SLABO OBISKANE PROSLAVE
V naši domovini slavimo več državnih in republiških praznikov, obujamo spomine na težko prehojeno pot ju-goslovanskih narodov in narodnosti, po kateri so hodili, da so si priborili svobodo in družbeno ureditev, v katerije delovni človek gospodar oblasti in svojega dela
Na tej poti smo tudi občani wše občine in tudi krajani iz Polja, Vevč, Zadobrove in drugih krajev, prispevali zna-ten delež, da se je duh upora začel, širil in vzplamtel v vsej Sloveniji. Tedaj, še v predvojnih letih, so se napredno misleči Ijudje iz naših krajev shajali ilegalno, da bi npr. prodavili 1. maj, mednarodni praznik dela. Tudi v povoj-nih letih so bili naši kraji znani po organiziranju številnih shodov, mitingov, manifestacij, proslav in drugih srečanj, da bi na ta način obujali spomine na težke čase in tudi tako prenašali revolucionarno izročilo na mlajši rod.
Kako pa smo danes pripravljeni obiskovati organizirane proslave?
Že nekaj kt nazaj se spomnim, da na osnovni šoli Polje - ob sodelovanju krajevne skupnosti - vlagamo mnogo truda za organiziranje proslav drtavnih praznikov kot npr. 29. november, 8. marec, 22. december, 1. maj in tako naprej.
Na proslave se pripravljamo že dolgo časa prej. Učence učimo bodisi recitacij, pesmi, igric, folklomih pksov, deklamacij in drugo. Pri tem se z učenci lotevamo teh ncdog z veliko voljo, polni radosti in veselja ter pričako-vanj ob prireditvi. Že naprej se veselimo, vsak posamez-nik in vsi skupaj, lepega obiska in uspele prireditve.
Toda že nekaj. časa doživljamo ob naših prireditvah razočaranja. Tudi zadnja proslava 1. maja, ki smojo orga-nizirali na omovni šoli Polje 29. aprila ob 18.30, ni bila proslava, ampak bi skoraj lahko rekla sramota za vse nas krajane. AU smo vsipozabili na našo svetlo preteklost, na številne rezultate, ki jih dosegamo in so vzor vsemu svetu. Imamo kat proslavljati, kaj pokazati, česa se veseliti in marsikaj ni irtovatL Toda naši mladi, ki vse to priprav-Ijajo, bodo zgubili vero v prihodnost, če ne bodo videli pri nas starejših pripravljenosti pri delu in pri proslav-Ijanfu dela.
Dostikrat me sprašujejo, zakaj je tako malo Ifudi v dvo-rani Odgovor vedno težje najdem. Sprašujem se, ali nas je potrošniška miselnost obsedla že tako daleč, da smo po-zabili na preteklost, sedanfost in, kar je najhujše, še celo na svoje otroke. Kdo pa naj se pri njihovem dehi raduje, če ne njihovi starši?
Končno menim, da bi si pri tako slabih obiskih proslav in drugih prireditev morale pogledati v oči tudi družbe-nopolitične organizacije in organi krajevne skupnosti na terenu. (Postavljam vprašanje, če je mordto spričevalo njihove politične zavesti in dejavnosti na terenu). Mimo tega vprašanja ne morem zato, ker smo organizatorji zad-nje proslave razposlali 1300 (tisočtristo) vabil, ki so jih vročali otroci svojim staršem, poleg tega pa smo vabili k proslavi 1. maja še vse družbenopolitične funkcionarje našcga terena osebno.
Proslave se je udeležilo približno 10 odraslih občanov, ki so pozomo poslušali lepo pripravljen govor in kvali-teten program, organizatorji in predvsem nastopajoči otroci pa so bili še enkrat razočarani nad skrajno slabim obiskom in premajhnim aplavzom za njihov trud.
In še misel:
Zaradi takega odnosa občanov do prireditev in proslav državnih praznikov imamo učitelji čedalje težje delo pri oblikovanju rnladega človeka v socialistično oblikovanega državljana.
STANA DIMNIK . učiteljica na OŠPolje