MOJ DAN SVOBODE
Pred tridesetimi leti je bilo. Napočil je tisti lepi dan, dan svobode, ki so ga ljudje sicer različno doživljali, a vsi prav vsi srečni, čeprav nekateri ne-koliko prej kot drugi. Beo-grajčani na piimer že oktobra 1944. leta, Ljubljančani 9. maja 1945, nekateri pa po 15. maju, ko je bil razglašen ko-nec druge svetovne vojne v Evropi.
Ob obletnicah se radi spomivmo pomembnih dni. Ta dan je prežet s srečo ljud-stev vsega sveta. Zato smo sklenili, da bomo v vsaki le-tošnji številki povprašali enega naših občanov, kateri dan svo-bode je bil njegov in kako ga je doživel.
Prva   se   tega  dne  spominja Mici Alič iz Zg. Kaija 108.
Moj dan svobode je bil 9. maj, takrat, ko so v Ljubljano vkorakali naši borci. Že nekaj dni pred tem je v zraku viselo neko posebno vznemirjenje, občutek, da bo okupator vsak čas pobral šila in kopita in da bo z Nemčijo konec. Na sam predvečer sem šivala zastavo, barvala pa sem jo z neko staro barvo za pisanke. Zjutraj še nismo vedeli, da je to dan svo-
bode, a nastal je nekakšen mir, pa bili smo razburjeni, jaz kar preveč, tako da sem si po nogi polila razbeljeno mast. Devetletni sin in pet-letna hči sta me tolažila. Ta-krat smo zasilno stanovali pri Znuju v Kašlju, v Gradovem ,,salonu" pa smo imeli sprav-ljeno pohištvo, ker je bila naša hiša blizu železniške postaje Zalog, ta pa je bila večkrat bombardirana. Medtem so mi pritekli povedat, da so pri Gradu v gostilni že partizani. Odšepala sem jih spraševat za moža in Rado Trošt me je obvestil, da je živ in zdrav v Novem mestu s posebno na-logo in naj ga nekaj dni še ni-kar ne pričakujem. To je bilo
veselja! Kadar je bilo hudo, smo jokali, sedaj, ob naj-lepšem dnevu pa smo tudi jokali. Po poti proti Zalogu se je vila dolga kolona voz in pešcev, ki so bili zelo utrujeni, a ob naši sreči tega niso ka-zali; to so bili naši partizani! ZadnjUcrat sem jih videla leta 1943. Šli smo z njimi v Zalog, otroka sta upala, da bo morda med njimi tudi njihov oče, čeprav sem jim povedala, da pride kasneje. V Zalogu je go-voril France Trošt. Vsi smo od sreče jokali. Potem smo podušali radio o osvobajanju Ljubljane. Bila sem vsa iz sebe, leta in leta sem čakala tega dne, sedaj pa kar nisem mogla verjeti, da je konec ubijanja in drugega gorja. Malo nas je ostalo, enega bra-ta so ustrelili 13. aprila 1943. leta v Mrzli dolini, drugega 18. novembra istega leta pri Jenkovi vili v Polju. Ustreljen je bil možev brat in njegova žena, pa še ... Mož si je z begom rešil živijenje in odšel v partizane. Koliko sem sama z otrokoma pretrpela, sedaj pa je bilo konec, konec grdega in začetek lepega, če niso to pre-skromnebesede.
S. Gerlica