KS: SAMOUPRAVNI ODNOSI, 
NE OBLAST
Piše: Milan Kučan, sekretar IO RK SZDL
Veliko in obsežno, pred nekaj leti zače-to delo pri razvijanju in dopolnjevanju na-šega ustavnega sistema bo, formalno gleda-no, v prihodnjih tednih sklenjeno. Sprejeti bosta novi besedili zvezne in republiške ustave, s katerima smo se pred meseci se-znanili in ju sooblikovali v javni razpravi. Vemo pa, da se s samim sprejemom nove ustave v življenju, v vsakodnevnih odno-sih njena vsebina, načela in smotri še ne bodo uresničevali, ne bodo še postali način našega življenja. Za to, da bi delovni člo-vek, povezan z drugimi delavci v združe-nem delu, v celoti zagospodaril nad pogoji, sredstvi in sadovi svojega dela in da bi ne-posredno izvrševal funkcije oblasti ter up-ravljanja z drugimi družbenimi zadevami v družbenopolitičnih skupnostih preko skupščin družbenopolitičnih skupnosti kot izvoljenih in zamenljivih delegacij v samo-upravnih organizacijah in skupnostih ter družbenopolitičnih organizacijah, bo po-trebno še veliko napornega in ustvarjalne-ga dela.
Sedaj smo neposredno pred prehodom v novo ustavno obdobje. Pripravljamo se na volitve, na izvolitev delegacij in delega-tov. Smo sredi akcije za ustanavljanje te-meljnih organizacij združenega dela, oziro-
ma za organiziranje delovnih organizacij v skladu z načeli, ki jih poznamo že od spre-jetja ustavnih dopolnil naprej. Reorganizi-rajo se obstoječe in ustanavljajo nekatere nove samoupravne interesne skupnosti. To so skupaj s krajevnimi skupnostmi institu-cionalni temelji, na katerih je zgrajen naš novi ustavni sistem.
Krajevna skupnost kot posebna temelj-na samoupravna skupnost ima z vidika uveljavljanja samoupravnega družbenoeko-nomskega položaja delovnega človeka in za delovanje novega ustavnega sistema na-sploh poseben pomen. Po ustavni zamisli to ni več oblika decentralizirane občinske oblasti ali zgolj skupnost prebivalcev do-ločenega kraja oziroma območja, ampak presečišče številnih življenjskih, ekonom-skih in drugih interesov prebivalcev ter številnih delovnih in drugih organizacij, ki so tako ali drugače povezane z njimi in njihovimi interesi ter hkrati samoupravni okvir za njihovo uresničevanje. Z urejanjem smo tistih vprašanj, ki so povezana z raz-vojem naselja in medsebojnimi odnosi v naselju ter zadovoljevanjem komunalnih in drugih vsakodnevnih potreb se »delokrog«
(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani) krajevne skupnosti močno razširja, na otroško varstvo, vzgojo in izobraževanje pa vse do gospodarjenja s prostorom, družbe-ne samozaščite in splošnega ljudskega od-pora. V krajevni skupnosti delovni ljudje potemtakem uresničujejo velik del najpo-membnejših skupnih interesov in potreb, bodisi z neposrednim odločanjem v sami krajevni skupnosti ali pa s sodelovanjera prek svojih delegacij oziroma delegatov pri odločanju o tistih skupnih vprašanjih, ki so širšega pomena, v občinah in drugih družbenopolitičnih skupnostih, pa tudi v samoupravnih interesnih skupnpstih. Zato ustava tudi pravi, da je pravica in dolžnost delovnih ljudi v naselju, da se zaradi zado-voljevanja določenih skupnih interesov in potreb samoupravno organizirajo v krajev-no skupnost.
Razumljivo je, da je tako opredeljena krajevna skupnost lahko le skupnost ne le delovnih ljudi in občanov, ki na njenem območju živijo, ampak tudi skupnost, v ka-tero se povezujejo delovne skupnosti te-meljnih organizacij združenega dela in dru-gih samostojnih skupnosti in organizacij, ki delujejo na območju te krajevne skupno-sti, pa tudi tistih organizacij, ki s svojo de-javnostjo zagotavljajo zadovoljevanje do-ločenih skupnih potreb delovnih ljudi v tej skupnosti (npr. komunalne in druge orga-nizacije). Posebej so kot element krajevne skupnosti poudarjena tudi društva in druž-bene organizacije. Interesi, zahteve in po-trebe delovnih ljudi v vseh teh oblikah sa-moupravnega povezovanja se srečujejo, so-očajo in razrešujejo v konkretno oprede-ljeni krajevni skupnosti in je zato tudi pri-rodno, da skupaj sodelujejo v odločanju o tem, kakšna naj bo ta skupnost, kakšni naj bodo odnosi znotraj nje, kakšna naj bo vse-bina njenih razvojnih programov in kon-kretnih nalog in kako zagotoviti ter zdru-ževati sredstva za uresničitev teh skupnih nalog.
Samo iz takšne opredelitve krajevne skupnosti je možno razumeti tudi načelo samoupravnega financiranja skupnih po-treb delovnih ljudi v krajevni skupnosti, ki znatno razširja dosedanje »zanesljivo«, če-prav dostikrat zelo skromno financiranje krajevne skupnosti iz občinskega proraču-na. Težišče se prenaša na vzpostavljanje novih odnosov samoupravnega sporazume-vanja med delovnimi ljudmi v krajevni skupnosti in delovnimi skupnostmi, ki smo jih že omenili, ki bodisi delajo na območju njihove krajevne skupnosti, bodisi njihovi delavd obnavljajo svoje življenjske in de-lovne sposobnosti v tej krajevni skupnosti, ker v njej živijo, ali pa opravljajo dejav-nost, s katero zadovoljujejo skupne potre-be delovnih Ijudi v krajevni skupnosti. S temi odnosi se oblikuje dogovor o progra-mu krajevne skupnosti in sredstvih, ki so potrebna za njegovo uresničitev, brez od-visnosti od dobre volje občinskih mož ali direktorjev in neodvisno od konkretnih možnosti občinskega proračuna. Tak način samoupravnega dogovarjanja je tudi pogoj, da se krajevna skupnost razvije v dejan-sko samoupravno skupnost.
Po vsebini gre torej v krajevni skupno-sti za nove, bistveno drugačne, bogatejše in celovitejše odnose. Ti odnosi so taki, da pretvarjajo krajevno skupnost dejansko v sosesko, v skupnost s skupnimi družbeno-ekonomskimi interesi vzajemno povezanih delovnih ljudi. Vzpostavljanje takih odno-sov pa ne bo enostavno in ne bo uresniče-no brez težav, nerazumevanj, pa tudi od-porov. V bistvu to ni nič lažja naloga kot je naloga konstituiranja temeljnih organi-zacij združenega dela. Tudi tu se bodo mo-rale zelo angažirati družbenopolitične orga-nizacije, predvsem Socialistična zveza, ko-munisti, pa tudi vsak od nas, ki smo del krajevne skupnosti.