Alojzij Košmerlj:                                I
Dragi Marijini otroci!
¦^
Stirideseti dan po svetem božičnem prazniku še en-krat zažari božična zvezda v svojem milem sijaju. To je 2. februarja, ko obhajamo Svečnico, zadnji praz-nik iz božičnega kroga.
Vsi že veste, kaj se je ta dan zgodilo. Marija je vzela štirideset dni starega Jezuščka v naročje in ga je nesla v tempelj v Jeruzalem, da bi ga tam Bogu darovala. Z ljubečim srcem jo je spremljal sveti Jožef. Kamor gre Marija z Jezusom, tja gre tudi on. Saj je sveti Jožef čisti varuh Device Marije in rednik Sina božjega. S seboj nese sveti Jožef dva golobčka, ki jih bo Marija darovala nebeškemu Očetu. da bo dobil Je-zuščka nazaj. Tako je bilo zapovedano v Gospodovi postavi. Božje Matere in božjega Sina sicer ne veže nobena postava. Toda Marija ne mara nobene izjeme. V svoji veliki ponižnosti stori vse tako, kot so delale druge judovske matere. Marija je res v vseh stvareh ponižna dekla Gospodova.
Ob prihodu v tempelj je doživela Marija nekaj izrednega. Sivolas starček z dolgo belo brado je stopil k njej in jo poprosil, da mu je dala Jezusčka t na-ročje. Bil je to stari Simeon, ki je vse svoje življenje hrepenel, da bi videl Zveličarja. Ta daa ga je sveti Duh razsvetlil, da je prišel v tempelj in spoznal je v malem Jezuščku svojega Odrešenika. Ves vesel je govoril: »Gospod, zdaj rad umrjem, ker sem videJ Zveličarja. Ta je luč v razsvetljenje poganov in v slavo izraelskega ljudstra.«
82
Kako lepe in pomenljive so te Simeonove besede. Zaradi njih je Syečnica praznik veselja za vse verne ljudi. S Simeonom veselo verujemo tudi mi, da je Jezus luč sveta. On nam je prinesel luč prave vere, da vemo, kdo nas je ustvaril, da vemo, čemu živimo, in vemo, kam gre naša življenjska pot.
Ker je Kristus luč sveta, zato na Svečnico duhov-niki sveče blagoslavljajo in procesija z gorečimi sve-čami se razvrsti ta dan po cerkvi. Blagoslovljena go-reča sveča naj nas spominja na Kristusa. Zato tudi pred tabernakljem večna luč gori. In pri krstu dajo otroku gorečo svečo. In umirajočemu kristjanu jo dajo v roke. Da bi nikdar ne pozabili: Kristus je luč sveta. Kdor v Kristusa veruje in ga ljubi in moli, ta se bo večno zveličal.
O, da bi  Kristus, luč sveta, razsvetlil  vse  ljudi!
V prazniško veselje Svečnice pa je primešana grenka kaplja pelina. Sredi vesele pesmi je postal starček Simeon naenkrat žalosten. Razsvetljen od sve-tega Duha je gledal bridke dogodke pred seboj. Ža-losten je Mariji dejal: >Tvojo dušo bo meč presunil!« Takrat se je Marija sklonila v neizmerni vdanosti pred Bogom, njeno srce pa je zagrnila Telika brid-kost. Pred njeno dušo je vstala Kalvarija in na Kal-variji križ, tako  velik, tako strašen ...
Tako je Svečnica kakor most, ki veže božični in postni čas med seboj. Na Svečnico zvonovi še veselo pojo, kmalu pa bo njih pesem vsa resna in otožna. Ljudem bodo oznanjali, da gre naš ljubi Gospod Jezus v strašno trpljenje in v smrt za odrešenje naših duš.
Kdor hoče biti pravi Jezusov učenec, mora biti pripravljen na trpljenje. Kdor je Jezusu bližji, ta bo tudi več trpel. Marija mu je bila najbližja in naj-dražja, zato je tudi z Jezusom največ trpela. Sedem strašnih žalosti je kakor sedem mečev presunilo njeno dušo.
Otroci Marijini! Obhajajte Svečnico s pobožnim veseljem! Prižgite ta dan v svojib. srcih veliko luč vere in ljubezni do Jezusa. Božični čas ugaša. Luč božične vere in ljubezni do Jezusa pa ne sme v naših dušab. nikdar  ugasniti.   To nam  kliče Svečnica:   Duša  brez
83
luči je nesrečnica! Spominjajmo se na Svečnico takih nesrečnih duš in molimo za nje, da jih Kristus raz-svetli.
Mislimo na Svečnico tudi na križ in trpljenje — kakor je mislila naša mati Marija. Tudi našo dušo bo večkrat presunil meč. Naj pride karkoli nad nas, z Marijo bomo vdani govorili: Trpeti hočemo z Jezu-som in zaradi Jezusa. Vse za te, o presveto Srce, ki si za nas na križu izkrvavelo!