SVOBODNA SLOVENIJA AÑO^ XXXIII (27). Štev. (No.) 50 ESLOVENTA LIBRE BUENOS AIRES 12. decembra 1974 SLOVENŠČINA ZAPOSTAVLJENA NA KOROŠKEM IN PRIMORSKEM NEENAKOPRAVNOST V BOLNIŠNICAH IN SKUPŠČINAH La declaración de Ayacucho El pasado lunes 9 del corriente, ocho naciones latinoamericanas firmaron una declaración de fe integracionista y pacifista e invitaron a todos los presidentes de América latina a reunirse para buscar fórmulas comunes de solución a los problemas de la región. La declaración, coincidente con el sesquicentenario de la batalla de Ayacu-cho, que terminó con la dominación española, fue suscripta por los presidente? de Perú, Bolivia y Venezuela, el jefe del gobierno de Panamá, y los representantes de Argentina, Chile, Colombia y Ecuador. El documento señala que en Ayacucho “nuestros pueblos alcanzaron su independencia política, pero su incorporación a la economía mundial suscitó posteriormente distintas formas de dependencia, los cuales explican los obstáculos a nuestro desarrollo económico, social y cultural.“ También señala la declaración que “es urgente completar la tarea emancipadora, promoviendo la construcción del destino propio en el campo socio-económico, lo que requiere modelos de desarrollo que aseguren a nuestros pueblos una justa participación en la vida económica y cultural y faciliten la plena realización del hombre americano”. Čas „po Titu“ ZA KISSINGERJEM V BEOGRAD BREŽNJEV Kriza tiska Ko je pred tedni večina buenosai-reških dnevnikov drastično zvišala cene svojim izdajam, to ni povzročilo med bralci večjega presenečenja. O krizi, ki stalno ogroža založbeno dejavnost je namreč vedno govora tudi v uradnih krogih, in je javnost o tem dobro poučena. Niti preplah ni bil velik, spričo količine poviška, ki je to pot. dosegel kar 50 odstotkov, kljub da je slično zvišanje bilo izvedeno že v prvih mesecih letošnjega leta. Zvišanju cen buenosaireških dnevnikov so takoj sledili dnevniki in tedniki v notranjosti države. In zopet je bil razlog isti, kot so ga navajali izdajatelji v glavnem mestu: zvišanje stroškov, med katerimi je na prvem mestu cena papirja. Treba je namreč upoštevati, da se praktično ves časopisni papir, ki se uporablja v državi, uvaža in da se uvoz plačuje v protivrednosti dolarja. Poleg tega, da sorazmerje dolarja škoduje domači industriji, pa je v preteklem letu tona časopisnega papirja poskočila od 3.200 dolarjev v začetka leta, na sedanjih 5.500 dolarjev. Kriza tiska, ki ni izključno argentinski problem, se krepko opaža tudi drugod po svetu in postaja pereče vprašanje sodobne družbe. Tej krizi niso zapadle le manj razvite države, marveč je zasegla tudi npr. razne evropske države, celo take, ki so nekoč bile pravi časopisni imperiji. Poročila, ki prihajajo od tam vedo povedati, da je imela samo turinska „Stampa“ lani 1.700.000 dolarjev zgube; v Genovi so likvidirali stoletni „Cittadino“, medtem ko se najmočnejši italijanski dnevnik „II Corriere della Sera“ nahaja v hudih finančnih težavah. Drug tak primer je Francija, kjer so letos med februarjem in septembrom prenehali izhajati dnevniki „Pariš Jour“, gaullistični „La Nation“ in neodvisni „Combat“. Na švedskem, ki si je štela v čast, da se tiska 550 dnevnikov na vsakih tisoč prebivalcev, je vlada letos razdelila med posamezne časopisne založbe 50 milijonov dolarjev, da jim pomaga iz finančnih težav. Prad dvajset leti je na Švedskem izhajalo 177 dnevnikov, trenutno jih izhaja le še 108. Podoben položaj je zadel tudi Anglijo, najstarejši časopisni imperij. Tu oblasti računajo, da bo zaradi rastočih cen časopisnega papirja skupna pasiva angleških časopisov letos znašala prvič V zgodovini 40 milijonov šterlingov. če pričujoča kriza tako pretresa modne temelje svetovnega tiska, si lahko mislimo, kako šele pri tem trpi omejeni tisk manjšin skupin, kot je npr. slovensko , zamejstvo in svobodna slovenska emigracija. Tudi na tem področju smo zaznali težke udarce krize. „Ameriška domovina“ v Clevelandu, najstarejši in edini svobodni slovenski dnevnik, je zaradi povišanih stroškov morala ukiniti svoje izhajanje še en dan v tednu, tako da sedaj izhaja le štirikrat tedensko. Zamejsko časopisje, kot npr. „Katoliški glas“ iz Gorice, je moralo ponovno zvišati cene svojim nakladam, in dramatično pozvati bralce, naj ga podpirajo po svojih močeh. „Naša luč“, mesečna revija za slovenske izseljence v Evropi, ugotavlja v letošnji decemberski številki, da se je letos samo papir podražil 70 odstotkov, tiskarski stroški pa v novembru 14 odstotkov, in zaključi svoja ugotavljanja s pozivom bralcem v upanju, „da nam boste kljub temu tudi v bodoče ostali zvesti.“ V slični, če ne še hujši meri, pa je prizadeto tudi naše slovensko časopisje v Argentini. Celoten ustroj dela slom na idealizmu, le zato še lahko izhaja, obvešča, in širi svobodno slovensko misel med nami, po svetu, pa tudi po možnosti v domovini. Stroški rastejo z grozovito naglico tudi za nas, in m. nimamo skritih mecenov, ne interesnih skupin, ki bi nas financirale, niti vlade, ki bi nam dajala podporo, kot to de- Zamejski bratje, ki žive na Koroškem in Primorskem, so pred kratkim dobili nove dokaze, kako da lepe obljube in blesteče besede v praksi nič ne veljajo, kadar se gre za uporabo materinega jezika. Dva primera, vsak po svoje dovolj zgovorna, kako se morajo zamejci boriti za svoje pravice, in kako sami so v tem boju. Kako v Avstriji? Prvi primer se je dogodil v deželni bolnišnici v Celovcu. Primer, ki je iz dveh razlogov posebno nizkoten in obsojanja vreden: prvič, ker se je zgodil na majhnem otroku, in drugič, ker ga je zapostavljala oseba, ki je po poklicni nalogi obvezana, da bi morala negovati bolnega otroka. Na otroškem oddelku celovške bolnišnice se zdravi Martina Habernik, niti tri leta stara. Njen oče, dipl. trg: Jože Habernik, je po sprejemu svoje hčerke v bolnišnici opozoril zdravnika, da je Martinin materin jezik slovenski. „To pri nas ni problem,“ mu je zagotovil zdravnik di\ Kubelka ter dejal, da dela na otroškem oddelku tudi nekaj bolniških sester, ki znajo slovensko. Dipl. trg. Habernik je pomirjen odšel. Nekaj dni zatem pa je svojo hčerko obiskala mati Erna Habernik. Majhna Martina se je prijokala mami naproti. Odgovorna bolniška sestra — ime ie uredništvu znano — pa je očitala otrokovi materi v neprijaznem tonu: „Mit dem Kind kann man ja überhaupt nicht reden. Reden Hie zu Hause windisch mit dem Kind?“ (Z otrokom sploh ni mogoče govoriti. Ali govorite doma z otrokom vindiš?) Potem ko je Erna Habernik dejala, da doma govore slovensko, je odgovorila sestra: „Also doch windisch!“ (Torej vendar le vindiš!) Nato pa je še pripomnila: „Das muss man eich schon früher überlegen, welche Sprache man das Kind lernen lässt, damit es im Krankenhaus keine Schwierigkeiten hat.“ (To je treba že prej premisliti, katere jezike se bo otrok učil, da nima potem v bolnišnici nobenih težav.) lajo vlade številnih držav. Vsa naša zaslomba so naši naročniki, in od njih smo odvisni za naše redno izhajanje, sploh za naš obstoj. Ko je buenosaireški nemški dnevnik „Argentinisches Tageblatt“ pred kratkim krepko povišal svojo ceno, je v razlago zapisal približno takole: „Mi se ne moremo kosati z velikimi dnevniki, niti ne moremo objavljati dragih oglasov, ki bi nas financirali. Smo glasiio majhne inmigrantske skupine, in če nas naši bralci še hočejo brati, če hočejo ngj še izhajamo, naj nas podprejo, naj žrtvujejo ceno, ki smo jo prisiljeni staviti.“ Enako bi danes lahko zapisali mi: če bralci hočejo, da naš list še naprej redno1 izhaja, da ga prejemajo teden za tednom in z njim sliko in pojmovanje celotnega emigrantskega življenja, tedaj naj bodo pripravljeni žrtvovati naročnino, ki jo bomo prisiljeni postaviti. Naj bodo pri tem prepričani, da ho najnižja, ki jo bodo okoliščine dovoljevale. Svobodna Slovenija je glasilo svobodne protikomunistične emigracije. Glasilo nje idejne in politične usmerjenosti. Je pa tudi kronika, mnogokrat e lina kronika našega emigrantskega življenja in delovanja naših organizacij in ustanov, če premislimo te okoliščine, bomo kaj lahko spoznali njeno vrednost. Ali bomo spričo tega kot tisti, ki poznajo ceno vsake stvari, nočejo pa priznati njene vrednosti? Jasno smo nakazali stanje v katerem se nahajamo. Spričo navedenih dejstev je odgovor v rokah naše emigracije, vseh naših ljudi. Po tem odgovoru, kakršen koli bo, nas bo sodila zgodovina. Za tem je Martinina mama hotela podpisati revers, da bi dobila otroka takoj iz bolnišnice, ker ni mogla zagovarjati, da otrok trpi, namesto da bi se zdravil. In to samo zaradi tega, ker je otrokov materin jezik slovenski. Ne zaman je torej zapisano tudi v programu Koroške enotne liste v poglavju „socialna skrb in zdravstvo“: „Razširitev ali pomnožitev socialnih in zdravstvenih ustanov sama še ne more zagotoviti zaželenega uspeha, dokler na dvojezičnem ozemlju, kjer pač živita dve narodnostni skupnosti, socialne u-stanove ne upoštevajo socialnega okolja in socialnega izvora človeka.“ Tako pa v Italiji Zgodilo se je predzadnji teden v novembra. Na skupščini občinskih in pokrajinskih svetovalcev tržaške pokrajine, ki je bila v dvorani tržaškega mestnega sveta, je spregovoril tudi predstavnik Slovenske skupnosti in sicer odbornik nabrežinske občine A. Terčon tudi v slovenskem jeziku, in naletel v italijanskih nacionalističnih krogih na ostro razburjenje in nedemokratično zadržanje. Pustimo, da so se iz dvorane takoj pobrali misovci, kar ni nekaj novega, a da so se za njimi demonstrativno odpravili tudi nekateri demokristjani in socialdemokrati, to je pa nekaj, kar terja opravičilo njih političnih vodstev. Kaj pomaga, da se politični tajniki teh strank lovijo v raznih lepih besedah do Slovencev v Italiji; kaj pomaga, da daje v deželnem svetu predsednik Co-melli lepe izjave o slovenski narodni skupnosti; kaj pomaga, da prireja tržaška pokrajina velike mednarodne konference o manjšinah, če pa se ob prvi priložnosti, ko zaslišijo v sejni dvorani tržaškega mestnega sveta slovensko besedo, člani in izvoljeni predstavniki teh strank demonstrativno umaknejo, ker jih slovenska beseda preveč boli. Logično bi bilo, da bi sedaj vodstva tiste svetovalce, ki so iz protesta do slovenske besede zapustili sejo, opomnila in disciplinsko kaznovala. Samo po tem bomo sodili njihovo res dobro voljo do novih odnosov s slovensko skupnostjo v deželi. Kaj bi bilo, če bi Slovenci zapustili npr. devinsko-nabrežinski občinski svet ali dolinski občinski svet, ko bi besedo povzel italijanski kolega? Take stvari je treba seveda preprečiti v interesu mirnega sožitja med tu živečima narodoma, vendar morajo biti politična vodstva toliko bolj odločna in jasna v teh vprašanjih. Zanimivo je, da je o Terčonovem nastopu v dvorani tržaškega občinskega sveta pisala naslednji teden (28. nov.) tudi znana tedenska revija „Panorama“. Potem ko ugotavlja, da imamo Slovenci okrog 70 svetovalcev na 1800 v tržaški pokrajini in štiri župane od šestih, piše revija, da „so se Slovenci odločili zmagati v boju za priznanje uporabe materinega jezika v občinskih svetih tržaške pokrajine.“ Ob takem pisanju zagotavlja goriški „Katoliški glas“: „Ne vemo, če bomo zmagali, vemo pa, da se bomo borili z vsemi svojimi demokratičnimi sredstvi, da bi naš jezik bil povsod priznan in enakopraven. Ta naša bitka pa ni od danes, ampak od leta 1945 dalje in od podpisa londonske spomenice posebej, saj so se s to pogodbo kar štiri države (Italija, Jugoslavija, ZDA in Anglija) obvezale ščititi naše narodne pravice, predvsem pravico uporabe slovenskega jezika v javnosti m raznih javnopravnih organih. Dokler ne bomo imeli te pravice, seveda ne bomo odnehali, posebej pa ne bodo odnehali naši izvoljeni predstavniki na slovenski listi v Trstu in v Gorici, to tudi zaradi jasnih določil republiške ustave.“ Za mesec dni po Kissingerjevem o-bisku v Beograd se je napovedal na obisk v Beograd tudi šef sovjetske partije Brežnjev. Opazovalci ugotavljajo, da prihaja v Beograd v trenutek, ko odnosi med ZSSR in komunistično Jugoslavijo niso najboljši. Ob nedavnem odkritju vzporedne komunistične partije v Jugoslaviji v uradnih jugoslovanskih poročilih niso štedili z navedbami vmešavanja v jugoslovanske notranje zadeve iz Moskve'. Kljub temu pa je kazno, da Brežnjev ne prihaja v Beograd, da bi te odnose poslabšal, pač pa ravno nasprotno: hoče popraviti, kar je moskovska partija pokvarila s svojo neokretnostjo ob botrovanju vzporedni partiji v Jugoslaviji. V zadnjih mesecih je Moskva strahovala Titovo Jugoslavijo in dramatizirala njeno notranjo krizo. Komplot proti Titu, ki so ga bili odkrili v črni gori je bil ena zadnjih potez sovjetske strategije. Pred tem je sovjetska vojska skupaj z vojskami članic Varšavskega pakta imela vojaške manevre vzdolž madžarsko-jugoslovanske meje. Še pred tem pa je kakor slučajno bil odkrit sovjetski načrt Polarka o vdora sovjetske vojske v Jugoslavijo skozi Avstrijo. Zahodni strokovnjaki so ob vojaških manevrih varšavskih sil ugotavljati, da Moskvi ni šlo toliko za napadalne vaje, temveč za pospeševanje notranjih jugoslovanskih polemik o neposredni bodočnosti „po Titu“. Moskvi gre predvsem za podpiranje frakcionaštva v Jugoslaviji, da bi dobila povod „po Titu“ za svoj vdor v državo, da „bi vzpostavila red.“ Tudi če država razpade, bi obstoječe republike itak vključila v svoj komunistični blok, bodisi posamič ali vse skupaj kot Jugoslavijo. Moskvi gre predvsem za prostor ob Jadranu. V številki z dne 28. novembra našega lista smo poročali o težavah Slovencev na Koroškem, kako si prizadevajo, da bi dosegli izpolnjevanje člena 7. drž. nogodbe.Tudi smo poročali, da je kancler Kreiski končno le klonil in pristal na nekako štetje Slovencev, katero naj bi pokazalo, v koliko so njihove zahteve upravičene. Omenili smo tudi bombastično protestno noto, ki jo je jugoslovanska vlada 30. oktobra izročila avstrijskemu poslaniku v Beograd. Z ozirom na dosedanje stališče komunistov do slovenskega narodnega vprašanja na Koroškem, je bila protestna nota presenetljiva po svoji dolžini in ostrem napadu tudi na Avstrijo samo. Že tedaj smo omenili, da je vsakdo dobil na prvi pogled vtis, da je protestna nota predvsem propagandnega značaja za Jugoslavijo in režim. To se je sedaj tudi izkazalo kot resnično. Res je, da je jugoslovanska protestna nota v prvem trenutku avstrijsko po mnenju zahodnih strokovnjakov negotov, tako za Moskvo kakor za Zahod. Ugotavljajo, da je diktator Tito izgubil še tisti stik s prebivalstvom, kolikor ga je še imel in da ne on ne njegova okolica ne ocenjujeta pravilno sil, ki nastajajo v državi. Njegovo odločitev poveriti partijo in državo za čas „po Titu“ partijskim reakcionarjem, ki so vsi že priletni in brez bodočnosti, kakor npr. Srbu Stamboliču, Slovencu Kardelju in Hrvatu Bakariču, smatrajo za najbolj neposrečeno, kar jih je bil storil v svojem življenju. Prav tako mu doma očitajo, da je kriv nad 20% letne inflacije. Lansko leto so zabeležili 6% zmanjšanje dejanskega dohodka, 40% zvišanje uvoza in deficit v trgovinski bilanci, ki se je zvišal od 990 milijonov na 1654 dolarjev. Jugoslavija danes uvaža že dvakrat več kakor izvaža, računajoč na dohodek izseljenskih delavcev, ki so npr. lansko leto poslali iz tujine domov 15JO milijonov dolarjev, se pravi 43% več kakor predlanskim ter na turistični dohodek, ki, je- lansko leto znašal 630 milijonov dolarjev, 30% več kakor leta 1972. Letošnje leto je bilo v obeb ozirih manj cvetoče, prihodnje leto 1975 pa bo za Jugoslavijo porazno, zlasti še, če bo svetovna gospodarska kriza prisilila zahodnoevropske države, da bodo poslale domov poldrag milijon jugoslovanskih zdomskih delavcev. V takih razmerah in okoliščinah je Titova partija objavila nedavno odkrit-;e ustanovitve vzporedne partije v državi. Tako doma kakor v inozemstvu so pričakovali najstrožje kazni za zarotnike, pa so bile razmeroma nizke, ker ie Moskva sporočila Beogradu, da „noče visokih kazni.“ Brežnjev prihaja v Beograd mesec dni po Kissingerju. Ugotavljajo, da imata oba obiska isto ozadje: tako Moskva kakor Washington razmišljata in kujeta načrte za čas „po Titu.“ vlado presenetila in celo prestrašila. Avstrijska vlada si ni mogla predstavljati, da bi Jugoslavija poslala tak protest, ne da bi imela pri tem oporo „socialističnih“ vzhodnih držav. Avstrijski diplomati so začeli najprej poizvedovati pri Sovjetih. Pa so si oddahnili, ko so ugotovili, da Sovjetske zveze, ki je sopodpisnica državne pogodbe, jugoslovanska nota prav nič ne briga. Ne le, da ii niso dali nikake opore, ampak so pokazali popolno nezanimanje za slovensko vprašanje na Koroškem. Prav isto so ugotovili avstrijski diplomati pri češkoslovaški, Romuniji in Madžarski. S tem je jugoslovanska protestna nota že izgubila veliko na svoji teži. Učinek je bil ravno nasproten. Avstrijska vlada je postala še bolj zakrknjena in je jugoslovanska protestna nota več škodovala kakor koristila. To poudarjajo tudi razni opazovalci v zapadni Evropi in Frankfurter Zeitung z dne 5. decembra (Nad. na 2. str.) Razvoj v komunistični Jugoslaviji je Posledice neiskrenega protesta Dokumenti za zgodovino Mednarodni teden „Kajti drevo, katero rodi slab sad, ni dobro, in drevo, katero rodi dober sad, ni slabo. Vsako drevo se namreč spozna po sadu.“ V zadnji Številki smo objavili nekaj pisem iz arhiva pok. dr. Kreka. ¡Danes nadaljujemo z objavo dokumentov iz tega arhiva, kot prispevek za zgodovini)' tiste dobe. V kako težkem položaju je bil dr. Miha Krek od jeseni 1944 do konec, vojske 1945 in kako je. osebno ocenjeval položaj ter zavzel svoje stališče, je točno razvidno iz njegovega lastnega opisa, datiran 25. oktobra 1944: Politično sem ves ta ras držal tole linijo: Proti partizanom — Oni so trenutno največje interno zlo. Proti velečetništvu, ki uničuje državo. Razpoloženje je tu v italjjanski-jugoslova.nski koloniji (op. v Rimu) tako, da so za Jugoslavijo samo Slovenci. Hrvati so vsi za., ohranitev nezavisne države Hrvatske in zato za Tita. Duhovniki z Mandičem, na čelu pravijo: Srbi bi nas Hrvate fizično poklali, če bi ne bilo Tita. Tito je nevarnost za krsiphske vrednosti, a ohranil bo življenje hrvatskega naroda. Primum vivere! Ko bodo Hrvati, imeli zasigurano življenje, bodo že mogli, nadaljevati borbo svoje katoliške tradicije: Srbi so vsak dan bolj ponižani in razžaljeni. Pravijo: Hrvati so izdali državo, Hrvati so nas s pomočjo Nem,cev pobijali, Hrvati nas hočejo sedaj s pomočit) zaveznikov zasužniti v komunizem, ki ga oni vodijo. Zmodri jih nobena reč ne in danes še prav tako na, vsa usta grozč Hrvatom kot v Londonu takrat, ko je bil Mihajlovic svetovni junak. Sedaj smo politično na tleh. Zgodilo se je, kar nihče ni pričakoval, Angleži so prepustili Rusom dejansko vso Poljsko, češkoslovaško, Ogrsko, Romunijo, Bolgarijo in Jugoslavijo. Rešili so svoj vpliv v Grčiji in Albaniji. Glede Jugoslavije so imeli tole politiko: Tita so hoteli kolikor mogoče angle-žirati. Uspelo jim je samo to, da je postal toliko bolj domišljav, da je tudi on zahteval, da se Jugoslavija osvobodi sama, naj zavezniki ne pošiljajo tja svojih vojakov. S tem, so Angleži dosegli pomoč proti prodiranju rdeče armade, ki bi preko Jugoslavije lahko šla na, Jadransko morje. Sedaj, ko imajo Ruse v Jugoslaviji, bodo sicer težko še kaj svojega vpliva rešili, a trudijo se še. Tito jih seveda vse manj ubogo,, se na svojo roko dogovarja z Rusi, je izgnal angleške oficirje iz raznih krajev države in odkrito nastopa kot, ruski za,veznik, tam,, kjer Angležem, ni všeč. Ali šubnšičeva, vlada je, dosegla, da jugoslovanski slučaj na, zunaj ni več sporen: vsd je svora.zum.no, vse je za Tita, kralj, vlada. vse. Nihče ni legitimiran. d.a, hi nastopal proti Titu, najmanj pa Angleži, ki so ga tako svečano proklamiraU za svojega zaveznika. Kaj bo? Hrvatska je, še Paveličeva in Titov''. Hrvati mislijo tako: Hrvati brez Tita bi po tej vojni strahovito trpeli; Srbi bi jih generalno klali, zavezniki mučili in zatirali. Tito je dvignil Hrvate, do vodilne vloge med Jugoslovani, med zavezniki, Titov program, bo rešil hrvatsko moč in vpliv. Ko bomo rešeti’, se bomo že znali braniti in rešiti pred političnimi škodljivostmi komunizma Mi Slovenci smo že v rokah Nemcev. Nemci morajo braniti do konca južno železnico, dokler branijo italijansko fronto. Tako Slovenija ne doživlja vseh teh sprememb, ki se gode v inozemstvu o Jugoslaviji in kar se godi po drugih delih, drža,ve. Kuharjev m, Snojev prehod k partizanom je zato praktično preura.njen in je, kolikor doslej vem,o, ostat, brez u.čjnka. Le Nemci so poostrili kontrolo no.d Dom.obranci, zaprli, vse dohode v Ljubi,ja,no in pridno zapirajo naše ljudi. Sicer nima,m direktnih, poročil iz Slovenije, a, sodim, da Snoj ni mogel opraviti kaj prida, ker je njegov govor preko Svobodne Jugoslavije bil zelo klavern. Kako rešiti Slovence? Ni nobenega drugega sredstva kot dalje prepričevati Amerikance in Angleže, da je treba, da okupirajo vsaj Slovenijo in da jo oni sami začasno upravljajo. Argumenti: Angleži in Amerikand bodo itak zasedli Italijo in. Avstrijo ter s tem dele slovenskega ozemlja. Naj zasedejo celo. Narod tam to želi. Če hočejo upravljati Avstrijo, morajo •imeti zvezo Dunaj — Trst, Celovec —- Trst, Beljak —• Trst, v svojih rokah. Vsa Slovenija, ki je vklenjena med Avstrijo in Italijo, mora biti v eni skupni upravi iz tehnično prometnih razlogov, ii vojaških, razlogov, brez ozira na, bivše državne meje in brez ozira na politične dogovore in kasnejše definitivne meje. To 'je sedaj naše delo. S kartami in sestanki to željo propagiramo, če si že dobil prepise naših predstavk Vatikanu, Spellmanu, kanadskemu kardinalu, Murvhy-ju, boš videl, da se povsodi ponavlja ta želja in misel. Morda se bo to sedaj bolj 'prijelo, ko so Rusi zasedli vzhodni — severni, del, države in je razlog več, da Anglo-8¡€ LJUBLJANA — Vsakokrat ob začetku šolskega leta po časopisih hudo tarnajo o pomanjkanju učiteljev. Tudi letos ni izjema ali pa je morda celo hujše kot druga leta. Ugotovili so, da je ob začetku letošnjega leta bilo zasedenih 780 učiteljskih mest. Pravijo pa, da pravzaprav manjka kar 1500 učiteljev. Razlika se pač zmanjša z dodatno zaposlitvijo. nekaterih učiteljev. Ponekod so morali začeti pouk z dvotedensko ali celo enomesečno zamudo, ker so med tem časom še mrzlično iskali učnih moči. Začasno pa so ukinili šole Zazid in Štajk na Primorskem, Martinj-vrh v škofjeloški občini; učenci 4. razreda iz Divače so bili prešolani v Železnike, učenci posebne šole Tržič v Kranj, v ljubljanski okolici pa so ukinili podružnične šole v Dvorski vasi, Mozolju, Babnem polju, Iga vas in Podliki, Velikih Poljanah, na Ilovi gori in v Hotederščici. Prav tako je bil opuščen oddelek posebne osnovne šole v Apačah in podružnična šola v Vrhpolje v ajdovski občini. Ponekod so šole ukinjene že več let. Poseben primer so šole ob meji. Tako v Podpeči ni pouka že od šolskega leta 1971/72... LJUBLJANA — V spodnjih prostorih Moderne galerije so 8. decembra zaprli razstavo članov Društva slovenskih slikarjev, grafikov in kiparjev. Svoja dela je razstavljalo točno 100 umetnikov, vsak član je razstavil dve deli, vseh članov pa ima društvo 262. ŠEMPETER PRI GORICI — Industrija avtoelektričnih izdelkov Iskra je v tem kraju zgradila tovarno malih zaganjalnikov. Za to so porabili 120 milijonov dinarjev; tovarno bo v polni produkciji izdelala 600.000 zaganjalnikov letno, delavcev pa bo zaposljenih okrog 400. LJUBLJANA — Zavod za statistiko Slovenije je v začetku novembra objavil, da so se cene ustalile meseca oktobra — od septemberskih so poskočile le za 3 odstotke. V primerjavi s cenami lanskega oktobra pa je seveda precej drugače: cene na drobno so se zvečale za 34,4 odstotka. Še večji je skok prodajnih cen proizvajalčevih industrijskih izdelkov. Te so višje kar za 46 odstotkov. Najbolj so se podražili v primerjavi z ve in vsi so zapeli argentinsko in slovensko narodno himno. Ravnatelj tečaja prof. Pavle Rant je nagovoril dijake s pozdravnimi besedami in se poslovil od abiturientov. Nato so ravnatelj in razredniki vsakega letnika razdelili nagrade najboljšim dijakom, ki so letos bili: 1. let. a. — Alenka Smole; 1. let. b. — Olga Lenarčič; 2. let. — Andreja Kelc; 3. let. — Marija Kristina Breznikar; 4. let. — Marija Makovec. Prvi dve sta dobili v nagrado Zbornik 1971/72, naslednja Kremžarjeve Sive dneve in iz 3. in 4. letnika Vauh-nikove Spomine. Ob ploskanju so nato nagrajenci iz zadnjih treh letnikov prejeli v varstvo zastave za prihodnje leto. Zatem se je ravnatelj Rant zahvalil dolgoletni tajnici tečaja ge. Naci Os-terčevi za njeno važno delo, ki ga letos odlaga. Tudi dijaki so ji v zahvalo izročili velik šopek rož. Nato je sledila razdelitev diplom a-biturientom, tako iz Slovenske hiše kot iz Lanusa. Vsakega posebej so zbrani v dvorani nagradili s ploskanjem. Letošnji abiturienti so: Iz Slovenske hiše: Helena Fink, Ani Groznik, Jaka Kocmur, Anči Kočar, Jože Korošec, Marija Krajnik, Helena Loboda, Marta Malovrh, Toni Marin, Ani Marinčič, Marko Mele, Irena Potočar, Oskar Pregelj, Pavla Tomaževič, Irena Urbančič, Metka Vasle in Darinka Zorec. Iz Slovenske vasi v Lanusu: Vera Adamič, Jakob Barle, Janko Glinšek, Anton ' Jemec;, Anči Koprivnikar, Janez Muhič, Ani Sušnik in Fredi Žitnik. V imenu petošolcev se je zahvalila vsem profesorjem za njih delo abiturient-ka Irena Urbančič, nato pa je tudi izročila profesorskemu zboru v zahvalo lepo bronasto ploščo z napisom: Petošolci 1974 svojim profesorjem v spomin. Potem so abiturienti razdelili vsem profesorjem nagelje in svoj letošnji almanah. Ta ima naslov: Mi gremo naprej in je dokaz sposobnosti študentov. Letos pod vodstvom profesorja slovenščine Stanka Jerebiča obravnava glavne točke iz slo- lanskim oktobrom usnjeni in gumijasti izdelki —• za 74,2%, umetna gnojila in škropiva za 74,1%, gradbeni material za 61,2%, najmanj pa so se zvišale cene aparatov za gospodinjstvo, samo 29,7% in komunalne storitve za 14,6%. LJUBLJANA — V prostorih ljubljanske blagovnice Metalke razstavlja kipar samorastnik Aleksander Kovač, operni pevec v mariborski Operi. Kovačeve plastike so vse kovinaste, ta dela je sedanji operni pevec zvaril v mariborski tovarni ,,Kovinar“, kjer je pred pevsko kariero v mariborski Operi delal v tej tovrani kot varilec. LJUBLJANA — Ljubljanska tržna inšpekcija je v Ljubljani prepovedala prodajo Iskrinih vrtalnih, brusilnih in pnevmatičnih ročnih strojev. Kot razlog za prepoved je tržna inšpekcija navedia dejstvo, da Iskrini servisi niso imeli za te stroje nadomestnih delov. Po preteka pol leta je Iskra le kupila nadomestne dele in sedaj pričakujejo, da bodo prepoved prodaje ukinili. Toda zanimiva je druga plat: Po vsej ostali Sloveniji in drugod po Jugoslaviji prepovedi ni bilo. Iskra je te ročne stroje mogla nemoteno prodajati, čeprav ni bilo nadomestnih delov. . . LJUBLJANA — Ljubljansko letališče na Brniku bodo preuredili, da bo varnejše. Pregled dvomesečnega dela letališča v juliju in avgustu, — ko so popravljali zagrebško — in je letališče na Brniku služilo letalom mednarodnih linij, je pokazal, da je steza za 300 metrov prekratka, da šestdeset ton osnega pritiska, kolikor je sedaj nosilnost steze, ne zadošča in da svetlobne oznake za pristajanje ne ustrezajo več. Podaljšanje steze za tristo metrov bo omogočilo varno pristajanje vseh letal, ki so sedaj v rabi in tudi tistih, ki jih sedaj še preiskušajo. Letališče tare tudi osvetlitev pristajalne steze. Dosedanji razpored oznak je star že enajst let in ie bil primeren za letala, ki so pristajala s hitrostjo 130 do 160 km na uro, danes pa pristajajo s hitrostjo 230 km na uro. Za vsa potrebna dela bo treba precej denarja: za stezo je denar že pripravljen, 13.000.000 dinarjev, za novo osvetlitev pa bo treba še najti kakih 8 milijonov dinarjev. venske zgodovine. Več o njem bomo pisali drugič. S tem se je svečani del proslave končal, zato so med ploskanjem odšli iz dvorane zastavonoše z zastavami za konec pa so študentje še izročili v šaljivem prizoru „ključ od vrat učenosti“ svojim naslednikom, ravnatelj Pavle Rant pa je dal še nekaj napotkov študentom za delo med počitnicami. Odbor staršev je vse povabil še na majhen prigrizek s katerim se- je v veseli družbi končala ta zaključna slovesnost. Zaključek v Slovenski vasi v Lanusu V Lanusu so imeli zaključek leta že 14. novembra s prijetno prireditvijo. Letos je bilo vpisanih na začetku leta 51 dijakov, od katerih je vzrtaja-Io do konca 48. Obisk je bil reden in leto je poteklo brez posebnih problemov, uspeh je bil v višjih razredih celo nadpovprečen. Vsa spričevala so razredniki razdelili med sklepno prireditvijo, najboljši pa so dobili še posebne nagrade. Ti so letos: 1. letnik — Kristina Zajc; 2. letnik — Branko Jan; 3. letnik — Anton Kokalj — 4. letnik ■— Janja Šušteršič. Male nagrade so dobili tudi odhajajoči petoletniki, ki jih je bilo letos 8 in katerih imena smo navedli že prej in ki so tudi sodelovali pri almanahu Mi gremo naprej. Ti so se zahvalili vsem profesorjem za njih trud in delo. Letos so profesorji v Lanusu bili: vodja Franc Sodja CM, Rudolf Drnovšek, Anton Gale, Ignacij Glinšek, Ladislav Lenček CM in Dušan Šušteršič. Odbor staršev pod vodstvom ge. Glin-škove je preskrbel za družabni del prireditve ob pogrnjenih mizah, da so tako dijaki kot profesorji v najboljšem razpoloženju končali letošnje učno leto. Poleg odseka v Lanusu ima srednješolski tečaj tudi podružnici v Bariločah in v Mendozi. Poročilo o zaključku v teh dveh daljnih odsekih bomo prinesi drugič. SLOVENCI V Osebne novice Družinska sreča. Rojena je bila Aleksandra Bardoš, hči Aleksandra in ge. Marinke roj. Dragan, čestitamo. Nov slovenski diplomant. Vladimir Voršič je diplomiral na ekonomski fakulteti in doibil naslov licenciado en administración de empresas. Novemu diplomirancu iskreno čestitamp. LOJZE ERJAVEC — umrl Dne 4. decembra t. i. je umrl Lojze Erjavec, znana osebnost v slo-i venski emigracij i. V domovini je b i zaposlen kot litograf v tovarni Saturnus ter v Jugoslovanski tiskarni, v emigraciji pa je imel fotografsko podjetje. Pokojni Erjavec je bil rojen 5. maja 1904 v Podsmreki pri Višnji gori. Že kot mlad fant in litografski pomočnik se je močno zanimal za delavska vprašanja. Deloval je v organizacijah lito-kemigra-fov v Ljubljani, ki je bila sprva v rokah tujcev, pa je prav po njegovi zaslugi prišla v slovenske roke. V splošni grafični organizaciji je zavzemal vidna mesta; med drugo svetovno vojno je postal celo njen predsednik in njen zastopnik v Delavski zbornici. Že pred drugo svetovno vojno je vodil težke boje z marksistično usmerjenimi delavci, če hujše boje je imel med vojno, ko je imel protikomunistična predavanja po raznih tovarnah in podjetjih. Po končani vojni je odšel na begunsko pot in živel v taboriščih v Italiji. Nato se je izselil v Argentino, kamor je leta 1956 prišla za njim njegova družina, ki je morala prestati doma velike težave s strani komunistične oblasti. Pok. Erjavec se je v Argentini takoj po svojem prihodu priključil raznim organizacijam ter v njih aktivno deloval. Večji del svojih energij pa je posvetil Družabni Pravdi — organizaciji za širjenje krščanskega socialnega nauka med rojaki. Vseh 25 let bivanja v Argentini je bil odbornik te organizacije in vneto deloval za njene cilje. Pri tem delu mu je krepko pomagala tudi njegova žena gospa Ida. V zadnji poslovni dobi je bilfpok. Erjavec predsednik Družabne Pravde in v tem svojstvu ga je tudi zatekla smrt. Zadnje tedne pred smrtjo se je pokojniku zdravstveno stanje poslabšalo in se je moral dvakrat zateči v bolnišnico. Vsa zdravniška pomoč ni nič pomagala in dne 4. decembra popoldne je prenehalo biti njegovo srce. Na mrtvaški oder so ga položili na njegovem domu, kamor so ga prišli rojaki kropit z vseh strani. Pogreb je bil v petek, 6. decembra. Pogrebne molitve je opravil hisgr. Orehar. Nato je bila v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boskovem zavodu pogrebna sv. maša, ki jo je tudi daroval msgr. Orehar, ki je vodil nato pogreb na pokopališče v San Justo. Po končanem cerkvenem obredu se je od pokojnika ob odprtem grobu poslovil v imenu Družabne Pravde njen tajnik Rudolf Smersu. Dobri Bog naj nakloni pokojniku večni mir, njegovim svojcem pa izražamo globoko sožalje. Srn. R. BUENOS AIRES Mladinski Zvezni sestanek Kakor je že večletna navada se uradno zaključijo mladinska mesečna srečama s proslavo Brezmadežne. Proslava je že dobro ukoreninjena v mladini, ki čuti dolžnost počastiti tudi Mater Božjo kot pokroviteljico mladinskega delovanja. Tako smo se tudi letos zbrali mladi iz Velikega Buenos Airesa v Slovenski hiši za to prireditev, ki sta jo organizirala skupno zvezna odbora SDO in SFZ. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj praznična sv. maša. Med liturgičnim opravilom je vodila petje in spremljala na harmonij Terezka Prijatelj. Po kratkem odmoru, med katerim smo imeli priložnost za prigrizek in za prijateljski razgovor, je bil v mali dvorani Slovenske hiše sestanek. Med odmorom je bila tudi v prodaji mladinska revija „Mladinska vez“. Po pozdravnih besedah predsednika SFZ Francija Žnidarja je stopila pred navzoče skupina deklet, ki je zelo izve-žbano zapela nekaj pesmi na čast Materi božji. Tone Erjavec je v kratkem a preudarnem nagovoru podal nekaj jedrnatih misli o pomenu brezmadežnega spočetja Marije. Kristina Jereb pa je prebrala Ušeničnikov članek Brezmadežne iz „Duhovnega Življenja“. Predsednik Žnidar je nato prosil za besedo duhovnega vodjo SDO in SFZ dr. Alojziju Starcu, ki je označil kot posebno odliko Matere božje kako je izvršila njeno „odgovornost“. V tej se besedi je dr. Starc ustavil in jo nakazal kot pravi program življenja mladega človeka. Navajal je k odgovornosti posebno v organizacijah, pri delu in pri odločanju. Spomnil je na bližnji občni zbor katerega uspeh je odgovornost vseh članov SDO in SFZ. Argentina je doživela v letu 1974 velik dogodek kakor je bil 7 Evharistični Kongres v Salti, ki je ponovno potrdil versko opredelitev naroda. Tudi slovenska skupnost se je pridružila manifestaciji in nekaj rojakov je zastopalo Slovence v Salti. Slovenska mladina ni hotela pustiti mimogrede dogodek in zato sta SDO in SFZ določila, da bo drugi del programa proslava Brezmadežne posvečen Evharističnemu Kongresu. Janez Pintar in Marjan Pograjc sta prevzela skrb za pripravo in ureditev avdir-vizuala. Pintar nam je zelo dobro in ARGENTINI jasno prikazal potek Kongresa in smisel Kongresa v besedi. V enem samem glasu je zadonela mogočno zadnja pesem ki smo jo vsi zapeli „Zmagali si...“ Predsednik Žnidar se je vsem, ki so pripravili proslavo toplo zahvalil kar je dobilo tudi priznanje vseh navzočih. Tudi je dejal, da se tako zaključijo redni mesečni sestanki in že zdaj vabil za udeležbo in sodelovanje za sestanke v prihodnjem letu. Spomnil je na občni zbor SDO in SFZ, ki bo 22 decembra in na važnost volitvenega trenutka. Izvoljeni naj bodo mladi, ki hočejo delati in sodelovati z velikim navdušenjem in optimizmom. Ob koncu je tudi želel v imenu centralnega odbora vesele božične praznike in srečno novo leto 1975 vsem navzočim. Sestanek se je zaključil z molitvijo. J. R. MENDOZA Gledališki večer Slov. kulturne akicije V nedeljo, 17. nov. smo doživeli v Mendozi pomembno gledališko predstavo. V vrsti kulturnih in umetniških prireditev, ki jih je SKA pripravila za svojo 20-letnico, je bil v avgustu prvi na vrsti pevski nastop našega zbora v Buenos Airalsiu ¡Sledili je nato „gledališki akt“ v zamisli in stvaritvi g. Nikolaja Jeločnika, ki sta ga pa oba igralca, avtor sam' in ga. Nataša Smersu ponovila v Slovenskem domu v Mendozi (ter s tem — vrnila slovenski Mendozi njen pe- ski obisk) v Buenos Airesu. Nastopila sta na našem domačem odru, kateremu sta za to priložnost pripravila scenerijo gg- Rudi Hirschegger in arh. Božidar Bajuk. Program prireditve je imel povsem svojsko zamisel. Avtor si je zastavil nalogo, da prikaže lik umetnika v njegovem hrepenenju po sreči in ljubezni, po lepoti in dobroti, po vrednotah, o katerih človek sanja in izteza roke za njimi, kakor fant za rožo čudotvoruo, pa so mu v življenju nedosegljive... In vprav iz tega neutešljivega hrepenenja, iz tega trpljenja umetnika velikana se rodé in nastajajo veko vite umetnine. Za svoje izvirno delo je g. Jeločnik segel v srčiko štirih naših slovenskih velikanov duha in besede, Linharta, Prešerna, Cankarja in Preglja. Zamisel, da je različne prizore „izrezal“ iz različnih dramskih del, in prav-tako izbral različne pesnitve, oboje iz stvaritvenih del štirih naštetih avtorjev in vse povezal v enovito celoto — pod skupno idejo „hrepenenja“, je bila morda nekoliko drzna in za razumevanje temu ali onemu poslušalcu nekoliko tvegana oz. zahtevna. Pa je Jeločniku v obliki, v kakršno jo je osebno znal odeti in jo postaviti na oder, povezano v presledkih s primernimi odlomki glasbene spremljave, zelo dobro uspela. V sporedu so bili poleg uvodnega prizora Shakespearjevega Hamleta (Hamlet in Ofelija) povezani odlomki iz Cankarjevega Pohujšanja in Lepe Vide, Pregljevega Azazela, Linhartovega Matička in izbor Prešerna. Predstava je v Mendozi ob zadovoljivo obilni udeležbi — zlasti mladine — dosegla velik in lep uspeh. G. Jeločnik je kot režiser vsestransko uspel. V nepretrganem zaporedju posameznih prizorov in pesniških recitacij je znal vsakemu posameznemu delu vdahniti pravo odgovarjajoče vzdušje in okolje, tako da je tudi poslušalca in gledalca na mah „potegnil v svoj krog“. Igra obeh je bila dobro pretehtana in doživeta, življenjsko prepričevalno podana. Deklamatorično sta prav tako oba obvladala prostor ter bila povsem jasno razumljiva. Seveda so publiko spontano pritegnili vsi trije prizori iz Matička! Prav posebno doživetje pa je bil „dramatiziran * Prešeren, ki je bil v tej obliki podan tu li nekaj edinstvenega, zlasti v primerih dialoga. Morda bi edinole v moškem glasu pripomnili, da je bil v nekaj primerih preposDešeno zagnan. Igralca sta nam s svojim odrskim obiskom prinesla na oder dragocen primer umetniške .stvaritve, za kar jima gre vse naše priznanje in zahvala. Pred predstavo je predsednik Dn-š- V soboto 30. novembra se je v novi dvorani Našega doma zbralo na povabilo SLOGE lepo število slovenskih podi etniko v, ki so s prvo razstavo slovenske podjetnosti v Argentini potrdili našo prisotnost in življenjsko silo v tej deželi. Navzoči so bili tudi odborniki SLOGE in ENPOSLOVA 74. Snidenje je pričel s vzpodbudnimi besedami SLOGIN predsednik Ivan Aš;č, ki je podčrtal velik uspeh razstave in pomen združenih nastopov. Poslovodja Marjan Loboda je nanizal nekaj klenih misli ob razstavi. Besedam iskrene polivale in zahvale vsem sodelujočim so sledile bogate ideje o novih možnostih združenega in organiziranega dela. Izčrpno finančno poročilo o EXPO-TOVU 74 je podal blagajnik Franc Hrovat. Plastično prikazana bilanca je bila sprejeta z velikim odobravanjem. Prijetni razgovor, ki se je razvijal ob bogatem prigrizku, ki ga je res mojstrsko pripravil Filipič, je privedel do nekaterih sklepov: tva g. Stane Grebenc toplo pozdravil oba gosta, ki sta. — po njegovih besedah — „prišla, da Slovencem v Mendozi nalije-ta čašo slovenskih literarnih umetnin in jo skupaj izpijemo na zdravje Slovenske kulturne akcije za njen jubilej. VeseU smo te velikodušnosti članov SKA ter njihovo ustvarjalno delo nad vse cenimo.“ Ob navdušenem pozdravnem ploskanju sta igralca stopila na oder in bua pravtako tudi za sklep deležna toplega priznanja ter obdarovana s cvetjem. Po predstavi so bili vsi gostje (go. Natašo je. spremljal soprog g. Miha Smersu s hčerkico) povabljeni na večerjo. ki jim jo je pevski zbor pripravil na gostoljubni pristavi staroste našili pevcev g. Luke Grintala; prisrčni druščini so se pridružili tudi naš dušni pastir g. Jože Horn, predsednik Društva Stane Grebenc in arh. Božidar Bajuk. Bb SAN JUSTO V nedeljo, 17. novembra, je bilo v okviru odseka zveze žena in mater v Našem domu predavanje z naslovom: Slovenci v San Justu — kako in kaj? Predavatelj g. dr.'Alojzij Starc, slovenski dušni pastir, je v zanimivem predavanju nakazal številčne preglede rojakov v San Justu, iz katerih je bilo razvidno, da je v okraju nad 1.200 rojakov. Po opisu predšolskih in šolskih otrok, mladine, družin, itd- je opisal svetle in senčne strani teir cilje in pota ki naj vodijo slovensko občestvo v San Justu, ki bo v prvih mesecih prihodnjega leta slavilo srebrni jubilej. SLOVENSKA VAS V nedeljo dne 24. novembra smo se vaščani po maši zbrali v našem društvenem domu, da tam skupaj proslavimo naše jubilante, ki so letos spolnili 70, 60 in 50 let. Istočasno smo na slovesen način sprejeli v naše društvo 5 fantov in 6 deklet, ki so v tem letu postali 18 let stari. Med 70 letniki sta bila letos dva člana in sicer: Avanzo Martin in pokojni Janez Lužovec, ki pa ni več doživel tega slavja, ker je 10 dni prej umrl. Govornik je na kratko orisal njegovo delo za naše društvo in skupnost kot ustanovni član, predsednik in dolgoletni odbornik društva. Med 60-letniki so bili sledeči naši člani: Celarc Viljem, Jan Lovro, Kalan Jernej, Lenček L., Sodja Franc in Stanovnik Franc. Med 50 letnike smo pa šteli naslednje člane: Jemec Stane, Reven Slavko, Rozman Franc, Papler Franc in predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, ki je tudi član našega društva. Med slavljenci so bile tudi štiri članice. Dekleta so slavljencem ob vstopu v dvorano pripela nagelj. Društveni tajnik jim je čestital in se jim zahvalil za zvestobo našemu društvu. Tistim, ki so odborniki in od katerih eni že od vsega začetka delajo za društvo, je poudarjal njihov trud in žrtve, ki jih nesebično posvečajo za blagor in napredek naše skupnosti. V imenu slavljencev je nato spregovoril jubilant g. L. Lenček. Zahvalil se je društvu za izkazano pozornost in izrečena voščila slavljencem. Poudarjal je potrebo po ohranitvi takšnih prireditev, ki nas še bolj povežejo. Nato je predsednik društva Reven Slavko sprejel z nagovorom mladino v naše društvo. Ob vermutu, pri katerem se je zbralo veliko število članstva in mladine, so sledile čestitke. Kmalu se je tudi oglasila pesem, katero so vsi poprijeli. V veseli družbi smo ostali do zgodnje popoldanske ure. SAN MARTIN Sklep šole škofa dr. Gregorija Rožmana V soboto, 30. novembra je bil sklep slovenske šole škofa dr. Gregorija Rožmana v San Martinu. Popoldne ob 16 je bila lepo uspela akademija, na kateri so nastopili učenci in učenke vseh razredov. Vrstile so se deklamacije, ritmične vaje, kratke igrice' in petje. Zlasti lepa je bila zaključna pevska točka, pri kateri je nastopila vsa šola in krepko zapela pod vodstvom g. Pavšerja nekaj pesmi. Nato so stopili na oder (izven programa) letošnji absolventi oz. absolventke' slovenske šole in so se skupno zahvalili učiteljstvu za ves trud in delo, (¡Nad. na 4. str:) 1. ) študentom arhitekture se podeli-io "a najlepše opremljene paviljone naslednje nagrade: Golobu in Kinklu za paviljon Tiskarne Vilko SRL -— 1.000.— pesov; gdč. Osterc za paviljon podjetja Jožeta Šenk — 600.— pesov in gdč. Dolinar za opremo razstavišča podjetja KEKS — 300,— pesov. 2. ) Preostali previšek razstave se nameni posebni gospodarski prilogi Zbornika Svobodne Slovenije. 3. ) Izdela naj se novi slovenski telefonski imenik, ki naj da povdarka našim podjetjem. 4. ) Imenuje se komisija, ki naj pripravi .osnutke za nadaljnjo povezavo podjetnikov. Sestavljajo jo Janez Čeč, Stanko Jerebič in Marijan Šušteršič. Udeleženci so se pozno V noč razhajali z občutkom, da je EXPOSLOV 74 postavil nov mejnik naše emigracije, od katere smemo pričakovati lepih novih sadov. Snidenje sodelavcev in podjetnikov Ivvposlova 74 NOVI KORAK VZAJEMNOSTI IN SKUPNEGA NASTOPA Slovenci v Argentini (Nad. s 3. str.) ki so ga jim posvečali v preteklih osmih letih. Mladi igralec na harmoniko Janez Petkovšek je ob tej priložnosti pogumno zaigral poskočno koračnico (bil je to njegov prvi javni nastop). Nato so absolventi oz. absolventke obdarile učite-stvo s šopki nageljnov. Voditeljica šole gdč. Katica Kovač se jim je zahvalila za pozornost in prebrala pismo, ki ga je vodstvo slovenskih šol naslovilo na vse absolvente in je vsakemu posebej izročila zrelostno spričevalo. Predsednik doma g. Anton Žagar pa jim je čestital v imenu doma ter vsakemu izročil v spomin ,,Malo sveto pismo“. Letošnji absolventi (tke) so: Jožko Lenarčič, Janez Petkovšek, Miha Podržaj, Marta Rezelj, Marta Rupnik, Vasle Marija in Marinšek Lučka. Po kratkem odmoru je obiskal dom sv. Miklavž ter obdaril mladino, z nebeškimi darovi. Po športnem svetu NOVICE S HIMALAJE tudi v 20. stoletju pridejo v svet z veliko zamudo, prakti'čn;0' kar z večmesečno. Tako se je šefe pred kratkim zvedelo, da je V. Jugoslovanska himalajska odprava, ki so jo sestavljali sami Slovenci, uspešno opravila zadano nalogo. Za Belakom, Robasom in Sčetininom, ki so bili na Kang-bačenu (7902 m) dne 29. septembra, so na vrhu zasadili svoje cepine še Dovžan, Jeromen in Manfreda, 6. oktobra pa še Andrejčič, Trobevšek, Riedl (snemalec ljubljanske televizije) in Šerpa Nima. Ta naveza pa je imela smolo, da je izgubila film z vrha. Šerpa, ki je nosil med sestopom filmsko kamero, se je spodtaknil in kamera s posnetki je izginila v globino. Dodatne uspehe pa so opravili še Cedilnik, ki ga je kašelj zadržal v taborišču L., in se je nato kar sa n odpravil na še nezavzet vrh, ki so ga krstili z Jaho Peak (6.500 m); Gra-uišrr, Poljak in Smolej pa so šli pogledati še na Wedge Peak (6.850 m), odprava se je nato 8. oktobra zbrala v bazičnc.m taborišču, čez tri dni pa so se začeli vračati. V BEOGRADU je nedavno prenovljena jugoslovanska nogometna ekipa v tekmi za evropski pokal premagala Norvežane z dvema zadetkoma Ka-talinskega. NOV JUGOSLOVANSKI REKORD v skoku v daljavo je pred kratkim v Rio de Janeiro postavil Nenad Stekič. Skoči) je 824 cm in se s tem uvrstil na 9. mesto med najboljšimi skakalci v daljino. Svetovni rekord z 890 cm drži od leta 1968 Beamon, na drugem mestu je Boston (oba iz ZDA) z 835 cm od leta 1965. NA SVETOVNEM PRVENSTVU V ODBOJKI, ki se je končala ne davno- v Mehiki, so prvo- mesto zasedli Poljaki pred ekipo Sovjetske zveze, na tretje mesto pa so se uvrstili Japonci. Pri damah je zmagala ekipa Japonsk*, ki je bila daleko boljša od drugih. SVOBODNA SLOVENIJA se nahaja v neugodnem finančnem stanju. V tiskarni dolgujemo že plačilo za več številk. Naročniki, ki redno teden za tednom prejemajo naš list, nam lahko iz te zagate pomagajo. Zato prosimo vse tiste ki še niso plačali naročnine za letošnje leto, ali morda celo ne za kako prejšnje le'to, da to brez zamude store, če le mogoče še pred koncem leta. Tako bomo mogli v prihodnjem letu neprekinjeno nadaljevati naš«! poslanstvo svobodnega tiska. Enodnevne duhovne vaje za žene bodo od 14- do 15. decembra; za može pa od 21. do 22'. decembra. Začetek ob 18,30 v zavodu, ul. Gabriela Mistral 3757, Villa Devoto. Zveza slov. mater in žena prosi gospe :n dekleta, naj se v pomoč potrebnim zavzamejo še zadnji mesec za prodajo božičnih voščilnic. Dobite jih po izredno ugodni ceni pri odbornicah domov in v Dušnopastirski pisarni. OBVESTILA PETEK, 13. decembra 1974: V Slovenski hiši ob 20 občni zbor Slovenskega kat. akademskega starešinstva (SKAS) SOBOTA, 14. decembra 1974: V Slovenskem domu v Carapachay» .ob 20 koncert pevskega zbora Karantanija. NEDELJA, 15. decembra ' 1974: V Slovenski hiši ob 10.30 veliko nagradno tekmovanja o znanju slovenske kulture za .osnovnošolsko in srednješolsko mladino-. Na Pristavi v Castelarju rib II. občni zbor krajevnega odseka SFZ. Na Pristavi v Castalarju sprejmi novih članic in obenj zbor SDO ,ob 19. SREDA, 18. decembra 1974: V Slovenskem domu v San Martinu ob 18.30 redni sestanek Lige žena-mati. SOBOTA, 21. decembra 1974: V Slovenski hiši v mali dvorani ob 20 odprtje Razstave slovenskega emigracijskega slikarstva. V Slomškovem domu ob 19 občni zbor SFZ-SDO iz Ramos Mejie. NEDELJA, 22. decembra 1974: V Slovanski hiši ob 10-30 občna zbora SDO in SFZ. V Našem domu v San Justu ob 20 Paul Claudelov oratorij: Ivana Arska na grmadi. V Slovenskem domu v Carapachay u popoldne slovenski božič, ki ga organizira Zveza slovenskih mater in žena in nanj vabi vse družine z otroki. TOREK, 24. decembra 1974: V Slovenski hiši ob 24 slovenska polnočnica. BOŽIČ, 25. decembra 1974: V Slovenskem domu v San Martinu božični zajtrk s potico; TOREK, 31. decembra 1974: Na Pristavi ob 22' silvestrovanje. POČITNIŠKA KOLONIJA ZA OSNOVNOŠOLSKO MLADINO NA KINTI SLOGA Čas: od 13. januarja do 8. februarja 1975 od 8.30 do 13, vsak ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek. Starost: od 4 do 12 leta. Prispevek: za enega otroka za dva otr(oka iz iste družine za tri otroke iz iste družine za štiri otroke iz iste družine 160,- 310- 430- 540,- Vpispvanje: Vsak dan razen sobote in nedelje na tel. 628-.7752 od 8—10. Posebna skupina diplomiranih vrtnaric za najmlajše. -Prevoz je preskrbljen za San Justo, Ra m or, Mejio, Haedo. Moron z istim omnibusom koit lansko leto. Cena za prevoz še ni določena. Zaključek vpisovanja 9. januarja' 1976. H OH ROE. 2.S65 SKOPAJ CRAHEi? 7B1T7H1 CAPITAL RUTA 206 FTE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) EZEIZA C. SPEGAZZINI SAN JUSTO LOMAS DE ZAMORA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo DR. JUAN JESUS RLASNIK specialist za ortopedijo in travmatologijo j C. Jose E. Uriburu 285, Cap. Fed | Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855. Privatni telefon: 628-41 »s Ordinira v torek in četrtek : od 17 do 20 JAVNI NOTAR FRANCISCO RAUL CASCANTE .Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»., Pta. baja, one. 2 T. E. 35-8827 Mladinski odsek Zedinjene Slovenije vabi vse voditelje naraščajnikov, nara-ščajnic, mladcev, mladenk na razgovor o delu v preteklem letu in o programu za bodoče leto, ki bo 13. decembra ob 19.30 v Slovenski hiši. ESIOfENIA UBRE Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit FRANQUEO PAGADO iré Concesión N* 5T7K o £ S O s TARIFA REDUCID/ N Od 1- januarja 1975 naprej bodo> uradne ure v pisarni KREDITNE ZADRUGE „S. E. O. G. A.“ z o. z. Bmé. Mitre' 97 — Ramos Mejia — 658 -6574 OB PONEDELJKIH, SREDAH IN PETKIH od 15 do 19 VAŽNO! ZELO VAŽNO! POVEJTE TO SE DRUGIM! > N< 2 9 t Dne 4. decembra 1974 nas je za vedno zapustil gospod Lojze Erjavec predsednik Družabne Pravde Vse svoje moči je posvečal malemu človeku tako že v domovini kakor tudi v emigraciji, širil je med rojaki katoliški socialni nauk ter bil funkcionar Družabne Pravde od njene ustanovitve pa do svojega zadnjega diha. Dobri in pravični Bog naj mu bogato poplača vse n j ego vo delo. Družabna Pravda t K Vsemogočnemu po večno plačilo je dne 4. decembra t. L, v 71. letu starosti, okrepčan z zakramenti za umirajoče, odšel naš dragi mož, oče, stari oče, tast, gospod Lojze Erjavec litograf in fotograf K večnemu počitku smo ga položili dne 6. decembra na pokopališču v San Justo. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam v tej težki uri lajšali bolečino in nam pomagali. Posebej se zahvaljujemu č. g. Jožetu Škrbcu, ki je pokojnika redno obiskoval v bolezni in mu prinašal presv. Evharistijo. Zahvaljujemo se vsem, ki so ga obiskovali v bolezni. Prisrčno se zahvaljujemo družinam Bidovec in Vester ter go-spej Marici Zakrajškovi in gospej Francki Javorškovi za vso pomoč v zadnjih trenutkih. Zahvaljujemo pa se tudi vsem, ki so prišli po-koinika kropit, ki so darovali cvetje, nam izrazili sožalje in ga spremili na pokopališče. Posebno zahvalo pa dolgujemo msgr. Antonu Oreharju za pogrebno sv. mašo, globok govor v cerkvi in za vodstvo pogreba; in prav tako g. Rudolfu Smersuju za njegove poslovilne besede, ki jih je spregovoril ob odprtem grobu v imenu Družabne Pravde. Žalujoči: Ida roj- Košir, žena Tomaž, sin in Metka, hčerka Noemi Pozo, snaha Franci Tomazin, zet Marko, Andrejka in Lučka, vnuki ter .ostalo sorodstvo v domovini Buenos Aires, Santiago de Chile, Slovenija, 6. decembra 1974