DAROVANJE.
Zložil Esar Vano.
Ze  se  pomlad je  čez polje prismejala
in s sladkostjo,
petjem,
cvetjem
nas obdala
in z mladostjo.
In vstale  so procesije,  na polje šle  —  na božjo pot  —, katedrala bilo  je podolje, blagoslovil je  Gospod . . .
In tam  ob  njivi,
—  ob oltarju —  sedli so obrazki mali,
se  igrali
in smehljali
se preljubeznivi
in  dejali:
„Kaj,  očka,  res,  da vzrastla bo  potica iz te  zemlje in  da ona nas  redi? ..." in smehljala so  se  jim rdeča lica in smehljale  so  se jim oči . . .
In kmet:  —
„Hej Cik, hej Pirih,   tja po brazdi, da bo preje izorana,
da bo  njiva preje posejana,
moja  duša z nadami  obdana!"
In  Cik in Pirih  sta pospešila  korake:
nad njima je zažvižgal bič,
pogledal  kmet je na nebesne  znake:
dobro  kaže!  —  zopet ju pognal je:  hej,  volič!  —
In ko je slednja brazda izorana pala,
zakrožila  desnica kmetu, vztrepetala
in  oči uprl je  k nebu,  ko  je  daroval:
„Glej,  deco,  Bog —  povrni mi,  kar  sem  sejal!"
In spet voliča sta sklonila se udano
pod jarmom, kmet je vodil, vzdigal brano —
ob  njivi  deci lica so  gorela
in pomlad skoz  deželo je hitela.
KMETIŠKH.
Zložil Leop. Turšič.
Solnči  se pisano polje v pomladi, tisoč  cvetov po  njem jasnih žari; kot  da poroko  obhaja veselo  — tisoč  zre  svatovskih  vame  oči . . .
Jaz pa na svatbi sem starejšina, očka vesel,  skoro razposajen; roke  razgrinjam nad polja bodočnost in blagoslova prosim iskren:
Polje,  oj  polje,  ti  upanje moje, moje bogastvo in radost  srca — s tabo  živim in s  tabo  umrjem, spremlja naj  vedno te  sreča z neba! .
PESEM NAGAJIVKA.
Zložil Leop. Turšič.
Sibico v  gozdu urezal  bi  rad, šibico  leskovo  enoletno  — : ž  njo poiskal bi skriven zaklad in si uredil življenje prijetno.
—  Kaj pa z denarjem počel bi potem, ko bi imel ga na kupe?  — Svojim prijateljem,  dobrim ljudem delal vesele bi upe . . .
—   Kaj pa bi jaz od tebe prejel, do  groba tvoj  zvesti prijatelj?  — Tebi bi  kupil za tvojo  sladkost sladkih bonbončkov — pet škatelj ,