PLANINSKI VESTNIK i
V SPOMIN VILIJU VIRENSU. KI JE 2 DOLFETOM ŠMIDOM PREPLEZAL PRVO SMER V KOGLU
V STENI KOGLA ZAPISAN SPOMIN
VLASTO KOPAČ
Tisto dopoldne sredi oktobra 1937 je obetalo lep dan, gore nad Koncem so bile kot umite, nebo sinje, po ro-beh so žareli macesni in visoko gor nad Kalcami se je spreletal orel. Nikogar iz naše »kavrske bratovšne« še ni bilo v Bistrici, mudilo se mi nt nikamor, pa sem stopil čez suho strugo potoka k Bosovemu Francu v vas. Dobil sem ga pred lovsko kočo, ko je prislanjal svoj enocevni daljnogled s šest naj stkratno povečavo ob vogal brunarice in se razgledoval po gorskem lovišču nad Koncem. Gor po skalnatih Podeh in Legarjih, po zelenicah pod Skuto, po grbinastih Žmavcarjih in drneh v Brani. Tam se pasejo gamsji tropi, za kozami drobijo kozlšta in bolj ob strani mulijo travo stari gošarji. To je Bosov svet, pozna ga kot svojo domačo izbo. Kot dvorni lovec Ze dolga leta bedi nad domovanjem gamsov, kot je prej šestdeset let bedet rajnki Bos, skrbi za divjad in lovišče, za gojitveni odstrel in lovske pogone, za bajte in steze, za preže, stojišča, slanice in krmišča. Vmes se še spopada z divjimi lovci, posebno s Štajerci, ki čez Korošico in skozi Repov kot vdirajo v dvorno lovišče.
Med razgledovanjem po gorskem svetu pod osrednjo rajdo Grintovcev je menil, da na stezi v Grebenu in v Trati pod Koglom ne vidi nič živega, pa tudi na prehodu čez Gamsov skret ni divjadi. Ko je pogledal v Kogel in je imel njegovo steno v kukalu na dosegu roke, je izne-nada obstal. Dejal je, da vidi nad lašto dva fanta, ki plezata po žlebu proti desnemu robu Kogla, Skozi lovcev daljnogled sem oba plezalca zlahka prepoznal. Zgornji, večji, s sivim klobukom s poravnano štulo, je bil moj hribovski tovariš Vili Virens, spodnji,
Vili Virens v sedemdesetih letih
manjši, pa nihče drug kot Dolfe Šmid. Oba iz druščine mladih plezalcev, ki so se v Bistrici zbirali okoli Franceta Ogrina. Med njimi so bili Ivan in Jože Humar, Stane Sočan, Emil Babinek, Cveto Gombač in drugi. Stene Kogla, ki se iz melišča nad Trato požene 250 metrov v zrak, se ni bil dotlej lotil še nihče. Le bistriški domačini so pred leti v njenem desnem delu preplezali čez Srednjo in čež Gornjo lašto dvoje krajših, strmih pristopov na Velike pode. Vendar pa potem tam čez zaradi hude strmine in gladke piati v Gornji lašti niso več lezli. Saj so imeli lučaj proč lažji prehod čez Gamsov skret.
Tedanji plezalci v Kamniških Alpah, fantje iz Režkove »kavrske bratovšne«, iz Akademske skupine SPD, iz Ogrinove plezalske druščine, pa Kamničani in drugi, so bili takrat zagledani v gorske stene nad Belo, nad obe-
11
»Trajbarjj« po lovskem pogonu v Kamniški Bistrici okoli leta 1938; med njimi so v karirasti srajci Vili Virens, x Emil Babinek in xx France Ogrin.
PLANINSKI VESTNIK i
ma Sedloma, nad Podi, Ok režije m in Logarsko dolino. Zato so krajše stene puščali vnemar. Le nekaj mladih je menilo, da se bo treba lotiti tudi 100- in 200-metrskih sten, med njimi tudi ta dva, ki sta pravkar v Koglu. Virens in Šmid sta izstopila iz stene na njenem desnem robu, sestopila čez Gamsov skret v Konec in bila že sredi popoldneva v vrvežu, kakršen je bil ponavadi ob lepem vremenu proti koncu tedna v Bistrici. Pisana in vesela množica se je zgrinjala okoli doma, po trati so dol z gora prihajali planinci, prisedali k mizam, v kozarcih je odsevalo sonce, oglašala se je domača pesem in dekletom je šlo na smeh, ko je Čmrl ubral na harmoniko poskočno vlžo za ples.
Plezalca sta prisedla k druščini pod košatim brestom, si -privezala dušo« in ko je z njiju padla peza v2pona, sta odšla do potoka, legla v travo in se zazrla v gore nad Koncem. Tja gor so bile iz zatrepa bistriške doline speljane le lovske steze, namenjene lovcem in lovskim gostom; planinci in izletniki v dvornem lovišču niso imeli kaj iskati, na kar so jih opozarjale table z napisi »Za-branjena lovska pot!« Ta prepoved sicer ni veljala za plezalce in hribovce, ki so se bili že »udomačili« med bistriškimi gorjani, drvarji in lovskimi čuvaji. Vendar so se slednji te prepovedi včasih tudi držali. Ko sta nadebudna mlada plezalca Boris Rezek in Vinko Modec nameravala nekoč po lovski poti v Žmavcarje, sta v ho-sti na »zeksarštantu« naletela na starega dvornega lovskega čuvaja Valentina Slatnerja-Bosa. ki ju je ustavil: »Kam pa vidva torrikata?« in ukazal: »Kar nazaj!« In fantoma ni kazalo drugega, kot da sta se obrnila in oddrobila nazaj v dolino.
Visoko gori sredi razprte pahljače kamniških gora se je plezalcema, obsijana od zahajajočega sonca, nasmihala trikotna, na desno stran potegnjena stena Kogla. Kot hribovca sta gorski svet nad Koncem dobro poznala, posebno še Vili, ki se je ¿e večkrat kot gonjač med bistriškimi gonjači udeležil velikega lovskega pogona s Podov v Konec. Vedela sta, da je na zelenici za Ko-glom kamnita groblja, ostanek ovčarskega stanu, kjer je sredi 19. stoletja vedril In pasel Mllnarjeve jarce z Jezerskega ovčar, drvar in divji lovec Jerrrik, pozneje znan kot Frischaufov vodnik po Grintovcih. Lučaj od tiste groblje proti Slemenu izvira izpod ruše droben stu-denček, ki kmalu ponikne. Ta boren vodni vir, edini v širšem kraškem svetu med Kokrskim in Kamniškim sedlom, je nekoč omogočal preživetje jezerskemu ovčarju na suhih kraških Podeh. Za Kogel je ob koncu tedna prinašal z Jezerskega čez sedlo med Malim Grintovcem in Dolgim hrbtom ovčarju hrano mlad no-sač Jur. Nekoč, ko se je vračal nazaj na Jezersko, je Pode zagrnila megla, nosač Jur se je izgubil, zašel v neznan skalnat svet pod Malimi vratci in tam strmoglavil v smrt. Odtlej pravijo tisti skalnati tokavl Jurjevec, sedlo med Malim Grintovcem in Dolgim hrbtom pa je Mlinarsko sedlo.
Pod Koglom v Trati je sapnica Pri vetru, kjer iz podzemlja veje mrzla sapa. Tam so si bistriški Uršiči in Erjavškl, ko so kosili v Trati, hladili svojo pijačo. Že pred stoletji so lovci desno ob Koglu utrli prehod čez Gamsov skret, neposreden in najkrajši pristop iz Konca na Velike pode. Tam radi postavajo gamsi, se razgledujejo in trosijo svoje bobke po pečevju. Zato so bistriški domačini nadeli tistemu prehodu ime Gamsov skret. Zraven je kratka, skokovita grapa, kamor je bil
[BiilnrSiSSii® totfuilcSlMliEFp
VEČ ZORNIH KOTOV
Alpinizem je eno od področij človekovega udejstvo-vanja, katerega aktivni udeleženci še vedno trdijo, da njihovega početja razen njih samih ne razume prav nihče pod tem soncem. Ker večinoma ne dopuščajo možnost;, cfa bi lahko veličino njihovih dejanj dojel in vrednotil razen njih še kdo drug, si lastijo pravico, da udejstvovanje na svojem področju še sami ocenjujejo tako po kakovostni kot težavnostni plati, ga sami komentirajo, kljub napredku tehnike sami fotografirajo in sami pišejo ocene in predvsem slavospeve - ker naj bi razen njih samih teh dejanj ne razumel prav nihče drug.
Na tekmovanja v vseh športnih panogah športniki in njihovi funkcionarji vabijo novinarje, da bi javnosti objektivno predstavili njihove dosežke, predvsem še na velikih in največjih tekmovanjih. Na največjih alpinističnih odpravah so alpinisti pripravljeni vzeti s seboj novinarja predvsem zato, da bi sproti poročal o
dogajanjih na gori (in da bi mu potem očitali, da je bilo njegovo poročanje neobjektivno in predvsem senza-cionalistično), sklepno dejanje, ki naj bi v knjižni obliki javnosti naslikalo odpravo in njene cilje, pa naj bi začrtali udeleženci, alpinisti sami. To ni od danes, to je na slovenski alpinistični sceni od nekdaj: alpinisti so odpra vo organizirali, plezali, fotografirati, pisali o njej, jo ocenjevali in kritizirali vsakogar, ki se je drznil dotakniti njihovih krogov. Od nekdaj komajda dovolijo kakršno koli vrednotenje svojih dejanj od zunaj; ali potemtakem novinarji ne bi smeli ocenjevati nobenega političnega, kulturnega, športnega in še drugačnega dogajanja, ki ne bi bilo do vseh potankosti v pnd pogledom ustvarjalcev teh dejanj?
Če alpinizem ni le športno, ampak tudi še drugačno dejanje, bi morali njegovi akterji še toliko bolj dopustiti še drugačne poglede na svojo dejavnost, kot jih imajo sami. Ko jih ne dopuščajo, se nehote zapirajo v lastne kroge, v katerih sami sebi dopovedujejo tisto, kar sami že vedo. Za popularizacijo gomištva v najširšem smislu pa bi bilo koristno, če bi bilo tudi na tem področju dopuščenih več pogledov na isti dogodek in na iste oblikovalce alpinistične zgodovine.
Marjan Raztresen
12
PLANINSKI VESTN1K iM^^^H^^fiBiB^MM
Steno K ogla, A smer Virens-Šmid. B smerTarter-Gregorin, preplezani oktobra 1937.
Foto: KareJ Tarter
med vračanjem v dolino zašel Hegemann in v skalnatem skoku zdrsnil v smrt. Polici, kjer so ga domačini našli, pravijo odtlej Hegelmanova lasta. Ob grapi se proti vrhu Skute dvigajo Veliki greben. Sleme in Streža, ki delijo kraški svet pod gorskimi vrhovi na Velike in Male pode. Med Velikim grebenom in Turško goro se iz gmajne do melišč pod Podi vzpenjajo travnati in ruševnati Žmavcarji. V njihovem spodnjem delu so pod s p od ves om ostanki enokapnega ovčarskega stanu, v grapi pod Turško goro curlja voda. Na drugi strani Turške gore so v grebenski škrbini čukljasti Kotliči, pod njimi se v Bistriško dolino spušča Kotliški greben, kjer še pozno v poletje obleži snežna plažo vina. Na levi, grintovški strani Kogfa se grmadijo lovti Malega in Velikega hudega grabna. Tja sta pred leti med iskanjem sestopa v dolino zašla Janša in Mikšič ter v neprehodnem svetu za 2meraj končala svojo pot. Še bolj proti Grintovcu se med Jurjevško betico in Kobilno glavo !er Dolgimi stenami spušča v Konec prepadna lokava Jurjevec.
Drvar Jože Ajdovec, po domače Rezman iz Stahovice, ki je dočakal 100 let, je pravil, da je v Jurjevcu pod Malimi vratci pripravna zijaika s kapljajočo vodo, kjer je v svojih mladih letih prenočeval z desetimi delavci, ki so nadelava! stezo z Malih vratc čez Pode. Med njimi je delal tudi znani bistriški drvar in soldaški skrivač Ber-tuc. Ajdovec je bil tedaj, kot je dejal, njihov - vajvoda« Pred vojno je z Malih vratc v Jurjevec zdrsnil Gombač, ko se je bil namenil s smučmi na Pode. Čeprav so ponj prišli bistriški domačini in ga skozi Jurjevec prenesli v dolino, nesreče ni preživel. Ob Jurjevcu se gor proti Grintovčevi strehi kot strnjen zid vzpenjajo Dolge stene - bistriški domačini jim pravijo Douge stne - z dvema prehodoma iz bistriške na kokrsko stran: skozi Mala vratca in čez škrbino Za zobom. Senca Mokrice je počasi legla čez dolino, v bistriški 4 globeli se je zgostil mrak in obličja gora so poslvela.
Žlvžav okoli doma je pojenjal, vesela planinska druščina je odhajala iz Bistrice. Plezalca sta pospravila nahrbtnika, vrv in železje, segla oskrbniku Petru v roke in pognala kolesi dol po bistriški dolini proti Ljubljani. Datuma vzpona, opisa in orisa prve smeri v Koglu plezalca nista objavila. Ponavljate so dolžino njune smeri ocenili na 150 metrov, čas plezanja na dve uri in težavnostno stopnjo s IV+/III.
Nekaj dni za njunim vzponom, 20. oktobra 1937, sta Karel Tarter in Janez Gregorin, plezalca iz Režkove »kavrske bratovšne«, preplezala v Koglu direktno smer z izstopom tik pod njegovim vrhom. Do vstopa v steno ju je pospremil bistriški oskrbnik Peter Uršič. Karel Tarter je opis in naris smeri na fotografiji objavil v Planinski matici leta 1937, 52. Dolžina smeri je preko 250 metrov, čas plezanja 8 ur, težavnostna stopnja V, S tem je bila predvojna plezanja v Koglu zaključena. Naslednje leto so Hitlerjeve enote brez odpora vkorakale v Avstrijo, potem zasedle Poljsko in Češkoslovaško in kmalu je čez našo domovino in Evropo zahrume-la druga svetovna vojna. Zato sta tretjo, centralno smer v Koglu preplezala France Zupan in Ksavo Šemrov šele 9. avgusta 1950,13 let za Virensom in Šmidom ter Tarterjem in Gregorinom, Dolžina smeri 250 m, čas plezanja 5-6 ur, težavnostna stopnja V, ponekod V+ (PV 1951,234).
Vili Virens, pomočnik v trgovini z železnino na Starem trgu v Ljubljani, je bil ob vzponu v Koglu star 21 let. Med okupacijo je sodeloval v organiziranem uporu proti italijanskim in nemškim zavojevalcem, po osvoboditvi se je zaposlil v Delamarisu v Izoli in od tam zahajal v Julijce. Umrl je leta 1999, star 83 let. Dolfe Šmid, doma iz Selške doline, pomočnik v trgovini Simončič v Šiški, ob vzponu v Koglu star 18 let, je umrl leta 1973, ko je imel 54 let.
Spomin na oba plezalca je za zmeraj zapisan v steni Kogla nad zatrepom bistriške doline.