Odkrita beseda. (Da^je.) Prijatelj, ki je z duso in telesom učitelj, ki torej živi in se žrtvuje za ueiteljski stan in za šolo, je ob neki priliki izustil te-le pomenljive besede: Ljudsko učiteljstvo se gnete pred visokim in debelim zidom. Za tem zidom se razprostira rodovita ravan z lepimi naselbinami, cvetočim drevjem, ki rodi vsako leto polno žlahtnega sadja. To ljudstvo onkraj zidu je dobro, miroljubno in izobraženo ter živi v najboljši blaginji, ker ima že davno vzorno urejeno ljudsko šolstvo. K temu Ijudstvu izteza svoje izmučene roke vse napredno učiteljstvo ter si z vsemi silami prizadeva, prodreti ta debeli zid, ter si tako napraviti pot do tega srečnega ljudstva, ki spoštuje svoje učiteljstvo in ga plačuje tako, da labko brez skrbi preživlja sebe in svojce. Pri tem delu se trudi vzorno organizovana naša nZavezau, posamezna okrajna učiteljska društva, naša šolska oblastva in tudi posamezniki izmed naprednega u5iteljstva. Ogromno število neutrudljivih delavcev ima zbranih okolo sebe naš neustrašljivi rTovariš", naš pedagoski list nPopotnik" in naš dični mladinski list nZvon5ek". Vsi delajo in vsi si prizadevajo, priti naprej, do tja, kjer bivajo ti dobri in srečni ljudje — z urejenim ljudskim šolstvom. A to delo pa ni tako lahko. Med to družbo je pa pomeSanih tudi nekaj na§ib tovarišev, ki gledajo od strani ves ta napor ter cakajo trenutka in prilike, da bi brez truda preskočili in prehiteli napredne prvoboritelje. To so takozvani nmalkontenti", ki bi radi brez dela in truda uživali vse prijetnosti in udobnosti, ki jih daje učiteljstvu urejeno ljudsko šolstvo. Nekateri teh nmalkontentov" pa sede pri okroglih mizah ter kritikujejo in zabavljajo na delo in trud naprednega učiteljstva, češ, norci, čemu se toliko pehate in trudite, plačajo naj nas najpoprej, potem bomo šele delali! — Res je: vsako delo je treba plačati, a pomniti je treba, da n a p r ej se delavci navadno ne plačujejo, ampak Šele po dovršenem delu, da gospodar vidi, kakšno in koliko je vredno to delo. Pokažimo torej najprej nekaj pozitivnega dela, ali vsaj dobro voljo in prepričani smemo biti, da nam plačilo ne izostane. Druge vrste ,,malko_tenti" se zopet muzajo v kakem zakotju ter si mislijo, le delajte in trudite se, kolikor vam drago in ljubo, mi pa ostanemo, kakor smo bili, ker imamo npretrda kolena", da bi se tako bitro upognili novim naredbam in drugim novim napravam na šolskem polju. Taki -učitelji" so zgrešili svoj poklic. Učitelj, ki uciteljuje edino le zaradi trdega kosčka vsakdanjega kruha, ne sodi v šolo* zanj in za naš narod bi bilo bolje, da bi postal kaj drugega. Učitelj, ki je na svojem mestu, mora biti poln idealov, zakaj učitelj brez idealov se nam zdi podoben vojaku, ki gre v boj brez orožja. Le idealnemu učitelju je mogoče storiti dandanes to, kar se tirja od nas za razvoj in napredek ljudskega šolstva. (Daije.) J. Bhnnik.