Prava beseda o pravem času. »Domovina" je priobčila članek »Šolstvo in posvetno razumništvo", ki ga ne smemo prezreti. Imenovani list pravi, da je šolstvo najbolj zanesljivo merilo za kulturno stopnjo vsakega naroda. Narod na visoki stopnji kulturnega in gospodarskega razvoja ima vedno tudi visoko razvito svobodno šolstvo. To je resnica, proti kateri se ne da prav nič ugovarjati; o tem se lahko prepriča vsak, kdor z odprtimi očmi in bistro razsodnostjo opazuje svet in življenje. Napredni narodi, ki so si priborili ugled, priznanje in spoštovanje svojih sosedov, imajo napredne, proste šole — narodi pa, ki so kulturno in zaraditega tudi gospodarski zaostali, imajo slabe, nerazvite ali enostranško razvite šole, v katerih si mladina pridobi sicer nekoliko znanja in spretnosti, ki je pa ne usposobijo za samostojno mišljenje in uspešno tekmovanje s sinovi naprednejših narodov. Nazadnjaška ali tudi strankarska šola nima namcna razviti v svojih gojencih vseh njih zmožnosti ter pospeševati z vsemi sredstvi izkušnje in znanstva razvoj njih osebnih in posebnih zmožnosti. Napredna šola si prizadeva vzgojiti individualnosti, pokazati vsakemu posamezniku pot, na kateri doseže vrhunec razvoja, najvišji uspeh, odgovarjajoč njegovim posebnim, čisto osebnim zmožnostim. Navaja ga k samostalnemu mišljenju, samostojnemu delu, šola ga v tem le podpira, mu svetuje in kaže pot do uspeha. Nazadnjaška šola ne vzgoja individualnosti, močne osebnosti se naravnost boji ter jih izkuša z vsemi sredstvi zatreti — svrha njene odgoje in naobrazbe je — topa čreda, ki ne misli s svojo glavo, ne dela po svoji pameti, ampak se da ponižno in pokorno voditi ter sprejema brez kritike in razmišljanja povelja od zunaj; čreda ki slepo služi vsem in vsakemu, ki ji hoče biti poveljnik. Slovenci žive v sosedstvu dveh velikih kulturnih narodov, Nemcev in Italijanov, proti katerima se morajo boriti za svoj narodni in gospodarski obstanek. V tem neenakem boju se bodo mogli le tedaj vzdržati, ako bodo po svoji izobrazj)i, po svoji kulturi, svoji zmožnosti in izdatnosti svojim velikim tekmecem in nasprotnikom enaki. Da, če se jim hočejo z uspehom ubraniti, jih morajo v tem obziru celo nadkriljevati; zakaj kar manjka Slovencera na številu, morajo nadomestiti s svojo notracjo, duševno, moralno vrednostjo in izdatnostjo. To notranjo vrednost pa more razviti in dvigniti na najvišjo stopnjo možnega razvoja sarao dobra, vseh spon prosta šola. Zato je šolsko vprašanje za majhiie narode naravnost življensko vprašanje. Nadejali smo se, da se bo v letošnjem volilnem boju pretresalo na shodih tudi to za nas tako važno šolsko vprašanje — z onega visokega stališča, kakor bi zaslužilo. Vtemsmosepa raotili. 0 šolstvu govore na svojih shodih klerikalci. Njih kandidat nikdar ne zabi zavezati se svojim volilcem, da se bo boril proti -svobodni šoli", čeprav ima le malokdo jasno sodbo o tej Bmoderni grozoti", s katero plaši na povelje duhovščine svojo čredo. Voditelji klerikalizma le predobro vedo, da bi postala riraska cerkev in duhovstvo absolutni gospodar nad slovenskira narodom, kakor hitro bi se jim posrečilo, dobiti šolo v svoje roke ter jo vkleniti v svoj strankarski jarem. Zato slikajo preprostemu ljudstvu v živih barvah nevarnosti, ki prete veri od proste šole. Vero imajo na jeziku — v mislih pa moč in gospodarstvo nad narodom, ki si ga hočejo za vsako ceno priboriti. V sredstvih za dosego tega namena niso prav nič izbirčni. Svojim poslušalcem pripovedujejo najneverjetnejše bajke o grozodejstvih francoskih fraraasonov in brezbožnežev, samo da bi v ljudstvu zbudili odpor in sovraštvo do šole ter ga dobili na svojo stran. Duhovstvu in njih zaveznikom se ni čuditi, da tako postopajo; bore se za interese svojega stanu in cerkve, ki ji morajo služiti z vsemi svojimi močmi — in ako zmagajo v tem boju, bo cena te zmage vredna največjega napora, moč Djih stanu bo na vrhuncu, oni bodo neomejeni gospodarji nad narodom! In kaj dela posvetno razumništvo ? Kako se brani proti tem napadora na edino dobro, kar nam je prinesla liberalna doba v državni upravi? Človek bi mislil, da se bo dvignila složno kakor en mož na obrambo slabo zakritih napadov na obstoječi državni šolski zakon; zakaj ves boj klerikalcev proti takozvani Msvobodni šoli" je boj proti sedajveljavnemu državnemu šolskemu zakonu. Saj tu gre vendar za bodočnost njih otrok, njih krvi, dočim se duhovstvo bori samo za koristi svojega stanu in svojih inštitucij. Pa ne! To naše posvetno razumništvo je tako strahopetno, da si ne upa povedati svojega mnenja ter glasno protestirati proti temu klerikalnemu nasilstvu. Ta strahopetnost posvetnega razumništva je že več nego polovica klerikalnih uspehov. Oimbolj boječe in strahopetno je razumništvo, tem drznejši, nestrpnejši in bojevitejši postaja klerikalizem, tem neizmernejši v svojih zahtevah in napadih. Gospoda, ki imate svoje prepričanje, katero ste si s svojim trudora, s svojimi študijami, razmišljanjem in opazovanjem pridobili, ki imate svojo glavo, da z njo mislite — je li to od vas dostojno, da tako nemoško molčite in tajite svoje misli, čute in prepričanje in mirno trpite, da o tem, za nas in našo bodočnost odločilnem vprašanju govore samo vaši nasprotniki? Je li tudi res, da sme pri nas še samo klerikalec govoriti o tako resnih vprašanjih?! Otresite se te, izobraženega človeka nedostojne strahopetnosti in povejte jasno in glasno tudi vi svoje prepričanje. Ne izgovarjajte se, da se bo to vprašanje rešilo brez nas, malih in neznatnih Slovencev. Ta izgovor je jalov. To so vprašanja, ki si jih mora vsak človek sam zase, čisto za svojo osebo rešiti. Eešilo bi se lahko brez nas in proti nam — to bi bilo pa nevredno naroda, ki se šteje med kulturne narode. To je vprašanje splošne kulture — in če pripadamo tej kulturi, se to vprašanje ne more in ne sme rešiti brez nas. Cas je, da se tudi slovensko posvetno razumništvo zave te svoje dolžnosti, da neustrašeno pove svoje mnenje. Slovensko industrialno delavstvo, spojeno v jugoslovanski socialni demokraciji, je že spolnilo to svojo kulturno dolžnost ter brez vseh pridržkov in fraz izjavilo, da se bo borilo proti vsem, ki napadajo svobodni razvoj našega šolstva. Ali naše razumništvo nima toliko poguma?