Luka I lic
ZGODNJENOVOVEŠKI IZOBRAŽENEC MED KONFESIJAMI
Protestantske povezave Andrije Dudica (1533-1589)
Uvod
Dosedanje zgodovinopisje je Andrijo Dudica1 (Andreas Dudith Sbar-dellati), po rodu iz Orehovice (Medžimurje), obravnavalo kot kontro-verzno osebo. Avlorji, kot sta Quirinus Reuter (1558-1613) in Georg Michael Lingelsheim (1556-1636), ga uvrščajo med pripadnike Reformirane cerkve, drugi pa ga zaradi prijateljevanja s Faustom Sozzinijem (Socinius, 1539-1604) in Jakobom Paleologom z losa (Jacobus Pala-eologus, pribl. 1520-1585) prištevajo k privržencem antitrinitarizma. Dudič se je po svojem izstopu iz Rimskokatoliške cerkve (1567) sam sicer opredeljeval kot konfesionalno nevtralen, bil pa je vpel v široko evropsko mrežo protestantskih povezav.
V članku bomo - kolikor nam to omogoča analiza Dudičeve obsežne in večinoma objavljene korespondence2 - predstavili mrežo Dudičevih povezav, še posebno za čas njegovega bivanja v šlezijskem Wroclawu
1	Dudič je svoj priimek zapisoval na vsaj tri načine: kot Duditz, Dudicz in (najpogosteje) Dudith. Svoje rojstno ime je vedno zapisal kot Andreas, toda stiki, s katerimi si je dopisoval, so ga imenovali različno: Italijani kot Andreae ali Andrea, Madžari Andras, Poljaki pa Andrzej. Njegov priimek pa so sploh zapisovali zelo različno. Poleg oblik, ki jih je sam uporabljal, najdemo še Dudycz, Duditii, Dudithio, Dudicio, Duditio in celo Diduthiio. Ker pa je Dudič uporabljal tudi slovansko obliko svojega priimka, jo v slovanskih jezikih lahko ohranjamo. Poleg omenjenih oblik priimka je Dudič svoja pisma včasih podpisal tudi s kriptonimom »Peregrinus«, včasih pa zgolj z A. D.
2	Lech Szczucki, Tibor Szepessy et al. (ur.), Andreas Dudithius Epistulae, 6 zvezkov (1554-1580). Budimpešta: Magyar Tudomanyos Akademia, 1992-2005 (Bibliothe-ca Scriptorum Medii Recentisque Aevorum, Series nova XIII). V šestih zvezkih je objavljenih 1033 pisem. Korespondenca zadnjih devetih let Dudičevega življenja pa žal vse do danes ni uredniško obdelana.
273
ŠTUDIJSKI VEČERI
(tedanji Breslau). Poleg pisem je pomemben vir informacij tudi Hudičeva delno rekonstruirana knjižnica, saj je iz nje razvidno, katera protestantska dela je bral.3 Poskušali bomo ugotoviti, kako so se Hudičeve protestantske povezave oziroma mreže njegovih stikov razvijale in kateri osebni stiki so mu bili posebno pomembni, ne nazadnje pa tudi prikazali širino njegovih znanstvenih interesov in kompetenc.
Dudicevo življenje in njegovi interesi
Andrija Hudič Orehoviški (Andreas Hudith von Horehowicza) se je rodil leta 1533 v Budimu kol sin hrvaškega plemiča Jeronima in matere Magdalene, ki je bila potomka beneške plemiške družine Sbardellati. Po opravljeni latinski šoli v Wroclawu je študiral v Padovi in Parizu. Odločilno vlogo pri izobrazbi mladega Hudiča kot tudi pri izbiri kraja nadaljnjega študija je imel njegov stric po materini strani, August Sbardellati (1500-1552), ki je bil škof v mestu Vac. Leta 1560 je bil Hudič posvečen v rimskokatoliškega škofa dalmatinskega Knina, leta 1562 je bil imenovan za škofa Csanäda, leta 1563 pa prav tako kot škof poklican v Pecs. V letih 1562 in 1563 je Hudič kot predstavnik ogrskega klera na Tridentinskem koncilu »odločno terjal odobritev porok za duhovnike in pripustitev laikov h kelihu pri sveti večerji«.4 Cesar Maksimilijan II. (1527-1576) ga je postavil za cesarskega svetovalca in odposlanca na poljskem dvoru (od 1565). Na Poljskem je spoznal dvorno damo Regino Straszöwno, ki je bila kalvinsko reformirane veroizpovedi. Hudič se je z njo na skrivaj poročil februarja 1567 in prelomil z rimsko Cerkvijo, od takrat pa sta živela najprej v Krakovu.' Njegova že omenjena drža
3	Jözsef jANKOVics/Istvan Monok (ur.), Andräs Dudith's Library. A partial reconstruction. Compiled and with an introduction. Szeged: Scriptum KFT, 1993.
4	Johann Franz Alber Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde. Ein Beitrag zur Kirchengeschichte. Nach handschriftlichen Quellen, Frankfurt am Main: Brönner, 1860/61,1. zv., str. 259. Dudičeve govore na Tridentinskem koncilu iz leta 1562 je v hrvaščino prevedel klasični filolog Željko Puratič. Glej: Andrija Dudič, Govori na koncilu u Tridentu 1562 godine, Mogucnosti 38 (1991), 8-10, str. 737-774.
5	Lech Szczucki, Dudith-Sbardellati, Andreas (1533-1589), v: 'theologische Realenzyklopädie. 36 zvezkov. Berlin: De Gruyter, 1976-2004; 9. zv. Dionysius Exiguus -Episkopalismus (1982), str. 204-206.
274
LUKA ILIČ
glede obhajila pod obema podobama in odprave celibata je kot verski razlog najbrž prispevala k njegovi odločitvi, da zapusti Rimskokatoliško cerkev. Prvega maja 1576 je bil Štefan Bäthory (1533-1586) kronan za kralja Poljske. Njegov tekmec v potegovanju za poljsko krono je bil cesar Maksimilijan II. Zato je bil Dudič kot član avstrijskega državnega zbora in cesarjev privrženec kmalu zatem izgnan iz Poljske. V letih med 1576 in 1579 je prebival na Moravskem, od leta 1579 pa v luteranskem Wroclawu, v Šleziji. Po smrti svoje prve žene seje vnovič poročil, tokrat z Elžbieto Zborowsko6 (t 10. 12. 1601, Czarkowy), vdovo grofa Jana Amorja Tarnowskega (1488-1561), velikega hetmana poljske krone. V Wroclawu je Dudič tudi umrl in je pokopan v cerkvi Svete Elizabete. Soproga Elžbieta mu je postavila nagrobnik z epitafom.7 Nagrobni napis povzema Dudičeve odlike in zasluge:
»V slavo Najvišjega. V spomin Andrije Dudiča Orehoviške-ga, gospoda Schmiegla, potomca starodavne rodbine, obdarjenega z izvrstnimi odlikami, vsestransko učenostjo, temeljitim poznavanjem najrazličnejših jezikov, zavoljo premnogega izkustva v najpomembnejših in karseda raznolikih zadevah zares odličnega in neprimerljivega moža, ki je bil svetovalec in tajnik treh cesarjev, Ferdinanda I., Maksimilijana II. in Rudolfa II., in je zasedal najvišja mesta, duhovna in svetna; ki je v kar največjo slavo opravljal
6	O odnosih med družino Zborowski in Dudičem prim. Christoph August ynowicz, Die Kandidaten und Interessen des Hauses Habsburg in Polen-Litauen während des zweiten Interregnums 1574-1576, Wien: Dissertationen der Universität Wien 71, 2001, str. 42-43.
7	Iskreno se zahvaljujem gospodu profesorju Janu Harasimowiczu iz Wroclawa za fotografijo Dudičevega epitafa.
275
ŠTUDIJSKI VEČERI
najodličnejše naloge cesarskega odposlanca pri tujih kraljih in gospodih. V spomin nanj, ki je bil vsem drag, nikomur sovražen in od vseh občudovan, je v svojem imenu in v imenu njunih otrok ob premnogih solzah svojemu ljubljenemu soprogu ta spomenik postavila Elžbieta iz slovitega in odličnega rodu Zborowski, ki je izrazila željo, da svojega dragega, s katerim je v tesni povezanosti preživela deset lel tukajšnjega življenja, ludi v smrti ne bi zapustila, temveč bi počivala z njim v istem grobu. Živel je 56 let in 7 dni in je umrl v Wroclawu 23. februarja 1589. Živela je [...] let in [...] mesecev in je umrla [..,]V Čeprav je bil Dudičev grob sprva mišljen kot družinska grobnica, Elžbietina želja, da bi jo pokopali poleg njenega moža, ni bila izpolnjena, zato so mesta v besedilu na podnožju nagrobnika, na katerih bi morali biti vpisani podatki o njeni smrti, vse do danes ostala prazna.9 Razlog za to, da Elžbieti niso dovolili, da bi bila pokopana v cerkvi sv. Elizabete, je najbrž treba iskati v njenem distanciranju do luteranske cerkve zaradi povezanosti s socianizmom. K temu ni prispevalo zgolj dejstvo, da se je Dudiča zaradi javnega izražanja naklonjenosti italijanskim antitrinilar-cem prijel in še po njegovi smrti držal sum arijanslva. Tudi Dudičeva hči Regina se je leta 1593 poročila z unitaristom Hieronimom Moskor-zowskim (Moscorovius, 1560-1625). Moskorzowski je bil zaupnik Fausta Sozzinija in eden glavnih predstavnikov unitarizma ter njegov vodilni razširjevalec med poljsko-litovskim plemstvom.
Dudič je pokazal znanstveni interes za veliko disciplin - ne le za teologijo, temveč med drugim tudi za filozofijo, zgodovino, medicino, matematiko in astronomijo. Zato ga lahko štejemo za tipičnega predstavnika poznega humanizma, namreč v smislu univerzalnega izobraženca, ki se uveljavlja na različnih področjih vednosti in ki deluje na različnih področjih življenja, npr. v politiki, diplomaciji, cerkvi. Dudičevo dobro poznavanje številnih jezikov lahko dokažemo tudi iz njegove ohranjene
8	Navajam po: Hermann Luchs, Die Denkmäler der St Elisabeth-Kirche zu Breslau. Breslau: Ferdinand Hirt, 1860, str. 36;prvidelepitafa tudiv: Željko Puratič, Hrvatski humanist Andrija Dudič, Mogučnosti 38 (1991), 8-10, str. 725-736, tukaj str. 726.
9	Jan Harasimowicz, Visuelle Strategien der Identitätsbildung im multikonfessionellen Breslau, v: Maria Deiters in Evelin Wetter (ur.), Bild und Konfession im östlichen Mitteleuropa. (Studia Jagellonica Lipsiensia 11.) Ostfildern: Thorheeke, 2013, str. 33-103, tukaj str. 56.
276
LUKA ILIČ
korespondence: dopisoval si je v latinščini, italijanščini, nemščini, madžarščini in poljščini. Že med svojim študijem v Parizu pa seje temeljito posvečal grščini. Njegova knjižnica, Bibliotheca Dudithiana, izraža moža z bogato zbirko knjig, ki je zajemala tako antične klasike (npr. Aristotela in Cicerona), cerkvene očete (npr. Avguština), humaniste (Erazma Ro-terdamskega, Pica della Mirandolo) kot tudi lastnikove sodobnike, znanstvenike, kol sta Paracelsus (1493-1541) ali Tycho Brahe (1546-1601).10 Dokaz, da je le knjige tudi aktivno bral, so marginalije in pripisi. Ti so pogosto obsežni in posejani čez celotne knjige.
Dudiceva mreža stikov z evropskimi kalvinci
Čeprav je po prestopu v protestantizem Dudič izjavil, da ne pripada nobeni veroizpovedi, ni skrival svojih simpatij do pripadnikov reformirane veroizpovedi (kalvincev). Med bivanjem v Krakowu je hodil v cerkev reformirane skupnosti, v kateri je bil kot pridigar dejaven Szy-mon Zacjusz (Simon Zacius, pribl. 1507 do pribl. 1591).11 Zelo verjetno je prav v tej skupnosti Dudič lahko navezoval stike, ki so omogočili njegovo poznejše dopisovanje. Stik s Theodorjem Bezo (de Beze, lat. Beza, 1519-1605), ki se je razvil v dolgoletno obširno dopisovanje, mu je posredoval Krzysztof Trecy ('Ihretius, pribl. 1531-1591), poljski kal-vinec, pedagog in rektor evangeličanske šole v Krakowu. Najzgodnjejše ohranjeno Dudičevo pismo Bezu je datirano 18. aprila 1568, zanimivo pa je že zalo, ker se v njem dotika vprašanja vloge elementov svete večerje za veljavno prejetje zakramenta.12 Dudičje švicarskega teologa vprašal za mnenje, kaj naj stori, glede na to, da čuli odpor do vina, ki mu skorajda onemogoča, da bi bil deležen svete večerje. To pismo pa se že nanaša na predhodno korespondenco.13 Njuno dopisovanje je trajalo do leta 1585, po tematiki pa je bilo predvsem teološko.
10	Jankovics in Monok (ur.), Andrds Dudithš Library, kot v op. št. 3.
11	Gillet, Crato von Crafftheim und seine Freunde, kol v op. št. 4, str. 264, 269.
12	Glej: Correspondance de Theodore de Bize, Hippolyte Aubert, Alain Dufor et al. (ur.), do zdaj 40 zvezkov, Ženeva: Droz, I960-; 9. zv. (1978),korespondenca št. 601, str. 58-59. Bezov odgovor je na straneh 60-61.
13	Glej: Dudith ä Theodore de Beze, Krakow, le 18 avril 156[8], v: Andreas Dudithius Epistulae, 2. zvezek: 1568-1573 (1995), kot v op. št. 2, str. 55-56.
277
ŠTUDIJSKI VEČERI
Videti je, da so se Dudičeve simpatije do reformiranega, a tudi do antitrinilarističnega gibanja razvile vzporedno z njegovim izstopom iz Rimskokatoliške cerkve. Antitrinitarcem je izrazil svoje sočutje zaradi preganjanj, katerim so bili izpostavljeni, obenem pa se je tudi njihova kritika nauka o Trojici ujemala z njegovim lastnim zavračanjem tako rimskokatoliškega kot tudi reformiranega načina utemeljevanja nauka o Trojici in nauka o Kristusovem predobstoju. Dudičeva fascinacija z anlitrinitarizmom je našla oporo v prijateljstvih s Simonejem Simonijem (Simon Simonius, pribl. 1522-1602) iz Lucce, z Jakobom Paleologom, s katerim je bil v stiku do leta 1572 in še z drugimi. Po smrti poljskega kralja Zygmunta II. Augusta (1520-1572) je Dudič vnovič stopil v politično službo Habsburžanov in od takrat se je bal, da bi ga zaradi izjav v prid anlilrinilarislični filozofiji in teologiji ožigosali kot heretika ter bi bil posledično ob svojo novo pridobljeno službo.
Zato pa se je po letu 1572 spet okrepila Dudičeva pisna korespondenca s teologi reformirane smeri (kalvinci) iz več koncev Evrope. Mreža njegovih stikov je segala po eni strani do Švice: Dudič se je tu poleg korespondence s Teodorjem Bezo dopisoval tudi s ziiriškima reformiranima teologoma Josiasom Simlerjem (1530-1576) in Johannesom Wolfom (1521-1571). Tudi ta stika je Dudič navezal prekTrecya. K nadaljnjim stikom spadajo Péter Juhâsz Méliusz iz Debrecena (1532-1572), poznejši škof Reformirane cerkve na Sedmograškem14 in Péter Kârolyi (Petrus Carolinus Pannonius), kalvinski pridigar v Velikem Varadinu (Nagyvârad, danes Oradea). V nemških deželah je bil v dopisnem stiku s heidelberškimi profesorji Girolamom (I Iieronymus) Zanchijem (15161590), Thomasom Erastusom ( 1524-1583) in z Zachariasom Ursinusom (1534-1583), rojenim v Wroclawu. Hkrati sije dopisoval tudi s skupino izobražencev v Wittenbergu, Leipzigu, Nürnbergu in Altdorfu, ki so simpatizirali z reformirano teologijo. Temu krogu sta pripadala tudi v Wroclawu rojeni Johannes Crato von Kralftheim (1519-1585) in Hubert Languet (1518-1571). Oba sta bila nekaj časa dejavna na dunajskem dvoru. Dudičeva prva pisemska izmenjava s Cratom von Krafitheimom je bila že leta 1570.
14 Dudith à Péter Méliusz [Pietro Melio], Krakow, le 22 septembre 1571, v: Andreas
Dudithius Epistulae, 2. zv., kot v op. št. 2, str. 319-320.
278
luka ii.ič
Določena teološka vprašanja se v Dudičevih pismih vedno znova pojavljajo. To velja še posebno za leta, ki jih je preživel v Šleziji. Iz pisem lega obdobja je razvidno, da je Dudič glede svete večerje zastopal obliko reformiranega nauka. V tem kontekstu se je spoprijel tudi s Formulo concordiae.15
Dudičevo nagnjenje h kalvinslvu je pustilo sled tudi v njegovi knjižnici. Tako v njej najdemo Bezove in Calvinove spise, npr. drugo izdajo Calvinovih Institutio iz lela 1539 kot tudi Calvinov Komentar k Apostolskim delom, njegove spise zoper Miguela Serveta (Michael Servetus, t 27. 20. 1553), Alberta Piggheja (Albertus Pighius, 1490-1542) itn., a tudi knjige Ileinricha Bullingerja (1504-1575), Lamberta Daneaua (pribl. 1530-1590), Rudolpha Gwaltherja (1519-1586), Pietra Martire Vermiglija (Petrus Martyr Vermilius, 1499-1562), Wolfganga Miislina (Wolfgangus Musculus, 1494-1563), Girolama Zanchija, Zachariasa Ursinusa in Pierra Virela (1511-1571). Švicarski in nemški kalvinci (še posebno iz heidelberškega kroga) so v Dudičevi zbirki zelo zastopani. Sicer pa je vzpostavil korespondenco tudi z antitrinitarcem Faustom Sozzinijcm. Prvo ohranjeno pismo iz te korespondence izvira iz leta 1580.
Ko je moral leta 1576 zapustiti Krakov, se je Dudič preselil v mejno grofijo Moravsko, kjer je kupil svobodno stanovsko gospostvo v Paskovu. Vrata njegovega doma so bila široko odprta za goste, med katerimi so bili številni izobraženci in prijatelji.16 Tako je na primer v Paskavu nekaj časa živel Italijan Marcello Squarcialupi (1538-1599), ki je v Baslu konvertiral k reformirani veri, pozneje paje postal antitrinitarec. Dudič pa seje med svojim bivanjem na Moravskem pridružil cerkvi češko-moravskih bratov (Unitasfratrum).1 Moravsko je naposled zapustil, ker sepodjurisdikcijo olomouškega škofa ni počutil varno, in se preselil v šlezijski Wroclaw.
15	Glej npr. Dudičevo korespondenco iz leta 1578 z nekdanjim wittenberškim profesorjem Esrom Rudingerjem (1523-1591), ki je moral pobegniti iz volilne kneževine Saške, potem ko je zavrnil, da bi podpisal Torgauske člene, v: Andreas Dudithius Epistulae, 6. zvezek: 1577-1580 (2002), kot v op. št. 2.
16	Gillet, Crato van Crafftheim und seine Freunde, kot v op. št. 4, str. 299.
17	Lech Szczucki, Some Remarks on Andrew Dudith's World, v: Mihâly Balâzs in Gi-zella Keserû (ur.), GyôrgyEnyedi and Centrai European Unilarianism in the lè^-lT'' Centuries. (Studia I lumanitatis 11.) Budapest: Balassi Kiadô, 2000, sir. 347-354, tukaj str. 350.
279
ŠTUDIJSKI VEČERI
Dudiceve kalvinske povezave v Wroclawu
Potem ko se je v Wroctawu leta 1524 pod vodstvom Johanna I Iessa (1490-1547) uveljavila reformacija, je mesto postalo luteransko. Njegova naslednika sta bila Ambrosius Moibanus (1494-1554)18 in Adam Curaeus (1527-1566). Curaeus, ki je bil Melanchlhonov učenec, je leta 1554 postal duhovnik cerkve Sv. Elizabete, leta 1557 pa cerkveni in šolski inšpektor. Njegov mlajši brat Joachim (1532-1573), učenec wittenberške reformacije in Kasparja Peukerja (Caspar Peucer, 1525-1602), je bil duhovnik v vojvodini Brieg. Pod Curaeusovim vplivom se je v Wroclawu oblikoval krog simpatizerjev kalvinstva. Nasproti temu krogu je stal ortodoksni luteranec Esaias Heiden reich (1532-1589), duhovnik cerkve Sv. Elizabete v času Hudičevega bivanja v Wroclawu (1569-1589), ki je z Hudičem tudi večkrat razpravljal.
Že kmalu po prihodu v Wroclaw je Hudič pisal Zachariasu Ursinusu v 1 Ieidelberg s prošnjo, da bi mu predlagal primernega tutorja za njegove sinove. Ursinus mu je v odgovoru predlagal Quirinusa Reuterja. Reuter je študiral v Heidelbergu pri Pierru Boquinu (1518-1582), Immanuelu Tremelliusu (1510-1580), Zanchiju in predvsem pri samem Ursinusu. 13. aprila 1580 seje z dovoljenjem palatina Johanna Casimirja (1543-1592)19 odpravil v Wroclaw, kjer je do leta 1583 delal kot tutor Hudičevih sinov.20 Od leta 1583 do leta 1585 pa je bil domači učitelj pri Hudičevih, nasprotno, luteranski teolog Salomon Gessner (1559-1605). Gessner je leta 1583 magistriral v Straßburgu (Strasbourg), leta 1593 pa je dobil profesuro v Wittenbergu.
Hudičeva odločitev, da prek Ursinusa poišče domačega učitelja iz reformiranih teoloških krogov v Heilderbergu in ga v osebi Quirinusa Reuterja pripelje v Wroclaw, kaže na to, daje Hudič krepitev kalvinskega
18	Kartograf Martin I Ielwig (1516-1574) je bil Moibanusov naslednik na Maria-Mag-dalenen-Gymnasium v Wroclawu,
19	Gabor Almäsi, Andreas Dudith (1533-1589): Conflicts and Strategies of a Religious Individualist in Confessionalising Europe, v: Jeanine De Landtsheer in Henk Nellen (ur.), Between Scylla and Charybdis: Learned Letter Writers Navigating the Reefs of Religious and Political Controversy in Early Modern Europe. Leiden: Brill, 2010, str. 161-184, tukaj str. 167, op. št.13.
20	Prim. Andreas Dudithius Epistulae. 5. zvezek (2005). Kot v op. št. 2, str. 281, op. št. 6.
280
LUKA ILIČ
vpliva - predvsem v svoji družini, toda tudi v mestu Wroclaw - vrednotil kot zelo pomembno in si zanjo zavestno prizadeval. Iz njegovega pisma Ursinusu 28. decembra 1579 je razvidno, daje svojemu sinu na vsak način hotel priskrbeti učitelja, ki je sam Ursinusov učenec.21 A tudi že pred letom 1573 je bil učitelj Dudičevih otrok nek drugi Ursinusov učenec, Stephan Reich (Richius).22 l ega je nasledil Karl Oslevius iz Oelsa v Šleziji (1526-1584), ki je od leta 1578 živel pri Dudičevih v Paskovu. In še tretji heidelberški študent Petrus Calaminus (tudi Röhrer, 1556-1598) je Dudičevo družino spremljal iz Paskova v Wroclaw.
Dudič je svojega sina Andreja ml. najbrž tudi nameraval poslati na študij k Ursinusu v I Ieidelberg. Slehernega izmed omenjenih učiteljev je angažiral na podlagi osebnih priporočil različnega izvora, kar spet dokazuje tako širino kot gostost mreže Dudičevih protestantskih povezav.
Podobno kakor že na Moravskem je bil Dudičev dom tudi v Wroclawu prostor srečevanja, celo nekakšno središče kalvinsko-reformiranega kroga, katerega pripadniki so v njem živeli skupaj z Dudičevo družino.23 Oblikovanje lega kroga je imelo oporo v že obstoječih navezah med vplivnimi družinami v Volilnem palatinatu in v Šleziji. Povezave družine Camerarius z osebami iz Wroclawa ali v Wroclawu prek očela Joachima Camerariusa si. (1500-1574) in sina Joachima Camerariusa ml. (1534-1598) so dokazljive, npr. iz njune korespondence.
Veliko članov wroelawskega kroga je bilo med seboj sorodstveno ali prijateljsko povezanih in so postali del te skupine po osebnih priporočilih ter prijateljskih vezeh. Tako se je krog širil. V njem so razpravljali o teoloških temah, na primer o kalvinsko navdahnjeni kristologiji in nauku o sveti večerji, kot so ju v 70. letih zagovarjali wittenberški teologi, ter o reakciji nanju v luteranski formuli soglasja Formula concordiae. Nekateri člani so morali zaradi javnega izpovedovanja kalvinstva zapustiti Wroclaw. Ni pa vsak član pripadal ožjemu krogu reformirano usmerjenega
21	Glej: Dudith ä Zacharias Ursinus, Breslau (Wroclaw), le 28 décembre 1579, v: Andreas Dudithius Epistulae. 6. zvezek. Kot v op. št. 2, str. 280-282.
22	Reich je pozneje dokončal svoj študij za poklic zdravnika.
23	Ruth Koiilndorfer-Fries, Diplomatie und Gelehrtenrepublik. Die Kontakte des französischen Gesandten Jacques Bongars (1554-1612). Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 2009, str. 254.
281
ŠTUDIJSKI VEČERI
Dudiča ali Johannesa Grata von Krafitheima. Obstajala je razlika med »zaupnimi« in »obrobnimi« člani: »obrobni« člani so bili sicer v stiku z reformiranimi, toda skupini so se najbrž pridružili iz pretežno humanističnih razlogov.
Središčna osebnost tega kroga je bil prav omenjeni Johannes Crato von Krafftheim, ki je študiral teologijo v Wittenbergu in medicino v Padovi ter bil kot zdravnik v službi dunajskega dvora. Poletu 1550 je več let - s prekinitvami - prebival v rojstnem Wrodawu, kjer je pravzaprav tvoril srce tamkajšnjega ilegalnega kalvinstva. Leta 1583 se je v Wrodawu nastanil za stalno in postal Dudičev sosed. Krafltheimove simpatije do kalvinstva niso mogle ostati skrile, kar je gotovo ogrožalo njegov položaj na cesarskem dvoru.
Dudič ni bil edini, ki je vrata svojega doma v Wrodawu odprl za srečanja tega kroga izobražencev. Tako je ravnal tudi njegov zaupnik Daniel Engelhart (Durangelus, 1553-1624) mlajši. Krog je zbiral može različnih poklicev. Med njimi je bil Melantchthonov učenec in polihistor Jacob Monau (1546-1603), ki je po Cratovi smrti prevzel vodilno vlogo med wrodawskimi kalvinci, prav tako pa tudi Johannes Matthäus Wacker von Wackerfels (1550-1619), Cratov ščitenec, ki je služboval kot dvorni svetnik in diplomat. Wackerfels je tudi sam kot tutor spremljal nekega drugega člana tega kroga na njegovi peregrinatio académica, namreč Nikolausa III. Rehdigerja (1555-1616), po rodu iz trgovske oziroma bankirske družine.
Član jedra je bil tudi wroelawski mestni zdravnik Johann Hermann (1527-1605). Pred tem je bil telesni zdravnik na dvoru saškega volilnega kneza, a je moral ta položaj zapustiti zaradi svojih kalvinskih nagnjenj. V Šleziji je imel položaj telesnega zdravnika vojvod iz Liegnitza, Brie-ga in Münsterberga. Med člani je bil tudi Seyfried (Siegfried) Rybisch (1530-1584), cesarski svetnik in član asesor cesarskega sodišča v Šleziji. Rybisch velja za očeta novejše ikonografije in šlezijskih antičnih študij.24
24 Kratek Rvbischev življenjepis najdemo v: Grosses vollständiges Universal-Lexicon aller Wissenschafften und Künste, 32. zvezek (Ro-Rz). Leipzig und Halle: Johann Heinrich Zedier, 1742, str. 2070. Več o patricijski rodbini Rybisch, ki je izhajala iz Büdingenna v Hessnu, in še posebej o Seyfriedovem očetu Heinrichu Rybischu ter njegovih umetniških skladih v VVroclavu pa v: Katarzyna Sulej, Fundacje artystyczne
282
LUKA ILIČ
Ne smemo pozabiti tudi wrodawskega mestnega svetnika Alberta Behra in mestnega zdravnika ter filozofa Martina Weinricha (Vratislaviensis, 1548-1609), ki je poučeval tudi fiziko.
Sklep
Dudiča lahko zaradi raznovrstnih znanstvenih interesov in spreminjajočih se verskih simpatij z besedami Gaborja Almasija označimo kot heterodoksnega humanista,25 Quirinus Reuter, ki je po Dudičevi smrti objavil njegovo biografijo, ga nasprotno označuje kot kalvinca. Poročal je, da je Dudič vsak dan del dopoldneva posvečal branju Nove zaveze s komentarji Calvinovega naslednika Beze in spisov Zanchija, Ursinusa ali Antoina de la Roche Chandieuja (1534-1591) ter drugih.26 Temu lahko verjamemo, saj je Reuter več kot dve leti stanoval v Dudičevi hiši, sodeloval pri njegovih poslih in užival njegovo polno zaupanje. Tudi z objavo Dudičevih Orationey7 v letu 1590 je hotel poudariti, da so bila Dudičeva unitaristična/antitrinitarna nagnjenja le bežna epizoda.28
Lingelsheim, ki je načrtoval izdajo Dudičevih spisov, gaje prav tako hotel predstaviti kot reformiranega in zmanjšati pomen njegovih antitri-nitarnih simpatij kot kratkega intermezza brez posledic. Do načrtovane izdaje pa ni prišlo, ker mu ni uspelo, da bi zbral Dudičeva pisma, ki bi ustrezala temu konceptu.29
Na vprašanje o Dudičevi konfesionalni umestitvi moramo odgovarjati v luči njegovih političnih in diplomatskih funkcij v službi habsburškega cesarskega dvora. Kot uradnik in oficialni odposlanec rimskokatoliškega vladarja je imel pri izražanju svojih verskih preferenc na razpolago le
wroclawskiego patryejusza Heitiricha Rybischa (1485 1544). (Biblioteka dawnego Wroclawia 8.) Wroclaw: Oficyna Wydawnicza ATUT, 2011.
25	Gabor Ai.masi, The Uses of Humanism. Johannes Sambucus (1531 1584), Andreas Dudith (1533 1589), and the Republic of Letters in East Central Europe. Leiden: Brill, 2009, str. 239 isL
26	Gillet, Crato von Crafftheim unci seine Freunde. Kot v op. št. 4, str. 317.
27	Pet Dudičevih govorov s Tridentskega koncila je dostopnih v hravščini. Glej op. št. 4.
28	1 heodor Julius Nfy, Reuter, Quirinus, v: Allgemeine Deutsche Biographie, 56 zvezkov, 1875-1912; 28. zv. (1889), str. 328-329.
29	Glej: Koi-ilndorfer- Fries, Diplomatie und Gelehrtenrepublik. Kot v op. 23, str. 256.
283
študijski večeri
malo manevrskega prostora. Pri javni podpori kalvincem ali celo an-titrinitarcem je moral biti skrajno previden. Verjetno se je prav zaradi politične kalkulacije po ponovnem nastopu cesarske službe leta 1572 oddaljil od svojih anlilrinilarnih simpatij. Kljub prizadevanju, da se javno ne bi preveč oddaljil od vladajočega teološkega mnenja, pa je očitno, da je vzdrževal »sumljivo« tesne stike s heterodoksnimi tokovi. Prav zaradi lega je zanimiva osebnost lako za zgodovinarske kot teološke raziskave.
Iz nemščine prevedla Marko Kerševan in Nenad H. Vitorovič
284
synopses, zusammenfassungen
UDC 284.1:316.323.6 27-72:322
Marko Kerilevan
Protestantism at a time of crisis and criticism of modern society
The article draws on the historical-sociological thesis that Protestant Christianity is interwoven with features of modern western society such as: individualism, work ethics, enterprise and market orientation, rationalisation together with the development of science and technology, the tendency towards the nuclear family, increasing gender equality, political démocratisation, secularisation and desacralisation, and the rise of nationalisms. Protestantism gave support and encouragement to those features, and was itself - in its own social modes of existence - under their influence. However, it could also inhibit and critique their absolutisations. What might be the possibilities of Protestantism in the situation of the crisis of modern society compared to the possibilities of other currents of Christianity as well as other religions or spiritualities? 'I he article is especially concerned with the relationship between the principle of religious freedom and Ihe Protestant understanding of faith. Hie Protestant understanding of faith as an "inner" personal relationship between God and man is even today a strong support for the principle of religious freedom in a religiously pluralistic society, which also requires (self)restraint in outward expression.
UDK 886.2" 14/15":929 Dudic A.
261:284
Luka Iliä
Ein frühneuzetlicher Gelehrte zwischen Konfessionen:
Die protestantischen Vernetzungen von Andreas Dudith (1533-1589)
In der bisherigen I Iistoriographie gilt Andreas Dudith von Orehovica (auch Sbar-dellati) als eine umstrittene Figur: Autoren wie Quirinus Reuter und Georg Michael Lingelsheim haben ihn als Reformierten angesehen; von anderen wurde er, wegen seiner Freundschaft mit Fausto Sozzini und Jacobus Paleologus, als Anhänger des Anlitrini-tarismus bezeichnet. Ab 1579 lebte Dudith im lutherischen Breslau und wurde dort in der St. Elisabeth-Kirche beigeselzl - das voraussetzt, dass die Kirchenleitung hat seinen Glauben als evangelisch betrachtet.
Der von kroatischen und italienischen adligen Familien stammende und in Buda geborene Dudith hat in Breslau, Venedig und Padua studiert. 1562 wurde Dudith römisch katholischer Bischof von Knill, 1563-1567 war er Bischof von Fünfkirchen. 1562 -1563 als Vertreter des ungarischen Klerus auf dem Konzil von Trienl, setzte er sich für Reformen ein. Er verließ die alte Kirche um 1567 und erklärte sich für konfessionsneutral. Die letzten
372
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN
Jahre seines Lebens verbrachte O Lidith in Polen, wo er u.a. in Krakau wohnte. Zwischen 1576 und 1579 hielt er sich in Mähren auf, und assozierte sich mit dem Unitas Fratrum.
F,s kann nachgewiesen werden, dass Dudith in ein weitreichendes reformiertes Netzwerk eingebunden war. Dazu gehörten schweizerische Theologen wie Theodore de Beze aus Genf, mit dem er ab dem Ende der 1560er Jalire im Kontakt stand, sowie Josias Simler und Johannes Wölfin Zürich. Im Allen Reich war er durch seinen Briefwechsel mit den Heidelberger Professoren Girolamo Zanchi, Thomas Erastus und mit dem in Breslau geborenen Zacharias Ursinus verbunden. Gleichzeitig führte Dudith eine Korrespondenz mit Gelehrten, die mit der reformierten Theologie sympathisierten, den sogenannten Kryptokalvinisten, in Wittenberg, Leipzig, Nürnberg und Altdorf. Zu diesem Kreis gehörten auch Johannes Crato von Kraiftheim (ebenso aus Breslau gebürtig) und Hubert Languet; beide waren zeitweise am Wiener Hof tätig gewesen.
Das reformierte Netzwerk von Dudith soll durch die Untersuchung seiner umfangreichen und in der größtenteils bereits veröffentlichten Korrespondenz dargestellt werden. Neben Dudiths Briefwechsel stellt seine teilweise rekonstruierte Bibliothek ein weiteres Quellenkorpus dar, das deutlich macht, welche Bücher reformierter Autoren er besaß. Auf der Grundlage seiner Anmerkungen und Marginalien kann seine Auseinandersetzung mit den Werken der Zeitgenossen untersucht werden. Es wird gefragt, wie sich Dudiths reformiertes Netzwerk entwickelt hat und welche Themen für die Korrespondenz zentral waren. Bestimmte theologische Fragen erscheinen wiederholt in Dudiths Briefen in den Jahren, die er in Schlesien verbrachte, und es ist offensichtlich, dass seine Abendmahlsauffassung der reformierten Position ähnelt. Der Vortrag untersucht, wie die zentralen Ihemen des schriftlichen Austauschs Dudiths seine Interessen im Zeitraum, in dem sie geschrieben wurden, widerspiegeln.
Prevod povzetkov v angleščino: Margaret Davis
Bibliografska obdelava: Alojz Cindrič
373