398
Pesnikova izpoved
(Iz knjige „Dvanajsta ura") Igo  Gruden
1.
Ljubezen najina je skromna in preprosta, sopotnica, ki sva za spremstvo ji hvaležna: prekratka zdi se nama vsaka ura bežna, ko da v pomladnem dnevu gledala bi z mosta.
Ne mučiva se v gnevu, dni si ne greniva z lažmi in dvomi, ljubosumnimi očitki; srca milina je v besedi najbolj plitki m njen odsev še v najbolj bridki se preliva.
Prevaran za najlepši sen moža do žene sem nad življenjem zdvomil, mrko vase tonil: nikogar ni bilo, da bi se nanj naslonil, z zaupanjem pogledal mu v oči iskrene.
Ko je izplapolal požar strasti vsakdanje, sem truden od prevar zapustil pogorišče: na njem spomin sledov nobenih več ne išče, pozabnost siva je negibno legla nanje.
Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, da v ženi kot sopotnik človek le ostane, ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
\ spoznanju tem sem vzljubil te preprosto, skromno in sem vsak dan za vse ti od srca hvaležen; ne mami me več sij, v obzorju nedosežen, v pristan je našlo pot življenje brodolomno.
2.
V očeh sem tvojih našel vero v sočloveka, ko da sem v njih ugledal sen mladosti davne: vse misli nate kot poti so v solncu ravne, a vsaka se v viharje naših dni izteka.
Ko tvoja roka, trudna dan na dan od dela, privije se mi v dlan, da v nji se odpočije, iz nje kot kladivo življenje trdo bije, ki ga v besedi ne boš nikdar razodela.
Kako sem majhen v tem upornem tvojem svetu, ki v njem je toliko gorja in sanj brezupnih in z milijoni src sveta bridkosti skupnih, želja iskrenih, zamorjenih v prvem cvetu!
S človekom vsakim zdaj soutripam skozi tebe in vem, da vsak ljubezni drugega je vreden, najgloblje tisti, ki od nas je najbolj beden, ker sproti usoda up mu sleherni razgrebe.
Ničemuren in proti vsemu poln napuha
v objemu žen mamljivih sem iskal utehe,
ves ranjen v duši sam ostal v temi brez strehe,
kjer trkal sem, brez luči našel okna gluha.
Še ti bila si mi kot v srcu rana živa, ko slehernega v tebi sem človeka vzljubil; in če nekoč to po nevrednem boni izgubil, mi v njem ostala boš kot žalost neutešljiva.
3.
Ti sama še ne veš, kako si zdaj vsa moja, ki trepetaš ob vsakem mi srca utripu, da nehalo bo zate biti v tistem hipu, ko bo drugam krenila pot samotna tvoja.
399
Čeprav je blizu čas ločitve neizbežne, te ljubim, kakor da s teboj živel bom večno: življenje tvoje naj povsod bo v solncu srečno in v meni kot odsev pokrajine obrežne.
V zavesti, da usoda ista vse nas Čaka, vznemirja do bolesti vsaka me krivica: naj v kogar koli sproži njena se puščica, od vsake prestreljeno mi srce zaplaka.
Otožnost bridka me zato vsega prevzame ob misli, da morda me boš sodila krivo, na dni sedanje gledala kot v daljo sivo, ki v nji izginil je spomin poslednji name.
In vendar te nihče ne bo objel nikoli
z vsem svojim bitjem, kot sem jaz te z njim poplavil:
zato te z mirno bom vestjo vsak čas pozdravil,
ko za teboj srce bo krvavelo v boli.
Da nam dojeti je resnico vsečlovečno, se mora vsak za drugega na križ razpeti: živeti hočem, a bi mogel tudi umreti, če v moji smrti bo življenje tvoje srečno.
400