LJUBLJANSKI ZVO> Mesečnik za književnost in prosveto. XLIII. L. 1923 9. ste v IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANL Vsebina septembrovega zvezka: 1. Prof. dr. R. Nahtigal: f Vatroslav Jagič ............465 2. Marija Kmetova: V metežu. (Dalje prih.)............476 3. Cvetko Golar: Z miro in kadilom...............489 4. Anton Novačan: Peter Kobula................491 5. Juš Kozak: Dota. (Dalje prih.)................504 6. Pavel Karlin: Noč....................512 7. Ivan Zoreč: Kraljevič Marko. (Dalje prih.)...........512 8. I. A. KrylovsB. Vdovič: Osel in slavec.............518 9. Dr. Pavel V. Breznik: Bretonsko slovstvo. (Konec.)........519 10. Književna poročila.....................523 Fran Albrecht: Tone Scliškar: Trbovlje. — M. J.: Damir Fcigel: Po strani klobuk. — K. D ob i d a: Slovenska moderna umetnost. — Dr. Fcrdo Kozak: Novč cvropskč umen! a basnictvi. — Ivan Zoreč: Josip Kozarac: Tena. — Ivan Zoreč: Milan Bcgovič: -Na* smijana srca. 11. Kronika.........................527 Ivan Zorcc: f Milan Ogrizovič. „Ljubljanski Zvon" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 90 Din, za pol leta 45 Din, za četrt leta 22 50 Din, za inozemstvo 105 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 10 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIII. letnik 1923 10. številka Dr. J. Kelemina: Pesnikova osebnost. esniških del samih. Težkoča, prodreti v procese pesniškega ustvarjanja, je ista, kot dobiti vpogled v potek duš* nega dogajanja vobče. Res, da imamo od pesnikov samih opise procesov inspiracije in prvega zanošenja domislic, toda vsi ti. podatki so daleč od znanstvene točnosti; ti podatki niso prosti precfzavjžetostC ker niso sestavljeni v tvornem momentu, temveč so rezultat naknadnega razmišljanja o stvari. Poročila, ki jih dobimo na ta način, ne vsebujejo tudi razlage o vzrokih ustvar* janja — in ravno to bi želeli vedeti. Pesnikova osebnost sc zrcali v vsem njegovem pesniškem delovanju. Celoto lastnosti kakšnega umotvora imenujemo njegov stil; specijalno one lastnosti, ki imajo svoj izvor v kaki določeni osebnosti, lahko imenujemo stil osebnosti. Iz pesnitve se da osvetliti pesnikova osebnost in narobe: pesnikova osebnost nam daje ključ za umevanje njegovih del. Stil je fizijognomija duha in manj varljiva od same osebnosti. Seveda se mora to sklepanje od stilističnih opazovanj na avtorjevo duševno organizacijo vršiti s primerno opreznostjo; predpogoj za točnost sklepanja je: da se pesnik kreta v svojem jeziku naravno in neprisiljeno; da ne po* kriva svoje notranjosti s plaščem konvencijonalnosti, klasičnosti ali tipizujoče korektnosti. Refleksije na smotrenost izraza za* brišejo lahko prvotno bistvenost. Pa tudi, ako je jezik adekvatno izrazilo misli, je še opozoriti na težkočo, da spaja kaka osebnost v sebi lahko najprotivnejše tendence in stremljenja, ki jim avtor kot mojster jezika more dati najprimernejšega izraza. Vsekakor bodo za tak študij bolj hvaležne predvsem relativno čisto od* rejene, statično v sebi počivajoče duševnosti, ki jih odlikuje nekaka zlata enostranost. Sicer pa se mora študij stila tesno okleniti razvoja, ki ga jc doživel avtor kot človek in_ umetnik. Govor ni pesniku podan kot mrtvo orodje, temveč kot organska živa tvorba, ki raste in se izpreminja. Poznati bo treba tudi pesnikove vzore, da moremo presoditi, v koliko je pod tujimi vplivi, ali si je ustvaril jezik sam kot voljno orodje. Določiti je treba na podlagi celotnega materijala, ali govori avtor splošen literarni jezik ali ima sam svgi-^til. Dandanes se ne priznava nobena kakovostna razlika več v funkcijah in procesih psihofizijološkega aparata pri umetniku in neumetniku, temveč samo jakostne razlike. Umetniška darovitost počiva, tako smemo smatrati, na stop* njevanju treh različnih duševnih funkcij: na stopnjevanju in rafinaciji sprejemljivosti vtisov zlasti nri višjih čutih (vid, sluh); na stopnjevanju notranjega p^delarijiHprejetih vtiskov po sin? tetski in kombinujoči fantaziji ter po emocijah; in na stopnjevanju vseh funkcij, udeleženih pri čutno nazornem prikazovanju in ponavljanju notranjih dožitkov (v govorici, z roko ali glasovi). Te tri točke moramo nahajati v osebi, ki naj ji damo naslov pro? duktivne pesniške individualnosti. Psihofizična organizacija pesnikova in njeno obratovanje tvori sicer izhodišče našega študija, a baš obravnavanje teh vprašanj eksperimentalnim potom preseza delokrog in zmožnost literarne vede; v tem oziru bo morala pričakovati izsledkov psihofizijologije in induktivne estetike. Literarni študij nima neposredno opravka s psihofizijološkimi primarnimi procesi, ki se gode v pesnikovi duši (občutki, zaznavami), temveč s pesnikovimi predstavami, temelječimi na onih čutnih dožitkih in izraženimi v govorjeni ali pisani besedi. Človeška govorica pa ni samo preprosto ponavljanje predstav, temveč samostojna oblika mišljenja. Vendar pa: ker imamo v psihofizični konstituciji in v njenih najelementarnejših procesih objektivne temelje za pesnikov osebni stil, smo pri? morani pritegniti tudi ta vprašanja v krog svojih opazovanj; vsled pomanjkanja drugih pripomočkov si skušajo preiskovalci vsaj ustvariti nekako splošno sliko pesnikove telesne organizacije, zlasti, v kolikor so prizadeti višji čuti. Čjm bolj je v pesniku razvito kako občutno področje, tem jačji odmev se bo našel v njegovem stilu in narobe; podrobnejša razmotrivanja o tem slede v poglavju o stilu. Kar se tiče intenzivnosti doživljanja in zmožnosti izražanja, je navadno, da ti dve sposobnosti pri enem in istem individuju nista enako razviti; zlasti formalna nadarjenost rada zaostaja za 5 intenzivnostjo duševnih dožitkov. Sto in sto ljudi je, ki čutijo * prav tako globoko ko£ veliki in največji umetniki in ki so v * svojem estetskem zadržanji tudi sposobni, to globoko čuvstvo kar najtočnejše izolirati napram mišljenju in stremljenju; kar jih pa razlikuje od umetnika, je to, da jim slučajno nedostaja pri? rojena zmožnost, ustvariti vidne, slišne ali je^ikpvj^Jv^be^ki nosijo to čuvstvo (Deri). Vzrokov za zgodovinski nastop genijalne osebnosti ne_po? znamo, potemtakem tudi njenega nastopa v izvestnem trenutku ne moremo v naprej preračunati. Lahko pa zasledujemo njen razvoj v zgodovinski pogojenosti. Taine je razlikoval tri činitelje, ki vplivajo odločujoče na oblikovanje osebnosti: la race, let milieu, le_moment. Pod prvim imamo umeti prirojene podedovane darovitosti, ki jih človek prinese s seboj zaeno z različnostmi, ki izvirajo iz temperamenta in telesne strukture; preiskovati jc nadalje milje, v katerem živi ta «pasma»; nikdo namreč ne stoji osamljen na svetu, marveč ga obdaja narava in drugi ljudje; sekundarni učinki vplivajo na podedovane darove, fizične in socijalne okolnosti preoblikujejo naturel, ki jc vanje postavljen; učinkuje podnebje; politične sile so za narode tako merodajne kot vzgoja, poklic, bivališče, živ? ljenski pogoji za posameznika. Pod tretjo točko, glede katere se Taine ni natančneje izrazil, moramo umevati časovne razlike v vtisih, ki se očitujejo, n. pr. v nekih idealih in tipih, v gledaliških razmerah itd. Staro izumre in novo vzklije «v momentu» in po? trebno jc, iz tvoriteljskih sil razložiti izpremembo dob. Da imamo v navedenih točkah odločujoče činitelje za tvorbo duševnosti, ni dvoma; samo da je težko oceniti njih pomen in vpliv pri nekem objektu in jasno opredeliti enega proti drugemu. I^odovnikji^iia^gu. 9—CLuEIli^^ff ? m i va opazovanja, toda ne ^zakonov, ki bi nam potrjevali, da je POJtdjldk,inL tolikih rodovih moral nastopiti genij, obdarjen z izvestno vsoto kakovosti; vsaj imnc moremo odkriti te zakonitosti. Veda, ki skuša izvajati duševne lastnosti kake osebnosti iz njene pripadnosti k tej ali oni «rasi», tudi še ni izpričala nad vsak dvom svoje upravičenosti; anarhistične in mistične velejitete, ki so bojda izvirna hiba slo? vanskega rodu, so predobro znane ti^i drugod. yiCc^v^, ~Cc> f e^o -r—* yJb^Ac^ (Dalje prih.) /nW.fi......................................... ^ sLjt? — 534 - i 1 " Marija Kmetova: (Nadaljevanje.) V metežu. Po pomolu se je zibala množica, dišalo je po parfemu in morju, toalete so se prelivale v mavrico barv in po morski gladini so se ostro bleščale zlate, bakrene, rdeče in zelene niti solnčnih odsevov. Kakor ogromne perotnice so žareli rožasti oblaki na modrozelenkastem nebu in pri Sv. Justu so peli zvonovi. , Roko v roki sta stopala s počasnimi koraki Andrej in Tina — zdaj že nekaj mesecev gospa Gornikova — in sta molče motrila pestro promenado in barvasto morje. Andrejev obraz je bil kakor samo jadro miru, Tina pa je bila v bogati in lepi obleki všeč sama sebi in občutila je ubranost svojih lastnih telesnih oblik in to, kako je človek v lepi obleki vendarle ves drugačen, bolj umirjen in bolj samozavesten. «Kod blodi zdaj Tone,» je dejal Andrej in se smehljaje za* gledal v daljo preko morja. «Kako moreš biti tako neokusen,» ga je zavrnila Tina in jc odmaknila svojo roko od Andrejeve. «Kaj sem te užalil, Tina? Nikar, razumeti me moraš. Toliko sreče je v meni, zares toliko prave, čiste sreče, da so se mi ne* nadoma zasmilili vsi ljudje in mi je kar tako mimogrede prišla tudi misel na Toneta.» «Pa te prosim, da o tem nc razmišljaš več.» «Saj ti je vendar vseeno, saj je tujec zate!» «Je — in tudi zate bodi. In po grobu ne brskaj.» «Kako si ostra, Tina! Pa imaš nemara prav. Oprosti.» «Andrej — o čem drugem razmišljaj rajši.» «No? O tebi, kako te imam rad? Tega sem prepoln in prav to je moja sreča.» «Vem — vem — in prav zato...» «Kaj, Tina?» «Ah, saj veš! Kaj se nalašč izmikaš?» «Zdaj vem — avto!» Andrej se je prisiljeno nasmehnil. «Vendar!» je vzkliknila Tina. «No?» «Torej ti je še vedno v mislih ta preklicani avto.» «Seveda mi je v mislih in čudim se ti, Andrej, ko toliko praviš, kako me imaš rad, pa da mi kar koj ne izpolniš moje prve želje, ki sem ti jo sploh izrekla.» «In jaz spet se čudim tebi, Tina, da moreš imeti še kako željo, zdaj, ko sva vendar dosegla vse — ko sva združena na veke!» «To si ti — jaz sem pa še nekaj čez.» Skoraj bi se bilo zmračilo Andreju čelo, a je le nalahno za* vzdihnil in dejal: «Da ti povem resnico, Tina, jaz sploh nisem vnet za avto? mobile. Motilo bi me tisto neusmiljeno hreščanje in drdranje krog hiše.» «Jaz — jaz! Pa jaz?» «Ti si jaz — in jaz sem ti.» «Pa si se ujel! In jaz sem ti, si dejal. Torej?» «Vem, zgodilo se bo, kakor želiš. Pa je skoraj škoda denarja za tako neokusnost.» «Joj, Andrej, kaj sem se zmotila? Ti skopariš?» se je zanič« ljivo obregnila Tina in pogledala Andreju v obraz. «Krivična si, Tina. Menim, da nimaš pravice misliti takih misli; nimaš povoda za to.» «Očitki? Andrej — kaj ti jc žal denarja?» «Tina, kako moreš!» «Res, res — pustiva te suhoparnosti. Pa avto le dobim?» «Dobiš.» «Potem je vse prav. Si hud?» «Če bi hotel biti, pa ne bi zmogel tega.» «Da ti ne bo žal!» «Česa?» «Tega, da ne moreš biti hud name.» «Zakaj, Tina? Kam meriš?» «Nič, nič. Kar tako pravim. A vse je mogoče.» «Skrivnostno govoriš.» «Ženska sem. Sfinga!» «Res, a tebe poznam in sem brez skrbi.» Že je hotela reči Tina «revež», a je molčala in skoraj jo je bilo sram, da ni v njej iskrenosti do Andreja, ko ga je videla v tolikem zaupanju. Tedaj se je zgenila in dejala: «Poglej, poglej, Meta naju pozdravlja!» In že je pohitela k Meti in Andrej se je prijazno smehljal. «Čestitam, čestitam!» je vzklikala Meta in segla obema v roke, Tina pa je povzela: «Da sem gospa Gornikova, kajne? Že dobro. Dnevi tihe sreče so že minuli, zdaj pridejo slavnostni dnevi. Povabim te.» «Če bo všeč gospodu soprogu?» je smehljaje vprašala Meta. «Vprašaš,» je namesto Gornika odvrnila Tina in je že okre* nila pogled. «Rižnarjeva dva! Kakor bi se bili zmenili. — No, gospa Melanija, poglej me v novem svetu! Dober dan, gospod profesor! Vse dobro? Vse zdravo? In še vedno sije solnce? Prav, prav, že vidim na vajinih očeh, kako vama je dom ves zlat v duši. Jaz pa proslavljam sebe in ves svet in — avtomobile. Ha, ha, Andrej, te je speklo? Torej — pozdravljeni vsi skupaj — z menoj vred!» Take Melanija še ni bila videla Tine in kar do besede ni prišla in tudi Rižnarju jc bilo čudno, Meta pa si je grizla ustnicc in je premišljala, je li to maska ali čista resnica. Andrej je bil spet pomirjen, radostno je pogledaval Tino in bi jo bil najrajši objel sredi promenade in še one tri poleg. «Poldi!» je mahoma vzkliknila Meta in vsi so se ozrli. Poldi Bizjakova je prišla mimo v čudoviti, našopirjeni toaleti, vsa začudena je premerila družbo, potem je nalahno sklonila glavo in ni rekla besede in je šla mimo. «O!» se je začudila Meta. Stopila je za Poldi in jo privedla, a besede so bile tako lesene, da je Tino kar zmrazilo, vendar ji ni pošla dobra volja in je dejala: «Veste kaj, slavna gospoda: danes je petek — v nedeljo, če vam jc prav, vas vse povabim na izlet. Prav?» «Tina, saj ne veš, če...,» je hotel ugovarjati Andrej. «Če jim je všeč? Pa seveda.» «Prav,» je odvrnila Meta. «Pa kam?» «V Koper bi šli,» je dejala Tina. «Kajne?» In vsi so bili zadovoljni in so določili uro odhoda, le Melanija je dejala, da ne bi utegnila, pa jo je zavrnila Tina: «Ah kaj, tvoj dom ti le ne bo odšel za en dan!» «Včasih je dovolj trenutek za to,» je odvrnila Melanija, Tina pa se je le nasmehnila in dejala: «Dom in tako dalje — saj veš — Melanija, jaz in dom ... Pa kaj. saj prideta — lepo bo.» Tudi Poldi je obljubila, da pride, pa je nenadoma prebledela in se zazrla v eno točko. Tini je šinila kri v lice, Gornik pa je že glasno pozdravljal: «Gospod doktor, gospod doktor, stopite bliže!» Pire je svečano pozdravil vso družbo, že je hotel iti mimo, pa se je v sunku ustavil in dejal: «Sami znanci, kakor vidim — in novoporočeni par, koliko sreče za en sam pogled!» Ironično se je nasmehnil, Poldi ni pogledal, Tini pa je segel v roke in ta je brž povzela: «V nedeljo v Koper — greste?» «Kar tako — v naglici — kako bi presodil?» «Greste?» je spet hitela Tina, ne da bi sama vedela zakaj. «Velja. In zdaj zbogom!» Priklonil se je in odšel, da je Gornik še stekel za njim in mu povedal kraj in uro odhoda. Poldj je vztrepetala in je bila ne* nadoma nenaravno živahna, Meti pa je bila vsa komedija všeč, oprijela se je Tine in Poldi, Gornik pa se je pridružil Rižnar* jevima in izprehajali so se še po pomolu, dokler se v mraku niso razšli. V jutru je bilo morje vse belo kakor sneg in še bolj beli so bili galebi, ki so se vreščaje spreletavali nad širno planjavo vode in so se bratili s solnčnimi žarki. V ladjah so podrhtevali stroji . kakor zajete zveri. Mestne hiše pa so bile vse težke v dremavici in so se skoraj ustrašile solnca. Tina je bila vso noč v nemiru, venomer se jc izpraševala, ali je bilo prav, da je povabila tudi Pirca in zdaj pa zdaj se ji je zasmilil Andrej. Ta pa se je z otroško radostjo veselil izleta in je bil vesel, da bo imela Tina lep dan. O Pircu ni imel niti naj? manjše zle misli, še dobro mu je delo, da bo Pire videl, kako je Tina zadovoljna v novem zakonu. Že je bila vsa družba na pomolu pri ladji, ki je bila priprav* ljena, da se odpelje v Koper. Le Pirca ni bilo še in Poldi se je venomer ozirala in vendar ni hotela, da bi bil kdo opazil njeno pričakovanje. Tik pred odhodom ladje jc prišel počasi Pire, kakor bi se slučajno izprehajal ob obrežju in je še prav pazno motril galebe. «Brž, brž, gospod doktor!» mu je zaklicala Meta in ga potegnila za roke na krov ladje, kjer so drugi že stali in v nekakem pri* siljenem veselju so se pozdravljali v brezpomembnih besedah in ladja se je jela obračati in je odplula od brega. «Tako, zdaj pa kar v Ameriko,» je dejal Pire in pogledal Andreja. «Ubogi Mlakar,» je rekla Poldi in ošinila Tino z zasmehljivim pogledom. Rižnar je kakor v zadregi zakašljal, Melanija je pogledala Tino izpod čela, Meta se je nasmehnila Pircu, Gorniku je bilo sitno, a Tina je odvrnila: «Kakor je komu dano.» Vsem je bilo sitno, le Poldi se je smehljala in dodala: «Na račun drugih.» «Daj, ne kvariva jutra, Poldi,» je vzkliknila Tina, «in nc via? čimo noči v dan! Tako. Zdaj pa, prosim, živimo v lepem jutru in bodimo veseli, gospoda.» «Izvrstno,» je dejala Meta, «tako je prav.» Poldi se je ozrla vstran in je skomignila z rameni, Pire pa bi se bil skoraj zasmejal na ves glas. Pristopil je k Melaniji, ki se je bila malo bolj daleč od drugih zazrla v morje, naslonil se je na ograjo in dejal: «Kako vam je v tej nečisti družbi, gospa?» Melanija se je zdrznila, ga pogledala in vprašala: «Kako — nečisti?» «Tako — saj vidite: današnja slavijenca sta izšla iz razporoke, gospa Meta je ločena žena, Bizjakova je ločena po notranjosti, jaz pa — saj veste, sem kakor hudobni duh v tej čestiti družbi. Edino vi in vaš mož sta, kako bi dejal, sta po vseh formulah zakonski par na desno in levo in v sredo.» «Torej čistost v nečistosti — tudi nekaj,» je odvrnila Melanija in se spet zazrla v morje, ki jc lomilo solnčne žarke v vseh od? tenkih najnežnejših barv. «Gotovo — tudi nekaj,» je povzel spet Pire in dodal: «Če je namreč iz prepričanja.» «Seveda je, polovičarstva ne poznam — to je bolezen.» «Prav,» je dejal Pire. «Pa dovolite, da vam nekoliko potipam žilo: kaj vam ni nikdar žal tega?» «Česa?» se je začudila Melanija. «Te poštenosti, recimo, saj tako ji pravimo v življenju.» «Ne, Bog varuj, poštenosti mi ni žal.» «Ni? Hm, prav, vendar — kaj ne vidite včasih lepših barv onkraj svoje ozke meje?» je dodal Pire in se pomenljivo na? smehnil. «Vidim, seveda jih vidim, a kar je — je.» «Torej ste pošteni nekako iz obupa, kaj?» «Tako mora biti.» «Mora? Kdo vas sili?» «Čistost doma.» «Kaj je to?» «Jasen račun v sebi in pred možem in otrokom.» «In pred Bogom in ljudmi, da ne pozabite?» «Tudi.» Melanija se je vzravnala in izzivajoče pogledala Pirca, češ, kaj mi hočeš in zakaj? «Gospa, nočem vas vzburjati, saj sem vas bil prej prosil do* voljenja. To je kar tako, pogovor, besede.» «Vem.» «Dobro — mi je prav, da ne sodite napak mojih besed. In — še to — vi res ljubite svojega moža in ste mu vdani iz ljubezni?» «To zahteva čistoča doma,» je že nekako v nejevolji odvrnila Melanija. «Dom — to vam je vse?» «Vse.» «Potem ste nemoderna ženska,» je dejal Pire in je bil čisto resen. «To mi je dejala tudi moja sestrična Tina.» «Tudi ta? Verjamem, zakaj ona je popolnoma moderna ženska.» «In take imate radi, vi, moderni moški!» «Seveda,» je dejal Pire, «laže nam je pri njih.» «Dom?» «Kaj to! A niso tako zagrizene v jasne račune, kot...» «Jaz — kajne? In obojestransko laže „gledate lepše barve onkraj svoje ozke meje" — po vaših lastnih prejšnjih besedah. Čudno.» «To je naš čas — nič ni čudno, taki smo zdaj. Vi pa ste iz prejšnjih časov, ko je bila žena — žena, mož — mož, mati — mati.» «Zdaj pa?» je vprašala Melanija. «Je žena ljubica, da ne rabim ostrejše besede, mož ljubimec in nc le svoje žene, mati, mati pa je — iz koketnosti.» «Kaj želite vi?» «Ah jaz — moj Bog — ničesar! Zdaj — prej — potem — same komedije! Vse me zanima, a v ničemur ne bi hotel obstati.» «Duševni brezdomovinec.» «Res — dobro ste povedali. — Pa, mimogrede, kako sodite Tino?» Melanija se je zdrznila, ker je dejal le «Tino» in je koj nekaj zaslutila, odvrnila pa je: «Smili se mi.» «V tej sreči?» se je navidezno začudil Pire. «Tudi v tej sreči.» «Ki ne verjamete vanjo?» «Da bi ji ne odtekla!» je dejala Melanija in se ozrla po drugih. Pire je ujel njen pogled in se je tudi on ozrl po ostalih. Poldi in Meta sta se pravkar zasmejali, Rižnar in Gornik pa sta bila v živahnem pogovoru, Tina je sedela bolj zase ob ograji in je navidezno poslušala ta dva, vendar ji je bilo videti, da je bila ves čas v mislih pri Pircu. Kljub zunanji razigranosti jo je bilo prej vendarle zaskelelo, ko je bil Pire omenil Ameriko in tudi Poldine besede so jo bile užalile. Vendar bi se ne bila za vse na svetu hotela izdati in zato je vse prevlekla s smehom in kakor da ne razume zbadljivke. Preteklosti je hotela uteči na vsak način in je hotela živeti zdaj le v naročju novih darov bogastva. V teh dneh po poroki je bila do dna spoznala še bolj kot v Mariboru pri materi, da se je bila spet zmotila in da Andrej le ni njen človek, da ni oni, ki bi bila vsa njegova, ampak jo je bolj in naj* bolj prevzel njegov denar in udobnost zaradi denarja, ki ga je potrebovala. Vendar je imela Andreja rada po svoje, všeč ji je bil zaradi dobrote in mehkobe, saj je storila z njim, kar je hotela. In všeč ji je bilo, ker je bil Andrej tako srečen poleg nje in jo je le gledal in občudoval in je celo hvalil njene napake. Da je lju= bežen zares slepa, to je spoznala Tina v teh dneh do dna pri Andreju in se je skoraj bala, da bi kdaj spregledal. In da ni čutil ne videl, kako je ona večkrat v mislih vse drugod — pri Pircu in njegovih besedah, temu se ni čudila, vendar jo je včasih nekaj nehote zmotilo, da bi ga bila rada kdaj podražila zaradi PircSa, a se ji je koj nato Andrej zasmilil in je molčala. Zdaj je vstala s sedeža na krovu in je zaklicala: «Gospoda, zdi se mi, da bomo kmalu na cilju!» Vsi so se ozrli in so res zagledali v bližini Koper, ki je plaval proti njim in se smehljal pod vedrino neba. Meta je pristopila k Tini in dejala: «Hočem — nočem, moram ti reči, da si lepa, Tina.» «Kako bi ne bila!» je zmagoslavno odvrnila Tina. «Tako lepo ti je?» «Tako lepo.» «Prav zares?» «Zares.» «Veseli me,» je dejala Meta, «saj te imam še vedno pred očmi öd takrat v Barkovljah, ko si pela žalostinke.» «Jobove psalme,» je v smehu odvrnila Tina. «Prav Jobove, res.» «Tisto — kje je že to! Zdaj izvirajo vse druge pesmi.» «Torej poješ himno življenju?» «Živim to himno! In pijem, pijem — vse hočem izpiti do dna.» «Pazi, da ne prideš prezgodaj do dna, Tina, ondi je grenkoba!» «Do dna je še daleč.» Čutila je, da jo Pire posluša in razume vsako besedo, zato so bile njene besede še bolj močne, nalašč izzivajoče in v hipu se je okrenila in dejala: «Pozor — zdaj smo tu. Moji gostje ste — zato, prosim, kar naprej.» In odmaknila se je, da so šli vsi mimo nje in tako je bila polna življenja, da so se nehote vsi sklonili, ko so šli mimo, Andrej pa bi bil za ta hip dal vso svojo srčno kri, tako je bil srečen, da je ta lepa ženska njegova žena, njegova last. V odkrito? srčnem spoštovanju jo je zunaj ladje prijel za roko, ki jo je nemo poljubil. Pire je nalahno vztrepetal, a je bil brž spet sam svoj in se je obrnil k Poldi, rekoč: «In vaš gospod soprog, milostljiva?» Meto je spreletelo neprijetno čuvstvo pri teh besedah in je karajoče pogledala Pirca, Poldi pa je zardela čez in čez in toliko, da se ni okrenila in odšla nazaj na ladjo. Jeza in bolest je bila v njenem glasu, ko je odvrnila: «Odklej se zanimate vi zanj, gospod doktor?» «Prav od zdajle.» «Se mi je zdelo. Sicer imate drugačna zanimanja.» «Na primer?» *Tak nehajta, za božjo voljo,» je dejala Meta, ki je čutila, da bodo Poldi zdaj zdaj oblilc solze in je dregnila Pirca v komolec, Poldi pa je prijela za roke in jo potegnila za seboj. «Ta človek,» je siknila Poldi, «kako si upa, da si upa!» «Molči, Poldi, nikar ne Qdgovarjaj in pusti ga, saj veš, da je čudak,» jo jc mirila Meta in ji začela praviti o svoji novi obleki, da bi jo privedla v druge misli, kar se ji je za hip tudi posrečilo. Pircu je bilo nekam čudno in kakor je sicer užival, ko je zbadal, zdaj mu njegovo lastno vedenje ni bilo všeč, ker se je dobro zavedal, da je izšlo iz zunanjega vzroka in je še bolj dobro vedel, da je bila njegove nejevolje kriva Tina. Nehote in nevede je moral venomer misliti nanjo in ta dan ga je naravnost omamljala. Vse je drhtelo v njem in toliko, da ni pristopil k njej in jo odvedel na drugo pot, kjer bi bila sama zase. Videl je pa, da je kaj takega nemogoče zdaj, zato se je jezil sam nase in je nemirno kadil cigarcto za cigareto in temno zrl predse in za Meto in Poldi se ni menil dalje. Zaslišal je pa Rižnarja, ki je pravkar dejal Melaniji: «Poslušaj, Melanija, z gospodom Gornikom sva imela vso pot krasen pogovor.» Gornik se je smehljal, Tina je zrla v Rižnarja, Pire je pristopil in Melanija je vprašala: «Kaj je bilo?» «O domu in o lastni hiši ima gospod Gornik prav take lepe misli kakor jaz.» «To sem si mislila,» je odvrnila Melanija, Gornik pa je dodal: «Take misli so mi bile že od nekdaj najljubše.» «Hiša, vrt, otroci, polni zdravja; vseokrog mir, tihota, sporazum na znotraj in zunaj, idealno družinsko življenje, zdi se mi, če bi to dosegel, potem bi mi bile izpolnjene vse moje največje želje,» je v zanosu govoril Rižnar. Vsi so molčali in šli dalje po poti na drugo stran Kopra, kjer je v solncu živelo mlado drevje in so gostoleli ptiči, najlepših pesmi prepolni. «Na prvi točki sem že do tega viška,» je nadaljeval Rižnar, «družinski mir imam, zdaj delam, da pridem do lastne hiše in potem se zaprem v svoja nebesa in se obdam s kitajskim ob* zidjem, da ne bo imel nihče vpogleda v mojo srečo.» Melanija se je smehljala in dejala: «Tudi jaz imam trdno vero v tako svojo bodočnost in hočem, da pridem na vsak način do nje. Vem, da bodo trnjeva pota vmes, a če hočem in hoče moj mož, sem prepričana, da doseževa, kar imava v mislih.» Pire se ni mogel zdržati, da ne bi dejal: «Vi ste pa že na drugi točki do te sreče, gospod Gornik.» «Kako?» se je začudil Gornik in tudi Tina je bila radovedna. «No — tako: ženo in mir že imate, prva točka; hišo in vrt tudi imate, druga točka; zdaj le še kitajsko obzidje... tretja' točka — in konec. Vso srečo želim vam, gospod Gornik, in prav tako vama, gospa in gospod Rižnar.» «Hvala, hvala,» sta odvrnila Gornik in Rižnar; Melanija je začutila ost, Tino je zbodlo močneje in je zardela in se nemirno zgenila. «Če — če je namreč tudi gospa Gornikova teh misli, o kateri pa, seveda, prav nič ne dvomim,» je dodal Pire in vrgel ogorek cigarete daleč vstran ceste. «O, kar se tega tiče!» je odvrnil Gornik. «Kajne, Tina?» «Kitajsko obzidje?» je vprašala Tina ironično. «Pa tudi to, če hočeš,» je dejal Gornik. «Če ga avto ne preskoči?» je zbodla Tina. «Če nočeš — ne bo ga,» je odvrnil Gornik. «Če nočem, to je!» je dejala Tina in dodala z drugim glasom: «Kaj pa vedve, Meta in Poldi! Hitreje, hitreje, da smo skupaj!» Ustavili so sc v nekem čudnem nesoglasju in počakali onidve, in prav tako v nesoglasju so nadaljevali pot do hribčka in besede so se trgale in glasovi so škrtali kakor na zarjavelih strunah. Ko so sedeli v preprosti gostilni in so v toplem solncu odšli na vrt kraj hiše, so bili vsi v prisiljenem smehu in dobro je bilo čutiti, da so vse besede le zaradi tega, d^ ne molčijo, zakaj molka se je bal vsak sam za svojo osebo in za druge. Najbolj se je silila Tina , in se nenaravno razvnemala bolj in bolj, morda je bil Gornik edini, ki nesoglasja ni čutil in je bil zaljubljen v svojo srečo bolj in bolj. Akacije so dehtele do opojnosti, morje se je kopalo v nebu in nebo se je združevalo z morjem in vsepovsod je bila ena sama beseda lepote in pomladi. Pire je skoraj ves čas molčal, Melanija in Rižnar bi bila najrajša že doma, Meta pa je imela opravka le s Poldi, ker se je bala, da ne bi spet prišlo do kake scene med njo in Pircem. Popoldne so se odpravili na pomol, da se vrnejo v Trst. In tedaj se je Pire pridružil Tini, ki sta šla vso pot do ladje molče skupaj in obema je bilo tako tesno pri srcu, da sta se bala vsake besede. Ko je že plula ladja po mavričnih barvah morja, je dejal Pire Tini: «Zasovražil bi vas rad.» «O!» se je začudila Tina. «Tako hudi ste?» «Zakaj ste tako lepi? Zakaj me pijetc in pijete? Zakaj nimam miru, če vas pogledam, če le zaslutim vašo bližino? Zakaj me 'vznemirjate? Vse sem bil že zavrgel, zdaj pridete in mi razderete vso močno stavbo! Čudovita ženska ste,» je dodal in si grizel ustnice in Tini se je zdelo, da v njem vse pöka in se bo raztreščil na drobne kosce. Dejala pa je: «Kaki čudni pokloni so v vaših besedah! Pa ne, da je to spet sama ironija?» «Sami veste, kako je,» je odvrnil temno Pire in se zagledal v morje. «Izginiti ne morem,» je dejala Tina in se poredno nasmehnila. «Saj tudi ne smete.» «Kdo mi brani?» «Jaz.» Pire se je vzravnal in jo temno pogledal. «Kdo ste vi, gospod? Dovolite, dovolite...» «Vaš človek — Tina, tvoj človek sem, pa konec — in to že zdavnaj veš.» Potem se je okrenil in se pridružil ostalim. Tina je obstala kakor vkovana, burno ji je utripalo srce in tudi njej se jc zdelo, da se bo zdrobila na kosce. Tedaj jo je nalahno prijela Melanija za roke in dejala: «Tina, pazi se!» «Kako? Ne morem več,» jc odvrnila Tina in sc šele zdaj za* vedela, da se je izdala Melaniji, in je koj vedela, da Melanija vse ve in ju je opazovala ves dan. «Zapri se vase, zapri v dom, ne glej okrog, Gornika ne žali, sebe ne vleči v pogubo! Tina, kaj ne veš? Mlakar, Gornik, zdaj ta — kam hočeš?» «Jaz ničesar nočem, to je tako in je tako — a ti, Melanija, kako bi ti vse to razumela! Nikar si ne prizadevaj, vse nič nc pomaga in nc pomaga in ne pomaga.» «Na Vando pomisli!» «Sploh nimam misli. To je ogenj.» Melanija se je žalostno nasmehnila. «Ne vidiš konca?» «Nočem.» Melanija ni odgovorila ničesar, počasi se jc odstranila in dejala Rižnarju: «Da bi bila žc skoraj doma!» «Kaj ni bilo prijetno?» jo je vprašal Rižnar. «Grdo je in nikamor več nc pojdem. Tako do dna vem, kaj je dom — hvala Bogu — in vse drugo je umazano.» Rižnar se jc začudeno ozrl v njeno lice in lepo mu je bilo. da ima človeka, ki hodi res po njegovi poti. Poldi pa je v istem času dejala Pircu: «Zakaj mc mučiš?» Pire se je zdrznil in jo pogledal v razorani obraz. «Ne mislim na nikakc muke. A midva sva končala.» «Nisva. Ti si moj!» «Vsaka beseda je odveč.» «Tina ti ni odveč?» «Vi ste gospa Bizjakova in jaz sem doktor Pire. Klanjam se!» «O, ti puhli, prevzetni človek! Nikdar ne pozabim tega dneva. Prav, da sem te spoznala do dna. A ti me še ne poznaš. In tudi jaz — klanjam se!» Ponosno se je vzravnala in šla k Meti, ki se je pogovarjala z Gornikom, in tudi Tina je bila počasi prišla k njima. Vsa je žarela in je bila resnično lepa. Meta ji je skrivaj šepnila: «Pircu nisi kar tako. Nevaren človek je.» «In tudi jaz sem nevarna,» je dejala Tina. «Kaj, tako?» se je začudila Meta. «Tako,» je dejala Tina in Meta je prebledela in si dejala v mislih: «Zdaj pojde vse, kamor mora iti,» in je bila ves čas zamišljena. Gornik je prijel Tino za roko in rekel: «Toliko sreče, Tina, kako sem ti hvaležen! Saj ne veš, kako zelo, zelo, zelo si vsa v meni.» Ko so se v Trstu razhajali, je neopazno pristopil Pire k Tini in ji šepnil: «Da veš — midva — in ničesar drugega. Moja si.» Tina je vzdrhtela in je vedela, da govori resnico, Gornik pa je segel Pircu v roke in dejal: «Videli ste mojo srečo. Čestitajte mi!» «Čestitam vam; zbogom!» 7. «Joj, mama, kaj je res mogoče, da sem spet v Trstu in te spet vidim in te vidim zares, prav zares in ne lc v sanjah? Mama, mama» je vzkliknila Vanda, ko se je bila pripeljala na velikonočne počitnice, in se je oklenila Tine, kakor bi jo hotela obdržati za vse večne čase zase in le zase. «Vanda, tudi jaz sem te vesela,» je mirno dejala Tina in je imela solze v očeh. «Bog daj, Tina,» se je odzvala Tinina mati, ki je bila spremila Vando v Trst in si je prišla ogledat novi Tinin dom. «Pozdravljeni, mati; veseli me, da ste prišli — in tu — Andrej!» «Lepo, lepo,» je dejala mati in Andrej je bil Vande in matere resnično vesel in ju je v živahnem razgovoru odvedel s perona. «Prosim!» je dejal in ju povabil v avto. «Avto!» je vzkliknila Vanda. «Tvoj avto, mama?» «Moj,» je odvrnila Tina ponosno in pogledala mater, ki je povzela: «Še vedela nisem; glej, glej, zares ste bogati.» In še bolj se je čudila Gornikovi vili in vrtu krog nje, in še bolj lepim sobam in krasni opravi. Ni mogla drugače, z obema rokama je prijela Andrejevo desnico in dejala: «Hvala ti, Andrej.» In solze so se zableščale v njenih očeh in zabolelo jo je, da ni to Tinin prvi mož. «Ne, mati, Tini hvala, Tini in vam, ki ste mati take hčere! Njej moram biti hvaležen jaz,» je govoril Andrej. «Ah,» je zamahnila mati z roko, «kaj bi o tem! Jaz že vem, kako in kaj. Pa Tina,» je dostavila bolj tiho in potegnila Andreja k -sebi na zofo, «kakšna je?» «Kako?» je vprašal Andrej in se sklonil k njej. «Mislim tako, če je — če te ima res rada.» «Gotovo, na vsak način, ni dvoma! Saj je vaša hči, saj jo vendar poznate.» «Poznam jo, res jo poznam,» je zamišljeno dejala mati in dodala: «Pa dobro, da si le zadovoljen z njo. Pomirjena sem in je torej vse v redu.» «Seveda — vse je v redu. Sicer je Tina v zadnjem času malo raztresena, zdaj pa zdaj ne ve, kaj jo vprašam in nekaj premišlja, a to — to je pač novost tega življenja in avto in nove obleke in tako dalje, to da seveda misliti, ha, ha, in popolnoma jo raz* urnem,» je dejal Andrej in se glasno zasmejal. «Razumem,» je odvrnila mati, «tudi jaz razumem to stvar, le da se ne bi preveč oklenila teh zunanjosti.» «Nič ne de; všeč mi je, da ji morem postreči in da ima toliko zabave in razvedrila v teh stvareh. Le nekaj je, vidite, mati, nekaj — kar bi si še iz srca želel...» «No?» «Potomca bi rad, tako zares rad — in od Tine, kolika sreča!» «Andrej — to pride — vse še pride. Če nimaš večje skrbi — potem — beži, beži.» «Kaj res, mati, vi upate?» «Pa zakaj ne bi?» «Ker se mi zdi kaj takega preveč, preveč bi bilo sreče.» «Ti si otrok, Andrej.» «Tudi jaz tako pravim,» je dejala Tina, ki je bila slišala zadnje besede in je prisedla k njima. «Znamenje, da si dober človek,» je povzela mati. «In glej, Tina, da mu boš hvaležna.» Tina se je zgenila, za hip se ji je oglasila vest zaradi Pircat pa se je koj zasmejala in odvrnila: «Sem ti hvaležna, Andrej, kaj?» «Tina,» je dejal Andrej in jo pobožal po laseh, «saj veš, kako je. Kje pa je Vanda?» je dodal. «Ah ta,» se je nasmehnila Tina, «iz občudovanja prehaja v občudovanje in neskončno je zadovoljna. Pa jo poglej, saj je pravkar prišla!» Vanda je stopila v sobo in se je oklenila Tine in vsa je žarela od notranjega veselja. «Torej, Vanda,» je dejal Andrej, «vse prav, vse dobro, vse v redu?» «Vse je tako neizmerno lepo,» je odvrnila Vanda, «takih sob nisem še videla in moja soba je kakor cvetka. In na vrtu, kako vse diši, kako vse cvete — v Ljubljani je še sämo popje in je še vse v meglah. O, in v samostanu ...» «Saj res, povej, povej!» je silil Andrej. «Nikar — nočem se spominjati...» «Pa ne, da ne bi hotela več nazaj?» je vprašala Tina. «O, to že — bom že šla, a težko bo,» je počasi dejala Vanda in obraz se ji je stemnil. «Šola je šola, to se mora,» je zavrnila mati. «Vem, saj bom tudi šla.» «Kaj niso ondi prijazni s teboj?» je vprašal Andrej. «Prijazni so že, posebno gospa prednica je dobra.» «Mater Katarina ji je ime, li ne?» je dejala Tina. «Dobro se je še spominjam in všeč mi je bila takrat.» «Da,» je povzela Vanda, «ona jc dobra, a tudi stroga. Hu, tako se je bojimo, vse mora biti ena — dve — tri, vse lepo v redu. čisto, natančno, sicer jc joj!» «2e prav,» je dejala mati in tudi Tina je prikimala, Andrej pa jc dejal: «Torej ti jc hudo, Vanda? Če bi bilo prehudo, pa ostaneš tu in...» «Tak beži, Andrej,» ga jc prekinila Tina, «ne bodi tako mehak.» «Sem le mislil... Čemu bi se mučila; tu je prostora dovolj, meni bi bilo zelo všeč, Vanda se tudi ne bi branila, imela bi svojo učiteljico kar na domu — mislim ...» «Nič ne misli; za Vando je najbolje, da je tam, kjer je. Naj poskusi v svetu, nič ji ne bo škodilo. Večno pa tudi ne bo ondi. Kajne, Vanda, še ta leta, kaj je to — in potem boš spet v Trstu ali kjer boš hotela biti. Vem, da tako hudo spet ni v samostanu, da bi ne bilo obstanka tam.» «Saj nisem tako mislila;» je dejala Vanda, «saj je časih prav lepo in tako skačemo in se smejemo, da se stresa ves samostan. In tudi redovnice so vesele z nami in se tudi smejejo.» «Kaj bi se ne, saj so ljudje,» je odvrnila Tina. «In nič hudega jim ni,» je dodala mati. «O — hudo jim je pa že,» je povzela Vanda z važnim naglasom. «Zakaj pa?» je z zanimanjem vprašal Andrej in vsi trije so-se nasmehnili. «Zato, ker morajo tako zgodaj vstajati.» «No, če ni hujšega!» je dejala mati. «Pa moliti, moliti morajo toliko! Kar vedno so molitve in molitve.» «Zato so pač v samostanu,» je odvrnila Tina. «Pa tudi delajo. Ta ima to delo, ona drugo — nikdar niso brez dela in tako hitijo in hitijo, ves dan hitijo — še v noč. In najhujše — saj ne smejo nikdar na cesto — nikdar in nikdar. Sveto obljubo imajo, da ne smejo nikoli, veste, ni*ko«li v svet in med ljudi —. Joj, to je strašno in meni se hudo smilijo. Pomislite — ni*ko*li na cesto, pomislite!» In Vanda je bila kar v neki pozi in jc zmajala z glavo, da so se oni trije nasmehnili, in je Andrej dejal: «Torej ni bojazni, da bi nam ušla in postala redovnica?» «Joj!» je vzkliknila Vanda in se prijela za glavo, «nikdar, nikdar, Bog varuj! Pač,» je pomislila, «ko sem si nekoč pred? stavljala, če bi ti umrla, mama, pa sem si dejala, da bi — skoraj bi. Pa — morda tudi nc — oh, rajša ne.» «Kako ti gre učenje?» jc vprašala Tina. «Dobro — saj mora iti. Skrbno pazijo, da poslušamo, da sc učimo, da spišemo naloge — to že mora biti in veliko, veliko novega sem se naučila.» «Do konca leta skoraj iz učenosti ne prideš,» je dejala Tina in se nasmehnila. «Res, res, znamo pa, znamo,» je važno povzela Vanda, «in to je dobro, jaz hočem biti učena.» «Kje jc moja hči, ka*j, Andrej?» je vprašala Tina in mati je dodala: «Res ne vem, odkod ima to. Saj tudi Mla...», pa je brž utih* nila in povesila v zadregi glavo. «Kako bi vam rekla, gospod Gornik?» se je v hipu oglasila * Vanda. Spogledali so se in se prisiljeno nasmehnili. «Kakor hočeš, Vanda,» je dejal Andrej, «saj sva prijatelja.» «Prijatelj vam ne morem reči,» je odvrnila Vanda, «gospod — gospod — to je tako tuje; atek — ne,» brž je stresla z glavo in hitela dalje: «Že vem: kar Andrej vam bom rekla — lepo ime je.» «No, veš kaj,» se je zavzela mati, «bo kdo mislil, da je hlapec! ' Andrej, Andrej, kaj ti pride na misel!» «In če reče mama Andrej? Kaj je mamin hlapec?» «Vanda!» je karajoče vzkliknila Tina in zbodla jo je beseda, saj je le preveč občutila resnico tega pridevka, Andrej pa sc je zasmejal na ves glas in potrepal Vando po rami in dejal: «Velja, Vanda: Andrej mi reci, zadovoljen sem.» «Vsaj stric...» je ugovarjala mati. «No, vidiš, mama? Andrej, ti si res dober — rada te imam,» je dejala vsa vesela Vanda in ga objela. Tina ni ugovarjala, vendar ji beseda hlapec ni hotela iz spomina. (Dalje prih.) Anton Novačan: Litanijc spoznavalccv. Mi, ki smo v sva ji s Teboj, Gospod, postopači duha, obupni, brezciljni skrunilci imena Tvojega — Usmili se nas! Ki smo deca zla in divjih orgij sad, komaj spočeti, bili zaznamovani pogubi, namenjeni nam od vekomaj — Usmili se nas! Ki nam je v cvetnem šatoru mladosti, Gospod, presveto skrinjo zaveze med nami razdrl dvom, Tvoj meč gedeonski — Usmili se nas! Ki smo stali hrepeneči v jasnih nočeh pod nebom Tvojih zvezd in Tebe iskaje našli le misli prepad — Usmili se nas! Ki v mističnih hramih drsali smo krog zlatih oltarjev in nas je z gmoto varal Tvoj sveti sijaj — Usmili se nas! Ki nam je misel uporno sklila bol in so naša srca zoper previdnost Tvojo prestoli napuhu ošabnemu — Usmili se nas! Ki smo krivi vseh grehov in nam je vest ko ledenikov grmada nerazstaljiva v žaru milostnih solne — Usmili se nas! Ki smo dramili popje nedolžnih teles v prvo pijanost sle in jim kljuvali duše kakor kragulji svoj plen — Usmili se nas! Ki smo nagi med nagimi skrivali se pred Tvojim licem in vznemogli v strasti strasti ne našli dna — Usmili se nas! Ki smo gledali ženam drzno v oči in zapeljali misel njih materinstva v nagone smrtnih naslad — Usmili se nas! Ki smo zavisti in zlobi podali roko in vrgli izdajstvu v mrzlo naročje prijateljstva nežni čar — Usmili se nas! Ki smo v načelo dvignili laž, da je malik božanstvo in človek da je človeku volk — Usmili se nas! Ki smo duhovnim ^pustili prodajo nebes in roparjem plen priznali, aureolo krivici, bedakom dnevni^ triumf — Usmili se nas! Ki smo svetovali ubogim rop, ponižanim dali zgled maščevanja in sužnje gnali v upor — Usmili se nas! Ki smo videli solze tihih sirot in lice matere mlade, ko za dojenca prodaja svoje telo — Usmili se nas! Ki smo videli bolnice beli strop, tuberkuloze nakazo in gnoj sifilisa in hladni kirurški nož — Usmili se nas! Ki smo videli blaznice mrtvi dom, odkoder se vije po Tvojem stvarstvu ironije zeleni zmaj — Usmili se nas! Ki smo videli strašno smrt, ko lomi človeku oči in mu trga iz prsi življenja zadnji zdihljaj — Usmili se nas! In to je vprašanje, Gospod, Gospod, čemu si nas ustvaril in nam spoznanje dal, od sebe nas ločil in nas prikoval v sotesko dobrega — zla? In še je vprašanje, Gospod, Gospod, čemu nam volja, ko ni naš svet, čemu prekletstvo naših kratkih let, ko nam trga vero razum? In se je, vprašanje, Gospod, Gospod, čemu nam bol, ako si srečen Ti, čemu nam smrt, ako si večen Ti? Usmili se nas! Usmili se nasi Juš Kozak: (Nadaljevanje.) Dota- 12. Toplo avgustovo solnce je razveseljevalo sobo. Marta je na stežaj odprla okna, da se je Dušanček kopal v svetlobi. Zamišljeno in modro je sedel med blazinami, od časa do časa je vzkrilil z ročicami, si pomencal nosek in oči, kakor mucek. Kadar se je sklonila do njega, so se vprle vanjo žametaste oči, stisnila ga je v naročje in zavriskala od veselja, začutivši na tilniku njegove mehke ročice. Če je skremžil obrazek, ga je na* gajivo dvignila, mu hudomušno zapretila, da ga solnčku pokaže tako cmeravega, kar se mu je zdelo preimenitno, in se je smejal od srca. Toda Martino lice je upadlo in zbledelo. Skrbi so prežale iz vseh kotičkov. Obsedela je poleg otroka in kalen pogled je iskal opore pred čudnimi slutnjami. Vse jutro so jo že preganjale. Čutila pa je njih tenke koreninice poganjati v dni, ko se je Damjan vrnil s pota. Od trenutka prihoda ga je gledala mračnega in nataknje* nega, mrzli poljubi so jo pekli na čelu in privita na njegove prsi je zaman prosila njegovo odsotno misel zaupljivosti. Skozi ledeno skorjo je trkala brez utehe na duri srca. In slutila je mati, ozirajoč se na skrivaj, kadar je nosil malčka na rokah, da ju ne spaja ljubezen, ampak se oče ponižuje nad nedolžnim sinkom ter ga peče vest, da bi se mu izpovedal. Tajna sla vodi človeka po svojih temnih potih z neodoljivo silo, da se mu razodene njegova usoda. Oči so iskale in roke se igrale z njegovimi papirji. Datum in zopet datum. Nasmehnila se je: «Dnevnik piše, morda o malčku.» Zasramovala se je svoje radovednosti. «Damjan, duša podla in nizkotna. Žena je otrokovala in ti si plesal pred prostitutko ...» V Marti se je pognala kri. Črke so zaplesale v megli pred njo, velike in strašne. Zagrizla se je vanje. «Vem dobro, kdo je kriv. Vsi so silili domov, ti pa, Damjan, ki te je Bog ustvaril iz pljunka, si nagovarjal Marijo, naj vas povabi k sebi. Damjan, žena je doma dojila s tvojo sveto podobo pred očmi, ko si prestopal prag, blazen od nečistosti, da prisiliš slokonogo Marijo... Še veš, kako si strmel vanjo, ležečo na postelji, z glavo v blazini oranžnih las, opojno vonjajočih nad grešnim telesom? Ni te razvnemala strast, hotljivost, gola, ostudna naslada se je plazila v tebi, da tc je zasovražila in vprašala, če se ti ne toži po sinku in ženi. Ti pa si v hladne, prezirajoče oči lagal, da si vse pozabil ob njej. In njeni pogledi so te pekli, da si povešal oči pred nabru* šenimi meči, naperjenimi v tvoje srce. Opijal si se iz jeze, da te zavrača, pijan si se nagnil k njej, pa se je s studom obrnila. Takrat si udaril ob tla, zavrtel se po sobi in plesal pol blazen bedasti ples, oponašajoč ritem strasti, žareč v obličje v zadovoljstvu nad samim seboj. Bog te je preklel, Damjan, tisto minuto, ko si se vrtel kot pijana mušica in se nagnil spet k njej, da bi jo ljubil. Lepo in toplo te je prosila, da jo pusti, kajti njeno oko je razžaljeno v človeškem ponosu bežalo pred tabo. Ti .pa besneč in hotljiv, si s petami teptal svojo dušo in vriskal nad njo. Tedaj te je ugriznila v lice in s to sramoto si se opotekel v kot, kjer si zaspal... Zjutraj, Damjan, ti jc polito vino udarilo v nos in ves osmrajen si se zavedel. Preklinjal si svojo ubogo, zavrženo dušo, ker ni kaplja ljubezni kanila vanjo, ko te je Bog klical v življenje. Spoznal si, da so tvoje strasti le smrdljiv plamen, ki požiga cunje. Tvoj kes ne raste iz tebe, je ustvarjen umetno za druge, da bi v njih očeh sebe zatajil. In sram, zgražajoč se nad lastno dušo, je le mera tvoje slabosti. Zaničuješ se iz samoljubja, napihnjenega pred svetom. Z naslado se koplješ v močvirju, ki je zalilo tvoje možgane in srce, da se ne gane volja in se ne oglasi nad osmrajenimi vodami božji glas; le hudičevo seme bohotno poganja v njih. In to močvirje, Damjan, je lenoba od rojstva.» Zdrsel je list iz Martinih rok. Ni videla solnca, ni je osvobodil obdajajoče jo teme smeh deteta, lovečega svetle žarke. «Zato sem trpela, zato stradala, zato lačna dojila dete, in vse le zanj!» Noge so trepetale, mrzle roke so ji trgale mozeg in v prsih, polnih materinstva, je vrela lava, kot v ognjeniku. Kri je butala v lice. Če bi se tisti hip odprla zemlja, bruhnil ogenj do nebes, in gorel svet, ne bi stala pred večjo grozo, kot pred to lažjo, v katere predale je ponevedoma našla pot. Solnce, ki je odprlo milijone semen, oborožilo najbolj pritli* kavega črvička v obrambo življenja, ni našlo tolažbe za goljufano srce. Že mrtva drevesa je obudilo, da niso strohnela brez zaroda, in vendar ni mogla njegova vroča ljubezen objeti umirajoče duše. Vsak hip je moralo zastati srce, vse žile so odrevenele pod svileno odejo. Dušanček je zaplakal, silneje in silneje se je oglašal, kakor bi slutil, da ne more vzbuditi matere. Pa se je vendar ozrla in ga polila s solzami: «Tvoj oče, Dušan? ček, tvoj oče!» Z majcenimi ročicami ji je otiral solze in vse vlažne so blestele. Presunilo jo je iznova, vstala je kakor blazna, si pulila lase in rjovela v bolečinah: «Ni človek! Živina!» Ves svet se ji je zdel omrežena kletka, kjer je poblaznela v koprnenju po ljubezni in ji zbadajo srce z ostrimi sulicami. Če bi v svojem divjem obupu ugriznila v skalo, bi tudi ta zakrvavela. Damjan se je vrnil. Že v kuhinji se je nejeverno ogledal in tajna slutnja mu je položila roko na srce, kakor morilcu. In vendar se je v tej slutnji nalahno oglašala živalska skrb, če se jima ni... Že je stal pred njo, pokrivajočo si obraz z dlanmi. Pogled*po sobi mu je odprl vse. «Damjan, človek! Te ni strah živega Boga, da zapuščaš porod? nico, greš in plešeš pred vlačugo? Govori, v imenu Boga in sina te rotim, govori, ali je res?» «Zdaj veš, kakšen sem,» so hladnokrvno padle besede. «Kdo si? Živina. Mati te je preklela in oče izpljunil. Moja mati pa blazni od žalosti na onem svetu, da si oče mojega deteta.» «Vidiš, vse veš. Prav tako sem si trgal dušo sam, a ni pomoči.» «Ni pomoči? Kdo pravi, da je ni? V tvojih rokah je naša usoda in mirno me gledaš, kako stradam. Glej me. Senca nekdanje Marte doji svojega otroka, da bi ti ne čutil bremena zaradi mene. Moja ljubezen je te prsi pojila z mlekom, se izpreminjala v kri, tvojemu življenju posvečeno, in to si poteptal pred vlačugo!» «Marta, morda pride tudi zame dan odrešenja.» «Laž, sama gola laž. Zdaj se ne varam več. Vem, da sem ljubila kamenito dušo in ne bi se potočila iz nje niti kaplja, če bi si nohte ob njej razpraskala do krvi. Ali sem živela za samo prevaro, o Bog?» «Vse tako, kakor sem se sam obtožil.» «Ne, ni tako. Lažeš! Toliko si človek, da bi se moral zdrzniti pred ubogim srcem, ki je zadovoljno, če se z ljubeznijo ozreš vanj. Ničesar drugega nisem prosila na svetu, le toliko ljubezni, da bi lahko živela. In živela sem tako rada.» «Marta, izgubljen sem.» «Izgubljen? Pomislil pa nisi, da je sin tvoj poklican v življenje, kateremu si dolžan živeti!» Izmed vseh drugih je padla najgren? kejša kaplja v njeno dušo. «Vem, ne ljubiš me, prilcžnice svoje. Poštenja nisi imel, da bi mi vrgel v obraz prvi dan moško besedo, ampak si se prisesal name, da me izpiješ do poslednje srage.» «Resnica je, Marta, ne ljubim te. Če ljubim otroka, ga le iz samoljubja, katerega iščem zase med štirimi stenami. Tam zunaj pozabljam še to.» Njen obup je privrel do možgan. Za hip je omahnila nazaj, a v trenutku jo je napadla blaznost uničevanja. Prijela je otroka, ga dvignila in zagnala od sebe, da je odrevenel od groze. Ves posinel od nenadnega strahu, z glaskom, obtičanim v grlu, je strmel v mater, ki se je vila v silnih bolečinah. Damjan je skočil k otroku, ga privil v svoje naročje. «Otroka moriš.» Držal je trepetajočo dušico in šele topel dih njegov je prebudil otroka v jok. Ona pa je ležala s težko sramoto v duši in zmrzlo je bilo njeno srce. Damjan je čutil, da zna Marta Gornikova umreti, kadar se pogrezne pod njo poslednja prst zemlje. Ni vedel več, kdo blazni. On ali žena. Vročina ga je pretresla, k ličecu deteta je pritiskal svoje znojno čelo. Prosilo je k materi, ki je ležala tako polna strupa, da ga je čutila vreti v svojem mleku. Tam gori v temnem vfcsoljstvu ne vlada tako brezupna stra? hota pred obličjem neizprosne večnosti in ni resnica njena tako grozna med drvečimi solnci, kakor je plavala med štirimi stenami, nad dvojico ljudi, čutečih strašno slo svojega rojstva. Toda skozi večno temo brizgne utrinek, da se prasnov vname in zažari. Solnca se oddahnejo od strašne molčečnosti. Prav tako se je zganilo v Damjanu, ko ni mogel utolažiti preplašenega deteta; pričel mu je praviti zgodbo: «Dušanček ... poslušaj! Šel je gospod, lep gospod ... visoo*ok gospod, se je spodtaknil... čep, je padel po tleh.» Sam se je, oponašajoč visokega gospoda, spodtikal, da je poklekaval na tla in kadar se je dete pogrezalo, je prisluhnilo na «čep» ter se zvonko zasmejalo, da je predramilo s svojo vriskajočo radostjo grozo blaznosti. Marta je odprla oči. V razjedajoči obup je šinil žarek dobrote. Ozrla se je nanj in pomislila: «Moj Bog, brez njega ni življenja. Slab je, a dobro ima srce.» Nadaljevala je glasno: «Daj mi otroka.» «Marta, zdaj ne.» «Do blaznosti me spraviš. Niti otroka ne morem dojiti, da sc ne napije strupa.» Jok je pričel lajšati dušo. Večerni mrakovi so ju vzdramili, da sta se spogledala, kdaj je umrl dan. In kakor se s svileno brano prevlečejo vse gube dneva, da se zlijejo v sen, s tako roko so šli preko njunih duš. Kal dobrote, utrnivša se v Marto, je kvasila v njenih mislih. «Damjan, bodi! Saj vendar vidiš, kako visim na življenju, samo malo solnca mi privošči, da morem rasti zate in Dušana. Bodi! Ti si moj poslednji pristan, nič več se ne upam na odprto morje, opešala sem. Zaradi otroka, ne vem, kaj bi? Damjan, kaj ni lepo življenje, ne vidiš, ne čutiš, kako diše drevje po dežju, kako hvaležno se ozira v kristalno nebo, kako širok je svet nad sopečo zemljo, kako gore svetovi na žametastem nebu? In glej, kdo nam brani, da ne zaklenemo vase te krasote, preživljene v eni sami minuti, in se pehamo zopet vse dni? Oh, Damjan, koliko je življenja v moji duši, le kapljo ljubezni, da okusijo moja žejna usta. Vsemu sem se odrekla, vse sem pozabila, da bi dala svojemu imenu novo življenje. Damjan, govori, ali moreš žrtvovati minuto svojega življenja meni in detetu? Kaj ni to božje kraljestvo, če se iz ljubezni vsemu odrečeš in se žrtvuješ vsega za ono, kar \ je in kliče Bog v življenje? Damjan, verjemi, kdor ni iz sebe pognal korenin in mu jih lastna zemlja ne hrani s krvjo, ni živ* ljcnja z njim. — Zdaj pa pojdi, semkaj sedi, da te poljubim.» Globoko mu je pogledala v oči, da vidi na dno vodnjaka, iz katerega pije. Prevroče je dihala njena ljubezen in rti čutila njegovega hlad* nega čela. Ni vedela, da je Bog zanetil tudi telo, komur je vdihnil koprnečo dušo. Ona pa je sanjala: «Saj pride, pride. Moja ljubezen ga odreši.» Damjan se je opotekel v kuhinjo, iskrenost mu je zameglila oči, stisnil je senci: «Bog, Bog, povej, ali jo ljubim, svetnico?» I o O. Popek se je odpiral. V toplih dneh je rdel, rastel in komaj se je Marta zavedela, je odprl svoj kelih in se priliznjeno nasmejal solncu. Tako je Dušanček pogledal v svet in mati je koprnela vanj kakor zemlja v drevo. Zibajoča ga v naročju, mu je brodila med svilenimi, kostanjevimi lasmi in sprcletavala jo je nad* zemeljska slast. In če se ji je Dušanček, nemiren in kipeč, laskal s svojimi ličeci, skušajoč jo z napol zastrtimi pogledi, je poljub* ljala njegovo dehteče obličje s koprnenjem, s katerim se je prvič v življenju nagnila do ljubljenega obraza. Nič več ni hotela videti, da peša in ji lica upadajo, grudi venejo, se povešajo ramena. Korak, ves zamotan v dnevne skrbi, je izgubljal prožnost strune. V dolgih dnevih in nočeh, ko je posedala sama, pričakujoča njega, se je igrala po otročje, pozabljajoč na vse. Njen svet se je krčil od dne do dne. In iz tega majhnega sveta je rastla žarka ljubezen, sledeča tudi njemu po vseh njegovih potih, iskreno zaupajoč, da se ji vrne s tisto pobožnostjo, kakor jo je nekoč . obvaroval greha. Včasih pa je zasijalo nebo tako živo modro, ozračje tako daljno, da so ji misli uhajale za dnevno obzorje. Vse sanje mladosti so se vračale. V žarkih barvah je lesketala mavrica njenega življenja. Ponošeno platno, iz katerega so njene roke šivale srajčke za Dušančka, ni bilo tisto, ki je ležalo v domači skrinji, čeveljčki njegovi so bili iz tako trdega usnja, da so se ji smilile njegove nožice. Roke so otrpnile in oči se zagledale v razkošna morja nebesne lepote. Ko je ugašalo petje ljubečih se ptic v vrtovih, je sklonila svoj tilnik in z večernimi rosami je zdrsela tudi po njenem licu biserna jagoda. Ozrla se je v globino svojega bitja. Čutila je, da ji utriplje v " oslabelih prsih živo srce, ki hrepeni po vročih poljubih, tesnih objemih, zahtevajočih tako nedolžno vso njeno bit, kot Du? šanček. Slutila je, da bi oživelo telo, če bi jo sleherno uro in minuto iskal ljubeč pogled. «In ko ga vsega omreži moja ljubezen, pride ves vroč in se nagne do mojih oči, kot tisti dan v gozdu pod zelenimi bori,» je , sanjala in verovala. Bil je tak dan koprnenja, ko je vstopila Ana. «Marta, kaj se je zgodilo? Glej, solzico! Le ne prikrivaj.» Topla beseda jo je raznežila in planila ji je v naročje. «Povej, Martinček, kaj je s teboj? Od dne do dne te vidim bolj klaverno in pobito. Hočeš denarja?» Otrla si je Marta solze in se prisiljeno nasmehnila: «Imam, Ana. Beži, ženske sitnosti me napadajo.» Sestra je sedla k nji in jo objela krog vratu. Mali je debelo pogledal in skremžil obrazek. «Ti, škornjček mali, že zdaj je ljubosumen,» se je smejala Ana in ga ščegetala pod bradico. «Veš, po kaj sem prišla? Na ples pojdeš. Kje imaš Damjana, da ga vzameva seboj? Bova videli, ali se postaviva z njim.» «Kam bi šla? Nimam obleko* Ana.» «Ti jaz posodim. Le zasukaj se!» «Kje pa pustim otroka?» «Bom poslala Leno k tebi. Saj res, obleko ti prinese in ostane. Doma je ne rabim nocoj. — Kcbrček zlati, nocoj te bo Lenčka stražila, boš hud?» Dušan jo je pogledal in zaplakal. «Glej ga, mucka, saj ve, kaj govoriva.» «Kaj ne bi! Saj že čeblja po svoje.» Po dveh letih je šla Marta med poglede sveta. Njene žejne oči so jo razodevale. V preohlapni obleki ji je rdelo obličje, toda korak jo je nosil v razigranem ponosu. Krištof je prisedel. Nalašč ga je povabila k sebi, čeprav je čutila, kako je presodil vsa njena leta od tistih dob: «Gospa Marta in vi?» Gladko je splaval njen odgovor: «Dobro, gospod Krištof.» Poredno mu je zažugala: «Še neoženjeni?» «Seveda.» «Saj sem vedela,» ji je ušlo. «Kako mislite?» «Kar tako. Že od nekdaj sem ugibala, da se ne poročite.» «Lahko bi se motili, Marta.» «Vem.» se je prestrašila svojega šepetajočega glasu. Med po* govorom, s katerim sta se žogala, se je razodelo tudi njemu, da utriplje jezica pod zavešenimi trepalnicami, ker jo je vso pre« gledal s svojim tajnim ključem, ki ga mu je sama nekoč darovala, da mu ne ostane prikrita najmanjša izprememba v žalosti in radosti. Dražil pa jo je mir njegov, ki je hranil še vedno blag spomin na usehlo rožo in se trudil, da je ne užali niti s pogledom. Tako je vzkipelo v njej, da bi omahnila od bolečine. Zato je vstala, se poslovila. In trudno je bilo srce, ko je našla moža pri bufctu, in okienivči se ga, je prosila domov. Pod jasnim nebom se je oddahnila, pričakujoča od njega tople besede, da ji s pritiskom roke prežene poslednjo senco, saj mu jc dala vendar svoje živo srce. On pa je jezno upiral oči predse in je izbleknil kakor v za» smeh: «Si videla Ano? V snu se nosi po dvorani in mreže razpreda za seboj s svojim cukrenim telesom.» Njene zevajoče rane ni videl, njo pa je žgalo v grlu. Po? slavljajoč se, jo je poljubil na oči in zdelo se mu je, da so mu ustnice vlažne od solza. «Da spremim Ano!» je hitel. Zapestja je vroče vnemalo ko? prnenje, da vidi razposajeno Ano, dražečo oči s svojimi mehkimi pregibi vonjajočega telesa pod svilenim zastorom. Njene jamice v licih so tako toplo, smehljajoče vabile, kot mehke globeli pod njenim peresnim telesom na belih blazinah njene postelje. V kolobarju razdivjane strasti so mu zaplesale vse misli in vse? povsod je bleščala pred njim oblina nožic, prelivajoča se v opojno utrujene boke, plapolajoča v sladkosti grudi; nad vsem pa? radižom pa so se smehljale slasti polne jamice. Kadar je v tem vrtincu strasti nagnila svojo glavo, da ga poredno podraži od blizu, je zrl v zlato morje, prelivajoče se po marmornatem tilniku in ramenih. Ves trepetajoč je drvel, da jo doseže to noč, jo nasilno po? tegne s seboj v svoje blazno morje strasti. Ni se niti v sanjski minuti spomnil Marte in otroka; telo jo je sovražilo, ponoreti je hotelo od koprnenja za sladko, njegovo Ano. % Doma pa se je prelomilo stebelce Martino in padla jc k sinu. Pozdravile so jo zalite ročice in prikrito izpraševale črne jagode: «Mamica?» «Da, mamica je pri tebi. Samo tvoja.» V svoji bolečini se ga je tako strastno oklenila, da je dete zaplakalo. «Ogrej, sinko, svojo mamico, ki je zaman prosila ognja, da ji nc zmrzne srce. Njena kri je curljala v pepel. Zaman, zaman jo je prelivala tvoja mamica. Kako strašno jo zebe.» «Le stisni se k mamici.» Otrok pa je tolažil in le Marta je poznala tajnosti njegove besede, ki so zdaj družile vse tri: «atek. mamica, tetka». Pozne ure so trudne oči zazibale v sen. Damjan ni našel več Ane. Iz jeze je pil do jutra ter po* vpraševal zaman. Edino Krištof je molčal, ker jo je ves večer zasledoval s svojimi očmi in videl, kako ji jc prigovarjal Zamida. s katerim se je odpeljala. In še bledi svit jo je odkril skozi okno, sedečo še opravljeno na postelji, smehljajočo se Zamidi poleg sebe v naslanjaču. «Povej, Ana, kaj hočeš?» so se nervozno krčili njegovi prsti. «Smešen si, gospod.» «Ana, da bi vedela, kako te jc iskal moj pogled. 2e kot otroka sem te rad videl. Zakaj si vzela Fridolina? Od mene bi vse sprejela. Zate, verjemi mi, sem kupil hišo.» V Ani je vzkipelo in se razlilo v porogljiv smeh «Joj, če bi jaz vedela!» «Resnično, kakor mi jc Bog priča. Ti ne poznaš moje današnje sreče po tolikih letih.» «Povej mi, gospod, ali sem lepa?» Vstal je Zamida, do diha se je nagnil k njej. «Povej, Ana, želiš svojo hišo?» Otožno je sklonila glavo. «Govori, Ana.» «Očetov denar mi daj. Meni in sestri namenjenega.» «Je tvoj, Ana.» Lesketale so se mu oči. «No, vidiš, zdaj lepo sedi in mi sezuj čeveljčke. Takole.» Snel ga je z drhteče nožice in poljubljal. «Še tega le.» Spretno mu je izmaknila svojo belo nogo. «Jojmene, dan je že. Se še spominjate, kako ste prišli k meni?» «Ana, zdaj da odidem? Pred vrati paradiža?» «I, seveda! Ne maram čenč. Diskretnost, gospod,» mu je za? šepetala v uho, da je prebledel. «Ana, Ana, znorim, če ...» «Danes ne. Jutri, če boste pridni...» Nagnila se je k njemu, da ji je zdrsela bluza na lehti in bledi svit jutra je blešče za? lesketal na polnih, bisernih ramenih. Ustnice njegove so drhtele od razburjenosti. «Vraga, blazni ste.» Prav počasi si je otirala z rame poljub, kakor bi ga hotela izsesati s svojo utrujenostjo, koprnečo po mehkih, belih blazinah. ] «Pred vašimi vrati zaspim.» «Vas pohodijo zjutraj.» Nalahno ga prijemši pod pazduho, je zaklenila za seboj vrata. Prisluhnila je. «Joj, je neumen, če bi jaz vedela preje! Marta se bo smejala.» Mehka odeja ji je zastrla izmučeno glavico, boječo se nadležnega svita. . (Konec prihodnjič.) Hočeš biti kruta, hočeš biti zvita kot na preži tiger, srebropasa kača, žejajo ti usta po odličnem vinu naših src, o, sfinga, s spletkami ovita. Videl sem plesalko vjeto v večne kroge: vitko je telo ji sikalo kot plamen s svetega oltarja pred prestol najvišji..., videl sem plesalko vjeto v večne kroge. Boki se zibali so ob taktu godbe, njena leska ledja so bila vprašaji hipni in odgovor so dajala usta v tajnostnem poljubu, tleča v čaru godbe. Noga se hiteča tal ni dotaknila kot da zemlja več je ne privlači k sebi, veke polzaprte, stisnjene nosnice, kot da blesk slepi jo, mami vonj kadila. Duh jetnik se vzpeti hoče iz telesa, hoče se izviti z zemlje in v višave dvigniti nebesne, niti ga dišave niti gibki gibi ne sproste telesa. So oči jim žejne, so jim misli vroče, gledajo plesalko, vidijo njen stas, njene noge, ledja, njene prsi, lica in rdeča luč jih vse ozarja zroče. Hočeš biti kruta, hočeš biti zvita kot na preži tiger, srebropasa kača, žejajo ti usta po odličnem vinu naših src, o, sfinga, s s Mirko Pretnar: Vrtinec Cvetko Golar: Beli konj. Stara Šonajevica je že hodila nad šestdeset let po zemlji, bila je trhla in sklonjena pod bremenom starosti in je sama gospodinjila na svojem velikem posestvu. Drugih otrok ni imela razen sina Matije, in tudi njega ni bilo doma. Poslal ga je še njen rajnki mož v latinske šole, kesneje se je neki učil kmetovanja v mestu od učenih gospodov, česar pa stara mati ni in ni mogla razumeti. To je bilo že pred dobrimi petimi leti, in še zdaj ga ni hotelo biti od nikoder. Pisala mu je pismo na pismo, vabila ga je in moledovala, naj pride, češ, da je že stara in ne more biti povsod, v vinogradu in na polju, v kuhinji in hlevu. Pisala je, da ima zanj izbrano nevesto, zelo bogato vdovo, ali sin ni odgovarjal, kot bi pisem ne dobival. Pisal pa je po svoje: «Dolgi so večeri, ljuba mati, in opravil imam čez glavo. Pošljite mi zato —.» Je že prav, si je mislila ljuba mati; le počakaj, bomo videli, kdo se bo zadnji smejal. In ko na njegova nadaljnja pisma in prošnje ni odgovarjala, se je sin Matija vrnil. Razveselila se ga je mati, videč njegovo zdravo moško po? stavo. Vodila ga je okoli po njivah in ogradih, po goricah in slivju ter mu razkazovala gospodarstvo, in sin jo je z razumeva? njem spraševal, da si je morala reči, d^ se je vendar nečesa naučil po svetu, tc o nevesti, ki mu jo je namenila, ni maral slišati. In ko je neki dan zopet silila vanj, češ, da je vdova za devet^ deldet, je sin oblekel suknjo in ji rekel, da gre obiskat sosede. Ker ga pa še drugo nedeljo ni bilo nazaj, je začelo mater skrbeti. Hodila je okoli voglov, po sadovnjaku, po skednjih in vzdihovala: «Moj Matija, o, moj Matija!» — Šla jfe' v gornjo hišo, gledala skozi okno in se prijemala za čelo in grabila po sivih laseh: «Moj Matija, o, moj Matija! Ko bi vsaj na petek ne bil šel od doma!» Skozi vas, skrito med zelenjem, za jablanami in slivami in potopljeno v jasno jutranjo svetlobo, je divjal beli konj. Srebrno mu je plapolala griva v pomladni sapi, kakor bi se trgal ogenj nad njegovo glavo, in rep se je vlekel in bliskal za njim, kot da je spleten iz samih isker. Planil je mimo cerkve, da se je zašibil zvonik, šinil je mimo hiš in skednjev, mimo mlak in topolov — ali se ni utrnila zvezda? Okoli rjave koče, ki je bila ometana z ilovico in^s slamo krita, je stala družba viničarjev. Bili so zatopljeni v čudne pogovore, zato ga niso videli in še trenili niso z očmi, ko je vihralo mimo n jih grozno lepo čudo. Videl ga je edino viničar Tunej, ki je ležal v hiši na peči in je gledal v steno. Pil je vino in nenadoma mu je zaplemenelo in zaplesalo pred očmi. Vzdignil se je, kot da ga je obšlo navdihnenje, zgrabil je steklenico in skočil iz hiše, da raz* odene neznano lepoto. Ko je stopil na prag, se je še enkrat zažgal rep na ovinku. Blisnil in izginil je v megleno daljavo. Dolgo je stal Tune j nepremično kakor kip in gibal s čeljustmi, preden se mu je razvezal jezik. «Sosedje, ali ste videli? Oj, čudo neznano —» Globoko je za* sopel, zamahnil z levo roko, v kateri je imel steklenico vina, razprostrl desnico in zadrgetal s koščenimi prsti. • «Oj, Vajda, oj, Čuš, oj, Čeremožnica, ali te ni vrgel vznak hudi veter, ki je vstal za konjem? Barika, ali si ti?» Samo baba FekonjaČa, ki jo je Tunej zadnjo poklical po imenu, je malomarno obrnila ovoj obraz z umazano pego na levem licu proti njemu in ga pogledala z zmedenimi očmi. «Jaz sem precej dejal, da to ne pomeni nič dobrega,» je pravil suhi in dolgi Čuš» ki se ni dal zmotiti od Tuneja v svojem po* govoru. «Kokoš, pa ti zapoje kakor petelin! Veš, seveda, tista grahasta, ki je pila jajca.» «Čuš, aH nisi nič videl?» Iznova je kriknil Tunej s preplašenim glasom in potegnil z roko po sivkastih licih. «Govoriš o kuri, po goricah pa leta črnošolcev konj.» Stopil je v sredo med nje, golo* glav in bosonog, v zeleno poškropljenem jopiču in še zmeraj je krilil z rokami. «O, Tunej, ali si v resnici zmešan, kar Bog ne prizadeni,» se je veselo smehljal Vajda in kazal črne zobe. Lica so mu bila kot mreža, vsa v tenkih in ostrili črtah in zarezah. «Oj, Vajda, ti gledaš pa vidiš toliko kot raoi palec y_ccvljžhi Sosedje, kje ste pa imeli oči, da niste videli? Čeremožnica, ti . tudi ne? Joj!» «Kaj pav da smo videli,» jc pokimal Čuš. «•Na peči si ležal in steklenico si imel na nosu. Takrat se Tunej potegne v svojo hišo kot polž, kadar vino pije.» «Prešentani, nikar ne kriči tako! Ti si dolg kot dež pa neumen kot stopa! Bel konj je dirjal mimo hramov, tak me poslušajte, kristjani! Ali vam nisem pravil včeraj, da sem videl slokega ' človeka v gosposkem klobuku .in črni suknji, ki je taval okoli plotov?» «Je že bil kak cigan, ki jc hotel krasti,» je zavpil Vajda. «Bog ne daj, da bi te slišal Črnošolcc! Ali se ne bojiš, da ti s točo ne oklesti še tiste pedi trsa, ki ga imaš —» «Eh, Tunej, ali nisi videl samo Ravtarjeve kobile?» je prijazno omenil Vajda, ki se je mogoče zbal Tunejeve grožnje. In trsov bi bilo škoda. «Kobilo, kobilo, saj je vse jutro vozila gnoj, ha — ha,» se je zadrla debeluhasta Fekonjača. «Resnice nihče v vrečo ne dene, ženska,» je zrastel Tunej. «Ali res nisi videla, soseda? Saj je mimo tekel, in kar gorelo je okoli , njega. Na, pij!» Ponudil ji je steklenico in se je tresel od vina in strmenja. Čeremožnica je bila umazana ženska z drobnim pegastim obrazom in očmi kot sova. Hlastnila je po steklenici in pila dolgo, dolgo. Nazadnje se ji je zaletelo, tolkla se je s pestjo po suhih prsih, preden je zamrmrala: «O, nekaj sem videla pa sem mislila, da je bela koklja.» «Daj sem,» se je oglasila Fekonjača. «Že od nedelje sem žejna! Čeremožnica je videla kokljo, Tunej pa kobilo!» «Baba, glej, da te ne bo tepel jezik! Konj je bil, saj sem včeraj videl črnošolca, njegovega gospodarja. V tla je obračal oči in nikogar ni pogledal. Ali je imel slabo vest ali je pa premišljal, kam bi poslal točo. Ali ga nisi videla? Le še pij, soseda, saj vino je dobro.» «Hm, hm, saj bo menda res nekaj. Srečal me je, srečal neki po* tegnjeni človek v dolgi, prašni suknji. Pa sem mislila, da je kupec ali mešetar,» se je oglasila Čeremožnica. «Potlej pa bo že nekaj res,» je menil Čuš, ki je tudi pokušal vino in si brisal usta. «O — o, res in še kako res!» je potrdila s kričečim glasom Fekonjača. «Vino daj sem, jaz sem ga tudi videla. Tako jc bil bel kot Paludov petelin pa nesel se je kar po zraku.» «A — ha,» se je premislila Čeremožnica. «Ali nisem prej dejala, da je bila koklja? O, kako sem se zmotila! Konj je bil in čisto bel, kot jih jezdijo črnošolci. Tunej, ali ne, tam za goricami se je zabliskalo, za Paludovim hramom —» «Kajne, da je bil,» je živo povzel Tunej. «Ali ni imel bele grive, in tudi izpod kopit je sul bel ogenj. Le krepko potegni, Vajda, saj ti nisi kot mlinar, ki tri dni melje, poldrugi pa poje.» «Mogoče pa bi že utegnil biti. Saj meni se je tudi nekaj za« me^ljlo pred očmi, pa sem mislil, da veter cesto pometa.» Vajda je zamišljeno kimal z glavo in pomolil vino sosedi. «O ne, o ne, kaj bo veter! Bel konj je bil, rajši nekoliko srebrn,» je natanko vedela Čeremožnica. «Le ti pij, Vajda! In potegnil se je kot repata zvezda.» Vsi so premišljevali čudni dogodek, in globoko se je zlivalo vino v grla. Ko je dobila steklenico Fekonjača, ki je strahoma opazovala, kako se suši vino, je izpregovorila: «Meni pa se le zdi, da sem že nekje videla tistega konja. Menda na sejmu v Štrigovi —» «Kako ga boš videla na sejmu, krča, ali misliš, da črnošolec kupuje konja v Štrigovi, prodaja pa v Čakovcu kakor cigani,» se je razjezil Tunej, ki je postajal ošaben. «Nikoli ne bi mislila, da so srebrni konji na svetu.» Čeremož? niča je majala z glavo in je gledala proti solncu v steklenico. «Še sveti Jurij nima tako lepega, pa je svetnik.» «Pravijo, da se črnošolcu najbolj postreže s kislim mlekom, in tistfcga udari s točo, kdor mu ne da, kar želi. Jaz ga imam skledo, če bi namenil priti. Kar domov grem,» je dejala Čere* možnica. «Dobro zate! Jaz pa nimam nc mleka ne vina, in danes pride mogoče. Lep dan se je naredil in trs diši. Nazadnje pa lahko zaprem duri, kadar sem doma.» Vajda se je zvito nasmchljal in si nažgal pipo. «E, jaz pa grem v Mačkovce. Tam pri Novakovih imajo vino kot luč in mogoče naletim cclo na črnošolca, mogoče bo dal za njega.» Čuš se je vživel v svojo misel, ki mu je na lepem padla v glavo. Obrnil se je in šel. Pred kočo je ostala sama Fekonjača, ki je iztisnila zadnje kaplje iz steklenice. «Tunej, ali jsod še teče?» je kriknila skozi duri in skočila v vežo. Tunej je stopil na prag in pogledal za Vajdo, ki je trdo stopal vštric Čeremožnicc. Oči so mu šle po goricah in šumah in se ustavile na širokem polju, porisanem z njivami in travniki, kjer se je zgrinjala solnčna meglica. In beli konj se je že pasel po dobravah okoli Razkrižja. Rezgetal je in tolkel s kopiti, da se je kadila Mura in so žvenkljali zlati oblaki na nebu. V kmečki hiši. ki je bila prostorna in topla, je sedela Paludova družina pri večerji. Luč, ki se je zibala pod stropom sredi okajenega kolobarja, je razsvetljevala šest oseb. Gospodar je gledal zamišljeno po svojih ljudeh in tiha nejevolja se mu je brala na rjavem, širokem obrazu. «Mlad človek, ki je bil še precej lepo oblečen, je prejle po? staval okoli hrama,» je izpregovoril kakor sam zase. Ob njegovih besedah se je zganila mlada hčerka na njegovi strani, vsaj tako se mu je zdelo, zato jo je ostro pogledal in se obrnil k ženi: «Ti, kaj pa je z Magdico, ali ji ne daš nič dela, da gleda okrog voglov?» «E, delo že sama najde, saj ga je dosti,» je odgovorila žena, ki je sedela na kraju mize in je imela polna, ogorela lica. «Kaj pa, samo ona ga ni videla. Ali ne?» Oče se je nasmejal in gledal deklino, ki je vsa zardela. «Na pragu si stala in malo šarila okoli hiše.» «E, kaj pa je zato! Naj malo postoji, se bo že jutri hitreje obrnila.» Mati je obstala prijazno z očmi na hčeri, ki je brezbrižno . strmela predse in hitro dihala. Bila je močna, okrogla deklica sedemnajstih let, oblečena v čiste, bele rokavce in pisano janjko.^ Temni, rjavi lasje so se ji kodrali nad čelom in okoli rdečih lic. «Takšna je naša Magdica! Na pragu bi stala in gledala za ljudmi, ki pridejo mimo. Franček, kje pa si ti bil popoldan?» «Ali ne veste? Saj ste mi rekli, naj grem z Matjažem v gorice. Polovnjake sva peljala,» je naglas povedal Franček, ki je bil droben deček in mlajši od sestre. «Ali nista nič videla tistega človeka? Dolgo suknjo je_nosil kot kaf)lanT samo da ni bila tako snažna, pa trd klobuk.» «Takšnega moža pa nisva srečala.. Le tisto žensko sva videla, ki je oni teden letela za našo svinjico. Še jezik je nama pokazala, potlej pa se je skrila tam v Babjem ložiču. Moža pa nisva našla razen tistega Papeka, ki je otroka pod trs zakopal,» je hlapec počasi povedal. «Ali ni imel palice? Pastirica Gelca je pravila, da je kuril tam v Šarjaku in gobe pekel. In"Yijej je rekel, da je sveta Genovefa.» Franček se je smejal in se čudil Magdici, ki mu je jezno zagrozila. «Lehko da je tisti, pravi navihanec mora biti. Zunaj z vrta sem ga gledal, kako je šel z očmi po vseh oknih. Ali si ga ti videla, Magdica?» «A, videla? Saj jih je šlo dosti mimo, in neki Prekmurec je platno prodajal.» «Vidiš jo, kako se dela,» je pokaral oče deklico, ki bi se bila rada smehljala in je povzdignila oči k njemu. V njih so se svetile solze, in bela ruta, ki jo je imela na prsih, je lahno drhtela. «Magdica, ali ga nisi videla?» je vprašala mati z božajočim glasom. ...___________.,.Cye.tko Gol*u: BelLkonj......-..... -____X «Sein,» je dahnila. «Ali morem kaj za to,» je pristavila, ko je začutila na sebi očitajoči pogled očetov. Še bolj je zardela, in prsti, ki jih je položila na cvetoča lica, so nemirno trepetali. «I, kdo pa je bil?» Takrat so se vrata naglo odprla, in v izbo je stopil mlad človek, svetlih oči, zaripel v lica, kot da je ravno privihral iz razposajene družbe, polne vinskih duhov. Črno suknjo je imel odpeto in klobuk visoko na čelu. Veselo se je smehljal, zamahnil z roko v pozdrav, ne da bi spregovoril in le z očmi je poiskal domačo hčerko. Pogledal je okoli sebe kot oni, ki ne verkam je prišel in zdaj misli, kaj bi storil. Gospodar je vstal in ni takoj našel besede, zato ga je prehitela žena: «Kaj pa bi radi?» Vse je ostalo tiho, le Magdica je položila glavo na mizo. Ne* poklicani gost je odmajal in se obrnil in stopil skozi duri. «Ali si ga videla? Tale tič je bil. Kaj neki išče? Zato sem ti naročil, da pazi na dekle!» «Glej, pa bi ga bil ogovoril in pridržal, da bi vsaj vedeli, kdo je.» «Saj si videla, kako se mu je mudilo. Ali v redu človek že ne more biti, drugače bi vsaj dober večer voščil.» Pogledal je hčer, ki se je sklonila pokonci in si brisala oči, zmajal je z glavo, kot bi nečesa ne mogel razumeti, in zamišljeno gledal deklico. «Ali jaz sem že moral nekje videti tega pajdaša, samo kje —» «Oh, jaz pa vem, kdo je,» se je spomnila dekla Jula. «Črno* šolcc je, saj so v goricah videli belega konja; tako se je podil, da se je zmajal zvonik in so zvonovi zapeli.» «Eh, ti si pa njegova botra! Saj res, ti Matjaž,» se je obrnil k hlapcu, «stopi za njim in poglej, kam jo bo mahnil.» Hlapec se je obotavljal, zato je skočil mali Franček in po* gledal skozi okno. Zunaj je šumel veter z listjem, in po zraku so se zibale črne drevesne grmade. «Menda ga ni nikjer, pa vendar ne vem.» «O, kajpa da ga nil Saj taki možje hodijo k viničaricam spat.» «E, Matjaž, kar pojdi za njim, saj te ne fco vjedel.» «Se jaz se ga ne bojim, oaj črnošolec ni zver,» je dejala dekla in šla sa hlapcem. Mati je stopila k hčeri in jo prijela za glavo: «Kje si pa videla tistega moža?» , «Kaj jo bos vpraševala, ako noče vedeti! Pojdi rajca in zakleni hišne duri, ali pa čakaj, grem sam.» — 3&J — «Kdaj si ga pa videla?» je vprašala zopet, ko je odšel go? spodar. Deklica jc še zmeraj molčala in se ni ganila oprta s čelom ob mizo, zato jo je nalahko vzdignila: <rcu, kri mu je vrela, goreče oči so mu tipale po orožju na stenah. A Musa Kescdžija se je delal, kakor da ne vidi njegovih po? gledov, in se mu smejal. «Glej, iz Prilipa kraljevski Marko, glej mlada telesca lepih odalisk, kako jih razganja ljubezen!» se mu je smejal in ga opozarjal na blestečo in kipečo lepoto plešočih deklet. Razgrete odaliske so se slikovito in prožno sukale in zvijale, brenkalc v doneče plunke in polglasno pele iz mladih belih grl. Gibi so jim za trenutke mehko odnehavali kakor v prijetnem dremežu ob vročem poletnem dnevu, glas jim je tresoče se od? miral skoraj v skrivnostno tišino kakor zakesneli vzdih v napol bedečih sanjah, — ali naenkrat so se jim spet naproženo napele mlade kite gibkih telesc v zibajočem in prepletajočem se kolu, glas jim je čuvstveno povzemal ognja iz najtoplejših globin in vsa sobana je rajala v opojnem zanosu in poltiho pela v mamečem valovju tlečih dišav. Kraljevič Marko jih je gledal, a srce se je pogovarjalo z dobro Bcgzado — in misli so slišale njene čiste strune: A glc žica, — kako kuca, a gle srcc, — kako puca...! Kje je Begzada? Kaj dela? Ali ve, da je on gost Musi Kesedžiji? Musa Kcsedžija je dosti pil. Napival je gostu in govoril: «Čuj me, iz Prilipa Marko! Oba ne moreva živeti, prevelika svajunaka, za oba ni prostora. Pride petek, turški svetek, tedaj ti odbijcm glavo. Oprosti, kraljevič Marko!» V Marku je vrela kri, oči so tipale po orožju na stenah. Ali pomislil je, da gostuje in blaguje za gostiteljevo mizo in da ie misel na poboj velik greh zoper dobre stare šege in zoper pravičnega Boga. Spet je snel oči z orožja, ponosno pogledal gostitelja in trdo rekel: «Zmagal si; stori, kar moraš!» «A ti jej in pij in bodi dobre volje; še ti je glava na vratu! Glej, tudi jaz sem dobre volje in dam ti dekle, katero si izbereš. Naj ti bo v sladko zabavo še pred smrtjo in naj potlej umrje s teboj, ker ne maram za teboj dediščine razen junaške slave.» Še ga je gostil z jedili in pojil z vini, zabaval s sladkimi ♦ strunami in s pogledi lepih deklet, dražil in zasmehoval, a ko se jc naveličal, se mu je oprostil: * «O, kraljevič Marko! Ne zameri, da te žalim, ali pijan sem vina in veselja, da te imam v pesteh in da te bom pogubil. Za oba ni prostora...! Pride petek, turški svetek —! To pomni, a oprosti!» Tako mu je govoril in ga spet zaprl v debeli stolp za ozke line. Tam je kraljevič Marko čakal hudega petka, turškega svetka, kakor ujet lev v kletki nemirno hodil po ozki ječi in ljuto klel svojo zlo usodo. V misel so mu hodili spomini iz svetle mladosti, spominjal se je vseh junaških dvobojev, srce mu je stiskala misel o vilinsko lepi Ravijojli in mu hrepenela po blagi, mladi Begzadi; a na i boj L ic Rxgmisljeval o_domu in materi in o junaški slavi, ki se bo z njim utrnila. Ta domislek ga je nemilo bolel. Odjtugeje začel peti, ker se ni znal jokati... Pel je junaške pesmi in pel je pesmi ljubezni; pel je Icpo kakor labod,JcLgred smrtjo poje svoj najlepši spev. Lepa, mlada Begzada pa ga je poslušala in je trepetala: «Govori, kraljevič Marko, ali je res, da še nimaš žene?» ^ «Da, duša moja, lepa Begzada mlada, je resnica; o, da ne bi bila resnica!» «Ali bi se oženil, če bi se rešil iz ječe?» «Ko pridem iz ječe, brez glave pridem; vzel mi jo bo Musa Kesedžija!» «Ne misli, kraljevič Marko! Jaz te rešim, ker te ljubim. Ali me ljubiš, kakor te jaz ljubim?» «Duša moja. ljubim te še ob smrtni uri.» «Ali me ljubiš, kraljevič Marko?» «Ljubim te, solnce moje ječe!» «Ali me ljubiš, kraljevič Marko?» «Ljubim te, sladka misel moja!» «O, rešim te, ker te ljubim! Rešim te!» je vzkliknila koprneča ^ Begzada. In tako je tudi bilo. Ko je šel Musa Kesedžija na lov v planine, je Begzada opremila Markovega šarca in zase čilega konja, vzela svetlega orožja, poiskala težke ključe in odprla ječo. Kraljevič Marko je najprej popade! krasno orožje, potlej objel rešiteljico in jo posadil na konja, še sam skočil na dragega šarca in bežal z dvojnim zakladom: z zlato svobodo in z lepo pri jate* ^ Ijico; bežal naravnost v beli grad kraljevskega Prilipa. ^ Ali kralj Vukašin mu je bil še zmerom nekoliko gorak in mu ni dovolil, da bi živel z lepo Begzado. Tudi svetogorec Nedeljko in dvorski veljaki so zmajevali z glavo in ga grajali. Tako se je kraljevič Marko čisto umeknil z dvora in se udomil v planinskem gradiču, ki ga je bil podedoval po rajnki Ravijojli. Z^ Pred tihi planinski dom pa je kmalu pridirjal s hudim pismom sel Muse Kesedžija. Tako je govorilo pismo: «Kraljevič Marko! «Naj ti oči izkoplje kuga! Ko tc ni rešil buzdovan šesteroperi, kar ti je odreklo kopje in česar si nisi pribojeval z mečem junaškim, — to si, prekletnik zvitorepi, skrivoma izzvijačil s po? močjo neumne ženske! In nejunaško si me razžalil, ko si mi strahopetno oskrunil ^y^-čast mojega rodu in mi ukral sestro mlado, edinico Begzado! Zapovedujem ti, premagani junak kraljevič Marko, da se vrneš ž njo, drugače pridem pote sam!» Kraljeviča Marka je bilo sram in ni nič odgovoril. In res mu je prišel pred planinski gradič sam Musa Kesedžija. «Na noge, kraljevič Marko!» je izzival. «Kje si, da ti porežem klapoivha ušesa in odbijem rdečo glavo?» Kraljevič Marko je stisnil zobe in mu šel peš in brez orožja naproti. «Po Bogu brate, Musa Kesedžija, dobra ti sreča!» ga je po? zdravil. «Glej, praznujem krstno slavo, nc morem se biti!» Ko je Musa Kesedžija videl, da kraljevič Marko ni v orožju, se je zmedel. «Goljufal si me in hudo razžalil!» je pretil. «Zvijača je orožje in pristoja tudi najboljemu junaku. Oprosti!» «Ženska je bila zvijača, ne tvoja!» «A Begzada je v ljubezni moja. Oprosti!» «Bij se z menoj!» «Ne morem. Sam veš, da mi ne gre segati po orožju in prelivati junaške krvi v dan svete krstne slave. Prosim te, pridi mi v bele dvore, da blagu ješ in aguješ z menoj!» Musa Kesedžija je pobesil glavo nizko na široke prsi in se zamislil. Potlej je razjahal in kraljevič Marko je pristopil, rekoč: «Pomozi Bog!» «Srečna ti krstna slava!» «Bog daj!» In junaka sta ^si stispi1 a močne roke, daje obema kri brizgnila izpod nohtov. «A kje mi je sestra Begzada —?» «Zapoveduje slugam, ki nama pripravljajo svečano gostijo.» «Da bi ji vile lase populile —!» je rekel Musa Kesedžija, a ne prenejevoljno. Iz belega dvora je pritekla mlada Begzada in se kakor veter vrgla k nogam pomirjenega brata. «O, moj rodni brate — oprosti!» Musa Kesedžija jo je gledal, gledal. V obraz mu je udarila kri, a rekel ni nobene. Potlej jo je pobožal po sklonjeni glavi in se je molče obrnil od nje. «O, moj junaški brate!» je vzkliknila v preveliki sreči, po? ljubila mu težko roko in se od veselja razjokala. Kraljevič Marko je veselo odvedel gosta v bele dvore, a preden je Musa Kesedžija prestopil prag, je slugam oddal orožje, da ne bi žalil gostitelja in da bi mu izkazal zaupanje. V svetli sobani, opremljeni še dosti lepše nego je bila sobana Muse Kesedžije, je gospodar namestil gosta na debele preproge in mehke blazine in ga prijazno gostil z okusnimi jedili in pojil s sladkimi vini. In vse je bilo še dosti bolje nego na gostiji v jakem gradu Muse Kesedžije, le odalisk, njih godbe, pesmi in plesa ni bilo. Pa tudi brez odalisk, njih godbe, pesmi in plesa sta junaka dobro pila in se junaško napila. Ko sta se napila, sta_si pravila junaške zgodbe. «Čuješ, kraljevič Marko,» se je gost naenkrat domislil, «še se moram pomeriti s teboj!» «Ko dopraznujem krstno slavo, se ne bom branil,» mu je mirno odgovoril kraljevič Marko. «Ali da ti pravo povem: Sestra tvoja ljubi mene, a ljubi tudi tebe. In kaj bi bilo, če pogubiš ti mene, ali če pogubim jaz tebe...? Od žalosti bi umrla, glej!» «Hudo si me razžalil, ko si mi jo odvedel.» «Ljubezen, Musa Kesedžija, ljubezen. Za to lepo ljubezen bi bil tvegal še dosti več!» «Neumno govoriš, kraljevič Marko! Za ljubezen neumne ženske bi Hü tvegal.» ~~~«Vse, vse bi bil tvegal... Če bi tudi zdajle izbirati moral med ljubeznijo s peklom in med rajem brez ljubezni: — ne bi se težko odločil!» «Modra je ta! Tudi jaz bi znal izbirati!» se je nasmehnil Musa Kesedžija, ki mu je Marko zmerom bolj ugajal, pil dobro vino,, rdel in se oziral. «In da nimaš odalisk?» mu je pomežiknil. «Nimam,» se je nasmehnil tudi kraljevič Marko. «Ko si mi bil gost, glej, sem ti bil ponudil v sladko zabavo najlepšo odalisko. A ti?» «Nimam,» je trpel kraljevič Marko, ker ni mogel ustreči gostu. «Odaliske nisi maral, a vzel si mi sestro, kraljevič Marko!» «V ljubezni sem jo vzel, Musa Kesedžija.» «Ali imaš vsaj rodno sestro, da z njo poravnaš krivico?» ga je trpinčil. «Nimam sestrice dragice.» «A kaj imaš, kraljevič Marko? Kaj imaš, da se zbogava?» «Imam junaško slavo, to hočem deliti s teboj.» «Sam jo imam, bi dejal,» je smehljaje rekel Musa Kesedžija. Kraljevič Marko je razumel gostov posmeh, a je spravno rekel: «Pobratim te in junaška slava ti bo še večja!» «Ne odrečem, junak si, moder si, kraljevič Marko!» je v velikem navdušenju kriknil čisto premagani Musa Kesedžija. Pa sta vstala silna junaka, si načela žile na krepkih rokah, kanila krvi v skupno čašo vina, pomešala in izpila vsak polovico. «Da si mi zdrav in srečen v slavi in junaštvu, pobratime Musa Kesedžija! » «Da si mi zdrav in srečen v modrosti in kraljevosti, pobratime kraljevič Marko!» In sta sc objela v prijateljstvu, poljubila v junaško lice in razjokala od sladkega čuvstva miru in sprave. «Srečna ti krstna slava, pobratime Marko: — tudi pobratimija je junaštvo!» «Naj ti Alah dodeli najlepših hurisk v raju, pobratime Musa: — veliko resnico si povedal!» In spet sta se poljubila v junaško lice in veselo pila v zdravje svoje moško in v srečo zveste pobratimije. Beli gradič se jc milo kopal v večerni pesmi, ki jo je pokojno pelo krasno solnčno žarenje. Ta pesem, velika duša mogočnega solnca, jima je bila pesem pesmi, ki jo je v sladkem miru čutilo mirno in veselo srce. , (Konce prihodnjič.) Da zberem vse biserne solze Da zmislim vse misli cvetoče. ki duša mi v njih je tonila — spoznal bi vso božjo lepoto, morje bi izplakal iz njih ... spoznal bi v njih večnost in raj. iz časov zaljubljenih — ki nate sem mislil jih kdaj — Da vjame te misli in solze trenutno mi srčni utrip — umreti bi moral od groze — Boga razodel bi ta hip ... Književna poročila. Dr. France Veber: Znanost in vera. Vedoslovna študija. Ljubljana. 1923. Založila Tiskovna zadruga. (Pota in cilji 15. in 16. zvezek.) Na podlagi izsledkov svojih dosedanjih filozofskih raziskovanj skuša dati avtor v tem svojem najnovejšem delu «po svojem najboljšem znanju, po mož« nosti točen odgovor na vprašanje, kaj je vera in znanost, kateri so oni elementi, ki tvore v svoji celokupnosti kompleks znanstvenega in verskega projavljanja in ' kateri so oni zakoni, ki stoje v večji ali manjši zvezi s tem desk rip tivno* analitičnim raziskovanjem znanosti in vere». Oba pojava, znanost kakor vera, sta izraz nekega duševnega doživljanja, katerega predmet so dejstva. Kdor se peča z znanostjo, se peča z dejstvi, in kdor veruje, veruje na dejstva. Ker so pa dejstva predmet naših misli, se iz» ražata znanost in vera v misclskih doživljajih. Obema je nadalje skupno, da sc izražata v mislih s prepričanjem. Kdor kaj veruje, je o tem, kar veruje, ravno tako trdno prepričan, kakor oni, ki kaj znanstveno trdi. Šele vprašanje po izvoru prepričanja, ki spremlja tako znanstveno kakor versko mišljenje, nam odkrije razliko med vero in znanostjo. Znanstveno prepričanje jc namreč avtonomno, izvira iz dotične misli same, oziroma iz njenih psiholoških podlag, dočim jc versko prepričanje heteronomno, izvirajoče iz drugotnih (nemiselnih) psiholoških činiteljev. Znanstvenik jc prepričan o svojih trditvah na podlagi svojih misli, vernik pa o verskih resnicah na podlagi svojih čuvstev in želj. Med onimi nemiselnimi psihološkimi činitelji, na katerih temelji verska mišljenja spremljajoče prepričanje, stoji v prvi vrsti religijozno čuvstvovanje kot izraz občcčloveškega nagona po sreči. Objekt tega čuvstvovanja je nam absolutno neznana in že načelno nespoznavna transcendentnost vesoljstva, ona neznanka sveta in življenja, o kateri ničesar ne vemo in že načelno nič vedeti ne moremo, ki jo pa moramo tudi s spoznavnoteoretičnega stališča nujno pred* postavljati. Predmet rcligijozncga čuvstvovanja je torej nekaj, kar ne samo, da nikakor nc nasprotuje znanosti, temveč jo vprav izpopolnjuje. Človeško bitje se pa ne zadovoljuje s katerimikoli neznankami, temveč jih skuša, sledeč neki nepremagljivi tendenci, eliminirati, bodisi da jih kratkomalo ignorira, bodisi da si jih tudi v vsebinskem oziru per analogiam k vsemu empi* ričnemu vesoljstvu po svoje tolmači. V slednjem slučaju pride do najraznejših pojmov, ki tvorijo miselno ogrodje katerekoli «konfesije». Ker izvira konfesijsko prepričanje iz primarnega religijoznega čuvstva in nc iz verske misli same, ni avtonomnega, temveč heteronomnega značaja, ni spoznavanje, temveč zmota. To je v bistvu jedro Vebrove razprave. Njeno idejno težišče leži v pojmu one transcendence predmetov, t. j. onega nad celokupnim vesoljstvom vseh pred* metov stoječega pojava, ki nam je že načelno vsebinsko neznan, ki je pa obenem objekt primarnega religijoznega čuvstvovanja in postulat znanstvenega mišljenja. S tem pojmom stoji in pade osrednja ideja Vcbrovega dela. Je?li in v koliko je ta pojem utemeljen? Avtor sam ga utemeljuje s tem. da bi bilo brez njega občečloveško razlikovanje med spoznanjem in zmoto idejno neopravičeno. Transcendenca je torej po Vebru postulat problema spo? znavanja. Problem spoznavanja je problem možnosti in načina dojemanja objektivna transcendentne istinitosti. Možnost in dejstvo tega spoznavanja opira Vcber na dejstvo brezdvomne realnosti naših duševnih pojavov, naših predstav, misli, čuvstev in stremljenj, ki stoje v absolutni neposrednosti pred nami, vsled česar jih dojemamo neposredno takö in take, kakor so v svoji objektivni realnosti sami na sebi. Vsakemu doživljaju pa odgovarja nekaj, kar ni ta doživljaj sam. Ta «nekaj», na kar se vsak doživljaj nekako nanaša, imenuje Vebcr «predmet» dotičnega doživljaja. Razmerje med doživljaji in odnosnimi predmeti ni razmerje kake med* sebojne empirične odvisnosti, ni n. pr. razmerje kakega povzročevanja predmeta od strani odnosnega doživljaja ali obratno, povzročevanje doživljaja od strani predmeta. S tem, da kak doživljaj doživim, morem odnosni predmet šele «du* ševno prijeti», ta predmet «dojeti». Doživljaj je vsled tega razmerja k svojemu neposrednemu predmetu edino sredstvo za dojemanje tega predmeta: doživljaj predmet «predočuje». Predočevalno razmerje med doživljaji in odnösnimi pred« meti je brezčasno, logično apriorno, izvirajoče neposredno iz notranje narave doživljaja in notranje narave predmeta in kot tako seveda tudi neodvisno od faktičnega doživetja (doživljaja) na eni, in faktičnega bivanja ali obstajanja odnosnega predmeta na drugi strani. Tako uvede Vebcr pojem predmeta v svoj sistem filozofije. S tem pa spoznavnoteoretični problem seveda šc davno ni rešen. Gotovo je namreč vsak doživljaj doživljaj «nečesa», nikakor pa ni razvidno, da*li jc in v koliko jc ta nepsihični «nekaj» kot predmet doživljaja tudi objeka tivno realen. «Okrogel kvadrat», kot predmet predstave okroglega kvadrata, ostane seveda logični predmet te predstave brez ozira na dejstvo, da kvadrat v resnici ni okrogel. «Dejstva» so pa v zmislu Vcbrovc filozofije zopet «pred« meti», in sicer predmeti misli. Dejstvo «okroglosti kvadrata» je predmet misli, da je kvadrat okrogel. Ker je pa razmerje med doživljaji (mislimi) in odnos* nimi predmeti (dejstvi) brezčasno, logično*apriorno, je neodvisno od faktičnega obstojanja dotičnega dejstva. Predmet misli, da jc kvadrat okrogel, bi bil in ostal potemtakem neko dejstvo, negledc na faktično obstojanjc teda dejstva. Da se izogne tej težkoči, uvede Veber v svoj sistem pojem kvantitete dejstev: «istinitost — neistinitost», katerim kvantitativnim določilom na pred* metni strani odgovarja na misclski strani večja ali manjša jakost afirmacije ali zanikanja. Na podlagi teh določil bi dejal Veber v našem primeru: Dejstvo «okroglosti kvadrata», kot predmet misli, da je kvadrat okrogel, obstoja kot «neistinito» dejstvo. Ker je pa razmerje med jakostjo afirmacije na eni in istinitosti dejstva na drugi strani, kot predočevalno razmerje, zopet le logično*apriorno, je kot tako seveda neodvisno od tega, dali je istinitost na predmetni strani faktično dana ali ne, to se pravi: maksimalna afirmacija misli predočuje istinitost dejstva brez ozira na faktično istinitost tega dejstva. Istinitost bi bila torej v zmislu teh izvajanj le neka logična lastnost pojma dejstva, kot predmeta odnosne maksi» malnc afirmacije. Ker Veber po tej poti nc pride do možnosti faktičnega spoznavanja, uvede nov pojem, in sicer pojem «dojemanja». Kakor na ostalih doživljajih (predstavah, čuvstvih in stremljenjih) je treba — po Vebru — razločevati tudi na mislih strogo med misclsko «vsebino» in miselskim «dejem» (aktom). «Dejstva» so p r c d o č e v a n c i m i s c 1 s k e «vsebine». Ker pa raz? ločujemo na dejstvih poleg čisto kvalitativne strani tudi šc kvantitativno stran. moramo tudi na miselski vsebini, kot predočevalcu dejstev, razločevati logično dve komponenti: kvalitativno, ki predočuje kvaliteto (pozitivnost, negativnost, kakovostnost itd.), in kvantitativno, ki predočuje kvantiteto: istinitost — ne« istinitost dotičnega dejstva. Kvalitativna in kvantitativna komponenta miselske «vsebine» se menjava vzporedno s kvalitativno, oziroma kvantitativno stranjo dotičnega dejstva, dočim je miselski «dej» neodvisen od predmetne strani misli. Miselski dej ima funkcijo «dojemanja» po miselski vsebini predočevanega dejstva in dojemanja predmetov, na katerih sloni to dejstvo. Predočcvanje samo ni še pravo dojemanje. Dojemanje je funkcija misclskega deja, dočim je funkcija miselske vsebine predočevanje dotičnega dejstva. V prvi vrsti dojemam z miselskim de jem dejstva kot pred* očcvance miselske vsebine, posredno pa tudi vse one predmete, na katerih slone ta dejstva. In sicer je funkcija kvalitativne komponente miselskega «deja» v pristnem, odnosno nepristnem dojemanju tega, kar mi kvalitativna komponenta miselske vsebine predočuje, torej v dojemanju kvalitativne strani dejstev. Funkcija kvantitativne komponente miselskega «deja» je pa pristno, oziroma nepristno dojemanje kvantitativne strani dejstev, katero mi kvantitativna komponenta miselske vsebine predočuje. Ker mi pa kvanti* tativna komponenta miselske «vsebine» predočuje istinitost, oziroma ncistinitost dotičnega dejstva, dojemam s kvantitativno komponento miselskega «deja» istinitost, oziroma ncistinitost dejstva v obliki večje ali manjše izvestnosti misli. Pa tudi s temi določili niso težkoče problema spoznavanja odstranjene. Ker mi predočuje namreč jakost afirmacije kake misli istinitost dotičnega dejstva, in sicer v zmislu logično*apriorncga predočevanja brez ozira na to, dali so dejstva tudi objektivno faktično istinita ali ne, jc jasno, da jih tudi z izvestnostjo kot kvantitativno komponento misclskega «deja» dojemam kot istinita, oziroma ncistinita, brez ozira na to, da*li so objektivno faktično istinita ali ne. Kako naj /. miselskim «dejem» dojamem, česar mi misclska «vsebina» po svoji naravi nuditi ne more! Ugovor, da mi miselska «vsebina» baš po svoji kvantitativni komponenti predočuje (torej nudi) istinitost, oziroma neistinitost, ne dr/i, ker jc predočevanje neodvisno od faktične istinitosti objektivnega dejstva. V zmislu teh določil bi bila vsaka, tudi zmotna trditev kot «pristna misel» po svojem deju pravo dojemanje objektivno realnih dejstev in bi bilo občečloveško raz» likovanje med spoznavanjem in zmoto idejno neopravičeno. Da se izogne tej konsckvenci, gre Vebcr še en korak dalje. Trditev je miselski kompleks, ki obsega poleg drugih komponent, še «pre« pričanje» kot svojo specifično komponento; in siccr je prepričanje «dojemalna» kvantitativna komponenta miselskega «deja», katere funkcija je v dojemanju istinitosti, odnosno ncistinitosti dotičnega dejstva. Prepričanje pa izvira ali nc* posredno iz dotične misli same ali pa vsaj iz vseh obligatoričnih podlag te. misli, v kolikor so te podlage pristnega značaja. V tem primeru govorimo «o avtonomnem prepričanju». Ali pa izvira prepričanje iz docela drugih nemisclskih činiteljev, kakor so taki činitelji n. pr. ponavljanje ene in iste misli, sugestivno avtoritativna moč drugih oseb, čuvstveno prijanjc ali neprijanja kake trditve itd. V tem primeru govorimo o «heteronomnem prepričanju». Trditev je v strogem pomenu besede lc tedaj razvidna, je lc tedaj pravo «spoznanje», če jc pre« pričanje, ki jo spremlja, «avtonomnega» značaja. S temi določili se Vebcr sicer reši absurdnosti, ki mu preti s konsekvcnco, da mora biti vsako dejstvo, ki ga kaka oseba s prepričanjem trdi, objektivno istinito, ne reši pa z njimi problema spoznavanja. Resnično spoznavanje se mora nanašati na objektivno realnost, na strogo objektivno istinitost, inače je in ostane fikcija. To čuti Vcbcr sam, ko pravi v svojem «Sistemu», da je spoznanje kot razvidno dojemanje določeno že po svojem predmetu, ki mora biti «istinito» dejstvo, «istinitost» sploh. Ta postulat pa stoji v očividnem protislovju s fundamenti Vebrove filozofije. Spoznavanje je pristno mišljenje z avtonomnim prepričanjem. Od pristnosti mišljenja pa po Vebru ne zavisi vprašanje: kaj mislimo, temveč kak6 kaj mislimo; drugače rečeno: pristnost kake misli je kot funkcija mlselskega «deja» subjektivnega značaja. Spoznanje potemtakem nc more biti določeno po svojem predmetu in ne more o njega objektivni istinitosti ničesar izreči. Sklicevanje na «avtonomnost» prepričanja nc izpremeni na celi stvari ničesar. Tudi «avtonomija pristnosti» kake misli temelji v subjektu in ne v predmetu kot objektu spozna* vanja. Tudi «avtonomno pristne misli» nam odnosna dejstva le «predočujejo», in sicer logično*apriomo, brezčasno, brez ozira na objektivno realnost, zato tudi z avtonomno pristno mislijo ne morem dojeti drugega nego to, kar mi ta misel predočuje. Veber je skušal obiti te težkoče s trditvijo, da so strogo objektivne isti* nitosti baš one, ki jih predočujejo ali zamorejo predočevati ie vsebine onih trditev, ki jih spremlja avtonomno prepričanje. Če je temu tako, je vsebina kake misli odvisna od njene pristnosti, t. j. od prepričanja, ki jo spremlja, ali pa obratno: je pristnost misli odvisna od vsebine. Prva kot druga alternativa jc poVebrovi filozofiji nemogoča. Očividna petitio princip» je pa Vebrov logični sklep, namreč: da moramo istinitostim, ki jih predočujejo avtonomne trditve, zaradi tega pripisovati strogo transcendentno objektivnost, ker moramo ie našim avtonomnim trditvam pripisovati značaj razvidnih trditev, t. j. spoznavanj. Torej zato, ker neko dejstvo kot istinito spoznavam, mora biti to dejstvo tudi objektivno istinito!? Baš to je problem spoznavanja, namreč: kako je mogoče objektivno (nepsihično) istinitost umsko dojeti. Da reši svoj sistem, je storil Veber v svoji razpravi «Znanost in vera» še zadnji korak in izjavil, da morajo imeti predmeti, ki lahko nastopajo kot objekti spoznavanja, še neko posebno stran — Veber jo imenuje transcendenco — ki nam je že načelno absolutno neznana, in sicer neznana že zato, ker ni podatek nikake doživljajske «vsebine», temveč edini podatek avtonomne pristnosti do* življajskega «deja». Če razumem Vebra prav, se izraža «transccndcnca» pred* ntetov neposredno v avtonomno?pristnem miselskem deju, t. j. v spoznavanju in samo v njem, in omogočuje na ta način dojemanje objektivno realne isti* nitosti. Pa tudi s tem Veber ni rešil problema spoznavanja, temveč se mu kratko« malo izognil. Baš dejstvo, da jc Vcbcr primoran kot zadnji izhod iz težkoč, v katere ga vodi glede problema spoznavanja njegovo pojmovanje razmerja spo* znavajočega človeka do objektivne nepsihične realnosti, predpostavljati neko imaginarno transcendenco, katere edina naloga naj bi bila omogočiti dojemanje objektivnorealne istinitosti, dokazuje, da so pota, po katerih^Jiodi naš avtor, » napačna, in da je njegov sistem s spoznavnokritičnega stališča nevzdržljiv. Dr. A. Šerko. Igo Gruden: MiSka csedUar.a. Pesmi za mladino. Ilustriral Vavpotič. 1922. Založba «Jug» v Ljubljaiii. 48 str. S j«Cicjbanpm» se je Župančič sklonil k deci in odtedaj zveni njegova pesem tudi v otroških ustih. Začela pa se je z njim tudi cela vrsta mladinskih knjig, ki so izšle v povojnih letih. Sicer nobena ni dosegla biserne čistosti, vedrosti in jasnosti prve; in če moram isto izreči o pričujoči knjižici, to nikakor ni v njeno grajo. D^ se ne bomo napak umeli, bom kar takoj povedal, da izraz v nekaterih pesmih kaže vpliv Župančiča (Naša Nada — gospodinja, 3l — Kresovi, 34 — Juri, 41 — Solnce zahaja, 42), kar bije v obraz samoniklosti. Nadalje, da je pesem kakor n. pr. Sonček (str. 17) prisiljena in koketno otroška, da pa jc edina tc vrste. Nadalje, da otroška usta ne rabijo osladnih pomanjšcvalnih izrazov: , teranček, sonček, balonček, čelinčki, rumenčki, vetrček... Povedal bom pa tudi, da so to le drobne kaplje v iskreči se čaši res prave šegavosti in vedrosti. Lc berite: Mimo Istre... (str. 10), ali Res je. res (str. 41), ali Uspavanko (str. 46). Zato sem prepričan, da bodo naši malčki kaj radi poromali z «Miško osed* lano», saj jc v njenem tovoru toliko onega, ob čimer se zaiskri njihovo oko in ob čemer polno zazvene strune njihovih drobnih duš. Je pa šc nekaj, kar v tej knjižici včasih rahlo zablesti: naša narodna bolest in slutnje novih zarij. ki nam bodo bolj pravične; lc škoda, da sc je ost skrhala v Kresovih (str. 34). • Knjigo krasc Vavpotičeve risbe, ki popolnoma soglašajo z besedilom: so drobne, okrogle, pravilne in natančno doslednih črt. Mirko Pretnar. Marguerite BurnatiProvins: Knjiga za Tebe. Poslovenil Alojz Gradnik. Za« ložila Klcinmayr & Bamberg v Ljubljani, 1923. Umetnosti zadnjih desetletij služi preccj svcčenic, ki so po večini le skromno samonikle, ki pa — in to se mi zdi dokaj značilno za ženske sploh, ki ustvarjajo i v slovstvu i v upodabljajoči umetnosti in glasbi, pa tudi v re* produciranju tujih umetnin — umejo nabrati v sebi primerno dozo spoznanj, doživljanj in gledanj (ženske tudi mnogo več čitajo ko moški!) in včasih ne« običajno spretno ali pa vsaj verno in okusno presnovati v sebi oplojujočo miselno in oblikovno silo moške umetnosti in jo, v bistvu ponajveč le malo iz* premenjeno, toda primerno olišpano in nakodrano, vreči na književni trg. po* staviti v razstavno dvorano ali na koncertni podij. Bolj kot povprečni možmmetnik ima ženska*umctnica ponavadi vsaka svoj «livre de chevet», svoj klišč, svoj literarni ali umetnostni model, na katerega navezuje potem pentlje v barvah, ki prijajo njenemu občutju, okraske, ki jih često narekuje ali preoblikuje moda, model, katerega retušira po svojem okusu in trenutnih nagnenjih in naredi mnogokrat prijetnejšega očem, pa tudi dostop* nejšega srcu in sodoživljanju. Iz najenostavnejših «licux communs» pletejo, klešejo in komponirajo ženske proizvode, ki si često — menda ravno zato. ker jih je garnirala ženska roka ali pa iznajdljivo preoblikovala ženska misel — na globoko osvojč narodove plasti. V zgodovini francoske literature našega stoletja srečaš mnogo ženskih imen, ki se spričo velike poplave moških pesniških proizvodov vendar šc dosti krepko drže na površju. Nobena teh pesnic sicer še od daleč nima take notranje tvorne sile in takega imena in vpliva kot so ga imele njih predhodnice iz minulega veka, Mme de Stael n. pr. in George Sandova. Plodovite samoniklosti in pro» stranega duhovnega razmaha ponajveč ni moči najti v njih delih, tvorijo pa vseeno bister, živ potoček, ki teče ob široki in globoki reki poetov, se mestoma skoro popolnoma zlije vanjo, pa se spet novih moči poln loči od nje in živahno podi svoje valove sporedno z njo. To so pcsnice ženskega romantizma, ki so vzrastle iz simbolizma in neo* romantizma prejšnjega stoletja, opevalke lastne notranjosti, slikarice svojih občutij, ki projicirajo same sebe v naravo in življenje. Gospa de Noailles (roj. 1876), imenovana «muza vrtov», ki ljubi naravo in življenje, sanje in strast, sentiment in scnsualiteto, eksotizem in lepo obliko, potem gospa D e 1 a r u e * Mardrus (roj. 1880), pesnica Normandije, ljubezni in prirode, Gerard d' H o u v i 11 e, ki opeva ponajveč v klasični formi sujete svojih tovarišic, baudelaireska Renče Vivien, patetična Jane Catullc*Mendfcs, ki je močno načitana, C h a r a s s o n, ki piše lahne, plastične verze, in druge. Literarna tovarišica teh pesnic je Marguerite Burnat*Provins, avtorica pesmi v prozi, zbranih v «Knjigi za Tebe». Ta knjiga je svojevrstna umetnina, ki pa nosi vseeno v sebi vse znake ženske poezije. Samo smelejša je, odkritosrčnejša in vernejša, pa mestoma ravno tako narejena, nališpana in nakodrana kot druge ali pa še bolj. Ljubezen jc njena dominanta, seme in solnce teh pesmi, njih ozadje, ogledalo in kras pa jc narava. Zanimivo jc, kako pesnica prepleta pesem svojega srca s pesmijo pro« stranc narave, ki neprestano odmeva v njeni duši in se z godbo ljubezenskega uživanja zliva v lepo harmonijo. Vseh sto pesmi tc knjige je «en souvenir de nos hcures de voluptč» po* svečenih moškemu, mlademu bogu, idealu moške lepote in moči, kateremu je Burna tsProvins nadela poetično ime Silvi j, možu fizičnemu in duhovnemu, kojega telo, «ravno, prosto in ponosno ko steber od slonovine, žolto ko satovje», pesnica tako rekoč po božje časti. Te pesmi*hvalnicc očitujejo viharen, ognjiv tempera* ment, zdravo strast, vrtoglavost fizične ljubezni in nenasitnost duhovnega uživanja. Izogibljejo pa se skrbno vsakega naznačanja bolne poltenosti, zablod* lega crotizma in izmozgajoče hotljivosti. Knjiga je čista, lepa in vonjiva in videti je, da jo je napisala ženska, ki izgoreva v ljubezni, trepeta, sanja in živi v njej in samo v njej, ki pa vidi vse solnčno, naravno in iskreno. Ko čitam poetično prozo Burnat*Provinsove, se spričo njene brezprimerne odkritosrčnosti nc morem iznebiti misli na daljno njeno predhodnico, na portu* galsko nuno Marjano Alcoforado, katere šest ljubavnih pisem jc zbog indiskretnosii njenega ljubimca Noela Boutona de Chamillya izdal pri založniku CIaudcu Barbinu pod prozaičnim naslovom «Lettres portugaises» leta 1669. v francoskcm prevodu najbrž grof de Guilleragues. Ta pisma so prvo tiskano ljubezensko razodetje žene, ki se odkritosrčno razkrije pred možem, ki pa so pesem varane ljubezni in seveda še niso pisane v sočnem, plastičnem slogu BurnafcProvinsove. Vsebujejo pa že vidno kal, iz katere so stoletja razrasla in usmerila posebnost in moč «Knjige za Tebe», o kateri v predgovoru pravi Henri Bataille: «V nji je zavedno priznanje, najgorečnejše, ki se more zamisliti, naj* . prostodušnejše in najzamotanejše obenem, ki ga je ženska, brez dvoma, sploh kdaj napisala.» Velika pa je razlika med «Knjigo za Tebe» in med Pierre Louysovimi «Bilitinimi pesmimi», ki jih omenja Bataille. Te pesmi so vse krepkejšc, silnejše; pisane so v krepkem, klasičnem slogu in jeziku, opevajo ljubezen in spolnost, pa. te po svoji pisani raznovrstnosti in bujnem starodavnem življenju neodoljivo vežejo nase. Pesmi Burnat*Provincove pa po svoji neprestani liričnosti in enako* mernem prepletanju ljubezni in narave delujejo sčasoma na bralca precej » monotono. Iste sladke besede, skoro isti oblikovni okraski, metafore in sim* boli, ista občutenja in doživljanja, vedno ista, neizprcmcnljiva liričnost nepre* nehoma proseva vso knjigo. Če prebereš prvih petnajst pesmi, v vsej zbirki ne boš več našel nobene nove ideje in nobenih globljih pogledov. Tudi ozadja se ponajveč le malo izpreminjajo. Pesnica se preveč ponavlja; zbog tega bi bilo kljub lepoti in brhki občutenosti posameznih pesmi za naše razmere vsevprek dovolj, če bi Gradnik poslovenil le par teh pesmi za katerokoli našo literarno revijo. Prevod je dober. Pesnik Gradnik se je verno vživel v liriko avtorice in njeno mehko, sanjavo prozo odcl v primerno slovensko besedno obleko. Mestoma se mi vsiljuje misel, da jc prevajalec semintja prehitro prevajal, tako zlasti posamezne odstavke v Batailleovem uvodu. Verzi, ki jih citira Bataille, so Baudelairejevi (Fleurs du mal. Mrhovina, zadnja kitica) in se v originalu glase nekoliko drugače (Slovenec ljubico tika, «mojih» je nadomestiti s «svojih», prevod nima rim itd.). Škoda tudi, da je v knjigi ostalo precej tiskovnih napak. Samo v uvodu sem jih hitro našel deset. V ccloti pa je knjiga lepa, čc se tudi ostro odraža od matcrijalnosti sedanje dobe. Vsi pa, ki iščejo ljubezni, jo bodo radi jemali v roke in zlasti ženski svet bo pridno segal po nji in črpal iz nje — čc ne poezije — pobud in zgledov za lepa ljubavna pisma. Dr. Pavel Karlin. Petar Petrovič Njegoš: Gorski Vijenac. Osmo izdanjc s komentarom Milana Rcšetara. 1923. Izdanjc S. B. Cvijanoviča. Beograd. Str. LIX-f 159 (v cirilici). S to izdajo, ki je izšla začetkom tega leta, imamo žc 26 izdaj «Gorskega Vijenca», nc prištevajoč slovenski prevod R. Peruška — število, ki ga ni dosegla • šc nobena srbska knjiga. Dejstvo, da jc bilo to delo žc prevedeno na devet različnih evropskih jezikov, nam pač dovolj zgovorno priča, da jc «Gorski Vijcs nac» najpopularnejša knjiga srbskohrvatske književnosti tudi v inozemstvu. Ta izdaja, kakor pravi Rešetar v predgovoru, se razlikuje lc v majhnih in neznatnih izpremembah v uvodu in komentarju od sedme izdaje iz 1.1920. Nekaterim teh izprememb se imamo zahvaliti kritiki S. Panduroviea v 22. št. beograjske «Misli» iz 1.1921., večino tozadevnih Pandurovičevih izprcminjevalnih predlogov pa Rešetar vendarle odklanja. Nekaj novega za nas jc vsekakor opomba, da so bile za časa svetovne vojne kosti vladikc Njegoša na odredbo avstrijskih zasedbenih oblasti izkopane iz njegove grobnice na Lovčcnu in prenesene na Cctinjc (Uvod, str. XXI). In sveta dolžnost novih razmer bi bila, poskrbeti za to, da bi bile kosti našega nacijonal* nega pesnika rodoljuba, ki so mu sovražniki slovanstva cclo v njegovem grobu vzeli mir, zopet dvignjene in prenesene tja, kjer jc hotel, da spi nevzdramno spanje. Izdana je knjiga, kakor sploh založbe Cvijanoviča, povsem dobro in je ne moremo dovolj priporočati slovenskemu občinstvu in to nc samo kot delo književnosti bratskega nam rodu, čije poznanje more lc še bolj ojačiti naše med» sebojne vezi, temveč tudi kot delo svetovne umetniške vrednosti. B. Unbegaun. Veljko Petrovič: Tri pripovetke. Dafer»bcg Rizvanpašie. — Moloh. — Salašar. Mod. Bibl. 26. Izdanjc Cvijanoviča u Beogradu. 1922. Petrovič je pripovednik^realist, ki je izdal tudi par zbirk pesmi, nakar se jc posvetil novelistiki in napisal kakih štirideset povesti, v katerih se jc predvsem uveljavil kot analitik. Prva teh «Treh pripovedk» — Dafcr*beg Rizvanpašie iz leta 1912. je šc močno preobložena s snovjo, tako da čitatelj nc ve prav, ali čita razpravo ali novelo. Vidi se, da je snov premagala pisatelja, ki je vrhutega šc zapustil spo* mine na dobo svojega pesnenja, in šele polagoma se zavemo «dejanja», ki je pa tudi šele nakaznica, na podlagi katere bi pravi epik zgradil resnično povest. Junak Rizvanpašič trpi na «brezdomovinstvu» in omahuje med mohamedanstvoin in srbstvom. V njem se borita kri očetov — tradicija (stara Bosna) in novo javljajoče se življenje, ki začne kipeti pri Srbih, ki so zrasli pod vplivom zapada. Dasi se izku.ša vživeti v njihove navade in se preleviti v novodobnega človeka, vendarle «sam uvidio, da nijesam još dovoljno jak i zrio, da preturim sve • ukrštaje. raznih uticaja, povukao sam se, i sad, eto, tako, vučem se kao pseto s prebijenom rtenjačom». Ves up polaga v bodočnost, v sinove, ki bodo zmago« nosno zatrli kvarno mohamedar.sko preteklost v vseh navadah in običajih. — «Moloh» (1913.) je mnogo bolj enovita novela, ki jo odlikuje jedrnat in napetozanimiv pričetek, a se v sredi zabriše vslcd vsiljenih avtorjevih nazorov in se spet proti koncu epično zaključi. Inženir Miioš Oka se je iztrgal grabljivemu «molohu» — srbski zemlji, ki hoče vso svojo deco izenačiti, ljubeča jo z vesoljno praljubeznijo. Daroviti Srb se je podal v tujino, v Nemčijo, kjer se je proslavil z veleumno zgradbo akve* dukža. Na dan uspeha pa se v pogovoru z gospo Vilmo oglasi v njem klic daljne zemlje. Ves vzhičen ji pripoveduje o svojem narodu, o življenju tam doli, o Molohu. Ta odstavek je čudovito lep; n. pr.: «Ljubav moje zemlje je strašna, i kada te ona zanese i pretopi u sebe, Si više nista drugo ne možeš voleti, samo ono što je njeno, i nista drugo ne možeš stvoriti, samo ono što ona voli, što ona razume, Sto ona potrebuje, i niko više na svetu. Moja zemlja ne trpi geni* j a inost, jer genije je svačiji, i jer je ona pravedna mati — tu je njena čarobna moč, — ona voli svu svoju decu podjednaku, i ne če ničiji glas da krikne više ostalih. Moja zemlja živi svojim životom ... ima svoju istoriju i svoje smerove, kojima ona sve pokorava, izravnava i Icmi.» Brzojav, da grozi njegovim domačim smrt, ga iztrga iz te družbe in tako odpotuje domov, odkoder se — r.e vrne več, kajti Moloh ne izpusti več svoje dece. Oženi se z domačinko in se odreče velikemu svetu, uvidevši, da je blagor le doma in ca se slednjič vsak izgubljeni sin povrne v očetnjavo. Mestoma me ta novela — kot tudi ostali dve — spominja na Mencingerjeve spise, ker je tudi Petroviču predvsem zato, da v giavr.cm izpove svoje nazore o narodnostnem vprašanju, o socijalizmu, o društvenem življenju in človečanstvu (prim, tudi str. 72, govor starega popa Avrama — kot kak Mencingerjev «pri* digar»!). Vidi se, da je avtor prebira! tudi Dostojevskega, dasi je njegov poizkus posnemati ga (str. 74.) ne samo neuspel, temveč celo diletantski. Tretja povest «Salašar» (1920.) očituje v slikanju okoiice in ljudi velik napredek in je v tem oziru dovršena novela čisto realističnega kova. Odlikuje jo tudi enotno zaokroženo, nepretrgano dejanje, ki ga ne prekinjujejo nobene dolgovezne razprave. V splošnem je knjiga dobra in vredna čitanja, kajpak ji ne morem izreči kake posebne pohvale in tudi njenemu avtorju bi se ne upal vzdeti visokega naslova: pisatelj*umetnik. Miran J are. S.'be Miličič: Knjiga Večnosti. FiligranL Beograd 1922. 79 str. «Bližnjemu za zabavu, sebi za mir duše.» To naj bi bil zbirki motto, ki pa je k sreči napisan na njeni zadnji strani; kajti marsikdo, ki bere z vsemi mogočimi predsodki, bi bil sicer lahko že takoj ob početku v dvomih. In bil bi po pravici, kajti oni, ki vstopa v tempelj umetnosti, ne vstopa vanj zaradi zabave (taki navadno ostajajo zunaj). Bil bi pa tudi po krivici, ker knjiga govori o vsem drugem in jc kal nasprotstva že v geslu samem «sebi za mir duše». Tudi so pesniku stihi kakor cvetje, ki vzklije «u duši, kojom Bog vlada, u duši, u ko joj se gradi visoki svetli divni hram, u duši, u kojoj je naj veča stvarnost: sani» (str. 71). , «Knjiga Večnosti» je, kakor trdi pesnik v predgovoru, razlaga k «Knjigi Radosti» (1.1919.), prva postaja na potu «krozu svet» in prvo poglavje v «sistemu mišljenja» (str. 3). Pomisleke bi imel k temu, posebno k sistemu mišljenja, ki spada pač bolj v krog filozofa kakor pa pesnika, ki se razvija in vzpenja na spiralah duha v sfere četrte dimenzije. Posvečena je zbirka ljubezni do Žene, slutene in iskane. Ljubezen ni nad« zemeljska in duhovna, ampak zemeljska, ženi pa so zabrisane konture; vse, kar je odvišnega, se izpušča, abstrahira in posplošuje. Pesnik ne biča svojega telesa in ne hrepeni iz ječe svojega duha, kakor nekoč puščavniki v Etijopiji. Telo in duša sta se zlila v eno samo, dvignila se iznad zemskih meja in ko sta kakor zlat oblak pod soincem, ugledata Njo, ki je večna in lepa (str. 20). Ona je kakor zvezda, kakor zrak, išče jo povsod «svoje Večnosti san» in kakor zvonovi mu odzvanjajo lastne misli «doči če; doc če Ona, doči če, doč če Ona» (str. 30). Njegovaj^escm je zdaj biblijsko preprosta, vzvalovana v notranjem miselnem ritmu, nalikujoča Visoki pesmi, zdai se zopet usloči v^Jiubadurski eleganci, razsipajoča cvctove — zvonke besede. Nihajočemu med nebom in zemljo se izvijejo pesniku stihi, v katerih se bori molitev z mislimi zemljana, dokler zadnje nc zapojo v vseh akordih. («Blažena ljubavi puna...», str. 20.) Mnogo je čuvstva v tej knjigi, mnogo tudi poezije, le umetnosti je posvečeno bore malo pažnje, ker poezija in umetnost sta Miličiču dvoje, dasi morata biti eno, ali če že govorim v primeri, kakor dragoceno vino v dragoceni posodi. Misel mu je glavno in prva beseda, ki sozvanja z njo, mu je že pravi izraz; manjka pa mu pred vsem arhitektonike, plastike in čuta za opojno muzikalič* nost verza. Pač vznikne iz morja čuvstvovanja tudi skladnost in naivna pre prostost (str. 39), vendar je ta harmonija primarna, ne pa ona sekundarna, ki je rezultat borbe, velikih nasprotstev in duševnih tragedij. Razlit na širočino, izpoveduje Miličič vse, celo tok retorike ga večkrat potegne s seboj; utesnje* vanja ne pozna, dasi poezija, kakor vsaka prava umetnost, živi od odpovedi. Mislim, ^da tiči samo v tem vzrok, da tolikokrat zapade v meglcnost, abstrakt* nost, v kateri slika z vodenimi f>arvami Života, Duše, Ljubezni itd., včasi celo v banalnost in programnost (str. 36, 47, 45, 34). «Knjigi Večnosti» so pridejani še filigrani, drobne pesmi, ki so po formi dokaj boljše, dasi tudi niso vse neoporečne. Med redkimi, ki so banalne (str. 53, 56) ali preveč modrujoče in programne (str. 65, 68), so tudi pesmi, ki se odlikujejo z vsemi prednostmi «Knjige Radosti» in so povrhu še solnčno jasne, izoblikovane, vedre in res lirskc. (Posveta 51, Senke 62, Strah 63, Ras dost 74.) Elementi umetnosti so tu in kadar bo Miličič priznal zakone lirske oblike in lepote, bo tudi pri njem vzklila umetnost, ki bo kljubovala času, kajti poezija je vseeno plod dela in napora in ne samo čuvstvenih vzvalovanj in miselnih razpletanj. To drugo je samö artizem. M. Pretnar. Kronika. «Slovenska Matica» in slovenska akademija. Bližamo se 601etnici «Slovenske Matice». Dne 4. februarja 1864. leta so bila potrjena njena pravila in 11. aprila 1864. leta se je vršil ustanovni občni zbor. Ob rojstvu slovenske znanosti in slovenskega pouka je pripadala odločilna naloga «Slovenski Matici»; v tem je bil njen pomen poleg leposlovja, ki ga je tudi gojila. Ob svoji 601etnici zaključuje troje velikih publikacij, oziroma izdaj: izšla sta «Zemljevid slovenskega ozemlja» (1921) in zaključni zvezek «Slovenskih narodnih pesmi» (1922), a zaključni zvezek «Slovenske zemlje» (Štajersko s Prekmurjem) se pripravlja (za 1923.1.). Kulturni položaj «Slovenske Matice» se je po svetovni vojni bistveno iz? premenil. Z ustanovitvijo narodne države so nastale nove potrebe. Začelo je delovati mnogo izdajateljskih društev in naše šolstvo se je izpopolnilo, da imamo svoje ljudske, srednje in visoko šolo. Zato se pa kaže nujnost zlasti po usta* novitvi univerze, da organiziramo svojo znanost in umetnost. Tudi iz denarnih razlogov potrebujemo znanstvenoumetniškega središča, ker znanost in umetnost ne moreta biti, ako hočeta živeti, navezani na slučajne zasebne odjemalce, ki so pri današnjih valutnih razmerah kar najbolj pičli. Sicer pa velja nc glede na trenutno draginjo povsod načelo: Kjer jc najvišji učni zavod, se mora vzporedno z njim prej ali slej razviti i najvišji znanstveni zavod, t. j. akademija. Tudi Slovenci moramo misliti na to. V sporazumu z «Znanstvenim društvom za humanistične vede», ki je v zvezi z zagrebško, belgrajsko in praško akademijo, ter v sporazumu z «Narodno galerijo», zasleduje sedanji Matičin odbor ta smoter od vsega početka. «Slovenski Matici», ki je bila pol stoletja središče naše kulture, bi dali ob njeni 601etnici sedanji dobi primerno, življenja zmožno obliko, ako bi mogla postati literarna sekcija ali razred «A kademije znanosti in umetnosti» v Ljubljani. V danih razmerah bi se dal ta načrt izvršiti, ako bi se realiziral § 16., ozi* roma 17., pravil društva «Narodni dom» v Ljubljani, ki pravita: § 16. Če so vsi dolgovi poplačani in deleži popolnoma amortizirani, se društvo razide in vse društveno imetje postane lastnina Matice slovenske v Ljubljani pod temi pogoji: 1.) da Narodni dom nc bo nikoli svojemu v teh pravilih izrečenemu na« menu odtegnjen;1 2.) da se nc sme Narodni dom prodati ali obremeniti; te dolžnosti se imajo pri prepisu1 vknjižiti; 3.) da Matica slovenska polovico dohodkov zase obrne, drugo polovico pa za to, da napravi ustanove za narodne dijake, umetnike in pisatelje. § 17. Ako bi se društvo razšlo, preden dovrši svojo nalogo (kar občni zbor z dvema tretjinama navzočih društvenikov skleniti more), pripade to, kar po plačanih dolgovih in deležih premoženja še ostane, brez vseh pogojev Matici slovenski v Ljubljani. — «Slovenska Matica» ni doslej pri odločilnih faktorjih našla primernega . umevanja za svoj načrt. Ali more upati, da ga najde ob svoji 601ctnici? Dr. L. Dve najnovejši drami Karla Schönherrja. K. Schönherr je danes star 56 let, a njegova delavnost ne kaže pešanja. Uspehi, ki jih je doživel zadnja leta na avstrijskih in nemških odrih, so napotili literarne kritike, da mu slede z večjo pozornostjo. V Nemčiji so ga pozdravili kot dostojnega naslednika Grillparzer* jevih tradicij. Vrednost njegovih dramskih del utemeljujejo z nečim pristno avstrijskim, rasno samoniklim, kar se prijetno prilega razpoloženju severnega , Nemca. Predvsem je to alpski milje Tirolske z njeno katoliško senzibilnostjo. Schönherr, sin vaškega šolnika nekje v gorah, sredi prastarih gozdov, je po? stavil na oder krepke, mišičnate Tirolcc in jih obdal z nekakim osladnim kolo» ritom. Razpolagal je z dobro tehniko, pa so njegova dela res vžigala. «Erde», 1 t. j. pospeševati narodno omiko (umetnost in znanost) ter zabavo. «Glaube und Heimat», «Der Weibsteufel», «Voik in Not» so značilni komadi in tudi scensko zanimivi. V nemških deželah so ohranili še regijonalno svežost tirolskega narečja. Razen teh in podobnih je spisal tudi nekoliko dram iz socijainega življenja, med njimi «Narrenspiel des Lehens», «Vivat academia» i. dr. V najnovejšem času pa jc objavil dve drami «Maitanz» in «Es». Prva je izšla lansko leto v Staackmannovi založbi v Leipzigu, druga pa doslej še ni natisnjena in jc biia po rokopisu vprizorjena na Dunaju in (slovensko) v Mari« boru. Ne bo odveč, ako ju. na kratko registriramo: «Maitanz» je scensko delo v treh dejanjih s preprostim motivom: smrt miade deklice. Šestnajstletna Annela umira na tuberkulozi. Čuti smrt za svojim hrbtom in že ugašajočih oči gleda na zelene trate in posluša godbo, ki vabi na majniški ples. Tik njenega bivališča prireja krčmar planinski majales, njene sovrstnice plešejo, mizarjev sin, ki je včasih stal pod njenim oknom, uka in se veseli spomladi. Vseh mladih šestnajst iet se upira smrti in kliče življenja. Njena rednica ji čita molitve, da jo pripravi za smrt, ali Annela ponavlja zgolj ono: «Jezus, v tebi živim», upira pa se besedam «Jezus, v tebi umrjem». Pia? ninski spokorniki in plcsaici se vrste pod njenim oknom, pesem smrti se zliva s pesmijo življenja, procesija se spleta s plesom, šala z resnico, ali mladi Anneli so štete minute. In ko zunaj plešejo, vstane umirajoča s svojega naslanjača, zapleše in — umrje. Schönherr je obdelal ta motiv, ki ga najdemo v narodni poeziji raznih narodov, izredno pretresu joče. Pomiad na tirolskih gorah, šmar* nice v gozdu, majniški ples na prostem pred krčmo, pa mlada deklica, čista, bela, nežnejša od šmarnic, ki umira v strastnem ognju koprnenja in Ijubavncga rajanja... Kakorkoli je Schönnen- uporabil vso svojo tehniko in jezikovno rutino, da kar najbolj podčrta poezijo mlade smrti, je vendar dvomljivo, ali more taka drama doseči uspeh na odru. Vprizoritev bi jo utegnila kaj lahko skaziti in prevrniti v neprostovoljno parodijo; pa tudi siccr bi bilo treba preveč potrpežljivosti, da človek gleda na odra vse nijansc umiranja in nič drugega kot umiranja sredi kipeče spomladi, med plesno muziko, ob dehtenju šmarnic. Drama «Es» je scensko veliko zanimivejša. K. Schönherr je po študijah medicincc in se je žc v drami «Narrenspiel des Lebens» vglobil v tragičnost človeškega življenja z medicinske strani. V «Es» je pretresel problem dedičnosti tuberkuloze. Zdravnik, ki pripravlja epohalno znanstveno delo o dedičnosti tuberkuloze, čuti na samem sebi znamenja podedovane bolezni. Ker hoče biti dosleden, se varuje spolnega druženja z ženo, ki je polna zdravja in krvi. Nekega dne pa vendarle podleže njeni vabljivi materinski naturi in se združi, na kar postane žena noseča. Zdravnik se skesa svoje trenutne onemoglosti pred slo pohote in izrabi ženino omcdlevico, da jo narkotizira ter ji v tem stanju odvzame plod. Žena je užaljena v dno duše, pa se vendarle pomiri. Nekega marčevega dne, ko zunaj piha spomladanski veter, se tuberkulozni zdravnik zopet vda materinskim vabam svoje žene, ko pa hoče znova izvršiti operacijo, se mu žena zoperstavi. čuteč bližino smrti, se zdravnik zastrupi, a pred na* stopom agonije zahteva od žene protistrupa. Tu pa v ženi vzkipi njeno dovolj poniževano ženstvo in po kratkem duševnem boju izroči moža njegovi usodi. Drama ima sicer psihološke vrzeli, toda v celoti je učinkovita. SchÖnhcrr je še enkrat dvignil prapor darwinizma in proglasil maksimo: Smrt slabim! Dobro pa je ponazoril boj med moškim — intelektualcem, bojevnikom, Hamletom — in med žensko, rojeno za materinstvo, igračko v rokah prirode. B. Borko. Urednikov «Imprimatur» 19. oktobra 1923. Bibliografija. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Albreht Ivan, Ranjena gruda. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 104 str. Cena broš. 12 Din, vez. 17 Din. (Splošna knjižnica, zvezek 1.) Golar Cvetko, Poletno klasje. Izbrane pesmi. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 184 str. Cena broš. 20 Din, vez. 24 Din. (Splošna knjižnica, zvezek 4.) Jurčič Josip, Spisi. Osmi zvezek. Uredil Ivan Grafenauer. Ljubljana. Jugo* slovanska knjigarna. 1923. 215 str. Cena 20 Din, vez. 30 Din. Kraigher Alojz, Mlada ljubezen. Roman. Ljubljana. Ig. pl. Klcinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 261 str. Cena vez. 60 Din. Krek Janez Ev., Izbrani spisi. Zvezek I. Mlada leta (1865.—1892.). Uredil Ivan Dolenec. Ljubljana. Založilo Društvo dr. Janez Ev. Krek v Ljubljani, v komisiji Nove založbe. 1923. 188 str. Cena broš. 45 Din, vez 56 Din. Levstik Vladimir, Gadje gnezdo. 2. izdanje. Ljubljana. Ig. pl. Klcinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 162 str. Cena vez. 30 Din. Lončar Dragotin, Politika in zgodovina. Nekoliko odgovorov na dnevna vprašanja. Ljubljana. J. Blasnika nasledniki. 1923. 154 str. Maeterlinck Maurice, Modra ptica. Čarobna pravljica v šestih dejanjih in dvanajstih slikah. Prevcl Jos. Bernot. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1923. 120 sti. Cena 16 Din. Milčinski Fr., Gospod Fridolin Žolna in njegova družina. Veselomodre črtice. I. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 71 str. Cena broš. 8 Din, vez. 13 Din. Murnik Rado, Na Bledu. Povest. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 181 str. Cena broš. 16 Din, vez. 22 Din. (Splošna knjižnica, zvezek 2.) Petravič Ante, Trcče študije i portreti. Split. Vinko Jurič. 1917. 175 str. Prešeren, Poezije. Uredil L. Pintar. Peti natisk. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 217 str. Cena 20 Din. Rozman Ivan, Nova erotika. Disonance in akordi. Ljubljana. Ig. pl. Klein? mayr & Fed. Bamberg. 1923. 115 str. Cena vez. 30 Din. Rozman Ivan, Testament. Ljudska igra v štirih dejanjih. Drugi popravljeni natisk. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 105 str. Cena broš. 12 Din, vez. 17 Din. (Splošna knjižnica, zvezek 3.) * SpiridinovičsSavič Jela, Pcrgamenti. Našao i preveo brat u Hristu Stratonik* Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 72 str. Cena 20 Din. Stritar Josip, Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flerfc. Z risbami okrasil Saša Šantel. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1923. LXX + 411 str. Cena vez. 60 Din. Terminologija, začasna nemško*sIovenska kemijska. Kot predlog znanstvenega osobja kemijskega instituta univerze Ljubljana. Uredil S. Ferjančič. Ljubljana. Založba kemijskega instituta univerze Ljubljana. 1921. Cena 100 Din. Tolstoj L. N., HadžisMurat. Roman. Poslovenil Vladimir Levstik. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 153 str. Cena vez. 32 Din. Veber France, Znanost in vera. Vedoslovna študija. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 254 str. Mehko vez. 65 Din, po pošti 1*50 več. (Pota in cilji, 15. in 16. zv.) V^bor basni Ant. Aškerce. Preložil Jaroslav Vrchlicky. S üvodom dr. Jaro« mira Boreckčho. V Praze. J. Otto. 1923. 80 str. (Sbornik svetovč poesic, svazek 143.) £iiii u ni mi mi m iii iti Iii Iii Iii im iiiii Iii Iii Iii im Ii mi in u Iiiiiiiii ni hi i hi Iiiiiiiiiiii...........................inn.................................................................................................... E = = I E E Razpis I pisateljske nagrade. \ Ker se je izkazalo, da je bil rok, določen o razpisu pisateljske nagrade lansko leto, prekratek in pi-s a tel j i suojih konkurenčnih del niso utegnili dovršiti, razpisuje Tiskouna Zadrugo o Ljubljani unouič nagrado u znesku i 20.000 kron, ki se izplača za najboljši, umetniško dovršeni pripovedni spis v obsegu 10 Zvonovih pol. - Roman se = priobči v prihodnjem letniku „Ljubljanskega Zvona" in se bo poleg nagrade honorira! še z običajnim pi- -sateljskim honorarjem. - Konkurenčni spis (ako mogoče, pisan s strojem) naj se odda do 31. oktobra 1923. uredništvu „Ljubljanskega Zvona" anonimno, z avtorjevim imenom v zapečatenem kuuertu. - Na kuuertu bodi \ poleg naslova delo označeno kot konkurenčni spis. - Snov spisu je lahko poljubna, edino merilo tvori ; estetsko-umetniški nivo vpos/anega dela. - Za rokopise, ki bi pri nagradi eventualno ne prišli v poštev, a bi ustrezali literarnim zahtevam, si Tiskovna zadruga pridržuje pravico, da jih odkupi in priobči svoječasno v „Ljubljanskem Zvonu". J Razsodišče za presojanje vposlanih rokopisov tvori poleg urednika „Ljubljanskega Zvona" univerzitetni prof. dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani, dne 1. februarja 1923. I Tiskouna zadruga | v Ljubljani, Pnešernooa ulica št. 54. = rillllimillllMIlllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIM