INSTITUTA za SLOVENSKl jEZlK FRANA RAMOVSA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Hubert Bergmann, Metka Furlan, Mateja Jemec Tomazin, Karmen Kenda-Jež, Valerij M. Mokijenko, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Peter Weiss Tehnična urednica Alenka Jelovšek Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Prelom Simon Atelšek Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160 Peter.Weiss@guest.ames.si ali isj@zrc-sazu.si http://bos.zrc-sazu.si/knjige/index.html Izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU zanj Marko Snoj Založila Založba ZRC zanjo Oto Luthar Tisk Cicero, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov Letna naročnina 10 €, za študente 8 € Cena posamezne številke 7 €, dvojne številke 12 € Naročila sprejema Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. Revija izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 20 • 2 2014 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Ljubljana 2014 Kazalo o fS CLh Razprave m članki Andrejka Žejn, Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih N na avstrijskem Koroškem - ekspresivno na jezikovni karti ....................... 7 Januška Gostenčnik, Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic v luči starejših in mlajših slovenskih jezikovnih sprememb .................... 25 Janoš Ježovnik, Izvor poimenovanj za orodja in hišne pripomočke v terskem narečju.......................................................................................... 37 Irina Makarova Tominec, Izmail Sreznjevski in slovenščina............................. 53 Ines Virč, Iz medimurske oronimije.................................................................... 67 ^ Nuša Ščuka, Jezik in spol: ženska poimenovanja v slovenščini ......................... 79 O Mojca Kompara, Je slovenska Istra še dvojezična?............................................ 89 ii£ Blaž Trebar, Terminološka načela in oblikoslovno-skladenjske hh terminološke variacije................................................................................. 107 N Nina Ditmajer, Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega M slovarja k razvoju slovenskega botaničnega izrazja ............................... 125 h, Tomaž Petek, Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja ............................................................................. 143 Peter Weiss, Vodkinja ....................................................................................... 163 Ocene in poročila Melita Zemljak Jontes, Knjižno in neknjižno na dveh mariborskih radiih v knjigi Alenke Valh Lopert......................................................... 171 Petra Stankovska, Nova akademska slovnica knjižne češčine ......................... 175 Razprave in članki Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem - ekspresivno na jezikovni karti Andrejka Žejn Cobiss: 1.01 Designations for 'slap' in Slovenian dialects in Austrian Carinthia: Expressivity on a linguistic map The material collected for producing lexical linguistic maps and defining typical areas of designations in Slovenian dialects in Austrian Carinthia includes expressions denoting 'slap'. The majority of these designations are expressive, and they also share an unclear or onomatopoetic origin. Based on a comparison of the meanings of etymologically and word-formationally related vocabulary, these designations can be classified into semantic groups. The areal distribution of designations for 'slap' is classified into several types of areal distributions of vocabulary in Austrian Carinthia. Keywords: slap, Slovenian Carinthian dialects, linguistic map, expressivity, semantic analysis 0 Uvod Prispevek se vsebinsko navezuje na doktorsko disertacijo Leksika in potek izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem, ki je nastala leta 2014 na podlagi dela gradiva, zbranega za dolgoročni projekt (od leta 1980 naprej) Inštituta za slavi-stiko Univerze Karla in Franca v Gradcu pod naslovom Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem.^ Glavni namen doktorskega dela je bil o z Cm V gradivu, zbranem za izdelavo besednih jezikovnih kart in določitev tipičnih N arealov poimenovanj v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem, so tudi poimenovanja v pomenu 'klofuta'. Večina teh poimenovanj je ekspresivna, njihova skupna značilnost je tudi nejasen oz. zlasti onomatopejski izvor. Na podlagi primerjave pomenov etimološko in besedotvorno sorodnega besed- ^ ja lahko poimenovanja uvrstimo v pomenske skupine. Razporeditev arealov q poimenovanj za klofuto se uvršča v več tipov razporeditve arealov besedja na ^ avstrijskem Koroškem. ^ Ključne besede: klofuta, slovenska koroška narečja, jezikovna karta, ekspre- q sivnost, pomenska analiza ^ N M 1 Projekt je bil opisan v več strokovnih in znanstvenih objavah vse od leta 1980, ko je izšla publikacija s konceptom (Hafner - Prunč 1980), nazadnje npr. v Karničar - Žejn (2007), Z določiti tipične poteke izoleks oz. tipične razporeditve arealov poimenovanj, kot se W pojavljajo v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem. Glede na razpoložljive N objavljene karte po gradivu projekta Slovenski lingvistični atlas (SLA 1), ki poteka 1 na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani, je bila deloma analizirali na tudi vključenost arealov v preostali slovenski jezikovni prostor. O Glavni namen doktorskega dela je bil določen v navezavi na tretji delni cilj2 S dolgoročnega dialektološko-sociolingvističnega projekta, ki je bil zasnovan ob koncu L sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja na Inštitutu za slavistiko Uni- 0 verze Karla in Franca v Gradcu. V samem začetku uresničevanja projekta so prvotni v sodelavci projekta na dvojezičnem ozemlju Koroške zbirali gradivo pisno s pomočjo vprašalnih listkov in neposredno z anketiranjem informantov in snemanjem njihovih odgovorov. To gradivo je bilo deloma že sistematizirano in v manjši meri kartogra-firano in objavljeno: 12 kart kot priloga Hafner - Prunč 1980 in dodatni dve karti v N strokovni jezikoslovni literaturi (Karničar 2007; Karničar - Žejn 2009). A P 1 1 Tipične razporeditve arealov poimenovanj v slovenskih narečjih na S avstrijskem Koroškem K 1 Na podlagi analize prvih 12 jezikovnih kart je leta 1981 Heinrich Pfandl poskusi šal »opredeliti začasno tipologijo nekaterih izoleks slovenskih govorov na Ko-• roškem« (Pfandl 1981: [449]). V tej začasni tipologiji so določeni štirje tipi in 1 nakazan še peti tip. Začasno tipologijo je osemnajst let kasneje dopolnil Ludvik Karničar (1999) na podlagi dodatnih 19 jezikovnih kart, ki dotlej še niso bile 2 objavljene. Iz primerjave začasne (Pfandl 1981) in dopolnjene (Karničar 1999) tipologije poteka izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem lahko ugotovimo, da tudi v dopolnjeni tipologiji ostaja osnovnih pet tipov poteka izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem, dopolnjena tipologija pa vsebuje tudi ugotovitve o prekrivanju oz. neprekrivanju »tipov izoleks« z uveljavljeno klasifikacijo narečij. Za potrditev in dopolnitev tipologije je bilo v doktorski disertaciji Leksika in potek izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem najprej izdelanih in komentiranih 38 besednih jezikovnih kart.3 Vse jezikovne karte so znakovne, kar omogoča vpogled tudi v različne prehode med areali in različne tipe arealov. Areali so lahko jasni (območja z zgoščenimi pojavitvami le enega poimenovanja), ko se je projekt nadaljeval v okviru triletnega že končanega slovensko-avstrijskega projekta. 2 Kot tretji delni cilj načrtovanega projekta je opredeljena določitev tipičnega poteka izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem. Izhodišče za uresničitev tega cilja so posamezne jezikovne karte, izdelane na podlagi gradiva, zbranega namensko za tretji delni cilj projekta. 3 Celotna vprašalnica za raziskovalni projekt graškega inštituta za slavistiko vsebuje 111 vprašanj, tako da v arhivu ostaja še bolj ali manj obsežno in deloma že sistematizirano gradivo za izdelavo 59 jezikovnih kart. Prehodno območje je opredeljeno kot območje, kjer se stikata dva areala in v katerem se enakomerno pojavljajo poimenovanja enega in drugega areala. Mešano območje je opredeljeno kot območje, na katerem se pojavljajo tri ali več različnih poimenovanj. Mešano območje ni nujno na stiku več arealov, ampak je mešanje lahko tudi posledica strnjenih ali posamičnih pojavitev poimenovanj in enkratnic. Poimenovanje se lahko na karti pojavi strnjeno v zemljepisno zamejenem prostoru, hkrati pa so te pojavitve preredke, da bi jih lahko opredelili kot areal. Isto poimenovanje lahko na jezikovni karti tvori areal, obenem pa je zunaj tega areala (in ne v zemljepisnem stiku z njim) razporejeno tudi strnjeno. Posamična pojavitev pomeni večkratno razpršeno pojavitev istega poimenovanja. Poleg tega lahko iz sobesedila v objavah začasne (Pfandl 1981) in dopolnjene tipologije (Karničar 1999) ugotovimo, da je izraz izoleksa uporabljen tudi v pomenih 'areal poimenovanja' ali 'ozemlje'. Te jezikovne karte so bile izdelane le na podlagi gradiva z listkov, ni pa še bilo upoštevano gradivo z zvočnih posnetkov (Pfandl 1981: 449). Cm in sicer v celoti ali le delno, slednji so običajno sestavljeni iz osrednjega jasnega dela in širših ali ožjih prehodnih4 ali mešanih območij.5 Pogosti so tudi običajno ^ manjši t. i. prekrivni areali, to so areali, ki kot celota prekrivajo del drugega večjega, ^ širšega areala. Za jezikovne karte so značilne tudi strnjene6 in posamične7 pojavitve ^ poimenovanj, pri katerih ne moremo govoriti o pravih arealih. V gradivu pa je tudi veliko število enkratnic, poimenovanj, ki so zapisana le po enkrat, vendar so ravno " tako obravnavana v komentarju k posamezni jezikovni karti. Določitev različnih tipov arealov in osredotočenost na areale kot izhodišče pri obravnavi zemljepisne ^ razširjenosti posameznih poimenovanj sta pokazali, da je bolj kot o poteku izoleks oz. tipologiji izoleks smiselno govoriti o tipični razporeditvi arealov v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem.8 V aktualno analizo tipične razporeditve arealov so bile vključene vse doslej objavljene jezikovne karte (14 jezikovnih kart) in 38 na novo izdelanih jezikovnih ^ kart. Pri tem je bilo v začasni tipologiji upoštevanih le 12 jezikovnih kart9 in v dopolnjeni še dodatnih 20 jezikovnih kart. V analizo v doktorskem delu Leksika in potek izoleks v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem je bilo vključeno gradivo za tiste jezikovne karte, iz katerih bi po predvidevanjih dobili podatke, ki bi pripomogli k potrditvi ali dopolnitvi tipologije. Na izbor je vplivalo tudi dejstvo, da je za vprašanja z višjimi zaporednimi številkami zbrano gradivo bolj ^ pomanjkljivo. O Z analizo dodatnih in že upoštevanih jezikovnih kart je bila dopolnjena tipo- i4 logija Ludvika Karničarja potrjena in tudi dopolnjena s tremi tipi. Tipologija area- ^ lov poimenovanj v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem je razdeljena na tri N skupine, v prvih dveh skupinah so določene tipične razporeditve arealov bodisi na celotni jezikovni karti (skupina A) bodisi so opredeljeni posamezni manjši tipični ^ areali (skupina B), medtem ko so v tretji skupini opredeljeni načini prehodov med areali (skupina C). 6 8 E Z K O S L 0 V Z Z A P 1 S K M o 2 A V skupini s tipi razporeditve arealov na celotni jezikovni karti - prva skupina tipov razporeditve arealov - je pet tipov z dvema podtipoma: 1 2 2.1 2.2 Areali (ali le areala) poimenovanj obravnavano zemljepisno ozemlje delijo (delita) na dva dela. Med enim in drugim arealom lahko poteka širše prehodno območje, ožje prehodno območje v osrednjem delu rožanskega narečja, lahko pa je med vzhodnim in zahodnim arealom dokaj določljiva meja brez prehodnega območja. Areali delijo obravnavano ozemlje na dve nesimetrični območji: Prvi podtip: območje ziljskega narečja pokriva areal enega poimenovanja, skupno območje rožanskega in podjunskega narečja pokriva areal drugega poimenovanja. Drugi podtip: območje podjunskega narečja pokriva areal enega poimenovanja, skupno območje rožanskega in ziljskega narečja pokriva areal drugega poimenovanja. Na osrednjem območju obravnavanega zemljepisnega ozemlja je areal poimenovanja, ki ga z vzhoda in zahoda oklepata areala drugega poimenovanja, pri čemer vzhodni in zahodni areal tvori isto poimenovanje. Areali delijo ozemlje na tri različno velika območja, pri čemer delitev območja na tri dele ne sovpada z delitvijo na območje podjunskega, rožanskega in ziljskega narečja. Opredelimo lahko še tip razporeditve arealov, kjer je za celotno obravnavano ozemlje značilno isto poimenovanje, druga poimenovanja tvorijo le prekriv-ne areale, ki kot celota prekrivajo pojavitve siceršnjega poimenovanja. B Druga skupina so tipični areali, ki pokrivajo le del območja posameznega narečja in ne segajo na območja sosednjih narečij. Najpogostejši so na območju podjunskega narečja, značilni pa so tudi za območje rožanskega in ziljskega narečja. Manjši areali so značilni tudi za druga območja na jezikovnih kartah, vendar se ne pojavljajo na več jezikovnih kartah na istem območju. 1 Areali, ki so značilni le za območje Poljancev, se pojavljajo najpogosteje in so v večini primerov prekrivni areali. 2 Drugi tipični areal je značilen za območje Vršanov, lahko gre za jasen ali prekrivni areal. 3 Areal na območju podjunskega narečja severno do Drave. 4 Areal na območju zgornjega Roža v poševnem pasu zahodno in jugozahodno od Vrbskega jezera. 5 Areal na območju ziljskega narečja v osrednjem delu med točkama 202 Stra-ja vas - Hohenthurn in 206 Bistrica na Zilji - Feistritz an der Gail. 6 Drugi tak areal na območju ziljskega narečja je na skrajnem zahodu obravnavanega zemljepisnega ozemlja med točkama 210 Št. Pavel (na Zilji) - St. Paul (im Gailtal) in 220 Potoče (pri Šmohorju) - Potschach (bei Hermagor). 3 4 5 2 Vključitev ekspresivno zaznamovanega gradiva v lingvističnogeografsko raziskavo 10 1.3 Glede prekrivanja in seganja areala na območje sosednjega narečja lahko ugotovimo naslednje: ^ 1 Areal se z območja rožanskega narečja širi še na območju Dravcev (ne pa ^ tudi na preostalo območje podjunskega narečja). ^ 2 Isto poimenovanje tvori dva areala, ki nista v zemljepisnem stiku, na območju rožanskega in ziljskega narečja. " 3 Areal poimenovanja z območja podjunskega narečja deloma sega na obmo- ^ čje rožanskega narečja. ^ 4 Areal poimenovanja, ki pokriva območje rožanskega narečja in še del ob- " močja ziljskega narečja, lahko sega različno globoko na območje ziljskega ^ narečja. 5 Areal, ki se razteza na območju ziljskega narečja, se nadaljuje še na območje rožanskega narečja. Z > O J Lingvistična geografija je bila v svojih začetkih osredotočena le na prikaz določe- ^ nega jezikovnega pojava v zemljepisnem prostoru, kasneje pa so tovrstni projekti v O prikaz zemljepisne razširjenosti poskušali vključevati še druge vidike: sociolingvi- i4 stično naravnane raziskave so na primer vključevale še upoštevanje socialne razse- ^ žnosti, ki je bila na jezikovni karti lahko prikazana na različne načine.10 N V vprašalnico projekta graškega inštituta za slavistiko so bila vključena tudi W vprašanja, pri katerih avtorjev vprašalnice ni zanimala le zemljepisna razporeditev ^ poimenovanj, ampak tudi pridobivanje čim več čustveno zaznamovanih poimenovanj. Avtor prve, začasne tipologije ugotavlja, da je kartiranje poimenovanj z različnimi čustvenimi in slogovnimi odtenki posebej težavno, zlasti zaradi velikega števila poimenovanj, in kot primera navaja 29 izrazov za klofniti in 24 poimenovanj za pikapolonico (Pfandl 1981: 451-452).11 Med gradivom, ki ravno ali tudi zaradi Raznolikost poimenovanj glede na družbeno pripadnost govorcev je lahko na primer prikazana z izdelavo dveh ali več kart za isti jezikovni pojav, in sicer glede na različne skupine informantov (prim. Schmidt 1992), ali z eno karto za vsak jezikovni pojav in dvojnim (ali večkratnim) prikazom zbranega gradiva v eni točki glede na družbeno vari-antnost, npr. v obliki grafikona z različnimi barvami za različne socialne spremenljivke (prim. D'Agostino - Pennisi 1999). Možnost, ki prezre zemljepisno in izpostavi družbeno razsežnost jezika, je izdelava t. i. kartograma - stilizirane predstavitve zemljepisnega prostora (Chambers - Trudgill 1998: 122). Ena izmed možnosti je tudi, da raznolikost poimenovanj na karti ni prikazana, ampak je dokumentirana v gradivu in predstavljena v komentarjih k posameznim jezikovnim kartam. Ta rešitev je značilna tudi za prvotne karte za projekt Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na avstrijskem Koroškem. V doktorski disertaciji je bila raznolikost glede na generacijsko pripadnost na jezikovni karti prikazana le deloma. Jezikovna karta s poimenovanji za pikapolonico je bila izdelana in komentirana v omenjenem doktorskem delu in po ponovni analizi gradiva z vprašalnih listkov in vključitvi E Z velike raznolikosti v povezavi z ekspresivnostjo, še ni bilo kartirano in komentirano, poleg izrazov za klofutniti ostajajo še poimenovanja za klofuto, ki so analizirana N v tem prispevku. K O 3 Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem S L Po vprašalnici graškega projekta Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega 0 jezika na Koroškem ima vprašanje klofuta zaporedno številko 55. V gradivu je na v vprašalnih listkih in izpisih z zvočnih posnetkov zapisanih 26 različnih poimenovanj za klofuto (gl. indeks k jezikovni karti KLOFUTA - OHRFEIGE). Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem, zbrana za tretji delni cilj projekta Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega jezika N na avstrijskem Koroškem, so (navedena glede na prvo pojavitev od vzhoda proti za-A hodu): klofuta, muza, žleprnica, focna, focen, koš, žlepnica, klofernica, bolta, lezna p ter enkratnice bačen, batina, čmerka, koša, muclja, kloferna, šema, ušetnjača, vacka, 1 vačen, vačna in zamuznica. Torej je od teh 22 poimenovanj dvanajst enkratnic, preo-S stala pa na jezikovni karti tvorijo areale različnih oblik in razporeditev. K Podatki iz etimoloških in drugih relevantnih slovarjev kažejo, da je etimolo- 1 ški izvor poimenovanj za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem v 0 večini primerov bodisi onomatopejski bodisi so poimenovanja nastala s križanjem • več osnov, ki jih ni več mogoče razločiti med sabo. Nekatera od obravnavanih poi- 1 menovanj za klofuto v relevantnih virih niso zapisana, zato so bili v teh primerih kot izhodišče za obravnavo etimologije poimenovanj upoštevani leksemi z istim etimo- 2 nom in pomeni, ki jih lahko na podlagi pomenskega prenosa povežemo s poimenovanji za klofuto. Ravno tako so bili pri obravnavi upoštevani tudi različni pomeni leksemov, ki so v upoštevanih virih zapisani tudi v pomenu 'klofuta'. Na podlagi primerjave večpomenskosti teh leksemov tudi v pomenu 'klofuta' lahko ugotovimo, da se določeni pomeni pojavljajo pri več leksemih z različnimi etimologijami. 3.1 Razvrstitev poimenovanj v pomenske skupine V nadaljevanju so posamezna poimenovanja razvrščena v t. i. pomenske skupine.12 Te skupine so bile določene na podlagi pomenov etimološko sorodnih leksemov v tudi gradiva z zvočnih posnetkov je bilo za pikapolonico v gradivu naštetih kar 67 različnih poimenovanj, vendar z zelo različno pogostnostjo: 13 poimenovanj je navedenih vsaj po štirikrat, šest poimenovanj po dvakrat, enkratnic, tj. poimenovanj z le eno pojavitvijo, je kar 48. Od slednjih jih je večina zapisanih v rimanih nagovorih za pikapolonico, dokumentiranih na vprašalnih listkih, in jih zato le stežka opredelimo kot (nevtralna) poimenovanja za pikapolonico v istem smislu kot poimenovanja, ki so zapisana samostojno in ne kot del nagovora. ' Pri komentarju k jezikovnim kartam v doktorski disertaciji so bila posamezna poimenovanja glede na naravo gradiva združena in analizirana tako glede na etimologijo oz. izvor kot glede na motivacijo poimenovanj. Pri slednji je izhodišče obravnave motiv ali lastnost, na podlagi katerega je poimenovanje nastalo. Pri analizi poimenovanj za klofuto sta spet zaradi ekspresivnosti motivacija in izvorni pomen težje določljiva, zato je analiza nastala na podlagi pomenske povezanosti ali prepletenosti z leksemi in njihovimi pomeni, ki na prvi pogled s klofuto nimajo nič skupnega. 13 Nemščina oz. ustrezna socialna zvrst kot jezik, iz katerega je bilo poimenovanje prevzeto v koroško slovensko narečje. 14 Povezavo med zamahom v zvezi s klobukom in ptičjimi krili lahko najdemo v leksemu škr-ljav kot ekspresivnem izrazu za klobuk, za katerega ESSJ navaja, da »kaže na metaforično poimenovanje klobuka po značilnih krajcih, ki so asociirali na ptičje peruti« (ESSJ 4: 72). 15 Čeprav je po SSKJ zaušnica opredeljena kot 'udarec, navadno s plosko roko po licu'. Cm slovenščini in tudi drugih slovanskih in neslovanskih13 jezikih, ki so navedeni v etimoloških slovarjih in drugih relevantnih jezikoslovnih virih. Vključeni so leksemi, ^ ki so etimološko sorodni s poimenovanji za klofuto v slovenskih narečjih na av- ® strijskem Koroškem. Posamezna poimenovanja za klofuto iz slovenskih narečji na ^ avstrijskem Koroškem se lahko hkrati uvrščajo v več pomenskih skupin, kar dodatno potrjuje prepletenost pomenov in izvora ekspresivnih poimenovanj za klofuto. (1) V prvi pomenski skupini so poimenovanja, pri katerih je za etimološko soro- ^ dne (ali iste) lekseme naveden pomen, ki označuje zamah. V tej pomenski skupini se je pri poimenovanjih s pomenom 'klofuta' pomen razvil po metafori glede na podobo zamaha, sunkovitega giba pri »dajanju« klofute. To je značilno za poimenovanja klofuta, klofernica in kloferna, ki so ekspresivne različice onomatopeje klap-, klop-, najverjetneje gre za izvornoslovansko onomatopejo, verjetno sorodno z nemško klaffen (ESSJ 2: 36), ter poimenovanje žleprnica (z različico žlepnica), verjetno tudi prevzeto iz srvn. *slapfe, ki je onomatopejskega nastanka (ESSJ 4: 461). V tej pomenski skupini sta tudi poimenovanji muza in zamuznica, za katere pri prepletu pomenov ni mogoče razlikovati več različnih osnov (ESSJ 2: 209). Opredelimo lahko tri podobe zamaha: - podoba mahanja, »mahedranja«, opletanja z rokami (in nogami) in opletanja ^ obleke ob pohajkovanju ali klatenju: klofuta pomeni tudi 'potepinska žen- O ska', glagol klafutati pomeni tudi 'pohajkovati', češki glagol mouzovat se i4 pomeni 'klatiti, potikati se' (ESSJ 2: 209), glagol klafedrati ima tudi pomen ^ 'mahedrati' (ESSJ 2: 45-46), k žleprnica v pomenu 'klofuta' prim. še bav. N schleppern tudi v pomenu 'schlottern, klappern' (KWB, 220); W - podoba mahedrajočih krajcev (starega) klobuka: prim. ekspresivne izraze ^ klofela, klafeta, klafuta tudi v pomenu 'slab klobuk', klofedra v pomenu 'klobuk' (ESSJ 2: 45-46), klofuta v pomenu 'ein schlechter Hut' (Plet.), klafrn^ca 'klobuk, navadno s širokimi krajevci' z označevalnikom starinsko (SSKJ) in klafrn^ca 'klobuk' z označevalnikom zaničljivo (Plet.), za leksem muza so navedeni še pomeni 'slab klobuk' (ESSJ 2, 209), 'ein schlechter Hut, ein Schlapphut' (Plet.); - podoba zamaha s ptičjimi krili:14 leksem klofuta ima tudi pomen 'pero iz krila večje ptice' (ESSJ 2: 209) ali 'die Schwungfeder eines Raubvogels' (Plet.). (2) V drugi pomenski skupini so poimenovanja, ki se pomensko navezujejo na ušesa ali podobo klofute, zaušnice (nem. Ohrfeige), ki se jo dobi »za uho«.15 Iz koroškega gradiva je s to pomensko skupino najbolj neposredno povezana enkratnica ušetnjača, ^ vendar pa lahko v pomensko skupino v zvezi z ušesi uvrstimo še poimenovanja bolta W in - kot tudi v prvo pomensko skupino - poimenovanji muza in besedotvorno razli- N čico zamuznica. V Etimološkem slovarju slovenskega jezika leksem bolta v pomenu 1 'klofuta' ni naveden, poimenovanje pa bi lahko navezali na leksem boltec v pomenu ^ 'uhelj', češko boltec v pomenu 'uhelj' (ESSJ 1: 33) (prim. še četrto pomensko skupi- O no). V zvezi s poimenovanji muza in enkratnico zamuznica pa prim. glagol muzati se S tudi v pomenu 'položiti ušesa nazaj (o živalih)', muzec v pomenu 'zajec s položenimi L uhlji' (ESSJ 2: 209) ali muza tudi v pomenu 'Ohrenhaube' (Plet.). 0 v (3) V tretjo pomensko skupino uvrščamo poimenovanja, katerih etimološko sorodni leksemi označujejo »cmokajoč«, »ploskajoč« zvok. Gre seveda za lekseme, ki so onomatopejskega nastanka. V to skupino poimenovanj lahko uvrstimo izvorno sorodna poimenovanja - enkratnice vačen, bačen, vacka, vačna, poimenovanji N žleprnica in žlepnica ter enkratnico čmerka. Poimenovanja vačen, bačen, vacka in A vačna so izposojenke iz nemške onomatopeje, nastale kot posnemanje zvoka ob p udarcu, prim nem. watsch v pomenu 'mit geräusch verbundener schlag, ohrfeige' 1 (DWB) in bav. avstr.pasch v pomenu '(klatschender) Schlag' (WBÖ 2: 392). Poi-S menovanje čmerka je glede na izvor onomatopeja, ki jo lahko povežemo z glagolom K čmrkati v pomenu 'srebati, srkati, ziniti' (ESSJ 1: 84).16 Poimenovanje žleprnica 1 (prim. še prvo pomensko skupino) lahko v to pomensko skupino uvrstimo glede na 0 pomen onomatopejskega glagola nem. kor. nar. schleppern tudi v pomenu 'schlür-® fen, schlürfend trinken' (KWB, 220). Z (4) Najbolj neposredne pomenske povezave s klofuto so značilne za pomen-2 sko skupino, ki označuje tepenje, udarjanje. Poimenovanja v tej skupini tudi težje opredelimo kot ekspresivna, saj načeloma niso nastala po pomenskem prenosu ali pomenski sorodnosti. Tako v to skupino uvrstimo tudi poimenovanja s pomenom 'klofuta', ki so prevzeta iz nemščine (focen in focna iz bav. avstr. fotßn 'Ohrfeige' (WBÖ 1: 142)), vendar pa je obenem zanje v jeziku izvora značilna pomenska povezava z udarcem (prim. kor. nem. nar. faunze v pomenu 'Stoss, Schlag ins Gesicht' (KWB, 91)). Od izvorno slovanskih poimenovanj sem uvrstimo tudi enkratnico batina, ki pomeni tudi 'palica, udarec' in ima domnevno izvor v psl. *bath < ide. *bhat- (bhuät-) v pomenu 'tolči, biti' (ESSJ 1: 13), ter poimenovanji koš in koša. Ti dve poimenovanji v nobenem od upoštevanih slovarjev nista navedeni v pomenu 'klofuta', pomensko povezavo pa lahko iščemo v besedni zvezi iz Pleteršnikovega slovarja ajdo košati v pomenu 'to je, ajdove snope ob dno prevrnjenega koša otepati', 'ob tla otepati snope' (Plet.) ter v glagolih iz Wolf-Cigaletova slovarja izkošati, okošati, skošati v pomenu 'z udarjanjem ob tla iztepati zrna iz snopov' (DSW 1: 157). Izvornopomensko se na udarjanje, udarec verjetno navezuje tudi poimenovanje bolta - ki je sicer tudi v pomenski zvezi z ušesi (prim. boltec v pomenu 'uhelj', češko boltec v pomenu 'uhelj' ki je izposojena iz ruskega bolt 'ribiško tolkalo', poleg boltätb 'tolči', iz psl. *bbltati, *bbltajQ, kar je stara onomatopeja, sorodno 16 V gradivu za jezikovno karto z izrazi v pomenu 'klofutniti', ki se hrani na Inštitutu za slavistiko graške Univerze Karla in Franca, je zapisan tudi glagol čmrkniti. 17 Prim. prvo pomensko skupino v pomenski zvezi z mahedranjem, mahanjem z rokami in nogami, ki oponaša gibanje roke pri dajanju klofute. 18 Prim. četrto pomensko skupino v pomenski zvezi s tolči, udarjati. Cm lit. bilditi, bildinti 'votlo doneti' (ESSJ 1: 33)). V to skupino lahko uvrstimo še enkratnico muclja, če jo povežemo z leksemom mucina, ki jo Pleteršnikov slovar ^ navaja v pomenu 'vrsta sekire' (za Bovec) in (dvomljivo) izvaja iz italijanskega ^ glagola mozzare v pomenu 'obsekavati' (ESSJ 2: 204), ter poimenovanji žleprnica ^ in žlepnica kot leksema onomatopejskega nastanka (prim. prvo pomensko skupino), sorodna z angl. slap v pomenu 'udariti' (ESSJ 4: 461). " (5) Pomensko skupino v zvezi z udarcem, tepenjem lahko navežemo tudi na po- ^ mensko skupino s poimenovanji, katerih etimološko sorodni leksemi označujejo lastnosti omejenega, neumnega človeka. Najdemo lahko namreč več pomenskih povezav, ki kažejo, da naj bi se pomen »tepec« razvil iz pomena »tepsti« (podobno še »butec« iz »butati«, »trčen« iz »trčiti«, »mahnjen« iz »mahniti«), in sicer tudi na podlagi mišljenja, da udarec v glavo (ali na primer od strele) lahko povzroči duševno motnjo, tudi jecljanje (SES, 662). V zvezi s poimenovanji za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem je zanimivo predvsem to, da je te pomenske povezave mogoče izvajati tudi prek vmesnega pomena »potepanje, potepuh« (tep tudi v pomenu 'potep, klatenje')17 ali prek poimenovanja sredstva dejanja, kot npr. tepec v pomenu 'tolkač' (ESSJ 4: 169).18 Poleg tega je ena od lastnosti, ki se jih pripisuje neumnim, omejenim ljudem, tudi ta, da veliko govorijo (ESSJ 4: ^ 230), na kar lahko navežemo poimenovanja za klofuto, ki so v pomenski povezavi O z govorjenjem oz. blebetanjem, klepetanjem (prim. klafati v pomenu 'gobezdati, i4 govoričiti' (ESSJ 2: 222)). V to pomensko skupino preko pomena 'tepec, omejen ^ človek' lahko uvrstimo enkratnico šema, za katero so v relevantnih slovarjih nave- N deni tudi pomeni 'prismoda' (ESSJ 4: 31) ali 'nespameten, neumen človek' z ozna- W čevalnikom slabšalno (SSKJ) ter tudi pomen 'prismoda, ein dummer Kerl' (Plet.). ^ Iste pomenske povezave najdemo tudi pri poimenovanjih (ravno tako enkratnicah) vačen, bačen, vacka in vačna, in sicer preko pomena nem. watsch tudi 'dummer, ungeschickter mensch' (DWB). Neuvrščeno ostaja poimenovanje lezna, za katero bi mogoče pomenske sorodnosti lahko našli z vključitvijo analize pomenov izrazov in prepletov pomenov v pomenu 'klofutniti' v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem. 4 Jezikovna karta s poimenovanji za klofuto in vključenost v tipično razporeditev arealov poimenovanj v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem Na jezikovni karti so z določenim znakom kartirana poimenovanja, ki so bila v gradivu zapisana vsaj dvakrat (deset poimenovanj), dvanajst poimenovanj - enkratnic - je na karti označenih z znakom x, v legendi so navedena ob točki po mreži krajev, Z ^ v kateri so zapisana. Kljub ekspresivnosti in posledično velikemu številu različnih W poimenovanj so določljivi areali posameznih poimenovanj. N Najpogostejše poimenovanje na karti je poimenovanje klofuta, ki je značilno 1 skoraj za celotno obravnavano zemljepisno ozemlje, razen za osrednji in zahodni del ^ območja ziljskega narečja, kjer je zapisano le posamezno. Poimenovanje muza tvori 0 na območju podjunskega narečja južno od Drave in na območju obirskega narečja S prekrivni areal, ravno tako je (pretežno) prekrivni areal značilen še za poimenovanje L žleprnica z glasovno različico žlepnica v osrednjem delu rožanskega narečja. Poi-Q menovanji koš in focen sta zapisani le strnjeno na območju Dravcev, poimenovanje v focen z dvema pojavitvama sega še na območje rožanskega narečja. Poimenovanje klofernica je zapisano posamezno ob stiku območja rožanskega in ziljskega narečja. Zahodno od točke 201 na območju ziljskega narečja je na manjšem zemljepisnem območju zapisanih sorazmerno največ različnih poimenovanj, omejenih na skrajni N zahod obravnavanega zemljepisnega ozemlja, bolta, lezna in focna: poimenovanje A bolta je značilna za vzhodno polovico, medtem ko je poimenovanje lezna značilno za p zahodno polovico ziljskega narečja. Za osrednje in najzahodnejše območje ziljskega 1 narečja je značilno poimenovanje focna. S Glede na razporeditev arealov na jezikovni karti lahko jezikovno karto s poi- K menovanji za klofuto uvrstimo v dva ali morda kar tri tipe: v tip, pri katerem areali 1 delijo obravnavano ozemlje na tri območja (tip 4 skupine A): areal poimenovanja 0 muza - areal poimenovanj žleprnica in žlepnica - areal »ziljskih« poimenovanj foc-• na, bolta in lezna. Z drugega vidika lahko jezikovno karto uvrstimo v tip z dvema 1 nesimetričnima območjema, in sicer v prvi podtip (tip 2 skupine A), pri katerem se območje ziljskega narečja (bolta, lezna, focna) loči od skupnega območja rožan- 2 skega in podjunskega narečja (s prevladujočim poimenovanjem klofuta in prekriv-nima arealoma poimenovanj žleprnica z glasovno različico žlepnica in muza). Pri tej razporeditvi arealov areal poimenovanja rožanskega narečja (klofuta) sega še na del območja ziljskega narečja. Mogoča pa bi bila tudi uvrstitev v tip razporeditve arealov, kjer je za celotno obravnavano ozemlje značilno isto poimenovanje (klofuta), druga poimenovanja tvorijo le prekrivne areale. Vendar se pri uvrstitvi v ta tip postavlja vprašanje le dveh zapisov poimenovanja klofuta na območju ziljskega narečja (v točkah 204 in 217a), ki sta najverjetneje posledica vpliva iz drugega zemljepisnega območja (območje rožanskega narečja oz. celotni areal poimenovanja klofuta) ali druge socialne zvrsti jezika (knjižni jezik). 5 Sklep Sama ekspresivnost poimenovanj se na jezikovni karti s poimenovanji za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem odraža v večji razdrobljenosti manjših arealov poimenovanj in s strnjeno pojavitvijo poimenovanj. Pri poskusu uvrstitve jezikovne karte, pri kateri je bil namen zbiranja gradiva v zemljepisnem prostoru tudi pridobivanje ekspresivnih (funkcijskih) variant, v tipologijo razporeditve arealov v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem se pokaže, da - verjetno ravno zaradi čustvene zaznamo-vanosti poimenovanj - jezikovno karto lahko uvrstimo v več različnih tipov. 19 Andrejka Žejn, Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem 6 Gradivo 6.1 Indeks h karti KLOFUTA - OHRFEIGE19 A = KLofuit(')a ^^ B = m'u(i)za C = žl'E(i)pRnica " D = foicna E = foicen ^ F = k'oiš " G = žl'Eipnica ^ H = KLof^EiRnica I = b'oilta N J = l'eizna Z > O J V indeksu so najprej navedena poimenovanja, ki so zapisana vsaj dvakrat. Ta poimeno- ^ vanja so zaporedno označena s črkami A do J. Zaporedje poimenovanj je načeloma dolo- ^ čeno glede na prvo pojavitev poimenovanja od vzhoda proti zahodu, kot si tudi običajno h^ sledijo areali poimenovanj v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem. Ne glede na m zemljepisno pojavitev na karti sledijo enkratnice. Poimenovanja so v indeksu in v legendi na jezikovni karti zapisana v abstrahirani obliki, pri čemer so bila upoštevana načela, kot so bila določena ob objavi prvih kart v Hafner - Prunč 1980: 241-242. Pri določanju ^ abstrahiranih oblik je izhodišče gradivo z zvočnih posnetkov: s pomanjšanimi velikimi črkami so zapisani glasovi, ki imajo različne uresničitve na območju areala poimenovanja, z majhnimi črkami so zapisani glasovi, ki so enaki v celotnem arealu. V abstrahiranih oblikah je določeno mesto naglasa z znakom ', z znakom i je označena dolžina, zaradi diatopičnih razlik sta znaka lahko navedena v oklepaju. Pri poimenovanjih, ki so zapisana samo na vprašalnih listkih, variantnost, mesto naglasa in dolžina niso navedeni. V besedilu - komentarju h karti - so abstrahirane oblike zapisane z majhnimi črkami in brez znakov za mesto naglasa in dolžino. Sledi indeksirano gradivo z vprašalnih listkov, razporejeno glede na točke po mreži krajev: številki točke po mreži krajev sledijo v oklepaju navedene črke odgovorov, pred vsako črko je navedeno, koliko informantov je podalo posamezni odgovor. V vsaki točki je lahko navedenih več odgovorov, številke točk brez odgovora na vprašalnih listkih so izpuščene. Ob posameznem odgovoru je navedeno še, ali je odgovor izrecno podan kot odgovor starejše (st.) ali mlajše (ml.) generacije. Če na vprašalnem listku ni izrecne opredelitve odgovora glede na starostno skupino, je odgovor zabeležen brez tega razločevanja. Če je isti odgovor enkrat naveden kot odgovor starejše ali mlajše generacije in drugič kot odgovor brez razločevanja po starostni skupini, sta v indeksu navedena oba podatka. Kot indirektni (i) so označeni odgovori, ki so bili za posamezno točko zapisani v drugi točki (poznavanje poimenovanja v drugem kraju kot tistem, iz katerega izhaja informant). Drugi del indeksa je gradivo, izpisano z zvočnih posnetkov v skladu s transkripcijo, podano v publikaciji Schlüssel zum Thesaurus des slowenischen Volkssprache in Kärnten (gl. Hafner - Prunč 1982: 47-54). Gradivo z zvočnih posnetkov je prav tako razporejeno glede na točke po mreži krajev, v vsaki točki je lahko navedenih več (različnih ali enakih) odgovorov, razločevalnih podatkov glede na generacijo ni. ' * * i ^^ AOsrTOvnakarlaiMdnoaV sebin« An dr^ Žej r ^Osrmna kaia: Hdnca Voh &ätiuri,-jB(na|a ^rxll Vir Ltrfioyiwtsrt^lia jn wjfcgronefti gr?5ke9» ra'iJli^Jälnegs wp"* '' \aKigMt8k.inJtAlfAlltaraH8!M2RC5W.K14 '' z J 6.2 Enkratnice20 w Z bačen (206) 1 batina (121) ^ čmerka (110) O kloferna (187a) S koša (79) L muclja (211) 0 šema (124) v ušetnjača (122) vacka (198) vačen (198) vačna (197) Z zamuznica (122) A P 1 6.3 Vprašalni listki S K 1 (1Ast.), 2 (1A, 1Ast., 1Ai, 1B, 1Bst., 1Bi), 3 (1A), 5 (2A, 1Ai, 1B), 6 (1B), 9 (1Ai, 1B, 1 1Bi), 10 (1A, 4B), 11 (1A, 2B), 12 (1B), 13 (2Ast., 2Bst.), 14 (2A), 15 (5A, 4B), 16 (1A, ^^ 1Ai, 1B), 18 (2A, 2B), 19 (1A, 1B), 22 (1A, 1B), 23a (1A, 1B), 24 (1Ai, 1Bi), 25 (2A, 1B), ® 27 (2A, 5B), 27a (1Ast., 1B), 28 (1Aml., 1Bs), 31 (1A, 1Ai, 3B, 1Bs), 34 (1Bi), 35 (1A, 1B), w 36 (2B), 37 (1A, 1Ast., 1Bj), 38 (1B, 1Bi), 42 (1B), 45a (1A), 47 (1B), 48 (1B), 49 (1B), 51 4 (1A, 1B, 1Bst., 1Dj), 52 (1A, 1D), 54a (1B), 55 (2B), 55a (1Ast., 1Bj), 58 (2B), 65 (1B), 66 (1B), 73 (1A), 77 (3E, 2Ej), 78a (1F), 79 (1B, 1Ej), 82 (1Es), 86 (1Ci), 101 (5A, 1B), 102 2 (2A, 1B), 104 (5A, 1B), 105 (1A, 1Aml., 1B), 106 (4A, 1B, 1Bi), 107 (1A, 1Ai), 108 (1A, 1C), 109 (12A, 3Aml., 1Bs), 110 (3A, 1Aml., 1Bs), 114 (1A, 1Ai, 1Bi), 118 (1Ai), 119 (1A), 121 (1Ai), 122 (4A), 124 (2A), 126 (1A), 126a (1A, 1As), 128 (1A), 130 (2A, 2As), 130a (1A), 131a (1A), 132 (1A, 1G), 134 (2A, 1Ast., 1Ai, 1C, 1Cml., 1Ci), 136 (1A), 137 (8A, 2Aml., 1Ai, 3C, 2Cst., 1G, 1Gi), 137a (2A), 138 (7A, 3C, 2G), 138a (1Aml., 1Cs), 139 (1A, 1C), 139a (1A, 1C), 140a (1C), 141 (1Aml., 1Cs), 141a (1A), 142 (2Aml., 2Cst., 1Gi), 143 (1Aml., 1Cst.), 144 (1A, 1Aml., 1G, 1Gst.), 145 (1A, 1Aml., 1Cst.), 151 (1A, 1B, 1Hst.), 154 (1A), 155 (1A), 157 (4A, 2Ai, 4C, 1Ci, 1G), 157a (1A, 1C, 1Ci, 1E), 164 (1A), 165 (1Aml., 1Ai, 1Cst.), 167 (3A, 1Aml., 3C, 1Cst.), 168 (1A, 1C), 169a (1A, 2C), 170 (7A, 6C, 1G), 171 (1A, 1C), 172 (2A, 1G), 173 (1C), 174 (1C, 1G), 176 (2C), 178 (1C), 179 (1C), 187 (1Hi), 187a (1C), 194 (1A), 195 (1A), 196 (1Ai), 197 (1A, 1D), 198 (1Ai), 201 (1Ist.), 205 (1D), 206 (1D, 1Ji), 211 (1D, 1I), 217 (1Jst.), 218 (1D), 220 (1D, 1J) 6.4 Zvočni posnetki 13 kw3fu:t3 (tož.), 14 mu:za, 18 mu:z3 (tož.), 19 kwafu:ta, 23 kwafu:to (tož.), 25 mu:za, 31 mu:za, qwafu:ta, 34 m'uza, 35 mu:za, 38 m'uza, qwafu:t (tož.), 47 qwofu:ta, mu:za, 48 m'uza, 53a mu:z3 (tož.), 54 m'uza, 54a m'uza, 56 m'uzs (tož.), 64 mu:za, 65 žl8:p3Knca, žl'ep3Knca, 67a mu:za, 69 fö:c3n, 72 k6:š, 79 q6:š, mu:z3 (tož.), 81 qwafu:t'a, 99 žl'ep3Knca, žl8:p3Knco (tož.), 20 V oklepaju je navedena točka, v kateri je zapisana enkratnica; enkratnice so razporejene po abecednem vrstnem redu. 103 mu:z3 (tož.), 107 qwofu:to (tož.), 108 mu:za, 110 čm6:Kq (tož.), qufu:tu (tož.), qufu:tu (tož.), ^^ 110a qufu:t3 (tož.), qufu:tu (tož.), 112 qofu:t'a, 115 qwafu:to (tož.), 116 qwofu:ta, 119 qwofu:to (tož.), 120 qwafu:t'a, qwofu:t'o (tož.), 121 qw3fu:ta, ba:tino (tož.), 122 zamu:z3nco (tož.), o qwafu:t'a, qwafu:to (tož.), wš8:tnjač3, 123 qwafu:to (tož.), qwafu:ta, qwofu:to (tož.), qwafu:to (tož.), qwafu:to (tož.), qwafu:to (tož.), 124 š8:mo (tož.), qwafu:t'o (tož.), 124a qwofu:t'a, 126 ^ qwofu:t'a, qwofu:t'o (tož.), 127 qw3fu:ta, qwafu:t'o (tož.), 129 qwafu:to (tož.), 130 qwofu:t'a, qwafu:t'o (tož.), qofu:t'o (tož.), 131 qwafu:t'o (tož.), 138 qwafu:ta, 141 qwofu:t'a, 148 kwofu:t'o (tož.), 150 qwofu:to (tož.), 152 kwafu:t'a, 154 kofu:ta, 157a qwafu:t'3 (tož.), qwafu:to (tož.), 161a žl'ap3Knco (tož.), 164a qwafu:ta, qwafu:to (tož.), qwafu:to (tož.), 165 qwofu:t'o (tož.), 167 qwafu:t'o (tož.), 171 žl'ep3Knca, 172 žl8:p3Knco (tož.), 174 žl8:p3Knca, žl'ep3Knca, žl8:p3Knco (tož.), 179 qwofu:t'o (tož.), 185 žl8:p3Knca, žl8:p3Knca, 187a kwof8:Kna, kwof8:Knco (tož.), 188 žl'ep3Knca, 188a žl'ep3Knca, 204 kw3fu:t'a, 205 bo:3lta, 206 bö:3lta, 211 fö:cna, mu:cla, 212 l8:3zna, 215a le:3zno (tož.), 217a kwofu:t'a N Viri in literatura Gradivo v listkovni kartoteki in na zvočnih posnetkih za izdelavo besednih jezikovnih kart graškega raziskovalnega projekta, ki se hrani na Inštitutu za slavisti-ko Univerze Karla in Franca v Gradcu. O Chambers - Trudgill 1998 = J. K. Chambers - Peter Trudgill, Dialectology, Cam- 't^ bridge University Press, 1998 [11980]. " D'Agostino - Pennisi 1999 = Mari D'Agostino - Antonino Pennisi, Per una sociolinguistica spaziale: modelli e rappresentazioni della variabilita W nell'esperienza dell'ALS, Palermo: Centro di Studi Filologici e Linguistici ^ Siciliani, 1999. DSW = Matej Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, herausgegeben auf Kosten des [_] Anton Alois Wolf 1: A-L; 2: M-Z, Laibach, 1860. DWB = Jacob Grimm - Wilhelm Grimm, Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm auf CD-Rom, Frankfurt am Main: Zweitausendeins, 2004. ESSJ 1-5 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1-5, avtorji gesel France Bezlaj - Marko Snoj - Metka Furlan, Ljubljana: Mladinska knjiga oz. SAZU - ZRC SAZU, 1976, 1982, 1995, 2005, 2007. Hafner - Prunč 1980 = Stanislaus Hafner - Erich Prunč (ur.), Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten: Grundsätzliches und Allgemeines, Graz: Institut für Slawistik der Universität, 1980 (Slowenistische Forschungsberichte 1). Hafner - Prunč 1982 = Stanislaus Hafner - Erich Prunč (ur.), Schlüssel zum »Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten«, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 1982 (Schriften der BalkanKommission, Linguistische Abteilung, Sonderpublikation). Karničar 1999 = Ludvik Karničar, Aktualnost slovenskih narečij na Koroškem in tipologizacija izoleks, v: Logarjev zbornik: referati s 1. mednarodnega di-alektološkega simpozija v Mariboru, ur. Zinka Zorko - Mihaela Koletnik, Maribor: Slavistično društvo Slovenije, 1999 (Zora 8), 204-213. Z Karničar 2007 = Ludwig Karničar, Diatopische Synonymic die Kartoffel in den W Kärntner slowenischen Dialekten, v: Kritik und Phrase, ur. Peter Deutsch- N mann, Wien: Praesens, 2007, 553-565. 1 Karničar - Žejn 2009 = Ludvik Karničar - Andrejka Žejn, Poimenovanja za koruzo ^ v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem: ob nadaljevanju dolgoroč- O nega projekta o leksikalni inventarizaciji koroških govorov, v: Slovenska na- s rečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana: Znanstvena založba L Filozofske fakultete, 2009 (Obdobja 26), 575-588. 0 KWB = Matthias Lexer, Kärntisches Wörterbuch: mit einem Anhange: Weihnacht-v -Spiele und Lieder aus Kärnten, Leipzig: S. Hirzel, 1862. Pfandl 1981 = Heinrich Pfandl, K regionalni porazdelitvi izoleks v slovenskih narečjih na Koroškem, Slavistična revija 29 (1981), št. 4, 449-452. Plet. = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1894-1895: elektronska izdaja, N ur. Metka Furlan - Helena Dobrovoljc - Helena Jazbec, Ljubljana: Založba A ZRC, ZRC SAZU - Kamnik: Amebis, 2006. p Schmidt 1992 = Jürgen Erich Schmidt, Zweidimensionale Dialektologie und ein- 1 dimensional-vertikale Analyse: ein exemplarischer Vergleich, v: Historische s Dialektologie und Sprachwandel: Sprachatlanten und Wörterbücher: Ver-K handlungen des internationalen Dialektologenkongresses, Bamberg 29. 7. -1 4. 8. 1990 2, Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 1992, 454-567. 0 SES = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 220 09. • SLA 1.1 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 1: atlas, ur. 1 Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). ■■ SLA 1.2 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 2: komentarji, ■ ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki: elektronska izdaja na plošči CD-ROM, Ljubljana: DZS, 1998. WBÖ = Wörterbuch der Bairischen Mundarten in Österreich 1: A, 1970; 2: B/P -Bezirk, 1976; 3: Pf-C, 1983; 4: D/T - tqtzig, 1988; 5: deu - eigen), ur. Eberhard Kranzmayer idr., Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1963-. Designations for 'slap' in Slovenian dialects in Austrian Carinthia: Expressivity on a linguistic map ^ Summary Cm Questionnaires for producing lexical linguistic maps are dominated by questions for " which neutral vocabulary is expected when collecting material because in linguis- ^ tic geographical projects interest centers on geographical distribution, and not on the expressivity or functional variety of designations. However, the linguistic map with designations for 'slap' is an example of mapping material in which expressive vocabulary prevails, for which the relevant etymological and other dictionaries do not offer unambiguous information on the etymology of the words. Most often this vocabulary is of onomatopoetic origin, or it arose through cross-contamination of multiple bases, or its meaning developed from other meanings. This article seeks to define which common meanings or images appear among multiple words that, with regard to their etymological origin, are connected with 'slap' in Slovenian dialects in Austrian Carinthia. The designations are connected to the image of swinging or waving (with the arms or legs, with wings, or the image of a "flapping" brim of a hat), or they may be connected with the ears, where slaps land. Images of beating or ^ hitting, and the sound of hitting, are also typical, and especially semantically linked O is a group of designations connected with expressions for a mentally deficient person. Despite the expressiveness of the material, the linguistic map with designations ^ for 'slap' may be classified as one of the types of areal distributions of Slovenian N dialect vocabulary in Austrian Carinthia defined based on analysis of a large number of lexical linguistic maps. ^ Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic v luči starejših in mlajših slovenskih jezikovnih sprememb Januška Gostenčnik Cobiss: 1.01 o Cm Prispevek predstavlja primerjavo govorov krajev Babno Polje, ki spada v ko- ^ stelsko narečje dolenjske narečne skupine, in Ravnice v Gorskem kotarju na Hrvaškem. Oba govora sta vključena v mrežo Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA). Diahrona primerjava obeh govorov na fonološki ravnini kaže na njuno skupno lingvogenezo, s čimer se utemeljuje vključitev govora Ravnic v ^ regularno mrežo SLA. Govor Ravnic je na osnovi mlajših jezikovnih pojavov q uvrščen v kostelsko narečje. ^ Ključne besede: dialektologija, Slovenski lingvistični atlas, kostelsko nareč- cä je, dolenjska narečna skupina, fonologija q Z A comparison of the local dialects of Babno Polje and Ravnice in the light of older and more recent Slovene language phenomena This article compares the local dialects of Babno Polje in Slovenia and Ravnice in Croatia's Gorski Kotar region. Both local dialects are part of the data-point network for the Slovenski lingvistični atlas (Slovenian Linguistic Atlas, SLA). A diachronic comparison of both local dialects at the phonological level shows their common linguistic genesis and thus justifies inclusion of the local dialect of Ravnice within a regular data-point network for the SLA. The local dialect of Ravnice is classified as part of the Kostel dialect based on more recent language phenomena. Key words: dialectology, Slovenian Linguistic Atlas, Kostel dialect, Lower Carniolan group, phonology 1 Uvod Krajevni govor1 Babnega Polja2 (SLA T279) se od izida Slovenskih narečij (1975) dialektologa Tineta Logarja dalje uvršča med kostelske govore dolenjske narečne HH N M Prispevek je nastal v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta ARRS in SAZU L6-4042 Materialna kulturna dediščina v slovenskih narečjih: geolingvistična predstavitev, ki ga vodi Jožica Škofic. - Za pregled prispevka in za vse pripombe se zahvaljujem dr. Jožici Škofic. Gradivo za krajevni govor Babnega Polja sem črpala iz zapisa za SLA Albince Lipovec, ki se hrani v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU skupine,3 diahrono gledano pa spada med južna slovenska narečja, torej je del doW lenjske narečne ploskve (Šekli 2009: 294). N Krajevni govor Ravnic4 na Hrvaškem - kontrolna točka SLA T411 (SLA 1.2: 1 22) - hrvaška dialektologija uvršča med gorskokotarske govore oz. v zahodno go-ransko narečje kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika (hrv. zapadnogoranski O poddijalekt goranskog dijalekta kajkavskog narječja). O utemeljenosti te uvrstitve S govorim v tem prispevku. Krajevni govor Ravnic namreč ne izkazuje tipičnih kaj-L kavskih definicijskih lastnosti. Veliko laže pa ga zato povežemo z bližnjim sloven-o skim krajevnim govorom Babnega Polja z dolenjsko osnovo. v V obeh krajevnih govorih sta relevantna le mesto naglasa in kvantiteta. Izka- N zane so kvantitetne opozicije v naglašenih zlogih. N 2 Kajkavske definicijske lastnosti A p Kajkavska narečna skupina pozna dve skupini govorov (Lončaric 1982; 1996), in 1 sicer t. i. glavnino narečij (sem se prištevajo kajkavski govori, ki izkazujejo vse S »glavne« oz. tipične kajkavske značilnosti) in obrobni, manjši del narečij, kjer go-K vori ne izkazujejo vseh tipičnih kajkavskih značilnosti - sem se prištevajo tudi t. i. 1 goranski govori. M Tipične kajkavske značilnosti, ki jih izkazuje večina narečij v kajkavski na- • rečni skupini, najdemo znotraj prozodije in vokalizma.5 Z osnovno kajkavsko ak-11 centuacijo (po Ivšic 1936) se kajkavska narečna skupina od 10. stoletja dalje jasno loči od sosednjih jezikovnih sistemov (Lončaric 1996: 23). V vokalizmu so za kaj- 2 kavska narečja značilni naslednji sovpadi: zjsl. *e in ter zjsl. *q in */ (Ivic 1961; Lončaric 1996; Šekli 2013: 12). V goranskih govorih prihaja do izostanka vseh omenjenih glavnih kajkavskih značilnosti. v Ljubljani, in iz lastnega terenskega dela, opravljenega v letih 2010-2011. Fonološki opis krajevnega govora Babnega Polja je objavljen v Lipovec - Benedik 1981: 119, dopolnjen pa predstavljen v Gostenčnik 2013: 66. Fran Ramovš je govor Babnega Polja razlikoval od bolj južnih kostelskih govorov - te je prištel k belokranjskemu narečju z dolenjsko narečno osnovo - in ga uvrstil k zahodnemu dolenjskemu narečju (Ramovš 1931). Vendar pa se predvideva, da Ramovš govorov na severozahodnem delu ni poznal najbolje. Zapis za SLA (in Slovanski lingvistični atlas - OLA), ki ga je leta 1966 za govor kraja Babno Polje pripravila Albinca Lipovec, je nedvomno pripomogel k poznavanju tega govora. Neposredna posledica tega je bila sprememba narečne meje na karti slovenskih narečij Tineta Logarja in Jakoba Riglerja iz leta 1986. Gradivo za krajevni govor Ravnic, predstavljeno v tem prispevku, sem zbrala sama s terenskim delom v letih 2010-2013 (natančnejši podatki o informatorju so navedeni v Gostenčnik 2013: 267). Ponekod je dopolnjeno z gradivom, zbranim za SLA. Fonološki opis krajevnega govora Ravnic je predstavljen v moji doktorski disertaciji (Gostenčnik 2013: 82). Soglasniško merilo (Belic 1927; Brozovic 1960; Lončaric 1996), tj. refleksi psl. *t in *d, ki prav tako služi za klasifikacijo kajkavskih govorov, na tem mestu ni omenjeno, saj Belic pri svoji znanstveni delitvi kajkavskih narečij goranskih govorov ni upošteval. Januška Gostenčnik, Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic ... 2.1 Sovpad odrazov za zjsl. *e in *3 Govor kraja Ravnice ne izkazuje omenjene kajkavske definicijske lastnosti. Odrazi ^ zjsl. *e in so v govorih Ravnic in Babnega Polja večinoma enaki (z izjemo ohra- ^^ njene labializacije v govoru Babnega Polja). ^ 20 Ravnice: zjsl. *e > issln. (= izhodiščno splošnoslovensko) *el*ž- > e:i ('le:is, " 'le:itu) + a: < issln. *dl*3- < zjsl. *3 ('ua:s, 'ta:šča). S Babno Polje: zjsl. *e > issln. *č/*i- > e:i ('le:is, 'le:itu); a: < issln. *3l*ä- < zjsl. *a Cvä:s, 'ta:šča). Cm 2.2 Sovpad odrazov zjsl. *q in *l N Govor kraja Ravnice ne izkazuje te kajkavske definicijske lastnosti. Tako refleks govora Ravnic kot Babnega Polja je mogoče izvajati iz dolenjskega *uo, govor Ravnic pa že izkazuje sekundarno monoftongizacijo. Ravnice: zjsl. *q > issln. > o: ('zö:p; 'gö:bd) + o:u < issln. *ll*i- < zjsl. *C^IC, *CblC, *a^C, *ClbC, *CelC, *ColC- 'uo:uk 'volk', 'po:ut 'polt', 'žo:una, 'so:uza, 'bo:uxa; 'uo:una 'volna', prid. ž. 'do:uga. ^ O Babno Polje: zjsl. *q > issln. > u:^: ('zu.-ap; 'gu.-aba); o:u < issln. *!l*l- < zjsl. *C^lC, *CblC, *a^C, *abC, *CelC, *ColC - 'čo:un, 'vo:uk, sam. 'do:uk « 'dolg', 'bo:uxa, 'žo:una, 1. os. ed. sed.: 'mo:uzen 'molsti', 'do:uben 'dolbsti'; 'vo:una, N im. mn. 'po:uxi, prid. ž.: 'do:uga, 'po:una. W 3 Splošnoslovenske inovacije Splošnoslovenske inovacije so slovenski jezikovni sistem zamejile od preostale zahodne južne slovanščine. Kronološko gledano je prva inovacija pomik naglasa tipa starega cirkumfleksa na naslednji zlog v večzložnicah, tj. progresivna metataksa cirkumfleksa. Sledi mu premik naglasa s končnega kratkega zloga na predhodni dolgi praslovanski samoglasnik, tj. umik na prednaglasno dolžino. 3.1 Splošnoslovenski pomik cirkumfleksa oz. splošnoslovenska progresivna metataksa cirkumfleksa V govorih Babnega Polja in Ravnic je v nadaljnjem razvoju prišlo do terciarnega premika cirkumfleksa,6 kar dokazujeta tako kvantiteta, tj. kračina novonagla-šenega vokala, kot kvaliteta, tj. redukcijska barva vokala. Babno Polje: 'vixar, 'jemi 'ime', d'revu, 'kakuš, 'kauo, 'galop 'golob', 'abarf'obrv', 'sorci 'srce', 'uaku 'oko', 'čevu 'črevo'; 'mesu, 'testu, 'teuo, 'nebu, 'peru, 'senu, rod. ed.: 'vasi 'vas', 'veši 'uš', 'pesti 'pest', 'zaba 'zob', 'maža 'mož', 'raba 'rob', k'lapi 'klop', Tako tudi v vseh drugih govorih kostelskega narečja. 6 E 'peti 'peta', 'peči, s'veta, 'lesa, d'uani, 'vaza 'voz', 'nači, 'raga 'rog', 'baga 'bog', 'mači 'moč', 'nagi 'noga', im. mn.: 'nasi 'las', 'uači, 'zabi, 'naxti, del. na. -lm. 'abriu 'obriti', N prid. m. 'banan 'bolan', 'lepu, z'večer, 'taku, 'devet, 'deset, 'dešit 'dišati', 'sešit 'sušiti'. ^ Ravnice: 'mesu, 'nebu, 'peru, 'pepiu, 'večir (ž.), 'kakuš, 'gauöp 'golob', 'kanu, 'sdrci, 0 'senu, 'testu, rod. ed.: p'raxa, v'rata, st'rani, 'nači, 'mači 'moč', 'nagi, 'baga 'bog', S 'kasti, 'uasi 'vas', 'maža, 'zaba 'zob', 'raba, 'kapi 'klop', 'lesa, s'nega, s'mexa, z'veri, L 'peči, 'meda (star.) ~ 'me:da (nov.) - po analogiji na im. ed. 'me:t 'med', 'leda (star.) Q ~ 'le:da (nov.) - po analogiji na im. ed. 'le:t 'led', 'pesti, im. mn. g'radi 'grad', 'zabi v 'zob', prid. m. 'bauen 'bolan', 'lepu, 'devit '9', 'desit '10'. N 1 3.2 Splošnoslovenski umik naglasa s končnega zloga na prednaglasno dolžino se odraža kot dolžina pod naglasom. Z A Babno Polje: m'le:iku, z've:izda, s've:iča, b'ra:da, t'ra:va, g'ua:va, 'mu:^ka 'moka'. P 1 Ravnice: m'le:iku, g'ne:izdu, z've:izda, s'te:ina, t'ra:ua, g'ua:ua ~ g'uo:ua, v'ra:ta, S 'mö:ka. K M 4 Starejše jezikovne spremembe • 2 o Enotni slovenski jezikovni sistem so načele jezikovne spremembe, ki so povzročile M narečno drobitev jezikovnega sistema. To so bile najzgodnejše jezikovne spremem-2 be (od 12. do 14. stoletja) oz. starejši jezikovni pojavi, na podlagi katerih se slovenski sistem diahrono deli na narečne ploskve oz. skupine narečij. 4.1 Zgodnja denazalizacija issln. Zgodnja denazalizacija je značilna za južna in vzhodna slovenska narečja, kjer imata zato nosnika ozke reflekse. Tak razvoj odražajo tudi refleksi v obeh obravnavanih govorih. Babno Polje: issln. > dol. *ie > iia; issln. > dol. *uo > uia. Ravnice: issln. > dol. *ie > e:; issln. > dol. *uo > o:. 4.2 Vzporedna diftongizacija issln. *ö in issln. *e Dif^ongizacija issln. *5 in issln. *e je potekala v smeri, značilni za južna in vzhodna slovenska narečja, tj. jsln. *ei in *ou. Za dolenjsko narečno ploskev pa je značilna nadaljnja monof^ongizacija jsln. *ou > dol. *ü, kar izkazujeta tudi oba obravnavana govora (sicer po mlajši sekundarni krajšavi visokega vokala). Babno Polje: Issln. *e > jsln. *ei > dol. *ei > e:i - g're:ix, s'me:ix, s'ne:ig, 'ce:ip, 'le:is, b're:ik, 'le:ip, 'me:ix, s're:ida, ga'se:inca; 'le:išnek, k'le:išče; m'le:iku, z've:izda, s've:iča, 'če:ida 'čreda', prid. ž.: 'le:ipa, 'be:iua; be'se:ida, 'čeiišna, 'meiisoc, im. mn. 'meiista, rod. mn. 'le:it 'leto', 1. os. ed. sed. 'de:iuan 'delati'. ^ Issln. *ö > jsln. *ou > dol. *ü > u - 'nuxt, 'buk, 'nus, 'vus, 'nuč, 'ruk 'rog', 'muč, prid. ^^ m. g'lux, z'gun, 'pulie, 'kust, im. mn. ka'kusi. ^ Ravnice: " Issln. *e > jsln. *ei > dol. *ei > e:i - b're:ik, g're:ix, 'le:is, 'me:ix, s'me:ix, s're:ida, prid. m.: 'le:ip, 'le:in; 'pe:isek, k'le:išče; prid. ž. 'be:iua, m'le:iku, g'ne:izdu, d'le:itu, ^ 'de:ite, z've:izda, st're:iua, s'te:ina, s've:iča; be'se:ida, 've:it3r, 'pe:isen, 'me:isec, x'le:ibec, im. mn. 'me:ista, 3. os. ed. sed. 'de:ila. Issln. *ö > jsln. *ou > dol. *ü > u - 'nuč, 'muč, 'ruk, 'nus, 'buk, 'nuxt ~ 'nuft, 'kust, 'must ~ 'most, 'us ~ 'vus 'voz', rod. ed. ka'kusi. 4.3 Zgodnje daljšanje issln. kratkih akutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu je v zahodnih in južnih slovenskih narečjih razvidno v dolžini na-glašenega zloga, zlasti pa v vzporednem razvoju in posledično v enakem refleksu stalno dolgega jata in kratkoakutiranega jata v nezadnjem besednem zlogu. Cm Z > O J Babno Polje: O Issln. *ä- > a: - 'kä:mon, 'jä:var, 'gä:bor, k'rä:va, s'uä:ma, 'rä:ma, 'mä:te, 'pä:met, i4 'se:ime, 'sä:uö 'salo', rod. ed. b'rä:ta. m Issln. *e > e:i = e:i < issln. *e- - s've:idor, 'le:itu, 'me:istu, pa'le:inu, ka'le:inu, N b're:iza, 'ce:ista, ne've:ista, st're:ixa, 'pe:ina, ne'de:ila, rod. ed. a're:ixa, pa've:idat, W 're:izat, 2. os. mn. 've:iSte 'vedeti'. ^ Ravnice: Issln. *ä- > a: - rod. ed. b'ra:ta, 'sa:uu 'salo', 'le:itu, 'se:ime, b'ua:tu, 'pa:met, 'ra:ma, k'ra:ua, 'za:ba, 'ba:ba, 'ma:te 'mati', 'pa:lca, s'uama, prid. ž. s'ta:ra. Issln. *e > e:i = e:i < issln. *e- - 'le:itu, 'de:iuu, 'me.-istu, že'le:izo, ka'le.inu,pa'le:inu, b're:iza, sm're:ika, 'ce:ista, ne've:ista, st're:ixa, 'pe:ina, 1. os. ed. sed. 've:im. 4.4 Sovpad ^-jevskih in o-jevskih glasov Za južna slovenska narečja je značilen tudi sovpad e-jevskih in o-jevskih glasov: issln. *e/*e- in issln. ter *o- in issln. *q/*q- > jsln. *e in *ö. Dalje se jsln. *e in *ö v dolenjski narečni ploskvi diftongirata v smeri proti *ie in *uo. Govor Babnega Polja izkazuje diftonške reflekse, v govoru Ravnic pa je že prišlo do monoftongizacije. Babno Polje: Issln. *el*e- > i:3/i:' - 'pi:dč, 'mi:dt, 'li:dt, pe'pi:du ~ 'pepeu, ve'či:drja, rod. ed.: če'vi:^sa 'črevo', dre'vi:^sa, ka'li:^sa, a'či:'esa; 'zi:dle, 'ži:dnska, s'ti:^la, 'ži:3nex, 'pi:9rje, rod. ed.: se'mi:^na, vre'mi:^na, ječ'mi:^na, te'li:3ta, k'mi:3ta, pag'ri:dba, ve'ši:dsa 'uho', rod. mn. 'ri:dbor 'rebro', prid. ž. de'bi:3ua, 'si:ddon '7', t'ri:3tje 'tretji', 1. os. ed. sed. 'mi:3čen 'metati', del. na -l m. 'ni:dsu 'nesti', 'pi:dku 'peči', ^ vel. 'mi:dle 'mleti'; = iiali:^ < issln. - 'pi:dst, piidt, s'piidt; 'pii'tok, 1. os. ed. W sed. 'viidžen 'vezati',p'li:dšen 'plesati',p'riidden 'presti', g'riidn 'iti', 3. os. ed. sed. N 'zi.'dbe 'zebsti'; 1. os. ed. sed. g'liiddan, 3. os. ed. sed. zg'liidda; s'ri:dča, 'diidtela, 1 pak'liidknet. ^ Issln. *d- > uia/uf - 'duidta 'dota', 'ku:^ža, 'vuidla, 'xu:dja 'hoja', 'nuidša, š'ku:3da, O 'pu:^stla 'postelja', prid. m. 'du:dbor, 1. os. ed. sed.: 'nu:dsen,p'ru:3sen; = uialu:' < issln. S *ql*q- 'zu:3p, k'ru:'k, 'mu:dš, 'lu:dk 'log', 'ru:'p, 'suft, k'lwdp; prid. m. 'mu:ddor, 'pu:^t, L 'gu:dšča, primer. 'vu:^žje 'ozek'; 'mu:^ka 'moka'; 'gu:dboc, 'pu:^pok; 'du:dga, 'tu:dča, o 'gu:dba. N Ravnice: 1 Issln. *el*e- > e: - 'le:t, 'me:t, 'pe:č, rod. ed.: je'me:na, vre'me:na, ka'le:sa ~ 'kaua, pe're:sa ~ 'pera, 'še:st; 'že:nska, 'ste:ua, 'že:nix 'ženin', 'pe:rje, rod. ed.: k'me:ta, N pag're:ba, im. mn.: 're:bra, vd'še:sa (star.) ~ 'vexa (mlaj.), 'se:ddn; = ei < issln. A - 'pe:t '5', p'le:s, 'pe:st, 'pe:d3n; 'pe:tek, 're:p; 1. os. ed. sed. g'le:dan; s're:ča, rod. ed. p 'ze:ta. 1 Issln. *d- > o: - rod. ed.pa'tö:ka, 'dö:ta, 'ko:ža, 'pö:stel (ž.), 'š0:ba 'ustnice'; = o: < S issln. *qI*q- - 'rö:p, 'zö:p, 'm0:š, pa'sö:da; 'pö:t (m.), 'kö:t; 'mö:ka; 'gö:bec; 'gö:ba, K 'tö:ča. ■ 4.5 Vokalizacija dolgega slovenskega polglasnika • Dolgi slovenski polglasnik *§ < issln. *ä/*a- se v dolenjski narečni ploskvi vokalizi-o ra v smeri proti a in sovpade z razvojem etimološkega *a. To izkazujeta tudi govora ■■ Ravnic in Babnega Polja, slednji še z ohranjeno labializacijo. 2 Babno Polje: Issln. *9l*3- > dol. *ä > a: - 'va:s, 'da:n, 'ma:x, 'ua:n, 'tä:st, 'ud:š, 'či:st; 'ma:ša, 'ta:šča, s'nä:xa, 'sä:ine, 'pä:sje, 3. os. ed. sed.: fsä:xne 'usahniti',p'remä:kne, pä:xne 'pahniti', 'gä:ne 'ganiti'. Ravnice: Issln. *9l*3- > dol. *ä > a: - 'ua:s 'vas', 'da:n, 'ua:n, 'ua:š, 'ta:st; 'ma:ša, 'ta:šča. 4.6 Labializacija issln. *u V govorih Babnega Polja in Ravnic je današnji odraz issln. *ü/*ü- (> jsln. *u > dol. *u) kratki u, kar je rezultat mlajšega krajšanja visokih vokalov, tj. etimološkega u (tudi u < issln. *ö) in i. Njegovo nekdanjo zaokroženost7 lahko dokazujemo z odsotnostjo švapanja, ki je sicer v obravnavanih govorih pred zadnjimi vokali dosledno (Rigler 2001: 129): Babno Polje: 'luč, 'lukna, 'luna : 'kauo, 'de:ikua. Ravnice: 'luč, 'lukna : 'kanu,pua'nina. 7 Tako tudi Pronk (2010: 120), ki piše: »Prvotni *uje postal sprednji *ü v zahodnih govorih Gorskega kotarja in v Beli krajini, verjetno pa tudi v vzhodnem goranskem [govoru].« Januška Gostenčnik, Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic ... 5 Mlajše jezikovne spremembe Narečja znotraj dolenjske narečne ploskve se nadalje delijo glede na novejše jezi- ^^ kovne inovacije. Izguba tonemskih nasprotij in prisotnost mlajših naglasnih umikov ^^ kostelske govore ločuje od dolenjskega narečja.8 Hkrati pa ga prav omenjeno povezuje z belokranjskimi narečji, ki prav tako poznajo izgubo tonemskih nasprotij " in mlajše naglasne umike. Mlajša naglasna sprememba, tj. umik naglasa z zadnjega dolgega odprtega in zaprtega zloga, splošen zvočni vtis in razvoj zapornika g v ^ pripornik ločujejo kostelsko narečje od notranjskega, ki je sinhrono gledano del primorske narečne skupine. Kljub temu pa prav nekatere mlajše naglasne spremembe tudi povezujejo obe narečji, in sicer izguba tonemskih nasprotij, umik na prednagla-sno nadkračino in umik naglasa s končnega kratkega zaprtega zloga. Mlajše samoglasniške in soglasniške spremembe služijo za ločevanje znotraj kostelskega narečja samega in ga delijo na njegov SZ in JV del. Kostelsko narečje tako določajo (Šekli 2009: 307; Gostenčnik 2013) tile pojavi. Severozahodni govori kostelskega narečja se od dolenjskega narečja dodatno razlikujejo s krajšanjem visokih vokalov i in u ter prisotnostjo švapanja. Tine Logar je v opisu belokranjskih govorov (1996: 80) uporabljal izraz »umik dolgega akuta z zadnjega zloga«, vendar pa je bil tam govor le o odrazu tonema praslovanskega novega dolgega akuta. Izraz »umik naglasa z zadnjega dolgega na predhodni zlog« torej zajema tako Logarjev »umik dolgega akuta z zadnjega zloga« kot tudi terciarni premik cirkumfleksa. Kot je predvideval že Logar za belokranjske govore (Logar 1996: 207), sta oba umika verjetno istočasna, saj so refleksi enaki. Cm Z 5.1 Mlajše naglasne spremembe ^ Vsi govori kostelskega narečja so izgubili tonemska nasprotja in kažejo izrazito tendenco umika naglasa z zadnjega zloga, in sicer na predhodni nadkratki (umik na ^ prednaglasno nadkračino), kratki (umik naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga O na predhodni zlog) in dolgi samoglasnik (umik naglasa z zadnjega dolgega odprtega i4 in zaprtega zloga na predhodni zlog). ^ SI 5.1.1 Umik na prednaglasno nadkračino W Babno Polje: s'kodon, 'mogua, s'toza. Ravnice: s'keden, s'teber, 'peku 'pekel', s'teza, 'megua, 'deska, rod. ed.: 'pesa 'pes', 'dežja. 5.1.2 Umik naglasa z zadnjega dolgega na predhodni zlog (odraz tonema psl. starega dolgega cirkumfleksa in novega dolgega akuta)9 Babno Polje (primeri za tercirani premik cirkumfleksa so navedeni v razdelku 3.2): 'mexor 'mehur', 'zidar, 'paster 'pastir', 'kavač, k'uabuk, 'kamar 'komar', 'čudak ~ (ču'dd:k), 3. os. ed. sed.: 'bali 'boleti', 'tapi 'topiti', 'gari 'goreti', 'rasi 'rositi', 8 z'gani 'zvoniti', 'uavi 'loviti', 'ževi 'živeti', 'torpi 'trpeti', del. na -l m.: 'radiu 'rodili ti', 'dabiu 'dobiti', 'anaist ~ a'näiist '11'. N Ravnice (primeri za tercirani premik cirkumfleksa so navedeni v razdelku 3.2): 1 'zidar, 'pastir, gas'padar, 'mexur, k'uobuk, 'kauač 'kovač', s'ramak, 1. os. ed. sed.: ^ se 'patin 'potiti se', s'tajin 'stati', 3. os. ed. sed. z'gani 'zvoniti', del. na -l m.: 'radiu 0 'roditi', 'papiu 'popiti'. S L 5.1.3 Umik naglasa z zadnjega kratkega zaprtega zloga na predhodni zlog Q Diahrono gledano je to psl. tonem tipa starega dolgega akuta in tipa novega krat-v kega akuta na zadnjem zaprtem zlogu, ki sta po krajšavi starega dolgega akuta sovpadla in se dalje v internem slovenskem razvoju razvijala enako, tj. issln. krat-koakutirani zlog. V issln. kratkoakutiranem zadnjem zaprtem zlogu ni prišlo do podaljšave, temveč do metatonije kratkega akuta v kratki cirkumfleks. Naglasni N umik je znan vsem govorom kostelskega narečja in sosednjemu notranjskemu A narečju. P 1 Babno Polje: 'cegan 'cigan', prid. m. 'vesok, 'žepan; prid. m. g'lebok~ (po švapanju) S 'vebak 'globok', m'uateč 'mlatič', prid. m. 'kasmat 'kosmat', 'atrak 'otrok', 'madros K 'modras', 'patpuat 'podplat', 'abras 'obraz', 'abut 'obut', prid. m. 'Sorak 'širok', 1 'morleč 'mrlič'. Z Ravnice: 'cegan 'cigan', 'uabras 'obraz', 'uatrak 'otrok'. ■■ 5.2 Mlajše samoglasniške spremembe 2 Med mlajše samoglasniške spremembe prištevamo krajšanje visokih vokalov (SZ kostel. i < issln. *T/*i- in SZ kostel. u < issln. *ü/*ü-/*5) in njihov sovpad s kratkimi vokali. To je (poleg nekaterih soglasniških sprememb) tudi izrazita ločnica med SZ in JV kostelskimi govori. Babno Polje: Issln. *T/*i- > dol. *T> i - 'sin, 'zit, k'ri, x'či, list; g'rič, s'vina, prid. m. 'nizok ~ 'nizak; 'vinu, 'lice, 'zima, b'lize 'blizu'; b'rinje, 1. os. ed. sed.: 'piSen 'pisati', 'viden 'videti'; 'niva, 'žila, rod. ed. 'miši ~ 'miSa, 'lipa, 'riba, im. mn. 'tiči 'ptiči', prid. ž. 'sita. Issln. *u/*u- > dol. *u > u - 'luč, 'vuš 'uš'; k'luč, p'luča, 'suša, 'duša, 'lubje, 1. os. ed. sed. 'lupen 'lupiti'; 'vusta; 'lukna, x'ruška; 'jutru, 'muxa, 'bukva 'bukev', k'luka, 'luža, rod. ed.: k'ruxa, 'kupa. Issln. *ö > dol. *ü > u (primeri so navedeni v razdelku 4.2). Ravnice: Issln. *T/*i- > dol. *T > i - 'zit, 'sin, k'ri, k'či; s'vinja; g'rič; 'lice, 'vino, 'zima; 'tisa, ma'tika, 'misu 'misel'; x'rip, 'riba, 'xiša, 'žiua, ka'biua,pua'nina, ž'lica, rod. ed.: 'niti, 'tiča 'ptič', 'miša, im. mn. 'vile, prid. ž. 'sita. Issln. *ü/*ü- > dol. *u > u - 'luč, 'sux; k'luč, p'luča, 'suša ~ 'šuša (star.), 'duša; 'usta, 'uizda; 'lukna; 'bukua 'bukev', 'jutru, rod. ed.: 'kupa, k'ruxa. Issln. *ö > dol. *ü > u (primeri so navedeni v razdelku 4.2). Januška Gostenčnik, Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic ... 5.3 Mlajše soglasniške spremembe Soglasniške izofone se v celoti pokrivajo s samoglasniškimi. Za SZ del, kamor ^ glede na mlajše jezikovne spremembe lahko uvrstimo tudi govor Babnega Polja in ^^ Ravnic, so značilne naslednje mlajše soglasniške spremembe:10 švapanje, depala- ^^ talizacija issln. etimološkega in sekundarnega *l v vseh položajih, depalatalizacija issln. *n v vzglasju, v položaju za samoglasnikom in soglasnikom, razpad sekun- " darnega issln. *n na -in- in nastop protetičnega glasu j. ^ 5.3.1 Prehod *l > u pred zadnjimi samoglasniki (švapanje) SZ kostelski govori poznajo prehod *l > u pred zadnjimi vokali (razen pred u < dol. *u < issln. *u). SI Babno Polje: s'uäima, d'uäika, d'uä:n, 'kauo, 'de:ikua, ab'ua:čnu, 1. os. ed. sed. ^ 'uä:zen 'lagati', del. na -l ž.pds'tiua 'pustiti', prid. ž. de'bi:3ua. Ravnice: 'ua:s 'las', 'ua:š, m'uai 'mlaj',pua'nina, x'ua:pec, d'ua:n, ze'uoddc, 'gauop 'golob', 'kauu, 'megua, 'žiua 'žila', del. na -l ž. 'siedua 'sesti'. 10 Za severozahodni del kostelskega narečja in tako tudi za govora Babnega Polja in Ravnic je značilna tudi disimilacija zv ^ zg v leksemih zvon, zvonec, zvoniti, sicer splošnoslo-venski pojav, ki pa je omejen predvsem na narečja, ki poznajo prehod *ö > ü (ali uo), tj. energično artikulacijo glasu o (Ramovš 1924: 161). Cm Z > O J 5.3.2 Depalatalizacija issln. *(v vseh položajih ^ O Babno Polje: Issln. *i in sekundarni issln. *( (< -Ij- < *-lhj-) > l - k'luč, p'luča; rod. ed. k'rä.ia, ^ 'ziemla, s'ti:^la, 'vu:dla 'volja', ne'de:ila, 'pä.rkol 'parkelj'; 'zi:dle, 'uole 'olje'. N M Ravnice: ^ Issln. *l in sekundarni issln. *l (< -Ij- < *-lhj-) > l - k'luč, p'luča; 'ziemla, 'uola 'volja', ne'de:ila, mest. mn. 'žeblax 'žebelj'; 'ze:le. 5.3.3 Issln. *n V položaju za samoglasnikom in soglasnikom se *n depalatalizira, sekundarni issln. *n (< *-nbj-) razpade v -in-. Babno Polje: Issln. *#n/Vn/Kn > n - 'niva, or. ed. ž 'nim; 'lukna; s'vina, 'uogon 'ogenj', s'kodon. Sekundarni issln. n (< *-nhj-) > in - 'kareini 'korenje', 'kamoini 'kamenje', z'nä:moini 'znamenje'. Ravnice: Issln. *#n/Vn/Kn > n - 'niua; uog'nišče, 'lukna; gaspa'dina, s'keden. Sekundarni issln. n (< *-nhj-) > in - pe'ča:inje. 5.3.4 Protetičnij W Nastop protetičnega j pred vzglasnim i je značilen za vse SZ kostelske govore, ne N pa tudi za JV del govorov. Krajevna govora Babnega Polja in Ravnic tako dosledno 1 izkazujeta protetični glas j. K O Babno Polje: 'jemi 'ime', 'jet 'iti', 1. os. ed. sed. 'ješčen 'iskati'. S L Ravnice: jegua 'igla', jemi 'ime'. 0 V N 6 Sklep Diahrono-sinhrona primerjava krajevnih govorov Babnega Polja in Ravnic na fono- N loški ravnini je pokazala, da je mogoče govor Ravnic obravnavati kot del dolenjske A narečne ploskve slovenskega jezikovnega sistema. Tako govor Babnega Polja kot p govor Ravnic pa ne izkazujeta zgolj skupne lingvogeneze, temveč tudi vzporeden 1 razvoj v mlajšem jezikovnem obdobju, saj so jima skupne tudi mlajše jezikovne S spremembe. Na osnovi tega lahko, tako kot govor Babnega Polja, tudi govor Rav-K nic brez zadržkov uvrstimo med kostelske govore, natančneje kot predstavnika SZ 1 kostelskih govorov. Točka SLA T411 Ravnice je torej utemeljeno ena izmed točk 0 kostelskega narečja v regularni mreži SLA. M o 2 Krajšave del. = deležnik; dol. = dolenjsko; ed. = ednina; im. = imenovalnik; issln. = izhodiščno splošnoslovensko; jsl. = južnoslovansko; jsln. = južnoslovensko; JV = jugovzhodni; kostel. = kostelsko; m. = moški spol; mlaj. = mlajše; mn. = množina; nov. = novejše; os. = oseba; prid. = pridevnik; primer. = primernik; psl. = praslovansko; rod. = rodilnik; sed. = sedanjik; sln. = slovensko; star. = starinsko; SZ = severozahodni; vel. = velelnik; zjsl. = zahodnojužnoslovansko; ž. = ženski spol Viri Gostenčnik 2013 = Januška Gostenčnik, Izoglose na stiku slovenskega kostelskega narečja in kajkavskega goranskega narečja: doktorska disertacija, Ljubljana, 2013. Zapis za SLA za Babno Polje (SLA T279) Albinca Lipovec, 1983, shranjeno v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Zapis za SLA za Ravnice (SLA T411) za SLA 1 Karmen Kenda Jež - Jožica Ško-fic, 2010, shranjeno v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. P Zapis za SLA za Ravnice (SLA T411) za SLA 2 Karmen Kenda Jež - Januška Go- stenčnik, 2010-2014, shranjeno v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski ^ jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. ^^ Literatura " Belic 1927 = Aleksandar Belic, Kajkavski dijalekt, v: Narodna enciklopedija srp- ^ sko-hrvatsko-slovenačka II: I-M, ur. Stanoje Stanojevic, Zagreb: Bibliografski zavod, 1927, 222-228. FO = Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvacenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ur. Pavle Ivic, Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981. Gostenčnik 2013a = Januška Gostenčnik, Fonološki opis govora grada Gerovo (prema zapisu Božidara Finke), Slavia Centralis (Maribor) 6 (2013), št. 1, 38-58. Ivic 1961 = Pavle Ivic, Prilozi poznavanju dijalekatske slike slike zapadne Hrvatske, Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu VI (1961), 191-212. Ivšic 1936 = Stjepan Ivšic, Jezik Hrvata kajkavaca, Ljetopis JAZU (Zagreb) 48 ^ (1936), 47-88. O Logar 1996 = Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur. i4 Karmen Kenda-Jež, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1996. ^ Lončaric 1982 = Mijo Lončaric, Prilog podjeli kajkavskog narječja, Hrvatski dija- N lektološki zbornik (Zagreb) 6 (1982), 237-246. W Lončaric 1996 = Mijo Lončaric, Kajkavsko narječje, Zagreb: Školska knjiga, ^ 1996. Malnar 2008 = Slavko Malnar, Rječnik govora čabarskog kraja, Čabar: Matica hrvatska, Ogranak u Čabru, 2008. Pronk 2010 = Tijmen Pronk, Rani razvoj goranskih govora, Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje (Zagreb) 36 (2010), št. 1, 97-133. Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II: konzo-nantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. Ramovš 1931 = Fran Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika, Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra I - Univerzitetna tiskarna, 1931. Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII: dialekti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935. Rigler 2001 = Jakob Rigler, Zbrani spisi 1: jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave, ur. Vera Smole, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. SLA 1.1 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 1: atlas, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). SLA 1.2 = Slovenski lingvistični atlas 1: človek (telo, bolezni, družina) 2: komentarji, ur. Jožica Škofic, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Jezikovni atlasi). Snoj 2009 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 22009. W Šekli 2009 = Matej Šekli, Merila določanja mej med slovenskimi narečji in podna- N rečji, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana: 1 Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 (Obdobja 26: metode in zvr- K sti), 291-318. Q Šekli 2013 = Matej Šekli, Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovens sko-kajkavska jezikovna meja, Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies L (Ljubljana - Provo, Utah) 9 (2013), 3-53. Q V N A comparison of the local dialects of Babno Polje and Ravnice 1 in the light of older and more recent Slovene language phenomena Z Summary A p This article compares the local dialect of Babno Polje in Slovenia, which is part of 1 the Kostel dialect in the Lower Carniolan dialect group of Slovenian, and that of s Ravnice in Croatia's Gorski Kotar region, which Croatian dialectology classifies K as a western mountain sub-dialect of the mountain dialect in the Kajkavian dialect 1 group of Croatian. Both local dialects are included in the data-point network of the 0 Slovenski lingvistični atlas (Slovenian Linguistic Atlas, SLA): that of Babno Polje M as SLA T279, and that of Ravnice as T411. 2 o It is determined that it is impossible to successfully apply definitive Kajkavi- M an characteristics to the local dialect of Ravnice (the so-called Kajkavian accentual 2 base, merger of the reflexes of western South Slavic *e and *a, and merger of the reflexes for western South Slavic *q and */). Both local dialects are also compared on the basis of genetic criteria; that is, older Slovenian linguistic changes (such as the general Slovenian advancement of the circumflex or the general Slovenian progressive metataxis of the circumflex, the general Slovenian retraction of the accent from the final syllable to a pretonic long vowel, parallel diphthongization of early common Sln. *ö and early common Sln. *e, and early lengthening of early common Sln. short acute syllabic nuclei in non-final lexical syllables in western and southern Slovenian dialects). Diachronic comparison of both local dialects at the phonological level points to their shared language genesis, whereby the local dialect of Ravnice is established as belonging to the Lower Carniolan dialect group of the Slovenian linguistic system. On the basis of more recent linguistic phenomena, the local dialect of Ravnice is classified in the northwest part of the Kostel dialect in the Lower Carniolan dialect group. The local dialect of Ravnice has thus become one of the points of the Kostel dialect in the regular SLA network. Izvor poimenovanj za orodja in hišne pripomočke v terskem narečju Janoš Ježovnik Cobiss: 1.01 1 Podatki so bili pridobljeni s pomočjo spletnega portala Narodnega inštituta za statistiko Republike Italije (Istituto nazionale di statistica) na naslovu http://www.istat.it. Prim. tudi Ruttar 2006. 2 0 2 K Cm V prispevku so predstavljena narečna poimenovanja orodij in hišnih pripo- ^ močkov, razstavljenih v etnografskem muzeju v kraju Bardo/Lusevera v Ter-ski dolini. Opredeljena so z vidika izvora, in sicer so lahko neprevzeta (tvor-jena ali netvorjena) ali prevzeta (zgodaj ali pozno). V naboru močno prevla- Z duje prevzeto besedje, ki izpodriva tudi starejša neprevzeta poimenovanja. ^ Ključne besede: tersko narečje, narečno poimenovanje, jezik v stiku, prevze- ^ to besedje, etimologija J The Origin of Terms for Tools and Household Instruments in the Terski q Dialect ^ This article presents dialect names for tools and instruments displayed in the m ethnographic museum in the village of Lusevera (Sln. Bardo) in the Torre Valley. The names are defined according to their origin; they may be native (root or compound) or loanwords (borrowed early or late). The latter represent a large ^ majority of the words analyzed and are replacing old native names as well. Key-words: Terski dialect, dialect name, language contact, loanwords 1 Geografska umestitev in zgodovinski pregled območja Občina Bardo/Lusevera se nahaja v zgornji dolini reke Ter in njenih zgornjih pritokov v Videmski pokrajini Furlanije - Julijske krajine v Italiji. Poleg istoimenske vasi obsega še naselja Brieh/Pers, Mužac/Musi, Njivica/Vedronza, Podbardo/ Cesariis, Sedlišča/Micottis, Ter/Pradielis in Zavarh/Villanova delle Grotte. Kot večina visokogorskih občin se tudi Bardo v zadnjih desetletjih spopada z upadom prebivalstva, v prvi vrsti posledico povojnih (začasnih in stalnih) ekonomskih migracij, trend pa se je po uničujočih potresih spomladi in jeseni leta 1976 in z upadom podeželske kulture še okrepil s preseljevanjem v bližnja mestna središča. Če je občina na svojem demografskem višku leta 1921 štela 3232 prebivalcev, se je število do leta 1971 zmanjšalo na 1910, po podatkih z začetka leta 2014 pa tam prebiva 674 prebivalcev.1 Z Slovani so območje Furlanije poselili v 7. in 8. stoletju, in sicer tako z vzhoda W (preko Soče) kot s severa (s Koroške preko Kanalske doline). Območje je bilo že N od časov pokristjanjevanja pod vplivom Oglejskega patriarhata, leta 1077 pa mu je 1 po ukazu cesarja Henrika IV. pripadla tudi posvetna oblast nad tem ozemljem. Približno iz tistega obdobja, iz leta 1150, je prva omemba vasi Bardo (Marušič 2006: O 56-57). Po porazu patriarhata proti Beneški republiki leta 1420 je upravljanje oze-s mlja prešlo pod njeno upravo. Pod Republiko sv. Marka se je za območje s sloven-L sko poselitvijo uveljavilo poimenovanje Schiavonia Veneta, tj. Beneška Slovenija 0 (Kos idr.: 14). Tamkajšnji prebivalci so uživali visoko stopnjo avtonomije in bili v v zameno za varovanje meje oproščeni plačevanja davkov (Kacin Wohinz - Pirjevec: 17), do neke mere so bili avtonomni tudi pri izvajanju sodne oblasti. Leta 1797 je po porazu proti Napoleonu in padcu Beneške republike ozemlje Furlanije in Beneške Slovenije pripadlo Habsburški monarhiji, med letoma 1806 in 1814 pa je bilo del N kratkožive marionetne države pod Napoleonovim vplivom, Italijanskega kraljestva. A Ko je zatem spet pripadlo Habsburški monarhiji, ta prebivalcev ni obravnavala po p posebnih merilih, temveč jih je obremenila z navadnimi državljanskimi dolžnostmi, 1 kar je med njimi vzbudilo nezadovoljstvo nad novo oblastjo. Po porazu Avstrije s proti Prusiji in na novo združeni Italiji leta 1866 so slednji pripadla tudi ozemlja s K slovenskim prebivalstvom in to je s spominom na prejšnjo beneško oblast in stare 1 privilegije na plebiscitu rado potrdilo aneksijo. ■ Pritiski oblasti so v času od priključitve Italiji povzročili načrtno asimilaci- • jo slovensko govorečega prebivalstva v Beneški Sloveniji. Nova Italija je namreč 1 težila k oblikovanju centralistične, narodno enotne države, v kateri ni bilo prostora ■■ za etnične manjšine (Kacin Wohinz - Pirjevec: 17). Zapovedana je bila raba ita- 2 lijanskega jezika, lokalno slovensko govoreče prebivalstvo pa je bilo podvrženo odkriti asimilaciji: časopis Giornale di Udine je tako dne 22. 11. 1866 na prvi strani zapisal: »Questi slavi bisogna eliminarli!« (Te Slovane je treba odstraniti!) Domača govorica se je bila prisiljena umakniti italijanščini tudi v poluradni rabi v šoli in cerkvi - v Bardu so bile pridige v slovenščini ukinjene leta 1870 (Marušič 2006: 60) - in ostala je omejena le še na zasebno rabo. Intenzivni italijanizaciji je bilo slovensko prebivalstvo izpostavljeno zlasti v začetku 20. stoletja v času vzpona in vladavine fašizma, tudi po 2. svetovni vojni pa je bil asimilacijski pritisk zelo močan: formalno preko nepriznavanja slovenske prisotnosti in uradne zaščite slovenske skupnosti s strani uradnih oblasti,2 neformalno pa z dejanskim pritiskom različnih posameznikov in organizacij, med katerimi je najbolj razvpita tajna para-vojaška organizacija Gladio. K asimilacijskim težnjam so pripomogli še migracije, preseljevanje v mestna središča in razmah sodobnih medijev, ki praviloma oddajajo v jeziku večinskega prebivalstva, tj. italijanščini. 2 Slovensko govoreče prebivalstvo v Videmski pokrajini je bilo na primer šele leta 2001 z državnim zakonom št. 38 priznano kot del slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Cm Janoš Ježovnik, Izvor poimenovanj za orodja in hišne pripomočke v terskem narečju 2 Jezikovno stanje 2.1 Umestitev narečja ^ Tersko narečje se glede na starejše jezikovne spremembe3 uvršča v beneško-kraško ^ narečno ploskev severozahodnih slovenskih narečij, v katero spadajo še nadiško, ^ briško in kraško narečje z banjškim podnarečjem. Znotraj te ga skupaj z nadiškim narečjem ločimo od ostalih, saj sta obe narečji ohranili kolikostna in tonemska na- " sprotja na dolgih zlogih ter izkazujeta popolni sovpad = *e/*e-, *q/*q- = *o-. Obe narečji načeloma ohranjata issln. naglasno mesto v tipih *žena, *koza *mdgla, vi tersko narečje pa je v razmerju do nadiškega bolj inovativno po naglasnih spremembah v tipih issln. *okd, *večer > ter. d:ko, ve:čer (v pretežnem delu narečju z izjemo skrajno vzhodnega dela); issln. *palica, *z^ma > nespl. ter.pa(:)'lica, zi(:)'ma (zlasti v vzhodnem delu narečja). N Za tersko narečje so značilni poseben odraz c < psl. *t (zvon'cic 'zvonček', bru:sič 'brus'), prehod -m > -n (dielan, vien), vokalizacija vsakršnega polglasnika (Ba:rdo, sa:rp, povi:rak), prehod *^ > j (cju:c, vese'je), nesplošno terska (značilna za zahodni in južni del narečja) pa je onemitev glasu g (zbirka mašnih beril Boava be-sieda, vendar buox); najti pa ga je v nekaterih mlajših prevzetih besedah (ge:rc, Red ge:r3a ^ ben. it. garze) (Šekli 2006b; Ramovš 1935: 51-54; Zuljan Kumer 2010). ^ V terskem narečju poteka sovpad sičnikov in šumevcev [c] in [č], in [š] ^ ter [z] in [ž]. Najverjetneje gre za vpliv stičnih romanskih idiomov, tj. furlanščine O in beneškega narečja italijanščine, ki poznata le opozicijo /c/ : /č/; /s/ in /z/ šumni- Istf ških ustreznikov nimata, njuna realizacija pa je nekoliko palatalna. Pojav je najbolj m razvit ravno v zahodnem delu terskega narečja. Čeprav gre za isto težnjo kot pri t. N i. slekanju v baškem podnarečju tolminskega narečja, v tem delu terskega narečja vplivani glasovi fonetično (še) niso povsem sovpadli, prav tako pa se zdi, da je ^ refleks, h kateremu težijo, drugačen od refleksa sovpada sičnikov in šumevcev pri slekanju. Glasovi v sovpadanju sicer težijo k nekoliko palataliziranemu sičniške-mu izgovoru, vendar je razpon možnih realizacij zelo širok. Tako se lahko izvorni sičnik realizira povsem sičniško, a tudi povsem šumniško, obratno pa velja tudi za izvorni šumevec, pri čemer se zdi, da realizacija ni vezana na glasovno okolje (govorci foneme npr. drugače realizirajo ob ponovnem izgovoru istih besednih oblik). Pri tem govorec glasov ne razloči oziroma ju občuti kot isti fonem. S pojavom se vzpostavlja celo tonemski minimalni par [nüos] 'nos' : [nuös] 'nož'.4 Pojav je treba Slovenska narečja se glede na starejše jezikovne spremembe razvršča na narečne ploskve po naslednjih merilih: (1) prisotnost/odsotnost zgodnjega raznosnjenja issln. *q (> SZ sln. : JV sln. *e, *o); (2) s prejšnjim pojavom povezani (Rigler 2001: 16) način diftongizacije issln. *e, *ö (> SZ sln. *ie, *uo : JV sln. *ei, *ou); (3) prisotnost/odsotnost in čas daljšanja kratkoakutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu (issln. *VV > JZ sln. *VV (zgodnje daljšanje v 13.-14. stol.) : S in zah. V sln. *VV/*VVV (pozno daljšanje v 16. stol.) : vzh. V sln. *VV); (4) kakovost odraza issln. *§ (> J in Z sln. *a : S in V sln. *e); (5) način sovpada različnih e-jevskih in o-jevskih samoglasnikov. Na osnovi mlajših jezikovnih pojavov se narečja uvrščajo v narečne skupine, pri čemer so lahko glede na izvor precej raznorodna (po Šekli 2009: 294-295). Zaradi izgube fonološkega kontrasta in razlik v fonetični realizaciji so omenjeni fonemi v nadaljevanju prispevka dosledno označeni s pikico pod znakom, tj. kot c, s in z. Takšno Z ^ še raziskati, zlasti natančneje določiti kvaliteto refleksov sovpada in izključiti morels bitni vpliv glasovnega okolja na razlike v fonetični realizaciji; vlogo bi lahko imel N tudi čas prevzema pri prevzetih besedah. Na fonema /c/ in /j/ pojav, verjetno zaradi 1 njune izrazito palatalne narave, ne vpliva, o vplivu na obrobna fonema /j/ in /j/, ki nastopata izključno v prevzetih besedah, pa zaradi premajhnega obsega gradiva za zdaj ne moremo sklepati. S L 2.2 Idiomi v stiku Q Območje današnje Furlanije - Julijske krajine je bilo v preteklosti izrazito jezikovno v pestro, prebivalci pa so poleg maternega pogosto govorili tudi jezik drugače govorečih sosedov. Pri tem jezik ni imel izrazite identifikacijske vloge, temveč je bolj prišla do izraza zavest o lokalni pripadnosti. »Deželni patriotizem je namreč presegal ne le jezikovne, temveč tudi domnevne etnične razlike. Zaobjemal je N celotno prebivalstvo dežele, in sicer ne glede na materni jezik in domnevni etnični A izvor.« (Makuc 2013) p Slovensko govoreče prebivalstvo Terskih dolin je bilo v obdobju po stalni 1 poselitvi v stiku s starejšimi razvojnimi stopnjami nemščine (srednjo visoko nem-S ščino), ki je bila poleg latinščine uradovalni jezik Oglejskega patriarhata. Ker pa je K bila nemščina kljub germanski usmerjenosti patriarhata med ljudstvom malo rablje- 1 na, smemo domnevati, da stik ni bil intenziven; starejši germanizmi (iz stare visoke 0 nemščine) so bili prevzeti že prej, na kar kaže med drugim razširjenost tega besedja • po širšem slovenskem in celo slovanskem prostoru. o Zgodovinsko so bili tamkajšnji govorci slovenščine v najintenzivnejšem sti- ku s furlanščino, jezikom alpskoromanskega izvora, zato se ne čudimo medse- 2 bojnemu vplivu, ki se v obeh jezikih kaže na različnih ravneh (prim. Skubic 1997; 2006). Po priključitvi Beneški republiki leta 1420 dobi manjši vpliv tudi kolonialno beneško narečje (it. veneto coloniale) italijanščine, po priključitvi Italiji leta 1866 pa začne na veljavi preko lokalne uprave, šolstva in cerkvenih dejavnosti čedalje bolj pridobivati knjižna italijanščina. Stik z osrednjeslovenskim prostorom zaradi že opisanih zgodovinskih okoliščin ni bil nikoli intenziven, vpliv slovenske kulture in slovenskega knjižnega jezika pa je bil tako rekoč ničen. Izjema so redki narodni buditelji, skoraj brez izjeme vsi duhovniki, Ivan Trinko (1863-1954), Anton Kofol (1889-1959), Jožef Kramar (1897-1974) idr., ki so s svojo dejavnostjo skrbeli tudi za širitev knjižnega jezika. Za terske Slovence je torej od nekdaj značilna večjezičnost, saj govorci slovenskega narečja danes praviloma obvladajo tudi knjižno italijanščino, zlasti starejši pa tudi lokalno narečno varianto furlanščine, asimilacijski pritisk pa je pri njih povzročil diglosijo, tj. stanje, ko se v zasebnem in javnem govornem položaju neenakopravno izmenjujeta raznorodna koda (v tem primeru narečna slovenščina kot zasebni in knjižna italijanščina kot javni kod). Čeprav je v zadnjem času asimilacijski pritisk na slovensko govoreče prebivalstvo upadel, pa je jezikovna zmožnost zlasti mlajših govorcev zelo nizka. označevanje nakazuje sorodnost s slekanjem (označevanje s c, s in i), a hkrati odraža že navedene razlike. Janoš Ježovnik, Izvor poimenovanj za orodja in hišne pripomočke v terskem narečju 3 Izvor poimenovanj za orodje in hišne pripomočke v terskem narečju 4 1 V nadaljevanju je v luči opisane interakcije s stičnimi romanskimi idiomi navedeno ^^ in analizirano besedje, ki v terskem narečju poimenuje orodje in hišne pripomočke, ^^ zbrane in razstavljene kot del zbirke etnografskega muzeja v Bardu.5 Glede na izvor lahko obravnavano besedje razdelimo na neprevzeto in prevzeto. Neprevzeto be- " sedje je podedovano iz praslovanščine ali je nastalo v eni od faz oblikovanja slovenščine iz pozne praslovanščine. Deli se lahko na netvorjeno, ki izkazuje odsotnost ^ (s stališča narečja) produktivnih besedotvornih vzorcev, ali tvorjeno, ki izkazuje prisotnost produktivnih besedotvornih vzorcev. Prevzeto besedje je lahko zgodaj prevzeto, tj. prevzeto bodisi v pozni pra-slovanski dobi bodisi v poznejšem času pred intenzivnim stikom z romanskim adstratom, ali pozno prevzeto, tj. prevzeto v novejšem času zlasti iz f^lanšči-ne in kolonialnega beneškega narečja italijanščine, po letu 1866 tudi iz knjižne italijanščine. Stalna zbirka je bila razstavljena leta 1980 in je od tedaj na ogled v nekdanji mlekarni v Bardu (Križnar 2006). Razstavljene predmete mi je prijazno opisala soproga idejnega snovalca razstave Viljema Černa, gospa Marisa Cher (roj. 1950), sicer domačinka iz Barda in rojena govorka narečja. Cm Z > 3.1 Merila določanja izvora pozno prevzetega besedja ^ Pri določanju izvora pozno prevzetega besedja se upošteva naslednja merila (Šekli ^ 2014: 300): ^ (a) besedoslovno (leksikološko) merilo: za isti pomen sorodni idiomi v stiku s O slovenščino izkazujejo izvorno (korensko ali besedotvorno) različne lekseme i4 (npr. candre:ja 'stol' ^ f^l. cja(n)dree 'stol' : ben. it., knj. it. sedia 'stol'); ^ (b) pomenoslovno (semantično) merilo: izvorno isti leksem ima v sorodnih N idiomih v stiku s slovenščino različne pomene (npr. fal'cet 'kosa' ^ f^l. W falcet 'kosa' : knj. it. falcetto 'manjši srp'); ^ (c) glasoslovno (fonetično-fonološko) merilo: izvorno isti leksem ima v različnih sorodnih idiomih v stiku s slovenščino različno glasovno podobo, ki je posledica divergentnih glasovnih sprememb njegove izhodiščne glasovne podobe (npr. brd:ka 'vrč za vino' ^ knj. it. brocca, ben. it. (^ knj. it.) broca : f^l. brocje). 3.1.1 Glasoslovna merila razločevanja med relevantnimi romanskimi idiomi Glasoslovna merila razločevanja med romanskimi idiomi, s katerimi je bilo v stiku tersko narečje slovenskega jezika (tj. f^lanščina, beneško narečje italijanščine in knjižna italijanščina), so povzeta po Šekli 2013:301-310. (a) Odrazi, ki omogočajo razločevanje med vsemi tremi idiomi rom. *kl-, *gl- > f^l. kl-, gl- : ben. it. č-, j- : knj. it. kj-, gj- (b) Odrazi, ki omogočajo razločevanje med furlanščino na eni in kolonialno W beneško ter knjižno italijanščino na drugi strani N rom. *pl-, *bl-, *fl- > f^l.pl-, bl-, fl- : ben. it., knj. it.pj-, bj-, fj-1 rom. *tj, *dj > f^l. č, j : ben. it., knj. it. c, j ^ rom. *ka, *ga > f^l. ca, ja (> ča, ja) : ben. it., knj. it. ka, ga O rom. *eCC, *pCC > furl. je, wa : ben. it., knj. it. e, o S rom. *eCV, *gCV> f^l. je, wa (> -i, -ü) : ben. it., knj. it. je, wo L o (c) Odrazi, ki omogočajo razločevanje med kolonialno beneško italijanščino v na eni ter furlanščino in knjižno italijanščino na drugi strani rom. *kE-, *gE- > ben. it. c, j (> s, z) : furl., knj. it. č, j rom. *kj, *gj > ben. it. c, j (> s, z) : furl., knj. it. č, j Z N (č) Odrazi, ki omogočajo razločevanje med knjižno italijanščino na eni ter A furlanščino in kolonialno beneško italijanščino na drugi strani p rom. * VTV > knj. it. VTV : furl., ben. it. VDV 1 rom. *lj > knj. it. II : f^l., ben. it. j S K s, z s slovenskima s, z. Pri nekoliko starejših prevzemih prihaja zaradi narečnih izgovornih značilnosti beneške italijanščine in furlanščine do substitucije s slovenskima š, ž (prim. tudi 2.1). ■■ 3.2 Predstavitev narečnih poimenovanj 2 3.2.1 Načela predstavitve Narečna poimenovanja so predstavljena v obliki slovarskih sestavkov, oblikovanih po načelih nekaterih vidnejših strokovnih prispevkov k slovenskemu narečnemu slovaropisju (Weiss 1998; 2006; Kenda-Jež 2007). Sestavek tvorijo geselska glava ter oblikovni, razlagalni in dokumentarni razdelek. Geselska glava obsega poknjiženo iztočnico s pripadajočimi podatki o oblikovnih lastnostih besede6 ter narečno iztočnico v imenovalniku ednine. Oblikovni razdelek v lomljenem oklepaju navaja vse zapisane pregibne oblike besede in njihove morebitne glasovne različice. V razlagalnem delu je v pomenskih narekovajih narečna beseda razložena s knjižno ustreznico ali s pomensko razlago, če primerne ustreznice ni. Če je pomen ustrezno razviden že iz poknjižene iztočnice, je ta del izpuščen. Dokumentarni razdelek je razdeljen na dva dela, leksikološkega, ki ga uvaja znak y, in etimološkega, ki ga uvaja znak Prvi prinaša podatke o izpričanosti besed v Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika (v sestavku označen s Plet.), Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) ter slovarju terskega narečja Jana 6 Besednovrstno so vsa zapisana poimenovanja samostalniki, kar je zaradi narave predmeta raziskave, tj. poimenovanj materialne dediščine, razstavljene v okviru etnografske zbirke, razumljivo. Ker za vse lekseme niso zapisane ustrezne narečne oblike, so podatki o oblikovnih lastnostih pripisani poknjiženi iztočnici. Baudouina de Courtenayja (Spinozzi Monai 2009; v sestavku označen z BdC).7 Prav tako je v tem delu navedeno še narečno poimenovanje predmeta, kot je zapisano v ^ neuradnem katalogu muzeja (Del Medico 2004; v sestavku označeno s kat.); krepko, ^^ če nastopa kot iztočnica, in navadno, če se pojavlja le v besedilu. Drugi del prinaša ^ rekonstruirano in morfemsko segmentirano praslovansko podobo besed, kjer je mogoče, je podana tudi rekonstrukcija naglasnega stanja in umestitev v naglasni " tip (označen v oklepaju);8 če ni posebej navedeno drugače, so etimološke osvetlitve ^ S P Z Izpričanost leksemov v naštetih slovarskih priročnikih je označena z znaki, navedenimi v razdelku Znaki in simboli. Če je leksem izpričan v vseh priročnikih ali pa ni izpričan v nobenem, stojita znaka + oziroma - samostojno. Če je v Spinozzi Monai 2009 leksem zapisan neupoštevajoč morfonološko-etimološko načelo zapisovanja (npr. klen nam. klin, ^ nuošnam. nuož, stou nam. stol ipd.), je pri vnosu BdC neposredno navedeno geslo iz tega priročnika (prim. npr. iztočnice klin, nož in stol v 3.2.2.1). Praslovanski naglasni tip predstavlja vzorec razvrstitve naglasnega mesta in različnih tonemov znotraj pregibalnih vzorcev pregibnih besednih vrst. V praslovanščini je smiselno razlikovati med naglasnimi tipi v oblikotvorju, ki jih je rekonstruiral Christian S. Stang (Stang 1957), in v besedotvorju, ki jih je rekonstruiral Vladimir A. Dybo (Dybo ^ 1981, 2000; Dybo - Zamjatina - Nikolajev 1990, 1993). Prvi so značilni za glagolske in netvorjene imenske besedne vrste: psl. nagl. tip a - stalni staroakutski naglas na osnovi; psl. nagl. tip b - stalni naglas tipa novega akuta na prvem ali edinem zlogu ^ končnice; psl. nagl. tip c - polarizirano premično naglasno mesto, tj. naglasno mesto na prvem ali zadnjem zlogu fonetične besede (v tem tipu razlikujemo fonološko naglašene m in fonološko nenaglašene oblike - prve imajo stalno naglasno mesto na zadnjem ali edinem zlogu končnice, pri drugih pa je mesto naglasa odvisno od skladenjskega okolja, točneje od prisotnosti naslonk, ki so v tem nosilke starocirkumfleksnega naglasa; polnopomenska beseda je v fonološko nenaglašeni obliki torej fonetično naglašena le ob odsotnosti naslonk, in sicer s starim cirkumfleksom na prvem zlogu); navedenim nagl. tipom moskovska naglasoslovna šola pridaja še psl. nagl. tip d, ki je značilen le za nekatere pregibalne vzorce (moška o-sklanjatev, i-sklanjatev, u-sklanjatev, soglasniška s-sklanjatev) - fonološko nenaglašene oblike I/Ted, nepremično naglasno mesto in tonem tipa novega akuta na prvem ali edinem zlogu končnice v ostalih sklonih (Dybo -Zamjatina - Nikolajev 1990: 129-154). Poleg navedenih moskovska naglasoslovna šola dodaja še dva besedotvorno pogojena naglasna tipa (Dybo 2000: 98) z nepremičnim naglasnim mestom in tonemom tipa novega akuta na prvem zlogu, in sicer psl. nagl. tip a', značilen za tvorjene samostalnike a-sklanjatve, izpeljane s priponskim obrazilom *-ja (t. i. jotacijska imobilizacija), in psl. nagl. tip a", značilen za trizložne samostalnike a-sklanjatve in moške o-sklanjatve, izpeljane iz sestavljenih glagolov s kvalitativnim prevojem *e ^ *o (t. i. prefiksalna imobilizacija). - Besedotvorni naglasni tipi so vzpostavljeni za izimenske besedne vrste, izpeljane s praslovanskimi produktivnimi priponskimi obrazili, ter glagolske sedanjiške in nedoločniške oblike z izjemo sedanjika, in sicer na podlagi oblikotvornega naglasnega tipa izpeljanke in vrste samoglasnika priponskega obrazila: psl. nagl. tip A - nepremično naglasno mesto in staroakutski tonem na besedotvorni podstavi (= psl. nagl. tip a); psl. nagl. tip B - nepremično naglasno mesto in tonem tipa novega akuta na prvem ali edinem zlogu končnice (= psl. nagl. tip b); psl. nagl. tip C - polarizirano premično naglasno mesto (= psl. nagl. tip c); psl. nagl. tip D - stalni naglas na polglasniku priponskega obrazila, psl. nagl. tip E - stalni naglas tipa novega akuta na kratkem samoglasniku priponskega obrazila; psl. nagl. tip F - stalni staroakutski naglas na dolgem samoglasniku priponskega obrazila 8 ^ povzete po relevantnih etimoloških priročnikih slovenskega jezika (Bezlaj 1976- W 2007, Snoj 2009), rekonstrukcije naglasnega stanja zlasti pri tvorjenem besedju pa N so delo avtorja. Pri prevzetih besedah je naveden tudi vir prevzema, v pomenskih 1 narekovajih pa še navedba pomena izhodiščne besede, povzeta po relevantnih ^ slovarskih priročnikih (če ni drugače označeno, Boerio za ben. it., Pirona za f^l.,9 Zingarelli in Šlenc 2008 za knj. it.). s Iz obravnave so izločena nekatera citatna poimenovanja, npr.pja:l:a ^ it.pialla L 'oblič', podana v italijanščini, ko se informatorka ni spomnila narečnega poimenovanja, 0 v redkih primerih pa kot posledica nepoznavanja razstavnih eksponatov. V N Kratice in krajšave 1 D dajalnik ed ednina N I imenovalnik A kat. muzejski katalog p M mestnik 1 m moški spol s mn množina K O orodnik 1 R rodilnik 0 s srednji spol T tožilnik 1 ž ženski spol 4 2 Znaki in simboli -0 ničta končnica ► uvaja narečno iztočnico O oklepa oblikovni razdelek 'xxx' pomenska razlaga O uvaja leksikološki del dokumentarnega razdelka @ uvaja etimološki del dokumentarnega razdelka + v slovarskem priročniku je enaka iztočnica - v slovarskem priročniku ni enake iztočnice ~ iztočnici se pomensko ne prekrivata ^ uvaja podoben leksem z enakim pomenom ^ označuje smer prevzema < nastalo po regularnem jezikovnem razvoju iz < nastalo po neregularnem jezikovnem razvoju iz (glede na naglasni tip besedotvorne podstave izpeljanke ločimo dva podtipa, in sicer psl. nagl. tip F J, če se podstava uvršča v psl. nag. tip b, in psl. nagl. tip F2, če se uvršča v psl. nagl. tip c); psl. nagl. tip G - stalni naglas tipa novega akuta na dolgem samoglasniku priponskega obrazila (Dybo 1981; 2000; Dybo - Zamjatina - Nikolajev 1990; 1993; Šekli 2006a: 17-21; 2011). Furlansko gradivo, vzeto iz Pironovega slovarja, je zapisano v skladu s sodobnim furlanskim pravopisom (npr. Madriz - Roseano 2003). 9 Jeziki 2 alp. rom. alpsko romansko 4 1 bav. bavarsko o 2 ben. it. beneško italijansko • o furl. furlansko 2 germ. germansko HH got. gotsko K it. knjižno italijansko lat. latinsko HH stfurl. starofurlansko Ch srvnem. srednj evisokonemško A stvnem. starovisokonemško N Dolžina v korenu se pri istem leksemu pojavlja tudi v nadiškem narečju - nuoš, Red nuoža (Šekli, ustno) - in v terskem gradivu Jana Baudouina de Courtenayja, kjer so izpričane tudi oblike s končniškim naglasom in hkrati dvoglasnikom v korenu (Spinozzi Monai 2006), kar bi kazalo na pomik tipa *zima > *zi(:)'ma. Pri dolžini v korenu bi lahko šlo za analoško podaljšavo novega akuta v ustreznih oblikah (RMOmn), nato pa za izravnavo. Težavno pri tej razlagi je, da omenjene oblike pri tem leksemu niso pogosto besedilno aktualizirane in so zato manj verjeten model za analogijo. Druga možnost je (sporadična) podaljšava kratkega naglasa ob spirantu, ki ima tipološke vzporednice v čakavščini in delih štokavščine: čak. (Brač) noš, Red noža, knj. štok. nož, Red nOža (torej z izravnavo v odvisnih sklonih). Če je do podobnega pojava prišlo v slovenščini, bi pri samostalniku *ndzb, Red *noža (psl. nagl. tip b) potem prvotno pričakovali naglasni vzorec *nOž, Red *no'ža, po izravnavi pa bodisi *nO:ž, Red *nO:ža (na kar kaže stanje v terskem in nadiškem narečju) ali *'nož, Red *no'ža. Pri leksemu ö:sla je verjetno prišlo do umika naglasa s končnega cirkumflektiranega zloga v Ted in zatem do izravnave, še prej pa do prehoda iz psl. nagl. tipa b v psl. nagl. tip c. V Ied bi sicer pričakovali *os'la. 3.2.2 Nabor predstavljenega besedja 3.2.2.1 Neprevzeto netvorjeno besedje klin -a m ► k'lin (Med tuu kli:nu, Imn kli:ni, Tmn kli:ne) 'lesena polkrožna ploščica z dvema luknjama za povezovanje vrvi' O SSKJ Plet. BdC kat. klen E < *-klin-^ (a) ključ -a m ► cju:c () O SSKJ +, Plet. +, BdC kjuč, kat. - E <^*kiuč-b (b) ^ kosa -e ž ► ko'sa () O +, kat. kosa E < *kos-a (b) O koš -a m ► 'kos (Red ko'sa) O +, kat. koš E < *-kdš-b (b) nož -a m ► nuös (Red nuoza) O SSKJ +, Plet. +, BdC nuoš, kat. nuož E < *ndž-b ^ (b)10 osla -e ž ► ö:sla (Ted o.-slo) O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. osla E < *os-(b)l-a (c W < b)11 ^ sito -a s ► si:to (Red si:ta) O +, kat. sito E < *sit-o (a) srp -a m ► sa:rp (Red sa:rpa) O SSKJ +, Plet. +, BdC sarp, kat. - E < *sbrp-^ (c) 10 sveča -e ž ► sve:ča (Ted sve:čo) O SSKJ +, Plet. +, BdC sve(jj)ca, kat. Imn sveče E W < *sveta (b)12 N stol -a m ► s'tou (Red sto'la) tudi stolič 'nizek stol, navadno s tremi nogami' O 1 SSKJ +, Plet. +, BdC stou, kat. stou E < *stdl-i (b) K vrata vrat ž mn ► Imn vra:ta (Rmn vra:t) O SSKJ +, Plet. +, BdC urata, kat. - E O < *vort-a (c) S zvon -a m ► zvo:n () O SSKJ +, Plet. +, BdC zuon, kat. - E < *zvbn-^ (c) L 0 3.2.2.2 Neprevzeto tvorjeno besedje v brusič -a m ► bru:sič () O -, kat. brus E ^ *brus-it-b (F2) ^ *brus-h (c) N cedilo -a s ► ced^:lo () O +, kat. cedilo E < *ced-i-dl-o (F2) ^ *ced-i-ti (c) 1 glavnik -a m ► loun^:k () O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. - E < *golv-bn-^k-i (B) ^ *golv-a (c) N grablje -belj ž mn ► Imn ra:bje (Red ra:baj) O SSKJ +, Plet. +, BdC grabje, kat. A rabje E < *grab-j-q (A) ^ *grab-i-ti (a) p košica -e ž ► ko:sica () 'manjši koš' O -, kat. - E < *kdš-ic-a (A) ^ *kdš-a (a') 1 mokarica -e ž ► mo:karica () tudi paleta 'velnica, lopatica za zajemanje moke' O S SSKJ ~, Plet. ~, BdC -, kat. - E < *mQk-af-ic-a (G) ^ *mQk-a (b)13 K ključavnica -e ž ► cjuca:unica () O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. Imn čjucaunice E 1 < *kluč-av-bn-ic-a (F1) ^ *kluč-b (b) 0 kosišče -a s ► kos^:sce () 'držaj pri kosi' O +, kat. kosišče E < *kos-išč-e (F1) ^ • *kos-a (b) o oselnik -a m ► o:sounik () O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. osunek E < *dsl-bn-ik-^ ■■ (D) ^ *os-'(b)l-a (b)14 2 poverek -rka m ► povi:rak (Redpovi:rka) 'drog za nošenje vode' O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. povirak E < *po-ver-^k-^ (A) preslica -e ž ► pre:slica () O SSKJ +, Plet. +, BdC -, kat. preslica < *pr^d-sl-ic-a (A) ^ *pr^d-sl-o (a) ^ *pr^d-0-ti (c-a) senarica -e ž ► sienarica (Ted sienarico) 'vrv za povezovanje sena' O SSKJ -, Plet. -, BdC -, kat. - E < *sen-af-ic-a (F2) ^ *sSn-o (c)15 stolič -a m ► sto'liC (Oed stol^:čan) isto kot stol O SSKJ -, Plet. +, BdC +, kat. - E < *stol-it-b (F1) ^ *stol-i (b) zvončič -a m ► zvon'ciC (Imn zvonc^:či) 'zvonček' O SSKJ -, Plet. +, BdC -, kat. - E < *zvon-bč-it-b (F) ^ *zvbn-h (c) žlica -e ž ► zl^:ca () O +, kat. - E < *l^ž-ic-a (F) ^ *i^ži 12 Neregularni enoglasniški refleks v korenu (pričakovali bi **svieča) je najverjetneje posledica bližine palatala. 13 Izpeljanka moikarica je verjetno tvorjena v času, ko je imel samostalnik *mQka po splo-šnoslovenskem umiku naglasa na prednaglasno dolžino nepremični naglas na osnovi. Podobno velja za izpeljanko sienarica, le da je ta verjetno tvorjena po narečnem umiku s cirkumflektiranega odprtega zloga. 14 Samostalnik *os(b)la je verjetno šele pozneje prešel v psl. nagl. tip c, prej pa se je uvrščal v psl. nagl. tip b. V tem času je bil verjetno tvorjen samostalnik *dslbniki> (psl. besedotvorni nagl. tip D), saj bi sicer pričakovali **oslbn^k^ (psl. besedotvorni nagl. tip B). 15 Gl. op. 11. Bezlaj (1976: 86) navaja čola v pomenu 'hlod, deblo, čok, tnalo' (Posočje, gor.) in k temu pridaja čol 'češarek' (Tolmin) ter čula 'razklan parobek' (Branica); izvor po njegovem mnenju ni jasen, izhajanje iz novonemškega Zoll, Zollen pa ne pride v poštev, »ker je srvn[em]. zol »carina« dalo sln. col in zol »dolžinska mera« sln. cola« (Bezlaj 1976: 86). Besedo col 'parobek' Bezlaj (1976: 67) izvaja iz srvn[em]. zol 'parobek, hlod, tram'. Pri oblikah čola, čula in cuoja je treba najverjetneje izhajati iz *čdta, saj vse izkazujejo ustrezne reflekse */, terska in kraška oblika pa tudi zgodnje podaljšave kratkega akuta v nezadnjem zlogu (če je gradivo, navedeno v Bezlaj 1976: 86, naglasno zanesljivo, pri čola kvaliteta naglašenega vokala kaže na umični naglas, saj bi v obsoškem narečju sicer pričakovali diftong, v gorenjskem pa ozki monoftong). Oblika *čol, iz katere je nastala tolminska oblika, bi lahko bila prevzeta iz srvnem. zol (< pgerm. *tullaz) v nekoliko starejšem obdobju, torej v času, ko se je srvnem. zlitnik izgovarjal šumniško, oblika *čola pa tvorjena naknadno s pripono *-ja. Alternativno bi lahko šlo za prevzem z vključitvijo v a-jevsko sklanjatev, pri čemer je */ slovenski substitut srvnem. srednjega l. Ker naglasni umik na prednaglasni polglasnik v narečju ni regularno izvršen, gre pri korenskem naglasu pri tipu daiska najverjetneje za izravnavo po Ted, kjer je prišlo do umika cirkumfleksa s končnega zloga. 3.2.2.3 Zgodaj prevzeto besedje čolja -e ž ► cuoja (Oed cüojo) 'gorjača' O SSKJ Plet. čola, BdC -, kat. cuoja @ ^ < *čdl-ja (a') ^ srvnem. zol16 ^^ deska (za prati) -e (za prati) ž ► da:ska za pra:ti () O +, kat. daska za prate E < ^^ *d^sk-a < *dbsk-a ^ germ. *diska^'7 kotel -tla m ► ko'tou, Gsg kot'la O +, kat. kotou E < *-kotbli, Gsg ^kotbla (b) ^ " got. *katils križ -a m ► kr^:s () O SSKJ +, Plet. +, BdC kat. Imn križi E < kr^ž-b < *-kryž-b ^ ^ stfurl. *kröje ^ lat. cruce(m) " miza -e ž ► m^:za (Ted m^:zo) O +, kat. Med ta na mizu E < *miza ^ stfurl. *mesa ^ ^ lat. mensa(m) skleda -e ž ► sklieda (Red skliede) O SSKJ +, Plet. +, BdC sklieda, kat. sklijede E < *sk^leda < *skhdela ^ alp. rom. *skudela < lat. scutella(m) škarje -ij ž mn ► ska:rje () O +, kat. škarje E ^ stvnem. scäri, srvnem. schüre ^ žegnalnik -a m ► zena:unik (Red zena:unika) 'kropilnica, posodica za blagoslovljeno vodo' O -, kat. - E < * (žegn)-a-l-bn-ik-^ ^ stvnem. segan, srvnem. segen 'znamenje križa, blagoslov'; stvnem. seganon, srvnem. segenen 'blagosloviti' ^ J 3.2.2.4 Pozno prevzeto besedje ^ ampola -e ž ► a:mpola (Imn a:mpole) 'steklenička' O SSKJ ^ ampula, Plet. -, O BdC -, kat. Imn ampole E ^ it. ampolla 'steklenička' i4 armarič -a m ► armä:ric () 'predalnik' O -, kat. armaric E < *(armar)-it-b ^ furl. ^ armär 'predalnik' N broka -e ž ► brd:ka () 'glinen vrč za vino' O -, kat. - E ^ it. brocca 'vrč' W bančič -a m ► ban'cic (Red banc^:ča) 'manjša klop' O -, kat. bankic E < *(banč)/ ^ (bank) -it-b ^ furl. banc 'klop' bank -a m ► 'bayk (Red bä:yka) 'klop s skrinjo' O SSKJ Plet.-, BdC ^ banjca, kat. bank E ^ furl. banc 'klop' bilanča -e ž ► bila:nča () 'tehtnica' O -, kat. belanza E ^ furl. belancje 'tehtnica' 16 Z cača -e ž ► ča:ca (Ted cä:co, Imn cä:ce) 'kuhalnica' y SSKJ -, Plet. -, BdC ^ cača, W kat. Imn cace @ ^ furl. cjace 'kuhalnica' N candreja -e ž ► čandreija (Ted čandreijo, Imn čandreije) 'stol' O SSKJ -, Plet. -, 1 BdC +, kat. čjandrea @ ^ furl. cjafnjdree 'stol' K falčet -a m ► fal'cet (Redfalce'ta) 'kosa' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. falčet 1 ^ O furl. falcet 'kosa' s gerdz -a m ► ge:rc (Red geir^a) 'gradaše' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. gerz 1 ^ L ben. it. garzo 'gradaše' 0 grac -a m ► 'rac (Imn rä-.ci) 'strgalnik' O -, Imn raci 1 ^ furl. mn grats (ed grat) v 'strgalnik' kafetjera -e ž ► kafetjeira () 'priprava za kuhanje kave' O -, kat. - 1 ^ it. caffetti- era 'priprava za kuhanje kave' kamba -e ž ► kaimba () 'ukrivljena lesena palica pri jarmu' O SSKJ +, Plet. +, BdC N -, kat. kamba 1 ^ ben. it. camba ^ bav. kampa A karatel -a m ► kara'tel (Imn karate:li) 'sod za vino' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. p karatel 1 ^ ben. it. caratelo 'sod' 1 karatelič -a m ► (Imn karateiliči) 'manjši sod' O -, kat. - 1 < *(karatel)-it-b ^ s ben. it. caratelo 'sod' K korjan -a m ► korjain (prid. Imn korjainavi) 'usnje' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. 1 - 1 ^ furl. corean 'usnje' 0 kračula -e ž ► kraicula 'raglja' O -, kat. kračula 1 ^ furl. cragule 'raglja' • lučernja -e ž ► luceirna (Red lučeirne, Ted lučeirno, Imn lučeirne) 'oljna svetilka' 1 O SSKJ -, Plet. ^ lučerna, BdC -, kat. - 1 ^ furl. lucergne ■■ makinja (za šivati) -e ž ► maikina za sivaiti () '(šivalni) stroj' O -, kat. makinja za 2 šivate 1 ^ furl. machigne 'stroj, naprava' meženin -a m ► meze'nin 'mlinček za kavo' O -, kat. meženin 1 ^ furl. masanin 'mlinček' mizura -e ž ► mizuira (Imn mizuire) O SSKJ -, Plet. -, BdC kat. - 1 ^ it. mi-sura 'merica' orloj -a m ► or'loj () 'ura' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. orloj 1 ^ furl. orloi 'ura' paleta -e ž ► paleita (Tedpaleito) isto kot mokarica O SSKJ Plet. BdC -, kat. paleta 1 ^ furl. palete, it. paletta 'lopatica' peza -e ž ► peiza () 'tehtnica' O -, kat. - 1 ^ ben. it., it. pesa 'tehtnica' pinja -e ž ► p^lna (Imn p^lne) O +, kat. pinja 1 ^ furl. pigne 'pinja' sapin -a m ► sa'pin () 'cepin' O -, kat. sapin 1 ^ furl. sapin 'cepin' seget -a m ► se'get () 'žaga' O -, kat. Imn segeti 1 ^ furl. seghet 'žaga' segetič -a m ► sege'tič () 'majhna žaga' O -, kat. - 1 < *(seget)-it-b ^ furl. seghet 'žaga' sejun -a m ► sejuin (Imn sejuini) 'žaga' O -, kat. seun 1 ^ furl. seon 'žaga' stiralnik -a m ► stiraiunik () 'likalnik' O -, kat. steraunek 1 < * (stir-a)-l-bn-ik-^ ^ it. stirare 'likati' škarpa -e ž ► (Ted skairpo, Imn skairpe, Rmn skairp) 'čevelj' O +, kat. Imn škarpe 1 ^ it. scarpa 'čevelj' škarpeta -e ž ► (Imn skarpe'te) 'čevelj' O -, kat. - 1 ^ furl. scarpete ^ it. scarpa 'čevelj' špinjak -a m ► spiinak () 'sveder' O -, kat. špinjak @ ^ nejasno, morda furl. *spignac 'sveder' ^ tavla -e ž ► ta:ula () 'miza' O SSKJ -, Plet. -, BdC +, kat. - E ^ furl. taule 'miza' ^ tavlica -e ž ► taiulica () 'majhna miza' O -, kat. - E < *(taul)-ic-a ^ furl. taule ^ zvelja -e ž ► zveilja () 'budilka' O -, kat. zvelja E ^ it. sveglia 'budilka' HH K 4 Sklep ^ HH Iz navedenega gradiva je videti, da novejše prevzeto besedje romanskega izvora ^ po številu močno prevladuje, izpodriva pa tudi starejše neprevzeto besedje, npr. candreija 'stol' ^ f^l. cjandree (s'tou, sto'lic se uporablja v pomenu 'majhen stol, pručka'); ta:ula 'miza' ^ f^l. taule (poleg starejšega m^:za);; fal'cet 'kosa' ^ furl. ^ falcet (poleg starejšega ko'sa). Iz številnih osnov, prevzetih tudi v novejšem času, se produktivno tvorijo izpeljanke z neprevzetimi obrazili: ban'cic 'majhna klop' < *(banč)/(bank)-it-b ^ furl. banc 'klop'; arma:ric 'omarica' < *(armar)-it-b ^ furl. armär 'predalnik'; stira:unik 'likalnik' < *(stir-a)-l-bn-ik-^ ^ it. stirare 'likati'. Zaradi intenzivnega jezikovnega stika s stičnimi romanskimi idiomi in postopnega upada jezikovne kompetence govorcev slovenskega narečja skozi čas je stanje do ^ neke mere pričakovano. O K HH Literatura N M Bezlaj 1976-2007 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1-5, av- ^ torji gesel France Bezlaj - Marko Snoj - Metka Furlan, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - Mladinska knjiga oz. Založba ZRC, ZRC SAZU, 1976-2007. Boerio = Giuseppe Boerio, Dizionario del dialetto veneziano, Venezia: Giovanni Cecchini, 1867. Cernetig - Negro 2009 = Mi smo tu... tuka,... izde,... kle,... tle, ur. Marina Cernetig - Luigia Negro, Špeter: Inštitut za slovensko kulturo, 2009. Dapit 1995 = Roberto Dapit, La Slavia Friulana: lingue e culture: Resia, Torre, Na-tisone: bibliografia ragionata = Beneška Slovenija: jezik in kultura: Rezija, Ter, Nadiža: kritična bibliografija, Čedad - Špeter: Kulturno društvo Ivan Trinko - Zadruga Lipa, 1995. Dardano - Trifone 2001 = Maurizio Dardano - Pietro Trifone, Grammatica italiana con nozioni di linguistica, Bologna: Zanichelli, 2001. Del Medico 2004 = Dino Del Medico, Censimento oggetti: museo etnografico, Co- mune Lusevera, 2004. (Tipkopis.) Dybo 1981 = BnagHMHp Ahtohobhh ^h6o, CnaenaHKaR aK^eHm0Ä0^UR, MocKBa: HayKa, 1981. Dybo 2000 = BnagHMHp Ahtohobhh ^h6o, M0p^0H0M0^u30eaHHue napa^u^Ma-muuecKue aK^eHmHue cucmeuu: mun0M0^UM u ^eHe3uc, MocKBa: ^a3HKH pyccKOH KyntTypH, 2000. Z ^ Dybo - Zamjatina - Nikolajev 1990 = BnagHMHp Ahtohobhh - ra^HHa W HropeBHa 3aMaTHHa - Cepren hbbobhh HuKonaeB, OcHoeu cnaeRHCKOü N aK^eHmono^uu, MocKBa: HayKa, 1990. 1 Dybo - Zamjatina - Nikolajev 1993 = BnagHMHp Ahtohobhh - ra^HHa ^ HropeBHa 3aMaTHHa - Cepren hbbobhh HuKonaeB, OcHoeu cnaeRHCKOü O aK^eHm0R0^uu: cnoeapb, MocKBa: HayKa, 1993. S Erat 2008 = Janez Erat, Furlansko-slovenski slovar = Il dizionari furlan-sloven, L 2008 (http://janezerat.blogspot.com/, dostop 3. 11. 2013). 0 Ježovnik 2012 = Janoš Ježovnik, Narečna poezija Renata Quaglie v prevodih Mar-v ka Kravosa: diplomsko delo, Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 2012. Kacin Wohinz - Pirjevec 2000 = Milica Kacin Wohinz - Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000, Ljubljana: Nova revija, 2000. N Kenda Jež 2007 = Karmen Kenda Jež, Shranili smo jih v bančah: slovarski prispe- A vek k poznavanju oblačilne kulture v Kanalski dolini = contributo lessicale p alla conoscenza dell'abbigliamento in Val Canale, Ukve - Ljubljana: S. K. S. 1 Planika Kanalska dolina - Slori - Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, S 2007. K Kos idr. 1974 = Milko Kos - Lavo Čermelj - Bogo Grafenauer - Janko Jeri - Go- 1 razd Kušej, Slovenci v Italiji včeraj in danes, Trst: Založništvo tržaškega ■ tiska, 1974. 0 • Križnar 2006 = Naško Križnar, Etnografski muzej v mlekarni, v: Terska dolina = 1 Alta Val Torre = Val de Tor: Terska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema ■■ Černa, ur. Milena Kožuh, Celje: Celjska Mohorjeva družba - Gorica: Gorili ška Mohorjeva družba, 2006, 239-242. Logar 1976 = Tine Logar, Slovenska narečja, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976. Madriz - Roseano 2003 = Anna Madriz - Paolo Roseano, Scrivere in friulano, Udine: Societa Filologica Friulana, 2003. Makuc 2013 = Neva Makuc, Sclavi, schiavi in podobni izrazi v miselnem svetu novoveških avtorjev, Škrabčevi dnevi 8: zbornik povzetkov simpozija 2013, Nova Gorica, 2013, 11. Marušič 2006 = Branko Marušič, Pregled zgodovine terskih Slovencev, v: Terska dolina = Alta Val Torre = Val de Tor: Terska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Černa, ur. Milena Kožuh, Celje: Celjska Mohorjeva družba - Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2006, 55-61. Merku 2006 = Pavle Merku, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, ur. Metka Furlan - Silvo Torkar, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Pirona = Giulio Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, Il nuo-vo Pirona. Vocabolario friulano, Udine: Societa filologica Friulana, 1992. Pleteršnik (Plet.) = Maks Pleteršnik, Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar: spletna izdaja, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2010 (http://bos.zrc-sazu.si/pletersnik.html). Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII: dialekti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935. Rigler 1963 = Jakob Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem voka- lizmu, v: Jakob Rigler, Zbrani spisi 1: jezikovnozgodovinske in dialektolo- ^ ške razprave, ur. Vera Smole, Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana ^ Ramovša ZRC SAZU, 2001, 13-57. 4 Ruttar 2006 = Riccardo Ruttar, Lusevera - Bardo, Il luogo e la sua gente - Una comunita in pericolo, v: Terska dolina = Alta Val Torre = Val de Tor: Ter- " ska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Černa, ur. Milena Kožuh, Ce- ^ lje: Celjska Mohorjeva družba - Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2006, ^ 87-90. Skubic 1997 = Mitja Skubic, Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezi- ^ kovni meji, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997. Skubic 2002 = Mitja Skubic, Romanski jeziki, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti, 2002. Skubic 2006 = Mitja Skubic, Slovenske jezikovne prvine v obsoški furlanščini, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana: DZS, 2005. Snoj 2009 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2009. Spinozzi Monai 2009 (BdC) = Liliana Spinozzi Monai, Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay, Udine: Consorzio Universitario del ^ Friuli, 2009. O Stang 1957 = Christian Stang, Slavonic accentuation, Oslo, 1957. i4 Striedter-Temps 1963 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slo- ^ venischen, Berlin: Osteuropa-Institut - Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1963. N Šekli 2006a = Matej Šekli, Ledinska imena v kraju Livek in njegovi okolici: doktor- W ska disertacija, Ljubljana, 2006. ^ Šekli 2006b = Matej Šekli, Tersko narečje v kraju Subid, v: Terska dolina = Alta Val Torre = Val de Tor: Terska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Černa, ur. Milena Kožuh, Celje: Celjska Mohorjeva družba - Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2006, 161-173. Šekli 2009 = Matej Šekli, Merila za določanje mej med slovenskimi narečji in pod-narečji, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. Šekli 2011 = Matej Šekli, Predzgodovina praslovanskega naglasnega sistema v luči moskovske naglasoslovne šole, Jezikoslovni zapiski 17 (2011), št. 2, 7-40. Šekli 2014 = Matej Šekli, Metodologija določanja plasti mlajših romanizmov v slovenščini, Jezikoslovni zapiski 19 (2013), št. 2, 291-315. Šlenc = Sergij Šlenc, Veliki italijansko-slovenski slovar: elektronska izdaja, Ljubljana: DZS, 22008. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim gradom in Nazarjami: poskusni zvezek: A-H, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998 (Slovarji). Weiss 2006 = Peter Weiss, Besedje na kolesu v (slovenskem) narečnem slovarju z etimologijami, v: Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah, ur. Mihaela Koletnik - Vera Smole, Maribor: Slavistično društvo, 2006 (Zora 41), 328-335. ^ Zingarelli = Nicola Zingarelli, Lo Zingarelli: vocabolario della lingua italiana, Bo-E logna: Zanichelli, 2007. N Zuljan Kumar 2010 = Danila Zuljan Kumar, Subiške pripovedi z jezikovnega stali" šča, v: Bruna Balloch, Mlada lipa: pravace domah narete, Čedad: Kulturno ^ društvo Ivan Trinko, 2010. O S L 0 The Origin of Terms for Tools and Household Instruments V in the Terski Dialect N 1 Summary Z This article presents dialect names for tools and instruments displayed in the eth-A nographic museum in the village of Lusevera (Sln. Bardo) in the Torre Valley. The P local dialect of Bardo is a part of the Terski dialect, which is spoken in the valley of 1 the Torre River and its tributaries in the Province of Udine, part of the autonomous S Friuli-Venezia Giulia region of Italy. According to genetic linguistics, it belongs to K the Venetian-Karst dialectal base and, if the auditory impression and recent devel-« opments are taken into account, it belongs to the Littoral dialect group. An uncom-00 mon phonetic innovation in the dialect that is typical of the Bardo dialect is elision • of the phoneme g; this phoneme only appears in recent loanwords. Based on their o origin, words in the Bardo dialect can be divided into native and borrowed. Native w words are roots and compounds. Loanwords were borrowed early, either in the late 2 Common Slavic period or later, but before the language came into strong contact with the Romance adstrata, and late, borrowed recently especially from Friulian, Venetian Italian, and since 1866 from standard Italian as well. Loanwords represent a large majority of the words analyzed and are replacing old native names as well. Many roots, both those borrowed early as well as recently, serve as a basis for productive derivation with native affixes. Izmail Sreznjevski in slovenščina Irina Makarova Tominec Cobiss: 1.02 2 • 4 1 o 2 K Cm V zgodovini rusko-slovenskih znanstvenih stikov je pomembno vlogo odigral ^ slovenski jezik, ki je s svojim enkratnim jezikovnim gradivom raziskovalno pritegnil pomembne ruske jezikoslovce 19. stoletja. Pričujoče delo naj bi po-drobjene pokazalo, na kateri način so se reševala zapletena vprašanja raziskovanja slovenskih narečij, njihovega znanstvenega opisa, sestavljanja znanstve- ^ ne klasifikacije in določanja zemljepisnih mej slovenskih narečij. Zanimivo q je, da sta pri reševanju navedenih vprašanj pomembno prispevala ravno ruski raziskovalec Izmail Sreznjevski in nekoliko pozneje njegov učenec Jan Bau-douin de Courtenay. Z Ključne besede: rusko-slovenski stiki, slovenski jezik, slavistika, klasifikacija slovenskih narečij Izmail Sreznevsky and Slovenian The Slovenian language played an important role in the history of Russian-Slovenian scholarly contact. The unique linguistic material of Slovenian attracted the research of important nineteenth-century Russian linguists. This article discusses in greater detail how complex issues were resolved with regard to studying Slovenian dialects, their scholarly description and classification, and the borders between them. It is interesting that an important contribution to solving these issues was made by the Russian scholar Izmail Sreznevsky and somewhat later by his student Jan Baudouin de Courtenay. Keywords: Russian-Slovenian contact, Slovenian, Slavic studies, classification of Slovenian dialects 1 V Rusiji se je začelo neposredno raziskovanje slovanskih narečij leta 1835 s sprejetjem nove univerzitetne uredbe o ustanovitvi oddelkov za zgodovino in literature slovanskih narečij na štirih ruskih univerzah. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi na pravkar ustanovljene univerzitetne oddelke dobili slaviste iz zahodnih, predvsem čeških dežel, je ruska vlada napotila štiri mlade in obetavne ruske znanstvenike na študijsko popotovanje v tujino, da bi se znanstveno izpopolnili na področju slavistike. Med te bodoče ruske slaviste so spadali Osip Bodjanski (moskovska univerza), Viktor Prejs (peterburška univerza), Izmail Sreznjevski (harkovska univerza) in Viktor Grigorovič (kazanska univerza). Pri tem je od vseh ruskih univerzitetnih popotnikov »prve generacije«, ki so potovali po avstrijski monarhiji konec N M Z ^ tridesetih in v začetku štiridesetih let 19. stoletja, največ pozornosti slovenskim W deželam namenil ravno Izmail Sreznjevski (podrobneje Čurnika 1995). Z Priprave za študijsko popotovanje po slovanskih deželah avstrijske monarhi- 1 je so bile precej temeljite. V skladu s posebnimi navodili - sestaviti jih je pomagal znani ruski slavist Aleksander Vostokov1 - naj bi popotnik pozimi študiral slovan-O ske knjige in rokopise v lokalnih knjižnicah, poleti pa naj bi s pomočjo priročnega S zemljevida peš raziskoval slovanske dežele. Kot je napisal v spričevalu A. N. Pipin, L je Izmail Sreznjevski »opravil toliko pešpoti po slovanskih deželah (z izjemo tistih 0 pod turškim vplivom) kot nobeden drug Slovan«.2 v Po podatkih iz popotnega dnevnika ruskega raziskovalca »Putevye pis'ma ...«3 in po arhivskem gradivu (Osrednji državni arhiv literature in umetnosti v Moskvi, CGALI) je Izmail Sreznjevski prehodil skoraj vse slovenske dežele - od Štajerske do Beneške Slovenije.4 Z Takle je seznam obiskanih krajev v njegovih popotniških zapiskih (slika 1). A Obiskal je Gradec (danes Avstrija), Maribor, Ptuj in Veliko Nedeljo (od 28. p februarja do 11. marca 1814), potem Metliko, Novo mesto, Ljubljano, Kranj, Naklo, 1 Celovec (Klagenf^), Ziljsko dolino, Rezijo, Gorico (danes Italija) in Trst (danes S Italija) (aprila 1841). Popotovanje po Beneški Sloveniji je potekalo preko Venzone, K Gemone, Tarcenta, Čedada (vsi ti kraji danes v Italiji) vse do Gorice; iz Gorice se 1 je Sreznjevski preko Vipave odpravil v Trst. V Istri je obiskal Koper, Korte in Sv. w Lovreč (danes je to Lovrečica, na Hrvaškem). • Na popotovanjih je Izmail Sreznjevski zapisoval ljudske pesmi in pripoved- o ke, opisoval šege in običaje ter evidentiral f^aze in besede v različnih slovenskih w narečjih. Pri raziskovanju slovenskega jezika so ruskemu raziskovalcu pomagali 2 znani slovenski kulturniki in raziskovalci: J. Kopitar, A. Murko, P. Dajnko, S. Vraz, F. Metelko, F. Prešeren, U. Jarnik, M. Majar, O. Caf in drugi.5 Seznanjali so ga tudi z izsledki lastnih filoloških in etnografskih raziskav. Aleksander Vostokov je leta 1826 s Keppnom pripravil prvo znanstveno (komentirano) objavo Brižinskih spomenikov. Gl. zemljevid z oznako popotovanj Izmaila Sreznjevskega v spominskem zborniku Pamjati Izmaila Ivanoviča Sreznevskega. Peterburg, 1916, s. 102. Putevye zametki iz slavjanskih zemel' je popotniški dnevnik Izmaila Sreznjevskega v obliki obsežne zbirke skrbno datiranih pisem ruskega popotnika k svoji materi; dnevnik je bil objavljen po smrti Sreznjevskega, najprej po delih, v dveh številkah revije Živaja starina leta 1893, leta 1895 pa so ti zapiski izšli v ločeni izdaji z naslovom Putevye pis'ma 1.1. Sreznevskago k materi iz slavjanskih zemelj 1830-1842 (Sreznjevski 1895). Beneška Slovenija je ime, ki se uporablja v slovenski periodiki po letu 1848, ustreza italijanskemu Schiavonia Veneta, označuje pa ozemlje na severozahodu Italije, kjer prebiva avtohtono slovensko prebivalstvo (Videm in Furlanija - Julijska krajina), vzdolž celotne slovensko-italijanske meje. V arhivu so ohranjeni zapiski slovenskih kulturnikov, ki jih je Izmail Sreznjevski spoznal med svojim študijskim popotovanjem; zapiske so prispevali F. Prešeren, O. Caf, A. Murko, F. Metelko, M. Majar, J. Zupan, A. Žakelj, M. Kastelic in K. Kvas (RSO 2010: 94-96). IS.lO.OK t- 15. BtipEOEt. :Xo'!Ci))-si> ('I, Clio[eb]]z, I!. K Ottbus), Boepeut =-roMepCBeiija. (cepö.-.iya;. Vojercy, ii. Hoherswerda). IS. iionu, iž.Hiipua ('I. PernO; ii. Pirna). HycTsi, .■Inäera.ii.. JoBeM,. OrrOBajibAcrityiiii. 3. Baciefi. roHinreSo-b. 4. Illanjay. 5. rinpaa ('i. reriici, ii. Pirna). 6. ,%e3.TeE-B. 7 HdJifi. 15 ans. Hpara. 1841. HUB. l.ö. l'pn jem, Kpaj. (ic. Ko-nigsgrütz). jeotojminjii. (h. Leute-mischl). Bpiio ('i. Berno), jii!B. 3:1—26$esp. B'^bh. itiesp. 2ö. Tpaseu-s (C.T, Nomski Gradec, e. Grätz). jiapt. 7. Mapujpri. (m. Maribor, B. Marburg). 10.niyH (Pttrja, H.Pettaii). 11.BwBKa (Gross Sontag). 12. Bapaajui'LCKp.Vara^din. B. Waxasäin). 14. 3arpe6i. (r.p. Sarpeö, u. Agram). 19. Osn.iibe=OiiJiimie. 20. Bucrptma (joinna), 32. ItpamiHa. 36. 3arpe6i. (cp6. 3arpcÖ; n. Ägram). Sl.KapüOBem. (cpC, Kapao-EattropH>i,E. Karlstadt), acp, l.tOpoBC (nuteie). 3. merjfflka (m. Metlika, h, Meti in g) MpOBO. a^MeMHKa (a. Metlii;a, h. MetllBg), XpacTi ( 1841. anp. S, Hoboo Mtcio (es. Nove Mesto, u. Neustadt). 5. .IwÖ^flHH (c.i. Ljubljana, H. Laitact). 10. Kpaab (u. Krajiij, u. Kraiüburg). 11. Haiwacj. 14. .iBÖjanH (m. Ljubljana, H. taibach). toplem (m. tcržij, h. NeamarkU), 17,i;ejic®eni. (M. Celovec, u, Klagenfurt). 16. M O L O K HH N M Z ^ Tako je na primer na področju glasoslovja Sreznjevski navedel primere za tele bi-W stvene značilnosti slovenskih narečij (Sreznjevski 1841: 139sl.): N • pojav polne/delne vokalne redukcije17: b'la (bila), kol'kor (kolikor), nyč18 1 (nič), bos'ga (bosega), bos'mu (bosemu); ^ • različne reflekse razvoja jata (e): bejl/bjeu (belo), lejto (leto), tjeden/tejden O (teden), wesjalje (veselje), žjalja (želja); s • dvoglasne reflekse nekdanjih nosnikov: puot (pot), kUot (kot), buodi (bodi); L • lokalno spremembo artikulacije fonema u - ü: küpiti (kupiti); 0 • narečno akanje: gawariti (govoriti), sym widü lejpa žena z bouna noga v (sem videl lepo ženo z bolno nogo); • narečno ukanje (prehod cirkumflektiranega vokala o ^ u): madrust (modrost), nuč (noč) v dolenjskem narečju; • značilno razzvenečenje končnega /v/ na koncu besede v štajerskih narečjih: N praf ( prav), krif (kriv); A • značilni prehod izglasnega soglasnika m ^ n: tan (tam), san (sam), k nan (k p nam), prechajan (prehajam), in prehod d ^ g: gnes (dnes, danes), ge (gde) 1 v vzhodnoštajerskih narečjih; s • nosne vokale v koroških narečjih: srečati (srečati), wl^ci se (vleči se), jmj^ K (ime); 1 • diferencialni razvoj soglasniškega sklopa *sti v gorenjskih in dolenjskih na-■ rečjih (-šč-//-š-): ščiplem/šiplem, iščem/išem; • • diferencialni razvoj soglasniškega sklopa *dl: pala/padla (padla), motowilo/ o motowidlo (motowidlo); ■■ •t. i. švapanje oz. prehod l v položaju pred nesprednjim vokalom v bilabialni 2 w/u, npr.: je šwa (je šla), kobiwa (kobila); padua (padla), jedua (jedla), puatno (platno), masuo (maslo); • depalatalizacijo mehkih solgasnikov (v gorenjščini): kraljow (kraljev), me-čom (mečem); • pojave sekundarne palatalizacije: roče (roke), nože (noge), čisü (kisel), muše (muhe), suši (suhi).19 Pojav vokalne redukcije je bil za Sreznjevskega ena najpomembnejših značilnosti slovenskega (v terminologiji Sreznjevskega horutanskega) jezika: »xopyTaHCKue HapeHHa, xot» h He Bce b ogHHaKOBOH CTeneHH, OT^HHaroTca ot gpyrHx ocoöeHHHM CTpeMneHHeM norao^aTt raacHHe öyKBH« (Sreznjevski 1843a). Zaradi neupoštevanja tega specifično slovenskega pojava je Sreznjevski kritiziral Šafarikovo klasifikacijo slovanskih narečij, in sicer združitev slovenščine s hrvaščino in srbščino v okviru t. i. ilirskega jezika: »Tpu HapeHHa: cepöcKoe, xopBaTCKoe h xopyTaHCKoe coegHHHn ffla^apHK B ogHy peub, gaBmH efi Ha3BaHHe HnnupcKOH. ^T0 HaM Ka^eTca HecKontKO npoH3BonbHHM. HapeHHa ceöpoB h xopBaToB geficTBHTentHo oneHt 6nH3KH gpyr K gpyry h no cpogcTBy KopeHHoMy, h no B^HaHHro gpyr Ha gpyra, ho xopyTaHCKoe HapeHHe - HHoe geno, oho gna öontmofi qacTH cepöoB h xopBaToB to »e caMoe, hto gna pyccKHx nontcKoe.« (Sreznjevski 1843a: 18) Pri navajanju vseh primerov ohranjamo pravopis Izmaila Sreznjevskega; mišljeno je [nsč]. Zadnja dva primera za narečja severno od Radovljice in Kranja. 18 19 20 Velik vpliv osrednjeslovenskih narečij je videl v notranjskem, poljanskem, cerkniško-ribniškem in idrijskem narečju. Narečno gradivo Sreznjevskega izkazuje tudi značilne pojave narečnega oblikoslovja: • maskulinizacijo v imenski sklanjatvi: bejl win (belo vino); ® • primorske narečne končnice v glagolski spregatvi: delaste (delate), učiste (učite), moliste (molite); • uporabo določnega člena, ki je tudi zdaj značilnost govorjene slovenščine: " ta prvi (prvi); ^ • ohranitev e-jevske končnice v pridevniški sklanjatvi -ega, -emu, -em v ko- ^ roških narečjih, v primerjavi z osrednjeslovenskimi, kjer je opazil pogosto uporabo reduciranih pridevniških končnic -iga, -imu, -im; • paradigme arhaičnih oblik pogojnika (v koroških narečjih): besem, besi, bi, beswa, besta, besmy, beste, bejo; • paradigme arhaičnih oblik preteklika (v rezijanskih govorih): jas spachom, ty spašeš, on spaše, mydwa spachawa, wydwa spachata, ona spachata; my spachamo, wy spachatae, onji spachajolspachacho; • narečne značilnosti v uporabi nedoločnih glagolskih oblik (v rezijanskih govorih): tae tet domu (iti domov). Cm Z > O L 2.3.1 Od vseh slovenskih narečij je Sreznjevski največ pozornosti namenil rezijan- ^ skim govorom, pri čemer so ga poleg jezika zanimali način življenja, šege, navade O in običaji (Sreznjevski 1841; 1841a; 1843; 1844; 1881). Rezijanska tema se je pozne- i4 je razvila v delih njegovega učenca Jana Baudouina de Courtenayja, ki je ravno po ^ navodilu svojega učitelja prvič obiskal Rezijo in je pustil temeljit opis rezijanskih N in terskih govorov v svojih znanstvenih delih (Baudouin de Courtenay 1875; 1875a; W 1876; 1895; 1913). ^ 2.4 Izmail Sreznjevski je med drugim podal zanimive ugotovitve glede različnih inovacijskih potencialov slovenskih narečij, med katerimi je kot žarišče jezikovnih sprememb štel osrednjeslovenska narečja (gorenjščino in predvsem dolenjščino, najpomembnejše slovensko narečje), je opozoril na integracijski potencial osrednjeslovenskih narečij.20 Navedeni članek vsebuje sociolingvistične opazke glede razlikovanja govornih navad na podeželju in po mestih in o razširjeni rabi tujih jezikov v mestnem okolju. 3 Štiri leta pozneje, leta 1845, je Izmail Sreznjevski v članku »Obozrenie glav-nyh čert srodstva zvukov v narečijah slavjanskih« (Sreznjevski 1845) nekoliko posplošil svoje raziskave slovenskega narečnega gradiva tako, da je združil prej predlaganih osemnajst slovenskih narečij v osem: (1) gorenjsko narečje, (2) dolenjsko, (3) slovinsko, (4) rezijansko, (5) ziljsko, (6) zabeljsko, (7) štajersko in (8) ogrskoslovensko (prim. Rigler 2001: 289). ^ Klasifikacija slovenskih narečij, ki jo je ruski raziskovalec predlagal v šti- W ridesetih letih 19. stoletja, je obveljala v Rusiji21 in tudi v Sloveniji, čeprav je bila N tu manj znana. Ramovševa klasifikacija slovenskih narečij (Ramovš 1957) loči 46 1 narečij in 7 ključnih narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, ^ dolenjsko, štajersko, panonsko, kar v svojih glavnih potezah ustreza klasifikacijski 0 delitvi narečij Sreznjevskega. V svoji težnji popisati ključne značilnosti slovenske-s ga narečnega gradiva je Izmail Sreznjevski povsem sledil duhu svojega časa in je L zastavljeno nalogo v glavnem uspešno rešil. Pri tem je ruskemu raziskovalcu uspelo Q nekoliko popraviti podatke o Slovanih Avstro-Ogrske, ki jih je podal Šafarik v Slov vanskem zemljevidu,22 še posebej v delu, ki se nanaša na Beneško Slovenijo, kamor je Sreznjevski dodal Slovine.23 Posebej velja omeniti različne poglede Šafarika in Sreznjevskega. Za Šafari-ka je bilo značilno širše pojmovanje predmeta slovanske filologije, ki naj bi zahte-Z vala predvsem raziskovanje jezika kot nosilca slovanskega duha, paleoslavistične A raziskave, zgodovine in jezikovne etimologije. Naslednje področje slovanske filo-p logije je predvidevalo študij zgodovine, literature, ljudskega slovstva in slovanske 1 etnografije. Tretje področje naj bi vsebovalo raziskovanje slovanske etnogeneze, s politične in cerkvene zgodovine in slovanske mitologije. K Interdisciplinarno, humanistično široko pojmovanje predmeta slovanske filo- 1 logije je bilo značilno za Sreznjevskega in tudi za celotno slavistiko, ki se je v prvi 0 tretjini 19. stoletja24 odlikovala po dokaj sintetični, neizdelani znanstveni metodologiji. Kot slavist v širšem smislu se je Sreznjevski tudi na popotovanju po slovenskih deželah izkazal kot dialektolog, etnograf, publicist in folklorist. Z 0 o ^ 2 4 Leta 1843, ob objavi ruskega prevoda Šafarikovega Slowanskega närodo-pisa, se je urednik ŽMNP obrnil na Izmaila Sreznjevskega s prošnjo za recenzijo. Recenzijo Sreznjevskega je odobril tudi A. Vostokov. V recenziji je Sreznjevski podal svojo klasifikacijo slovanskih narečij, in sicer je namesto dveh skupin slovanskih narečij, ki ju loči Šafarik, z upoštevanjem zgodovinsko-geografskega pristopa predlagal tri skupine: severozahodne (polabšči-na, lužiščina, češčina, slovaščina), vzhodne (ruščina z beloruskim podnarečjem in ukrajinščina) in jugozahodne (stara slovanščina, bolgarščina, srbščina, hrvaščina in slovenščina, ki ima osem narečij). V tej klasifikaciji je Sreznjevski v primerjavi s Šafarikom, ki je slovenščino združil z srbščino in hrvaščino v okviru t. i. ilirskega jezika, slovenščino v okviru jugozahodnih slovanskih jezikov obravnaval povsem samostojno. Pri tem je svojo odločitev posebej utemeljil s slovenskim narečnim gradivom, in sicer s pojavom moderne vokalne redukcije, ki je zelo značilna za skoraj vsa slovenska narečja. 21 Klasifikacija Izmaila Sreznjevskega je prikazana v Florinski 1895: 505-524. 22 Etnografska karta slovanskih narodov je bila prvič objavljena leta 1836, pozneje pa leta 1842 (Slowansky Zemevid od P. J. Šafarika, W Praze, 1842). 23 Gl. Šafarik 1842; magistrsko delo J. Vinklerja Pavel Josef Šafarik, Slovansky närodopis a slovinskä kultura: rigorozni präce, Praha, 2001. 24 Gl. podrobna navodila za štipendiste ruske vlade, ki so citirana v Sreznjevski 1895: VI-VII. VI. OBOSP-fiRIE 11 o E tl 11 II II 0 C T p ji IUI T>( fl K II VI r II. SiawATfSK^ Kaponoi'rs. SufilaflH^ l*. J^ Safoflt. W Pra«;, 1S42, XII n 187 ltji. in-lB. U[ni Kiini-ti JJB4- SiuwisiEi ZtiiBirin in) j. SafafilLa. w Traie, IS-tS. ^Ecrij i[ i) 2 ®>Ta n o-fc mitpufi. ILTO nn. 'inTaTraeü niTacr^ nMeim lUj-Hpniar aroru itcjukaita ojHpcjffeiiiitjifi C^iiiuniicKnii j'irmücni ; vto n3T> rhX'Jbt Koithphie rjVitOKO 'VlUKlTh ^ TpT^UJKJÜi«. L^ ll^KFtMt Oll'b TRIfb rn'OBCtOnlJ nvn^iifaifr rnJu^ IIJJI, SS D-taivprMf^yto ori^rrJUHwr^.. ci, kaKOKh crapaj«;* niYpc^iannTb inTaxcjAMi^^ KTonai. Tbi'L^ KOToptie nirkf^l VirBH XSXYlIt, Omd. VI. 1 Slika 4: Izmail Sreznjevski: začetek predstavitve Šafarikovih del Slovanski narodo-pis in Slovanski zemljevid (Sreznjevski 1843a) 4 1 0 2 K S HH P A Z Z O L S O K HH Z M Taka delitev se je v glavnem (z nekaterimi dopolnitvami) ohranila tudi v sodobni genealoški klasifikaciji slovanskih narečij. Poleg tega je svoji recenziji Sreznjevski preciziral zemljepisne meje posameznih slovanskih narečij in govorov (posebej poljskih in slovaških). 5 Prispevek Izmaila Sreznjevskega k razvoju slovenskega narečjeslovja in lingvogeografije je bil za tisti čas izredno pomemben. Sreznjevski je prvi izmed ruskih slavistov namensko zbiral, zapisoval slovensko narečno gradivo za potrebe znanstvenega opisa in klasifikacije, izluščil ključne jezikovne značilnosti slovenskih narečij, predstavil znanstveno razlago vzrokov enkratne narečne raznovrstnosti (pomanjkanje prebivalstva, nezadosten razvoj industrije, naravne ovire, vpliv tujih jezikov in kultur). Med prvimi je predlagal znanstveno klasifikacijo slovenskih narečij, ki je bila upoštevana pri izdelavi Ramovševe dialektološke karte slovenskih narečij v 20. stoletju (Ramovš 1931; 1935; 1957). ^ Viri in literatura w N Baudouin de Courtenay 1878 = Jan Baudouin de Courtenay, Obrazcy govorov 1 Friul'skih slavjan, v: Friul'skie slavjane (priloženie k XXXVIII tomu »Zapi- K sok Imp. Akademii Nauk«), M 4, Sankt-Peterburg, 1878, 57-60. O Baudouin de Courtenay 1875 = Jan Baudouin de Courtenay, Opytfonetiki rezijan-S skih govorov, Varšava - Peterburg, 1875. L Baudouin de Courtenay 1875a = Jan Baudouin de Courtenay, Rez'janskij katihizis 0 kak priloženie »Opytu fonetiki rez'janskih govorov«, Varšava - Peterburg, v 1875. N Baudouin de Courtenay 1876 = Jan Baudouin de Courtenay, Rez'ja i Rez'jane, 1 Sankt-Peterburg, 1876. Baudouin de Courtenay 1895 = Jan Baudouin de Courtenay, Materialen zur süd-N slawischen Dialektologie und Ethnographie I: resianische Texte, gesammelt A in den JJ. 1872, 1873 und 1877, geordnet und übersetzt, St. Petersburg, 1895. p Baudouin de Courtenay 1913 = Jan Baudouin de Courtenay, Materialen zur süd-1 slawischen Dialektologie und Ethnographie III: resianisches Sprachdenkmal S »Christjanske uzhilo«, St. Petersburg, 1913. K CGALI = Central'nyj gosudarstvennyj arhiv literatury i iskusstva (Moskva), fond 1 436, op. 1. ■ Čurkina 1995 = Iskra Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki: od konca 18. stoletja • do leta 1914, prev. Jože Sever, Ljubljana: Slovenska matica, 1995. o Dostal' 2003 = Marina Dostal', I. I. Sreznevskij i ego svjazi s čehami i slovakami, ■■ Moskva, 2003. 2 Florinski 1895 = Timofej Florinskij, Lekciipo slavjanskomu jazykoznaniju 1, Kiev, 1895. Grujeva - Smirnov 1988 = E. I. Grueva - L. V. Smirnov, »I. I. Sreznevskij i P. J. Šafarik«, Slavjanskaja filologija: kXmeždunarodnomu s"ezdu slavistov VI, Leningrad: Izdatel'stvo Leningradskogo universiteta, 1988. Makarova 2009 = Irina Makarova, KollokviaVnye zaimstvovanija v reči slovenskih studentov, Moskva: Moskovskij gosudarstvennyj universitet im. M. V. Lo-monosova, Filologičeskij fakul'tet, 2009. Matičetov 1984 = Milko Matičetov, Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Srez-nevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., Slavistična revija 32 (1984), št. 4, 337-355. Merhar 1899 = Ivan Merhar, I. I. Sreznevskij na Slovenskem, Dom in svet 12 (1899), 129-132, 161-166, 193-197. Nahtigal 1940 = Rajko Nahtigal, Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in ziljskega »reja«, Slovenski jezik 3 (1940), 28-44. Pamjati 1916 = Pamjati Izmaila Ivanoviča Sreznevskago 1, Peterburg, 1916. Ramovš 1931 = Fran Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika, Ljubljana, 1931. Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji, Ljubljana: Akademska založba, 1935. Cm Ramovš 1957 = Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji: ponatis izdaje iz leta 1935, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1957. ^ Rigler 2001 = Jakob Rigler, Zbrani spisi 1: jezikovnozgodovinske in dialektološke ^ razprave, ur. Vera Smole, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. ^ RSO 2010 = Russko-slovenskie otnošenija v dokumentah (XII v. - 1914 g.) = Ru- sko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol. - 1914), ur. A. N. Artizov, Mo- " skva: Drevlehranilišče, 2010. Smirnov 1988 = L. V. Smirnov, »I. A. Boduen de Kurtene i I. I. Sreznevskij«, v: ^ Slavjanskaja filologija: k X meždunarodnomu s"ezdu slavistov VI, Leningrad: Izdatel'stvo Leningradskogo universiteta, 1988. Sreznjevski 1841 = Izmail Sreznevskij, O narečijah slavjanskih, Žurnal Minister-stva narodnago prosveščenija 31, sept. 1841, č. 2, 133-164 (tudi posebni odtis, 32 str.). Sreznjevski 1841a = Izmail Sreznevskij, Zprawa o Rezianech, Časopis Českeho Museum (Praha) 15 (1841), nr. 3, 341-344. Sreznjevski 1843 = Izmail Sreznevskij, Sloviny vo Friule, Dennica: slavjanskoe obozrenie 2, Varšava, 1843, 191-205. Sreznjevski 1843a = Izmail Sreznevskij, [rec.:] Slowansky Närodopis. Sestavil P. J. Šafaf^k. W Praze, 1842; Slovansky Zemewid od P. J. Šafarika, W Praze, ^ 1842, oboje v: Žurnal Ministerstva narodnago prosveščenija: obozrenija O knig i žurnalov XXXVIII, otd. VI, 1843. i4 Sreznjevski 1844 = Izmail Sreznevskij, Slavjanskija izvestija: friul'skie slavjane ^ (Rezijane i Sloviny), Moskvitjanin, M 9, č. V, 1844, 207-224. N Sreznjevski 1845 = Izmail Sreznevskij, Obozrenie glavnyh čert srodstva zvukov v W narečijah slavjanskih, v: Žurnal Ministerstva narodnago prosveščenija, M ^ 12, č. XLVIII, Sankt-Peterburg, 1845, 149-186. Sreznjevski 1865 = Izmail Sreznevskij (ur.), Filologičeskie nabljudenija A. H. Vo-stokova, Sankt-Peterburg, 1865. Sreznjevski 1878 = Izmail Sreznevskij, Friul'skie slavjane: statji 1.1. Sreznevskago ipriloženija, Sankt-Peterburg, 1878. Sreznjevski 1881 = Izmail Sreznevskij, Friul'skie slavjane (priloženie k XXXVIII tomu Zapisok Imp. Akademii nauk), M 4, Sanktpeterburg, 1881, 1-32. Sreznjevski 1895 = Izmail Sreznevskij, Putevyepis'ma Izmaila Ivanoviča Sreznevskago k materi iz slavjanskih zemel' 1830-1842, Sankt-Peterburg, 1895. Šafä^ik 1842 = Pavol Josef Šafafik, O Rezijanah i furlanskih Slovinah, Dennica: slavjanskoe obozrenie, Varšava, M 9, 1842. Tolstoj 1960 = Nikita Tolstoj, O rabotah I. A. Boduena de Kurtene po slovensko-mu jazyku, v: I. A. Boduen de Kurtene: k 30-letiju so dnja smerti, Moskva: Izdatel'stvo Akademii nauk SSSR, 1960, 67-81. Tolstoj 1981 = Nikita Tolstoj, »I. I. Sreznevskij - dialektolog«, v: Učenye zapiski Tartuskogo gosudarstvennogo universiteta 573: iz istorii slavjanovedenija v Rossii: trudypo russkoj islavjanskoj filologii (Tartu), 1981, 27-45. Z J H3MaH^ Cpe3HeBCKHH H C^OBeHCKHH n3MK w N PeSTOMC B cTaTBC paccMoTpcHH ochobhhc gocTU^CHua poccuHCKoro uccnegoBaTena 0 cnoBeHCKUx guaneKToB HsMauna HBaHoBuna CpesHeBCKoro, cgenaHHHe KaK bo S BpeMa ero nyTemecTBua no cnaBaHCKUM seMnaM ABCTpo-BeHrpuu, TaK u b 6o-L nee nosgHUH nepuog. Ochobhoc BHUMaHue ygeneHo MapmpyTy nyTemecTBua no Q cnoBCHcKHM SCMnaM, BoccTaHoBnCHHoMy Ha ocHoBaHHH nyTCBHX SaMCToK uccne-V goBaTcna, - TaKaa KapTa npuBoguTca BnepBHC. ocoöhh UHTcpec npegcTaBnaroT KnroHCBHC ocoöchhocth cnoBCHcKHx guancKToB B oönacTH ^ohcthkh, ncKcuKH h Mop^onornn, oToöpaHHHC CpesHCBcKUM gna cocTaBncHua nepBon HayHHon Knac-cH$HKan;HH gnancKToB. CnncoK ocoöcHHocTcn cnoBCHcKUx HapcHun n conyTcTBy-N ro^ne saMCHaHua CpesHCBcKoro, npegcTaBncHH b cncTeMaTusupoBaHHoM Buge hc A TontKo Ha ocHoBaHun gByx nporpaMMHHx cTaTcn o cnoBCHcKUx gnancKTax, ho h p Ha ocHoBaHun aHannsa mnpoKoro Kpyra HayHHHx paöoT poccnncKoro uccnegoBa- 1 Tcna, B KoTopHx oh genacT ^eHHHe saMCHaHua o cocTaBC, o KnroHCBHx asHKoBHx s ocoöcHHocTax n rpaHHn;ax pacnpocTpaHCHua cnoBCHcKUx HapcHun, a TaK»e o mc-K ctc cnoBCHcKoro asHKa cpegn ocTantHHx cnaBaHcKUx asHKoB. M o 2 Iz medimurske oronimije Ines Virč 2 4 0 2 K Cobiss: 1.03 ^ A Iz medžimurske oronimije ^ Oronimija pokrajine Medžimurje do danes še ni bila popisana in ustrezno ob- m delana. Kratkemu orisu dosedanjih obravnav medžimurske oronimije avtorica ^ v glavnih potezah dodaja morfološke, besedotvorne in pomenske značilnosti ^ sodobne uradne medžimurske oronimije. L O K Ključne besede: hrvaški jezik, Medžimurje, oronim, oronimija Oronyms in Medimurje The oronymy of Medimurje still has not been catalogued or systematically dealt with. Following a brief review of studies of Medimurje oronymy, the author sketches out the morphological, word-formational, and semantic features of current official Medimurje oronyms. Keywords: Croatian, Medimurje, oronym, oronymy 1 Uvod Kako hrvatska onomastika do danas još nema od struke uskladen rječnik onoma-stičkih naziva,1 danas supostoji nekoliko definicija oronima. U popisu temeljnih onomastičkih pojmova ICOS-u (International Council of Onomastic Sciences), oro-nim je definiran kao ime vertikalno oblikovane strukture zemljine površine (imena gora, gorskih lanaca, visoravni, brda, stijena i dr.), a u UNGEGN-u (United Nations Group of Experts on Geographical Names Working Group on Terminology) kao ime koje se odnosi na uzvišene objekte, kao gora ili brdo. Petar Šimunovic u N M Na taj su problem višekratno u svojim radovima upozoravali Petar Šimunovic, Vladimir Skračic, Andela Frančic u svojem radu pod naslovom »Što je osobno ime?« te Dunja Brozovic Rončevic u svojem radu »Toponomastičko nazivlje izmedu imenoslovlja i geografije« u kojem na temelju analize definicija odabranih toponomastičkih naziva u onomastici i drugim nejezikoslovnim znanostima upozorava na nužnost ujednačivanja temeljnoga hrvatskog onomastičkog nazivlja sukladno načelima dogovorenim u medunarodnim onomastičkim tijelima (vidi Brozovic Rončevic 2010.). ^ Uvodu u hrvatsko imenoslovlje definira oronim kao vlastito ime reljef^oga objekta W na zemljinoj površini (gore, vrhovi, klanci, gudure ...), oronimiju kao cjelokupnost N oronima, a oronomastiku kao dio toponomastike koji proučava oronime, njihove 1 zakonitosti nastanka, oblikovanja, razvitka i funkcioniranja, tipologiju oronimijskih objekata i sl. Na geodetsko-geografskom projektu Strune2 oronim je definiran kao Q ime reljef^oga oblika.3 S L Q 2 Zemljopisni položaj i naselja u Meflimurju N Medimurje je najsjevernija, prostorno najmanja (smještena na 730 km2 površine), 1 ali najgušce naseljena4 hrvatska županija (156,11 stanovnika na km2) i sa svih je strana okružena vodama. Od sjevera i sjeverozapada omeduje je rijeka Mura, a s N juga rijeka Drava.5 Zapadna se granica, prema Sloveniji, pretežito može povuci uz A potok Trnavu, na sjever uz potok Šantavec, a dalje se proteže sjeveroistočno od p Robadja te južno od Gibine dolazi do Mure. Dakle, Medimurje izgleda kao otok, 1 a zemljopisni ga položaj, morfološka i geološka grada terena te jezični odrazi sto-S ljetnoga suživota s Madarima čine osobito pogodnim za provodenje onomastičkih K istraživanja. 1 Prirodno-zemljopisno, Medimurje je smješteno na dodiru dviju velikih eu- ■ ropskih reljef^ih cjelina - istočnih Alpa i Panonske nizine, na temelju čega se di-• ferenciraju dvije osnovne morfološke cjeline: brežuljkasto gornje i nizinsko donje 1 Medimurje. Granica izmedu gornjega i donjega Medimurja podudara se s izohip-■■ som od 200 metara nadmorske visine, tj. granica gornjega i donjega Medimurja 2 odredena je protezanjem željezničke pruge Čakovec - Varaždin i Čakovec - Mursko Središče. U administrativnome je smislu područje Županije podijeljeno na 25 teri-torijalnih jedinica (3 grada i 22 opčine), 131 naselje, 88 katastarskih opčina, ima 342 307 katastarskih čestica i 1321 katastarski plan. U tri grada (Čakovec, Prelog i Mursko Središče) i 22 opčine (Belica, Dekanovec, Domašinec, Donja Dubrava, U Institutu za hrvatski jezik i jezikoslovlje u Zagrebu provodi se koordinacijski projekt Struna - izgradnja hrvatskoga strukovnog nazivlja u sklopu kojega je prihvačen projekt »Kartografsko-geoinformatički rječnik, 1. faza« (suradnici na projektu »Kartografsko-geoinformatički rječnik, 1. faza« su: prof. dr. sc. Miljenko Lapaine, Akademija tehničkih znanosti Hrvatske; prof. emeritus Nedjeljko Frančula, Geodetski fakultet Sveučilišta u Zagrebu; doc. dr. sc. Josip Faričič, Odjel za geografiju Sveučilišta u Zadru; dr. sc. Ankica Čilaš Šimpraga, Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje; dr. sc. Ines Virč, Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje; prof. dr. sc. Nada Vučetič, Geodetski fakultet Sveučilišta u Zagrebu; dipl. ing. geod. Ana Kuveždič, Geodetski fakultet Sveučilišta u Zagrebu). Vidi: http://www.kartografija.hr/nzz/ Vidi Brozovič Rončevič 2010: 44. Vidi http://www.dzs.hr/ Današnja medimurska granica ne slijedi posvema tokove Mure i Drave, tj. medimurski se dio nalazi i s onu stranu obiju rijeka. Donji Kraljevec, Donji Vidovec, Goričan, Gornji Mihaljevec, Kotoriba, Mala Su-botica, Nedelišče, Orehovica, Podturen, Pribislavec, Selnica, Strahoninec, Sveta ^ Marija, Sveti Juraj na Bregu, Sveti Martin na Muri, Šenkovec, Štrigova, Vratišinec) ^^ živi 113 804 stanovnika.6 Grad Čakovec upravno je i političko središte Medimurske ^ županije. Prema kriteriju visine i/ili kriteriju željezničke pruge, gornjem Medimurju " pripada 76 naselja i grad Mursko Središče, a imena brjegova zabilježena terenskim istraživanjem na spomenutom prostoru, tema su ovoga rada. ^ HH Cm 3 Oronimija Meflimurja prema podatcima medimurskih planinarskih klubova i medimurskih planinarskih društava, podatcima Hrvatskoga planinarskog saveza te podatcima PUK-a Čakovec 3.1 Prigorski reljef Medimurja, uglavnom gornjega jer je donje nizinsko, čine uglavnom brjegovi od 200 do 350 m nadmorske visine. Oronimija Medimurja do sada nije bila podrobnije proučavana, a sustavnih terenskih istraživanja donedavno na ovome prostoru gotovo da i nije bilo.7 Iako na području Županije djeluju četiri planinarska društva (PD Bundek,^ PD Meäimurje, PD Prelog, PD Železna Gora) i ^ jedan planinarski klub (PKExtrem), na njihovim internetskim stranicama, nažalost, O osim o Mohokosu, nema podataka o oronimima u Medimurju, iako se Meäimurski i4 planinarski put i Put meäimurskih planinara spominje gotovo na svakoj. ^ Mohokos'' je jedini medimurski brijeg10 koji se spominje i na stranicama Hr- N vatskoga planinarskog saveza na kojima postoji popis najatraktivnijih hrvatskih W vrhova te dviju točaka koje nisu vrhovi (Alpinistička zbirka Zavičajnog muzeja u ^ Vidi http://www.dzs.hr/ Oronimija Medimurja jedno je od poglavlja doktorskoga rada pod naslovom Toponimija gornjega Medimurja koji sam obranila na doktorskome studiju Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Zagrebu 2012. godine. Poklisarima našeg malog Medimurja prozvani su članovi PD-a Bundek jer se na njihovim internetskim stranicama nalazi najviše podataka o Medimurju od kojih su mnogi potkrijepljeni i zemljovidima (npr. Rudarsko-murski put, Vincekovpohod ...). Uvjerljiva etimologija imena Mohokos još uvijek se traži. Radoslav Katičic ističe: »Medu droptinicama toponomastičkih tragova stare slavenske vjere što se donose sa zaleta na naše terene ne valja izgubiti iz vida niti ime najvišega vrha u Medimurju. On se zove Mohokos. To snažno asocira na ime slavenske božice Mokoši. Ako se ne može naci druga etimologija toga imena, mora se pomišljati i na to. Izvodenju imena visa Mohokos od praslavenskoga Mokošb suprotstavlja se, dakako, glasovni lik jer on pretpostavlja glasovne mijene koje, kako stvari sada stoje, nije moguce nikako tumačiti. O toj mogucnosti stoga ima smisla dalje voditi računa samo ako za to osim same sugestivnosti imena ima i drugih razloga.« (Vidi Katičic 2011.) Ime brijega može biti motivirano i madarskom riječi mohas 'onaj koji je prekriven mahovinom' (vidi Magyar ertelmezo keziszötär 1982.). Isto se ime rabi i za brijeg i za njegov vrh. 6 8 9 Z ^ Ogulinu i Horvatove stube na Medvednici), a klikom na željeni vrh otvaraju se po-W drobnije informacije o svakom vrhu.11 N Mohokos je ucrtan i na zemljovidu s područjima Hrvatske planinarske 1 obilaznice.^^ K 0 3.2 Katastarski se podatci za područje Medimurja nalaze u PUK-u Čakovec^^ s i dostupni su i u digitalnom obliku. Tablice sadrže ove podatke: broj katastarske L čestice, osnovni broj, podbroj, broj plana, naziv katastarske čestice, broj PL-a, Q katastarsku kulturu, katastarsku klasu, površinu (m2), površinu cijele katastarske v čestice, broj skice te adresu posjednika. Za ovaj su rad najzanimljiviji podatci koji se odnose na nazive katastarskih čestica i nazive katastarskih kultura. Iako se kao katastarska kultura navode: bara, bazen, bunar, bušotina, cesta, dvorište, farma, garaža, gospodarska zgrada, kanal, klijet, kuca, livada, lovački dom, nadstrešnica, Z nogometno igralište, oranica, pašnjak, peradarnik, put, spremište, štagalj, šuma, A trstik, utovarna rampa, veterinarska stanica, vinograd, vocnjak, voda, zgrada, žep ljeznica i brojne druge, podatci o brjegovima u Medimurju ne postoje. Čak se ni 1 Mohokos ne spominje kao brijeg, vec su uz naziv katastarske čestice Mohokos s navedene katastarske kulture:14 cesta (2), dvorište (2), gospodarska zgrada, kuca, K oranica (8), vikend kuca, vinograd (5) i vocnjak (6). Ista je situacija i s ostalim, 1 terenskim istraživanjem zabilježenim oronimima. Npr. Bedekovicove grabe terenskim su istraživanjem u Lopatincu zabilježene i kao oronim, medutim, u PUK-u Čakovec uz naziv katastarske čestice Bedekoviceve grabe kao katastarska se kultura navode livada (3) i oranica (2). Dakle, prema podatcima PUK-a Čakovec M u Medimurju nema oronima.15 2 M Vidi http://www.plsavez.hr/info/hrvatski-vrhovi/ ' Vidi http://www.plsavez.hr/info/hrvatska-planinarska-obilaznica/ ' PUK Čakovec kratica je za Područni ured za katastar Čakovec. ' Broj u zagradi označuje koliko istoimenih katastarskih čestica odredene katastarske kulture postoji. ' Nepostojanje brijega kao katastarske kulture, tj. činjenica da nema podataka o imenima brjegova u katastru, nije samo problem Medimurja, vec opcenito katastarskih podataka koji se u toponomastici ne mogu rabiti bez dodatne provjere terenskim radom. Takoder, sukladno Zakonu o državnoj izmjeri i katastru nekretnina, »Narodne novine«, br. 16/07.), članku 121., stavku 10., Državna geodetska uprava zadužena je za »osnivanje i vodenje evidencije geografskih imena«. Do 2010. godine je bazu hrvatskih geodetskih imena vodio Hrvatski geodetski institut, a kako je nakon 2010. Institut pripojen Državnoj geodetskoj upravi, ona otada ima i tu zadacu. Kako se posljednjih nekoliko godina u računalnim bazama imena uz identifikaciju donosi i opis, javlja se i problem klasifikacije toponima i toponomastičke terminologije. Na Sveučilištu u Zadru, 23. i 24. listopada 2009. godine, u suorganizaciji jezikoslovca Vladimira Skračica i geografa Josipa Faričica, održan je znanstveni skup Prvo nacionalno znanstveno savjetovanje o geografskim imenima. Na skupu su sudjelovali brojni jezikoslovci, geografi i geodeti, a cilj skupa bio je poticanje suradnje medu strukama kojima su toponimi predmet znanstvenoga interesa. Nažalost, još uvijek nema značajnijih promjena u katastarskim podatcima koji se odnose na katastarske kulture. 2 • 4 1 0 2 K S HH Cm A Z Z O L S O K HH Z M Zemljevid 1: Oronimija Lopatinca Legenda: brojevima 1-15 označeni su oronimi: 1 Majarova 2 Pekel 3 Jegerseg 4 Zelena 5 Storo grobje 6 Kozolova graba 7 Macurevec 8 Vidrov breg 9 Xendjok 10 Žorko selo 11 Marakezijov breg 12 Rakovica 13 Ferekova graba 14 Male grabe 15 Velike grabe 16 Na podatcima zahvaljujem gospodinu Dragutinu Petričevicu (1957.) iz Lopatinca s kojim sam sve navedene podatke više puta provjerila. - Zemljovid je izraden u suradnji s dipl. ing. geod. Jeronimom Moharicem iz tvrtke Geo-Gauss d. o. o. u Čakovcu. ^ 4 Oronimija Meflimurja prema rezultatima terenskih istraživanja N Oronimiju Medimurja čini 230 imena brjegova17 od 200 do 350 metara nadmorske 1 visine zabilježenih terenskim istraživanjem na području gornjega Medimurja.18 S ^ obzirom na to da bi sustavan zemljopisni prikaz medimurske oronimije znatno na-O dilazio okvire ovoga rada, odabrano je naselje Lopatinec kao primjer kako bi se s mogao prikazati prostorni razmještaj oronima istraživanoga područja. L Lopatinec je naselje u Opčini Sveti Juraj na Bregu.1'' Kako je riječ o Opcini Q koja je smještena na najvišim kotama Medimurja, razvidno je da je terenskim istra-v živanjem na spomenutom području zabilježeno i najviše oronima (50,87 % ukupne grade), a rezultati terenskih istraživanja vrijede ne samo za Opcinu, nego i za čitavo područje Županije. Z N 4.1 Strukturna podjela medimurskih oronima A Osnovna je strukturna podjela medimurskih oronima na jednorječna i dvorječna p imena, odnosno na jednostavne oronime, izvedenice i onimijske sintagme. Kod jed- 1 norječnih je imena leksički morfem nositelj temeljne onomastičke obavijesti, a afik- s si imaju ulogu razlikovnosti. Kod dvorječnih imena ulogu razlikovnosti ima atribut. K S obzirom na tvorbeni postupak, jednorječni oronimi razvrstavaju se u ove 1 dvije skupine: 0 1. oronimi nastali onimizacijom apelativa bez ikakvih dopuna (npr. Breg (< bri-jeg) (KN),20 Xalda (< njem. Halda 'obronak, pristranak, osoj, humak') (MSR) 0 o 2 18 19 20 7 Brijeg je manje brdo, a brdo je prirodno uzvišenje tla relativne visine do 500 m, dakle, vece je od brijega, a manje od planine. Vidi Hrvatski enciklopedijski rječnik 2003. Donje Medimurje karakterizira nizinski reljef čije apsolutne visine ne prelaze 200 m nadmorske visine. Opcina Sveti Juraj na Bregu ima devet naselja: Brezje, Dragoslavec, Frkanovec, Lopatinec, Mali Mihaljevec, Okrugli Vrh, Pleškovec, Vučetinec i Zasadbreg. Radi preglednosti i lakšega snalaženja u gradi, ovdje se navodi abecedni popis kratica naselja obuhvacenih terenskim istraživanjem: Badličan (B), Banfi (BA), Bogdanovec (BO), Brezje (BR), Brezovec (BRE), Bukovec (BUK), Čestijanec (ČE), Črečan (ČR), Donji Koncovčak (DK), Donji Zebanec (DZ), Dragoslavec (DR), Dragoslavec Breg (DB), Dragoslavec Selo (DS), Dunjkovec (DU), Frkanovec (FR), Gornja Dubrava (GD), Gornji Hrašcan (GH), Gornji Koncovčak (GK), Gornji Kuršanec (GKU), Gornji Mihaljevec (GM), Gornji Zebanec (GZ), Grabrovnik (GR), Gradiščak (GRA), Grkaveščak (GRK), Hlapičina (HL), Jalšovec (J), Jurovčak (JU), Jurovec (JUR), Kapelščak (K), Knezovec (KN), Krištanovec (KR), Kuršanec (KU), Lapšina (L), Leskovec (LE), Lopatinec (LO), Macinec (M), Mačkovec (MAČ), Mali Mihaljevec (MM), Marof (MA), Martinuševec (MAR), Merhatovec (ME), Mihovljan (MI), Mursko Središce (MSR), Nedelišce (NE), Okrugli Vrh (OV), Parag (PAR), Plešivica (PLE), Pleškovec (PL), Praporčan (PRa), Prekopa (PRE), Preseka (PRES), Pretetinec (PRET), Prhovec (PRH), Pušcine (PU), Robadje (R), Selnica (S), Slakovec (SL), Slemenice (SLE), Stanetinec (ST), Sveti Martin na Muri (sMM), Sveti Urban (SU), Šenkovec (ŠE), Štrigova (ŠTR), Štrukovec (ŠTRU), Trnovec (TR), Tupkovec (TU), Vratišinec (VR), Vrhovljan (VRH), Vučetinec (VU), Vugrišinec (VUG), Vukanovec (VUK), Zasadbreg (Z), Zaveščak (ZA), Zebanec Selo (ZS), Žabnik (Ž), Železna Gora (ŽG), Žiškovec (ŽIŠ). 2. oronimi nastali dodavanjem afikasa: 4 0 2 a. oronimi sufiksalne tvorbe (npr. Kukmac (DR), Ma^arova (LO)) b. oronimi prefiksalno-sufiksalne tvorbe (npr. Padolek ((VRH), (Z)). Kod dvorječnih medimurskih oronima potpodjela ovisi o tome kojoj vrsti riječi pri-padaju članovi oronimijske sintagme. Strukturnom analizom dvorječnih medimur- " skih oronima mogu se izdvojiti dva modela: 1. pridjev + imenica (npr. Pijgni breg (PL), Štromarov breg (S), Veliki Slotjak (GR)) ^ 2. prijedlog + imenica (npr. Na brego (J), Pre cirkvi (ŠTRU)). " Cm S obzirom na to da je riječ o mladem sloju oronima, u medimurskoj oronimiji do-miniraju (68,12 %) dvorječna imena (npr. Drugi breg (VU), Ftickov breg (DR), Matižonov breg (DS), Žorko selo (LO), a jednorječna imena, iako su f^nkcional- ^ nija s gledišta jezične ekonomije, čine 31,88 % ukupne grade (npr. Krpec (LE), Macurevec (LO), Strmec (R)). Z > 4.2 Semantička klasifikacija medimurskih oronima ^ S obzirom na osnovnu riječ od koje je oronim postao, medimursku oronimiju dije- ^ limo u ove skupine: ^ 1. oronimi motivirani geomorfološkim odlikama zemljopisnoga objekta (npr. O Klojec (< klojec 'klanac') (Z), Mrcina (< mrcina 1. 'tijelo uginule životinje; i4 strvina', 2. 'bezvrijedan čovjek sklon lošim postupcima, prevrtljiv, lijen', 3. ^ pren. 'nešto veliko') (BA), Rejavina (rejevina/rejovina 'ono što je rezultat N rijedenja, ono što je rezultat sječe') (ŠE), Kamešnica (< kameje < kamen) W (LE)) ' ^ 2. toponimi u funkciji oronima - oronimi nastali od starijih toponima (npr. Raskriški (< Razkrižje) breg (ŠTR), Rimšcarski (< Rimščak) breg (SU), Stanetinski (< Stanetinec) breg (ST), Vešcicki (< Veščica (naselje u Republici Sloveniji)) breg (ŠTR)). 3. oronimi motivirani nazivima bilja, biljnoga pokrova i biljnih zajednica (npr. Brezinka (< breza) (SL), Cmrekovje (< cmrekovje < cimrek 'smreka') (Z)) 4. oronimi izvedeni od naziva životinja (npr. Macurevec (< macur 'mačak') (LO), Rakovica (< rak) ((BR), (LO)) 5. oronimi motivirani ljudskom djelatnošcu (npr. Melinski (< melin 'mlin') breg (PRH), Rudnicka graba (DR), Grofovsko (SMM)) 6. oronimi antroponimijskoga postanja (npr. Cimermanov (< Cimerman, pre-zime) breg (DR), Dikarov (< Dikar, nadimak obitelji Duran) breg (DB), Jambrovicov (< Jambrovic, prezime) breg (DR), Katicin (< Katica < Katarina, osobno ime) breg (Z)) 7. oronimi etnonimskoga (ili etničkog) postanja (npr. Majerkin (< Maserka 'Madarica') breg (R)) 8. oronimi nejasna postanja ili nejasne motiviranosti (npr. Subok (SU), Verinci (ČE)). Najviše je oronima antroponimijskoga postanja što i ne čudi s obzirom na to da u Medimurju ne postoje reljef^i oblici viši od 350 m, pa je imenovana i »najmanja« Z uzvisina. Ova je skupina oronima najčešce motivirana pripadnošcu zemljišta odre-denom čovjeku ili obitelji, pa u strukturu oronima antroponimijskoga postanja ulaze N osobna imena, prezimena, osobni nadimci i obiteljski nadimci. ^ 4.3 Jezične i inojezične osobitosti medimurskih oronima O Kako se iz oronima zabilježenih terenskim istraživanjem ne mogu iščitati sve odlike S medimurske kajkavštine (ponajprije zbog toga što je najbrojnija skupina antroponi-L mijskoga postanja), ovdje izdvajamo: otvorene i zatvorene samoglasnike i dif^onge 0 (npr. BraČovec, Drošov breg, Beisov breg, Borouvje, Križopoutje) i glas e na mje-v stu jata i poluglasa (npr. Preseka, Zosadbreg, Dragoslovec Breg, ZavešČak). Za suglasnički sustav karakteristično je, kao i za vecinu kajkavskih govora, postojanje samo dviju palatalnih af^ikata Č i j sa srednjom vrijednošcu (npr. Šermekov breg, JambroviČov breg, Majarova, Majerkin breg, CigajnšČak), obezvučenje krajnjih N zvučnih suglasnika (npr. Ambrušov breg, Breg, Srakov breg, Tuškov breg), depala-A talizirano I (npr. StOro grobje), denazalizacija palatalnog nazala n u j (npr. Kameje, p Trje). Terenskim istraživanjem zabilježeni oronimi sadržavaju osnovne prozodijske 1 odlike gornjomedimurskih govora, tj. gubitak opreke po tonskom kretanju i opreke S po kvantiteti, pa razlikovnu funkciju ima samo mjesto naglaska (npr. Angelov breg, K Brezinka, XendjOk, Kocjanov breg, PušČOk). 1 Od inojezičnih su utjecaja u medimurskoj oronimiji pretkazivi ponajprije oni 0 koji dolaze iz madarskoga i njemačkoga jezika (što je razvidno s obzirom na to da • je najviše oronima antroponimijskoga postanja). Prepoznajemo ih u ovim potvr-o dama: Ambrušov breg (mad. Ambrus < lat. Ambrosius) (DR), Cimermanov breg ■■ (njem. Zimmermann 'tesar') (DR), Drošov (mad. Andras < lat. Andreas) breg (Z), 2 Ferekova (mad. Ferenc < lat. Franciscus) graba (LO), Gruberov (njem. Grub(e) 'jama, udolina') breg (DR), Xorvatov (mad. Horvat < hrv. Hrvat) breg (VU), JanušiČov (mad. Janos) breg ((DR), (PL)), MajeriČov (njem. Meier 'zakupnik ima-nja; nadzornik') breg (DR), Pergarov (njem. Berger 'brdanin') breg (OV), Pintarov (pintar < njem. (Faß)binder 'bačvar') breg (FR), PintoČov (pintar < njem. (Faß-) binder 'bačvar') breg (OV), Šprajcov (njem. Spreitzer 'onaj koji hoda širom držeci stopala') breg (DR). 5 Zaključak Oronimiju Medimurja čine imena brjegova od 200 do 350 m nadmorske visine,21 a terenskim je istraživanjem zabilježeno 230 oronima. Oronimi su analizirani na motivacijsko-strukturnoj i semantičkoj razini. Najviše je dvorječnih oronima antro-ponimijskoga postanja. Ova je skupina oronima najčešce motivirana pripadnošcu zemljišta odredenom čovjeku ili obitelji, pa u strukturu oronima antroponimijskoga postanja ulaze osobna imena, prezimena, osobni nadimci i obiteljski nadimci. Medimurski je planinarski put 1. kategorije, tj. lagani (onaj na kojem se ne treba pomagati rukama). Vidi: http://www.plsavez.hr/planinarstvo/osnove-planinarstva/planinarski-putovi-i-markacij e/ Kako kod antroponima koji ulaze u strukturu oronima prevladavaju pokracenice i izvedenice (s obzirom na tvorbenu strukturu) i neslužbena imena (s obzirom na ^ komunikacijski kontekst), možemo reci da su medimurski oronimi vjerni čuvari ^^ jezične i izvanjezične prošlosti Medimurja koji u sebi kriju brojne, danas gotovo ^ zaboravljene načine i uvjete života. HH K Literatura ^ HH Balog 2009 = Zdenko Balog, Srednjovjekovni toponimi sjeverne Hrvatske - kul- ^ turološki i interdisciplinarni aspekti toponomastike, Podravina: časopis za multidisciplinarna istraživanja (Samobor) 8 (2009), br. 15, 74-101. Bartolic 1996 = Zvonimir Bartolic, Toponim Medimurje, Hrvatski sjever (Čako- vec) 1 (1996), br. 2-3, 49-71. ^^ Blažeka 2008 = Duro Blažeka, Medimurski dijalekt: hrvatski kajkavski govori Medimurja, Čakovec: Matica hrvatska, 2008 (Knjižnica Matice hrvatske 31). Brozovic Rončevic 2003 = Dunja Brozovic Rončevic, Inojezični elementi u hr- ^ vatskome zemljopisnom nazivlju, Hrvatski dijalektološki zbornik (Zagreb) ^ 12 (2003), 3-14. O Brozovic Rončevic 2010 = Dunja Brozovic Rončevic, Toponomastičko nazivlje i4 izmedu imenoslovlja i geografije, Folia onomastica Croatica (Zagreb) 19 I (2010), 37-46. N Dickenmann 1969 = Ernst Dickenmann, Kroatische Bergnamen, Beiträge zur Na- W menforschung, Neue Folge, Bd. 4 (1969), Heft 3, 231-319. ^ Feletar 2005 = Petar Feletar, Istočno Medimurje: historijsko-geografski razvoj opcina Sveta Marija, Donji Vidivec, Kotoriba i Donja Dubrava, Samobor: Meridijani, 2005. Frančic 1993 = Andela Frančic, Medimurska prezimena motivirana zanimanjem, Folia onomastica Croatica (Zagreb) 2 (1993), 67-78. Frančic 1994 = Andela Frančic, Medimurski obiteljski nadimci, Rasprave Zavoda za hrvatski jezik (Zagreb) 20 (1994), 31-65. Frančic 2000 = Andela Frančic, Prvi spomen Medimurja, Kaj (Zagreb) 33 (2000), br. 1-2, 61-70. Hadrovics 1934 = Laszlo Hadrovics, Muraköz helynevei, Nyelvtudomänyi Közlemenyek (Budapest) 48 (1934), 3-34. HER = Hrvatski enciklopedijski rječnik, ur. R. Matasovic - Lj. Jojic, Zagreb: Novi Liber, 2002. http://www.dzs.hr/ http://www.kartografija.hr/nzz/ http://www.plsavez.hr/planinarstvo/osnove-planinarstva/planinarski-putovi-i -markacije/ http://www.plsavez.hr/info/hrvatski-vrhovi/ http://www.plsavez.hr/info/hrvatska-planinarska-obilaznica/ http://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/297087.html ^ http://savjetnik.ihjj.hr/ W http://srtm.csi.cgiar.org/ N Kalšan 2006 = Vladimir Kalšan, Meäimurskapovijest, Zagreb: V. Kalšan, 2006. 1 Kapun 1982 = Vladimir Kapun, Medimurje 1918, Čakovec: »Zrinski«, 1982 (Bibli-^ oteka povijesne publicistike). O Lončaric 1990 = Mijo Lončaric, Kaj jučer i danas: ogledi o dijalektologiji i hr-S vatskoj kajkavštini (s kartom narječja i bibliografijom), Čakovec: »Zrinski«, L 1990 (Znanstveno-popularna djela 36). 0 Lončaric 1996 = Mijo Lončaric, 1996. Kajkavsko narječje, Zagreb: Školska knjiga, v 1996. z MEK 1982 = Magyar ertelmezd keziszdtär I-II, ur. Jozsef Juhasz i dr., Budapest: 1 Akademiai Kiado, 1982. Poljak 2001 = Željko Poljak, Hrvatske planine: planinarsko turistički vodič sa 665 Z fotografija u boji i 50 zemljovida, Zagreb: Golden marketing, 2001. A RHKKJ 1-10 = Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika 1-10, Zagreb: p HAZU (JAZU) - Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje (Zavod za jezik), 1 1984-2005. S Seljan 1843 = Dragutin Seljan, Zemljopis pokrajinah ilirskih iliti Ogledalo Zemlje K I: pokrajine austriansko-ilirske, Zagreb, 1843. 1 Šimundic 1988 = Mate Šimundic, Rječnik osobnih imena, Zagreb: Nakladni zavod w Matice Hrvatske, 1988. • Šimunovic 2009 = Petar Šimunovic, Uvod u hrvatsko imenoslovlje, Zagreb: Golden o marketing - Tehnička knjiga, 2009. W Virč 2009 = Ines Virč, HidronimijaMedimurja, 2009. (Kvalifikacijski rad, rukopis.) 2 Virč 2012 = Ines Virč, Toponimija gornjega Medimurja, 2012. (Doktorski rad, rukopis.) Iz medžimurske oronimije Povzetek Medžimurje je kot najsevernejša, po površini najmanjša in hkrati tudi najgosteje naseljena hrvaška županija zaradi zemljepisnega položaja in stoletnega sobivanja z Madžari izjemno zanimiva tudi v dialektološkem in imenoslovnem smislu. V tej razpravi je predvsem na osnovi arhivskega in terenskega raziskovanja obdelana oronimija (gorska imena) zgornjega Medžimurja. Ker se v katastru podatki za oro-nime ne navajajo ločeno, je zbrano gradivo dopolnjeno s podatki planinskih društev. Predgorski relief Medžimurja, predvsem zgornjega, ker je spodnje nižinsko, tvorijo večinoma vzpetine z 200-350 metri nadmorske višine. Oronimi so analizirani na strukturni in na pomenski ravni. V medžimurski oronimiji prevladujejo dvobesedna imena. Največ oronimov je tvorjenih iz osebnih imen zaradi pripadnosti zemljišča določenemu človeku ali družini. Oronyms in Meflimurje Summary Cm This article analyzes the oronyms of Medimurje based on field surveys and literature. The starting point for research on Medimurje oronyms was onomastic litera- " ture and other articles. Onomastic material was gathered in accordance with the ^ practice at the Department of Onomastics and Etymology at the Institute of Croa- ^ tian Language and Linguistics. Although a systematic overview of historical and contemporary Medimurje oronyms surpasses the scope of this article, it analyzes contemporary Medimurje oronyms, accompanying this with a map. SI Z > Q L S Q K HH N M Jezik in spol: ženska poimenovanja v slovenščini Nuša Ščuka 2 • 4 1 0 2 K S Z Cobiss: 1.04 ^ V prispevku je na kratko predstavljen eden izmed vidikov iz zgodovine jezi- N ka in spola z osredotočanjem na spolno občutljivo rabo jezika. Nato so prikazane pomembnej še točke v problematiki jezika in spola v slovenskem jeziku, podrobneje so predstavljena ženska poimenovanja. Sledi še kratka predstavitev analize ženskih in moških poimenovanj na podlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika in obrazložitev le-teh. Ključne besede: jezik, spol, ženska poimenovanja, spolno občutljiva raba jezika J Language and gender: Feminine designations in Slovenian q The article presents a history of language and gender, focusing on linguistic sexism. The article then presents the most important features of language and gender m in Slovenian, and feminine designation is discussed in greater detail. This is followed by a briefpresentation ofan analysis ofmasculine and feminine designations based on the Slovar slovenskega knjižnega jezika (Standard Slovenian Dictionary). ^ Keywords: language, gender, feminine designations, sexism 1 Jezik in spol pred 20. stoletjem Raziskave o jeziku in spolu1 (angl. language and gender) potekajo že več kot štirideset let. Nabor besedil, raziskav in analiz je obsežen, med drugim vključuje tudi pomembnejši sociolingvistični priročnik The SAGE Handbook of Sociolinguistics^ in revijo Gender and Language. Prispevek ima prirejeno vsebino iz seminarske naloge, ki sem jo napisala v sklopu predmeta poglavja iz pragmatike pri red. prof. dr. Simoni Kranjc. Osnovo predstavljata angleška članka iz sociolingvističnega priročnika The SAGE Handbook of Sociolinguistics (Wodak - Johnston - Kerswill 2011). Iz tega priročnika sta članka dveh avtoric, Theodossie-Soule Pavlidou in Marlis Hellinger, po katerih sem povzemala zgodovinski pregled. Theodossia-Soula Pavlidou je grška jezikoslovka, ki se ukvarja z jezikovno komunikacijo, z jezikom in spolom, z jezikovno interakcijo med spoloma in vljudnostjo. Jezikoslovka Marlis Hellinger se veliko ukvarja z jezikom in spolom, s feministično teorijo, z občutljivo rabo jezika in diskriminatorno-stjo nad ženskami. J Že v 5. stoletju se je v indoevropskih jezikih pojavila povezava med slov- im ničnim (grammatical gender) in naravnim spolom (natural gender). Slednji se poN vezuje z biološkim spolom živih bitij (razlika med spoloma v jeziku je obstajala 1 že takrat). Evropejci, ki so imeli stike z ljudmi ter njihovimi jeziki in kulturami v koloniziranih državah v 17. stoletju, ter etnografske (narodopisne) raziskave so že Q poročali o t. i. ženskih jezikih (woman's languages). To naj bi bile jezikovne različi-s ce, ki odstopajo od jezikovne norme oz. od moških poimenovanj. Ta poimenovanja L naj bi bila eksplicitno uporabljena le pri ženskah. V modernem jezikoslovju je to Q področje konkretneje definirala sociolingvistika. Spol je definiran kot neodvisna v spremenljivka, ravno tako kot vrsta, starost in slog, ki so v korelaciji z manifestacijo posebnih jezikovnih spremenljivk, ki opisujejo spremembe v jeziku (Pavlidou 2011: 412). Z N A 2 Spolno občutljiva raba jezika P 1 V zahodni feministični zgodovini dogovorno poznamo tri stopnje oz. valove. Prvi s val sega že v 19. stoletje in na začetek 20. stoletja. V tem obdobju se je feminizem K boril predvsem za dostop žensk do družbenega, političnega in ekonomskega življe-1 nja, iz katerega so bile do takrat izključene. V poznih šestdesetih letih 20. stoletja ■ je pojem spola vstopil v polje jezikoslovja, in sicer kot eden izmed pogledov na • spolno občutljivo rabo jezika v povezavi z ženskami. Študije o jeziku in spolu je 1 tako sprožil drugi val ženskega gibanja na zahodu. Knjiga Robin Lakoff Language ■■ and Woman's Place (Jezik in položaj žensk) iz leta 1975 je eden izmed odrazov ta- 2 kratnega družbenega stanja. Knjiga je povzdignila problematiko jezika in spola ter odprla pot najrazličnejšim raziskavam. Postavljati so se začela različna vprašanja, kako jezik in jezikovna interakcija pomagata pri utrjevanju in širjenju neenakosti med ženskami in moškimi. To področje je zanimalo tudi feministično teorijo, ki se je takrat razmahnila in doživela vzpon (Pavlidou 2011: 412). Zadnji val feminizma se je uveljavil v devetdesetih letih 20. stoletja; v tem obdobju je poudarjena predvsem avtonomnost žensk, in sicer ne v smislu monolitne ženske skupnosti, kot je bila predstavljena v prejšnjih obdobjih, zavrnjeni pa so tudi zgodnji koncepti feminizma (Plevnik 2010: 16, 17). Po besedah Simone Kranjc in Martine Ožbot so se v slovenističnem jezikoslovju in na področju ženskih študij pri nas začeli z jezikom in spolom ukvarjati pred slabimi tremi desetletji. Prva pobuda je prišla k nam od zunaj v obliki Priporočila odbora ministrov in ministric državam, članicam Sveta Evrope, za odpravo seksistične rabe jezika (1990). Od takrat je imel glavno vlogo pri tem Urad za žensko politiko, danes pa prevzema to vlogo Komisija za ženske v znanosti. Na to temo je potekala tudi prva javna razprava 13. aprila 1995.3 Spolno občutljiva raba jezika je zelo kompleksna in se zato prepleta skozi različna znanstvena področja,4 3 Izhodišča za razpravo sta oblikovala Igor Ž. Žagar in Mirjam Milharčič Hladnik (1994). 4 Spolno občutljiva raba jezika je predmet raziskovanja tudi v psihologiji, sociologiji, dotika pa se tudi področja družbeno-kulturnih in etičnih norm. P med katerimi je tudi jezikoslovje. Ravno tako ne obsega le vprašanj jezikovne rabe, ukvarja se tudi z značilnostmi moškega in ženskega upovedovanja, zato vključuje ^ vase celoten diskurz. Avtorici omenjata, da so v slovenskem jeziku problematične ® naslednje kategorije: moško poimenovanje za žensko osebo, srednjespolsko poi- ^ menovanje za žensko osebo, žensko poimenovanje za moško osebo, generična raba moškega spola in priimki ženskih oseb v pridevniški svojilni obliki (Kranjc - Ožbot " 2013: 233-235). Spolno neobčutljiv jezik (angl. non-sexist language) je pomemben, vendar ^ so raziskovalci prišli do zaključka, da je spolno občutljiva raba jezika pogostejša, pojmovana je kot splošni pojav diskriminacije družbenega spola. Taka raba jezika je bila identificirana v mnogih jezikih, odraža pa se na ravni izbire leksike, bese-dotvorja in tudi pri izbiri zvrsti jezika. Jezik in družbeni spol sta se tako razvila v samostojno interdisciplinarno vedo, ki s svojimi raziskavami koristi tudi socioling-vistiki in analizi diskurza. Študije s tega področja so objavljene npr. v revijah (Gender and Language, ur. Tommaso Milani - Carmen Rosa Caldas-Coulthard, 2007-; Feminist Media Studies, ur. Lisa McLaughlin - Cynthia Carter - Radha S. Hegde, 2001-) in zbornikih (Handbook of Applied Linguistics, ur. Ruth Wodak - Veronika Koller, Berlin - New York: Mouton de Gruyter, 2008 (Handbook of Communication in the Public Sphere HAL 4); Gender and Discourse, ur. Ruth Wodak, London: ^ Sage Publications Ltd., 1998; Feminist Critical Discourse Analysis: Gender, Power O and Ideology in Discourse, ur. Michelle M. Lazar, Houndmills - New York: Palgra- i4 ve Macmillan, 2007) (Hellinger 2011: 565, 566). Z 2.1 Teoretično ozadje spolno občutljive rabe jezika W Spolno občutljiva raba jezika je globalni pojav in potrebuje smernice, ki bi izbrisale ^ t. i. seksistični jezik (Unesco jih ima). Običajno se spolno občutljiva raba jezika nanaša le na eno obliko jezikovne diskriminacije, to je na izraze, ki izključujejo predvsem ženske. Marlis Hellinger v tem kontekstu navaja tri tipe jezikovne diskriminacije: ženska nevidnost, neenako označevanje družbenega spola in stereotipi. Zavedanja o spolno občutljivi rabi jezika so se pojavila že v sedemdesetih letih 20. stoletja; tudi s tega vidika je pomembna knjiga R. Lakoff Language and Woman's Place (1975). V nadaljevanju sledi analiza vseh treh primerov ženske zapostavljenosti v jeziku. Teorija in tuji primeri so povzeti po Marlis Hellinger (Hellinger 2011: 571-573), dodani pa so še slovenski primeri. Dejstvo je, da za vse jezike ne morejo vedno obstajati enake rešitve. Jezik je sistem in šele njegova raba naredi določeno besedo zaznamovano (tudi s stališča spola). Prednost njenega pristopa oz. pogleda na jezik je morda v tem, da išče nevtralne rešitve, s katerimi bi lahko v jeziku nevtralno poimenovali določeno skupino, predvsem z vidika spola. Marlis Hellinger se pri reševanju takih poimenovanj, ki zajemajo oba spola, osredotoča predvsem na nevtralno rešitev, ki ne vsebuje nobene spolsko določene sestavine (angl. humanity : mankind). Pri poimenovanjih, ki so ločena glede na spol, pa predlaga ločene izraze s spolsko prepoznavno sestavino (predvsem za ženske). Njen pogled na jezik, ravno tako tudi že omenjene rešitve, ne delujejo agresivno in skušajo najti kompromis. J Ženska nevidnost se v angleškem jeziku v besedi kaže s pripono -man ali W predpono man-. Primer take besede je angl. mankind s pomenom 'človeštvo'. BeN sedo so na zahtevo smernic Unesca (1987),5 ki preprečujejo spolno občutljivo rabo 1 jezika, zamenjali z besedo, ki nosi isti pomen. Podobno se je zgodilo z besedo cha-^ irman 'predsednik', zamenjala jo je nova beseda, chairperson, ki naj bi delovala 0 bolj nevtralno. Zanimiv primer za slovenski jezik je že sam samostalnik človeštvo, s ki je tvorjen iz samostalnika moškega (slovničnega) spola človek. Človeštvo je v L Slovarju slovenskega knjižnega jezika *SSKJ) pojasnjeno kot 'vsi ljudje na svetu'. Sa-Q mostalnik je v srednjem slovničnem spolu, zato deluje spolno nevtralno. Nekoliko v drugače je s samostalnikom človek (moški slovnični spol). To potrjuje tudi njegova N definicija iz SSKJ, ki se stopnjuje in gre od popolnoma nevtralne razlage do razlage, 1 ki zajema neposredno nekoga moškega spola: '1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; 2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola'. Prvi pomen je nevtralen, N v razlagi je beseda bitje, ki po moji presoji ne nosi konotacije. Drugi pomen ima v A prvem delu nevtralno pojasnilo, da je to oseba ne glede na spol, nadaljuje pa se z p možnostjo (ali), ki napoveduje, da je to oseba moškega spola. 1 Različno označevanje družbenega spola je problem mnogih jezikov, tudi an- s gleščine, primer: philosopher : lady philosopher 'filozof' : 'filozofinja'. Znano je, K da v mnogih jezikih to rešujejo tako, da pred samostalnik moškega spola dodajajo 1 ali besedo, ki označuje žensko, ali pa pripono/predpono. Nemški jezik ima priponi 0 -in in -frau, francoski jezik to rešuje s spremembo določnega člena in dodajanjem • madame, angleški jezik, podobno kot francoski, dodaja lady, kar je vidno že iz o prejšnjega primera, poleg tega dodajajo pri tvorjenkah tudi pripono -woman, con-■■ gresswoman 'kongresnica' (Hellinger 2011: 566). V slovenskem jeziku je podobno. 2 Navadno za žensko obliko navidezno dodajamo pripone -ka, -ica, -nja (dekanka, dekanica, dekanja; čistilka;profesorica; županja). Nikola Bajic v svojem prispevku posveča pozornost ravno poimenovanjem za poklice.6 Bajic pravi, da je treba ženske oblike najprej izpeljati, nato še uzakoniti. Zanimiva je njegova ugotovitev, da je slovenski jezik odprt feminiziranju, ženske oblike pa se zdijo mladim neproblematične v primerjavi z drugimi poskusi spolne asimetrije. Za primerjavo nam navaja še srbski jezik, ki nima ženskih oblik, zato so te mladim govorcem tuje in jim delujejo Unesco je leta 1987 izdal smernice, ki so primer mednarodne jezikovne politike. Na mnogih konferencah so se pogovarjali o odpravi spolno občutljive rabe jezika iz vseh besedil, ki so v bazi UNESCA. Rezultati so bili sicer minimalni, vendar najbolj opazni v angleškem jeziku. Kar nekaj je takih samostalnikov, ki so se zamenjali. Hkrati je potekalo tudi več pogovorov na temo politične korektnosti in politično korektnega govora. Politična korektnost prvotno pomeni, da mora biti ta korektnost v skladu z ideologijo določene politične stranke. V javni razpravi leta 1995 je Vera Kozmik opozorila na problem poimenovanj oseb, njihovih funkcij in poklicev. Menila je, da je odsotnost poimenovanja ženskih poklicev diskriminacija. Do sprememb je potem prišlo, vendar ne na vseh področjih. Še vedno lahko na številnih spletnih straneh zasledimo tajnik in ime in priimek ženske, ki zaseda to delovno mesto. Leta 1997 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena standardna klasifikacija poklicev, prvič z doslednim upoštevanjem obojespolnih oblik (Kranjc - Ožbot 2013: 236, 237). 6 Cm nenaravno (Bajic 2012: 124, 129). V slovenskem jeziku so skoraj vsi poklici zapisani v Standardni klasifikaciji poklicev, prisotne so tako ženske kot moške oblike. ^ Z vidika spola so zanimiva poimenovanja poklicev, saj se v večini oglasov, kjer ^ iščejo novega sodelavca, pojavljajo poklici le v moškem spolu. V takih primerih ^ spol večinoma nima odločilne vloge (razen če to ni eksplicitno izraženo), zato se uporablja nezaznamovani ali generični moški spol. Pa vendar sta Simona Kranjc " in Martina Ožbot zapisali, da je raba generičnega moškega spola postala sčasoma zaznamovana: »Ne nazadnje od srede devetdesetih let raba generičnega moškega ^ spola ni več nezaznamovana, kar ne velja samo za slovenščino, ampak tudi za druge jezike« (Kranjc - Ožbot 2013: 234). Tretji pojav, ki vpliva na žensko diskriminacijo, so stereotipi. Stereotipi kategorizirajo ljudi v skupine z določenimi prepoznavnimi lastnostmi. Tako so ženske predstavljene kot bitja, ki so bolj čustvena, manj razumna in manj močna. Vsa ta merila se podajajo kot nasprotje moškim, ki predstavljajo ideal (razum, logika, ^ moč). Poklici, ki so ugledni, po statusu visoko v družbi, so v nevtralnem kontekstu vedno razumljeni v moškem spolu, medtem ko so nižji poklici v nevtralnem kontekstu razumljeni v ženskem spolu. Npr.: angl. doctor 'zdravnik' in nurse 'medicin- ^ ska sestra', teacher 'učiteljica' (Hellinger 2011: 566). ^ S 2.2 Tipologija oznak spola O Pri razumevanju spola samostalnikov, ki poimenujejo ženske in moške (med njimi i4 so tudi poklici), je pomembno tudi to, katere pomene nosijo med seboj različni spoli: ^ slovnični spol, leksikalni spol, referencialni spol in družbeni spol. Marlis Hellinger N jih definira v svojem članku takole. Slovnični spol ni prisoten v vseh jezikih, zato W Hellingerjeva pravi, da za slovnični spol obstaja t. i. leksikon »spolskih« jezikov (lexi- ^ con of gender languages). V slovanskih jezikih ima slovnični spol pomembno vlogo. Pomembno vlogo pa imajo, poleg slovničnega spola, tudi druge besedne vrste, ki so ob samostalniku, to so pridevnik, zaimek, števnik. Primer: Ena majhna deklica. Ženski spol zaznamuje najprej števnik ena, nato pridevnik majhna, na koncu pa še samostalnik deklica, ki zaznamuje v celotni svoji podobi žensko poimenovanje. Leksikalni spol se dotika predvsem semantike oz. pomena. Določeni samostalniki imajo leksikalni spol že določen, nekateri pa ne. Referencialni spol se nanaša na izraze neje-zikovnega sveta, s tem se identificira referenta kot žensko ali moškega. Kot zadnjega navaja družbeni spol, ki je zanjo odraz stereotipov (Hellinger 2011: 567-568). 3 Analiza slovarjev Theodossia-Soula Pavlidou je v svoji analizi raziskovala razmerje med slovničnim in leksikalnim spolom ženskih in moških samostalnikov v grškem slovarju. Študija vseh samostalnikov v sodobnem slovarju grškega jezika Modern Greek dictionary je pokazala, da je ženskih samostalnikov po slovničnem spolu dvakrat toliko kot moških (45 % : 24 %). Rezultat analize pomenov teh samostalnikov je naslednji: moških samostalnikov, ki poimenujejo ljudi, je na splošno dvakrat toliko kot ženskih. Moški spol je tako prevladujoč v leksikalnem pomenu. To pomeni, da obsežna Z prisotnost ženskega slovničnega spola pri samostalnikih ne zagotavlja ženske pre-W poznavnosti in vidnosti. Obsežen korpus besed sicer kaže na prevlado ženskih saN mostalnikov, vendar je ta metoda feminizma zavajajoča, saj se v ženskem spolu 1 pojavljajo samostalniki za neživo, kar seveda ne ovrže stereotipov v zvezi z razli-^ kovanjemmed spoloma. O S 3.1 SSKJ in Slovenski pravopis 2001 L Raziskava T. S. Pavlidou se mi zdi zanimiva, zato sem s tega vidika analizirala 0 SSKJ. Ta je izhajal v letih 1970-1991. Izšel je v petih knjigah, pozneje tudi eno-v zvezkovno. Priložena je tudi zgoščenka CD za elektronsko uporabo slovarja. Danes je slovar dostopen na spletu pod zbirko slovarjev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Prvi zvezek, ki obsega gesla od črke A do črke H, je izšel leta 1970. V analizo je vključena črka A, saj gre za prvo črko abecede. Družbene okoliš-N čine so bile v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja drugačne, kot so danes. A Socializem je poskušal razrahljati patriarhalne spone, ki jih je pred tem krepil kap pitalizem, uspeh razrednega boja je gradil na formalni in ekonomski emancipaciji 1 žensk (Burcar 2009: 298). Zavedanja o jeziku in spolu so se v sedemdesetih letih S šele začela prebujati, zato predpostavljam, da bo samostalnikov za ženska poimeno-K vanja (Č+) manj kot pa moških, ker zavedanja o enakosti obeh spolov na področju 1 jezika še ni bilo toliko, hkrati pa poudarjam tudi to, da so moška poimenovanja v 00 mnogih primerih generična.7 V slovar so najbrž vključena le poimenovanja, ki so • bila takrat v rabi, saj na knjižnojezikovno normo vpliva tudi jezikovna raba, ta pa 1 je za slovar pomembna. Analizirala sem še črko Z, vendar zgolj za primerjavo, saj ■■ na porast ženskih poimenovanj v slovarju ne more vplivati ženska emancipacija, 2 temveč ima na to vpliv večinoma jezikovna raba. Raziskovanje slovničnega spola pri samostalnikih ženskega in moškega spola v SSKJ, v primerjavi s pomenom, ki določa človeško+ oz. poimenovanje ljudi (vršilec dejanja, nosilec lastnosti), je dalo tele rezultate. Analizirala sem samostalnike ženskega in moškega spola8 pod črko A. Črka A zavzema v enozvezkovnem slovarju SSKJ le 29 strani od 1714, delež znaša le 1,7 %. Vseh samostalnikov ženskega in moškega spola je bilo skupaj 1430, od tega le 287 primerov poimenovanj za ljudi. Poimenovanj za ženski spol je bilo 18 % in za moški spol 82 %. Tudi v slovenskem jeziku se kaže prevlada moških poimenovanj nad ženskimi (če sklepamo na primeru črke A v SSKJ). Moška poimenovanja, ki so vključena v slovar, lahko razvrstimo v več skupin. Prva skupina zajema poimenovanja, ki izhajajo iz razlag tipa 'kdor ...',9 'stro- V uvodu SSKJ piše, da so določena imena za delujoče (ženske) osebe izpuščena, če se ta le redko rabijo (SSKJ: XVII). Izpuščeni so bili samostalniki srednjega spola. Kdor ...: abonent, absolvent, adapter, abstinent, akter, aksiomatik, akrobat, akorder, akordant, aktivist, agresor, akceptant, agitator, agitpropovec, aforist, aferist, aeronavt, advokat, adresant, adoptant, adoptiranec, adolescent, administrator, adept, akvare-list, akvarist, akviziter, alkimist, alkoholik, alopat, alpinist, altist, amater, amerikanec, amnestiranec, anakreontik, analfabet, analitik, analizator, anemik, anglofob, angloman, animator, anketar, anketiranec, antagonist, antialkoholik, antifašist, antiimperialist, an- 8 9 kovnjak ...',1" 'oseba ...',11 'človek, ki je ...',12 'človek ... človek',13 'pristaš ...',14 'pripadnik ...',15 druge razlage16 in poimenovanja, ki zaznamujejo le moške.17 V tem ^ primeru gre za poimenovanja, ki so vezana na duhovniški status (menih, škof) ali ^ vojaški status, ki je veljal v preteklosti ali pa je značilen za druge države in kulture. ^ Ženska poimenovanja so navidezno opredeljena kot izpeljave iz moških poimenovanj, torej predstavljajo pare18 moškim poimenovanjem, zato se jim dodajajo " obrazila: -ka (primeri: abonentka, agentka, absolventka), -nja (primeri: agentinja, akademikinja, atletinja), -ica (primera: apotekarica, avtorica). Pri ženskih poimeno- ^ vanjih izstopata le dva primera, to sta besedi amazonka in animirka. Prva pomeni pogumno in bojevito žensko, druga pa opredeljuje žensko kot uslužbenko v nočnem lokalu, ki zabava goste. Gre za poimenovanji, ki izključno poimenujeta le ženski spol. Primerjalno sem analizirala tudi črko Z, da bi videla, ali so kakšne spremembe v deležih. Ker črka Z v slovarju obsega zelo veliko strani, sem analizirala le tiste besede, ki se začenjajo na za- in zb- (število strani se okvirno ujema s številom ^ _ > Cm tikrist, antimilitarist, antipod, antitalent, apnar, apneničar, apologet, apostat, apreter, q aranžer, asket, asimilat, asignat,asignant, arteriosklerotik, arijec, arbitražer, arendator, ^ aretiranec, artist, aspirant, astmatik, astrolog, astronavt, ateist, atentator, avantgardist, avanturist, aviatik, avstrofil, avtobiograf, avtodidakt, avtoelektričar, avtograf, avtohton, avtoklepar, avtomobilist, avtoprevoznik, avtor, avtostopar, avtoštopar, aziat, azilant. ^ 10 Strokovnjak, ki ...: agronom, ahasver, akustik, anatom, anglist, antropolog, arabist, arheolog, arhitekt, arhivar, aritmetik, asiriolog, astrofizik, astronom. m 11 Oseba ...: asignatar. 12 Človek, ki je ...: aerofag, albino, albin, abotnež, abotnik, apatrid. 13 ... človek: abderit, abstraktnež, alergik, altruist, ambicioznež, anonimnik, anonimnež, ^ arogantnež, asistent, astenik. 14 Pristaš ...: abolicionist, abstraktist, agnostik, anarhist, antifeminist, antisemit, antropo-zof, apriorist, arijanec, aristotelik, aristotelovec, avstromarksist, avstroslavist, avtono-mis, avtoritarec. 15 Pripadnik ...: adamit, adventist, albižan, alpid, anabaptist, anglikanec, animist, antitrini-tarec, ariman, aristokrat, avstralopitek. 16 Abecedar, abecedarček, abiturient, adjunkt, adlatus, administrativec, adresat, agent, agnat, agrarec, ajd, akademik, akcesist, akcionar, akolit, akušer, aliiranec, alkar, alma-nahovec, amanuensis, amažnik, ambasador, ami, amputiranec, anahoret, analist, aneste-zist, animalist, anonim, antikvar, antropofag, aojd, apaš, apezejevec, apolid, apoplektik, apotekar, arbiter, arestant, argonavt, arhimandrit, arhont, aristarh, arktid, ascendent, asesor, asfalter, asumpcionist, aškenaz, ataše, atlet, atomist, atonalist, avalist, avditor, avgust, avskultant, avtoizvošček, avtokrat, avtoličar, avtomehanik. 17 Adjutant, admiral, alojzijeviščnik, alojznik, alpin, alpinec, apostol, apostolik, apostelj, arhidiakon, ardit, arhiepiskop, arkebuzir, artilerec, artilerist, askar, ataman, avgur, avgust, avguštinec. 18 Abecedarica, abiturientka, abonentka, abotnica, absolventka, abstinentka, administra-torka, adventistka, advokatka, agentinja, agentka, agitatorka, agronomka, akademičar-ka, akademikinja, akrobatka, aktivistka, akvarelistka, albinka, alkoholičarka, alpinist-ka, altistka, amaterka, anarhistka, anatomka, anestezistka, anglistka, anketiranka, an-tifašistka, apotekarica, arheologinja, arhitektka, arhivarka, arijka, aristokratinja, ari-stokratka, artistka, asistentka, asketka, aspirantka, astmatičarka, astronomka, ateistka, atentatorka, atletinja, avanturistka, avtorica, avtorka, avtostoparka. strani črke A). Vseh poimenovanj je 206: število moških poimenovanj predstavlja W 77 %, ženskih pa je 23 %. Delež ženskih poimenovanj je tukaj nekoliko višji (za N 5 %). Tudi tukaj gre za navidezne izpeljanke, ker se večina ženskih poimenovanj 1 tvori iz moških oblik, pri tem pa nastanejo spolski pari.19 Izstopa nekaj primerov. ^ Prvi primer je zabavilja, ki pomeni le žensko vzgojiteljico, beseda je označena s O kvalifikatorjem zastarelo (torej se danes ne uporablja več). Zabavilja zaznamuje S samo ženske, moške izključuje iz svoje definicije. Drugi primer je zaderika, ki zaL znamuje zadirčnega človeka. Torej imamo primer, da je to lahko moški ali ženska, o samostalnik je pa ženskega slovničnega spola. Tretji primer sta besedi zakonščica in v zaročnica, ki nimata svojega para, saj sta zaradi ozke knjižne ali starinske uporabe danes nerabljeni besedi. Moška poimenovanja so podobna poimenovanjem pri črki A, tudi ta se razvrščajo po različnih tipih razlag (strokovnjak, pripadnik ...). Moških poimenovanj je veliko, poleg tega nimajo vedno svojega para.20 Ženske oblike Z N A P c/i 19 Zabavljivka - zabavljivec, začetnica - začetnik, zadružnica - zadružnik, zafrkljivka -zafrkljivec, zagovornica - zagovornik, zagrizenka - zagrizenec, zahtevnica - zahtevnik, zakonodajalka - zakonodajalec, zakonolomka in zakonolomnica - zakonolomec, zakup-nica - zakupnik, zaletela - zaletel, zaljubljenka - zaljubljenec, založnica - založnik, za-^ maknjenka - zamaknjenec, zamejka - zamejec, zamorka in zamorklja - zamorec, za-mudnica - zamudnik, zapeljivka - zapeljivec, zapisničarka in zapisnikarka - zapisnikar, 0 zapornica - zapornik, zapravljivka - zapravljivec, zapuščenka - zapuščenec, zaročenka • - zaročenec, zarotnica - zarotnik, zasebnica - zasebnik, zasledovanka - zasledovanec, 0 zasmehljivka - zasmehljivec, zasmehovalka - zasmenovalec, zaspanka - zaspanec, za- ■ stopnica - zastopnik, zastrupljevalka - zastrupljevalec, zaščitnica - zaščitnik, zaupnica ■ - zaupnik, zavarovanka - zavarovanec, zavetnica - zavetnik, zaveznica - zaveznik, zavi-jalka - zavijalec, zavistnica - zavistnik, zavodarka - zavodar, zavodnica - zavodnik. 20 Zabavljač, zabavnež, zabijalec, zabitež, zabušant, začaranec, zadavljenec, zadirčnež, zadirljivec, zadolženec, zadregar, zadrtež, zadrugar, zadušenec, zafrkant, zagamanec, zagledanec, zagnanec, zagovarjalec, zagovednež, zagrenjenec, zahajanček, zahodnjak, zahrbtnež, zahtevnež, zainteresiranec, zajčerejec, zajedljivec, zajtrkovalec, zakajček, za-kasnelec, zakasnjenec, zakladničar, zakladnik, zaklinjalec, zaklinjevalec, zakonec, zako-nodajec, zakonodavec, zakoreninjenec, zakotnik, zakovičar, zakrinkanec, zakristan, za-krknjenec, zakupec, zakupodajalec, zalagalec, zalaznik, zalednik, zaletavec, zalezovalec, zalivanček, zamaščenec, zamazanec, zamerljivec, zamišljenec, zamorček, zamorjenec, zanamec, zanemarjenec, zanesenec, zanesenjak, zaničevalec, zanikovalec, zanikrnež, za-nikrnik, zankar, zaostajalec, zaostalec, zaostalež, zaostankar, zapadnjak, zapečkar, za-pečnik, zapeljanec, zapeljevalec, zapeljivec, zapetnež, zapiralec, zapisovalec, zaplečnik, zaplotnik, započetnik, zaporničar, zaposlenec, zapostavljenec, zapovednik, zapovedova-lec, zapoznelec, zapriseženec, zapustnik, zarobljenec, zaročnik, zarodnik, zarotovalec, zarukanec, zasanjanec, zasednik, zasledovalec, zaslepljenec, zaslišanec, zasliševalec, zasliševanec, zaslužkar, zaslužnik, zaspanček, zaspane, zasramovalec, zasramovanec, zastavitelj, zastavljavec, zastavnik, zastavonosec, zastavonoša, zastekljevalec, zastonj-kar, zastopanec, zastrupljenec, zasužnjenec, zasužnjevalec, zasvojenec, zaščitenec, zatiralec, zatiranec, zatoženec, zatvorničar, zavaljenec, zavaljuh, zavarovalec, zavezanec, zavidljivec, zavidnež, zavidnik, zavirač, zaviralec, zavistnež, zavojevalec, zavojevatelj, zavoženec, zavratnež, zavrženec, zavzetež, zaznamovalec, zaznamovanec, zažigalec. Literatura in viri http://www.lit.auth.gr/en/node/318 (dostop 21. 1. 2014) Bajic 2012 = Nikola Bajic, Spolno (ne)občutljiva raba jezika v Srbiji in Sloveniji v teoriji in praksi, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 48 (2012), 124-128. Burcar 2009 = Lilijana Burcar, Od socialistične k (neoliberalni) kapitalistični družbenoekonomski ureditvi: redefinicija državljanstva žensk, Borec 61 (2009), št. 657-661, 296-331. Delhaxhe 2010 = Gender differences in educational outcomes: study on the measures taken and the current situation in Europe, ur. Arlette Delhaxhe, Brussels: Eurydice, 2010. Hellinger 2011 = Marlis Hellinger, Guidelines for Non-Discriminatory Language Use, v: Wodak - Johnston - Kerswill 2011, 565-582. Cm zasledimo, med drugim, pri t. i. ženskih vrlinah (zaščita, zavetje, zaupanje), višjih in nižjih položajih (zakonodajalka, založnica : zasledovanka, zapuščenka) ter pri ^ negativnih lastnostih (zapravljanje, zavist, zasmehovanje). ^^ 4 Sklep Spolno občutljiva raba jezika je ena izmed pomembnih in v današnjem času tudi ^ zelo obravnavanih tem. V razmerju med družbenim in biološkim spolom počasi prihaja v ospredje družbeni spol. Ženske in moške lahko tako obravnavamo enakovredno, ne da bi gledali na to, kakšen je njihov biološki spol. Problematiko je spodbudilo družbeno stanje že v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Za to obdobje je pomembna knjiga R. Lakoff (1975), ki osvetljuje problem jezika in spola v takratni družbi. Na podlagi te študije in mnogih drugih se je oblikovalo v jezikoslovju polje, ki se s tem intenzivno ukvarja. Strokovnjaki si prizadevajo za uveljavitev spolno neobčutljivega jezika, ki naj bi bil nevtralen. Na to pobudo je Unesco leta 1987 izdal smernice za delovanje v prid jeziku, ki ne izključuje žensk in ženskih poimenovanj in jih obravnava enakovredno moškim. Rezultati so bili minimalni, vendar opazni. Tudi v Sloveniji se mnogo govori in piše o tem; omenim ^ lahko prispevek Komisije za ženske v znanosti Interne smernice za spolno občutlji- O vo rabo jezika. Analiza dveh črk (A in Z) iz SSKJ je pokazala, da se število ženskih poime- ^ novanj sčasoma le povečuje. Kot razlog za to navajam jezikovno rabo, ki predsta- N vlja stanje jezika, v obliki virov, ki so bili upoštevani pri sestavljanju slovarja. Še W vedno pa je delež moških poimenovanj krepko višji od deleža ženskih. Upoštevati je treba tudi to, da je bil SSKJ izdan enozvezkovno v devetdesetih letih 20. stoletja. ^ Kranjc - Ožbot 2013 = Simona Kranjc - Martina Ožbot, Vloga spolno občutljive- W ga jezika v slovenščini, angleščini in italijanščini, v: Družbena funkcijskost N jezika: vidiki, merila, opredelitve, ur. Andreja Žele, Ljubljana: Znanstvena 1 založba Filozofske fakultete, 2013 (Obdobja 32), 233-239. ^ Pavlidou 2011 = Theodossia-Soula Pavlidou, Gender and Interaction, v: Wodak - Q Johnston - Kerswill 2011, 412-427. s Plevnik 2010 = Razlike med spoloma pri izobraževalnih dosežkih: študija o položa- L ju v Evropi in sprejetih ukrepih, ur. Tatjana Plevnik, Ljubljana: Ministrstvo Q za šolstvo, 2010, 16-18. v SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - DZS (zal.), 1970-1991. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Toporišič 2004 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 2004, 412. N Wodak - Johnston - Kerswill 2011 = The SAGE Handbook of Sociolinguistics, ur. A Ruth Wodak - Barbara Johnston - Paul E. Kerswill, London: Sage, 2011. P 1 s Language and gender: Feminine designations in Slovenian K 1 Summary Z • It is hypothesized that linguistic sexism (which excludes women or insults them) is 1 a general phenomenon of gender discrimination. Many fields of research have stud-■■ ied the interaction between gender and language. Sociological studies include the 2 relation to society, social actions, and particular discrimination against groups that are not dominant in society (including women). In contrast, sociolinguistics, as a branch of linguistics, is concerned with the social dimensions of linguistic phenomena. This includes linguistic sexism, which is reflected in multi-level language. An interesting example is words themselves and their formation, and at the foreground are designations for women, the formation of such words, and their use in a variety of contexts. Much is also shown by the presence of such designations for women in general, monolingual dictionaries of a particular language. For Slovenian, the first edition of the SSKJ (Standard Slovenian Dictionary) is of interest. This dictionary was written over a range of twenty years (f^om the 1970s to 1990s), and it is assumed that over such a time span changes occurred such that the last letters of the alphabet include more descriptions for women. Analysis of the entries under A and Z in this dictionary shows that the number of female designations increased over time, which is probably the result of efforts to promote descriptions of women. Je slovenska Istra še dvojezična? Mojca Kompara Cobiss: 1.01 2 • 4 1 0 2 K S Z Cm V prispevku je obravnavano vprašanje dvojezičnosti Slovencev, ki živijo na narodnostno mešanem območju slovenske Istre, kjer sta slovenski in italijanski jezik uradna jezika. V raziskavi je sodelovalo 86 Slovencev z narodnostno mešanega območja. Delež tistih, ki so se opredelili za dvojezične, in rezultati ankete potrjujejo, da Slovenci na dvojezičnem območju niso dvojezični, saj niso zmožni funkcionalno uporabljati italijanskega jezika. Ključne besede: dvojezičnost, slovenska Istra, slovenski jezik, italijanski jezik J Is Slovenian Istria Still Bilingual? q This article discusses bilingualism among the Slovenians living in the ethnically mixed territory of Slovenian Istria, where Slovenian and Italian are of- m ficial languages. Eighty-six Slovenians from this ethnically mixed area were included in the study. The proportion of those declaring themselves bilingual and the results of the survey indicate that the Slovenians in this bilingual re- ^ gion cannot be defined as bilingual because they are not capable of using Italian functionally. Keywords: bilingualism, Slovenian Istria, Slovenian, Italian »Jezik je naš dom, dom, v katerem se moramo počutiti dobro« (Skubic 2005, po Grosman 2008). »Prav zato ga je vredno urediti po našem okusu in potrebah, saj bomo v njem živeli do konca naših dni, zato je vredno odkriti, spoznati ter spoštovati domove drugih, njihovo lepoto in moč« (Grosman 2008). 0 Slovenska Istra je kulturno in jezikovno izredno raznovrstna. Območje obsega severni del istrskega polotoka in je del širše geografsko-zgodovinske regije slovenskega primorja. Ozek obmorski pas - slovenska obala - je stičišče slovenske in italijanske kulture, prizorišče izmenjave slovenskega in italijanskega jezika. Območje je še posebej zanimivo, saj predstavlja strateško točko, kjer se slovanski jezik in kultura združita z romanskim svetom (Zerzer 2009) v vsakdanjem življenju. Če je še pred kakimi desetimi leti veljalo, da se prebivalci etnično mešanega območja slovenske Istre, območja, kjer sta uradna jezika slovenščina in italijanščina, večinoma Z ^ zelo dobro in pravilno sporazumevajo v italijanskem jeziku, se je zanje italijanščine W v zadnjih nekaj letih bliskovito poslabšalo. Namen prispevka je odgovoriti na vpra-Z šanje, ali so prebivalci slovenske Istre dvojezični, in opozoriti na pomembnost in 1 prednost dvojezične družbe. K O S 1 Dvojezičnost v slovenski Istri L 0 Dvojezično območje slovenske obale sestavljajo občine Koper, Izola in Piran (po v novem še Ankaran) ter nekaj okoliških krajev in vasi, ki se nahajajo znotraj slovenske Istre in predstavljajo etnično mešano ozemlje (Novak Lukanovič 1998), kjer sta uradna jezika slovenščina in italijanščina. To je ozemlje, kjer posamezniki iz različnih etničnih skupin sobivajo v neposrednem stiku (Novak Lukanovič 1998). V Z preostalem delu slovenske Istre, vključno z večjim delom podeželja, je uradni jezik A izključno slovenščina. Na podlagi popisa prebivalstva iz leta 2002 je slovenščino p kot prvi oz. materni jezik uporabljalo 72 % prebivalcev slovenske Istre, italijanšči- 1 no kot prvi oz. materni jezik 3,3 % in hrvaščino kot prvi oz. materni jezik 8 % preS bivalcev.1 Občina z največjim številom prebivalcev, ki uporabljajo italijanski jezik K kot prvi oz. materni jezik, je Piran s 1174 (7 %) naravnimi govorci italijanskega 1 jezika (Popis 2002). w Na dvojezičnem območju slovenske Istre takoj opazimo dvojezične table, • prav tako morajo biti v obeh jezikih zapisana in objavljena tudi vsa javna obvestila. o Slovenski in italijanski jezik se uporabljata v vseh javnih prostorih dvojezičnega w območja, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Za večino zaposlenih v javni upra- 2 vi in drugih javnih uradih je znanje italijanskega jezika obvezno. Poleg številnih jezikovnih šol so tu še vrtci, osnovne in srednje šole z italijanskim učnim jezikom (razen univerzitetnega izobraževanja na državni Univerzi na Primorskem, ki se izvaja izključno v slovenskem jeziku). Tako se starši in njihovi otroci lahko odločijo med izobraževanjem v slovenskem ali italijanskem jeziku, v obeh primerih pa se drugi uradni jezik poučuje v celotnem obdobju obveznega izobraževanja. Na tak način so oz. naj bi bili vsi prebivalci sposobni aktivne uporabe obeh jezikov. Zelo dobro je poskrbljeno za pripadnike italijanske manjšine, saj so bili v šolskem letu 2011/12 na dvojezičnem območju trije vrtci (s 438 otroki), tri osnovne šole (s 411 učenci) in tri srednje šole (s 142 dijaki) z izobraževalnim programom v italijanskem jeziku. Pripadniki italijanske manjšine se zbirajo v različnih političnih, kulturnih, športnih in raziskovalnimi zavodih, imajo tri knjižnice in nekaj oddelkov, namenjenih italijanski kulturi, založniške hiše ter tudi radijsko in televizijsko postajo (Urad za narodnosti 2012). Na podlagi povedanega velja opozoriti, da so regije, ki jih deli meja,2 neke vrste »naravni laboratorij«, kjer večkulturnost in večjezičnost predstavljata objektivno resničnost (Novak Lukanovič 2011a). Prav 1 Preostalih 16,7 % jih uporablja druge jezike. 2 Mednje sodi tudi slovenska Istra in njen dvojezični obalni del, čeprav vse tri občine niso mejno neposredno v stiku z Italijo, je pa k izoblikovanju dvojezičnosti pripomogla vrsta zgodovinskih dogodkov. Cm raziskave v takem okolju in na takem območju omogočajo zaznavanje, opazovanje, analiziranje pojava in razmerij med jeziki, kulturami in etničnimi skupinami. ^ Nacionalne in jezikovne meje pogosto ne sovpadajo, zato so obmejne regije spe- ® cifične, saj predstavljajo stičišče različnih kultur in jezikov, kjer so dvojezični in ^ večjezični govorci realnost. Jezik v obmejnih območjih je pokazatelj raznovrstnosti in predstavlja pomemben kazalec stanja posamezne skupine in razmerja med " skupinami (Barth 1969, po Novak Lukanovič 2011a). Prav v obmejnih regijah je ^ možno vzpostaviti hierarhično piramido jezikov (Calvet 1999, po Novak Lukano- ^ vič 2011a) z različnimi zasnovami, h katerim pripomorejo različni dejavniki. V piramidi položaj jezikov v stiku odraža odnos med skupinami in kaže na njihovo sobivanje (Necak Lük - Muskens - Novak Lukanovič 2000, Novak Lukanovič 2003, po Novak Lukanovič 2011b). N Z 2 Italijanska narodna skupnost ^ Q L S Q K HH N M Glede na popis prebivalstva iz leta 1991 spada 2959 posameznikov v italijansko narodno skupnost, za 3882 posameznikov pa je italijanščina materni jezik. V popisu iz leta 2002 se je 2258 posameznikov opredelilo za pripadnike italijanske narodne skupnosti (za 23,7 % manj) in 3762 jih je navedlo, da je italijanščina njihov materni jezik (za 3,1 % manj). Na podlagi podatkov lahko opazimo rahel padec. Na narodnostno mešanem območju slovenske Istre živi v občinah Koper, Izola in Piran približno 81,5 % ali 1840 posameznikov, ki imajo za materni jezik italijanščino. Po podatkih popisa prebivalstva samo 18,5 % posameznikov, ki imajo za materni jezik italijanščino, živi zunaj narodnostno mešanega območja (Urad za narodnosti 2012). Bistveno drugačno število pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji je mogoče beležiti v analizi o stanju in izvajanju posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Glede na analizo je dejansko število pripadnikov italijanske narodne skupnosti veliko večje. Na celotnem ozemlju Slovenije se je 3388 posameznikov izreklo za pripadnike italijanske manjšine, kar predstavlja 12,66 % več v primerjavi s popisom iz leta 1991, ko se jih je za pripadnike italijanske manjšine izreklo 2959. Po podatkih lahko sklenemo, da položaj italijanske manjšine zbuja optimizem, saj dokazuje dobre rezultate posebne zaščite italijanske narodne skupnosti. V skladu s slovensko ustavo (Ustava 2001) imajo pripadniki italijanske (in madžarske) narodne skupnosti vse pravice v skladu z ustavo in mednarodnimi pogodbami. Med njunimi ustavno zagotovljenimi pravicami je tudi pravica do organiziranega izobraževalnega procesa v njihovih jezikih, pa tudi uporaba materinščine in dokazovanje samoupravne narodne skupnosti (Urad za narodnosti 2012). Na podlagi slovenske ustave in različnih mednarodnih pogodb ima italijanska narodna skupnost vse pravice in možnosti, da živi in se razvija v sodobno družbo. Jezikovni položaj na območju slovenske Istre, kjer živi italijanska narodna skupnost, je dobro urejen s posebnimi zakoni slovenske ustave. Posebnost dvojezičnega območja je jezikovna raznovrstnost, ki predstavlja zgodovinsko kontinuiteto. Interakcija obeh jezikov v stiku (slovenščine in italijanščine) je dinamična in jo je ^ kot tako mogoče opaziti v jezikovni zmožnosti prebivalcev tega območja, saj so W vsakodnevno v stiku z jezikom okolja, ki pa ni nujno tudi njihov materni jezik. Na N ta način so izpostavljeni različnim jezikovnim vplivom (Kranjc 2008), izpostavljeni 1 so dvojezičnosti. Slovenija ima močan jezikovni potencial; zasluge zanj gredo tudi ^ strateškemu geografskemu položaju in zgodovinskemu razvoju, zato imajo Sloven-O ci pogoste in neposredne izkušnje z dvojezičnostjo in večjezičnostjo, saj je SloveS nija sprejela zakone, ki zagotavljajo enake pravice manjšinam, da bi dosegli svojo L bogato kulturno in jezikovno raznovrstnost (Godunc 2008). 0 V N 3 Diahroni oris dvojezičnosti v slovenski Istri V jugozahodnem delu slovenskega ozemlja italijanska manjšina sobiva z večinsko N slovensko skupnostjo. V takih mešanih območjih je učni proces, usmerjen v osvoji- A tev obeh jezikov, nujen, zlasti za manjšino (Necak Lük 2008). Ob upoštevanju polo- P žaja manjšinskega jezika so številni avtorji razvili modele, pri katerih izpostavljajo 1 pomen in vlogo različnih dejavnikov, ki vplivajo na ohranjanje manjšinskega jezika S (Edwards 1992, po Novak Lukanovič 1998). Jezikovno izbiro je mogoče razumeti K kot rezultat medsebojnega sodelovanja obeh jezikovnih skupnosti. Med subjektivne 1 dejavnike etnojezikovne vitalnosti lahko štejemo odnos do manjšinskega jezika, 00 saj je prav slednji odločilni dejavnik, ki vpliva na komunikacijo v manjšinskem • jeziku in obenem na jezikovno dejavnost v manjšinskem jeziku v različnih komu- 1 nikacijskih razmerah na območju, kjer sobivata oba jezika (Giles 1978, po Novak ■■ Lukanovič 1998). Novak Lukanovič (1993, po Novak Lukanovič 1998) opredeljuje 2 pojem »odnos do manjšinskega jezika«, in pojasnjuje, da imamo lahko samo en odnos do slednjega, vendar pa ta odnos lahko vključuje več različnih povezanih stališč posameznika ali skupine. Po Sonji Novak Lukanovič (1998) je odnos do jezika manjšine sestavljen iz več različnih elementov, kot so odnos do jezika, odnos do procesa učenja jezika, odnos do dvojezičnosti in dvojezičnega izobraževanja itd. Uspešen izobraževalni sistem na narodnostno mešanem območju upošteva merila medkulturnega izobraževanja ne samo glede ustrezne vsebine, organizacije in kakovosti, ampak tudi v smislu povezovanja različnih dejavnikov, kot so motivacija, družbeni dejavniki, norme itd. (Novak Lukanovič 1998). Prav motivacija (Giles 1977 , po Novak Lukanovič 1998) je prednost, ki igra ključno vlogo pri posameznikih, ki se učijo jezika. Dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju slovenske Istre je raziskovalo že več avtorjev. Leta 1994 je Sonja Novak Lukanovič raziskovala potrebo po učenju obeh jezikov v slovenski Istri. Raziskava je zajela približno 700 posameznikov, med njimi 60 % Slovencev, 27,4 % Italijanov in 12,6 % posameznikov drugih narodnosti. Glede na strukturo populacije je bilo več kot 60 let starih 25,4 % posameznikov, 14,7 % jih je bilo v starostni skupini od 51 do 60 let, 19,3 % v starostni skupini od 41 do 50 let, 22,2 % v starosti skupini od 31 do 40 let in 18,4 % jih je bilo mlajših od 30 let. Večina (52,9 %), ne glede na nacionalnost, je potrdila, da bi se slovenski učenci v šolah morali učiti tako slovenski kot italijanski jezik. 66,5 % Italijanov (pripadnikov italijanske manjšine), ki so sodelovali v raziskavi, pravi, da P se morata oba jezika poučevati na enaki ravni. Med vprašanimi Slovenci so bili razlogi za učenje slovenščine in italijanščine na enaki ravni: življenje na narodnostno ^ mešanem območju (23,5 %), soobstoj (21,3 %), pomen jezikov (19,3 %) in bližina ^ Italije (20 %). 75,3 % (od tega 73,2 % Slovencev in 83,1 % Italijanov) posamezni- ^ kov se je strinjalo, da se italijanski jezik učijo na vseh šolah, tako slovenskih kot italijanskih (Novak Lukanovič 1998). " Novejšo raziskavo o uporabi jezikov na narodnostno mešanem območju je ^ izvedla Mateja Sedmak (2009). Na podlagi njene raziskave posamezniki italijan- ^ ske manjšine uporabljajo italijanski jezik pogosteje v zasebni komunikaciji kot v javni. Ob tem so izrazili potrebo in željo po večji in pogostejši rabi maternega jezika (italijanščine) tudi v javni rabi ter izrazili potrebo po vpisu otrok v manjšinske šole, da bi ohranili stik z italijanskim jezikom (Sedmak 2009). Spodbuda k povečani rabi manjšinskega jezika v javni rabi se kaže tudi s posebnim dodatkom k plači zaposlenih v javnem sektorju (Novak Lukanovič 2011b). Podoben pristop je mogoče opaziti na Finskem pri švedski manjšini. Takšen dodatek predstavlja obliko spodbude za posameznika in bi povečal uporabo manjšinskega jezika do določene točke, vendar je glede na vložek ne bi presegal (Novak Lukanovič 2011b). Z dvojezičnostjo se je ukvarjala tudi Vesna Mikolič (2004). V raziskavi se ukvarja s sporazumevalno zmožnostjo v slovenskem in italijanskem jeziku in ^ pojasnjuje, da je ta odvisna od etnične zavesti posameznikov v slovenski Istri. Na O podlagi njene raziskave etnična zavest ključno vpliva na raven sporazumevalne i4 zmožnosti v slovenskem in italijanskem jeziku ter vpliva na uporabo jezika med ^ slovensko govorečim prebivalstvom na narodnostno mešanem območju slovenske N Istre. Osnovni element etnične zavesti je zavest o slovenski in italijanski kulturi W in jeziku, ki pomembno vpliva na komunikacijske kompetence v maternem jeziku ^ in jeziku okolja in kot taka določa uporabo jezika. Raba jezika je odvisna tudi od priložnosti rabe. Narodnostno mešano območje slovenske Istre ponuja številne priložnosti sprejemanja/recepcije (pasivnega razumevanja), npr. z dvojezičnimi cestnimi napisi, televizijskimi programi, radijskimi postajami itd., vendar pa je možnosti za dejansko aktivno rabo italijanskega jezika manj. Glede na raziskavo pozitiven odnos do italijanske kulture in jezika vpliva na samo rabo italijanskega jezika, po drugi strani pa visoka nacionalna zavest (v slovenskem jeziku) pomeni zmanjšano uporabo italijanskega jezika. Uporaba italijanskega jezika je odvisna tudi od samoevalvacije jezikovne zmožnosti govorca. Glede na rezultate so visoko izobraženi ljudje kljub visoki jezikovni zmožnosti v italijanskem jeziku zelo kritični do svojega znanja italijanskega jezika in se zato nagibajo k temu, da ga uporabljajo manj, po drugi strani pa so tisti z manjšo jezikovno zmožnostjo v italijanskem jeziku manj kritični in jezik uporabljajo pogosteje. Generacijski odmik prav tako pomembno vpliva na govorno zmožnost, saj imajo mlajše generacije višjo raven jezikovne zmožnosti v slovenskem in italijanskem jeziku, zato lahko zagotovim, da ima izobraževanje pomembno vlogo pri gradnji jezikovnih zmožnosti. Vesna Mikolič (2004) dodaja še, da je odprtost do italijanske kulture, vrednot in jezikovne zmožnosti pod vplivom drugih dejavnikov, kot so mediji (predvsem zasebna italijanska televizija), mednarodni odnosi, globalizacija in stiki z manjšino. Z ^ 4 Pomembnost učenja jezikov E N Večjezična družba je eden izmed ciljev Evropske unije, saj je znanje jezikov dru-1 gih držav članic, poleg materinščine in angleščine ali francoščine ali nemščine kot ^ delovnih jezikov, pogosto zaželeno v administraciji Evropske unije. Ob pogledu na 0 upravo Evropske unije kot na zdravo in mlado srce Evrope so evropskim uradnikom s na voljo številne možnosti za učenje tujih jezikov. Na delovnem mestu so tako na L voljo tečaji na vseh ravneh, ki so pogosto obvezni za napredovanja in zvišanja plač-Q nega razreda v upravi. Uradniki uporabljajo in izmenjujejo svoje jezikovno znanje v vsak dan, saj živijo in delajo v večkulturnem okolju. Če gledamo na Evropsko unijo z očesom običajnega evropskega državljana, lahko preprosto vidimo, kako si ta institucija prizadeva zgraditi večjezično in večkulturno evropsko družbo na vseh ravneh, od izmenjav v okviru projekta Erasmus pa vse do jezikovne politike. Proces Z poučevanja in učenja jezikov (materinščine in drugih tujih jezikov) je tesno pove-A zan s socialnimi okoliščinami, ki opredeljujejo potrebo po jezikovnem znanju, nap črtovanju jezikovne politike in vplivajo na motivacijo za učenje jezikov. Jezikovna 1 politika ima vse značilnosti politike in se tako osredotoča predvsem na interes ljudi. s Da bi vzpostavili učinkovito socialno, institucionalno in individualno komunikacijo K večine ljudi, moramo biti zmožni uporabljati več jezikov. V slovenski Istri lahko 1 rečemo, da smo korak pred Evropo, saj živimo na narodnostno mešanem območju, 0 kjer se uporabljata slovenski in italijanski jezik in se poleg tega v šolah učimo še • angleščino in še vrsto drugih tujih jezikov. Se lahko prebivalci slovenske Istre res o opredelijo za dvojezične? Robert de Beaugrande (1997, po Grosman 2008) ne vidi M dvojezičnosti samo v znanju dveh tujih jezikov. Po njegovem mnenju bi morali raz- 2 mišljati širše, zlasti v smislu zmogljivosti za opravljanje diskurzivne prakse v dveh jezikih in zmožnosti, da resnično uporabljamo oba jezika. De Beaugrande govori o dveh vrstah dvojezičnosti: ena je vzporedna dvojezičnost (angl. coordinate bilin-gualism), kjer imajo posamezniki dva jezikovna sistema ločeno shranjena in zaradi tega aktiviranje enega jezika ne povzroči aktiviranja drugega jezika, in sestavljena dvojezičnost (angl. compound bilingualism), kjer sta oba jezikovna sistema shranjena v tesni povezavi in bi se lahko aktivirala sočasno. Pri sestavljeni dvojezičnosti uporaba obeh jezikov (njihove kulture in družbe) povzroči mešanje jezikov ali preklapljanje (angl. code-switching). Po drugi strani pa pri vzporedni dvojezičnosti opazimo močnejšo delitev med dvema jezikoma v rabi (Grosman 2008). Koncept današnje večjezičnosti v primerjavi s preteklostjo se je korenito spremenil. Biti večjezični posameznik ne pomeni le dobro razumeti več jezikov, ampak pomeni uporabljati več jezikov na isti funkcionalni način, ob upoštevanju, da se funkcionalni vidik jezika v življenju posameznika razlikuje in spreminja. Ve-čjezičnost nam ponuja številne prednosti, najpomembnejše pa je dejstvo, da razvija temelje za demokratično sobivanje (Godunc 2008). Raziskava študentov ekonomije je pokazala, da je večjezičnost nujna in zaželena prav v poslu, saj bo naše poslovanje uspešnejše, če bomo vsaj pasivno razumeli jezik ciljnega trga. Po drugi strani dodana vrednost znanja le enega jezika (npr. angleškega) izginja v primerjavi z znanjem različnih tujih jezikov, zato mora večjezičnost postati osebni cilj posameznika (Godunc 2008). Razvijanje večjezičnosti pomeni sprejemanje različnih spretnosti Cm v več jezikih, zato bi morale šole nuditi poln jezikovni nabor s sporazumevalnimi zmožnostmi v različnih jezikih. ^ Z metodo, ki obsega znanje maternega jezika in dveh dodatnih jezikov, bo ® dosežen eden od ciljev jezikovne politike Evropske unije. Prav Slovenija ima mo- ^ čan večjezični potencial za razvoj tega cilja, saj posamezniki prihajajo iz različnih jezikovnih naborov in sprejemajo jezikovne razlike ter se željo učiti jezika. Obenem " pa igra pomembno vlogo tudi strokovni vidik na področju jezikovnega izobraževanja in jezikoslovja. Slovenija se zaveda pomena intenzivnega učenja tujih jezikov, ^ učenja različnih razširjenih jezikov, manjšinskih jezikov, jezikov sosednjih držav in tudi jezikov, ki se v slovenskem okviru ne poučujejo prav pogosto, in prav tak pristop predstavlja podlago za jezikovno raznovrstnost. Izvajanje teh ciljev je le postopno, saj vključuje potrebo po zagotavljanju ustreznih razmer, kot so npr. nove oblike organizacije, dodatna finančna sredstva ali pomembne politične odločitve (Godunc 2008). Glede na raziskavo Eurobarometra je Slovenija visoko nad povpre- ^ čjem v komunikaciji v drugih jezikih, vendar je mogoče opaziti številne vrzeli, ki jih je treba izboljšati. Če se strinjamo, da je zgodnje učenje jezika (v vrtcu) do starosti desetih let najbolj optimalno obdobje za dosego opisanih ciljev funkcionalne ve- ^ čjezičnosti, lahko rečemo, da so naši koraki k uresničevanju večjezičnosti prepoča- ^ sni (Lipavic Oštir - Jazbec 2010), saj v osnovnih šolah začnemo z učenjem prvega ^ tujega jezika pri osmih/devetih letih (v četrtem razredu) in drugega (neobveznega) O pri dvanajstih/trinajstih letih (v osmem razredu). Večjezičnostni položaj je morda i4 nekoliko bolj optimističen v slovenski Istri, saj je to dvojezično območje, kjer se ^ v npr. šolah z učnim programom v slovenskem jeziku poleg slovenskega jezika v N okviru jezika okolja poučuje še italijanski jezik, in to že od prvega razreda (pri sta- W rosti petih/šestih let) ter angleški jezik od četrtega razreda (pri starosti osem/devet ^ let), vendar je vprašanje realne dvojezičnosti, v smislu sposobnosti, da posameznik deluje v obeh jezikih na enaki ravni, še vedno predmet razprav. Ne glede na način in vrsto razvrstitve klasičnih in novih manjšin, etničnih ali jezikovnih skupnosti itd. se manjšine, ki živijo z večinsko skupnostjo, soočajo z vprašanjem dvojezičnosti. Jezik manjšine in večinske skupnosti se navadno razlikujeta. Po eni strani materni jezik v manjšinski skupnosti predstavlja etnično identiteto, po drugi strani pa je večinski jezik nepogrešljiv način socialne mobilnosti, ki omogoča manjšini vključevanje v širšo socialno skupino. Vprašanje razvoja dvojezičnosti je spodbudilo strokovnjake k intenzivnejšemu raziskovanju strategij učenja jezikov. Pri uspešnejšem usvajanju tujega jezika je komunikacija z rojenimi govorci nujna; po navadi odrasli vložijo veliko več truda v komunikacijo v primerjavi z otroki. Ne moremo reči, da imajo otroci sposobnost, da jezik preprosto absorbirajo, kot se je pokazalo v primeru, ko so bili otroci več let izpostavljeni tujemu jeziku (angleščini), vendar niso razvili visoke sposobnosti razumevanja ali uporabe slednjega (Saville-Troike 1978, po Necak Lük 2008). V današnjem sistemu izobraževanja moramo imeti v mislih optimizacijo in ustreznost jezikovnega vnosa, ko učimo jezika otroke (Kra-shen 1984, po Necak Lük 2008). Albina Necak Lük pravi, da bi morali biti učitelji v jezikovno mešanem oddelku, kjer materinščina nekaterih učencev ni tudi učni jezik, pozorni na razvoj CLIL-a (angl. Content and language integrated learning) tudi pri drugih predmetih. Otroci, ki se sporazumevajo v dveh jezikih, so pogosto c/i označeni kot dvojezični, vendar pa nam izraz »dvojezični otrok« ne pove veliko o W resnični jezikovni zmožnosti otroka. Dvojezična sporazumevalna zmožnost dvojeN zičnega govorca in tudi sporazumevalna zmožnost enojezičnega govorca se lahko 1 spremeni v skladu z življenjsko potjo in je posebno opredeljena z zgodovino jezika. ^ Po Albini Necak Lük (2008) lahko dvojezičnost učinkovito vpliva na intelektualni 0 razvoj in nekatere vidike intelektualnih struktur, hkrati se lahko poveča možnost za S jezikovno analizo in razvijanje tako verbalne kot neverbalne komunikacije. L o V 5 Sinhroni oris dvojezičnosti v slovenski Istri N 1 Učitelji, ki poučujejo na različnih slovenskih osnovnih in srednjih šolah na narodnostno mešanem območju slovenske Istre, kjer se poučujeta oba jezika (slovenščina in italijanščina) od prvega razreda osnovne šole, so mnenja, da je mogoče opaziti velike vrzeli v znanju italijanskega jezika. Glede na izkušnje se strinjajo, da pravi ^ dvojezični učenci, tisti, ki so sposobni delovati v obeh jezikih na enak način, predstavljajo zelo majhno število prebivalcev slovenske Istre. Pravijo tudi, da mladi, rojeni po letu 1990, ne morejo biti identificirani kot dvojezični posamezniki. Učite-^ lji so tudi opazili, da se je v zadnjih desetih do petnajstih letih znanje italijanskega ■ jezika postopoma znižalo, kar se kaže tudi v povečanju italijanskih jezikovnih teča- ■ jev na nižji ali nadaljevalni ravni, katerih cilj je izboljšati slabo znanje italijanskega ■ jezika (Jezikovna šola Eurocenter Koper 2012). Po trditvi učiteljev italijanščine na o jezikovni šoli Eurocenter pred letom 2005 takih tečajev v jezikovni ponudbi jezi. kovne šole ni bilo, saj je večina učencev obiskovala pretežno pripravljalne tečaje za maturo iz italijanščine na višji ravni. Dijaki, ki maturo iz italijanščine opravljajo na višji ravni, imajo zelo dobro znanje italijanskega jezika in so na maturi po navadi zelo uspešni. Še en pokazatelj, da je raven znanja italijanskega jezika v preteklih letih upadla, je tudi odločitev Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, da spremeni učni načrt in nabor učbenikov, ki se uporabljajo v osnovni in srednji šoli. Trenutno se v prvem in drugem triletju osnovne šole uporabljajo interna gradiva in učbeniki, namenjeni učencem italijanskega jezika kot tujega jezika, ne pa kot materinščine oz. jezika okolja. V 4., 5. in 6. razredu so do leta 2013 uporabljali nekoliko zastarele učbenike, namenjene dvojezičnim učencem dežele Trentinsko-Zgornje Poadižje, dvojezično območje v Italiji. V tretjem triletju nekatere šole uporabljajo tudi interne materiale. Po mnenju učiteljev italijanskega jezika učbeniki, namenjeni dvojezičnim učencem dežele Trentinsko-Zgornje Poadižje, niso primerni, saj je velika razlika v znanju ob prehodu v 4. razred, ko učenci začnejo uporabljati učbenik, namenjen dvojezičnim učencem. Z novim šolskim letom v prvem in tretjem triletju ter v 4. in 5. razredu ponovno uvajajo rabo učbenikov za poučevanje italijanščine kot jezika okolja. So pa zaradi nenadne spremembe brez učbenika drugi učenci šestih razredov. Poleg velike vrzeli v znanju so nekateri učenci po navadi pod stresom, nekateri celo zasovražijo italijanski jezik. Žal se ta odnos prenaša tudi v srednješolsko izobraževanje. Srednješolci uporabljajo učbenike, namenjene odraslim, ki se učijo italijanščino kot tuji jezik. Po mnenju učiteljev so tudi ti učbeniki neprimerni. V V obdobju pred slovensko osamosvojitvijo so bili za otroke slovenski televizijski programi nezanimivi in staromodni, zato so otroci gledali italijanske televizijske programe, saj so bili ti moderni, zanimivi in zabavni. Na tak način so se otroci naučili tudi jezika. Cm mnogih strokovnih šolah pa učitelji rešijo problem neustreznih učbenikov z uporabo internih materialov. Po mnenju učiteljev znanje italijanskega jezika leto za letom drastično pada, ^ zato je treba nekaj storiti, da se ta trend ustavi in da se vzpostavi dvojezična družba oz. družba, ki bo še zmožna komunicirati v italijanskem jeziku (S. Širca in M. Gr-žina Cergolj v zasebni komunikaciji leta 2012). Pred dvajsetimi leti je bilo znanje " italijanskega jezika v osnovnih in srednji šolah izredno dobro. Učenci in dijaki so ^ radi obiskovali pouk italijanskega jezika in v šoli niso nikoli imeli velikih težav, ^ prav tako niso nikoli potrebovali jezikovnih tečajev ali inštrukcij, da bi si pridobili pozitivno oceno. Italijanskega jezika nikoli niso sovražili in prav tako niso nikoli trdili, da je znanje italijanščine neuporabno in nepomembno. Italijanščino so imeli radi, uporabljali so jo na dnevni ravni, gledali so italijanske filme, TV-programe in se učili italijanske pesmi. Poleg jezika so bili v stiku z italijansko kulturo, poznali so italijanske politike, igralce, pesnike, glasbenike, italijanski način življenja, navade, način razmišljanja, šale, hrano itd. Pred dvajsetimi leti si z lahkoto povedal šalo v italijanskem jeziku in cel razred se je smejal. Učitelji priznavajo, da se je danes položaj italijanščine popolnoma obrnil. Po mnenju učiteljev je razlog za tako drastično poslabšanje mogoče najti v številnih vidikih, kot je razvoj novih tehnologij (predvsem v angleščini) in širok nabor televizijskih programov v angleškem ^ jeziku, ki izpodriva italijanske. Ključni vidik, ki po mnenju učiteljev še ni bil dovolj O raziskan, vendar je splošno znan med Slovenci v slovenski Istri, je dejstvo, da se je i4 v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja veliko otrok naučilo italijanščine ob ^ gledanju italijanske televizije, ki je v tistem času predvajala zanimive in sodobne N risanke in filme za otroke in mladostnike.3 W 6 Splošna matura Da bi videli, kdaj je znanje italijanskega jezika začelo upadati, so bili uporabljeni rezultati mature iz italijanskega jezika na višji ravni, saj je to raven običajno izbrala večina dijakov slovenske Istre. 6.1 Rezultati Ob pregledu rezultatov slovenskega Državnega izpitnega centra (RIC 2012) od leta 1995, ko se je pisala prva matura, do leta 2012 lahko opazimo nekaj zanimivih točk. V sedemnajstih letih se je pri rezultatih mature iz italijanskega jezika na višji ravni veliko spremenilo. Rezultati za vsako leto so razvidni iz preglednice 1. w N K Q S L Q V z N A P 1 S K IsJ o 2 Leto 8 točk 6 točk Prag za doseganje pozitivne ocene (v %) 1995 22,61 % 4,087 % Ni podatka 1996 15,23 % 25,14 % Ni podatka 1997 9,64 % 30,12 % Ni podatka 1998 13,00 % 37,00 % Ni podatka 1999 13,98 % 35,48 % 60 2000 30,59 % 45,88 % 55 2001 20,45 % 42,05 % 55 2002 8,6 % 57,3 % 55 2003 14,4 % 54,2 % 55 2004 5,4 % 51,6 % 57 2005 14,10 % 58,6 % 54 2006 22,5 % 40,83 % 54 2007 9,0 % 53,63 % 50 2008 8,8 % 23,8 % 50 2009 6,25 % 23,75 % 50 2010 6,38 % 15,9 % 50 2011 4,5 % 24 % 50 2012 8,1 % 22,4 % 50 Preglednica 1: Rezultati mature iz italijanskega jezika na višji ravni v letih 1995-2012 (RIC 2012) Prvi stolpec v preglednici predstavlja leto mature, v drugem in tretjem stolpcu pa sledijo odstotki doseženih točk kandidatov. Največje število točk je 8, sledi 7 (če za kako leto ni bilo podatka, v preglednici vrednosti niso navedene) in nazadnje 6 točk. V zadnjem stolpcu je prag za doseganje pozitivne ocene izražen v odstotkih. Kot je razvidno iz preglednice, je prag za doseganje pozitivne ocene ohranil povprečje 55 % od leta 1999 do leta 2006. Žal podatek o pragu za doseganje pozitivne ocene za leta 1995-1998 ni na voljo, lahko pa predvidevamo, da vrednosti niso bistveno odstopale od tistih, ki so sledile po letu 1998. V letu 1999 je bil dosežen rekordni prag 60 % za doseganje pozitivne ocene pri maturi iz italijanščine. To je najvišji prag, ki je bil kadar koli potreben za doseganje zadostne ocene. Kljub visokemu pragu pa so bili maturitetni rezultati v letu 1999 še vedno zelo dobri: 13,98 % dijakov je doseglo 8 točk, 35,48 % pa 6 točk. Tudi leta 2000 so bili rezultati izjemni. Prag za zadostno oceno je znašal 55 % odstotkov, 30,59 % dijakov je doseglo 8 točk in 45,88 % jih je doseglo 6 točk. Leta 2000 je povprečna ocena na maturi iz italijanščine na višji ravni znašala 4,05, kar je najvišja povprečna ocena, ki je bila kadar koli dosežena. V enajstih letih, v letih 1995-2006, ko se je prag za doseganje zadostne ocene gibal med od 60 % do 54 %, so bili dijaki na maturi zelo uspešni, najbolj uspešni so bili v letih 1998, 1999, 2000, 2001 in 2006. Tudi če je mogoče 7 Je slovenska Istra še dvojezična? zabeležiti rahel padec pri doseganju 8 točk v letih 2002 in 2004, je leta 2002 57,3 % dijakov doseglo 6 točk, leta 2004 pa jih je 6 točk doseglo 51,6 %. Leta 2007 je prag ^ za doseganje pozitivne ocene padel na 50 % in tak je ostal vse do danes. Leta 2007 še vedno beležimo dober delež dijakov, ki so dosegli 6 točk (53,63 %), vendar so ^ se rezultati po tem letu drastično spremenili. V zadnjih petih letih, ko se je prag za zadostno oceno znižal za 10 %, se je število dijakov, ki so dosegli najvišjo oceno, " vztrajno zniževal; tako število dijakov, ki so dosegli 8 točk, ni preseglo 9 %, in tudi število tistih, ki so v zadnjih letih dosegli 6 točk, prav tako ni preseglo 25 %. ^ Glede na rezultate mature iz italijanskega jezika na višji ravni lahko rečemo, da se je znanje italijanskega jezika v zadnjih 5 letih drastično zmanjševalo. Neverjetni in zavidanja vredni rezultati iz leta 2000 so danes zgolj sanje. SI Cm Da bi potrdili ali ovrgli, da je slovenska družba, ki živi na območju slovenske Istre, dvojezična, je bila izvedena raziskava na populaciji slovenskih posameznikov, ki niso pripadniki italijanske manjšine in živijo v slovenski Istri. Anketa je bila sestavljena ob pomoči spletne strani www.mojaanketa.si. Sto posameznikov z narodno- ^ stno mešanega območja slovenske Istre je anketo prejelo po e-pošti ali facebooku, O 86 od teh stotih jo je rešilo. Anketni vprašalnik je sestavljen iz treh delov. Prvi del i4 vsebuje splošne podatke o anketirancih, kot so starost, spol in kraj. Drugi del vse- ^ buje vprašanja o dvojezičnosti, pogostnosti uporabe italijanskega jezika, odnosu do N izobraževanja itd. Tretji del je sestavljen iz treh kratkih praktičnih vaj. V tretjem W sklopu so morali anketiranci popraviti dve italijanski povedi, ki vsebujeta veliko ^ napak, in prevesti italijansko poved v slovenščino. Rezultati ankete so predstavljeni v nadaljevanju. 8 Rezultati 8.1 Splošna vprašanja V raziskavi je sodelovalo 86 slovenskih posameznikov z narodnostno mešanega območja slovenske Istre, 40,74 % moških in 59,25 % žensk. Starostni razpon je od 18 do 50 let; 18 % posameznikov je bilo iz preduniverzitetnega ali univerzitetnega starostnega obdobja od 18 do 24 let starosti. V Sloveniji so posamezniki pri starosti od 18 let po navadi vpisani v tretji ali četrti letnik srednje šole ali (v nekaterih redkih primerih) v prvi letnik študija. V tem obdobju naj bi se učili italijanščine najmanj 12 let. Pri starosti 24 let posamezniki pogosto končujejo dodiplomski ali podiplomski študij. 24 % posameznikov je iz starostne skupine od 25 do 30 let, slednji se italijanščine učijo najmanj 12 let in jo aktivno uporabljajo v vsakdanji komunikaciji. Večina anketiranih (45 %) je bila iz starostne skupine od 30 do 40 let. V zadnji skupini so posamezniki, stari od 40 do 50 let. 13 % udeležencev v raziskavi je bilo iz te kategorije. Z ^ 8.2 Vprašanja o dvojezičnosti W Vprašanja 1-5 so sestavljena iz vprašanj o dvojezičnosti, pogostnosti uporabe ita-N lijanskega jezika, odnosa do izobraževanja itd. V nadaljevanju so predstavljeni re- 1 zultati za vsako posamezno vprašanje. K O Vprašanje 1: Živite na dvojezičnem območju, ste dvojezični? s Življenje na dvojezičnem območju ne pomeni vedno, da so posamezniki dvojezič-L ni. Čeprav je slovenska Istra narodnostno mešano območje, kjer sta slovenščina in 0 italijanščina uradna jezika, ozemlje z dvojezičnimi šolami, čeprav obstajajo posebni v zakoni, ki določajo pravice in obveznosti manjšine, in čeprav so posamezniki, ki se imajo za dvojezične, je vedno veliko vprašanj o tem, ali so Slovenci, ki živijo na tem območju, res dvojezični. Glede na rezultate ankete se je 88,9 % posameznikov opredelilo za dvojezične in le 11,1 % je bilo tistih, ki se niso opredelili za dvojeN zične. Glavni namen prispevka je analizirati dvojezičnost na narodnostno mešanem A območju slovenske Istre in odgovoriti na vprašanje dvojezičnosti Slovencev, ki ži-p vijo v slovenski Istri. Glede na to, da imamo dvojezične šole, kjer se slovenščina in 1 italijanščina poučujeta na isti ravni, da sta italijanščina in slovenščina uradna jezika s in da imamo močno italijansko manjšino, bi to utegnilo biti dovolj, da bi lahko trK dili in dokazali, da je slovensko prebivalstvo v slovenski Istri dvojezično, saj se je 1 88,9 % posameznikov opredelilo za dvojezične. Pri 11,1 % tistih, ki se niso izrekli 0 za dvojezične, gre morda za posameznike, ki prihajajo iz notranjosti Slovenije, gre • za tiste, ki so prišli v slovensko Istro iz različnih razlogov, npr. ekonomskih, kot je 1 nova služba, ali osebnih, npr. poroka s posameznikom iz slovenske Istre. Morda so se ti posamezniki naučili tudi italijanščine, vendar je njihova italijanščina daleč 2 stran od materinščine in se zato ne morejo opredeliti za dvojezične. Vprašanje 2: Koliko let ste se učili italijanski jezik? Kot odgovor na to vprašanje so imeli posamezniki več možnosti izbire. Običajno in pričakovano število let učenja italijanščine pri posamezniku je 8 ali 9 let v osnovni šoli, nato 3, 4 ali 5 let v srednji šoli (odvisno od vrste šole). V celoti ni preseženih 15 let učenja. Glede na rezultate 44 % posameznikov (gre za večino) spada v skupino do 15 let. Tisti, ki se italijanščine učijo več kot 15 let, so po navadi vpisani v študijski program ali pa študirajo italijanski jezik na dodiplomski ravni oziroma so poleg tega v zgodnejšem obdobju obiskovali še italijanski vrtec. Glede na raziskavo je bilo število slednjih konsistentno, saj jih je 41 % navedlo, da spadajo v to skupino. 15 % vprašanih je navedlo, da spadajo v skupino, ki se je italijanskega jezika učila od 5 do 10 let. To so lahko posamezniki, ki prihajajo iz notranjosti Slovenije in so obiskovali le nekaj razredov osnovne ali srednje šole na narodnostno mešanem območju slovenske Istre ali tisti, ki prvotno prihajajo z mešanega območja, vendar so se zaradi različnih razlogov preselili, mogoče za določeno obdobje, v notranjost Slovenije (npr. da obiskujejo srednjo šolo). V to kategorijo so lahko vključeni tudi vsi tujci, ki so se preselili v slovensko Istro v zadnjih letih in obiskujejo jezikovne tečaje italijanskega jezika. Nihče od vprašanih se italijanščine ni učil manj kot 5 let. P Vprašanje 3: Ste se radi učili italijanski jezik v šoli? Pred dvajsetimi leti je bila italijanščina kot predmet v okviru šolskega pouka po navadi res sproščujoča ura. Stopnja znanja učencev z narodnostno mešanega ob- ® močja slovenske Istre je bila na zelo visoki ravni (kar je razvidno iz rezultatov ^ mature do leta 2006 in je v skladu z izjavami učiteljev osnovnih in srednjih šol). Slabe ocene ali celo popravni izpiti pri tem predmetu so bili redkost. Danes je " položaj povsem drugačen. Prag na maturi se je v zadnjih šestih letih zmanjšal za 10 % in rezultati so z leta v leto slabši. Po navedbah nekaterih učiteljev so ocene ^ v šoli slabše, zato učbenike zamenjujejo z lažjimi. Čedalje več učencev potrebuje inštrukcije; jezikovne šole namesto pripravljalnih tečajev za opravljanje mature na višji ravni izvajajo ure italijanščine za osnovno in srednjo šolo. Iz osebnih izkušenj - v šoli sem bila učiteljica angleškega in italijanskega jezika lahko povem, da se danes učenci raje učijo angleščino kot italijanščino in dejansko ne vidijo pomena učenja italijanščine, čeprav se nekateri, zlasti tisti, ki so vpisani v zadnje razrede osnovne šole, zavedajo pomena znanja jezikov. Trenutno je skoraj nemogoče povedati italijansko šalo učencem, starim od 10 do 14 let ,in pričakovati, da se bodo nasmejali. V 8. in 9. razredu lahko najdemo največ pet učencev od petindvajsetih, ki bodo razumeli šalo, ampak z zmanjševanjem starosti pa jo bo razumelo čedalje manj učencev. Glede na položaj poučevanja italijanščine v ^ slovenskih šolah danes in v preteklosti so spodnji rezultati pričakovani. 81,5 % posameznikov se je rado učilo italijanščino v šoli in spadajo v starostno skupino i4 nad 25 let. 18,5 % tistih, ki se v šoli niso radi učili italijanščine, je iz skupine ^ anketirancev, starih manj kot 25 let. Iz rezultatov in števila mladih, vključenih v N skupino teh 18,5 %, lahko rečemo, da so spremembe v želji po učenju in rezultatih W ter znanju potrjene. ^ Vprašanje 4: Kako pogosto uporabljate italijanščino? To vprašanje je dalo več odgovorov: 38 % posameznikov uporablja italijanščino vsak dan, 23 % posameznikov zelo pogosto, 16 % pogosto, 13 % redko in 10 % skoraj nikoli. Bistvene povezave med uporabo italijanskega jezika in starostjo posameznikov ni bilo. Vprašanje 5: Je po vašem mnenju slovenska Istra dvojezična? Kot odgovor na to vprašanje so imeli anketiranci na voljo tri možnosti (da, ne in ne vem). 81,5 % jih je navedlo, da je slovenska Istra dvojezična, kar je manj od števila tistih, ki so se izrekli za dvojezične. 18,5 % jih je navedlo, da slovenska Istra ni dvojezična, kar je več od tistih, ki so navedli, da niso dvojezični. Nihče ni obkrožil možnosti »ne vem«. 8.3 Praktični preizkus Tretji sklop vprašanj je sestavljen iz treh kratkih praktičnih vaj. V tem sklopu so morali anketiranci popraviti dve italijanski povedi, ki vsebujeta številne napake, in prevesti italijansko poved v slovenščino. z ^ Vprašanje 6: Popravite poved: E da tanto che dessidero un gato tutto per me. W (Že zelo dolgo si želim imeti eno mačko samo zase.) N Zgornja italijanska poved vsebuje veliko slovničnih napak. Da bi videli, ali so po-1 samezniki iz slovenske Istre res dvojezični, smo preizkusili njihovo znanje. Če se ^ izrečejo za dvojezične, mora biti njihovo znanje obeh jezikov na ravni naravnega O govorca, v pogovoru morajo biti sposobni samodejno in naravno preklapljati med S obema jezikoma. Dvojezični govorci so tisti, ki so tega sposobni in se lahko opre-L delijo za slednje. 0 Dvojezični posameznik mora biti sposoben popraviti pravopisne napake in v zagotoviti pravilne slovnične oblike v obeh jezikih, zaradi tega je kratek test, v katerem je treba popraviti povedi, dober pokazatelj dvojezičnosti družbe. Prva poved, ki jo je treba popraviti - E da tanto che dessidero un gato tutto per me -, vsebuje osnovne slovnične napake, kot so napačno črkovanje besed s podvojenim sogla- Z snikom (npr. gatto, desidero) ali uporaba naglasnega znamenja (npr. E). Pravilna A poved mora biti napisana takole: E da tanto che desidero un gatto tutto per me. Po p rezultatih iz ankete je le 37,03 % anketirancev pravilno popravilo poved, pravilno 1 postavilo naglasno znamenje na črko E (različica E' je bila upoštevana kot pravilna) S ter dodalo podvojeni soglasnik t v besedi gatto in spremenilo dessidero v desidero. K 62,96 % posameznikov je poved popravilo napačno, pet jih v povedi ni popravilo 1 ničesar, dva posameznika nista razumela ali prebrala navodila in sta poved preve-00 dla, namesto da bi jo popravila, dva posameznika povedi nista popravila, ampak sta • jo paraf^azirala (v obeh primerih s pravopisnimi napakami). Med najpogostejšimi o napačnimi različicami je nepravilna postavitev naglasnega znamenja, npr. E, ali neuporaba naglasnega znamenja, npr. E, pri čemer niso upoštevali razlike med gla- 2 golom biti (e) in veznikom in (e). Nekaj napak je bilo pri podvojenih soglasnikih. Glede na rezultate je dvojezičnost nadvse vprašljiva. Vprašanje 7: Prevedite poved: Včeraj je v Trstu deževalo cel dan. Postopek dekodiranja je običajno lažji in je zanj potrebna manjša jezikovna zmogljivost v primerjavi s postopkom enkodiranja, kjer je aktivno znanje jezika bistvenega pomena. Zato smo udeležence prosili, da prevedejo poved iz slovenščine v italijanščino. Poved Včeraj je v Trstu deževalo cel dan je slovenska poved, ki je lahko problematična pri prevajanju v italijanski jezik, saj vsebuje več specifičnih vprašanj, ki jih moramo upoštevati pri prevajanju. Pravilen prevod povedi je Ieri a Trieste ha/epiovuto tutto ilgiorno. Po italijanski slovnici so glagoli, ki označujejo atmosferske razmere, kot so deževati, snežiti (piovere, nevicare) neosebni glagoli in ob sebi potrebujejo pomožni glagol biti (essere), zato lahko rečemo: Oggi e piovuto a dirotto. Ob teh glagolih se čedalje pogosteje uporablja pomožni glagol imeti (ave-re), zato danes pogosteje rečemo: Ieri ha piovuto, po slovnici sta torej obe različici pravilni (Corriere della Sera 2012). V analiziranih stavkih je pomožni glagol imeti (avere) pogostejši. Bolj zapleten problem predstavlja uporaba pravilnih glagolskih časov. Anketiranci so imeli težave in so bili zmedeni pri prevajanju povedi v ustrezen glagolski čas. Na splošno je raba glagolskih časov za Slovence problematična, saj v slovenščini obstajajo le trije časi (sedanjik, prihodnjik in preteklik), zato je koncept večjega števila glagolskih časov Slovencem težje razumljiv. Na podlagi raziskave so posamezniki večinoma izbirali med passato prossimo in imperfetto. Passato prossimo ^ je pravilni čas, ki mora biti uporabljen v našem prevodu, saj gre za pripovedovanje ® in ne za opisovanje dogodka, pri opisovanju pa bi uporabili imperfetto, npr. Ieri ^ pioveva tutto il giorno, il cielo era nero. Napačen je tudi prevod s časom trapassato prossimo, npr. Ieri a Trieste aveva piovuto tutto il giorno. Med drugimi napakami " je bila tudi nepravilna uporaba predloga pred Trst, npr. Ieri in Trieste namesto Ieri a Trieste, pa tudi napačna glagolska oblika, npr. e'piggato namesto hapiovuto/epi- ^ ovuto. Opaziti je mogoče tudi primere nepopolnih prevodov; tako je npr. manjkala zveza tutto il giorno (cel dan). V enem primeru prevoda ni bilo, slovenska poved je bila samo kopirana, nekaj je bilo primerov uporabe napačnega besednega reda. 37,03 % anketirancev je poved prevedlo pravilno, 62,96 % pa napačno. Cm Vprašanje 8: Popravite poved: Domani in questa ora saro in Roma. (Jutri ob tem času bom v Rimu.) V povedi so morali anketiranci popraviti dva predloga, en opuščaj in eno naglasno znamenje. Pravilna poved se glasi: Domani a quest'ora sard a Roma. 48,14 % popravkov je bilo napačnih in 51,85 % pravilnih. Rezultat je bil v primerjavi s prejšnjima dvema vajama nekoliko boljši. Med napačnimi rešitvami je bila nepravilna ^ uporaba predloga, npr. in namesto a v obeh primerih (in quest'ora, in Roma namesto O a quest'ora, a Roma), pa tudi napačna uporaba opuščaja ali sploh neuporaba takoj i4 za besedo quest' pri opustitvi končnega a pred besedo, ki se začne s samoglasnikom, npr. ora: quest'ora. Pogosta napaka je tudi izpust naglasnega znamenja pri končnem N o-ju, npr. sard; kot pravilen se je štel tudi zapis saro'. Dva posameznika povedi nista W popravila, eden pa je poved prevedel v slovenščino, namesto da bi jo popravil. V ne- ^ katerih primerih so manjkali nekateri deli stavka, v drugih je bil uporabljen napačen predlog, npr. domani saro' in Roma. Velik je delež anketirancev, ki so se opredelili za dvojezične (88,9 %), in manjši, vendar še vedno precej velik delež tistih, ki so mnenja, da je slovenska Istra dvojezična (81,5 %). Med anketiranimi se je večina (44 %) učila italijanščine od 10 do 15 let in večina (38 %) je navedla, da uporablja italijanski jezik vsak dan. Iz teh rezultatov bi lahko preprosto pričakovali, da bo večina anketiranih tri vaje pravilno rešila, žal pa smo opazili, da so bili rezultati pri prvih dveh vajah zelo slabi, saj je samo 37,03 % anketirancev pravilno popravilo poved. Enak delež (37,03 %) udeležencev je pravilno prevedel poved v italijanščino. Rezultati dveh vaj kažejo, da prebivalci slovenske Istre niso dvojezični, saj niso ustrezno popravili osnovnih slovničnih napak in prevedli preproste povedi. Rezultati zadnje naloge so nekoliko boljši, saj jih je 51,85 % anketiranih pravilno popravilo poved, vendar to še vedno ni dovolj, da bi se lahko opredelili za dvojezične. 9 Sklep V prispevku je obravnavano vprašanje dvojezičnosti Slovencev, ki živijo na narodnostno mešanem območju slovenske Istre, kjer sta slovenski in italijanski uradna jezika. Glede na raziskavo, v kateri je sodelovalo 86 Slovencev z narodnostno z ^ mešanega območja, se je 88,9 % anketirancev opredelilo za dvojezične, 81,5 % jih W je zatrdilo, da je slovenska Istra dvojezična. Delež tistih, ki so se opredelili za dvo- N jezične in rezultat treh vaj iz tretjega dela ankete (le 37,03 % in 51,85 % pravilnih 1 odgovorov) potrjujeta, da Slovenci na dvojezičnem območju niso dvojezični, saj ^ niso zmožni funkcionalno uporabljati italijanskega jezika. Prav tako niso zmožni O preklapljati med obema jezikoma. Po navedbah nekaterih osnovnošolskih in sre- S dnješolskih učiteljev je v zadnjih letih znanje italijanskega jezika precej upadlo in L gibanje ne kaže znakov ustavljanja. Učenci v osnovnih in srednjih šolah imajo teža- 0 ve pri učenju italijanskega jezika in pogosto potrebujejo dodatno pomoč (jjezikovne V šole in inštrukcije), poleg tega niso v stiku z italijansko družbo in znanja italijanskega jezika ne vidijo kot prednost, ampak jim italijanščina pogosto povzroča stres in je zato ne marajo. Zmanjšanje znanja se kaže tudi v rezultatih mature iz italijanščine na višji ravni, saj se je v zadnjih letih prag za pozitivno oceno zmanjšal za 10 %, Z število dijakov, ki so dosegli najvišjo oceno (8 točk), pa v zadnjih šestih letih ni A preseglo 9 %. Leto za letom je delež tistih, ki dosežejo 8 točk, zmanjšuje. Leta 2010 P jih je 8 točk doseglo le 4,5 %. Zdi se, kot da osupljivi rezultati iz leta 2000 niso 1 več dosegljivi. Če se bo to gibanje nadaljevalo, se Slovenci, ki živijo na mešanem S območju slovenske Istre, čez nekaj let ne bodo znali niti predstaviti v italijanskem K jeziku, narodnostno mešano območje pa bo postalo območje brez dvojezičnih go-1 vorcev, območje, na katerem se dva naroda komajda razumeta. o Literatura 2 Barth 1969 = Fredrik Barth, Ethnic Groups and Boundaries, Boston: Little Borwn, 1969. Calvet 1999 = Louis-Jean Calvet, Pour une ecologie des langues du monde, Paris: Plon, 1999. Corriere della Sera 2012 = (http://dizionari.corriere.it/dizionario-si-dice/P/piove-e--piovuto.shtml), dostop 31. 12. 2012. Edwards 1985 = John Edwards, Language, Society and Identity, Oxford: Basil Blackwell Ltd. - London: Andre Deutsch, 1985. Giles 1977 = Howard Giles, Language, Ethnicity and Intergroup Relations, London - New York - San Francisco: Academic Press, 1977 (European Monographs in Social Psychology 13). Godunc 2008 = Zdravka Godunc, Prerez politike jezikovnega izobraževanja v Republiki Sloveniji, v: Ivšek 2008, 95-105. Grosman 2008 = Meta Grosman, Slovenščina in drugi jeziki, v: Ivšek 2008, 165-175. Ivšek 2008 = Jeziki v izobraževanju: zbornik prispevkov konference, Ljubljana, 25.-26. septembra 2008 = Languages in education: proceedings, September 25-26, 2008, Ljubljana, Slovenia, ur. Milena Ivšek, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2008. Kranjc 2008 = Simona Kranjc, Slovenščina v vrtcu, v: Ivšek 2008, 129-134. Lipavic Oštir - Jazbec 2010 = Alja Lipavic Oštir - Saša Jazbec, Na pot monografiji, v: Pot v večjezičnost: zgodnje učenje tujih jezikov v 1. VIO osnovne šole, ur. Alja Lipavic Oštir - Saša Jazbec, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2010, 4-5. 4 Mikolič 2004 = Vesna Mikolič, Jezik v zrcalu kultur: jezikovna sporazumevalna ^ zmožnost in (med)etnična ozaveščenost v slovenski Istri, Koper: Univer- ^ za na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče za južno Primorsko, 2004 (Annales Majora). " Moja anketa 2012 = (www.mojaanketa.si), dostop 31. 12. 2012. Necak Lük 2008 = Albina Necak Lük, Učenčev jezik - učni jezik, v: Ivšek 2008, ^ 135-140. Necak Lük - Muskens - Novak Lukanovič 2000 = Albina Necak Lük - George ^ Muskens - Sonja Novak Lukanovič (ur.), Managing the Mix Thereafter: Comparative Research Into Mixed Communities in Three Independent Successor States, Ljubljana: Institute for Ethnic Studies, 2000. Novak Lukanovič 1993 = Sonja Novak Lukanovič, Dvojezična vzgoja in izobraževanje: vloga v družbi in stališča posameznikov, Razprave in gradivo (Ljubljana) 28 (1993), 38-45. Novak Lukanovič 1998 = Sonja Novak Lukanovič, Stališča do večinskega in manjšinskega jezika v vzgoji in izobraževanju na narodnostno mešanem območju v Sloveniji, v: Jezik za danes in jutri: zbornik referatov na II. kongresu, Lju- ^ bljana, 8.-10. 10. 1998, ur. Inka Štrukelj, Ljubljana: Društvo za uporabno O jezikoslovje Slovenije - Inštitut za narodnostna vprašanja, 1998, 91-96. i4 Novak Lukanovič 2003 = Sonja Novak Lukanovič, Jezikovno prilagajanje na na- ^ rodnostno mešanih območjih v Sloveniji, Razprave in gradivo (Ljubljana) N 42 (2003), 38-60. Novak Lukanovič 2011a = Sonja Novak Lukanovič, Language Diversity in Bor- ^ der Regions: some research data on the perception among the pupils of two secondary schools, Annales: anali za istrske in mediteranske študije = annali di Studi istriani e mediterranei = annals for Istrian and Mediterranean studies: series historia et sociologia 21 (2011), št. 1, 79-92. Novak Lukanovič 2011b = Sonja Novak Lukanovič, Jezik in ekonomija na narodno mešanih območjih v Sloveniji, Annales: anali za istrske in mediteranske študije = annali di Studi istriani e mediterranei = annals for Istrian and Mediterranean studies: series historia et sociologia 21 (2011), št. 2, 327-336. Popis 2002 = (http://www.stat.si/popis2002/si/rezultati/rezultati_red.asp?ter= OBC&st=7), dostop 31. 12. 2012. RIC 2012 = (http://www.ric.si/general_matura/general_information/), dostop 31. 12. 2012. Saville-Troike 1978 = Muriel Saville-Troike, A Guide to Culture in the Classroom, Rosslyn, VA: National Clearinghouse for Bilingual Education, 1978. Sedmak = Mateja Sedmak, Manjšine in skupinske (etnične) identitete: primerjalna študija slovenske in italijanske manjšine, Annales: anali za istrske in mediteranske študije = annali di Studi istriani e mediterranei = annals for Istrian and Mediterranean studies: series historia et sociologia 19 (2009), št. 1, 205-220. ^ Urad za narodnosti 2012 = (http://www.arhiv.uvn.gov.si/si/manjsine/italijanska_ W narodna_skupnost/), dostop 31. 12. 2012. N Ustava 2001 = Ustava Republike Slovenije, Ljubljana: GV založba, 2001. 1 Zerzer 2009 = Nada Zerzer, More language(s) - more space(s)?: reflections on the representation of heteroglossia and minority languages in the Alpe-Adria re- 0 gion, Annales: anali za istrske in mediteranske študije = annali di Studi iss triani e mediterranei = annals for Istrian and Mediterranean studies: series L historia et sociologia 19 (2009), št. 1, 157-172. Q V N Is Slovenian Istria Still Bilingual? Summary Z A This article focuses on bilingualism among the Slovenians living in the ethnically p mixed territory of Slovenian Istria, where Slovenian and Italian are official lan- 1 guages. Eighty-six Slovenians i^om this ethnically mixed area were included in the s study. Of those surveyed, 88.9% declared themselves to be bilingual and 81.5% K asserted that Slovenian Istria is bilingual. These percentages are very high, but the 1 results of the survey indicate that Slovenians in this bilingual area are not bilingual 0 because they are not capable of using Italian functionally and switching between • the two languages. Primary and secondary school instructors shared the opinion that o knowledge of Italian is dropping steeply f^om year to year. This is also confirmed M by secondary school advanced level exit exam scores in Italian because the thresh- 2 old for a passing grade has fallen by 10%, and the number of students that attain the highest score for Italian on the exit exam has also fallen. If this trend continues, in a few years Slovenians will not even be able to introduce themselves in Italian, a consequence of which is that this ethnically mixed area will become an area without bilingual speakers and an area in which the two ethnicities can hardly communicate with one another. Terminološka načela in oblikoslovno-skladenjske terminološke variacije Blaž Trebar Cobiss: 1.01 Terminological principles and morphosyntactic terminological variations 1 0 2 K S Cm Članek obravnava tematiko terminoloških načel in terminološke variabilnosti, N s poudarkom na oblikoslovno-skladenj skih terminoloških variacijah. Primeri tovrstnih terminoloških variacij so bili empirično opazovani v specializiranem korpusu besedil s področja računalništva in informatike. Na podlagi odkritih primerov članek ponuja tipologijo za opis oblikoslovno-skladenjskih variacij ^ v slovenščini ter obenem ponazarja logične in pojmovne odnose, ki se vzpo- q stavljajo s takšnimi variacijami. ^ Ključne besede: terminologija, terminološka načela, variantnost, terminolo- cä ške variacije, variacijski niz q Z K m The article deals with terminological principles and terminological variability, with an emphasis on morphosyntactic terminological variations. Examples of such variations were empirically observed in a specialized corpus of texts on computer and information sciences. Based on the examples retrieved, the article presents a typology for describing morphosyntactic terminological variations in Slovenian. It also highlights the logical and conceptual relations established through such terminological variations. Keywords: terminology, terminological principles, variability, terminological variations, variation string 1 Strokovni jezik in strokovno izrazje Jezik se kot sredstvo sporazumevanja razodeva v različnih pojavnih oblikah. Celoto vseh diskurzov v določeni jezikovni skupnosti lahko metonimično poimenujemo splošni jezik, medtem ko strokovni jezik zajema vse oblike specializiranega izražanja, značilnega za stroke, znanosti, vede, področja in dejavnosti, ki vključujejo posebno znanje (Vintar 2008: 14). Najbolj določujoča lastnost strokovnega jezika je strokovno izrazje ali terminologija, ki je vezano na pojmovni svet strok, strokovni izrazi ali termini pa so jezikovna poimenovanja za specializirane pojme v strokah. Z Medtem ko v splošnem jeziku velja načelo arbitrarnosti jezikovnega znaka W (odnos med zvočno in pisno podobo na eni strani ter opomenjeno vsebino na drugi N strani je poljuben), veljajo v strokovnem jeziku drugačna pričakovanja. Lastnosti 1 strokovnega izrazja so opredeljene s terminološkimi načeli, ki naj bi zagotavljala učinkovito in nedvoumno komunikacijo v strokovnem jeziku. 0 s L 2 Terminološka načela O v Na potrebo po določitvi mednarodnih standardov in metod terminologije je med prvimi leta 1931 opozoril Eugen Wüster, utemeljitelj sodobne terminološke znanosti, v svojem delu Internationale Sprachnormung in der Technik. Dejansko pa je bilo oblikovanje terminoloških načel proces, ki je potekal več desetletij. Med-N narodna prizadevanja na tem področju so v pravem smislu napredovala po letu A 1951 z ustanovitvijo Tehničnega odbora TC 37 v okviru Mednarodne organizacije p za standardizacijo (ISO) (Felber 1984: 16). V slovenskem prostoru je ena zgo- 1 dnejših razprav o terminoloških načelih Koroščeva O načelih za oblikovanje ter-s minov (1971),1 v novejšem času pa o načelih in lastnostih terminološke leksike K razpravljajo Vidovič-Muha (2000: 116-119), Vintar (2008: 24-28) in Žagar Karer 1 (2011: 34-37). Med tujimi avtorji lahko izpostavimo Felberja (1984, 1995), Fel-■ berja in Budina (1989), Wüsterja (1991) ter Cabrejevo (1999). Kot najpomembnejša terminološka načela izpostavljamo pojmovno načelo, načelo enoznačnosti in načelo ustaljenosti. M o 2 2.1 Pojmovno načelo V terminologiji so osnovne enote specializirani pojmi posameznih strokovnih področij, termine pa obravnavamo kot jezikovna poimenovanja takšnih pojmov. Pojem je miselna predstava, ki se oblikuje v miselnem procesu in predstavlja materialno predmetnost, ki je lahko realna ali namišljena. Je konfiguracija znanja, ki jo človek v svojem umu prikliče in uporablja z določeno enotnostjo in doslednostjo (Beaugrande - Dressler 1981: 4). Da lahko neki pojem prepoznamo in z jezikom opredelimo, je potreben posredni jezikovni znak: termin. Če sliko obrnemo, je pojem tisti, ki predstavlja pomen jezikovnega znaka oziroma termina. V Saus-surovem pogledu je termin zaznamujoče, pojem pa je njegova pomenska podstava oziroma v zavesti priklicana miselna predstava (Felber 1995: 25; Wüster 1991: 8). Pojmi so nekakšni agregati človeških spoznanj in vedenja. Pojmi niso izolirane enote, temveč se med seboj povezujejo in tvorijo odnose. Zato je terminološka leksika po svoji naravi sistemska, kar pomeni, da predstavlja urejeno celoto medsebojno povezanih pojmov in njihovih poimenovanj (Leder-Mancini 1984: 82). Korošec (1971: 9) v razpravi zagovarja stališče, da je ustrezno tvorjenje in funkcioniranje terminov mogoče zagotoviti samo s konvencijo in dogovorom, a se je že tedaj zavedal, da lahko termini nastajajo tudi mimo dogovora, kar ni nujno negativno. Cm 2.2 Načelo enoznačnosti • Medtem ko imajo leksemi kot poimenovalne enote splošnega jezika več možnih ^ pomenov, se za termine pričakuje, da natančno in nedvoumno izražajo določeno ® vsebino, kar se uresničuje z enopomenskostjo in izogibanjem sopomenskosti (Ko- ^ rošec 1971: 9-10). Za leksiko splošnega jezika je značilna in zaželena pomenska variantnost, " saj se z njo zagotavlja bogat in vsestranski izrazni potencial jezika, ki se mdr. kaže v besednih igrah, stilističnih figurah ali zgolj v možnosti izbire med različ- ^ nimi leksemi z enakim ali podobnim pomenom (sinonimi). V strokovnem jeziku je prednostna naloga učinkovito in nedvoumno sporočanje, ki se uresničuje prek načela enoznačnosti ali monosemije. To načelo, ki se v normativni terminologiji udejanja s preskriptivnim pristopom, predpostavlja, da si za vsak pojem prizadevamo uveljaviti samo eno poimenovanje, druga pa odsvetovati. Nedvoumnost v izražanju zahteva v odnosu med pojmom in terminom monosemijo (enoznačnost) in obenem mononimijo (enopomenskost): vsakemu pojmu naj bi ustrezal en sam termin in vsakemu terminu le en pojem (Felber 1984: 183). Teoretično in idealno naj bi bil termin simetričen jezikovni znak, znotraj katerega je odnos med pojmom in jezikovnim znakom enosmeren ter monoreferenčen, kar pomeni, da en pojem označuje samo eno predmetnost (Cabre 1999: 107-108). Iz navedene- ^ ga sledi, da lahko enoznačnost obstaja le v aktualni, sinhroni razsežnosti jezika O (Wüster 1991). V praksi seveda ni vselej tako, saj se terminološki sistemi tako i4 kot sam jezik razvijajo v skladu s strokami in njihovimi potrebami. In ker tako za ^ terminološko kot splošno leksiko veljajo iste jezikovnosistemske zakonitosti (ne N nazadnje je strokovni jezik podmnožica splošnega jezika), je upravičeno pričako- W vati analogne pojave. ^ Terminov, ki označujejo isti pojem, v terminologiji ne obravnavamo kot sinonime. Ker vsak pojem označuje svojo miselno enoto, pomenska enakost ali sorodnost oziroma sinonimija na ravni terminov ne more obstajati. Namesto sinonimov v terminologiji govorimo o različnih, na isti pojem nanašajočih se poimenovanjih. Obstoj več vzporednih poimenovanj za isti pojem načeloma ni zaželen, ker lahko povzroči nejasnosti v strokovni komunikaciji (Vintar 2008: 27). Realnost je seveda drugačna, saj v pričujoči razpravi dokazujemo, da so konkurenčna poimenovanja in terminološke variacije neizogiben pojav. 2.3 Načelo ustaljenosti Terminologija si prizadeva za čim večjo enotnost in ustaljenost v jezikovni rabi. Ustaljenost terminologije je obenem dokaz starosti ter uveljavljenosti stroke in njenih tradicij (Vidovič-Muha 2000: 119). Načelo ustaljenosti zato predvideva, naj se uveljavljena jezikovna poimenovanja spreminjajo le, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi (Felber 1984: 115). Razlogi, ki privedejo do sprememb v terminoloških sistemih, so pogosto nejezikovni. Terminološka veda namreč izhaja iz predpostavke, da se skladno z znanstvenim in tehničnim razvojem najprej spremeni pojem in posledično relacije Z ^ med pojmi, šele nato naj se, kadar za to obstajajo tehtni razlogi, zanj uvede novo ali W spremenjeno jezikovno poimenovanje (Felber - Budin 1989: 62).2 N Ko je neki termin v strokovni komunikaciji sprejet in normiran, naj bi veljal 1 za fiksno poimenovanje. Vendar je lahko načelo ustaljenosti problematično zlasti pri večbesednih terminih, ki so lahko v besedilnem svetu podvrženi postopkom 0 krajšanja in preoblikovanja (prim. Sager 1990: 213-215). s L 2.4 Druga terminološka načela Q Druga načela, ki jih jezikoslovci pripisujejo terminološki leksiki, se vsebinsko na-v vezujejo na tri predhodno navedena načela, a so prav tako pomembna za razumevanje terminološke problematike. Vnaprej velja opozoriti, da gre za nekoliko idealizirana načela, saj nikakor ni nujno, da se termini v realni rabi vselej vedejo v skladu z njimi (strnjeno po Vidovič-Muha 2000: 116-119 in tam navedeni literaturi; Felber Z 1984; Gorjanc 1996; Korošec 1971; Leder-Mancini 1984): A • Načelo jezikovne gospodarnosti: Termin naj vsebuje toliko pomenskih sesta-p vin, kot zahtevajo okoliščine in kolikor je potrebno za enostavno izražanje in 1 razumevanje (Felber 1984: 114). s • Načelo jezikovnosistemske ustreznosti: Termini morajo ustrezati pravopis-K nim, slovničnim in glasoslovnim pravilom jezika. 1 • Zahteva po operativnosti termina v besedilu: Korošec (1971: 11-12) to za- 0 htevo obravnava s stališča gospodarnosti, po katerem v besedilih najuspešne-• je funkcionirajo enobesedni termini, med dvobesednimi pa je najprimernejša 1 skladenjska zveza pridevnika in samostalnika.3 M • Večinskost samostalniške leksike: Za termine je uveljavljeno prepričanje, da 2 so v oblikoslovnem smislu pretežno samostalniki. Vendar pojmi niso zgolj predmetnosti; so tudi procesi, lastnosti, dejavnosti ali načini, zato je normalno pričakovati, da terminološka leksika vključuje tudi glagole, pridevnike in prislove (Vintar 2008: 18; Klinar 2004). • Neodvisnost terminov od (znotraj)besedilnih in pragmatičnih okoliščin: Vi-dovič-Muha (2000) to načelo povezuje z enoznačnostjo oziroma enopomen-skostjo in predpostavlja, da termini v besedilih v celoti ohranjajo svoj (virtu-alni) slovarski pomen. • Nespremenljivost terminov na sintagmatski in paradigmatski ravni: To načelo je vprašljivo pri večbesednih terminih, ki so v besedilnem okolju lahko podvrženi krajšanju in preoblikovanju (prim. Sager 1990: 213-215). • Odsotnost konotativnega (sooznačevalnega)pomena: Ker je za strokovni jezik značilna želja po natančnem izražanju in objektivnem prikazovanju realnosti, velja konotativni pomen v strokovnih besedilih za nefunkcionalnega. • Nefunkcionalnost stilistične razsežnosti terminov: Po tem načelu, ki velja predvsem za raven sinonimije (sopomenskosti), naj bi bili sinonimni termini zgolj dvojnice brez slogovne ali druge besedilne vloge. Prim. tudi Korošec (1971: 13). Korošec (prav tam) v zvezi z operativnostjo terminov v besedilih omenja tudi okornost večbesednih terminov, ki se v besedilni rabi tipično krajšajo. • Pomenska predvidljivost terminov: Podoba termina naj bi bila povezana s pojmom, na katerega se nanaša. To načelo prihaja do izraza zlasti pri tvor- ^ jenih terminih in terminih, ki nastanejo z metaforičnim prenosom. ^^ • Derivacijska lastnost terminov: Da je pri oblikovanju terminov treba pozor- ^ nost nameniti možnostim nadaljnje besedotvorne izpeljave iz njih, opozarja že standard ISO 704.4 Korošec (1971: 11) in Leder-Mancini (1984: 88) to " lastnost izpostavljata kot zmožnost, da termin z oblikoslovnimi sredstvi in iz-peljevanjem ustvarja besedno družino (npr. trg, trgovina, trgovati, trgovanje). ^ HH Predstavljena terminološka načela vsaj na deklarativni ravni skušajo vzpostaviti čim ve- ^ čjo enotnost in ustaljenost terminov v rabi. Čeprav izhajajo iz potrebe po učinkovitem in nedvoumnem izražanju v strokovnem jeziku, je potrebno opozoriti, da se z njimi lahko ustvarjajo idealizirana pričakovanja o podobi terminološke leksike, ki naj bi po teh načelih veljala za razmeroma ustaljeno, jasno opredeljeno in nespremenljivo, kar v praksi ni vselej realno pričakovati. Zastavlja se vprašanje, ali terminološka načela upoštevajo realnost terminov v njihovi diskurzni in besedilni razsežnosti? Ali je mogoče pričakovati, da je terminološka leksika v besedilnem okolju podvržena podobnim zakonitostim kot splošna leksika, kar vključuje njeno variantnost? Kadar se v strokovnem jeziku za posamezne pojme kljub drugačnim pričakovanjem terminoloških načel pojavlja več je- ^ zikovnih poimenovanj, govorimo o terminoloških variacijah. O K HH 3 Terminološke variacije N M Zgodnje teoretske smeri terminologije, zlasti v srednjeevropskem prostoru vplivna du- ^ najska šola, so se posvečale predvsem dejavnosti standardizacije terminologije s poudarkom na načelu enoznačnega odnosa med pojmom in terminom (Daille 2007: 163). Vendar že Felber (1984: 16) opozarja, da morajo biti terminološka načela in termino-grafske metode primerno uravnotežene z raziskavami in upoštevanjem prakse, saj standardizacija, ki ne temelji na predhodnih raziskavah, prinaša več škode kot koristi. Tudi mednarodni standard ISO 1087 pri definiciji termina navaja, da slednji »lahko vsebuje simbole in ima variacije, npr. različice v zapisu«.5 Vendar variacije niso le različice v zapisu; pojavljajo se tudi v besedilno-diskurzivni razsežnosti terminološke leksike. Na dejstvo, da lahko terminološka leksika v besedilnem okolju variira, opozarja že Sager (1990: 212-215), ki navaja, da se je terminologija v svojih začetkih opirala zgolj na sprejeto ali normirano rabo ter v skladu s preskriptivnim pristopom skušala uvesti priporočene oblike terminov, medtem ko je vprašanje njihove varian-tnosti ostajalo manj raziskano. Podobno Vintar (2008: 42) razlaga, da so terminološke študije dolgo temeljile na jezikoslovnih intuicijah terminologov in ročnih analizah besedil, zato je bila problematika terminoloških variacij pogosto postranskega pomena ali pa se je pojmovala kot nezaželen odklon od ustaljene prakse in načel. 4 ISO 704: 2000(E). 5 ISO 1087-1: 2000. Z ^ Danes je variantnost terminov sprejeto dejstvo. Po mnenju Daille (2007: 163) naj bi W ta pojav glede na področje, besedilni tip in vrsto variacij predstavljal celo od 15 do N 35 % pojavitev terminov. 1 Kako opredeliti terminološke variacije? Zgoščeno definicijo ponuja Daille ^ (2007: 164), ki pravi, da je variacija termina »izraz, ki je pomensko in pojmovno O soroden izvirnemu terminu«. V povezavi s to definicijo Daille izpostavlja naslednji S pomembni ugotovitvi: terminološka variacija je v besedilu izpričana oblika in velja L za različico izvirnega (kanoničnega) termina, kot je naveden v terminološkem viru, 0 npr. slovarju ali terminološki zbirki. Pri pomenski in pojmovni sorodnosti avtorica v dopušča tri interpretacije: 1.) terminološka variacija je lahko sinonim kanoničnega termina, 2.) lahko se od kanoničnega termina pomensko oddaljuje, in 3.) lahko se navezuje na drug termin, ki je pojmovno povezan s kanoničnim. Fidelia Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec (1998: 564) terminološke variacije Z opredeljuje kot »spremembe v strukturi in obliki terminov, ki privedejo do nove A besedilne enote, sorodne prvotni«. p Jacquemin (2001: 3-5) definira terminološke variacije kot oblikoslovna, skla- 1 denjska ali pomenska preoblikovanja kanoničnih oblik večbesednih terminov.6 Avtor S poudarja, da so termini nosilci znanstvenih in tehničnih informacij, zato je njihovo ži-K vljenje tesno povezano z razvojem področja, ki mu pripadajo. Posledično se lahko nji-1 hov pomen, zapis, skladenjske značilnosti in uporaba nenehno razvijajo in spreminjajo. 00 V pričujoči razpravi želimo predvsem opozoriti na izzive, ki jih predstavljajo • terminološke variacije v slovenščini, in na podlagi predstavljenih problemov pre-o dlagati tipologijo oblikoslovno-skladenjskih terminoloških variacij. 4 Koreferenčnost kot pomenski odnos med terminološkimi variacijami Ker v terminologiji ne govorimo o sinonimnih, temveč o različnih, na isti pojem nanašajočih se poimenovanjih, je pomenski odnos med terminološkimi variacijami treba opredeliti drugače od sopomenskosti. Ker sinonimija na ravni terminov ne more obstajati, predpostavljamo, da med terminološkimi variacijami obstaja odnos koreferenčnosti, ki ga opredeljujemo kot odnos, v katerem se različna poimenovanja v besedilnem okolju nanašajo na istega referenta (ki je en pojem oziroma ena miselna enota). Če je referenca proces, kadar neki jezikovni izraz prikliče določeno znanje, pomeni koreferenca, da različni jezikovni izrazi prikličejo isti agregat znanja oziroma isto pojmovno celoto (Beaugrande - Dressler 1981: 56, 60, 109). S koreferenčnim odnosom se v besedilu vzpostavlja isti smisel. Če je pomen potencial, da določen jezikovni izraz ali znak lahko izraža določeno znanje (virtual-ni ali slovarski pomen), je smisel dejansko znanje, ki ga ta jezikovni izraz ali znak prikliče v besedilnem okolju (udejanjeni pomen). Seveda morajo pojmi v besedilnem okolju ohranjati razmeroma stabilen in jasno zamejen smisel (Beaugrande -Dressler 1981: 82, 84). 6 Večbesedni termin je termin, ki vsebuje dve ali več polnopomenskih besed, tj. samostalnik, pridevnik ali glagol (Jacquemin - Tzoukermann 1999: 2). 7 Podrobneje o korpusu DSI gl. Puc - Erjavec (2006). 8 S tem ne zanikamo možnosti, da so tudi enobesedni termini podvrženi variantnosti (npr. univerbizaciji kot variantnemu odnosu med besednimi zvezami in enobesednimi termini). 9 Prim. Daille (2007: 173) in tam navedeno literaturo. P Blaž Trebar, Terminološka načela in oblikoskladenjske terminološke variacije 5 Empirični del Za opazovanje terminoloških variacij je bil uporabljen specializiran besedilni kor- ^^ pus s področja računalništva in informatike, ki vsebuje zbornike konferenc Dnevi ^^ slovenske informatike iz obdobja 2003-2012 ter članke iz revije Uporabna informatika iz obdobja 2010-20127 (v nadaljevanju: korpus DSI, korpus). Sestavlja ga " 1300 besedil in ima skupno 3 milijone besed, prosto pa je dostopen na spletnem naslovu http://nl.ijs.si/noske/. Obenem korpus DSI predstavlja besedilno gradivo za ^ iSlovar (www.islovar.org/), slovenski spletni terminološki slovar informatike, ki ga od aprila 2001 ureja društvo Informatika. V iSlovarju so bile obenem pri raziskavi preverjene kanonične različice terminov. V razpravi se osredotočamo na terminološke variacije na oblikoslovni in skladenjski ravni. Za opazovanje smo izbrali večbesedne termine s samostalniškim jedrom in najmanj dvema polnopomenskima besedama. Večbesedni termini namreč izkazujejo večjo variantnost, ki jo je s korpusnimi metodami mogoče laže opazovati.8 Obenem v večbesednih terminih posamezne polnopomenske besede na mikroravni vzpostavljajo pomensko stabilnost, ki v širšem besedilnem okolju kot makroravni preprečuje dvoumnost.9 Pri opisu terminoloških variacij uporabljamo simbola [=] in s simbo- ^ lom [=] označujemo odnos enakovrednosti, medtem ko simbol uporabljamo O v primerih, kjer gre bolj očitno za preoblikovanje in možen pomenski odklon od i4 prvotnega termina. SI 5.1 Specifika terminoloških variacij v slovenščini W Vzemimo primer iz korpusa DSI, kjer najdemo par variantnih terminov dostopna ^ točka in dostopovna točka. Spletni iSlovar daje prednost prvemu izrazu in ga definira kot »napravo, ki omogoča dostop do informacijskega sistema ali vira«. Drugi izraz je s kvalifikatorjem označen kot sinonim prvega, oba pa sta prevodni ustrezni-ci angleškega access point. Temu pritrjuje frekvenca v korpusu DSI, saj je dostopna točka s 34 pojavitvami pogostejši izraz v primerjavi dostopovno točko, ki se pojavi le trikrat. V korpusu zasledimo tudi variacijski par dostopovno omrežje in dostopno omrežje, pri katerem frekvenca glede na variantno sestavino dostopen = dostopo-ven kaže obrnjeno sliko: termin dostopovno omrežje je s 6 pojavitvami pogostejši od termina dostopno omrežje, ki ima le 2 pojavitvi. To napeljuje k ugotovitvi, da lahko terminološke variacije vsebujejo subtilne razlike v dojetem pomenu: pridevnik dostopoven lahko s stališča splošnega jezika razumemo kot »tak, ki zagotavlja dostop«, dostopen pa kot »tak, ki se ga lahko dostopa«. Da bi sicer bilo takšno sklepanje o dojemanju pomena zanesljivo, bi zahtevalo preverjanje na reprezentativnem vzorcu uporabnikov, zato ga na tem mestu ne postavljamo kot odločujoč kriterij, Z ^ temveč kot prikaz, da se lahko znotraj niza variantnih terminov lahko pojavljajo tudi pomenske razlike. N Poleg para dostopna točka = dostopovna točka lahko tako v korpusu DSI kot 1 v iSlovarju zasledimo variaciji točka dostopa in točka za dostop;^° če gre pri prvem ^ paru za levoprilastkovni besedni zvezi s pridevniškima določiloma, gre pri drugem za desnoprilastkovno zvezo s samostalniškim določilom v rodilniku oziroma preS dložni zvezi. Dodatna primera iz korpusa DSI sta jezik modeliranja in jezik za moL deliranje kot variaciji k terminu modelirni jezik. Iz prikazanih primerov je mogoče 0 ugotoviti, da je dejansko variantna sestavina in da se na ravni variacijskega niza kot V celote razodevajo poimenovalne možnosti, ki jih ponuja besedotvorno-skladenjska podoba jezika. Pri terminoloških variacijah gre za niz več (tudi do štirih) koreferenčnih terminov, med katerimi ni vselej enostavno prepoznati kanonično oziroma najustre-Z znejšo obliko. To dilemo lahko ponazorimo z variacijskim nizom dostopna točka A = dostopovna točka = točka dostopa = točka za dostop, ki smo ga v spletnem P iSlovarju preverili tako, da smo v iskalnik vnesli angleški izraz access point, da bi 1 ugotovili, kakšne prevodne ustreznice ponuja. Rezultat iskanja je naslednji: izraz S točka dostopa je opremljen s kazalko na dostopovno točko, slednji pa zopet s ka-^ zalko na dostopno točko. Šele ta termin ima slovarsko razlago pomena: »naprava, 1 ki omogoča dostop do informacijskega sistema, vira«; sin. dostopovna točka. S sta- 0 lišča splošnega jezika bi oba termina, dostopna točka in dostopovna točka, lahko • pomenila »točka, ki zagotavlja dostop«, drugi termin pa tudi »točka, ki se lahko 1 dostopa«. Z vidika terminologije nas načeloma ne zanima, kaj določena sestavina ■■ pomeni (ali bi lahko pomenila) v splošnem jeziku, temveč se je smiselno odločiti za 2 termin, ki v korpusu izkazuje pogostejšo rabo, kot je obenem rešeno pri iSlovarju. 5.2 Tipologija oblikoslovno-skladenjskih terminoloških variacij v slovenščini Ugotovitev, da se tipi terminoloških variacij v slovenščini med seboj pogosto ali celo neizogibno prekrivajo, prinaša izziv v smislu, kako opisati oblikoslovno-skla-denjske terminološke variacije ter kako obravnavati nize variantnih terminov. Poudarimo lahko, da je pri terminoloških variacijah v slovenščini namesto o postopkih preoblikovanja kanoničnega termina v nov, varianten termin bolj smiselno govoriti o variantnem odnosu na ravni celovitih variacijskih nizov, s čimer imamo v mislih skupek empirično ugotovljenih terminov, ki v besedilnem okolju izkazujejo odnos koreferenčnosti in se nanašajo na isto pojmovno celoto. Če npr. vzamemo angleški par terminov access point = point of access, v slovenščini sistemske in izrazne možnosti dopuščajo, da se kot levoprilastkovni zvezi pojavljata dostopna točka in dostopovna točka, kot desnoprilastkovni pa točka dostopa in točka za dostop. Če bi iz takega variacijskega niza zgolj izvzeli par dostopovna točka = točka za dostop, bi zameglili celovito variantnost. 10 Čeprav imata desnoprilastkovni zvezi v korpusu nizko pojavnost (točka dostopa ima 4 pojavitve, točka za dostop pa 5), je zanimivo, da obe izkazujeta podobno kolokabilnost: prva se pojavlja z izrazi enotna, vstopna, javna, druga pa z enotna, vstopna in vhodna. V slovenščini, ki skladenjska razmerja izraža s sklonskimi obrazili, se obli-koslovna in skladenjska pretvorba pogosto zgodita istočasno, zato je ti dve jezikov- ^ nosistemski ravni smiselno obravnavati skupaj (Vintar 2008: 45). Iz navedenega ^^ izhaja, da je tipologija terminoloških variacij močno odvisna od obravnavanega ^^ jezika in njegove slovnične zgradbe. Med šestimi ugotovljenimi tipi oblikoslovno--skladenjskih terminoloških variacij v slovenščini predlagamo dva tipa kot jezikov- " nosistemski možnosti (besedotvorna in sintagmatska variacija), ostali štirje (permu- ^ tacija, substitucija, razširitev in koordinacija) so povzeti iz tipologij po Jacqueminu ^ (2001) in Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec (1998). Vsi primeri variacij so vzeti iz " korpusa DSI. ^ A 5.2.1 Pojmovni in logični odnosi v oblikoslovno-skladenjskih variacijah N Poudariti želim, da oblikoslovno-skladenjske variacije niso zgolj pretvorbeni tipi, temveč razkrivajo globlje povezave med pojmi, izraženimi s termini. Na formalni (oblikovni) ravni se z oblikoslovno-skladenjskimi variacijami vzpostavlja odnos simetrije ali nesimetrije, na pojmovni ravni pa hierarhičen ali nehierarhičen odnos med termini (Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec 1998: 568). Odnos formalne simetrije pomeni ohranjanje enakega števila polnopomenskih sestavin in s tem nehierarhičen odnos med termini, medtem ko formalna nesimetrija izkazuje hierarhični odnos ^ med termini (v smislu pojmovne nad- ali podrejenosti), možen odmik od pomena kanoničnega termina ter povezovanje z drugimi pojmi. V nadaljevanju zato ob i4 predstavljenih tipih terminoloških variacij ugotavljamo tudi pojmovne in logične ^ odnose, ki se v njih razodevajo. N M 5.2.2 Besedotvorne variacije ^ Pri variacijskem nizu izmenjavanje podatkov = izmenjevanje podatkov = izmenjava podatkov se zastavlja vprašanje, kako obravnavati tovrsten tip variiranja. Očitno gre za variacijo v glagolski morfologiji, ki se izraža na ravni termina: variantne sestavine so izpeljanke iz izhodiščnih glagolov izmenjevati/izmenjavati, ki sta glede na razlago SSKJ pomensko sinonimna.11 Vintar (2008: 45) kot primer morfemske variacije na ravni termina navaja par sistem reaktorskega hladila in sistem reaktorskega hladiva iz korpusa besedil s področja jedrske fizike. Ker se zdi smiselno takšen tip obravnavati posebej, zanj predlagamo poimenovanje besedotvorne variacije. Da so slednje v slovenščini produktiven tip, dokazujejo nadaljnji primeri. Vzporeden primer k prej navedenemu je par obdelovanje podatkov = obdelava podatkov. Variantnost se lahko izraža tudi s predpono: par skrbnik sistema = oskrbnik sistema se kot takšen primer zdi sinonimen, pri paru procesiranje podatkov ^ predprocesiranje podatkov pa je upravičeno domnevati na odklon od pomena Gradivno zastareli SSKJ je v času svojega nastanka (1970-1991) glagol izmenjevati označeval s kvalifikatorjem redko, vendar statistika v korpusu DSI temu ne pritrjuje: termin izmenjevanje podatkov je 46 pojavitvami bistveno pogostejši od termina izmenjavanje podatkov, ki se pojavlja zgolj trikrat. Tudi besedna zveza izmenjevati podatke je z 29 pojavitvami pogostejša od zveze izmenjavati podatke, ki jo v korpusu zasledimo le enkrat. Z prvotnega termina, saj z besedotvorno variacijo nastane njegova podpomenka. Par W nekomutirajoča spremenljivka = nekomutativna spremenljivka zahteva drugačno N razlago: pri prvem terminu gre za tvorbo deležnika iz glagola komutirati, medtem 1 ko je v drugem primeru avtor uporabil izposojenko iz iste besedne družine. ^ Vprašanje formalne (ne)simetrije oziroma hierarhičnega ali nehierarhičnega odnosa je pri besedotvornih variacijah odvisno od primera. Pri nekaterih primerih s se koreferenčnost ne zdi vprašljiva (npr. skrbnik sistema = oskrbnik sistema; asoci-L ativno pravilo = asociacijsko pravilo; gradnja odločitvenih dreves = izgradnja odo ločitvenih dreves), medtem ko je pri drugih mogoče opaziti, da se z besedotvornim v postopkom ustvarjajo razlike v pomenu. Lahko gre za referencialno razliko (npr. javanskiprogram ^ javanskiprogramček; izpeljanka pomeni 'maliprogram'), za tvorbo podpomenke s predpono (npr. procesiranje podatkov ^ predprocesiranje podatkov) ali za razliko v dojemanju procesa, ki ga prikliče pojem (npr. porazdeli-N tev obremenjenosti lahko pomeni enkratno dejanje,porazdeljevanje obremenjenosti A pa kontinuiran proces). P 1 5.2.3 Sintagmatske variacije s Naslednji izziv predstavljajo primeri variiranja desnoprilastkovnih besednih zvez, K pri katerih se ista sestavina lahko pojavlja bodisi v rodilniški obliki ali kot predložna 1 zveza (npr. rudarjenje po besedilih = rudarjenje besedil; jezik za modeliranje = 0 jezik modeliranja). V takšnih primerih termin z variacijo ne pridobi nove polnopo-• menske sestavine, opazujemo pa lahko oblikoslovno-skladenjsko variiranje prilast- 1 kovnega določila v okviru sistemskih možnosti, ki jih dopušča vezljivostna oziroma ■■ sintagmatska variantnost, zato za takšen tip predlagamo poimenovanje sintagmat- 2 ska variacija. Med termini se tako vzpostavlja odnos pojmovne enakovrednosti, ki se odraža v formalni simetriji, odnos med variantnimi termini pa je nehierarhičen. Spreminja se zgolj skladenjska struktura variantne sestavine, variacijski niz pa lahko vključuje do tri termine (npr. pristop modeliranja = pristop za modeliranje = pristop k modeliranju).^^ Sintagmatske variacije je smiselno obravnavati kot podtip permutacije, ki ga obravnavamo v nadaljevanju, saj se navedena tipa terminoloških variacij mnogokrat prekrivata. Veliko večino odkritih primerov je namreč mogoče pretvoriti v levoprilastkovne zveze, s čimer se ohranja tako odnos pojmovne enakovrednosti kot formalna simetrija in nehierarhičen odnos med termini. To velja vsaj za primere z dvema polnopomenskima sestavinama (npr. rudarjenje po podatkih, rudarjenje podatkov = podatkovno rudarjenje), lahko pa tudi za tiste s štirimi polnopomenski-mi sestavinami (npr. programska oprema odprte kode = odprtokodna programska oprema). 12 Pri navedenem nizu se zastavlja vprašanje, ali gre dejansko za termine ali morda za terminološke kolokacije? Ob upoštevanju, da v korpusu z enkratno pojavitvijo zasledimo tudi izraz modelirni pristop, ki po predlagani tipologiji šteje kot permutacija in je kot tak prekriven s sintagmatskim variacijskim nizom, je upravičeno domnevati, da se ugotovljeni niz terminov nanaša na isto pojmovno celoto in je lahko odraz neustaljenega prevoda angleškega termina modelling approach. 13 Cm 5.2.4 Permutacije Permutacija je koreferenčen odnos med levoprilastkovno in desnoprilastkovno be- ^ sedno zvezo, pri čemer mora zaradi ohranitve koreferenčnosti variantna sestavina v ® obeh različicah izhajati iz iste besedne družine. Tudi s permutacijo se med termini ^ vzpostavlja odnos pojmovne enakovrednosti. Gre za nehierarhičen odnos, ki se odraža v formalni simetriji, a vključuje besednovrstno spremembo: levoprilastkovna " zveza vsebuje pridevniško določilo, desnoprilastkovna pa samostalniškega. Kot smo opozorili v prejšnji točki, je pri desnoprilastkovnih zvezah zaradi ^ sistemske možnosti v slovenščini možna sintagmatska variantnost z določilom v rodilniku ali v obliki predložne zveze (npr. podatkovno rudarjenje = rudarjenje podatkov, rudarjenje po podatkih), zato se tipa permutacije in sintagmatske variacije med seboj nujno prekrivata. Toda izkaže se, da lahko desnoprilastkovne zveze dalje variirajo tudi kot besedotvorne variacije; v korpusu DSI tako naletimo na pare, kot so drevo odločitve = drevo odločanja in model odločitve = model odločanja, ^ model za odločanje. Ker korpus ne vsebuje pojavnice odločanjski, ostajata variantni možnosti *odločanjski model ali *odločanjsko drevo neizkoriščeni, iskanje po iSlo-varju pa ponuja zgolj geslo odločitveno drevo brez izrecne navedbe sinonimov.13 ^ L 5.2.5 Substitucije ^ Substitucije so variacije, pri katerih v terminu pride do zamenjave polnopomenske O besede z drugo polnopomensko besedo (Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec 1998). Za- i4 menja se lahko zgolj ena beseda in na istem mestu v terminu, kar pomeni, da gre za ^ skladenjsko variacijo, možno pa je razlikovati med substitucijo jedra in substitucijo N določila. W S substitucijami se med variantnimi termini ustvarja pojmovni odnos, ki ga ^ je mogoče opisati kot delitev po enakih ali podobnih lastnostih. Seveda si morajo biti substituirane sestavine pomensko blizu, da se z variantnimi termini vzpostavlja koherentno pomensko polje. Pri substitucijah jedra gre za skupek različnih pojmov, ki izražajo enako lastnost oziroma prikličejo isti agregat znanja (npr. rudarjenje podatkov = izkopavanje podatkov,^'4 oba pojma se nanašata na odkrivanje zakonitosti v množici podatkov; celovitost dokumenta = neokrnjenost dokumenta, oba pojma izražata določeno pozitivno kakovost dokumenta), s substitucijami določil pa se izražajo enake ali podobne lastnosti istega pojma (npr. par krožni grafikon = tortni grafikon izraža podobne predstave o obliki pojma). S takšnim variiranjem se med termini vzpostavlja nehierarhičen odnos, ki je opazen s simetrijo na formalni ravni. Termin odločitveno drevo je sicer v korpusu DSI s 65 pojavnicami najpogostejši. Pomenska razlaga gesla odločitveno drevo v iSlovarju, po kateri gre za »model za podporo odločanja ...« oziroma »napovedni model v obliki hierarhične strukture ...«, napeljuje na sklep, da sta termina odločitveno drevo in odločitveni model pomensko blizu ali celo si-nonimna. Po iSlovarju za kanonično različico štejemo rudarjenje podatkov. Variacija izkopavanje podatkov, ki ima v korpusu tri pojavitve, se zdi nekoliko presenetljiva in vzrok zanjo je lahko nepoznavanje ustaljenega prevoda za angleški izraz data mining pri avtorjih besedil. Kljub tej domnevi lahko dodamo, da se v korpusu pojavljata tudi variaciji algoritem za rudarjenje podatkov in algoritem za izkopavanje podatkov, obe z enkratno pojavitvijo. ^ Rezultati iz korpusa DSI ponujajo zanimive primere substitucij, s katerimi se W vzpostavlja variiranje med domačimi in izposojenimi sestavinami, npr. obrnjeni sets znam = inverzni seznam. Variacijska para krožni grafikon = tortni grafikon in krožni 1 diagram = tortni diagram je mogoče interpretirati kot primera, kjer avtor besedila z izborom pomenskih asociacij išče konsenz med možnimi termini15 in ki kažeta, da O lahko terminološke variacije odražajo tudi razvoj terminologije oziroma pripadajoče-s ga pojma (Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec 1998: 564). Primer substitucije algoritem L za gradnjo odločitvenih dreves = algoritem za oblikovanje odločitvenih dreves, ob Q katerem avtor znotraj istega besedila variira tudi termina gradnja odločitvenih dreves v = izgradnja odločitvenih dreves, napeljuje k ugotovitvi, da imajo lahko terminološke variacije tudi besedilno vlogo in zbuja dvom v veljavnost načela o nefunkcionalnosti stilistične razsežnosti terminov (prim. Vidovič-Muha 2000: 118; točka 3.4).16 Z N 5.2.6 Razširitve A Razširitev je krovno poimenovanje za tri različne tipe variiranja, pri katerih termini p pridobijo dodatno polnopomensko besedo. Glede na mesto, kjer pride do spremem-1 be, ločimo med levo (šifrirni algoritem ^ simetrični šifrirni algoritem) in desno s razširitvijo (algoritem za iskanje ^ algoritem za iskanje pravil) ter vstavitvijo (paK sovna širina grafa ^pasovna širina splošnega grafa). 1 Pri vseh treh tipih razširitve se med termini vzpostavlja pojmovni odnos ge- 0 nerično/specifično (Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec 1998: 568). Takšen odnos je • na formalni ravni nesimetričen, saj število polnopomenskih sestavin ni več enako, 1 zato se med termini vzpostavlja hierarhija: razširjeni termini izražajo bolj specifične ■■ pojme in so hierarhično podrejeni. Razširitev razkriva, s katerimi lastnostmi ali dru- 2 gimi pojmi se lahko povezuje določen pojem. Pri levi razširitvi in vstavitvi sestavina, ki izraža specifičnejši pomen, nastopa pred sestavino z generičnim pomenom (šifrirni algoritem ^ simetrični šifrirni algoritem, asimetrični šifrirni algoritem), medtem ko je pri desni razširitvi obratno; sestavina s specifičnejšim pomenom sledi Takšno sklepanje se zdi upravičeno vsaj v primeru para krožni grafikon = tortni grafikon, ki ga v korpusu zasledimo v zanimivi besedilni pojavitvi: »Prav iz teh razlogov odsvetujemo uporabo grafikonov, ki so sicer po raziskavah najbolj priljubljeni: krožnih oz. ,tortnih' grafikonov.« Podobno je tudi pri paru večkratni grafikon = multipli grafikon, kjer je očitno, da avtor išče konsenz med domačo in izposojeno sestavino: »Še bolj koristna pa je uporaba večkratnih oz. multiplih grafikonov.« K terminu tortni diagram lahko dodamo še, da v korpusu z enkratno pojavitvijo zasledimo njegovo presenetljivo variacijo tortični diagram. Pri navedenem primeru besedilne okoliščine namreč ne kažejo, da bi šlo za oklevanje ali negotovost avtorja besedila: »Algoritem za gradnjo odločitvenih dreves samodejno določi pogoje v drevesu tako, da je delitev podatkov med listi čim boljša ... Orodje Weka 3 omogoča gradnjo odločitvenih dreves preko možnosti ,Classify' ... Pri izgradnji odločitvenega drevesa bomo poleg teh dveh atributov uporabili še atributa STAROST in ST_OTROK ... Algoritem za oblikovanje odločitvenih dreves je v programu Weka dosegljiv preko izbire ,Classify' ...« Čeprav je takšno variiranje s stališča terminološke vede načeloma odsvetovano, se zanj v konkretnem primeru ponujata možni razlagi, da ga bodisi spodbujajo besedilne okoliščine (npr. gostota terminov), bodisi do njega prihaja nezavedno. 16 Cm generični sestavini (algoritem za iskanje ^ algoritem za iskanje pravil, algoritem za iskanje znanja). ^ O razširitvi je smiselno govoriti v primerih, kadar je v izhodišču jasno oprede- ® ljen kanoničen termin, ki nato pridobi dodatno pomensko sestavino. V primeru ter- ^ mina šifrirni algoritem lahko v iSlovarju poleg slednjega zasledimo tudi obe njegovi razširjeni različici, tj. simetrični šifrirni algoritem in asimetrični šifrirni algoritem, " pri čemer je pomembno, da v definiciji slednjih nastopa generični kanonični termin: če je šifrirni algoritem opredeljen kot »algoritem, po katerem poteka šif^anje in de- ^ šif^anje«, lahko beremo, da je simetrični šifrirni algoritem »šif^rni algoritem, ki za šif^anje in dešif^iranje uporablja isti tajni ključ«, asimetrični šifrirni algoritem pa »šifrirni algoritem, ki za šif^ranje uporablja javni in zasebni ključ«.17 SI 5.2.7 Koordinacije Pri koordinaciji je par večbesednih terminov združen v en sam sestavljen termin z isto skladenjsko strukturo. Takšno variiranje terminov v besedilnih okoliščinah preprečuje ponavljanje istih sestavin, možna pa je tako koordinacija jeder kot določil. Po mnenju Jacquemina (1995) je koordinacija terminov možna le, kadar so si ti pomensko sorodni. Pojmovni odnosi, ki se vzpostavljajo s tem tipom variacij, so podobni kot pri razširitvi, le da je slika tokrat obrnjena. Tudi s koordinacijo se med ter- ^ mini vzpostavlja formalna nesimetrija, a ker ima variantni termin razširjeno strukturo O in pomensko polje, je kanoničnim oblikam hierarhično nadrejen. Pojmovni odnos je i4 pri tem mogoče opisati kot kolektivno/individualno oziroma skupno/posamezno. Pri ^ koordinaciji jeder različna pojma povezuje ista lastnost (širokopasovne tehnologije, N širokopasovna omrežja ^ širokopasovne tehnologije in omrežja), medtem ko gre pri W koordinaciji določil za isti pojem, ki ga povezujejo različne, vendar sorodne lastnosti ^ (strojna oprema, programska oprema ^ strojna in programska oprema). 5.2.8 Sklepne ugotovitve Končni pregled oblikoslovno-skladenjskih variacij in pojmovnih odnosov, ki se z njimi vzpostavljajo, ponuja rezultate, ki jih povzemamo v preglednici 1. Tipi variacij, pri katerih gre za pojmovno enakovrednost ali delitev po določenih enakih/ podobnih lastnostih (sintagmatska variacija, permutacija, substitucija), se izražajo s formalno simetrijo in nehierarhičnim odnosom med termini, medtem ko tipa, pri katerih gre v pojmovnem odnosu za določeno dihotomijo ali binarnost (razširitev in koordinacija), izkazujeta formalno nesimetrijo in hierarhične odnose med termini. Pri besedotvornih variacijah odgovor ni enoznačen, temveč je odvisen od besedotvorne podstave. Med tipoma sintagmatskih variacij in permutacij je prekinjena črta, s čimer poudarjamo, da sta prekrivna. V korpusu zasledimo primer, kjer avtor v besedilu najprej uporabi generični termin šifrirni algoritem, nato pa njegovi razširjeni različici: »Potrebno je izbrati aplikacije, ki implementirajo preizkušene šifrirne algoritme in uporabiti primerne omrežne protokole za izmenjavo šifriranih datotek ... Poleg tega so simetrični šifrirani algoritmi procesorsko bistveno hitrejši od asimetričnih in zato primernejši za šifriranje velike količine podatkov. Hkrati je iz napisanega očitno, kako PKI skupaj z uporabo asimetričnih šifrirnih algoritmov rešuje problem distribucije ključev, ki jih uporabljajo simetrični šifrirni postopki.« E Z K O S L O V z Z A P 1 S K IsJ o 2 Tip terminološke variacije Pojmovni odnos Formalna simetrija/ nesimetrija Logični odnos Besedotvorna variacija [besedotvorni postopek, izražen na ravni termina] možno oboje (odvisno od besedotvorne podstave) možno oboje (odvisno od besedotvorne podstave) Sintagmatska variacija pojmovna enakovrednost simetrija nehierarhičen Permutacija pojmovna enakovrednost simetrija nehierarhičen Substitucija delitev po enakih/ podobnih lastnostih simetrija nehierarhičen Substitucija z zamenjavo domače sestavine/ izposojenke pojmovna enakovrednost simetrija nehierarhičen Razširitev generično/ specifično nesimetrija hierarhičen: variantni termin je pojmovno podrejen Koordinacija kolektivno/ individualno nesimetrija hierarhičen: variantni termin je pojmovno nadrejen Preglednica 1: Pojmovni odnosi v oblikoslovno-skladenjskih terminoloških variacijah v slovenščini 6 Sklep V razpravi smo želeli opozoriti na dihotomijo, znotraj katere eno plat predstavlja normativni pristop terminološke vede s terminološkimi načeli, ki so odraz idea-liziranega sistemskega opisa jezika, z druge plati pa se razodeva sam jezik, ki se v realni rabi ne ravna vselej po takšnih načelih in je lahko tudi presenetljiv in nepredvidljiv. Terminološka načela so se izoblikovala v zgodnjem obdobju razvoja terminološke znanosti, v času torej, ko sta bila v metodah terminološkega dela poudarjena dokumentaristično delo in standardizacija tehnične terminologije. V informacijski dobi, ki poleg izredno hitrega razvoja strok in velike količine znanja prinaša možnosti hranjenja podatkov v velikih podatkovnih zbirkah s hitrim priklicem, so prizadevanja za normirano terminologijo sicer še vedno upravičena in smiselna, vendar morajo biti uravnotežena z upoštevanjem empiričnih raziskav, kot jih danes omogočajo besedilne zbirke in korpusne metode. Kateri so morebitni viri variantnosti v terminologiji? Ker je strokovni jezik podmnožica splošnega jezika in ker same variantne sestavine terminov pogosto izhajajo iz splošnega jezika, gre vzroke za variantnost v terminologiji morda iskati v variantnosti, ki jo omogoča splošni jezik kot celota diskurzov in njegove sistemske možnosti. Lahko pa variantnost izhaja tudi iz leksikalnih okoliščin in konkurenčnih ^ možnosti, ki jih uvedejo različni avtorji, npr. z neenotnim prevajanjem tujih termi- ^^ nov ali z iskanjem konsenza med poimenovalnimi možnostmi. ^^ Problem, ki odpira možnosti za nadaljnje raziskave, so možne razlike v dojetem pomenu znotraj niza variantnih terminov. Gledano iz perspektive nosilcev strok " in avtorjev strokovnih besedil je namreč intendirani pomen znotraj niza variantnih terminov lahko isti, ni pa nujno, da ga kot takega občutijo tudi ciljni naslovniki, še ^ posebej, če ti ne izhajajo iz strokovnih krogov. " P Viri in literatura N Cabre 1999 = Teresa M. Cabre, Terminology: Theory, Methods and Applications, Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company, 1999. Beaugrande - Dressler 1981 = Robert de Beaugrande - Wolfgang Dressler, Introduction to Text Linguistics, London, New York: Longman, 1981. Daille 2007 = Beatrice Daille, Variations and application-oriented terminology engineering, v: Application-driven Terminology Engineering, ur. Fidelia ^ Ibekwe-SanJuan - Anne Condamines - Maria Teresa Cabre Castellv^, Am- O sterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company, 2007. Felber 1984 = Helmut Felber, Terminology Manual, Paris: Unesco, Infoterm, ^ 1984. N Felber 1995 = Helmut Felber, Allgemeine Terminologielehre und Wissenstechnik: W theoretische Grundlagen, Wien: TermNet, International Network for Termi- ^ nology, 1995. Felber - Budin 1989 = Helmut Felber - Gerhard Budin, Terminologie in Theorie und Praxis, Tübingen: Günther Narr Verlag, 1989. Gorjanc 1996 = Vojko Gorjanc, Terminologija novejših strok (ob primeru računalništva in jedrske fizike), v: Jezik in čas, ur. Ada Vidovič Muha idr., Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 251-260. Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec 1998 = Fidelia Ibekwe-SanJuan Cristal-Gresec, Terminological variation, a means of identifying research topics from texts, v: Joint International Conference on Computational Linguistics (ACL-CO-LING '98), Montreal, 10-14 August 1998, 564-570. iSlovar (spletni terminološki slovar informatike) (www.islovar.org/). Jacquemin 2001 = Christian Jacquemin, Spotting and Discovering Terms Through Natural Language Processing, Cambridge, London: MIT Press, 2001. Klinar 2004 = Stanko Klinar, Tehnični termin, kaj je to? v: Terminologija v času globalizacije, ur. Marjeta Humar, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 103-109. Korošec 1971 = Tomo Korošec, O načelih za oblikovanje terminov, v: Referati za strokovni sestanek terminologov in terminoloških svetovalcev z uredniki Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU, 1971, 9-13. Z Korošec 1998 = Tomo Korošec, Slovenski vojaški jezik, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1998. N Leder-Mancini 1984 = Zdenka Leder-Mancini, O nekaterih lingvističnih pogledih 1 na terminološko problematiko, v: Terminologija v znanosti: prispevki k te- ^ oriji, ur. Franc Pediček, Ljubljana: Pedagoški institut pri Univerzi Edvarda O Kardelja, 1984, 81-89. S Puc - Erjavec 2006 = Katarina Puc - Tomaž Erjavec, Uporaba korpusa pri urejanju L spletnega terminološkega slovarja, v: Jezikovne tehnologije: zbornik 9. med- 0 narodne multikonference Informacijska družba IS 2006, ur. Tomaž Erjavec V - Jerneja Žganec Gros, Ljubljana: Institut Jožef Stefan, 2006, 156-161. Sager 1990 = Juan C. Sager, A Practical Course in Terminology Processing, Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company, 1990. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika (elektronska izdaja na plošči CD ROM), Z Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1998. Slovarsko gradivo 1970-1991. A Vidovič-Muha 2000 = Ada Vidovič-Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: P govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. 1 Vintar 2008 = Špela Vintar, Terminologija: terminološka veda in računalniško S podprta terminografja, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, K Oddelek za prevajalstvo, 2008. 1 Wüster 1991 = Eugen Wüster, Einführung in die allgemeine Terminologielehre und 0 terminologische Lexikographie, Bonn: Romanistischer Verlag, 1991. • Žagar Karer 2011 = Mojca Žagar Karer, Terminologija med slovarjem in besedi- 1 lom, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2011 (Linguistica et ■■ philologica 26). Terminological principles and morphosyntactic terminological variations Summary One of the most distinctive features of specialized discourse is specialized terms or terminology. The characteristics of specialized terms are described by terminological principles, which aim to ensure effective and unambiguous communication in specialized discourse. This article synthesizes the views of authors i^om Slovenia and abroad, highlighting three main terminological principles (the conceptual principle, the principle of monosemy, and the principle of stability), as well as a number of other principles. Terminological principles seem to be based on idealized expectations, whereby terminology should be a stable, clearly defined, and fixed lexis—which in practice is not always likely. Terms and their usage develop in accordance with the needs of their specialized subject areas. In textual contexts, terminological lexis is thus subject to the same regularities as general lexis, and is therefore variable. Where there are several different expressions for a single specialized concept, one may speak of terminological variations. This article presents terminologi- ^ cal variations in Slovenian, with an emphasis on morphosyntactic variations. Based ^^ on examples of terms and their variations discovered in a specialized corpus on ^^ computer science, the article presents a typology to describe morphosyntactic terminological variations in Slovenian. The article also highlights that terminological " variations are not merely transformational types, but reveal deeper conceptual and ^ logical relations among terms. ^ HH Cm A N Z o L S o K HH N M Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega slovarja k razvoju slovenskega botaničnega izrazja Nina Ditmajer Cobiss: 1.02 2 • 4 1 0 2 K S Cm V prispevku je prikazana slovenska botanična terminologija v 19. stoletju, kot N se kaže v dveh najpomembnejših slovensko-nemških slovarjih tega stoletja: v Murkovem (1833) in Pleteršnikovem (1894-1895). Predstavljeni so različni viri, ki so ali bi lahko bili podlaga botaničnim izrazom v slovarjih. Iz Murkovega slovarja so izpisani vsi botanični izrazi, ki vsebujejo latinski ustreznik, v ^ Pleteršnikovem slovarju pa je bil tak izpis onemogočen zaradi njihovega pre- q velikega števila, saj je stroka v tem času že zelo napredovala. ^ Ključne besede: terminologija, botanično izrazje, Anton Murko, Maks Ple- cä teršnik, slovar q Z The contribution of Murko's and Pleteršnik's dictionaries to the development of Slovenian botanical terminology This article presents nineteenth-century Slovenian botanical terminology as seen in the two major Slovenian-German dictionaries from that century, by Murko (1833) and Pleteršnik (1894-1895). Various sources are presented that are or could be the basis of the botanical terms in the dictionaries. The article lists all of the botanical terms with Latin equivalents in Murko's dictionary. This is not possible for Pleteršnik's dictionary due to the large number of such equivalents because the field was already advanced at that time. Keywords: terminology, botanical terms, Anton Murko, Maks Pleteršnik, dictionary 1 Uvod V prispevku je prikazan razvoj slovenske botanične terminologije v 19. stoletju. Pregledana sta dva najpomembnejša slovarja tega časa, in sicer Murkov Sloven-sko-Nemški ročni besednik (v nadaljevanju Murkov Slovensko-nemški slovar) iz prve polovice 19. stoletja (1833) ter Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar iz druge polovice 19. stoletja (1894-1895). Ker me zanima razvoj slovenskega botaničnega izrazja, sem primerjala vse izrazje v obeh slovarjih ter ocenila njegovo številčnost. Še posebej me je zanimalo, katere vire sta oba slovaropisca uporabila pri botaničnih poimenovanjih. Murko namreč svojih virov ni navajal, Pleteršnik pa je bil pri tem dokaj dosleden. K HH N M Nina Ditmajer, Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega slovarja ... J 2 Razvoj slovenske botanike v 19. stoletju N Razvoj slovenskega strokovnega izrazja v 19. stoletju lahko razdelimo na dve obdo-1 bji (po Legan Ravnikar 2009: 49); to velja tudi za razvoj slovenskega botaničnega izrazja. o s 2.1 Razvojno dinamično obdobje nadaljnjega razvoja slovenskega strokov-L nega izrazja v prvi polovici 19. stoletja in pripravljalna doba za oblikovanje 0 slovenske znanstvene terminologije V V prvi polovici 19. stoletja se je močno povečalo število izdaj poljudnostrokovnih knjig iz kmetijskih strok: Franc Pirc, Krajnski vertnar ali Podučenje v kratkim veliko sadnih dreves zarediti (1835, 1845); Matija Vertovec, Vinoreja za Slovence (1845). V času Ilirskih provinc, leta 1810, je znameniti slovenski botanik Franc Hladnik Z (1773-1844) ustanovil Botanični vrt v Ljubljani. Do leta 1834 je imel odmevna A predavanja iz botanike in vanjo uvedel številne nove učence: Henrika Freyerja, Žiga P Grafa in Muzia Tommasinija. Po Hladnikovi smrti je vodenje botaničnega vrta pre- 1 vzel njegov vajenec Andrej Fleischmann (1804-1867). Fleischmann je bil prvi, ki s je pisal o slovenski flori, vendar v nemškem jeziku: Übersicht der Flora Krains K (Pregled kranjske flore, 1844). Posvetil se je tudi praktični botaniki, tj. sadjarstvu in 1 vrtnarstvu. Njegova predavanja so poslušali med drugim tudi F. Erjavec, I. Tušek, ■ J. Šafer (Bavcon 2010: 11-142). Takrat je bila med slovenskimi intelektualci bota-• nika zelo priljubljena, posebej botanično imenoslovje, zbiranje takega gradiva pa je 1 že od bratov Zois veljalo za narodno zaslužno delo. Posebno vneti zbiralci so tedaj ■■ bili H. Freyer, J. Medved, J. Zalokar, A. Žvegel in J. Štefan. Z 2.2 Pospešen razvoj slovenskega strokovnega jezika in znanstvene terminologije v drugi polovici 19. stoletja (od 1848) in v začetku 20. stoletja (do 1919) Ko se je slovenski jezik uveljavil kot učni predmet in delno kot učni jezik v višjih gimnazijah, je bilo nujno ustvariti slovenski strokovni učni jezik in slovenski znanstveni jezik. Prvi šolski učbeniki iz »prirodoznanske« stroke so začeli izhajati pri Slovenski matici in Mohorjevi družbi v Celovcu v šestdesetih letih 19. stoletja (Orožen 1979: 121-149). Za Fleischmannom je o slovenski flori pisal Valentin Ple-mel (1820-1875), ki je del svojih herbarijskih pol opremil tudi s slovensko napisanimi etiketami. Alfonz Paulin je leta 1898 napisal prvi izvirni učbenik za botaniko in v letih 1887-1893 sodeloval pri Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju, kjer je uredil vse gradivo, ki se nanaša na naravoslovje (Piskernik 1935). Slovenski naravoslovec Ivan Tušek je objavil knjigo Najbolj potrebne stvari iz botanične terminologije (1862), ki obsega organografsko terminologijo cvetnic, poimenovanja rastlinskih vrst ter poimenovanja za botanične sistematske skupine in taksonomske kategorije. Čep rav tu niso zajeti izrazi za vse botanične discipline, je to gradivo temelj naše botanične terminologije in nomenklature. A. Janežič je sprejel v program zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov oba prevoda: Tuškov prevod knjige Prirodopis rastlinstva s podobami, ki jo je napisal Alois Pokorny, in Erjavčev prevod Živalstva istega avtorja. To sta bila, poleg veroučnih knjig, prva slovenska srednješolska učbenika. Cm Nina Ditmajer, Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega slovarja ... 3 Botanično izrazje v Murkovem Slovensko-nemškem slovarju Leta 1832 je v Gradcu izšel Slovensko-nemški slovar Antona Murka, naslednje leto J!^ pa še njegov Nemško-slovenski slovar. Leta 1829 je bil razpisan natečaj za sloven- ^^ sko-nemški in nemško-slovenski slovar s kratko slovensko oz. nemško slovnico. Zato slovar vsebuje besedje s celotnega slovenskega ozemlja. Murko se je kot prvi " med slovenskimi slovaropisci zavedal posebnosti strokovnega izrazja. Besedje je ^ navajano v besednih družinah (Humar 1999: 277-281). Pri navajanju botaničnih ^ poimenovanj je Murko sledil najnovejšim dognanjem na tem področju; tako je upošteval binarno nomenklaturo po Linneju. Poimenovanja so prikazana na različne načine: (1) del izrazja ima ob nemškem ustrezniku samo slovensko ime, nemški ustreznik ali nemški opis; (2) del izrazja ima slovensko poimenovanje, zelo splošen nemški opis in latinski ustreznik po Linneju; (3) večina pa ima slovensko poimenovanje, nemški ustreznik, lahko tudi več, in latinsko ime po Linneju; (4) pogosto ^ so navedena variantna poimenovanja; (5) ljudska ali narečna poimenovanja nimajo latinskih poimenovanj (Humar 1999: 286). O 3.1 Slovarski viri ^ Zelo pomembno vprašanje je, od kod je Murko črpal vse to izrazje. Breznik (1938: ^ 18) ocenjuje, da je Gutsman (Christianske resnize 1770; Windische Sprachlehre O 1777; Deutsch-windisches Wörterbuch 1789) »ustvaril lepo število novih izrazov« i4 in da jih je vključil v svoj slovar tudi Murko. Gutsman naj bi po Brezniku vzel ve- ^ liko besed iz Jambrešica (Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica, et N Hungarica locuples 1742). Ti hrvatizmi naj bi po Murku in strokovnih piscih prešli W v splošno rabo (npr. gorušica = gorčica). Breznik omenja še Ivana Belostenca (Ga- ^ zophylacium, seu latino-illyricorum onomatum aerarium 1740) in Vuka Stefano-vica Karadžica (Serbisch-Deutsch-Lateinisches Wörterbuch 1818), od koder bi naj prevzel npr. izraza bedrika, biljka. Iz Dobrovskega (Institutiones linguae Slavicae dialecti veteris 1822; Deutsch-böhmisches Wörterbuch 1821; časopis Slavin) naj bi zajemal cerkvenoslovanske in češke besede, za ruščino je rabil Heymova slovarja (Deutsch-russisches Wörterbuch 1 1795; Polnyj rossijsko-nemeckij slovar 1800). Murko je tako imel na voljo že kar nekaj slovaropisnih del, s katerimi si je lahko pomagal pri sestavi slovarja in zbiranju iztočnic. Uporabljal je predvsem slovarje osrednjeslovenskih slovaropiscev: Pohlin (1781), Gutsman (1789) in Jarnik (1832). Pohlinov slovar vsebuje ok. 430 botaničnih poimenovanj, ki jih je večinoma izpisoval iz Popovičevega rokopisnega gradiva Glossarium vindicum. Entwurf eines slowenischen Wörterbuchs aus der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts (Kidrič 1929: 238). Pri tem ni upošteval štajerskih slovarjev, saj njegov slovar ne vsebuje mnogih slovenskih rastlinskih poimenovanj, ki jih je uporabil slovaropisec Čebul v delu Ein kleines Wörterbüchlein nämlich windisch und deutscher Sprache = Enu mala Besedishe Nemrizh Slovinskiga inu Nemshkiga Jesika (Maribor, 1789) (Stabej 1954: 309). S primerjavo Pohlinovega botaničnega izrazja z Murkovim je bilo ugotovljeno, da je Murko upošteval le nekaj več kot sto Pohlinovih izrazov. Ta namreč pri latinskih poimenovanjih navaja le rodovna poimenovanja rastlin, ne pa tudi vrstnih, ki jih Murko večinoma zapisuje (pri 188 izrazih). Preostali Murkovi izrazi, ki Z ^ jim pripiše samo latinsko rodovno ime rastline, se večinoma ujemajo s Pohlinovimi W (24 izrazov). Torej si je Murko pri latinskih poimenovanjih lahko pomagal le z naj-N novejšimi botaničnimi deli, ki so bila takrat na voljo. 1 Vendar je nekaj slovarjev do takrat izšlo tudi na slovenskem Štajerskem: ^ Ivan Anton Apostel (1760 - rokopisni slovar Dictionarium Germanico-Slavoni-O cum), Janez Sigismund Valentin Popovič (ok. 1760 - rokopisni slovar Glossarium S vindicum), Andrej Čebul (1789 - tiskani slovar Ein kleines Wörterbuchlein), Miha-L el Zagajšek (1773-1790/91 - rokopisni nemško-slovenski slovar), Gašpar Harman 0 (ok. 1803 - rokopisni slovar Beitrage zur Verfertigung eines windischen Worterbu-v ches). Besedišče Petra Dajnka danes velja za izgubljeno, vendar je Murko po virih sodeč izpisoval njegovo besedje, upošteval pa je tudi prekmurski knjižni jezik. Fran Cvetko in Mihael Jaklin sta ok. 1811 prav tako zbrala nekaj nemško-slovenskega gradiva (Jesenšek 2004: 72-80). Čebulov slovar obsega dva dela: slovarski (3-38) Z in poučni (39-112) del. Na straneh 36-39 je zbral kar 70 rastlinskih poimenovanj. A Njegova zbirka besed kaže močno odvisnost od Pohlinovega slovarčka, vendar p prinaša izvirno štajersko besedje, zlasti pri rastlinskih poimenovanjih. Murko je 1 žal izpustil nekaj izvirnih Čebulovih besed (Stabej 1954: 308-309). Sicer navaja S botanična poimenovanja že v poglavju Poljski pridelki (36: ajda, bob, detela, ersh, K grah ...), v poglavju Rastline (31: brajda, brefa, bor, hojka, javer, smreka ...), naj- 1 več rastlinskih poimenovanj pa je zbral v poglavju Zdravilne rastline (70: rina, 00 pelin, kamilza, metlika, meta, lilia, janish ...) (Jesenšek 2007b: 211, 212). Torej • je botaničnih poimenovanj v slovarju več, kot ocenjuje Stabej (1954). Popovič je o poznal narečne slovenske besede iz bližnje in daljne celjske okolice. Tako je že v ■■ Untersuchungen vom Meere zapisal marsikatero slovensko rastlinsko ali živalsko 2 ime: mokowna, srowenka, storoxke, schipek, kreifsnza,poftowka, mokoffewka (Stabej 1954: 309). Popovič (2007: 32-64) je navajal k rastlinskim poimenovanjem tudi latinske in nemške ustreznike - danes rokopis ni več v celoti ohranjen, zato je primerjava z Murkovim izrazjem okrnjena. (1) Besede in latinske ustreznike, ki jih prinašata oba slovarja: bor (pinus; Murko: Pinus silvestris); dinja, tikwa (Cucurbita vulgaris; Murko: C. pepo, tikva Cucurbita melo); dob (quercus); jagned (populus nigra); javor (acer montanum; Murko: Acerplatanoeides); jesen (fraxinus); jeuša (alnus); oves (avena); sliva (prunum praecox, prunum Damascena, Murko: p. do-mesticum); topolka (populus tremula; Murko: topol, trepetlika). (2) Murkov slovar ne vsebuje naslednjih Popovičevih botaničnih poimenovanj nagnoj, negnoj, šir. (3) Latinski ustrezniki se popolnoma razlikujejo v geslih praprot in luk. (4) Popovič nima latinskih ustreznikov, ima pa jih Murko: hrast, višnja. (5) Popovič ima latinski ustreznik, Murko pa ga nima: meklen, oreh, češminje. 3.2 Tuja in domača znanstvena in strokovna dela Kot prvi možni vir Marjeta Humar (1999) omenja Scopolijevo Floro carniolico (1760, 1772), ki vsebuje 127 slovenskih rastlinskih poimenovanj: Abratezza, Agri-monia, Ajdousku sele, Arman, Artezha Crasciza, Baršlan ..., ki jih Murko ne navaja ali pa jih drugače poimenuje. Kot drugi možni vir omenja Pohlina in njegovo delo Kmetam za potrebo inu pomoč (1789), kjer je avtor opisal devet strupenih rastlin in navedel tudi različice poimenovanj zanje: zherni sobnik, sobnijak ali sobnik; Cm resbuka, lenesh ali smerdlivz. To knjigo naj bi Murko poznal, vendar je bila preskromna, da bi si z njo lahko pomagal pri botaničnih poimenovanjih. Dodajam še ^ možni vir iz 18. stoletja: rudniški zdravnik Francoz B. Hacquet je v razpravi o ® boleznih živine navedel za opisane rastline slovenska poimenovanja. Svoj herbarij s slovenskimi rastlinskimi poimenovanji pa naj bi zapustil Karlu Zoisu (Jezernik 2009: 28). 3.3 Zbiralci in seznami slovenskih rastlinskih poimenovanj ^ V Arhivu Republike Slovenije (AS 863, Freyer, Henrik, fasc. 14) se je ohranilo precej rokopisov s slovenskimi poimenovanji rastlin. V herbarijih so se prve slovenske etikete pojavile šele po letu 1840 in običajno na njih ni slovenskih poimenovanj rastlin (Valentin Plemel je prvi objavil tudi slovenska poimenovanja, 1862). Vendar so seznami rastlin nastajali veliko prej, kot so bili objavljeni. Franc Hladnik je zbral obširen herbarij kranjske flore, ki ga je leta 1836 daroval Kranjskemu deželnemu muzeju. Ohranil se je njegov latinsko pisani učbenik Botanike; pri zdravilnih rastlinah je dodajal slovenska poimenovanja. V Bohinjski flori je ponekod navajal tudi slovenska poimenovanja. Iz leta 1821 pa je ohranjen zvezek Nomina Plantarum latina, carniolica et germanica (Latinska, kranjska in nemška rastlinska poimenovanja), obstaja pa še slovensko-latinsko-nemški imenik in latinsko--slovenski seznam (Praprotnik 2012: 147). V letih 1781-1785 je Karel Zois pisal O tako imenovane Vrtne protokole. V seznamu je na prvem mestu napisal slovensko i4 (kranjsko) ime, nato latinskega in nemškega: drejn (Cornus mascula), zherni tern ^ (Prunus spinosa); zhefmine (Berberis vulgaris), nagnoj (Cytisus Laburnum); ma- N klen (Acer Campestris); jagned (Populus alba, nigra); bresa (Betula alba); zhespla W (Prunus domestica) itd. (Praprotnik 2004: 169). Freyerjev seznam slovenskih ra- ^ stlinskih poimenovanj, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije, je izšel leta 1836 v prilogi časopisa Laibacher Zeitung. Seznam vsebuje 2094 rastlinskih poimenovanj, od tega 2012 slovenskih, 73 pa hrvaških (Praprotnik 2007: 1). Vsa ta poimenovanja vsebuje tudi Murkov slovar. Vendar Freyer v tem seznamu ni objavil znanstvenih poimenovanj, tj. latinskih, so pa le-ta razvidna iz njegovih rokopisnih virov: Henrik Freyer: Nomina Plantarum latino-carniolica. 16 listov. (Urejeno po abecedi latinskih poimenovanj.) Henrik Freyer: Nomenclatura botanica carniolica (carni-olica-latina), 1822. 26 listov. J. A. Breckerfeld 1784 zu Altenburg, L.B. de Zois, Matheus Raunikar et reliq. mihi. Največ poimenovanj je med ljudmi zbral Franc Anton Breckerfeld (1740-1806). V seznamu so še poimenovanja, ki jih je nabral Karel Zois (1756-1799), Matevž Ravnikar (1776-1845) in tudi Freyer. Ta spisek je bil tudi podlaga za tiskani seznam leta 1836 (Praprotnik 2007: 4, 5). Ta latinska poimenovanja in tudi slovenska rastlinska poimenovanja se ujemajo z večino Mur-kovih botaničnih poimenovanj. 3.4 Izpis slovenskih botaničnih poimenovanj V nadaljevanju so izpisana rastlinska poimenovanja, ki jih vsebuje slovar. Razvrščena so v več skupin glede na navajanje v slovarju. Pri tem je potrebno opozoriti, da slovar vsebuje veliko rastlinskih poimenovanj (t. i. fitonimi), skoraj nič pa ostalih botaničnih izrazov, npr. poimenovanja za dele rastline, družinska rastlinska ^ poimenovanja itn. Murko tudi ne navaja zgolj Linnejevih latinskih poimenovanj W (Linn.), temveč najdemo tudi tri druge oznake, predvsem pri živalskih poimenovaN njih: Klein., Blumenb., L. Upoštevana so bila tudi poimenovanja gob (glive). Slovar 1 je napisan v bohoričici, zato sem izraze zaradi lažjega branja prečrkovala v sloveni-^ co in jih zapisala v oglatem oklepaju, ki sledi iztočnici. Pri iztočnici mak lahko vi- 0 dimo, kako Murko zapisuje botanična poimenovanja in njihove latinske ustreznike: s Mak (papaver); divji mak (Papaver rhoeas. Linn.). Nekoliko drugače pri iztočnici L pelin: Pelin (Artemisia absinthium. Linn.); divji pelin (Artemisia vulgaris. Linn.). Q v 3.4.1 Slovenska rastlinska poimenovanja, ki imajo latinski ustreznik po LinN neju (Linn.): 188 poimenovanj 1 Abarat (Artemisia abrotonum. Linn.); ajdina (Polygonum fagopyrum. Linn.); ber (Panicum italicum. Linn.); berjhlen [beršlen] (Hedera helix. Linn.); beseg [bezeg] Z (Sambucus nigra. Linn.); blagva (Agaricus piperatus. Linn); bob (Vicia faba miA nor. Linn.); bor (Pinus silvestris. Linn.); boroviza [borovica] (Juniperus communis. p Linn.); bofiljak [bosiljak] (Ocimum basilicum. Linn.); boshur [božur] (Paeonia of-1 ficinalis. Linn.); brejkev [breskev] (Amygdalusperska. Linn.); breft [brest] (Ulmus s campestris. Linn.); bresa [breza] (Betula alba. Linn.); brin (Junoperus communis. K Linn.); brofhzh [brošč] (Rubia Tinctorum. Linn.); bukev (Fagus filvatica); buzha 1 [buča] (Cucurbita melo. Linn.); detela (Trifolium pratense. Linn.); dina auch di- 0 nja (Cucurbita pepo. Linn.); dob (Quercus. Linn.); dren (Cornus mascula. Linn.); • dremota (Lychnis viscaria. Linn.); babja oder babina dufhiza [dušica] (Mentha 1 polegion. Linn.); epih (Apium graveolens. Linn.); faniniza [faninica] (Myosotis M palustris. Linn.); gabes [gabez] (Symphytum officinale. Linn.); gamiliza [gamili- 2 ca] (Anthemis nobilis. Linn.); gaber (Carpinus betilus. Linn.); glibanja (Phalus esculentus. Linn.); glodash [glodaž] (Ononis antiquomm. Linn.); glog (Crataegus oxyacantha. Linn); grah (Fascolus vulgaris. Linn.); krefno, lafhko oder rudezhe grosdizhje [kresno, laško ali rudeče grozdičje] (Ribes rubrum. Linn.); habat (Sam-bucus ebulus. Linn.); hmelj (Humulus lupulus. Linn.); hoja, hojka v. smereka (Pinus silvestris. Linn.); homuleze [homulece] (Sedum acre. Linn.); hrabrika (Carpinus betulus. Linn.); hraft [hrast] (Querens austriaca. Linn.); hren auch hrin (Cochlearia armoracia. Linn.); hruftez [hrustec] (Medicago sativa. Linn.); hudoletniza [hudo-letnica] (Erigeron canadense. Linn.); imberil (Amomum zingiber. Linn.); jagned (Populus nigra. Linn.); jagoda (Fragaria vesca. Linn.); janesh [janež] (Pimpinel-la anisum. Linn.); javor (Acer platanoeides. Linn.); jerebika (Sorbus aucuparia. Linn.); jefen [jesen] (Fraxinus. Linn.); jezhmen [ječmen] (Hordeum. Linn.); kadulja (Salvia horminum. Linn.); kaneza [kaneca] (Laurus cinnamomum. Linn.); kazhez oder kazhniza [kačec ali kačnica] (Euphorbia. Linn.); kerhlika (Rhamnus franfula. Linn.); kervjvana (Hypericumperforatum. Linn.); kervniza [kervnica] (Lycoperdon bovista. Linn.); kihavka (Veratrum album. Linn.); kiseliza [kizelica] (Rumex aceto-sa. Linn.); klinzi [klinci] (Carypohyllum aromaticum. Linn.); kobuliza [kobulica] (Thlaspi Bursapastoris. Linn); kokol in kokal (Agrostemma githago. Linn.); kokorik oder kokoriza [kokorica] (Cuscuta/Antirrhinum linaria. Linn.); kolmush [kolmuž] (Acorus calamus. Linn.); komonika (Artemisia. Linn.); konopla (Cannabis sativa. Linn.); koper (Panicum. Linn.; Chamaemelum vulgare/Matricaria chamomilla. Cm Klein.); kopina (Lonicera xylosteum. Linn.); kopitnik (Bromus. Linn.); kopriva (Ur-tica urens. Linn.); mertva kopriva (Lamium album. Linn.); koren (Daucus sativus. ^ Linn.); korusa [koruza] (Zea mays. Linn.); kosmazha [kosmača] (Ribes grossularia. ^ Linn.); koftanj [kostanj] (Fagus castanea. linn); kosja brada [kozja] (Tragopogon. ^ Linn.); kozlizh [kozlič] (Veleriana. Linn.); krebuliza [krebulica] (cerefolium. Linn.); krefha [kreša] (Lepidium. Linn.); krompir (Solanum tuberosum. Linn.); kutina (Cy- " donia vulgaris. Linn.); lapuh (Arctium lappe. Linn.); len (Linaria vulgaris. Linn.); lefka [leska] (Corylus avellana. Linn.); lefha, lefhzhina [leša, leščina] (Corylus ^ avellana); ljulika (Lolium temulentum. Linn); loboda (Artiplex. Linn.); lozh oder lo-zhevje, lozhje [loč ali ločevje, ločje] (Juncus articulatus. Linn.); luk (Allium caepa. Linn.); luzhnek [lučnek] (Verbascum thapsus. Linn.); divji mak (Papaver. Linn.); malina (Rubus adaeum. Linn.); margarana (Punica granatum. linn.); margeta (Primula veris. linn.); materna dufhiza [dušica] (Thymus serpillum. Linn.); medvedova hrufhiza auch medvednik [hrušica] (Crataegus oxyacantha. Linn.); merkevza, merkoviza, merkva [merkevca, merkovica] (Daucus sativus. Linn.; Daucus caro-ta. Linn.); mesiniz [mezinic] (Achillea millefolium. Linn.); konjfka meta [konjska] (Mentha silvestris. Linn.); ogradna oder vertna meta (Mentha crispa. Linn.); me-tlinjak (Charopodium stoparie. Linn.); modrifh [modriš] (Centaurea cyanus. linn.); muhjagoba (Agaricus muscarius. Linn.); mufhniza [mušnica] (Agaricus muscarius. ^ Linn.); oblajft [oblajst] (Isatis. linn.); oman (Inula Helenium. Linn.); patonika (Pa- O eonia officinalis); pelin (Artemisia absinthium. Linn.); divji pelin (Artemisia vulga- i4 ris. Linn.); perunika (Iris germanica. Linn.); pefika, pefikoviz [pesika, pesikovic] (Rhamnus catharticus. Linn.); petliftna trava [petlistna] (Potentilla reptans. Linn); N petersh [peterž] (Apium petroselinum. Linn.); pisdogris [pizdogriz] (Ranunculus. Linn.); pofolnzhniza [posolnčnica] (Helianthus annuus. Linn.); poshilka [požilka] ^ (Ocimum basilicum. Linn.); potozhniza [potočnica] (Myosotis palustris. Linn.); poviftniza [povistnica] (Lycoperdon bovista. Linn.); povratizh [povratič] (Tanace-tum crispum. Linn.);praprat (Pteris aquilina. L.);profo [proso] (Panicum miliace-um. L.); pjheniza [pšenica] (triticum vulgare. Linn.);purpeliza [purpelica] (Papaver rhoeas. Linn.); regrad (Leontodon taraxacum. Linn.); relih (Pirus larix. Linn.); ref, refje [res, resje] (Erica vulgaris. Linn.); resh [rež] (Secale cereale. Linn.); ribes [ribez] (Ribes rubrum. Linn.); ribika (Sorbus aucuparia. Linn.); roshmarija [rožmari-ja] (Rosmarinus officinalis. Linn.); rukaz [rukac] (Primula veris. Linn.; Verbascum Thapsus. L.); samojed, samojeja (Ranunculus. L.); serka, sirka (Sorghum vulgare. Linn.); sivka (Lavandula. Linn.); sklef [sklez] (Althaea officinalis. Linn.); sladizh, slazhiza [sladič, slačica] (Glycyrrhiza glabra. L.); sladkofkorja [sladkoskorja] (La-urus cinnamomum. Linn.); sliva (Prunus domesticum.Linn.); sles [slez] (Althaea officinalis. L.); smereka, smreka (Pinus abies. Linn.); smokva (Fragaria vesca. L.); spurifh [spuriš] (Verbena officinalis. Linn.); srakona (Digitaria sanguinalis. Linn.); sramfa [sramsa] (Crataegus torminalis. Linn.); srebota, srobot (Clematis vitalba. Linn.); srovka (Agaricus deliciosus. Linn.); steklaf, stoklaf [steklas, stoklas] (Avena fatua. Linn.); stiper (Tusilago farfara. Linn.); sviben (Cornus sanguinea. L.); shipek [šipek] (Rosa canina. Linn.); shzherenka [ščerenka] (Chenopodium ambrosioides. Linn.); slatiza [zlatica] (Chrysanthemum. Linn.); shafran, shefran [žai^an, žefran] (Crocus sativus. Linn.); shavfje [šavsje] (Salvia officinalis. Linn.); shelvina trava Z ^ [želvina trava] (Alisma plantago. Linn.); shito [žito] (Secale cereale. Linn.); tabak W (Herba nicotiana. Linn.); talovje (Veratrum album. Linn.); terputiz [trputic] (Cen- N taurea amara. Linn.); terf, terta [trs, trta] (Vitis vinifera. Linn.); tikev oder tikwa 1 (Cucurbita melo. Linn.); tizhiza [tičica] (Bellisperennis. Linn.); topol (Ulmus alba. ^ Linn.); trabelika, trubelika (Conium. Linn.); turfhiza [turšica] (Zea mays. Linn.); O verba, verbazha [vrba, vrbača] (Salix alba. Linn.); verbiza [vrbica] (Artemisia vrit- S mifolia. L.); vijola, viola, violiza, vijoliza [vijolica] (Viola odorata. Linn.); vifhna L [višna] (Cerasum Apronianum. Linn.); voman (Inula Helenium. Linn.); vratizh [vra- 0 tič] (Tanacetum vulgare. Linn.); vrednik (Graphalium. Linn.); vuhelnik (Sempervi-V vum majus. Linn.); zhrenfa [črensa] (Prunus padus. Linn.); zhefen, zhefnik [česen, česnik] (Allium sativum. Linn.); zhefmiga [češmiga] (Berberis vulgaris. Linn.); zhmerika [čmerika] (Veratrum album. Linn.); zhrevenka [črevenka] (Chenopodium ambrosoides. Linn.); zhrenfa, zhrimza [črensa, črimca] (Prunuspadus. Linn.). Z A 3.4.2 Slovenska rastlinska poimenovanja, ki imajo latinski ustreznik brez P oznake za latinski vir (32) 1 Bilufh [biluš] (Asparagus); drazh oder drazhje [drač, dračje] (saliunca); duhan S (herba nicotiana); fidulka (Esula); gorzhiza [gorčica] (sinapis); grahor (Vicia); hi-K vojka (Esula); jeder (Amygdalus); jel (Abies); jelfha [jelša] (Alnus); kapuf (Brassi-1 ca); kljunjzhek [kljunjček] (Tulipa); kumara (Cucumis); lelija (Lilium); lefizhek [le- 0 siček] (Lycopodium); limbar (Lilium); lipa (Tilia); marela, mareliza (prunus arma-• naica); meta (Mentha); mufhkat [muškat] (vitis muscata); metlikovina (Artemisia); 1 morva (Morus); murka (Cucumis); ovef (Avena); orlovi nohti (Caprifolium); palma ■■ (Palma); pesa (Beta); robida (rubus); smetlika (Euphrasia); vohrovt (Brassica); 2 svederz [svedrc] (Centaureum); trepetljika (Populus tremula). 3.4.3 Slovenska rastlinska poimenovanja brez latinskega ustreznika Ti izrazi tokrat niso bili v ospredju raziskave, zato navajamo le nekaj primerov: bedrika; mufhkateliza [muškatelica]; meklen; shilnjak [žilnjak]; zhefhulja [češulja]; zhefhpla [češpla]; zhrefhna [češna]; jurfhiza auch jurjofhza [juršica tudi jurjošca]; okrijek; ognez [ognec]; ohmetje; ojkorujha [oskoruša]; shmarniza [šmarnica]; shi-tnika [žitnika]; zhefhminje [češminje], modrina, vivolze. 4 Botanično izrazje v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju Pleteršnik je imel na voljo veliko več gradiva, sploh pa več slovarjev kot Murko. Pred slovarskim delom slovarja je navedel vse vire, iz katerih je črpal: 159 pisnih in ustnih virov, ki so v slovarju še nadalje členjeni (po konkretnih delih, sekundarnih virih). Vse botanično gradivo v slovarju je uredil Alfonz Paulin, takratni vodja Botaničnega vrta v Ljubljani. V nadaljevanju so posebej obravnavana slovenska rastlinska in druga botanična poimenovanja. Gradivo je razvrščeno glede na slovarski, časopisni in strokovni vir ter na sezname rastlin. Nina Ditmajer, Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega slovarja ... 4.1 Gradivo za rastlinska poimenovanja Pleteršnikov slovar vsebuje veliko rastlinskih poimenovanj. Tovrstno gradivo je ^ dobil od kar šestnajstih avtorjev, zato ne preseneča, da imajo nekatera rastlinska ^^ poimenovanja v slovarju tudi po tri ali več slovenskih sopomenk, npr. Aristolochia ^^ clematitis: jabolček, jabolčnik, kočka, volčnica, volkovka. V nadaljevanju so pri vsakem avtorju izpisani tudi nekateri primeri, in če je le bilo mogoče, je številsko " ocenjen tudi njihov prispevek. S 4.1.1 Seznami rastlin " 4.1.1.1 Jernej Medved ^ Oznaka: Medv. (Rok.): 455 rastlinskih poimenovanj. Medved je zbiral slovenska poimenovanja rastlin za Cafov slovar; njegovo rokopisno gradivo sta uporabila v svojih slovarjih Pleteršnik in Cigale, v svojih delih pa tudi Ivan Tušek. Pleteršnik je uporabil Medvedov rokopis (1875), ki obsega rastlinska poimenovanja v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Nekaj primerov: aborat die Stabwurz (artemisia abrotanum), Medv. (Rok.); dragoncelj der Dragunbeif^ß (artemisia dracunculus), Cig., Valj. (Rad), Medv. (Rok.); jesika die Zitterpappel, die kleine Pappel (populus tremula), Cig., C., Mik., Medv. (Rok.); kačunka das Schlangenkraut (calla), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); lepnica ^ das Leimkraut (silene nutans), Cig., Medv. (Rok.); mečičje Rohrkolben (typha lati- O folia), Medv. (Rok.), Dol., Gor. Istf HH 4.1.1.2 Franc Hladnik N Oznaka: Hlad.:: 6 izrazov. W Hladnik je ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani 1810. Zapustil je obsežno ^ zbirko rastlin, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije. Iz tega rokopisa je črpal tudi Pleteršnik. Ni pa poznal njegovega latinsko pisanega učbenika Botanike, kjer pri zdravilnih rastlinah dodaja slovenska poimenovanja. V Bohinjski flori ponekod tudi navaja slovenska poimenovanja. Iz leta 1821 pa je ohranjen zvezek Nomina Plan-tarum latina, carniolica et germanica (Latinska, kranjska in nemška rastlinska poimenovanja), obstaja pa še slovensko-latinsko-nemški imenik in latinsko-slovenski seznam (Praprotnik 2012: 147). Izpis vseh primerov: angelika (angelica), Cig., Hlad.; bar (setaria italica), Hlad. (Rok.), Tuš. (B.), Kr.; hoja črna h. = smreka, Z., Hlad.; meta črna m. (m. viridis), Hlad.; ščavje (rumex acutus), Cig., Jan., Hlad.; ščir (amarantus blitum), Hlad., Goriška ok., Vrsno (Tolm.)-Erj. (Torb.). 4.1.2 Slovaropisno gradivo Pleteršnik je dobil največ botaničnega gradiva iz del naslednjih slovaropiscev: Murko, Cigale, Janežič, Caf, Zalokar, Miklošič. Cafovo zbrano slovarsko gradivo je najpopolnejša zbirka slovenskih besed, zato je bila osnova za Pleteršnikov slovar. Cafje od leta 1834 pa vse do svoje smrti 1874 sistematično izpisoval iz slovenske literature, pregledal pa je tudi vse rokopisne in tiskane slovarje razen Cigaletovega. Mnogo gradiva se je pri prepisovanju za Pleteršnikov slovar izgubilo (Caf je izpisoval na pole in listke). Natančno je Z ^ izpisoval tudi prekmurske pisce (Jesenšek 2004: 82). Dogovoril se je s prekmurski-W mi duhovniki, da so mu pošiljali knjige ter zbirali in zapisovali narečno besedje. V N Framu je gostil svoje informatorje iz Prekmurja, Rezije in drugih slovenskih krajev 1 (Jesenšek 2007: 182). ^ Pleteršnik je iz Murkovega Slovensko-nemškega slovarja izpisal 73 botanič- O nih poimenovanj (oznaka: Mur.). Zemljepisno oznako jvzhŠt. ima izraz babja duši-s ca, ki ga ima sicer Murko v slovarju; isto izraz gavez (Murko gabez), ki ima oznako L vzhŠt.-C, Cig., Celjska ok.; mezinec (M., C., vzhŠt.). Velikokrat se zgodi, da Pleter- 0 šnik navede rastlinsko ime, ki ga ima Murko, pa ne navede niti latinskega ustreznika V niti njegovega vira, npr. kokol/kokolj, ali pa ne navede samo vira: rožmarin, trepe- tljika oz. latinskega ustreznika: tobak. Izrazi, ki v Murkovem slovarju ne vsebujejo oznake Linn., so redkeje sprejeti v Pleteršniku in večinoma vsebujejo samo navedbo njegovega vira. Primeri: aborat (artemisia abrotanum), Medv. (Rok.); brin (juni-N perus communis), Mur., Cig., Rez.-Mik., Kras-Erj. (Torb.); gamilica = gomilica, A Mur.; krebuljica (anthriscus), Mur., Jan.; luk (allium cepa), Mur., Cig., Jan., Nov., p vzhŠt.; margetica (primula veris), Mur., C.;pizdogriz (ranunculus sceleratus), Mur., 1 SlGor.-C.; samojed (ranunculus), Mur.-Cig., Mik., vzhŠt.-C. s Miklošič se je pri svojem slovarskem delu opiral tudi na druge slovenske K slovarje, predvsem na Murkov Slovensko-nemški in Nemško-slovenski slovar ter na 1 Pennov slovar. Pleteršnik poroča, da se je moral pri nekaterih strokovnih terminih, 0 še posebej to velja za rastlinsko in živalsko terminologijo, posvetovati s strokov-• njaki teh področij. Samo 21 je takih rastlinskih poimenovanj, ki jih ima Murko, 1 Pleteršnik pa navaja kot vir Miklošiča ali ga navaja vzporedno s »pravilnejšim« ■■ Miklošičevim izrazom: globanja = glibanja (boletus edulis), M., vzhŠt., C.; krbulji- 2 ca = krebuljica, M.; leščina die Haselnussstaude, Cig., Jan., M., Dol.; ločje Binsen (jjuncus), Cig., Jan., M., DZ.; ločevje = ločje, Binsen, M., Valj. (Rad); margetica die Schlüsselblume (primula veris), Mur., C.; = marjetica, das Gänseblümchen (bellis perennis), M.;pesika, gemeiner Kreuzdorn (rhamnus cathartica), Nov.-C., M.; resa das Heidekraut (erica), Dict., Cig., M., Dol.; stiper = stipor, M.; trobelika der Wasserschierling (cicuta), Guts.-Cig., Mur., Jan., M., C., Valj. (Rad).1 Stanko Vraz je v slovensko-nemški del Murkovega slovarja uvezal 194 praznih listov, na katere je vpisal 256 iztočnic, ki jih Murko ni upošteval. Pripisi zajemajo vzhodnoštajersko besedje, ki ga je Vraz zbiral poleti leta 1833, ko je bival na Noričkem Vrhu pri Zgornji Radgoni. Pleteršnikov slovar vsebuje Vrazovo besedje, vendar brez pripisa, da gre za njegove besede, temveč imajo druge kvalifikatorje, npr. vzhŠt. (vzhodni del slovenskega Štajerskega), C. (Cafovo slovarsko gradivo), SlGor. (Slovenske gorice), M. (Miklošičevo rokopisno slovarsko gradivo). To pomeni, da je največ teh besed Pleteršnik dobil prav preko Cafa in Miklošiča (Jesen-šek 2004: 110-113). Botaničnih poimenovanj ni veliko: čremsa, krhlika, dolgorep-ka, durancelj, loščica, perina. 1 Murko navaja v svojem slovarju rastlinski imeni trabelika in trubelika. Ime trobelka, ki jo navaja Pleteršnik v svojem slovarju, nastopa samo v pomenu das Rohr (Murko 1833: 676, 680, 681). Zalokarjev slovar je s Cafovim in Miklošičevim gradivom vred ogrodje Ple- teršnikovemu slovarju. Njegov rokopis se ni ohranil, pač pa je ostal prvotni Slov.- ^ -nemški slovnik (1856) z razporeditvijo pa besednih družinah. Pri leksikografskem ^^ delu se je posebno rad ukvarjal z botanično in zoološko terminologijo (Suhadol- ^^ nik 1986). Pleteršnik je jemal besede iz njegovega rokopisa. Primeri: nora ajda (polygonum tataricum), Z.; čreveljček (lotus corniculatus), Z.; glavač (echinops " ritro), Z., C.; jabolček (aristolochia clematitis), Z.; repinčasta krebuljica, Z.; ovse- ^ nica (arrhenaterum avenaceum), Z., Nov.-C. ^ HH 4.1.3 Strokovna, znanstvena dela ^ 4.1.3.1 Ivan Tušek ^ Oznaka: Tuš. (B.), Tuš. (R.); Tuš. (Št. l. č.): 736 botaničnih izrazov. Pleteršnik je Tuškovo botanično izrazje črpal iz treh del: Štirje letni časi (1875), ki jo je Tušek prevedel in deloma priredil po E. A. Rossmasslerju. Gre za delo na fenološki podlagi, ki mu je Tušek dodal lat.-slov. imenik za več kot 700 rodov cvetnic slovenskega ozemlja, za katerega je uporabil tudi gradivo iz zapuščine Jerneja Medveda. Tuškove izraze za botaniko, fiziko in matematiko so najprej uporabili v svojih slovarjih Cigale, Janežič in Pleteršnik, iz njih pa so prešli v splošni besednjak slovenskega jezika (Bufon 1982). Dalje je Pleteršnik uporabil ^ prevod Botanike (1875), ki prinaša predvsem botanične izraze za dele rastlin in O višje rastlinske taksone. Uporabil je še drugo izdajo A. Pokornega Prirodopis i4 rastlinstva (1872). V slovarju je Tušek tako pogosto zapisan kot vir skupaj s slo- ^ varopiscema Janežičem in Cigaletom, nekajkrat z botanikom Hladnikom in celo z zbiralcem Joschem. W Nekaj primerov: bar (setaria italica), Hlad. (Rok.), Tuš. (B.), Kr.; bazili- ^ ka (ocymum basilicum), Cig., Jan., Tuš. (R.); bared (nymphaea alba), Tuš. (R.), Medv. (Rok.); bobovnjak = bobovnik Tuš. (B.), Josch; bučnik (ajuga reptans), Tuš. (Št. l. č.). 4.1.3.2 Matija Vrtovec Oznaka: Vrtov. (Vin.); Vrtov. (Km. k.); Vrtov; Vrtov.-C: 41 izrazov. Pleteršnik je največ botaničnih izrazov črpal iz Vrtovčeve Vinoreje. Gre predvsem za poimenovanja vinske trte. Nekaj primerov: berzamin neka trta = brzamin, merzamin, Vrtov. (Vin.); da-mascen neka vinska trta, Vrtov. (Vin.); detelja večna d., nemška d. (medicago sati-va), Cig., C., Tuš. (R.), Josch, Vrtov.; glavato zelje Vrtov. (Km. k.); grganija neka vinska trta, Vrtov.-C., Nov., Ip., GBrda-Erj. (Torb.); kozjakneko grozdje: die Geißdutte, Trumm., Vrtov. (Vin.), Št., Dol.-Erj. (Torb.); kurbin = krbin, vinika, Vrtov.--C.; marvinj neka vinska trta = javornik, glavačica, rumenjak, Ip.-Vrtov. (Vin.). 4.1.3.3 Edvard Josch Oznaka: Josch: 149 rastlinskih poimenovanj. Josch je nabiral poimenovanja rastlin na Koroškem. V Pleteršnikovem slovarju je veliko njegovih izvirnih poimenovanj. Na narečnost izrazov je opozorjeno z ^ znakom =, sledi zapis »ustreznejšega« izraza. Jemal jih je iz dela Die Flora von W Kärnten (1853). Delo je napisano v nemščini ter vsebuje latinska, nemška in sloN venska poimenovanja rastlin, npr. Myrrhis. * My. odorala Scop. In Gärten gebaut, 1 und am südlichen Abhange des Loibel wild, Juli. D. Anniskraut (Flaclnitz). W. Slad-K kipraprot (Jaunthal) (Josch 1853: 50). 0 Nekaj primerov iz slovarja: aškerica = jaščerica, Josch; bezovec Zilj.-Jarn. S (Rok.), Josch; češmilje = češminje, Jarn., Mur., Cig., Josch; kolenik (Spergula ar-L vensis), Josch; komelica = gomilice, Josch; pumpila = pumpava, popava (Carlina Q acaulis), Josch; rumena reva (Taraxacum officinale), Josch.; sramsa = čremsa, v Mur., Cig., Jan., Josch, Celovška ok. N 1 4.1.3.4 Jarnik Oznaka: Jarn., Jarn. (Sadj.), Jarn. (Rok.): 39 botaničnih izrazov. Z Pleteršnik je jemal botanično izrazje iz Jarnikove Sadjereje (1817), iz zbirke be-A sed, nabranih po Ziljski dolini (Rok ), in iz dela Versuch eines Etymologikons der P slovenischen Mundart in Inner-Österreich (1832). Jarnik rastlinam ni pripisoval I latinskih poimenovanj. V Pleteršnikovem slovarju je velikokrat zapisan skupaj z S Gutsmanom in Joschem ter tudi Murkom, na narečnost njegovega izrazja pa je opo-K zorjeno z vzporedno zapisanim »ustreznejšim« izrazom, ki ga uvaja znak =. « Nekaj primerov: bezovec Zilj.-Jarn. (Rok.), Josch.; borje = borovje, Guts., 0 Jarn.; cvetovec Guts., Jarn., Mur., C.; česnik = česen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., • Štrek.; čremha = čremsa, Jarn.; hoja = jel, jelka (abies pectinata), Guts., Jarn., 1 Mur., V.-Cig., Medv. (Rok.); korencelj = korenček Jarn.; kosmačulja neka hruška, Jarn. (Sadj.); ridžek der Leindotter (camelina sativa), Jarn., Mur., Cig.,Tuš. (R.), 2 C.; sirek = koruza, Guts., Jarn., Jan., Rez.-Baud., KrGora; smokvica die Erdbeere, Gor.-Mur., Zilj.-Jarn. (Rok.), Goriš.-Erj. (Torb.); trnoselj (prunus insititia), Jarn., Cig., Tuš. (R.), Št.; voglovje (rosa canina), Jarn., Mur., Josch. 4.1.3.5 Pirc Oznaka: Pirc: 2 izraza. Pirc je v svojem delu Krajnski vrtnar razvijal sadjarsko izrazje. Zato je večina njegovih izrazov v Pleteršniku s tega terminološkega področja (83 izrazov). Pirc v omenjenem delu za poimenovanja pritlikavcev uporablja slovenska poimenovanja, tuje ime zapiše v oklepaju, npr. rešelika (Mahaleb). V poglavju o požlahtnjevanju sadnih dreves omenja različne vrste cepljenja dreves: cepljenje z nakladam, cepljenje s popkom, cepljenje v zarezo, cepljenje v sklad in cepljenje v zakožo. Pirc za izraz drevesnica predlaga dva izraza: drevesna sadnica ali vertna šola; za okrasne rastline, ki se gojijo v posodah, pa predlaga ime posodovci (< nem. Topfbäume) (Ditmajer 2012: 107). Pleteršnik vseh izrazov, ki jih Pirc ponuja v tem delu, sploh ni vključil v slovar, je pa sprejel izraze, ki opisujejo vrste cepljenja. Najdemo lahko dve rastlinski poimenovanji: trn beli t. (crataegus oxya-cantha) Pirc, Tuš. (R.); srobot (Clematis vitalba) Pirc, Met, Ig (Dol.), Gor, Tolm. Drugi njegovi izrazi so npr. cepiti, za kožo cepiti, sirov popek. 4.1.4 Časopisje 4.1.4.1 Robič Oznaka: Robič(Nkol.): 6 rastlinskih poimenovanj. ^ Robič je o svojih najdbah veliko pisal v Kmetijskih in rokodelskih novicah, v reviji ^ Dom in svet, bolj strokovne članke pa je objavljal v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko in Letopisu Matice slovenske. Pleteršnik je v svoj slovar vključil samo en " njegov članek, ki ga je objavil v Letopisu Matice slovenske (1869). Številnih njego- ^ vih člankov iz Novic ni upošteval. Tudi ga ni zapisal v seznamu virov. ^ Slovar tako vsebuje zelo malo njegovih izrazov: brkončica (primula car-niolica), Robič (Nkol.); jasenolistna binkoštnica (dictamnus f^axinella L.), Robič (Nkol.); česminje M., Robič (Nkol.); kozličevje (Euonymus europaeus), C., Robič (Nkol.); divja močnica (Andromeda polifolia), C., Robič (Nkol.); mokovec (Sorbus aria), Cig., Jan., C., Josh, Robič (Nkol.). Cm 4.1.4.2 Erjavec Oznaka: Erj. (Torb.); Erj. (Rok.): 1078 botaničnih izrazov. Erjavec je objavljal redka slovenska rastlinska in živalska poimenovanja v Letopisu Matice slovenske. V letniku 1875 je objavil rastlinska poimenovanja z naslednjih področij: goriško, tolminsko območje, bolški hribi [= bovško hribovje], Ipavska ^ [= Vipavska] dolina in Kras. Leta 1879 piše, da tokrat objavlja rastlinska in živalska O poimenovanja še iz drugih krajev po Sloveniji. Vsa poimenovanja je zapisal posebej i4 do črke O, nadaljevanje pa v letniku 1880, kjer so poimenovanja mešana. Pozneje ^ piše, da so mu »v prvej vrsti tudi zdaj bila na umu domača rastlinska in živalska imena, katerih se lepo čislo nahaja v torbi. Delj časa sem tudi nabiral domača imena W raznemu ovočju (sadju), ker sem se uveril, da ima naš narod v tem veliko bogastvo lepih besed, katerih naši slovarji še neso izcrpli [...].« (Erjavec 1882: 195) Nekaj primerov iz Pleteršnikovega slovarja, kjer Erjavec dosledno navaja kraj, kjer je našel botanična poimenovanja: ajdinka neka hruška, Mariborska ok.-Erj. (Torb.); ajdovec (Rumex acetosa), Gorjansko (Kras)-Erj. (Torb.); ba-bjak (Salvia silvestris), Idrija-Erj. (Torb.); bolmet (origanum vulgare), Luče (Št.)--Erj. (Torb.); celič = celec, die Brunelle (prunella vulgaris), C., Luče (Št.)-Erj. (Torb.); dolgorepka neka hruška, Šebrelje, Sv. Duh pri Krškem-Erj. (Torb.), C.; neko jabolko, Podkrnci-Erj. (Torb.); - nekaka vinska trta, Vreme v Brkinih-Erj. (Torb.); nekaka črešnja, GBrda-Erj. (Torb.); jesenek (dictamnus f^axinella), Kras--Erj. (Torb.); kašnica neko jabolko, Vrsno (Tolm.)-Erj. (Torb.); lepotica (conval-laria polygonatum), Cig., Krn-Erj. (Torb.), Strp.; leprin die Stachelmyrte (ruscus aculeatus), Vranja (Ist.)-Erj. (Torb.); maslenik (lysimachia vulgaris), Selnica (Št.)--Erj. (Torb.); raša neka vinska trta, BlKr.-Erj. (Torb.). 4.2 Gradivo za druga botanična poimenovanja Pleteršnikov slovar že vsebuje oznako botanika (bot.), s katero je označil le poimenovanja višjih rastlinskih taksonov, družinskih rastlinskih poimenovanj pa ne navaja. Oznake bot. nimajo izrazi, kot so prašnik, prašnica, prašnična nit, to oznako pa ima izraz mnogoprašništvo. Besede, ki označujejo glavne taksonomske kategorije: razred, podrazred, red itn., imajo oznako nk. (= novoknjižno), kar pomeni, da so se v Z ^ slovenskem prostoru šele začele uveljavljati, isto izraza tajnocvetka 'brezcvetnica' W in vrtnica. Največ izrazov je črpal iz Cigaletove Terminologije in Tuškove Bota-N nike. Slovar tudi ne vsebuje terminov iz vrtnarske terminologije (Ditmajer 2012: 1 23-26): M. Cigale: Deutsch-slovenisches Wörterbuch (1860), Znanstvena termi-^ nologija (1880): 72 izrazov; I. Tušek: Botanika (1875), A. Pokornega Prirodopis O rastlinstva (1872): 21 izrazov; A. Janežič: Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch S (1867): 14 izrazov. V slovarju je bilo najdenih 85 izrazov z oznako botanika. L Najdeni izrazi, razvrščeni po abecednem vrstnem redu: batič; botati; brazda; 0 brezcvetje (die Kryptogamie); brezžilen; cev; cevka; čaša; čebula (čebulastopodze-V mno steblo, die Zwiebel, cepa); čelo (der Hagelfleck, chalaza, n. pr. pri kostanju); dolgovečen; dvodom; dvodomstvo; enodom; glavica; gomolj; jadro; jaščica (jjaška; = vrat, der Griffel); javnocvetka (Phanerogamen); kita (der Strauß, thyrsus); ko-lence (der Halmknoten, das Gelenk; kolence na žitnem steblu; rž v kolenca gre); Z konjugacija; kopulacija; korenika; ležnica; likoslovje (die Morphologie); loputa; A loputast; loputica; maca; mačka; mednik; mlečen (mlečna cev das Milchgefäß); P mnogopestičje; mnogoprašništvo; muca; mucika; nacepiti; nadcveten; nadčašen; 1 nadploden; nalisten; obploden; ocevje; okrov; pavenec; perigon (cvetni obod das S Perigon); pernat; pestič;pestičen (pestični cvet die Stempelblüte); pestičnjak; pipi-K ca;ploča;plodišče;ploditev (nk.);plojenje;podploden;podrazred (nk.); cvetnapo-1 gača;poklopčič;poliandrija (mnogoprašništvo die Polyandrie);popčišče;poskoček 0 (hrvaška term.); presledkast (mit Zwischenräumen, mit Unterbrechungen, lückig; • presledkasta je detelja, če so tu in tam mesta, po katerih plevel namesto detelje 1 raste); recljati; samoničen; skrivnoploden (kryptogamisch); sočnica; sočnik; sosta-■■ vstvo; srčna korenina; srh; steljka (thallus); stremen (der Strahl strženovi streme- 2 ni); tajnocveten (kryptogamisch); vrat; vretence (der Quirl; pšenica gre v vretenca); vzdušnica (hrvaška term.); zadrt list; zaslon; zaščita; zijalast; klična zrnca; žila (der Nerv); žilica. 5 Zaključek V prispevku je prikazano oblikovanje slovenskega botaničnega izrazja v 19. stoletju. Murkov Slovensko-nemški slovar iz prve polovice 19. stoletja prinaša rastlinska poimenovanja, ne pa tudi ostalih botaničnih poimenovanj. Pri tem je Murko sledil najnovejšim dognanjem na tem področju, saj navaja k poimenovanjem tudi znanstveno ime rastline, tj. binarno nomenklaturo po Linneju. Teh izrazov je v slovarju 220. Poimenovanj, ki nimajo latinskega ustreznika, je v slovarju manj. Slovenska poimenovanja rastlin je dobil iz slovarjev svojih predhodnikov, ne pa tudi latinskih poimenovanj. Tako lahko ugotovimo, da je pri izpisovanju rastlinskih poimenovanj uporabljal najnovejšo literaturo s področja botanike. Njegova slovenska in znanstvena poimenovanja se, razen nekaterih domačih Murkovih poimenovanj, tj. štajerskih, popolnoma ujemajo s seznami rastlin takratnih botanikov, npr. Freyerjevim seznamom rastlin. Pleteršnikov slovar iz druge polovice 19. stoletja prinaša poleg veliko večjega števila rastlinskih poimenovanj, kot ga ima Murko, tudi ostala botanična poimenovanja, npr. prašnik, prašnična nit, javnocvetka, mednik, nadčašen, nadploden, in že vsebuje kvalifikator bot. (= botanika). Največ rastlinskih poimenovanj je dobil od slovaropiscev (Caf, Murko, ^ Zalokar) in zbiralcev, npr. Medved je prispeval 455 rastlinskih poimenovanj, bo- ^^ tanik Ivan Tušek 736, zbiralec rastlin na Koroškem Josch 149 rastlinskih poime- ^ novanj, Erjavec pa 1078. Druga botanična poimenovanja je dobil od Ivana Tuška ter iz slovarjev Janežiča in Cigaleta. Slovar vsebuje tudi različna poimenovanja " za iste vrste rastlin, kar je posledica tega, da so prej omenjeni zbiralci poimenovanja zbirali po različnih koncih Slovenije. Tako Cafov in Murkov slovar prinašata ^ izvirno štajersko besedje, Joschev in Jarnikov seznam izvirno koroško, Erjavčev " seznam rastlin pa večinoma primorsko besedje. ^ Viri in literatura Bavcon 2010 = Jože Bavcon (ur.), 200 let Botaničnega vrta v Ljubljani, Ljubljana: Botanični vrt, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, 2010. Breznik 1938 = Anton Breznik, Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev, Časopis za zgodovino in narodopisje 33 (1938), št. 1, 17-32. Bufon 1982 = Zmagoslav Bufon, Ivan Tušek (1835-1877), v: Slovenski biografski ^ leksikon 4 (13. zv.: Trubar - Vodaine), ur. Alfonz Gspan - Jože Munda - O Fran Petre, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982. i4 Ditmajer 2012 = Nina Ditmajer, Botanično izrazje pri Janezu Koprivniku: diplom- ^ sko delo, Maribor: [N. Ditmajer], 2012. (Razmnoženo.) N Erjavec 1875 = Fran Erjavec, Iz potne torbe, Letopis Matice slovenske za leto 1875 W (1875), 218-228. ^ Erjavec 1879 = Fran Erjavec, Iz potne torbe, Letopis Matice slovenske za leto 1879 (1879), 118-147. Erjavec 1880 = Fran Erjavec, Iz potne torbe, Letopis Matice slovenske za leto 1880 (1880), 156-223. Erjavec 1883 = Fran Erjavec, Iz potne torbe, Letopis Matice slovenske za leto 1882 in 1883 (1883), 195-351. Humar 1999 = Marjeta Humar, Strokovno izrazje v Murkovih slovarjih, v: Murkov zbornik, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Slavistično društvo, 1999 (Zora 9), 277-291. Jesenšek 2004 = Marko Jesenšek, Besedje v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru, v: Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Slavistično društvo, 2004 (Zora 28), 7-169. Jesenšek 2007a = Marko Jesenšek, Cafovo jezikoslovno delo in zbirka besed iz Fra-ma, v: Besedje slovenskega jezika, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Slavistično društvo, 2007 (Zora 50), 177-199. Jesenšek 2007b = Marko Jesenšek, Slovensko panonsko besedje in razvoj slovenskega jezika: prepletanje vzhodnoštajerskega in prekmurskega besedja (ob Čebulovi in Küzmičevi zbirki besed), v: Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Slavistično društvo, 2007 (Zora 49), 9-284. ^ Jezernik 2009 = Božidar Jezernik, Ljubljanske knjige sveta od Auspergov do Hac-E queta, Etnolog 19 (2009), 17-35. N Josch 1853 = Eduard Josch, Die Flora von Kärnten, Klagenf^: Druck von Ferdi-1 nand v. Kleinmayr, 1853. ^ Kidrič 1929 = France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana: Sloven- 0 ska matica, 1929. s Legan Ravnikar 2009 = Andreja Legan Ravnikar, Razvoj slovenskega strokovnega L izrazja, v: Terminologija in sodobna terminologija, ur. Nina Ledinek - Moj- Q ca Žagar Karer - Marjeta Humar, Ljubljana: Zložba ZRC, ZRC SAZU, 2009, v 49-73. N Murko 1833 = Anton Murko, Slovensko-nemški in Nemško-slovenski ročni bese- 1 dnik, Gradec: samozaložba, 1833. Orožen 1979 = Martina Orožen, Jezik učnih knjig v 19. stoletju, v: Seminar slo-Z venskega jezika, literature in kulture 25, ur. Breda Pogorelec - Ljubica Čr- A nivec, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakul- p teta, Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti, 1979, 1 121-149. s Piskernik 1935 = Angela Piskernik, Alfonz Paulin, akademik (1853-1942), v: Slo-K venski biografski leksikon 2 (6. zv.: Mrkun - Peterlin), ur. Franc Ksaver Luk- 1 man, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1935. 0 Pleteršnik 1894-1895 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana: In-• štitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. (Elektronska izdaja, 1 2010.) M Pohlin 1781 = Marko Pohlin, Tu malu besedishe treh jesikov, Laibach: ge- 2 druckt und zu haben bey Johann Friedrich Eger, 1781 (http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FU7E7FMB), dostop 1. 5. 2013. Popovič 2007 = Janez Žiga Valentin Popovič, Glossarium Vindicum: osnutek slovenskega slovarja iz druge polovice 18. stoletja = Entwurf eines slowenischen Wörterbuchs aus der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts, ur. Richard Reutner - Peter Weiss, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Lingui-stica et philologica 19). Praprotnik 2004 = Nada Praprotnik, Botanični vrt Karla Zoisa na Brdu, Kronika 52 (2004), št. 2, 167-174. Praprotnik 2007 = Nada Praprotnik, Henrik Freyer in njegov seznam slovanskih rastlinskih imen (Verzeichniß Havischen Pflanzen-Namen) iz leta 1836, Sco-polia 61 (2007), 1-99. Praprotnik 2012 = Nada Praprotnik, Franc Hladnik in njegovo botanično delovanje, v: Franc Hladnik - ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani, ur. Jože Bavcon - Nada Praprotnik, Ljubljana: Botanični vrt, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, 2012, 147-160. Stabej 1954 = Jože Stabej, Enu Mala Besedishe, Slavistična revija 5-7 (1954), št. 1, 304-331. Suhadolnik 1986 = Stane Suhadolnik, Janez Zalokar (1792-1872), v: Slovenski biografski leksikon 4 (14. zv.: Vode - Zdešar), ur. Jože Munda idr., Ljubljana: ^ Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Znanstvenoraziskovalni center ^^ SAZU, 1986. Tušek 1875 = Ivan Tušek, Botanika: Schödler, Friedrich Karl Ludwig, Ljubljana: Matica slovenska, 1875 (http://nl.ijs.si/ahlib/dl/FPG_00125-1875.html), do- " stop 20. 4. 2013. HH The contribution of Murko's and Pleteršnik's dictionaries to the development ^ of Slovenian botanical terminology N Summary This article presents the development of Slovenian botanical terminology in the nineteenth century. The two most significant Slovenian-German dictionaries of that century are examined: those of Anton Murko (1833) and Maks Pleteršnik (18941895). Murko's dictionary includes only plant names, but no other botanical terminology. There are a total of 220 Slovenian terms in the dictionary with Latin ^ equivalents. Murko used earlier dictionaries as well as the latest botanical literature O for the plant names in his work. Pleteršnik's dictionary contains a large number of i4 plant names, other botanical terminology, and also the qualifier bot. (= botany). He ^ obtained most of his plant names f^om lexicographers (Caf, Murko, and Zalokar) N and collectors of these names (Medved, Tušek, Josch, and Erjavec). W Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja Tomaž Petek Cobiss: 1.04 1 Javno govorno nastopanje razumemo kot tvorjenje enogovornih govorjenih besedil, namenjenih širši ali ožji javnosti. • 4 1 0 Z Cm V prispevku je predstavljen didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja, ki vsakemu javnemu govorcu omogoča tudi poznejše kritično spremljanje lastnega napredka in ozaveščenosti na tem področju. Učinkovitega javnega govornega nastopanja se je namreč treba naučiti. Predstavljeni didaktični model je sestavljen iz meril za vrednotenje govornega na- ^ stopanja ter iz njih izhajajočih priporočil za uspešno in učinkovito javno go- q vorno nastopanje. Obvladovanje tega področja je predpogoj za osebno in po- ^ klicno uspešnost vsakega posameznika. ^ Ključne besede: javno govorno nastopanje, govorec, didaktični model, meri- q la za vrednotenje, priporočila ^ A Teaching Model for Developing Public Speaking Competence This article presents a teaching model for developing public speaking competence that also offers every public speaker later critical monitoring of his own progress and awareness of this area. Namely, effective public speaking is something that needs to be learned. The teaching model presented is composed of criteria for assessing speaking in public and recommendations based on them for successful and effective public speaking. Mastering this area is a precondition for every individual's personal and professional success. Keywords: public speaking, speaker, teaching model, assessment criteria, recommendations 1 Uvod Sposobnost učinkovitega sporazumevanja predstavlja eno izmed temeljnih kompe-tenc, v okviru katere ima pomembno vlogo tudi javno govorno nastopanje1 (Petek 2012a; 2012b; 2013). Menimo, da je strokovna usposobljenost katerega koli govorca na tem področju predpogoj za njegovo osebno in poklicno uspešnost. Ker se je učinkovitega javnega govornega nastopanja po našem mnenju treba naučiti, v razpravi predstavljamo didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja, ki omogoča tudi poznejše kritično spremljanje lastnega napredka ter N M Z ozaveščenosti glede lastne zmožnosti na tem področju. Sestavljen je iz meril za W vrednotenje govornega nastopanja ter iz njih izhajajočih priporočil za uspešno in Z učinkovito javno govorno nastopanje.2 Gre za zakonitosti, ki predvidevajo uresni-" čevanje štirih glavnih področij priprave, izvedbe in vrednotenja javnega govornega nastopa, tj.: a) zgradba govornega nastopa (smiselnost, razumljivost in zaokrože- 0 nost besedila, sestava govora/besedila, ustreznost besedilne vrste, ustreznost teme S in izbire vsebine, ustreznost konteksta pri izbiri besedilne vrste in teme/vsebine, L ustreznost načinov razvijanja teme); b) celostni način govorne predstavitve (tekoče, Q naravno, prosto in razločno govorjenje); c) besedni jezik (izbira ustrezne socialne V in funkcijske zvrsti jezika, pomensko ustrezna izbira besed, slovnična pravilnost, pravorečni izgovor); č) nebesedni jezik (slušni nebesedni spremljevalci govorjenja, vidni nebesedni spremljevalci govorjenja). Prispevek je zasnovan kot teoretična razprava; uporabili smo analitično-deskriptivno in analitično-interpretativno meto- Z do pedagoškega raziskovanja (Sagadin 1993; Mužic 1994a;1994b). A P 1 2 Postopki razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja S K Na javno govorno nastopanje se mora govorec pripraviti. Če želi biti pri svojem 1 delu uspešen, ga mora načrtovati in uresničevati po določenih korakih (prir. po ■ Petek 2013). V nadaljevanju predstavljamo merila za pripravo na javno govorno nastopanje ter njegovo izvedbo in vrednotenje, ki v celoti (z vsemi elementi) predstavljajo didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja.3 M o 2 2.1 Zgradba govornega nastopa Pri prvem sklopu se osredinjamo na: (1) smiselnost, razumljivost in zaokroženost besedila; (2) sestavo govora; (3) ustreznost besedilne vrste; (4) ustreznost teme in izbire vsebine ter upoštevanje konteksta; (5) ustreznost načina razvijanja teme. 2.1.1 Smiselnost, razumljivost in zaokroženost besedila Vsako besedilno sporočilo še ni besedilo. O besedilu govorimo šele takrat, kadar je besedno sporočilo smiselno, razumljivo in zaokroženo. Besedilo je smiselno, kadar lahko ugotovimo, o čem celotno besedilo govori - kaj je tema besedila in s katerim namenom/čemu ga je sporočevalec tvoril. Pomembni so tudi prepoznavnost teme in namena besedila ter jasnost rdeče niti. Besedilo je razumljivo, če so posamezni deli med seboj logično ter s tem tudi pomensko in slovnično povezani. Za tako besedilo pravimo tudi, da je koherentno. Besedilo je zaokroženo, če vsebuje vse pomembne sestavine ter ima svoj začetek in konec, tj. da tvori vsebinsko in oblikovno celoto (tudi ustrezna sestava oz. zgradba besedila) (Križaj Ortar idr. 2008). Gl. tudi Petek 2011; 2012b. To so govornoizvedbena merila, ki jih mora govorec upoštevati. Ustrezna vsebinska pripravljenost govorca je predpogoj za uspešen in učinkovit javni govorni nastop. 2.1.2 Sestava govora/besedila I. Ž. Žagar in B. Domajnko (2006: 17) navajata, da mora biti sestava govora f^nkci- ^ onalna, in nadaljujeta, da skladno z retoričnimi pravili oblikovanja govora in v kon- ^^ tekstu pedagoške interakcije obstaja priporočeni red.4 Z vidika sestave retorika govor ^ deli na več delov. Kvintilijan kot najpogostejšo navaja delitev na pet delov: (1) ek-sordij (prooemium); (2) navajanje dejstev (narratio); (3) dokaz (probatio); (4) izpod- " bijanje dokazov (refulatio); (5) zaključek (peroratio). Retorična tradicija dokazuje, ^ da so za uspešen in prepričljiv govor potrebni vsi deli (Žagar - Domajnko 2006: 17). ^ Sodobna besediloslovna (jjezikoslovna) teorija pa govori o oblikovanju be- " sedila na uvod, jedro in zaključek. To shemo mdr. omenja G. Červ (2009: 279). ^ Navaja, da se v uvodu najprej opredeli temo besedila in se naveže na določen dogodek zunajjezikovne realnosti, kar govorec doseže tako, da dogodek/stanje na kratko opiše, povzame ali pa ga le poimenuje; ob tem pričakuje, da bo poslušalec (bralec) v nadaljnjo interpretacijo besedila pritegnil vedenje o dogodku, ki ga je predhodno ^ dobil iz drugih besedil. V jedrnem delu je prek argumentacije razvita interpretacija dogodka/stanja, ki temelji na presojanju različnih stališč ter mogočih alternativ položaja in njegovih razpletov. Zaključek pa prinaša končno razsodbo v prid določe- ^ nega stališča oz. mnenje o tem, kako bi nekaj moralo biti (Červ 2009: 279). ^ 2.1.3 Ustreznost besedilne vrste O Pri pripravi in izvedbi govornega nastopa mora govorec upoštevati značilno zgrad- i4 bo izbrane besedilne vrste, kar omogoča uspešno sporazumevanje. Smiselno pa se ^ zdi opozoriti na dejstvo, ki ga navajata Dukič in Koderman (2010: 219), da je to N treba razumeti v t. i. idealnotipskem smislu - v njem so zajete najpogostejše po- W navljajoče se lastnosti besedil/besedilne vrste, posamezno konkretno besedilo pa ^ (lahko) v realnosti glede na idealni tip izkazuje veliko odstopanj. Na to je treba biti po našem mnenju pozoren tudi pri vrednotenju govornih nastopov. Sklepamo, da prav zato tudi V. Mikolič (2007: 341) navaja, da je treba pozornost pri vrednotenju preusmeriti na besedila, realizirana v konkretnih okoliščinah. 2.1.4 Ustreznost teme in izbire vsebine J. Toporišič (1992: 326, 359) navaja, da je (1) tema tisto, o čemer je v besedilu govor, (2) vsebina pa je v sporočanju to, kar je v besedilu povedano v ubesedovani Eksordij oz. uvod je namenjen pripravi naslovnika/občinstva - uvajanju v tematiko ter pridobivanju njegove pozornosti in naklonjenosti. Govorec lahko v tem delu pri naslovniku/občinstvu oblikuje želje in potrebe po znanju, ki ga bo predstavil, hkrati pa se predstavlja kot govorec z najboljšimi nameni in kompetencami, da o predvideni temi spregovori. Ko to uresniči, naslovnika/občinstvo seznani s temo oz. navede osnovna dejstva. Nato nastopi osrednji del, ko morajo biti v ospredju dokazi za predstavljena dejstva in proti-dokazi za drugačne interpretacije oz. morebitne ugovore. V tem delu govorec podrobno predstavi in razčlenjeno utemelji različne vrste dokazov ter metodo izpeljevanja glavne trditve oz. stališča. V pedagoški praksi so v ta del uvrščeni tudi poglobljeno navajanje primerov in izjem ter praktične vaje. Zaključek pa je namenjen povzemanju in strukturi-ranju glavnih argumentov in dejstev, oblikovanju kratke koherentne sheme povedanega ter s tem utrjevanju razumevanja in spomina (Žagar - Domajnko 2006: 17). J tvarini. Ustreznost teme in izbire vsebine razumemo kot Žagar in Domajnko (2006: W 17), ki pravita, da mora biti predstavitev teme in vsebine jasna, kratka in verjetna/ prepričljiva. Jasnost posredovane vsebine pomeni ustrezno izbiro besed, nedvou-1 mno in natančno opredelitev, tudi pregledno strukturiranost. Kratkost se nanaša na to, da se govorec izogiba nerelevantnostim; pomembno je, da pove, kar je nujno in O po njegovi presoji zadostno za razumevanje. S tem je mišljeno to, da ne pove manj, S kot je potrebno, in ne več, kot zahteva situacija (Žagar - Domajnko 2006: 17). L Kot navajata avtorja, izpolnjevanje teh pogojev omogoča, da bodo poslušal- O ci povedano čim bolje razumeli, si povedano zapomnili in temu verjeli. Vzrok za v vsako govorčevo odločitev o vsebini govora bi morala biti odgovora na vprašanji, kaj je res potrebno in kako to sporočiti, da bi ohranili oz. spodbudili sodelovalnost poslušalcev (prir. po Žagar - Domajnko 2006: 17-18). Z Z 2.1.4.1 Tematsko-vsebinska sestava besedila A I. Škaric (2005: 83) priporoča, da se na začetku javnega govornega nastopa napove p tema. To se mu zdi pomembno, ker je govorec tako bolj discipliniran pri podajanju 1 vsebine, spodbuja pa tudi zanimanje poslušalca. Če gre za daljše govorno nastopaS nje, npr. v obliki predavanja, je dobro, da govorec najavi tudi temo vsakega poglav-K ja, in sicer v obliki vprašanj, podnaslovov itn. 1 Žagar in Domajnko (2006) navajata, da prepričljivost podajanja vsebine po 00 navadi temelji na nekontradiktornosti, obrazložitvi dejstev in motivov. Argumen-• tirano prepričevanje mora stopiti v ospredje v osrednjem delu navajanja dokazov o za predstavljeno vsebino in protidokazov za drugačne interpretacije oziroma mo-■■ rebitne ugovore. V tem delu se mora govorec posvečati podrobni predstavitvi in 2 utemeljevanju različnih vrst dokazov ter t. i. metodi izpeljevanja glavne trditve oz. stališča v povezavi z vsebino. Prvotno naj bi govorec uporabljal različne oblike racionalne argumentacije. V šolski praksi to pomeni tudi del poglobljenega navajanja primerov, izjem in praktičnih vaj. Zaključek pa je namenjen povzemanju in strukturiranju glavnih argumentov in dejstev pa tudi oblikovanju kratke koherentne sheme povedanega/vsebine, s tem pa utrjevanju razumevanja in spomina (Žagar -Domajnko 2006). 2.1.5 Ustreznost konteksta pri izbiri besedilne vrste in teme/vsebine Izbira besedilne vrste in z njo povezane teme/vsebine je odvisna tudi od ožjega in širšega konteksta. Žagar (1999: 211; prim. van Dijk 1997: 19) navaja, da se koncept konteksta deli na lokalne in globalne strukture konteksta. Lokalne strukture zajemajo kontekst, ki ga ima izjava glede na trenutno situacijo, globalne pa t. i. globalnejši kontekst kulture. Lokalne strukture konteksta obsegajo postavitve (tj. čas, prostor, okoliščine), udeležence ter njihove različne komunikacijske in družbene vloge (npr. govorec), namere, cilje ali namene, globalne strukture pa vsebujejo »diskurz« kot t. i. konstitutivni element organizacijskih ali institucionalnih dejanj in postopkov (npr. poučevanje) in položaje, v katerih so sodelujoči vključeni v interakcijo kot člani družbenih kategorij, skupin ali institucij (Žagar 1999: 211). M. Kalin Golob (2001: 74) mašilo opredeljuje kot vsako jezikovno sredstvo, ki se v govoru uporablja brez prave potrebe, ne vpliva na njegovo sporočilnost, prepričevalno, prido-bivalno, argumentativno ali estetsko raven. Navaja še, da obstajajo tudi osebna mašila, tj. besede, ki jih posameznik ponavlja v vsaki povedi ali celo večkrat v eni povedi. D. Ver-donik (2005: 116) pa pravi, da uporaba mašil pomeni t. i. kupovanje časa za premislek o tem, kaj bo govorec povedal v nadaljevanju. Cm Tomaž Petek, Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja 2.1.6 Ustreznost načinov razvijanja teme J. Vogel (2008: 127) navaja, da so načini razvijanja teme povezani z značilnimi ^ besedilnimi vzorci, s povezovanjem podtem v koherentno celoto, s prevladujočimi ^ logično-miselnimi razmerji in z načini njihovega izražanja pa tudi z značilnimi za- ^ četki in konci. S. Hudej (2001: 206) v sklopu načinov razvijanja teme omenja pojmova- " nje tematske strukture kot tipični vzorec povezav med posameznimi temami ali celovitimi propozicijskimi sestavi v besedilu. Pri opisovanju dogodka, predmeta, ^ postopka oz. navodila gre za umeščanje in razvrščanje posameznih tem v celoto; pri razlaganju je besedilo razdeljeno na glavno temo, ki jo želimo pojasniti, in na teme, s katerimi pojasnjujemo glavno temo; pri utemeljevanju iščemo teme, ki so vzroki, povodi, predpostavke, razlogi, argumenti, in temo, ki je glavna, saj je izražena kot posledica, sklep, teza; pri pripovedovanju obstaja najmanjši mogoči dogodek, ki ga prikažemo z delnimi temami: zaplet, razplet in subjektivna ocena. Jakobson (1989: 156-162; prim. Hudej 2001: 207) navaja, da načine razvijanja teme v besedilu analiziramo s pomočjo pomenskih podstav, ki so vsebovane v določenem besedilu in ki so logičnopomensko povezane v celoto. Tvorčev namen prepoznamo s pomočjo performativov, naklonskih sredstev, propozicij, skladenjskih povezav (vezniških besed), prozodičnih in retoričnih sredstev. Analiziranje vloge be- ^ sedila pa pokaže, kateri dejavniki sporočanjskega modela so v posameznem besedilu O prevladujoči. Določimo jih z analiziranjem jezikovnih znakov. i4 V besedilih teme govorec po navadi ne razvija samo na en način, ampak jo ^ skuša predstaviti čim bolj celostno, tako da vsebino prikaže z različnih vidikov. Prepletanje različnih načinov razvijanja teme je značilno za veliko besedil, kljub W vsemu pa po navadi prevladujeta en ali dva načina, ki ustvarjata t. i. rdečo nit. ^ 2.2 Celostni način govorne predstavitve Pri celostnem načinu govorne predstavitve, kot smo poimenovali to skupino meril, mislimo predvsem na tekoče, naravno, prosto in razločno govorjenje, pomembna pa je tudi usklajenost besednega dela sporočila z nebesednimi spremljevalci. 2.2.1 Tekoče, naravno, prosto govorjenje Ker je javni govorni nastop po navadi vnaprej pripravljen, se od govorca pričakuje, da bo govoril tekoče, naravno in prosto. Grabnar (1991: 212) navaja, da je tekoče (tudi gladko) govorjenje pomembna prvina javnega govornega nastopanja, ki je osnova za nadaljnji razvoj govorjenja, tj. govorjenje brez zatikanja in uporabe mašil.5 Če je govorec na nastop dobro pripravljen, je slišati tudi bolj naravno (npr. vezani W izgovor nezložnih predlogov) in ima manj treme.6 Izogibati se je treba izumetničeN nemu govoru, ki ga povzročajo: trema, nepripravljenost, neobvladanje zvrsti jezika 1 itn. Za javni govorni nastop je značilno tudi prosto govorjenje, tj. brez zapisane ^ predloge celotnega besedila; če jo zaradi t. i. boljšega občutka potrebujemo, je pomembno, da imamo zapisane samo ključne besede in ne celotnega besedila. S pos gledi v list izgubljamo tudi očesni stik, zapisana predloga nas ovira pri kretnjah rok L in gibanju po prostoru (Podbevšek 2006; Paxman 2011). Prosto govorjenje pri jav-Q nem govornem nastopanju omenja tudi C. Šeruga Prek (1990), ki pravi, da govorec v ob prostem govorjenju veliko uspešneje vzpostavlja stik s poslušalcem. N 1 2.2.2 Razločno govorjenje Škaric (1999: 203) pravi, da razločno govorjenje pomeni jasno izgovarjavo glasov Z in glasovnih delov. Izgovarjava se nanaša na segment govora, ki z govornimi sredA stvi signalizira jezikovno obliko besed. Škaric (1996: 184-187; 2005: 154-156) p omenja tudi, da ima vsak človek svoj osebni način izgovora. Pravilna in čista izreka 1 sta po njegovem mnenju predpogoj za dobro retorično dikcijo. Do nje pridemo, če s znamo izgovor funkcionalno uporabiti. Minimalna zahteva je, da izgovor omogoča K poslušalcem preprosto razumevanje. 1 K. Podbevšek (1997: 29) opredeljuje značilnosti razločnega govorjenja - te 0 so: zadostna napetost obustnih mišic, primerno odpiranje ust, ustrezna govorna hi-• trost in umirjen, a ne monoton govorni ritem, pravilno izrekanje posameznih gla- 1 sov in glasovnih sklopov. Mahnič (1959) opozarja, da moramo biti pozorni tudi M na artikulacijsko akustična krepost, tj. tako jasno in glasno oblikovanje glasov, da 2 niso mogoče zamenjave; to še posebej velja za glasove, ki imajo podobne lastnosti. Artikulacijska razumljivost je nujna lastnost vsakega govorca; njegova izreka mora biti vedno natančna, močnejša in izrazitejša kot pri običajnem govoru. 2.3 Besedni jezik K besednemu jeziku v razpravi uvrščamo izbiro ustrezne socialne in funkcijske zvrsti jezika, pomensko ustrezno izbiro besed, slovnično pravilnost in pravorečni izgovor (knjižni izgovor glasov in knjižni (jakostni) naglas). To so področja, ki so po našem mnenju pomembna za javno govorno nastopanje. 2.3.1 Izbira ustrezne socialne in funkcijske zvrsti jezika Sodobne družbene spremembe, ki so zelo hitre, zahtevajo tudi hitro prilagajanje jezika, in to ne glede na njihovo funkcijsko ali socialno zvrst (Smole 2004: 321). Socialne zvrsti jezika se v slovenskem jezikoslovju (po Slovenski slovnici J. Toporišiča) K. Habe (2002: 13-15) meni, da so ljudje preveč pozorni na negativne vidike treme. Če je je preveč, se pojavljajo napake, ki so za govorca in poslušalca moteče. Poznamo pa tudi pozitivne vidike treme, tj. povečana budnost, večja fizična moč, celovitejše in hitrejše razmišljanje, izostrenost čustev idr. S psihološkega vidika ima trema dve funkciji - adap-tivno in motivacijsko. Adaptivna funkcija se odraža kot povečano vzburjenje organizma, motivacijska pa spodbudi govorca, da se potrudi za dobro sporazumevanje s poslušalstvom in izvedbo nastopa. 6 Klasifikacija funkcijskih zvrsti predstavlja eno izmed osrednjih problematik teorije jezikovne zvrstnosti praške strukturalistične šole (Skubic 1995). Poleg Toporišiča (1992; 2000) in Skubica (1995) gl. za funkcijske zvrsti mdr. tudi Havranek (1963) ter de Beaug-rande in Dressler (1992). Cm delijo na dva dela - knjižni jezik in neknjižni jezik (Toporišič 2000: 14). V. Smole (2004: 322-323) je do te razdelitve kritična in navaja, da je že na prvi pogled jasno, ^ da je takšna delitev narejena z vidika knjižnega jezika in ne jezika v vseh njegovih ^ pojavnih oblikah, kot so zvrsti definirane, tj. z vidika slovenskega jezika v celoti. ^ Avtorica zagovarja po nekih zakonitostih urejen sestav, v tem primeru jezikovnih enot, zato zavrača omenjeno Toporišičevo delitev in predlaga delitev slovenskega " jezika na sistemske in nesistemske zvrsti. Sistem lahko določimo knjižnemu jeziku, ^ ker je opisan v slovnici, pravopisu, v slovarju. Sistemska pojavna oblika sloven- ^ skega jezika pa obstaja tudi med neknjižnimi zvrstmi, tj. krajevni govor, ki se druži v narečja, ta pa v narečne skupine. V. Smole (2004: 324) dodaja še, da imamo s tega vidika dve sistemski pojavni obliki slovenskega jezika - na eni strani naravni narečni krajevni govor, na drugi strani pa normirani knjižni jezik, med njima pa je mogoče uvrstiti vso množico različic pogovornega jezika. Ob socialnih zvrsteh jezika, predvsem knjižnega, pa opozarjamo tudi na funkcijske zvrsti.7 J. Vogel (2007: 125) ugotavlja, da sta se s klasifikacijo funkcijskih zvrsti ukvarjala strukturalistično in pragmatično jezikoslovje, vendar z različnih izhodišč. Strukturalistično jezikoslovje je na podlagi opaženih posebnosti sklepalo o skupni funkciji besedil, pragmatika pa je temeljno merilo videla v njihovi funkciji oz. vlogi. Toporišič (2000: 27-32) funkcijske zvrsti deli na (1) praktičnosporazu- ^ mevalno, (2) strokovno, (3) publicistično in (4) umetnostno zvrst. Skubic (1995: O 156) pa navaja, da je v razumevanju funkcijskih zvrsti v drugi polovici prejšnjega i4 stoletja zaznati premik v delih pragmalingvistov, ki v t. i. središče svojega zanima- ^ nja postavljajo pragmatično funkcijo izrekov oz. besedil - namen spremembe stanja N stvari, s katerim je besedilo tvorjeno. Spremembe stanja stvari, ki jih želi govorec W uresničiti, so najrazličnejših vrst in zajemajo vse, kar se v stvarnosti spremeni s tem, ^ ko je govor uresničen. Skubic 1995: 158-167) zato - razlikovalno od Toporišiča - ločuje naslednje pragmatične funkcije govora: (1) znanstveni govor; (2) sporo-čanjsko-vplivanjski govor; (3) konvencionalnoperformativni govor; (4) umetnostni govor. S. Kranjc (2004: 397) navaja, da sodobno pojmovanje zvrsti v ospredje postavlja temeljno funkcijo besedila, tj. vplivanje na naslovnika, za to pa tvorec izbira sredstva, ki so mu na voljo v njegovem besedilnem svetu in ki jih nudi jezik, v katerem besedilo oblikuje. Govorec se mora pri svojem javnem govornem nastopanju glede na konkretni govorni položaj, v katerem bo tvoril enogovorno govorjeno besedilo, odločiti o ustrezni izbiri jezikovne zvrsti. Tomaž Petek, Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja J 2.3.2 Pomensko ustrezna izbira besed W Pri pomensko ustrezni izbiri besed je treba upoštevati predvsem dvoje: (1) raN zumljivost in upoštevanje prenosnika in (2) pričakovanost izbire besed glede na " tematsko polje.8 ^ (1) Škaric (2005: 34-35) navaja, da naj bo v govoru čim manj besed s splošnim O in z izpraznjenim pomenom. Nadaljuje, da je neustrezno, če govorec upora- S blja polznane in nerazložene besede. Med neprimerne oblike za govor, kot L navaja Škaric, spadajo tudi glagolska dopolnila (deležja), ki so pogosta v 0 sodobni (slabi) retorični praksi, npr.: dogovarjajoč se, naglašajoč, izpostaV vljajoč; nevtralne trpne oblike, npr. poudarjeno je, sklenjeno je; in brezosebni povratni glagoli, npr. dogaja se, opaža se (Škaric 2005: 34-35). (2) Za strokovna besedila pa ne moremo pričakovati, da bodo v njih npr. same dobro znane in pogosto uporabljene besede. Pri tem moramo mdr. upoštevati Z pričakovanost izbire besed glede na tematsko polje, tudi strokovnih izrazov A v strokovnem besedilu, o čemer smo že razpravljali. Škaric (2005) navaja P še t. i. omejenost pojmov. Govorec se mora potruditi, da bo poslušalec v 1 določeni besedi, besedni zvezi, v besedilu razumel isto vsebino kot on. Ker S imajo besede več pomenov - glas npr. pomeni enoto artikuliranega govora K in zvok pri petju -, mora biti govorec pozoren na to, da se ne bi pojavilo « nerazumevanje v podajanju snovi med govorcem in poslušalcem. V kulturo 00 logičnega govora pa sodi tudi to, da priznamo, da neke besede ne poznamo in • je zato tudi ne izgovorimo; če slišimo neznano besedo, pa moramo vprašati 1 po pomenu (po Škaric 2005: 63). Z 2 2.3.3 Slovnična pravilnost Škaric (1996: 38) slovnično pravilnost povezuje z ustrezno uporabo vseh slovničnih sredstev, ki izražajo odnose, npr. vezniki, predlogi, oblike zaimkov, glagolske oblike časa in načina, odvisni skloni. Za doseganje slovnične pravilnosti pri javnem govornem nastopanju mora imeti govorec razvito tudi slovnično zmožnost, kar pomeni obvladovanje besednega jezika - obvladovanje besedišča, oblikoslovnih, skladenjskih in semantičnih ter fonoloških pravil (prir. po Bešter Turk 2011: 116). O. Kunst Gnamuš (1992: 55) pa razpravlja o tem, da je treba slovnična pravila spoznati kot logično utemeljena, kot iz narave jezikovnega sistema izhajajoča pravila, in da spoštovanje teh pravil omogoča pravilno izražanje v knjižnem jeziku. Enogovorno govorjeno besedilo mora mdr. dosegati tudi ustrezno kohezivnost oz. slovnično povezanost besedila (prir. po Karmiloff - Karmiloff Smith 2001). Ker je na tem mestu govor o slovnični pravilnosti, povzemamo Arapovica in Groblerja (2006), ki navajata, da je za kohezivnost potrebna konkretna jezikovna realizacija z uporabo določenih jezikovnih sredstev - uporabijo se določena 8 Besedo spraševati lahko npr. povežemo tudi z besedami učitelj, ocenjevanje ..., in sicer na podlagi tematske povezanosti. Te besede namreč spadajo v isto tematsko polje. Ko si učitelj izbere temo, o kateri bo govoril, se mora spomniti besede določenega tematskega polja. Čim več o temi ve, tem več »ima« teh besed (prir. po Križaj Ortar idr. 2009: 20). slovnična pravila in t. i. povezovalci (konektorji), ki omogočijo, da se s pomočjo povedi povezujejo logična razmerja znotraj posameznega dela besedila. ^ 01 2 2.3.4 Pravorečni izgovor ^^ Škaric (2005: 151) navaja, da med veliko idiomi nekega jezika obstaja tudi standardni jezik, ki je arbitrarno izbran za skupni jezik pri javnem govornem nastopanju in predstavljanju jezikovne skupnosti drugim. Poudarja še, da izgovarjavo, ki je za tak idiom zadovoljiva, imenujemo standardni izgovor ali ortoepija, in dodaja, da je zahteva, da standardni jezik v govoru uporablja standardno izgovarjavo, naravna. K pravorečnemu izgovoru poleg pravilne izgovarjave glasov uvrščamo tudi pravilno naglaševanje kot znotrajbesedni element. Toporišič (2000: 59-60) mdr. navaja tudi, da imajo samoglasniki poleg osnovnih, tj. segmentalnih lastnosti tudi „ t. i. prozodične, tj. nadsegmentne lastnosti - trajanje, jakost in ton. Glede na dolžino trajanja ločimo dolge in kratke samoglasnike, po jakosti krepke (naglašene) ^ in šibke (nenaglašene), po tonu pa visoke in nizke. Jakostna in tonska izrazitost samoglasnikov se imenujeta naglas, izrazitost po trajanju pa kolikost (Toporišič 2000: 59-60). Ko govorimo, povezano izgovarjamo glasove posamezne besede. Najmanjša enota izgovorjene besede je glas. Glasove tvorimo z govorili (npr. z glasilkami, ustno in nosno votlino, jezikom, zobmi, z ustnicami). Tiste glasove, zaradi katerih se lahko spremeni pomen besede (gre za pomensko razločevanje), imenujemo glasniki ali fonemi (Toporišič 2000). 2.4 Nebesedni jezik Adler in Rodman (2003) definirata nebesedno sporazumevanje kot ustna in telesna sporočila, ki imajo za druge sporočilno vrednost. M. Ule (2005: 206) pravi, da nebesednih sporočil nikoli ne oddajamo ali sprejemamo na en sam način in le po enem kanalu. Nebesedno sporazumevanje je po njenem mnenju sestavljeno iz kombinacije številnih znakov in v različnih modalitetah. Tako lahko oster glas ali namrščena obrazna mimika negativno vpliva na poslušalce, saj ti za motivacijo potrebujejo motiviranega govorca. Tudi nezanimivo in monotono nizanje dejstev pri poslušalcih povzroča neugodno čustveno razpoloženje. 2.4.1 Slušni nebesedni spremljevalci govorjenja Slušni nebesedni spremljevalci govorjenja govor mdr. popestrijo in ga naredijo bolj dinamičnega, zanimivega, poslušljivega. Ob tem pomembno vplivajo na sprejemanje govorčevega enogovornega govorjenega besedila. Zato se bomo v nadaljevanju razprave osredinili na intonacijo, poudarke in jakostno izrazitev ter glasnost, hitrost, premore, register in na barvo glasu, ker menimo, da je naštete »parametre« razmeroma preprosto in učinkovito prenesti v konkretno rabo. V tem primeru lahko govorimo o dveh skupinah slušnih nebesednih spremljevalcev govorjenja - nekatera sredstva so bolj ali manj dogovorjena in imajo splošno sprejeti pomen, npr. into-nacija in poudarki, druga pa so individualno oz. situacijsko določena, npr. register in barva glasu. Z ^ 2.4.1.1 Intonacija W Intonacija ima jezikoslovno (lingvistično),9 besedilno10 in pragmatično11 vlogo. NjeN na osnovna naloga je povezovanje besedišča, slovnice in govora. Besedilna funkcija 1 intonacije predstavlja raziskovanje načinov doseganja povezanosti v govorjenem ^ besedilu, medtem ko njena pragmatična funkcija omogoča poslušalcu, da sklepa 0 iz konteksta izjave in tako oplemeniti interpretacijo. Intonacija torej ne spreminja S smisla leksikalnih elementov, ampak le nekoliko spremeni njihov pomen, tako da L poslušalcu omogoči izbiro med različnimi interpretacijami na besedilno-skladenj-Q ski ravni, odvisni od konteksta interakcije (Komar 2008b: 215). v Vuletic (1980: 27) pravi, da se brez intonacije besede nizajo kot nepovezani elementi. Intonacija nam pove, katera skupina besed tvori celoto (stavek). Iz tega izhajata temeljni vlogi intonacije, tj. integracija (povezovanje besed v celoto), in deliminacija (razmejevanje ene skupine besed od druge). Intonacija ima tudi grama-Z tično vlogo, ker poslušalcu pove, ali gre za povedni, vprašalni ali vzklični stavek. A Vloga intonacije je pomembna tudi pri izražanju čustvenosti. Stopnjo afektivno-p sti prikaže tonski razpon intonacije. Čim večji je razpon, tem večja je afektivnost. 1 Pomembna je tudi logična funkcija intonacije, ker poudarja bistvene dele stavka. S Logična funkcija intonacije se povezuje s stavčnim poudarkom. K 1 2.4.1.2 Poudarek in jakostna izrazitost ter glasnost 0 Poudarek v povedi nosi informacijo o tem, kateri del sporočila je z govorčevega • vidika najpomembnejši vsebinsko in čustveno. Govorci posamezne dele besedila 1 poudarjajo po lastni presoji. Stavčno poudarjanje je poleg intonacije glavno sred-■■ stvo hierarhičnega strukturiranja besed v stavku. Stavčni poudarek se ne uresniči 2 samo z močnejšim glasom, ampak tudi s povišanim tonom, včasih tudi hkrati z upočasnjenim tempom (Podbevšek 2006: 112-113). I. Ferbežar idr. (2004: 182) navajajo, da je poudarek odvisen tudi od konkretnega namena sporočanja. Poudarke v besedilu, ki so povezani z javnim govornim nastopanjem, omenja tudi T. Lengar Verovnik (2012: 119), ki pravi, da je njihova funkcija mdr. besedilna in pragmatična. V povedih, v katerih zaradi sprotnega tvorjenja besedila na skladenjski ravnini Jezikoslovna (lingvistična) funkcija intonacije je povezana s skladnjo in se tako ukvarja z organizacijo sporočila (npr. nova/stara informacija, število informacij, (ne)popolnost sporočila) pa tudi z njegovim naklonom (npr. povedni, velelni _). Ta funkcija je izražena s pomočjo dveh procesov: tonaliteto, ki se ukvarja z razdelitvijo govora na intonacijske enote, in s procesom (ang. tonicity), ki se ukvarja s t. i. goriščem intonacije (Komar 2008b: 215). Besedilna funkcija intonacije se ne ukvarja toliko s skladnjo kot z odnosom med sogovorniki na eni strani ter med govorcem in sporočilom na drugi. Analiza pogovora, ki po navadi opazuje govorčevo obnašanje pri strategijah izmenjavanja, poskuša najti načine naglaševanja, ki jih udeleženi v pogovoru uporabljajo za izražanje različnih stopenj (ne) sodelovanja (Komar 2008b: 216). Pragmatično funkcijo intonacije je najtežje opisati. Tiče se odnosa med govorčevim namenom in namenom izjave, ki je zelo odvisna od konteksta. Ko govorci odkrijejo, da se vsebina izjave in kontekst, v katerem je bila podana, ne ujemata, so navadno zmedeni. Enako se lahko zgodi, ko se zavejo, da se je pojavilo neujemanje med intonacijo sporočila in konteksta, v katerem je bilo podano sporočilo (Komar 2008b: 216). 9 10 Cm nastaja nekoherentnost (besedni red, nedokončane ali eliptične zgradbe), poudarjanje deluje kot korektiv. Poudarki v besedilo vnašajo smisel, poslušalca pa vodijo do ^ ustrezne interpretacije. Nadaljuje, da je pogosto poudarjena prva prvina v povedi, ® ki je - vsebinsko gledano - dopolnitev prejšnje, skladenjsko-pomensko in intona- ^ cijsko že zaključene povedi. V povedih pa na splošno ločimo štiri stopnje jakostne izrazitosti, tj. nenagla- " šenost (naslonke), oslabljeno naglašenost (pridevniški levi prilastki, a ne števniki; samostalniki in prislovi, ki imajo prilastek na desni strani; izrazi ob določilu mere ^ itn.), neoslabljeno ali normalno naglašenost (najpogostejše besede) in poudarjeno naglašenost, kar imenujemo poudarjenost (Toporišič 2000: 541). Kontrastne razlike glasnosti v besedi tvorijo naglas, v stavku pa stavčni poudarek. Spreminjanje glasnosti govorjenja pomaga oblikovati logiko govorjenega besedila. Beseda ali besedna zveza, ki je v stavku oz. segmentu najglasnejša, je pomensko najpomembnejši del stavka (Podbevšek 2006: 112-113). Škaricu (1991: 287; 1999: 199-202) se zdi pomembna tudi govorna glasnost, ki izraža psihosomatske in kulturne lastnosti govorca ter njegovo razpoloženje med govorom. Glasnost govora ima dve temeljno različni nalogi - je znak in signal. Kot signal se v naravnem govoru uravnava spontano in se spreminja glede na količino informacij. Stavke (in dele stavkov) z več informacijami normalno izgovarjamo glasneje ^ od bolj praznih (ali njihovih delov). Dodaja, da je pravilno izbrana jakost govora taka, O ki vsakemu poslušalcu omogoča brez napora razumeti povedano ter hkrati izkazuje i4 obzirnost do njegove svobode in dostojanstva. Mahnič (1959: 25) navaja, da je moč ^ glasu odvisna od amplitude glasilk, občutljivosti našega sluha in od posameznega soglasnika ali samoglasnika, ki pri isti višini in moči zveni različno. K. Podbevšek (2006: 112) pa navaja še, da je glasnost govora odvisna tudi od števila poslušalcev. ^ 2.4.1.3 Hitrost Vitez in A. Zwitter Vitez (2004: 9) navajata, da je vloga hitrosti govora oz. tempa organizacija govorca o poteku izrekanja. Dodajata še, da spreminjanje dolžine glasov pri govorjenju kaže na stopnjo pripravljenosti govorečega, da bi se lahko bolje izrazil, a za to ne najde prave formulacije. Toporišič (1992: 57) pa navaja, da je hitrost govorjenja tvorjenje različnega števila glasov na določeno časovno enoto. To je delno individualna značilnost govorečega ali pa je utemeljeno doživljajno oz. pomembnostno. Škaric (2005: 132) navaja, da je hitrost pravilna, kadar je govorni znak razumljiv ali »korito« primerno za informacijski pretok. K. Podbevšek (2006: 116) pa pravi, da je hitrost govorjenja pravilna, če ni opazna. Nadaljuje, da jo prilagajamo naslovniku, sporočilu, čustvenemu razpoloženju, času, ki ga imamo na voljo. Odvisna je od trajanja glasov, načina povezovanja glasov, dolžine stavkov, glasnosti, količine informacij itn. Izraža se s številom glasov, zlogov, besed, stavkov na minuto ali sekundo, vendar se najpogosteje in najbolj natančno kaže s številom izgovorjenih zlogov na sekundo, o čemer piše tudi Škaric (1991: 298; 2003: 59; 2005: 132-135). Normalna govorna hitrost je od 4 do 7 zlogov na sekundo.12 Ška- 12 Tivadar (2009: 4) kot normalno hitrost navaja od 4 do 6 zlogov na sekundo. K. Podbevšek (2006: 117) pa pravi, da normalna hitrost ni pri vseh ljudeh enaka. Odvisna je predvsem ^ ric (2005: 134-135) navaja še, da hitrost ni samo pravilna ali napačna širina »ko- W rita«, po katerem tečejo informacije, ampak je tudi govorni znak. Informacijsko neprimerna hitrost govora je lahko zavestna. Počasna hitrost lahko npr. kaže na 1 počasnega, utrujenega, redkobesednega govorca, hiter govor pa slikovito označuje ^ govorca kot hitrega, živahnega, tudi zaletavega. Hitrost govora v povezavi z jako- O stjo je eden najmočnejših izrazov afektivnosti, deluje pa različno - od podaljševanja s in poudarjanja soglasnikov ob kratkem samoglasniku za izraz t. i. sarkastičnega L razpoloženja do podaljševanja glasno izgovorjenih samoglasnikov s šibko izgovor- Q jenim soglasnikom za izbruh besa (Škaric 2005: 134-135). N 2.4.1.4 Premori 1 Toporišič (1992: 213) opredeli premor kot stavčnofonetični pojav, ko se govorna veriga na določenih mestih pretrga. Škaric (1991: 295; 2005: 133) premore definira N kot izseke govornega časa brez besedila, ki pa se razlikujejo od molka,13 ki ni del A govora. Navaja še, da premori v stavku služijo za popravljanje napak hitrosti/tempa. p Če smo nekaj besed prehitro izrekli, vstavimo premor, ki razredči preveč zgoščene 1 informacije. Vitez in A. Zwitter Vitez (2004: 9) pa pravita, da premor predvsem s tistemu, ki posluša, omogoča strnitev izrečenega v jasen smisel ali pa omogoči, da K se neko operacijo izbriše, čeprav je bila že začeta. To pomeni, da pride pomen izre-1 čenega jasneje do izraza, če govorjenemu besedilu sledi kratek premor. 0 K. Podbevšek (2006: 104-109) navaja, da obstajajo logična mesta za pre-• more, npr. na koncu povedi, na koncu stavkov v zloženi povedi itn. Nelogični pre- 1 mori so npr. znotraj naslonskega niza, med prilastkom in odnosnico itn.14 Avtorica ■■ omenja tudi določanje minimalnega trajanja prekinitve govora, da se premor zazna. 2 Mejni vrednoti premorov sta od 200 do 250 ms. Predstavlja tudi delitvi premorov po različnih avtorjih - Škaric premore deli na glasovne in neglasovne, Horga pa na prazne ali tihe in polne ali zvočne. Glas v premoru je lahko artikuliran ali near-tikuliran. Artikulirani glasni premor zapolni ponavljanje zlogov, besed, besednih zvez ter podaljševanje izgovora in mašila. Neartikulirani glasovi v premorih pa so: polglasnik, zaokrožen ali nosni, podaljšani m, vzdihi, kliki itn. Neglasovni premori se ločijo po tem, kako se začnejo ali/in končajo - rob premora je lahko oster ali blag, lahko pa je izražen z različno tonsko višino. 2.4.1.5 Register Register je tonski pas, v območju katerega se uresničuje stavčna intonacija (Toporišič 1992: 253). Pri navadnem govorjenju uporabljamo pretežno srednji tonski od značaja. Tudi v normalni govorni hitrosti ne govorimo enako hitro: kar se nam zdi pomembnejše (nove informacije), izgovorimo počasneje, vrinjene stavke običajno izgovorimo hitreje, če niso pomembni, in počasneje, če so pomembni. Posebna vrsta odsotnosti od govorjenja je molk, pojavlja se tudi izraz tišina. Tišina je odsotnost govorne ali kakršne koli druge človekove zvočne dejavnosti. Vsaka tišina ni del komunikacije, če je, pa je pomembna sestavina s številnimi pomeni. L. Plut Pregelj ugotavlja, da sta govor in tišina simbolna znaka (Podbevšek 2006: 108). T. Lengar Verovnik (2012: 131) omenja tudi neskladenjske premore, katerih vloga je pridobivanje časa za nadaljnje tvorjenje in organiziranje besedila. 15 Škaric (1991: 109) ločuje tri registre glasu: prsni, srednji in čelni register. V prsnem registru se izvajajo nizki toni, v čelnem visoki, v srednjem pa srednji toni. Avtor navaja še, da je register vedno povezan z barvo glasu. 16 Na vrsto glasovne lege vplivajo dolžina, širina, debelina glasilk ter dolžina in oblikovanost vokalnega trakta (Hočevar Boltežar 2008: 45). Cm pas svojega govornega tonskega območja15 (moški: tenor, bariton ali bas; ženske: sopran, mezzosopran ali alt).16 Višje prehajamo le pri posebnem poudarjanju. Na ^ dnu srednjega pasu se navadno končajo pripovedne kadence. V svojem tonskem ^ območju se izražamo najlažje, ker lahko v njem brez posebnega truda govorimo ^ najdlje. Zgornje tonsko območje uporabljamo redkeje, npr. če vabimo k sebi živali, če z otrokom govorimo »po otročje«, če oponašamo koga, ki govori zelo visoko. V " zgornje tonsko območje včasih preidemo tudi zaradi nervoze, npr. če imamo pripravljen govorni nastop. Previsoko izbran register nam omejuje svobodo v rabi jasnih ^ intonacijskih potekov in dela naš glas tudi sicer neprijeten, kar oboje negativno vpliva na poslušalca. Zmeraj nižji register imajo pogosto zaporedne priredne sestavine; to je prav primerno. Naslednjo povedno enoto nato spet začnemo višje. Vrinjene stavke večinoma zaznamujemo z znižanim registrom. Tudi znižani register je čustveno obarvan (Toporišič 2000: 553, prim. Gros 2000: 60; Coblenzer - Muhar 2003: 95). S. Komar (2008a) pa register razume drugače, tj. kot tonsko višino, na ^ kateri se začne tonska enota; končno tonsko višino imenuje tonski zaključek. Register in tonski zaključek se lahko po njenem mnenju realizirata v visoki, nizki ali v srednji legi, različne povezave tonskih višin pa imajo različne besedilne vloge. ^ L 2.4.1.6 Barva ^ Mahnič (1959: 26, 62) barvo glasu razume kot vsoto vseh tonov in šumov določe- O nega glasu; po njegovem mnenju posamezni glasovi predstavljajo nekakšen akord, i4 ki je sestavljen iz več tonov. Nadaljuje, da je barva odvisna od absolutne višine, v ^ kateri govorec govori, oblike in načina uporabljanja resonančnih votlin, razmerja N med temeljnimi in drugimi toni, psihičnih značilnosti, starosti, spola in od narodne W pripadnosti. Toporišič (2000: 554) pa pravi, da je stavčnofonetično barvanje zvoč- ^ nega gradiva povedi in sploh besedila posledica spremembe odzvočnega prostora v ustih. Najpogostejše je normalno barvanje, tj. tako, ki ne vzbuja posebne pozornosti. Tipično negativno barvanje je npr. nosljanje. Glasovje se obarva tudi, če močno spremenimo register, in sicer navzdol ali navzgor. Tipično je tudi barvanje ob veliki jakosti. Glasovje se da obarvati npr. s hripavostjo. Z glasovnim barvanjem se razodevata stanje govornih organov in duševnost. Barvanja se grafično (kot npr. intonacija) ne more zaznamovati. Škaric (2003: 147-148) barvo glasu deli na statično (tj. ožjem smislu) in dinamično (tj. v širšem smislu). Statična barva izhaja iz oblike spektralnega pasu. Dinamična barva glasu pa je odvisna od vremenskih razmer, posebnosti osebne izgovarjave posameznika, razmerja med govorom in ritmom govorjenja, razmerja med intenzivnostjo samoglasnikov in soglasnikov ter od razmerja med naglašenimi in nenaglašenimi deli. Škaric (1991: 291) poudarja tudi, da ima barva glasu stalno in spremenljivo sestavino. Stalna sestavina je znak o govorcu in pripada sloju krika. Odraža govorčeve organske lastnosti, način uporabe govornih organov, kulturno okolje. Spremenljiva sestavina pa je govorčeva izrazna možnost in pripada sloju izraznosti. 1 Omerza (1970) pa omenja osnovno in osebno barvo. Za osebno barvo je zna- čilno, da jo določajo mikroskopsko majhne anatomske razlike govoril in njihovega 0 fiziološkega delovanja ter oblike odzvočne cevi vsakega posameznika in jo zato s zelo dobro razlikujemo s sluhom. Osnovni ton, ki ga ustvarjajo glasilke človeškega L glasu, tako dobi svojo barvo šele v odzvočni cevi ali resonatorjih, katerih oblika Q vpliva na kakovost glasov, na njihovo blagoglasnost in nasprotno. V N 2.4.2 Vidni nebesedni spremljevalci govorjenja 1 K. Podbevšek (2006) navaja, da je gib poleg zvoka obvezna sestavina govora. Med vidne nebesedne spremljevalce govorjenja uvrščamo mimiko obraza in očesni stik Z ter kretnje rok in gibanje po prostoru/razredu. A p 2.4.2.1 Obrazna mimika in očesni stik 1 Mimika obraza je pri govorjenju vedno vidna; neprestano ustvarja številne znake s in informacije. Obraz ima bogat komunikacijski potencial. Sodeluje pri pošiljanju K sporočil o čustvenem stanju, izražanju medosebnih odnosov, nebesednih odzivov 1 na komentarje drugih itn. Vpliva tudi na uravnavanje sporazumevanja. Z različnimi 0 deli obraza odpiramo ali zapiramo komunikacijske kanale, dopolnimo ali pouda-• rimo oz. omilimo (ovrednotimo) besedne ali nebesedne odzive ter nadomestimo 1 govor (Knapp - Hall 2002: 305-308). M Poleg mimike obraza pa ima pri javnem govornem nastopanju zelo pomemb- 2 no vlogo tudi očesni stik. Oči niso samo instrument za sprejemanje sporočil. Imajo tudi samostojno komunikacijsko vlogo. Pogled je eden izmed najpogostejših in najučinkovitejših nebesednih znakov (Ule 2005: 207). Kendon (Knapp - Hall 2002: 350) opredeljuje štiri funkcije očesnega stika, tj. regulatorno funkcijo (s pogledom zahtevamo ali potlačimo odziv); spremljanje (v poslušalca gledamo, da bi ugotovili, kako pozoren je na komunikacijo in kakšni so njegovi odzivi); kognitivno funkcijo (odvračanje pogleda, ko imamo težave pri odločanju, kaj povedati); izrazno funkcijo (z očesnim stikom pokažemo stopnjo vključenosti v sporazumevanje). Knapp in Hall (2002: 350) ponujata nekoliko drugačno opredelitev teh funkcij, in sicer: uravnavanje poteka komunikacije, spremljanje odziva, izražanje kognitivne aktivnosti, izražanje čustev ter narave medosebnega razmerja oz. odnosa. Poudarjata tudi, da te funkcije ne potekajo neodvisno druga od druge, ampak se prepletajo. M. Ule (2005: 208) pa navaja, da ima pogled predvsem tri vloge: (1) čustveno oz. ekspresivno; (2) regulativno oz. urejevalno; (3) nadzorovalno. 2.4.2.2 Kretnje rok, gibanje po prostoru/razredu Kretnje oz. gibanje rok imenujemo gestika. Ekman in Friesen (Guerrero - De Vito -Hecht 1999: 46-47) opredeljujeta pet tipov kretenj rok, tj.: simbolne, ilustratorske, adaptorske, emocionalne in regulatorske geste. Knapp in Hall (2002: 9, 230-250) pa kretnje rok delita v dve kategoriji, tj. na kretnje, ki so od govora neodvisne (da bi razumeli pomen take kretnje, ne potrebujemo besednega pojasnila), in na kretnje, ki so povezane z govorom (pri tem gre za ponazorilo povedanega). Gibanje po prostoru razgiba in hkrati popestri govorni nastop, vendar moramo biti pozorni na ^ to, da ga ni preveč. ^^ Kretnje rok in gibanje po prostoru pa niso vedno ustrezni in v vseh govornih ^ položajih oz. ob vseh vrstah besedil tudi niso pričakovani. HH K 3 Priporočila za govorce ^ HH Vsak govorec se mora zavedati: (1) da mora biti dobro seznanjen z merili za javno ^ govorno nastopanje in da mora imeti znanje o tvorjenju učinkovitih javnih enogo-vornih govorjenih besedil; (2) da so izkušnje eden glavnih dejavnikov čim boljšega javnega govornega nastopanja in da je koristno, če čim več javno govorno nastopa; (3) da mora ves čas sproti ugotavljati, katero znanje o javnem govornem nastopanju bi moral še pridobiti ali poglobiti, da bi bil še učinkovitejši govorec; (4) da se mora ves čas govorno izpopolnjevati; (5) da mora biti kritičen do svojega javnega govornega nastopanja in da mora na osnovi prepoznanih napak izboljševati lastno govorno zmožnost; (6) da mora imeti jasen načrt, kako izboljšati svojo lastno govorno zmožnost; (7) da vsem poslušalcem predstavlja govorni zgled (prim. Petek 2014). 4 Sklep Predstavljena merila in iz njih izhajajoča priporočila sestavljajo didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja. Gre za predlog sodobne in celovite priprave govorca na kakovostno javno govorno nastopanje. Model je sestavljen tako, da omogoča tudi poznejše kritično spremljanje napredka posameznika tem na področju. Ta didaktični model zato kot pomoč in smernice pri javnem govornem nastopanju priporočamo vsem učiteljem in drugim strokovnim delavcem na celotni vertikali izobraževanja - od vrtca do univerze - pa tudi vsem drugim, ki (poklicno) javno govorno nastopajo. Literatura Adler - Rodman 2003 = Ronald Brian Adler - George Rodman, Understanding Human Communication, Oxford: Oxford University Press, 2003. Arapovic - Grobler 2006 = Diana Arapovic - Marinka Grobler, Vpliv starosti osnovnošolskih otrok s specifično jezikovno motnjo na pripovedovanje, De-fektologica Slovenica 14 (2006), 31-49. Bešter Turk 2011 = Marja Bešter Turk, Sporazumevalna zmožnost - eden izmed temeljnih ciljev pouka slovenščine, Jezik in slovstvo 56 (2011), 111-130. Coblenzer - Muhar 2003 = Horst Coblenzer - Franz Muhar, Dih in glas: navodila za dober govor, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2003. K HH Z M Z J Červ 2009 = Gaja Červ, Besedilne, pragmatične in medbesedilne žanrotvorne prvi-E ne uvodnika, Slavistična revija 57 (2009), 277-293. N de Beaugrande - Dressler 1992 = Robert Alain de Beaugrande - Wolfgang Dress 1 ler, Uvod v besediloslovje, Ljubljana: Park, 1992. ^ Dukič - Koderman 2010 = Davorin Dukič - Miha Koderman, Besedilni tip turističnega vodnika - opis namenske strukture besedilne vrste na primeru turistič-S nih vodnikov v slovenski Istri, Annales 20 (2010), 217-232. L Ferbežar idr. 2004 = Ina Ferbežar - Mihaela Knez - Andreja Markovič - Nataša Pi- 0 rih Svetina - Mojca Schlamberger Brezar - Marko Stabej - Hotimir Tivadar V - Jana Zemljarič Miklavčič, Sporazumevalni prag za slovenščino, Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2004. Grabnar 1991 = Boris Grabnar, Retorika za vsakogar, Ljubljana: DZS, 1991. Gros 2000 = Jerneja Gros, Samodejno tvorjenje govora iz besedil, Ljubljana: Založ-Z ba ZRC, ZRC SAZU, 2000. A Guerrero - De Vito - Hecht 1999 = Laura K. Guerrero - Joseph A. de Vito - Mi-P chael L. Hecht, The Nonverbal Communication Reader: Classic and contem- 1 porary readings, Illinois: Waveland, 1999, 46-47. S Habe 2002 = Katarina Habe, Trema - izvor ustvarjalne energije, Glasba v šoli 8 K (2002), št. 3-4, 13-15. 1 Havranek 1963 = Bohuslav Havranek, Ukoly spisovneho jazyka a jeho kultura, v: ■ Bohuslav Havranek, Studie o spisovnem jazyce, Praha: Nakladatelstv^ Česko-• slovenske akademie ved, 1963, 30-59. 1 Hočevar Boltežar 2008 = Irena Hočevar Boltežar, Fiziologija in patologija glasu ■■ ter izbrana poglavja iz patologije govora, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, ■ 2008. Horga 1996 = Damir Horga, Obrada fonetskih obavijesti, Zagreb: Hrvatsko filolo-ško društvo, 1996. Hudej 2001 = Sonja Hudej, Argumentacijski procesi in prepričevalna sredstva v besedilu, Slavistična revija 49 (2001), 205-222. Jakobson 1989 = Roman Jakobson, Lingvistični in drugi spisi, Ljubljana: Studia humanitatis, 1989. Kalin Golob 2001 = Monika Kalin Golob, Jezikovne reže, Ljubljana: GV-revije, 2001. Karmiloff - Karmiloff Smith 2001 = Kyra Karmiloff - Annette Karmiloff Smith, Pathways to language, Cambridge: Harward University Press, 2001. Knapp - Hall 2002 = Mark L. Knapp - Judith A. Hall, Nonverbal Communication in Human Interaction, Toronto: Thomson Learning, 2002. Komar 2008a = Smilja Komar, Communicative Functions of Intonation: English-Slovene Contrastive Analysis, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2008. Komar 2008b = Smilja Komar, Intonation, the strongest link in the weakest link quiz, Linguistica 48 (2008), 215-226. Kranjc 2004 = Simona Kranjc, Jezikovna zvrstnost v sodobnih medijih, v: Obdobja 22: aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti, 2004, 395-405. P Križaj Ortar idr. 2009 = Martina Križaj Ortar - Marja Bešter Turk - Marija Kon- čina - Mojca Poznanovič - Mojca Bavdek, Na pragu besedila 2: učbenik za ^ slovenski jezik v 2. letniku gimnazij, strokovnih in tehničnih šol, Ljubljana: ^ Založba Rokus, 2009. Križaj Ortar idr. 2008 = Martina Križaj Ortar idr., Na pragu besedila: učbenik za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij, strokovnih in tehničnih šol, Ljubljana: " Založba Rokus, 2008. Kunst Gnamuš 1992 = Olga Kunst Gnamuš, Sporazumevanje in spoznavanje je- ^ zika, Ljubljana: DZS, 1992. Lengar Verovnik 2012 = Tina Lengar Verovnik, Radijska dvogovornost: jezikovne izbire novinarjev, Ljubljana: Založba FDV, 2012. Mahnič 1959 = Mirko Mahnič, Živa slovenščina, Ljubljana: Mestno gledališče, 1959 (Knjižnica Mestnega gledališča 5). Mikolič 2007 = Vesna Mikolič, Modifikacija podstave in argumentacijska struktura besedilnih vrst, Slavistična revija 55 (2007), št. 1-2, 341-355. Mužic 1994a = Vladimir Mužic, Atributi kvalitativne in kvantitativne paradigme pedagoškega raziskovanja, Sodobna pedagogika 1994, št. 1-2, 39-51. Mužic 1994b = Vladimir Mužic, Sinteza paradigem pedagoškega raziskovanja - zakaj in kako?, Sodobna pedagogika 1994, št. 3-4, 162-173. ^ Omerza 1970 = Zdravko Omerza, Praktična fonetika, Ljubljana: Državna založba O Slovenije, 1970. Paxman 2011 = Christina G. Paxman, Map Your Way to Speech Success!: Em- ^ ploying Mind Mapping as a Speech Preparation Technique, Communication Teacher 25 (2011), (1), 7-11. W Petek 2011 = Tomaž Petek, Učinkovito učiteljevo javno govorno nastopanje kot ^ temelj za uresničevanje sodobnega in kakovostnega vzgojno-izobraževal-nega procesa, Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih, ur. M. Orel, 2011, 59-74. Petek 2012a = Tomaž Petek, Ozaveščenost o javnem govornem nastopanju -priložnost za profesionalni razvoj učitelja, Jezik in slovstvo 57 (2012), 115-129. Petek 2012b = Tomaž Petek, Criteria for public speech planning: characteristics of language learning, Linguistica 52 (2012), 381-392. Petek 2013 = Tomaž Petek, Kritični prerez besedilnih vrst v povezavi z učiteljevim oz. vzgojiteljevim govornim nastopanjem, Revija za elementarno izobraževanje 6 (2013), 21-36. Petek 2014 = Tomaž Petek, H kakovostnemu poučevanju sodi tudi učinkovito govorno nastopanje, v: Mednarodna konferenca 100priložnosti za spoznanje novih poti poučevanja, ur. Mojca Orel, Ljubljana: Gimnazija Moste, 2014 27-28. Podbevšek 1997 = Katarina Podbevšek, Učiteljeva govorna kultura, Zbornik za učitelje slovenščine kot drugi/tuji jezik, 1997, 25-33. Podbevšek 2006 = Katarina Podbevšek, Govorna interpretacija literarnih besedil v pedagoški in umetniški praksi, Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2006. ^ Sagadin 1993 = Janez Sagadin, Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskova-W nja, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1993. N Skubic 1995 = Andrej Skubic, Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatična 1 definicija funkcije, Jezik in slovstvo 40 (1995), 155-168. ^ Smole 2004 = Vera Smole, Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes, v: 0 Obdobja 22: aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev S jezikovne resničnosti, 2004, 321-330. L Šeruga Prek 1990 = Cvetka Šerug a Prek, Slovenščina na radiu: poglavja o nagla-Q ševanju, izgovoru in napakah, ki jih pogosto slišimo v radijskih programih, v Ljubljana: RTV Slovenija, 1990. Škaric 1991 = Ivo Škaric, Fonetika hrvatskoga književnog jezika: povijesnipregled, 1 glasovi i oblici hrvatskoga književnog jezika, Zagreb: HAZU Globus, 1991. Škaric 1996, 1999, 2005 = Ivo Škaric, V iskanju izgubljenega govora 1-3, Ljublja- Z na: Pravljično gledališče, 1996, 1999, 2005. A Tivadar 2009 = Hotimir Tivadar, Napovedovalska delavnica, Ljubljana: Izobraže-p valno središče RTV, 2009. 1 Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: CanS karjeva založba, 1992. K Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 2000. 1 Ule 2005 = Mirjana Ule, Psihologija komuniciranja, Ljubljana: Fakulteta za druž- 0 bene vede Univerze v Ljubljani, 2005. • van Dijk 1997 = Teun A. van Dijk (ur.), Discourseas Structure and Process, Lon- 1 don: Sage, 1997. ■■ Verdonik 2007 = Darinka Verdonik, Nesporazumi v komunikaciji, Jezik in slovstvo ■ 50 (2007), 51-62. Vitez - Zwitter Vitez 2004 = Primož Vitez - Ana Zwitter Vitez, Problem prozodič- ne analize spontanega govora, Jezik in slovstvo 49 (2004), 3-24. Vogel 2007 = Jerica Vogel, Nestrokovnost v jeziku poljudnoznanstvenih besedil (pragmatično-funkcijski vidik), Razvoj slovenskega strokovnega jezika, Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2007, 125-142. Vogel 2008 = Jerica Vogel, Slovenščina kot učni jezik in učni predmet v šolah s slovenskim učnim jezikom v RS, v: AASE, Laila: jeziki v izobraževanju, ur. M. Ivšek, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2008, 117-128. Vuletič 1980 = Branko Vuletic, Gramatika govora, Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1980. Žagar 1999 = Igor Ž. Žagar, Ali je kontekst res pomemben?, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 27 (1999), št. 197, 211-220. Žagar - Domajnko 2006 = Igor Ž. Žagar - Barbara Domajnko, Argumentiranost kot model uspešne komunikacije, Domžale: Izolit, 2006. Cm Tomaž Petek, Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja A Teaching Model for Developing Public Speaking Competence 4 1 Summary ^^ • 0 This article presents a teaching model for developing public speaking competence that also offers every public speaker later critical monitoring of his own progress " and awareness of this area. Namely, effective public speaking is something that needs to be learned. The teaching model presented is composed of criteria for as- ^ sessing speaking in public and recommendations based on them for successful and effective public speaking. It involves principles that foresee realizing four main areas of preparing, carrying out, and assessing public talks: namely, the structure of the talk, the overall manner of the talk, verbal language, and nonverbal language. Mastering this area is a precondition for every individual's personal and professional success. ^ O L 5 O K HH N M Vodkinja Peter Weiss 1 Prvotna različica tega prispevka je bila junija 2014 objavljena na spletni strani Lektorskega društva Slovenije (http://www.lektorsko-drustvo.si/mnenja-in-mediji/peter-weiss-vodkinja). • 4 1 0 2 K Z Cobiss: 1.21 ^ V slovenskem knjižnem jeziku se kaže potreba po ženski ustreznici k moške- ^ mu poimenovanju vodja. Ob pregledu poskusov, da bi jo vzpostavili ali da bi za žensko poimenovanje privzeli kar moško obliko, avtor predlaga obliko vodkinja, ki izhaja iz krnjenja poimenovanj, kot so računovodkinja 'ženska, ki se ukvarja z vrednostnim izražanjem poslovnih dogodkov in njihovo analizo' (ob računovodja za moškega), zborovodkinja 'ženska, ki umetniško vodi, usmerja q pevski zbor' (ob zborovodja za moškega) in podobna. ^ Ključne besede: slovenščina, leksika, novejše besedje, feminativi ^ O Slovenian vodkinja 'female leader' ^ Standard Slovenian has a need for a feminine equivalent of the masculine noun m vodja 'leader'. After examining attempts to establish such a word or to simply N use the masculine form for the feminine designation, the author suggests the form vodkinja, which is derived from the truncated masculine designation, like računovodkinja 'female accountant' (alongside računovodja for a male accountant), zborovodkinja 'female choir director' (alongside zborovodja for a male choir director), and similar. Keywords: Slovenian, lexicon, new vocabulary, paired feminine nouns 1 Vprašanja1 in poizvedbe uporabnikov slovenskega jezika in nekateri poskusi rešitev kažejo, da slovensko govoreči in pišoči ob moški obliki vodja potrebujemo tudi žensko slovnično obliko (feminativ). Za to poimenovanje se ponuja več možnosti, od katerih je najbrž najboljša izbira vodkinja, ki je sestavina ženskih oblik v že dolgo uveljavljenih parnih poimenovanjih računovodja - računovodkinja, zborovodja - zborovodkinja itd.: iz skupine obstoječih ženskih poimenovanj z ...vodkinja vzamemo osamosvojeno končno (osnovno) sestavino obliko vodkinja. Ob tem si je dobro ogledati še druge možnosti. 2 Predlog vodjinja Janeza Dularja, objavljen v časniku za družbo in kulturo Slovenski čas (Dular 2014), sicer pa posredovan v javnost že prej, vsaj jeseni leta Z 2013, je pomanjkljiv in ponesrečen. Zaradi slabo slišanega in zato v pisni podobi W komajda registriranega prvega j je že na samem začetku pisne rabe padel na preiz-Z kušnji. Kar takoj so ga namreč začeli pisati kot vodinja, tako npr. v glasilu Ljub-1 ljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana in jezikovno pregleduje Nada Šumi, marca 2014: »delo [...] nadaljuje dosedanja vodinja odnosov z javnostmi na Zavodu O Petra Stušek« (str. 6); »mag. Mateja Demšič, vodinja Oddelka za kulturo in vodinja S Urada za mladino MOL« (str. 14); in aprila 2014: »Uršula Cetinski, direktorica L in umetniška vodinja SMG« (str. 16). Vendar pa je v tej, aprilski številki glasila 0 zapisano poimenovanje za žensko tudi še na stari način, namreč kot vodja: »Lija V Kondrič (ekonomistka-vodja informatike)« (str. 35). Tako je bilo še julija 2014, ko se je v tem glasilu nazadnje pojavila oblika vodinja (na str. 14); od takrat naprej se v glasilu Ljubljana ob moškem poimenovanju vodja za ženske spet uporablja le oblika vodja (»Zaposlena je kot vodja Oddelka za psihoonkologijo [...]« - št. 9-10, Z decembra 2014, str. 12). A P 2.1 Ob uveljavitvi oblike vodjinja bi se po predlogu Janeza Dularja zaradi besedo- 1 tvorne enotnosti morali odreči že dolgo uveljavljenim poimenovanjem delovodkinja, S knjigovodkinja, pevovodkinja, poslovodkinja, računovodkinja, zborovodkinja itd. in K uvesti nova - delovodjinja, knjigovodjinja itd. S tem bi se odrekli znanim in uvelja-1 vljenim poimenovanjem, čeprav jim danes zlepa nihče več ne očita domnevno kužnih ■ hrvaških korenin: že tako problematična vodjinja bi torej povzročila zmedo in pra-• vo malo revolucijo, slovenistični stroki pa bi se zaradi zamenjevanja uveljavljenega 1 upravičeno dalo očitati samovoljo. Velikokrat narobe zapisana primera življenski in ■■ željen (namesto ustreznih življenjski in želen) kažeta, da bi vodjinja (pa tudi nadaljnje 2 tvorjenke knjigovodjinja, računovodjinja itd.), ki bi jo uporabniki pisali narobe kot vodinja (seveda tudi v knjigovodinja, računovodinja itd.), povzročala stalne težave še mnogim ali morda celo vsem prihodnjim rodovom slovensko pišočih, povsem po nepotrebnem pa bi skrbela tudi za nenehno zgroženost slovenističnega jezikovnega skrbstva. Na obliki življenjski in želen ter na težave, ki jih povzročata, smo obsojeni, ker namesto njiju ni drugih, nadomestnih, namesto predlagane vodjinja pa bi bila v tem pogledu ustreznejša oblika vodkinja ob že uveljavljenih zloženkah z njo v drugem delu (knjigovodkinja, računovodkinja itd.). 3 Poimenovanje vodinja je napačno in ga zavrača tudi že Dular (2014), ker to ni ženska oblika k vodja, ampak sestavina ženskega poimenovanja v parih vojvoda - vojvodinja in nadvojvoda - nadvojvodinja. Zaradi zgrešenosti tako zapisanega poimenovanja puščam ob strani možno dilemo pri naglaševanju, namreč vodinja ali vod^nja, ki se je pri poskusnem glasnem branju Dularjevega predloga izkazala za realno. 4 Nič boljši tudi ni drugi jezikoslovni nasvet, namreč naj se za žensko poimenovanje k moškemu vodja uporablja kar ta oblika tudi v knjižnem jeziku (Dobro-voljc b. l.; 2014). To Janez Dular v navedenem prispevku upravičeno odklanja, vključno z rabo pridevniške oblike vodjin (in to tako za moškega kot za žensko) - iz moškega poimenovanja vodja pač lahko izhaja samo pridevnik vodjev. 4.1 V današnjem svetu, ki vendarle teži k enakopravnosti ter hkrati k izražanju individualnosti in k pozitivnemu razlikovanju, je v jeziku pri mnogih uporabnikih ^ še posebej izrazita spolska občutljivost, zaradi česar se veča tudi potreba po tvorje- ^^ nju in uporabljanju feminativov. Pri tem ne mislim toliko na obrazce v nagovorih ^^ tipa spoštovane sodelavke in sodelavci ali celo spoštovani sodelavke in sodelavci, ki jih je z bratje in sestre namesto prvotnega bratje po drugem vatikanskem koncilu " sredi šestdesetih let 20. stoletja spodbudila katoliška cerkev. K s Cm 4.2 Jezikoslovna stroka mora prispevati znanje, gradivo in načine z opisi postopkov, ki tovrstno izražanje omogočajo, ne pa da nagovarja in opravičuje vračanje v uniformirane čase, ko ni bilo ne potrebe po razlikovanju, ne želje po feminativu k moškemu poimenovanju vodja in tudi ne znanja, ki ga imamo danes. 4.3 Do nazadovanja sicer namreč ne prihaja. Sam ne poznam primera, da bi se namesto že oblikovanega in rabljenega ženskega poimenovanja, kakršno je računo-vodkinja, uveljavilo moško in da bi stroka k temu celo nagovarjala. Tvorci besedil se ne odrekajo npr. rabi ženskih poimenovanj kolegica ali vojvodinja, namesto katerih bi za ženske začeli uporabljati poimenovanji kolega ali vojvoda, če navedem le dva primera, ki se tako v moškem kot v ženskem spolu končujeta na -a. Pri drugih moških samostalnikih na -a pa očitno sploh ni potrebe po tvorjenju ženskih oblik zaradi že tako redke in hkrati zgodovinske rabe moških poimenovanj (sluga, i4 starosta, starešina, oproda, pri čemer imata poimenovanji ženskega spola priča in ^ stranka - ta v pomenu za osebo - primanjkljaj na strani moškega spola). N M 4.4 Tako kot v nekaterih trdovratnih primerih, kjer poimenovanji doktor ali pro- ^ fesor v pogovornem jeziku ostajata nesklanjani, recimo v nagovoru v primeru doktor Kanič tako za žensko kot za moškega ali v imenovalniškem profesor doktor Saša Smej, kar se lahko nanaša tako na žensko (knjižno nevtralno profesorica doktorica Saša Smej) kot na moškega, naj bi se govoreči ali pišoči potemtakem tudi v knjižnem jeziku odrekali možnosti, da bi poslušalec ali bralec iz povedanega lahko razbral (ženski) spol osebe, o kateri se govori.2 4.5 Po tej stranpoti nismo daleč od knjižne veljave teh in podobnih zvez (z doktor Kaničevo, izkušnje z doktor Cerarjem), ki so za zdaj še pogovorne in jih v skrbneje oblikovanih besedilih nadomeščamo z zvezama z doktorico Kaničevo in izkušnje z doktorjem Cerarjem. Toda vodja profesor Kraigher za moškega bo oblikovno enako vodja profesor Kraigher za žensko, to pa je zamujena možnost za izrazitev ženske oblike. Televizijski novinar Igor E. Bergant je na prvem programu TV Slovenija 28. novembra 2014 v oddaji Odmevi končal pogovor z Alenko Kraigher z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja s precej opaznim ogovorom: »Profesor Kraigher, hvala lepa za pogovor in miren večer.« (Oddaja je dosegljiva na http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174306932 - konkretno mesto je mogoče slišati od 9. minute in 50 sekund naprej.) To bi bilo (v knjižnem jezku) nevtralno le za moškega, in sicer profesorja s priimkom Kraigher. Z ^ 4.6 Navsezadnje gre le za besedo vodja in za tvorjenke s to sestavino (zboro- W vodja, računovodja itd., kar so samostalniki moškega spola, rabljeni za moške ali N v množini za neindividualizirane moške in ženske hkrati: »računovodja je ukradel 1 dvesto tisoč evrov«), ter za feminative iz njih (zborovodkinja, računovodkinja itd., ^ kar so samostalniki ženskega spola, rabljeni za ženske: »naša računovodkinja je 0 pobegnila na dopust«): to dvoje je po spolih smiselno ločevati, in to že dolgo, sicer S ne bi bilo ženskih poimenovanj in potrebe po njihovem uveljavljanju, kar vse je v L zadnjih desetletjih dobilo veliko družbeno podporo. O v 5 Pri besedi računovodja, ki se (namesto besede računovodkinja) uporablja za žensko, ki opravlja računovodska opravila, gre za jezikovno nazadovanje, ne za jezikovno živost (»Tovrstne pojave pojmujemo bolj kot odraz živosti jezika kot pa napako« - Dobrovoljc b. l.). Ravno negotova raba poimenovanja vodja tudi za žensko Z in neuveljavljenost posebnega poimenovanja zanjo spodbuja nazajšnje delovanje in A širjenje rabe poimenovanja računovodja ipd. še za ženske (namesto neoporečnega p računovodkinja). Gre tudi za izraz jezikovne mrtvoudnosti, ki je stroki res ni treba 1 podpirati in pogovornih primerov tudi ne razlagati v nasprotju z že vzpostavljenim S sistemom (pri tvorjenkah z ...vodkinja) in v nasprotju s predlaganim (in sicer ali z K obliko vodjinja ali tule predlagano vodkinja). Slovenistično jezikoslovje bi moralo 1 raje kazati možnosti za ustrezno razlikovanje, če se v jeziku kaže potreba po njem -00 in očitno se, sicer o tem na jezikovnosvetovalnih mestih ne bi bilo vprašanj ravno o • poimenovanjih vodja in vodkinja (tudi kot delov uveljavljenih ter v slovarjih in dru-o gih seznamih zapisanih tvorjenk) in o njihovih slovničnih značilnostih. Navsezadnje ■■ lahko jezikoslovje v kakem trenutku slabosti kot »odraz živosti jezika« v knjižnem 2 jeziku priporoči tudi pridevnik vodjin (namesto ustreznega vodjev), ki ga jezikovni priročniki odsvetujejo. Sploh kadar se nanaša na moškega, je to tak tip kot odsvetovani Krležin k priimku moškega nosilca Krleža (namesto ustreznega Krležev). 6 Ob tem se seveda sprašujemo, ali naši predniki res niso potrebovali ženske oblike k moškemu poimenovanju vodja. Ženska oblika v SSKJ-ju sploh ni zapisana (in je zaradi preveč zvestega prepisovanja tudi ni v slovarskem delu SP 2001). Razlog za to umanjkanje je zelo prozaičen: v približno 230 izpisih v listkovni kartoteki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, ki je bila uporabljena za izdelavo SSKJ-ja, ni niti enega primera, ki bi se izrecno nanašal na žensko, čeprav je bila recimo ena od urednic tega slovarja Milena Hajnšek-Holz od »oktobra 1982 vodja Leksikološke sekcije« (Biografije 1988: 16), torej tudi v času, ko je nastajal zadnji zvezek SSKJ-ja, ki je izšel leta 1991 oz. dejansko v začetku leta 1992. SSKJ2 je prevzel pomensko sestavo samostalniškega gesla vodja (moškega spola) v na novo oblikovano geslo vodja (ženskega spola), v katero je uvedel nove ponazarjalne primere, tako da sta gesli skorajda enako obsežni. Pridevnik vodjev, ki se nanaša na samostalnik vodja moškega spola, je zapisan v SP 2001 (ob njem stoji s črno piko označena in torej prepovedana sopomenka vodjin), v SSKJ2 pa ga ni (kljub zvezam kot vodjev glas, slog, vodjeva hči, napaka, smrt, zahteva, vodjevo znamenje, ki se jih da najti v korpusu Gigafida), in tu prav tako ni oblike vodjin, saj je tudi zelo redko zapisana. 7 Na kratko. Moško poimenovanje računovodja ima v slovenščini že dolga desetletja žensko ustreznico računovodkinja, in mnoge druge tvorjenke s sestavino ^ ..vodja oz. ..vodkinja tudi. Zato bi bilo najbolj sistemsko, da bi ob moškem ^ poimenovanju vodja (s svojilnim pridevnikom vodjev) imeli na razpolago žensko ^ obliko vodkinja (s svojilnim pridevnikom vodkinjin). To poimenovanje lahko opremo na vzporedne ženske primere (zborovodkinja, računovodkinja ...), zlahka " si ga zapomnimo, pisno, izgovorno, naglasno in pomensko v primerjavi s kako ^ drugo možno in celo napačno obliko (vodjinja, vodinja, vodka) ni problematično, predvsem pa kaže pozitivno pot stran od ene same oblike (vodja) za oba spola, moškega in ženskega, torej iz utesnjenosti, iz katere se slovenski jezikovni uporabniki želimo rešiti z uveljavljanjem ženskih oblik ob tako rekoč vseh samostalnikih, ki poimenujejo delujoče osebe moškega spola. Cm 8 Za koristne spodbude pri pogovoru o obravnavanih oblikah se zahvaljujem dr. Janezu Dularju in predvsem dr. Vladu Nartniku, ki je pred tem (2. julija 2008) na spletnem portalu SlovLit predstavil podroben pregled tvorjenk s sestavino ...vodja in ...vodkinja v SSKJ-ju in v SP 2001, nakazal pa je tudi pogled na taka poimenovanja za ženske v drugih slovanskih jezikih (Nartnik 2008). Z > O L O Viri in literatura i4 Biografije 1988 = Biografije in bibliografije raziskovalcev znanstvenoraziskovalne- N ga centra SAZU2: 1976-1985, Ljubljana: SAZU, 1988. W Dobrovoljc b. l. = Helena Dobrovoljc, Ženska poimenovanja poklicev (http://isjfr. ^ zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/%C5%BEenska-poimenovanja-poklicev#v), dostop 6. 4. 2015. Dobrovoljc 2014 = Helena Dobrovoljc, Ženski spol in samostalnik »vodja« (http:// isjf^.zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/zenski-spol-in-samostalnik-vodja#v), objavljeno aprila 2014, dostop 6. 4. 2015. Dular 2014 = Janez Dular, Vodja in vodjinja, Slovenski čas: časnik za družbo in kulturo (priloga tednika Družina), št. 48 (april 2014), 16. Gigafida = Korpus Gigafida [1991-2011] (http://www.gigaflda.net/), dostop 6. 4. 2015. Ljubljana = Ljubljana: glasilo Mestne občine Ljubljana 19 (2014). Nartnik 2008 = Vlado Nartnik, Naša ljuba vodja (http://mailman.ijs.si/pipermail/ slovlit/2008/002616.html), dostop 6. 4. 2015. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - ZRC SAZU, Založba ZRC (zal.), 2001. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - Državna založba Slovenije (zal.), 1970-1991. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-2: druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - Cankarjeva založba (zal.), 2014. OCENE IN POROČILA Knjižno in neknjižno na dveh mariborskih radiih v knjigi Alenke Valh Lopert Melita Zemljak Jontes Cobiss: 1.19 • 4 1 0 K S P A Alenka Valh Lopert, Med knjižnim in neknjižnim na radijskih valovih v Mariboru, Maribor: Študentska založba Litera, 2013, 336 str. Knjiga Med knjižnim in neknjižnim na radijskih valovih v Mariboru predstavlja v slovenskem jezikovnem prostoru eno redkih in zato še posebej dragocenih celostnih znanstvenih analiz in presoj kulture govora na izbranem komercialnem in nacionalnem radiu v Mariboru. Monografija je logična in pričakovana nadgradnja predhodnega znanstvenega dela s področja govorjene jezikovne ^ kulture s poudarkom na dvojnosti jezikovne norme, tj. neknjižnega pokrajinskega pogovornega jezika Maribora in knjižnega govorjenega jezika, katerega sklepni h^ rezultat je bila knjiga iste avtorice z naslovom Kultura govora na Radiu Maribor « (2005). Vsebina pričujoče monografije je razdeljena na tri temeljna poglavja: N uvod s prikazanim predmetom raziskovanja in namenom raziskovalnega dela s W pričakovanimi ugotovitvami, teoretični del s prikazom družbenih in jezikoslovnih vidikov slovenskega jezika, z opredelitvijo mariborskega neknjižnega pogovornega jezika v okviru socialnih zvrsti jezika in s predstavitvijo radia kot medija, žanrov v medijih in obeh radijskih postaj (Radio Maribor, Radio City), katerih oddaje so služile kot govorno gradivo za jezikoslovno analizo; ključni del monografije predstavlja empirični del s predstavitvijo gradiva, z glasoslovno, oblikoslovno in skladenjsko analizo in analizo besedja ter sredstev govornostične in vplivanjske vloge besedila, tudi v navezavi na spol govorcev. Analiza gradiva prinaša sprotne ugotovitve in komentarje, monografija kot celota pa ključne povzemalne ugotovitve s širokim izborom domače in tujejezične literature. Teoretični del monografije sestavlja podpoglavij. Prvo podpoglavje zaradi družbene vloge medijev osvetljuje družbeni vidik slovenskega jezika: jezik in govor, jezik in identiteto, jezik in komunikacijo ter jezik kot prestiž, zanimiv je tudi pregled govora, upoštevajoč spol govorcev. Drugo podpoglavje se osredinja na jezikoslovni vidik slovenskega jezika, in sicer z vidika socialne zvrstnosti slovenskega jezika, razmerja in odnosa med knjižnim ter neknjižnim v slovenskem jeziku, med normo in vsakdanjim govorom, z vidika odnosa med narečjem in knjižnim jezikom, obravnavan je govorjeni jezik kot prenosnik, prikazane so vloge govorjenih besedil, poudarjen pa je tudi pomen aktualnega govornega korpusa slovenščine. V četrtem podpoglavju se avtorica posveča radiu kot mediju (radiu in kulturi govora; okolju in radiu; razlikam med nacionalnim in komercialnim radiem). Peto podpoglavje se Z posveča predstavitvi žanrov v medijih s poudarkom na (še vedno) nedorečenosti W žanrov v govorjenih medijih v primerjavi s pisnimi mediji in žanri. Z Uvodna splošnejša teoretična podpoglavja premišljeno dopolnjujeta v em- 1 pirično raziskavo usmerjeni podpoglavji, ki obravnavata konkretno jezikovno in medijsko situacijo: tretje podpoglavje prinaša celostni vpogled v raziskave in ugo-O tovitve raziskav o mariborskem neknjižnem pokrajinskem pogovornem jeziku kot S mestni govorici ter ga tako teoretično kot empirično domišljeno postavlja v okvir L slovenskih neknjižnih pokrajinskih pogovornih jezikov, ki so v slovenskem (dialek- 0 tološkem) jezikoslovnem raziskovanju nujno potrebni večje pozornosti strokovne V javnosti in s tem dokončne umestitve v jezikovni socialnozvrstni sistem različic govorjenih jezikov, opazovanih ne le z - obvezno - strukturalističnega, temveč tudi s pragmalingvističnega vidika. V šestem podpoglavju sta predstavljeni v analizo zajeti mariborski radijski postaji, tj. Radio Maribor in Radio City. Z Empirični del monografije predstavlja dragocene ugotovitve analize oddaj A kot študije vzorca nacionalnega (Radia Maribor) in komercialnega radia (Radio P City) s skupno 220 minutami posnetega govora (s prevladujočimi govorjenimi in 1 ne branimi besedili), s posnetim celodnevnim programom, z zajemom različnih S novinarjev/napovedovalcev/moderatorjev in naključnih nepoklicnih sogovorcev K po telefonu ter z gosti v studiu. Gradivo je zapisano s knjižnimi znaki za fonetični 1 zapis samoglasnikov, le za natančno ponazoritev glasovnih različic je ponekod ■ uporabljen tudi dialektološki način zapisovanja. Razumljivost zapisanega gradiva • zaradi približevanja knjižnemu zapisu je ena tistih odlik monografije, ki strogo 1 znanstveno delo približuje širši zainteresirani (ne zgolj strokovni) javnosti, ne na-■■ zadnje pa izkazuje prepotrebno uporabnost tudi v formalnem šolskem izobraževal- 2 nem sistemu, in to ne le pri pouku slovenščine, temveč omogoča tudi medpredme-tna povezovanja. Natančnejša členitev empiričnega dela monografije prinaša ugotovitve glede na posamezne jezikovne ravnine. Na glasoslovni ravnini kažejo rezultati primerjave analize govora pri poklicnih govorcih na obeh radijskih postajah večjo zgoščenost rabe tipičnih elementov mariborskega pogovornega jezika pri spontanem govoru Radia City v primerjavi z Radiem Maribor (npr. dolgi ozki o za knjižni dolgi široki o, izgovor f za nezveneči dvoustnični v, umik naglasnega mesta na prvi zlog v besedi, dolgi široki e pred zvočnikom r za ozki knjižni e, izgovor fonema v za dvoglasniškfonemsko različico ipd.). Rezultati analize kažejo na večji delež istovrstnih neknjižnih glasoslovnih odmikov pri nepoklicnih govorcih v spontanem govoru v oddajah obeh radijskih postaj, vendar z večjim razkorakom v oddajah Radia Maribor. Realizacija tipičnih oblikoslovnih značilnosti pogovornega jezika se je znotraj pregibnih besednih vrst za najpogostejšo izkazala pri pridevniški besedi (npr. določna oblika pridevnika za nedoločno, kazalni zaimek ta za izražanje določnosti pridevnika, kazalni zaimek toti, toto za poudarjanje določnosti, k^ri za 'kateri', kak za 'kakšen -šna -o', en, ena, eno za poudarjanje nedoločnosti ipd.; od teh je najpogostejša raba dveh kategorij, en, ena, eno za izražanje nedoločnosti, in kar za 'ki'); na Radiu City kar pri polovici poklicnih govorcev pri spontanem govoru, pri nepoklicnih pa zelo redko, medtem ko na Radiu Maribor le pri enem poklicnem P govorcu (spontani govor) in pri dveh nepoklicnih govorcih; tudi pri glagolu (npr. raba pogovornega nedoločnika, ki ga je na Radiu City slišati pri skoraj vseh poklic- ^ nih in nepoklicnih govorcih pri spontanem govoru, na Radiu Maribor pa je tovrstna ^ raba pri poklicnih govorcih pri spontanem govoru zelo redka). Izpostaviti je treba tudi rabo nepolnopomenskih besednih vrst oz. njihovo raznovrstno (neknjižno in knjižno) rabo, ki je v znanstvenih analizah neredko prezrta. " Skladenjska razčlenitev gradiva na nacionalnem Radiu Maribor pri spontanem govoru kaže na prevladovanje zapleteno zloženih povedi, saj je dvogovorom ^ zaradi zahtevnejših tem namenjenega tudi več časa, gradivo Radia City pa pri neposrednem ubesedovanju kaže na prevladovanje enostavčnih ter dvostavčnih povedi. Pogosti so (še posebej na radiu City) vrinjeni stavki, tj. stavki z okrnjeno zgradbo, nedokončani stavki, zamolki, prekrivanja govora, preskoki, izpusti ter ponavljanja besed, besednih zvez, skladenjskih vzorcev, popravljanja ter pojasnjevanja z ne-stavčnim pojasnilom. Prevzeto in stilno zaznamovano besedje se pri spontanem govoru na radiu Radiu City in na Radiu Maribor pogosteje pojavlja pri nepklicnih govorcih, in sicer največ iz oziroma prek nemščine, angleščine, srbščine, hrvaščine, češčine, francoščine, praslovanščine, vulgarne latinščine in italijanščine. Pri branju (reproduktiv-nem govoru) je na obeh radijskih postajah tovrstnega besedja malo. ^ Pregled frazemov glede na govorce kaže, da poklicni govorci pogosteje uporabljajo O frazeme na komercialni radijski postaji v primerjavi z nacionalno radijsko postajo, i4 podobno se kaže tudi pri reproduktivnem govoru (branju). ^ Za ponazoritev govornostične in vplivanjske vloge medijev je bila izvede- N na zanimiva raziskava o rabi členkov, ki kaže na vpliv pogovornega jezika na jezik W medijev. Avtorica monografije z raziskavo opozarja na problematiko (ne-)obravna- ^ ve členkov v slovenskem jezikoslovju in poudarja njeno pomembnost. Izjemno zanimiva je raziskava podobnosti in razlik v pojavljanjih knjižne oz. neknjižne rabe jezika glede na spol govorcev, ki se odraža tudi v jeziku medijev. Ženske se kažejo kot previdnejše, vljudnejše, pozornejše in natančnejše pri izražanju, očitna pa je tudi tradicionalno večja toleranca javnosti do moških. Pri nepoklicnih govorcih je razlik med ženskami in moškimi zelo malo; ob tem prihaja do preklapljanja med socialnimi zvrstmi v smeri knjižne izreke, poklicni govorci pa se od nje na komercialnih radijskih postajah prav zaradi približevanja ciljni publiki hote oddaljujejo. Monografija Med knjižnim in neknjižnim na radijskih valovih v Mariboru je pomemben prispevek na področju raziskovanja socialne zvrstnosti slovenskega jezika z njegovo funkcijo, ki jo opravlja v medijih. Avtorica s svojo izjemno natančno analizo gradiva in prodornimi ugotovitvami sistematično postavlja ogledalo jeziku v njegovi vsakdanji medijski rabi. Monografija je tako dobrodošel prispevek ne le k natančnim dialektološkim in medijskim ali splošnojezikoslovnim raziskavam jezika geografsko zamejenega območja, ampak prinaša tudi neposreden vpogled v spreminjanje jezikovne norme, po zgledu pričujoče raziskave tudi na drugih geografskih območjih slovenskega jezikovnega prostora. Tovrstne raziskave bi omogočile lažji vpogled v dejansko stanje rabe govorjenega jezika in ne nazadnje stopnje uzaveščenosti govorjene jezikovne kulture. Nova akademska slovnica knjižne češčine Petra Stankovska Cobiss: 1.19 1 Na korpusnih podatkih temelji tudi opis češke slovnice Vaclava Cvrčka (Vaclav Cvrček idr., Mluvnice současne češtiny 1: jak se piše a jak se mluvi, Praha: Karolinum, 2010), ki pa zajema v svoje razlage v veliki meri tudi neknjižne oblike češčine, zlasti t. i. splošnega pogovornega jezika (obecna čeština), ki se uporablja pretežno v govorjeni komunikaciji. 2 • 4 1 0 2 K Cm A František Št^cha idr., Akademicka gramatika spisovne češtiny, Praha: Academia 2013, 974 str. Novo, Akademsko slovnico knjižne češčine je šest avtorjev (František Št^cha, Miloslav Vondraček, Ivana Kolarova, Jana Hoffmannova, Jana B^lkovä in Ivana Svobodova) izoblikovalo pod vodstvom in koordinacijo Františka Št^che z Inštituta za češki jezik Češke akademije znanosti (Ustavpro jazykčesky Akademie ved Česke republiky). Delo je bilo od začetka zasnovano kot »kratek« opis sodobne knjižne ^ češčine (str. 9), ki bi mu sledila večdelna slovnica knjižnega jezika, v kateri bodo temeljne razlage izhajale iz podatkov, zbranih v nacionalnem korpusu češkega jezika (Česky narodni korpus), in katere prvi del je že v pripravi. " Enodelna akademska slovnica knjižne češčine je namenjena kulturni javnosti N in je po nekaj letih prva tovrstna publikacija, ki hoče »ponuditi urejen sistem W temeljnih informacij o pojavih in naravnih pravilih sodobne slovnice češčine, zlasti ^ v njeni pisani obliki« (str. 15), pri čemer se poleg opisa trenutnega stanja jezika ne izogiba »priporočanju ali odsvetovanju uporabe takšnega ali drugačnega izraza«, kar se pa nikakor ne sme dojemati kot »preskriptivno dejanje« (str. 17). Kot pove že naslov, se slovnica ukvarja z opisom knjižne češčine in tako ostanejo neknjižni jezikovni pojavi večinoma ob strani, čeprav se izjemoma, pogosto v mejnih primerih, v slovnici tudi pojavijo. Glede na namen in ciljne uporabnike je s tem delom delno primerljiva npr. Priročna slovnica češkega jezika (Pfiručni mluvnice češtiny, ur. Petr Karl^k - Marek Nekula - Zdenka Rus^novä, Praha: Nakladatelstv^ Lidove noviny, 1995 - v nadaljevanju PMČ), ki večinoma sledi tradicionalnemu pristopu k opisu slovnice, vendar v nekaterih poglavjih odslikava najnovejše pojave v jeziku, poleg tega pa iz opisa ne izključuje substandardnih jezikovnih pojavov, čeprav večina razlag zadeva knjižni jezik. Nova akademska slovnica poleg drugih značilnosti prinaša rezultate uporabe pojava sodobnega jezikoslovja - korpusa. Gre za prvo slovnico, osredotočeno na opis češkega knjižnega jezika, ki črpa in tudi navaja primere iz korpusa,1 prav tako tudi pri opisu in razlagah izhaja iz korpusnih Z podatkov. To je izjemno pomembno, saj prav impozantna količina podatkov, ki W jih pred vpeljavo korpusnih raziskav ni bilo mogoče zbrati, razvrstiti in obdelati, N omogoča avtorjem bolj celovit, razširjen in najbrž tudi bolj objektiven pogled na 1 sodobni češki jezik. Po uvodu sledi slovnična snov, ki je konceptualno zelo dobro razdeljena v Q pet jasno opredeljenih vsebinskih sklopov, ki služijo svojemu namenu - ponuditi s temeljne razlage o jezikovnem sistemu češčine. Vsak sklop je označen z rimsko L številko, in ta oznaka je vidna tudi na robu vsake strani, kar je zelo priročno: Q I. Uvod; II. O jeziku, govoru in komunikaciji (O jazyku, reči a komunikaci - str. v 23-78); III. Slovnica besede (Gramatika slova - str. 79-540); IV. Slovnica stavka (Gramatika vety - str. 541-788); V. Slovnica zveze stavkov (Gramatika souvet^ - str. 789-886); VI. Slovnica besedila (Gramatika textu - str. 887-940). Termin slovnica (oz. gramatika) je razumljivo razložen v prvem poglavju uvodnega sklopa N kot »sistem jezikovnih pravil, ki so nastala naravno in so se razvila med naravnim, A spontanim procesom komunikacije« (str. 14). Temu sledi še navedba sklopov p slovnice, ki so obdelani v pričujočem priročniku: besedotvorje in oblikoslovje 1 (III. sklop), skladnja stavka (IV. sklop) in zveze stavkov (V. sklop) ter nadstavčna s oz. besedilna skladnja (VI. sklop). Iz naštetega je razvidno, da avtorji v delo niso K vključili tradicionalnega slovničnega poglavja o glasoslovju (ki ga najdemo v 1 slovnicah Mluvnice češtiny 1-3, ur. Jan Petr, Praha: Academia, 1986-1987 - v M nadaljevanju MČ - ali Pr^ručn^ mluvnice češtiny, 1995). Namesto tega so najbrž • iz praktičnih razlogov na začetek priročnika (II. sklop, str. 34-75) umestili izbrana g poglavja o pravopisu besed, rabi velikih in malih črk, vejic in ločil na splošno, kar M je bilo tudi del starejših slovnic, namenjenih širokemu krogu uporabnikov (npr. 2 Bohuslav Havranek - Alois Jedlička, Česka mluvnice, Praha: Stätn^ pedagogicke nakladatelstv^, 1959). Pomembno in poučno je tudi poglavje o pojmovanju jezika in komunikacije, ki na kratko in jedrnato razlaga temeljne termine, ki se uporabljajo pri raziskovanju, opisu in razlagah sistemskih pojavov v jeziku, kot so npr. zvrsti češkega jezika, raba, norma, kodifikacija, sintagmatika, paradigmatika idr. (str. 23-33). V primerjavi s PMČ manjkajo specializirana poglavja o leksikologiji in stilistiki, ki pa s stališča pojasnjenega pojmovanja slovnice oz. njenega funkcioniranja dejansko ne spadajo med cilje opisa jezikovnega sistema, ki so si jih zastavili avtorji tega priročnika. Kljub temu leksikološke in stilistične razlage niso povsem izvzete, saj se pojavljajo na več mestih slovnice ob različnih drugih temah. Tako se na primer na str. 381 v poglavju o pridevnikih srečamo z razlago »slovnično-leksikalne veljavnosti/vrednosti pozitiva«, ki pa od uporabnika zahteva že določeno raven poznavanja in razumevanja leksikoloških teorij. Najobsežnejši, III. sklop (več kot 450 strani) je sestavljen iz treh delov: o lastnostih besed, o besedotvorju in oblikoslovju. Prvi del (Vlastnosti slova a slovn^ druhy, str. 79-89) na kratko opisuje besedo oz. leksem in razvrščanje v besedne vrste ter uvaja za češke slovnice nekoliko nenavaden sistem delitve besed v le osem besednih vrst (v zaporedju: samostalnik, pridevnik, prislov, glagol, predlog, veznik, V primerjavi s Št^chovo akademsko slovnico tako prinaša opis sistema substandardne češčine kontrastivno s knjižnimi oblikami. P členek in medmet), saj tradicionalni besedni vrsti zaimek in števnik pridružuje drugim besednim vrstam z argumentom, da je opredelitev teh dveh besednih vrst ^ problematična, da gre za neosnovni besedni vrsti (nezäkladn^ slovn^ druhy, med ® katere se uvrščajo še vezniki, predlogi, členki in medmeti, kar je podrobno opisano že v MČ 2, str. 13-26) in da se tudi znotraj teh dveh vrst nahajajo oblikoslovno precej raznovrstne besede. Ideja razporeditve zaimkov in števnikov v različne druge " osnovne besedne vrste (zäkladn^slovn^druhy) sicer ni nelogična in se npr. uveljavlja tudi v slovenski slovnici (Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, ^ 42004, str. 255-256), vendar je v tem priročniku problematična zato, ker se pojavlja le v tem podpoglavju, medtem ko je v preostalih razlagah praktično neuporab(lje) na. Tako se v tretjem delu tega sklopa (Slovn^ druhy a jejich morfologie, str. 288535), ki je namenjen oblikoslovnim razlagam, avtorji vračajo h klasičnemu češkemu modelu desetih besednih vrst (v tradicionalnem zaporedju: samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet), torej vključno z zaimki in števniki kot posebnima besednima vrstama. To pomeni, da je vprašanje razvrščanja besed v besedne vrste metodološko nekoliko nedodelano, težave pa ne odpravlja niti razlaga na začetku poglavja o sklanjanju zaimkov (in podobna razlaga na začetku poglavja o števnikih na strani 417), ki zaimke označuje kot »morfološko in skladenjsko zelo nespecifično besedno vrsto«, vendar pa jo kot takšno opisuje v ^ samostojnem poglavju zaradi tradicije in tudi zato, ker »je tudi pri tej skupini besed O mogoče najti zelo osnovno skupno funkcijo - kazalno oz. nakazovalno funkcijo in i4 funkcijo nadomeščanja« (str. 389). Na koncu je torej tudi del o češkem oblikoslovju ^ zastavljen precej tradicionalno, tako kot v drugih vsaj delno primerljivih slovnicah N (npr. MČ, PMČ). V nasprotju z njimi pa tu obravnavana akademska slovnica W uvršča stopnjevanje pridevnikov in prislovov v oblikoslovni del, čeprav gre za ^ tradicionalno pojmovano besedotvorno kategorijo - tako v MČ kot v PMČ je obravnavano v poglavjih o besedotvorju. Uvrstitve stopnjevanja v oblikoslovni del priročnik posebej ne komentira, razen s kratko, dejansko brezvsebinsko in predvsem neargumentirano izjavo, da »stopnjevanje pridevnikov razumemo kot slovnični pojav (in stopnjo kot slovnično kategorijo, ki je tipična za pridevnike in prislove, četudi ne za vse)« (str. 380). Ravno opis tega pojava znotraj oblikoslovnega poglavja je morda razlog za precej nedoločeno in površno razlago o oblikah primernika, ki ga v češčini načeloma tvorimo na tri zelo različne načine: s pomočjo pripon -ejš^/-ejš^ (novy - novejši) ali -ši (prudky - prudši), pri nekaterih pridevnikih pa z dodajanjem končnice -i ob spremembi končaja podstave (hezky - hezči). Glede na to, da slovnica uporablja korpusne podatke, bi lahko ravno v tem poglavju bistveno prispevala k opisu in morda priporočanju stilistične razmejitve oblik primernika, ki se v sodobni češčini pri nekaterih pridevnikih poleg oblike, tvorjene s -ši ali -i, pojavlja tudi s pripono -ejš^/-ejš^ (npr. pridevnik snadny ima lahko primernik snazš^ ali snadnejši). Namesto pregledne analize in opisa formalnih oblik pa se avtorji bolj posvečajo pomensko-funkcijskemu opisu teh oblik (str. 380-385). Korpusni podatki so ustrezno uporabljeni npr. pri opisu dvojničnih oblik končnic mestnika (-u/-e(/-e) v ednini in po velarnem končaju podstave -^ch/-äch v množini) pri moški trdi neživi (vzorec hrad) in srednji trdi sklanjatvi (vzorec mesto), čeprav ne dosega izčrpnosti pri naštevanju oblik, kakršna je značilna za Z J podobno poglavje v MČ. Podobno velja za opis glagolskih oblik, npr. uporabe in W pomena zanikanega velelnika (str. 449-50), kjer slovnica ob primerih opozarja na pomenske razlike, nastale s spremembo vida zanikanega glagola v velelniku, " ko uporaba nedovršnega glagola pomeni navadno sporočanje, poziv (Nedelej ^ porad tytež chyby!), ob uporabi dovršnega glagola pa dobi poved dodaten pomen O svarila (Neudelej zas tutež chybu!). Zanimiv je tudi opis nihanja med oblikami S trpnega deležnika z alternacijo končaja podstave in brez alternacije (podobno L nihanje oblik v manjši meri obstaja tudi v slovenščini, npr. prenesen -prenešen), 0 kjer slovnica dejansko prinaša statistične podatke o pogostnosti rabe različic pri V posameznih besedah (npr. m^sen - m^šen, mrazen - mražen, ohrazen - ohražen idr., str. 488), vendar jih ne komentira in tudi ne priporoča ustreznejše oblike (v nasprotju z izjavo iz uvodnih poglavij, da bo priročnik prinesel tudi priporočila za ustrezno rabo). Predlogi so v oblikoslovnem delu predstavljeni vedno s sklonom Z ali skloni, s katerim ali s katerimi se kombinirajo. Razpredelnica pregledno prinaša A opis prislovnodoločilnega pomena, ki ga v kombinaciji s samostalnikom v danem P predložnem sklonu lahko izražajo posamezni predlogi (str. 509-515). 1 Skladenjska problematika je obravnavana v treh preostalih sklopih. Največ S prostora je namenjeno skladnji stavka (str. 541-786), manj medstavčni skladnji K (str. 789-883), bolj informativno oziroma v obrisih pa so podani nekateri pojavi « besedilne skladnje (str. 887-940). Sklop o skladnji stavka namreč kompleksno, z več 00 vidikov obdela problematiko stavka kot »slovnično urejene osnovne enote besedila s funkcijo povedi/izreka«, ki jo je »nepotrebno in nemogoče jasno opredeliti, torej 1 določiti njene meje« (str. 541). Različni pogledi na to enoto in njeno zgradbo so smiselno razdeljeni v posamezna poglavja: (1) Definicija stavka in stavčni 2 odnosi (str. 541-550), (2) Besedni red in členitev po aktualnosti (str. 551-591), (3) Nelinearne stavčne strukture (str. 592-649), (4) Sinonimija stavčnih struktur (str. 650-655), (5) Modifikacija stavčnih struktur (str. 656-666), (6) Stavčni členi (str. 667-735), (7) Ujemanje (str. 736-746), (8) Stavki z zanikanjem (str. 747-754), (9) Komunikacijska vloga in modalnost stavka (str. 755-783). Nabor in razporeditev vsebin je tako podobna kot v najnovejši skladnji Miroslava Grepla in Petra Karl^ka (Skladba češtiny, Olomouc: Votobia, 1998) v tem smislu, da klasične stavčne člene obravnava šele po poglavjih, namenjenih razlagi stavčnih struktur. V nasprotju z omenjeno skladnjo in tudi PMČ obravnavana Akademska slovnica ne uporablja razločevanja med temeljnima terminoma stavek (veta) in poved (vypoved) v smislu abstraktne, možne, slovnično pravilne enote, ki ni vpeta v konkretno komunikacijsko situacijo (= veta), in stavka, ki je uporabljen v določeni uresničeni komunikacijski situaciji (= vypoved').'2 Namesto tega v vseh pomenih uporablja klasična »šolska« termina veta in souvet^, kar upravičuje s tem, da sta to termina, dobro znana vsem potencialnim uporabnikom tega priročnika. Na določenih mestih pa uvaja v razlage še termin klauze (str. 542) v pomenu odvisnega stavka znotraj souvet^ (= zveza stavkov, čemur ustreza slovenski termin večstavčna poved). Razmeroma veliko prostora je namenjeno razlagam nelinearnih stavčnih struktur, katerih manjši 2 Definiciji obeh terminov sta povzeti po knjigi Miroslava Grepla in Petra Karl^ka Skladba češtiny, Olomouc: Votobia, 1998, str. 20-21. Cm del vsebuje bolj teoretična pojasnila s pomočjo stavčnih vzorcev (str. 593-598), večji del pa je namenjen razlagam rabe nekaterih morfoloških sredstev zlasti v ^ povedkovem položaju. Ravno te praktične razlage, opremljene z velikim številom primerov, pogosto črpanim iz Češkega nacionalnega korpusa, so zelo uporabne, pa naj bo to npr. del o uporabi pasivnih glagolskih oblik, ki je smiselno povezan z osnovnimi razlagami deagentizacije (str. 618-639), ali t. i. rezultativi (str. 639-648). " Z vidika praktične uporabe je še zlasti dobrodošla uvrstitev poglavij o sinonimiji in modifikaciji stavčnih struktur. Pri razlagah stavčnih členov se slovnica drži delitve ^ na komplemente (obvezna dopolnila povedka) in adjunkte (neobvezna dopolnila povedka), ki ju v svojih opisih uporabljata tudi Miroslav Grepl in Petr Karl^k. Peti sklop obravnava nekatere vrste zvez stavkov (souveti), ki jih razvršča v tri glavne skupine glede na razmerja stavkov v stavčni zvezi - kompletacijo (kompletace), determinacijo (determinace) in koordinacijo (koordinace). Komple-tacija zadeva odvisnike, ki so v stavčni strukturi nadrednega stavka obvezni, ker nadomeščajo obvezna dopolnila povedka nadrednega stavka. To so večinoma povedkovi, predmetni in redkeje prislovni odvisniki (str. 793-795). Determinacija zadeva prilastkove in večino prislovnih odvisnikov, torej odvisnikov, ki natančneje določajo lastnosti samostalnika ali glagola, vendar niso njegovo obvezno dopolnilo. To pomeni, da Akademska slovnica opušča tradicionalno primarno delitev na priredje (paratakso) in podredje (hipotakso), čeprav uporablja tudi ta način opisa O medsebojnih razmerij stavkov. Poglavje o determinaciji (Souvetnä determinace, str. i4 813-853) je pregledno razdeljeno in obravnava posamezne vrste odvisnikov skupaj ^ z možnimi vezniki, njihovo sinonimijo in tudi številnimi praktičnimi primeri. N Zadnji, šesti sklop, namenjen besedilni skladnji, obravnava izbrane pojave s W področja semantike in pragmatike besedila (str. 891-904), povezanost besedila (str. ^ 905-917) ter členitev in načela tvorbe besedila (str. 18-938). Nova Akademska slovnica knjižne češčine torej prinaša nekatere teoretično-metodološke in terminološke novosti v primerjavi s podobnimi priročniki. Po drugi strani pa vsebuje tudi sorazmerno veliko primerov pojavov, ki so v sodobnem jeziku pogosti, in se ne izogiba niti bolj pogovornim, celo nekaterim substandardnim jezikovnim sredstvom, ki jih pogosto dopolnjuje s konkretnimi navedki iz korpusa. Slovnica je načeloma zelo pregledno urejena in snov tudi smiselno razdeljena na sklope, poglavja in podpoglavja, vendar manjka bolj podrobno kazalo celote, ki bi bralcu pomagalo ugotoviti, katera snov se obravnava. Na začetku priročnika (str. 7-8) je namreč samo skrajšano kazalo sklopov in njihove strukture v obliki najpomembnejših poglavij. Podrobnejša delitev snovi je prikazana šele na začetku vsakega posameznega poglavja. Seznam sodelujočih Januška Gostenčnik Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana januska.gostencnik@zrc-sazu.si 2 • 4 1 0 2 K S Cm Nina Ditmajer Kopališka ulica 9, 2310 Slovenska Bistrica N nina.ditmajer@gmail.com Janoš Ježovnik M Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU y Novi trg 4, 1000 Ljubljana ^^ janos.jezovnik@zrc-sazu.si Mojca Kompara Fakulteta za turistične študije - Turistica Univerza na Primorskem Obala 11a, 6320 Portorož mojca.kompara@fts.upr.si Irina Makarova Tominec Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem Titov trg 5, 6000 Koper irina.mt@fhs.upr.si Tomaž Petek Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana tomaz.petek@pef.uni-lj.si ^ Petra Stankovska Filozofska fakulteta N Univerza v Ljubljani 1 Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana ^ petra.stankovska@ff.uni-lj.si O S Nuša Ščuka L Ulica Danila Zelena 11, 6000 Koper 0 nusa.scuka@gmail.com V N Blaž Trebar 1 Bergantova ulica 14, 1000 Ljubljana blaz.trebar@telemach.net Z A Ines Virč P Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje 1 Ulica Republike Austrije 16, 10000 Zagreb, Hrvaška S inovak@ihjj.hr K 1 Peter Weiss 0 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ■ ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana peter .weiss@guest.arnes.si 0 o 2 Melita Zemljak Jontes Filozofska fakulteta Univerza v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor melita.zemljak@um.si Andrejka Žejn Samova ulica 90, 2204 Miklavž na Dravskem polju andrejka.zejn@guest.arnes.si Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca aprila za prvo in do konca avgusta za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma julija in novembra. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okviru zastonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si ali http://tinyurl.com/ZRCola ali na e-naslovu Peter.Weiss@guest.arnes.si. Besedila naj bodo oddana v elektronski obliki praviloma po e-pošti. Besedilu s posebnimi jezikoslovnimi znaki naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF, poslana prav tako po e-pošti, ali odtisnjena na papir in oddana uredništvu. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvleček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Povzetek pri razpravah in člankih naj bo preveden v angleščino in naj obsega do 15 vrstic. Pri navajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri dvojnem slepem recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v rubriki Odmevi. Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Jezikoslovni zapiski 20 • 2014 • 2 Razprave in članki Andrejka Žejn, Poimenovanja za klofuto v slovenskih narečjih na avstrijskem Koroškem - ekspresivno na jezikovni karti Januška Gostenčnik, Primerjava govorov Babnega Polja in Ravnic v luči starejših in mlajših slovenskih jezikovnih sprememb Janoš Ježovnik, Izvor poimenovanj za orodja in hišne pripomočke v terskem narečju Irina Makarova Tominec, Izmail Sreznjevski in slovenščina Ines Virč, Iz medimurske oronimije Nuša Ščuka, Jezik in spol: ženska poimenovanja v slovenščini Mojca Kompara, Je slovenska Istra še dvojezična? Blaž Trebar, Terminološka načela in oblikoslovno-skladenjske terminološke variacije NinaDitmajer, Prispevek Murkovega in Pleteršnikovega slovarja k razvoju slovenskega botaničnega izrazja Tomaž Petek, Didaktični model razvijanja zmožnosti javnega govornega nastopanja Peter Weiss, Vodkinja Ocene in poročila Melita Zemljak Jontes, Knjižno in neknjižno na dveh mariborskih radiih v knjigi Alenke Valh Lopert Petra Stankovska, Nova akademska slovnica knjižne češčine ISSN 0354-0448 9 //ujo^ u^t^ui^i 9770354044012