SLOVENSKI KOLEDV za leto slovenskemu ljudstvu v poduk in raz veselo vanje. -»-O—M- Vredil AIT01 JAHEH& Izdalo drnztro sv« Mohora. V CELOVCU- Natisnil Janez Leon, 5 4 V / «E5f< /fj® (M8* .rf arf M a Od gorušičnega zernja. Mat. 13. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 13 B 6 Ep. Katarina Rici 14 Valentin 15 Favstin, mučenik 16 Juliana, devica 17 Konstancija 18 Flavian, višiškof 19 Konrad, puščavnik M HKi HBg & (£; Zadnji krajec 24. dne ob 3. uri 27 minut zvečer.— Sneženo in viharno vreme. Solnce stopi 19. dne ob 4. uri 0 min. zjutraj v zna-minje rib. Dan je dolg 9 ur 26 minut. Sonce izhaja ob sedmih 31 minut. Sonce zahaja ob štireh 57 minut, Od delavcov v vinogradu. Mat. 20. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 20 B Septuagesima Elevteri 21 Eleonora 22 Sv. Petra stol 23 Marjeta Kartonska 24 Matija, apostolj 25 Viktorin 26 Aleksander A ih fr & & Od sejavca in semena. Luk. 8. Netlelja 27 B Sexage«ima Leander ^ Pondelek j28 Roman VI Marc ali sušeč ima 31 dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski erangelji ss S* S oŠ fS Premembe na nebesa in namišljeno vreme. Torek Sreda Četertek Petek Sabota 1 Albin, škof 2 Simplici, papež 3 Kunigunda, cesarica 4 Kazimir, spoznovavec 5 Friderik, škof & Šk A ® Mlaj 4. dne ob 8. uri 16 min. zvečer. — Sneg, potem suho in mer-zlo vreme. Q) Pervi krajec 12. dne ob 5. uri 45 min. zjutraj. — Jasno, pa velrovno in merzlo. @ Šip 18. dne ob 10. uri 51 min. zvečer. — Zelo merzlo. (£; Zadnji krajec 26. dne ob 10. uri 33 minut zjutraj. ■—Deževno, potem jasno vreme. Od slepega poleg pota. Luk. 18 Medel j a Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 6 B ^imiua Pustna nedelja. 7 Tomaž, Akvinski 8 Janez od Boga, spokornik 9 + Pepelnica. Ciril in Metod, škofa 10 40 mučencev 11 Herakli, mučenik 12 Gregor, papež Ifif m? H Jezus se je postil 40 dni. Mat 4. Melja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 13 B I Qiiadi>. Rosina, udova 14 Matilda 15 Longin 16 f H.vatr. Heribert, škof 17 Jedert, devica 18 f Mivatr Eduard, kralj 19fKvatr Sv Jožef. sh Jezus se spremeni na gori. Mat. 17. Medel j a Pondelek Torek Sreda Četertek Petek. Sabota 20 B S Bem. Joahim. oče Marije 21 Benedikt 22 Oktavian 23 Viktorin, mučenik 24 Gabriel, arhangelj 25 Marije oznanenje 26 Emanuel, škof A HK & & Solnce stopi 21. dne ob 3. uri 49 minut zjutraj v znaminje ovna. Dan je dolg 10 ur 56 minut Sonce izhaja ob šestih in 45 min. Sonce zahaja ob petih in 51 min. Jezus hudiča izganja. Luk, 11. Medel j a Pondelek Torek Sreda Četertek 27 B 3 Oculi Rupert, škof 28 Guntram 29 Ciril, škof jer. 30 Kvirin, mučenik (Sredpost) 31 Amos, prerok, tk ŠL April ali mali traven ima 30 dni. VII Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski erangelji. si "5° i el Si Premembe na nebesu in namišljeno vreme. Petek Sabota 1 Hugon, škof. 2 Frančišek Pavlanski © Mlaj 3. dne ob 11. uri 32 min. Jezus nasiti 5000 mož. Jan. 6. zjutraj. — Deževno, potem prijetno Nedelja Pondelek Torek Sreda četertek Petek Sabota 3 B 4 Latare Rihard 4 Izidor, škof 5 Vincenci 6 Sikst, papež 7 Herman 8 Doniž škof 9 Klemens frt M M vreme. 3 Pervi krajec 11. dne ob 0 uri 26 min. zvečer. — Jasno in vetrovno. Judje hočejo Jezusa kamnjati. Jan. 8. @ Šip 17. dne Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 10 B5 Judih a Tiha ned 11 Leon (Sv. glave pr.) 12 Juliana 13 Hermenegild 14 Tiburci 15 Maria sedem žalosti 16 Kalist, menih »« ef sh sh ob 10. uri 11 min. zjutraj. — Nestanovitno, potem deževno vreme. (P Zadnji krajec 25 dne ob 5. uri 51 min. zjutraj. — Večkrat deževno, potem lepo vreme. Solnce stopi 20. dne ob 4. uri 8 min. zvečer v znaminje bika. Jezus jezdi v Jeruzalem. Mat. 21. Nedelja Pondelek Torek Sreda četerteh Petek Sabota )7 B6 cvetna nedelja 18 Apolonia 19 Krescencia 20 Sulpioi, mučenik 21 f Veliki četertek 22 t Veliki petek 23 t Veliki sabota sh HK # & & Jezus vstane od smerti. Mark. 16. Dan je dolg 12 ur 47 minut. Sonce izhaja ob petih 41 min. Sonce zahaja ob šestih 28 min. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 24 B Velikonočna nedelja 25 Velikonočni pondelek 26 Klet, pap. 27 Peregrin, sponovavec 28 Vital, mučenik 29 Peter, mučenik 30 Katarina Senenska ik A >48> <5* XE» -BK rrft TTT VIII Maj ali veliki traven ima 31 dni Dan in teden 1 Svetniki, prazniki in nedeljski evangclji. -2, S a a N Premembe na nebesn in namišljeno vreme. Jezus se prikaže zbranim ueencom, Jan. 20. ® Mlaj 2. dne ob 11. uri 9 min. Jfedelja Pondelek Torek Sreda četertek Petek Sabota 1 It 1 Quasin>odogen Filip 2 Atanazi 3 f Najd. sv. križa 4 Florian, vitez in mučenec 5 Piji V. papež 6 Janez pred 1. vratmi 7 Stanislav, škof Irf Lrf m M ."S zvečer. — Toplo vreme z dežjem. 3 Pervi krajec 9. dne ob 6. uri 5. min. zvečer. — Jez sem dobri postir. Jan. 10. Poldne toplo, popoldne vetrovno. IVedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 8 B 8 Misericordia Mihael 9 Gregor jO Izidor 11 Fabi 12 Pankraci 13 Servaci škof 14 Bonifaci, mučenik «f ib A A © Šip 16. dne ob 10 uri 12 min. zvečer. — Oblačno vreme. Še malo in me ne bote vidili. Jan. 16. Zadnji krajec 30. dne ob 11. uri 55 min. zvečer. — Lepo in toplo vreme. Solnce stopi 21. dne ob 4. uri 8 min. po poldne v znaminje dvojčkov. Dan je dolg 14 ur 27 min. Sonce izhaja ob štireh 44 minut. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 15 B 3 Jiibilate Sofija 16 Janez Nepomuk 17 Jošt 18 Venanci 19 Celestin, papež 20 Bernardin, mašnik 21 Feliks, kapucin Ščit v<& Grem k njemu, kteri me je poslal. Jan. 16. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 22 B 4 Cantate Julija 23 Desideri 24 Joana 25 Urban, papež 26 Filip Neri, mašnik 27 Beda, spoznovavec 28 Vilhelm, vojvoda. | A A A §1^ Ako bote očeta prosili Jan. 16. Nedelja |29 B 5 Bogate Maksim I Pondelek 130 Angela J. 1 Tr .. . Torek |31 Angela N., nuna j Kmev teden Sonce zahaja ob sedmih 11 minut. Juui ali rožnik ima 30 dni. IX Dan in teden IA Svetniki, prazniki in nedeljski -9 evangelji | sfi Sreda t'eter(ek Petek Sabota 1 Gratinian, (Križev teden) 2 Vneboiiod Gosjioilov 3 Klotilda, kraljica 4 Kvirin, škof M ii HK HK Kader pride ueenik. Jan. 15. 16. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 5B6 Exaudi Bonifaci 6 Norbert, škof 7 Robert, opat 8 Medard, škof 9 Primož in Felician, mučenika 10 Marjeta, kraljica 11 f Barnaba apostelj «f <|y sb A Ako me kdo ljubi. Jan. 14, BTedelja 12 »inkostna nedelja 1'ilsllll'll'k 13 Binkoštni pondelek Torek 14 Bazili, škof Sreda 15 t Kvatr. Vid, mučenik Četertek 16 Beno, škof Petek 17 f I&vatr. Rajner, spoznovavec Sabota 18 f Kvatr. Marcel, mučenik A Bodite usmiljeni. Luk. 6. Nedelja | 9 !! I. i>ol>. ned. sv. Trojica Pondelek J20 Silver, papež Torek 21 Alojzi spozn. Sreda ,22 Ahaci, mučenik Četertek 23 Sv. rešuje Telo Petek 24 Janez kerstnik Sabota 25 Prosper, škof. _ I & .4 i«« Od velike večerje. Luk. 14. Bledel j a Pondelek Torek Sreda Četertek 26 €S.i»oIj. ised. Jan. in Paul 27 Heraa 28 f Leon II., papež. 29 Peter in Pavi ajs. 30 Sv. Pavla spomin. Premembe na nebesa in namišljeno vreme. @ Mlaj 1. dne ob 8. uri 16 min. zjutraj. — Prijetno vreme. 3 Pervi krajec 7. dne ob 11. uri 22. min. zvečer.— Lepo in toplo vreme z dežjem. (g) Šip 15. dne ob 11. uri 22. min. zjutraj. — Precej vroče vreme. Zadnji krajec 23. dne ob 3. uri 38 minut zvečer. Toplo, potem deževno vreme. ® Mlaj 30. dne ob 3. uri 46 min. zvečer. Vroče, potem dež s treskom. Solnce stopi 22. dne ob 0. uri 54 min. v znaminje raka. Dan je dolg 5 ur 45 min. Sonce izhaja ob štireh 5 minut. Sonce zahaja ob sedmih 50 minut. X Juli ali mali serpanima 31 dni. Dan in teden Tetek Sabota 1 Teobald, pušč. 2 Marije device obinskanje Jezus sprejema grešnike. Luk. 15. Nerfeija 3 Ii 3. pofo. «ae«l. Heliodor Pondelek 4 Ulrih, škof Torek 5 Domici, mučenec _ Sreda 6 Izaia, prerok Četertek 7 Vilibald, škof Petek 8 Elizabeta, kraljica 'tf£ Sabota i 9 Anatolia, devica Od velikega ribjega vlaka Luk. 5. STedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 10 B 5. jiob.ned. Amalia 11 Feliks in Fortunat 12 Mohor in Fortunat, muč. 13 Marjeta 14 Bonaventura, škof 15 Henrik, cesar. 16 Praznik skapulirja Od farizejke pravičnosti. Mat. 5. NecBelja Pondelek Torek Sreda četertek Petek Sabota 17 C 5. pob. ne«t. Aleš |18 Friderik, škof 19Vincenc Paulanski 20 Marjeta 21 Prakseda, devica 22 Maria Magdalena 23 Apolinar, škof Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8. Varujte se lažnjivih prerokov Mat. 7. a, -a A Nedelja 24 € 5. pob. ne«!. Kristina Pondelek 25 Jakob vel., apst. j ff Torek 126 Ana, mati Marije device ; Sreda 27 Pantaleon, mučenec j $$ Četertek 28 Inocenc, papež !Hg< Petek 29 Marta, devica Sabota 30 Abdon in Sem. muč. ]VetIelja 31 B |»«5». Br„»sl. Ig. Lojol. Premcmbe na nebesu in namišljeno vreme. Q) Pervi krajec 7. dne ob 6. uri 59. min. zjutraj. — Vroče, dež s treskom. (g) Šip 15. dne ob 1. uri 59 min. zjutraj. — Lepo vreme. Zadnji krajec 23. dne ob 4. uri 31. minut zjutraj. Sonce zlo pripeka. Treski. @> Mlaj 29. dne ob 10. uri 49 min. zvečer. — Toplo vreme. Solnce stopi 23. dne ob 11. uri 36 min. v znamin-je leva. Dan je dolg 15 ur 26 minut. Sonce izhaja ob štireh 3 minut. Sonce zahaja ob osmih 3 minut, S Avgust ali veliki serpan ima 31 dni. XI Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelji sS "s? S « s SS Premeinbe na nebesu in namišljeno vreme. Pondelek Torek Sreda četertek Petek Sabota 1 Sv. Petra vezi 2 Porciunkula 3 Najdenje trupla sv. Štefana 4 Dominik, spoznovavec 5 Marija snežnica 6 Spremenitev Jezusova ^ A A 3 Pervi krajec 21. dne ob 4. uri27 min. zvečer.—Prijetno toplo vreme. Od krivičnega hišnika Luk. IG. © Mlaj 13. dne Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 7 18 s. pob. ned. Kajetan 8 Ciriak mučenec 9 Roman mučenec 10 Lovrenc, mučenec 11 Suzana, mučenica 12 Klara, devica 13 f Hipolitj mučenec & & A A ob 5. uri 40 min. zvečer. — Dež s treskom. Zadnji krajec 21. dne ob 2. uri Jezus joka nad Jeruzalemom. Luk. 19. 51 min. zvečer. — Lepi topli dnevi. Sedelj a Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 14 B». pob. ned. Eusebi 15 Mar. dev. neliovz. Velika gosp. 16 Rok, spoznovavec 17 Liberat, mučenec 18 Helena, cesarica 19 Ljudevik, škof 20 Bernard, opat A Ipf ® Mlaj 28. dne ob 6. uri 19 minutah zjutraj. Dež. Solnce stopi 23. dne ob 6. uri 13 min. vznaminje Od farizeja in čolnarja. Luk. 18. Nedelja Pondelek Torek Sreda Četertek ' Petek Sabota 21 B tO. polt. ned. Janez 22 Filibert, mučenec 23 Filip Benicii, spozn. 24 Jernej, apostelj 25 Ljudevik, kralj 26 Cefirin, papež 27 Jožef Kahsanc M ff «f «f device. Dan je dolg 14 ur 42' minut. Sonce izhaja ob štireh 35 min. Od gluhega in mutastega. Mark. 7. Nedelja 28 B 11. eb«sš». ned. Avguštin Pondelek 29 Janeza obglavljenje. Torek 30 Roza, devica Sreda ;31 Rajmund, spoznovavec * sh Sonce zahaja ob sedmih in 37 min. XII September ali kimovec ima 30 dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelji Znaminja j Premeinbe na nebesu in namišljeno vreme. Četertek Petek Sabota 1 Tilen, opat 2 Štefan, kralj 3 Serafina 3 Pervi krajec 4. dne ob 5. uri 10 min. zjutraj.— Lepi prijetni dnevi. ® Šip 12. dne ob 9. uri 37 min. zjutraj. — Spremenljivo vreme. (P Zadnji krajec 19. dne ob 11. uri 19 min. zvečer. — Stanovitno lepo vreme. © Mlaj 26. dne ob 1: uri 38 min. zvečer. —Meglevno vreme z dežjem. Solnce stopi 23. dne ob 3. uri 6 min. v znamin-je vage ali tehtnice. Dan je dolg 13 ur 25 minut. Od usmiljenega Samaritana. Luk 10. Iteilelja Pondelek Torek Sreda Četerteh Petek Sabota 4 B IS. pob. ned. angeljska ned. 5 Lovrenc Just. šk. 6 Caharia, duh. 7 Regina. dev. 8 Marije de v. r«jst.(Mala gosp.) 9 Korbinian, škof 10 Miklavž Tolentin & & 11 A Od desetih gobovih. Luk. 17. We
  • lia Pondelek Torek Sreda Četertek Petek Sabota 11 B 13. pob. ned. Ime Marije 12 Macedon 13 Notburga, devica 1-4 Povišanje križa 15 Nikomed. mučenik 16 Ludmila, vojvodnja 17 Lihard, opatica OS* <&< spf rf Nihče ne more dvema gospodoma služiti. Luk. 7. Kedclja Pondelek Torek Sreda četertek Petek Sabota 18 B14. pob. ned. 7 žal. Marije 19Lucia princes. 20 Eustahi, mučenec 21 f KLvatre. Matevž, evangelist 22 Mavrici, mučenec 23 f KvatB-e. Tekla, devica 24 f Kvatre. Gerhard, škof. # M — 2 2 — 19 77 — 11 — — 5 daje — 3 — — 20 77 — 11 2 — 6 — 3 2 — 21 77 — 12 — — 7 » — 4 — —' 22 77 — 12 3 — 8 77 — 4 3 — 23 77 — 13 1 — 9 77 — 5 1 — 24 77 — 13 3 — 10 77 — 5 3 — 25 77 — 14 1 — 11 77 — 6 2 — 26 77 — 15 — — 12 77 — 7 — — 27 )) — 15 2 — 13 77 — 7 2 — 28 77 — 16 — — 14 J> — 8 — 29 77 — 16 3 Novi denar Stari denar Novi denar Stari denar gld. kr. gld. kr. >/« kr. gld. kr. gid. | kr. |%kr. — 30 daje — 17 1 — 72 daje _ 41 1 — 31 » — 17 3 — 73 )» _ 41 3 — 32 n — 18 2 — l 74 11 _ 42 1 — 33 n — 19 — — 75 11 _ 42 3 — 44 n — 19 2 — 76 V _ 43 2 — 35 i> — 20 — — 77 n — 44 i _ — 36 !> — 20 3 — 78 ii — 44 2 — 37 11 — 21 1 — ; 79 — 45 1 — 38 )> — 21 i 3 — 80 11 — 45 3 — 39 11 — 22 2 — 81 11 — 46 1 — 40 11 — 23 — — 82 11 — 47 — 41 11 — 23 2 — 83 11 — 47 2~ — 42 11 — 24 — — 84 11 — 48 _ — 43 J> — 24 3 — 85 11 _ 48 2 — 44 11 — 25 1 — 86 11 — 49 1 — 45 11 — 25 3 — 87 11 — 49 3 — 46 11 — 26 2 — 88 11 _ 50 1 — 47 )) — 27 — — 89 11 _ 51 — 48 !! — 27 2 — 90 11 _ 51 2~ — 49 11 — 28 — — 91 11 _ 52 — 50 )) — 28 2 — 92 1> — 52 2 — 5> 11 — 29 1 — 93 11 — 53 1 — 52 11 — 29 3 — 94 11 — 53 3 — 53 11 — 30 1 — 95 11 _ 54 1 — 54 11 — 31 _ — 96 v _ 55 — — 55 )' — 31 2 — 97 ii __ 55 2 — 56 )> — 32 — 98 i} — 56 _ — 57 » — 32 2 — 99 ii _ 56 2 — 58 H — 33 1 1 __ ii — 57 _. — 59 11 — 33 3 2 — ii i 54 1 — 60 » — 34 1 3 _ » 2 51 2 — 61 >1 _ 35 — 4 — , ii 3 48 2 — 62 11 — 35 2 5 — i ii 4 45 3 —■ 63 11 — 36 — 6 — ; ii 5 42 3 — 64 11 — 36 2 7 ii 6 40 _ — 65 » — 37 1 8 — ji 7 37 __ — 66 11 — 37 3 9 — j n 8 34 1 — 67 11 — 38 2 10 — ii 9 31 2 — 68 11 — 39 — 11 — 1 >i 10 28 2 — 69 11 - ; 39 2 12 I — ii 11 25 ; 3 — 70 i 11 40 — 13: — ii 12 22 ! 3 — 71 1 1) 40 2 14 — ! v 13 20 i —. Novi denar Stari denar Novi denar j Stari denar gid.r kri gld. kr. >/4kr. gld. kr. | gld. kr. | '/4kr. 15 — daje 14 17 | — 57 — i daje 54 | 17 — 16 _ >> 15 ; 14 1 58 j — 55 ! 14 1 17 - :' 16 11 2 59 i — » 56 11 2 18 - ' » 17 8 ^ 2 60 )> 57 8 2 19 - 18 5 3 61 — 3} 58 5 3 20 __ » 19 2 3 62 — 33 59 2 3 21 _ ?) 20 — — 63 — 33 60 — — 22 _ ?> 20 57 — 64 — 33 60 57 — 23 _ j) 21 54 1 65 — » 61 54 1 24 _ 22 51 2 66 — 33 62 51 2 25 _ )> •> 23 48 2 67 — 33 63 48 2 26 _ 24 45 3 68 — 33 64 45 3 27 _ » 25 52 3 69 — 33 65 42 3 28 _ » 26 40 — 70 — )) 66 40 — 29 _ 27 37 — 71 — 33 67 37 — 30 _ J> » 28 34 1 72 — 33 68 34 1 31 _ 29 31 2 73 — 33 69 31 2 32 _ 30 28 2 74 — 33 70 28 2 33 _ 31 25 3 75 — )) 71 25 3 34 _ 32 22 3 76 — 1) 72 22 3 35 - 33 20 — 77 _ 33 73 20 — 36 _ „ 34 17 — 78 — >J 74 17 — 37 ___ 35 14 1 79 — 1) /5 14 1 38 _ 36 11 2 80 — 33 76 11 2 39 _ 37 8 2 81 — 33 77 8 2 40 _ j* 38 5 3 82 — !> 78 5 3 41 _ )t 39 2 3 83 — )» 79 2 3 42 _ a 40 — — 84 — )> 80 — ' — 43 jj 40 57 — 85 » 80 57 — 44 • » 41 54 1 86 » 81 54 1 45 _ 42 51 2 87 — » 82 51 2 46 43 48 2 88 — D 83 48 2 47 44 45 3 89 — )) 84 45 3 48 45 42 3 90 — )> 85 42 3 49 46 40 ! - 91 — » 86 40 — 50 47 37 - 92 i )) 87 37 — 51 48 34 1 93 i — )J 88 34 1 52 „ 49 31 ■ 2 94 — » 89 31 2 53 50 28 2 95 — )) 90 28 2 54 _ 51 25 3 96 i — >» 91 25 3 55 _ 52 22 3 97 — ! » 92 22 3 56 — » 53 i 20 j — 98 1 _ 1 >< 93 20 — Novi denar Stari denar Novi denar kr. Stari denar gld. kr. gld. 5 kr. %kr. gld. gid. kr. %kr. 99, — >> 94 17 600 571 25 3 100; — » 95! 14 1 700 666 40 — 200: — 5) 190 28 2 800 761 54 1 300' - 285 42 3 900 - 857 8 3 400! — 380: 57 — 1000 _ 952 22 3 500 — JJ 476| 11 1 Bankovci ali papirnat dnar. Z novim denarjem dobimo tudi nove bankovce po 5, 10, 100 in 1000 goldinarjev. Vendar ostanejo za nekoliko časa v veljavi tudi stari bankovci, ker jih ni mogoče vse čez noč in dan za nove za-meniti. Dokler se ne prekličejo, veljajo stari bankovci v novih denarjih tolikole: 1 goldinarski bankovec velja . 1 gld. 5 kr. novega denarja. 2 rt n B • 2 „ 10 „ „ „ 5 » n n • 5 „ 25 „ ,, „ 10 „ „ 10 „ 50 „ 100 „ „ . 105 „ — „ „ 1000 „ „ . » . ' 1050 . » — » . » ? Sledeči stari bankovci se jemljejo pri vseh cesarskih denarnicah: po 1000 gld. le do 31. maja, po 100 gld. 21. julja in po 10 gld. do 30. septembra; ko ta čas preteče, se ne jemljejo več za plačila; samo poglavitna denarnica na Dun.tju jih prejema še za mesec dni dalje. Kedaj imajo nehati bankovci po 1, 2 in 5 gld. se bo pozneje dalo na znanje. Stempelj ali kolek. A. Za kvitinqe (AZ* - in Za zneske4* To 20 fl. Čez 20 „ 40 n 40 „ 60 it „ 60 100 n n 100 ,/ 200 it ,/ 200 300 it „ 300 400 If „ 400 800 it (/ 800 „ 1200 it „ 1200 „ 1600 it „ 1600 „ 2000 it „ 2000 „ 2400 •i „ 2400 „ 3200 If „ 3200 „ 4000 it (/ 4000 „ 4800 it „ 4800 „ 5600 if „ 5600 „ 6400 it „ 6400 „ 7200 n „ 7200 „ 8000 ii Kar je Čez 8000 fl. tovati; zneski pod 400 fl. je od se pa p B Za menice (WechselJ več odrajtovat gld. 1 2 3 4 5 6 8 10 12 14 16 18 20 sacih 40!) fl. en goldinar več tem za ponle vzamejo. 5 nov. kr. 10 „ 15 „ 25 „ 50 „ 75 „ Za znesek do 100 fl. . . . ... - gld. 5 nov.kr. Čez 100 200 „ . . • • • • """" tt 10 M 200 „ 300 „ . . ■ • ■ • — 11 15 n 300 ,, 500 „ . . . 25 n 500 „ 1000 „ . . . 50 n „ 1000 „ 1500 „ . . . ... — „ 75 n „ 1500 „ 2000 „ . . . ... 1 — n „ 2000 „ 4000 „ . . . ... 2 — n „ 4000 „ 6000 „ . . . ... 3 „ — 1/ „ 6000 „ 8000 ..... ... 4 — n „ 8000 „ 10000 „ . . . ... 5 „ — II „ 10000 „ 12000 „ . . . ... 6 „ — H „ 12000 „ 16000 „ . . . ... 8 — II „ 16000 „ 20000 „ . . . ... 10 „ — II „ 20000 „ 24000 „ . . . ... 12 — ti „ 24000 „ 28000 „ . . . ... 14 „ — II „ 28000 „ 32000 „ . . . ... 16 „ — II „ 32000 „ 36000 „ . . . ... 18 — II „ 36000 „ 40000 „ . . • •.. 20 — II Kar je čez 40000 fl. je od vsacih 2000 fl. en goldinar (rajniš) zneski pod 2000 se pa pri tem za polne vzamejo. C. Po stanovitnem, znesku. Pri vlogah do Nj. Veličanstva in do vseh oblastnij ... 30 n. kr. „ prošnjah za podeljenje posebne pravice, javne službe . 60 „ „ zapisnikih, ki veljajo za vlogo ........70 ,, „ dokladah in spisih rubrik..........12 „ „ prepisih, ki niso vidimirani ............30 „ „ prepisih, ki so vidimirani...............60 „ „ izpisih, ki so vzeti iz javnih bukev.......60 „ „ kerstnih, oklicnih, poročnih, smertnih listih .... 30 „ „ posili in legitimacijnih kartah.........60 ,, ,, posih in potnih bukvah za posle, delavce.....12 „ „ spričbah zastran osebnih lastnost, o stanu kake reči . 30 „ „ šolskih, učilnih, službnih spričbah.......12 „ ., pismih o kaki pogodbi, o pooblastenji......30 „ „ pismih o pridobitvi nepremakljive reči, zemljišča, pohištva 30 „ Pošiljanje pisem po posti. Z novim denarjem smo prejeli tudi nove marko za pisma, ki jih pošiljamo po poŠti, in sicer za 2, 3, 5, 10 in 15 novih krajcarjev. Marke za 2 n. k. so rumene, za 3 černe, za 5 rudeče, za 10 rujave in za 15 plave. Pregled poštnine ki se je plačevala do vseh Svetih in ki se ima vprihodnje plačevati. Pregled Do vseh Svetih se je plačevalo v srebernem denarju Sedaj se plačuje v avstrijanski ali novi veljavi gld. kr7 gld. kr. Za pismo, ne čez lot težko, za daljavo do 10 milj — 3 — 5 „ „ „ „ „ čez 10 milj do 20 „ — 6 — 10 „ „ „ „ „ čez 20 milj . . . — 9 — 15 Za pismo, ki je dva, tri . . . lote težko, se plačuje 2, 3 krat . . toliko. Za pošiljatve pod križnim zavitkom .... — 1 — * 2 Kazen za nefrankirane ali ne dosti frankirane pisma ........... — 3 — 5 Za rekomandacijo in returne recepise — 6 — 10 Za pismo, ki se po listonošu izroči na mestu oddaje ........... — 2 — 3 Marke za časopise po 100....... 1 — 1 5 Za doklade k časopisom (za vsakih 100 iztisov) — 24 — 42 Za izročevanje časopisov po listonošu (za vsak list) — 'A — I Poštnina za denarne pisma in druge pošiljat™. Za vsako reč, ki se da na vozno pošto, je stalno plačilo 15 novih krajcarjev. Dalje je za vsake 100 gld. vrednosti, pri 1 funtu teže in pri daljavi do 5 milj posebne voznine 2 nov. krajcarja. Za 2 - 3 krat večo vrednost, za 3 funte teže, za 2-3 krat 5 milj, je tudi 2 - 3 krat veče plačilo. Plačilo za poročila po telegrafu. Za poročila po telegrafu, ki nimajo več kot 20 besed, se plačuje pri daljavi do 10 milj - „ 60 ,, „ Čez 10 „ 25 „ 1 gld. 20 25 J) V >> V 45 „ 1 „ 80 )> >> >> ^^ J? 70 „ 2 „ 40 70 100 „ 3 „ - „ „ „ 100 „ 135 „ 3 „ 60 i. t. d. Za vsakih 10 besed več so plačuje pri daljavi do 10 milj pridavek 30 n. kr., pri daljavi čez 10 do 25 milj 60 n. kr., čez 25 do 45 milj 90 n. kr. i. t. d. r K o 1 e d 11 i c a. (Spisal Fr. Cegnar.) Bog daj srečo! hišni oče, Hišni oče, hišna mati! Naj sprostre nad vašo hišo Svoje krila angelj zlati. Mir, edinost in veselje Iz višave v hišo trosi, Drage vaše glave varje, Dobre dela k Bogu nosi; Skerb, bolezen in nesreče Naj podi od praga hiše, Z dobrolljivo svojo roko Naj vam grenke solze briše; Vaše upe, vaše nade V svoje bukve zapisuje In s periščem polnim hrame Vsako jesen napolnuje; Hišno sleme ognja varje, Polje toče in viharja. Naj vas spremlja na vsih potih, Sije vam njegova zarja! Dobri ljudi, dobri starši, Veselite se z družino ! Naj gorijo vaše serca Za Boga in domovino ; Da razpel bo nad Slovenci Svoje krila angelj zlati. Bog daj srečo! hišni oče, Hišni oče, hišna mati! Koleda za 1, 1859, i Sprava, (Povest iz živlenja lovskega. Poleg nemškega izvirnika svobodno izdelana.) Ko začne jesen drevesa smukati in lastovke vidimo krog zvonikov letati, zbiraje se na daljno pot; ko začne merzel veter okoli hiš žvižgati — gotovo ni več daleč tista bela žena, ki pokrije s svojim širokim plaščem hribe in doline. Usmiljenega serca je, zemlja se ji smili in zato jo skrije kmetu, da jo pusti nekoliko časa v miru, da upehana popolnama ne omaga. Spremeni se o tem času vse življenje po deželi. Kmetje napravljajo steljo in visoke smreke podirajo, ktere po zimi na saneh domu vozijo in cepijo, da morejo pod kotlom kurili in živini sirovino kuhati, pa tudi zato, da lože zvečer pri peči posede in ktero vganejo. Spremeni se živlenje tako pri nas kmalo po svetem Mi-helu, ali če je lepa jesen, nekoliko pozneje. V goratih deželah, na priliko v Švajci, se začnejo take premembe poprej. Svajca je kaj gorata dežela: tam nimajo samo enega Triglava in Grin-tovca, ampak vsa dežela je preprežena s tacirni velikani, na kterih se nikdar sneg in led ne staja. Ker so je prigodba, ktero vam hočem popisati ravno v tej deželi godila, bi bilo morda marsikomu vstreženo, kaj več zvediti o tej deželi. Pretežavno in predolgo bi bilo, vso deželo natanko popisovati: zato si misli, ljubi bravec, vse hribčike, ki jih vidiš na poti iz Ljubljane do Novega mesta, ali pa če greš na Goren-sko, kar jih je clo do Podkorena, da so visoki in stermi kakor Triglav, ali če ti je Grintovec bolj znan, kakor on plešasti. Nikdar jih ne more pozabiti, kdor jih je vidil te orjaške velikane. Nehote spozna človek božjo vsemogočnost in krasoto ter z ginjenim sercem roke povzdigne kviško : Gospod ! velik si v svojih delih, moder v vseh rečeh in zemlja je polna Tvoje dobrote ! A ko gledaš in premišljuješ te velikane, te terdnjave nebeške roke, zagledaš besede, ki jih je tresk in grom vsekal jim na čelo: Večni mojster ukazuje, Prid' zidar se sem učit. Popisati pa ni mogoče krasote, kadar solnce zahaja in svoje zadnje žarke razlija po snežnih kopah. Ko bi trenil, za- čno kope žareti, svetlejše ko živa žerjavca od spod proti verhu, — in kakor se je naglo začelo, tudi naglo mine; zato se srečnega šteje vsak potnik, kteri je kdaj vidil to žarenje gora. Vender niso vse gore v Švajci tako visoke. Mnogo jih je, da so poraščene s starimi smrekami, na kterih so planine, kamor devajo Svajcarji po leti svojo živino na pašo. Ravnin sicer ni, doline so pa prijetne, polne studencev, plodne in lepe. Mnogo vasi in mest je v znožji gora, pa tudi visoko v gorah so vasi in posamezne hiše, kakor pri nas po rovtih. Ne moremo si prijetnišega stanovanja misliti, kakor po leti v kočah visoko na rovtih; ali tudi nič nevarnišega ni, kakor spomladi, ko začne topli veter iz Afrike pridši sneg in led po gorah topiti (zo-vejo ga učeni „samum ali smum" Lahje pa: „Sirocco"). Neizrečeno veliki plazovi gredo, nobena reč se jim ne more ustaviti, in gorje vasi, ako se plaz odterga nad njo. Kadar začno plazovi iti, pokajo skale, stresa se zemlja in huje bobni ko grom po nebesih. Se več druzih nadlog morajo prestati prebi-vavci teh krajev. Kdor še ni vidil nikdar plazu, naj gleda, kadar o talnem vremeni sneg iz visocih streh leti, in misli naj si, da ti .plazovi, od kterih tukaj govorim, so včasih dve uri ali še bolj široki. Zidajo si pa zato ljudje tamkaj svoje pohištva na take kraje, kjer se ni bati plazov. Vse to oznanuje prihod lepe pomladi. In res, komaj ponehajo te grozovite reči, je vse živo, vse zeleno in trate polne dišečih cvetlic. Na vse zgodaj se uže slišijo zvonci in pišalke pastirjev, kteri ženo živino v planine, kjer ostanejo do pozne jeseni. Misliti si ne smete jeseni takrat ko pri nas, ampak veliko prej začne sneg naletvati in kmalo ga je, da je kaj. Vračajo se zato pastirji s čedo in nabranim maslom in sirom domu. Pusto in dolgočasno postane po planinah, kjer ni žive duše, razun kacega orla, ki se visoko po zraku ladja. Se divje koze ali gamsje pridejo niže, ker po visočinah, kjer so po leti skakali, jim je sneg hrano zapadel. Gams ali divja koza se ne loči dosti od domače, le da je lepša, ličniša, bolj strunasta in zato bolj gibčina, kakor domača. Glavo ima manjo kakor naše koze, posebno lepo se ji] prilegata černa gladka nazaj zavihana rožička. Brade nima divja koza, parklje ima pa močneje in ostreje od domače, zato 1* pa tudi gre po skalah, kakor bi jo veter nosil. Loči se slednič od naše koze, da ima štiri cize na vimenu, domača koza pa ima samo dva. Brani se s ostrima rogama, kadar jo napade požrešni orel ali če jo psi vpehajo, in večkrat se zgodi, da natakne kterega na rog. človeka nikdar ne napade in le takrat je lovcu nevarna, ako jo je po štengah*) v kot pripodil, da ne more več naprej. Oberne se ter na ravnost proti lovcu gre, pa ne da bi memo skočila, ampak tišči se skale in rine v lovca, da si prosto pot zadobi. Gorje lovcu, ako je poprej ne ubije ali pa če jih je več skupaj. Ognejo se pa, če je le mogoče in raji visoko na drugo štengo poskačejo in veči del jih lovec mirno pusti nad glavo marširati, kamor jim je drago. Kdor hodi nad gamse, mora pač pogumen in zvit biti. Noben človek ne prestoji več nevarnosti kakor lovec, pa tudi veselje njegovo je veliko. Vprašaj starega lovca, ali gre raji ple-sat na bal ali na lov, in bodi si svest, da pervemu vprašanju ne odgovori nič. Kdor je začel hoditi nad divje koze, ne opusti tega več, ako bi mu gotova smert nasprot prišla. Divja koza spreminja kakor mnogo drugih gorskih žival barvo. Spomladi je belkasta, po leti rujava skoraj kakor serna, po zimi dobi černe dlake. Belih divjih koz ni še noben vidil, in skor gotovo jih tudi ni. Ustrelili pa so vže večkrat bele jelene in serne ! — Vležejo se rade blizo lednika, kadar počivajo, ker mislijo se tukaj naj varniši pred ljudmi. Ko se dan napoči, se paso po pečinah navzdol. Brez strahu plezajo po naj stermejši skali do šopka trave. Od devetih do enajstih zjutraj leže za kako z germovjem obraščeno skalo, in potem se pasejo mirno spet proti verhu. Do štirih po poldne se spravijo zopel počivat blizo lednika, ali če lednika ni, blizo snega. Merzlota jim je, kakor se vidi, neobhodno potrebna. Paso se zopet marljivo, da solnce zaide. Poiščejo si nočišča kar mogoče visoko med skalami, da veter ne more do njih. Blizo ene druge skoraj na kupu leže. Kadar se pasejo, vedno straži stara koza, in berž ko se kaj nevarnega čuti, zažvižga na nosnice, da skoz ušesa leti. Jesen, ko sneg niže pade, gredo tudi divje koze niže, clo v gojzde. Čudno je, da si vsak pot tak kraj izvolijo, kjer ni plazov. *) Preden se v Bohinj pride, so stenže, Kakor pičla je njih hrana, se vender zrede, da ima nek-tera 60 do 80 liber. Rade ližejo sol. In zato jih navadijo lovci, ker s soljo skale mažejo, da pridejo na tak kraj, kjer jih morejo streljati. — Razun ljudi, ki jih vedno preganjajo, imajo divje koze še mnogo sovražnikov. Mnogo jih plaz podsuje, marsiktero telebi mogočni orel z visoke skale v prepad; tudi risi diši gorka kri nedolžne kožice. Prepovedala je gosposka v nekterih krajih, streljati jih, da bi popolnoma ne minule. Kakor bi jim bila postava znana, so se berž naselile v varne kraje; — pa če pomisliš, koliko je še sveta, kamor ni stopila človeška noga in morda nikdar ne bo, se ni bati, da bi jih popolnoma strebili, ako ravno je mnogo lovcov, da jih po 200 in še čez v svojem živlenji ustrele. Mislim, da niso od preveč te čertice iz življenja žival; bodo namreč v pojasnenje naše pri— povesti. I. Med gorami , na kterih je mnogo planin in starega le-sovja in za njimi mogočni velikan Ajger svoje snežne kope v oblake dviguje, je ozka dolina. Na dveh krajih je nekoliko širja kakor drugod. V enem proti solncu obernjenem zavetji leži vas Cešenca. Skoz vas teče potok in na širokem produ leže silne skale, ktere so se visoko odvalile in po strugi v dolino privalile. Na obeh straneh proda pa rastejo verbe in jelše, po kterih drozeg veselo prepevaje sliače in pisane postervi v čisti vodi ogleduje. Na desnem bregu tega hudournika, ki ga tudi bistrico imenujejo, derži steza k hišam, po bregu raztresenim. Ko začne jeseni jug sneg in led po gorah tajati, se narase ta bistrica tako, da se široki prod nič ne vidi, in v tem času prigrome silne skale, ki jih na produ vidiš ležati. Rekel sem, da je dolina na dveh krajih nekoliko širja. Za obema razoroma so visoke skale in mogočni gojzdi, kteri varujejo plazov prebivavce tega kraja. Ako ravno ne veliko, je vender dosti lepega polja in vertov, obsajenih z visocimi češnjami. Švacarji umejo iz češenj kaj dobro žganje žgati, kte-rega češnjevca imenujejo. Spodnji razor je nekoliko veči od zgornjega. Tukaj je bila lepa premožna kmetiška hiša, s skodlami pokrita. Gumno in hleva so bile prostorne in snažne. Na videz je mogel že vsak reči, da mora posestnik te hiše premoženmož biti. Bil je gospodar lepih rovtov in gojzdov, kteri so clo do visokega Ajgarja segali. Zraven tega lepega posestva je imel pa mož še velicega mačka — dosti starih plesnih petič. To prav za prav malokdaj človeka srečnega stori, ker bolje je, Bogu dopasti in siromak biti, kakor na kupu denarjev sedeti in vedno misliti, kako bi si življenje prav posladil. Posebno je velika nevarnost in nesreča, ako imajo pri taki hiši le samo edino dete, ktero stariši preradi ujckajo in popačijo. Švajcarski kmet s takim posestvom prosto živi ko baron. Naredi kakor hoče; sam si daje postave in druzemu ni pokoren, kakor ravno tem postavam, ktere si je sam dal in poterdil. Zato so pa tudi Švajcarji ponosni in nobenemu radi pokorni, razun Bogu, kteri jih je z blagim sercem obdaroval. Bila je taka z Gašperjem Češnjevarjevim, kteremu je Bog sicer dobro serce vstvaril, pa so ga starši pokvarili. Bil je sam deček premožnih ljudi in vse lastnosti malega Gašperčka so bile naj bolje. Vse je bilo lepo in dobro, kar je Gašperček naredil, če je bila še taka nespodobnost in malopridnost. Moj Bog! to je prava odgoja! Ali je mogoče, da bi bil tak otrok kdaj kaj vreden, da bi bil kdaj pobožen kristjan ? Pa vender ni bilo drugače. Stari Cešnjevar je bil neprijazen mož, kakor sploh pravimo, bil je za ostrim debel. Lastna volja mu je bila postava. Klel je kakor Hrašovec, in le malo dobrih besedi je prišlo iz njegovih ust. Molitev in strah božji sta bila ptujca v njegovi hiši. Češnjevarca je bila dobra žena, ktera se je moža bolj bala, kakor ga ljubila; zakrivala je vse in kar je Gašperček naredil, je bilo vse hvale vredno. Skopa in terdega serca je pa tudi bila; sploh čista priprostost ji ni bila ošabnost in prevzetnost neznana. Spolnil se je pregovor pri Gašperčku : ternje že v mladosti bode. Bil je še ternček, pa kmalo je bil hud, oster tern tudi staršem. Znano ti je dragi moj! kaj hočem reči! Stari Cešnjevar je bil strasten lovec. Zavoljo dobička ni hodil na lov, ampak zato, ki se je njegovemu divjemu značaju prilegalo, po gorah hoditi in nevarnosti iskati. Bilo je zato kaj čudno v Češnjevarjevi sobi. Pribite so bile ne tramu ena pri drugi glave divjih kozlov. Krona vsih teh znamenj pa ste bile dve medvedje taci, na vskriž pribite nad vratmi. Ljubšega mu ni bilo, kakor zvečer pripovedovati, kako je tu in tam divje kozle zalezaval in kako se je z medvedom boril. Noben ni starega Češnjevarja raje poslušal kakorGašperček. Vsejevedel, kjer so oče tega ali unega kozla ustrelili. Zato ni čuda, da je deček vedno silil na lov, ker to mu je bilo tako rekoč vcepljeno. Zato ni opustil lova, ko je dorasel in ne, ko očeta več ni bilo iz lova domu, kterega so dobili po dolgem iskanji med pečinami ubitega; ni hotel Gašper dati lov^ slovesa^ ko se je z zalim dekletom zaročil kije ga za pet kervavih ran prosilo, opustiti nevarni lov. Kar je bil stareji, bil je strastneji lovec. Kacih pet sto korakov od češnjevarja je bil drugi razor. Stanoval je tukaj Češnjevarjev sosed. Hiša je bila češnjevarjevi podobna; le menja, in siromašniša je bila. Pred hišo so bile štapnje, na levi in desni hiše je bil hlev za koze in kravo. Pri vsaki hiši v Svajci imajo vertec s cvetlicami nasajen. Nekdanji gospodar te hiše je izdolbil iz skale pred hišo štapnje in zato so mu rekli »Stopnja.«. Stari Stopnja je bil tudi lovec. Črednik je bil in po zimi delavec pri Cešnjevarju. Sreča mu je bila prijazniša, ker doma na postelji je mirno v Gospodu zaspal. Pri Stopnji jebilovse drugačno življenje kakor pri češnjevarji. Akoravno revni, so bili zadovoljni in zato vedno veseli. Kadar so se pri Češnjevarji tirali in ravsali, je bilo pri Stopnji vse mirno. Marsikter revež, ki ga je Češnjevarjev sultan od hiše zapodil, je stopal vtolažen in brez strahu proti Stopnji,^ ker reveži delili so z revežem radi zadnji košček kruha. Zato jim je Bog dal srečo in mir. Akoravno niso imeli obilo vsega, vender ni potrebnega manjkalo, in posebno tistega ne, kar človeka srečnega stori: dal jim je Bog pobožno in zadovoljno serce. V taki družini sta rastla Štopnjeva otroka, deček in deklica-Janez in Nežica. Igrala sta si sicer s sosedovim češnjevarjevim Gašperjem, pa sta bila vender raji sama. Obiskoval jih je vsak dan Gašper, in starši, ker so pri Češnjevarji marsikak krajcarček zaslužili, niso mogli braniti. Bil je, kakor znano, Stopnja po leti čednik, po zimi je hodil na lov. Ker je bil od mladih nog na gorah, je poznal vse zelišča. Kopal je tudi lepe gorske cvetlice s korenino ter jih sušil. Radi so jih ptujci kupovali ali pa, če ptujcev ni bilo, jih je nesla žena le-karju v Berno in dobila marsiktero dvojačo zanje. Kakor vsi gorjanci je znal tudi vsake baže igrače delati. Služil si je s to umetnostjo vsaj za sol in tobak. Ko je Štopnjev Janez nekoliko zrastel, je moral pri Cešnje-varji biti kozji pastir. Pasel je zraven češnjevarjevih tudi domače. Od mladih nog se je vadil terpeti in pičlo živeti. Pa pri kozah mu je bilo čez dan dolgčas. Zato je tudi on, kakor oče, nabiral zelišča in razne igrače iz lesa rezljal. Lov mu je bil vedno v mislih, pa ni imel puške. Zato je bil tiho in večkrat so ga mati svarili, ne po gorah za divjimi kozli plezati, ker je neizrečeno nevarno. Med tim, ko sta Stopnja in njegov sin po planinah čedarila, je hodil Gašper k Nežici vas in večkrat sta nesla skupaj v planino kruha in moke. Zgodilo se je ta čas, da se jeČešnjevar ubil. Bil je Gašper takrat devetnajst let star. Postal je sam svoj, pa tudi še siroviši kakor poprej. V cerkev ni hodil, v kerčmi pa je bil kuhan in pečen. Gorje, ako bi si bil kdo derznil, ga posvariti! Ozmerjal ga bi bil kakor psa, ali pa še s pestjo poterdil. Puščali so ga zato v miru in njegova stara mati si ni upala, veliko ž njim opraviti imeti. Bali so se ga vsi, ker vgo-den je bil za vsako malopridno reč. K Stopnji ni več pogosto zahajal, kar se je mirnim ljudem, posebno Nežici kaj dobro zdelo. Deklica je bila do verha in kdor jo je vidil, ni mogel koj očesa od nje odtergati. Zala in priljudna je bila, kakor le malo-ktera. Zgrešil tega tudi Gašper ni in rad jo je imel, kar se je prav lahko zapazilo, če je ž njo govoril. Nežica ni dosti marala zanj. Imela pa je tako moč čeznj, da so se ljudje čudili, da je ž njo tako pohlevnega obnašanja. To je tista moč, ktero ima lepo zaderžanje in nedolžno serce, da se je naj hudobniši boji. Spozna namreč, da je slaba ženska močneja in — sram ga je. Kakor je Gašper Nežico rad imel, se mu vender ni prav prijazno pri nji zdelo, ker vedno se je moral varovati, da ni začel, kakor je bil navajen. Ako se je pregrešil, mu ni zanesla Nežica ter ga dobro oštela. Pustila ga je in ni je bilo k njemu več. Jezilo ga je to verlo. Druge dekleta v vasi so se mu ponujale, kajti Gašper je bil bogat. Starši bi bili radi vidili, da bi bila Nežica Češnjevarca, ji vender niso ničesa rekli in prigovarjali. Ona pa bi tega ne bila hotla, ko bi bili Gašperju cekini iz žepov leteli. Tudi s Štopnjevim Janezom nista bila prijatla. Tiščal je sicer Gašper za njim, večkrat hotel v kerčmi zanj plačati, pa to ni do-padlo Janezu. Bil je raji doma ter delal igrače, dajih je prodal šta-cunarju v bližnem mestu. Radi so ga vsi ljudje imeli in pri vsih je bil v imenu. Spolnilo se je zopet, kar pravi sveto pismo, da je dobro ime večkrat bolje ko denar. Potreboval je namreč premožen kmet v vasi velicega hlapca, ker poprejšin se je oženil. Zato pride enega dne pošteni mož k Štopnju. »Vesel sem vas, reče Stopnja, da me obiščete oče Blek! S čim vam morem postreči?" „I(oj ti bom povedal Stopnja, zaverne Blek. Hlapec se mi je oženil in zdaj potrebujem dobrega namestnika. Zmislil sem si vašega Janeza. Kaj praviš V — Skor prestrašil se je Janez, ki je zraven stal, in očeta pogleda. Mož nekoliko pomolči, po tem de: „Ne vem, ali bo za to „Ko bi bil to dvomil, bi ne bil prišel. Kaj pa ti praviš, obernivši se k Janezu ?" Sramožljiv je bil mladeneč in boječ, zato se ni hotel koj vdati. Pa Blek ni jenjal. Vdinjala sta se in Janez koj gre z Blekom. Služil je lep denar — ali na gamse hoditi ni mogel več. To mu je naj težje dajalo. Ker je pa hotel starišem v zadregah pomoči, seje voljno vdal, in gospodar je bil njemu in on gospodarju všeč. Češnjevarjev Gašper se je nekako poboljšal, kar se je ljudem kaj čudno zdelo. V kerčmi ni več tako pogosto posajal kakor poprej, ampak hodil je pogostoma k Stopnji. Sklenil je, oženiti se z Nežico. Nežica ni bila te novice nič kaj vesela, ker pristudil se ji je s svojim življenjem. Uzrok poboljšanja Gašperjevega pa je bil, da je nek priden in pošten mladeneč snubil Nežico. Enega dne ji pove svoj namen, ali dekle mu kar odreče, ker je ravno prejšni dan besedo storila z omenjenim mladenčem. Speklo je to Gašperja, kaj tacegase pač ni nadjal. Kdor misli, da je Gašperja zato serce bolelo, se grozno moti. Le razžaljen je bil prevzetnež. Kdo si bi bil drugo mislil, kakor da bo hči ubo-zega pastirja brez pomiselka dala roko bogatemu Češnjevarju? — Divjal je domu in še tisti večer je snubil bogato hči nekega kerč-marja. Jeza do Stopnje, Nežice in sploh vse Štopnjeve družine se je tako narasla, da je raji druge delat jemal in druzega čednika dobil. Težko je bilo Stopnji; pa kaj si je hotel ? Poterpelje. Neži-ca se je omožilainsrečno živela. Cešnjevar ni mogel pozabiti in ko je memo Stopnja hodil, je v stran gledal. Se ve, da pozdravil ni nikdar nobenega. Težko se je zdelo Stopnju, pa ni mogel drugače, ker vse poskušnje, da bi se bila sprijaznila, so bile bob v steno. Prevzetnež ne pozabi koj, ako ga je kdo razžalil. Minilo je mnogo let, ali Gašperjeva jeza se ni vnesla, temuč še huji je postajala. Sprejela sta se večkrat na lovu z Stopnjem in le malo jemanjkalo časih, da ni Gašper puško sprožil v persi svojega sovražnika. Kolikorkrat je memo Stopnje šel, se je ponovil serd v njegovem sercu. Stari Stopnja je zbolel in težko mu je bilo, da bi se ločil iz tega sveta, ker je vedel, da ima sovražnika. Pošiljal je svojo ženo k češnjevarju, naj pride in se spravi s svojim sovražnikom. Bog nas vari! kako se je Gašper jezil; mislil je namreč, da je bil on razžaljen — le slišati ga je bilo treba. Klel je in rotil se, da je bila groza. Kaj mi je mar Stopnja, naj ga — kadar hoče ; ž njim in njegovimi nimam jaz nič več opraviti. Tako je razsajal po hiši, in verniti se je morala stara ženica brez uspeha. Ko pove vse bolnemu Štopnju, sklene pobožni bolnik roke: Gospod v nebesih, znane so ti misli moje. Ne štej mu v greh, odpusti mu! K ženi obernivši se reče: Ljuba moja ! ljudje se ne lažejo. Pred bi v kreber voda tekla, kakor Gašper odpustil, je rekel že večkrat Dragan. Odpustim mu vse, kar mi je hudega včinil. Po tem se je vmiril in duša njegova bila je vesela. Janez in Nežica sta ravno izvasiprišla in mnogoverstne Ieke sabo prinesla. Nasmejal se jima je, oba še poljubil ter prosil Janeza, naj bere nektere molitevce iz mašnih bukvic. Med tim je zaspal, in ko so ga klicali, da bi bil spet zdravilno vodico pil — je že stal na božji pravici. Bralo se mu je na obrazu: blagor jim, ki v Gospodu zaspč. Pokleknili so otroka in mati zraven postelje, molili in jokali in zopet jokali in molili, dokler jih ni prišel tolažit mladi dan. V Gašperju se je pa tako kuhalo, da še za pogrebom ni šel — raji je šel v goro s šlucom na rami. Vdova Štopnjeva ni mogla več sama biti in zato je moral priti Janez domu. Mati je bila slaba in stara. Zato je mislil Janez, oženiti se: pa tiste, ktere je bil naj bolj želen, si ni upal vprašati. To je bilo tako le. Otroci tistega kmeta, pri kterem je Janez služil, so bili dobro preskerbljeni. Sorodnica, ljubezniva, dobra deklica je gospodarila. Bogata je bila, akoravno ne tako, kakor njeni stri-ček Blek in zato si misli Janez, da ne bo nič iz te reči. Deklica je pač drugače mislila — menila je namreč: Janez bi bil za me kakor nalašč. Ko je Janez domu odšel, je oče Blek kmalo zapazil na dekletu, kako da je, ker oči je imela objokane in pogosto je od Janeza govorila. Zato je šel Blek prihodnjo nedeljo k Stopnji. Neizrečeno je bil vesel Janez, ko je zagledal Bleka, da je prišel vas. Blek se usede in govori o tej in uni stvari. Sprožil je tudi, da mora pač hudo biti, s sosedom v sovraž-tvu živeti kakor je Janez s češnjevarjem. Ali bi ne bilo bolje, da bi se preselil v vas in hišo tukaj prodal; ker lovitva je lovitva, in koliko lovcev je mirno smert storilo, kakor tvoj oče? Prestrašila seje Štopnjarcainoplašena je pogledovala svojega sinu, kaj da poreče. Resje, povzame Janez, daje Češnjevar vedno jezen in to mi kaj težko de. Tudi vem, da lovitelj ni naj srečneji človek na svetu — pa sem se uže tako navadil, da bi ne mogel več sterpeti in v dolini bi moral umreti — e Bog že varuje, kterega hoče, da se mu ne zgodi kaj prežalega. Zgodaj sem se naučil loviti in zdaj me nekako vse presune, kadar čas pride. Vi ne verjamete! Smejal se mu je Blek. „Ali še nista bila z Gašperjem nič skupaj? Vari se ga. Vesti nima ta človek nič in jaz bi ne bil ž njim v sovražtvu, ko bi imel deset duš!" — Kterega pa Gospod varuje, povzame Janez ponosno. In poglejte mojo mater, kako se boje. Vem da jih ne spravi iz kota drug, kakor smert. Tudi jaz sem rad tukaj." „Saj mati ne morejo več dolgo opravljati," reče Blek. „Vem, odverne Janez, zato pomagam, kjer je potrebno in mogoče." „Pa ne moreš dosti," se nasmeja Blek! „Zato mi mora pridno nevesto dobiti, reče stara ženica. Te besede so olajšale Janezu serce, ker ni se upal povedati, da se misli ženiti. Janeza polije rudečica po vsem obrazu. »Zakaj si rudeč in molčiš. Saj si vender lovec in nimaš nič poguma." „Poguma bi bilo dovolj; pa vem, da se ne zdela" „Zakaj ne ?" vpraša Blek. „Ker je premožniša od mene, reče Janez z na pol požer-tim glasom." „Ako bogati za siromašno hodi in sira dobi, se je čuditi, ako ravno se je zgodilo češnjevarju." Te besede so šinile Janezu skoz serce kakor strela, ker vidil je, da mu je bila Minica dobra. To je govoril Blek in ne besede več od te reči ni zinil, ker mislil je, ako nisi na glavo padel, lahko razumeš. Janez ni bil zabit. Hodil je nekoliko dni prav klaverno, slednjič pa le pove materi, kaj da misli, in kako in kaj je z Minico in da le zato je ne upa snubiti, ker je bogata. Zdaj pa je, kakor se lahko spozna, Blek to reč sprožil in tako se mu zdi, kakor bi bil rekel, naj pride. Mati Stopnja je dobro Minico poznala. Kako pridna in poštena deklica da je. Opominja ga, naj se ne mudi dolgo. Huda beseda je sicer „nak", pa negotov biti v tacih rečeh še huji. Ako Minico dobi, lahko plača Nežici doto in morda, da mu Češnjevar proda eno planino. Kajti volk je na denar, in lahko bota živela. To je Janeza pogrelo. V nedeljo jutro vzame zadnjo če-tert divjega kozla, ki ga je ravno v saboto vstrelil in gre k Bleku. Blek je bil pečenke vesel in povabi Janeza pri njem kositi, in Minka se je mogla s pečenko kaj zasukati. Med tim sta šla k maši in zopet domu. Smejala se je Minka bolj in več, ko vse leto, kar je Janez bil od hiše. Dobro je Blek to zapazil in radoval se skrivši, ako ravno ni rad dal dekleta od hiše. Vidil je pa tudi Janeza, da jo pogosto pogleduje in rad hodi v kuhinjo tobak zažigat. Čakati ni bilo več dolgo in Janez pove Bleku svoje želje. Oča Blek pokliče Minko in v hipu sta bila Janez in Minka zaročena. Poklicali so še Nežico in njenega moža in vse popoldne so se veselili. Pomenkvali so se še dolgo in o raznih rečeh, med druzimi tudi, ali bo dal Cešnjevar planino ali ne. Janez je dvomil, ker nista bilo ravno prijatelja, zato reče Blek, da on hoče vse po-skerbeti. Še nikdar niso bile Janezove noge tako lahke ko dans. Pred Cešnjevarjem je nekoliko postal, vzdignil je oči proti ne-besom in molil, da bi Bog omečil serce Cešnjevarjevo. Gnalo ga je nekaj v hišo, mislil si je namreč, dans, ko me je Bog že tako osrečil, naj poskusim, ako je mogoče, spraviti se s svojim edinim sovražnikom. Ko hoče na prag stopiti, zavpije sirovi Cešnjevar, ker stal je na preddurjih v tarni. „Kdo je ?" Janez spozna koj glas Cešnjevarjev. „Jaz, ljubi sosed/' odgovori. „Kaj hočeš ?" zarenči Gašper ter stopi bliže. „Mir bi rad, odgovori Janez, pohlevno ; mir, kakor je bil med nama, ko sva še otroka bila. Žal mi je, da se je zgodilo, kar se je zgodilo, ako ravno sem nedolžen. Prosim te Gašper, pozabi tudi ti, kar te je razžalilo. Glej pod milim nebom ti roko podajam v prijaznosti, ko nekdaj otroka/' Gašper ga posluša, pa začela je stara jeza v persih razsajati. Ošabnost bogatina se je zbudila, viditi bolj ubozega pred sabo. „Se ve, falot, zavpije, zdaj spoznaš, da brez mene ne moreš živeti; bi se rad prikupil kaj ne, da bi te delat jemal in vse leto redil, kakor tvojega malopridnega očeta.? Pa zmotil si se — Poberi se, ali poščujem psa, da lože prideš do doma." Janez je bil pohleven in nježen. Vse bi bil preterpel, kar mu je Gašper rekel; da je pa rajnega očeta zaničeval, mu ni mogel odpustiti. Sunil gaješe Gašper, kojerekel,spravi se. To mu je bilo preveč. Janez ni bil strahopezljivec. Nobenega se ni bal, kar je bilo fantov v okolici, in Gašper je bil proti njemu muha. Razkačen zgrabi Gašperja za roko, da so mu kosti pokale. „Ne dotakniti se me, ti cigan ti, mu reče — hujši si ko neverniki, da še mertvim na privošiš miru. Kaj so ti moj rajni oče storili, ktere so vsi ljudje spoštovali?" Beseda „cigan" in tudi bolečine v roci so še huji jezo v Gašperjevem sercu vnele. Kakor besni pes je napadel Janeza. Zgrabi ga Janez čez pas, ter ga v travo posadi, kakor ženica snop. Potlej se oberne od njega ter gre svojo pot domu. Še daleč se je slišalo vpitje Cešnjevarce, hlapcev in psa, pa noben se ni upal za Janezom stopiti. Hotel je sicer nek hlapec psa šuvati, pa ni pustila Cešnjevarja, ker slišala je, da je le nje mož kriv in dobro ga je oštevala, kar je pa le malo ali clo nič hasnilo, ker vedno bolj je jeza rasla. Zagovoril se je, da bo pri pervi priložnosti Janezu pokadil, ko na gori skupaj prideta. Žena je morala molčati in še le pozno se je pomiril Ceš-njevar, pa jeza ga ni popustila. Lahko si vsak misli, kako zlo je bila radost v sercu Janezovem pogrenjena. Pomiril se je po poti in sklenil, materi svoji nič ne povedati, kar se je zgodilo. Povedal ji je le vse dobro, in stara žena se je veselila sreče svojega sinu, ko mali otrok igrače. Drugi dan gre Blek k Češnjevarju. Dobre volje je bil in mislil, da mu ne more spodleteti. Nagloma ni hotel raz-odeti, kaj hoče in le od kraja je hodil; pa Češnjevar je kmalo zapazil, kam pes taco moli, in začel se je rotiti, da je bila groza. Vse pove od kraja do konca, kar se je prejšni dan godilo, pa tako, kakor se je njemu prav dozdevalo. Zapustil ga je Blek, kerjevidil, dani nič ž njim opraviti in o Janezu si ne bi bil dobrega mislil, ako bi ne bila Češnjevarca resnice povedala, ko je Bleka nekoliko spremila. Naj pošteniši namen Janezov je le še huje jezo podpihal in več ni bilo upati, da bi se kedaj poprijaznila. Vidil je prevzet-než, da nič ne opravi — in več ko en teden je nosil roko v žepu, tako ga je Janez stisnil, ako ravno se je sramoval, komu to povedati. Ako je Janez memo Cešnjevarja šel in ga on vidil, je vsak pot začel preklinjati in žugati, ali Janez ni porajtal; pozdravil ga je prijazno, ko da bi ne bilo se nič zgodilo, in je šel svojo pot. Ženitba z Minko je bila pa kmalo gotova in srečno in veselo nevesto je peljal Janez k Stopnji. Minki ni ravno dopadlo, da je Janez rad lovil in po gorah hodil; vedla pa je tudi, da se lože vsak grešnik preober-ne ko lovec. Molčala je, zato pa bolj goreče molila, da bi Bog obvaroval moža kake nesreče, posebno po tem, ko je zvedila, kako da se je Češnjevar pridušal, Janeza ustreliti. Vsemu temu se je Janez le smejal. II. Ni bilo dolgo po ženitvanju in čas jesenski je nastopil, ž njim pa želje v Janezove persi, v goro iti nad gamse. Ni se mogel več premagati in napravljati se je začel na lov. Nizko je sneg padel in to je bilo dobro znaminje. Pripovedali so tudi pastirji, da nikakor niso še tacih trum divjih kozlov vi-dili, kot to leto. Naj perva skerb je bil krampžarje pripraviti. Debele osti imajo in privežejo se na noge, da se more lahko čez led in spolzki sneg plaziti. Koliko da velja tukaj po gorah dobro stopiti, si lahko vsak misli, ker ena sama napčna stopinja časih smertno nevarnost pripravi. Večkrat se mora lovec na komolec, koleno in z vsim životom opirati, da ne pade v prepad. Zraven krampžarjev je debela, okovana palica neobhodno potrebna, ktera je že marsikterega smerti rešila, ker časih mu spodersne in le ostro okovana palica je, ktera v led zasajena obvaruje, da ne gre lovec v večno liko, od kodar nobenega več ni nazaj. Vse to je imel mladi Stopnja, kterega hočemo le Janeza imenovati, v dobrem redu. Le puško si je imel še pripraviti. Uže njegovi rajni oče so jo imeli. Marsiktera žival je padla od kroglice, ki je iz nje prižvižgala, in Janez jo je naj raji imel, ako oče niso bili na lovu. Imela je le eno cev in bila na kamen, pa gotova kakor ostra strela. Včasih so le take imeli in malokdaj jim je kaka žival ušla. Janez je imel puško svojega očeta posebno rad, ker si je bil nje dobrote svest, in tudi spomin je bil naj lepši očeta njegovega. V torbico nekoliko kruha in sira, in čutaro češnjevca — in hajdi! Vse je bilo pripravljeno. Siva suknja in bel klobuk , kterega je še stari Stopnja nosil, je bil na mizi. Pa še nekaj, kar ne jemlje vsak pot lovec sabo. Dolga verv, polna vozlov je bila, ktero mu je Minka, njegova žena, spod strehe prinesla, časih je potrebna, ako hoče kam plezati. Koj od konca je lahko lovcem, ker divje koze se ne boje tako ljudi, kakor pozneje, ko so že večkrat slišale pok in morda jih tudi kaka krogla oplazila. Navajene so pastirjev in živine tako, da časih prav blizo čede ali še clo med njo pridejo. Lovec, ki gre nad divje koze, gre o mraku v goro, si poišče prenočišča in kraja, kjer prenoči in je drugi dan blizo zveri. Vse je bilo pripravljeno, ko je solnce za bližne gore zahajalo. V očeh Minkinih se je svetila solzica, in skerb za svojega ljubega Janeza ji je persi stiskala in pregnala ru-dečo barvo z lepih ličic. Lahko se nanj nasloni in ga vpraša: „I£daj pa prideš nazaj?" Posmehlja se. „Kako ti morem to povedati?" ji odgovori. Ako je srečno, pridem kmalo, ako ne, trikrat ali štirikrat lahko solnce zaide." Minka globoko zdihne. „Draga", ji reče „ne delaj mi serca težkega, saj veš, da mi hudo de, tebe žalostno zapustiti! Žena lovčeva mora biti pogumna, kakor lovec nje mož. V nepotrebne nevarnosti se ne podajem, to sem ti uže večkrat obljubil. In Minka, ali me ne more smert povsod dobiti? ali je tvoja vera tako slaba, da se že treseš, preden grem? Ali ne veš, da me tvoja molitev spremlja! Gotovo so božji angeli krog mene, ker ti in moja mati tako lepo molite!" „Oj Janez! vari se Gašperja! Kaj ne, da se boš?" — „Da!" serčno odgovori. „Zakaj pa se ga bojiš? Kteri veliko vpije, kakor on, malo stori. Tudi sem mu kos; to naj te nikar ne skerbi. Le mirna bodi in zaupaj z mano v Boga!" Tako govoreč je vergel torbo in puško čez ramo, opasal se z vozlato vervjo, poljubi ženo in mater in gre urno iz hiše kviško po stezi pevajoč. Sapo je Minka na-se vlekla in poslušala čiste glasove Janezove, ki so se daleč v mraku zgubljali. Ko so glasovi potihnili, je šla Minka v hram, pokleknila, ter goreče molila za svojega Janeza. Se uro daleč je bil krepki lovec od tistih krajev, kjer so divje koze doma, in omolknil. Previdnost mora biti vedno z lovcem, ako noče prazen priti. Janezu je bila gora bolj znana, ko zapeč doma. To pa tudi ni čuda, ker jo je Bog zna kolikrat prelezel, ko je še koze pasel po nji. Vsak kamen mu je bil znan, za vse kraje je vedil, kjer so divje koze o tem ali unem času. Povedal mu je pa tudi znan pastir, kje da je pred ta teden vidil celo čedo koz in kje da so. Zato je šel tako vesel in gotov dobre sreče. Ravno ta znani pastir mu je tudi v neki koči pripravil suhljadi in posteljo — pustil mu tudi pastirsko obleko, pa se je preoblekel, ker lože je zalesti divje koze v taki obleki, ker so je uže vajene in se je ne boje. Akoravno je skerb Minkina Janeza nekoliko tlačila in le zato je vriskal grede v goro, da bi svojo ženico potolažil, mu je vendar tudi serce nemirno bilo. Kmalo pa je čutil staro slast, ki jo le lovec čutiti more. Kar je više v gori bil, prosteje so se mu dvigale persi, pogumniše je stopal; radosti so se mu oči svetile in ko bi se ne bil bal, divjih koz plašiti, gotovo bi bil zapel ko zvon. Blizo verh gore je bil, kjer že pašovniki planinski popolnoma nehajo in sterme skale svoje gole glave v zrak mole. Mislil se je na desno proti koči zaviti, kjer je imel pripravljeno nočišče. Kar zavpije nekdo s prav serditim glasom: „Kam Stopnja?" Stresel se je Janez. Pa to ni bil strah, le zato se je prestrašil, ker je nenadoma slišal grozivni glas. Koj je spoznal svojega sovražnika Cešnjevarja, ki je stal na skali pred njim, čez ktero bi bil moral Janez plezati. Vidil ga Koleda za 1. 1859. 2 . je, da puško napeto v rokah derži, in da si jezno ustnici grize. Spoznal je Janez koj, da je v nevarnosti in da je Cešnjevar zgoraj, zato naglo zasadi svojo palico med skale in urniše kakor jelen skoči kviško, in ko bi trenil, je stal na strani češnjevarja. Vse je spodletelo češnjevarju, ker mislil ni nič dobrega, in Janez spodaj se ne bi bil mogel braniti. Zdaj pa mu ne pomaga nič, ker Janez se dveh Gašparjev ni bal. Hudo mu pogleda Janez v obraz in kakor pes, ki mu korajžo vzame, rep pobesi, je tudi Gašper pobesil svoje divje oči in ni se upal v Janeza pogledati. Zbudila se je pravična jeza v Janezovih persih, ki si je zmislil, kar se je pred kratkim zgodilo, in kakoršen namen je zdaj imel Gašper. — „Kdo ti je dal pravico, mene vprašati, kam da grem", zavpije Janez in kakor grom se je razlegalo po skalovju. Gašperja je spreletela merzlota. Vedno je mislil, da je Janez piškur, da si ne upa kure zapoditi, ker nikdar se ni z nobenim kregal. Zdaj je pa zvedil, kaj se pravi, ako pravega na nos po-terka. Vender je bil prevzeten, da bi se bil kmalo prelomil. „Jaz", reče jezno. „Ali ti?" povzame Janez, ter spusti svojo pest na ramo Gašperjevo, ki je pa tako težka bila, da se je skoraj na tla usedel. „0d kdaj si v soseski več ko drugi?" Gašper skoči med tem nazaj in puško nastavi. „Le dotakni se me še enkrat, pa te ustrelim ko mačka." Janez mu puško odbije, in le majhno je manjkalo, da se ni Gašper čez skale zvernil. „Pusti v miru puško, drugači te spoznam morivca." Ni si upal Gašper puške pobrati in le nepremakljivo je gledal Janeza. Janez stopi bliže ter prime zopet Gašperja za roko, pa tako kakor s kleščami, da je bila gotovo vsa černa. Gašper," mu reče, „ti hočeš tako imeti in meni je zdaj tudi prav, da se pomeriva. Tako je moja volja in ne gani se sto-pinjice. Ali me razumeš ?" »Pusti me! pusti me!" vpije Gašper. Janez ga spusti; Gašper pa se ne gane. Vender mu ne verjame in zato vedno vanj gleda. Kar nakrat ko ris poskoči Gašper na stran, popade puško in jo nameri na Janeza. »Malopridnež!" zakriči Janez, in ko blisk je bil spet pri njem. Uzame mu puško, predenj se Gašper zave. Položi jo na skalo in stopi k Gašperju! „Glej černa duša! pravico bi imel te pahniti v strugo, kjer se Bistrica perši. V mojih pesteh si!" »Kdo to pravi?" vpije Gašper ter skoči, ko besna zver nad Janeza, da bi ga čez skalo pahnil. Ali Janez stoji ko da bi korenine imel. S pestjo ga je rinil v persi, da bi bil Gašper znak nazaj padel v prepad, ako bi ga ne bil spet vjel. Kviško ga dvigne ko igračo ter ga zraven sebe postavi. „Tako! zdaj mislim, se ti ne ljubi več, z menoj opraviti imeti. Poslušaj me!" „Kaj sem zakrivil, Češnjevar? Govori. Kaj sem ti storil, da me neprenehoma čertiš? Ali zato, ker te sestra ni hotla? Nisem rekel ne da, ne ne; pa ko bi me bila vprašala, djal bi ji bil: Nežica! ne moži se s tako napuhnjenim, bezposle-nim človekom. Pa tega ji nisem rekel, ker prosto je ravnala brez mojega soveta. Moji stariši bi bili sicer radi imeli, ker so se od tebe živili. In ko ti je Nežica sira naložila, si začel ti sovražiti tudi starega zvestega služabnika svojega očeta. Spoznaj mi tukaj pred Bogom, da si ti kriv! Kaj še, v svoji ošabnosti še misliš, da so ti hribi tvoja last, da le sam ti smeš loviti. Spoznaj, da smo prosti Švajcarji, prosti kakor vihar morski, da ne poznamo druge oblasti razun te, ki smo jo sami postavili!" Čudno je bilo Gašperja viditi. Rudečica ga je prelijala in spet je zginila, da je postal bled ko merlič. Oči so mu postale kervave, z zobmi je škripal in persti bi si bil kmalo zdrobil. Besedice ni mogel ziniti. Janez je pred njim stal. Pogled prevzetnega bebca ga je potolažil, in spet je miren postal. Jeza se je zgubila. Spet je postal nježin kakor je sploh bil. „Ali ne odgovoriš ničesa?" ga vpraša mirneji. „Naj bo, tudi molčanje je odgovor." Šele zdaj se je Gašper zavedel. Tropa nesramnih kletev in zabavljivih besedi je prišla iz njegovih umazanih ust, tako da ga živa duša ne bi bila razumela. »Vidim, da si nisi svest, kaj hočeš", povzame Janez prav mirno. Na, tukaj imaš puško. Na uno stran derži tvoja pot, moja na to. Ako se prederzneš name meriti, si zgubljen. Zdaj pojdi in Bog daj, da se ne srečava v drugo kakor dans." Janez ostane na mestu, napne petelina in stoji pripravljen. Gašpar verže svojo puško na ramo ter odide in ne ozre se nič nazaj. Ko je bil uže daleč zadosti, obesi tudi Janez puško čez ramo in gre na desno stran. Še je osvetloval sončni žar snežne kope mogočne gore, in vidilo se je, kakor da bi bila gorela, ker je bilo nebo čisto in ne ene meglice ni bilo viditi na vsi gori. Še enkrat se je ozerl za Gašperjem, ki jo je urno mahal proti svoji koči. Janez je imel še daleč do koče, kjer je mislil prenočiti in pot je bil nevaren. Ako ga noč obide, mu ni druzega početi, ko pod skalo zlesti, kjer je časih, ko je še koze pasel, vedril. Pa ker je bil dober pešec in ni še noč nastopila, se ni bal. Privezal je krampžarje na noge, in ko bi trenil je bil čez veliki plaz in preden si je mislil, je bil že pri koči. Dobil je vse, kakor mu je bil njegov prijatel obljubil, da mu bo pripravil. Vender ni zakuril in raji je nekoliko kruha in sira pojedel in požir češnjevca je bila njegova večerja. Pa kar je zamudil z Gašperjem, je mislil prihiteti drugi dan. Vieže se, ali spanja ni bilo. Do pol noči je čul in premišljeval, kar se je dogodilo. Po pol noči je še le zaspal, pa se vender o pravem času zbudil. Hitro skoči kviško, se pokriža, vzame torbo in puško ter hiti na prosto. Veličastna tihota je še vladala po gorah. Naj više kope so se svetile v jutranji zori. Zdolej na planem je še ležala noč in tema. Janezovo serce se je povzdignilo v molitvi k Bogu, ker vsako jutro je imel navado, da je molil prav pobožno. Tukaj pa, visoko nad skerbmi ljudi, bližej nebes si je mislil, tukaj se je še le povzdignila njegova duša na močnih perutah molitve. V molitvi se še spomni, kar se je včeraj dogodilo, žal mu je bilo, ker mislil je, da je bil pre- hudega , terdega serca. Molil je in prosil Boga, da bi mu odpustil, molil je pa tudi za Gašperja, da bi mu Bog milost ska-zal in ga ne pravo pot pripeljal. Po tem je priporočal Bogu svojo ženo in mater, pokril beli klobuk, pregledal še puško, in šel, kar se je dalo urno na tisto stran, kamor je rekel njegov prijatel, da hodijo divje koze. Smertna tihota je bila po gori. Nikjer ni bilo sledti življenja. Pa kmalo je prišel na sled divjim kozam. Po noči ni padlo nič snega; zato se je lahko poznalo, kam da so šle prejšin dan. Sled je kazala, da so šle ravno na tisto stran, kamor je šel Gašper. Janez vzame svoj stari dalekovid, kterega je nekdaj njegov oče od nekega potnika dobil. Na vse strani se obrača in ravno dosti svetlo je postalo, da je mogel vse skale, plazove i. t. d. razločiti. Nikjer ni zapazil, da bi se bilo kaj gibalo. Le visoko visoko in mogočno daleč je vidil v zraku viseti kakor piko, kar ni bilo druzega, ko mogočen gorski orel in ravno proti tisti strani se je zibal, kamor je Gašpar šel. Pastir je bil zaznamoval Janezu z roko skalo, pod ktero hodi spat tropa divjih koz. Krog in krog je bilo stermo skalovje. Rekel je, da jih je okol sedem, in star kozel je bil njih vodja. V te pečine priti, je bilo kaj težko. Med škerbine namreč se vlegajo divje koze, da jih veter preveč ne osmu-če, pa tudi da so bolj skrite. Samo čuvaj, po navadi stara koza, v vseh rečeh zvedena in zvita bolj ko njen rog, stoji na kaki visočini, od kodar vse vidi na vse strani. Gotovo so bile tamkaj. Do njih priti se je samo po neizrečeno ozkih laštah moglo, ki so krog skal ovijale se nad brezni, da se je koj v glavi zavertelo, ko bi bi bil doli pogledal. Bal se je, da bi ne zamudil, ker naj lože je takrat zalezovati jih, ko se zbu-de, se stegujejo in potem začn<5 po skalah zajterka iskati. Per-va težava je bila dolga pot, ktere se pa pravi lovec nikdar ne ustraši, naj menj pa Janez, ki je bil od mladih nog navajen plezati po skalah ko maček; veča je bila, ker je veter ravno od tiste strani proti kozam pihal, od kodar jih bi bilo lahko zalesti, in po tem takem ga morejo koj ovohati, preden jih zaleze. Na ravnost proti njim iti ni bilo varno, ker gotovo ga bi bile zapazile. Nekoliko postane in misli. Ali tukaj ostati ali niže iti — ali na korajžo iti bližno pot. To je bilo, kar je prevdarjal. Kmalo je sklenil, kaj da bo storil. Nastopil je težavno pot na ravnost proti ležišču kozjemu. Kar je mogel varno, in skoraj po štireh je lezel Janez proti kozam. Vse mu je bilo tukaj znano, kakor doma po hiši. Saj je več let domače koze tukaj pasel. Planine imajo sicer bogateji kmetje v posesti; ali kar je naprej, je vse prosto in vsak sme svojo živino, se ve, da druzega ne more ko koze, pasti. Ker ni veliko paše, jih pusti daleč saksebi iti, in zato mu mora vsaka skalica in vsaka luknja znana biti. Varnih in gotovih stopinj je bil tedaj Janez tukaj in urno je šel naprej. Kdo se bo čudil, ako rečem, da je tudi čez skale in jarke moral skakati, od kodar ni bilo daleč v neizmerno prepast. Tudi je moral iti čez plazove in posebno varovati se, da ni kaj sprožil, če ne, bi bil ves njegov trud zastonj: le božja roka ga je mogla varovati in gotovo ga je tudi. Veter mu je začel v naj večo srečo nasprot vleči, in po časi se je skrivaj e za skale naprej plazil. Jelo je svitati in neizrečeno lepo v nebeški čarobi so se kope blisketale, osvitljene od jutranje zore. Spodaj pa je še ležala bolj gosta megla, ktera se je sem ter tje podila in časih se je dalo prav daleč viditi. Janez je za neko skalo tičal, in puško na nji naslonjeno imel. čakal je dolgo kleče, kar se megla preterga. Dalekogleda mu ni bilo treba, ker komaj dober streljaj daleč je zagledal kozo, ki je stražila, in spodaj okol skal sedem drugih skakati, med kterimi je bil star, velik, tolst kozel. — Puška poči in stoterokrat odmeva v pečinah. Zadeta žival poskoči kviško ter se zverne. Čuvaj, stara koza namreč, je zažvižgal, da je vse skoz ušesa letelo. Nekoliko so postale, pa kakor blisk so zginile v goro. Mlada kožica je postajala in nazaj gledala; bila je hči zadete starke — nazaj misli iti k materi, ali še enkrat puška poči in tudi mlada kožica je ležala mertva. Veselo skoči Janez, pa zadnji pok je nekako zbudil staro. Koza, akoravno je bila zadeta, jo je vender za tropo pobrala in se kmalo zgubila. Hudo mu je bilo, da se je tako spekel. Mlada kožica, kteri je bila njena zvestoba uzrok smerti, je ležala na tleh in zraven nje polno kervi njene matere — pa kje je in kam je šla ? Janez zveže kožici zadnjo in pravo nogo skupaj ter jo čez ramo verže. Puško natolče in gre za obstreljeno kozo. Akoravno je imel kakih 30 do 40 liber več na herbtu ko poprej, je vender šel mladi lovec, kakor bi mu za petami gorelo. Vedno je šel po sledu, ker zlo je kervila zadeta koza. Plaz, kteremu se je poprej ognil, je bil tukaj, kjer je zdaj hotel čez iti, oži. Ko blisk so prišle koze do plazu; tega se pa zboje ko gotove smerti in zato so jo na ravnost kviško zraven plazu urezale. Janez je šel za njimi, kar le je mogel. Le sem ter tje je bila kaka kaplja kervi, in mislil je, da je le malo obstreljena koza. Vedno težavniša je bila pot. Po ozkem robu komaj dva čevlja širokem je moral iti. Na uni strani skale pa mu je bilo vse neznano, nikdar še tukaj ni bil. Le majhno je bilo treba se opoteči in zvalil bi se bil daleč daleč v brezen, kamor nikdar človeško oko ne pogleda. Vender ni obupal. Priporočil se je Bogu in doma ste dve zvesti serci molile k Bogu za srečo Janezovo. Ravno ko je mimo nekega germa se hotel splaziti, ki se je močno s svojimi koreninami oklenil skal, je začelo nad glavo nekaj veršeti, kakor bi bil veter megle podil. Bal se je Janez, ker poznal je te kraje dobro in dobro vedel, ako nastopi megla v tacih krajih, da vtegne tudi več dni ležati. Ni bilo drugači, kot ostati, kjer je bil. Boga je zahvalil, da je bil ravno zraven germa, za kterega se bi mogel poprijeti, ako bi ga noge začele prehudo boleti. Da je v veliki nevarnosti, si ni mogel več tajiti. Karanje je v teh krajih zlo razpokano, ker je veči del mokro. Čudno se mu je dozdevalo. Mislil je na svojo mater in ženo, in kviško je dvignil oči. Dolge so bile ure. Mraz mu je bil in žeja ga je nadlegovala. Sicer je imel češnjevca v čutarci in lahko bi jo bil k ustom prinesel, ako bi bil puško k skali naslonil - pa če mu v brezno zderči? — in vedel je tudi, da je človek po žganju zaspan. Vse moči je napel, k Bogu zdihnil in zaupal, Solnce' jp moralo uže visoko biti. Kakor sem že rekel, da je čutil časih nad glavo nekaj ferčati, kar se je večkrat ponovilo. Cez nekoliko časa potegne močen veter in megla je bila razkropljena. Naenkrat je solnce posvetilo v dolino in solnce upa v serce lovčevo. Ložje je začel dihati. Pa prikazen ali kar ga je poprej strašilo, se je zdaj pokazalo. Znano je, da nobena- žival nima boljega nosa, ko jastrob, tič neizrečene velikosti in moči. Ravno tak tič je bil, ki ga je zjutraj vidil Janez v zraku viseti kakor černo piko. Kri obstreljene koze ga je bliže privabila. Za njo je šel ter jo mislil iz visoke skale zbiti v brezno, da bi se ubila. In ko je čez prepad letel, je uvohal kožico, ki jo je Janez na rameh imel. Večkrat je ferfetal čez prepad, pa ni mogel zagledati plena, ker megla je bila pregosta. Zdaj pa je dalj časa fofotal krog Janeza ter mislil z močno peruto lovca v brezno pobiti. Vidil je Janez, kaj da je. Poznal je dobro navade in zvijače tega ptiča, ker mnogokrat so oče in drugi lovci kaj ena-cega pripovedovali. Vedno bliže je začel jastrob letati in Janez je spoznal nevarnost. Skušal je za puško prijeti, da bi bil mogel pomeriti in streliti. Z levico se je deržal za germ, z desnico je napel petelina in deržal puško pripravljeno. Ko se spet jastrob nanj zažene, sproži Janez in zadene ga dobro. Kakor grom je zabučal pok po votlinah, da so se kamna, ki so le slabo deržale, odvalovati jele in v brezdno derdrale. čudno je bilo čuti fofotanje zadetega jastroba, ki je še umi-raje skušal moč svojih perut. Pa zastonj se je dvigoval od tal, neizrečeno je mahal s perutnicama, po časi je potihnilo vse in ležal je okrutni jastrob mertev med skalovjem. Perva misel Janezova je bilo naprej iti; znano mu je bilo še iz časov, ko je koze pasel, da mora biti pot širja in zato ložja in ne tako nevarna. Premagal je težave vse, vender zlo trudil se je. Pridši na varneji in širji kraj, se je nehote na tla zgrudil in počival. Potem se dvigne, poklekne ter zahvali Boga, da ga je milost-ljivo iz velike nevarnosti rešil. Sled pa je veter zamedel in ni ga mogel dobiti. Solnce je sijalo čisto in dobro je ogledal vse. Zapazil je skalovje, kjer ni bilo nič snega, veter ga je namreč preč popihal. Gotov je bil, da nikakor drugam ni zver šla, kot tje. Urno pripravljen jo vdari proti tisti strani. Čez pol ure je dospel na veliko, s snegom pokrito planjavo. Zasledil je stopinje divjih koz, ki so se proti serverju obernile. Kraj mu ni bil popolnoma znan. Sterma skala je stala za še stermišo, globoki brezdni so bili vmes. Ako so tje šle, so bile pred njim varne. Na levi te ravnine so bile tudi silne skale, pa za njimi se mu je dozdevalo, da morajo biti znani kraji. Ni pol druga ura pretekla, je bil že na verhu. Ali Bog zna, kje je bila koča, v kteri je prenočil bil. Kdo mu je bil porok, da je bo do noči dobil. Vender se mu je zdelo prezgodaj ostati, ker po solncu soditi, ni mogla še biti peta ura po poldne. Okrepčavši se s kruhom in češnjevcem, je začel spet lezti. Z mnogim trudom je prišel clo do verha, ali kako čudo! vse neznano, ves nov svet. Gora, ktera stoji koj za njegovo vasjo in kamor je on plezal, se je daleč daleč v solncu bliskala, zašel je bil, in do noči še priti do pravega mesta, je bilo zastonj misliti. Kar je bilo naj važnišega, mu je dalekogled kazal, namreč zagledal je tropo divjih koz — šest vseh skupaj. Spoznal jih je koj, ker tudi ena je zadej bolj po časi hodila ter ravno vlegla se. Znamnje je bilo, da ji je moči zmanjkalo. Serce mu je poskakovalo, ker plen mu ne uide več. Gotovo se bodo vernile nazaj, kjer so navajene prenočevati, ako ravno je bilo daleč. Pervo je bilo, si zavetja poiskati, da bi ga koze ne zapazile. Dobro je imel ubrano, po kteri strani se bodo nazaj vernile. Proti solncu je bilo prestermo, proti jugu pa zložneje. Ali skriti se ni imel nikamor. Ne enega germiča ni bilo. Ko je nekoliko časa ogledoval, zagleda precej veliko oda-Ijeno skalo in za njo se stisne. Ali od tod naprej ni smel iti, če ne, ga bi bile koj vidile in streljati nanje ni mogel, ker je bil predaleč od njih. Druzega ni bilo, ko na izhodno stran iti in jih zalezovati. Komaj je sklenil, že storil, ker ura je bila potekla in večer nastopil. Spehan priplezel je prav blizo, kjer so se pasle. Varno nasloni puško na skalo in jih čaka. Perva koza, to je tista, ki gre naprej in ogleduje, je časih postala, kviško glavo vzdigovala, ali ni blizo nevarnosti. Ko se je prepričala, da je varno, se je spet začela pasti. Za njo koj se je pasel kozel, velik in tolst, čigar dolga rogova sta Janezu čez vse všeč bila. Zadeta koza se je zadnja pasla, se vlegla in zopet pasla. Ves se je tresel od veselja Janez. Vse je v tem trenutku pozabil. Serce mu je tolklo kakor kladvo, ko so vedno bliže šle koze. Dovolj blizo so bile; puška poči in tolsti kozel je ležal ne tleh. Urno je natolkel še enkrat in ako ravno že ni bilo drugih viditi, je vender pri že obstreljeni popravil, kar je manjkalo. Skočil je kviško in ne hote je zapel kakor kos. Med tim, ko je bil Janez v naj veči radosti, je solnce uže skoraj zapadlo. Spet so se začele blišati kope v čarobni svitlobi zapa-dajočega solnca. Vse svitlo je bilo tukaj, ko so že spodaj po ravninah ljudi krog lev in pri peči sedeli. Kam pa je on hotel iti ? Dobil je ozko skalo in sklenil je tu prenočiti. Tje je vlekel ubite koze, in eno zraven druge in tretjo po čez dene, ter se veselo usede, da bi kaj zavžil. Da bi bil kaj toplega dobil, ni bilo misliti, ker s kam-njem in snegom se ne da kuhati. Truden je bil Janez, da ni mogel stati. Vse je pripomoglo, ne le težave, ktere je moral premagati, ampak tudi, kar se je med njim in Gašperjem godilo, je pripomoglo, da skoraj ni mogel dihati. In ravno to je bilo naj nevarniše. Znano je vsem, kteri so že kdaj po gorah hodili, da postane časih človek tako zaspan, da se ne more skoraj ubraniti; ako ga premaga zaspanec, ga živa duša več ne prebudi iz spanja. Dobili so blizo sv. Gotharta nekdaj potnika, ki je stoje zmerz-nil, ravno ko je hotel z levo nogo stopil. Večkrat ti pa jih dobe, ki se trudni usedejo in zmerznejo. Noben pa ne pozna bolje teh nevarnost, kakor lovec in sploh gorjanec. Dokler je le mogoče, se brani zaspancu, ker gotov je, da ako se mu da premagati, nikdar več ne vidi belega dne. Vender je začel činkati. Naslonil je glavo na koleno ■ in iskreno prosil Boga, da bi se ktnalo zbudil. Uže je začel dremati, kar se spomni, da ni puška basana. Svest si ne more biti v teh krajih, da bi po noči ne prišel medved, ker po visocih gorah se še zmiraj kteri dobi. Kviško skoči ter se strese. Z rokama je mahal, kar je mogel, da bi le se nekoliko ogrel, da bi zmerzla kri hitreje jela teči. To mu je kaj dobro djalo. Zdaj nabaše puško, napne petelina in posluša še, ali bi ne čutil vsaj kaj živega; pa tiho je bilo povsod, kakor bi bila prejšin dan smert tukaj kosila; le veter je piskal po ostrih skalah. Pervikratje čutil Janez, kako je človeku pri sercu, ko je sam in zapuščen v puščavi. Vse veselje do lova se je zgubilo in vsi drugi čuti so rojili po njegovem sercu. Svojih preljubih se je spominjal, ki morda vso noč v skerbeh zanj Boga prosijo in solze točijo. Pervič se je vprašal, ali je vender prav, da strast, ktere človek ne more Ali pa noče pustiti, drugim toliko britkost in žalost dela ? ali ni pregrešno, za tako majhno reč, kakor je divja koza, življenja žertvovati in sebe in svoje nesrečne storiti ? Težko mu je d jala ta misel. Spomnil se je prošinj in solz svoje žene, skerbi in britkosti svoje stare, ljubeznive matere, ktera se je tolikokrati uže jokala zavoljo svojega moža, rajnega Stopnja in zdaj zavoljo sina. Dozdevalo se mu je, da ga hoče Bog dansi svariti in sklenil je, za vedno slovo dati lovu, ako še srečno domu pride. Spet ga je začel zaspanec nadlegovati; noge ga skoraj niso hotle več deržati. Med mertve koze je sedel in v naročju je deržal puško z napetim petelinom. Z vso močjo se je branil zaspati, pa vse zastonj. Zaspal je in ni se zavedel nič. Noge in vsi udje so začeli uterpljevati. Kri je vedno bolj zastajala in le malo minut bi bilo in terpelo, pa ga bi bilo konec. Pa roka se zmakne. Zmerznjen perst se dotakne jezička ; puška se sproži in zagromi po daljni planjavi, na kteri je bila še terda noč. Janez se splaši. Oči si mane. Ves se trese, čudne misli mu rojijo po glavi; sam ne ve, kaj se je zgodilo, pa tako ga je spanje že premagalo, da je koj zopet zaspal. Kar se sproži še druga cev puške. Zdaj pa skoči Janez kviško in zavedel se je kmalo. »Vsemogočni Bog", je zavpil, »ohraniti me hočeš", in pokleknil je. Skazal si svojo čudno moč nad menoj, vem, svariš me, popustiti nevarne pota, po kterih hodim. Gospod! obljubim, da jih bom zapustil, nikdar več se ne bom podajal v nevarnost. Hvalim te, milostljivi pomočnik v zadregah!" Ustane in kmalo se mu poverne življenje v ude. Kviško skače, z nogama beca, z rokama maha in čuti, kako se vrača kri v žile; čuti, kako kri nazaj stopa iz glave, kamor se je zašla in glava mu je kmalo olajšala se. Nekako častitljivo prime za puško, ki mu je uže dvakrat rešila življenja, ter jo zopet natolče. Ko je hotel zadremati, jo je sprožil in predramil se je; poslušal je jek, ki je od robu oglašal se in to ga je varovalo, da ni spet zaspal. Marsikterikrat jo je sprožil v temno noč, preden je dan napočil. Z nočjo vred je tudi smodnik pošel. Tega si pa Janez ni mislil, da se pok sliši iz teh višav doli v dolino; da so ti poki, ki so njemu življenje rešili, zdolej nizko nemir in skerb zbudili v mnogih sercih. Komaj se je dan napočil, je že priletela Cešnjevarca, vsa prestrašena k Stopnji z vervmi in drugim orodjem ter tudi pri Stopnji vse znemirila. Eden njenih hlapcev je pozno domu prišel in cul strel za strelom, pok za pokom, ki se je daleč čez goro v dolino razlegal. Poslušal je in slišal vedno redkeje streljati. Njegov gospodar je bil šel na lov. Mislil si je morda, da je zašel in strelja, da bi mu kdo prišel na pomoč. Hlapec ni mogel spati, ker je celo noč pokalo. Bano pokliče svojo gospodinjo ter ji pove, kaj je slišal. Neizrečeno se je žena prestrašila, urno vse pripravi, gre k Stopnji in kmalu ste šle obe ženici z dvema hlapcoma v goro, ravno ko se je Janez napravil na pot proti domu, dve kozi na herbtu in tolstega kozla je za sebo vlekel. Zjutraj pa je spoznal, kje da je, in bližno pot je kmalo dobil. III. Truden in zdelan, s teškim bremenom na rami je prišel Janez do tistega kraja, kjer sta se z Gašperjem sprejela bila. Usesti se je moral ter počivati. Sedel je na solnce in se grel, kar zasliši glas človeški. Nekoliko kviško stopi, posluša in spozna glas svoje ljube žene Minke. Veselo nasproti zauka. Tudi ona ga koj spozna, urno skoči vsim naprej in s solznimi očmi mu se nasloni na persi, stiskaje ga k sebi. Osupnjeni so gledali plen. češnjevarca pa je bila bleda ko zid. „Ali si čul streljanje ?" ga upraša derhtijoča. Ali veš, kje da je Gašper ? Na slednje vprašanje je odmajal, pervo v kratkem razjasni. Vender se ni mogla Češnjevarca kmalo zavesti, tako je bila prestrašena. „Pripetilo se mu je kaj nesrečnega, to dobro vem", reče. „Vso noč nisem imela pokoja, če ravno nisem čula strela. Vidila sem vonder Gašperja, če so mi le oči skup padle, v smertni nevarnosti. Ni mi bilo še nikdar tako, če je še tako dolgo po gorah hodil." Janez se je trudil, da bi jo potolažil; pa je bilo vse zastonj. Vedno hujši je prihajal njen strah. „Pojdi z nami, dragi Janez, tebi je tukaj vse znano, mi s hlapci se ne vemo kam oberniti, in preden kakega pastirja dobimo, je morda že mertev. Oj Janez, vem da si dobrega, blagega serca in ne vračaš slabo s slabim, usmili se me v težkih nadlogah, nikdar ne bom pozabila". S tihim pogledom ga je tudi Minka prosila. „Pojte, naj bo, reče, hajd v imenu božjem". Pripovest naša tirja, da se nekoliko k Gašperju ober- nemo. Neskončna jeza in hud serd, osveta in sramota je Gašperja gnala naprej. Da bi bil pazil, kje da so divje koze, ni bilo misliti, tako je rojila strast po njegovem sercu. Vse, kar si je mogel zmisliti, je preklel in hudega ni bilo več, da bi ga ne bil želel svojemu sovražniku. Časih je moral postati. Prišel je zato tisti večer le do verhnje svojih koč. Spravljeno je imel v nji razne reči, ktere mu je moral njegov pastir prejšni dan gori prinesti. Steklenice polne dobrega vina, merzla pečenka, kava in mleko, derva, sploh vse je bilo pripravljeno, da bi se bil tudi naj imenitniši gospod dobro počutil. Da bi si bil jezo nekoliko potolažil, je dobro steklenice nagibal; pil ga je, da se je kmalo moral na klop zavaliti. Do belega dne je spal, in potlej hitel, kamor se je namenil. »Ustrelil je kozo in jaz ne vidim nobene! Zakaj mu nisem pokadil pod nos, ko je šel proti meni?! u — V tem hipu zagleda tropo divjih koz, ki so od Ajgarja sem pritekle. To so, ki jih je on streljal pa ne zadel, si misli veselo ter se k skali stisne. Živalice so šle kakor veter in kmalo so bile blizo njega. Spoznal je med njimi starega, tolstega kozla. Vidil je tudi ob-streljeno kozo za njim. „Ej! si misli, ranil jo je sicer, pa je ne bo lizal. Ali hočem kozla, ali uže obstreljeno kozo pomeriti ?" sam sebe vpraša. Kozla! kozla ! mu bije serce. Pomeri — puška poči ali zginila je vsa tropa, kakor strah. Ni zadel! pervikrat v svojem življenju ni zadel. Tresel se je, tako je bil jezen. Pa saj je bil razkačen še od prejš-nega dne. — S časom se je zavedel, in sam ni vedel kam, je šel naprej v goro. Daleč je šel. Na desno in levo se je oziral, pa ne sledu ni od koz. Kolne in jezi se nad svojo osodo. Bilo je že poldne, pa le še ni bilo sledu. Ravno se je htel usesti, da bi bil nekoliko jedel, kar zagleda daleč daleč proti Ajgarju tropo divjih koz, ki so se pasle. Tri so bile, ker gledal je s dalekogledom. Obstanka ni več imel. Brešno spravi spel v torbo, še enkrat dobro češnjevca potegne ter gre naprej po ovinkih; moral je delati ovinke, ako je zalesti hotel koze. Ves se je tresel, ko je prišel blizo. Dovolj blizo je bil, sproži in koza poskoči kviško ter zopet nazaj pade. Od veselja je zapel iu zaukal. Plezal je po neizrečeno stermem skalovju, da bi bil prišel do zveri. Priplazil se je do nje, pa ko jo hoče zgrabiti, skoči koza in zverne se na uno stran skale ter obvisi mertva na germu, ki je na skali rastel. Škripal je z zobmi, da mu plen spred nosa uide. Spodaj je visela tolsta koza, pa ne more do nje. Gledal je v brezno. Meril je z očmi globočino in daljavo, kjer je koza visela. Gašper ni bil vajen, da bi mu kaj spodletelo. Ako mu je vender kterikrat kaj tacega se zgodilo, ni manjkalo dosti, da ni obnorel. Plezal je po kraji, da bi bil kje dobil pripravno mesto do koze priti. Blizo je stala velika, stara smereka. Veje so mahale daleč čez skalo v globočino. Po njej je mislil splezati in spustiti se ne štengo, po kteri bi bil prišel do koze. Tako ga je strast oslepila, da ni nič pomislil, kako da bo pa nazaj šlo. Brez daljega pomiselka je ubogal svoje želje. Poprime se za vejo, ter se hoče pognati na štengo, pa odterga se mu veja in Gašper pade na ravno tisto štengo, pod ktero je tamno brezdno zijalo. Strašno je zaupil Gašper, ko je na kamen priletel, ker leva noga je bila močno ranjena. Zdaj še le je vidil, kaj da je storil, zdaj še le je prišla opaznost po časi za njim, kakor marsikteremu v življenju, pa prepozno; ker vidil je, da je štenga proti mestu, kjer je koza visela, tako ozka, da ni moč po nji iti, in noga ga je bolela, da se je od bolečine in jeze jokal. Nogo je hotel dergniti, pa še zdaj vidi, da je štenga tako ozka, da pade v brezno, ako se le kolikaj gane. Sedel je tako, in ni si mogel nič pomagati. Ko je kviško pogledal, kje da je smereka, je vidil, da ne more do nje. Brezupno se grabi za lase in bije po glavi, kar nekaj zraven njega zaropota. Pogleda in vidi svojo palico, zadnjo podporo, ki je v prepad se zvalila. Neizrečeno je zakričal, jo hoče zagrabiti, pa bila je uže daleč in malo je manjkalo, da tudi on ni šel za njo. Stanje Gašperjevo je bilo strahovito. Bolečine na nogi so bile grozne in stan njegov strašen in brez upa. Kdo ga bo dobil tukaj ? Brešno in kar je seboj imel, ni bilo dosti, enkrat se dobro nasititi. Ako bi zaspal, je gotovo zgubljen, ker ganiti se ne sme, ako noče v glo-bočino pasti. Dan je bil dolg kakor večnost, kaj pa še noč, ki je začela nastopati. Z velikim trudom je komaj pobito nogo predjal, namreč izpod sebe izvlekel, čez skalo jo je pomolil, pa je čutil, da je zlo otekala. Nogovica in čevelj ga je začel tiščati, pa izzuti ga ni mogel, in ko bi ga bil tudi mogel, bi bil pa ozebel v merzloti, kakoršna je bila tukaj. Tresel se je, kakor šiba. Puško je imel na rami, skušal jo je doli uzeti, da bi se lože na skalo naslonil. Čez dolgo se mu da ter jo položi zraven sebe. Varniše je sedel! pa kaj mu pomaga? Ako bo moral vedno tako sedeti — vidil je naprej, kako ga bo žeja in lakota umorila ? Noč je nastala, tako tamna, da je še ni take pomnil. Kdo si more misliti strah in grozo, ktera ga je v neznani samoti obhajala. Stokal in tulil je, ko da bi bil poludil. Obup in smertni strah sta se borila. V tem hipu se je dotaknila nebeška roka njegovega serca in misli so vstale v njem, kakoršnih poprej ni nikdar imel. Kar je bilo le pobožnega ali vsaj po pobožnem dišalo, se ni sprijaznilo z Gašperjem, še manj pa je on želel kaj tacega. Človek je bil, kterega samo izvanredne do-godbe še ganiti utegnejo. Ravno to se je pa zdaj godilo, da brez nasledkov ostati ni moglo. Zraven misli na smert je stala druga misel, misel na sodbo božjo in to ga je ganilo. Pervič v svojem življenju je premišljeval svoje življenje, v pervič se mu je dozdevalo, da je njegovo življenje hudobno in kazni vredno. Če je bolj premišljeval hudobnejega, se je spoznal. Spomnil se je tudi razpertja med njim in Štopnjem, ki mu vender ni nikdar kaj slabega storil ne želel. In kako je on ž njim ravnal ? — Naj hujše mu je bilo, da ga je mislil umoriti ! In kaj je bil uzrok ? Da ga Nežica ni hotla uzeti, razuzdanega in sirovega človeka? In zato je hotel vso družino v nesrečo spraviti, zato je vsacega te družine iz serca sovražil! Sodba je bila božja v njegovi vesti. Vest se je zbudila in kes ga je grizel, ko požrešni jastrob. Vedno huje ga je peklo, vedno močneji je bil strah in trepet pred večnostjo. Merzel pot mu je stopil po čelu in ves se je tresel. Nevidna roka je stiskala njegovo serce. V tej zadregi je sklenil roke in molil. Obljubil je drugače živeti in spraviti se z Janezom, obljubil je, da bo popustil ošabnost, čije ničnost je zdaj spoznal. Oj Gospod! je zdihoval, usmili se me! Glasno je jokal; persi mu je hotlo raznesti. Gorečneje je začel moliti, da bi mu Bog milost dodelil; zaporedoma je delal obljube, ako ga Bog še zdaj reši; pa kmalu ga spet poprime strah pred večnostjo in sodnikom. Stare reči iz mladosti še so mu stopale pred oči — spominjal se je naukov, ki so mu jih gosp. fajmošter dajali, kar je bral nekdaj v šoli in spomnil se je zgubljenega sinu in spokorjenega razbojnika na križu. Zdelo se mu je, kakor da bi bil tudi njemu Izveličar prikazal se in mu odpuščenje obljubil, ako se resnično poboljša; vidil je Izve-ličarja, ki je prišel iskat zgubljeno, jagnje božje, ki nosi grehe sveta, in duša njegova se je v molitvi povzdignila kviško. Zdelo se mu je, kakor da bi bil slišal: sin moj, grehi so ti odpuščeni! nikar več grešiti! In čuden mir je prišel v njegove persi. Vso strašljivost je smert zgubila. Naučil se je moliti: ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! Naenkrat se je začel zrak tresti! To je bil strel. Kmalo zasliši drugega! „Mogočni Bog! izdihne, ali mar hočeš me nevrednega Grešnika rešiti in mi še časa dati, pokoro delati ?" Spet se je slišal strel. Ušesa je nategoval, ali niso bliže, pa tega ni mogel spoznati. Gotov je bil, da je to zavoljo njega. Gorečiše je molil v smertnem strahu, poln upa in vere. Prešla je noč in zopet je solnce pokazalo se na nebu. Lačni jastrobi so okoli njega letali, pa kmalo so spoznali, da si on še sam ne more pomagati in brez skerbi so se vsedli na kozo, ki je blizo njega v germu visela. Groza ga je spre-letovala, ko je vidil, kako so jo mesarili in se vedno bolj mno-Koleda za 1. 1859, 3 žili. Gledati je moral, kako so do kosti požerli lačni ptiči kozo in še kosti glodali — grozno je bilo to, ker misliti si je moral, morda kmalo bodo pa mene tako le mesarili. Z obupom ga je to napolnilo. Roke je sklepal in klical Boga na pomoč. Strel je pojenjal, odkar se je dan naredil. Up rešitve je iz serca zginil. — Skoraj na pol mertev je bil in vse misli so bile v večnost obernjene. Na enkrat se mu zdi, da nekaj čuje. Kviško pogleda. Tudi tropa jastrobov se je vzdignila. V znamnje mu je bilo, da tudi oni čutijo nevarnost. „Zakaj nisem izstrelil tudi jaz svoje puške, si reče porogljivo, in varno seže po njo. Sprožil jo je in zagromelo je po pečinah, da je bilo kaj. Jastrobi so zleteli proč in nad njim zginili. Nekoliko čaka in drugega spusti! — Zdaj je čakal med upom in obupom razdvojen. „Še nabaši", sam sebi pravi. Ako ravno mu je vsak gibljej neizrečeno bolečino na-pravljal in pertil ga tresniti v globočino, je vendar poskusil, nabasati puško, in srečno doverši; in kmalo zagermi tretjič pok po votlih pečinah. Med tim, ko je Gašper v smertnih težavah na robu skale, na kraju globocega brezna sedel, je prišel Janez, hlapca in žena Gašparjeva do zgornje koče, kjer je Gašper prenočil. Poznalo se je, da si ni dal nič pomanjkati. Steklenice, ki so bile vse prazne, so delale Janezu skerb. Ako jih je spraznil, preden je šel, je gotovo mertev, si misli — pa verjeti ni mogel tega, ker noben zveden lovec kaj takega ne naredi. češnjevarca je bila trudna, da ni mogla več stati. Vender je hotla iti z možaki. Janez ji je moral po domače povedati, da bi jim le za napotje bila. Prosil jo je, tu ostati, zakuriti in kavo skuhati. Obljubila je vbogati, rekoč „Molila bom tukaj, da bi vse srečno opravili. Možaki so se napravili. Janez je hotel, da bi bili šli vsak na svojo stran, pa hlapca nista hotla, ker premalo znano jima je bilo vse tukaj. Zedinili so se kmalo, ko so Gašperja v snegu zasledili. To jim je veliko pripomoglo, da so urneje hodili. Kmalu so prišli do skale, kjer se je Gašper na stran zavil. Ne daleč, morda ne četertinko ure proč, je bila smereka, pod ktero je Gašper zdihoval in ni mislil, da mu je Bog tako kmalu rešitve poslal, da ga bo ravno tisti rešil, od kterega je naj manj pričakoval. Poldne je bilo, ko je Janez na verhu skale stal in krog sebe gledal, da bi bil kak sled zapazil. Hlapca sta spodaj čakala, kaj bo Janez rekel — pa zinil ni besedice, le gledal je krog sebe zamišljeno. Na krat zagleda tropo jastrobov iz globočine prileteti, ki je bila malo od njega proč. čudno krokotanje in kervavi kremplji so dušo in serce Janezovo presunili. Dobro je poznal te živali. »Tam se je čez skalo zvalil, si je mislil, in ravno zdaj grejo jastrobi od zajterka!" Mraz ga je spreletei in ni se upal hlapcoma svoje misli razodeti. Še se ni odločil, kaj da bi počel, kar sliši blizo sebe pok in mislil je, da je dim vidil. Vesel up napolni vse tri: »Še je živ!" zavpije radostno, »rešili ga bomo!" Nazaj je šel, kar pa ni bilo tako lahko, kakor je mislil. Ko bi bil še imel kaj smodnika, bi bil koj odgovoril. Nevarno je bilo, zato je moral kaj počasi hoditi in gledati, kam da se bo prijel, ali kam da bo stopil, ker radi se kamni odvaljajo in za njimi bi jo mahnil, ako bi se ne varoval. Spet se je slišal pok. Janez je prišel spet k hlapcoma, ki sta boječa stala pod skalo, po kteri je Janez lezel. »Od ondot, kjer je stari mecesen, je prišel pok; tje moramo iti", reče Janez. Ko so se proti rečenemu mecesnu obernili, so našli spet njegov sled, in več ni bilo dvombe, da je tam Gašper. Tretjič poči puška, ko je bil Janez že blizo mecesna. Hitel je, kar je mogel do mecesna in z vsim glasom zaupil: »Gašper !" Ko je Gašper svoje ime slišal in glas spoznal, se je skoraj zgrudil — čudno ga je prevzelo. Vsaka žilica se mu je tresla, in glasno je začel jokati. Komaj je mogel odgovoriti. Janez ga je slišal in razumel. Stopil je bliže in vidil reveža sedeti na ozki štengi vsega zmerzlega. Hitro je Janez verv, ki jo je imel krog sebe ovito, odvil in jo pustil Gašperju. „Dobro si jo krog sebe zavij in poprimi se vozla z obema rokama", mu zavpije. „Puško si na ramo privezi." Gašper verv poprimši, si jo je urno ovil in zavozlal. Potlej še le, ko je bilo to storjeno, je hotel puško na ramo privezati, pa med tim se je podričnila v globočino in razbila. „Pojdi z Bogom", ji reče, „moja roka se te bi ne bila več dotaknila. Vlecite v imenu božjem! —" Hlapca sta pristopila in vlekli so vsi trije Gašperja kviško. Srečno so ga izvlekli. Janez ga zgrabi krog pazhe in ga dvigne, pa groza ga spreleti. — černi lasje Gašperjevi so postali sivi — na pol mertev mu je slonel na persih ! Rahlo ga položi na sneg in dergne po čelu s češ-njevcom. Hlapca sta nekaj vej odsekala in sani naredila, kamor so Gašperja položili. Hitreje ko so mogli, so šli proti koči, kjer jih je Cešnjevarca čakala. Veselo je zakričala, ko ga je zagledala, pa tudi groza jo je obšla, ko je bele lase Gašperjeve vidila. V kočo so ga nesli in ni se zavedel nič. Izslekli so ga in dergnili ga s snegom. Ne toliko gorkota, ki jo je zbudilo dergnenje, ampak bolečine so ga oživile. Debelo jih je gledal nekaj časa, ki so krog njega stali, kakor da bi jih ne poznal, po ko je njegova žena se k njemu nagnila in ga po imenu poklicala, se je popolnoma zavedel. Naj pervemu je Janezu podal roko: „Janez! Janez! ali ti je mogoče meni odpustiti", povzame, kar sem ti slabega storil in kar sem ti v sercu želel ? — Oj Janez! pozabi! Bog me je spokoril, spet naj bo, kakor je bilo nekdaj, ko sva bila še otroka". Solze so pričale resnico besedi! Ko se je s kavo okrepčal, jim je kratko vse povedal, kako se je godilo, ali dan se je nagnil, in pot do doma je bil še dolg. Janez ga je na herbtu nesel do svojega doma, in tam so ga spravili v posteljo. Minka je vlekla za sabo, kar je Janez nastrelil. Hitro so poslali hlapca po vrača, ker bolečine so bile hude. Zdravnik je vse ogledal in vidil, da si je nogo zlomil Gašper. Med tim je noga zlo otekla, in prav veliko je zdravnik opraviti imel, da je oteklino odpravil. Gašper je toliko časa pri Stopnji ostal, da so ga brez nevarnosti mogli do njegovega doma prenesti. Popolnoma se je poboljšal in vsem se je to neizrečeno dobro zdelo. Janez ni smel več od njega iti. Eden drugemu sta pripovedovala, kaj se je kteremu dogodilo in oba sta spoznala, da ju je božja volja vodila k miru in spravi, in da je ravno rešenik svojega edinega sovražnika. „Oj, kako sem vendar hvaležen Bogu za vdarce. Naredila me je šiba božja vsega druzega. Postaral sem se sicer zunej, ali duša in serce moje je pomlajeno, novič je začelo živeti. Spoznal sem svoje dolžnosti — spoznal sem svoje ošabno ne-poterpežljivo serce. Puške in palica počivate v globini med skalovjem, kamor bi bil gotovo tudi jaz šel, ako bi te sam Bog ne bil poslal me rešit. Za vselej sem se lovu odpovedal, če se mi še tako dobro noga zaceli. Janez ga prime rahlo za roko, rekoč; „Gašper, jaz imam še puško, ki sva jo moj oče in jaz rabila, pa zagovoril sem se in poterdim v pričo vseh, da je nikdar več se ne dotaknem, kakor mikavno je tudi bilo na slednjem lovu". Gašper veselo Janezovo roko stiska. Dolgo je moral Gašper v postelji biti, pa je vse poterpežljivo prenašal. Nikdar več ni zaklel. Jeza in vsih hudih navad ni bilo več pri njem zapaziti. Miren ko jag-nje je še le zdaj začel^ srečno s svojo ženo živeti. Ako je dan minil, da nobenega Stopnjevega ni bilo k Češnjevarju, je gotovo zvečer hlapec prišel vprašat, ali se je mar kaj hudega pripetilo, ker Gašperja je čista, zvesta, hvaležna ljubezen vezala ne vso Stopnjevo rodbino. Ko ga je vrač zadnič preobezal in je uže mogel hoditi, je povabil vse: vrača, Janeza z ženo in materjo, še nektere druge prijatle in očeta Bleka in veselili so se in pili zadostno. Pa preden so začeli jesti, se je Gašper odkril in molil je lepo molitevco: Boga zdaj vsi hvalimo i. t. d. Vse je to tako genilo, da so vsakemu solze bile v očeh, ker poprej ni nikdar vidil Gašperja pred ali po jedi moliti. Ko so bili naj boljše volje, potegne Gašper iz žepa neko pismo ter ga poda Janezu: „Vem, da ti je hudo brez planine biti. Blek so hotli od mene eno kupiti — pa bil sem še stari človek in sirovo sem se obnašal takrat in odrekel, česar so želeli. Da bi mi odpustili ! — Ti si mi odpustil, dobri Janez! razveseli me še s tim, da vzameš mojo planino nad skalo v spomin. Tukaj je pismo, ktero sva jaz in moja žena podpisala". Janeza je to zlo zgrelo. Branil se je nekoliko, pa je moral uzeti. In dan, kterega je Gašper tako častno poslavil, je bil podoba bodočnosti. V naj veči prijaznosti ste živele obe družini. Janez si je vidoma opomogel, ker blagoslov božji je stanoval pri njem. Ko so njuni otroci dorasli, se je prijaznost še bolj povišala, ker Janezov sin je bil zet Gašperjev postal. Do zadnjih dni sta bila Janez in Gašper eno serce in ena želja — na lov pa noben več mislil ni. Pripovedke starišev so bili svarilni nauki otrokom! Bog vse prav oberne. Kriva prisega. (Spisal Ivan.) Živel je pred nekterimi leti v nekem tergu pošten mesar Urban. S svojim rokodelstvom in malo kupčijo si je toliko prislužil, da je lahko lepo in čedno preredil svojo družino. Bil je sam priden in marljiv in njegova žena Jera mu je v vsem zvesto pomagala in skerbela za otročiče. Urbanova hiša je bila lepo osnažena in vredjena, in od zunaj se je vidilo, kaki ljudje prebivajo v nji. Mesar ni bil ravno bogat, premožen vendar se je že mogel imenovati. Pomanjkanja ni pri njem nobeden terpel; se ve, daje včasi tudi na posodo vzeti moral, če je imel ravno kaj več živine nakupiti, kakor se pri barantiji že veči del godi, da je premoženje v blagu in da se kupuje, kedar jo po ceni, če bi ravno imelo kaj denarja zmanjkati. Urban je pa tudi sam prav rad posojeval drugim in vselej pripravljen bil, bližnjemu pomagati iz stisk in nadlog, če mu je le mogoče bilo. Mislil si je: drugi podpirajo mene, zakaj bi jih-jest tudi ne, kader lahko; saj to veli božja zapoved in tirja ker-šanska ljubezen. Kar je komu posodil, je vse natanjko zapisal v knjigo doma, ali dolžnega pisma tirjal ni, zanesel se je na besedo in poštenost vsakega. Njegovo serce je bilo dobro, tedaj je tudi vse druge dobro sodil. To bi bilo že vse prav lepo, ko bi vsi ljudje Urbanu enaki bili, ko bi vsi Boga pred očmi imeli in se ne dali zapeljati hudobnemu duhu. Ali svet je poln zvijač in goljufij in, žalibog, le preveč je takih, ki jim druzega ni mar, kakor da bi svojega bližnjega prekanili in se obogatili od žulov poštenih ljudi. Ko bi bil Urban to pomislil in se po tem ravnal, bi bil svojo družino obvaroval velikih sitnost, čez malo časa ga namreč zadene nagla smert; komaj je naj potrebniše reči vredil in se z Bogom spravil, vse drugo je ostalo, kakor je ravno bilo. Zapustil je žalostno udovo Jero s tremi majhnimi otro-čiči, z dvema fantinoma in eno deklico. Jera je bila scer šibka ženka, rahločutna in pohlevna, kakor veči del vse njenega spola, vendar seje opazilo na nji neko resno, možko obnašanje; bister um se je razodeval v vsem njenem djanju, in ta je bil posebno zdaj potreben. Zadeve rajnega niso bile ravno v naj lepšem redu, marsikaj je bilo treba poravnati, zraven je bilo treba skerbeti še za otroke in jih spodobno izrediti. To ni bilo lahko opravilo za udovo. Vendar ona je premagala vse in do malega hišo vredila. Ti, ki so imeli kaj tirjati, so se oglasili kmalu in po dnarju napletali. Jera poproda, kar je bilo za na prodaj, da jih odpravi; dolžniki pa se niso hotli tako hitro na dan pokazati, če ravno jih je bilo precej zapisanih v računski knjigi rajnega Urbana. Zato gre do zvedenega pravdosrednika in izroči mu vse svoje pravice. Gospod dohtar kmalo poravna zmedene reči; do malega je bilo iztirjano vse, le eden je ostal in se kar ni hotel prikazati. — V knjigi namreč je bilo zapisano, da je mesar Urban oštirju Trebušniku posodil sto goldinarjev; drugega ni bilo zapisanega; dolžnega pisma ni nikjer. Pravdosrednik pokliče Trebušnika k sebi. Imeli so Trebušnika vsi za bogatega, pa tudi za grabežljivega moža; vedelo se je, da je bil nekdaj revež, da je prav z malim začel; kako pa je tako hitro obogatel, ni nihče vedel. Marsikaj so si ljudje na ušesa šeptali in z glavami majali, ko se je od njega govorilo. — Pravdosrednik vpraša Trebušnika, kedaj da plačati misli tistih sto goldinarjev, ktere je dolžen Urbanovi Jeri udovi. Oštir debelo pogleda in na videz ves začuden vpraša, rekoč; „0d kterih sto goldinarjev govorite, gospod dohtar?" „1, od tistih sto , ki ste jih dolžni Jeri, saj vam jih je posodil rajni Urban." „Gospod dohtar", odgovori terdovratnež, kterega je hudi duh lakomnosti že obsedel, „sam ne vem, kaj bi rekel, meni ni treba na posodo jemati; hvala Bogu, še jih imamo", reče in v žepu z dvajseticami zažvenkla. „Prosim gospod, ne govorite mi več od tega." Pravdosredniku je bil zdaj očitno, da ima pred seboj terdovratnega goljufivca; prepričati se je le še hotel, če je Trebušnik od sebe dal dolžno pismo, ali kako drugo spričbo. Bistro ga tedaj pogleda, in naglo reče: „Vi pravite, da nič ne veste od dolga in vendar imamo dolžno pismo v rokah." Oštirju se od nekega skritega veselja oči zasvetijo, berž jo zaverne rekoč: „0d mene noben človek nima dolžnega pisma, ako nič drugega ne iščete pri meni, vam se lepo priporočim, gospod dohtar." To izrekši se zasmehljivo zarezi in proti vratom oberne. Gotovo je bilo, da oštir nobene spričbe od sebe ni dal. Pravdosrednik je to spoznal, zakliče tedaj za njim: „Vas bomo pri gospoki iskali." „Le" se odreže oštir, „jaz nobenemu ne branim." Kmalu so poklicali Trebušnika pred sodbo. Jera ga toži za sto goldinarjev; on taji pred gosposko, kakor je tajil pred pravdosrednikom. Pol leta je terpela pravda. Marsi-kak lep zlat je Jera za razne stroške plačati morala, pa mislila si je: Pravica naj obvelja. Ne morem scer Trebuš-niku očevidno in neoveržljivo skazati, da mi je dolžen, vender vsaki ve, da je njegova krivična. Saj prisegel vsaj ne bo. Ali Jera se je goljufala. Kaj je terdovratnežu tudi priseči, če ga je grabežljivost in lakomnost že vsega pod se spravila. Oštir je pripravljen tudi priseči. To je ubogo udovo hudo ranilo. Toliko stroškov ji je že prizadela ta nesrečna pravda, in zdaj še kaže, da bo vse zgubila. Svetovali so ji, da naj nikar ne pusti oštirju priseči, ker to bi ji še več denarja pograbilo. Ali že skoraj ubožana udova serčno odgovori: „In če mi je zadnje čevlje raz nog prodati, in če bi imela bosa hoditi — naj priseže." Dan obravnave se je napovedal. V sodnii, kjer se je prisegalo, je bilo vse z ljudmi na tlačeno , ker ta pravda se je v majhnem tergu razglasila, in vsakdo je hotel viditi, kako bo oštir, na tihem se je reklo, po krivem prisegal. Po ondašni lepi navadi je duhovnik popred razložil važnost prisege in opominjal oštirja, da naj dobro pomisli, kaj da dela; pokazal je, da se s pravično prisego Bog časti in njegovo ime povišuje, kriva prisega pa je strašen greh, naj grozovitniše bogakletstvo, ker človek neskončno pravičnega Boga tožbi na pričo pokliče. Lepo je duhovnik tudi še razložil, kako neizmerno velik, v nebo vpijoč greh je zatiranje udov in sirot. — Oštir je stal tukaj ves zamišljen in je v tla gledal, ko duhovnik izgovori zadnje besede. Terdovratnež ošabno pogleda udovo Jero in vzdigne tri perste, da bi prisegel. Po dvorani je bilo vse tako tiho in mirno, da bi iglo pasti slišal. Jera je seboj pripeljala tudi svoje otroke, levico je položila na glavo naj starejega fantiča , z desnico pa je deržala deklico, svoje naj mlajše dete. Terdo je uperla pogled na oštirja, kakor bi ga z očmi prebosti hotla; Trebušnik je tudi dobro čutil moč tega pogleda, ker mu ni bilo mogoče oči povzdigniti, le v tla je imel uperte. Prisega se je po navadi brala, in Trebušnik jo je s krepkim glasom govoril za bravcom; pri zadnjih besedah pa: „kakor gotovo mi pomagaj Bog. Amen" ga spreleti groza ; po vsem životu se strese. — Po končani prisegi hoče berž oditi, ali Jera stopi pred-nj, z resnim presunljivim glasom mu reče: „Bog vam odpusti, da ste mojega rajnega moža še v grobu lažnika storili; jaz vam ne morem odpustiti. — Ker ste zdaj še sto goldinarjev pridjali k drugemu po krivici dobljenemu blagu, vzemite še to le za popotnico: „Vi ste zdaj bogati, jaz pa sem uboga, pa zapomnite si moje besede: prišel bo čas in kolesce se bo obernilo ; meni bo Bog zopet k premoženju in sreči pomagal, vi pa bote ubožali. Pred mojimi vratmi bote kakor berač grizlej kruha prosili, da bi si vto-lažili hudo lakoto. Studilo se bo vsakemu nad vami, otroci bodo s perstom za vami kazali in vas zasmehovali — tako se bo zgodilo, kakor gotovo mi Bog pomagaj"! Jera odstopi, množica se plašno odtegne na obe strani, ogibaje se Trebušnika, kakor okuženega; odšel je iz dvorane. Tudi Jera se s svojimi otroci proč napravi. Pomilovaje jo, gledajo vsi za njo. Mislil si je marsikdo in popraševal svojega soseda: Se bodo spolnile Jerine besede? — Spolnile se bodo. Dvajset let je preteklo, čas ima vetrove perotnice, naprej vihra brez postanka, brez odloga. V dvajsetih letih se je marsikaj zgodilo, marsikaj premenilo. Udova Jera je dobro gospodarila in Bog je blagoslovil njeno marljivost. S pomočjo poštenega sluga je opravljala mesarijo rajnega Urbana, sreča ji je povsod naproti prišla, dohodki so se množili , premoženje se je naraščalo od dne do dne. K temu ji Bog še pri otrocih da veliko srečo; lepo so rastli in bogabojece izrejeni so Jeri na stare leta obetali gotovo podporo. Fanta sta se naučila mesarskega in prevzameta opravilo rajnega očeta. Zdaj ni bilo več treba najemnikom izročevati važnih opravil in skerbi za dom, vse je bilo v zvestih domačih rokah, čez nekaj časa se tudi Jerina hči omoži s poštenim, premožnim kmetom. Zelje dobre udove so se zdaj spolnile. Pusti domačo hišo in mesarsko opravilo svojima sinoma in gre z hčerjo v novo zetovo stanovanje. To je bila lepa kmetija, obdana od ene strani z rodovitnim poljem in širokimi travniki, od druge pa se je širil gosto zaraščen gojzd. Stara udova — leta so se ji že poznale, — je tukaj dosti dela imela, zakaj na novi kmetii je bilo opravila zadosti; skerb za živino, kuretnjo in manjše domače posle je ona vse sebi izgovorila. In ko čez leto in dan sreča vnuka obeta, tu je bilo še le opraviti, tu je bilo tekanja in pripravljanja za sprejem zaželjenega deteta, in ko ji novorojenca pervikrat v naročje položijo, dobri starki solze v oči stopijo: „0 moj Bog!" zakliče, „kako srečno si me vendar storil, tega nisem zaslužila." Po zimi sta jo pogosto obiskovala tudi sina mesarja, oba sta bila že tudi oženjena in prav srečna. Leto za letom je dajalo kakega vnuka, novo veselje za staro mamico. Večkrat je rekla: „Zdi se mi, da sem kakor rodovitno drevo, ki vsako leto več sadja prinaša in na vse strani mladike poganja in širi. O večna hvala Bogu za toliki blagoslov, tako srečo!" Vse drugači se je godilo oštirju Trebušniku. Odkar je po krivem prisegel, mu je jelo vse narobe iti. Zapustila ga je poprejšna ošabnost in prederznost, vedno ga je nekaj tlačilo in krivilo. Od tiste ure , ko je izrekel besede: „kakor gotovo mi Bog pomagaj", je bežala od njega vsa dušna in telesna moč. Bolehal je na vesti in ta bolezen je hujša, kakor vsaka telesna. Poprej je bil ves oterpnjen, zdelo se je, da mu je vest popolnoma zaspala. Ali besede, ktere mu je rekla udova Jera v sodni dvorani, so zbudile notrajni glas. Kakor hudoben duh ga je vedno plašil in mu neprenehoma na ušesa tulil: „Po krivem si prisegel! Preklet si!" In če se je čez dan na delo pripravljal in se tako umiriti mislil, berž ga je notrajni glas preplašil: „Kaj ti pomaga delo in trud? preklet si, — ubožal boš!" — Tako je bilo to strašilo vedno za njim, spremljalo ga je po vseh potih, ga strašilo po dnevi in med posvetnim šumom; se za njim priplazilo v tihi noči in spanje podilo od njegovih trudnih oči. Vsa serčnost je bežala od njega. Zraven pa ga je nesreča zares neizrečeno preganjala in se grozno maščevala nad njim. Ženo in sina mu vzame kolera, sam ostane pri življenju. Kjer je kaj denarja posojenega imel, so ljudje ubožali in on je prišel ob svoje. Hiša mu pogori, njive mu pokonča toča, travnike mu razterga in zasuje povoden. Udarec za udarcom je padal na Trebušnika, ob kratkem je bil popolnoma bos. Besede Urbanove udove so se spolnile. Sosedje in vsa okolica je oštirja sovražila, in v nesreči se je še le prav pokazala jeza nad njim. Tako je moral beraško palico v roke vzeti in iti od hiše do hiše, od praga do praga in prositi: „Grizlej kruha za reveža!" Marsikdo, ki scer ni bil terdoserčen do ubogih, ga je nevoljno proč pahnil rekoč: „Poberi se izpod moje strehe, greh bi bilo tebi kaj podeliti." Od začetka scer so se mu pri lakih priložnostih oči zabliskale, jeza se mu zbudi, ošabnost ga napihne, možko se vzdigne, prevzetna beseda mu je na jeziku, ali veslni glas mu na ušesa zatrobi: „Na tla s teboj! Ti si preklet!" in namesti ošabnega odgovora le milo zaprosi: O usmilite se, usmilite se." S časom je bilo še hujše, neka topost ga opade. Otroci so kamnje nanj metali, so s perstom za njim kazali in vpili: »Glejte ga tam le bogatega Trebušnika", ali to je bilo njemu vse eno; on ni vidil ni slišal. Včasi je obstal pred kakim stebrom ali pred kakim kolom ob cesti in misleč, da so ljudje pred njim, prosil: „Oh kruha ubogemu!" In kakor mu je oslabel duh, je zanemarjal tudi telo. Dolgi lasje so mu vsi razkuštrani okoli glave vihrali, obril se ni nikdar, nohtov si ni porezal, tako je bil bolj podoben divjaku, kakor izobraženemu človeku. Poleti je spaval, kjer je ravno prostor našel, na polji pod milim nebom, po podeh in svislah; po zimi pa — oh po zimi je terpel lakoto in mraz — to je bilo za starega moža pri šestdesetih letih pač hudo. — Leta, v kterem se je godil poslednji del pričujoče pripovedke, je bila posebno huda zima, zraven pa je ljudi še glad moril, ker je polje slabo rodilo in se je malo pridelalo. V nekterih krajih niso imeli kaj jesti. — Pri svojih sosedih v domačem okraju oštir Trebušnik ni nič več dobil, nobeden se ga ni usmiliti hotel, poginiti mu je skoraj bilo. Poda se tedaj proč in si gre drugom kruha iskat; pa na cesti se na tla zgrudi, slabost ga je premagala. Ravno ob tem času priderdra voz po cesti, konj obstane, ko vidi človeka čez cesto ležečega. Voznik — bil je po prirnerleji ali bolj prav, po namenu božjem, stareji sin udove Jere — skoči z voza gledat, kaj da je. — Kako se pac prestraši, ko za- gleda dobro znanega oštirja. Berž ga vzdigne, ga na voz naloži in se hitro odpelje v bližnjo vas. — Bil je ravno matern god. Mlajši sin se je že poprejšni dan k njej odpeljal z vso svojo družino, stareji pa je zavolj opravil še doma ostati moral. Danes je tedaj sam na vozu bil, dokler ni po tako čudni naključbi oštirja za družbo dobil. Pa to je bila žalostna drušnja, ker oštir je ležal na vozu, kakor mertev, mesar je tedaj podil konja, da bi hitrejše prispel v vas. Tje pridšemu vsi berž naproti hite in ga slovesno sprejmejo. On stopi z voza, pozdravi vse in objame mater rekoč: „Bog bodi z vami in vas blagoslovi." Potem stopi s svakom na stran in mu pove, kje in kako je našel moža. »Pomagati se mu mora" pristavi, „ali materi ne smemo zdaj nič povedati, ker ustrašila bi se, groza bi jo obšla, veselje danešnega dneva bi bilo proč." Ko v hišo odideta, vzamejo hlapci oštirja raz voz in ga spravijo v dobro posteljo. Zdaj se zave, debelo pogleda okoli sebe, pa kmalo zopet oči zatisne. Bil je hudo, nevarno bolan; vročnica ga trese po vsem životu. Hišni gospodar to opazi, previdi nevarnost in pokliče svaka, starejega sina udove Jere; posvetujeta se, kaj bi bilo storiti in skleneta povedati materi, kakega gosta da ima pod streho. Žena se zavzame, ko sliši to novico, vendar hitro odgovori: „Bog me je obilno blagoslovil, nehvaležna bi bila, ko bi se nesrečnika ne usmilila". Se ve, da je bilo prazničnega radovanja zdaj konec. Jera se poda k bolniku in se ne gane več od njegove postelje. Ležal je tu v hudi vročnici in grozno razsajal in blodil. En čas je preklinjal, potem je moliti začel. Zopet ga hudo zgrabi, na ves glas vpije: „Kakor gotovo mi Bog pomagaj! Preklet si na veke!" Tako je razgrajal naprej in naprej. — Pošljejo po zdravnika; on pride, pa malo upanja daje; z glavo majaje zapiše scer nekaj, vendar pravi, da naj bodo pripravljeni, ker hujše vse še pride. — Proti večeru se bolnik zopet zave, odpre oce in zaklice: „GrizIej kruha, dajte grizlej kruha revežu!" Opazivši udovo Jero odmahne z roko in šepta: „Ne še, ne!" potem zopet zamiži. Vnovič se ga vrocnica loti, pokazale so se perve znamnja bližne smerti. Pošlejo po duhovnika , spovejo in previdijo ga ; pa to ga še ni umirilo; z rokami je semtertje mahal, posteljno ogrinjalo grabil, ga mečkal in zopet narazen tergal. Oči so bile že skorej vgasnjene; mislilo se je, da bo zdaj in zdaj po njem. Vender časoma se precej umiri, oči se zopet ožive. Spoznavati začne okoli stoječe, stegne se po Jerini roki, jo zgrabi, poljubi in prosi: »Odpustite, oh odpustite!" Udova se zajoka in reče: Saj sem vam že odpustila!" Bolnik zašepta nekaj, po noben ga ni razumel, čez nekoliko časa ga zopet hudo prime, po vsem životu ga merzlica trese, na čelo pa mu stopi vroč znoj. „Sape, sape!" zakriči. — Odjenja mu nekoliko, ali smertne znamnja se pokazujejo bolj in bolj. Z zobmi je začel škripati, oči grozno zvijati, roke stiskati, po vsem životu ga začne viti, kar rahlo, muklo zdihne in po njem je bilo. Duhovnik je odmolil; gospodar s pertom pokrije mertvo truplo. Jera na glas moli „oče naš" in vsi drugi za njo. čez dan dni so ga spodobno pokopali. Bog bodi milostljiv njegovi duši! Jera jo srečno in veselo živela še več let med svojimi otroci in vnuki. ■v Skerjanček, podoba življenja. Zjutraj zgodaj je šel stari sivček s svojim sinom na bližnje polje. Jutrajni hladni vetrič je mirno pihljal, igraje se z belimi lasci dobrega starčeka. Solnce je ravno iz za gore pri— svetilo, ptički so jeli veselo peti in si živeža iskati. Bilo je naj lepše spomladno jutro. Starček se odkrije, moli svojo navadno molitvico, in potem začne tako le govoriti : „Oj, kako lepo, kako dobro je vse, kako pridno se nam dela na njivicah naših! Ravno ta sapa, gorkota in hlad, ki nam zdravje in življenje uterjuje, daje tudi živalim, polju in sadju rast in cvet. Vsako spomlad se to z novim življenjem prične. Osemdesetkrat sem že užival tega veselja, in vendar me vsako leto kakor pervikrat in vnovič veseli. Znabiti, da je pač letos moje zadnje mlado leto, saj sem v svojih letih že tudi dozoril !" — Tako lepo je govoril dobri sivček. Fantič, ki je vse to nepremaknjen poslušal, prime očeta za roko, in besedice ne more govoriti; milo se mu je storilo. „Kaj se ti bo to tako čudno zdelo", pravi zopet starček, „ali se boš znabiti čudil, če od svojega konca govorim. Moj dan se je že nagnil, in mračiti se mi je že jelo. Da mi bo pa zopet nov dan prisvetil, mi mora popred noč minuti. Moja noč mi pa bo kakor noč poletna, ko večerni svit jutrajni zarji roko podaja." „0 moj ljubi oče !" pravi sin nato, „kako morete vendar od tega, kar je naj hujše, od smerti, tako gladko in lepo govoriti! Dali ste mi lepo podobo svoje smerti, dajte mi tudi živo podobo našega življenja !" „Pač lahko ti dam tudi od tega podobo", pravi starček, saj je naše življenje podobno skozi in skozi le naravi, ki nas okoli in okoli obdaja. Vidiš, kako škerjanček visoko vstaja, kako lepo in drobno popeva, in se proti nebu verti! Lepi ptiček ni zastonj vedni družbenik kmetovavcev, on je živa podoba našega življenja. Lej, v naročju poljskem je rojen, kjer vedno živi in prebiva. Med goste bilke si postavi svoje gnje-zdice, ima tu svoje mlade, in je, kakor mlado leto, zmiraj vesel in dobre volje. Komaj se daniti začenja, je pridni ptiček že visok* v z^aku, ter pozdravlja popevaje novo jutro. In ko se zvečer sonce nagne, se vzdigne zopet, od preteklega dneva se s petjem posloviti. Verli ptiček preživlja po tem takem dvojno življenje : pervo molčeče djavno v zelenem senčnem polju, drugo pa visoko pod nebom prepevaje in navdihovaje se višjega sveta. Oboje življenje je pa vendar ravno tisto. Eno daje želje, in zbuja se povzdigniti, eno pa zopet k delu moč in veselje. — Ravno tako mora tudi priden kmetovavec storiti. Ko vidimo, da je lepo na polju, na vertu vse v cvetju, in po travnikih vse pisano, se moramo, ko bi ne hotli, na-kviško povzdigniti in dobrega stvarnika hvaležno moliti, in se potem pokrepčani in uterjeni zopet k delu podati." — Tako lepo je pobožni sivček svojemu sinu govoril. — Sinek je dobrega očeta dobro razumel „0j, dragi moj oče", reče ves ginjen, »vaše življenje je bilo pač ravno tako. O Bog! bodite še dolgo pri nas, da nas bote vodili po lepih stezah svojih!" — O takem govoru se je steklo lepo jutro pomladnega dneva. Praprotnik. JAGODICI. Igra v enem djanju po Kr. Š m i d u svobodno poslovenil Matija Majar. Koleda za 1. 1859. 4 Osebe. Gospod Gorski, oblečen v rudečkasto ednobarevno surko, to je hor-vaško suknjo, obžnurano po hervaško, na persih svetinjo, zvezdo, hlače dolge, na glavi visok rudečv klobuk brez okrajkov in od zverhaj visi plav čop po klobuku. Crez oblačilo ima še edno popotno zverhnjo suknjo, od početka zapeto. Živko, sin njegov 12 do 14 let star, oblečen v rudečkasto ednobarevno, obžnurano surko, dolge hlače, na glavi jasno rudečo štur-lasto kapico s čopom, kteri po strani obličja visi. Stanka, hčer njegova 9 do 11 let stara, oblečena v plavo, rudeče podlečeno slovanko, rudečkasto jednobarevno suknjo, okolo vrata bel kreželc. Milko, sin njegov blizo 7 do 9 let star, oblečen kakor Zivko. Bogomir, starec, častitljiv mož, dolgi beli vlasi visijo mu do na rame, oblečen po gorensko-krajnsko po starej šegi, pruštah jasno rudeč na daljo stran suknjo temno, černe jirhaste hlače do kolen, nogovice plave, črevle nizke, hodi počasi s palico, in se upira na njo. Davorin, siromak, oblečen po kmetiško slovensko; verlo ubožno, pa vendar čedno. Marica, deklica na Horvaškem rojena, lepo čedno po slovensko oblečena, lepo belo pečo na glavi, govori razgovetno ne prenaglo, bolj počasi kar je prav ; izgovarja na koncu besed vsigdar pisme 1 jasno: vesel, poludil, odložil in ne spremenja ga po slovenski nau:veseu, poludiu; namesto o: nježno košarico polno izgovarja u: nježnu košaricu polnu. Sicer pa ne sme nikakor zavijati nekako neznano, temoč vse lepo po domače slovensko. To se godi nekde v Sloveniji. Vstop pervi. (Lepa trata, obdana s skalovjem, germovjem in smerečjem. Od daleč se vidi pogorje. Pod edno smcreko je klop.) Stanka. Milko. Stanka (pride izmed smerečja, ima korbico naroki). Joj, joj tu je sila božja jagodic, toliko jih je, kakor da bi jih bil nekdo vsejal. Rudeče so kakor purpalica, cvete belo kakor padani sneg. Samo gledal bi jih od miline, tako prijetno migljajo izpod zelenega listja. Milko (priskaklja iz gojzda v pesti deržeč leskovo šibo, ktera ima na verhu še nekteri listič). Sem poglej, Stankica, tu le sem- Tu je vse črez in črez rudeče samih debelih jagodic, (pokaže v germovje) tam le jih je pa še več. Sadaj pa le urno zbirat jih ! (Verze šibo na tla in začne zbirati jagode.) — Skusiva se: bova vidila, kteri od naju nabere popred polno korbico. — Pa ti jih imaš že nabranih mnogo, bodeš imela jih skoro korbico kopato. Pervo korbico, ko nabereva, bodem nesel očetu, potle nabereva še le za naju, za me in za te, ali Stankica ? Stanka. Se ve da ! To mora vsigdar tako biti, naj pred za očeta, potlej za naju. Tako je lepo in prav. Milko. Jaz sem dones že mnogo, mnogo jedel jagodic, pa se jih še nisem najedel, da bi jih bil sit. Stanka. Jagodic se človek ne more najesti do sita, ne zdajo toliko. Milko. Kako to, zakaj ne ? Stanka. Meni je to pravila stara Barba, ki toliko molitvic in basni zna pripovedovati. Milko. Barba, to je tista stara ženka, ktera pride večkrat k nam ves? ki pravi, da zna zapovedovati urekom, divjini, vredu, ognju in hudemu vremenu? Stanka. Tista da, kterej vse deca rekamo strina in teta. Milko. Kake ti je pravila o jagodicah ? Povej, povej! Stanka. Stara ženka je pravila: Neka dekličica je zbirala smok-vice (jagodice). Vsmiljeni Jezus jo pa memo grede upraša: Deklica, kaj pa zbiraš ? Ona mu odgovori: Oh, nič. — To ni bilo prav; bi imela reči: zbiram jagodice, se je pa zlagala in rekla: Nič. In Jezus ji reče : Ali nič ni, pa nič ne bodi. — Zato jagodice nič ne zdajo in se ne moreš nasititi od njih, ako bi jih še toliko pojedel. Tako je meni pravila stara žen-kica. (Med tem se bližata germovju in zaideta v nja, da se ne vidita več). Vstop 2. Gospod Gorski. Živko. Živko. Tukaj je tisti prijetni kraj, od kterega sem vam pravil — tam le se pa tako lepo oglaša v tistih skalah. Gospod. Ti si še le pol ure v tem kraju in si že vse pazljivo ogledal. Oj prijetna okolica. Ne spominjam se tako prijetnega kraja, kakor tukaj. Pomudiva se tu, dokler ne popravi in ne naredi nam kovač potrupljenega kolesa na kočiji. Jaz se vse-dem tam le na tisto klop, da se malo počijem in se nagle-dam krasnega kraja. Živko. Poslušajte, oče, kako se to lepo odmeva. Tam le od one sive skale se oglašuje. (Kliče proti skalovju, zadnja slovka se oglaša, to je, oglas jo ponavlja.) Oj ! — Joj ! — Srečo ! — Bog daj! — Gospod. (Med tem vstane, se sprehaja in pogleduje verlo pazljivo okolico na vse strani). To je vendar čudnovito! Meni se zdi tukaj vse nekako znano, ravno kakor da bi že edenkrat tukaj bil; vse mi je nekako ljubko in domače, čudno, čudno! — To je gotovo; v nekem takem kraju sem jaz odrasel, ko deček. To še živo pomnim, da so bile tako visoke, stermne gore, taki hudi grabni in tako sivo skalovje, po skalovju so lazile in se pasle koze, kakor tam le vidim; pa tudi hiše so bile tako nizke in s slamo pokrite, kakoršne so v totej dolini. Živko. Morebiti ste tu nekde rojeni, morebiti je tu vaš dom. Pravili ste nam, da je Bog čudnovito z vami obračal, da ste prišli iz domačega kraja v glavno mesto. Kako se je pa to pri— godilo, nam na tenko še niste nigdar povedali. Vstop 3. Poprejšni- Milko. Milko. (Prinese korbico polno jagod.) Nate oče! Tote jagodice so vse vaše ; jaz pa Stanka sva nabrala vse za vas. Le poglejte, kako so lepo rudeče, in kako prijetno diše! Morate vse vi sami pojesti. Gospod (seodverne). To me priseda v serce. Še pogledati ne morem teh jagod. Milko. Oče, kaj vam pak je? Zakaj ste žalostni? Nimate radi jagodice. Samo poglejte jih, krasne so, daje milina jih pogledati, prijetno diše, kakor smokvice, in so sladke, kakor ne vem kaj. Živko. Oče, zakaj vam pak solze silijo v oči ? Gospod. Oh, to nič ni Živko! spet mine! Milko idi k sestrici Stanki. Vzemi korbico seboj. Jaz sadaj nikakor ne morem po-kusiti jagod. ' ' Milko. Jaz sem vpehan in truden — vroče mi je tudi, jaz bi rad malo pospal. Gospod. Verjamem, da si truden ia zaspan — si zgodaj vstal, še pred svitom, kar nisi navajen. Živko. Tukaj le pod tem drenom, pod tem germom, pod skalo je lepa senca na tratiti zelenej. Tu sem leži, da malo pospiš. Trudnemu je povsod postelja postlana, na vsakej tratiti sladko zaspi. Milko (postavi korbico z jagodami na kamen z mehom obraščen, zraven skale in se tikom vleže). Lehko noč, oče! Živko, jaz že na pol dremljem. Živko. Oče, zakaj ste pa vsigdar otožni in žalostni, kadar vidite jagode ? Pojejte mi od kod je to ? Gospod, (sede ne klop). Sedi k meni, ljubi moj Živko! Vidiš, do sadaj ti še nisem povedal tega, si bil še premlad in detinsk, sadaj si pa odrasel — se uže toliko zaveš, da ti morem to povedati. Živ k o. No le povejte mi oče! Gospod. To je čudnovita prigodba, osrečila me je za celo moje življenje in ožalostila me je tudi za celo moje življenje. Živko. Kaj se je pa prigodilo takega ? Gospod. Moj oče so bili priprost Gorenec, to je kmet na Go-renskem. Moja rajna mati, Bog jim daj duši sveti raj! so mi umerli prezgodaj, le malo jih še pomnim. Imel sem tudi ed- nega bratra, bil je dve, tri leta stareji od mene, bil je zelo nestašen in hudobaren. Oče so mene rajši imeli, ko njega, brat je pa bil zato verlo hud z menoj; f Živko. No kako je le potle bilo in kaj se je prigodilo? Gospod. Neki den me vzeme brat seboj v gojzd jagode zbirat. Ko jih dosta nabere in se jih do sita naje, preplazi vse germovje in obla-zi naj višje drevesa, iskaje ptičjih gnezd. Med tem si naberem tudi jaz poln kuzel, polno korbico, jagod, da bi jih nesel otču. Den je bil vroč in sopara, jaz se vležem k germu v senco, postavim zraven sebe korbico polno jagod in zaspim. Bil sem blizo tako star kakor naš Milko, lehko, da sem tudi tako sladko zaspal, kakor tam le on sadaj sladko spi. Živko, Ste bili še tako majheni, kakor Milko ? Gospod. Ko se zbudim, je bilo uže otemno v gojzdu. Korbica je še stala zraven mene, pa prazna; košček kruha, ki so mi ga dali oče seboj in mi ga vteknili v žep je zibnil in izginul. Moj sle-kljivi in lehkomiselni brat mi je pozobal jagode, snedel kosiček kruha, pa zapustil mene samega v gojzdu. Živko. Oj kako je bil lehkomiseln, kako hudobaren, da je vas v gojzdu zapustil! Gospod. Jaz sem vpil, kar je iz gerla šlo, sem klical bratra pri imenu, pa nikdo se ni oglasil. Sadaj letim iz vse moči proti domu, od straha zgrešim v temnem gojzdu pravi pot. Več od dve uri hoda sem bil od naše hišice. Strašna ploha se vzdvigne in hudo vreme vstane. Bliskalo in gromelo je strašno, vlijalo je, kakor da bi bilo nebo odperto. Gorski potoki so naglo narasli, naglo pri— hruli, vse je bila sama povodenj. Bal sem se uže, da bi se v gori ne utopil. V smertnej grozi sem ponižno prosil Boga, da bi se mene vsmilil in mi poslal potrebno pomoč. Živko. Alite, Bog vas je vslišal ? Gospod. Bog je milostljivo vslišal mojo prošnjo. Dve mašali (luči) se prisvetlite po ozkem klancu iz gojzda. Krasna gosposka kočija priderči. V njej se je vozila kneginja Podlipska s svojimi de-cami. Kočija se ustavi; eden sluga in eden človek s inašalo, prideta k meni in me neseta h kočiji. Kneginji in njenej deci sem vsmilil v serce ; moker sem bil do žive kože, nalit sem bil kakor goba, curkom je teklo od mene. Vzamejo me v kočijo in me peljejo seboj. Živko. Oj, dobroserčna in žlahtna kneginja! Ali ni skušala vas spraviti k očetu nazaj ? Gospod. Mnogo si je prizadevala v tem; pa ona ni mogla drugega storiti tukaj v gojzdu in po noči v tej strašnej nevihti, kakor mene seboj vzeti. Pitala me je, kako je mojemu očetu ime. Jaz sem vedel samo njih kerstno ime, drugega nič. Pitala me je dalje, v kterej soseščini da sem doma. Jaz jo pa nisem razumel, kaj to pomeni. Kneginja si je namenila na pervej postaji poskerbeti, da me spravi, k mojim roditeljem; pa je bila ravno vojska v deželi in ona je ravno bežala s svojimi decami pred sovražnikom. Ko je zjutraj začelo svitati, se pripeljemo raz goro v široko ravno dolino in tu se ženejo neprijateljski konjaniki za vozom. Bavno toliko, da je kneginja ušla jim. Peljala se je onda na svoj grad v Cehah, in je vzela mene seboj. Zavoljo vojske je bilo več let nemogoče iskati mojih roditeljev, pozneje pa kneginja tudi ni htela več popraševati po njih, lehko da je mislila, da bi bil ves trud zastonj, morebiti tudi ni se več spomenila na to stvar, ker je imela mnogo drugih opravil in skerbi. Kneginja ni vedila od mojega rodu nič in od mojega detinstva samo to, da me je v gori najšla in zato me je poimenovala od gore: Gorskim. Ona in njeni sini gospodiči in gospodične so me radi in prav lepo imeli. Dali so me učit vse tako po gosposko, kakor mlade gospodiče knežiče — in tako sem prišel v deržavnej službi le višje in višje dotle, da sem prišel v te visoki urad, v kterem sadaj stojim. Od svojega očeta in od svojega bratra pa nisem slišal nikoli besedice. Živ k o. Oj ko bi še živeli vaš oče, moj dedec, oj kako bi se serčno veselili, da ste vi prišli po sreči v tak visok urad v službi deržavnej! Gospod (preserčno in ginjeno) Oh ko bi še živeli oče! Bog me je blagoslovil in mi je podelil obilno sreče, časti in premoženja; jaz bi jim hotel po-lajšati in poslajšati njih stare dni, kolikor koli bi bilo mogoče. Pa ko prideš na britof žegnani, lehko da se ne pozna več njih grobič zeleni. Moj brat — on morebiti še živi. Kaj in kako je le š njim? Oj rad bi ga vidil še edenkrat, prav serčno radostno bi ga objel in mu odpustil vse. Zivko. Kdo ve, ali ni vas Bog zato zavernil v toto gorovje. Kdo ve, ali ne živi še vaš brat, ali pa še oče tudi. Gospod. Težko, težko, vendar mogoče bi bilo ? Rad bi drobno prehodil in prejiskal vse to gorovje, pa je verlo prostrano; tudi je uže davno, davno, kar sem prišel od očeta, gotovo se je spremenilo mnogo premnogo v teh dolgih letih: cel eden rod je lehko izumerl v tem dolgem času. Težko da nekaj zba-ram. — (Vstane in pogleda proti nebu) Vsegamogočni, večni Bo0-! ti vidiš v moje serce, poznaš moje goreče želje, popred ko jih razo-denemvmolitvi, še popred, ko jih izgovorim s besedami! Pojdi Živko pogledava malo po tem kraju. Ako bi zapazil očino hišico, nje nizko strehico, prijetno ograjo, zraven, pa tista črešnjeve debla tik sivih skal, mislim da bi svoj dom pri tej priči spoznal, ako ravno ga nisem vidil toliko let. Zivko. Zbudim Milka? Gospod. Pusti ga, naj mirno spi. Ni se potreba bati, da bi se zgubil on, kakor sem se nekadaj zgubil jaz. Sestrica Stanka zbira in terga si gorske cvetlice tam le pod skalo. Bova ji rekla, da ostane tukaj blizo in pazi na Milka. (Obadva odideta v germovje. Vstop 4. Marica. (V ednej roki ima zvezek cvetlic, kterega si vtekne za nedra, v drugej nese verč). Nimam nikoga v domovini svojoj v Horvatskoj. Vse je pomerlo meni siroti. Pa ovde v Slovenji sem pri dobrih ljudih, kakor doma — samo da ješče ne znadem dobro po slovensko; — govorim po horvatsko a obračam beseda po slovensko i tako me razume i Horvati i Slovenci i za silu bi me možebiti razumili i sami Serblji! moglo bi se reči: da govorim po horvatsko-serbsko-slovensko, ali kako mi je kazal neki dijak, da govorim po jugo-slavensko. — — (Opazi malega Milka.) Bože moj! ovde spi neko tudje dete ! Oblečeno je verlo dragoceno i po gospodsko ; zraven sebe ima nježnu košaricu, to je korbicu, polnu jagod. (Stopi malo bližje.) Oj to je preljub deček. Lice mu je čerleno, to je rudeče, kako jagode a belo kako cvetje jagodično. Ja neču ga zbudjati! — Kako nevino, kako nedolžno izgleda deček! Kako sladko, brezbrižno i brez skerbi spava! Pravični to leh-1-ko čini, Bog budi nad njim, i stražni angeij ga čuva, pravi angelj varih ga varuje, Evo — onde ide siromak Davorin! beden i nesrečen človek. Meni se smili; pa groza me obleta, kadarkoli ga srečam sama v gaju, v dobravi. Neprestano je otužen i žalosten, a nikada nije vesel. Neka pregreha mora ga peči v vesti. Oj kako močno se razlikuje nedolžni deček od pobitoga Davorina. Kdor pravičnost zapusti, si težavu naruči; krivičnost v serce — radost iz serca. (Med tem odide v gojzd.) Vstop 5. Sirom ak Davorin. (Nese breme derv in položi jih na tla.) Pač tu sem dohajam na to žalostno mesto, tukaj sem zgubil svojega braterca pred tridesetimi leti; tukaj sem me vleče, kakor da bi imel, kakor da bi moral tukaj spet najti svojega zgubljenega bratra. čudno to uganjam, da sem dohajam, pa ne morem drugače. Neprestano me peče huda vest, neprestano me tukaj okolo zaganja. Jaz bratrica iskavam, ako ravno dobro vem, da ga ne najdem, da ga iščem zastonj. Jaz se strašim in grozim tega kraja, pa me vendar zaganja spet sem. Jaz nesrečnik sem podoben mer-tovcu, kteremu ne sveti večna luč, kteri je krivično mejnike prestavljal, kteri nima blagega mira in pokoja, kteri mora se na svetu pobijati in se vicati tam, kjer je krivico storil. Tak siromak sem jaz ! (Se ozira na vse strani.) Dnes je lep prijeten den; gore in doline so ocirane s zelenjavo in s cvetlicami, veselo po ogradah in dobravah pojo drobne ptičice — pa nič me ne veseli, vse se je meni spremenilo od tiste strašne noči, ko je tako strašno bliskalo, gromelo in vlijalo, ko smo iskali zastonj siroto mojega bratrica in ga nismo najšli — od tisto strašne noči — se mi nebo ne zdi več tako čisto plavo, sonce mi ne sije več tako jasno in prijetno, gore in doline zelene, rožice cveto, tičice pojo — pa mojega žalostnega serca ne razveselo. Strašim se vsake stvarice. Vetrič popihne skoz smerečje in germovje, že se zbojim, še le kak listič ali kaka vejica zašumi, se uže zgrozim. Kdor ima neko krivico na vesti, se boji, ako ravno ga nikde ne straši, on vteka, ako ravno ga nikdo ne zasleduje. Groza je: imeti krivico na vesti. Vsem ljudem na vesolnem svetu bi rad glasno klical; da bi se tresla serca človeške: Človek, kdorkoli si, vari serce čisto, ohrani vest pravično ! (Se vsede na klop, roke sklenjene mu vkimnejo na kolena, on pogleda žalostno k nebu.) Oj moj brat, moj dragi bratrič ! Milko, ti nedolžni deček, jaz sem te gerdo zapustil v gojzdu, kam si le prišel, kje si le sadaj ? Ali ae živiš, bil trohniš uže v černej zemlji ? bil si nesrečno poginul, ali te je divja zverina raztergala, ali si prišel med razbojnike — ali si morebiti sam razbojnik ? Bolje pa še, da človeka divja zverina razmesari, kakor da bi postal sam divji razbojnik. Oh to jaz naj več čutim. (Vstane, pogleda na to htlam, kje rMilko spi.) Tam le, tam le si sladko spal.— tam le — (opazi dečka, ostermi in zaupije ostrašeno): za božjo voljo ! Sam Bog meni pristopi! Sadaj se meni meša pamet od groze — ali pa vidim prikazen, mojega rajnega bratriča. Vendar to ni, to ne more biti , to ni mogoče — to se je meni le tako prividilo in prikazalo. (On pohaja ta in sem in si mane čelo, zatim spet pogleda na tisto stran.) Kaj! Kako ! Gledaj, še vidim ga. Neki deček je zašel in se zgubil v tem gojzdu; bodem ga peljal roditeljem nazaj (stopibližje.) Glej, glej! te ljubki deček je podoben mojemu bratriču, kakor kaplja kaplji; ima vlasiče jasne, ličice rudeče, obervi kakor moj bratrič. Skoro nimam serca pregovoriti mu. Kako sladko spi. Zbudim ga. Deček zbudi se! Deček vstani! Milko (še ves omoten in zaspan). No, no! Kaj pa je ? Pusti me ! Davorin. Nič ni hudega, ljub moj deček; samo povej mi, kak ti je ime? Milko, (zaspan in nevoljen). To vsaki ve, da je meni ime Milko. Davorin (se zavzame in ves osterrni). Tudi ime mu je Milko. Bog meni pristopi, jaz pridem še ob to mervico pameti, ki jo imam. Milko (vstane in ga debelo gleda). Kdo si ti ? Kaj si za en ? Davorin. Oh jaz sem velik siromak, sem nesrečen, vsmilenja vreden človek. Milko. Si ti siromak? Vsmiliš se meni. Ali morebiti nimaš nič jesti? Si morebiti lačen ? Meni se zdi, da imam v žepu še koseč kruha; oje! nimam ga več, sem ga vže snedel. Davorin. Ti si deček dobrega serca. Tako dobroserčen je bil tudi moj bratrič. Milko (gre, vzame korbico s jagodami, ktere Davorin do sadaj še ni opazil in ponudi mu je.) Na, vzemi in jej tote jagodice. Da vo rin (odstopi ostrašen in usklikne), Kaj? Jagode? Kdo te je navadil, da meni ponujaš jagod ? Ali si ti resnično le prikazen? Da, da! ti si moj brat, ti si tisti zgu-bleni deček, volk te je jamačno raztergal in pomandral in sadaj me tukaj strašiš. Preč s temi jagodami! Zdi se mi, da vidim rudečo kri! Meni se zdijo jagode, kakor kervave srage, kakor kervave kaplje, kterih sem jez kriv. Milko (izpusti od straha korbico, vteče in vpije glasno). • Joj meni, oče ! Živko, jojmene Živko ! Stanka! Pojdite, pridite, pomajte! Davorin. (se zvali na svoje breme derv, kakor omedlen in obleži tako). Vstop 6. Stanka. Poprejšni. Milko (leti k Stanki.) Oj Stankica, toti mož me je hotel vmandrati. Govori od kervi, od kervavih sraj, od kervavih kapelj in od mandranja. Vidiš ga, se je zvalil mertev. Stanka. Le molči Milko. On ti nič ni hotel storiti žalega. Tudi ni mertev, on je le na pameti bolan. Jaz sem vse vidila in slišala. Nič se ne boj, pojdi s menoj! (Pogleda na Davorina in govori za se.) Grozno je bilo to gledati; še trepetam na celem životu. Tudi mene je strah od njega. Moram povedati očetu, kaj se je tu zgodilo. (Odide in odpelje Milka za roko.) Vstop 7. Davorin. (Vstane po časi in ozira se.) Ali je prikazen zibnula ? To nikako ni bila prikazen. Tukaj še leži korbica , tam le leži še eden del jagod razsutih po tleh. Ali bi jih pobral ? Oh tega ne, nikakor ne. Rajše bi pobiral gorečo žerjavico z golimi rokami, kakor bi se priteknil teh jagod. Naj leže na tleh. (Zadene počasi spet svojo butaro derv). Joj, to je težka butara za me starikovnega in onemoglega siromaka. Pa vso to težko butaro bi lehko nosil, kakor lehko pero, ako bi mi ne tiščala serca še veliko težja butara. Oh jaz nesrečen siromak! (Počasi sto-paje trudno odleze.) Vstop 8. Gospod Gorski, Živko, Stanka, Milko, Gospod. Stanka, kako je rekel toti mož, da je Milko podoben njegovemu bratu? Se je vstrašil imena Milko? Se je zgrozil nad jagodami ? Stanka. No pa kako ! On se je tako zgrozil, da se je zvalil na tla. Tam le gotovo še leži. — Ne — ni ga več tam , se je uže pobral nekam. Živko. Tam le leze dol ta po rebri. Oče to je gotovo vaš brat. Stanka. Kaj ? Vaš brat ? Toti siromak ? Gospod. To nič ne zaverne, ako ravno je oblečen po siromaško, da ima le serce dobro in žlahtno. Stanka. Naj je on storil uže kar je hotel, to je gotovo, da svojo pogreško iz vsega svojega serca obžaluje. Še svoje žive dni nisem vidila nikogar tako žalovati in ternati, kakor tega človeka. Pa jaz le ne vem, kako se vse to vjema, da bi on bil vaš brat. Gospod. Stanka, to ti bode vse Živko povedal. Sadaj odidite malo in pustite mene samega. Meni je to živo v serce seglo in me prisedlo. Moram se malo oddehnuti. Zatim pokličem onega moža — in pregovorim ž njim. Milko. Oj oče, ne kličite ga, on divja strahovito. Stanka. To je istina oče, on tako ugonavlja, da bi me bilo strah od nja, ako bi ga sredla sama v gojzdu. Gospod. Ne boj se Stanka; le idita s Živkom in vzemita tudi Milkiča seboj. Jaz moram sam govoriti S tim možem. (Živko, Stanka in Milko odidejo.) Vstop 9. Gospod, pozneje Marica. Gospod. Hvaljen bodi Bog, da sem ga najšel. Je uže gotovo, da je on moj brat! (Gleda za njim.) Zdi se, da je zelo medleven in pobit, cesto postaja in počiva. Meni prihaja tesno pri sercu, ko bi imel govoriti in se seznamiti ž njim. (Pohaja dvakrat tu in sem,) No sadaj ga pokličem. (Kliče glasno) Hoho! Hoho! Čuješ! Slišiš! pojdi sem. Samo za edno besedo pojdi sem! Marica. Ali zovete mene, gospodine žlahtni ? Hočete li piti ? Uprav sadaj sem zajela vodu v ovom verču iz studenca. Gospod. Ne, deklica, tebe nisem klical, temoč unega moža tam le, ki po rebri gre. Vendar podaj mi vode, da se napi-jem. (Pije). Marica. Sada uže dojde siromak Davorin. Nekoji ljudje govore, da je poludil, to je, da se mu meša v glavi, a on je vendar pametneji i razumneji, nego bi mislil. Sada je odložil svoje breme, da nekoliko počije. Gospod. Vse se vjema, tudi ime mu je Davorin. (K Marici.; Ali poznaš tega človeka ? Marica. Poznadem ga verlo dobro, njega pozna vsako dete. Gospod. Kak je pa te človek ? Marica. On je verlo dobroga serca; 011 ne žali nikoga; dela neumorno noč i dan — samo da mu ovde (pokaže na čelo) nije vse v pravom redu. Gospod. Kako se mu je pa začelo mešati v glavi ? Marica. Nikto- ne govori rado od toga. Vidite on je pred mnogimi leti svojega mladjega brata ovde v dobravi zapustil samoga, i deček se je zgubil, a nisu ga več najdli. To ga sada mori. Koliko on več starne, toliko ga huje peče. Nekada hodi, kako bez glave. — Ali ste se uže napili ? Dajle mi onda verč. Ja hodim po vodu za nekoga staroga muza, koji vode čaka, ja ga poštujem, kako svojega oča. Mnogo bi vam lehko. pripovedovala o njom, pa ne smem se dalje muditi. Imam mnogo posla. S Bogom, gospodine žlahtni. Gospod (odpne zverhnjo suknjo in potegne iz žepa mošnjo). Počakaj malo. Na! mali darek! Marica. Toga ne! Voda se ne plačuje; to je drugi (pakaže proti nebu.) kteri vode plačuje. Vi bi še lehko mislili, da sem vam ponudila vode zavoljo dara, da bi prosjačila. Prosjačiti neču nikako; ja si lehko s delom zaslužim svoj živež. Gospod. Le vzemi denar; ali ga nečeš in ne potrebuješ ti, ga vzemi pa za starega moža, od kterega si pravila, in kupi mu (nekak glažek) nekaku kupicu vina, da se malo poživi, in se razveseli na stare dni. Marica. Ako date za staroga muža, onda vam hvala lepa. S Bogom! (Naglo odide.) Vstop 10. Gospod Gorski. Davorin. Gospod. Sadaj pride. Od veselja mi tesno prihaja. Joj, kako se je postaral od težave. Vsmili se mi v serce. Kako ga le bodem nagovoril. Po prijateljski tikal ga bodem. Davorin (pride izmed drevja). Vi ste me klicali, gospod žlahtni? Ako morem vam s čem poslužiti, iz serca rad. Gospod (prime ga prijazno za roko). Ljubi moj prijatelj! To je lepo, da si tako prijazen proti neznanemu človeku. Davorin. Nimam drugega veselja — samo kadar morem nekemu kako prijaznost skazati, to mi še malo oslajša grenko življenje. Vsaki bi imel rad bližnjemu dobro storiti, kjerkoli more, — posebno kdor ima neko krivico na vesti. Samo škoda, da sem tako ubožen in da se meni tako redko naleti, da morem kakej duši kako dobroto skazati. Gospod. Bog gleda in poplača tudi vsako dobro misel. Ti si dobrega serca, to mi dopade. Nevedoč sem zvedel, kaj tebi tako serce tišči. Davorin. Joj, vi veste, kak krivičnik sem jaz, in niste hudi na me ? Gospod. Vem, kaj ti serce tišči — pa smiliš se mi v serce. Tudi upam te potolažiti in razveseliti. Davorin. Oh mene ne more potolažiti nikdo, mene ne more razveseliti živa duša. Gospod. Vendar, ljubi moj! Jaz terdno nadam se, da te bodem potolažil in še tudi prav razveselil. Jaz ti imam nekaj povedati od tvojega brata. Davorin. (Z obema rokama prime naglo gospoda Gorskega za roko.) Gospod! Za božjo voljo — nikar ne šalite se z menoj! Cisto pravico povejte mi, prav lepo vas prosim. Kaj veste od mojega bratra? Koleda za L 1859. 5 Gospod. On živi — je premožen mož, visokega stanu, on ve o tebi in ti želi vsega dobrega. Jaz pridem tebi pravit, kako te za ljubo ima. Ni ga človeka, da bi ti mogel to tako na tenko povedati, kakor ravno jaz. Davorin. On živi ? On vas pošlje k meni ? Vas, k meni vbogemu siromaku ? Ali ni hud na me ? Gospod. On ti je že odpustil davno, ali da prav rečem — on ni bil hud na te nigdar. Cesto se je spominjal na te. Mnogo let je popraševal po tebi. — Zadnič je prav Bog sam tako ober-nil, da sta se obadva bratra spet snidla po tistem spijočem dečku in po jagodah. On ni daleč odtod. Dav orin. Hvaljen bodi Bog! Sadaj oživim iz nova! Meni je, kakor da bi iz temne ječe stopil sadaj le na lep beli svet božji. (Poklekne in povzdigne oči in roke proti nebu.) Serčno, preserčno se tebi zahvalim, o Bog, ti si dobrotljiv in milostljiv, ti si se vsmilil mene bednega siromaka — in si me potolažil. (Spet vstane.) Kje pa je moj brat? Bojim se in strah me spreleta, pred njega stopiti, ko sem ga tako zelo razžalil. Pa vendar moram, moram k njemu. Kje je, kje? Gospod (razširi roke). Tu le je, jaz sem tvoj brat! Davorin (odstopi nekoliko). Kaj ? Vi bi bili tisti mali Milkič, — kterega sem jaz tako gerdo zapustil v gojzdu. Go spod. Jaz sem — gotovo jaz sem tvoj brat. Davorin (poklekne). Oh moj brat, ljub moj gospod brat, kleče vas prosim, odpustite mi! Gospod (ga uzdvigne). Ne tako Davorin; Vstani in objemi me. Pozabimo vso žalost, hvala Bogu, da je minula. Bog je vse v dobro oberail. Spremenil nam je nesrečo v veselje (ga objeme). Ne vikaj me, temoč tikaj me po bratersko. Dobro da sem te najšel, serčno se radujem in veselim. Davorin. Milko, ti si predobrega serca. Jaz oživim iz nova pri tebi. Oj ko bi ti vedel, kako grenko sem obžaloval svojo pregreho, koliko sem jaz terpel! Gospod. Vidiš, ljub moj brat, sadaj je vse to vže minulo. Jaz sem dobil tebe, ti mene. Bogu se zahvaliva, njegove dobrote se veseliva. — Pa skoro bojim se prašati, — ali še žive oče? Davorin. Se žive; pa so že ostareli, so otožni in često v potrebah in v uboštvu. Gospod. Še žive! Sam Bog bodi zahvaljen! Berzo k njim, berzo na moj rojsten dom, berzo v hišico očetovo! Davorin (pokaže v deljavo). Tam le pridejo. Gospod. Kdo? Dav orin. Oče. Oni so. Kaj se jim je le prigodilo, da sem gredo; sicer malo kadaj stopijo iz hiše, samo kadar gredo ob nedelah in praznikih k božjej službi. Da bi jih le prenaglo in preveliko veselje ne premoglo in jim ne škodovalo. Gospod. Prav imaš. Morava jih po malem pripravljati na vse to. Ne smem stopiti v eden mah pred nje in jih objeti, ako ravno bi rad, neizrečeno rad. Še jaz trepečem ves od veselja starega očeta viditi. (Gledaradostno nato stran, od kodar očeta očakuje.) Oče, ljubi oče! vi ne mislite in se ne nadate, da vam je vaš Milko tako blizo. Oj kako so častitljiv mož; pobožnost se jim vidi iz vsega djanja. Davorin. Za voljo njih se še več veselim, da si prišel, kakor zavoljo samega sebe. Gospod. Tam le za tistim gennovjem gredo. Sadaj, sadaj pridejo ukaj izza germovja. Pojdi, da dobro prevdariva, kako jim raz-todeneva po malo, da sem jaz tukaj. (Vzameta se podpozuho in odideta.) Vstop 11. Bogomir starec, Marica (ga vodi za roko), Bogomir (ima palico, na ktero se upira grede). Dalje ne morem; ne neso me stare noge; moram se vsesti tu na klop, moram malo počiti. Da bi le neznanega gospoda došla! Marica. Ne bojte se. Ljudje govore, da je njegova kočija zlo po-truplena. Niti kolar, niti kovač v selu nista prehitra v svojem delu. Gospodin se neče moči tako berzo odpeljati. Bogomir. Jaz moram govoriti ž njim. Za požirek vode ljudi ne dajajo velik zlat; on ti je dal velik zlat, da bi se lehko za njega kupilo celo vedro vina. On se je moral prenagliti in zmesniti. Verjetno on ni denarja pogledal, ko ti je ga podal. Marica. Lehko da. Jaz nisem poznala novca (denarja) a nisem niti vedela, da toliko vredi i velja; inače bi sem ga pitala, ali se nije zmesnil. A on je pač velik gospodin; jaz ješče nisem videla tako znatnoga gospodina; meni se je uže to činilo in zdelo čudno, da je imel dve suknji na osob. Ko je odpel gornju suknju, mu je zablisnula na surki, na spodnjej suknji, zlata svetinja, kakor zvezda. Ovde (pokaže na persi) ju je imel pripetu. On mora biti velik, velik gospodin. Bogomir. Lehko da. Naj pak je on, kdor hoče, jaz ne smem in tudi nočem hraniti tolik denar njegov; pa tudi ti ne. Jaz nočem imeti ptujega blaga na moje stare kolena, pa tudi ti Marica ostani pravična vse svoje žive dni. Midva mu dava njegov zlat nazaj. Bolje poštenemu umreti, kakor sramotnemu živeti. Marica. Tako sem tudi od moje majke cula: Bolje pošteno umreti, nego sramotno živeti. (Se ozira na vse strani.) Kaino je onaj gospod le odšel \ Pogledam in potražim, kde da je. (Gre na stran v germovje.) Vstop 12. Davorin. Starec Bogomir. Davorin (pride od une strani.) Oče! Slišite oče! Jaz vam vem povedati nekaj novega, nekaj prav veselega. Jaz nisem več trohice otožen. Slava Bogu na višavah! Jaz sem ves drugi človek. Jaz nisem več tisti Davorin, kteri sem bil. Žalost je preč, ki mi je ležala na sercu kakor težek kamen. Le poglejte me, oče, prav v obličje mi poglejte! Bogomir. Veselje ti sije iz obličja, zdrav razum in zdrava pamet se odzivata iz tvojih ust. Ves si spremenjen, nisem te vidil tako veselega už^e več let. Kaj se je pa prigodilo, povej mi! Davorin. Dobre vesti sem sprijel od našega Milka. On živi — je velik, zelo imeniten gospod ; ima na persih zlato svetinjo, kakor zvezdo. Bogomi r. Sadaj mi spet serce pobiješ. S teboj se ni obernilo na bolje; pamet se ti ni ozdravila — naprotiv bojim se, da se ves ne zblazniš in v pameti ne zmešaš. Tako zmedeno govoriš. Davorin. Oče, jaz vam pravim pravo pravico, jasno resnico, kakor rumeno solnce. Vaš sin živi, jaz vas tega prepričam. Bogomir. Joj, ako bi to bilo resnica! Pa ne morem verjeti. Živi v nebesih, na zemlji težko. Davorin. Tudi na zemlji še živi. Hočem vas prepričati zdaj le. (Gre nazaj v gojzd,) Vstop 13. Bogomif. Moj Bog! da se le Davorinu ni začelo v glavi iz nova plesti in mešati. Ravno na tem mestu je zapustil malega Milka. Siromak Davorin! To klop, na kterej sedim, je on napravil, tu je prejokal cele ure od žalosti. Bojim se, da se Davorin še ves ne zblazni od žalosti — namesto, da Milka dobim, še ob Davorina pridem. Sam Bog ve, kaj bode. Kakor se Bogu dobro zdi, tako naj se zgodi. Vstop 14. Bogomir, Davorin, Milko, Stanka in Živko. Davorin (pripelje malega Milka za roko). Oče, poglejte tega dečka, povejte mi, kaj se vam zdi o njem ? Bogomir. Moj Bog! Glej, glej ! Deček je živi Milko naš. Podoben mu je, kakor kaplja kaplji. Milko. Bog vas sprimi dedec! Nate roko, sprimem vas, še vi sprijemite me. Bogomir. Sem daj rokico, pa povej, kako ti je ime, — pa čigav si? Milko. Ime mi je Milko, pa sem vaš. Jaz sem vaš vnukič! Bogomir. Kaj? Kako ? To bi bilo čudnovito ! Davorin odkod pride toti deček tu sem ? Jaz se komej zavem. Stanka, (priteče k Bogomiru). Dedec, dedec moj! (Ga objame.) Kako sem gmetna, kako sem vesela, da vas imam. Bogomir. Žlahtna gospodična, kaj počenjate ? Norčevati se s starim možem ni lepo, pa tudi ni prav. Stanka. Oj jaz se ne norčujem, ljubi moj dedec. Le poglejte, solze so mi stopile v oči od veselja. Prava, čista resnica je, jaz sem vaša unučka. Bogomir. Meni se v glavi verti, pa serce gori od veselja. Solze mi silijo na oči. Pa vse se mi zdi, kakor v sneh. Oj tako veselje bi bilo preveliko in prekrepko za me slabega starčeka. Živko (pristopi). Dedec, ljub moj dedec!Poglejte tu še ednega svojega unuka. (Hoče ga objeti, dedec se pa odtegne.) Bogomir. Joj meni — še več radosti ? To je za me radost kakor v nebesih! Ali je pa to vse tudi resnica ? Ste vsi moji unuki ? Živko. Gotovo smo vaši unuki. Oj to je dobro, da smo vas dobili, ljubi dedec! Bogomir. Joj, koliko bi rad zvedel in popraševal, pa ne vem, kje in kako početi. Pojdi sem Milkič, povej mi ti, kje pa vi navadno prebivate? Kje ste doma? Milko. Joj ! — Deleč, deleč od tod stanujemo v glavnem mestu, kjer prebivajo naš presvetli cesar ! Bogomir. Kako, vi mlada gospodična — oh, jaz še tega ne vem, kaj je vam ime — Stanka. Ne vikajte me dedec; vidite morate me le tikati. Ime mi je pa Stanka. Bogo mir. Stanka ! Tako je bilo ime tudi tvojej babici. Stanka povej mi, kaj so pa tvoj oče ? Stanka. Oni so predsednik v visokem deržavnem svetovavstvu; in presvetli cesar so očeta v žlahtni stan povzdvignili zavoljo njih* zaslug in vernosti. Bogomir. Kaj — presvetli cesar so ga tako počastili! Oh jaz sem presrečen mož, jaz vbogi starček! — Slava presvetlemu cesarju! — Oni plačujejo zasluge in vernost, kjerkoli jih najdejo! — (Živku.) Kaj pa je vam ime mladi gospodič? Živko. Meni je ime Živko. Pa tudi mene tikajte, ljub moj dedec! Je tako prijazno in prav po domače, ako mi rečete: Ti si moj Živko ! Bogomir. No uže prav, ljub moj Živko! Bog te sprimi (Poda mu roko in ga objeme.) Mili Bog na vsem tebi hvala! V eden mah imam sadaj troje unukov. Kje so pa vaš oče ? Milko (pokaže s perstom.) Tam le stoje za smerečjem. Vstop 15. Gospod Gorski. pozneje Marica. Poprejšni. Gospod (z razširjenimi rokami hiti k Bogomiru). Oj moj predragi oče! Bogomir. O moj sin ! (Po času vstaja in skuša k njemu hiteti.) Joj meni — stare kolena se mi vklekujejo od veselja in radosti. Ves trepečem in tresem se kakor terska na celem životu. Gospod (objeme ga.) Oj oče, predragi oče moj! Srečna ura, srečen čas, da nas je Bog spet sjedinil. Bogomir. Sadaj, o Bog, pusti me-v miru iti, ko sem še tega dočakal. Nisem se nadjal tebe viditi — Bog mi pa da vi-diti sadaj še tvoja dva sina in hčer. Gospod. Slava Bogu vekovečna! S trojverstno radostjo predstavim vam svoje tri deca. Prosim vas oče, blagoslovite in požegnajte jih! Stanka (poklekne pred deda.) Dedec, lepo prosimo, blagoslovite nas! (Živko in Milko tudi poklekneta.) Bogomir. Da vas blagoslovim in požegnam ? Iz serca. (Sklene roke kakor k molitvi, gleda nektere trenutke proti nebu-, zatim derži roke nad tri klečeče mlade ljudi.) Da ste mi pobožni, zdravi in srečni; angelci nebeški naj vas varjejo na vsih vaših potih ; da bi rastli kakor v starosti, tako v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi, pa ste svojim roditeljem veselje, domovini v čast, in v slavo naroda slavenskega! — Presveta, visoka, bogata Trojica, Bog oče, sin in sveti Duh vas blagoslovi s obilnim blagoslovom božjim. Amen (Zatim vzdvigne in objeme jih poredoma jednega za drugim.) Ljubi moj sin, ko so prišli k meni tvoja hčerka in tvoja dva sina, me je to razveselilo, kakor da me biso objiskali trije božji angelci; kde je pa njih mati. Ni tukaj ? Je morebiti uže pri rajnej babici? Bog ji daj duši sveti raj, da jo zastonj ne pomnimo; ali še živi ? Gospod. Živi, kako pa! Ona je verlo dobroserčna, plemenita in izverstna gospa. Je bila nekaj bolehna — zato je morala v toplice — sadaj je pa uže popolno ozdravel?. Mi se peljamo po njo. Oj tako nam je Bog požegnal toto popotovanje. Ona se še le bode prav razveselila, ta dobra gospa, kadar vas bode spoznala. Jutri, mislim, da dojde, — jamačno vam bode dobra hčer, nad ktero se morete ra-dovati. Bogomir. Karkoli mi poveš, je mi edna beseda veselejša od druge. Povej mi, kako sta se pa s Davorinom tako berzo spoznala ? Davorin. (kteri je do sadaj mo!č6 zraven stal in samo radostno proti nebu pogledoval in roke sklepoval, stopi nekoliko bližeje.) To je Bog verlo čudnovito obračal — spoznala sva se po korbici in po jagodah. — Milko vzeme molče korbico in začne pobirati raztrošene jagode. Bagomir. Po korbici in po jagodah ? Ali je to mogoče ? Kako modro Bog vse obrača! Sadaj še le razumim, kar mi je Marica pravila, od dečeka spijočega v gojzdu, od korbice in od jagod. — Sadaj mi je vse jasno ! Oh Davorin, lehko si mislim, kako ti je moralo vreti pri sercu, ko si vidil dečka, korbico in jagode. Povej mi na tenko, kako se je vse to zgodilo? Gospod. To drugikrat, oče! bodemo imeli zato dosta časa; sadaj se pred vsim napravite na pot. Vi pojdete sadaj z menoj in ostanete neprestano pri meni. Vi bodete preživeli svoje stare dni mirno in pokojno pri meni. Bogom ir. Oj jaz nisem nikako več za glavno mesto na svoje stare kolena. Gospod. Nič ne de. Dve versti od glavnega mesta imam prijeten gradič. Ali vam ne dopade v mestu, lehko greste na gradič, pa tam gospodarite po domače. Tudi ti, ljubi moj brat Davorin, greš s menoj in ostaneš pri meni; na gradu imaš lepo in pripravno opravilo, da preživiš tam bolj vesele dni. Davorin. Oj jaz nisem vreden te dobrote, jaz je ne zaslužim. — Joj koliko nesreče si človek lehko nakoplje v mladosti z malim spotiklejem, to se na meni vidi. Poglejte mene siromaka, kako tu stojim starikoven, kako vpaden od težave, kako sem slabo oblečen. Poglejte pa tudi mojega bratra: on stoji tukaj krepko in mladostno, v časti pred svetom, blagoslovljen od Boga. Še ves mlad je bil uže dobroserčen zatim za vse življenje srečen. Bogomir. Prav imaš. Taka je. V mladosti samo malo zavoziš, da-leko zaideš; mala pogreška velika nesreča. Jagode so gotovo nedolžna stvar, po njih si je Davorin vendar nakopal bridko težavo na mnogo let. Ako se pa grešnik poboljša, je Bog milostljiv in spet vse tako oberne, da človeku spet prisije solnce pred vrata. Bog je neskončno moder, po jagodicah nam je dodelil toliko veselja. Gospod. Vse je obernil milostivi Bog nam v srečo, veselimo se svoje sreče in božje milosti — sadaj oče pripravite se — da zapustite to pogorje in greste vi in brat moj Davorin s menoj. Marica (ravno pride; to besedo sliši in začne se žalostno jokati, hiti k Bogomiru in ga prime za roko.) Predragi stari oče! ne hodite odtuda; ne zapuščajte mene sirotice. Jaz kukavica jadna neimam nikoga do Boga in vas. Gospod. Glej, glej ! ta deklica je dala tako prijazno piti. Kdo pa je? Čigava je? Ali morem ji v nečem kaj pomagati? Bogomir. Milko! Morebiti se se spomniš tistega našega prijatelja iz Ilorvatske, onega čestitega seljaka Ivana. On je često prihajal k nam, je rad imel tebe živahnega dečka in ti je vsigdar nekaj seboj prinesel. On in vsa nja žlahla so po-merli — sama ta sirota še živi, je unučka tistega našega prijatelja. Je pridna in dobra duša, meni je skerbno stregla, kakor svojemu očetu. Tisti stari mož, kteremu je po vode šla, sem jaz. Gospod. Potle ti, ljuba deklica! si unučka tistega prijaznega moža Ivana iz Horvatske; ti si stregla tako skerbno mojemu očetu. Kar si njim dobrega storila, si hočem jaz prizadeti, da ti povernem. Ti si oču stregla kakor dobra hčerka, zato te vzemem jaz za svojo hčer in bodem skerbel za te po očetovo. Marica (jokaje mu poljubi roko.) Hvala vam lepa! Bože poverni obilno vam in vašoj ce-loj poroditi, čto meni činite dobroga, gospodine žlahtni! Gospod. Boga se zahvali, ljuba Marica! Vidiš, Bog vse dobro poplača, še požirek vode ne ostane brez plačila. — Sadaj oče moram objiskati še s svojimi deci domačo hišico. Ti Živko pojdeš v ves in porečeš našim slugam, ki so pri našej kočiji, da nam prinesejo južino iz gostivnice in našega naj boljšega vina, ki ga imamo seboj v dedicovo hišo. Tam se hočemo pogostiti in se porazveseliti in potem se popeljemo v božjem imenu dalje. Milko (kteri je do sadaj pobiral jagode v korbičko, prinese jo napolnjeno s jagodami in govori sam seboj.) Dnes ponujam jagodice, pa ni jih hotel še nikdo vzeti. Oče so zaplakali in se odvernili od njih; Davorin se jih je zgrozil, da se je zgrudil na tla, hočem jih ponuditi še dedcu, morebiti vzemejo jih dedec. — Slišite dedec! prinesem vam jagodice, nate vzemite jih vi! Gospod. Oj to je lepo in milo. Blizo pred štiridesetimi leti sem bil jaz, vaš sin, tak deček, sem namenil vam prinesti jagod sedaj prinese vam jih pa vaš unukič. Bogomir. Res to je lepo in milo! (Vzeme korbico.) Rad jih vzemem, le daj jih sem, ljubi moj Milkič! (Vstane, pogleda proti nebu, malo povzdignivši korbico z jagodami in govori priserčno). Vsega mogočni večni Bog, po teh drobnih jagodah si nam priskerbel veliko srečo. Od žalosti je kervavilo meni serce, ko se je zgubil moj sin Milko ; bedno je moral skumovati zgubleni deček; otožno je pre-živil svoje dni Davorin — in sadaj, o Bog, si osrečil in razveselil nas vse. Na vsem tebi hvala! (Vsi od veselja derže roke sklenjene kakor v molitvi;v tem pade zavesa.) Opomba. Ako bi se pa igralo na imen den, ali na rojsten den presvetlega cesarja ali sicer zavoljo kake javne svečanosti, tadaj je prikladno, da zavesa še ne pade, temoč Bogomir govori dalje:) Blagoslovi, o Bog, tudi svetlega cesarja, kteri so tebe, moj sin, tako počastili in te postavili na tak visoki čin, v tako visoko der-žavno službo, mi vsi radostno Njim slavo zavpijmo: (Živko da znamenje in mahne s belo rutico, da vsi jednoglasno zakličejo trikrat:) Slava! — Slava! — Slava. — V tem se oglasi giasba ali muzika in se zapoje pesem cesarska : 1. Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari, S svete vere pomočjo! Branimo mu krono dedno Zoper vse sovražnike; S Habsburškim bo tronom vedno Sreča terdna Avstrije! Slava! — Slava! — Slava ! — 2. Za dolžnost in za pravico, * Vsak pošteno, zvesto stoj, Ce bo treba, pa desnico S serčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni, — Vse za dom in za Cesarja, Za Cesarja blago, kri! Slava! — Slava — Slava ! 3. Meč vojšaka naj varuje, Kar si pridnost zadobi; Bistri duh pak premaguje Z umetnijo, znanostmi! Slava naj deželi klije, Blagor bod' pri nas doma : Vsa, kar solnce je obsije, Cveti mirna Avstrija. Slava! — Slava! — Slava! — Terdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi; Vse lehko nam bo storiti, Ako združimo moči. Brate vodi vez edina Nas do cilja enega; Živi Cesar, domovina, Večna bode Avstrija! Slava! — Slava! — Slava! Sveti večer. (Spisal J. Bile.) I. Na Slovenskem stoji pod nekim visokim hribom prijazna vas. Njene večidel s slamo krite hiše so ovenčane z vejami visokega drevja, in le cerkveni zvonik se dviguje kakor mogočen čuvaj izmed dreves v visočine. Na koncu vasi pri cesti stoji precej lepa hiša. Za hišo je vert, poln sadunosnega drevja. Ta hiša je pa Martinova in Nežina. Martin in Neža sta imela troje otrok; dva fanta po imenu Janeza in Toneta; pervi je imel dvanajst, drugi pa deset let; tretja je bila pa deklica, devet let stara. Ime ji je bilo An-čika. Martin in Neža, če ravno prosta kmetovavca, sta vender pošiljala otroke skerbno v domačo šolo, in vsi trije so že gladko slovenske bukve brali, tudi pisali so že za silo. — Pa Martin, moder mož, je dobro vedil, da šolski nauk sam otroških sere ne more ožlahniti, ampak da morajo tudi starši pomagati, v nježne serca dobre seme sejati. To spo-znavši je oče otroke od pervih let k pridu, pobožnosti in k ljubezni do bližnjega napeljeval. In res, že zgodaj se je vidilo, da sta fanta sina dobrega očeta in deklica hči pobožne in delavne matere. — Kakor z otroci, tako je Bog tudi s premoženjem Martina blagoslovil, če ravno ni bil bogat, je pa vender zmiram toliko imel, da je svojo družinico lahko preredil. Živinica v hlevu se mu je dobro redila in polje mu je poletni trud obilo povra-čevalo. Serčno je Martina veselilo, če mu je Ančika naproti priskakljala, — ko je zvečer truden z dela prišel. In posebno ginljivo je bilo viditi, ko jo je zvečer pred hišo na klopi moliti učila pobožna mati. II. Čas, v kterem začne naša povest, je sreda mesca grudna. Drevje moli kviško gole veje; merzli vetrovi tulijo in debel sneg pokriva zemljo. Po vasi je vse tiho, ljudje so pri ognjišču, le od časa do časa so slišati glasovi lačnih krokarjev in čiv-kanje drugih stradanih tičev okoli pohištva. Glej, odprejo se vrata, in neki vsmiljen človek odmete sneg ter posuje peščico zer-nja ubogim tičem. — Huda zima je letos zgodaj razsajati jela. — „Kedaj bo božič?" popraša nekega dne Ančika mater. „čakaj dete! le osem dni je še do božiča," odvernejo mati. „0h, kako se tega dneva veselim! komaj čakam da pride." „ Ali pa veš tudi kaj pomenja ta dan ?" jo prašajo mati. „0 ja, saj so nam gospod učenik razlagali. Spominjamo se rojstva Gospodovega. Ker se je Izveličar ko revno dete vsred zime v bornem hlevu pri Betlehemu rodil, se še zdaj na sveti večer o polnoči velika maša bere." „Prav imaš Ančika," je pohvalijo mati; „dobro si si v šoli besede učenikove zapomnila." „Rekli so tudi učenik, da nam bodo jaslice pokazali, ako bomo pridni. In ravno zato, reče Ančika, se tako serčno veselim božičnih praznikov. Ljuba mati! pa tudi lepo božično pesmico so nas gospod učenik naučili. Zapeti Vam jo hočem: Glej, angelj prikazal Tam Betlehem mesto Pastirjem se je; Kraljevo stoji, Pastirji se čudne, Tam ravno sin božji Prikazni boje. Se v jaslih rodi. Pa angelj zapoje Pastirji hiteli, Hozana Bogu! Iskali so ga In mir in veselje In našli so v jaslih človeškem' rodu. Otroka Boga. Še ni končala Ančika pesmi, ko stopijo oče v hišo. Prav lepo jo pohvalijo in ji obljubijo, da ji bodo na sveti večer, ako bo to pesmico lepo zapela, lep darček podali. Pa ne manj od Ančike sta se tudi Janez in Tonček božiča veselila. Ko sta iz šole prihajala, sta hodila maha nabirat za jaslice, ako jima niso oče kako posebno delo izročili. In že tri dni pred božičem so bile v izbi prijazne jaslice napravljene. — Pa zarja postnega dne pred božičem je napočila; v vasi je že vse na nogah. Zimski mraz brije danes bolj ko druge dni in sneg pokriva vedno še oterpnjeno zemljo. V kmečkih hišah je vse živo; nekteri snažijo posodo, drugi čedijo hišo, tretji delajo to ali uno, da ob kratko rečem, vsakdo si prizadeva, veliki dan vredno in veselo praznovati. Tudi Neža se je pridno po hiši obračala: v vsih rečeh ji je mala hčerka pomagala. — Ko se je poldne približalo, so se že po celem obnebju belkasti oblaki raztegnili in kmali je mesti začelo. Spervega redek ali vedno bolj in bolj gost sneg je padal. Proti večeru se je snegu še tudi veter pridružil. Nevreme je bilo strašno. Živega človeka ni bilo na cesti viditi. Cuj ! zdaj zvoni v bližnji cerkevci: „Zdrava Marija." Pa kako je to, da nocoj zvonenje ne neha ? — Zvonilo bo do enajste ure. Mili glasovi zvonov naznanjajo, kako sveta noč da je današnja." Kakor vsaka gospodinja po vasi, tako pripravlja tudi Neža pičlo postno večerjo. Otroci, ki so se kakor odrasli postiti mogli, pričakujejo teško večerje. Zdaj pridejo oče Martin domu, večerja je na mizi in vsi se vsedejo po kratki molitvi okoli. — Ko so še večerjali , pridejo v vas teta, Martinova sestra. Otroci poskočijo od za mize in teko veselo teti naproti. An-čika je zavpila perva : „Oh prav, da ste danes, ravno na sv. večer, nam v vas prišli. Povedali nam bote, ljuba tetka, mar-sikako lepo povestico. Glejte tam v kotu jaslice, narejene so že tri dni; ali se vam kaj lepe zdijo ?" Teta so morali nar-pred Janezikove jaslice ogledati, potem še le, ko so vse na tanko vidili, se vsedejo za mizo. Pomenkovali so se o raznih stvareh in bili so prav židane volje. Zunaj je pa sneg gosto padal in silni vihar tulil in zanašal sneg na izbine šipe. — „Oh, kako srečni smo mi, da smo pod streho v gorki hiši, ali gorje revnim popotnikom v taki noči. Gorje ! nar lo-Koleda za 1. 1859. Q žeje se v takem vremenu s prave poti zajele; in vsak mora zmerzniti, kdor prave poti ne pozna." Tako so mati govorili, užigaje oljeno luč pred jaslicami. Pač imaš prav, ljuba moja," rečejo oče. Petdeset zim sem že preživel, pa tako hudega vremena na današnji sveti večer ne pametim." — Tako se je družinica pogovarjala do pozne noči. Na zadnje rečejo oče: »Zdaj nam bo pa Ančika zapela pesmico, ktere so jo gospod učenik naučili. Ančika ni odrekla očetu besedice, temuč precej je začela peti. Se so doneli mili glasovi iz ust nedolžnega otroka, ko se glasno terkanje na hišnih durih zasliši. Vsi se začudijo in pesem Ančike utihne pri ti priči. ,;Kdo terka tako pozno v noči in v takem vremenu ?" zaupijejo oče glasno. »Ubogi popotnik. O usmiljeni ljudje, odprite mi hišo! Pomagajte mi! moje moči so omagale: dalje ne morem več." — »Odpri nesrečnemu vrata! zaupije Martin svoji ženi. Nesrečni človek! ravno smo govorili, da Bog se usmili takih ljudi!" — Vsi pričakujejo, kdo da bo v hišo prišel. Neža odpre vrata, in v hišo stopi mladeneč, ves s snegom posut in na pol zmerznjen. Oh hvala Bogu! da sem vender v hišo usmiljenih ljudi prišel," reče nesrečni popotnik. — Ko se je snega otresel, ga pelje Neža v gorko izbo. Oče ga prijazno pozdravijo in mu rečejo, se za mizo vse-sti rekoč: »Ljubi prijatel! dobro došli v mojo hišo! Serčno me veseli, da zamorem ravno na današnji sveti večer nesrečnemu popotniku pomagati. Vsedite se k nam, ogrejte se in potem vam bo moja žena večerjo prinesla, ker vem, da ste lačni." — »Hvala, Hvala! dobri mož! Bog vam bo vse obilo povernil, kar ste meni dobrega storili." Komaj izusti ptujec tele besede; skoraj ves terd je bil mraza. Smilil se je ptuji človek posebno otrokom, ki so radovedni okoli njega hodili in ga milo ogledovali. Med tem mu prinese Neža skledico juhe in tudi drugih jedil; pa tudi vina ni na mizi manjkalo. Ko se je nekoliko okrepčal, ga Martin in njegova sestra marsikaj poprašujeta. Povedal jima je ob kratkem, da je mizarski poinagavec, in da je hotel v mesto, do kterega so še od tukaj štiri ure, da si dela poišče. Zašel je pa v bližnji gojzd, po kterem je blodil več ko tri ure. Proti večeru že je prišel iz gojzda. Konec vzeti bi bil mogel., ako mu ne bi bila pomagala mila roka božja. Ali sneg je bil že tako zapadel, da se ni nikakor moglo ceste poznati; in tako je z vetra melo, da ni kar dve stopinjci pred se viditi bilo. Dolgo je brez upa taval okoli in nič ni vedil, kam da bo prišel. Globoko je zdihnil proti nebu, rekoč, „Dobrotljivi Bog! ki si na današnji večer v terdi zimi svojega Sina na svet poslal, reši me.".— Se je govoril in naenkrat zasliši mili glas zvonov z bli-žnega griča; za tem je šel, in previdnost božja ga je pripeljala do Martinove hišice. Ko so Martinovi zaslišali, koliko je vbogi človek pre-terpel, so ga vsi omilovali in mala Ančika se je clo jokati jela. — »Poj te, ljubi ptujec! počivat," reče zdaj Neža rokodelcu, tam vam je postelja pripravljena. „Prav imate, Neža," reče Martinova sestra, ptujec je truden in potreben počitka." »Bog vam plati, dobra žena, da tako zame skerbite," odgovori rokodelec, se pri Martinu in pri vsih poslovi in gre počivat. — »Ravno tako moramo tudi mi storiti", rečejo oče, in pokažejo na staro leseno uro, ker že zdavnej je polnoči preteklo. — III. Vsi so bili že vstali, in skoraj osma ura je bila, ko je trudni ptujec še sladko spal. Pa solnce, ki mu je na posteljo prisijalo, ga je zbudilo. Po noči je hud veter oblake razpodil in nebo razjasnil. Res lep dan je bil božični. Stotero so se blisketali ledni kristali in bela odeja zemlje. — Popotnik se Martinu in Neži lepo zahvali in hoče dalje potovati. Pa Martin ga prijazno prisili, da mora bo- 6* žične praznike ž njimi preživeti, in ker ni Martin drugači hotel, se je mogel udati. Prav židane volje so skupaj bili in ptujcu sta dva dneva ko dve uri prešla, če se je ravno Martinove družinice popolnama privadil, se je moral vender od nje ločiti in se v mesto podati. Pri slovesu so mu solze iz oči vlile in besedi mu je manjkalo, preserčno hvalo svojim dobrotnikom izreči. Jecljaje je te besede izgovoril: „Bog hotel, da vam bi jes obilno enkrat vse dobrote povernil!" Ko je te besede izrekel, je odrinil v mesto. Tudi Martinu in Neži je bilo prav teško po njem. In posebno otroci so bili perve dni prav žalostni. — Pa čas je zdravnik, on vse rane zaceli. Tako je tudi Martinova družina kmalo ptujca pozabila, če ravno ne popolnoma. — Pustimo sedaj za nekoliko časa Martinovo hišo in pojmo v drugo. V sredi vasi je stala naj lepša hiša, bila je z opekami krita in lepo pobeljena. Nad širokimi vrati je bilo znamenje, da je ta hiša kerčma. Hišni gospodar in kerčmar je bil Vamp-nik. Res zaslužil je mož to ime. Na glavi je navadno nosil iz posrebernjenih nit spleteno kapo, nosil je suknjo, ki je morala neskončno široka biti, da mu je silni trebuh zakrivala. Ošabno je koračil okoli svoje hiše, naslanjaje se sedaj na vrata, sedaj na kako drevo ter s ojstrim glasom zapovedoval poslom. Bil je Vampnik v vasi župan. — Vsi so se ga bali kot ne vem kaj in neizrečeno so ga častili. Od kod pa izvira ta čast, bo ta ali uni bravec prašati utegnil. Pomisli nekoliko, bravec, in berzo se boš spomnil. Kmetje so bili bolj ali manj vsi Vampniku dolžni, in tudi Martin si je bil dvakrat po sto goldinarjev pri njem zaposo-dil. Vampnik je bil vedno z Martinom zelo priljuden, večkrat mu je djal: „Ljubi Martin! nikar ne skerbite za tiste denarje. Saj vas sedaj nič ne prašam, boste že dali, kadar boste mogli. Pa Martin si je prizadeval, berž ko bo moč Vampniku denar poverniti; predobro ga je poznal in zatoraj ni hotel ž njim nič imeti. Ali človek obrača — Bog pa oberne. Preteklo je šest let od takrat, ko je Martin sprejel v hudem, nevremenu tistega mizarskega rokodelca v hišo. Bilo je na dan svečnice, ko je Martin hudo zbolel. Neža pošlje berž v mesto po umetnega zdravnika in noč in dan mu je stregla. Ančika, ki je bila do tega časa že dobro zrasla, se ni umaknila od postelje bolnega očeta, pa ravno tako tudi Tonček šestnajstletni fantič. Janeza starejega sina pa ni bilo doma; učil se je v nekem daljnem mestu kovaštva. — Pri vsi skerbi in postrežbi je Martinu če dalje huje bilo in do dvanajst dni je umeri. Jok in stok je bil neizrečen. Neža in otroci se niso kar potolažili, tudi marsikdo Martinovih prijatlov si je solzice brisal po dragem človeku. — Ko je Martin mer-tev ležal, pride Vampnik v hišo, ter začne Nežo tolažiti. Neža je za pogreb nekoliko denarja potrebovala, tedaj poprosi Vampnika: Župan! saj vam je znano, da potrebujem nekaj denarjev, posodite mi 50 goldinarjev. Z veseljem, odgovori Vampnik nasmehljaje se, in ji poda petdeset goldinarjev. — Drugi dan je bil pogreb. Zbrala se je velika množica ljudi tudi iz drugih vasi, skazat zadnjo čast v obče poštova-nemu in ljublenemu Martinu. Spremili so ga do hladnega groba. Neža pa in njeni otroci so se pa v zapuščeni hiši britko jokali. — IV. Preteklo je po Martinovi smerti pet let. Prijazno solnce ogreva merzlo zemljo in taja sneg na visokih gorah. Danes je ravno dan pred božičem in enajsto leto od takrat, ko je bil ranjki Martin popotnika v svojo hišo sprejel. Pojmo tedaj, ljubi bravec, v hišo Martinove udove in poglejmo, kaj se tamkaj godi. Glej, tam pri oknu sloni kumerna udova, pri nji sedi lepa deklica. Obe ste v žalostne misli in skerbi vtopljene. Na obrazu matere se vidi, da so jo nesreče strašno pobile, da je pa še veča stiska čaka. Zdaj zdihne iz globine svojega serca, zdaj naslone glavo ter milo svojo hčerko pogleda. — Kakor mati, tako je tudi prelepa deklica zamišljena; marsikaka solzica se ji uliva iz černih oči po licu na šivanje. Ta žalost pa ni podobe lepe deve oslabila, še veliko ljubeznivši je v žalosti-. Ko Ančika mili zdihlej materin zasliši, začne govoriti: »Draga mati! potolažite se, mili Bog nam bo pomagal tudi iz te stiske. Jest vedno vanj zaupam; on nas ne bo pustil poginiti." — Na to odgovorijo mati: „Oh, teško bomo rešeni. Kaj ne poznaš njegovega kamnitega serca; nikdar se ne bo omečilo. Saj sem včeraj pri njem bila, pokleknila sem predenj ter ga s solznimi očmi prosila, naj nas saj še en mesec dan čaka, ali obernil je od mene svoje neusmiljene oči, šel je v drugo sobo in vrata mi je zaperl, da nisim več do njega mogla. — On se nikakor usmilil ne bo. Oh usmiljeni Bog! Po praznikih nam bojo živinico in hišo prodali. Na stare dni ne bom še strehe nad seboj imela." Tako govori Neža in objame svojo hčer. Obe se začnete britko jokati. Dolgo ste molčale, pa glej vrata se široko odpro in v sobo stopi Vampnik. Na obrazu hinavski posmeh, približa se Neži in reče ji: „Zelo se mi smilite, ali tukaj ni druga, napovedati vama pridem, da imate še tri dni časa odloga, ako do pondeljka vsega ne plačate, botemorale iz hiše iti. Tako terja pravica." „Oh usmilite se nas, čakajte nas še en mesec, do takrat bomo denarje preskerbeli," reče Ančika Vampniku. — „Jest sim dosti usmiljen, jo zaverne Vampnik; ti si kriva nesreče svoje matere in bratov. Hotel sem te srečno storiti; moj sin te je ljubil, ti si ga zaničevala, snubil te je, ti si mu ošabno odrekla; ves dolg bi bil pustil tvoji materi, da ga vzameš. Prejmi sedaj plačilo svoje ošabnosti! Pa še je čas, Ančika, povej, si se mar premislila ? Hočeš sebe in svoje osrečiti ? Povej, odgovori, Ančika!" — „Nikoli, reče Ančika, ne bom jest žena vašemu sinu. Nikoli ne bom pozabila, kaj ste nam storili. Po krivici nas pra-šate sedaj 600 goldinarjev namesto 250; in obresti ste nam namesto po pet, po 10 od sto zarajtali." — „Prejela boš ti in tvoja mati zasluženo plačilo!" zavpije Vampnik škripaje s zobmi, in gre iz Nežine hiše. „Prejel boš tudi ti svoje, prej ali kasneje, upije Neža za njim. Oh Martin! da ustaneš! vidil bi kako nas ta hudobnik preganja; da veš, kaj se bo po tvoji smerti dogodilo, varoval bi se bil tega človeka, ali storjeno se ne more narediti nestorjeno. — „Ce gremo tudi ob palici od praga do praga, ne bo tvoj hudobni sin nikdar moje hčere imel." Tako je govorila mati brisaje si solze iz upadenega lica. Milo jo hčerka, roža deklet, pogleduje. Solnce je palo za gore. Le nekteri žarki zlatijo še bele glave Snežnikom in žar oblakov naznanuje lep prihodni dan. Večer je bil silno lep in nič, tudi vetrov pihljanje ne moti svete tihote. Glej vzdiguje se že mila lunica; solnca luč uga-suje, njena pa bolj in bolj rudeča postaja. Tudi zvezdice se oživljajo in ena po eni migljati začenjajo. Zdaj pokrije noč pre-sveta zemljo in zvonenje spominja, da je obletnica tisti noči, v katiri je „gloria" angelov pastirjem naznanjala rojstvo nebeškega deteta. — Neža in Ančika ste po hiši različne dela opravljale, Tone je pa zamišljen pri oknu sedel. Janeza, kakor smo že rekli, ni bilo že več let doma, bil je v daljnem mestu kovaški po-magavec. — Kar na enkrat se odpro vrata in v hišo stopi lepo oblečen ptujec. Od glave do nog je bil lepe postave, mogel je imeti blizo trideset let. Prav prijazno Nežo pozdravi po imenu; Neža pa se zelo čudi, kako jo neznani človek pozna. On se ni mogel dalje zderžati, berž ji razodene, da je on tisti, ki so ga pred enajstimi leti zime rešili. Ko sta Tone in Ančika to zaslišala, poskočita berž h ptujcu, ter mu veselo roko podata. Veselja ni bilo kraja ne konca. — Radovedno poprašuje po tem in unem. Ko pa začnejo o Martinu govoriti, se mu vlijejo solze iz oči; nazadnje reče : Ko sirn se jest od svojih dobrotnikov ločil, sim šel v bližnje mesto. Bil sim tam dve leti. Ker mi je pa sreča drugde bolje kazala, sim šel v daljno mesto G .. . . Tam sem si s pridnostjo in skerbnosljo toliko premoženja nabral, da sem samostaln mizar postal. Bog me je blagoslovil in prihranil sim lepega denarja. Sklenil sem letos svoje nekdanje dobrotnike obiskati, ali z žalostnim sercom sem že na poti doznal, da je že davnej Martin umeri in da vam prodaja Vampnik hišo. Ko sem v vas prišel, sem šel naravnost k njemu in vse sem mu za vas plačal. Hvala Bogu, da mi je dal misel iti k vam pogledat! — Vsaki bravec si lahko sam misli, Nežino veselje in hvaležnost. Pokleknila je predenj in hotla mu je kolena objeti, ali on jo je uzdignil rekoč: »Storil sem le svojo dolžnost." — Veselo so skupaj praznovali božične praznike. Posebno ljubeznivo je stregla Ančika ptujcu. Vidil je, da ni lepše in pridniše deklice od Nežine hčere. Njena bliža ga je osrečevala, njeni pogledi so mu prižagali v sercu ogenj ljubezni, njene besede so bilenjegovim ušesom prijetne in drage. Ančika je spoznala, da jo ljubi in serce ni ji bilo kamenito, tudi ona mu je udana. Nekega dne, ko je Neža samo bila, popraša jo ptujec, ako mu ne bi hotla Ančiko v zakon dati. Ker ga je Neža za pridnega in bogaboječega človeka poznala, mu prav rada privoli. čez tri tedne je stal mizarski mojster z Ančiko pred oltarjem. — Glejte plačilo pridnosti in lepe postrežljivosti! Učenec pa kolač ali nespametna sramožljivost. A Neki učenec je prišel na Dunaj v više šole. Bil je ubogih starišev, in si moral sam za živež skerbeti, kakor sto in sto drugih .... podučevaje deco po hišah. V neki hiši so še južinali, ko je prišel pervič učit. Ponudijo mu jako priljudno kolača. »Lepa hvala! južinal sem že, malo poprej." — »E nikdar ni vreča tako polna, da ne bi moglo noter zerno!" On pa hvali in se brani, izgovarjaje se, da je že jedel. Zato ga nehajo siliti. Gospodiču je pa krulilo po trebuhu tako, da se počne gospodarju dozdevati, da ni htel naš gospodič kolača le zbog neumne sramožljivosti. »Brez zamere, kam pa hodite jest na Dunaju?" — Učenec, ki je bil še le kake tri ali štiri dni na' Dunaju, in ni znal po imenu še nobene gostilnice razun ene izmed naj- imenitnejših, odgovori v ti zadergi: „V gostilnico, ki se ji pravi pri rimskem cesarju." „Aj, tje! Po čem je pa kaj ondi govedina ? — po čem pečenka? i. t. d. tako ga poprašuje nalašč gospodar, ki mu se je zdelo mahom, da laže gospodič. Ta mu je odgovarjal res vse napak. Po južini prejde gospodar s svojo gospo vred v drugo izbo; otroci z domačim učiteljem ostanejo pa v pervi za malo mizo, ki je stala nekoliko korakov daleč od velike. Na le-ti je pa ostalo še nekoliko kosov kolača. Lačni gospodič se prišeta do nje. Jako mu diši kolač .... Gospodič se ozre, otroci ga ne gledajo — vrata druge stanice so priperte — smuk! en kos v žep. — Ali o joj! pri ti priči se odpro vrata druge stanice. Ubogi gospodič ves pobledi, ko ugleda gospodarja, ki mu veli, naj se oglasi, preden pojde. „Oj kolač, oj nesrečni kolač! — požerl si mi kruh — tako je zdihoval siromak sam s seboj. Kakor šiba na vodi se je tresel grede po končanem uku k gospodarju. Od straha in sramote se mu ni upal v oči pogledati. Gospodar mu pa veli na samem prav po očino : »Dragi moj prijatelj! lepo vas prosim, odvadite se take — krive . . . da ne rečem neumne sramožljivosti. Ubogemu biti, to človeku ni sramota, ako ni ubožnosti sam kriv. Kdor je siromašnih starišev, uni ostaja siromak ... do smerti, ali vsej dolgo časa. — Tudi jaz nisem bogatega roda, tudi jaz sem se moral truditi nekdaj za ljubi kruhek tako kakor Vi; vem, kako se živi po svetu; lahko si mislim, kako živite ob pičlem zaslužku; vem pa tudi, da je več takih sramožljivcov, kakoršen ste Vi; pa mislim, da taka sramožljivost ni prava. Kar je pošteno, najdalje velja. To pomnite; zabiti hočem to, kar se je zgodilo, kakor da se ne bi bilo. Z oči v oči sem Vam govoril ; živa duša naju ni slišala; nikdo ne ve, kaj se je zgodilo kot jaz; pa ne povem nikomur. Na sramujte se torej nikogar, pa tudi mene ne; povedal sem vam svoje misli le zato, ker je res, kar pravijo: pri malem se začne, pri velikem se jenja. Kriva sramožljivost jih je zapeljala že sto in sto.... Znebite se je torej, bodite pošteni, kakor doslej, in mi učite deco tako lepo, kakor ste počeli; lahko bote imeli pri meni zaslužek ves čas, dokler bote na Dunaju. Nate vam še to-Ie; denite si v žep. (Dal mu je nekaj v papir zavitega.) Zdaj pa pojdite z Bogom !" Ubogi naš učenec, ki se ni upal ne ziniti, hoče predobremu gospodu roko poljubiti; ali ta mu jo izmakne, in ga spremi do vrat tako prijazno, kakor bi se ne bilo zgodilo čisto nič. Na pol žalosten, na pol pa vesel pride siromak domu. Ves zamišljen ni pogledal, kaj je v papirju, dokler ni bil doma. Kaj je bilo? Lep kos kolača. Dva kosa ga je imel po tem takem, in se najedel do sita; ali ta, ki mu ga je dal gospod, v ta mu je bil veliko bolj v slast od unega. Se večkrat so ga postregli v hiši dobrega gospoda s kolačem in z drugimi rečmi, pa se ni branil več tako nespametno, kakor ondaj. Zdaj pa je velik gospod, in pripoveduje rad to resnično zgodbo hvaležnega serca do unega, ki ga je ozmerjal in podučil tako po očetovski. Ljuba priprostost, (Spisal E. B.) Minulo je že leto, kar sta Cesar in Cesarica bila v Gorici. Da se ob toliko slovesnih priložnostih prigodi sem ter tje marsikaj nepričakovanega, milega in ginljivega, pa mnogokrat tudi kaj — smešnega, je že znana reč. Nekaj tacega se je tudi tu v Gorici. Ko ste se Nju Veličanstvi vozile - zdaj skup zdaj vsako posebej-obiskovat različne vradnije in dobrotne naprave po mesti, so tudi otroci neke dninarce tekali celi dopoldan za njima, in pripovedovali pri kosili, kje in kolikokrat ju je vsak iz njih vidil, kdo večkrat in od bližej — zakaj v drenji toliko ljudi so se bili razgubili eden od druzega, in še le zvo-nenje poldne jih je bilo zopet vkup pripodilo pri — skledi. Tode naj mlajšega 11 letnega fantka le še noče biti domu. čakajo in čakajo s kosilom; ker pa Lojzeta le še ni, pa ko- sijo in — pokosijo. Materi vender dans jed nič kaj prav ne diši, in tudi pripovedovanje od Cesarja in Cesarice le vsa razstresena posluša; skerbi jo, da bi fant ne bil kje pod voz prišel. „Kje ste bili ž njim še zadnjikrat skupej ?" vpraša te druge, in že se napravlja sama in starši brat, ga iti iskat vsak na drugo stran — kar prisopiha domu zgubljeni sin, ves prepoten, z žarečim obrazom in oči se mu zadosti bliskajo. „Pa kod letaš toliko časa, ti žaba ti!" zareži mati na vstopiv-šega, mi smo že davno odkosili, tebi pa sem za dans prihranila le samo to-le!" — ga strese za ušesa. — Mar meni dans za kosilo, pa tudi za uhanje!" — odgovori fantek ne-prestrašen; vi drugi ste letali in zijali Cesarja le od deleč, jest pa sem že govoril ž njim, in on z menoj!" — „Za božjo voljo, ni mogoče!" zaupije mati, zavzetja prestrašena, dobro vede, de sinček ni lažnjiv, pa kje in kako, hitro povej!" — Ko se je Cesar peljal obiskat kanclijo v ulici sv. Antona (pisarnico sodnijsko za Goriško okolico), jest tečem za kočijo noter do vežnih vrat, in med tam ko razpenjajo marele (dežnike — šel je precej velik dež) za Cesarja in spremljevavce, jest šinem noter v vežo, in se stisnem v kotiček za vratmi. Cesarja spremljajo naprej gor po štengah, jest pa čakam z druzimi ljudmi, ki me zavolj dežja niso gonili ven, dokler nazaj doli ne pride. Vernivši se, gre skozi vežo ravno mimo mene in me bistro pogleda. Mene obleti tako veselje, kar hlastim za njim, in ga pocukam od zad za plajš ? Cesar se oberne in vpraša : Was willst du ? — Vivat! vivat! jest vpijem vanj, kar naj bolj morem. Cesar se nasmeja, mi reče: Ich dank! in se mi še clo odkrije, pa smukne v kočijo in hajdi naprej! — Vprašajte vse ljudi, ki so bili pričujoči, če je res tako ali ne! Juhe, hejsasa! jest sim pa s Cesarjem govoril, in Cesar z menoj! Mar meni dans za kosilo! — Fantek je Slovenec. Komu se je bolj čuditi pri tem skozi in skozi resničem dogodku — ali priprostosti otroka, ali blagodušnosti našega Cesarja ? Vojaška smert. (Poslovenil J. Pr.) Dan se je nagnil. Zmagana je bila bitev pri Kusloci. Bilo je ravno na sv. Jakoba dan. Boj je bil vroč in terpel je celih devet ur, Strašno sta se deržala protivnika, in »meč italijanski" je na zadnje venderle mogel odjenjati in pustiti kervavo bojišče naj starjemu vojskovodju, sivobradcu Radecki-tu. Bil je v 84. letu svoje starosti in mesto Beluno mu ni ovilo še zadnjega lavorika okoli junaškega čela. Zdaj se ustavi sivi gospod na višini osvojene Kustoce in okrog njega s kerva-vimi pasi zvesti tovarši in svetovavci njegovi. Tiha resnoba je obhajala slavne može. V mraku ne deleč od maršala se vidi umirajoč vojak. Z razdrobljenima nogama omahuje siv starček proti mili postelji slave. Bil je banderaš Vid, kterega so tovarši očeta imenovali, ki je tukaj smert storil. Terdno je še deržal hrabri starček sveto zastavo polka z vedno bolj oterpnjeno desnico! Zdaj ugleda maršala. Se enkrat oživi že slabo serce, še enkrat prešine stara moč razbito in omagano telo in z nadčloveškim trudom se plazi ubožec proti vojskovodju. Kakor hitro vgleda Radecki starčikov trud, mu jezdi urno naproti. „Umiri se, ljubi moj starčik!" mu zakliče blagi oče vojaški in s konja stopivši poda roko umirajočemu banderašu. „Maršal!" vpraša razveseljeni vojak, „ali smo popolnoma zmagali ?" „Popolnoma, ljubi starčik! " reče dobrovoljni vojskovodja. „Ti boš pač mogel v nebesih zahvaljno pesem peti!" »Verjamem, maršal, sem že pri kraji, stare kosti so preč!" miluje vojak britko se smehljaje. »Ali si kaj žejen?" upraša Radecki. »Dan je bil vroč, maršal! In vojskovodja vzame ja-derniku čotaro ter jo poda umirajočemu. Močno požira iz nje. »Bog plati, oče!" in potem se vzdigne nekoliko okrepčan, vojskovodju roko poljubit. »Koliko let že služiš ?" vpraša ta dalje. »Nad štirdeset, maršal! Poterjen sem devetega leta. Dobil sem pri Aspernu zlato svetinjo. Bil sem tudi pri Lipsii, topniški križ tudi nosim. Pet ran, maršal, zdaj je po meni!" „No, no!" ga tolaži vojskovodja, „pri Bogu boš veliko veliko bolje shranjen!" „Gotovo, maršal! Nič nimam na vesti!" V tem hipu zagode banda avstrijansko cesarsko pesem, neka druga zaigra veselo Radecki-tovo popotnico. Zdaj se vzdigne še enkrat že skoraj merzlo telo umirajočega starčika, ko je ravno razlivalo solnce zadnje žarke na plameneče oči. „Bog živi Avstrijo!" zaupije nadušen. »Veseli igrajte dalje veličastno pesem! Bog živi našega maršala! Bog živi cesarja ! Bog živi vso našo vojsko !" Še enkrat poprime umirajoči maršalovo roko ter jo poljubi. Zdaj je — po njem. Rado-vaje se je ločila srečna duša. Pred mertvim truplom naj boljšega vojaka je stal vojskovodja. Solnce je tiho zlezlo za goro. „Zavidujmo mu srečno smert!" reče ganjeni maršal, solze si brisaje. Rogovi in trobente pa hrumijo dalje svoje zmagav-nice. — Volk in lesica. Lesica sreča v gojzdu volka, ki je ves pobit in klavern pod germom ležal in berž ko ne minljivost vsega posvetnega premišljeval. „Dober dan! kaj vam pa je stric? da ste tako žalostni in se deržite, kot bi bila danes pepelnična sreda, saj je šepred-pust —". „0 pri meni, se je že davno štirdesetdanski post začel, stradam, da bi se kmalo lupil; saj sem že tako slab, da se mi ne ljubi na lov iti." „0 če ni druzega, kot lakota, temu se lahko pomaga. Pri gojzdnarji je danes ženitvanje in vse je že skoraj na pol pijano, le hitro na noge! in pojdiva tje, plena nama manjkalo ne bo." Volku so se jele sline cediti, up ga pokrepča in oba se napotita proti gojzdnarjevi hiši, iz ktere se je ukanje in rajanje že od dalječ slišalo. Ko prideta blizo hiše, ga ustavi lesica rekoč: „Stojte malo! se morava pomeniti, kako bi se dala ta reč izpeljati. Jaz menim, da bi bilo takole nar bolje : jaz sini majhina in bom skusila na kako vižo v hišo priti. Vam bi pa ne dala tega sveta, ampak splazite se v hlev, ker tam bi znali nar bolje opraviti." „Je že prav!" reče volk in jo zavije za svislimi proti hlevu. Lesica pa se zmuza v kuhinjo in ker je dekla ravno pečenko v hišo nesla, stopi zanjo, skoči naglo na klop in od tod za peč. Ker imajo po deželi navado jedi na peč postavljati, je mislila lesica, pa bode za pečjo nar bolje opravila, pa se je zmotila. Na peči ni bilo druzega, — kot ena skleda godle. Lesica za godlo ni veliko marala, jedi na mizi so ji veliko bolj dišale; toraj se godle ne pritakne, ampak tuhta, kako bi goste izza miz spravila. Na zadnje si jo izmisli. Ravno ko dekla spet v hišo stopi, zavpije lesica za pečjo: „V hlevu je tat!" Svatje so vsi mislili, da jim je dekla to povedala, planejo izza miz in lesica sama v hiši ostane. Hitro je na mizi in poje naglo, kar ji je nar bolj dišalo. Ko se naje, skoči spet za peč, potakne glavo v godlo in šine skoz okno. Med tem pa svatje v hlevu tatu zasačijo in ga neusmiljeno arsajo, zadnjič jim vender uide in ves polomljen komaj zadnji konec do gojzda vleče. Tukaj ga že lesica čaka in ga z milim glasom popraša: „Kako ste opravili, stric?" „Sem opravil, da se Bogu smili, saj vidiš, da so mi ves zadnji konec stolkli; stavim, da ni več cele koščice v njem. Ravno sem jel ovce dobro tergati, me zasačijo in —" „0 kaj ti! ti si še dobro opravil proti meni; ali jaz, jaz! le poglej mojo glavo, kakšna je, tako so mi jo zbili, da mi že povsod možgani ven gledajo/' Volk pogleda lesico, in ker vidi, da je res hudo zdelana, pozabi nekoliko svoje lastne bolečine. En čas gresta tiho naprej, potem povzame spet lesica besede in reče volku: „Jaz ne morem več naprej, nesite me vi !" „Kaj! da bi te jaz nesel, saj sam komaj grem. Iz tega ne bo nič." Ali lesica mu ne da miru in ker ga tolkanj lepo prosi, se je zadnjič usmili in ji reče: „No, tak naj pa bo! pa le na vrat sedi, ker križ imam ves zbit. Lesica se vsede in volk jo nese po gojzdu naprej. Čez nekoliko časa začne lesica govoriti: »Bolnik zdravega nese, bolnik zdravega nese!" „Kaj mi tu govoriš?" zagromi volk, če si zdrava, pa le berž doli. „0 dobrotljivi striček! saj sem le mislila reči: Zdravi bolnega nese. Zdaj vsaj vidite, kako sem zdelana, da že ne vem, kaj govorim in da se mi je jelo po glavi bloditi. Volk ji verjame in jo poterpežljivo nese naprej. Ko prideta do mlake, začne lesico žejati, najedla se je namreč dobrih reči. »Stojte malo! tako me žeja, tu se moram malo ohladiti." Ko se napije, reče volku: »Glejte, glejte! hleb sira v mlaki leži. (Bila je namreč ravno polna luna, ki se je v mlaki vi-dila.) „Lahko ga dobiva, tode to vodo morava popred izpiti." Volku je sir dišal, začne piti, pije in pije in toliko časa pije, da poči. Lesica si pa izmije godlo z glave in se veseli, da je strica volka na led speljala. Fr. E. Posavska. (Spisal J. Pr.) Pod našim' goricam' Pa Sava šumi, In spira deklicam Njih zale oči. In spira jim peče, Obraze lepe Jih dela cveteče, Jih dela berhke. In naše deklice Kot ribice so; In urne kot tiče Se vjet' ne dajo. Pa ribice mlade, K nji vabijo jih, Jim strežejo rade, Skakljaje krog njih. Oj šumi Savica, Oj šumi glasno, Da vsaka deklica Te slišala bo! Deklica na razpotju Mati in Marjanka greste v drugo daljno vas, svojo staro teto obiskat. Šle ste že zjutraj zgodaj od doma. Bilo je prav lepo jutro. Solnce je ravno vzhajalo, ptički so prelepo peli, in cvetlice še rosne so se kakor pozlačene svetile in prijetno dišale. Naj prijetnejši dnevni čas je lepo jutro, pravijo mati, vse je spočito, in vstaja zopet k novemu veselju in delu. Nobeden priden otrok ne sme zjutraj v prezlatem času v postelji ležati in lenobe pasti. — Ko se še tako pogovarjata, prideta do nekega polja, kjer se je pot na dva kraja ločila. Tukaj so mati nekoliko časa zlo zamišljeni, potem pa svoji hčerki tako le govoriti začnejo : Draga moja Marjanka! Tukaj pri razpotju se pač veliko lepega lahko učimo in za življenje zapomnimo. Poglej, ljuba moja, tudi ti si zdaj v svoji mladosti na razpotje prišla. Do-zdaj si bila še v otročjih letih, in si hodila, kakor popred me, po prijetnih ravninah in cvetličnih travnikih. Otročje leta so te zdaj minule, in ravno zdaj pričenjaš v cvetečo starost po drugi poti iti. Tukaj se loči pot življenja na dve strani, na desno in levo. Na obeh straneh ti bodo prišle po tri prijatlice naproti, in te bodo prijazno k sebi vabile. Te, ki so na levem kraju, so kaj zlo prijazne, sladke in zgovorne. So drago oblečene , in se prav prederzno zaderže. Imenujejo se: posvet-nost, prevzetnost in nečimernost. — Vse drugače so pa prijatlice na desni strani. Pohlevno in ljubeznivo se ozirajo na milo deklico, in nebeška dovoljnost jim sije iz čistega obraza, in sladki mir se jim vidi iz celega djanja. Imenujejo se: čistost, ponižnost in nedolžnost, — Ko se tedaj mlada deklica okoli ozira, in stoji pri dveh potih v mislih, kam bi se obernila in zavila, se ji prijatlice leve strani hitro približajo, jo sladko pozdravijo, in začnejo tako le govoriti: Pojdi z nami, ljuba deklica, naša pot je lepa in skozi in skozi vesela in prijetna! Peljale te bomo v zlate družbe, kjer se mladi ljudje svojega življenja vesele. Pojdemo po krajih, kjer se lepo petje razlega in prijetna godba serce ogreva. Ra-dovala se boš s šalnim plesom, in po vseh željah se ti bo vedlo in godilo. Hodi tedaj z nami, in pusti in zaničuj tiste neumne prijatlice, ki so tako bedaste, da v naj lepšem času svojih mladih dni v samoti in na tihem venijo. Ako bi se zdaj ti, draga moja hčerka, govori mati dalje, ako bi se zdaj ti na levo stran obernila in sladko priliznjeno vabilo poslušala, bi se prijatlice na desni strani jokale in milo zdihovale nad teboj, svojo zgubljeno sestrico. — Ce bi se pa ti na desno zavila, bi se neizrečeno veselile in te ljubeznivo objele. Pri nas, oj draga sestrica, pri nas je prava pot, bi ti vse tri veselo rekle, z nami boš gotovo prav hodila in prav prišla! Ako boš z nami hodila, ti ne bo krivice; prišla boš naravnost v svoje pravo domovje. Ne po svetnem veselju, ne po plesu in godbi, draga sestrica, pelje proti, po kteri bomo me hodile. Naša pot gre vse drugod. Vije se okoli dišečih cvetlic, po hladni in mirni senci, in proti svitu zore nebeške. Ra-dovale se bomo pod drevjem, kjer ptički pojo. — Bodi nam le zvesta, skozi in skozi te bomo rade spremljevale, ti povsod veselje napravljale, in te vsake nevarnosti branile. Ostala boš vedno mlada, zala in prijetna Bogu in ljudem. Tako se dobre prijatlice prizadenejo, vsako deklico, ki na razpotje pride, k sebi dobiti in jo srečno storiti. — Ko dobra mati svoji hčerki tako lepo govorijo, in ji za vse dobro serčice ogrevajo, prideta v svoj namenjen kraj, kamor ste popotovale. In mati še rečejo svoji hčerki: Dobro si zapomni, ljuba moja, kdaj sve bile na razpotju, in kaj sve vse Koleda za 1.1859, 7 premišljevale in govorile! Stori tako, in izvoli si naj boljše prijatlice na desni strani, in tako boš gotovo srečna zdaj in vselej. — Marjanca ni prelepih maternih naukov nikoli več pozabila. Izvolila si je na razpotju svoje mladosti in svojega celega življenja čistost, ponižnost in nedolžnost za svoje vedne to-varšice in prijatlice. Blagor ji je bilo tukaj, in stokrat blagor ji je tam, v lepem kraju svetega raja. Nedolžnost, ponižnost in čistost serca Naj bodo sestrice na potih sveta. Livada in deklica. (Spisal Fr. Cegnar.) „Le se šopiri, Cvetna livada! Prišla bom s serpom Deklica mlada." S kamnato oslo Bom ga brusila, Zraven pa tako Mu govorila:" „Lepo te prosim, Serpič jekleni! Ne prizanesi Cvetki nobeni!" „V ogenj bom vergla Cvetke dišeče, Bele, rumene, Plave, rudeče." „Da se ne bodo Z mano skušale, S svojo lepoto Meni bahale." — „„Ljuba sestrica, Deklica mlada! Nič ne boji se Tebe livada"". „„Tebe ni bilo, Jaz sem cvetela! Tebe ne bode, Jaz bom cvetela"". „„Pridi, prinesi Serpič jekleni, Ako zavidaš Rožice meni"". „„Da se le pomlad Bo ponovila, Meni bo novo Cvetje rodila«" „„Ako pa tebe Serpič zadene, Tvoje obličje Vekomaj zvene"". „„Pusti mi cvetje, Draga sestrica! Skerbi za rože Lastnega lica"". Rožice cvetejo, Deklice pletejo Venčike. Tiče žvergolijo, Cbelice šumijo V rožicah. Spomladi. (Spisal J. Pr.) Ribice igrajo, Ladjice veslajo V jezeru. Vse se zdaj raduje, Meni poskakuje Serčice! Želja. Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Zeljna je zemlja zelenega krila, Rada bse leda in snega znebila, Rada bi ljubke cvetlice dobila. Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Preljuba pomlad oj pridi, oj pridi! Sever hudobni krog glave mi brije, Redko mi upanja sončice sije, Vijolce duhteče nikjer še ne klije. Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Sonca rumen'ga svitlost da razlivaš, Boječemu sercu veselje prilivaš, Pesem donečo od pevcov dobivaš. Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Preljuba pomlad, oj pridi, oj pridi! Da serce se hvale do stvarnika vname, Da pridejo dnevi veseli spet za me: Preljuba pomlad oj pridi, oj pridi! J. B. Minljivost, (Spisal Geršak.) Mertv6 je vse. Že dolgo več ne klije Na njivi stern; jo je zaterla zima Prehuda nam hitro; veselja nima Narava več, in oster veter brije. Drevo, poprej zeleno, snega kima, Le včasih še po malem solnce sije, Na šipah pa, ko prej na polji, lilje Napravlja nam lepo cveteče zima. Al' berž ko solnca žark močnejše šine, Pozimske rože hipom ovenijo, Vrednost njih proč je in lepota mine. Tak tudi vse posvetno z bogatijo, če Bog če, ko na šipah rože, zgine; Nedolžnost, čednost pa le obstojijo! Izgovor, (Spisal Tomaž Lempelj.) Naj pojem, strune naj prebiram Slovenske lire, pravite; Jaz pa se terdo branim zmiram, Izgovorov si iščem le. Počiva serce mirovito, Ne pahajte mi ga v nemir; Povedati vam čem odkrito, Zakaj zastaja petja vir. Ne mislite, da bil bi storil Se temen, merzel mizantrop, Ne, da bi bil se zagovoril Za vse občutke biti top. Se mi obličje zemlje krasne Smehljanje radosti budi, Pogled v neba višave jasne Mi jasni kalne tud' oči. Se duša gor ukaje dviga, Kjer sije svetlo solnčice, Večernica prijazno miga, V azuru luna ziblje se. Zahajam v tihe sence gaja, Poslušam slavcov pesmice Na trati, kjer mladina raja, V detinstva dneve zabim se. Hrepeneč gledam gore daljne K' se v zarji milo svetijo, Vil zapuščenih pesmi žaljne Na uho rah mi bijejo. Slonim pri steni sive skale, Zamaknjen v šumljajoči vir, Stermim v mogočne reke vale, Ki krepko dere tje svoj tir. Ko slišim božji grom bobneti, Zaupne groze tresem se, Ko slišim strune tiho peti, Mi sladke tečejo solze. Tak zmir občutki mi kipijo In vbogo serce stiskajo, Uzori v duši se žarijo, In vtelesenja čakajo. Kedar pa res uzor vtelesim, Si ohladiti serčni plam, Me sram je, v tla oči pobesim Uzora svoga ne spoznam. Je žive svoje barve zgubil, Porod je nepopolnoma, Gledaje v duhu sem ga ljubil, Ko je vtelesen — studim ga. Kaj bom tedaj lepoto kvaril, Hčer Njega, ki je večno lep? On dušo je čutljivo vstvaril, Njegov bom čakal končni sklep. Ki duhu daja jih, uzore Mu čiste dajal bom nazaj, Ko zažari svit večne zore, Takrat, moj Oče, mi jih daj! Uzrok tertne bolezni. (Spisal Fr. Cegnar.) Janko hodi poleg bolne brajde, In ozira se na bolno brajdo, Pa ji tako beseduje Janko: „0 ti brajda, vinorodna brajda! »Kaj si tako hudo obolela, ,,Y plesnjevino grozdiče ovila, »Posušila jagode nezrele? j,Ali ti ne sije žarko solnce, »Ko sijalo ti je prejšne leta ? »Ali ti po godu ni obnebje, „Ki hvalila si ga v prejšnih časih? »Ali zemlja ti ne daje moče, »Kakor ti jo je poprej dajala? »Ali si se utrudila tako, »Da ne moreš več roditi vina ? »Zlo veliko je bolezen tvoja, »Vsemu svetu se godi krivica, »Ker odrekla si mu zdravo kapljo: »Starec peša brez krepčavne kaplje, »In zastaja pevcu pevska žila, »Ker pogreša jasne tvoje luči; »Svetim cerkvam se godi krivica, „Ker rodiš jim ti le kalno vino, „0 ti brajda, vinorodna brajda!" Odgovarja njemu bolna brajda: „»Se mi sije belo žarko solnce, »»Ko sijalo mi je prejšne leta; »»Tudi mi po godu je obnebje, „„Ki hvalila sem ga v prejšnih časih; „„Se mi daje močo černa zemlja, »» Kakor mi jo je poprej dajala; »„Še se nisem tako utrudila, „„Da ne mogla bi roditi vina: »»Pa velika žalost me obhaja, »»Da nečast se mi godi po svetu, „»Da se skruni bistra moja kaplja, „„Da le redki pije me na zdravlje, »»Na prečisto sveto božjo slavo; »»Da zapravlja človek s čistim vinom »»Um in pamet, zdravlje in poštenje : »»Toraj tako hudo sem zbolela, »„V plesnjevino grozdiče ovila, »»Posušila jagode nezrele."" Smert Senjanina Iva. (Serbska narodna.) Sanj sanjala Ivanova majka, Da se Senje v prah je razvalilo, Da se vedro nebo prelomilo, Sjajen mesec padel na žemljico, Na Ružico, nasred Senja cerkvo, Da so zvezde h kraju pribežale, Da danica je kervava vstala, Ino kuka tica kukovica, Nasred Senja, tam na belej cerkvi. Kedar starka se iz sanj prebudi, Vzame palico v desnico roko, Ide v cerkvo Ružico naravnost, Vse razloži protopop-Nedeljku, Pravi njemu, kaj & ji sanjalo. Kadar stari oče to začuje, On jej jame sanje razlagvati: „čuješ mene, ostarela majka! „Zlo je sanje, in gorje ti bode, „Da se Senje v prah je razvalilo, „Ono bode pusto ti ostalo ; „Da se vedro nebo prelomilo,-»Ino mesec padel na Ružico, „To pomeni, da umeri bo Ivan; »Ker so zvezde h kraju pribežale, »Znači, da ostalo mnogo vdov bo; »Da danica je kervava vstala, »Boš ostala starka kukovica; »Da ti tica kuka na Ružici, »To ti bodo Turci razvalili, »Ino mene starca pogubili-" Ko je ravno starček to zgovoril, Ali glej mi, Senjanina Iva, Ves mu vranec v kervi je ogreznjen, Na Ivanu ljutih sedemnajst ran., Nosi desno u levici roki, Tira vranca tje pred belo cerkvo, Pa govori ostarelej majki: „Vzemi, majka, mene z vranca konja, „Umij mene s studeno vodico, „Oblij, majka, me z rudečim vinom." Hitro ga je mati poslužila: Vzeme njega raz divjega konja, Ga umije s studeno vodico, In oblije ga z rudečim vinom;" Pa ga praša ostarela majka: „Kak je bilo sin, v Talti zemlji?" Jame Ivan tako govoriti: ,,Dobro, majka, u Talfi zemlji! „Dovolj, majka, robov narobismo, „Ino še več blaga zadobismo, „In se zdravi domu povratismo. „Pa ko bismo na ostanku pervem, „Tu napadla nas je perva sila, „Cerni čalmi*) so jim okrog glave, „Bojevali smo se z živim ognjem, „0d njih nikdo ne ostane, majka, „0d nas nikdo ne pogine, majka! „Pa ko bismo na ostanku drugem, „Tu napadla nas je druga sila: „Beli konji, in junaki beli, „Beli čalmi so jim okrog glave, »Bojevali smo se z živim ognjem, „Od nas nikdo ne pogine, majka, „Od njih nikdo ne ostane, majka! „Pa ko bismo na ostanku tretjem, „Tu napadla nas je tretja sila, „Cerni plajši in dolgate puške, „Ogorele noge do koljena, ^Bojevali smo se z živim ognjem, *) Turban. »Od njih nikdo ne pogine, majka, „0d nas nikdo ne ostane, majka, »Razun sina tvojega Ivana, »Tudi njemu rana je zavdana, »Glej mi desno u levici roki To govori in se smertjo bori, To izusti in dušico pusti, In umerje, žalostna mu majka! Bog u raju njemu daj naselje! Nam pa, bratje, zdravlje in veselje! Mihal Andreaš, samouki pesnik in pevec slovenski. /\ Pesmi popevati pa zlagati jih, to je dvoje. Marsikdo zna lepo popevati, ali pesmi zlagati ne zna; nekteri zna lepe — prelepe pesmi zlagati, to je, ima pevsko žilo*), popevati pa ne zna. Zato pravimo po novem takemu, ki pesmi zlagaali sklada,toje, kdorsi jih izmišljuje,pesnik, — pevecpatakemu, ki jih popeva; vender rabimo včasih ime pevec za ime »pesnik". Nekdaj je pope val namreč vsak pesnik svoje pesmi sam; ali ondaj ni bilo uho ljudem še tako izberčno kakor je zdaj nam; berž in lahko se mu je ustreglo, kakor ustrežeš prostaku lahko še dan današnji brez posebne umetnosti; zakroži mu, kakor si bodi, ako imaš le lep glas. Kako lepe so serbske pesmi po besedi, ali kako prosti so jim napevi (viže)! Lahko sodiš po tem, da si gode slepec, prepevaje jih na eno samo (ži-mnato) struno svojih bornih gosli. Iz pervine ni znal, vem da noben narod, veliko lepše peti in gosti; nekteri pa niso znali in ne znajo še tako. Zmislimo se le, kako si pojejo in piskajo divji narodi po Afriki, Ameriki itd. še dan danes. Ali omikani ljudje so si o mi kali tudi ušesa: takim ni po volji, kar bodi. Kdor hoče takim s kako pesmijo ugoditi, ta se mora po- pevati učiti, in jako dobro naučiti. Te priložnosti pa nima vsak, kdor ima pevsko žilo, nekteri izmed teh (pesnikov) tudi ni za petje; vse si zatisne ušesa, ako le zine. Vsi bi pobegnili, ako bi nam počel prepevati tak pesnik svoje pesmi, ki nas ovesele, da nikdar takega, ako nam jih poje tak, ki je zato. Toda pesmi zlagati in pa napeve jim delati (skladati), — to je spet dvoje. Obojega ne zna po navadnem pomenu teh besed ne pesnik, ne pevec, pa tudi vsak godec ne; takega skladanja se treba spet poseb učiti. Malokdo zna vse troje: pesmi zlagati, napeve jim skladati in pope-vati; nekteri nima glave, nekteri pa glasa ali ušes zato. Med izbranimi, kterim je podaril Bog leta troji dar, je bil nekdaj tudi naš verli rojak Mihal Andreaš, sin kmeti-ških starišev slovenskih. Drugi se morajo učiti in učiti ter si glavo beliti, preden se nauče le ene izmed te troje umetnosti; on je pa prinesel to trojico s seboj na svet: bil je namreč samouk. Samotež je zlagal lepe pesmi, skladal jim sam ob sebi brez posebnega nauka prijetne napevi, ter prepeval svoje popevke tako lepo, da ga je bilo veselje poslušati. Koliko učenih pesnikov se trudi, da bi se naučil narod njihovih pesmi na pamet in jih popeval kakor narodne; pa ne morejo skovati poleg vse svoje učenosti in umetnosti nobene take; ali so jim pesmi preučene ali nise zložene po pravem skladu jezika narodovega, ali so pa njihove popevke preprostemu narodu prezvite (preumetne). Težko in pretežko je znati narodu ali ljudstvu glas; malo-malokdo mu ga zna; nekteri pa — ponevedoma. Med temi je bil tudi naš verli Mihal? Njegove pesmi, njegove popevke poje slovensko ljudstvo po Koroškem še dan današnji, da si mu trohne kosti že 37 let pri svetem Jakopu. Le-ta samouki pesnik in pevec slovenski se je rodil v Bistrici (v Rožu, Oberrosenthal) na Koroškem 28. septembra *) Tako naj ostane po starem „pevska žila"; po novem bi rekli: pesnika iz besede „pesen" namesto „pesmik" iz „pesem"; pa tudi pesen je po naše, in „pesnik" res lepše zvoni kot „pesmik". Pis. 1762. Ker so mu bili stariši ubogi, in ker ni bilo ondaj še šole v vsem Rožu kot v Rožeku (Rosek), je pa bilo predaleč za vsakdanjo hojo, zato se je moral iti, namesto da bi bil hodil v šolo, jako mlad tkalčije učit. Da bi se izučil tega rokodelstva do dobrega, odpravi se pozneje k nekemu premarju v Podgorje (Maria Elend.) Potem ko je spoznala njegova bistra glava, kako koristno je, ako zna človek pisati in brati, počel se je tega nemudoma učiti. Kaj je pretežkega taki glavici! Ob delavnikih je sedel naš Mihal skoro neprenehoma za svojim stolom in tkal marljivo; ob nedeljah in praznikih je pa prebiral podučne bukve in zlagal lepe slovenske pesmi od kake imenitne zgodbe tistega časa, ali iz svojega življenja in druge pobožne, pa tudi podučne pesmi, s kterimi je grajal in zatiral jako rad gerde škodljive šege in navade svojih rojakov iz gole ljubezni do njih, žele, da bi bili pametni in razsvetljeni ljudje. Dasiravno se ni učil ta slovenski D up o nt nikdar mu-zike, pa je skladal vendar sam napeve za vse svoje pesmi. Bogu na čast in slavo jih je hodil tudi v cerkev popevat. Tako so se priljubile njegove pesmi ušesom in sercu njegovih rojakov, da so nastale narodne. Niso še zbrane vse, ali ljudstvo jih poje. Nekoliko jih je v zbirki Ahaceljnovi. V zadnji zbirki (v Celovcu 1855) sote-le : »Večerna" — ,,Praznostsveta" — „Razvujzdan svet" — „Nedelci" (soprazniki) — »Kaj je vojske krivo?"N— pa „Francozka vojska". Dvajset let po smerti tega samoukega pesnika in pevca slovenskega je doletela dve izmed njegovih pesmi »Večerno" pa »Nedelce" ta čast, da ju je ponemčil prav lepo slavni pesnik (nemški) Gabriel Seidl. Nahajate se v časniku Pra-žkem »Ost und West" (1841, Nro. 75. Večerna slovenska se počenja tako le: Solnce se ponižuje, Noč temna približuje, In ž njo spanje sladko, In ž njo spanje sladko itd. »Nedelci", v kterih kara pesnik napačno praznovanje so-praznikov pa takole: Kdar bi ljudje v ljubezni vsi Keršansko prav živeli, Veselo že življenje bi Na temu svetu meli. Na svetu pa ljubezni ni, Ktero Bog hoče meti; Ljudje so zdaj tako hudi, Da ni mogoč poveti. Te verstice za poskušnjo nam kažejo, kako po domače je govoril Andreaš v svojih popevkah. Res, da je beseda sem ter tje malo okorna, pa se čudim, da je taka, ako se zmislim tiste dobe. — Naj napišem unim, ki ne znajo še pesmi njegovih, iz „Praznosti sveta" le še sledeče verstice, ki nam pravijo prelepo skrivne misli blage duše tega pesnika, ki milo žaluje, da ne more najti takega brata, kteri bi bil ž njim enih misli : En'ga brata rad bi najšel, Da bi mojih misli bil, Al' zastonj tak daleč zajšel, Ker sem nja senco lovil. Le na persih mu sloneti, Njemu vse zavupati — Oj dab' blo to srečo meti, To veselje vživljati! Odpovej se le tim željam, Terpi voljno, o serce! Glej pod srečo in veseljam Tudi žalost skrita je. Ker so se prikupile pesmi našega samouku tako izverst-nemu pesniku, kakoršen je Seidl; ker je pokazal nadalje ta učeni in slavni mož s tem, ker je popisal tudi življenje Mihala Andreaša v ptujem jeziku — da je leta naš samouk vreden častitljivega spomina, ne le med domačim, ampak tudi med p tuj i m ljudstvom, — zato mislim, da se pristoji, da zvedo tudi vsi Slovenci, ki Andreaševe pesmi popevajo, kdo je bil Mihal Andreaš in da bi pomnili tega verlega moža, dokler bodo prepevali. c- k. šolski svetovavec in nadzornik ljudskih šol na Koroškem- Britka zguba je lani zadela Koroško deželo, posebno kar se tiče domačega šolstva. Pokosila je nemila smert moža, kte-rega ime je slovelo daleč čez meje slovenskih dežel. Vsi, ki so ga poznali po licu ali po njegovih delih, so ga ljubili in spoštovali. Bil je mož učen, pa vendar sama ponižnost in prijaznost v obhoji z druzimi, radodaren do ubogih, nevtrudljiv v svojih opravilih, skerben oče šolam in učenikom, zraven pa tudi iskren domorodec in zvest prijatelj svojega naroda. Kar koli je zamogel, skorej vse je obernil v povzdigo ljudskih šol in za izomiko svojega naroda. Tudi je bil eden najiskreniših podpornikov našega društva; in zmiraj je bila njegova naj veča skerb, da bi se čedalje bolj uterdilo in še ohranilo za čase prihodnje. Spodobi se toraj, da poda tudi društvena „Koleda" svojim bravcom za zdaj vsaj nektere čertice iz življenja tega redkega šolo- in rodoljuba, kteremu daleč okoli ni bilo para. Simon Rudmaš se je rodil 21. oktobra 1795 v St. Vidu v junski dolini. Njegovi stariši, pošteni slovenski kmetje, so kmalu spoznali, da sinek ni slabe glavice in da ga zlo veseli, se kaj prida naučiti. Zato so ga namenili za duhovski stan. Pošljejo ga 1. 1806 v Doberlo ves v šolo. To je bilo za bistrega fanta veliko veselje. Tako pridno se je učil, da je bil kmalu med pervimi. Pa tudi v lepem obnašanju ga nobeden ni prekosil. Dodelal je v dveh letih perve šole v Do-berli vesi; tudi za višji uk je bil že dosti pripravljen. Leta 1808 pride v Celovec na gimnazij, kjer je bila njegovi bistri glavi priložnost dana, se še v lepši meri pokazati. Nič ga ni bolj veselilo kakor uk; zato je bil zmiraj v versti najboljših učencov celega gimnazija, v lep izgled svojim součencom, ki so ga zmiraj zelo štimali in ljubili. Pa tudi ljubezen in spoštovanje svojih učiteljev si je pridobil s svojo posebno pridnostjo in s svojim lepim zaderžanjem, da so ga po vsi moči podpirali ter mu, kjer so le zamogli, kak zaslužek naklonili. Leta 1816 je vzel slovo od svojih prijateljev in tovaršev v Celovcu in se podal v nemški Gradec, da bi tam modro-slovske šole izdelal. Kakor popred v Celovcu, si je pridobil Rudmaš tudi v Gradcu kmalu ljubezen in zaupanje svojih učiteljev in predstojnikov. Slabe tovaršije se je skerbno izogibal in le pridni, za vse dobro in lepo vneti verstniki so mu bili prijatelji; zakaj dobro mu je bil znan stari pregovor: Slaba to-varšija pohujša dobro zaderžanje. Tudi modroslovske nauke je doveršil z najboljim vspehom; v drugem modroslovskem razredu so je tako dobro obnesel, da so mu podarili s podobo Sokratovo okinčano svetinjo na sreberni verižici, ki je bila leta 1812 ustanovljena za naboljšega učenca v djanski filozofu. Le malokterega učenca je doletela ta čast. Po dokončanih šolah modroslovskih je bilo treba nastopiti novo pot za celo življenje prihodnje. Ni dolgo premišljeval; serce ga je vleklo do stami duhovnega. Ker je posebno želel, kmalu postati učenik mladine, je stopil kot novic v benediktinski samostan v St. Pavlu. Življenje samostansko mu vendar ni bilo namenjeno. Cez 10 mesecov je stopil iz samostana in 1. 1818 prosil lavantinsko knezoškofijstvo, da bi ga vzeli v duhovšnico v Celovcu. Radi so mu uslišali njegovo prošnjo. Kakor zmiraj popred je bil tudi v bogoslovskih šolah vselej pervih eden. Leta v duhovšnici so mu kmalu potekle, in mesca septembra 1821 je bil mašnika posvečen. Še tistega leta, dva mesca pozneje, so ga poslali v Doberlo ves, verne ovcice past. Bil je tam za kaplana in beneficiata; zraven so ga pa tudi postavili kateheta in učenika doberloveške šole. Tako so je zgodilo, kar si je zmiraj želel. Ker so poznali njegovi predstojniki njegovo posebno ljubezen do mladine, so mu izročili v podučevanje ucence 3. razreda ljudske šole, ki so ga bili ravno na novo osnovali. Z največim veseljem se je lotil šolstva; po njegovih lastnih besedah so bile zanj najve-seliše ure, ki jih preživel v sredi ljube mladine. Pa tudi mladina ga je ljubila in spoštovala kot svojega očeta in največega dobrotnika. Ker je vidil, da seme njegovega nauka ne pada na nerodovitno njivo, temveč da veselo klije in obeta najžlahnišega sadu za čase prihodnje, si je še bolj prizadeval in trudil, da bi serca vseh njegovi skerbi zaupanih otročič ogrel za vse dobro in lepo ter jih navdal z najdražimi vednostmi. Noč in dan je prebiral in premišljeval spise naj ime-nitniših pedagogov ali rednikov novih in starih časov, da bi bil njegov nauk čedalje konistniši na vse strani. Njegov trud je bil veselo poplačan. Kmalu je začela njegova šola sloveti po bližnjih in daljnih krajih, učencov je prihajalo toliko, da jim je skoraj v šoli prostora pomanjkovalo;celo iz Celovca in iz drugih koroških in štajerskih strani so mu jih pošiljali v poduk in izrejo. Zraven pa tudi ni zamujal drugih dolžnosti pravega, za svoj visoki poklic vnetega duhovnika: bolnim je bil skerben tolažnik, ubogim usmiljen pomočnik, celi fari iz-versten pridigar in učenik na prižnici. Še zdaj živi njegov spomin v sercu doberloveških faranov. Leta 1827, mesca februarja, so ga poklicali za kaplana in kateheta stolne in mestne fare v Št. Andraž. S težkim sercom se je ločil iz Doberle vesi, kjer je preživel toliko veselih in srečnih ur; in še v poznejih letih se je rad spominjal na kraj nekdajnega presrečnega življenja. V Št. Andražu je ostal le nekoliko mescov. Že pod jesen ravno tistega leta je bil ustavljen za nemškega pridigarja, in potem za kateheta in vodja glavne šole v Celju. Tu se je odperlo novo široko polje njegovi delavnosti, tu je mogel še bolj pokazati, koliko premore terdna volja, vsa vneta za dobro odgojo mladine in za blagor domovine. Kmalu so bili odstranjeni vsi napotki, ki so šo ovirali srečen napredek šolskega nauka. Ker je v tistih časih dobrih učiteljev še zlo zlo pomanj-kovalo, in ker mu je bilo znano, da je za povzdigo domačega šolstva pred vsem drugim treba pridnih, za svoj sveti poklic vnetih učenikov, se je posebno trudil, čedalje več pridnih mladenčev za šolstvo pridobiti in njih um in serce ožlah-niti in s potrebnimi vednostmi navdati. Štela je celjska šola popred le tri razrede ali klase; in fantje in deklice so so skup podučevali, kakor se še sedaj godi na kmetih. Kmalu je spoznal, da tak skupen uk ne more obroditi zaželjenega sadu, da je v raznih okolščinah celo nevaren za mlade ljudi; zato je bila njegova perva skerb, da so se ločile deklice od mladenčev, da se je namreč osnovala posebna šola za žensko mladost. Šola za mladenče je imela le tri razrede; mnogi učenci so po doveršenih treh razredih že zapuščali šolo, ker jim v domačem mestu ni bilo dane priložnosti, se še dalje za svoje življenje izobraziti, ako se niso hteli oberniti v latinske šole. To ga je v serce peklo. Karkoli je bilo mogoče, je poskusil, da bi se še napravil tako imenovani šterti klas z dvema razredoma, kakor jih imajo le v glavnih in drugih imenitniših mestih. Kmalu je bilo vse potrebno pripravljeno, da se je mogel pervi razred štertega klasa in potem tudi drugi v Celju odpreti. Da bi mu Celjani njegove visoke zasluge za mesto celjsko in za mladino sploh vsaj nekoliko povernili, so ga izvolili 23. avgusta 1831 za svojega častnega mestjana. Tudi visoko knezoškofijstvo lavan-tinsko ga je zavoljo njegove nevtrudljivosti za povzdigo domačega šolstva s tem počastilo, da ga je 1. 1836 povzdignilo za škofijskega duhovnega svetovavca. Ime Rudmaševo je zaslovelo tudi do naj viših oblasti deželskih. Potrebovali so ravno v Terstu umnega in krepkega moža za vodja tamošnje izgledne glavne šole; zato so poklicali Rudmaša, ki je celjske šole tako lepo uredil, 1. 1839 v Terst. Kakor popred v Celju se je trudil Rud-maš tudi kot vodja teržaških šol za povzdigo in pomno-ženje ljudskih šol in za potrebne poprave v šolskem poduku. Tudi tukaj ga je spoštovalo vse, mestjani in gosposke, in v 3. volitnem okraju so ga izvolili Teržani celo za srenjskega svetovavca._ Skoz 12 let je bil predstojnik teržaške normalne šole, in ko je bil 1. 1850 poklican za šolskega svetovavca in nadzornika ljudskih šol na Koroško, mu je teržaško škofijstvo na znanje dalo svojo veliko žalost, da zgubi moža, ki si je pridobil po svojem nevtrud-ljivem prizadevanju za šolstvo občno spoštovanje vseh mest-janov in predpostavljenih. Koleda za 1,1859. 8 Perve dni 1. 1851 je prišel Rudmaš na Koroško v svojo domovino. Njegovi delavnosti se je tu odperlo še širokejše polje; zakaj ljudske šole cele dežele so bile sedaj izročene njegovi skerbi. Kar je popred v Doberli vesi pričel, v Celju in Terstu nadaljeval, je na Koroškem slavno doveršil. Celo njegovo sedemletno življenje kot šolski sve-tovavec na Koroškem je nepretergana versta velicih skerbi in žertev za povzdigo in razvitek ljudskih šol po mestih in po deželi. Posebno se je poganjal za nove šole v tistih krajih, kjer jih doslej še niso imeli; zakaj v serce ga je bolelo viditi, da bi mladina ostati imela brez vsega poduka. Po raznih pripomočkih je skušal učitelje zbuditi in z ljubeznijo do svojega svetega poklica navdati. Kjerkoli je le mogel, je skusil zboljšati njih dohodke, da bi ne bili primora-ni, si po drugih nevrednih potih potrebnega zaslužka iskati; kjer je pa bil ves njegov trud zastonj, da bi se učitelju pičlo življenje koliko toliko zboljšalo, je segel sam v mošnjo in radovoljno pomagal. Razpisal je več daril po 10, 20, 50 goldinarjev za naj boljše učitelje, da bi jih spod-bodel, se v šolskem nauku čedalje boljše obračati. Tudi za učiteljske knjižnice se je posebno trudil in jih iz lastnega z mnogimi koristnimi bukvami in časopisi oskerboval, da bi jih mogli učitelji, ki včasi ne zmorejo si nakupiti potrebnih knjig, pogosto prebirali in v svoje lastno podu-čenje obračali. Pred vsem drugim pa gre omeniti njegov trud, da bi si priredil čedalje več sposobnih mladih učiteljev za ljudske šole. Polovico svojih dohodkov, bi rekel, je obračal v podporo mladenčev, ki so se obernili k učiteljskemu stanu. Bili so večidel sinovi ubogih starišev; zato jim je bilo treba vsega priskerbeti, česar so potrebovali : stanovanja, hrane, obleke in drugih potrebnih reči, kar mu je mnogo mnogo stroškov prizadjalo. Njegovo največe veselje je bilo slišati, da se vsi pripravniki lepo obnašajo, pridno uče in hvalevredno napredujejo. Njegova rado-darnost in ljubezen do njih je bila vzrok, da se je čedalje več pripravnikov oglašalo, celo iz Štajerskega in Krajnskega so semkaj hiteli. Skoz dve leti so se podu-čevali v vseh vednostih, ki so potrebne učitelju na deželi, posebno tudi v sadjoreji, da bi bili kedaj tudi v teh rečeh učili sebi zaupano mladino kmetijsko. Da bi pa ta nauk po njegovi smerti ne prenehal, je vtemeljil posebno ustanovo za podporo ubogih šolskih pripravnikov, ki se čedalje bolj pomnožuje in narašča, in mnogo lepega sadu za prihodnjost obeta. Vstanovil je tudi posebno šolo za muziko, da bi se v nji vsi šolski pripravniki bez plačila poduče-vali. Tudi to šolo je bilo treba iz lastnega oskerbiti z mu-zikalijami in drugimi potrebnimi nastroji. Svojih pripravnikov celo v poslednji oporoki ni pozabil. Tudi svojemu rojstnemu kraju je namenil 1200 goldinarjev, da bi se tam osnovala nova šola. Rudmaš je bil ob enem tudi nadzornik više realne šole v Celovcu, ktera se je po njegovi prizadevi pred nekaj letmi osnovala. Šteje šest razredov in 12 pravih in nekaj pripomočnih učiteljev. Ker za mestne normalne šole in za novo osnovano realko ni bilo v mestu nobene pripravne hiše, ni pred počival, da se je pričelo zidati novo šolsko poslopje za normalne in realne šole. Te čertice nam kažejo, kako je skerbel na vse strani za razcvet domačih šol in za blagor domovine. Rudmaš pa ni bil samo učen in izversten šolnik, bil je tudi iskren domorodec, da je malo tacih. Koliko je na Koroškem za slovenščino storil, je vsakemu dobro znano; po vsi pravici se more imenovati največi steber slovenske narodnosti v koroških šolah. Seveda je zadel pri vpeljevanju slovenščine v šole na mnogo over, ki so mu jih semtertje pripravljali nekteri gospodi, večidel sami rojeni Slovenci; vendar pravična reč je večidel zmagala; kjer pa še niso padle poslednje opovire, upamo, da bodo v kratkem, ker so cesarske postave za nas. Rudmaš je bil tudi slovenski pisatelj. Da bi se z lastnimi očmi prepričal, kako so šole drugot uravnane, je obhodil Švajco in še nektere druge kraje, in kar je tu lepega in koristnega vidil in slišal, je popisal v slovenskem jeziku v knjižici »Potovanje v Krajc-lingo", ki jo priporočujemo vsem učiteljem za berilo. Zlata vredne so tudi njegove bukvice »Kratko številoslovje", ktere zaslužujejo, da bi bi bile v rokah vsakega slovenskega 8* učitelja; toliko lepih naukov obsegajo. Nekoliko časa je bil vrednik »jadranskega Slavjana". V nemškem jeziku je spisal »Beitriige zum Methodenbuche" Cisti znesek vseh spisov je odločil za pomnoženje svoje ustanove za podporo šolskih pripravnikov. Bil je Rudmaš nevtrudljiv delavec do poslednje ure. Vendar vedno prenapenjanje dušnih in telesnih moči je s časom podkopalo njegovo zdravje. Sredi lanske zime je jel hirati; telesne moči so čedalje bolj pešale, pa on ni porajtal hude zno-trajne bolezni, preden je bilo djano za njegovo življenje. Poklical je zdravnike, pa jim ni bilo več moč ovreti razpada telesnih moči. V pondelek pred praznikom sv. Petra in Pavla je še delal v svoji pisarnici, je spisal svojo zadnjo oporoko in šel potem k spovedi, ker je že čutil, da mu bode kmalu za-klenkalo. Na god sv. Petra in Pavla je še bral v gimnazialni kapeli po navadi realnim šolarjem — kakor je sam rekel — poslednjo sv. mašo in po doveršeni maši ob desetih se je vlegel — na smertno postelj. Okoli šestih v sredo 30. junija 1858 >)? Tudi to zvito zastavico je vganila natora po navdihu premodrega stvarnika. Vemo namreč, da dišejo ribe, golazen in vse živali merzle kervi počasi; dalje vemo, da živijo žabe lahko po več dni brez zraka; vsak ve tudi to, da nam je toliko to- pleje, kolikor nagleje dišemo n. pr. plesaje, tekaje i. t. d. Dihanje je tedaj — rekel bi — vir telesne (živalske) toplote. Vsak ve po lastni skušnji, da je to res; toda vsak ne ve, zakaj nam je topleje in vroče, da se potimo, kedar dolgo tekamo, plešemo ali se kako drugači močno pregibljemo. Te-lesoznanci nam razlagajo to reč tako le: Kedar človek diše, menjajo mu se v plučih gazi. Kerv, v kteri gorita ogljec in vodenec, spreminjaje se v oglje-no kislino in v vodo — kerv izpušča oba gaza v zrak, zato si pa jemlje iž njega k i s 1 e c a , brez kterega ne more goreti nobena reč. V naši sapi, to je v zraku, ki ga izsopemo, je torej prav malo kisleca, ogljene kisline in vode pa veliko. Ce berže dišemo, več kisleca nam prihaja v kerv, več ogljeca in vodenca nam zgori v kervi; — če vžijemo več masti, močca, cukra in drugega takega živeža (v kterem je ogljeca in vodenca), več privažamo v život kurjave, ktera zavoljo naglega dihanja naglo gori, in nam greje telo tako naglo in močno, kakor ogenj, ki ga razpiše kovač z mehom, bolj gori in torej bolj greje, zato ker prihaja tako do kurjave več kisleca, brez kterega ne gori nobena stvar. Pluča so peč ali ognjišče z mehom vred. V premogu je petkrat več ogljeca kot v dervih; kos premoga potrebuje torej, da zgori, petkrat več kisleca kot ravno tolik panj. (Zato mora imeti peč, ki jo hočeš kuriti s premogom veliko veči predih, da bo prihajalo vanjo dosti kisleca). Kakor premog tako ima tudi mast v sebi mnogo ogljeca (petkrat več od lemonine kisline); zato gori in se spreminja v ogljeno kislino, le ako privaža človek v pluča obilno k i s 1 e c a ; to se pa godi, kedar človek naglo sope. Brez belakovine, v kteri je obilo gnjilca, se ne ponovi nobena pervina v truplu; tedaj treba človek za rast takega živeža, v kterem je bela k a (namreč: mesa, jajec, mleka, sira). Takemu živežu pravijo telesoznanci tečni ž i- ■') Fisiologi. vež (plastische Nahrungsmittel). — Takemu živežu, v kterem je obilo v oglje ca in vodenca (kakor n. pr. v masti, močcu i. t. d.) pravijo pa d i h a v n i živež (Respirazions-mittel), po domače tudi kurjava (Heizmittel). Po tem, kar smo slišali doslej, nam ne bo težko pogoditi pravila, po kterem se menja v našem telesu ves živež; — vidili bomo, da čeravno človek živi, nadomešcevaje stari živež — stare pervine z novimi — da vendar tega samega na sebi ne bi bilo dovolj. Veliko stoji tudi na tem, kako človek živi, na starosti, na toploti in zimi, na zraku in na kraju ali podnebju, kjer kdo živi. če potrebuje zdrav odraščen človek na dan kurjave (dihavnega živeža) po štirikrat več kot tečnega, — potreba bo detetu , ki naglo raste, veliko več tečnega kot odrašče-nemu človeku. Taka je tudi pri bolnikih, ki prebole in ja-čajo ali okrevajo. Če bolj delamo ali si glavo belimo, več potrebujemo tečnega živeža, — če zgubimo več oglje ne kisline in vode (skakaje, tekaje.....o zimi ali suši) več trebamo dihavnega živeža. Ljudje po ledenih severnih krajih n. pr. Eskimljani in Lapovci ne bi mogli včasih strašne in dolge zime tistih krajev preterpeti, ako ne bi kurili peči v telesu svojem naglo dihaje in serkaje tako obilno k i sle ca. Tudi popijo ti ljudje vsako zimo neznano veliko masti, posebno ribje. Mast ima pa v sebi mnogo oglje ca; tedaj kurijo po zimi peč svojega telesa po pravici . . . z og.ljem. Severci pijo pa ribjo mast le po zimi; po letu se studi tudi njim, kakor se nam z mirom. Le-ti natorni prikazni je podobna neka druga, ki so jo nam pa razjasnili telesoznanci prav razumno. — Mati, ki nosi dete pod sercom, poželi namreč včasih ne le jako slane jedi, ampak celo same soli — kuhinjske in druge n. pr. apna ali krede. Zakaj? Zato ker so zginile te reči iz materne kervi v hrustance in koščice detecje, ki se zdaj narejajo. Hrustancom je treba kuhinjske soli, koščicam pa pozneje apna ali krede. Nehotoma in ponevedoma zaželi torej mati takih reči, ki jih je zgubila iz svoje kervi, da bi si jih nadomestil^, Iz vsega tega se vidi, kako različna je potreba tečnega živeža t. j. gnjilca in ogljeca. Se različnejša je potreba vode, zakaj nagleje ko se človek premiče (hodi, teka, pleše ....), bolj se poti, več zgublja vode. Ravno taka so mu godi o suši (zraka), kedar brije huda sapa i. t. d. Če pa kdo več vode zgublja, več je tudi treba. Ker je ta zguba pri nas tako različna, zato je različna tudi potreba. Zato pijo nekteri tako po malem; nekteri pa popijo toliko — vode ali kake drage pijače. Glejte, kako modro je naredila neskončna modrost vse! Glejte kako modro gospodinji modra gospodinja natora tudi po našem telesu. Kdor premišljuje njo, temu se bo razodevala če dalje bolj tudi neskončna modrost vsegamogočnega in do-brotljivega stvarnika. Toda vem, da si je mislil že marsikdo: pa kaj, da ne tekne tako imenovani dihavni živež, ta šembrana kurjava, čist nič ? — Je—li to res, da redi človeka le tisti živež, ki mu pravijo učeni „lečni živež?" Nikdo naj ne misli, da nima kurjava našega telesa nič tečnega v sebi, in da je tečni živež, le za tek, le za kerv; za toploto pa ne. Temu pravijo učeni »tečni živež", zato ker tekne človeku najbolj t. j. ker ga redi najbolj, ker je posebno za kerv — zalo ker je v njem več belaka kot masti in vode, ali z drugimi besedami: več gnjilca kot ogljeca in vodenca; — unemu pa »dihavui živež" ali „kurjavec% zato ker je v takem živežu več ogljeca in vodenca kot gnjilca. Iz tega gre na dan, da ima bela kovina v sebi tudi kurjave, ki nas greje; v ti pa da je tudi tečnega živeža, ki nas redi. Malo je takih imen ali besed, da bi pravile človeku vse lastnosti tistih stvari, ki jim je tako ime. — če nam govori kdo od kurjave, mislimo si po navadi le derva ali oglje; ali za silo kurijo ljudje tudi s slamo, debelačnico (koruznico), s suhim gnojem, celo s papirjem, če imenujemo tedaj »kurjava" posebno derva in oglje, zato ne pravimo, da niso druge reči kratko ne malo za kurjavo. Tako je tudi do malega z vsemi drugimi učenimi — pa tudi z vsakdanjimi besedami. Toda tukaj nočemo tega razkladati. Na posled le še to le : Res, da se pričkajo kemiki in telesoznanei še močno zastran nekterih delov kervi, res, da se ne vjemajo njihove „najdbe" do zobca; ali zastran p o-glavitnih reci so vendar do malega že enih misli. Da se jim pa ne vjemajo „najdbe" popolnoma, tega je kriva per-vic k e r v sama na sebi, zato ker je različna po starosti in po spolu vsakega človeka *);■ drugič orodje za pregledovanje ali preiskovanje (ako ni popolnoma pripravno), v tretjič način preiskovanja i. t. d. — Nočemo dlake na četvero cepiti. Le poverhoma smo hteli pokazati, kako modro gospodinji modra gospodinja natora po našem životu, da bi to premišljevali in čedalje bolj spoznavali svoje precudno telo, prebivališče podobe božje, neumerjocega duha. #) V detečji kervi je neki veliko več terdih reči, ki po kervi plavajo (plavja, Aufgeschwemmtes : svalkov Blutkorperchen i. t. d.) kot pa v kervi starih ljudi; v ženski kervi se nahaja sploh več vode in mastnine kot v m ozki, soli (raztopljive) pa manj kot vmožki. (L u d w i g, Phys. 1854. II. 26). — Pis. Kazalo. Stran Kolednica .......... 1 Sprava ........... 2 Kriva prisega ....... ... 38 Škerjanček, podoba življenja ....... 46 Jagodice .... . . ... .49 Sveti večer .......... 79 Učenec pa kolač' ali nespametna sramožljivost . . .88 Ljuba priprostost ......... 90 Vojaška smert .......... 92 Volk in lesica.............93 Posavska ..........95 Deklica na razpotju ........ 96 Livada in deklica....... . .98 Spomladi .......... 99 Želja . ..........99 Minljivost..........100 Izgovor .......... 101 Uzrok tertne bolezni ........102 Smert Senjanina Iva ........ 104 Mihal Andreaš, pesnik in pevec slovenski . . . . .106 Simon Rudmaš, šolski svetovavec na Koroškem . . . .110 Avstralci ..... .... 116 Iz Podjunske doline v železno Kaplo . Ljubno ...... Bled ...... En dan na planini nad Kamnikom Potopis vodene kapljice . Bele mravlje ..... Kako gospodinji natora v našem telesu