OVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, dne 23. decembra 1938.
*
* \m
Upravništvo: Ljubljana, Tvrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Za popolno medicinsko fakulteto
. •	• -i Pričujoči • sestavek je posnetek 'poročila
,• predsednika društva medicincev. na.zborovanju inedicincev v letošnjem novembru. — gred.
Ne vem, če je povsod v Jugoslaviji tako, kakor pr.i nas, da morajo študentje ugotavljati potrebe raznih ustanov, postavljati -zahteve za izpopolnitev teh potreb in se za nje boriti. Mnogokrat pada na nas očitek, da nuj .rajši študiramo, postavljanje institutov, predavalnic itd. pa prepustimo odgovornim činiteljem. Radi bi to storili, toda mogočnosti in pogojev za študije zaradi pomanjkanja -stavb, kreditov in mnogokrat tudi osebja
nimamo, zato smo prisiljeni zapuščati knjige in i, da
se za nje borimo.
—--”	  I----O---	I	w	#	Ot
marsikaj drugega, da si te mogočnosti ustvarimo,
Da dobimo pravo podobo o stvari, nam je treba samo pogledati belgrajsko in zagrebško medicinsko fakulteto na eni strani in ljubljansko na drugi strani. Uredba o medicinskih fakultetah z dne
17.	junija 1937 določa za belgrajsko medicinsko fakulteto 13 znanstvenih zavodov ali institutov in 16 klinik; za zagrebško 11 institutov in 14 klinik in za ljubljansko 5 institutov. Morda bo kdo dejal, da sem pozabil pri Ljubljani navesti klinike. Ni-“em, toda česar ni, česar nam ne priznavajo, tega ne morem navajati. Pa nehamo po številu, ampak tudi po opremi se da nesporno ugotoviti zapostavljenost naše fakultete že na prvi pogled. Podrobnosti o tem pove tov. Lesjakova.
Verni sliki naše zapostavljenosti sta medicinska fakulteta, ki je po 20 letih še vedno nepopolna in ljubljanska bolnišnica, ki je v 40 letih obstoja frekvenco 5 krat povečala, a se je pri tem razširila samo za 10 postelj.
#
Ljubljana je imela od 1762.—1849. leta rano-celniško šolo, t. j. medicinsko-kirurško srednjo šolo, ki so jo leta 1809. našli Francozi v polnem cvetu. Ko smo dobili z ilirskim kraljestvom v Ljubljani popolno univerzo, je dala ta ranocel-niška šola glavne učne moči novo ustanovljeni medicinski fakulteti. Po povratku Avstrije je bila odpravljena univerza in s tem seveda tudi medicinska fakulteta.
V	revolucionarnem letu 1848. je iz te ranocelnike šole, ki je pod Avstrijo dalje obstojala, izšla ideja nove slovenske univerze. Pojavljal se je isti ugovor kot danes, da ni sredstev. Na to je odgovoril dr. Sporer: »če pa je narod končno spoznal potrebo takega zavoda (univerze), potem pač ni mogoče zavlačevati to veliko vprašanje zaradi nedognanih sredstev. Država ali narod jih morata najti.«
Konec preteklega in v začetku sedanjega stoletja se je večkrat postavljajo vprašanje slovenske univerze in je prešlo 1918. 1. p0 razpadu Avstrije v odločilno fazo. 30. januarja 1919. je postavil dr. Grošelj odločno zahtevo po slovenskem vseučilišču, in tri pozneje je sprejelo isto zahtevo Slovensko zdravniško društvo. Pokojni dr. šerko, ki je prišel s praške medicinske fakultete, je vzel stvar v svoje roke. 16. junija 1919 je bil sprejet zakon o Univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. S tem je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta začasno samo s štirimi semestri. Za redne profesorje so bili imenovani dr. A. Šerko za psihiatrijo in neurologijo, dr. Janez Plečnik za patološko anatomijo i n dr. A. Botteri za oftalmologijo. Vse to so stroke višjih semestrov, in v tem je tudi dokaz, da ljubljanska medicinska fakulteta, vsaj v začetku, ni bila ustanovljena zato, da ostane večno nepopolna. Pa že v teku prvih dveh semestrov se je pokazalo, da ne bo mogoče misliti na skorajšnje izpopolnjevanje, ampak da se bo morala medicinska fakulteta in univerza sploh iz leta v leto boriti celo za svoj obstanek.
In vendar tudi po zakonu medicinska fakulteta ■v Ljubljani ni bila nikdar predvidena kot nepopolna. S 51. zak. o univerzah določa, da ima medicinska fakulteta v Ljubljani začasno 4 semestre. Ta začasna traja že 20 let, in čas bi bil, da morda
za 20 letnico zedinjenja odpade.
Kmalu po ustanovitvi naše fakultete so se dogovorili profesorji belgrajske, zagrebške in ljubljanske medicinske fakultete glede izpopolnitve ljubijansek tako, da pride ta na vrsto, ko bosta kompletno opremljeni Ostali dve. Znano nam je, da sta fakulteti v Zagrebu in Belgradu že davno popolnoma opremljeni, ljubljanska pa kljub temu še ni prišla na vrsto. V preračunskem letu 1923/24, se ji je dogodilo celo to, da je bila z vsemi postavkami črtana iz preračuna. Zgodilo se je, da so neki ljudje gazili načelo samoodločitve narodov, po katerem je bila ta država ustanovljena. Za 172.000 dinarjev za opremo anatomske predavalnice smo prosili vseh 20 let. Šele lansko leto nam je bil milostno dan majhen kredit, ki pa za dodelavo predavalnice ne zadošča.
Za ilustracijo navajam preračunske dotacije belgrajski, zagrebški in ljubljanski medicinski fakulteti v zadnjih 10 letih.
V	preračunskih letih 1928.—1938. so znašale celokupne redne dotacije za vse tri medicinske fakultete din 40,950.624.—, od tega odpade na:
Belgrad	Zagreb	Ljubljana
20,411.512,—	19,184.854.—	1,354.258.—
ali v odstotkih
49.84%	46.85%	3.31%
Za maloto bolj je upoštevajia Ljubljana pri izrednih kreditih, ki^ znašajo za zadnje desetletje za r '	'	  od	tega	je	dobil
Ljubljana
171.412.—
/o
vse tri fakultete din 2,209.432.
Belgrad	Zagreb
1,580.400.—	457.620.-
ali v odstotkih
71.51%	20.78%
V letošnji preračun je vnesel univerzitetni senat tudi postavko za izpopolnitev ljubljanske medicinske fakultete. Toda kaj se je zgodilo z njo. Črtana je bila zaradi pomanjkanja kreditov.
V Jugoslaviji je 8% Slovencev. Teh 8% plačuje 14% vseli davkov. Ob finančni samoupravi bi bila rešitev tega vprašanja lahka.
Slovenci smo imeli 1.1918. od 29. X. do 1. decembra svojo lastno državo, ki se je prostovoljno združila z državo Srbov in državo Hrvatov v državo SHS. V samem imenu te državne tvorbe, kakor tudi v poznejši vidovdanski ustavi stoji, da je to država Srbov, Hrvatov in Slovencev. To pripovedujem zato ,da poudarim, da smo bili Slovenci vedno in tudi v najvišjem državnem zakonu — ustavi priznan kot samobiten narod, ki ima svojo zgodovinsko, gospodarsko in kulturno izročilo, narod. ki je enakopraven drugim narodom v državi, narod, ki se je s svojo samostojno državno tvorbo pridružil drugim bratovskim narodom v državi in z njimi ustvaril skupno državo. In če smo torej narod z zgodovinskim in kulturnim izročilom, po--1° nuša sveta narodna naravna pravica in dolžnost, da se tudi v tej državi razvijamo- vse-stlansko. Če smo narod, imamo pravico do svoje naJv!^Je zr,anstvene ustanove univerze in do svoje najvisje zdravstvene ustanove — popolne medicinske fakultete v Ljubljani. Pokojni dr. Šerko je nekoč dejal: »Nismo prišli, praznih rok v to državo in zato zahtevamo, da smo upoštevani, kot ena opraven narod«. — V to enakopravnost, ki ne ho samo na papirja spada v prvi vrsti popolna medicinska fakulteta s popol!ll(> klinično opremo.
Stalno rastoča industrializacija Slovenije in s tem zvezani različni škodljivi vpJiivi „n zdrJavje v industrijskih podjetjih zaposlenega delavstva, zahtevajo klinične znanstvene preiskave posameznih bolezni. Prav tako zahtevajo posamezne druge bolezni kliničen postopek, kar pa sedaj v Sloveniji m mogoče. Potreben je naporen prevoz bolnikov, seveda samo tistih, ki imajo sredstva, v Zagreb ali Gradec, kar je zvezano z velikimi nevarnostmi za bolnika. I udi iz tega razloga zahtevamo popolno medicinsko fakulteto s pripadajočimi klinikami.
Glasovi zvonov iz slovenskih zvonikov ozna njajo Gospodovo rojstvo in se vlegajo v tihi noči na slovenske vasi in mesta, slovenska polja in gozdove, ki spe pod belim snegom. Zb ude naj čisto in neskaljeno slovensko misel, ki tli v dušah vseh pravih in domoljubnih slovenskih ljudi in pričakujejo odrešenika.
V tej veri Seli
vesele božične praznike in srečno novo leto vsem sodelavcem, naročnikom in prijateljem
Uredništvo in upravništvo tednika „Slovenije
Govore, da se ne izplača, dati Ljubljani popolne medicinske fakultete, ker da bi, imela premalo slušateljev. Poglejmo stvar malo pobližje. Res je, da nas je samo okrog 160 v štirih legalnih in petem nelegalnein semsetru. Res je pa tudi, da je moral fakultetni svet medicinske fakultete poseči po drakonskih sredstvih — poizkušal je uvesti numerus clausus, da omeji dotok slušateljev, ker sedaaji prostori za povečano število slušateljev ne zadostujejo. V prvem in tretjem semestru je vpisanih 50—60 slušateljev, ostalo odpade na peti semester. _ Tako je število slušateljev pri sedanjem stanju fakultete. Če bi bila popolna, bi najbrž pridobila tudi tiste slovenske medicince, ki sedaj prično že prvi semester izven Ljubljane. Upoštevati moramo, da študira na nepopolni medicinski fakulteti v Ljubljani stalno 30—35 zamejcev. To število bi se najbrž, če bi bila fakultata popolna, povečalo
“Če sedaj seštejemo za približno 5—10 tistih,
ae uajoii, ce di ona iaKuitata popolna, poveč) vsaj za dvakrat, več ne več. Če sedaj seštejemo vsak letnik 50 slušateljev in približno 5—10 tisL*., ki bi ostali doma, in 20 zamejcev, da to pomnoženo s 5, kolikor je letnikov, približno število 400, in za toliko slušateljev bi se popolna fakulteta že izplačala. 1 udi s tega stališča zahtevamo popolno lakulteto.
Ne glede na vse to ima slovenski študent medicine pravico, uživati svojo najvišjo- izobrazbo v domačem jeziku, kar pa mu bo mogoče le, če bo na slovenski univerzi popolna medicinska fakulteta. 1 udi s tega vidika imamo našo zahtevo' za umestno.
Dostop do študija medicine morajo imeti tudi socialno šibki slovenski študentje. V Ljubljani imamo ustanovo, ki je po plemeniti odločitvi pokojnega dr.Oražma namenjena predvsem revnim medicincem-Slovencem. Ta ustanova je Oražnov dijaški dom. Dom lahko nudi hrano in stanovanje 80 študentom in to popolnoma brezplačno. Medicincev je v domu običajno okrog 30, to pa zato, ker se morajo p štirih oziroma petih semestrih preseliti drugam, kjer jih čaka žalostna usoda: stradanje in prezebanje poleg napornega študija. Moje mnenje je, da ima tudi revež pravico do medicinskega študija in zato imam zahtevo po popolni medicinski fakulteti tudi s socialnega stališča za popolnoma opravičeno.
Čl. 1. točka v) uredbe o medicinskih fakultetah z dne 12. VI. 1937 določa: »Naloga medicinskih fakultet je, da preučujejo medicinske in zdravstvene razmere v pokrajini.« Isti člen govori tudi o dosezanju tega namena, med drugim tole: »Svojo nalogo izpolnjujejo medicinske fakultete z zbiranjem in preučavanjem tvarine, ki se nanaša na posebne medicinske oz. farmacevtske razmere
v naši državi, s predlaganjem1 potrebnih ukrepov, da se zdravstveno stanje našega naroda izboljša in slično.« Vprašam pa, ali more nepopolna fakulteta, kakor je ljubljanska medicinska fakulteta, zadostiti zahtevam uredbe, ki ima zakonsko moč? Ali more s svojimi instituti: kemijskim, biološkim, anatomskim, histološko-embriološkim in fiziološkim znanstveno proucavati posebne zdravstvene farmacevtske razmcre in predlagati ukrepe za zboljšanje zdravstvenega stanja našega slovenskega naroda. Ali je sploh mogoče misliti na znanstveno preučavanje zdravstvenih prilik izven klinik in institutov pripadajočih višjim kliničnim semestrom? Ne, ni mogoče! In če je tako, zahte-
varno od države, da nam da popolno medicinsko fakulteto s klinikami, ki bi lahko zadovoljivo izpolnjevala vse zahteve uredbe.
Zahtevamo torej: načelno priznanje 10 semestrov medicinski fakulteti v Ljubljani, takojšnje odprtje V. in VI. semestra, odobritev kreditov za
Jz knjige Albin Prepeluh:
razpis načrtov in pripravljalnih del za popolno fakulteto in klinike, odobritev kreditov za izvedbo teli načrtov, razpis štipendij za izšolanje slovenskih znanstvenikov, ki bodo zasedli mesta na izpopolnjeni fakulteti, zidavo zdravstvenim zahtevam časa odgovarjajoče bolnišnice.
»Pripombe k naši prevratni dobi11
Pod tem naslovom je izdala založba Univerzitetne tiskarne J. Blasnika nasl. za dvajseto obletnico prevrata obsežno knjigo (562 strani). Prvi del knjige obsega poleg nekaj Prepeluho-vili spominskih sestavkov, ki .se nanašajo na do-prevratno dobo (na avtorjevo delovanje v slovenski demokraciji, na Antona Kristana, na Dermoto, dr. Kreka in druge), njegov spis »Pripombe* k naši prevratni dobi*, ki ga je prinašala »Sodobnost« od 1. 1954. do 1937. Urednik knjige, publicist Dušan Kermauner, je spis skladno uredil in opremil s številnimi dopolnilnimi opombami. V drugem delu knjige je urednik obširno ■(»str. 295—562) orisal Prepeluhov idejni razvoj. Študija zanimivo osvetljuje nekatere strani nu-šega družbeno političnega razvoja v prvi četrtini tega stoletja in nam šele prav odkriva pomen Prepeluhovega miselnega dela. O knjigi bomo še pisali, danes prinašamo naslednji odlomek iz M. poglavja študije o 'Prepeluhu (str. 354—359).	Ured.
Prepeluhovo pojmovanje jugoslovanske ideje pred svetovno vojno.
Tudi o nekem zunanje političnem vprašanju, ki je bil v zvezj 8 slovensko politiko, je spregovoril Abditus. Že leta 1907. (NZ V. 181) je opozoril nanj: »So ljudje z rešilno (za Avstrijo) mislijo. Mencla celo v bližini dvora! .. .* Nova italijanska vojna naj znova navduši mase. Popularna ideja za mase na jugu* zanimiva za one na severu. Toda — ni ta ideja mnogo bolj nevarna kot ona prva (demokratizacije Avstrije in ugoditve zahtevam množic]? Za Rimom stoji rdeči rariz |to je Francija, kjer sta meščanstvo in delavstvo skupaj izvedla ločitev cerkve od države]. In Berlin ... ima zadnjo liesedo.« O tej zadevi je Abditus zopet pisal leta 1911* v zanimivi kritiki politike slovenske državnozborske delegacije pod vodstvom dr. Šušteršiča (NZ VIII. 145—5). Priznal ji je, da se je s svojo ostro opozicijo proti pristranski nemški Biener-thovi vladi »prvič, odkar poznamo Slovenci ustavno življenje«, politično uveljavila. Zameril pa ji je, da je brezpogojno sprejela nove vojne kredite in da je pri tem dr. Šušteršič »prvi in upoštevani opozicionalec v parlamentu... prehitel celo znane vladne lakaje«. To njeno gesto je razložil tukole:
»Cilj |te politike)' je: Pridobiti Slovencem s' pomočjo katolicizma in armade tisto stališče en miniature v državi, ki ga uživajo že od nekdaj Poljaki. Ali je ta cilj mogoč? Dvom je upravičen. Slovenci smo proti buržoaznim Nemcem povsod v defenzivi .in nemška vlada... ni nikjer prisiljena se ozirati na slovenske tožbe in prošnje .. . Zakaj torej navdušenje za militaristične izdatke? Zukaj vedno kazanje na italijansko oboroževanje? Morda tiči za tem politična misel! Za primer italijansko-avstroogrske vojne bi Slovenci kot narodnostna skupina prišli do nekake veljave in takrat bi se država ozrla po nas. To bi bil ugoden trenutek, in morda bi se dalo v malem posnemati ogrskega Deaka iz leta 1866-7. Četudi je ta politična misel vabljiva, zavreči se mora. Brezpogojno. Sicer moramo — vsaj začasno — sprejeti zahtevano italijansko-avstrogorsko vojno kot posebno ločko v slovenski narodni program.«
*	Prestolonaslednik Franc Ferdinand se je bavil z načrtom vojne proti Italiji; tako naj bi se zboljšal zunanji položaj Avstro-Ogrske kot velesile in hkrati okrepila moč osrednje oblasti na znotraj proti nadležni madžarski samovolji in češki opoziciji. Katoliška Avstrija naj bi po zmagi nad »zavezniško« Ituli jo obnovila papeževo cerkveno državo.
Dermota je zapisal, da je to »politično idejo za Slovence in Jugoslovane ustvarila reakcija« in da »se z interesi narodove celote ne ujema zato. ker so ji merodajni cilji, ki so našemu narodu tuji, — cilji Dunaja in Rima« in pripomnil še naslednje (NZ Vlil. 1911, 58-9):
»Bodisi pa kakor koli, eno je... gotovo: naša slovenska politika začenja dobivati pogled v širšo, vnanjo, da, svetovno politiko i;n začenja v nji dobivati tudi pomen, — in sicer za toliko, za kolikor je smoter, ki ga z nami hočejo tuji višji faktorji doseči zase, svetoven, brainota je le, da Slovenci na tak način vstopajo v svetovno politiko; sramota je, da jih vodi reakcija.«
Dermota je menil, da ima v teni pogledu socialna demokracija ma Slovenskem in na vsem slovanskem jugu važno nalogo, ki jo umevajo že Hrvati in Srbi v Avstriji in kraljevini in ki naj bi jo uvaževali tudi Slovenci) Zaključil je:
»Saj ne more dati politične ideje za celokupno slovensko ljudstvo nihče drugi, nego socialna demokracija!«
Dermota je menil — jugoslovansko idejo, ki jo je bila na Slovenskem najprej in najizraziteje kot politični program sprejela socialna demokracija, V tej ideji so »Zupiskarji« videli izhod iz narodnega zatiranja, »všežaVerodomcesarjevstva« in zveze z reakcijo. Podpirali .so v socialni demokraciji politični jugoslovanski program, 'ki ga je vztrajno zastopal Elbi n-Kristan že od vsega začetka svojega političnega nastopanja in ki je prišel do pomembnejšega izraza v »tivolski« resoluciji jugoslovanske socialistične konference novembra 1909 v Ljubljani. Niso se pa strinjali s Kristanovim mehaničnim pojmovanjem narodnosti, ki je vodilo k prizadevanju po polnem narodnostnem zlitju južnoslovanskih narodov v en narod z enim knjižnim jezikom.
Abditus je še pred tivolsko resolucijo dvakrat razpravljal o jugoslovanstvu. Leta 1907. je ob izidu Tumove knjižice »Jugoslovanska ideja in Slovenci« ugotovil (»Jugoslovanstvo«, NZ V. 145-8), kako rahle so politične, gospodarske in kulturne vezi med Jugoslovani in kako malo sledov je dotlej zapustila stara ideja jugoslovanske edinosti »v vsakdanjem življenji! katerega koli jugoslovanskega plemena«. Menil je, da so se razpršile »romantične mladostne sanje« o jugoslovanskem Piemontu, »ko se je v mladih in preveč vročih glavah parceliral Balkan in pol Avstrije«. Toda: »In vendar živi jugoslovanska ideja! Rodi se sama od sebe, ker je osnovana v napredku in kulturi. To je želju, osvoboditi se, in zato nima 'z romantičnimi mislimi nobenega opravka.* Počasi dobiva konkretne oblike. Spoznavanje, kulturna vzajemnost, gospodarska koalicija■■— to .so točke, ki .se da nanje opirati. Sama vprašanja, ki silijo na dan, čim hujši je pritisk tujine in njenega kapitala ... Tisto sanjarsko iskanje skupnosti ne velja več. Prodrlo je ekonomično zdravo načelo, da
*	Stavek je nad vse značilen za tedanjo dobo, ki ji je bila vsaka radikalna, h korenitim izpremembam usmerjena misel samo še — romantična.
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje pri
fietetuic,
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
mora biti vsako jugoslovansko pleme samo zase močno, kulturno^ in gospodarsko dovolj razvito. Da se to čnnprej doseže, je treba iskati skupnih vezi. Le močna jugoslovanska plemena morejo dati jugoslovanski ideji veljavo in moč. Dvoma o tem ni « V političnem pogledu je bil Abditus na istem stališču kakor poznejša tivolska resolucija: »V Avstro-Ggrski smo lugoslovani brez politične in torej tudi gospodarske veljave; Če bi se v dr-žavnopravnih stvareh posrečilo enotnemu nastopu Hrvatov in Slovencev doseči priznanje in enakopravnost, bi bila dana prava osnova ideji (jugoslovanski) tudi pri nas. Drugačna bi bila potem Avstro~Og rska, svobodneje bi bilo naše življenje in svobodnejši naš napredek.« A ker je »ta misel danes še preveč optimistična ... preostaja začasno samo kulturno delo.« Že tu je Abdituš opozoril na okolnost, da »imamo Jugoslovani dve kulturi: zahodno in vzhodno'bizantinsko«. Leto dni pozneje je svoje jugoslovansko stališče pojasnil (»O slovenskih kulturnih smereh« v zborniku »Hrvatsko Kolo« IV. 1908, 580/1) takole:
»Bili so časi, ko se je fantastično sanjalo o politični združitvi Jugoslovanov... in tudi časi, ko se je mislilo .na en sam jugoslovanski jezik, ki naj reši male jugoslovanske narode v bodočnosti. Otroške sanje ... .Nesmiselno je zahtevati, da vsak narod zataji svoje posebnosti zaradi večje kuliturne združitve.. To je nemogoče že zaradi tega, ker imamo Jugoslovani dve bistveno različni kulturi, od katerih ima vsaka svoj poseben vir... Ne gre torej za to, zgubiti svoje dolgoletne pridobitve, temveč za to, da se še pomnožc z medsebojno pomočjo. V kulturnem delu vidim jugoslovansko bodočnost, nošeno od štirih močnih stebrov, štirih narodov, '/.»kaj tudi za te narode prihaja čas, ko se preide od individualne asociacije k asociaciji sorodnih narodov.-«-
Prepeluh je bil .s Tumo prvi med peterico slovenskih socialistov — ostali so bili Iva« Cankar, dr. Dermota in dr. Lončar —, ki so. nastopili proti mehaničnemu ravnanju s posameznimi južnoslovanskimi nurodi, kakršnega je na primer zastopal do leta 1915. v socialni demokraciji Etbin Kristan, in tedaj »oživelemu vrazovstvu«. Po Dermotovem (NZ IX. 1. 1912, 289-92) in Cankarjevem nastopu (predavanje »Slovenci in Jugoslovani«) je Abdi-tuis leta 1915. (»Slovenci ali Jugoslovani?« NZ X. 157-140) znova skušal jasno omejiti jugoslovansko idejo. * Vsaka konkretna oblika te ideje«, pravi, »je še do nedavna mogla biti le plod političnih sanj.« To se je spremenilo, odkar »je zmagovita vojna balkanskih zaveznikov oživila in ustvarila višje in širše narodnostno gibanje med množicami«. Vendar »jasnost o jugoslovanski nurodni ideji
Dr. J os. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske ,,Narodne galerije4*
(Nadaljevanje.)
Seje propagandnega odseka za »Sklad AK-NG« (tajnik je bil Fr. Vesel, vse vloge in dopise je pa delal društveni tajnik dr. Mesesnel) so se vršile vsak mesec po dvakrat ali trikrat, pozneje pa po enkrat. Organizirali smo vse delo na drobno in spravili vse delo v natančen sestav. Zraven propagandnih predavanj srno imeli v načrtu tudi »šolske dneve«, zvezo z vsemi kulturnimi društvi, nabiranje darov v majhnih zneskih in nabiranje velikih prispevkov. Kdor bi bil daroval vsaj 10.000 dinarjev za »Sklad AK-NG«, bi postal »zidar«, kdor pa bi dal vsaj 100.000 dinarjev, bi bil pa »ustanovitelj«« AK-NG. Imena »ustanoviteljev« in »zidarjev« bi bila vklesana na marmornatih ploščah v glavni veži »Narodnega doma«. Do danes pa ta javno dana obljuba ni bila izpolnjena. Napravili smo spet vloge na vse občine v Sloveniji, še posebej pa na štiri avtonomna mesta, na oba oblastna odbora, na zadružne zveze in zadruge, denarne zavode, industrijska podjetja in gospodarske korporacije. Z vso močjo smo začeli osebno in s pismi obdelavati prizadete osebe. Propagando za »Sklad AK-NG« smo razpredli na široko in na globoko. Uspeli tega sistematičnega dela se je videl tudi še po občnem zboru leta 1928., ko je dobil v roke odbor J. Zorman in smo bili dr. Cankar, dr. Stele, dr. Mal, V. Steska, Sternen, (Ir. Mesesnel in jaz pahnjeni iz odbora »Narodne galerije«. Pri-
spevki za »Sklad AK-NG«, tudi tisti, ki so prihajali v drugi polovici leta 1928. in pa leta 1929., ko nas ni bilo več v odboru »Narodne galerije«, so bili v veliki večini sad dela prejšnjega odseka za propagando za »Sklad AK-NG«, ne pa odbora, ki je bil izvoljen na občnem zboru leta 1928. . Iskali sino tudi velike darovalce, »ustanovitelje«, in smo jih kmalu tudi nekaj našli. Prvi »ustanovi e J« »Sklada AK-NG« je postala ljubljanska »gornica za trgovino, obrt in industrijo«, ki je poklonila 100.000 dinarjev, za kar ima zasluge edino takratni predsednik Ivan Jelačin, ki. je kljub nasprotovanju nekuterih ljudi v Zbornici ta znesek ^kazal. Jelačina je pa pridobil za to J. Zorman. Meni sta prišla na misel Robert Kollmann m Anton Vodnik. Za Zbornico TOI je nakazal prvi R. Kollmann še meseca prosinca 1. 1928. 100.000 dinarjev. Koll-manna sem obiskal najprej jaz, potem pa sta ga nagovarjala še Ivan Hribar in društveni blagajnik rvnatelj Franc Pretnar, ki se je z veliko natančnostjo brigal in se še briga za gospodarstvo pri »Narodni galeriji«. Robert Kollmann se je spomini 1 »Sklada AK-NG« tudi še posebej v svoji oporoki z zneskom 50.000 dinarjev. Antona Vod-nika se»m ‘opozoril na »Akademijo« in »Narodno galerijo« h koncu leta 1927. neko nedeljo. Bil je takoj pripravljen, da postane »ustanovitelj«, nato je pa z njim govoril še Ivan Hribar. Če bi ne biilo takega občnega zbora »Narodne galerije« kot je bil leta 1928., se mi zdi, da lahko trdim brez pretiravanja, da bi bili našli še do koijca leta 1928. vsaj še dva ali tri »ustanovitelje«. In če bi jih imeli že 5 ali 6, bi jih potem v kratkem dobili toliko, da bi jih bilo vsaj deset, kajti »e.xempla trahunt«. Nabrali bi kakšen milijon dinarjev samo od »ustanoviteljev«, ker smo imeli niti dobro na-
peljane in v letih 1929. in 1930. še ni bilo gospodarske stiske. Ko je leta 1929. odbor, ki je bil izvoljen na občnem zboru leta 1928., gospodaril, je bil na občnem zboru 12. vinotoka leta 1929. izvoljen za predsednika »Narodne galerije« dr. Fr. Windischer kot kompromisni kandidat naše in pa Zormanove skupine. Spet smo stopili v odbor tisti, ki smo šli iz odbora leta 1928. zunaj msgr. Steske, ki nikakor ni hotel biti več odbornik in je namesto njega stopil v odbor prof. dr. Fr. Lukman, in dr. Mesesnela, ki je šel iz Ljubljane, ter smo spet ustanovili finančno propagandni odsek in pa odsek za ureditev galerije. Nastopala je pa že gospodarska stiska in splošno pomanjkanje denarja.
V	finančno propagandni odsek smo bili izvoljeni
dr. Cankar, ravnatelj Pretnar, dr. Lajovic m jaz.
Ker pa je dr. Cankar vodil odsek za ureditev galerije. v katerem je bil še Sternen, dr. Stele, dr. Mal, Zorman in jaz, je stopil v odsek rr. Veisel m sem bil izvoljen jaz za vodnika finančno gospodarskega odseka. Sej ista se po na vaj: i1 udeleževala tudi društveni predsednik dr. Ir. Wiindi.scher im društveni podpredsednik Pr<> • r- Lukman.
Napravil sem za,novi finančno propagandni odsek načrt, izpustil sem pa zaradi razmer, ki so nastopile, vse nabiranje malih daroiv in pa propagando med širšimi množicami. Mislil le na osebno propagando pri takih ljudeh, ki bi lahko darovali velike zneske, obenem pa tudi pri takih osebah in ustanovah, ki bi lahko poklonile umetnine iz preteklih časov, spadajoče v »Narodno galerijo«. Po mojem načrtu bi ipotrebovala »Narodna galerija« sama še dva milijona dinarjev, in sicer za nakupe umetnin 1,100.000 dinarjev, za popravila slik im kipov 300.000 dinarjev, za okvirje 300.000 dinarjev in za prezidavo 300.000 dinarjev.
ni večja, nego je •juje:
bila pred leti . Abditus nada-
Ne v resignaciji naše narodne individualnosti in v praznem upanju na pomoč bližnjega sorodnika, temveč v smotrnem delu za, lastni socialni in kulturni napredek, v boju za višje in svobodnejše življenje temelji praktično reševanje jugoslovanskega vprašanja r.a nas. Spričo takega realističnega razglabljanja in spoznavanja so nam danes planinski Hrvatje ali politični koncepti idealistov — umetne cvetke.«
Organsko pojmovanje narodnosti, ki je bilo lastno krogu »Zapiskarjev«, dobro razvidimo iz naslednjih dveli Prepelulhovih izjav:
»Narodnost ni idealen fantom. Ona se uve!.javlja sama, ker je izraz — tudi v politiki! — gotovega, po danih razmerah vezanega družabnega gibanja. Bodite trdno prepričani: .narodne dame*, .narodne veselice' iitd. nimajo z mojo narodnostjo več opravka kakor kralj Portugizov. Narodnost n.i ideal, narodnost je več — je moje življenje!« (NZ V. 1907, 3.)
»Narodnost vsakega posameznika je oblika, v katere mejah se giblje duhovni razvitek človeka. Imamo občutke, pojme in smisel za neke vrste stvari le v mejah narodnostne zavednosti. Posebno v kulturnem oziru je narodnost nujnost. Recimo umetniki! Ali me ustvarjajo svojih del kot členi narodnostne cclote . . .? Narodnost je historična kategorija. Stare 'kategori je plemena, rodbine itd. se druižijo v višji obliki narodnosti v nekako celoto. Zgodovina napravlja to celoto tudi za duhovno enoto. Ta enota rodi kulturo, ki je vsa prežeta z duhom te skupnosti, naroda ... zahteva prostosti, svobode in naturnih pravic:., išče jezika, da more dati duška stotinam fines, lepot in harmonij,- ki še neodkrite in nerazvite spe v globoki ljudski duši. In ljudstvo. ki ima v zgodovini skupni delež, skupno družabno zgodovino in skupno hrepenenje po duhovni osvoboditvi, išče samo sebe v-mejah narodn<$ti... Vsako ljudstvo hrepeni po tem, >da se osvobodi tuje nadvlade, da postane svobodno v določevanju ovojih lastnih kulturnih potreb. Ljud-
»Doslej smo iskali... sorodnih zvez, iz katerih bi črpali moči, da še bolj utrdimo svojo narodno 'Individualnost.
Se več. Trdili smo, da gre pot h kulturno enotnemu jugoslovanstvu preko ojačenih narodnih individualnosti vseh štirih jugoslovanskih plemen. Nismo nikoli hrepeneli po jugoslovanstvu zato, da nekoč odložimo svoj jezik, svoje knjištvo, svoje narodne šege in navade in tako postanemo čez noč nekaj povsem novega, tako rekoč narod, ki ga še ni.
— jugoslovanstvo smo iskali, reševali njegovo vprašanje zato, da najdemo v skupni in širši narodni zavesti večjo oporo svojemu lastnemu narodno kulturnemu življen ju .. .
Neupogljivost realnega dejstva nas siji, da iščemo izhoda v narodno prostost tostran, ne pa onstran političnih mej... Pritisk nemške buržoazije, ki je že davno skoz in skoz nazadnjaška in torej v nasprotju z vsem razvojem, 'ki 3'u v bodočnosti pričakujemo, je danes najgotovejši pospe-vatelj razmaha naše narodne zavesti in porok neodvrat-nega prevrata ...
Iščemo izhoda. Spoznanje, da smo sumi preslabotni za pridobitev narodne svobode, ki jo pričakujemo od narodne avtonomije... Končno smo spoznali, v kako malotnih bojih za drobtinice z bogato obložene mize smo zapravljali vse svoje moči. in kako smešni so prav za prav tisti slovenski politiki, ki so hoteli dosegati narodne uspehe s pomočjo ministrov
■V-i je treba po tem spoznanju revidirati naš narodni program, ki zahteva narodno avtonomijo, zedinjeno Slove-Jiijo, da moremo tako dvigniti svoje narodne in socialne mot:l do veljave? Ali naj torej: zapustimo pot, ki smo jo nastopil; od začetka našega narodnega preporoda, in krenemo v čisto drugo smer?...
» Jugoslovanska ideja ne pridobi nič..., ako ji Slovenci žrtvujemo svojo narodno individualnost, svojo težko priborjeno kulturo r- svoj knjižni jezik. Pač pa more ideja Jugoslovanske vzajemnosti mnogo pridobiti, ako svojo narodno individualnost še utrdimo in okrepimo, da postanemo močni dovolj, dovršiti stavbo svoje svobode in 'bodočnosti.
Moderno narodno gibainje... se posebno v naši
druži s socifflhim gibanjem, s katerim je kulturno _	.	,	~	—....—	—	-	■
■spodarsko ozko zvezano. Socialno delo za>širše plasti ljud-	nadaljnjega razvrtka in napredka... Združenje	vseh na-
3tya je eminentno narodno delo, .izobrazba mase	pa je	rodnih sil in si lic v	eno celoto, je bila zgodovinska nujnost*
osnova narodne zavednosti in hrepenenja po narodni	samo-	ki se je rodila na	neki stopnji-kulturnega in	gospodaf-
upravi.	'kp«a razvoja« (NZ	IX, 1912, 48). :
■, . ' ' _ (■ ' . ; .
• V-
Svobodno in vezano gospodarstvo se zadevata
»Trgovski list« piše pod naslovom »Terjatve proti Nemčiji znova narasle« tudi tole:
Tudi zadnji izkaz o stanju.naših kliringov izkazuje znatno povečanje naših terjatev proti Nemčiji, in sicer za 2,291.000 RM ali za 32,7 milijona din. Naše terjatve so s tem že na več ko 26 milijonov RM ali na 372,3 milijona din. Naše terjatve proti Nemčiji so že tako visoke, da pomenijo za nas nevarno odvisnost od nemškega trga. Nujno je, da se vemdar že nekaj ukrene! za znatno znižanje tega salda. Pa bojimo se, da bodo še nadalje vsa naša opozorila zaman
V zvezi s tem utegne vsakega gospodarstvenika zanimati, kar piše švicarski list »Neue Ziircher ^eitung« 0 nemški zunanji trgovini:
Velikoneška zunanja trgovinu zaključuje prvih deset mesecev tega leta že z uvoznim presežkom okoli
milijonov mark. Zunanja trgovina starega državnega ozemlja izkazuje uvozni prebitek 217 milijonov mark, medtem ko je bil ugotovljen v istem času lanskega leta izvozni prebitek 370 milijonov mark. Trgovinska bilanca se je torej poslabšala za okroglo 587 milijonov mark. Staronemski uvoz v času od januarja do oktobra 1938 je znašal za čisti blagovni promet 4.5 milijard mark in je bil nasproti isti dobi prejšnjega leta celo za nekaj milijonov višji. Hkratu je pa nazadoval izvoz od 4.8 na 4.3 milijard mark. Zlasti se je znižal uvoz v odseku obrtnega gospodarstva (izdelki) od 4.75 na 4.22 milijard mark. Vzrokov za ta neugodni razvoj je več in ni jih mogoče tako lahko preceniti.
Splošno nazadovanje na svetovnem trgu je gotovo škodovalo tudi nemški zunanji trgovini. Padec cen je zmanjšal kupno moč dežel, ki proizvajajo surovine, ki so za Nemčijo posebno važne, tako da ne morejo več prevzemati toliko nemškega blaga, k temu prihaja še Pojačana tekma drugih industrijskih držav, ki so svojo sposobnost, ne izčrepamo po notranjih potrebah, tem močneje lahko obrnili na izvozna tržišča, kolikor ni oboroževanje dalo zravna ve. Iz znanih razlogov, kakor načrtno gospodarstvo prevladovanje oborožbenih naročil, težave zaradi surovin itd., more nemško izvozno gospodarstvo komaj popuščati pri cenah, niti ne more poljubno zniževati dobavne roke, kakor je to mogoče v deželah s prostim gospodarstvom. Niti znatna pri-plačila zu pospeševanje izvoza, povprečno 30 odstotkov, dostikrat še precej več, niso mogla učinkovito povišati konkurenčne sposobnosti. Čeprav so se dotikali nemški predpisi glede porabe uvažauega in pičlega materiala samo notranje porabe in niso veljali za izvozno blago, so vendar vplivali obenem z močno propagando za domače nadomestke psihologično na način, ,k,i ga ne gre podcenjevati, kar je zmanjševalo Prodajo nemškega blaga v zamejstvu. 11 koncu naj bi omenili, da je razširjanje narodno socialističnih mi-sl> v zamejstvu vzbudilo močan odpor, ki je nazadnje vPlival .tudi na izmeno blaga. _
Nasledek tega razvoja, ki ga je še stopnjevalo pomanjkanje deviz, je bilo stalno uravnavanje nemškemu blaga na tržišča tistih dežel, ki jim je prav tako primanjkovalo deviz in so imele težave s prodajo svojih pridelkov in izdelkov. Nemško gospodarstvo z devizami in omejevanje transfera je močno vplivalo, da se je začelo prehajati od svobodnega k večstranskemu sestavu mednarodne izmene blaga. Nadomestilo starega sestava z novim načinom dvostranskih dogovorov je povzročal precej truda, zlasti ker se niso mogle trgovinske bilance zravnavati v denarju, ampak samo z blagom. Tretjemu cesarstvu se je posrečilo, da je moglo intenzivno zamenjavati blago z juižnoameri-
govino.« Britansko-ameriška trgovinska pogodba predstavlja kompromis med obema smerema. Prelom z ottavvskim sestavom, pravi »Vol.kswirt«, pomeni z delno pritegnitvijo Združenih držav neko zrahljavo svetovne trgovine in utegne, vsaj na daljišo doibo. priti prav tudi nemški zunanji trgovini. Hkratu es pa ugotavlja, da znižanje britanskih carin, ki ga dogoča trgovinska pogodba za ameriške izdelke, ne pride v vsakem primeru prav nemškemu blagu, četudi ima Nemčija pravico do angleških najvišjih ugodnosti. Nemčija pričakuje celo za neki del svojega izvoza poostreno ameriško konkurenco. Za ameriški trg ne prinaša 'trgovinska pogodba za Nemčijo nobene spremembe, ker je Nemčija še edina država na črnem seznamu in nima pravice do naj višjih ugodnosti. List »Volksvvirt« dodaja: »Z druge strani najprej ne pomeni prevelike zgube, če nemški izvoz v Združene države nima več najvišjih ugodnosti, kajti predmeti, za katere uvaja sedaj Amerika znižane carine, je Nemčija tudi prej, že celo pa v zadnjem času (kot nasledek bojkota, pis.) uvažala, le v majhni meri v Združene države.« Glasilo predsednika nemške drž. banke pa pričakuje od britansko - ameriške trgovinske pogodbe posredno poživljajoč vpliv na svetovno trgovino. Zlasti se misli, da bodo imeli britanski domini-oni zaradi angleške popustitve ameriškemu izvozu večje težave z angleškim trgom in da bodo zato prisiljeni* prodajati svoje blago na drugih trgih. Nemčija upa, da bo potegnila nase del izvoza surovin'in živil iz britanskih dominionov. To velja zlasti za južnoafriško sadje, bombaž itd.
Blagovni promet med Nemčijo in Južno Ameriko je danes predmet intenzivnega obravnavanja V'nemškem tisku. Ko je bil nekaj ; let zelo živahen, so se začele kazati v zadnjem poletju težavei Banco do Bra-sil ni neka j, časa več kupovala klirinške marke: S tenr so bile dobave Nemčiji dejansko ustavljene. Ko sO bili nakupi obnovljeni, so bile vendar prepovedane dobave bombaža, kave in kavava proti plačilu v- klin škimi in jugovzhodnoevropskimi deželami, ki so bo-	rinški marki. Medtem pa je bil dovoljen izvoz 10.000
gate surovin. Seveda nosi Nemčija večji del iz tega	ton brazilskega bombaža v Nemčijo za klirinške mar-
nastalih bremen, ker plačuje za surovine in pridelke	ke. Nadalje bo menda dovoljen izvož 200.000 vreč kave
ieh rlež^l
v Nemčijo za klirinško marko. Tudi na drugih Južnoameriških tržiščih so se pokazale ovire. »Volksseher Beobachter« se bavi z nemško-južnoameriškimi.gospodarskimi razmerami, ne da bi videl vzrok za južnoameriški odpor v nemški propagandi, zlasti v Braziliji. Združenim državam očita, da vrše v državah ABC političen, gospodarski in kulturni ekspanzivizera, ki je usmerjen največ zoper fašistične države Nemčijo, Italijo in Japonsko. Združene države da hočejo južnoameriški trg zase in so kvečjemu pripravljene, deliti ga z Anglijo.........Z	velikimi dolarskimi krediti ho-
čejo ustvariti Panameriko. Nemčija si prizadeva, pokazati južnoameriškim državam na nevarnost, ki jo imajo severnoameriški investicijski ^krediti. »Volki-
„	_______ ____ ___________ scher Beobachter« računa ameriške investicije v Južni
mi in pritegnile še nekatere	Ameriki na 5.56 milijard dolarjev, od katerih sta dve
i hladno sprejeli, ker	so do-	milijardi dvomljivi. Ta politi,kq ne more imeti uspeha,
itično ost. Oslojevski	spora-	**e ne dajo Združene države iberoameriškim inogočosti,
da imajo presežek pri izvozu. To pa je tem težje, ker konkurirajo Združene države same v važnih izvoznih proizvodih, kakor bombaž, žito, živina in meso, •z južnoameriškimi .......
Vendar pa je sklenila Argentina kot nasledek uvoznega presežka 53 milijonov pesov v prvih osmih mesecih 1938 zakon zoper dumping, ki je naperjen največ zoper Italijo, Japonsko in Nemčijo in od katerega bodo imele največ koristi Združene države in Anglija, la zakon ščiti največ použitniške industrije. Razen tega se postavljajo argentinski oborožitveni obrati v skgad s severnoameriško oborožbo. Prepovedati hočejo izvoz zelezja, kositra, cinka, magnezija itd. Nadalje hočejo ustanoviti tovarne za strelivo, razstrelivo, kemične izdelke, vozila in motorje. To utegne škodo-’ vati nemški trgovini z Argentino, zlasti ker bo obrambni ProSrain izveden v tesnem naslonu na Združene države.
teh dežel cene, ki so visoko nad ceno svetovnih tržišč in ker po drugi strani oddaja svoje industrijske izdelke za umetno znižane cene. Cena se izravna potem na doma em trgu; vendar pa pomeni ta vnanjetrgovin-ski^ sestav z narodno gospodarskega stališča zgubo. Z državno političnega stališča pa se mora pospeševati izvoz že zaradi oboroževanja, da se dobe potrebne surovine; s tega stališča se mora šteti, da se nemški vnanjetrgovinski sestav »splača«.
Narodno socialistično gospodarsko vodstvo in iz drugih razlogov tudi nemško’ gopodarstvo gledajo na vsako prizadevanje zamejstvu za oživitev zunanje trgovine z mešanimi občutki in .se^boje po pravici, da bo oviralo njihov izvoz in uvoz. Poskuš o zadnjem letu, da bi se poživil oslojevski sporazum med Holandsko in skandinavskimi državami evropske države, so Neme umevali, da ima stvar politično ost. Oslojevski spora zum pa ni imel uspeha, kakor so ugotovili v Nemčiji in si pri tem nekam oddahnili, ker ni Mio odmeva. Britansko trgovinsko politiko je vezal ottavvski sporazum, in razen tega so med Veliko Britanijo in Združenimi državami gospodarska pogajanja, tako da je bilo komaj mogoče podpirati oslojevski sporazum.
S podobnimi dvomii je zasledovalo tretje cesarstvo britansko-ameriško prizadevanje, da se sklene trgovinska pogodba. Glasilo predsednika nemške državne banke dr. Schachta »Der deutsche Volksvvirt« je povzel nemško zamisel takole: »Ali postane pogodba odločilen predor do svobodnejših razmerij v svetovni trgovini. 1 o bi pozdravila tudi Nemčija odkritosrčno. Ali pa bi prišlo do daljnosežne pritegnitve Združenih držav v ottavvski sestav angleškega svetovnega vladar-stva. Tako zaprtje anglo-ameriškega sveta v lastnem zaprtem preferenčnem sestavu bi gotovo motilo trgovino ostalega sveta in s tem tudi nemško svetovno tr-
Opazovalec
Dvajsetletnica smrti Ivana Cankarja
Potrebno je ugotoviti, da se dvajseta obeltnica Ivana Cankarja ni praznovala tako, kakor bi bilo želeti in bi bilo primerno, da se praznuje »Slovensko društvo« se je spominu oddolžilo s predavanjem dr. Kraigherja, prav tako so delavska društva praznovala spomin m dnevniki so s spomni-skimi članki poskusili razgibati tudi širšo javnost.
-Nerazumljivo je, da se niso organizirale tudi dru-ge spommske prireditve. Medtem ko je Maribor slavilI dvajset Ustnico z razstavo Cankarjevih del v in” °P1.st>v 111 Je Celje polastilo spomin s preda-Ir?i recita^J°v’ ,Je 'J111>1 jan a ostala mrzla
k ni-~ n n	•	|,1('	ovjaj' k* bilo uprizoritve
kakšnega Cankar,jeveffa dela
i prizori
... -v ,	v	" v drami, pa smo ga
zaman pričakovali. Jakega svoj
janja umetnikovega dela, kakc
ijevrstnega poda-
„ r • i i •	-"v	,	v7	"«Kor	je n. pr. recita-
nismo slišali, dasi
d vom no našla h va leŽnoobč i n stvo.Ako žen ib i la zd
hi1
objavljena kaka posebna študija o Cankarjevem pisateljskem delu prav za dvajsetletnico, bi pač I?1 ',tak°val' > ečje propagande za njegovo i® n, '10» J6 bila kot zaključni zvezek Zarjovi h -j^sov svoje dni obljubljena daljša
študija o njegovem delu, o čemer sedaj ni nič slišati. Krav tako je bilo slišati, da se pripravlja izdaja Cankarjevih pisem, posebno, ker je bilo teh že objavljenih lepa kopica, in bi jih 'bilo le zbrati in izpopolniti z gradivom, ki se je že našlo pa ta ploh ni bilo objavljeno in bi zato tem boli moglo zanimati. Vprašanje Cankarjevega spomenika v Ljubljani je še vedno odprto in zahteva javnega pojasnila, če se je po Cankarjevi smrti res osnoval odbor z edino nalogo, da zbere po trebna denarna sredstva za postavitev dostojnega ‘kovnega spomenika v Ljubljani. Po dvajsetih letih bi bilo potrebno slišati o delu takega odbora ce je obstaja . Ako na ni obstajal, je t(> tem bolj žalostno dejstvo, ki bi moralo v nas, če še čutimo kaj odgovornosti' v sebi. oh dvajsetletnici vzbuditi vsaj misel na to. da Cankarjevo delo zasluži reprezentativen spomenik v središču slovenstva. Pričakovati bi bilo. da se vsaj ob dvajsetletnici dokaj apatično občinstvo in se oddolži
rami
^	•	i-,	uiitiiksivo	m	se	oddolži
JC. (lozdai Pri. nos v finim
, .vi •	. w '	o— juri iičlcS v 11
brlu^ni^L11 lz v^,zoi? ‘n Primernim sarkazmom naj-id n " 'd l60'1' T° se clozdai "i zgodilo. Zato je c a a, ki nam v tem času še ostaja, zaupanje v mladino, kateri želimo, da bi z bistrim razume-
Najboljše šivalne stroje
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
PETELINI
LJUBLJANA
za vodo. blizu Prešernov, spomenika
Večletno jamstvo I — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
vanjem vsrkala^ vase vse Jbitnosti Cankarjeve umetniške zapuščine, ki je, kakor vse kaže, odmirajoče starejši rod ni, ali pa vsaj ne v toliki meri, kakor to Cankarjevo delo zasluži in kakor
naroda^ Vprašanje naPrecIka vsega slovenskega
Selitve na jug.
V	zadnjem času so se vnovič pojavila poročila o selitvi industrijski hpodjetij iz naših krajev na jug. /.o v od za to je dala vest »jutra«, da se industrijsko podjetje »Titan« v Kamniku namerava preseliti na jug. Vest je bila od podjetja samega v istem bstu preklicana s pripombo, češ da je še preuranjena. Da se ne bega javnost po nepotrebnem, zapisujemo to vest in nje preklic tudi mi kot kronistn JCer pa se o vprašanju takih selitev tudi' načelno razpravlja in to važno vprašanje tudi komentira v stanovskih glasilih kakor je »trgovski list«, je tudi to treba zapisati. Neke vrste propagando za preselitve na jug je prevzel »Jugoslovenski kurir«, 'ki smo ga že imeli priliko omeniti kot razmnoženo glasilo finančnih in gospodarskih vesti, izhajajoče v centrali in s prav dobrimi zvezami v osrednjih uradih. Ta »kurir« nttvaja za enega glavnih vzrokov selitev prizadevanje, da se znižajo prevozni stroški industrij. Racionalizacija izdelovanja in želja po pocenitvi prodajnih stroškov izdelkov sili industrije, ki so na periferiji države, pa prodajo tu' komaj 10 do 12 odstotkov svojih izdelkov, vse ostale odstotke pa na jugu države, k temu, da selijo svoje obrate prav tako/ na jug, torej bliže svojemu tržišču.
»Trgovski list« zavrača ta razlog kot prazno trditev. To pa zato, ker je vsaka preselitev tovarne silno draga stvar in za mnoge tovarne še po-sebe jzvezana s težavami, ker ni v vsakem kraju dobiti usposobljenega delavstva. Prevozni stroški zato ne morejo biti odločilni razlog. Pač pa je važen razlog v tem, da je na jugu plačevati manj davka, razen tega je tudi manj drugih sitnosti. Povrh vabijo tudi državne nabave na jug. Številke nazorno dokazujejo resničnost te trditve, če se pomisli ,da je plačati tovarnam v Belgradu le 25%, v Lj ubljani pa 95% samoupravnih doklad. Upoštevati je tudi, da je v središču davčna praksa precej drugačna kot v Ljubljani.
Razlogi, ki jih navaja »Trgovski list«, nedvomno bolj drže in so izvir za sklepe tovarniških podjetij o preselitvi na jug. Razvoj gre v tem vprašanju svojo pot in zdi se, da ga nič ne bo moglo zaustaviti. Hladni računar, kar je bil podjetnik vediu) in tudi mora biti v sedanjem času, ima svojo odločilno besedo. Prav malo razlogov je, ki govorijo proti preselitvam, in kakor kažejo že izvršena dejstva, se tudi razlogi o pomanjkanju usposobljenega delavstva, kar je bil še pred leti glavni vir argumentacij za potrebo razvoja industrije v Sloveniji, dajo na neki način omiliti in pripraviti v korist hladnega računstva. Zdi se, da se je pri tem našel izhod, da se najprej osnujejo na jugu podružnice podjetij s »periferije«, kakor se glasi beseda iz središča za slovensko pokrajino. S tem se more sčasoma^ že pripraviti usposobljeno delavstvo, kolikor ga že tako pod pritiskom razmer in splošnega gospodarskega razvoja v državi ne bo šlo prostovoljno s trebuhom za kruhom, na jug. Oblika podružnic bo postala zelo priljubljena
Eri vseh industrijskih podjetjih na periferiji in
o	zato o tem načinu preselitve še slišati. Kakor vse kaže, utegne biti sčasoma s tem prizadeta tudi Ljubljana, posebno kar se je tu zamudila svojčas velika priložnost za pritegnitev raznih industrijskih podjetij in se tudi v zadnjem času ne pod-vzame prav nobena protiakcija vsaj za ohranitev že obstoječega.
Kakor so razmere, je pričakovati, da se bodo začela seliti v središče države tudi velika trgovska podjetja. Tu bi bila Ljubljana manj prizadeta, pač pa Zagreb, kjer se je v prvih povojnih letih trgovina zelo razvila, zdaj pa pojde na jug, tem bolj ker nima premagati skoraj nikakiih težkoč ne glede previsokih preselitvenih stroškov in ne glede na vprašanje usposobljenega osebja, ki ga je ■— trgovsko izobraženega — na razpolago na pretek in ga ne odvračajo ni kaki pomisleki od kraja, kjer se dobi zaslužek in denar, in kjer se ponujajo tudi vse drugačne razvojne možnosti za bodočnost.
L Centralizem delavskega denarja
Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu je pred kratkim izdelal nekakšen načrt za investicije v prihodnjih petih letih. V ta namen je določil 67.9 milijona dinarjev. Od teh investicij bi jih dobila Slovenija samo za poldrugi milijon dinarjev, to je 2.21 odstotkov. Plačuje pa Slovenija 16.2 odstotkov vseh prispevkov za ta urad, zaradi česar bi morala dobiti 11 milijonov za investicije, torej več ko sedemkrat toliko, kolikor ji je gospoda pri Osrednjem delavskem uradu namenila.
To je ena izmed manj vidnih naših dajatev, ki pa seveda prav tako slabi naše gospodarstvo, kakor vsaka druga. Razen tega pa zadeva še socialno najšibkejši stan, slovenskega delavca.
Pri tej priložnosti naj še omenimo, da od zadnjih, prejšnjih investicij leta 1937. v znesku 14.8 milijonov Slovenija sploh ni prav nič dobila, četudi bi ji bilo šlo glede na njene dajatve najmanj 1,332.800 dinarjev. Znesek, ki je spričo naše brezposelnosti in spričo revščine našega delavca prav tako neverjetno velik in katerega je moral ta plačati za stavbe na jugu, medtem ko zanj včasih še za zdravila ni denarja.
Sicer pa uporablja Osrednji urad v vseh zadevah nasproti Sloveniji neko posebno ceiiirali-stično mero. Tako ria primer nalaga denar pretežno v izvenslovenskih denarnih zavodih, a seveda tudi posojil ne daje v Slovenijo v tisti meri, ki odgovarja razmerju naših prispevkov.
Očitno delajo torej tudi v Zagrebu osrednji uradi po istih načelih kakor belgrajski. Samo Pokojninski zavod v Ljubljani je zmeraj s pedan-tično tankovestnostjo gledal, da so bile dajatve naložene tam, od koder je prišel denar.
Zdaj, ko je bilo pokojninsko zavarovanje razširjeno na vso državo, bo najbrž tudi tu kmalu drugače.
Zgodovinska vzporedba
Mnogo se te dni govori, da hoče Nemčija spraviti v Rusijo velikega kneza Vladimirja, ki naj bi tam z nemško pomočjo osnoval ukrajinsko monarhijo. Če in koliko je to res, se bo kmalu pokazalo, gotvo je ph, da bi bila taka razdelitev sovjetske Rusije v nemškorkorist. Zato je stvar hudo verjetna, kljub preklicem, ki so že bili in ki še pridejo.	i	■
Mi omenjamo stvdr bolj zaradi zanimive zgodovinske podobnosti, ki se naravnost vsiljuje človeku ob takih poročilih; Konec svetovne vojne je namreč Nemčija spravila iz Švice v zapečatenem vagonu ruskega revolucionarja Ljenina v Rusijo. S tem je sicer dosegla sivoj neposredni namen; strmoglavila je carizem. Ni pa dosegla tistega, kar je prav za prav hotela: da bi namreč po prevratu in notranjih homatijah omajana in razmajana Rusija pudla v njeno območje.
y
Sprememba sovjetske zunanje politike
Vprašanje ustanovitve nove ukrajinske države v zadnjem času precej razburja vse evropsko časopisje. Nihče seveda še ni/ točno postavil svojih zahtev in načrtov, kakor tudi za italijanske kolonialne zahteve danes še nimamo uradnih potrdil, vendar vedo vsi vodilni politiki, dai vstaja na obzorju srednje in vzhodne Evrope težko vprašanje, kateremu bo treba prej ali, slej pogledati v oči. Zelo se že danes v tem smislu čutijo in opažajo spremembe v zunanji politiki nekaterih evropskih držav. — Velika sprememba in nenadna preorien-tacija se je pokazala predvsem pri Poljski. Poljska je bila že delj časti zastopnica neke posebne smeri v evropski zunanji politiki. Bila je prva, ki je mimo vseh takratnih neljubih izpadov proti njej, sklenila pogodbo z Nemčijo in se tako postavila z njo proti francoskemu in delno tudi angleškemu sklepanju pogodb v Evropi. — S tem svojim korakom je bila gotovo začetnica tiste politike, ki danes poraja sadove monakovskega sporazuma. Nihče seveda nebi smel trditi, da je Poljska hote ustvarjala pogoje in ozračje, v katerem se danes poraja vprašanje samostojne ukrajinske države. Poljska se je vedno prizadevala, da s svojo zunanjo politiko ustvari sebi položaj samostojne velesile, ki bi na meji med Vzhodom in Zahodom tvorila tisti jeziček na tehtnici ravnotežja, ki bi ji dajal vedno mogočost odločanja v vseh važnih vprašanjih tega dela Evrope. Iz tega, danes prav lahko razumemo prepočetke nenadnega preobrata v njeni zunanji politiki. — Zavedati se moramo namreč, da je bila Poljska v resnici po svoji miselnosti in politični strukturi bližja Nemčiji kakor ie Sovjetski Rusiji, s katero ni samo v nasprotju kot oficielna katoliška država, ampak ima z njo tudi stare račune glede dogodkov takoj po svetovni vojni.
Enako pa danes preseneča stvarnega opazovalca evropske zunanje politike tudi sprememba v smeri sovjetske zunanje politike. Ne preseneča nas mogoče želja Sovjetske Rusije, da sklene s Poljsko prijateljsko pogodim in da skuša z njo
živeti kot dobro sosedo. Preseneča nas predvsem dejstvo, zaradi katerega je prišlo do tega' pre-okreta v sovjetski zunanji politiki. — In to je vprašanje Ukrajine. — Pustimo notranje razmere v Sovjetski Rusiji. — Zrav tako narodnostno in
do sedaj vedno branila. — Zahteve po samoodločbi narodov in obramba zatiranih narodov v zahodnih evropskih državah. Pri tej priliki se moramo spomniti vseli Litvinovih govorov v Ženevi, kjer je vedno in — to moramo priznati — dosti odločno branil ta načela.
Sedaj nastaja vprašiinie: ali bo Sovjetska. Ru-s,v<>ji zunanji politiki ostala zvesta načelom, ki jih je do seda jbranila, t. j. zagovarjala ukrajinske zahteve v sami Poljski, ali pa bo šla mimo je.£f 111 verovala svoje, kakor tudi Poljske koristi,
i	bodo zahtevale v tem delu Evrope status quo.
V	tem precepu se bo, kakor kaže. Sovjetska us1 j a odločila za drugo in se s tem v svoji zunanji po iticni taktiki približala popolnoma sistemu obrambe imperialističnih držav.
Mali zapiski
Prepovedan list
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi list »La voce degii Ita* liani««; ki izhaja v Parizu.
Bodimo samostojni
V L številki »Kritike sodobne šole in vzgoje«, obzornika, ki je začel izhajati letos,v Mariboru, beremo tele besede, ki pravilno označujejo našo odvisno miselnost:
Slovenski vzgojitelji prevajajo nauke nemških pedagogov kar ina debelo na slovenski jezik in nam ponujajo vsako »novost«, ki so jo iznašli nemški učitelji. Niti o pouku slovenskega jezika ne morejo' spregovoriti, ne da'bi navedli cele kopice nemških »virov«. Ka-Ror bi bilo življenje našega otroka res tako podobno življenju nemškega, kakor bi se naše prizadevanje tako skladalo z nemškim, da bi morali v pedadogiiki prav Nemce (posnemati!
Z motorizacijo poštnih voženj ne bo nič
V »Trgovskem listu« beremo:
Vloga, ki jo je Združenje trgovcev v Mariboru te dni naslovilo na poštno ministrstvo zaradi nabave avtomobilov za prevažanje pošte v Mariboru, je, kakor vse kaže, ostala brez uspeha. Poštno ravnateljstvo^ v Ljubljani je namreč za 21. t. m. razpisalo licitacijo za oddajo poštnih voženj s konjsko vprego za prihodnje proračunsko leto 1938/1939. Vzklicni ponudek znaša 84.300 din. Še pred nekaj leti o stale poštne vožnje okrog 150.000 din, pa jih je ostra konkurenca zliciti-rala navzdol. Stroški za motorizacijo poštnih voženj bi 'bili nekako 120.000 din in bi bili torej nekoliko višji kot za konjsko vprego.
Človek obrača, Bog pa obrne, pravi pregovor. Tako je tudi glede tega problema. Poštno ravnateljstvo v Ljubljani je, kakor smo informirani, že pripravilo dva avtomobila, od katerih naj bi eden prišel v Maribor, ministrstvo pa je zadevo obrnilo v drugo smer, in tako je zopet ostalo vse pri starem. Ako se zadeva kinalu ne uredi, bosta avtomobila poslana kam v notranjost države, Slovenija bo pa potem morala dolgo čakati, da sploh dobi drug avtomobil za prevažanje pošte.
Adolf Ribnikar analizira.
V nedeljski številki svojega Večernika z dne
18.	t. m. Adolf Rib nikar takole ugotavlja:
Kratka analiza opozicijskih skupin v Sloveniji dokazuje, da drugače tudi biti ni moglo, kakor je bilo. JNS ima v glavnih točkah isti program kot JRZ, ki je bila ustanovljena z istimi nalogami kot nekdaj JNS, samo z drugimi sposobnejšimi osebami na vodilnih mestih. Razen kompromitiranih in prononsiranih voditeljev JNS je zato glavni kader JNS po vsej državi prešel v JRZ, kar so pokazale zlasti sedanje volitve.
V	Dalmaciji so skoraj vsi pripadniki JNS s Sokoli na čelu prestopili v JRZ. Voditelj dalmatinske JNS g. Grga Andjelinovič je dobil v Splitu 224 glasov. Na Hrvaškem je z Jurajem Demetrovičem na čelu prešla skoraj vsa JiNS v JRZ in na listi dr. Stojadinovica so izvoljeni vsi glavni reprezentanti JJNS. V Srbiji JNS že prej ni veiiko pomenila, in od srbijanske skupine gg. Jevtiča, Kojiča /in Velje Popoviča je ostalo pri volitvah tako malo, da bi zadostoval namesto stranke političen klub.
Darujte za tiskov** kiad
»SLOVENIJE"
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.