Štev. 24.
V Ljubljani, 2. novembra 1918,
Leto LVIII.
Glasilo jugoslovanskega utiteljstva.
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati satno na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5'— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna Številka po 20 h.
Za oznanila Je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 30 h . . . dvakrat. . 25 „ . . . trikrat . . 20 . za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
Pozdravljena, Jugoslavija!
O čemer so sanjale naše duše, to stoji sedaj uresničeno pred nami: svojo Jugoslavijo imamo! Vsa svobodna država SHS proslavlja dan svojega vstajenja z nepopisno radostjo, z nikoli slutenim navdušenjem. Tudi slovensko učiteljstvo se iz vseh svojih duš veseli rojstva nove svr.je domovine. Saj je obilo dela za pre-bujo narodne zavednosti in zvestobe do najvišjih naših idealov opravilo slovensko učkeljstvo, ki je navzlic težavnemu, ponekod naravnost obupnemu svojemu položaju v neomajni vdanosti stalo ob strani svojega ljudstva, vkoreninieno v njem z vsemi svojimi mislimi, delujoče zanje z vsemi svojim? silami! Brez ozira na lastno komt glej in delaj za blaginjo svojega naroda! Ta ukaz plemenitega in dejanj-skega rodoljubja je bil vodnik in kažipot delovanju našega učiteljstva!
Dogodki se razvijajo in množe tako naglo, da je vtisk jačji od vtiska, da raste ired nami velikost in mogočnost zgodovinskih dejstev s toliko gigantiško silo, kakršne kulturno človeštvo ne pomni! Kar je ta trenutek resnica, to je v nasledil iem trenutku že izprevrženo in izpopolnjeno 7 višjo potenco živega dejanja. Veselje je tako i-iobeko in splošno, da se ob vehemenci tega vseobče razvalovljeneva čuvstva niti prav ne zavedamo njegove snastre hi iskrene sile. Veličast demo-kraiizma in njemu sestrske samoodločbe narodov hodi kakor prorokinja novega sveta m roditeljicu novega človeškega rodu od srca do srca, od vrat do vrat — budeč in tolažeč, saj naznanja vsemu človeštvu dan odrešenja!
Imperializem, militarizem in vse druge slične trinoške pošasti, ki so morile in tlačile ubogo, trpeče človeštvo, ki so zlasti majhne narode pritiskale na stopnjo novodobnega robstva — so za vekomaj uničene! Kakor izžet in gnijoč kadaver se vijejo pod mogočnim pohodom kulture in osvobojenja vseh poniževanih, izkoriščanih in usužnjenih trpinov! Vsi narodi iti propagatorji krvniških metod in smotrov sainodržtva, uničevanja in moritve so sramotilo poraženi z jasnim orožjem pravice m resnice, ki nam ga je skovala in nabru-si!a svobodna Severna Amerika ob genialnosti in človečanstvu Kristusa — odre-šenika naših dni — Wilzona!
Človeški um ne more izumeti kazni, ki bi dovolj jako in dovolj pravično udarila vse s človeško krvjo obrizgane oblastnike! Moralno jih je uničila nesreča vseh nesreč, ki se poraja iz njih zavesti, da so bili vse, a da sedaj niso nič; da so vse imeli, a da so tudi vse izgubili. Ta zavest jtli je pahnila na dtio pekla onega trpljenja, ki je posledica vekomaj razbite vsemogočnosti. Noben narod in noben posameznik se ni toliko klanjal in poniževal pred svojim Bogom, nego se je moral odvisen človek plaziti po tleh pred bleskom in imenom mogočnikov, ki so bili do blaznosti zaverovani sami vase in ki sedaj do grla brodijo po Človeški krvi, ki je bila prelita na njihov ukaz! Tega poniževanja in tega življenja za druge je sedaj konec! V sleherniku se poslej svobodno razvijaj ponos v lastno vrednost, v lastno pomembnost — vsako življenje živi v svobodnem razmahu vseh svojih materialnih in moralnih sil, kakor to najbolj in najlepše služi lastni ohranitvi in kakor to prihaja potoni ojačenja svoje osebnosti v splošno blaginjo tiste skupnosti, ki sem
nje sestavni in bistveni del!
*
Maščevali se bomo s kulturo. Kulturen narod smo, zato ne poznamo nasilnosti. Vse svoje moči bomo ob pogojih, ki jih daje svobodnim državljanom državljanska svoboda, razvijali v smeri naprej in navzgor, da nam bo mogoče svojemu ljudstvu razgibati njegove siie do plodo-nosnosti in samotvornosti na vsakem kulturnem polju. V kulturnem tekmovanju z vsemi kulturnimi narodi naj se kaže
moč našega naroda.
•
V vsem smo vezani na ukaze Narodnega vječa v Zagrebu. Nad seboj poznamo le to oblas1. Kar nam ukaže, to storimo! Narodno '.ječe je že imenovalo in pi oglasilo vlado za vse jugoslovanske dežele. Načelnik tej narodni vladi je dr. Anton Korošec, njegova namestnika pa sta dr. Ante P a v e 1 i č in Svetozar P r i-b : č e v i č. — Narodni svet v Ljubljani je mnenja, da se naj uvede slovenščina ko: I izključni uradni jezik via facti, da torej ni treba šele čakati tozadevne odredbe naše narodne vlado.- Zato pa takoj s sloven-
LISTEK
Tabor.
Skrbi verige bodo odstopile, odpadlo bo želežje n.iih okorno.
Od daleč vgledaš zemljo zaželjeno, povrnjena veselja je zamuda, in plačani so poti, polni truda, srce otrpne ti razveseljeno.
Prešeren.
Ob glavi glava, v dušah misel ena to vojska silna je Matjaža kralja. V udarcu enem srca so vznesena, noči se dolge trga mrzla halja, za goro plameni naš mladi dan! Rokč se dvigajo k prisegi sveti: Živeti, ne trpeti le in mreti —
naš svet rodi se, z vihro razmaižn! *
Sokol:
Ponosno dvigam Sokol prapor svoj: Sčm k meni, bratje vsi, ki vere ene
hitite na osvobojenja boj, da vstane solnce dobe zaželjene, ko stara pravda pribori si zmago, en duh prešine domovino drago, rod naš slovanski prejme sveti krst junaštva; bratstva iz sokolskih vrst!
Sokolice:
In, sestre ve, na dan, na beli dan! Z menoj naprej — in v mislih domovina! Nevgasno ogenj v dušah je zažgan; vse, kar pogled objame, naša je svojina! Zavest je v prsih, da smo lipe cvet; če je doslej jo bratov kri gojila, v mogočnosti jo pesem bo slavila, ki nam zvenela bo v naš dom otet!
Kmet:
A jaz rahljal bom žemljico domačo, nič več ne bo pojil je vir solzA! Za dan vstajenja zmesim vam pogačo, kar gozd in njiva da, naj nam velja! . In mojo trte sladka tekočina zapah iskre naj na dnu srca: 2ivi naj zemlja naša troedina —• ne le grobov, naj nam življenje da!
skim uradnim jezikom v vse šole, kjer bi vladale doslej mogoče še drugačne razmere !
*
Društvo slovenskih profesorjev v Ljubljani sporoča svoji mčlanom: Na prošnjo našega društva je Narodni Svet v Ljubljani sporoča svojim članom: Na pro-in učni jezik na vseh naših srednjih šolali slovenski!
Naš program je za bližnji in bodoči čas — delo! Vztrajno, neumorno, smotrno delo nam prinese one sadove, ki jih želimo sebi, šoli, narodu — vsej Jugoslavi-i' Nihče ne sme malomarno stati ob strani! Vsak je pozvan, da odslej z mladeni-škim navdušenjem in z vsemi svojimi silami sveto služi sveti domovini!
Zahvalna služba božja ,
se je vršila včeraj, v petek, ob 10. dopoldne v stolnici sv. Nikolaja, po njej so /apeli Te Deum. Te službe božje so se udeležili zastopniki narodne vlade in množice ljudstva.
•
Državljani!
Predsedništvo Narodnega Vjeea v Zagrebu kot vrhovna oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov je na predlog Narodnega Sveta v Ljubljani za Slovenijo imenovalo to-le vlado:
Predsedstvo: vitez Josip Pogačnik; notranje zadeve: dr. Janko Brejc; finance: dr. Vekoslav Kukovec; pravosodje: dr. Vladimir Ravnihar; kmetijstvo: prelat Andrej Kalan; nauk in bogočastje: dr. Karel Ver-stovšek:
javna dela in obrt: ing. Vladimir Remec ;
trgovina in industrija: dr. Karel Tril-
ler;
prehrana: dr. Ivan Tavčar; promet: dr. Pavel Pestotnik; narodna obramba: dr. Lovro Pogačnik;
zdravstvo: dr. Anton Brecelj; socialno skrbstvo: Anton Kristan. Vlada si je svesta, da je prevzela za prehodno dobo do končne ureditve naše edinstvene države težko in odgovorno dolžnost.
To dolžnost bo mogla vršiti le s pomočjo in podporo Vas vseh.
Državljani! Združite vse svoje sile v blagor naše domovine!
Vzdržujte red in inir!
Vsi dosedanji zakoni in naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse na-lodne vojaške in civilne oblasti ter uradi, dokler vlada drugače ne ukrene.
Nihče ni upravičen si sam delati pravice.
Rojaki, spoštujte imetje, čast in poštenje drugorodnih sodržavljanov!
Vojaki, bodite na službo domovini, gre za Vaš lastni dom!
Zvesti velikim načelom, v katerih imenu smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu.
Ljubljana, 31. oktobra 1918.
Josip Pogačnik I. r., predsednik.
Mladina in Jugoslavija.
Ako kdaj, je danes dospel tisti čas, ko moramo vzklikati iz svoje bolno-radostne ljubezni:
Mladina je naše upanje, mladina je naša bodočnost!
Na tisoče imamo sedaj grobov, koder počivajo naši očetje, bratje in sinovi. Na njihova mesta mora stopiti naša mladina. Izpolniti mora one vrzeli, ki zevajo sedaj v strnjenih vrstah našega naroda!
V	mladini je treba buditi smisel do pojmovanja državne oblasti. Ona mora vedeti, da imamo sedaj svojo državo, svojo svobodno in neodvisno Jugoslavijo. To mora naša mladina ljubiti iz vso duše, zanjo se mora učiti, zanjo izobraževati in likati, da bo mogla — kadar dozori — njeno usodo vzeti v vešče roke in jo voditi do čim sijajnejše n-oči in slave!
V	mladini moramo buditi kreposti in čednosti! Smisel do lepote, dobrote, resnice in praviet
1 mora postati bistveni del njenih duševnih vrlin! Dušimo vsako strast, naj se pojavi v kakršnikoli obliki!
Naša mladina naj bo trezna in dostojna v besedi in dejanju. Vsaka sirovost, vsaka nezmernost, kletev in kvanta mora iz zakladnice besed javne-gi in zasebnega občevanja!
Spoštujmo tuje, a ljubimo svoje! To pravilo bodi mera in zrcalo kulturne izobrazbe naše jugoslovanske mladine! Ne sila pesti, temveč sila .liiha naj se vojuje in naj zmaguje!
Delavec:
Poglejte- te roke, teh mišic moč! Komu naj bodo danes posvečene? Za nami je trpljenja bol in noč, pred nami pa so steze razsvetljene. Kruh raste iz pravice in dolžnosti, in delo rok gradi bodoči stan ; vsem bo prostora in svobode dosti, nihče ne bo več v robstvo zakovan!
Meščan:
In naša mesta so prosvete hrami: Ljubljana, Trst, Celovec, Zagreb, Celje; v Oorici se življenje novo drami — v vso Jugoslavijo hiti veselje! Vse, kar imamo, sami smo si dali, na svojih tleh med svojimi smo zdaj! Zavesti svoji zibel smo stesali, in ta zavest nam daje moč, sijaj!
Rudar:
Pod zemljo so zakladi zakopani, na dan jih dviga moja trudna dlan, a z njimi tujec si bogastvo hrani, za borni kruh sem njemu jaz tlačan.
Odslej pa bodi, kamor roka seže, vse naše, saj je našp zemlje dar in plod! S to zemljo moje delo mene veže, in moj gospod je le naš skupni rod!
Železničar:
Jaz vežem mesta in vasi, z menoj vesela vest leti, da ob trpljenja zadnji smo postaji, rešenja dan žari slovenski raji! Izzš domačih mej v široki svet z menoj hiti ponosno sporočilo: V brezpravnost rod - junak je bil zaklet, a dvignil se je sam z mogočno silo!
Uradnik:
Zakonu dajem veljavo, branim vdove, čuvam čast; to samo veljaj za pravo, kar vesti je, uma last! Narod se ne ponižuje, v kot potiskan in teptan, sam odloča, gospoduje, na vsa mesta je pozvan!
»
Zdravi duši moramo dati zdravo posodo! Zato je treba z enako skrbjo paziti tudi na telesno vajiojo naše mladine! Njej moiamo takoj dovoliti pot v vrste sokolkega naraščaja! Vse, kar se kaže na človeku, v njegovem govoru, v gibih in kretnjah telesa, bodi izraz in znak notranjih vrlin!
Sedaj smo kovači svoje bodočnosti — bodočnosti Jugoslavije! Ne zamudimo niti trenutka, da se nam ne zbudi v kazen pekoča vest zanemarjenih dolžnosti!
'I o delo moramo zvesto in nujno izvrševati, da nam bo smrt lahka in blažena, ker bomo umirali v zavesti, da prepuščamo srečo svoje domovine sposobnim, vrlim, zavednim potomcem!
Ubežni kralj.
Krivice so, ki jim ni odpuščanja; dejanja so, ki jim ni po-zabel
»Učit. Tov.« št. 22. iz I. 1918.
Kralj na Kongresnem trgu v Ljubljani, odvetnik dr. Ivan Šusteršič, je v petek, dne 25. oktobra 1918, z deželnim avtomobilom zapustil svoj dvorec in svojo deželo.
Zasedel je bil svoj prestol, obdan z močjo in slavo, ki ju je bil pred njim malokdo deležen v toliko blesteči meri. Morda nihče, kolikor nas )e Zemljanov plebejske krvi. Toda Šusteršičevo častihlepje je poganjalo njegove poglede vedno višje, vedno bolj navzgor — tja do ministrskih, z zlatom obšitih frakov, do zvezd in briljantov, ki premnogim izvoljencem krase prsi in reprezentu-jejo večje bogastvo, nego ga premoreta glava in srce blaženih odlikovancev. Osebni kult se je pred visoko vzravnanim Šusteršičevim čelom, pred njegovo silovitostjo razvil v pravo malikoval-s:»o. A to malikovalstvo je bilo izrodek strahu in trepeta, zato ni bilo odkritosrčno, ampak bilo je hinavščina, kakor je bila hinavščina široka Šu-steršičeva beseda, ki je ob vsaki umestni in ne-umestni priliki prisegala blaginji »našega dobrega ljudstva« njegovo nesebičnost ter narodu samemu njegovo vekovito zvestobo! Varanje javnosti in krinka na obrazu laži! Zakaj Šusteršič ni vse svoje žive dni delal ničesar drugega, nego iskal je le — samega sebe! Temu edinemu smotru je žrtvoval blaginjo naroda ter materialne in moralne sile nesrečne svoje dežele. Pohlep ga je udaril s slepoto — in ko je podtikal zlatim peresom v podpis pergamente o prisanjanem svojem plemstvu in portfelju, je lastnoročno signiral smrtno obsodbo svojega javnega življenja! Njegova tragična krivda leži v njem samem, v nenasitnosti njegovih ambicij; do katastrofe si je pomagal sam z ¡zgrešenimi sredstvi in v krivi veri, ki mu jo je dala pogibeljna in za vsakega kulturnega človeka uscdepclna nemška vzgoja, sloneča na temelju hudičeve dogme: Moč ne pozna nobene morale! —
Ko je prodrlo med narod spoznanje, kakega gada si ie redil na prsih, se je dvignil proti Šuster-šiču tak vihar ogorčenja, je zabučala taka sila jeze, da je nenadoma zgrinel iz višine svojega gospostva v črno brezdno narodnih izdajic! Iz teh strašnih globočin ni nikomur in nikoli več vstajenja! Kakor si je postlal posteljo — tako leži!
Z brzino Šusteršičeve poti navzdol so leteie vstran besne sile, ki so dotlej razdvojene sinove in hčere enega naroda držale v brzdah strasti ter malone vse naše moralne in materialne energije izčrpavale v medsebojnem pobijanju in v opusto-ševanju lastnega, skupnega doma. Beseda in dejanje blagovestnika našega narodnega ujedinjenja, demokrata dr. Janeza Evangelista Kreka, sta spojili ves narod ter zamahnili smrtni udarec Šuster-šičevi absolutni moči ter njegovi izdajalski politiki. S politiško smrtjo Šusteršičevo je prišlo življenje strpljivosti in ljubezni vsega naroda. Ta smrt je bila naše odrešenje!
Predaleč bi prišli, če bi hoteli posebe navesti vse krivice, ki so se pod njegovo zaščito in ob njegovem sodelovanju dogajale učiteljstvu. Znane so njegove sirove besede, ki je z njimi nasvetovai našim učiteljem, naj si numeriraio svoje kosti! Kar je storil v deželnem odboru in v deželnem šolskem svetu z ozirom na učiteljstvo, je bilo storjeno v ta namen, da en del učiteljstva oplenijo vseh stanovskih in državljanskih pravic in ga iz-
stradajo do golih kosti, da bi bilo tisto nurnerl-ranje toliko lažje. Odposlanci deželnega odbora v deželnem šolskem svetu so po njegovih navodilih in pod vodstvom monsignora dr. Larnpeta z vsem nasiljem, z denuncijacijami ter z moralnim in materialnim oškodovanjem tako dušili in tlačili en del učiteljstva, da je to tikoma do padca dr. Su-steršiča ostalo popolnoma brezpravno — na milost in nemilost izročeno peščici njegovih pristašev. Nobena zakonita določba ni imela več veljave. Vladala je popolna anarhija. Krivica in laž sta slavili prave orgije! Zadovoljno si je mel roke kvečjemu vitez Kaltenegger, ki je gledal, kako se prislanja ob heraško palico naše ubogo šolstvo. S predsedniškega mesta pa ni nikoli planilo odločno dejanje, ki bi napravilo takim razmeram konec. Kako tudi? V enem žepu je imel dr. Šusteršič deželni odbor, v drugem deželni šolski svet -■ oba sta se obračala po njegovem žvižgu.
Ni poštenega očesa, ki bi jokalo ob Sustersi-čevem begu iz dežele. Obratno! Kar je poštenih ljudi, so danes polni radosti, da se je umaknil človek, ki je zbližanju strank stal nasproti kakor ne-prodiren zid. Mnogo zla in mnogo krivic ie objela pozaba, ker smo našli pota, ki nas zbližujejo, in ker smo dobili mnogotero polje, kjer lahko in uspešno združimo vse svoje moči v skupno blaginjo naroda in domovine. Prešinil nas je duh de-mokratizma, in čuvstvo ljubezni je pognalo v slehernem srcu visoke plamene.
Dospela je skrajna doba, ko se mora tudi vse slovensko učiteljstvo združiti v eno saino vrsto. Stvarnih pomislekov in zaprek ni več. Naša Zaveza je ob zadnjem svojem delegacijskem zborovanju, vršečem se dne 4. septembra t. 1. v Ljubljani, postavila take temelje svoji organizačni iz-gradbi, da na teh temeljih lahko vsi dalje zidamo — ne samo lahko, ampak moramo! Ta kategorični imperativ nam grmi na sluh in udarja ob naša srca iz naših šolskih in stanovskih razmer, ki nujno in neodložno zahtevajo reform vse od temelja pa tja do vrha, ker moramo svoje šolstvo in svoj stan postaviti na take osnove in principe, kakršne zahteva vsesplošna kulturna bodočnost našega naroda!
Naše skupno delo je mogoče od tistega trenutka naprej, ko nas vse prevzame ena misel, da stojimo v službi domovine in da je od našega c!.ela zavisna njena moralna in materialna sila. Te) veliki misli moramo žrtvovati zadnje ovire, ki ustvarjajo zapreko med nami. Te ovire so osebnega značaja, zato ne bo nikogar bolelo srce, ako in kadar jih odstranimo. A te žrtve so absolutno potrebne, ker jih zahteva vse učiteljstvo in so zadnja zapreka našemu skupnemu delovanju.
Dne 5. septembra t. 1. se je vršil v Mestnem domu v Ljubljani znani shod kranjskega učiteljstva, ki je zapretil s stavko. Tega shoda se predsednik Slomškove Zveze, deželni in državni poslanec Franc Jaklič, ni udeležil. Dolžnost njegova pa je bila, da se kot predsednik učiteljske organizacije tega znamenitega shoda udeleži. Toliko bolj bi se moral tega shoda udeležiti. Ker je edino njega samega med vsem slovenskim učitelj-stvom ščitila imuniteta, da bi bil lahko govoril tako, kakor bi bilo potrebno in kakor so to drugi opravili. Vsi drugi govorniki iz našega stanu niso imeli tega varstva, pa sc vendar neustrašeno zastopali koristi učiteljstva in niti mislili niso na kakršnekoli posledice, ki bi lahko zaradi tega nastale v škodo njim samim. V tem najresnejšem in uiijusodnejšem trenutku je pustil Jaklič svoje tovariše na cedilu. Nikjer ga ni bilo na izpregled — zbežal je! Ako je res, da spoznavamo prave prijatelje v nevarnosti in nesreči, je tudi res, da je učiteljstvo vsaj ob tej priliki Jakliča dobro spoznalo, ako bi ga že od prej ne poznalo. Toda rav-iioisti Jaklič je bil oni, ki je v deželnem zboru glasoval proti nujnim predlogom, ki so zahtevali regulacijo učiteljskih plač; on je med glavnimi krivci, da ni še danes sankcioniran zakon o učiteljskih plačah iz leta 1914; on je še danes med onimi člani deželnega šolskega sveta, ki so krivi zgoraj opisanih razmer; on je na čelu tistih, ki so zavrnili povabilo Zaveze na skupno delovanje in končno je Jaklič edini državni poslanec, ki je še danes zvezan z dr. Šusteršičem, ki se je z njim vred izločil iz Jugoslovanskega kluba in prostovoljno vstopil v krog izdajalcev domovine! Tam naj se-
daj ostane — učiteljstvo ga več ne rabi in noče ničesar več slišati o njem!
Drugi tak mož je ljubljanski nadzornik Franc L a v t i ž a r. Pokojni deželni šolski nadzornik ttu-Uad je dejal: »V Antonu Maierju sem imel jaz slabega svetovalca; dr. Opeka ima v Lavtižarju še veliko slabšega!« Na Lavtižarju ni stvari, ki bi ga naj dvigala na stopnjo pravih šolnikov.
Vseskozi je diletant slabe vrste. Izkazal se je kvečjemu takrat, ko so razbijali in razbili enotno strokovno organizacijo kranjskega gasilstva. Na iotografični sliki teh mož se blesti tudi Lavtižar-jev obraz. Znana je njegova strankarska delitev črevljev, podplatov in masti. Znano je, da ni bilo še pod nobenim nadzornikom toliko disciplinarnih preiskav, kakor jih je bilo pod Lavtižarjem. (Le pomislimo na ljubljanska dnevna zavetišča!) Znano je, kako pristranske in slabe so njegove kvalifikacije tistih učiteljev, starih in izkušenih šolnika v. ki niso hoteli postati Lavtižarjevi hlapci. Ce ni vedel ničesar drugega povedati o njih delovanju, pa je zapisal, da so — opešali. Znano ¡e, kakšni so njegovi službeni predlogi glede na podelitev razpisanih učnih mest. Ce bi moral predlagati učitelja ali učiteljico, ki ima izpit za meščanske šole, utemeljuje svojo odklonitev z naravnost banalno opazko, češ, da ne rabi učenega učiteljstva! (Slučaja Bernot, Goloboval) Ako pa drugače ne gre, da bi se ne sprijaznil z nasprotnim, toda utemeljenim predlogom, zagovarja svoje stališče s frivolno opombo: »Jaz sem trmast!« Takega »Šolnika« nečemo več imeti!
Tretji v tem številu je Karel Simon, danes še okrajni šolski nadzornik za okraja Kranj in Radovljica. Ta c. kr. iunkcionar je pri poročevalskem častniku nadporočniku baronu Zoisu de-i;unciral vse tisto učiteljstvo svojih dveh nadzo-rovalnih okrajev, ki stoji v organizaciji Zaveze. S tem podlim denunciantstvom se je Simon onemogočil. Z njim ne sme in ne more imeti učiteljstvo nobenega stika več!
Četrti v tej družbi je Janko Nepomuk Jeglič, voditelj II. mestne deške ljudske šole v Ljubljani, ki mu je dal deželni šolski svet kakor Lavtižarju naslov ravnatelja. Ljubljanska občina je tistemu ljubljanskemu učiteljstvu, ki mu »po svoji previdnosti« deželni odbor ni dovolil nobenih podpor, priznal iz občinskih sredstev 6000 K podpore. 1 roti tej dovoljeni podpori je Jeglič toliko časa spletkaril, dokler se nista člana občinskega sveta ljubljanskega, občinska svetnika Krcgar in Š t e f e, pritožila na deželni odbor. Deželni odbor je pritožbi Kregarjevi in Štefetovi seveda ugodil, in tako je trajna Jegličeva zasluga, da je prišlo podpore potrebno ljubljansko učiteljstvo ob 0000 K, ki mu jih je dovolil občinski svet! — Da je Jeglič s tem grdim dejanjem izključil samega sebe iz javnosti, je več kot jasno. In gotovo je, da je vsako skupno delo s človekom take moralne kvalitete nemogoče.
Ta človek je danes še v Slomškovi Zvezi ter zavzema tamkaj celo vodilna mesta. Njih označena dejanja so taka, da jih ni mogoče niti z vojnimi zamerami opravičiti, zato jih tudi ni mogoče oprostiti. Jaklič, Lavtižar, Simon in Jeglič so bili in so še najzvestejši pristaši Šusteršičeve strančice in Šusteršičeve brutalne, brezobzirne, uničujoč politike; s svojimi dejanji, zagrešenimi nad stanovskimi tovariši in tovarišicami, so se kompromitirali in diskvalificirali. Izgubili so popolnoma vsako zaupanje in vse spoštovanje, zato so se de facto že izključili iz učiteljskih vrst. Ce bi imeli kaj sramu v sebi, če bi imeli še količkaj čuvstva osebne časti — o stanovski zavednosti in o stanovskem ponosu sploh ne more biti več govora! — bi odložili vse svoje javne in organi-začne funkcije. Učiteljstvo jih je že sodilo in ob- • sodilo! la obsodba je zanje uničujoča. Vox populi — vox Dei! Ce pa nimajo toliko spoštovanja ' sami do sebe, da ne umejo v novih razmerah, ki so s*daj nastale, izvajati edino pravih posledic iz 1 svojih umazanih dejanj, naj jih do teh posledic na-vrne njih organizacija, ki se z njimi oprosti težkega balasta, očisti tako svoje vrste ter sprejme po- j tem lahko od nas ponujano roko k skupnemu delu!
Slabotni značaji plitve inteligence, inficlrani s kalmi individualnega egoizma, so podrejali ko- j rist iu čast stanu in šolstva instinktom poli- i
tiške strasti in škodoželnjenosti ter so — zastrupljeni po zgledih svojega mojstra — ustvarili poseben tip »šolnikov«, ki jih je hotela našemu narodu usiliti strašna doba Šusterščevega vladanja. K sreči pa je z begom kralja odbila ura tudi njegovim lakajem!
Cetvorica izdajalcev interesov učiteljskega stanu ter očitnih grešnikov na čistosti in dostojnost stanovske zavesti in kolegialnosti naj gre z ubežnim kraljem kot zadnje njegovo spremstvo' Od njega so se nasrkali teh lastnosti, ki so jim sedaj izpodnesle tla - naj sedaj skupaj razmiš-Ijajj o nauku zgodovine kulturnega človeštva: Le ena ostane riezmagljiva! In to je pravica! In le e:ia vekomaj živi! In to je resnica!
iVOTIFIKACIJA SUVERENOSTI DRŽAVE SH S.
Zagreb, 31. oktobra. Narodno vjede SMS je notificiralo tujim državam svojo suverenost
MATKO LAUINJA - POVERJENIK ZA ISTRO.
Z a g r e b, 31. oktobra. Istra se je v npravnem oziru priključila Hrvatski Vrhovna oblast StlS je imenovala drja. Matka L a gin jo kot poverjenika za Istro na hrvatski vladi.
Oglasi Narodnega Sveta.
Narodno Vječe SHS v Zagrebu je pozvalo vse pristaše strank, da se strnejo po vseh mestih, trgih vaseh in selih v
odbore Narodnega Vječa.
Z ozirom na ta poziv opozarja Narodni svet v Ljubljani gosoode župane na določbo § 56. občinskega reda, ki pravi, da je ena najpoglavitnejših dolžnosti župana, da skrbi za krajno policijo, to je ca skrbi za javni mir in red v občini. Deželne komisije so začetkom vojne pozvale ¡¿(.¿.pode župane, da izpolnijo to svojo dolžnost glede javnega varstva.
Poživljamo gospode župane:
1.	da ustanovijo odbore Narodnega Vječa, ki bodo tvorili prostovoljno javno stražo. Orožne liste dobijo gospodje župani na krajnein glavarstvu zastonj;
2.	V slučaju skupnega napada od strani klateže v ali v slučaju političnih izgredov je treba klicati pomoči pri sosednjih občinah, oziroma naj se to nemudoma javi Narodnemu Svetu v Ljubljano, ki bo poskrbel za pravočasno pomoč.
Prosimo gospode župane, da blagovolijo sporočiti Narodnemu svetu v Ljubljani, kaj so ukrenili za vzdrževanje javnega miru, posebno da sporočijo, koiiko mož so izvolili v odbor Narodnega V ječa.
4
V slovenskih pokrajinah in v Istri so zaloge živil jako pičle; tudi ne moremo pričakovati dovoza od zunaj. Romunija in Ukrajina nočeta več dovažati in v ogrskem državnem zboru se zahteva, da se ne sme izvoziti niti najmanjša množina živeža iz Ogrske. Pripraviti se je torej treba, da bo slovenski kmet sam prehranjeval naše ljudstvo, dokler ne pride pomoč iz inozemstva.
Vse polno tujcev prihaja sedaj iz neslovenskih krajev v naše rodovitne pokrajine ter odnašajo živež. Sedaj v teh hudih časih moramo pa skrbeti v prvi vrsti za naše otroke, da ne umrjejo lakote.
Da otmemo naše ljudstvo preteči lakoti, je sklenil Narodni Svet pozvati slovenske kmete, posebno na Štajerskem, da ne prodajo nič živeža tujcem, pač pa naj pomagajo našemu prebivalstvu.
Naš kmet naj shrani in prihrani toliko živil, da bo takrat, ko bo potreba huda in ko ga pozove Narodni Svet, mogel nuditi iz svojih zalog domačemu prebivalstvu vsaj toliko, da ga reši lakote.
Mornar:
Bela jadra so razpeta — pot drži na vse strani, vsa cvetž nam zemlja sveta, vanjo tuji svet strmi... Morje, morje, naše morje, ščit si nam in vir moči, in razmika se obzorje — prapor naš moj brod krasi!
Oče:
Dviga se ponosno duša — prišla je Velika noč, glas mogočni dom nasluša, vse tešeč in dvigajoč: Deca moja — sreča moja, moj ponos in moja slast, misli, dela brez pokoja za domovja rast in čast!
Mati:
Sred mehkobo dala sem jim v dar. ki so iz moje se krvi rodili, zato je plemenita vsaka stvar, saj smo s trpljenjem svojim jo krstili.
Ljubezen do rodu sem vsem vcepila, ljubezen to sem dala jim na pot, in ne upleni je nobena sila, naj proti nam bo ves človeški rod!
Mogočen glas h giobočinc:
Mrliči v grobih spimo mi, a sladkega pokoja ni! Izpili čašo smo trpljenja, v poroštvo vašega rešenja moč žrtvovali smo in kri — a našega pokoja ni! — Umrli smo, a še živimo, ker vrelec našega življenja usahnil in umrl še ni — srce nam še naprej živi!... In srcu prej ne bo pokoja, doklčr ne dvigne se iz boja dom poveličan in krasan, z močjo in slavo ves obdan! O, bratje, sestre, čujte nas: Maščujte nas, maščujte nas! Naj sloga druži vas in veže, naj roka v roko bratsko seže, ljubezen sklepaj vas do konca dni — naj vekomaj naš rod živi!
Zbor raladt&e:
Na mesta njih, ki so živeli, za nas čutili in trpeli in pa umrli so za nas, zdaj kliče nas usodni časi Vsi zdaj hitimo, da bo delo, od njih začeto, nam uspelo! Rod z zvestim delom naš cvetan pričara v dom svobode dan! Po žilah polje vroča kri, in v vedri glavi misli zdrave — tako iz duše nam kipi ukaz: Naprej, zastava Slave! —
In v duši vsaki samo misel ena: dospela doba je Matjaža kralja! In v bolečinah volja je rojena, pretrgana noči je mrzla halja, v plamenih src se je užgal naš dan! Rokč se sklepajo k zavezi sveti: Ne mreti le, vsi hočemo živeti — pogled je vsak v daljave naravnan! —
£. Oangl.
Narodna noša v Mačvi —
Srbija* (Konec.)
Olavnemu pokrivalu posvečajo žene mnogo pažnje. Tako-le se pokrivajo: Lasje se gladko počešejo s prečo po sredi. Zvita kita se stlači v takozvano »kondžo« (lesen, s platnom obšit obroč) v premeru kakih 8 cm in visok za 3 cm. Preko kondže se pripne z iglama na kito »ubradač«, ki se ovije okolo vratu pod brado in pade zadaj po plečih. Podoben je naši brisači (dolg čez 1 m) in ima na enem koncu vezenino. Iz tankega finega belega platna je. Posebno pozornost obračajo temu pokrivalu, in zato je včasih prav umetniško izdelan. Vidi se marsikaj, dobiti je pa težko, ker cenijo žene delo svojih rok, kar je seveda prav. Preko »ubradača« se poveže »povezača«, in sicer na način, kakor se povezujejo naše žene pri delu — torej zadaj, ne pod brado. Pripne se na »kondžo« s »kuko«, ki jo zopet pritrde z dvema okrašenima iglama. Na mestu, kjer se ovije »ubradač« okolo vratu in se križa s »povezačo« (t. j-
Mnogi priporočajo, naj se obdrži papirnat denar doma, kakor češ, da je bolj varno obdržati ga doma, kakor ga naložiti v hranilnico. To mnenje je popolnoma napačno. Naj se zgodi z avstrijskim papirnatim denarjem karsibodi, je mnogo bolj varno, ako je naložen denar v kaki zanesljivi hranilnici, kakor da leži doma v skrinji.
Poživljamo torej slovensko prebivalstvo v njegovem lastnem interesu, da ne obdrže papirnatega denarja doina, ampak da ga nalože v dobro stoječe slovenske denarne zavode. Tudi ves drugi denar, ki je mogoče kje drugje naložen, naj se izroči slovenskim denarnim zavodom.
Avstrijska administracija je razkropila naše uradnike po vsej Avstriji. Zaradi tega se nahaja v tujini mnogo jako sposobnih in narodnih uradnikov.
Narodni svet v Ljubljani poživlja u~ radnlke, ki prebivajo izvun jugoslovanskega ozemlja, da sporočijo nemudoma Narodnemu Svetu v Ljubljani svoj naslov ter natančno opišejo posel, ki ga izvršujejo. Piipravijo naj se tudi, da se vrnejo v domovino takoj, ko jih bo Narodih Svet pozval.
Ravno tako poživljamo fudi vse gospode uradnike, ki so že vpokojeni, ne glede na to, alt bivajo v domovini ali v tujini, da sporoče nemudoma Narodnemu Svetu svo; naslov ter natančno opišejo posel, ki mj ga v radnjem času svojega uiadova-nja izvrševali. Prosimo, da se tudi ti gospodje p.¡pravijo, da bodo po svojih močeh služili domovini.
Na svoji seji dne 27. oktobra 1918 je sklenilo predsedstvo Narodnega Sveta sledeče:
1.	Oiede na to, da državna prehranit-vena služba grozi popolnoma odreci ; u.i bi zaradi tega utegnile nastati nedo-fledne posledice, ustanoviti za vso Slovenijo in Istro lastni urad za prehrano in preskrbo ter pozvati deželno predsedstvo Kranjsko, da temu uradu odstopi deželni prehranitveni urad za Kranjsko z vsem pripadajočim aparatom in vsemi organizacijami.
2.	Izdati manifest z naznanilom, da kot eksekutivna oblast Narodnega V ječa prevzema takoj ves prehranitveni in nre-skrbitveni posel za vso Slovenijo in Istro.
3.	Izdati oklic na vsa županstva in župne urade, v katerem se ti ukrepi preu-sedstva dajo na znanje, ter poživlja, naj županstva vplivajo na prebivalstvo, da S': pokorava odredbam predsedstva Narodnega Sveta in takoj odda že določeni kontingent živil.
4.	Svipiti zaradi dobave živil nemudoma v snk z Narodnim Yyborom v Pra-
in Narodnim Vječem v Zagrebu.
5.	Namestiti pri transportnih vodstvih zaupnike Narodnega Vječa ter se tozadevno obrniti do kompetentnih oblasti.
6.	Posredovati pri južni železnici, da osnuje v Ljubljani svoje ravnateljstvo in pri železniškem ministrstvu na Dunaju, da premesti prometno ravnateljstvo iz Trsta v Ljubljano.
7.	Odposiati dva uradnika svojega prehranjevalnega in preskrbovalnega urada v Gradec v svrho nadziranja on-dotnega » VVohlfahrtsausschussa«, da ne bo rekviriral po slovenskem delu Štajerske.
8.	Zahtevati, da kranjski uradni list izhaja odslej v slovenskem jeziku.
V seji dne 29. oktobra se je ustanovil Agrarni odsek in petero enket, ki imajo Narodnemu Svetu staviti nasvete glede izpretnemb uprave in osobja, in sicer: v politično-upravni, sodni, finančni, poštni in šolski stroki. Člani enkete so napro-šeni, to delo kar najhitreje izvršiti.
Predsedstvo Narodnega Sveta je sklenilo v seji dne 28. oktobra 1918 javno potom časopisja pozvati vse javne urade, ki se nahajajo na Slovenskem ali v Istri, da uradujejo izključno v slovenskem ali srbohrvatskem jeziku. Slovenski in srbo-hrvatski jezik sta občevalni in poslovni jezik naših javnih uradov.
Poživljamo posebno sodne urade, srednje šole in železniške urade, da pričnejo takoj uradovati v našem jeziku, vsi uradi naj javijo Narodnemu Svetu, da so vzeli ta poziv na znanje ter sporočijo, ka:ete izpremembe so tozadevno uvedb
Dr. Anton Korošec, predsednik.
Narodna obrana.
Na poziv Narodnega Sveta v Ljub-ijam so se čine ¿t. ohtoura t. i. zoran na mestnem magistratu ijuuijansKem zusiop-mi* i boKdov m Uriov, Ki so usiuuovm je-mu tKauer; Naroune oorane. izvorni j»o v čustvo Narocme ourane, ki ima naiogo, uiganizovau Naroano ooiauo po vsej oio-vernjt, kaKor so jo z e brui in lirvau or-j.am/cvaii za svoje ozennje. la Narouna uurauu ima predvsem nalogo, ua sciti ma-ičrtamo m moramo imetje nagega ljuusiva pred vracajocimi se vojasianu neuisapii-lniannni toipami, pred njin plenjenjem, požiganjem m osKrunjevanju. ruieg imenu-vanu: u/ganizacij se pritegnejo K Naruun» oorani tudi gasilna društva, moštvo pa sc lekrutnaj iz sposobnih moz ou it>. uo ou. icta. ' nnenjeno vodstvo izdela siuzooviuk m pcsicvu.K Naroane obrane, Ki ga pieu-ioz. v potrjenje Narodnemu vjecu v Zagrebu Kot uasi vriiovin narodni ouiasti.
biovenske učitelje poživljamo, naj ae dado brezpogojno na razpolago snovalce nu- rajevnm oaborov Naroune oprane i M.logo nasiti tovarišev že ltaK ueiuje v zgoraj omenjenih organizacijau, luiej so ti žu eo lpso pozvani, da stopijo v vrste Narodne obrane!
Obenem poživljamo vse one tovariše, ki so načelniki ali vaditelji v bokoi-stvu, naj svoja imena takoj naznanijo vou-sivu Zaveze!
Dospel je čas, ki nas poživlja na hrambo naše domovine Jugoslavije! 'le-mu pezivu se moramo pokoravati!
Vso potrebne informacije gieue osnovanja Najodue cbrane dobe nasi tovariši na lokalnih ooboiih Narodnega bveta. ivjer utkiL cuboiov še ni, naj jih ozivotvorijo, za vsa navodila pa naj se obrnejo na Na- ! rodni Svet v ljuoljani. Snovanje krajevnega Narodnega Sveta in Naroune obrane i naj se vrši v soglasju z županom in obern- 1 skmi odborom, i udi duhovščina je na priporočilo škofa dr. Jegliča zagotovila svo- i je se delovanje.
*
Poziv.
Ustanavljajte občinsko Narodno obrano!
Navdušeni se veselimo svobode v neodvisni Jugoslaviji. Opravičeno pa greni splošno veselje med narodom velika skrb, če našim pokrajinam konec vojne ne prinese novih, še večjih nesreč: požigi, plenjenje, ropanje, umori in druga
nasilstva od strani izstradanih vojaških krdel, ki bi se v slučaju neredne demo-bilizacije vračali preko naše domovine. Na vse moramo biti pripravljeni. Zato poživljamo po naročilu najvišje narodne oblasti Narodnega Vječa v Zagrebu vsa telovadna društva (sokolska in/orlovska), požarne brambe in sploh vsa narodna društva, občine in posameznike, da dogovorno med seboj takoj osnujejo po vseh ob.'inah, v vsaki vasi skupno občin sko Narodno obrano.
Vsaka občina naj ima za ta prehodni čas svoio Narodno obrano ali javno stražo. Ce to zahteva posebnost leže, je tudi lahko več občin združenih v eno občin-sKo Narodno obrano. Gotovo pa je najbolje, da se v vsaki občini in v vsaki vasi ustanovi Narodna obrana posebe.
Odbor za občinsko narodno obrano naj bo sestavljen po velikosti občine od G do 10 mož. V tem odboru vodi predsednik in njega namestnik upravne in or ganizacijske posle (popis, plačo, prehrano, obleko, obutev itd.). Načelnik in pod-načelnik pa naj skrbita za tehnično vodstvo straže, t. j. za četne redovne vaje, rabo orožja, pouk v stražni službi in za eventualno razdelitev straže v več pododdelkov. Poleg tega ima odbor tajnika, blagajnika in po potrebi njihova narnest-l.ika. Vrhovna odločitev v vseh važnejšiii stvareh pristoji celotnemu odboru. Kjer Pi župan ali kdorkoli oviral priprave za ustanovitev, ali bi kakšna nezanesljiva oseba hotela delati ovire, naj se izvoli odbor za občjnsko Narodno obrano preko župana in teh oseb.
Kdo spada k Narodni obrani? Za prvi začetek vsak moški nad 17 let star, ki se prostovoljno priglasi. Ce bo kazalo uvesti obvezno brambno dolžnost, pa od i/, do 50. leta, kar odloči Narodno V ječe v Zagrebu, ki preskrbi tudi orožje. Do kler pa tega ni, je dobro v slučaju poti ebe vsako obrambno orožje in sredstvo. Občinske obrane se dogovore medsebojno'glede podpore v slučaju potrebe. Zunanji znak za člane, ki spadajo v Narodno obrano, je okrogla kokarda v narodnih barvah in legitimacija od odbora občinske Narodne obrane.
Osrednji odbor za Narodno obrano v Ljubljani.
Slovenski profesorji in Jugoslavija.
Odbor društva slovenskih profesorjev v Ljubljani sporoča svojim članom in vsem tovarišem: Na prošnjo našega društva je Narodni Svet v Ljubljani odreail, da bodi odslej poslovni in učni jezik na vseh naših srednjih šoiah slovenski. — A mi moramo še več nujnih izpremeinb predložiti našemu Narodnemu Svetu. V najbližjem času — tedni nas ločijo — stopimo kot država v stik z velikim svetom. Znanje modernih jezikov je zdaj pereča potreba. Posebno Slovencem. In v tem oziru ne smemo niti enega dne zamuditi. Zato se društvo tem potem obrača do vsakega posameznega tovariša z vprašanjem: Kaj bi se v našem srednjem šolstvu moralo takoj (v teku novembra že) opustiti in kaj takoj uvesti? Posebe tu mislimo glede pouka v slovenščini, srbohrvaščini, potem v francoščini, italijanščini, angleščini in nemščini; kaj bodi obvezno in kaj ne? Kako naj se takoj preuredi pouk v zgodovini? Katere šole (ljudske, srednje, učiteljišče, trgovske ...) in kje bi se morale takoj ustanoviti. En tovariš, profesor Iv. Vesenjak, je v pon-
deljek v Mestnem domu že razvil svoje nasvete. Odgovora prosimo najkasneje v c smili dneh na društveni odbor. Potem takoj skličemo sestanek, da sklenemo tozadevne predloge za Narodni Svet. Korakajmo v prvi vrsti!
Izpraševanje vesti.
Prav dobro je zadnjič zadelo »izpraševanje«! Za neko šolo na Kranjskem v neki zakajeni dolini naj veljajo sledeča vprašanja:
1.	Zakaj uporablja dotična šola kuverte s sa-monemškim naslovom in pečat s samonemškim tekstom, kadar piše — recimo — krajnemu šolskemu svetu, katerega predsednik je nemškutar-ski kramar?
2.	Zakaj so uradnp knjige samonemške?
2. Zakaj so uradne knjige samonemške?
ško?	'
4.	Zakaj so sestavljeni zapisniki konferenc v nemškem jeziku?
5.	Zakaj je večina poučnih izrekov na stenah šolskih hodnikov nemška?
6.	Zakaj stoji na vratih razrednih učiteljev in učiteljic: Herr Franz... Herr Mathaus... FrL Jo-hanna... Frl. Franziska...
Ali je bilo res potrebno, da je Herr Franz »šolal« svojo deco v šulferajnskem vrtcu?
Te vse stvari smo mirno gledali in trpeli da sedaj, ali odslej ne bo več tega!
Sicer se bomo pa s to kuriozno šolo in njem» kroniko še pečali!
Škandalozni kramarski politiki bodo naredil! že poklican faktorji konec!
iz naše organizacije.
Skupne zadeve.
Iz naše Zaveze.
Vodstvo Zaveze je poslalo tajništvu Slomškove Zveze to-le pismo:
Cenjenemu tajništvu Slomškove Zveze
v Ljubljani.
Dne 2. novembra t. 1. se vrši v načelstveni sobi Učiteljske tiskarne v Ljubljani seja upravnega odbora Zaveze jugoslovanskega učiteljstva. Dnevni red te seje je razviden iz priloženega posebnega izdanja »Učiteljskega Tovariša«.
Z ozirom na važnost razpravnih predmetov ter z ozirom na to, da sedanji veliki, zgodovinski dogodki kategorično velevajo vsemu jugoslov. učiteljstvu, naj se nemudoma združi k skupnemu delovanju, iskreno vabimo cenjeno tajništvo Slomškove Zveze, da pošlje na omenjeno sejo dva ali tri svoje zastopnike s pooblastilom, da se smejo kot naši ljubi gosti udeleževati razprav ter za svojo organizacijo nabirati informacij v svrho nadaljnjega skupnega delovanja in postopnja v vprašanjih, ki so za naš stan in za naše šolstvo vele-važiiu in odločilnega pomena.
Kogarkoli iz svoje organizacije pošljete na našo ktjo — vsak nam bo dobrodošel tovariš in šoti udnik "ob delu za bodočnost kulturne veličine našega naroda! Le tega Vas prosimo, da ne izberete v ta namen 4 članov svoje orgnizacije, ki so: Franc Jaklič, Janko Nepomuk Jeglič, Franc Lav-tižar in Karel Simon. Ti štirje Vaši člani so preveč grešili na račun občih koristi, časti in ugleda učiteljskega stanu, zato je v interesu naše skupno stvapi, da z njimi ne razpravljamo. Podrobneje o tom Vas moremo informirati na seji sami, oziroma morete dobiti iniormacije iz 24. številke »Učiteljskega Tovariša«.
V nadeji, da prav gotovo ugodite našemu to-variškemu povabilu, Vam pošiljamo iskrene tova-nške pozdrave!
Za vodstvo Zaveze: L. J e i e n c,
t č. predsednik.
tik za ušesi), se spneta ubradač in po-vezača z dvema »perišanima«. Ta nakit, ki sestoji iz dveh igel, kuke in dveh peri-šanov, je posrebren ali pozlačen ali pa tudi iz žlahtnih kovin; izdelujejo ga domači zlatarji. Opisano glavno pokrivalo z nakitom nosijo le žene, in je takorekoč vidni znak oženjenih. Nevesto »ubradijo« na dan poroke in pripoveduje se, da zaide pri tej ceremoniji večkrat igla hote v glavo, kar seveda boli, a »mlada« mora molčati in se tako takoj v začetku zakona vaditi potrpežljivosti.
Barvanje las in šminkanje je pri kme-tlških ženah jako razširjeno. To modo so menda uvedli lekarnarji, ki so imeli sicer z zdravim narodom malo zaslužka. Večina srbskih žen obuva »opanke«, ki se pri trde z jermeni okolo gležnjev. Koncem jermena (»kajiša«) je »kopča« (kljukica), s katero se jermen zapne v nogavico.
Pozimi nosijo kožuhe brez rokavov. Tudi kožuhi so okrašeni z raznimi cvetkami, ki so ali vezene ali pa iz barvane-ga tankega usnja in prišite na kožuh. Or-namenti ličijo na naše, vendar so naši dokaj lepši. Dežnik je tu redka stvar in velja za imenitno reč pri hiši. Pravijo mu »amrčl«.
Iz navedenega je razvidno, da si delajo Mačvanke same svojo obleko. To pa je bilo pred vojno lahko, ker je bilo dovolj volne in prediva. Noša pa je začela zaradi pomanjkanja sirovin propadati, in danes že vidiš take nesrečne kombinacije domače in tvorniške obrti, da ne veš, ali bi se smejal ali bi potnilo-val. Saj tako je bilo tudi pri nas v časih propada narodne noše. Dobri in imoviti kmetje pa so še založeni za nekaj časa in to po krajih, ki jih ni toliko dosegla vojna.
Moška oblačila.
Dočim najdemo pri ženski noši med posameznimi okraji precej razlike, je moška noša skoraj po vsej Srbiji enotna. V Mačvi so nosili in še nosijo kmetje nošo domačega dela. Perilo izdelajo žene, obleko pa »dbadžije« (krojači). Oblačijo: »kčšuljo« (srajco) do kolen se-gajočo in gače (spodnje hlače), obuvajo carape, ki so vedno vezene. »Carape prinese nevesta svojemu mlademu drugu do 50 parov, ki so skrbno izdelani. »Carape« so prvi prezent, ki ga dobi »mo-mak« (fant) od devojke. Natikajo »6pan-ke «, ki jih pritrde z jermenom okolo gležnja. Hlačam pravijo »čakšire«, in te so
bile do novejših časov turškega kroja j (zadaj z ono smešno veliko »mavho«). To je bilo in je še pri Turkih praktične vrednosti, ker počepajo ali posedajo s prekrižanimi nogami in zato morajo bi d hlače dovolj široke. Danes nosijo že bolj ozke, ki se proti kolenu zožujejo, pod kolenom se pa tesno oprijemajo meče. Nogavice se potegnejo preko hlač malo nad gležnje nog. Opastijejo se s »tkanico<. • Preko te opašejo navadno še usnjati pas, na katerega obešajo nož na kratkem jermenu obično kakor vojaki bajonet. Našemu telovniku podobno oblačilo je »koporan«, preko katerega se obleče »fčrmen« ali »včrrnen«, ki ima tesne rokave in se ne zapenja. Pozimi ali ob sla-bdrn vremenu oblačijo preko tega še »gunj« (suknjič), ki sega le do pasu. Prvo dvoje je navadno iz finega temnomodrc-ga sukna ali iz težke črne svile in bogato okrašeno s svilenimi črnimi bortami. »Vermen« ima tudi po kakih 10 srebrnih gumbov po eni strani, ki so tesno eden poleg drugega in segajo od ovratnika za dobro majhno ped navzdol po prsih.
Ce se oddalji seljak za par ur od hiše, ponese s seboj tudi »torbo«, v kateri najdeš okusno pogačo iz pšenične
moke in »zastrug« (lesena posoda s po-Kiopcem), s sirom in kajmakom. Seveda je v torbi tudi »slanik« (posodica s soljo) in luka ne manjka nikoli . . .
Glavo pokrivajo poleti s slamnikom ali klobukom, pozimi pa s »šubaro« (visoka črna kučma). Narejene so iz blaga, ki imitirajo kožuhovino, ali pa so prave »astrahanke«.
Letna noša je jako praktična in lepa. Nosijo le »gače« in košuljo iz tankega »srpskega platna«. Obuvajo se v opanke in čarape in imajo še poleg tega nekake gamaše iz suknja: »tozluke«. Opasujejo se s pisano tkanico. Oblečejo le »vermen«, pokrijejo glavo s klobukom in — hajdi v lepi svet!
Ne morete si predstavljati, kako čudovito vpliva lepa belina noše v masi na t ko. Na zeleni livadi se sučejo mladiči z veselimi devojkami v lahkem kolu, če-i-titljivi starci pa sede v lipovi senci in se razgovarjajo o srečnih prošlih časih . . .
Božo Račič.
Kranjsko.
Društvo vpokojenega učiteljstva na Kranjskem je imelo dne 15. oktobra t. 1. zaradi nepričakovano nastalih razmer svoj izredni občni zbor, ki se ga je udeležilo osemindvajset članov in članic. Na tem zborovanju so se izpremenila tudi društvena pravila s posebnim ozirom na naše sosedne tovariše in tovarišice, ki i-majo odslej tudi prost vstop med nas svoje bivše sotrpine, kjer nam bodo vsi dobrodošli. — Ker je večina dosedanjih odbornikov odložilo svoja mesta, se je volil tudi nov odbor. Izvoljen je bil za predsednika Bogomir Krenner, za tajnika Anton Javoršek. za blagajnika Simon P u n č u h , za odbornike oziroma odbor-nice Jernej C e n č i č , Fran Kavčič, Marija Maroutova in Felicita K o -k a 1 j e v a . Račune bost^ pregledovala Josip B e n e d e k in Fran K 1 i n a r. — Društvo je zopet v pravem tiru ter je u-pati, da bo v Jugoslaviji za naš dobrobit delovalo še uspešneje, nego je bilo dose-daj. Četudi smo že stari in izmučeni, i-maino pa še upanje na boljšo bodočnost in pravi jugoslovanski pogum. Na zdar!
—k.
Gornjegrajsko učiteljsko društvo bo
imelo svoj redni občni zbor v nedeljo, dne 10. novembra 1918. točno ob 10. uri dopoldne v šolskem poslopju v Gornjemgra-du. Spored: 1. Zapisnik zadnjega zborovanja v Bočni. 2. Poročilo predsednika: a) dopisi b) društvena spominska knji.-a od leta 1914 naprej c) ureditev društv. inventarja. 3. Poročilo blagajnika in odo-brenje računov. 4. Pobiranje članarine za drugo polletje 1918 po 12 K od uda in poravnava zaostalih plačil. 5. Volitev novega odbora. 6. Predlogi. Šolski voditelji se prosijo, da poberejo od onih, ki se zborovanja nikakor ne morejo vdeležiti, članarino in event- zaostala plačila. Z ozirorr na važnost zborovanja zlasti v tem visokem času se pričakuje polnoštevilne udeležbe. Zborovalcem je skupno kosilo zagotovljeno v gostilni gosp. Mikuša. Na veselo snidenje! Joško Bizjak, t. č. predsednik.
Odborova seja »Slovenske Matice«, dne 17. oktobra 1918. Gospod predsednik se spominja v toplih besedah pok. želez, revidenta, bivšega večletnega matičnega tajnika, iskrenega rodoljuba gospoda Frana Podkrajška in ravnotako velezasluž-nega in odličnega slovenista patra Škrab-ca in želi, da se zabeleži spomin na oba spoštovana pokojnika v zapisniku. — Matično denarno stanje je ugodno. — V smislu sklepa in pravil Pisateljskega podpornega društva, ki se je na zadnjem občnem zboru razšlo, prevzame Matica i-movino tega društva z obvezo, da jo uporablja v podporo potrebnim slovenskim pisateljem in njih družinam toliko časa, dokler se ne ustanovi novo društvo, ki bo upravičeno, prevzeto imovino sprejeti. — V slučaju razpusta na novo se snujočega društva »Krekova ustanova« je Matica pripravljena prevzeti in oskrbovati polovico premoženja tega društva. Drugo po lovico prevzame Leonova družba. — Matica izda s sodelovanjem mariborskea : zgodovinskega društva in s podporo Jugoslovanske akademije Štrekljevo zgodovinsko slovnico slovenskega jezika kot posebno založnino. — Od knjig za 1918. leto je ena gotova, druga je v delu. — lOOletnico Vodnikovo počasti Matica prihodnje leto s kritično izdajo njegovih pesmi, opremljeno s esejističnim uvodom. Sprejet je predlog za izdanje slovstvenih zgodovin posameznih slovanskih narodov
—	Izvršitev izroči odbor Znanstvenemu odseku. — V spomin zbližanja s Poljaki izda Matica v prevodu večje deio iz poli-ske klasične literature. — Na ponudbo je nekaj prevodov, ki jih je Matica pripravljena kupiti. Gledala bo, da si nabavi rokopisov in skrbela za to, da pisatelji ne bodo čakali po nepotrebnem na honorarje.
t€©rešk@ vesti«
......k— Jugoslavija na pohodu! »Mir«
poroča iz Pliberka: »Jugoslavija se nam bliža s hitrimi koraki. Nekateri pliberški meščani so povesili glave kakor mračni-ki, kadar posije solnce. Razdelili so se v tri oddelke. Prvi. trdijo, da nikdar v srcu niso bili ntmčurji in da so slovenskega rodu (kar je res!), morali so le molčati pred nemško oholostjo. Rekli so, da postanejo sedaj zavedni Slovenci. Druga vrsia so tisti, ki trdijo, da gredo prvo uro iz Pliberka tja gor kam med Nemce, kakor hitro zašije Jugoslavija. Tretja vrsta, a teh je le eden, najmogočnejši pliberški vse-nemeo. pa pravi, da se takoj ustreli, ako res pride do Jugoslavije. Gospodje, bo-deie vsi držali besedo?« Naš dopisnik dostavlja: Nam koroškim Slovencem radosti utripljt srce, ko prihaja naše odrešenje. Tudi slovenski Korotan bo osvobojen
—	nič vej ne bomo govorili o tožnem Ko-
rotanu! Nc-ša prva in najnujnejša skrb mora sedaj biti, da rešimo koroško šolstvo iz rok nasilnih, ponemčevalnih krempljev! Slovenskemu Korotanu — slovenskih šol! Le po površnem računu borno rabili kakih 300 slovenskih učiteljev, oziroma učiteljic. Duše nam prekipevajo. — Gosrosvetsko polje je zopet naše! Živela svoboda! Živela Jugoslavija!
—k— Iz učiteljske službe. Imenovani so: Za nadučitelja v Anabihlu nadučitelj Gašper Polak v Baldrarnsdorfu; za nadučitelja v Pulstu učitelj B. Schellander'v Žrelcu; za nadučitelja v Št. Lenartu pri Sedmih studencih nadučitelj Vinko Zwick v Gorjah; za nadučitelja v Rožeku nadučitelj Ant. Tiefenbacher na Vratih; za nadučitelja v Vrbi nadučitelj A. Eisen-hut v Tibižu; za nadučitelja v Ettendor-fu učitelj J. Strasser v Šmarju; za učiteljico v Velikovcu učiteljica St. Hodrova v Grebinju; za učiteljico v Št. Andrežu u-čiteljica J. pl Panzerjeva v Podgorjanih. Premeščena je učiteljica Helena Šetinova iz Škofic v Šmihel nad Pliberkom.
Kranjske vesti.
— r— Najnujnejša reforma v naših šolah. Začnimo takoj z delom! Odpravimo iz naših šol vse ono, kar se ni nikdar strinjalo z našimi nazori in kar ne odgovarja duha sedanjega časa. Do definitivne reforme našega šolstva preteče pač še nekaj časa, a dotedaj naj učiteljstvo samo po svoji previdnosti in vesti ukrene, kar se mu zdi umestno! Vsekakor pa se mor* takoj odpraviti pouk nemščine v I. in II. razredu ljudskih šol in poučevanje nekaterih predmetov (zemljepis, zgodovina) v višjih razredih ljubljanskih šol, ki ga je protizakonito uvedel slavni cesarski svetnik Anton Maier pod protegtoratorn ravno tako — ali pa še bolj slavnega viteza Kaltene^gerja! Ta madež na našem narodnem šolstvu, ki si je z njim kupil Mai ■ er naslov cesarskega svetnika, mora izginili takoj iz naših šol!
Itaierske vesli.
—š— Umrla je pri Sv. Marjeti nižje Ptuja to-varišica Ana C e h o v a, rojena Meškova, žena tovariša Ivana Ceha, stara komaj 34 let. Na veličastnem pogrebnem izprevodu je ob grobu govoril vrli učiteljici v slovo provizor Janko Slavič. Blag ji bodi spomin! — Preostalim naše sožalje!
—š— Slovenci v Gradcu. Razume se, da se je tudi akademične mladine v Gradcu polastilo radostno razpoloženje. Pretekli torek so se zbrali jugoslovanski akademiki — bilo jih je s Cehi vred do dvesto — pri Zlatem angelu. Na povabilo je govoril član Narodnega Vječa dr. Kukovec o položaju ter razpravljal o postopku v Gradcu živečih Jugoslovanov. Zborovalci so soglašali, da pričakujejo v Gradcu za slovensko manjšino v bodočnosti zagotovitev svobodnega razvoja. Vendar so se strinjali, da spadajo kot jugoslovanska mladina kar najprej v svojo samostojno domovino, ne da bi se morali prenagliti, ker bi se s tem oškodovali v napredku svojih študij. Dr. Kukovec io na željo akademikov prevzel nalogo v Narodnem Vječu pripraviti mladini pot za ugoden prestop na zagrebško vseučilišče.
—š— Poročil se je Miloš O s e t, trgovec na Muti, z učiteljico Minko Pretnarjevo, hčerko pokojnega upravnika našega lista,, tovariša Jakoba Pretnarja. Obilo sreče!
—š— Neraškutarske trdnjave na Štajerskem kapitulirajo. Nemškutarske trdnjave na Štajerskem se rušijo in podirajo. Zmagovita jugoslovanska trobojnica se razvija nad njimi. Iz Brežic brzo-javljajo z dne 31. oktobra. Danes so nemškutarii izročili mesto slovenskim rokam. V imenu Narodnega Sveta je prevzel dr. Stiker mestno upravo, nad nemško hišo plapola troboinica. Iz Celja je bil poklican ravnatelj Smertnik, da likvidira mestno hranilnico. V mestu in okolici vlada nepopisno navdušenje.
Splošni vesfnik.
Resnična in pravična sodba. O veličastni manifestaciji, ki se je pretekli torek — na dan narodnega praznika — tako sijajno izvršila v Ljub-jani, poroča »Naprej« v svoji 249. štev., pišoč: »Včerajšnji narodni praznik je dokazal, da je središče slovenskega dela bodoče Jugoslavije, Ljubljana, zrelo in da umeva veliki čas, ki naj v prihodnjih dneh uresniči oni del demokratičnega programa, ki se mu pravi samoodločba. In ako veljaj načelo, da je središče, glava vsake družbe, ljudstva in naroda za merilo kakovosti obenem vse družbe, ljudstva in naroda, tedaj lahko trdimo, da je slovenski narod kot del jugoslovanske države, za samovlado v zvezi, uedinjen z ostalimi Jugoslovani, zrel in kulturno pristopen samoodločbi in samovladi. Svojemu navdušenju in svoji volji za lastno državo je dal narod duška v oni pravi obliki, ki jo moramo prisojati edinole zrelemu narodu, namreč v obliki nad vse organizirane in urejene manifestacije, brez vsake le najmanjše maščevalne misli — dasi bi imelo ljudstvo izza časa zadnjih štirih let preve; povoda zanjo — brez najmanjšega izgreda. Veselje in radost, izvirajo-
ča iz zavesti svobode, iz zavesti, ki jo ima pravkar na svobodo izpuščen narod, je dihala iz vseh teh tisočev in tisočev, ki so manifestirali na ljubljanskih cesiuh.-<
KntiaiiJ-o sadja. Mnogi poljedelci imajo namočeno sadje, ki ga nc smejo kuhati, ker niso ic dobili tozadevnega dovoljenja. Po našem mnenju ni treba čakati tega dovoljenja, ampak naj takoj kuhajo namočeno sat" je
»šolski pregled«. Predsinočnji »Slovenski Narod« objavlja pod naslovom »šolski pregled« informativen članek izpod peresa tovariša Ivana S o g e.
Munificentni dar našega vladlko Narodni Galeriji. Ljubljanski knezoškof dr. A. B. Jeglič je na dan našega narodnega praznika velikodušno naklonil Narodni Galeriji kneževski dar 20.000 K. Naj bi se tudi drugi naši imovitejši rodoljubi spomnili tega eminentno narodnega društva. Slava našemu vladiki!
Aretirani funkcionarji avstrijske vlade. V četrtek popoldne je narodna straža aretirala ravnatelja policijskega ravnateljstva v Ljubljani grofa Kiinigla, policijskega svetnika dr. Skubla, predsednika deželnega sodišča pl. Elsnerja, dvornega svetnika Kalteneggerja in jetniščničnega ravnatelja Rabitscha. Zvečer je oddelni predstojnik za pravosodje dr. Ravnihar odredil, da je aretirane funkcionarje avstrijske vlade zopet izpustil.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene.
Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Naš denarni zaovd.
Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega konvikta" v LJubljani
registrovana zadrug» z omejenim jamstvom.
Promet do 30. sept. 1918 K 122.770.16.
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od l/i>j. do '/26. ure popoldne.
Prihodnja številka „Učiteljskega TovhHŠ?»" dne 15. nov 1918.
Štev.: ¡093.
Razpis učiteljskih mest.
V sežanskem šolskem okraju se razpisujejo nastopna učiteljska mesta v de-flaitlvno naraeščenje:
L NadučlHlsko mesto na šestrazred-ni ljudski šoli v Sežani.
2.	Nadtičitdjsko mesto na petrazred-ul ljudski šoli v Nabrežlni.
3.	Nadtičiteljsko mesto na štirirazred-ni ljudski šoli v Komnu.
4.	Mesto učiteljice na ljudskih šolah v Komnu, Povorju, Nabrežlni. Sežani, Ve-likeuidoiu, Zgoniku,
Prošnje s potrebnimi prilogami naj se vlagajf. službenim potom na c. kr. okr. šol. svet v roku štirih tednov, računaje od dneva objave natečaja v uradnem listu.
Prošnje, vložene po preteku uatečaj-nega roka, In prošnje, ki niso opremljene s predpisanimi dokazili, se ne vpoštevaj^.
0
Knjigoveznica
Anton Janežič
Ljubljana
Florijanska ulica 14
se priporoča si. šolskim vodstvom in gg. učiteljem za izvrševanje vseh v knjigo-veško stroko spadajočih del.
'D
Največja slovenska hranilnica!
Ljubljana« Prešernova ulica št. 3.
je imela vlog koncem leta 1917.....K 66,800.000 —
hipotečnih in občinskih posojil .....„ 27,000.000 —
rezervnega zaklada.......... 2,000.000*—
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
= 4°|0 =
večje in restalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je pupiiarno varna in stoji pod kontrolo
narodne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5 •/0, izven Kranjske pa proti 5v* tt/e obrestim in proti najmanj oziroma s«e/e odplačevanju na dolg.
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega konvikta", i Ljubljani
r. i. z o. j.
Celco-vo-i xa.c-a_n št®-v. 12.3SS.
Zadružnik našega denarnega zavoda postane lahko vsak. kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K, se mora tako) polno vplačati. Posebno se priporočajo ti deleži kot osnovne glavnice učiteljskih druStev. Deležne vloge se obrestujejo po 5°-«.
Vstopnine se enkrat za vselej plača 2 K.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsacega, ako tudi ni zidružnik. Obrestna mera je 4'/i°/o-Obrestovanje se pričenja dvakrat na mesec in sicer: 1. in 16. dne vsacega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebn' kredit po jako ugodnih pogojih. Posojila dovoljuje načelstvo. Načelstvene seje so vsako 2. in 4. delavno soboto v mesecu. Zadruga plačuje na željo za svoje dolžnike premije ter tudi posreduje pri zavarovanju.
Vrača se po spodaj navedenih načinih. Vsakdo si lahko izbere način vračila po svoji osebni potrebi in po svoji plačilni zmožnosti.
Vsadh 100 K posojila se vrača po načinu:
mesečnih rokih		roko*					rok	
A v 12 in	sicer	11	i	9 K	_	h,	12.	4 K 73 h
B , 18	i	17	»	6 .	—	V	18.	3 . 56 .
C . 24	9 -	23		4 „	50	O	24.	4 , - .
D . 38		37		3 ,	—.	n	38.	
E „ 46	» . .	45	V	2 ,	50	n	46.	1 . 81 .
F , 60	■	59	n	2 ,	—	D	60.	- , 70 .
G „ 70	V	69	n	1 ,	75	n	70.	1,42,
H „ 85	9	84	i»	1 .	50	v	85.	1 . 26 ,
informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 30 h v pisemskih znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se ne odgovarja.
Dopise je naslovljati edino na zadrugo, ne na posamezne člane načelstva. Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Uradne ure za stranke so izvzem« praznikov vsak četrlek in vsako soboto od ",5. do llt 6, ure popoldne.