih ne dela več, a južna narava jih še zmerom. Solnce ima posebno moč: pravi homerski pesnik se je rodil v teh časih, kakor ljudje iz Devkaliona, iz kamenčka v La Crau,* prvoten pesnik v naši dobi propada, grški pesnik v Avignonu, pesnik, ki ustvarja jezik iz spakedranščine, kakor je Petrarca ustvaril italijanščino, pesnik, ki iz domače žlobudrav-ščine dela klasično narečje podob in skladja v naslado domišljiji ter ušesu, pesnik, ki na vaško brenko igra Mozartovo in Beethovnovo simfonijo, 25leten pesnik, ki mu na prvi mah curi iz žile v čistih in zvočnih valih selška epopeja... Da, čudo se godi... Človek bi dejal, da se je arhipel-ski otok, plavajoč Delos, odtrgal
* La kro, pri Rimljanih Campi lapidei (kamenito polje), pozneje Campus Cravensis ali Cravus, departeraent Bouches-du-Rhone. — Op. pis.
453
od grškega ali jonskega otočja in ponoči brez. hrupa pristal pri celini blagodušne Provense, nesoč s seboj božanskega pevca...» Gounod je porabil snov za komično opero, vendar je za odrske potrebe močno potvoril Mistralov zasnutek. Dejanje se pričenja pod ruševinami slikovitega mesteca Baus, bivše prestolnice knežjega rodu.* Na bregu Rodana bivata v borni koči med topoli in bekami košar mojster Ambrož in njegov sin, ki hodita po hišah, krpat predrte jerbase in košare. Nekdaj se vračata pod noč iz sela Maguelonne. Nalik ogromnim stebrom jima hudourni oblaki prete za hrbtom. Med gospodarskimi pomenki kreneta vedrit h kmetu, kjer se družina pripravlja na večerjo. Ambrož in Vincent najdeta takoj dela ter jameta plesti z vitrami. Gospodar ju povabi k skledi. Streže pa brhka domača hči:
Petnajst je štela let Mireja ...
Bregovi sinji Font-Vieja
in vi Bausenski griči in Crau-ska ti ravan,
take lepote še niste zrli!
Veseli žarki so jo odprli,
dve jamici obraz nje vrli
imel je, obrazek nežen, žameten, krasan.
Bil njen pogled je rosa mlada,
ki razprši tegobo jada ...
Manj čist in manj mehak je zvezdam njih pramen;
Temnele so ji goste kite,
podolgem v kolobarce zvite
in njene prsi jedrovite
so bile dvojna breskev, sadež še golen.
In vsa prešerna, nagajiva, pa za spoznanjce še plašijiva!... Ah, v časi vode, da si videl njen čar, izpil bi jo bil vso hkrati...
Mistral se ni v samozadovoljstvu ustavil. Zmagovalo je felibr-stvo, struja, ki se mu je v dobi splošnega izenačevanja in pretiranega edinstva zdela mogočen lek, da se poživi plemenska zavednost na korist celokupni domovini, edini odpor proti despotizmu in privlačnost središča, obkratkem, opreka proti centralizaciji, potvori narodnega zedinjenja.
Mistral je rabil sedem let za M i r e j o. Sedem let kesneje pa je objavil Calendau (franc. Calendal), obširno kompozicijo v 12  spevih,  kjer  se  je provensalščina  od  pastirskega pesništva
* V 13. stoletju je imel kralj Uroš I. soprogo Heleno iz te rodbine. Pravoslavna cerkev je proglasila to plemenito ženo za svetnico, čeprav je bila katoličanka. — Op. pis.
454
zmagovito dvignila do epopeje. Ako je M i r e i o deviški med, je Calendau mozeg simboličnega leva iz Arlesa, ki v Zlatih otokih govori:      Naj g prevaro in nakup(>m
drugi veča svoj sijaj, naj z orožjem ali hrupom tukaj si pripravlja raj: a Provensa, ta naj peva, razodeva
z liro, dletom ono vse, kar s čarobo nas preveva in povzdiga nam srce!
Tokrat poveličuje zgodbe ribiča iz Cassisa, ki vrši čudovita junaštva, da osvoji svojo zaročenko Esterelo, blodečo nalik rusal-kam po gorah, kamor so jo pognale njene nezgode. V Mireji je ovekovečil Provensalko, v Kalendalu pa Provensalca, lik krepkega in skladnega plemena, postavljen za nravstven in družaben vzor mladim južnjakom, kakor je Vergil predočil Eneja kot verski vzor vrstnikom Rimljanom. V številnih vrsticah apostrofira dušo svoje domačije:
«... duša, ki se venomer prerajaš, vesela in ponosna in živa duša, ki hrzaš v bučanju Rodana in njegovega vetra, duša ubranih šum in solnčnih zatokov, očetnjave pobožna duša, kličem te! utelesi se v mojih provensalskih kiticah!»
Navzlic epizodam prelestne lepote je ta umotvor manj obče dostopen, ker je preveč krajeven. Avtor je sam izdal, da je to plod njegove borbe proti centralizaciji ter enoličnosti. Mali ribič Calendal otme vilo Esterelo: simbol južnih pokrajin, ki s felibr-stvom zopet dobivajo svoje tradicionalno življenje. Ta alegorija in Odanakatelanskepevce sta prinesli poetu očitek, da ima — ako že ne namene — pa vsaj separatistične težnje. Sumljivo je nekaterim zvenela tudi dolga romanca La Coumtes-s o  z geslom katalanskega barda V. Balaguera:
Morta diuhen qu'es,                           Mrtva pravijo da je,
Mes jo la creeh viva.                         toda jaz jo imam za živo.
Živa je namreč knežna, ki jo je nje sestra zaprla v samostan. Ali s klicem «s poti! s poti!» se bomo stari in mladi zagnali liki vihra s plapola jočim praporom, da vlomimo v veliki samostan! ... Za slednjo kitico se ponavlja pripev:
Ah! se me sabien entendre!              Ah, če bi me mogli umeti,
Ah! se me voulien segui!                  ah, če bi hoteli za menoj!
Toda obrekovanje glede separatizma je dokončno pobil L. Las-serre, dokazavši, da sodi Mistral med najjačje vzdrževalce francoskega patriotizma v 19. stoletju.
455
Ko je izšel Calendau (1867), so se na vzajemnih slavnostih zbližali katalanski in provensalski felibri. Oni so poslali tem srebrn kelih, umetnino kiparja Fulconisa, predočujoč dve simbolični osebi z roko v roki. Okoli keliha se vije katalanski napis: Re-cord ofert per patricis Catalans als felibres Provenzals per la hospitalitat donada al poeta catala Vi ct o r B al a g u e r/ 1867. Na stojalu pa čitaš pravkar navedena Balaguerova in Mistralova granesa. Poslej kroži ta bokal na pojedinah provensalskih slovstvenikov, pojočih Mistra-lovo napitnico L a C o u p o po veličastnem ritmu stare Saboly-jeve božičnice. Ljubiteljem izvirnika podajam početek felibrske himne in celotno slovensko parafrazo:
Prouvengau, veici la coupo               Provensalci, glejte čase,
Que nous ven di Catalan:                 dar iz katalanskih rok:
A-de-reng beguen en troupo            vsi po redu v zdravje naše
Lou vin pur de noste plant!             pijmo trte pristni sok!
Coupo santo                                        Sveta kupa,
E versanto,                                          plamen upa
Vuejo a plen bord,                             in sveti žar
Vuejo abord                                       daj nam v dar,
Lis estramboird                                   tvoj silni čar
E 1'enavans di fort!                           prešinjaj nas vsekdar!
D'un viei pople fier e libre             Stare pasme ponosite
Sian bessai la finicioun; .                  morda z nami sled odmre,
E, se toumbon li Felibre,                   če Felibri spodletite,
Toumbara nosto nacioun.                  naš se prosti rod zatre.
Coupo santo, etc.                              Sveta kupa, itd.
Naroda, ki se preraja, morda prvi brsti smo, rodnega mogoče kraja glava, slopi čvrsti smo. Sveta kupa, itd.
Vlivaj nam mladostne sanje, nadeje nam v dušo vlij, mislimo da na nekdanje, upamo v bodoče dni. Sveta kupa, itd.
Kar je lepo in resnično, naj do dna prešine nas, daj naslado nam odlično, ki je ne prekine čas. Sveta kupa, itd.
Vlij navdiha v počastilo vsemu, kar živi okrog,
456
poezija je bajilo, človek z njo postane — Bog. Sveta kupa, itd.
Vneti v isti misli pravi, katalanski bratje vi, na proslavo očetnjavi v duhu se združimo vsi! Sveta kupa, itd.
L. 1875. je prišla na svetlo uspela lirska zbirka Lis Isclo d'or. Pomen tega naslova je stvaren in obenem simboličen: «Zlati otoki» se namreč zove skupinica skalnatih in suhih osredkov, ki jih solnce zlati blizu južne obale. Potem pa je imeti na umu oaze, zlate ostrove v našem življenju, t. j. nebeške trenutke, ko vam ljubezen, navdušenje ali bolest narekuje verze. Obsega pa popevke, romance, zbadljivke, sonete, žalostinke, povesti itd., vmes mnogo biserov za vse čase. Taki so n. pr. «Ladja», solnčna barka-rola, «Občestvo svetnikov», ki po Albalatu prekaša Heinejeve popevčice kakor tudi vse Schillerjeve in Goethejeve balade, «Poslednja sodba», čije začetek ne zaostaja za «Dies irae», i. dr. «Zlati otoki», vesoljnemu občinstvu dostopnejši od Mireje in Kalendala, zrcalijo vse pesnikovo mišljenje in vso širino njegovega duha.
Poskusil se je pa tudi v manjši književni zvrsti, noreli v verzih. Mislim na kroniko iz provensalske povestnice N e r t o (Mirta), genljivo zgodbo dekleta, ki jo je njen oče prodal hudiču. Don Roudrigo jo želi oteti; vraga pa premoreš edino z ljubeznijo. Čujmo, kako mladec trubaduri lepi devojki:
Ljubav je snopec v nedrju! — Rodrigo de — sladak napitek, slasti prečiščenih užitek! Ljubav je žuboreč izvir, ki rahlo svoj šušlja nemir, potem smehljaje se nateka in breg prestopa kakor reka, otočki mnogi v njej štrle, na vsakem tičice ščrle. Ljubezen je sladak nepokoj, kipeč v zamaknjenost visoko, je sen, kjer se topi zemljan od milja liki nebeščan. Ljubezen je svetlobe pramen, ki duši dve ovije v plamen, da se pijani zgrneta, za vek se v eno strneta. Ljubezen je bleščava nežna, ki se v očeh ugane bežna,
457
v srce naliva nam dišav
in nas podviga do višav.
To vzdih, to dih je, kamor plove,
odene v cvetje vse grmove ...
Isto leto (1884) je Mistral v Parizu slavil med južnimi organizacijami združitev Provense s Francijo. Njegov prihod v prestolnico mu je še povečal sloves. 1886. je objavil dva zvezka Tresor du Felibrige, sad 30letnega napora. Ta zaklad f elibrstva- je prava enciklopedija južnih narečij: nekak Littre in Larousse ebenem, ki že sam po sebi zadošča za ovekovečenje avtorjevega imena. Gotovo je njegova zasluga, da so nemške in ameriške univerze ustanovile stolice za provensalščino.
Kar se tiče dramatike, je Mistralova peterode janka L a R e -i n o Jano (kraljica Jana) z Aubanelovim «Sadom greha» skoro vsa odrska proizvodnja provensalskega preroda. Vendar v njej prevladuje lirika, bistvo Mistralovega talenta.
V dobi, ko so po pariških krožkih mladini usmerjali pesništvo proti skrivnosti in simbolu, prenavljajoč stihoslovje v zmislu mehke muzike, je Mistral obnarodil mogočni Pouemo dou Rose, tajnosten ko Rodan, katerega hoče opevati. Spev o Ro-danu zaključuje sintezo provensalske pokrajine: Kalendal je slavil pogorje in morje, Mireja ravan in barje, Rodan pa poveličuje žitek in bitek ob veletoku.
21. maj 1899. znači tehten dogodek za sodobno Provenso: ta dan se je otvoril v Arlesu svojevrsten muzej, ki ga je Mistral nazval svojo «zadnjo veliko pesnitev». Z zneskom Noblove nagrade (1909) ga je prečaral v istinito palačo. Hkrati so mu hvaležni rojaki za 50letnico Mire je postavili še za živa njegovo soho: častitljivi očak je mirno prisostvoval svoji apoteozi. Poleg proznih spisov Moun Espelido, Memori e Raconte (Moj životopis, Spomini in povesti, 1906) in prevoda Geneze (1912) omenim še poslednji pesniški snopič Lis oulivado, nekak dodatek «Zlatim otokom»: sklanja je se nad rodno grudo, daje starček z grško jedrnatostjo ljudstvu dobrodušne očetovske nasvete. Naslov «Obiratev maslin» je dvoumen: to je kmetu zadnja trgatev pred zimo, Mistralu pa zadnja bera pred smrtjo. Preminil je za hripo 25. marca 1914. Ves francoski jug je razglasil narodno žalovanje.
Mistrala, ki je ponovno zavrnil sedež v Francoski akademiji, so prikazali svetu že prvovrstni kritiki. Anglež Meredith ga imenuje največjega in najbolj uravnovešenega duha sredozem-
458
skega, M. Barres pa se celo vprašuje, ni li Mistral bolj «latinski:» od Virgila samega. Latinsko pleme hoče osvoboditi evropskega internacionalizma, v katerem se gubi njegova osebnost, zato napoveduje: d'un moundo nou Favenimen, novega sveta prihod.
Še bolj ko veličini in krasoti njegovih umotvorov se sme človek čuditi drznosti njegove delavnosti. Da bi zmagal njegov ideal, povzdig Provense, je bil Mistral izmenoma pesnik, govornik, jezikoslovec, a zlasti Provensalec. Neizmeren je pomen njegove vnete borbe za federacijo in regionalizem, ki sta danes eden izmed pogojev za francoski prerod. Oficijalna literatura se je krepila ob divnem vrelcu, ki ga je pričaral provensalski Orfej: Alf. Daudet, P. Arene, J. Alcard, Ch. Maurras itd. potekajo iz Mistrala. Oficijalna poezija se je ob njem vnovič navadila pažnje za skladno in jasno obliko, ker je jug vrinil severu svojo «umet-nostno higijeno». Otresla se je simbolistične meglenosti in tujih vplivov, srebajoč virgilsko kapljico iz Mireje, pesništvo se je meridijonaliziralo, kakor je Nietzsche želel, naj bi se pojužnila glasba.
Glavni vir: Anthologie du Felibrige Provenfal par Julian et Fontan, Pariš, Delagrave, 1920.
PRAVLJICA    O    RAJSKI    PTICI
DRAMA   -   MAKSO   ŠNUDERL
Osebe:
Breda, Ivanka, France, Tone.
Soba kot središče stanovanja, intimno domača, meščanska, a ne obložena, zanimiva po linijah, ki izhajajo iz velikega okna v ozadju.
I. 1.
(Mimo okna v ozadju gre senca.)
Ivanka (opazuje skozi okno). Boji se nečesa, kar bi rad. Mimo
gre, ko bi rad vstopil. Breda. Ali je spet kateri pred hišo? Ivanka. Vedno isti. Isti spet ko dopoldne. Rusko kučmo globoko
v čelo, hodi ko v snu. Breda. Naj hodi! Polna jih je karantena. Ivanka. Kaj nosi ?... Kaj pričakuje ? ... Breda. Kaj neki! Doma je. Živel bo dalje, kakor je nehal in z
njim vsi tako. Ujetništva je kraj in trpljenja.
459