Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo s Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Leto X. - Štev. 45	Gorica	-	četrtek	13.	novembra	1958	-	Trst	Posamezna	številka	L	30
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Slomšek o slovenstvu
in slovenskem jeziku
Moramo ugotoviti žalostno dejstvo, da se nam mladina v narodnem oziru vedno bolj odtujuje. Starši še govorijo slovenski, a otroci cesto govorijo italijanski, žal dosti je staršev, ki menijo, da bodo njihovi otroci bolje uspeli v borbi življenja, če bodo obiskovali italijanske šole, italijanski govorili, zahajali v italijansko družbo, brali italijanske časopise, sploh, če se bodo čimbolj približali italijanskemu elementu. Ne zapirajmo oči! To nam nič ne koristi! Dejstva so dejstva! Moramo jih upoštevati, če hočemo trezno in pametno uravnati svoje delovanje na narodnem področju. Žalostna resnica je: pri nas propada narodna zavest, propada ljubezen do našega jezika. Zato je nujno potrebno, da vzbudimo narodno zavest, da poživimo ljubezen do našega jezika. Naši sovražniki hočejo uničiti naš jezik, ker dobro vedo, da narod brez svojega jezika ni več narod. Hočejo uničiti naš jezik, ker hočejo uničiti naš narod. Zato je nujno potrebno vedno in povsod poudarjati važnost slovenskega jezika za obstoj našega naroda. Moramo ceniti in spoštovati naš jezik. V tem nam bodi vzor naš sveti škof Anton Martin Slomšek (1800-1862).
Materinski jezik je Slomška naučil ceniti in gojiti njegov profesor v petem in šestem razredu celjske gimnazije, Ljubljančan Anton Zupančič.
Kot bogoslovec prvega letnika je Slomšek svoje tovariše bogoslovce poučeval v slovenskem jeziku.
Ob Slomškovih časih so nekateri mislili, da pouk slovenskega jezika ni potreben, češ da ga otroci znajo že od doma. Tako mislijo tudi danes pri nas nekateri. A Slomšek je v uvodnem govoru, ki ga je imel bogoslovcem pred začetkom prvega leta pouka slovenščine, dobro pobil ta bedast izgovor, rekoč: če se v šolah ni treba učiti jezika, ki ga mladina zna že od doma, zakaj se pa potem nemški in italijanski otroci uče v šolah jezik, ki ga že od doma vedo? »Vse se prenavlja, svet se popravlja, le slovenski govor bi moral ostati zmeraj star in okoren.«
Takrat so tudi ugovarjali proti pouku slovenskega jezika: Slovenci nimajo bodočnosti, čemu bi se torej učili slovenščine? Ta ugovor Slomšek pobija v omenjenem govoru, poln vere v bodočnost slovenskega naroda, takole: Prej se bo sonce zasuknilo okoli zemlje in ne zemlja okoli sonca, preden bo izkoreninjeno slovenstvo. Velike reke tečejo skozi Rusijo, Poljsko, češko in vse se stekajo v črno morje; skozi naše dežele tečejo Sava, Drava, Mura, Savinja, daleč so narazen, pa se nazadnje prijazno snidejo. Našim rekam bodimo tudi mi podobni: Slovenec je Kranjec, Slovenec je Korošec kakor štajerc, bratje smo drug drugemu. Po potu omike se približujmo drugemu in »srečen čas, ko bode v jeziku slovenstva ena hiša, eden rod, eno slovenstvo, en govor!««
V istem govoru Slomšek obsoja od-padništvo in pravi: »Zakaj tajiš, , nespa-metnež, da si Slovenec, ko vendar slovenstvo na svojem čelu nosiš, kaj se sramuješ svojega očeta in matere, ker sta Slovenca?«
Ko je Slomšek končal bogoslovje, ni bilo več pouka v slovenščini v celovškem semenišču. Ko se je pa zopet vrnil v semenišče kot spiritual (duhovni voditelj), je zopet začel poučevati bogoslovce slovenščino. Ohranilo se je uvodno predavanje (za 1. 1829-30 ali 1830-31).
V lem predavanju pravi: »Najdražja dediščina človekova iz njegovih ljubkih otroških let je njegov materinski jezik.« Kdor si prilasti en slovanski jezik, nadaljuje Slomšek, so mu odprta vrata do drugih slovanskih jezikov. Od Dubrovnika do obal Ledenega morja, od Vzhodnega morja do Japonskega se razprostirajo Slovani. Blizu polovice Evrope In tretjino Azije zavzemajo Slovani. Sloven-
ski jezik pa zasluži sam po sebi, da ga gojimo in negujemo. Njegova sestava je tako lepa in bogata, da se lahko meri z vsakim drugim jezikom, čim bolj bomo poznali slovenščino, bolj jo bomo vzljubili.
Očitali so mu slovenstvo, a v pismu, ki ga je Slomšek pisal dne 27. decembra 1845 prijatelju Josipu Poklukarju, pravi: »Pa mene to očitanje kar ne moti; mislim, da vsak naj dela po svojih okoliščinah, ali že svetu ugaja ali ne. Tisti pa, ki me sodi, je Gospod. Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila; naj me slovenščina tudi hvaležnega sina ima. Zemljo materno obdelovati želim, ako bo volja božja taka.««
Ko je bil lavantinski škof, ga je graški list »»Styria« imenoval »slovenskega vojvodo«. Napadali so ga zaradi njegovega rodoljublja. Dne 2. 6. 1848 piše svojemu prijatelju, celjskemu opatu Matiji Vodušku: »Tako se ne da več v miru živeti: svete vojske se moramo prijeti. Ali
se bomo držali Nemcev ali Slovencev? Le Slovencev, kar je prav. Nemci nam žugajo materno kri popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti.«
Dne 23. 11. 1848 je sklical k Sv. Andražu, kjer je bil sedež škofije, katehete in učitelje na posvetovanje v šolskih zadevah. Sestanek je otvoril z nagovorom, v katerem je razvil svoje napore o šoli in vzgoji. Glede jezika je naglasil, da je znanje vsakega jezika zaklad, toda materinski jezik je svetišče in podlaga prave vzgoje.
Od 15. do 19. septembra 1862 so imeli duhovniki lavantinske škofije duhovne vaje v Rogaški Slatini. Pri teh duhovnih vajah je govoril svojim duhovnikom tudi Slomšek. Ob koncu duhovnih vaj je imel sklepni govor. Takrat je razburjalo duhove narodnostno vprašanje. Nemci in narodni odpadniki so napadali Slomška in njegove duhovnike. Narodnostni boj se je razvil posebno v Slomškovi lavantinski škofiji. Naravno je, da se je Slomšek dotaknil tudi narodnostnega vprašanja v svojem sklepnem govoru. Jasno in odločno je pojasnil glavna načela tega vprašanja. To je njegova oporoka o ro-doljubju. Umrl je namreč že 24. septembra 1862. V omenjenem govoru pravi:
»Od pamtiveka še ni v toliki meri kakor leta 1862 vrela nemška kri v žilah nekaterih vročekrvnežev, ki so Nemci po rodu. Zdi se, da ne morejo prenašati prav nobenega podviga in napredka Slovencev v jeziku in omiki. Ker raznarodovanje in umiranje slovenstva ne napreduje več v tisti meri kakor prejšnja stoletja, zato hočejo s pomočjo laži in sumničenja s silo onemogočiti vsak pro-cvit Slovencev... Mrzi mi malik poganskega nacionalizma, kateremu se dandanes na Ogrskem, v Italiji in tudi drugod žrtvujejo največje svetinje, spoštujem in častim pa naravne posebnosti vsakega ljudstva kot dar božji in zato tudi materni jezik vsakega ljudstva kot prvo sredstvo njegove izomike. Podlaga vsake naravne ljudske izobrazbe je negovanje narodovega jezika; brez tega ostane ljudstvo le v zibelki svoje izobrazbe... Zato pozdravlja z veseljem vsak pravično misleč človek razvoj in napredek našega materinskega jezika in narodne izobrazbe, tembolj katoliški duhovnik. Kdo nam more to zameriti?... To sem vam povedal, da vsi razumete in se spomnite, da sem vam to povedal jaz, vaš škof.«
To je oporoka slovenskega rodoljuba, našega svetniškega škofa Antona Martina Slomška.	p.
Volitve v Združenih državah
★ Od našega posebnega dopisnika ★
Dne 4. novembra so bile volitve v Severni Ameriki.
Tu ne volijo samo predsednika Združenih držav (vsakih 4 let), guvernerja, ki predsedujejo posameznim državam, poslance in senatorje, ampak tudi vse druge važne funkcionarje, kot sodnike, državne tožilce, načelnike šolskih oblasti itd.
Poleg tega volivci glasujejo tudi v drugih važnih vprašanjih. V vseh zadevah, za katere 40.000 volivcev zahteva, da se direktno odločijo po volitvah in ne indirektno po poslancih, pridejo v obliki-referenduma pred volivce. Ker mora volilec glasovati za veliko predlogov, so volilni listi po obsegu večji kot strani največjega časopisa v Evropi.
Za to pa dobi vsak volivec že par tednov pred volitvami fac-simile glasovnice in pa debelo knjižico, kjfer volilni urad razloži argomente za in proti vsakemu predlogu. Ker tudi kandidati in stranke snubijo državljane s svojimi programi, so isti zelo dobro poučeni o situaciji.
Dnevno časopisje prinaša v svojih kolonah, proti plačilu seveda, programe in članke nasprotujočih si strank. Evropejca čudno dirne, ko bere v časopisu, ki zastopa neko določeno stališče, članke nasprotne stranke.
Najhujši boj v sedmih državah, med njimi Ohio in Kalifornija, je bil za zakonski predlog »Pravica do dela«. V polovici držav velja namreč zakon, da podjetja ne smejo sprejeti v službo nobenega delavca, ki ni član strokovne organizacije. Po tem zakonu imajo unije veliko moč. Samo unije vršijo pogajanja s podjetji glede plače delavcev in glede drugih u-godnosti. Da je standard ameriškega delavca tako visok, je brez-dvoma zasluga unij. Na drugi strani se pa ne da tajiti, da je ravno pri unijah veliko zlorab.
V	6 državah so zmagale unije.
V	Kaliforniji, ki je za New Yorkom najvažnejša in največja država po prebivalstvu, je bil oster boj glede zakonskega predloga, da se morajo privatne šole obdavčiti. Iste se same vzdržujejo in v njih študira velik odstotek ameriške mladine. Državi prihra-
nijo tako težke milijone dolarjev. Zato so bile dosedaj davkov proste. Ker je ogromna večina špl katoliških, to ni šlo v račun fra-masonom, ki so predložili referendum, da naj se vse privatne šole obdavčijo. V glavnem je bil to boj proti katolištvu. Dasirav-no katoličani predstavljajo samo 30% prebivalstva, je bil predlog s skoraj 2/3 večino odklonjen. To je najlepši dokaz, da ameriško ljudstvo a priori odklanja vsak kulturni boj, četudi je umetno maskiran. Naj k temu še dodamo, da je bil v Kaliforniji izvoljen za guvernerja katoličan Brown, ki je v svojem prvem govoru po izvolitvi poudaril, da študira njegov sin za katoliškega duhovnika.
Za mandate sta se potegovali dve stranki, republikanska, ki zastopa interese težke industrije, in demokratska. V volilno kampanjo je zelo ostro pesegel, in to proti svoji navadi, v korist republikancev sam predsednik Eisenhower. Obiskal je vsa važna mesta in nastopil v volilnih govorih. Sprejem je bil večinoma zelo hladen in prvič v njegovi politični kari j eri so ga ponekod pozdravili plakati:
Ike, go home (Ike, pojdi domov).
Kot je bilo predvidevati, so demokrat j e zmagali z veliko večino. Vzrok je treba v glavnem iskati v nezadovoljnosti ameriških volivcev z notranjo politiko republikanske stranke in rastočo krizo, deloma pa, četudi v manjši meri, z neuspehi v zunanji politiki. Republikanski predsednik bo moral sedaj vladati z demokratsko večino v poslanski zbornici in v senatu.
Če je volilna kampanja precej podobna evropski, je pa volilni dan čisto drugačen. To je kot vsak drugi dan, delavni dan, kjer ljudje tekajo za svojimi opravki, in ako bi ne bilo izobešenih zastav pred poslopji, kjer so volilni u-radi, bi se ne zunaj skoraj ne vedelo za volitve. Le časopisje se zanima zanje, ko prinaša volilne rezultate.
Volilni uradi niso v važnih prostorih. Navadno je volilni urad na hodniku šol, v stanovanjskih predelih pa kar v garažah. Pri volilni komisiji ni zastopnikov strank in'volilna komisija sestoji večkrat iz nekaj starih, preprostih ženic in penzionistov.
Po volitvah v Ameriki
Na volitvah, ki so bile prejšnji torek v ZDA, so zmagali demokrati z veliko večino, in to ne samo pri volitvah v predstavniško zbornico, ampak tudi pri delnih volitvah v senat ter za mesta guvernerjev posameznih zveznih držav. Ameriška ustava določa namreč, za razliko od evropskih, da se mora kongres, t. j. parlament, delno obnoviti vsaki dve leti, in sicer poslanska zbornica popolnoma, senat pa delno, in sicer ena tretjina senatorjev. S tem so hoteli preprečiti hrupne ter nenadne spremembe v političnem življenju države, ker se predsednik vlade voli le vsaka štiri leta. Kljub temu bo sedaj imel Eisenhovver v kongresu demokratsko večino v opoziciji, medtem ko on pripada republikanski stranki. Izidi volitev so namreč naslednji:
Zbornica: 282 demokrati, 153 republikanci Senat :	62	»	,	34	»
Guvernerji: 34	»	,	14	»
V	primeri s prejšnjim stanjem so republikanci izgubili 47 poslancev, 13 senatorjev ter 5 guvernerjev v prid demokratov, ki so sedaj povsod v prepričljivi večini.
Na splošno so vsi predvidevali zmago demokratske stranke, toda nihče ni slutil, da bo odnesla tako sijajno zmago. Za Američane, ki niso vajeni tako velikih sprememb, pomeni to pravi plaz, ker tako močne večine niso imeli demokrati že od Rooseveltovih časov (1932). K temu so v veliki meri pripomogle notranje razmere, zlasti gospodarska recesija; čeprav je ta sedaj že mimo, je vendar pustila za seboj kot posledico množice brezposelnih ter splošno nezadovoljstvo. Za to stran življenja pa so Amerikanci zelo občutljivi in, svobodni kot so, so se odločili za demokratično stranko, ki velja pri njih za bolj napredno, čeprav ni med obema ameriškima strankama večjih razlik, kakor so
Sv. oče kardinaloma Mindszentyju in Stepincu
Kardinaloma Mindszentyju in Stepincu, ki se zaradi ovir od strani političnih oblasti nista mogla udeležiti volitev in kronanja novega papeža, je Janez XXIII. poslal naslednji brzojavki:
Ljubljenemu sinu kard. Jožefu Mindszentyju, nadškofu stri-gonskemu, globoko potrti, ker Te nismo mogli očetovsko objeti ob našem povišanju na prestol sv. Petra, Ti pošiljamo, predragi nam sin, poseben apostolski blagoslov v zagotovilo nebeških milosti. —
Janez XXIII.
Kardinalu Stepincu pa:
Ljubljenemu sinu kard. Alojziju Stepincu — nadškofu zagrebškemu — zelo žalostni, ker Te ob izvolitvi na Petrov sedež nismo mogli objeti tu v Rimu, Ti pošiljamo poseben apostolski blagoslov kot poroštvo nebeškega veselja.
Janez XXIII.
pri nas med raznimi notranjimi strujami. To pa zato, ker stranke v Ameriki ne slonijo na ideološki osnovi, ampak na tipično praktičnih, političnih načelih.
Iz volilnih izidov je razvidno, da so se averiški volivci odločili za bolj pogumno notranjo politiko, ki bi bila lahko kos vsem težavam ter bi vlila več sigurnosti in zaupanja v bodočnost; usmerili so se torej bolj proti sredini in na levo, toda ne v našem, evropskem smislu.
V nekaterih državah, kot Kalifornija, Utah in Ohio, kjer so po tradiciji vedno volili republikance, so prevladali demokrati. Edino svetlo izjemo predstavlja zmaga Rockefellerja v zvezni državi New York, kjer je porazil svojega tekmeca Harrimana in si s tem pripravil pot za v Belo hišo. Ta u-speh je predvsem sad njegovega osebnega ugleda in vpliva, ki ga ima kot človek in milijarder. Zato primerjajo nekateri republikansko stranko z vojaki, ki so našli svojega generala (Rockefeller), ki nima čet, demokrate pa ogromni vojski, brez generalov.
V novem kongresu imajo sedaj demokrati trdno večino, republikanci pa imajo predsednika vlade Eisenhowerja, ki ostane na krmilu države še dve leti. Med tem časom bo moral prevladati čut odgovornosti ter najti neko sožitje med kongresom in vlado.
Predsednik Eisenhower je po volitvah dejal, da se vladna politika ne bo spremenila, zlasti kar se tiče obrambe svobodnega sveta in pomoči tujini, ker to politiko podpirajo tudi demokrati. A-X.
Hruščev zahteva konec zasedbe Berlina
Na potsdamski mirovni konferenci leta 1945 so zavezniki med drugimi neumnostmi pristali tudi na sovjetsko zahtevo, naj se Berlin razdeli na dvoje, tako da ga bodo del upravljali zapadnjaki, del pa Sovjeti. To stanje traja še danes. Sedaj pa je Hruščev ob koncu razgovorov z Gomulko v Moskvi prišel nenadoma na dan z zahtevo, naj se zapadnjaki u-maknejo iz Berlina in naj ga izro-če Vzhodni Nemčiji, to se pravi nemškim komunistom. Vzhodna in Zapadna Nemčija naj se potem sporazumeta o zedinjenju. Zapadnjaki so odgovorili, da se iz Berlina ne bodo umaknili; v tem soglaša z njimi tudi Adenauer, ki noče nič slišati o pogajanjih z nemško komunistično vlado.
NAŠ TEDEN V CERKVI
16.11. nedelja, 25. pob.: sv. Jeclert, dev.; sv. Otmar, opat
17.11. ponedeljek: sv. Gregor Čudodelnik, škof
18.11. tbrek: Posvečenje bazilike sv. Petra v Ritnu
19.11. sreda: sv. Elizabeta, vd.
20.11. četrtek: sv. Edmund, kralj, muč.
21.11. petek: Darovanje Device Marije
22.11. sobota: sv. Cecilija, dev. muč., zavetnica cerkvenega petja
*
SV. ELIZABETA (1207-1231), hči ogrskega kralja Andreja, se je že zgodaj poročila s turingiško hesenskim deželnim grofom Ludovikom. Ta se je udeležil kri-
I Z SV. EVANGELIJA
isti čas je povedal Jezus množicam to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.« — In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.«
*
25. pob. ned. (6. po Razgl. Gosp.)
Evangelij govori o rasti in delovanju Kristusove Cerkve. Kakor majhno gorčično zrno zraste v drevo in kakor kvas prekvasi vse testo, tako bo z leti zrasla sv. Cerkev in prenovila ves svet. Jezusova napoved se je v neki meri že izpolnila. A Cerkev še ni končala svojega življenja in velikega dela. Kat. Cerkev mora rasti naprej tja do konca sveta. Vedno mora živeti, ker je vedno potrebna ljudem. Vedno mora biti zdrava in močna in vedno mora delo-
Govor kardinala Višinskega v Rimu
Poljski primas kardinal Višinski je v nedeljo zvečer daroval sv. mašo v cerkvi sv. Marije v Transtevere. Sv. maši so prisostvovali gojenci poljskega zavoda in velika množica drugih vernikov. Po sv. obhajilu je kardinal spregpvoril v italijanščini. Poudaril je, kako je poljski narod z velikim veseljem sprejel vest o izvolitvi novega papeža. Pod papežem Janezom
yr_
Ceščenje Marije v Sloveniji
IV.	MARIJA V SLOV. KNJIŽEVNOSTI
Prva marijanska pesem v slovenščini je pesem »Božje rojstvo«. Tekst te pesmi je že v Trubarjem katekizmu (1584) in v »Evangeliih ino listovih« Janeza Ludvika Schonleben-a (1672). Ta pesem pravi o Mariji: »Kakor sonce gre skozi steklo ne da bi ga zlomilo, tako se je Jezus rodil od Marije.« Verjetno je še starejša ljudska pesem o Mariji: »Lepa si lepa, roža Marija...«
Do začetka 19. stoletja tvorijo slovensko književnost posebno katekizmi, zbirke pobožnih pesmi in molitveniki. Zbirke pobožnih pesmi, protestantska ali katoliške, 17. in 18. stoletja (Kastelec, Sterzinar, Paglavec, Repec) vsebujejo mnogo Marijinih pesmi, nekatere so tudi prevodi.
Najvažnejša dela so pa iz dobe romantike. Prešeren (1800-1849) je spesnil znano pesem »Ni znal molitve žlahtnič trde glave«. Prešeren opisuje v pesmih »Romanca od strmega grada« in »Šmarna gora« romanje k Materi božji na Šmarni gori. Nekateri odlomki »Krsta pri Savici« so tudi posvečeni Materi božji in so najlepši biseri slovenske poezije.
Kanonik Valentin Stanič (1774-1847) je
žarske vojne, a je umrl na potu.
Elizabeta je bila silno dobrodelna in darežljiva do ubogih in do bolnikov. Mož ji je to dovoljeval, toda tašča je bila proti nji kot ris.
Ko je Ludovik umrl jo je tašča zapodila iz gradu in dosegla, da so Elizabeti zaplenili vse premoženje, ki ji je pripadlo po smrti moževi.
S tremi otročiči je Elizabeta dobila zavetje v hlevu pri nekem kmetu.
Preganjanja, preizkušnje in pomanjkanje je prenašala z vedro vdanostjo. —
Ko delaš dobro, ne pričakuj plačila od sveta. Njegovo plačilo je — nehvaležnost, te uči sv. Elizabeta. Delaj dobro iz usmiljenja in zavoljo Boga.
vati, vedno znova nabirati člane, pridobivati na ugledu, številu in moči. Naša Cerkev je najmočnejša sila tega sveta. To je božja sila in kraljestvo, ki nikoli ne mine, ampak ostane do sodnega dne in še čez. Ljubimo sv. Cerkev in skrbimo zanjo! Glejmo v njej nek skupni človeški dom, kjer so po bratsko zbrani vsi narodi tega sveta. Glejmo v njej veliko mednarodno družino, ki ji vlada sam nevidni Bog. Glejmo v njej ljubljeno nevesto Kristusovo! Glejmo v njej nadnaravno družbo, ki skrbi za zveličanje in blagor vseh ljudi. Glejmo v njej duhovno mater, vodnico in učiteljico človeštva, glejmo v njej skrivnostno telo Kristusovo in bivališče Sv. Duha. Ostanimo zvesti rimski Cerkvi ! Izven Cerkve namreč ni rešitve. Ona nam nudi pravo luč resnice, ona nam daje možnost rešitve, ona kaže pravo pot, ona deli milost in nadnaravno življenje, ona varuje pred zmoto in pogubo, ona srečno vodi v večni raj. Živimo življenje Cerkve, ki je življenje milosti! Črpajmo o-bilno milost v sv. zakramentih! In vprašajmo se, kakšno je stanje naše Cerkve. Koliko je prodrla med nami in koliko nas je pre-kvasila? Kako je z našo svetostjo? Kolika je naša ljubezen do Boga in do bližnjega, kolika je naša skrb za lastno dušo? Koliko smo zreli za nebesa? Kako daleč smo od greha in kako blizu Boga?
XIII. je bila Poljska pred tisoč leti krščena in danes pod papežem istega imena preživlja podobne težke dni. Poljska je vedno ostala zvesta rimsko-katoliški Cerkvi in tudi danes želi biti združena z veliko krščansko družino. Izročil je pozdrave poljskega naroda rimskemu ljudstvu, nato je še v poljskem jeziku pozdravil svoje sorojake in jih vzpodbujal k vstraj-nosti in zvestobi do sv. Cerkve. Ko je po končani sv. maši kardinal Višinski zapu-
posvetil več pesmi Materi božji, med njimi pesem »Nebeška Mati v svoji slavi«.
Razni pesniki (Bilc, Jeran, Marešič, Namrč, Perne, Potočnik, Umek, Vivk) so v reviji »Zgodnja Danica« pod uredništvom Luka Jerana od 1. 1849 naprej opevali sla-'o Marijino. L. 1850 je priobčila štiri Stri-'arjeve sonete o Mariji.
Med prvo in drugo svet. vojno je Joža Lovrenčič obnovil Marijino epiko. V »Treh božjih poteh« opeva zgodovino in pomen božjih poti na Brezjah, Sv. Višarjah in Sveti gori. V »Skolaru iz Trente«, ki ga je spisal pod vplivom Goethejevega »Fausta«, ljubezen do Marije in zaupanje v njo rešuje glavnega junaka iz krempljev satana.
Moderni slovenski katoliški pesniki Silvin Sardenko, sestra Elizabeta Kremžar, brata Vodnik in brala Vodušek, duhovnik Jože Pogačnik so darovali slovenskemu narodu najlepše Marijine pesmi. Moramo omeniti v tem pogledu tudi mlajšo generacijo: duhovnike Ladislava Piščanca in Stanka Janežiča, Rafka Vodeba ter Branka Rozmana.
Dr. Tine Debeljak je 1. 1954 izdal za Marijino leto zbirko svojih pesmi pod naslovom »Mariji«.
Prvo delo o Mariji v prozi je »Marijin pasijon«, ki ga je leta 1811 spisal Andrej Suster-Drobosn j ak.
Ivan Cankar (umrl 1. 1918) je ginljivo
ščal cerkev, so ga verniki navdušeno pozdravljali.
Sv. oče blagoslavlja množice
Sv. oče Janez XXIII. se je v nedeljo opoldne prvič prikazal na oknu svojega privatnega stanovanja in podelil blagoslov nekaj tisočem vernikom, zbranim na trgu sv. Petra.
Popoldne ob 4h se je sv. oče podal v baziliko sv. Petra, kjer je na grobu Pija XII. obstal v pobožni molitvi. Pomolil je tudi na grobu Pija XI., Benedikta XV. in sv. Pija X. ter sv. Inocenca XI.
Cistercijanska opatija v Indiji
V Indiji so odprli prvo cistercijansko opatijo. Ustanovila sta jo dva angleška meniha.
Prevod evangelijev v indijski jezik
Izšel je prvi prevod evangelijev v jeziku handi, ki je uradni indijski jezik. Prevod je pripravil jezuitski pater Rafael.
Zborovanje francoskih izobražencev
V Parizu so zborovali francoski katoliški izobraženci. Obravnavali so vprašanje nacionalizma.
Rožni venec v ameriških družinah
V novih škofijah ZDA se duhovniki in redovniki ter številni laiki zelo trudijo, da bi po vseh družinah vpeljali molitev rožnega venca. Pri tej apostolski akciji sodeluje 60.000 laikov, moških in žensk.
Največja župnija na svetu
Največja katoliška župnija je na Groen-landiji. Meri 140.000 kvadratnih kilometrov, a šteje samo 150 vernikov.
Francoska KA v Lurdu
V Lurdu se je zbralo 5000 aktivistov francoske Katoliške akcije. V tem vsakoletnem srečanju so preučili uspehe, ki so jih. dosegli pri obravnavanju odnosa odraslih do mladih. Zborovanja se je udeležilo 19 škofov in zastopniki Katoliške akcije iz raznih dežel. Nadškof iz Toulousa je v nekem govoru pokazal, kakšno poslanstvo je Katoliška akcija prejela od Cerkve in kako se Cerkev zanima za delo Katoliške akcije. Poudaril je, da posreduje Cerkev svojo besedo vsem ljudem prav po članih Katoliške akcije. Tako jo morejo vsi razumeti.
Znamenita kripta
V Liverpoolu so odprli za bogoslužje kripto mestne katedrale. Mestno katedralo so začeli zidati leta 1933. Z delom so prekinili ob začetku vojne. Po končani vojni so načrt, ki je predvideval velikansko svetišče, spremenili. Tako je ostala sedaj samo kripta, ki pa je dolga 100 m in široka 44 m.
Zastopniki svetovnega tiska pri sv. očetu
V četrtek 6. nov. je sveti oče sprejel zastopnike svetovnega tiska, ki so sledili dogodkom ob volitvi novega papeža in potem kronanju. Sprejema se je udeležilo več sto dopisnikov. Med sprejemom je sveti oče dejal:
Tisk je nekaj silnega. V nekem oziru bi ga mogli primerjati z armado. Toda biti mora armada, ki je v službi resnice. Poslanstvo tiska je izredno važno in na-
pisal o Mariji v svojih »Podobah iz sanj«. Eno poglavje je posvečeno Žalostni Materi božji (Jezus sreča svojo žalostno Mater). Njegov roman »Grešnik Lenart« je posvečen Materi usmiljenja.
Meško nam je opisal »Romanje na goro«. Ivan Pregelj pa nam je spisal »Pie-banusa Joannesa« in novelo »Tolminske matere sveta noč«.
Naj omenimo še sledeča dela: France Bevk (Legende), Bogomir Magajna (Oživeli obrazi), Stanko Majcen (Bogar Me-ho). Emilijan Cevc je v svojem delu »Preproste stvari« posvetil eno poglavje »Rožnemu vencu«, eno »Znamenju«, kjer opisuje “češčenje Marije na vasi. Sem spadajo tudi »šmarni romarji« Joža Likoviča ter »Procesija« Venceslava VVinklerja.
Tudi v slovenski dramatiki zavzema Marija častno mesto. Primeri: Andrej Suster-Drobosnjak, Božična igra, Silvin Sardenko: Mater Dolorosa, Mati svetega veselja, Slovo apostolov, Finžgar, Divji lovec, Pavel Golja, Peterčkove poslednje sanje, Janez Evangelist Krek, Ob vojski, Anton Leskovec, Vera in nevera.
V.	MARIJA V SLOV. SLIKARSTVU
Pisatelj pravi, da bi bila potrebna posebna študija o Mariji v slovenskem slikarstvu. Zato se omejuje samo na nekaj kratkih navedb.
V	hišah na vasi imajo Slovenci slike na steklu. V cerkvah vidimo številne sli-
IZ ŽIVLJENJA
Zlatomašno slavje v Rimu
V	torek zjutraj, 28. oktobra, na obletnico svojega mašniškega posvečenja, je generalni asistent p. Anton Prešeren D. J. bral zlato sv. mašo v tihi zbranosti domače kapele v generalni hiši jezuitskega reda v Rimu, ha Borgo S. Spirito, blizu trga sv. Petra. Brez vnanjega šuma, ki bi motil zaupni in hvaležni razgovor »zvestega hlapca« z njegovim Gospodom, ka-' teremu je vedno želel vdano služiti. Zbor ruskega kolegija je pel med sv. daritvijo. Po maši so mu segli v roko sobratje in naj ožji prijatelji v Rimu: nadškof Fogar, škof Gavlina, poljski poslanik, rektor hr-vatskega zavoda Hieronima in drugi. Iz domovine sta ga za to slovesno priliko posetili rodna sestra Rezka in sestrična Ivanka Velikonjeva.
Na Vse svete zjutraj, na obletnico svoje prve maše, pa je p. asistent daroval zlato mašo v kapelici slovenskih šolskih sester v Rimu ob asistenci p. Ivana Zoreta D. J.
V	velikem številu so se je udeležili rimski Slovenci. Pel mu je domači zbor pod vodstvom msgr. Slavka Bavdaža. Pridigal pa si je slavljenec kar sam: s hvaležno in navdušeno besedo je naslikal duhovni lik svojega strica nadškofa Jegliča, ki mu je bil skozi vse življenje visok in svetal zgled.
Umrl je dr. Alojzij Kuhar
Pred drugo svet. vojno in med vojno do zloma Jugoslavije leta 1941 je med vsemi poročevalci Radia Ljubljana užival največjo priljubljenost poročevalec za zunanjo politiko dr. Alojzij Kuhar. Poznali so ga vsi in vsi nestrpno čakali na njegove politične preglede vsako soboto zvečer, kaj bo povedal novega o razvoju v svetovni politiki. Znal je govoriti prikupno in zanimivo, da ga je tudi preprost človek razumel. Tega priljubljenega moža danes ni več. Umrl je dne 28. oktobra v Bridge-portu pri New Yorku. »Ameriška domovina« piše o njem:
»Pokojni je bil rojen leta 1893 v Kotljah
v	Mežiški dolini, končal bogoslovje v Celovcu in bil tam posvečen za duhovnika leta 1918. Ostal je duhovnik krške škofije do svoje smrti, čeprav je nekako od
laga veliko odgovornost. Resnica je nekaj svetega in je ne smemo nikoli izdati.
Sveti oče nato omenja, da je pregledoval časopise zadnjih dni in je opazil, kako so skušali dopisniki uganiti skrivnosti konklava. Ugotovil je, da niti dve vrstici ne odgovarjata resnici. V tem primeru bi bil molk najbolj na mestu. — Govor je bil ljubezniv in domač.
Cerkev iz stekla v Milanu
Nadškof Montini je v Milanu blagoslovil novo cerkev, ki je zgrajena vsa iz stekla in je prva te vrste v Evropi in druga na svetu. Cerkev je 28 m dolga in 14 m široka. Stene so iz motnega stekla. Med steklo so namešali material, ki brani pred hudo vročino in pred mrazom. Pod' cerkvijo je še ena kapela, kjer bo služba božja v zimskih mesecih.
Pri blagoslovitvi je nadškof dejal: Naj le pridejo izdelki moderne umetnosti! Ce niso sad svojeglavosti in neznanja in če izražajo vero in življenje, predstavljajo vedno delo v slavo božjo,, sad truda in razmišljanja.
ke v zahvalo za milosti, prejete od Marije. Slovenci slikajo tudi na prednjih delih panjev za čebele. Te slike so posebnost, ki jo imajo s^.no Slovenci v Evropi. Vsebina teh slik je posvetnega in svetega značaja. Često te slike prikazujejo razne dogodke iz Marijinega življenja.
Razne freske v cerkvah predstavljajo življenje Marijino, n. pr. freske v sv. Primožu nad Kamnikom (okoli 1520). Rojstvo Marijino prikazujejo freske v Vrzden-cu (začetek 14. stol.), v Turnišču (14. stol.), Crngrobu (1453), Krtini (okoli 1460), Sv. Petru pri Želimlju. Smrt Marijino predo-čujejo freske v Tinjski gori pri Zusem-u (začetek 15. stol.), Vuzenici (15 stol.), Sv. Justu pri Kosečah, Marijinem Gradcu pri Laškem (1526), Muljavi (slikar Janez iz Ljubljane, 1456). Freske o kronanju Marijinem so v Muljavi (1456), v Suhi (iz srede 15. stol.), Turjaku, Turnišču in Marijinem Gradcu.
Slovenski slikarji, ki so slikali Marijo, so: Jelovšek Franc (1700-1764): Sveta Družina v cerkvi sv. Petra v Ljubljani (1734) (smatrajo, da je ta slika najlepša slovenska Marijina slika); Cebej Anton (1722-1774): Vnebovzetje Marijino (1769) v Kopanju, Marija v Drtiji pri Moravčah, Zaroka Marijina v Planini pri Rakeku; Metzinger Valentin (1699-1759); Langus Matevž (1792-1-855): Vnebovzetje Marijino (v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, 1822); Tominc Josip (1790-1866): Madona v goriški
NAŠIH LJUDI
leta 1920 živel in deloval izven te škofije. Par let je služboval kot kaplan v Crni med rudarji, potem pa je odšel študirat v Pariz.
Študiral je v Parizu in Londonu in končal politične in ekonomske vede ter žur-nalistiko. Istočasno je deloval kot redovniški hišni duhovnik in komisar za slovenske izseljence pri jugoslovanski ambasadi v Parizu.
Po vrnitvi v domovino je delal kot u-rednik. ..Slovenca” v Ljubljani, kot razla-galev zunanjepolitičnih dogodkov pri ljubljanskem radiu in kot govornik pri prosvetnih in verskih tečajih, zborovanjih in drugih prireditvah. Užival je sloves velikega strokovnjaka med časnikarji in najpriljubljenejšega člankarja in predavatelja med ljudmi. Par dni pred napadom nacistov in fašistov na Jugoslavijo 1. 1941 sta, oba že pokojna, msgr. Franc Gabrovšek in dr. Alojzij Kuhar odpotovala v inozemstvo, da bi po sklepu izvršnega odbora SLS v Ljubljani zastopala med vojno slovenske narodne interese v inozemstvu.
V	službi vlade Jugoslavije v begunstvu je dr. Kuhar bil nekaj let uradnik, potem pa direktor njenega dopisnega urada v Londonu in poslanik-minister pri begunski vladi Poljske v Londonu.
Po vojni je najprej opravljal dušno pastirstvo po taboriščih beguncev in razse-ljencev po britanskih otokih in postal pr-
vi	slovenski izseljeniški duhovnik v Angliji. Leta 1952 je bil povabljen k Odboru za Svobodno Evropo v New Yorku, kjer je ostal v službi do konca. Sorodniki, bratje, sestre in njihove družine so vsi v Sloveniji.«
Smrt je dr. A. Kuharja zadela prav sredi dela. V nedeljo 26. oktobra je bil še v Ne\v Yorku, kjer je ondotnim Slovencem predaval o 29. oktobru 1918. Drugi dan ga je zadela kap in 28. je umrl. Pogreb je bil v Bridgeportu, približno uro vožnje iz New Yorka. Pokopal ga je škof dr. Rožman, ki je imel tudi lep govor.
Pokojni dr. Alojzij Kuhar je bil rodni brat znanega pisatelja Prežihovega Vo-ranca ali Lovreta Kuharja.
Bog mu daj večno plačilo za vse, kar je dobrega naredil za svoje ljudstvo in Cerkev v življenju.
Sv. oče Janez XXIII. goriškim Slovencem
V	odgovor na vdanostno brzojavko, v kateri je SKPD ob izvolitvi papeža Janeza XXIII. izrazilo sinovsko zvestobo go-riških Slovencev sveti stolici, je SKPD prejelo naslednji brzojav:
»NJEGOVA SVETOST Z OČETOVSKO HVALEŽNOSTJO IZ SRCA POŠILJA APOSTOLSKI BLAGOSLOV, POROŠTVO BOŽJIH MILOSTI — TARDINI, PRO-TAJ-NIK«.
»Svetovni dan otroka«
Dne 10. novembra so praznovali kakor povsod po svetu tudi v Italiji »svetovni dan otroka«. »Dan otroka« je organizirala mednarodna organizacija za otroka Unicef skupno z mednarodnim udruženjem za obrambo otroka UIPE. Tema, ki naj bi jo v tem dnevu proučili, jc bila sledeča: »Bolni otrok se mora zdraviti, duševno in telesno zaostalim otrokom pa je treba pomagati.«
stolnici; Šubic Janez (1850-1889): Kronanje Marijino v Šturjah; Šubic Jurij (1855-1890): Pieta, Marija pri Elizabeti (v cerkvi v Poljanah in na Rožniku),
Moderni slikarji Marije so: brata Franc in Tone Kralj (ta je slikal freske na Sv. Višarjah); Kregar Stane (Romarji); Ma-leš Miha (slikal je cerkev v Cirkveni na Hrvaškem); Mihelič France (Romanje v Ptujski gori); Vavpotič Ivan (Madona v slovenski narodni noši). Izven domovine sta slikarici Bara Remec (Argentina) in Aleksa Ivanc (Rim-Pariz).
Na koncu svoje študije objavlja Čretnik bibliografijo, s katero se je poslužil pri sestavi svoje študije. Moramo bili zelo hvaležni Čretniku, da je za zbirko študij o Mariji, ki jo izdaja »Katoliški Inštitut« v Parizu, spisal tako dokumentirano, izčrpno in zanimivo študijo o češčenju Marije pri Slovencih in tako seznanil svetovno javnost o tem češčenju. Dokazal je, da je slovenski narod v dnu duše vdan Mariji. To dejstvo o globokem češčenju Marije pri Slovencih nas navdaja s trdnim zaupanjem, da bo Marija osvobodila slovenski narod more komunizma, kakor ga je osvobodila poganstva in obranila pred Turki in protestantizmom. Marija varuje slovenski narod, varuje ga tudi V zamejstvu. vro prepričanje nam daje tudi v zamejstvu pobudo in moč za nadaljnje delo za korist našega naroda v zamejstvu.
P.
friz življenji Cericvcj
fes#	«/	«#
POLITIČNE NOVICE
Alžir na mrtvi točki
Po prvih ohrabrujočih znamenjih se je zdelo, da se alžirsko vprašanje polagoma bliža rešitvi in da se deželi svita prva zarja miru. Toda, potem ko je De Gaulle razpustil odbore za javno blaginjo in stavil upornikom ponudbo za mir, je iznenada prišla mrzla prha. Najprej so alžirski uporniki in njihova začasna vlada zavrnili pogoje za premirje, ker so se jim zdeli preveč poniževalni; nato pa so zadali globok udarec generalovim prizadevanjem z bojkotiranjem splošnih volitev po vsem Al-žiru, ki bodo 30. novembra. Na te volitve je De Gaulle izrecno povabil ljudi vseh tendenc, ker je želel, da bi izvoljeni poslanci dejansko predstavljali alžirsko ljudstvo. Zato je večino kandidatnih mest dodelil arabskemu prebivalstvu.
V	nedeljo opolnoči je potekel rok za predložitev list. Toda na veliko presenečenje, se ni prijavil noben pravi arabski kandidat, ki bi se zavzemal za drugačno rešitev, kot jo želijo Francozi. Vsega skupaj je bilo predloženih 40 list, povečini desničarskih. Od 70 kandidatnih mest je 46 določenih za domačine. Na teh listah je res precej imen Arabcev, toda samo takih, ki že leta odkrito sodelujejo s Francozi in ki torej nimajo nič skupnega z neodvisnostjo dežele ali z odporniškim gibanjem. To so povečini državni uradniki, ki se pač ne morejo ogrevati za drugačno rešitev izven integracije s Francijo.
Taka je šel po vodi poizkus generala De Gaulla, da bi poslal v parlament predstavnike vseh političnih struj, s katerimi bi se mogel pogajati o bodočnosti Alžirije. Sedaj je v škripcih, ker je to že njegov drugi neuspeh po zavrnitvi premirja od strani alžirske vlade. Kaj bo sedaj ukrenil, ne vemo, ker se o tem problemu že dolgo ni oglasil.
Medtem je vojna v Alžiriji stopila v peto leto; v teh štirih letih je zahtevala 77 tisoč življenj u-pornikov, 7 tisoč francoskih vojakov, 15 tisoč civilistov ter je požrla dva tisoč milijard frankov.
za nadzorstveni sistem, ki so ga sprejeli strokovnjaki v Ženevi poleti.
Dve konferenci v Ženevi
V ponedeljek se je v Ženevi pričelo še eno mednarodno zborovanje poleg že znane konference za ustavitev jedrskih poizkusov. Zbrali so se vojaški strokovnjaki petih zahodnih (ZDA, Anglija, Francija, Italija, Kanada) ter petih vzhodnih držav (Sovj. zveza, Poljska, Češkoslovaška, Romunija, Bolgarija), da bi se dogovorili, kako in s kakšnimi sredstvi bi se dali preprečiti ali vsaj onemogočiti nenadni atomski napadi. Zato se bo tudi ta konferenca omejila le na tehnično stran vprašanja; praktična izpeljava pa bo stvar diplomatov.
Medtem poročajo, da niso tristranska pogajanja med Ameriko, Sovjetsko zvezo in Anglijo v preteklem tednu nič napredovala. Sovjeti še vedno vztrajajo na popolni prekinitvi poizkusov, dočim Zahodno odposlanstvo vztraja na mednarodni kontroli, čemur se pa Sovjeti krčevito izogibajo. Medtem je Sovjetska zveza prav med pogajanji razpočila dve atomski bombi, neoziraje se na delikatnost trenutnega položaja ter na priporočilo Združenih narodov, naj se, vsaj dokler trajajo pogajanja v Ženevi, odrečejo kakršnimkoli poskusom.
V Washingtonu so takoj izjavili, da si ZDA in Anglija pridržujejo zopet proste roke glede a-tomskih poizkusov, čeprav so jih sklenili prekiniti za eno leto. Vendar ne mislijo predložiti zadeve OZN, ker bo to sovjetsko dejanje Ha enako učinkovit način obsodilo svetovno javno mnenje.
Med obema stališčema posreduje angleško odposlanstvo, ki se trudi, da bi zbližalo gledanje enih 'n drugih. Koliko jim bo uspelo, f>onio videli prihodnjič. Poglavitno Je, da se Sovjetska zveza odloči
Smola s počitnicami
Komaj se je v ponedeljek zjutraj mladi jordanski kralj Hus-sein odpravil na počitnice v Evropo, se je moral nepričakovano vrniti. Ko je letel s svojim letalom nad sirskim ozemljem, so ga hoteli prisiliti, da bi pristal na letališču v Damasku in bi ga tako ujeli. Toda mladi kralj je ohranil mimo kri in se je obrnil nazaj v domovino ob zasledovanju Nasser-jevih letal. V Ammanu je takoj sklical vlado in parlament ter mu poročal o čudnem incidentu. O dogodku je obvestil tudi vsa tuja odposlanstva.
Kaj se skriva za kulisami vsi več ali manj sumijo, nobeden pa ne jasno govori. In vse to le deset dni po odhodu zadnjega britanskega vojaka iz Jordanije!
V Italiji
Upor poslanca Milazza na Siciliji zoper ukrepe osrednjega vodstva Kd v Rimu je močno vznemiril vrste krščanskih demokratov ne samo na Siciliji, nego po vsej državi. Mnogi namreč vidijo v Milazzu zgled, kateremu bodo sledili tudi drugi. Zato je osrednje vodstvo nastopilo zelo strogo in v ponedeljek Milazza in njegove tri tovariše izključilo iz stranke. Vzrok upora je znan. Milazzo je namreč s podporo komunistov postal predsednik deželne vlade na Siciliji. Vodstvo KD v Rimu ni moglo dopustiti, da bi kdo sprejel odločujočo podporo komunistov, saj bi to pomenilo aktivno
sodelovanje s kom. partijo. Krščanski demokat tega pač ne more storiti. Zato je vodstvo KD tako odločno nastopilo in Milazza izključilo z vsemi z njim solidarnimi tovariši. Milazzovo postopanje je obsodil tudi palermski kardinal Ruffini.
Ali bo zgled upornega sicilijanskega poslanca res imel pogubne posledice za KD tudi v ostali republiki, bo pokazala prihodnost. Na Siciliji se to še ni .pokazalo, saj je ravno na nedeljskih občinskih volitvah krščanska demokracija na Siciliji lepo napredovala.
Druga važna zadeva v Italiji je odobritev predloga, naj bodo za naprej kolektivne delovne pogodbe obvezne za vse delavce tiste kategorije. To se pravi, ko bodo sindikati sklenili kako skupno kolektivno delovno pogodbo, se je bodo morali držati vsi delodajalci in delojemalci, v kolikor bi kje delavci ne imeli še boljših pogojev, kot jih predvideva skupna pogodba. Tudi ta zakonski predlog, ki bo gotovo sprejet v parlamentu, pomeni znatno pridobitev za delavce.
JUGOSLAVIJA se še vedno lovi med obema taboroma. Odkar je Sovjetska zveza odpovedala svojo pomoč, je začela trkati na Zapad. Tako je bil na obisku v Londonu zunanji minister Popovič in ob tej priliki povprašal za kredite. Medtem se napadi vzhodnih držav na jugoslovanski revizionizem nadaljujejo: v tem poslu se zlasti odlikujejo Kitajska, Albanija, ki je zopet sprožila ozemeljske zahteve po Makedoniji, ter Vzhodna Nemčija.
Letos se je prvič zgodilo, da niso v Jugoslaviji javno proslavljali obletnice boljševiške revolucije.
Nobelov nagrajenec za mir-pater Pire
V	25. štev. našega lista letošnjega letnika smo objavili članek pod naslovom: Pater Pire — apostol »Evrope srca«. Tam smo tudi navedli željo predsednika De-housseja, naj bi prihodnjo Nobelovo nagrado za mir podelili temu zglednemu duhovniku.
In res se je predsednikova želja uresničila. Odbor za podelitev Nobelovih nagrad, ki ga izvoli norveški parlament, je sklenil, da bo letošnjo Nobelovo nagrado za mir podelil patru Georgesu Pireju. Nagrada obstoji v znesku 214.599 švedskih kron. Čeravno uradno poročilo ne navaja nagibov za nagrado, je razumljivo, da so patru Pireju podelili to najvišje priznanje zaradi njegovega plemenitega in človekoljubnega dela v prid brezdomcev.
Pater Pire je redovnik dominikanskega reda. Prejel bo nagrado dne 10. dec. ob navzočnosti norveškega kralja Olafa na univerzi v Oslu. Pater Pire je zvedel to veselo vest, ko se je vračal s tečaja duhovnih vaj na Korziki. Sprva je mislil, da je to le šala. Globoko ginjen je pozneje izjavil: »Je še prezgodaj, da bi z besedami izrazil občutke ponosa, a obenem tudi ponižnosti, ki me obdajajo v tem trenutku. Ni mi toliko za nagrado, čeravno neprecenljive vrednosti za moje nadaljnje delo, kakor za moralno priznanje, ki je navezano na to odlikovanje. Zavedam se velike odgovornosti, ki me sedaj teži. Nobelova nagrada zame ne predstavlja plačilo, temveč le poziv k še intenzivnejšemu delu«
Pred nedavnim je pater Pire obiskal Švedsko, kjer je pred kraljem Olafom izrazil željo za ustanovitev begunskega naselja tudi v tej državi. Nobelova nagrada, ki mu jo je sedaj podelila prav norveška država, je zanj najlepši dokaz privoljenja. Polovico nagrade bo zato u-porabil za ustanovitev begunskega naselja na Norveškem. To bo že šesto begunsko naselje te vrste in bo nosilo ime junaške židovske deklice Ane Frank. »Želim,« je dejal pater Pire, »da bi junaški zgled te deklice in njena smrt ne bila zaman.« Drugo polovico nagrade pa je namenil za dokončna dela naselja »Nansen« v bližini Bruslja.
Pater Pire je izrazil upanje, da bi podelitev Nobelove nagrade njegovi osebi vzbudila zanimanje vsega vseta za težki problem beguncev, katerim je iz enega ali drugega vzroka onemogočena emigracija. '
V	Evropi je še najmanj 120 tisoč beguncev, katerim ni dano, da bi se izselili in začeli tako redno človeško življenje. Zato je begunski problem še vedno sodoben.
Ni dovolj, pravi pater Pire, da beguncem preskrbimo kos kruha in streho nad glavo, potrebno je predvsem, da jim pomagamo, da zopet pridobijo svoje dostojanstvo.
Pater Georges Pire, ki je bil rojen leta 1910, je začel svoje človekoljubno delo v prid najbednejših leta 1938, ko je ustanovil prve poletne kolonije za revne o-troke. Ob dvajsetletnici njegovega neumornega in plemenitega dela je prejel najvišje in najlepše priznanje, ki ga je kdoj koli prejel katoliški duhovnik od svetne oblasti. Zato je razumljivo, da se ves katoliški svet veseli njegovega odlikovanja.
Med trnjem in osatom
Vrana vrani oči ne izkljuje
Glasilo ■ goriške nadškofije Voce Dioce-sana je v zadnji številki prineslo objavo Predsedstva KA za Gorico:
»Škofijsko Predsedstvo KA ob objavi nekega lista, ki ga je izdalo študentovsko udruženje Giovane Italia in ki je povzročilo v številnih družinah globok stud, živo obsoja njegovo prostaštvo in posebno nekatere parodije, ki razodevajo neko miselnost v tako kričečem nasprotju s splo-
šnim čustvovanjem italijanskega ljudstva posebno v teh dneh. Jasno je, da mladi uredniki te publikacije ne poznajo starega pregovora: šali se z vojaki, toda pusti pri miru svetnike.
Ta objava pa ni izšla v krajevnih dnevnikih, katerih uredništva niso smatrala za primerno, da bi jo objavila, češ da bi to izzvalo polemike. In tako v tej naši republiki, ki zagrizeni laicisti trdijo o njej, da jo vladajo duhovniki, ne samo oblasti in postave ne morejo zajeziti povodnji moralno kvarnih publikacij med mladino, temveč mi katoličani niti nimamo možnosti, da bi objavili svoje pritožbe v tistih časopisih, ki jih naši katoličani vsak dan kupujejo in berejo. Zaključke naj naredijo naši bralci sami, v tem primeru posebno starši naših dijakov.«
Predsednik škofijske KA
Za boljše razumevanje tega protesta goriške KA,'moramo povedati, da je nekaj dni po pogrebu sv. očeta Pija XII. izšla v Gorici publikacija »II Gufo«, ki jo je izdala študentovska organizacija »Giovane Italia«. Ta listič so začeli širiti po vseh ital. goriških srednjih šolah. Zaradi njegove vsebine so nekateri katehetje prote-
stirali pri ravnateljih, in ti so ustavili prodajanje lista na šolskih zavodih. Niso pa imeli pravice prepovedati njegovo širjenje izven šolskih zavodov. Zato se zdi, da' se je list vseeno dovolj razširil med goriškim ital. dijaštvom. Kakšne vsebine je bil, dovolj pove zgornja objava. Zalil je ne samo moralni, nego tudi verski čut študirajoče mladine.
Pri tem velja poudariti, da se je s protestom oglasilo samo predsedstvo KA in da njegovega protesta ni objavil noben lokalen dnevnik, to je Piccolo, Gazzettino in Messaggero Veneto. Zakaj? Ker je šlo za patriotično organizacijo. Voce Dioce-sana tega ne pove, toda bralec si lahko misli. Torej vrana vrani oči ne izkljuje.
Drugo dejstvo, ki pade človeku v oči, pa je, da so ital. katoličani v goriški nadškofiji praktično brez svojega glasila. Piccolo, ki se ga nekateri poslužujejo, kakor da bi bil kako cerkveno gladilo, je ob dnevu preizkušnje pokazal, kaj pravzaprav je. Stari framasonski Piccolo, ki je vedno širil le iredentizem in nič drugega. — Bog ve pa, ali bo ta izkušnja ital. katoličane kaj izmodrila, da bodo začeli misliti na lasten časopis.
ZAGRIZENOST NA KOROŠKEM 6RE NAPREJ
Na Koroškem gredo zagrizeni nacionalisti svojo pot naprej. Potem ko je pod različnimi pritiski odjavilo od dvojezičnega pouka svoje otroke približno tri petine staršev, je sedaj šolska oblast izdala predlog, naj se pouk za odjavljene otroke vrši izključno v nemščini; kadar pa otroci ne obvladajo dovolj nemščine, naj si učitelj pomaga »z domačim narečjem«, to je s slovenščino, vendar se pri tem ne sme posluževati pisanja.
Čudna pedagoška metoda je to, ki bi je človek umnim Nemcem ne prisojal. A je že tako, da vsako sovraštvo, tudi narodno, zmeša pamet še tako modrim ljudem.
Kljub temu zadeva dvojezičnega pouka na Koroškem nikakor ni še rešena. Protesti koroških Slovencev, pisanje domačih in tujih časopisov in zlasti diplomatski protest jugoslovanske vlade so zbudili močno zanimanje za slovensko manjšino na Koroškem v inozemski javnosti. O tej zadevi so zelo objektivno pisali nekateri veliki dnevniki v Švici, Nemčiji, Angliji, Franciji. Poudarili so, da je bila zagotovitev dvojezičnega pouka na južnem Koroškem pogoj za to, da so Avstriji priznali njene meje iz leta 1938. Avstrija je nadalje sprejela v mednarodni pogodbi obveznosti do slovenske manjšine na Koroškem, zato ne more kar z dekretom deželnega glavarja in niti ne, z zakonom dunajske vlade ukiniti pravic koroških Slovencev.
V	tem oziru je prinesel zelo odločen in stvaren uvodnik Slovenski poročevalec z dne 8. nov. pod naslovom »Nesporna kršitev pogodbe«.
Upajmo, da bo Jugoslavija vztrajala v svojih zahtevah po zakoniti zaščiti slovenske manjšine na Koroškem.
Prepoved avstrijske vlade
Avstrijska vlada je prepovedala postavitev spomenika partizanom, ki ga je Zveza koroških partizanov sklenila postaviti v Železni Kaplji. Spomenik naj bi bil posvečen padlim borcem, ki so se v pretekli vojni borili proti hitlerjevski vladavini v Avstriji. Avstrijske oblasti utemeljujejo to prepoved z izjavo, da se sme v njihovi državi staviti spomenike le avstrijskim državljanom. Na seznamu padlih borcev pa so tudi Jugoslovani in Rusi.
V	resnici je pa ta prepoved samo nov dokaz šovinizma in nacizma na Koroškem.
Poslanica Korošcem iz Gorice
V	njihovem boju za narodne pravice je koroške Slovence podprla tudi SDZ iz Gorice. Nanje je naslovila naslednjo poslanico :
Slovenska demokratska zveza v Gorici izraža koroškim Slovencem vse priznanje ob trdnem zadržanju v boju za najosnovnejše narodne pravice na šolskem polju proti zastareli nekrščanski nestrpnosti, ki s krivičnimi odredbami hoče kulturno u-ničiti slovensko narodno manjšino, ki že trinajst sto let biva na svoji zemlji.
Prepričani srno, da bo pravica kmalu zmagala. To Vam voščijo vsi Slovenci v Italiji.
Za vodstvo Slovenske demokratske zveze v Golici.	dr.	Avgust	Sfiligoj, 1. r.
dr. Anton Kacin, 1. r.
Zaključek mednarodne konference ,■
o prometu v Firencah
Z zadovoljivimi uspehi se je pretekli teden zaključila v Firencah konferenca italij ansko-j ugoslovanske in i talij ansko-av-strijske železniške uprave. Udeležili so se je predstavniki italijanskih, avstrijskih in jugoslovanskih železnic. Razpravljali so o obnovitvi obmejnih zvez preko blokov na Opčinah in v Gorici od južne postaje preko Šempetra do svetogorske postaje. Besedilo dogovora so poslali v odobritev obema zbornicama.
Istočasno se je v Firencah vršila itali-jansko-avstrijska konferenca. Imela je namen zopetne vzpostavitve neposredne tarife za prekomorski promet čez tržaško luko. Neposredno tarifo so ukinili pred tremi leti. Za tržaško luko bi bila odobritev velikega pomena, ker mora vse blago iz prekomorskih dežel, namenjeno za Avstrijo, preko tržaške luke. Tudi ta konferenca je doprinesla zadovoljive dogovore in uspehe.
Moški zbor iz Pise, ki je odnesel I. nagrado
Franja Golobova v Buenos Airesu
Piiznana slovenska operna pevka Franja Golobova je imela poseben koncert v Buenos Airesu, kjer biva kot begunka po drugi svetovni vojni. Tam je nastopila že kakih 50-krat v največjih buenosaireških dvoranah in si pridobila sloves najboljše koncertne artistke v argentinski prestolnici. Njen zadnji koncert je obsegal narodne in umetne slovenske pesmi ter izbrana dela Bacha, Beethovna, Schuberta, Schumanna in Borodina. Koncert je bil namenjen za slovenske rojake v Argentini, kajti z njim je pevka proslavila 25-letnico svojega prvega nastopa v ljubljanskem gledališču, v operi Rimskega-Korzakova »Snegoručka«.
Po vojni se je Golobova naselila v Argentini, kjer se je v velemestu Buenos AiresU) kamor prihajajo gostovat vsi po-memebnejši pevci na svetu, uveljavila kot operna in koncertna pevka. Slovenski koncert je kot gost obiskal tudi ugledni argentinski glasbeni kritik Juan Manuel Puen-te, ki je potem zapisal: »Treba je priznati, da že dolgo nismo slišali koncerta, ki bi nam prožil vso lestvico močnih čustev, kot je bilo pri koncertu slovenske kon-traltistke Franje Golobove« in zaključuje: »Naj se ta vzorni ih nepozabni koncert ponovi v kaki dvorani naše prestolnice za argentinsko poslušalstvo.«
Izmed slovenskih skladateljev je zapela pesmi Adamiča, Pavšiča, Osene, Osterca, Škerjanca, Štritofa in nekaj narodnih. — Tako slovenski begunci s kulturnimi prireditvami širijo slavo našega naroda po svetu. Domovina naj jim bo zato hvaležna !
Proslava škofovega jubileja
V nedeljo 16. novembra ob desetih bo imel tržaški gospod škof v stolnici sv. Justa zahvalno sveto mašo ob svojem škofovskem jubileju. Med mašo bo imel sam pridigo. Slovenske vernike bo nagovoril po radiu. Govor bo radio oddajal med sv. mašo.
Popoldne ob štirih bo v gledališču Verdi zunanja slovesnost, pri kateri bodo škofa počastili krajevne oblasti, duhovniki in verniki. Zročili mu bodo knjige z zbranimi podpisi in denar, ki je zbran za semenišče. Ta vsota, ki se imenuje »Ustanova škofa San-tina« (Fondazione mons. Santin), bo naložena v hranilnico in vsakoletne obresti bodo služile za vzdrževanje bogoslovcev. Za to u-stanovo so zbrali nad 7 milijonov lir.
Slovenski verniki se bomo gospodu škofu poklonili v nedeljo 7. dec. s posebno prireditvijo v Avditoriju.
Mnogi slovenski verniki v mestu so že prispevali za »Ustanovo škofa Santina«, vendar se zdi, da bi bilo zelo primerno, če bi v spomin na škofov jubilej vsi slovenski verniki tržaške škofije zbrali neko vsoto, ki bi bila namenjena za potrebe slovenskih župnij. Lahko bi pripomogli na primer k državnemu priznanju dveh novo u-stanovljenih župnij:	Trebče	in
Boljunec. Iz tega priznanja izvira za župnijo ta korist, da potem država vsakokratnemu župniku nakaže skromno mesečno plačo.
Vemo, da bi gospodu škofu s tem zelo ustregli in trajno koristili župnijam, ker bi v bodočnosti zagotovili dvema našima duhovnikoma skromen obstoj.
Odkritje spominske plošče Costantinu Doria
V jami pri Briščikih, ki je ena najznamenitejših jam sveta, so v nedeljo 9. novembra odkrili spominsko ploščo Costantinu Doria, ki je bil eden prvih ustanoviteljev tržaškega planinskega društva. To društvo obhaja letos svojo 75. letnico. V govoru, ki ga je imel predsednik društva Finoechiaro, je poudaril velike ■zasluge ing. Doria na športnem in arheološkem polju. Po njegovem prizadevanju so se začela prva raziskovanja kraškega podzemlja, zlasti še podzemskega teka reke Timave. Briščikovo jamo so tudi preimenovali v jamo Costantina Doria.
To pa ni prav. Z imeni krajev in vasi je povezana zgodovina in tradicija, ki je poštenemu planincu in arheologu vedno sveta. Costantino Doria bi kot pošten planinec tako počastitev gotovo zavrnil kot sebe nevredno. Njegovi pritlikavi častilci so s prekrstitvijo jame v Briščikih hoteli zanikati zgodovino in tradicijo. Toda s tem so le izpričali svojo neverjetno omejenost in šovinistično zagrizenost.
Bazovica
Slovenski večer
Dne 5. novembra smo imeli slovenski večer. Gospod Vinko Zaletel je prišel k nam iz Vogrč na Koroškem. To se pravi, da je prevozil skoro 600 km samo zato, da je v Gorici in pri nas pokazal svoje prelepe barvane slike iz Lurda, Primorskega in Koroškega. Ob slikah smo slišali registracijo slovenskega romanja v Lurdu: govore, molitev in petje. Romarjem se je zdelo, da ponovno doživljajo, kar so ■ v Lurdu doživeli, drugi pa so imeli priliko spoznati, kako lepo je bilo na slovenskem romanju v Lurdu. Slovenskega večera se je udeležilo prav lepo število vaščanov in ljudi iz sosednih vasi: tudi iz Trebč.
Želimo več takih večerov, ki nam nudijo pouk in zabavo, zlasti še zato, ker nas utrjujejo v ljubezni do vsega, kar je pristno našega. Požrtvovalnemu gospodu smo vsi iz srca hvaležni.
Prvi vojak. 7 nov. zvečer je po 15 letih »vojaškega posta« šel k vojakom vaščan 1937-letnik Silko Ražem. Prvi odpoklica-nec, ki je bil cerkveni pevec in član našega Odra, je določen za daljni Trapani — na koncu Sicilije. Bog mu daj srečno pot in službovanje.
Naša cerkev: Prejšnjo nedeljo smo slovesno obhajali Hvaležnico in obenem zaključek obnovitvenih del v farni cerkvi. Cerkev je sedaj lepa, svetla in snažna. Vsi verniki so zeli zadovoljni, ker se v njej počutijo tako dobro. Hvaležni so Uradu za Lepo umetnost in spomenike, da nam je dalo tako okusno urediti in obnoviti božji hram. Tvrdka Alberi-Avber zasluži vso pohvalo za vestno in temeljito delo. Nam pa ostane še težak dolg, ki ga bomo s skupno radodarnostjo s časom odplačali.
Padriče
so dale te dni svojega prvega vojaka. Naši fantje so kar pozabili, da mora mlad fant k vojakom, če hoče kaj veljati. Drugače bi se ne znal s čim pohvaliti. Led je razbil Avguštin Kalc, ki je odšel v Casale Monferrato (še dlje od Sv. Križa) blizu Turina. Naj mu gre vse prav in naj se vrne kmalu na dopust!
llihar v kozarcu vode
je nastal v naših časnikih, ker je nadškofijski ordinariat poslal č. g. Mazoro nadomestovat obolelega č. g. župnika v Podgori, kateremu so zdravniki nujno u-kazali polletni počitek, ako hoče dobro ozdraveti.
Ker nimamo točasno Slovenci nobenega razpoložljivega mlajšega duhovnika, je pač moral sprejeti za te mesece nadomesto-vanje g. kaplana pri sv. Ignaciju že starejši bivši dekan kobariški preč. g. katehet Pavlin.
Na naše izrecno tozadevno vprašanje pri prevzvlšenem g. nadškofu smo dobili odgovor, da je to nadomestovanje na o-beh krajih le začasno, dokler bodo omenjene okoliščine to zahtevale, in da preč. g. župnik pri sv. Ignaciju ni nikdar zahteval odstranitve č. g. Mazore iz službe na Travniku. Dobili smo pooblastilo pre-vzvišenega g. nadškofa, da ta njegov odgovor objavimo.
Vsa druga izvajanja časnikov so torej neutemeljena, najsi so bila napisana iz resnične zaskrbljenosti za dušno pastirstvo na Travniku ali pa iz zlohotnega namena udariti po cerkveni oblasti in hujskati slovenske katoličane.
Pravilnik za upravljanje prostega pasu pred občinskim svetom. Tudi Sovodnje so v prostem pasu
V	sredo 5. novembra je goriški občinski svet nadaljeval svojo razpravo o pravilniku za upravljanje prostega pasu (Zona franca).
Trgovska zbornica, kateri poveruje za-
TEKMOVANJE
CECILIJ ANKA
Na pobudo SKPD iz Gorice se bo letos vršilo tekmovanje cerkvenih zborov v proslavo sv. Cecilije v nedeljo 23. nov. 1958 v dvorani Brezmadežne na Placuti ob 4.30 popoldne.
Na tekmovanju bodo nastopili sledeči zbori:
Mešani zbor iz Rupe Mešani zbor iz Pevme Moški zbor iz Števerjana Moški zbor iz Jazbin Goriški oktet »Planika«.
V	okviru proslave sv. Cecilije, za-ščitnice glasbe, pa nastopajo sledeči zbori:
Mladinski zbor iz Pevme Dekliški zbor iz Doberdoba Goriški zbor »Lojze Bratuž«.
SKPD iz Gorice je oskrbelo tekmujočim zborom dve prvi nagradi. Ostale nagrade so pa oskrbeli goriški ljubitelji slov. pesmi.
ga pasu. V tem tiči napačno tolmačenje zakonov o prostem pasu, ki nikjer v svojih določilih Sovodenj ne izključujejo, ampak izrecno določujejo mejo območja prostega pasu tako, da so tudi Sovodnje vključene. Zato je dr. Sfiligoj dejal, da predloži njegova skupina predlog, da so v omenjenih odborih zastopane tudi Sovodnje. Dr. Poterziu pa je zastavil nekaj vprašanj, kar se pravilnika tiče, in si pridržal pravico prositi zopet za besedo, ko dobi odgovor nanje.
Uvodoma je dr. Sfiligoj ugotovil, da pravzaprav občinski svet o pravilniku rapravlja, da pa njegovi morebitni predlogi, da se pravilnik v čem popravi, niso obvezni za Trgovsko zbornico. —•
Podjetje ATA ugodilo zahtevam občinstva
Na pritožbe občinstva, zlasti Pevmčanov in Podgorcev, je mestno avtobusno podjetje ATA vzpostavilo nove vožnje na progah štev. 7 in 8. V Pevmo, na progi št. 8, bo odslej odpeljal avtobus izpred južne postaje naravnost po Korzu do Pevme ob 19. uri, v mesto pa se bo vračal ob 19.30. V Podgoro pa bo odpeljal izpred kolodvora ob 7.10 namesto ob 7" kot doslej.
Prebivalci iz Pevme in Oslavja so zadovoljni, da so bile upoštevane njihove zahteve in da imajo tudi zvečer zvezo z mestom.
Položaj v livarni SAFOG
Delavci livarne SAFOG, katerim so se solidarno pridružili še delavci raznih drugih goriških podjetij, so pretekli teden imeli dvakrat po enourno stavko za dosego svojih pravic. Protestirali so proti nameravanim odpustom delavcev in dosegli, da je minister Starnuti pristal na začasen preklic vseh odpustov in na diskusijo o jamstvih za ponovno zaposlitev, če bi kljub temu prišlo do odpustov. V ponedeljek so na ministrstvu za državne udeležbe nadaljevali s pogajanji med ministrom Starnutijem in predstavniki vseh treh sindikalnih organizacij o spremembi štiriletnega načrta za podjetja IRI. Razpravljali so o podjetju IRI v Genovi, Neaplju in še o livarni SAFOG v Gorici.
Spoštujmo mrtve
kon št. 1502 z dne 17. 10. 1952 upravljanje prostega pasu, je sestavila osnutek omenjenega pravilnika in ga razposlala tudi vsem goriškim provincialnim in občinskim svetovalcem, da ga pregledajo in o njem razpravljajo. Na seji od 5. t. m. je odbornik dr. Poterzio, ki je tudi funkcionar Trgovske zbornice, obširno in podrobno poročal o zgodovini tega prostega pasu, o težkočah, ki jih je bilo treba prebresti za njega dosego in uveljavitev, ter končno o pravilniku samem od člena do člena. Pravilnik predvideva izvršni odbor, katerega sestavljajo predsednik Trgovske zbornice in zastopniki kmetovalcev, industrijalcev, trgovcev, obrtnikov, delavcev, neposrednih poljedelcev, prometa in pomorske plovbe. Sejam odbora imajo pravico prisostvovati tudi goriški župan, predsednik posvetovalne komisije in vodja urada »prostega pasu« pri Trgovski zbornici.
Posvetovalno komisijo sestavljajo: zastopnik Trgovske zbornice, trije zastopniki goriške občine, zastopnik ministrstva za poljedelstvo in drugi.
Ko je dr. Poterzio zaključil je prvi imel besedo dr. Sfiligoj, ki je v imenu svoje skupine pohvalil dr. Poterzia za vestno in zelo izčrpno poročanje. Dal je priznanje vsem, ki so se do tu kakor koli s prostim pasom za njega delovanje in u-speh bavili, ker so bili res požrtvovalni
V	ostalem pa se je dr. Sfiligoj, kar zadeva pravilnik, ki je bil na seji, pritožil, ker niti v izvršnem niti v posvetovalnem odboru ni zastopana tudi sovodenjska občina, ki vendar leži v območju proste-
(K prepovedi goriškega prefekta)
V	Števerjanu so letos za vseh mrtvih dan položili le dva venca na spomenik v drugi svetovni vojni padlim vaščanom, enega so položili titovci, enega pa Kmetsko delavska zveza. Tretji, to je občinski, je letos izostal, ker je lansko leto, po taki svečani počastitvi, goriški prefek izjavil števerjanskemu županu, da prefektura ne bo odobrila tistih stroškov, če županstvo v bodoče zopet položi venec domačim žrtvam strahot druge svetovne vojne.
Župan se je zbal, mlisleč, da ima prefekt tudi toliko oblasti, da lahko prepove Slovencem spoštovati in častiti mrtve, brate, sestre in sploh domače žrtve vojnega gorja, in se ni upal položiti venca.
Dogodek je velikega in važnega pomena, ker posega prefektova prepoved naravnost v najgloblja čustva slovenskega srca in duše, krši človečansko sočustvovanje Slovencev s svojimi mrtvimi, žalovanje za njimi in prepoveduje izraz slovenske olike in omike v spoštovanju mrtvih, vseh mrtvih, ne le domačih.
Mrtvi so mrtvi! Oni ne poznajo narodnosti, niti ne nacionalizma in mržnje!
Ne glede na državno suverenost, ki je nihče pri tej priliki ne zanika, sta kostnici italijanskih vojakov na Oslavju in ■ v Sredipulju na slovenskih tleh, pa se nihče od Slovencev toliko ne spozabi, da bi na kak način grdo gledal in kakor koli žalil tiste mrtve, žrtve vojne in svoje hrabrosti. To svojo oliko in omiko naj slovenski človek ohrani tudi v bodoče kot eno najčistejših vrlin človeka, ki pred mrtvimi ne pozna nacionalizma niti ne mržnje do drugorodcev. Slovencem se od leta 1918 dalje godijo velike krivice pod Italijo, pa se hvala Bogu zaradi tega ne znašajo nad italijanskimi mrtvimi!
Nočemo razpravljati tudi o besedah, ki jih je prefekt rabil in z njimi povedal, kaj on misli o žrtvah vojne iz števerjana, ker bi razprava bila predolga in bi zbudila zgolj politično vprašanje prefektovega nastopa.
Nezadovoljstvo, ki se je zaradi tega dogodka pojavilo med našim ljudstvom, ne bo ugasnilo tako hitro, saj predstavlja novi člen, bolesten člen v dolgi verigi krivic, ki se nam Slovencem pod Italijo godijo. Potem ko so nam italijanski fašisti prepovedali rabo slovenskega materinega jezika tudi v zasebnih odnosih, predstavlja sedanji nastop goriškega prefekta približno enako kršitev človečanskih pravic napram Slovencem. Ni zadosti, da nas ponižujejo, ko prepovedujejo uradno rabo našega materinega jezika, pačijo slovenske priimke, prepovedujejo slovenska imena otrokom, tudi svojih mrtvih nočejo, da javno spoštujemo in častimo.
Župan iz Števerjana bi bil moral takoj obvestiti javnost o prejeti prepovedi, če se je ravno zbal visoke oblasti. Slovenci
imamo tisk, organizacije in dovolj svojih mož, da lahko pravočasno nastopimo proti takim pojavom.
Župan iz Števerjana morda ne ve, da je goriška prefektura potrdila lanskoletni proračun goriške občine, ki v svoji trideseti postavki izdatkov predvideva 3,000.000 (tri milijone) lir stroškov za »državne praznike, civilne svečanosti, manifestacije in prispevke« (Špese per feste nazionali, solennita civili, manifestazioni e contributi). — Občinski venec štever-janskim, žrtvam vojne bi stal le par tisoč lir. Velika razlika med tremi milijoni in par tisoč lirami, kaj? Koliko slovenskega denarja je v tistih treh milijonih goriške občine, in kaj imajo od tega goriški Slovenci?
Prosimo goriškega prefekta za doslednost: goriški Slovenci naj bodo oproščeni stroškov tiste tridesete postavke goriškega proračuna! Seveda se kaj takega ne bo zgodilo, in kar se spoštovanja in če-ščenja mrtvih tiče, tudi italijanskih, goriški Slovenci za stroške radi prispevamo.
Ce bi župan iz Števerjana bil pravočasno povedal kako in kaj, bi občani in sploh vsa slovenska javnost prostovoljno podarila prispevek za venec mrtvim. —
Sicer pa je treba poudariti, da nima prefektura nobene pravice osporavati in črtati občinske stroške za spoštovanje in češčenje domačih mrtvih, žrtve vojne. To bodi jasno povedano tako županu, kakor vsem tistim, ki prefekta morda šuntajo proti Slovencem, ker sami Slovence mrzijo in bi jim radi vladali, kot so nekoč vladali fašisti.
Slovenci hočemo mirno sožitje z vsemi Italijani, a prav zaradi tega poudarjamo, da zahtevamo vse spoštovanje naših pravic, tudi pravice, da svoje mrtve spoštujemo in častimo!
Radio Trst
od 16. do 22. novembra 1958 Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. —- 12.00 Vera in naš čas. — 15.45 Zbor iz Proseka in Kontovela. — 17.00 Jules Verne: »Carski sel« — za radio priredil Rado Lenček. Igrajo člani Rad. odra. — 21.00.Narava poje v pesmi: (28.) »Počasi ribič v mrak vesla«. — 21.30 Operna glasba. — 22.00 Nedelja v športu. — 22.10 Poje Jelka Cvetežar ob spremljavi orkestra Franco Russo..
Ponedeljek: 18.00 Rad. univerza: Franco Briatico: Industrijska revolucija 19. stoletja. — 18.10 Brahms: Koncert št. 2 v B-duru op. 83. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.30 Rossini: »Seviljski brivec«, komična opera v dveh dejanjih.
Torek: 18.10 Simfonični koncert, ki ga vodi Samo Hubad. —- 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Obletnica tedna:	»150-letnica rojstva dr. Janeza
BleiweisSa«. — 21.20 Koncert operne glasbe. — 22.00 Umetnost in življenje: »Počastitev stoletnice nastanka Wagnerjeve opere: »Tristan in Izolda »v Benetkah«.
— 22.15 Koncert tenorista Mitje Gregorača.
Sreda: 18.00 Radijska univerza: G. Co-lonnetti: Pomenki o avtomatizaciji: (2.) »Tipičen primer avtomatizacije. — 18.10 Iz Wagnerjevih oper. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 L. Pirandello: »Šest oseb išče avtorja« — komedija v treh dejanjih nato Vokalni kvartet »Večernica«. •
Četrtek: 19.00 Šola in vzgoja: prof. I-van Theuerschuh: »Dijaki tožijo«. — 19.20 Pestra glasba. — 22.15 Zbor Slovenske Filharmonije. — 22.35 Slavni violinisti.
Petek: 18.00 Radijska Univerza: Ivan Artač: Življenje starih Egipčanov: (1.) »Dežela ob Nilu«. — 18.10 Beethovnove ouverture. — 18.45 Koncert sopranistke Anite Mezetove. — 19.00 širimo obzorja: Tehnika ustvarja nov svet: (13.) »Letala«.
— 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu.
— 22.00 Znanost in tehnika: »Skrivnost ledenih dob«. — 22.30 Mozart: Koncert št. 3 v G-duru za violino in orkester K. 216.
Sobota: 15.00 Jugoslovanska rapsodija.
— 16.00 Novela tedna: Oscar Wilde: »Slavček in vrtnica«. — 17.30 Velika dela slavnih mojstrov. — 20.30 Teden v Italiji.
21.00	A. Rudolf: »Jaguar preži« radijska igra v enem dejanju — Igrajo člani Radijskega odra. — 22.00 Rahmaninov: Koncert št. 3 v D-molu, op. 30.
AHČIN, SOCIALNA EKONOMIJA. V zadnji številki je KG prinesel poročilo, da je izšla v Buenos Airesu nova Ahčinova knjiga Socialna ekonomija. Poročilo je zbudil lo precej pozornosti in že marsikateri se je oglasil, da knjigo želi. Toda obvestiti moramo, da v Gorici ni še knjiga naprodaj. Kakor hitro bo dospela, jo bodo vsi naročniki dobili.
Novi beneški patriarh
Za novega patriarha v Benetkah je sv. oče imenoval veronskega škofa g. Urbanija, ki je po rodu iz Benetk.
Velikanski uspeh Pasternakovega romana v Nemčiji
Pasternakov roman »Doktor Živago« je v Berlinu dosegel primat kakor doslej samo roman Thomasa Manna »Začarana gora«. Založnikom se ni še posrečilo, da bi Pasternakov roman razstavili v izložbi, ker ga ljudje sproti pokupijo. Vsak dan prihajajo naročila za stotine in stotine izvodov tega romana. Prebivalci vzhodnega Berlina in Nemčije pod rusko zasedbo tvegajo marsikaj, ko se v trumah podajajo v zapadni Berlin, samo da tam lahko kupijo Pasternakov roman. Ameriška radijska postaja zapadnega Berlina »Riad« posveča vsak dan eno uro čitanju Pasternakovega romana »Doktor Živago«. Na ta način se lahko z njim seznanijo vsi prebivalci komunistične Nemčije. — Tudi v Italiji doživlja roman neverjeten uspeh.
DAROVI:
Za Marijin dom v Rojanu daruje č. g. Anton Jerman iz Mariengarten pri Bocnu
5.000	lir.
Za katoliški tisk daruje č. g. Anton Jerman 5.000 lir s pripombo: »Molimo, trpimo in delajmo za naše ljudstvo, da ga otmeno pogubnega komunizma.«
Prečastitemu gospodu Jermanu se za njegovo plemenitost in požrtvovalnost i-skreno zahvaljuje odbor za gradnjo Marijinega doma v Rojanu in uprava Katoliškega glasa. Dobri Bog naj mu stotero povrne!
Darovi za Marijanišče:	N. N., Opčine
1.000; ga. Angela Sosič, Opčine 1.000; N. N., Fernetič 500; Neimenovani 1.000; N. N-iz Argentine 2.000; obe družini Senčarjevi na Opčinah namesto cvetja na grob za pok. Maksom Guštinom 2.000; N. N. iz Trsta 2000 lir.
Za Alojzijevišče:	Namesto cvetja na
grob gdč. Štefanije Rutar družina Vižintin 1000; bivši gojenec J. G. v spomin na pok. starše 2000; M. Ž. 1000 lir.
Za Slovensko Sirotišče: Sovodnje: 600 kg krompirja; 130 kg koruze v štoržih; v denarju: 6.460. — štandrež: 950 kg krompirja; 90 kg koruze v štoržih; v denarju: 11,600. — Podgora: v denarju: 27.500. — Družina Visintin namesto cvetja na grob pok. gdč. Štefanije Rutar 1000 lir.
*
Vsem plemenitim dobrotnikom iskren Bog povrni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe#: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 79* davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici