AL. HREŠČAK: V bistrenje pojmov. i. Pod gornjim naslovom sem naslovil na tovariša Rakovščka prošnjo, naj da svojemu enostavnemu političnemu programu »Učitelj mora biti naroden!« idejno vsebino. Tovariš Rakovšček se je odzval tej prošnji, toda — in to moram konstatirati — ton, s katerim je spremil svoj program ne kaže, da bi bil to storil z veseljem. Nasprotno: zdi se, kot da bi bil mnenja, da zaslužim za svoje »predrzno« vprašanje zaiišnice. * Pa bodi temu tako ali tako: tovariš R. se je odzval, in od tega trenutka je tov. R. postranska stvar, a program je glavna reč. Pozitivno vem, da je s tem dejstvom zadeva rešena za mnogo tovarišev: svetu smo pokazali, da imamo program in — mirna Bosna. Zame pa, čigar element je — kakor so me prepričali — »podiranje«, pa je s tem dejstvom vprašanje šele začeto. Na vse tovariše, ki so dobre volje, obračam pa prošnjo, da naj bodo pri presojanju mojih vrstic toliko ljubeznivi in naj ne izprašujejo po moralnih kvalitetah kure ali celo petelina, kadar presojajo jajce (da govorim s Cankarjem.) Sedaj pa k »našemu« programu! Ta nam najprej pove, da pojde rešitev socialnega vprašanja preko nas (namreč preko učiteljev, slovenskih socialnih demokratov in preko eelokupnega slovenskega naroda). Brez vsega drugega, vzeraimo za sedaj to gorostasno trditev le v znanje in idimo d-dje! »Mi slovenski učitelji preieriramo rešitev narodnih in gospodarskih vprašanj!« »Naš« program pozna torej narodna in gospodarska vprašanja. Vzemimo, da je to pravilno! Katero politično devizo bi zahteval z logično konsekvenco tak program? Menda vendarle naslednjo: Slovenski učitelj bodi naroden in gospodarski.« To bi bila torej prva nedoslednost »našega« programa. Dovolim si pa nadalje to - le vprašanje: Ali tov. R. ne ve, »da so »narodna in gospodarska vprašanja le del socialnega vprašanja, katerega rešitev pa pojde — po njegovem zatrdilu — preko nas? Ker so torej »narodna in gospodarska« vprašanja le del socialnega vprašanja, kako pride do tega, da postavi v »naš program« zahtevo, pri kateri nimamo mi ničesar govoriti? Najenostavnejša logika bi zahtevala to-le konkluzijo: Ker pojde rešitev socialnega vprašanja preko nas, potem je vsak naš političen in tudi kulturen program le humbug. — V tak paradoksen sklep privede človeka nepoznanje najelementarnejših pojmov politike. Pa pojdimo dalje! »Mi hočemo«, pravi »naš« program, »da naš narod živi in da se njegova narodna individualnost utrdi!« Ta »mi hočemo, da naš narod živi,« mi je z ozirom na trditev, da mi ne bomo reševali socialnega vprašanja, naravnost uganka. Pa narodna individualnost?! Od česa pa je ta odvisna? Od fizične in psihične kvalitete. Fizična kvaliteta naroda je produkt njegovega izvora, prehrane, sploh vseh materialnih življenskih pogojev. Psihična kvaliteta? Ta pa je produkt vseh — narodno psiho ustvarjajočih — posameznih duševnih individualitet, ki dado zaradi medsebojnega vplivanja narodu njegov psihičen karakteristikon. Kratko povedano: narodna individualnost je produkt socialnega življenja. Socialno življenje pa tvori ravno substrat socialnega vprašanja. Opravičeno torej lahko vprašam: KaHo naj utrjujemo narodno individualnost, ki je produkt socialnih razmer, če pa pojde rešitev socialnega vprašanja preko nas? Toda pogumno dalje! »Ko bo naš narodni obstoj zasiguran, pridejo na vrsto * Tega iz članka tovariša Rakovščka pač ne moremo razvideti. Pisan je povsem mirno in stvarno. U r e d n. druga vprašanja, ki so v tesni zvezi z narodno blaginjo.« ZQpet nova zagonetka, pravzaprav več zagonetk skupaj. Kaj pa to tedaj, ko še ni zasiguran naš narodni obstoj? Ali do tistega časa ne pridejo na vrsto vprašanja narodne blaginje? Ampak, za božjo voljo! Kako hočeš ti skrivnostni program zasigurati narodni obstoj, če se ti pa čisto nič ne mudi z vprašanji narodne blaginje? Ali ne veš, da tvori ravno narodna blaginja garancijo narodnemu obstoju? Narodna blaginja ima pa za predpogoj zadovoljivo kulturno in gospodarsko stanje naroda. Kulturno in gospodarsko stanje naroda je zopet produkt socialnih razmer. Narodno blaginjo — civilizacijo — ustvarja le ona politika, ki poznava tendence socialnega razvoja in potrebe družbe. Vplivati torej na sigurnost narodnega obstoja, kakor nam veleva »naš« program, obenem pa se ne brigati za socialno vprašanje, je nonsens. Dalje! »Naš program nam narekujejo razmere, v katerih živimo!« Saj to so vendar socialne razmere. »Oprti sami nase, se moramo boriti na vseh frontah za narodne in gospodarske zahteve, ki njih rešitev omogoča nas narodni obstanek«. Zopet »narodne in gospodarske« zahteve. Ta sistematična koordinacija teh pojmov mi služi v dokaz, da ima »naš« program jako nejasne pojme o narodnosti. Njegov pojem »naroden« je absolutno preozek. Narodno vprašanje insolvira gospodarsko vprašanje. Pa glej kurioznost! Tudi v svojem pojmovanju ne ostaja »naš« program dosleden/ »Rešitev narodnih in gospodarskih zahtev omogoča naš narodni obstanek.« Kako to? Samo narodni obstanek? Zakaj pa ne tudi gospodarski obstanek? »Naroden« in »gospodarski« sta »našemu« programu enakovredna pojma. Kako more biti vsota dveh enakovrednih sumandov zopet le en sumand? Eden in eden je vendar dva in ne eden. Cloveku se zdi nemogoče, da je mogoč pogrešek pri tako primitivni računski operaciji in želi rajši verjeti, da se je povspel »naš« program do pravilnejšega pojmovanja ravno v tem slučaju. Toda boljše je sovražnik »dobrega;« ta sovražnost pa je vzrok neskončni zmedenosti tega programa. Pa še nekaj! Trditev, »ko bo naš narodni obstoj« zasiguran, pridejo na vrsto druga vprašanja« in pa tri vrste nižje druga trditev, »boriti se moramo na vseh frontah za narodne in gospodarske zahteve, ki njih rešitev omogoča naš narodni obstanek,« obsegata to-le priznanje: rešitev narodnih in gospodarskih zahtev je predpogoj našemu narodnemu obstanku; potem šele pridejo na vrsto druga vprašanja. Prosim, katera? Naštej mi jih, ti »naš« program, in nihče ti ne bo mogel odrekati genialnosti. Vzemimo slučaj, da je danes naš narodni obstoj zasiguran. Ali bi sedaj lahko izpustili iz programa »narodne in gospodarske zahteve«? V smislu »našega« programa že, ker te točke so programatične le toliko časa, dokler ni zasiguran naš narodni obstoj. Potemtakem nitnajo n. pr. Angleži, Nemci, Francozi in sploh vsi zasigurani narodi (mislim, da razumem prav, če naštevam te narode v smislu »našega« programa kot zasigurane) v svojem programu »narodnih in gospodarskih« zahtev. Kdo se bo upal to trditi? O da! »Naš« program trdi to v svoji neprekosljivi logiki. Rekel sem prej: vzemimo slučaj, da je danes naš narodni obstoj zasiguran etc. Ali je pa mogoče, da bo naš narodni obstoj kdaj zasiguran? Ne — ne! Tudi ta premisa iz »našega« programa je povsem napačna. Naš narodni obstoj ne bo nikdar zasiguran. Vem, da se bo zdela ta trditev marsikomu paradoksna, toda niti črkice ne morem izpustiti od nje. Sociološkj aksiom je, da je posledica skupnega bivanja različnih družabnih tvordb neizogiben socialni boj. Ta boj neha za premagano socialno skupino v tistem trenutku, ko je popolnoma uničena. Zmagovalna skupina ostane pa še dalje y stiku s sosednimi skupinami, zato se socialni boj začenja za njo še z večjo srditostjo. Zgodovina nam kaže narode — revne in mogočne, barbarske in kulturne, toda kaže nam jih v vednetn socialnem boju. V vsej vesoljni zgodovini ne vem za trenutek, v katerem bi stala kaka socialna tvorba izven boja. Grandiozen rimski imperij ni imel od svojih skromnih početkov pa do razpada niti enega veka, ki bi se mogel nasloviti: »doba zasiguranega obstoja«. Življenje narodov (kakor posameznika) je boj, in dokler traja boj, ne more biti govora o sigurnosti. Iz te sociološke ekskurzije izhaja z logično doslednostjo, da tudi obstanek slovenskega naroda ne bo nikdar zasiguran. Če je pa temu tako, potem tudi ne pridejo na vrsto nikdar »druga« vprašanja. Ne ne! Saj so tudi samo fiksija »našega« programa. Do tu bi jaz imenoval »našega« programa prvi ali splošni del. Pričujoča analiza me opravičuje do naslednjih trditev: 1. »Naš« program ne pozna vsebine socialnega vprašanja. 2. Pojetn »naroden« mu je preozek, zato 3. spravlja pojma »naroden« in »gospodarski« v koordinacijo. 4. Ne glede na to, da so skoraj vse premise napačne, je tufli konkluzija satna kot formalen postopek nelogična. Program pa, ki šepa na tolikih materialnih in formalnih napakah, ne more biti program, ampak le absurdnost.