86 Vrhniški razgledi Muzejsko društvo Vrhnika, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« … ŠE VEDNO Dopolnjena dokumentarna razstava je bila v Galeriji in Avli Cankarjevega doma na Vrhniki na ogled od 16. aprila do 6. maja in ponovno od 2. do 11. decembra 2018. Del razstave je gostoval maja 2018 v knjigarni Haček v Celovcu. 87 Ivan Cankar, pesnik, pisatelj in dramatik, rojen na Vrhniki 10. maja 1876, umrl v Ljubljani 11. decembra 1918. 88 Vrhniški razgledi Razstava o nastajanju Cankarjevega spomenika na Vrhniki je bila v Galeriji Cankarjevega doma prvič predstavljena ob 130. obletnici Cankarjevega rojstva, od 9. maja do 6. junija 2006. leta. Pripravila sta jo Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, oblikovala pa Milena Oblak Erznožnik. Gradivo za razstavo so prispevali: Zgodovinski arhiv, Moderna galerija, Mestna galerija, Narodno univerzitetna knjižnica, Slovanska knjižnica in knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino iz Ljubljane. Razstavne eksponate, ki so spre- mljali razstavne plakate, sta posodila Galerija Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki in Umetnostna galerija Maribor. Samo gradivo pa sta zbrala in uredila Marija Oblak Čarni in Igor Berginc. Razstava je bila poimenovana po Finžgarjevem komentarju ob odkritju spo- menika na Vrhniki leta 1930: »Ljudstvu je spomenik všeč …« Igor Berginc je v spremni zloženki leta 2006 med drugim zapisal: … Z nastan- kom in postavitvijo obeh spomenikov je povezanih več zanimivih zgodb. In delčke teh zgodb iz let 1929 in 1930, ko se je postavljal spomenik pisatelju na Vrhniki, in iz let 1969, 1970 in 1979, ko so bili razpisani natečaji za postavi- tev spomenika v Ljubljani, bo poskusila predstaviti razstava v Cankarjevemu domu na Vrhniki. Iz časopisnih člankov bo obiskovalec razstave lahko izluščil, kakšno mnenje o spomeniku in s tem tudi odnos do Ivana Cankarja in njego- vega dela so imeli eminentni slovenski umetniki, tako slikarja Rihard Jakopič in Hinko Smrekar, umetnostni zgodovinar dr. Stanko Vurnik, kiparja France Kralj in Nikolaj Pirnat in drugi. Na eni strani smo imeli strokovno umetni- ško komisijo (v kateri so med drugimi sedeli slikar Rihard Jakopič, umetnostni zgodovinar dr. France Stele, slikar Matej Sternen in arhitekt Jože Plečnik), ki se je odločila za kip kiparja Lojzeta Dolinarja z naslovom Popotnik 2. Na drugi strani pa je stal pripravljalni odbor z Vrhnike, ki ga je vodil domačin Fran Jurca. Pripravljalni odbor je vodil razpis za postavitev spomenika in organiziral tudi zbiranje denarja za postavitev spomenika. Ta odbor je izbral spomenik kiparja Ivana Jurkoviča. In kot vemo, so v tem boju zmagali slednji. Zelo podobna je zgodba s spomenikom Ivana Cankarja v Ljubljani. Prvi nate- čaj za spomenik je bil razpisan leta 1969, zadnji - tretji leta 1979 in spomenik kiparja Slavka Tihca so slavnostno odkrili 10. maja 1982 na obletnico pisate- ljevega rojstva. S peripetijami pri nastajanju obeh najbolj prepoznavnih spomenikov Ivanu Can- karju v Sloveniji se bodo obiskovalci razstave lahko podrobneje seznanili iz ča- sopisnih zapisov tistega časa. Na razstavi bodo na ogled tudi skulpture kiparja Janeza Boljke, ki jih je umetnik posvetil Ivanu Cankarju. Umetnik Janez Boljka je bil celo udeleženec zapleta, ko se je odločalo o avtorju spomenika v Ljubljani. 89 Predsednica Muzejskega društva Vrhnika Marija Oblak Čarni pa je strnila dogodke ob nastajanju vrhniškega in ljubljanskega spomenika: Mesec dni po smrti Ivana Cankarja so na Vrhniki ustanovili odbor za postavitev njegovega spomenika. Vodil ga je Jakob Hočevar, za njim pa Fran Jurca. Zbiranje denarja je zelo počasi napredovalo, dokler niso leta 1928 med rojaki v Ameriki našli navdušenih poverjenikov, ki so kmalu zbrali pretežni del načrtovane vsote. Ko so rojaki objavili namero, da bodo poleti leta 1930 obiskali stari kraj, so delo na Vrhniki pospešili. Izbrali so prostor za spomenik. Septembra 1929 so s kratko notico v časopisu Jutro zaprosili slovenske upodabljajoče umetnike, ki se zanimajo za izvršitev Cankarjevega spomenika, naj do 20. oktobra 1929 pošljejo svoje osnutke v pisarno Kmetske posojilnice na Vrhniki. Kljub po- manjkljivemu razpisu, ki je bil deležen hudih kritik, in kratkemu roku, se je odzvalo deset umetnikov. Poslali so 21 osnutkov. 24. novembra 1929 se je zbrala žirija, ki so jo sestavljali Rihard Jakopič, Jože Plečnik, Matej Sternen, dr. France Stele in dr. Stanko Vur- nik. Ugotovili so, da nobeden od osnutkov povsem ne ustreza. Odbrali so šest najboljših. Med njimi so se zedinili za osnutek »Popotnik 2« kiparja Lojzeta Dolinarja, ki predstavlja Cankarja, sedečega na kantonu ob cesti. Ogledali so si tudi prostor, ki ga je izbral odbor. Menili so, da ni primeren, in predlagali, naj spomenik postavijo pred pročelje nekdanje vrhniške čitalnice. Odbor mne- nja žirije v ničemer ni upošteval. Objavil ni niti rezultatov razpisa. Pretekla sta več kot dva meseca, ne da bi kiparji, ki so konkurirali na natečaju, izvedeli za odločitev odbora. Ta je izdelavo spomenika potihoma naročil Ivanu Jurkoviču po osnutku »Mislec«, ki ga je bila žirija soglasno odklonila. Pri tem se je skliceval na vrhniški »ljudski glas«, ki se je odločil za Jurkoviča, čigar osnutek je bil najbolj podoben pisatelju, kakor so ga Vrhničani poznali. Odbor je vztrajal tudi pri prvotno določenem prostoru za spomenik. Ravnanje odbo- ra je izzvalo ostre odzive, ki jim v časopisju lahko sledimo celo pomlad 1930. Spomenik so zelo slovesno odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil Fran S. Finžgar. Istega dne so odkrili tudi spominsko ploščo na Cankarjevi spominski hiši na Klancu. Fran S. Finžgar je po odkritju spomenika zapisal: » … O umetnostni vrednosti spomenika so strokovnjaki različnih mnenj … Ljudstvu je spomenik – tako se glase poročila od mnogih strani – všeč in tako bi bil vsaj ta njegov namen dosežen. Tudi nam, ki smo poznali Cankarja v življenju, se zdi, da je zunanja stran njegovega telesa točno podana, manj pa je v sohi tistega nemirnega, ve- dno delujočega, otožnega in obenem upornega duha Cankarjevega, katerega naj bi bil kipar skušal ohraniti potomcem. – Vrhnika sme biti ponosna, da je prva postavila svojemu največjemu sinu in oboževalcu spomenik. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 90 Vrhniški razgledi Na Ljubljani je zdaj, da pokaže, da ne zaostaja za Vrhniko! In to pot se bomo še huje udarili, še ostreje in še strože merili, ko bo šlo za odločitev, kakšen naj bo kamen ali bron našemu Ivanu v spomin.« V Ljubljani je šele po desetletjih oživela ideja o spomeniku Ivanu Cankarju. Leta 1969 so razpisali interni anonimni natečaj za izdelavo idejne rešitve za spomenik. Odzvalo se je šest kiparjev. Prispeli osnutki niso dosegli tiste ra- zvojne stopnje, da bi se žirija lahko odločila, kdo bo izdelal spomenik. Tri ena- kovredne druge nagrade so podelili Petru Černetu, Dragu Tršarju in Janezu Boljki. Osnutki, razstavljeni v Mestni galeriji, tudi niso navdušili obiskovalcev. Pripravljalni odbor je februarja 1971 razpisal drugi »splošni slovenski anoni- mni natečaj«. Tokrat je prispelo 13 osnutkov. Prve nagrade niso podelili, drugo zvišano nagrado je prejel Janez Boljka, dve tretji pa Igor Skulj in Lojze Drašler. Nad razstavljenimi osnutki obiskovalci niso bili navdušeni. Pripravljalni od- bor in žirija pa sta se odločila, da izdelavo spomenika zaupata Janezu Boljki. Kipar Janez Boljka se je lotil dela in maja 1974 je razstavil v Mali galeriji izbor 13-ih svojih plastik, osnutkov in študij za Cankarjev kip. Načrtoval je do 4 m visok spomenik s fontano, ki bi ga do leta 1976 postavil v bližini Šumija. Od- mevi so bili pozitivni in negativni. Vendar je dobil toliko različnih pripomb in celo grozilna pisma, da se je naročilu nepreklicno odpovedal. Leta 1976 pa je v Zvezdi postavil na ogled svojega Cankarja kipar Bojan Kunaver, ki z njim ni konkuriral na nobenem natečaju. Kip je moral kmalu umakniti. Odbor za izgradnjo Cankarjevega doma v Ljubljani je spomladi 1979 razpisal tretji natečaj za Cankarjev spomenik, ki naj bi stal pred kulturnim domom. Žirija je izbrala osnutek Slavka Tihca. Spomenik, sestavljen iz lamel, je visok 3,3 m, v širino in globino pa meri 2,6 m. Na njem je poleg Cankarjevega obraza viden še njegov podpis in rokopisni citat: »Moje delo je slutnja zarje«. Spome- nik je bil slovesno odkrit 10. maja 1982. V pričujočem članku je zdaj zbrano gradivo, predstavljeno na razstavnih pla- katih Ljudstvu je spomenik všeč iz leta 2006 in vsebina dopolnjene razstave, poimenovanje »Ljudstvu je spomenik všeč« … še vedno, ki je nastala v Can- karjevem letu 2018. V Galeriji in v Avli Cankarjevega doma je bila na ogled od 16. aprila do 6. maja in ponovno od 2. do 11. decembra 2018, ob vseh ključnih dogodkih slavnostnega Cankarjevega leta. Del razstave je gostoval tudi na av- strijskem Koroškem, meseca maja v knjigarni Haček v Celovcu. Dodanih je tudi nekaj fotografij in načrtov, ki so bili v arhiv Muzejskega društva Vrhnika predani po letu 2006 in fotografije ter dokumenti iz osebnih arhivov. 91 Na klancu je bil rojen in nihče mu ne izbriše tega pečata. (Slovenski narod, 9. 8. 1930) (Mlado Jutro, 11. 12. 1938) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 92 Vrhniški razgledi Ameriški listi objavijo spomenico, da je treba Ivanu Cankarju postaviti spomenik na Vrhniki ali v Ljubljani. Za postavitev zbira denar Detroitski odbor, ki mu predseduje Anton Jurca. (Ameriški Slovenci za Cankarjev spomenik. Slovenski narod, 13. 3. 1929) 93 Odbor za postavitev spomenika Ivanu Cankarju ponovno poziva javnost, naj prispeva za spome- nik. (Spomenik Ivanu Cankarju. Jutro, 25. 5. 1929) Odbor za postavitev spomenika Ivanu Cankarju objavlja prošnjo na upodabljajoče umetnike, da do 20. oktobra 1929 pošljejo svoje osnut- ke za spomenik. (Domače vesti. Jutro, 21. 9. 1929) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 94 Vrhniški razgledi Pesnik Ivan Mrak, zagrebški novinar in nekaj drugih obiskovalcev iz Ljubljane si pri odboru na Vrhniki ogledajo dokumentacijo o spomeniku. Po njihovem obisku v časopisju izide članek proti odboru in kiparju Dolinarju. (Cankarjev spomenik na Vrhniki. Slovenski narod, 3. 10. 1929) Pretekle dni je obiskalo predsednika pripravljalnega odbora za Cankarjev spomenik g. Jurco več mladih gospodov iz Ljubljane. Med njimi sta bila P. in prosluli »pesnik« Ivan Mrak, ki se je nedavno ovekovečil s »Slepim prerokom«; zadeva je javnosti še v spominu. Gospod se je predstavil kot poročevalec za- grebških ilustriranih revij in prosil vpogleda v načrte za Cankarjev spomenik. G. Jurca mu je radevolje razkazal načrte in mu postregel z informacijami. Naslednje dni je bil priobčen v časopisih nezaslišan izpad proti pripravljalne- mu odboru za Cankarjev spomenik. Izpad je bil naperjen deloma proti odboru, deloma proti našemu kiparju Dolinarju, ki se je od samega početka interesiral za spomenik ne samo kot kipar, temveč tudi kot dober Cankarjev prijatelj. G. Dolinar je vložil pet osnutkov in pisec časopisnih izpadov namiguje na pono- ven Prešernov primer! Slovenci imamo le par kiparjev in nedvomno je, da je izmed njih kipar Dolinar najbolj poklican, da izdela Cankarjev spomenik. G. Dolinar je izdelal v Ljubljani vse pomembnejše spomenike. Če mu strokovnja- ki ne bi zaupali, mu prav gotovo ne bi poverili del pri spomeniku Ilirije oži- vljene, katerega reprodukcija bo v kratkem krožila po vseh internacijonalnih listih in revijah. Denar za Cankarjev spomenik je prejel pripravljalni odbor večinoma iz Ame- rike, precej pa ga je zbral tudi na Vrhniki. Kolikor nam je znano, se je osnoval tudi v Ljubljani pripravljalni odbor za Cankarjev spomenik, ki skuša sedaj na vse mogoče načine dobiti od našega pripravljalnega odbora denar iz Amerike. V to svrho se je obrnil že tudi na ameriške kroge, a ni uspel s svojimi nakanami. Kot vedno ob sličnih prilikah, se je tudi sedaj izkazalo, da Slovenci menda ne znamo živeti brez intrig. Celo zadevo bo še te dni pojasnil pripravljalni odbor na Vrhniki s posebno izjavo, v kateri bo povedal, kako stvar stoji. Pričakovati je, da ljudem, ki se hočejo proslaviti z raznimi aferami, ne bo nihče več nasedel. 95 P. V. kritizira razpis za zbiranje osnutkov za Cankarjev spome- nik. Pripravljalni odbor naj ponovno razpiše natečaj z vsemi po- trebnimi informacijami in daljšim rokom za pošiljanje osnutkov. (P. V. Nekaj o Cankarjevem spomeniku. Jutro, 29. 9. 1929) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 96 Vrhniški razgledi Odgovor pripravljalnega odbora na članek P. V. v Jutru 29. 9. 1929. Poskrbeli bodo, da bodo strokovnjaki ocenjevali osnut- ke za Cankarjev spomenik. Ponovijo prošnjo, naj slovenska javnost prispeva za spomenik. (Cankarjev spomenik. Jutro, 5. 10. 1929) 97 Razstava osnutkov za Cankarjev spomenik na Vrhniki, 1929. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 98 Vrhniški razgledi Kipar France Kralj opo- zarja na pomanjkljivosti razpisa natečaja za spo- menik in navaja, kakšne podatke bi moral razpis vsebovati. (Cankarjev spomenik na Vrhniki. Slovenec, 17. 10. 1929) 99 Potek dela žirije je opisoval tudi članek v Slovencu. (Cankarjev spomenik na Vrhniki. Slovenec, 26. 11. 1929) Cankarjev spomenik na Vrhniki Vrhničani so požrtvovalno zbrali denar, da postavijo svojemu velikemu rojaku Ivanu Cankarju v rodnem kraju spomenik. Razpisali so konkurenco in deset kiparjev se je odzvalo z enaindvajsetimi deli. Seveda je umljivo, da hočejo razpisovatelji imeti spomenik baš tam in ne dru- god, toda mesto, ki so ga zanj določili ni ne pripravno za spomenik, niti nima potrebnega ozadja in je najboljše, da se takšna izbira prepusti arhitektu, ki ima za take stvari šolo, oko in okus. Tudi je treba predložiti konkurentom v takih primerih detajlno izdelan program, zahtevati merilo itd, konkurenti pa bi imeli točno izpolniti svoje obveznosti. Žal, tu je šlo vse preveč po domače in jury ni imela prijetnega posla. Lojze Dolinar: Trije osnutki za Cankarjev spomenik na Vrhniki, 1929. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 100 Vrhniški razgledi Razsodišče so tvorili gg. prof. Plečnik, Jakopič, Sternen, dr. Stele in dr. Vurnik in so poslovali v nedeljo 24. t. m. Po ogledu položaja je jury nasvetovala odbo- ru za postavitev spomenika prikladnejši prostor pred fasado hiše g. Lenarčiča, kjer bi spomenik dajal poudarek trgu pred cerkvijo in ulici proti Logatcu in imel arhitektonski pomembno ozadje. Kar se tiče vposlanih osnutkov, so bili ti javno razstavljeni v Kmetski posojilnici in je treba reči, da je bilo med njimi veliko kiča, ki bi Cankarju ne delal časti. Končno se je izbral osnutek L. Do- linarja, ki je bil nekam pripravnejši za efekt od več raznih strani. Upamo pa, da bodo Vrhničani poverili ves aranžma spomenika našemu prof. arhitektu Plečniku, ki bi vedel ograditi prostor pred imenovano hišo in postaviti vanj spomenik, kakor bi najbolje kazalo. Morda bi bilo sploh najbolje razpisati še eno konkurenco, dati kiparjem več časa, da bi kaj boljšega napravili, toda Vrh- ničanom se zelo mudi in se je morala najti takoj neka rešitev, žalibog. Razstava je bila nekaka revija naše plastike. Obiskovalec razstave osnutkov je imel morda mučen dojem: kiparji, ki posta- vljajo samemu Cankarju spomenik, mu, umetniku večinoma ne sežejo do ko- len. Nekateri so smatrali za svojo nalogo napraviti Cankarja nič drugega kot samo »podobnega«, drugi so ga prikazali kot popotnega krojača, ki je izkora- kal ali z levo ali z desno, tretji so ga baročno predstavili kot efektno gravitetič- no pozo na prestolu, četrti so mu dali slikovit pregib, »interesantno« draperijo – moj bog! Je-li to Ivan Cankar? Ali mar on onega duhovnega premoženja, ki ga nam je zapustil največji Slovenec, ni na naše umetništvo niti trohica padla? Ali je za nekatere živel zaman? Komaj eden se je ob njem spomnil Kurenta ali Za križem, drugi ga zgrabil kot čuvarja naše knjige in ga eden napravil za »mejnik«. Vse drugo je bilo več ali manj ali nič talentirano obrtništvo brez vsega duha … Jury je s trudom našla med 21 osnutki celih šest, ki so po tej ali oni plati vzbujali tako ali tako, često malenkostno pozornost. Umetniški facit je reven. 101 Poročilo o delu žirije, ki se je sesta- la na Vrhniki v nedeljo, 24. novem- bra 1929. (Cankarjev spomenik izdela kipar Dolinar. Slovenski narod, 25. 11. 1929) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 102 Vrhniški razgledi S. pa je v Slovencu razkril, kakšnega Cankarja si kot kip predstavlja ljudstvo. (S., Kakšen naj bo Cankarjev spomenik. Slovenec, 27. 11. 1929) Kakšen naj bo Cankarjev spomenik Vprašanje, kdo naj izvrši spomenik, je rešeno. Čudovito hitro. V nedeljo je bila žiri na Vrhniki, v ponedeljek pa smo čitali rezultat že v časopisih. No, v torek pa je že sledil demanti odbora. Ali je imela žiri pravico končne odločitve in naročati kaj odboru? Ne, ker je bilo rešeno, da ima končno oceno odbor in ljudstvo, kateremu je spomenik namenjen, pa tudi tisti, ki so za spomenik denar dali. Žiri je imela samo po- svetovalno vlogo. In prav je tako. Izbrani model prikazuje Cankarja sedečega, kakor da ga je neka nevidna sila bolestno pritisnila na kamen, s precej zavitim telesom, z udi, ki med seboj niso v pravem razmerju. Glava spominja na Cankarjevo, ali vse poteze so pretirano naglašene. Kip je v celoti nekako podoben glasbeniku Straussu. Menda hoče vse to označiti razdvojenost Cankarjeve duše, a obenem jako umetniško kapa- citeto avtorja. Večina publike odklanja taka ekspresijonistična tolmačenja, je vse zastonj. Ako gre recimo za osebo velikana v literaturi, ni treba da krčevito drži knjigo z ro- kami, podobnimi krempljem, s koščenimi prsti, pretirano velikimi, sličnim sto- palu race; ako gre za človeka, duševnega velikana, ni treba, da se zvija in skače kakor plesoči derviš, s čemur naj se izraža njegova dušna agilnost in jakost; itd. Ne vemo več, kateri glasoviti nemški kritik je nekoč rekel: Bistvo umetnosti je pravilna oblika. Umetniška ideja je sestavljena že iz čustveno pojmljivih ele- mentov, ne sme pa biti abstraktna misel, čuvstvo, kakor ga ima včasih vsakdo. Nadarjenost je že ideja v obliki in dotičnik mora imeti sposobnost pretvoriti to idejo v realnost z umetniškimi sredstvi. Znan nam je odgovor na to. Pa vi hočete potemtakem samo podobnost, samo »fotografijo«, a to ni umetnost. Večina publike pa pravi: Vi umetniki, ki se posmehujete tako zvanim fotografijam, dajte no, napravite nam Vi enkrat tako »fotografijo«, kakor jih izdeluje n pr znani pomorski slikar Hansen. Pa da vi- dimo. Saj prikazujejo vendar tudi te »fotografije«, bodisi v slikarstvu ali v ki- parstvu, vedno in vsekakor tudi individualnost, ker nikdar ne vidita in čutita dva človeka enako. In to nam zadostuje. Umetnik naj uporablja oblike, kakor jih je Bog ustvaril, take naj mu bodo ogrodje; umetnik pa je, ako je v stanu tem pravilnim oblikam vdahniti dušo, brez pretiranih trikov, simbolike in alegorij. Vide Laokona. V tem tiči umetnost, vse drugo je moda. 103 Končno mislimo tudi, da bi se moralo podpirati akademske kiparje, saj se dru- gače ubija v naraščaju veselje do višjega študija. Odbor bo že prav odločil. Ljudstvo hoče Cankarja videti med seboj takšnega, kakor si ga peščica ljudi zamišlja. Spomenik bo stal tudi še v poznih rodovih, ko ne bo o raznih »izmih«, upajmo ne duha ne sluha več. Zelo zanimivo je, da so pri izložbi obiskovalci, ki so poznali Cankarja, brez obotavljanja pristopali k osnutku v obliki temnega bronastega kipa, predsta- vljajočega Cankarja zamišljeno sedečega, z roko podprtim podbradkom, ter vzkliknili: Tale je Cankar, kakršen je bil živ! Ljudstvo naj odloča! S. Dr. Stanko Vurnik očita odboru, da o spomeniku odločajo umetnostno nekom- petentni ljudje. (Dr. St. Vurnik, Memento glede Cankarjevega spomenika. Slovenec, 30. 11. 1929) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 104 Vrhniški razgledi Ivo Jurkovič: Trije osnutki za Cankarjev spomenik na Vrhniki, 1929. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) 105 Milko Bambič: K neuspehu žirije za Cankarjev spomenik, 1930. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) Ivan Tišler pripoveduje o prvih pripravah za postavitev spomenika in o zbiranju denarja. (Vesna Marinčič, Le najstarejši še pomnijo Cankarja. Delo, 6. 5. 1976) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 106 Vrhniški razgledi Odprto pismo člana žirije Riharda Jakopiča. Sprašuje, zakaj odbor ni objavil rezulta- tov natečaja za Cankarjev spomenik. Opozarja, da je odbor dolžan delati javno. Ivan Cankar ne more biti samo vrhniška zadeva. (Rihard Jakopič, Ne uganjajte burke z mrtvim umetnikom. Slovenski narod, 10. 2. 1930) 107 Marijan Marolt odgovarja Jakopiču, da odbor posluša »ljudski glas«, ker meni, da je treba ljudem, ki literature ne poznajo, pokazati vsaj to, kaj je Cankar bil. (Marijan Marolt, Še o Cankarjevem spomeniku na Vrhniki. Slovenski narod, 11. 2. 1930) Še o Cankarjevem spomeniku na Vrhniki Odgovor na članek g. Riharda Jakopiča v zadevi osnutka za Cankarjev spo- menik Vrhnika, 9. februarja V št. 33 Slov. Naroda je gospod Jakopič priobčil odprto pismo slovenski jav- nosti in menda predvsem temu ubogemu pripravljalnemu odboru na Vrhniki, ki ga že mesece in mesece bombardirajo z apeli, odprtimi pismi in nasveti, kakšen naj bo Cankarjev spomenik. Odbor ta pisma prečita na seji, jih po mo- žnosti upošteva, obenem pa budno posluša ljudski glas, ki pravi, da mora na Vrhniki stati osnutek »Mislec«, ki ga je jury odklonila. Ljudem, ki literature ne poznajo, je treba vsaj to pokazati, da je bil Cankar človek ne ravno grdih oblik in je znal misliti. Drugače bodo – zlasti ob pogledu na spomenik, ki bi imel kar tako »impresionistično« skupaj sprijete brke – , še nadalje mnenja, da je bil to nekultiviran pijanec, ki že na zunaj ni bil dosti prida, kaj šele na znotraj! Osnutke si hodijo ogledovat Vrhničani, pa tudi iz Ljubljane so že prišli in vsi pravijo, da je ljudski glas pravo pogodil. Soglasni z ljudskim glasom so tudi go- spodje, pa ne ljubljanski umetniki, ki ničesar prispevali niso (kvečjemu slabe osnutke), ampak tudi gospodje, ki imajo vpliv na odbornike. To povem g. Jakopiču, ki mu stvar nikakor noče postati jasna. On se je pričel za zadevo zanimati očividno šele potem, ko so ga počastili s članstvom juryje. Sicer bi moral vedeti, da je bil tako v glavnem spomenik že gotov (v zamisli Vrhničanov namreč) pred leti, skoraj tik po smrti Cankarjevi. Sicer so pristali na to, da niso dela naročili kiparju, ki je bil od vsega početka izbran. Poiskali so – kot svetovalca – nato drugega slučajno gosp. Dolinarja, ki je sedaj pri ju- ryju prodrl. Tudi to so sprejeli, da so slednjič poklicali juryjo. Vse te koncesije mojim nasvetom so rodile uspeh, da so osvojili slednjič osnutek, na katerega niso mislili in našli sedaj tudi že arhitekta, ki ga bo placiral. Odbor stalno toži, da vsi le kritikujete, konkretnega predloga pa ne stavite. Zbral sem med Vrhničani – torej med ljudstvom – podpise doktorjev in kmeč- kih fantov, ki so izjavili, da hočejo najmanj to, kar odobri odbor od juryja izbrani osnutek, v boljšem slučaju pa naj razpiše odbor nov natečaj, ker so vsi osnutki brez izjeme naglo skicirani in nedognani. Toda najmanj 90 % ljud- »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 108 Vrhniški razgledi stva hoče »Misleca«. Ker posluša odbor že nekaj mesecev razne Vrhničane in Ljubljančane, medtem ko je moj prijatelj g. Furlan zbral v enem dnevu le 50 podpisov. Osebno sem odboru svetoval, naj sam izbere izmed treh najboljših osnutkov, pa menda tudi ta ne bo zalegla. Ker sem tudi jaz zadnjič, ko sem bil dva dni doma, govoril z ljudmi, lahko g. Jakopiču pritrdim, da zahteva ljudstvo kvaliteto. Mnogi so ponižni in pravijo, da niso v stanju soditi, zato naj odločijo strokovnjaki. Drugi se izrekajo za posamezne osnutke in med temi odborov protežiranec nikakor nima relativne večine. Priznam, da odbor nima lahkega stališča in rad verjamem, da je razočaran nad sadovi svojega truda. Tudi je hudo, če očita g. Jakopič, da uganjajo na Vrhniki burke. Pa vse to bi si odbor lahko prepovedal, če bi hotel poslušati namesto nekaterih vrhniških prvakov g. Jakopiča. On ne stavi spet dovolj konkreten predlog, a najbrž bodo prezrli svojo staro o sami kritiki, pa nobenem določ- nem nasvetu. Ker danes po zagotovilu g. predsednika Jurce delo še ni oddano, ampak so naročeni šele detajlni osnutki, ni prepozno, da razpiše odbor ožjo konkurenco in zagotovi, da bo ona končno odločila ali pa vsaj izbere Popotni- ka št. 2. Gospod Jakopič pa naj ve, da mu je na Vrhniki marsikdo hvaležen za njegovo zadnje pismo v Slov. Narodu. Ker ljudska sodba ni taka, kot jo servira odbor. Marijan Marolt 109 Književniki menijo, da bi bilo treba pri izbiri osnutka za spomenik zaupati žiriji. O tako važni stvari ne bi smel odločati nekakšen »ljudski glas«. Če je bilo premalo ocenjevalcev, naj med člane komisije vključijo še literarnega izvedenca. (Naši književniki o Cankarjevem spomeniku. Slovenski narod, 18. 2. 1930) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 110 Vrhniški razgledi 111 »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 112 Vrhniški razgledi 113 Štirje osnutki za postavitev Cankarjevega spomenika Ivana Jurkoviča na straneh od 110 do 113. Hrani jih Anton Turšič. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 114 Vrhniški razgledi Nikolaj Pirnat, udeleženec natečaja za spomenik, kritizira delo žirije, ki bi si morala zagotoviti veljavnost svoje odločitve, ne da je delala le kot neko posve- tovalno telo. (Nikolaj Pirnat, Cankarjev spomenik na Vrhniki. Slovenski narod, 19. 2. 1930) Cankarjev spomenik na Vrhniki Mislim, da ni odveč, ako izpregovori o tej zadevi par besedic eden »osebno prizadetih« – da se tako izrazim. Stvar je taka: Odbor na Vrhniki razpiše natečaj (brez nagrad – notabene!) in določi prostor za spomenik. Kiparji romajo na Vrhniko, merijo in ogledujejo ta ominozni »prostor« ter komponirajo na ta »prostor« svoje osnutke. Poteče termin. Osnutki so razmeščeni, iz Ljubljane se pripelje jury. (NB.: Od razpisa do dne vélike sodbe sta minula dva meseca!) Jury (v glavnem g. arh. Plečnik) ugotovi, da je »prostor« neprimeren. Izbere drugega. Nato odide med osnutke. Tam izbere 1 kiparsko najzrelejše in 5 kiparsko zrelih del. Predlaga nagrade in podpiše zapisnik. Pika. Kaj se je godilo od tega dne pa do danes, je razvidno iz dopisov, polemik in člankov v »Slov. Narodu«, »Jutru« in »Slovencu«. Ugotavljam: 1.) V dveh mesecih, ki sta minila od razpisa do razsodbe, ni niti eden merodaj- nih faktorjev, ki jim je zdaj toliko pri srcu kulturni pomen spomenika in arhi- tektonska lepota Vrhnike, občutil notranje potrebe, da se odpelje na Vrhniko (avtobus tja in nazaj Din 16), si ogleda ta preklicani »prostor« ter opozori jav- nost na nesrečo. 2.) Ako je jury zahtevala izmenjavo prostora, bi morala eo ipso zahtevati tudi ponoven razpis. Ako je to zahtevala, pa jo je odbor zavrnil, ne bi smela pri- stopiti k ocenjevanju. Postopanje jury napram kiparjem ni bilo kavalirsko. (Skromno rečeno!) 3.) Jury, sestavljena iz priznanih strokovnjakov, bi si morala, ko je videla, kako stoje stvari na Vrhniki, osigurati veljavnost svoje odločitve. Jury »s posvetoval- no pravico« je unikum, ljubljansko-vrhniški patent z letnico 1929 (!). 115 4.) Odbor za postavitev spomenika se je zbral pod častitljivo zastavo z napi- som: »ljudski glas – božji glas!« To je lepo in vse hvale vredno. Teh vrstic mi ni narekovala zavist ali pa užaljenost, temveč ljubezen do jasno- sti v takih zadevah in pa: – da priznam odkrito – napisal sem jih, ker me je sram v dno duše, da sem sodeloval v tej klavrni komediji. Nikolaj Pirnat, avtor enega od petih kiparsko zrelih osnutkov. Nikolaj Pirnat, skica Cankarjevega spomenika. (Dom in svet, 1930, str. 32) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 116 Vrhniški razgledi Hinko Smrekar: Ivan Cankar - arestant, 1913. 117 Hinko Smrekar zapiše, da Cankar ne bi mogel napisati boljše farse, nego je ta o njegovem spomeniku na Vrhniki. (Hinko Smrekar, Cankarjev spomenik na Vrhniki. Slovenski narod, 20. 2. 1930) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 118 Vrhniški razgledi 119 Ing. Maks Klodič meni, da je Jurkovičev kip »lepo poduševljen« in prostor, ki ga je zanj izbral odbor, pripraven. Se mu pa ne zdi lepo, da se na tak na- čin ubija dobro ime kipar- ja Jurkoviča. (Ing. M. Klodič, Cankarjev spomenik – zadeva brez kon- ca. Slovenski narod, 21. 2. 1930) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 120 Vrhniški razgledi Jakopič odgovarja J. Severju v Zagreb, da je Dolinarjevega Popotnika izbral po umetniških merilih, ki so vedno enaka, ne glede na to, kje kaj ocenjuje. (Jakopič o Dolinarjevem Cankarju. Slovenski narod, 13. 3. 1930) Jakopič o Dolinarjevem Cankarju Ljubljana, 13. marca Ko se je g. I. Severju zdelo potrebno pisati in objaviti pismo za predsednika odbo- ra za Cankarjev spomenik na Vrhniki g. Frana Jurco, sem prisiljen, da objavim tudi jaz pismo, ki sem ga pravkar pisal g. predsedniku. Glasi se: Velecenjeni gospod predsednik! V pravkar izišli reviji »Samorodnost« objavlja g. I. Sever pismo, ki Vam ga je pisal dne 29. novembra 1929. Ker se čutim v njem osebno prizadetega, dovolite mi, g. predsednik, da Vas na- dlegujem z naslednjim pojasnilom: 1. Da bi se žirija »sama postavila in izbrala«, o tem mi ni bilo dozdaj ničesar zna- nega. Vsaj, kar se mene tiče, izjavljam, da se nisem nikomur ponujal, naspro- tno, da sem se nerad – pa vendar odzval Vašemu prijaznemu vabilu s trdnim sklepom, da bom opravljal pošteno delo. 2. Iz Severjevega opisa mojega razgovora z njim pa mora vsakdo sklepati, da sem zlorabil od Vas izkazano mi zaupanje, da sem torej opravljal nepošteno delo. Izjavljam, da sem z g. Severjem govoril o konkurenčnih načrtih in pose- bej o Dolinarjevem v bistvu isto, kar sem govoril s člani žirije, in kar ste imeli Vi, g. predsednik, in oni člani Vašega odbora, ki so prisostvovali sestanku žirije, priliko slišati. 3. Konkurenca za Cankarjev spomenik je bila zame umetniška zadeva. Iz ume- tniškega stališča sem si ogledal razstavljene načrte. Iz umetniških razlogov sem zbiral oz. sam sodeloval pri izbiri petih načrtov, ki bi prišli v poštev pri oddaji naročila. Po vestnem preudarku, primerjanju in vpoštevanju raznih okoliščin sem spoznal, in sicer iz umetniških razlogov, za najboljše vposlano delo L. Dolinarjevega »Popotnika« in ga priporočil v izvršitev, prepričan, da dobi z njim Vrhnika dostojen spomenik. 4. Kar se tiče opazke glede »lokalnega« pomena« in »za Vrhniko«, vam zagota- vljam, da nimam raznih umetniških meril, tako n. pr. eno za Vrhniko, drugo za Ljubljano, tretje za Pariz ali Berlin itd., ampak samo eno. Z izrazom odličnega spoštovanja Rihard Jakopič. 121 Izbrani osnutek žirije za spomenik na Vrhniki kiparja Lojzeta Dolinarja, 1929. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 122 Vrhniški razgledi Slovenski dnevnik v Chicagu Prosveta ponatisne Jakopičev članek »Ne uga- njajte burk z mrtvim umetnikom« in poziva odbor, naj pojasni, kako dela. (Ameriški Slovenci o vrhniškem odboru. Slovenski narod, 22. 3. 1930) 123 Postavljanje spomenika na Vrhniki, 1930. (Lastnik fotografije je Janez Žitko.) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 124 Vrhniški razgledi (Mladika 1930, str. 389) 125 »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 126 Vrhniški razgledi Osnutek za postavitev spomenika je izdelal ing. Črnivec. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, sign.: VRH 2, gradbene zadeve 14, a. e. 1520) 127 Prošnja za odobritev postavitve spomenika pred Kmečko posojilnico z dne 22. 5. 1930. (ZAL, VRH 2, gradbene zadeve 14, a. e. 1520) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 128 Vrhniški razgledi Zapisnik lokalnega ogleda dne 1. 7. 1930. (ZAL, VRH 2, gradbene zadeve 14, a. e. 1520) 129 Že v zgodnjih jutranjih urah se je ob krasnem vremenu začelo zbirati na Vrhni- ki ljudstvo z vseh krajev naše ožje domovine, da prisostvuje velepomembnemu kulturnemu dogodku odkritja Cankarjevega spomenika. Z jutranjim vlakom je dospelo iz Ljubljane ogromno število častilcev našega velikega pesnika in pisatelja. Na vrhniškem kolodvoru, ki je bil okrašen, se je vršil svečani sprejem došlih gostov ob sviranju godbe, nato se je izpred gostilne Mantova, ob vznožju še neodkritega Cankarjevega spomenika, razvil sprevod, v katerem so korakale korporacije z zastavami, razna društva, obilo odličnega občinstva, Sokoli in gasilci v kroju ter lepo število narodnih noš. Sprevod je krenil po cesarski cesti, mimo Rokodelskega doma proti farni cerkvi sv. Pavla do Velikega klanca in po Velikem klancu do sv. Trojice. Sv. maša v cerkvi sv. Trojice Ogromni val ljudstva, vabljenega in prostovoljno došlega, je kmalu zagrnil ves gaj pred prelepo cerkvico sv. Trojice, kajti premnogo ljudstva v cerkvi ni našlo prostora. Krasno vreme je dalo slavju svoj zali pečat, možnarji so pokali in vse- povsod se je razlegalo radostno vzklikanje. V skromni beli cerkvici pa je monsignor Karlo Cankar, brat slavnega pisatelja, da- roval tiho sv. mašo zadušnico za pokojnega brata, kateremu je bilo današnje vrh- niško in slovensko slavje namenjeno. Mešani zbor je s prisrčno cerkveno pesmijo spremljal ganljivo daritev. Sv. maši so prisostvovali domačini in tujci, videli smo zastave, kroje in narodne noše, a pred oltarjem je rodni brat posvečal svojemu rodnemu bratu svojo molitev – zares nepozaben in do srca segajoč prizor! Podroben opis poteka svečanosti ob odkritju spomenika. (Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki. Slovenski list, 11. 8. 1930) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 130 Vrhniški razgledi Nehote je človeka pretresla človeška bližina velikega pokojnika pri tem cerkve- nem opravilu. Pred božjim prestolom se je pogovarjal brat svečenik z bratom mučenikom in trpinom, najvernejšemu zgledu našega slovenskega ljudstva. Po končani službi božji se je vsul val ljudstva po strmem Cankarjevem klancu nizdol pred njegovo rojstno hišo. Nepregledna množica je obstala na klancu, visoko gori, skoraj do sv. Trojice je segala, a pred tesnim prostorom Cankarjeve rojstne hiše so se zbrali vabljeni gostje in domačini, da prisostvujejo odkritju spominske plošče. Odkritje spominske plošče na Cankarjevem domu Vrhniški župan dr. Marolt je začel svoj govor, spominjajoč se matere vrhniške- ga slavljenca. S pretresljivimi besedami je znal obuditi v poslušalcih veličino tiste siromašne in tako bogate slovenske matere, ki je bila Cankarjeva in ki je zaslužila, da ji je sin postavil tak spomenik, da more veljati kot simbol vsem neštetim siromašnim in ljubezni tako bogatim slovenskim materam, kot je bila nepozabna Cankarjeva mati. Ko je župan zaključil svoj govor, vzklikajoč veliki slovenski materi, je padla za- vesa s spominske plošče in pevski zbor je zapel milo in lepo slovensko pesem. S klanca je krenil sprevod proti slavnostnemu prostoru. Odkritje Cankarjevega spomenika Na slavnostni tribuni so zavzeli svoja mesta predstavniki oblasti in javnosti, vsem na čelu pomočnik bana dravske banovine g. Otmar Pirkmajer, zastopnik armade, rektor univerze g. dr. Dolenc, g. podžupan ljubljanski prof. Jarc, občin- ski svetnik g. Likozar za ljubljanski občinski odbor, g. podpredsednik zbornice za TOI Ivan Ogrin, g. inž. Klodič, zastopnik Prosvetne zveze g. prof. Dolenc, zastopnik Matice Slovenske g. prof. Koblar, vsi ti poleg veljakov vrhniških in mnogih drugih odličnih osebnosti. Slavnostni spored je otvoril predsednik vrhniškega odbora za postavitev Can- karjevega spomenika g. Jurca, ki je v jedrnatih besedah obrazložil historijal spomenika ter na koncu svojega govora vzkliknil: »Zavesa padi!« nakar se je ob tušu godal razkril bronasti kip na kamnitem podstavku, predsta- vljajoč sedečega, zamišljenega Ivana Cankarja. Za tem so bile prečitane brzojavke, med katerimi je zlasti omeniti prisrčno br- 131 zojavko ministra Šveglja, pesnika Otona Župančiča in igralca Hinka Nučiča. Slavnostni govornik F. S. Finžgar je raz govorniško tribuno govoril ob splošni pozornosti sledeči velepomembni govor: Pred 33 leti je ugasnila tamkaj na Klancu žena in mati. Žena moža, ki ni imel razen delavne roke – ničesar, mati otrok, ki niso dobili od doma drugega kot njeno veliko ljubezen. Ta mati stoji danes živa pred nami, s solncem ožarjeni lik poveličanega trpljenja: Ona – ena – za vse druge slovenske matere. Ta mati je podoba tistih naših mater, ki jim ni nobenih potov preveč, nobenih prošnja dovolj, ki jim niso nobene solze pregrenke, noben stradež prehud, nobeno delo pretežko – za otroka! Ta mati ne obupuje, ko obupava družina in vsi otroci. Ona jim govori: »Le potrpite malo! Ne smete govoriti, da se nikoli ne bo spremenilo. Greh je. Če misliš, da se nikoli ne bo izpremenilo, pa se res ne bo spremenilo. – Ne smeš tako misliti!« – To je mati in žena trdne vere v svoj zarod in mati več- nega upanja v boljšo bodočnost. In danes odgrinjamo obraz sina te preroške matere. Odgrinja ga vpričo naroda njegov rodni kraj, ki je spoznal svojo narodno in človeško dolžnost, da postavi spomenik Ivanu Cankarju tam, kjer se je rodil, kjer je začutil biti vroče srce svoje matere, občutil svoje nemirno srce in spoznal trpeče srce svojega naroda. O Ivanu Cankarju lahko rečemo s Horacom: Sam si je postavil monument, ki je vse drugače trden kot bron. Da, sam si ga slavi in njegova senca in luč lega in sega do Rusije, Nemčije, v London, v Italijo in v Ameriko - - že po vsem svetu in raste od dne do dne. Toda ta resnica nas ne odveže od dolžnosti, da imamo Cankarja tudi v bronu pred seboj. Resnična hvaležnost zahteva izraza tudi v dejanju. In Vrhnika izreče ta hip besedo hvaležnosti – v kamen vklesano in v bron vlito. Ob tej slovesni uri – kaj naj bi vam povedal o Cankarju? Morda kaj o njegovih delih? Ni mogoče. Preveč jih je. In pa – kdo je še, ki ga ne pozna? In če je res še kdo v Slovencih, ki danes Cankarja ne pozna, je pač vel list na drevesu sloven- skega naroda. Zato bi želel, da si skušamo odgovoriti le na eno vprašanje: Kaj je bil Ivan Cankar? Naj nam odgovori kar sam. Vprav na tej lepi Vrhniki je bilo, ko je sedel v krčmi in ves trpek sodil o javnih napakah naroda. Tedaj ga je vprašal nekdo: »Hudi »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 132 Vrhniški razgledi sodnik, povejte nam, kaj pa ste?« – Cankar pa mu je ponosen odgovoril: »Slo- venski pisatelj sem!« Miza, od katere je prišlo tako vprašanje, se je zasmejala. Morda se boste danes temu zgrozili. Ni se treba. Cankarjev odgovor je bil po pravici - - in smeh je imel svoje korenine. Vse, kar se je pri nas dotlej pisalo, so spisali možje, ki so si od vsakdanjega dela skopi čas za pisateljevanje prikradli. Zato je razumljiva osuplost ljudi, ko se je nenadoma pojavil človek, ki ni ne odvetnik ne uradnik, ne delavec in ne obrtnik, celo po- tepuh in rokovnjač ni, ampak zgolj pisatelj. Zgolj pisatelj in še slovenski – to je stan, ki ga ni bilo v registru slovenskih poklicev. Cankar pa se je z jasnim spoznanjem in z vso bridkostjo zgodaj zavedel, da je njegov poklic biti za vsako ceno in za vse žrtve samo slovenski pisatelj. Zavedal pa se je tudi dobro, da to ni stan, ki si ga po mili volji izbereš ali odkloniš. Ta stan je tvoje življenje, je tvoja duša, tvoje srce, vse tvoje bistvo. To je največji zakon, zoper katerega ni ugovora: »Romar, dokazano ti je od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati.« In ker je veroval, da mu je pisana ta pot od nebes, mu je isto nebo podarilo jezik in slog, kakor ga ni mojstra nad njega. Zdi se, da ni pisal z umom. Iz srca je izžemal kaplje krvi, ki so se strjale v besede in je zato prepričan zapisal: »Ne kapljica plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ne kane brez koristi.« Zmota bi bila, ako bi nas ta blesteči slog prevaril, da bi sodili, češ, kar sipal je stavke v knjigo, vse pisanje mu je bila igrača. Sam mi je nekoč pripovedoval, da ga muči po celo noč, po več dni en sam stavek. In ko ga je zapisal, kaj čuda, da je pritekel z Rožnik in mi dejal ves žareč: »Zapisal sem stavek, ki je vreden cekina.« Dasi je Cankar poznal vso svetovno književnost, je njegov jezik ostal čudovito svojstveno slovenski. Noben svetovni mojster ga ni zapeljal, da bi se le trohico izneveril domu. Slovenskost njegovega izraza, njegovih podob, njegovih pore- kel je tako pristno naša, da vedo to najbolje oni, ki ga prevajajo v svetovne jezi- ke. Še prav nikomur se ni posrečilo, da bi ga zajel in prevel prav do potankosti. Cankar pa je s svojim izrazom objel in zajel vso lepoto naše domovine; od ce- sarske ceste do hribovskih stezic, od hribcev in goric do cerkva in banderov, in od krčme do polja in megle – vse mu poje in polje in živi v njegovih besedah. Da, tako je občutil lepoto in milobo slovenskega jezika, da se je kar opajal ob zvonjenju lepega teksta, pa – to sem videl sam – ko je čutil slab tekst, je občutil že kar telesno bolečino; obraz se mu je nabral v bolestne gube. Zato ni čuda, da 133 je nekoč rekel: »Spisal bom knjigo, ki ne bo nič povedala, pela pa bo s slovensko besedo kakor pojo zlati kraguljci.« Ko bi nam bil dal Cankar samo to lepoto naše besede, zajel samo lepoto tega božjega vrtca, ki se mu pravi slovenska domovina, dal bi nam bil silno mnogo. Toda on je vedel, da bi bilo vse to veliko premalo. Res je obetal knjigo samih zla- tih kraguljčkov – spisal je ni. Njegova služba ni bila, da bi nam odkrival samo lepoto – še višja je bila. Da bi služil resnici. Ta služba je bila najtežja – pa najsve- tlejša: »Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.« Biti pa vse življenje, ob vseh prilikah, vsakomur in za vsako ceno odkritosrčen, biti sovražnik hlimbe in laži – zato ne zadošča pogum moža, za to je treba hero- ja. In tak umetnikov heroizem je bil v Cankarju. »Vse moje življenje in nehanje je služilo resnici. Kar sem videl z očmi in razumom, nisem zatajil in ne bi zatajil za same nebeške zvezde.« Ni zatajil in zato ni prizanesel nikomur. Ni udarjal iz osvete, iz maščevalnosti – izžigal je le bolne rane v narodu, v domovini. O njej pravi: »Videl sem jo v nadlogah, v grehih, v sramoti in zmotah, v ponižanju in v bridkosti. Zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto.« Tak je bil Cankar; služil je z lepoto resnici. Zato je postal mejnik v slovenski književnosti, zato kažipot v bodočnost. Kakor z nerazumljivim sunkom se je ob Cankarju premeknila naša književnost za desetletja naprej, zrasla pod nebo, kjer žare v svetu najvišji vrhovi. Ali je potem kaj čuda, da je bila pot tega romarja, ki je šel toliko spredaj in tako visoko, silno samotna? Ali ni bilo poslanstvo od zgoraj, da mu usoda ni dodelila niti rodbinskega ognjišča? Usoda ga je izbrala, da služi domovini in samo njej. Od 42 let njegovega življenja jih je dal narodu in domovini 25. Dal ji je vse, sam pa živel bedno. Zaničeval je vsako udobnost, zaničeval svoje telo, svoje srce. V bolezni je odvrnil zdravniku: »Kaj! Srce zase, jaz zase!« Po vsej pravici je mogel zapisati: »Moje delo je knjiga ljubezni – odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pra- vičen sin. Dal sem ti, kar sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo. Bog je delil. Bog razsodi. Dal sem ti svoje srce in razum, svojo fantazijo in svojo bese- do, dal sem ti svoje življenje, kaj bi ti še dal?« Da, to je bil Cankar: od prve mladostne prešernosti, ko so se odprle mlade oči in se zazrle v lepoto in grehoto domovine pa do trenutka, ko je stala pred njim sodnica smrt – je dajal, dajal in delil – lepoto v službi resnice in pravice. Ni bil brez zmot, pa, kdo se prebije skozi borbe življenja brez njih? Kakor Michelan- gelo, ki je v mladosti slikal Ledo z labodom, v starosti pa gradil kupolo na kate- »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 134 Vrhniški razgledi dralo sv. Petra, tako je Cankar od prve rože, ki jo je utrgal v ravnini mladosti, šel zdržema kvišku preko vseh, zoper vse, dokler ni prišel na vrh in s prečiščenim očesom pogledal nazaj na svojo pot in v »Podobah iz sanj« izpovedal svoj zadnji credo, ko se je njegovo srce razklalo v grozi in bolesti, je dalo, kar je še imelo. Trojno zadnjo vsebino z vzklikom: »Mati! Domovina! Bog!« In čigav je sedaj Cankar? Odgovori narodu sam, Ivan! »Vaš sem, bele ceste, vaš sem, dobrave in vasi, vaš sem, otroci, vaš, dekleta in fantje, vaš, ve matere trpinke, vaš, vi delavci, ki s sragami potu močite to našo lepo zemljo, vaš, vi vodniki naroda.« Vsem nam drži pred očmi zrcalo lepote, resnice in pravice. Ne zaprimo oči. Poglejmo vanj! Poglej, Ivan, svoj narod krog sebe! Hvala ti za tvojo slovensko besedo, hvala za vso lepoto domovine, ki si jo ute- lesil, za vso resnico, ki si jo razodel, za pot, ki si jo pokazal in še za bič, ki nas je tepel, pa ne krvav od naše krvi – spleten od kapljic tvojih srčnih srag – in še zahvala za poveličanje, s katerim si poveličal naš slovenski narod in pred vsem svetom izpričal resnico: Ljudstvo, ki ima Prešerna in Cankarja – pa če ne bi ničesar več imelo – je med narodi narod zase in vsak dvom o tem je zmota in grehota. Slava Cankarju! Konec tega govora je globoko segel v vsa srca, da se je marsikatero oko orosilo. Burno je bil aklamiran. Učitelj g. Pavel Japelj je zanosno deklamiral priložnostno pesem Fr. Jurce: Can- karju. V imenu ljubljanske mestne občine je govoril občinski svetnik g. Likozar, ki je podčrtal, da je bila Ljubljana prvi Cankarjev veliki svet in da hrani Ljubljana njegov grob, radi česar s pravico imenuje Ivana Cankarja ljubljanskega občana. V imenu ameriških nabirateljev prispevkov za Cankarjev spomenik na Vrhniki je kratko govoril g. Anton Jurca iz Detroita. Sledili so govori g. Vahena, zastopnika Krekove mladine, zastopnika ameriških rojakov g. Gabrovška, nakar se je vršilo polaganje vencev. Med mnogimi venci, ki so bili položeni ob vznožje bronastega Cankarja, nam je zlasti omeniti pre- krasen venec ameriških Slovencev, univerze, Matice Slovenske, Sokola in vrh- niške šolske mladine, ki se je genljivo poklonila svojemu velikemu Cankarju. 135 Med pokanjem možnarjev in godbo – ne smemo pozabiti krasnega petja me- šanega zbora, ki je zapel v srce segajočo priložnostno pesem »V spomin Ivanu Cankarju« – je predsednik Jurca izročil spomenik v varstvo trški občini vrhni- ški, g. župan Marolt pa je z lepim govorom prevzel spomenik v varstvo, s čimer je bil spored odkritja Cankarjevega spomenika končan. Slavnostni banket Po slovesnosti, ki je trajala do pol ene, so se odlični gostje zbrali v dvorani Ro- kodelskega doma k banketu. Vrsto napitnic je otvoril g. župan dr. Marolt s tem, da je nazdravil zastopniku banu, g. dr. Pirkmajerju ter zastopniku armade. G. dr. Pirkmajer je dvignil čašo, da proslavi Ivana Cankarja kot moža, ki je po- veličal mater in domovino ter da vzpodbodi kulturne in gospodarske delavce, zlasti pa pridne Vrhničane, da pomagajo dograditi našo domovino. Dejal je, da Cankarjev spomenik ne znači le proslavitev Cankarja, marveč vseh onih, ki so svoje sile dali svoji domovini, da velja vsem mrtvim junakom in vsem živim, današnjim graditeljem domovine, zlasti presvetlemu našemu vladarju, kateri je vzel junaško v roke vajeti naše države. V imenu Ljubljane je govoril g. podžupan prof. Jarc, ki je čestital vrhniškemu županu in občinskemu odboru, ki je postavil krasni spomenik v kulturnem in gospodarskem pogledu. Rektor univerze g. dr. Dolenc je v krasnem nauku opisal rast naše narodne govorice, ki jo je utemeljil Primož Trubar, s finesami kulturnega jezika bogato opremil mož z Vrbe, France Prešeren, a Vrhnika je rodila Ivana Cankarja, kate- rega je predstavil govornik enega največjih kulturonoscev, očeta slovenske be- sede, glasnika, ki je slovensko misel sporočil tujim narodom, heroja za pravico in lepoto. Prikazal ga je kot enega najpomembnejših utemeljiteljev slovenske univerze. V tem duhu bo Cankarjevo delo preživelo njegov spomenik in bo, dokler bo slovenski rod bil. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 136 Vrhniški razgledi Vrhnika, 10. avgusta Naš trg gotovo še ni doživel tako velikega kulturnega praznika kakor danes, ko so odkrili Cankarjevo spominsko ploščo na pisateljevi rojstni hiši in spomenik na glavnem trgu. Že včeraj so se pripeljali iz Ljubljane in drugod številni gostje na Cankarjevo akademijo v Rokodelskem domu, kjer je bila gledališka dvorana pretesna za vse domačine, goste in okoličane. Prireditev je izvrstno uspela. Še prej se je vršil koncert domačega godbenega društva na glavnem trgu. Prekrasna je bila ba- kljada z glavnega trga do Društvenega doma. Vse to pa je bil samo uvod za da- našnji praznik, na katerega se niso pripravljali samo ljudje, ampak tudi vreme. Prihod gostov Že na vse zgodaj so začeli privažati goste avtobusi. Največ občinstva pa sta pri- peljala prvi in drugi vlak iz Ljubljane. Posebni vlak je bil kljub velikemu številu vagonov tako natrpan, kakor v starih dobrih časih romarski vlaki. Razveseljivo je videti, kako Cankarjeva občina narašča, čeprav je v njej še mnogo takih, ki jim je več za vnanjost in blesk imena, kakor za umetnikova dela. Goste, ki so se pripeljali iz Ljubljane, je sprejela na kolodvoru domača godba. Ob njenih zvokih se je občinstvo uvrstilo v sprevod in odkorakalo proti glav- nemu trgu, kjer je sprejemal vnanje goste Odbor za Cankarjev spomenik z gg. Jurco in Vukom. Obilno so bile zastopane oblasti in kulturni zavodi. V zastopstvu bana je prišel iz Ljubljane podban dr. Oton Pirkmajer; v imenu poveljnika Dravske divizije je bil navzoč polkovnik Miličević, univerzo kralja Aleksandra je zastopal rek- tor dr. Metod Dolenc, ljubljanska občina je poslala dva delegata v osebah prof. O odkritju spomenika je poročal tudi list Ponedeljek. (Cankarjeva nedelja. Svečano odkritje slovenskemu geniju na Vrhniki. Ponedeljek, 11. 8. 1930) 137 Jarca in svetnika Likozarja, finančno ravnateljstvo dravske banovine je zasto- pal namestu ravnatelja dr. Povaleja svetnik dr. Bajič, Sokola je zastopal tajnik ljubljanske župe Stane Flegar, prosvetni oddelek dravske banovine dr. Franc Kotnik, ljubljansko okrajno politično upravo dr. Rudolf Andrejka, profesorsko društvo prof. Franc Jeran, Slovensko Matico Jos. Vidmar, Vodnikovo družbo dr. Stojan Bajič in dr. Ivan Lah. Zastopani so bili tudi PEN klub in Društvo književ- nikov, ljubljansko novinarsko društvo, UJU itd. Američani so imeli oficielna odposlanca gg. Franca Gabrovška in Antona Jurco. Med domačini je bilo poleg vseh članov prireditvenega odbora opaziti župana dr. Marolta, tovarnarja Jos. Lenarčiča. CMD je zastopal Viktor Rohrman. Izmed tujih gostov je bil navzoč prof. Calvi iz Mantove, prevajalec Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« in »Moje- ga življenja« v italijanščino. Pred glavnim trgom se je formiral sprevod, namenjen k deseti maši pri sv. Trojici. Med grmenjem topičev je otvoril sprevod oddelek jezdecev – domačih fantov iz Verda v narodnih nošah. Za njimi je jahal oddelek konjikov – Sokolov iz Borovnice. Sledili so domača godba, predstavniki oblastni in gostje. Sokoli z Vrhnike, Borovnice, Gornjega in Dol. Logatca z dve- ma praporoma: vrhniškim in dolenjelogaškim. Šolska mladina z učiteljstvom, gasilci z Vrhnike in okolice, narodne noše in korporacije z zastavami. Med vri- skanjem konjikov, pokanjem topičev in igranjem godbe se je sprevod pomikal proti Sv. Trojici, kjer je ob pol enajstih bral mašo zadušnico po Ivanu Cankarju pokojnikov brat msgr. Karel Cankar. Takoj po maši je sprevod krenil navzdol na Klanec, k Cankarjevi rojstni hiši, ki stoji na Velikem klancu in nosi številko 94. Odkar ni hiša v posesti Cankarjeve rodbine, je že trikrat menjala gospodarje. Njen sedanji lastnik je Karel Köstner, čigar rodbina prebiva v njej že 24 let. Odkritje spominske plošče Ko so se pred hišo na Klancu razvrstili prapori, je spregovoril vrhniški župan dr. Marolt: »Ustavimo se nekaj trenutkov pred to hišo in posvetimo malo spo- mina tisti ženi, ki je rodila Ivana Cankarja.« Spominjajoč se spisov, v katerih Cankar opisuje svojo mater, je zaključil: »Ave, anima candida! Zagrinjalo padi!« In odgrnila se je črna zavesa. Na plošči iz črnega marmorja, vzidani med sre- dnjima oknoma, je v zlatih črkah zablestel napis: »V tej hiši se je rodil dne 10. maja 1876 IVAN CANKAR, slovenski pisatelj.« Pevski zbor pod vodstvom g. Gruma je zapel Nedvedovo »Našo zvezdo«. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 138 Vrhniški razgledi Ob zvokih godbe je začela množica pritiskati s Klanca na glavni trg, v obližje Cankarjevega spomenika. Odkritje spomenika Tam je stopil prvi na govorniški oder predsednik Odbora za Cankarjev spome- nik g. Franc Jurca in spregovoril: V imenu prireditvenega odbora mi je čast pozdraviti cenjene in slavne goste od blizu in daleč, zastopnike civilnih in vojaških oblasti, prav posebno pa naše ro- jake iz Amerike, ki se niso strašili ne truda, ne žrtev, ne vožnje ter so s svojo po- žrtvovalnostjo omogočili ta spomenik. Dobrodošli nam vsi! Že l. 1919. se je na Vrhniki sestavil odbor za Cankarjev spomenik. Odbor pa je, žal, kmalu uvidel, da samo z domačimi prispevki ne bo mogoče postaviti spomenika. Obrnil se je na Ameriko in res so ameriški rojaki zbrali dve tretjini vseh stroškov. Nato se je razpisal natečaj. Prejeli smo 12 osnutkov, odločili pa smo se za Jurkovičevo zamisel. Odbor je storil vse, kar je mogel, da dobi Cankar dostojen spomenik. Kakšen je ta, naj sodi narod. Zavesa, padi!« Po teh besedah so odgrnili bronasti spomenik, ki stoji na kamenitem podstav- ku, ki ga podpirata dve stopnici. Odkritje je pozdravilo grmenje topičev, godba pa je zaigrala državno himno. Po odkritju spomenika je tajnik odbora prečital dospele brzojavke, ki so jih poslali: minister dr. Shvegel, dr. Lončar, Oton Župančič, Hinko Nučič, Narodno gledališče v Mariboru in drugi … 139 Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki 10. avgusta 1930. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) Množica pri odkritju Cankarjeve spominske plošče na Klancu 10. avgusta 1930. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 140 Vrhniški razgledi Ob odkritju Cankarjevega spomenika. (Mladika, Celje 1930) 141 Cankarjev brat Karlo in F. S. Finžgar na Sv. Trojici na Vrhniki 10. avgusta 1930. (France Dobrovoljc, Cankarjev album. Maribor 1972) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 142 Vrhniški razgledi I. Z. kritično razmišlja o slovesnosti ob odkritju spomenika, kamor so se javili odlični gostje iz vseh krajev. (Cankarju za spomenik. Slovenski narod, 9. 8. 1930) Cankarju za spomenik Ivane! Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Ko si med porodom svoje domovine nehal dihati in pisati, so Tvoji dobri prijatelji mislili, da si umrl. Pobrali so Tvoje šibke ude in jih zabite v krsto spravili v grob. Trojni kamen so zavalili na Tvoje novo domovanje, glavo so Ti obtežili, da bi misel ne mogla več snovati v nji. Pa so se razšli na vse štiri strani in oznanili ljudem, da je umrl mož. Oprosti, Ivane, tudi jaz sem bil v zmoti. Dolgo sem hodil na Tvojo posmrtno masko in že bi bil prisegel, da si res umrl, pa so Ti predobri prijatelji izklesali lik in Tvoje plemenito srce ni moglo več dušiti v sebi prekipevajoče hvale- žnosti. Zaškripala je miza, zažvenketale so čaše in dvignil si svojo trudno glavo. - Hm, ahm … - Čuj, prijatelj! Danes je veliki dan. Spomenik Ti postavljajo v domačem kraju in na očetovo hišo so napisali, da si zagledal v nji luč sveta. Daj, stopiva še midva tja, saj imava polovično vožnjo. Domovina bo žalostna, če zamudiva to sijajno manifestacijo. - Hm, ahm … Pa sva se odpeljala. Škripala so kolesa pod nama, težko je sopel železni hla- pec in čudne so bile najine misli. Ena je nama neopaženo ušla tam za Rožno dolino nazaj v mesto. Že sva mislila, da je izgubljena, pa je še pred Vrhniko dohitela vlak in potožila, da so slabi časi. Vse tiskarne je bila obhodila z ro- kopisom, pa ga niso hoteli nikjer sprejeti. Izgovarjali so se, da je nedelja in sploh da takih reči ne utegnejo tiskati. Prav ji je, misli prekucuški, zakaj je pa hodila svoja pota. Na Vrhniki sva bila povsod pričujoča, vse sva videla in slišala. Bila sva pri sprevodu, pri sv. maši pri sv. Trojici, pri odkritju spominske plošče na oče- tovi hiši, pri slovesnem odkritju spomenika, pri pomembnih napitnicah in slavnostnemu banketu in nazadnje še na ljudski veselici prav do zadnjega. 143 Lepo, sila lepo in ganljivo je bilo. Pozno v noč sva se vrnila vsa razmehčana v mesto. - Daj, Ivane, stopiva na pol litra terana. In vino – saj veš … - Hm, ahm … Sedla sva za mizo in trčila domovini na zdravje. Glej, Ivane, kdo bi mislil, da si imel v življenju toliko dobrih prijateljev in da Te ne morejo pozabiti niti zdaj, ko mislijo, da si že davno strohnel v zemlji? Si jih čul, kako so kovali v zvezde Tvoja dela? Si jih videl, kako visoko so dvignili Tvoje ime? - Hm, ahm … Rokopisa pa le ne marajo v nobeni tiskarni … je zamrmrala prekucuška mi- sel pod mizo. Glej, Ivane, lepo, zares lepo je bilo in od srca mora biti hvaležna domovina vetru in solncu, da sta posušila pota in ceste. Ob sviranju godbe in tušu go- dal je padla zavesa s Tvojega lika, predobri prijatelji so Te zagledali v obliki bronastega kipa na kamnitem podstavku, sedečega in zamišljenega. Da si tudi hudo potrt in da gledaš v tla, menda niso opazili. Ali to ni poglavitno, samo da so pota suha in ceste uglajene. Še meni je srce zaigralo, ko se je razlegal od vseh strani klic ljubezni: Naš si, naš, naš, naš! Vse bi bilo lepo in genljivo, samo nekaj se mi zdi, da ni bilo v redu. Zakaj niso delili med slovesnim odkritjem Tvojega lika in že prej med sv. mašo rdečih nageljnov udeležencem, vsaj nekaterim? Saj veš, tako zaradi lepšega in pa da bi zavezali prav vse jezike. Tole mi povej, Ivane. Kaj meniš, zakaj niso delili rdečih nageljnov? - Ker jih je zmanjkalo! – je zarohnel Ivan in udaril s pestjo po mizi. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 144 Vrhniški razgledi Ivan Jurkovič (1893-1934), slovenski kipar. (Ilustrirani Slovenec. 10. 8. 1930, str. 252) Spomenik Ivana Cankarja na Vrhniki, delo kiparja Ivana Jurkoviča, 2006. Foto: Miro Malneršič. 145 Pravda za spomenik je odmevala tudi v Ameriki. Anton Jurca, vrhniški rojak, je zato v čikaški Prosveti objavil članek, v katerem brani ravnanje vrhniškega odbora in predstavi tudi finančni obračun. Prispevek je bil nato objavljen tudi v Jutru. (Račun za Cankarjev spomenik. Jutro, 16. 1. 1932) Kakor znano, so za spomenik Ivanu Cankarju, ki je bil lansko poletje odkrit na Vrhniki, zlasti mnogo prispevali vrhniški, pa tudi drugi slovenski rojaki v Ameriki. Pred odkritjem je v naši javnosti od umetniške strani prišel do izraza močan odpor proti postavitvi spomenika v takšni obliki, v kakršni ga je pozneje izve- del. Po skoraj poldrugem letu je zdaj ta pravda za Cankarjev spomenik doživela še en odmev v Ameriki. Anton Jurca, vrhniški rojak in član odbora za postavi- tev spomenika, je nedavno v čikaški »Prosveti« objavil obširen članek, v kate- rem brani ravnanje odbora pred številnimi kritikami, ki prihajajo predvsem od strani slovenskih ameriških socialistov. Bolj kakor ta polemika pa utegnejo biti zanimive številke, ki jih Jurca objavlja v obračunu za spomenik. Spomenik je odbor veljal v celoti 164.618 dinarjev, od tega je kipar Ivan Jur- kovič prejel 100.000 Din. Vse zbirke, darovi in prireditve pa so dale 169.211 Din dohodkov. Največji odstotek so prispevali Američani 77.149 Din, Vrhnika je zbrala 33.932 dinarjev, Ljubljana 6150 Din, prireditve ob odkritju samem pa so dale tudi znatno vsoto 34.415 Din. Prebitek (4592 Din) je odbor naložil v hranilnici in bo služil vzdrževanju spomenika. Naj bodo te številke objavljene tudi pri nas – za spomin, kdo je prav za prav postavil Cankarjev spomenik, za katerega so se vršile tako živahne borbe. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 146 Vrhniški razgledi Naš glas je čez par mesecev objavil razmišljanje Vrhničana dr. Frana Ogrina, udeleženca proslave. (Dr. O-n, Impresije z odkritja Cankarjevega spomenika. Naš glas 10. 10. 1930) To je bilo v avgustu in lepo je bilo. Saj ste brali. Naj napišem tudi jaz nekaj vtisov! In zgrinjale so se množice v cilju: na Vrhniko! Nabito poln vlak, po cestah dr- drajo vozovi in avtomobili. Izstopimo z vlaka. V lepih, zanimivih krajih žive mnogi izmed nas. Toda, ako stopaš takole z vrhniškega kolodvora in gledaš pred seboj to krajino ter objavljaš davne slike, si zopet ves Vrhničan. Prijazno te pozdravlja s holma Sv. Trojica, na levi ob »Kraljevski cesti« ponosni trg, na desni gori za Hruševco selo Stara Vrhnika s cerkvijo na vasi, s cerkvico Sv. Nikolaja na hribu, Kuren, tam proti jugozahodu pa te gleda mogočni stražar Ljubljanski vrh … Greš, motriš, živiš nekdanje dni, da te zagrabi vsa sila spominov in si raznežen in mehak kot mah na livadi … Sprejem. Sprejem kakor drugod: belo oblečene deklice, narodne noše, šolska deca, Sokoli, gasilci, godba in – funkcionarji; pa vendar – v domačem kraju. Razvrstil se je sprevod mimo spomenika – Cankar ima še pajčolan – in končal na svetotrojiškem hribu, ki je danes ves prelesten v čaru solnca. Špalir skozi trg, špalir tu gori. Tako je vsak na svojem mestu in vsak si misli svoje. Kdo bi mogel gledati tej množici v dušo! Po maši spet zopet vse navzdol, hrib je skoraj preozek za sprevod in za one, ki hite, da si priskrbe primeren prostor ob odkritju spominske plošče in zlasti spo- menika našemu velikemu pesniku in pisatelju. Ob slednjem: govorniški oder, tribuna za zastopnike oblastev, oficielni in neoficielni del občinstva. K temu moramo prištevati tudi številne domačine – navzoči so bili i Amerikanci – nase- ljene in razmeščene širom naše ožje domovine. Kdo bi jih mogel vse pregledati 147 sredi vrveža! Tu so: pohorsko-ribniški Lenarčič, razni Ogrini, Simon itd. Prihi- teli so na domače slavlje z gorkoto v srcu, z ljubeznijo v duši … V celoti pa se mi je zdelo premalo naroda za tako proslavo. Prilična tihota pa se je prilegala dnevu. Napoči najslovesnejši trenotek. Predsednik pripravljalnega odbora Jurca otvar- ja, pozdravlja in pusti pasti zaveso na spomeniku, glavni govornik pisatelj Fin- žgar nastopi. Ob njegovih lepih besedah smo se vživljali v Cankarjevo mišljenje in hotenje, v njegovo globoko dušo. Bičal je napake in hibe drugih, on sam bičan po nemili usodi in neizprosno – trdem življenju. Nič ni imel ali le malo od tega življenja, razočaran je zapuščal to bedno zemljo. – Večkrat pritrjevanje slavnostnemu govorniku, za katerim nastopi še par drugih. Razhod, banket – za izbrane – veselica. Mnogi, ki se nismo videli leta, smo prišli skupaj na domačih tleh, se spraševali kratko, kako in kaj, pa je – že bilo. Ali se mudi enemu ali drugemu, ali smo le preveč odtujeni ali, ne vem kaj? … Tako sem prišel na veselični prostor: paviljoni, gneča ljudi, godba, ples. Sicer pa do mala vse tuje. Kaj čete! Med tem, ko smo mi blodili po svetu, je vstala in zrastla nova generacija zalih fantov in deklet, zastavnih mož in žena. In tako hodimo, a gremo mimo, gledamo in se ne vidimo in spoznamo, pri srcu pa mi je – inako. No, kaj bi? Sem modroval pri sebi: Tu sem rojen, drugam poslan; ali se vrnem, domovine sin? In če se ne, bom zapel ali občutil tisto vrhniško: »Bog ve kje bom smrt storiv? Al‘ na polji, al‘ na cesti? Sam Bog ve, na kater‘mo mesti? Klobučk bom snev, Slovo bom vzev, Adijo, vrhniška dežela!« In sem šel in so šli; za nami »Vrhnika, prečudni kraj«, za nami slavlje, hrušč in trušč. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 148 Vrhniški razgledi Pripravljalni odbor za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani že 21. decembra 1918 objavi poziv za zbiranje prispevkov za spomenik. (Jugoslovanskemu narodu! Slovanom! Slovenski narod, 21. 12. 1918) 149 ... in minilo je 64 let od poziva do njegove uresničitve. Spomenik Ivana Cankarja, delo kiparja Slavka Tihca, Ljubljana, 10. maj 1982. (Slavko Tihec, 1928-1993. Umetnostna galerija Maribor, foto: Damjan Švarc) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 150 Vrhniški razgledi Ob petdeseti obletnici smrti Ivana Cankarja je odbor za obeležitev ponovno podal predlog za postavitev njegovega spomenika v Ljubljani. (Priprave za vseslovensko slovesnost. Delo, 8. 10. 1968) Na včerajšnjem prvem sestanku odbora za proslavo 50. obletnice smrti pisatelja Ivana Cankarja so prisotni člani odbora pod predsedstvom Josipa Vidmarja, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, določneje spregovo- rili o programu in kraju osrednje slovesnosti. Medtem ko je bilo nekaj časa nejasno, ali naj bo republiška slovesnost v Cankarjevem rojstnem kraju ali v Ljubljani, je včeraj obveljal predlog, da bodi proslava ob jubileju osrednjega lika moderne slovenske kulture v središču Slovenije, torej v Ljubljani. Pomembna okoliščina, ki je narekovala takšno odločitev, je tudi ta, da je ob istem času (9. decembra) v Ljubljani šesti kongres Zveze komunistov Slovenije in bi se potemtakem manifestaciji med seboj dopolnjevali. Slovenska akademija naj bi bila zato v večjem prostoru, morda v mali dvorani tivolske športne palače. Po glasbeni uverturi naj bi govornik osvetlil Ivana Cankarja kot simbol naše moderne in napredne kulture, se pravi s tiste strani, s katere ga ne more lite- rarni zgodovinar ali kritik. Odbor je sklenil povabiti za slavnostnega govornika Edvarda Kardelja. Po govoru bi bilo na sporedu krajše simfonično delo. Osrednja proslava bi bila na večer pred praznikom, to je 10. decembra. Nasle- dnji dan pa bi na Vrhniki počastili spomin na velikega moža slovenske kulture z množičnejšo prireditvijo, pri kateri bi sodelovali tudi umetniki iz Ljubljane. To je seveda tisti bistveni del slavnosti, ki bi bil najbližji enajstemu decembru, dnevu, ki ga v naši kulturni kroniki zaznamuje smrt Ivana Cankarja. Sicer pa je odbor govoril še o drugih prireditvah in akcijah, ki bi se neposredno navezo- vale na ta jubilej. Posamezni člani so poročali o že domenjenih akcijah, kakor 151 na primer, da bodo slovenske literarne revije posvetile svoje decembrske šte- vilke spominu na Ivana Cankarja; tako, da bodo založbe posebej zaznamovale jubilej; Cankarjeva založba, na primer, s predavanji, ki jih bo organizirala v zamejstvu in s podelitvijo Cankarjevih nagrad; da bo televizija vključila v svoj program izvedbe Cankarjevih del in več reportaž; da bo po šolah ves december posvečen boljšemu spoznavanju Ivana Cankarja in zlasti njegovih del – dija- ki bodo pisali na posebej izbrane teme ocenjevalne naloge in pripravili šolske akademije; usmerjevalni program ima tudi republiško vodstvo Zveze mladine Slovenije; Slovenska matica pripravlja simpozij slovenskih kulturnih delavcev, ki bodo pripravili osem predavanj; Društvo slovenskih pisateljev pripravlja li- terarni večer, s katerim bo nastopilo ne samo v Ljubljani, ampak tudi v drugih slovenskih središčih – Mariboru, Celju in Kopru. Posebno vidno vlogo pa ima v pripravah na čim bolj množično pa tudi čim bolj kvalitetno slavljenje velikana naše kulturne dediščine republiška konferenca SZDL Slovenije, ki naj bi v preostalem času po svojih organih vplivala na to, da bo Cankarjeva proslava res vsesplošna. V ta namen bo predsedstvo republiške konference SZDL, kakor so predlagali na včerajšnjem sestanku, sklicalo širše posvetovanje z delegati vseh množičnih organizacij in predstavniki republiške- ga odbora za proslavo ter objavilo javno pismo. Odbor za proslavo 50. obletnice smrti Ivana Cankarja se bo posebej sestal, da bi ponovno predlagal postaviti spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani. Ta pobu- da ni nova, zaradi različnih vzrokov pa se že nekaj let ne pomakne kaj bliže k uresničitvi. Včerajšnji obuditveni predlogi so omenjali v zvezi s tem tudi širše akcije, na primer, spomenik vsej slovenski »moderni«, graditev galerije ali kon- certne dvorane, h katerima bi sodili kipi vseh utemeljiteljev slovenske napredne kulture, torej tudi slikarjev impresionistov in drugih. Na koncu je odbor imenoval ožji delovni pododbor, v katerega so poleg članov širšega odbora (Josip Vidmar, Tomo Martelanc, dr. Avguštin Lah, Mitja Mejak, Stane Repar) še direktorji ljubljanskih kulturnih ustanov (Drame, Opere, Slo- venske filharmonije, Moderne galerije), predsednik Zveze kulturno prosvetnih organizacij, predstavnik televizije, predstavnik mestnega sveta Ljubljane in predstavnik občinske skupnosti Vrhnika. Janez Zadnikar »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 152 Vrhniški razgledi V Mestni galeriji v Ljubljani je odprta razstava idejnih osnutkov za spomenik Ivanu Cankarju. Interni natečaj je leta 1969 razpisal iniciativni odbor za postavitev spomenika. Vabilu se je odzvalo šest kiparjev. (Delo, 30. 1. 1970) Prve nagrade na natečaju ne podelijo. Drugo nagrado prejmejo Peter Černe, Janez Boljka in Drago Tršar. Fotografije treh nagrajenih osnutkov. (Dnevnik, 29. 1. 1970) 153 Na seji iniciativnega odbora za postavitev Cankarjevega spomenika sprejmejo odlo- čitev o razpisu 2. javnega natečaja za idejni osnutek spomenika. V njem je treba navesti pogoj, da spomenik jasno in čitljivo predstavi Cankarja kot osebo ali njegovo idejo. (Ljublj. Dnevnik, 15. 2. 1970) Objava izida 2. natečaja. Prve nagrade ne podelijo. Drugo, zvišano nagrado, prejme kipar Janez Boljka, dve tretji nagradi pa dipl. ing. arh. Igor Skulj in dipl. ing. arh. Lojze Drašler. (Delo, 6. 7. 1971) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 154 Vrhniški razgledi Razpis 2. natečaja za izdelavo idejne rešitve spomenika Ivanu Cankarju. (Delo, 26. 2. 1971) 155 Del projektov za drugi natečaj, ki niso našli milosti pri žiriji. (Tovariš, 27. 9. 1971) Predlog ljubljanskega Cankarjevega spomenika ing. arh. Lojzeta Drašlerja. (Arhiv: MDV) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 156 Vrhniški razgledi Predstavo o Ivanu Cankarju nosi v sebi vsak pismen Slovenec. Tej predstavi bomo morali v prihodnje dodati še ljubljanski spomenik Ivanu Cankarju. Sedaj je odločeno kdo bo delal spomenik in kakšen bo torej spomenik. Tiste, ki z no- benim dosedanjim osnutkom niso bili zadovoljni, naj potolažimo, da spomenik še ne bo odkrit tako kmalu, čeprav Ljubljančani vneto razpravljajo o njem že 56 let. Največji optimisti načrtujejo odkritje spomenika ob stoletnici pisateljevega rojstva – leta 1976. Nastajanje tega spomenika pa tako kot nastajanje večine spomenikov že postaja zrcalo dobe in njenih razmer. Postaviti spomenik velikemu pisatelju je vse prej kot preprosta zadeva. Še zla- sti, ker so mnenja o tem, zakaj naj bi pravzaprav postavili spomenik, različna. Morali bi se zmeniti, komu ali čemu postavljamo spomenik. Ali umetniku, ki ga sodobniki pogosto niso razumeli ali niso hoteli razumeti, naslednja doba pa je vse njegovo delo razglasila za visoko kakovostno, če že ne za genialno? Ali spomenik resnično plodni dobi v kratki zgodovini slovenske kulture? Ali pa postavljamo spomenik preprosto zato, da bi mesto, ki se ne odlikuje z velikim bogastvom umetnin, obogatili z novo javno plastiko? Vsaj v grobih obrisih si poglejmo, s kakšnimi spomeniki smo v 56 letih po Can- karjevi smrti počastili njegovo umetnost, umetnost človeka, ki je imel tudi gle- de javnih spomenikov izredno izbrušen okus in je nekaj svojih najbolj ironič- nih stavkov zapisal prav na račun ustvarjalca Prešernovega spomenika. Vrhniški škandal Prvi so svojemu ožjemu rojaku postavili spomenik Vrhničani. Pripravljalni od- bor se je prvikrat sešel komaj mesec dni po pisateljevi smrti. Šele deset let pozneje je prišlo do razpisa javnega natečaja za spomenik in povabili so k so- Pregled zgodovine postavljanja spomenikov Ivanu Cankarju. (Janez Kajzer, Kakšnega Cankarja bomo imeli. Delo, 15. 6. 1974) 157 delovanju vse slovenske umetnike. A kljub desetletnim pripravam je bil rok za pošiljanje osnutkov osupljivo kratek: en sam mesec! Umetniška žirija je ugo- tovila, da nobeden popolnoma ne ustreza, vendar je izbrala osnutek kiparja Lojzeta Dolinarja. Pripravljalni odbor pa ni upošteval odločitve žirije. Izida natečaja sploh ni ob- javil. Sklicujoč se na vrhniški ljudski glas je na tihem naročil delo kiparju Ivu Jurkoviču. Odbor se je odločil za osnutek, ki ga je žirija odločno odklonila. Leta 1930 so Jurkovičev kip nadvse slovesno odkrili. Bila je to v bron prenesena fo- tografska podoba Ivana Cankarja, ne umetniška stvaritev. Zanimivo je, da so skoraj polovico spomenika plačali ameriški Slovenci (v celoti je stal spomenik 164.618 din in od teh 100.000 din za kiparjev honorar), Vrh- ničani so prispevali petino zneska, Ljubljančani pa manj kot štiri odstotke. Ti in naslednji podatki historiatu Cankarjevih dosedanjih spomenikov so vzeti iz »Cankarjevega albuma« Franceta Dobrovoljca. Cleveland: Cankar ukraden Drugi spomenik Ivanu Cankarju so želeli postaviti ameriški Slovenci v najbolj slovenskem ameriškem mestu Clevelandu. Ljubljanska mestna občina jim je zato leta 1933 podarila pisateljev doprsni kip, delo kiparja Petra Lobode. Cleve- landski Slovenci pa so se začeli tedaj med seboj srdito prepirati. Nekaterim se je zdel Cankar premalo pobožen. Zato so leta 1935 postavili spomenik ne Can- karju, ampak škofu Ireneju Baragi, misijonarju ameriških Indijancev. Leta 1936 je bila dana možnost, da Lobodov doprsni kip Ivana Cankarja le postavijo ob Gregorčičevem. Pol leta pred odkritjem pa je bil kip, shranjen v mestni vrtnariji, ukraden. Policija ni našla storilcev. Zato je clevelandski slovenski kipar Rudolf Mafka dobil naročilo, naj izdela kip po fotografiji Lobodovega dela. Z veliko slovesnostjo so kip odkrili leta 1937. Med vojno so misli na nove spomenike Cankarju zamrle. Zato pa so na veliko počastili spomin na Cankarja ob tridesetletnici njegove smrti – leta 1948. Tega leta so odprli muzejsko urejeno Cankarjevo rojstno hišo na Vrhniki, na Rožni- ku pa Cankarjevo spominsko sobo in Cankarjev kip, delo kiparja Frančiška Smerduja. Vse brez škandalov. Dvanajst dni po pisateljevi smrti Največji in najodličnejši spomenik Ivanu Cankarju naj bi stal v prestolnici slo- venstva, v Ljubljani, v mestu, v katerem je pisatelj preživel večino svojega življe- »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 158 Vrhniški razgledi nja in ki ga je velikokrat ovekovečil tudi v svoji prozi. Ljubljana je na spomenik Ivanu Cankarju pomislila prva. Že dvanajst dni po pisateljevi smrti leta 1919 se je sešel pripravljalni odbor za postavitev spomenika Ivanu Cankarju v Ljublja- ni. V časopisih so bili objavljeni oklici za zbiranje prispevkov. Po nekaj mesecih se je navdušenje poleglo, nato pa kmalu trdno zaspalo. A namen je bil lep. V po- znejših letih je imela Ljubljana preveč opraviti s postavljanjem modernih palač in trgovskih hiš ter s postavljanjem spomenikov vladarju, da bi se še spomnila na pisatelja proze in dram, čeprav je iz dneva v dan več bralcev in oboževalcev jemalo v roke njegova dela. Po zadnji vojni so bile misli na spomenik obnovljene, toda spričo številnih nuj- nejših nalog v porušeni domovini tudi odložene. Resnejše besede o spomeni- ku Ivanu Cankarju so bile ponovno izrečene leta 1964, torej pred desetimi leti. Takrat je javnost zvedela za zamisel o spomeniku slovenski moderni, torej o spomeniku štirim literatom: poleg Cankarju še Župančiču, Murnu in Ketteju. Posamezniki so menili, da bi bil spomenik naši moderni vsekakor novost, ki bi ustvarjalno sprostila domišljijo naših kiparjev. Nekateri kulturniki se tej zamisli še dandanes niso odpovedali in jo ob raznih priložnostih še vedno ponavljajo. Leta 1968 je republiški odbor za proslavo 50. letnice smrti Ivana Cankarja po- novno predložil, naj bi v Ljubljani postavili spomenik temu našemu velikanu. Predlog je bil zelo raztegljiv, saj je omenjal tudi morebitni spomenik vsej slo- venski moderni pa zidavo galerije ali koncertne dvorane, h kateri bi sodili kipi utemeljiteljev slovenske napredne kulture, torej tudi impresionistov in drugih. Iz tega predloga se je rodil prvi natečaj za izdelavo idejne rešitve spomenika Ivana Cankarja v Ljubljani. Ne nazadnje zaradi obletnice Cankarjeve smrti se je natečaj omejil le na Cankarja. Slab uspeh internega natečaja Pripravljalni odbor za postavitev spomenika se je (nesrečno) odločil za interni anonimni natečaj. K sodelovanju je povabil osem kiparjev, ki so po mnenju od- bora »največ pokazali pri oblikovanju naše spomeniške plastike«. Odzvalo se je le šest kiparjev. Žirija je bila razočarana. Menila je, da osnutki še niso dosegli tiste razvojne stopnje, ko bi se lahko dokončno odločila, kateremu umetniku naj zaupa izdelavo spomenika. Podelila je tri enakovredne nagrade kiparjem Petru Černetu, Dragu Tršarju in Janezu Boljku. A zdelo se je, da se žirija še najbolj navdušuje nad organsko abstraktno umetnino kiparja Petra Černeta. Osnutki so na razstavi v Mestni galeriji razočarali tudi obiskovalce. To potrju- jejo tudi zapisi v knjigi vtisov: 159 - Ne razumemo, zakaj ni bil razpisan javni natečaj. Zakaj interni natečaj med »izbranimi« umetniki? - Reševalo se je za zaprtimi vrati, zato je tak rezultat! - Hočemo Cankarja takega, kakršen je res bil, ne pa spake in okostnjaka. - Nečloveško. - Sreča, da ni v navadi postavljati spomenike še za živih dni! - Veliki Cankar zasluži dostojen spomenik, ne pa strašilo za preganjanje go- lobov. - Škandal! - Še enkrat premislite. Drugi natečaj: drugič nagrajen Boljka Pripravljalni odbor je poslušal zadnjo misel in je februarja 1971 razpisal »splo- šni slovenski anonimni natečaj«. Ocenjevalno razsodišče je tokrat štelo kar se- demnajst uglednih članov (šest arhitektov, trije umetnostni zgodovinarji, trije slikarji, dva kiparja ter po en inženir, pisatelj in novinar; med člani žirije ni bilo nobenega literarnega zgodovinarja in nobene ženske). Rok za oddajo je bil kot navadno hudo kratek: tri mesece. V tem času je prišlo trinajst osnutkov. Čeprav je bil natečaj javen in anonimen in je bilo torej zado- ščeno demokratičnosti, je bil uspeh podoben kot prvikrat. Žirija je svoje razo- čaranje izrazila z besedami: »… prispeli predlogi so, splošno vzeto, razmeroma nizke kvalitete, posebno z ozirom na interesantnost in vabljivost naloge. Žirija ni mogla najti predloga, ki bi bil očitno prevladujoč ali da bi vseboval tako dra- gocene ideje, da bi mogel biti izvoljen za prvo nagrado.« Žirija je zato podelila le drugo zvišano nagrado kiparju Janezu Boljku ter dve tretji nagradi arhitektoma Igorju Skulju in Lojzetu Drašlerju. Osnutek Janeza Boljke se je zdel žiriji »najbolj čitljiv in vsesplošnemu razumevanju najbližji, torej tudi najbližji najširši predstavi o Cankarju.« Žirija je kiparju očitala malce prevsiljivo literarnost v izrazu pa tudi to, da ga je zanesel čustveni zanos. Vsi drugi osnutki so se zdeli žiriji manj sprejemljivi, nekateri celo »idejno skro- mni, nečitljivi, neizvirni«. Nad javno razstavljenimi osnutki drugega natečaja so ponovno izrazili svoje razočaranje tudi obiskovalci: - Velik pisatelj, slab spomenik. - Dajte nam Cankarja, ne formalističnih spačkov. - Rešitve razočarale. - Nikar mašiniziranega in stehniziranega spomenika! - Čakali so in čakamo. Le čakajmo še naprej … v tretje gre rado. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 160 Vrhniški razgledi Pripravljalni odbor in žirija sta odločila, da v tretje poskusijo z Janezom Boljko, kiparjem, ki se je udeležil obeh natečajev in bil obakrat nagrajen, z umetni- kom, ki si očitno najresneje prizadeva za Cankarjev spomenik. Tako se je zdaj triinštiridesetletni kipar Janez Boljka, udeleženec številnih domačih in medna- rodnih razstav, večkratni nagrajenec ter ustvarjalec nekaterih monumentalnih spomenikov (spomenik talcem na Žalah v Ljubljani, spomenik NOB v Ribnici in na Dobrovem v Brdih) lotil novih osnutkov. Trinajst osnutkov, študij in različic je maja letos razstavil v Mali galeriji. Kritik Janez Mesesnel, ki se je o Boljkovih kiparskih prizadevanjih izrazil zelo po- hvalno, je odkrito napisal, da gre v tem primeru za nesporazum. Kip Janeza Boljke je sicer »grozljiva slika nekega mementa, zraslega iz fantastične vizije«, težko pa je v njem prepoznati pesnika, pisatelja, misleca, kritika, aktivnega in angažiranega političnega delavca Cankarja, ki je postal kot pojem že obča last. Pripravljalni odbor se je po temeljitem preudarku odločil, da zaupa izpolnitev svojih pričakovanj prav Janezu Boljku. Tako bo bržkone Janez Boljka še naprej razvijal svojo zamisel, od njega pa bo odvisno, ali bo tudi poslušal nasvete in priporočila, ki mu jih bodo delili z leve in desne. Kipar Ivan Zajc, stvaritelj Pre- šernovega spomenika, se je v svojih poznejših letih bridko kesal, ker je poslušal vsakogar, kdor ga je bil voljan poučevati. Koliko bo spomenik stal Pomembno vprašanje je tudi, kam postaviti spomenik. Za Cankarjev spomenik so predvideli kar enajst možnih lokacij, vse v središču Ljubljane. Najresneje pa so razpravljali o treh krajih: spomenik naj bi stal ob vhodu v Tivoli; na kraju, kjer ima zdaj svojo hišo društvo slovenskih pisateljev; ali pa na Trgu revolucije. Janez Boljka pa je skupaj s svojima sodelavcema arhitektoma predvidel povsem novo lokacijo – blizu tovarne Šumi, torej okolje, ki bo večidel podrto in na novo pozidano. Novi ambient bi lahko oblikovali skladno s spomenikom. Seveda ni rečeno, da je to že izbrana lokacija. Saj je znano, da posamezniki še dandanes na glas razmišljajo o prestavitvi Prešernovega spomenika; sodobniki, ki se niso mogli zediniti, kje naj bi stal, pa so napol v šali napol zares zapeli: Pa na kola ga deni- mo in po mestu ga vozimo! Pomembno vprašanje je tudi, kdaj bo spomenik narejen in odkrit. Optimistično razpoloženi organizatorji pravijo, da bi spomenik po prvotnih načrtih moral že 161 stati. Vsekakor pa bo spomenik na ogled občinstvu vsaj za stoletnico pisatelje- vega rojstva – leta 1976. (Če bi se zadeva zavlekla, je dve leti pozneje na voljo šestdesetletnica pisateljeve smrti. Op. pis.) Leta 1969, ko so prvikrat resno načrtovali spomenik, so računali, naj bi ne stal več kot 600.000 novih dinarjev. Inflacijske težnje bodo seveda to vsoto močno povečale. Istega leta je bilo objavljeno prvo javno vabilo podjetjem in zasebni- kom, ki naj bi s prostovoljnimi prispevki pomagali postaviti Cankarjev spome- nik. Objavljena je bila številka žiro računa. Značilno je, da je prvi poslal sto novih dinarjev zasebnik – pesnik in publicist Rado Bordon. Med podjetji pa so se prva odzvala z zajetno vsoto Javna skladišča v Ljubljani. Podjetju so se v časopisu javno zahvalili, prvega zasebnega darovalca pa so molče prešli. Doslej je pripravljalni odbor zbral približno 150.000 dinarjev, ki so jih porabili za pripravo natečaja in za nagrade. Najbolj so se doslej poleg Javnih skladišč odrezala naslednja ljubljanska podjetja: Intertrade, Ilirija in Nama. Številna podjetja pa so obljubila, da bodo dala denar takrat, ko bo treba. Kdo bolj potrebuje spomenik: Cankar ali Ljubljana Po vsem tem lahko sklepamo, da bo treba na spomenik Ivanu Cankarju čakati še lep čas. A upajmo, da ne še 56 let! Spomenik, pa naj ga dela Boljka ali kdo drug, bo bolj kot spomenik Ivanu Cankarju spomenik sedanjim dosežkom in smerem slovenskega kiparstva in likovne umetnosti sploh. Ljubljana bo torej dobila čeden okras. Občinstvo bo spomenik, ne glede na to, koliko bo ta spo- menik ustrezal pojmu »Ivan Cankar«, prej ali slej sprejelo, čeprav bo v začetku negodovalo. Tako bo ustreženo vsem. Saj Ivan Cankar, če premislimo natančno, spomenika še ne potrebuje prav, vsaj dokler ga še beremo, navajamo, dokler ga sprejemamo v naš miselni svet in dokler celo čustvujemo po njegovo. Ljubljana, ki želi biti moderna in velika, pa zagotovo potrebuje spomenik bolj kot Ivan Cankar. Seveda se zdi nespametno razmišljati, kaj bi sodil o spomeniku sebi sam Can- kar. Ne bo pa narobe, če navedemo, kaj je rekel o Prešernovem spomeniku, ki je nastajal v njegovih dneh: »Spomenik je popolnoma ponesrečen. Prešeren je podoben nerodnemu penzionistu, ki je stopil ravnokar zadnjikrat iz pisarne in drži še v rokah pero in akte. Edino mesto za ta spomenik bi bilo pod mostom. Kadar ljubljanski purgarji kaj ukrenejo, je čisto gotovo, da napravijo neumnost.« Janez Kajzer »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 162 Vrhniški razgledi Drugi natečaj za zbiranje idejnih osnutkov za Cankarjev spomenik ne prinese priča- kovanih rezultatov. Avtor meni, da bi bilo treba razpisati natečaj za spomenik sloven- ski moderni. V takem okviru bi fantazija kiparjev verjetno delovala bolj sproščeno. (A. Bassin, Kakšen naj bo Cankarjev spome- nik?, Tovariš, 13. 12. 1971) 163 Človeštvo od pradavnine postavlja spomenike, se pravi, nekakšne bolj ali manj monumentalne zgradbe brez prave uporabne vrednosti, ki, čeprav v nekem smislu skrajnje naivno, materializirajo hrepenenje po trajnosti, nesmrtnosti. Postavljanje spomenikov je torej neke vrste atavizem, ki tiči globoko v nas, ki ga zlepa ne bomo premagali in ki ga tudi ne kaže na silo zavirati. Toliko bolj, ker je ta gon v tisočletjih vendarle doživel pomembne transformacije ali, bolje, kulturne transpozicije v smeri duhovne in estetske občutljivosti. Od kulturnih spomenikov, posvečenih ljudožerskim božanstvom, in nič manj krvave faraonske megalomanije smo vendarle prispeli dotlej, da smo začeli lastiti subtilnejše vrednote, kot pa nesmrtnost sile in moči. Zgodovina nas je poučila, na primer, o relativnosti vladarske veličine, ko so s kralji in cesarji padali tudi njihovi spomeniki. Na piedestal so se povzpeli pesniki, skladatelji, učenjaki in tako dalje. Kajpada občudujemo, in to po pravici, tudi pradavne in egipčanske in azteške in vsakršne spomenike: občudujemo jih mimo njihove ideologije, ko in kadar vidimo v njih ustvarjalno roko, oblikovalno domišlji- jo in zanesljivost izraza, ki ustreza monumentalni nalogi. Mimo vseh spome- niških namembnosti in utvar nas prevzema element umetniškega, kateremu prav tako sledimo v delih ljudi od jamskih časov do Sumercev in bogomilov. V spomeniški plastiki – o tej namreč zdaj teče beseda – je umetnost v zadnjih stoletjih dosegla nekaj lepih vrhov. Prefinjeno, nekonvencionalno oblikovane in psihološko motivirane postave znamenitih mož, se pravi portretne plasti- ke monumentalnih, a hkrati poudarjeno človeških razsežnosti so spomeniško kulturo prepojile z novo kvaliteto, jo dvignile na višjo raven. Seveda pa tudi kot vsaka stvar lahko tudi spomeniška umetnost degenerira. V zadnjih desetletjih so se v okviru modnih likovnih tokov razpasli tudi tako imenovani abstraktni spomeniki, ki to umetnost v bistvu spet reducirajo na golo ornamentalno deko- rativnost ali kvečjemu neprecenljivo zasebno simboliko. Razmišljanje ob razstavi Boljkovih osnutkov za spomenik. Pisec očita kiparju površnost pri oblikovanju, ker monumentalnost gradi z višino spomenika, ki ni v sorazmerju z drobno glavo. (Tit Vidmar, Pisatelj z drobno glavo. Delo, 15. 6. 1974) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 164 Vrhniški razgledi Značilno protislovje spomeniške plastike je v tem, da gre za javno in javno defi- nirano nalogo, katere izvedba pa je obenem docela odvisna od daru in sposob- nosti oblikovalca. Veliki mojstri so to protislovje premagali, v luči te težave pa tudi prav lahko razumemo, zakaj stoji po svetu toliko ponesrečenih spomeni- kov. Rado se zgodi, da kipar samo formalno izpolni zahteve naročila ali pa da v težnji k izpovedi, k osebnemu izrazu ne doseže tiste stopnje prepričljivosti, s katero bi svojo zamisel tako rekoč vsilil občemu pojmovanju in okusu. V obeh primerih spomenik potem ni tisto, kar bi moral biti. Na tapeti je Ivan Cankar. Petdesetletnica njegove smrti je že zdavnaj minila in zelo legitimna je želja, da bi v Ljubljani postavili velik spomenik pisatelju, ki je bolj kot kateri koli drug pretresel in presvetlil slovenska srca. Ideja ni sporna, toda osnutek kiparja Ja- neza Boljke, ki ga je menda odobrila pristojna komisija skupaj z ambientalno arhitektonsko spomeniško zasnovo, sili k premišljevanju. Cankar, ki je mrtev, svojega spomenika ne bo videl. Njegova tako imenovana nesmrtnost je v njego- vih knjigah, ki so iz trdnejše snovi, kot sta kamen ali bron. Spomenik tedaj pravzaprav postavljamo zato, da bi drug drugemu in vsi skupaj dokazali, koliko in kaj vse pomeni Cankar v naši zavesti. Nočemo dvomiti o tem, da nam pomeni veliko, ampak v tem primeru moramo biti tudi prepričani in trdni glede zahteve, da bodi Cankarjev lik predvsem podoba njegovega duha in vsega, kar z njim in po njegovi zaslugi dandanašnji pojmujemo. Ali temu ustreza spomenik, ki je velik po metrskih dimenzijah, ki pa v bistvu gradi vso svojo monumentalnost na Cankarjevi drobni glavi? Glavi, ki je bila, a propos, vendarle pisateljev poglavitni organ. Po spomeniku, ki ga bomo zgradili, ne bodo sodili Cankarja, ampak našo dobo. A tudi ne glede na zanamce se zdi umestno, da s kulturnimi dragocenostmi ne ravnamo površno, lahkomiselno ali zgolj po meri trenutnih priložnosti. Če ta čas še nismo zbrali dovolj energije in sposobnosti za dostojno dejanje, je nema- ra bolje, da še nekoliko počakamo. Sicer pa to gotovo ne velja samo za Cankar- jev spomenik v Ljubljani. Tit Vidmar 165 Zapis ob razstavi skic Janeza Boljke (1. del). (S. Pregl, Koliko poezije je v bronu? ITD, 2. 7. 1974) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 166 Vrhniški razgledi Zapis ob razstavi skic Janeza Boljke (2. del). (S. Pregl, Koliko poezije je v bronu? ITD, 2. 7. 1974) 167 Zapis ob razstavi skic Janeza Boljke (3. del). (S. Pregl, Koliko poezije je v bronu? ITD, 2. 7. 1974) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 168 Vrhniški razgledi Zapis ob razstavi skic Janeza Boljke (4. del). (S. Pregl, Koliko poezije je v bronu? ITD, 2. 7. 1974) 169 Dva natečaja za spomenik Ivana Cankarja v Ljubljani sta se sprevrgla pravza- prav v svojevrsten dokument dvojne krize v slovenskem kiparstvu; krize raz- mer med samimi kiparji, ki so se vse prej kot dovolj številno odzvali na tak, nacionalni pomembni natečaj, in krize naše spomeniške plastike nasploh, ka- tera že dolgo (morda z dvema ali tremi izjemami) ne more izoblikovati pravega spomeniškega koncepta. Razstava trinajstih različic na temo Ivana Cankarja, kakor so poimenovali pre- gled Boljkovih osnutkov in študij za spomenik Ivana Cankarja, nam je poka- zala, da se stanje ni bistveno spremenilo, vsaj kar zadeva drug vidik omenjene krize. Pristop k nalogi je v tem primeru nad povprečjem skrben in študiozen, vendar slej ko prej enostranski ali vsaj nevsestranski. Janez Boljka v sedanji vrsti različic in izpeljav dane teme nadaljuje svoje pred- zadnje in zadnje obdobje skulpturalnega oblikovanja, tistega, ki ga predstavlja njegova »Atomska Venera«, in one zadnje, katero se izraža v skupini malih, bolj strnjenih plastičnih realizacij in je dobilo svoj poudarek in priznanje na prvem bienalu jugoslovanske male plastike v Murski Soboti. V prvem primeru gre za nekam grozljivo vizijo kafkovsko orwellovskega človeka kot rezultata nekega nepravilno nadzorovanega razvoja in predstavnika za zdaj še ne dovolj jasno predstavljive, morda zgolj v osebnih svetovih umetnikov slutene prihodnosti. Oblikovanju te vizije služijo pri Boljki tudi posebna tehnična sredstva oziro- ma postopki, zlasti postopek oblikovanja in vlivanja, kakršen ne dopušča več povsem enakih odlitkov. Gre torej za v kiparstvu izraženo občutje in odziv na nekatere nevarne znake v sedanjem življenju in človeštvu, ki se izraža v (nava- dno znotraj še kompaktnega plašča) izvotljenih, kot zgorelih ali že razpadlih Boljkov koncept zanemarja Cankarjevo fizično pojavnost, zato je njegovo trdo in resno študiozno delo samo deloma uspelo. (Janez Mesesnel, Zasebni Cankar. Delo, 17. 5. 1974) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 170 Vrhniški razgledi anatomijah, katerih pozo vzdržuje že prav tako načeta, ne več organsko logič- no urejena, ampak naključno prepletena, ohlapna konstrukcija. Grozljiva slika nekega momenta, zraslega iz fantastične vizije, za katero se bojimo, da ima še svoje kali v sedanji resničnosti. Surrealisti so v slikarstvu že načenjali nekaj podobnega, tudi nekaj redkih kiparskih zgledov že poznamo, vendar je treba poudariti, da je Janez Boljka dokaj osebno izostril in preči- stil svojo oblikovalno zasnovo, tako, da jasno in nedvoumno posreduje želeno sporočilo. To je nedvomno eden prvih kiparjevih večjih uspehov in v razponu med splošno razumljivo miselno in nazorsko, celo vizionarsko podstatjo in avtonomnostjo umetniške realizacije ni niti špekulacij niti protislovij. Do resnih pomislekov pride tisti trenutek, ko se kipar v tej fazi svojega obliko- vanja loti določene, splošno znane teme in celo take osebnosti. Še posebno, če gre za spomeniško, torej javno nalogo. V tem primeru seveda ne zadošča več vse tisto, kar smo prej ugotovili. Še posebno ne v primeru, ko se dogmam obli- kovni, plastični koncept noče podrediti dani nalogi, katera ni prikrojena ravno po njem, temveč terja obratno. V tem primeru pride nujno do spora, katerega rezultat je ugotovitev nesporazuma. Ivan Cankar je tak primer: ta veliki, pesnik, pisatelj, mislec, kritik, aktivni in angažirani politični delavec, že po svojem slogu povsem določena in kom- paktna osebnost, ki je tudi kot pojem postal že obča last, zgoraj omenjenega postopka ne prenese. Tako smo dobili Cankarja, določenega predvsem z zunanjimi in manj simbo- ličnimi rekviziti, kot so njegovi lasje, brki, metuljček in krizantema v gumbni- ci, katerega veličino evocira predvsem materialistično telesno sorazmerje. Vse ostalo sodi v opisani Boljkov koncept, ki nasploh tako zanemarja Cankarjevo fizično pojavnost, da v velikem doprsnem, oblikovno najmanj razkrojenem portretu izoblikuje celo povsem drugega človeka in, žal, celo slabo modelira- nega kot portret, sam po sebi. Tako se nam pokaže Boljkovo trdo in nedvomno resno studiozno delo na raz- ličicah Cankarjevega lika kot izhodišča ali temelja za spomeniško zasnovo samo deloma uspelo. Posrečeno kot skupek različic na njegovo splošno kipar- sko temo, kot konkretna naloga spomeniške upodobitve določene osebnosti, v tem primeru Ivana Cankarja, pa kot nesporazum. To je Cankar »za zasebno rabo«, njegov lik v tem primeru še zdaleč ne zajema rezultatov vseh tistih, v njegovi osebnosti spočetih in združenih komponent, ki so ga oblikovale in ga v našem spominu in zavesti našega časa še posebej celovito določajo. Janez Mesesnel 171 Historiata okoli postavitve Cankarjevega spomenika verjetno ni treba posebej podrobno opisovati, saj izhaja v nadaljevanjih v vseh naših časopisih in sili ne- katere v bes, druge pa v smeh. Sicer pa kaže, da »hec« mora biti, drugače je dolg- čas. Pa vendarle … Komaj je Jakopičev spomenik dobil svoj prostor, kjer sedaj »klecaje dviga pogled v nebo«, naj torej počiva v miru (če in kako dolgo), smo že dobili novo kost, ki jo bo treba do obisti oglodati, čeprav že nekoliko smrdi. Postavitev Cankarjevega spomenika je bila zadnje mesece od predstavitve osnutkov v Mali galeriji letos spomladi nekoliko v ozadju. Pa vendar se je marsi- kje kuhalo, brbotalo in cvrlo. Verjetno bi vse spet ostalo le pri ugibanju, natolce- vanju, šepetanju, ko ne bi kipar Janez Boljka, ki je pred leti dvakrat zmagal na natečaju za postavitev Cankarjevega spomenika, sklenil narediti odločne pote- ze. Izbranec, posvečenec strokovne žirije, ki mu je priporočila oziroma poverila naj »svojega« Cankarja izdela in priprava za postavitev na javnem mestu, je po štirih letih dela, do konca izživciran s Cankarčki, ki so mu zrasli do glave in še čez, seveda v glavnem zaradi bolj ali manj »dobronamernih« sugestij, sklenil in brez zadržkov odločilno rekel (verjetno najprej sebi in mrmraje), potem pa glasno: »Vsega imam dovolj, naj ga dela, kdor ga hoče, jaz ga ne bom več, niti misliti nočem več o njem, upira se mi!« Kipar Janez Boljka se zaradi žaljivih napadov v časopisju nepreklicno odpove izdelavi spomenika. (Cankarja pa ne bo!, Mladina, 31. 10. 1974) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 172 Vrhniški razgledi Zgubiti štiri leta za projekt, ki ne bo nikoli ustvarjen, je veliko, poleg tega se ni ničesar naučil iz zgodovine »slovenskega načina postavljanja spomenikov«. To je usoda vseh slovenskih kiparjev, ki si drznejo imeti svojo podobo o naro- dnem velikanu, najsi bo to Prešeren, Cankar ali Jakopič ali pa kdorkoli drug, za katerega vsi natančno vemo, da je bil tak pa tak, pa niti malo bolj drugačen. Sicer pa, ali ni dovolj, da so naši svetniki burkali javnost že za življenje, ali naj njihove »diverzije« v zvezi z njihovo pojavnostjo (zunanjostjo) trpimo še dan- današnji dan? Njihova slava ne bo z upodobitvijo niti večja niti manjša. Slavo bi si pridobil in jo požel le kipar, toda žal ne pri nas. Pri nas kvečjemu gnila jajca in zasramovanje, če ne kaj hujšega. Rezultat Boljkovega dela je več kot petnajst Cankarjev vseh velikosti. »Večina je nastala pod vplivom sugestij in mojih notranjih kompromisov zaradi agresivne okolice. To so figure in portreti (tudi realistični). Upodobljen naj bi bil prvi, tisti, ki je bil na natečaju izbran … približno tak naj bi bil.« Toda izbrani kipar potrebuje tudi moralno podporo, ne pa žaljive napade po časopisih. Za vzor si vzemimo falango Jakopičevcev. Višek predstavlja nekaj grozilnih pisem, med katerimi je najbolj zanimivo tole (približna vsebina): »Gaspud kipar, zastonj se matraš, razstrelil ga bom, Canjkarja. Pravi je tisti na Vrhniki, ki ga hodim vsak drugi dan občudovat.« Pismo je polno podpisal N. N. s ceste v Mestni log. »Navkljub vrsti Cankarjev mojega ni med njimi, moj je v meni. Pa tudi hranil ga bom za sebe. Če bi ga materializiral, ne bi mogel obstajati kot javna plastika. Če pa bi že prišlo do postavitve, bi bil do konca življenja in še po smrti v zobeh večjega dela našega naroda, naroda poznavalcev. Če gre za postavitev plastike enega naših kulturnih mož, narodne svetinje, če gre za ekranizacijo njegove zgodbe ali kaj podobnega, se vsi čutijo poklicane, da sodijo. Seveda vsak po svoje doživlja Cankarja. Vsi smo ga brali, beremo ga in ga bomo brali, ampak vsak je prepričan, da je njegovo doživetje absolutno in ne dopušča oziroma izključuje vse ostale. Tudi jaz ga doživljam po svoje, toda zato me ni treba kamenjati. Če se mi tak kaže, potem bi takega naredil, za takim bi tudi stal in ga seveda tudi upal pod- pisati. To bi bil moj Cankar, brez tujih vplivov. Kolegi in prijatelji me vzpodbu- jajo. Daj, Janez, napravi takšnega, kot misliš. Lahko je to reči, ko pa vem, da moj ne bi ustrezal, pa tudi prave podpore nimam. Kaj se je zgodilo z Zajcem in njegovim Prešernom? Še sedaj ga imajo v zobeh, gotovo se obrača v grobu. Kip je res kompromis. Če bi lahko svojega postavil, takega, da bi bil zadovoljen, da bi lahko rekel: »Ta je tisti!« potem bi bil miren. Samo tak ne more in ne sme 173 obstajati. Zato raje naredim črto čez vse. Sem miren in imam mir. Raje se po- svetim svojemu delu!« Kipar meni, da bi morda bilo bolje, ko bi tisti denar namenili ponovni postavitvi Jakopičevega paviljona. V njem bi našli prostor za ateljejsko plastiko in bi lahko obenem dali priznanje še Cankarju. Moderna sodi skupaj; Jakopič in Fabiani pa sta »moderna« sodobnika Cankarja v svojih strokah. Denarja za vse je premalo. Iz tega sledi, da ima kipar raje svoj »dušni« mir, da ni zdržal »dobrohotnih« nasvetov in opozoril, pritiska javnega (?) mnenja, reakcije »sodnikov«, zaprl je »trgovino« in zdravo Cankar, ostani zdrav v preranem grobu. Predlog je morebiti edina pametna rešitev, saj bi pri izdelavi tega kipa imel teža- ve vsak slovenski kipar, če ga ne bi podprli, razen mogoče realistov. Žal nam je lahko priložnosti, ki se je nudila in dajala možnost, da bi končno dobili dober spomenik oz. spomeniško izvedbo. Zato bi bilo verjetno bolje, ko bi komisija za postavitev pristala na možnost postavitve spomenika Ivanu Can- karju, torej ne njegovega lika, temveč nekaj simboličnega, saj je natečaj nudil zanimive rešitve. Naš primer je rezultat daljšega procesa in je nastal zaradi nesposobnosti postavitve javne plastike, ki rezultira iz prekinjene tradicije po- stavljanja spomeniških plastik, ta pa ima korenine v privilegiranem in prevla- dujočem položaju nekaterih kiparjev, ki so umetno dušili in onemogočali cele generacije. Potrebno bo pisati novo zgodovino slovenskega kiparstva in prevre- dnotiti dosedanje trditve. V kiparjevem ateljeju bodo ostali tihi Cankarji, plastike, ki jih vidi le slučajni obiskovalec. Pa še nekaj napetih bikov je zraven in nosorog, ter trije pavijani. Kaže, da ta ikonografija postaja popularna. Cankar pa da si je sam postavil dovolj velik spomenik. Peter Povh »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 174 Vrhniški razgledi Kipar Bojan Kunaver septembra 1976 razstavi v Zvezdi Cankarjev kip, s katerim ni konkuriral na nobenem natečaju. (VUS, 23. 10. 1976) Cankarja se bojimo! Kip pisatelja, ki ga Ljubljana ni hotela. (Reporter, Ivan Puc: Cankarja se bojimo! Kip pisatelja, ki ga Ljubljana ni hotela. 25. 6. 2018) 175 Cankar v Zvezdi (Tit Vidmar), Cankar v Zvezdi. Delo, 22. 9. 1976) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 176 Vrhniški razgledi O Kunaverjevem spomeniku, razstavljenem v Zvezdi in o kulturni podobi Ljubljane. (Martin Casagrande-Richter, Spomenik. Dnevnik, 29. 9. 1976) 177 Odmevi … Kaj je kipar Bojan Kunaver storil tako kramarskega, da sta ljubljanska dnevnika ignorantsko in v nekaterih izrazih tudi surovo napadla njegovo razstavitev spo- meniškega kipa Ivana Cankarja v Zvezdi? Kaj je storil tako motečega in škanda- loznega, »Netečnega« v Cankarjevem letu špekulativnega, da so nekateri vodilni kulturni delavci dobili ob novici iz Zvezde kolerične napade z maščevalnim za- gotovilom, da je pa zdaj Kunaver dokončno oplel? Kaj je storil tako nekulturne- ga, da sta kulturna urednika obeh dnevnikov na svojih straneh očitala oblasti premajhni budnost, jo opominjala, da imata proti kiparju na voljo »organizirane zveze«, in da je eden od njih klical h kulturni samozaščiti občanov? Kaj je storil tako nekolegialnega, tako nedemokratičnega in privilegiranega, da je DSLU v po- sebni izjavi pozvalo oblast, naj razstavljeno delo njegovega člana, akademskega kiparja Bojana Kunaverja, nemudoma odstrani iz Zvezde; ni pa še dalo posebne izjave o privilegiranih strukturah v našem likovnem življenju, o katerih sicer že dolga leta toži stotero njegovih članov? Kaj je Kunaver storil tako nezakonitega, paragrafe izkoriščujočega, zvitega, sleparskega, da si je oblast privoščila čudno omahovanje svoje pravice? Kaj je storil prevarantskega, da je oddelek za gradbe- ne in komunalne zadeve skupščine občine Ljubljana Center 15. 9. 1976 najprej izdal dovoljenje za razstavitev kipa, nato pa sedem dni kasneje izdal preklic tega dovoljenja, oblast nad tem oddelkom, izvršni svet občine, pa razveljavil oboje, češ da je dovoljenje izdano na podlagi napačnega zakona? Kaj je storil tako mo- tečega, da tisk ni motila velika tabla z napisom »Pozor! Plin uhaja!«, ki je dolge dni stala kakšnih petdeset metrov proč od razstavljenega kipa, Kunaverjevega Cankarja, ki ima tudi sicer, kakršenkoli že je, prav po netoleranci oblasti manj pravice do javne prezentacije kot veliki reklamni pano za cirkus Gärtner, ki stoji prav tako v bližini, ne da bi vedeli, ali stoji na cestni površini ali na zelenici; manj pravice kot kostanjar, ki bo v bližini kmalu postavil svojo zeleno barakico? Končno pa: četudi bi natečaj bil razpisan, oziroma, četudi bo razpisan – kdo lahko vzame Kunaverju pravico, da bi Cankarja delal in razstavljal mimo natečaja? Vsak natečaj ima po navadi klavzulo, da lahko avtorji delajo določen projekt tudi mimo natečaja in njegovih pravil, če mu ta pravila ne ustrezajo. Kunaver pa je že pred kakršnokoli napovedjo tretjega natečaja delal Cankarja, tako rekoč javno, saj je na ogled osnutkov vabil vplivne kulturnike, po večini kajpak zaman. V prošnji za po- delitev delovne štipendije, ki jih je lani razpisala ljubljanska kulturna skupnost, je v utemeljitvi prošnje javno zapisal, da dela Cankarja. Štipendije mu niso dodelili. Razmišljanje, čemu toliko negativnih odzivov na postavitev Kunaverjevega Cankarja v Zvezdi. (Željko Kozinc, »Cankar« v Zvezdi. Delo, 2. 10. 1976) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 178 Vrhniški razgledi Njegovih ambicij ni nihče upošteval (za čemer je javno vpraševal kulturni ure- dnik »Dela«), in zdaj se je zgodilo, kar se je zgodilo, tako rekoč pohujšanje; sredi Cankarjevega leta ti osamljeni, od vseh miz odrinjeni, a samostojni kipar v sam center Slovenije, na najbolj obljudeno mesto, postavi figuro ta hip osre- dnjega slovenskega človeka, kip, ki ima spomeniške ambicije, a kaže pisatelja v dosledni kiparjevi resnici, Cankarja, ki je v naših očeh s tem kipom ponižan do svojih človeških dimenzij. Umetnik iz dolgoletne samote, ki je edini po- goj njegovega dela, premočrtno stopi na visoki podij, kot iz rudnika na plan, v blesk ostrih žarometov. Nekateri pozdravljajo samotno energijo in moč, saj to zmeraj privlači, drugi, kot kaže, Kunaverja dokončno izobčijo iz naše kulturne srenje, mu jemljejo pravico do prispevka v Cankarjevem letu, ko smo se sicer precej razpisali o pomanjkanju Cankarjevega spomenika v Ljubljani; ne zani- ma jih kip, ampak način, kako je razstavljen, pri čemer Kunaver postane manj kot kramar, češ, onečeja nam Zvezdo, lop po njem, ven, nesnaga! In nekoliko poparjena oblast izda odloke, ki drug drugega pobijajo, dokler jih na koncu prvi odvetnik v pol ure mirno ne zavrne z utemeljeno pritožbo, tako rekoč s pravniško lekcijo, kar je le še povečalo vtis upravne negotovosti. Kunaver – dokler to pišem – razstavlja naprej, presenetljivo miren in sam pri sebi gotov, da ravna prav. Tu – v Zvezdi je njegov prispevek Cankarjevemu letu, spontan in v začetku nič hudega sluteč poskus posameznika ob institucionali- zirani proslavi. Po mojem mnenju je to spodbuda, da še naprej iščemo Cankarjevo človeško mero, če nočemo iz njega narediti mit, ki ga bo življenje preseglo. K sreči je Cankar napisal, kar je napisal. Niti besede se mu ne da dodati. V tem je njego- va prava moč. V tem je edina možnost, da ga kot človeka dosežemo in seveda presežemo, ker je v tem edini smisel našega odnosa do Cankarja. Sicer se nam bo tako, kot ta hip, ob dogodku v Zvezdi, posmehoval na svoj bridek način. Kar berimo ga … Dobro bi bilo tedaj na Kunaverjev kip pogledati z manj stisnjenim srcem in po- misliti, če kip vendarle nima kakšne zveze s Cankarjevim izročilom, menim li- teraturo in javnim delovanjem. Postavimo »Pobratime«: »Razbolele so moje oči, vsaka podoba se jim prikaže prevelika, prenasilna, morda celo popačena; ali če jih zatisnem, vidim toliko jasneje, kar je: srce gleda z očmi, ki nikoli ne lažejo.« Kaj je vendar storil Kunaver zlega, motečega, vsiljivega, škandaloznega itd., če nas njegov Cankar gleda z zatisnjenimi očmi? Željko Kozinc, Ljubljana 179 (Darinka Kladnik, Spomenik za rojstni dan. Delo, 2. 10. 1976) »Cankarjev spomenik bomo postavili v oblake, to je najceneje in najgotovejše. V Ljubljani ni trga zanj in tudi v naših srcih manjka prostora za tako misel …« so pisali časopisi pred dobrimi 50 leti. Tako so mnogi govorili še dolgo potem, vse do nedavna. »Pa smo Cankarjev spomenik le dočakali. V Ljubljani res da še ni postavljen, bo pa prav kmalu – 10. maja na obletnico Cankarjevega rojstva. Spomenik je v celoti že odlit in pripravljen za postavitev pred Cankarjevim domom. Na nate- čaju je bila izbrana Tihčeva zamisel Cankarjevega spomenika, v bron pa so jo »ulili« v livarni umetnin v Jablanovcu pri Bistri. Tu ima delavnico že četrto leto Vladimir Šeb, pred tem pa jo je imel v Zagrebu. Že več kot trideset let deluje ta delavnica,« pravi Andrija Šeb, ki je poprijel za očetovo delo že zgodaj in se mu v celoti posvetil. »Dela nam nikoli ne zmanjka. Celo toliko ga je, da moramo včasih katero odbiti, ker vsega ne zmoremo. Tu smo odlili že mnogo znanih, velikih spomenikov, ki zdaj krase Zagreb, Ljublja- no (Tršarjev spomenik revolucije), Celje, Stubico, Titograd, celo v Dachau stoji spomenik, ki smo ga odlili… Cankarjev spomenik smo prevzeli pred dobrima dvema mesecema. Sprva je bilo to delo zaupano drugemu zagrebškemu livarju. Ker pa ta zaradi različnih vzrokov dela ni zmogel v dogovorjenem času, je bilo zaupano naši livarni. Dela smo se lotili po originalnih lesenih modelih, ki jih je izdelal kipar Slavko Tihec in vlivali posamezne dele v bron. Celoten spomenik Ivanu Cankarju je namreč sestavljen iz lamel. Teh je na eni in na drugi strani po trideset. Vsaka lamela je ob strani oziroma v profilu rebra- sta. Ta rebra bodo dala po postavitvi podobo Ivana Cankarja.« »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 180 Vrhniški razgledi Ko smo si ogledovali livarno umetnin, Cankarjevega spomenika ni bilo videti. »Skrivnost« je kaj hitro pojasnil Andrija Šeb. »Podoba se na posamezni lameli - te so zložene na kupu – ne vidi. Šele ko bodo lamele postavljene druga ob drugi in bo spomenik stal, bo moč videti Cankar- jev lik. Spomenik bo visok 3,60 m, prav toliko bo tudi širok. Stal bo na okroglem pod- stavku, ko pa bo postavljen, bomo ob strani vgravirali vanj še Cankarjev pod- pis, kot si je to zamislil Slavko Tihec, avtor spomenika. Tihec je prišel večkrat v našo delavnico in opravil potrebne korekture. Pri izdelavi Cankarjevega spo- menika nismo imeli posebnih težav. Res pa je tudi, da imamo pri odlivanju spomenikov že toliko izkušenj in prakse, da smo vsega vajeni. Takšnega spomenika kot je ta, oziroma na tak način delanega spomenika, še nismo odlivali. Je pa vsak spomenik dejansko unikat zase. Mislim, da tudi v Jugoslaviji še nimamo tako delanega spomenika kot je Cankarjev.« Pogled na delavnico Vladimirja Šeba, eno največjih te vrste v Jugoslaviji, pove, da tu delo nikdar ne stoji. Številni odlitki, modeli, kipi, reliefi … vsega je dovolj naokrog. Delavci hite, ta se trudi z žerjavico, oni s čiščenjem odlite glave, tretji spet s čim drugim. »Prav zdaj pripravljamo potrebno za odlivanje približno tri metre velikega spo- menika Edvarda Kardelja, ki ga je zasnoval Stojan Batič,« še pove ob koncu razgovora Andrija Šeb in nam pokaže model tega spomenika, ki bo postavljen v Kardeljevem. Darinka Kladnik 181 Cankarjev spomenik! Že dolgo si ga Ljubljana želi, si prizadeva zanj in že dolga leta ni in ni šlo. Zdaj bo naše me- sto dobilo pravzaprav dva Cankarjeva spomenika naenkrat. Kulturni dom Ivan Cankar bo uresničil Cankarjeva hotenja po kulturi, ki bi bila možnost in razvoj za vse. To je pač spomenik v simboličnem pomenu, uresničenje davnih sanj in globoke sedanje potre- be, posvečen Cankarjevemu spominu in imenu. In vendar pred takšen dom – spomenik sodi likovno delo, ki bo tudi na zunaj izpričalo, da je tu Cankarjev dom, da gre tu za njegovo osebnost in duha, ki se bosta seveda vsak dan znova morala potrjevati tudi v vsebini dogajanj v kulturnem domu. Zato ob odločitvi za gradnjo Kulturnega doma Ivan Cankar hkratna odločitev, da mora pred domom stati tudi Cankar- jev spomenik. (Snežna Šlamberger, Likovnost in sporočilnost. Dnevnik, 2. 10. 1976) Ustvarjalec spomenika Ivanu Cankarju je akademski kipar Slavko Tihec, ki si je na natečaju izbrano rešitev zamislil ob sodelovanju inž. arh. Mirka Zdovca. Spomeniška plastika bo stala na novi Cankarjevi ploščadi, ki že kaže svoj obris med Cankarjevim domom, Erjavčevo cesto in prizidkom Ljubljanske banke. V višini blizu štirih metrov se bo vzpel iz ploščadi kvader iz aluminijastih in »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 182 Vrhniški razgledi bronastih plošč, ki bo na dveh straneh nosil Cankarjevo sliko, na eni njegov podpis in na drugi značilen citat iz Cankarjevega dela. Kako vidi ustvarjalec Slavko Tihec svoje delo? »Spomenik, ki sem ga zamislil, zame nosi v sebi dvoje možnih asociacij. Can- kar nam je pomenil jasen, čist primer umetnika, ki je globoko in čvrsto posegel v naš narod, tako da sem ob njem začutil sorodnost s kristalom: jasnim, lepim in tudi skrivnostnim. Druga primerjava je knjiga, ki nosi v sebi in na sebi Cankarja. Prisoten je njegov lik, kot ga poznamo po eni njegovih najbolj znanih fotografij, njegova sled je podpis, njegova misel bo – v kratkem in zanj značilnem citatu – rokopisno zapisana na četrti stranici.« Dvoje misli iz pogovora s Slavkom Tihcem je značilnih za njegov odnos do spomeniške plastike nasploh: »Likovnost je likovnost, to ni ne literatura ne ka- kšen drug medij. Hočem, da je tudi funkcionalna skulptura, kot je to spomenik, narejena v istem duhu, kot ga zasledujem pri svojem siceršnjem delu in to tako, da ob tem ne bi sklepal kompromisov. Ne delam eksperimentov v spomeniški velikosti, ampak izhajam iz tega, kar sem v ateljeju že preizkusil in kar me tre- nutno kot likovnega ustvarjalca zanima in zaposluje. Kot prvo upoštevam pri spomeniški plastiki likovnost, skušam upoštevati sporočilnost in seveda ambi- ent, v katerega je spomenik postavljen. Če je spomenik v naravi, se ravnam po ključu, ki je dan v njej sami – v naravno okolje posežem kot urejevalec, ki pola- goma utrjuje in disciplinira prostor, nikoli pa ostro ne posega vanj. Pri urbanih rešitvah, kjer je prostor že dan in discipliniran, skušam poiskati zakonitosti njegovih mer in struktur. To pomeni, da moram upoštevati tudi snovne pri- sotnosti, ki so v bližini in seveda sočasno v teh okvirih likovno idejo čimbolje rešiti, kolikor v nekem trenutku to zmorem.« Ta osnovna načela in povezanost za vsakokratno fazo umetnikove usmeritve so jasno vidni na treh primerih izmed Tihčevih dosedanjih spomeniških pla- stik. Spomenik Pohorskemu bataljonu je nastal v letih takoj po končanem štu- diju. Vpet v naravo, drevesa so tu dala prispodobo ljudi, ki so tam živeli in umirali – horizontale, ki pomenijo mir in smrt, preko diagonalnih kompozicij dosežejo smer navzgor. Pri spominskem obeležju na Kozari, pravi umetnik sam, je imel že drugo zre- lost in likovni interes, ki je bil nefiguralen, to je bilo razdobje njegovih slojevitih kompozicij. Tu se sloji razraščajo v čisti likovni rešitvi brez figuracije ali pripo- vedi in vendar dajejo občutek, kot da se je gora vzpela in zaustavila v slojevitem 183 loku. Najbližji nam je gotovo še spomin na Tihčev mariborski spomenik revo- luciji. »Takrat je bila že precej v razmahu moja faza kontejnerjev, ki se zdaj na- daljuje tudi pri Cankarju,« pravi Slavko Tihec. Ta beseda ni sama sebi namen, svoje ustvarjalne faze poimenujem po nekem vodilu, ki je v njih (sloji, semafori, kinetični objekti) in kontejner zame pomeni nekaj, kar nosi v sebi vsebino – ta vsebina pa je mišljena v duhovnem smislu. V času nastajanja mariborskega spomenika sem v ateljeju že snoval svetlobne ritme, svetle in temne črte, ki sem jih vkomponiral v notranjost bloka. Hkrati pa sem ob spomeniku začutil močnejšo potrebo po njegovi sporočilnosti. Oboje se je prav pri mariborskem primeru povsem logično in brez kompromisov povezalo. Lahko sem svoja nova likovna dognanja črtovne tehnike, za katero prve zasnove izvirajo iz leta 1973 in so bila takrat – kot vem – v svetu nekaj novega, uporabil kot nosilca nekega berljivega sporočila, ki naj bi bilo razumljivo tudi gledalcu, neveščemu čitanja čiste likovnosti.« In Cankar? »Način izraza, ki sem o njem govoril, je zame še vedno neizčrpen, neizpet, odpira mi še vedno nove in drugačne možnosti. Mislim, da je prav Cankarjev spomenik v tem smislu doslej najčistejša rešitev tako likovno kot po jasnosti sporočila. Črta, ki je bila prej ravna, zdaj nosi v sebi dimenzijo Cankarjevega lika, njegovo sliko. Naj za primerjavo navedem gramofonsko ploščo, ki v svojih razah nosi dimenzijo zvoka. Informacija o Cankarju teče skozi ves spomenik in se na drugi strani spet izlušči v njegov znani obraz, tokrat v njegovo zrcalno sliko. To omogočajo vertikalne plošče, iz katerih je spomenik sestavljen in ki so brušene skozi vso globino spomenika. Cankarjev obraz bo seveda bolje viden od daleč in s pogledom po diagonali. Od blizu bo spomenik deloval elemen- tarno kot naravni sklopi plošč, ki jih je navznoter obrusila neka elementarna energija – tako kot je Cankar obrusil naš čas. Tako se bo spomenik spreminjal z gibanjem gledalca in njegovih pogledov z raznih zornih kotov, prav tako tudi s spreminjanjem svetlobe in bo ponudil večplastno možnost gledanja in doživlja- nja. Od daleč bo kot spomin, po diagonali kot čista Cankarjeva slika, od blizu kot elementaren razpored vertikalnih plošč, ki dopuščajo neke vrste kinetiko, drsenje oči skozi skulpturo. S tem pa spomenik ne izločuje prostora, ampak – nasprotno – dovoljuje, da prostor prodre vanj in je tako njegova masa razbreme- njena. Za moje pojme je to zelo čista likovna rešitev in v sebi čutim, da bi lahko kljubovala času in rastla z njim.« Snežna Šlamberger »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 184 Vrhniški razgledi Predstavitev spomenika, ki ga postavljajo pred Cankarjevim domom v Ljubljani. (Snežna Šlamberger, »Moje delo je slutnja zarje«. Dnevnik, 8. 5. 1982) Vabilo na odkritje spomenika pred Cankarjevim domom v Ljubljani. (Dnevnik, 10. 5. 1982) 185 Govor dr. Matjaža Kmecla ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju. (Boj za slovensko kulturo je isto kakor boj za svobodo. Delo, 11. 5. 1982) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 186 Vrhniški razgledi (Večer, 2. 5. 1982) 187 (Komunist, 14. 5. 1982) »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 188 Vrhniški razgledi Alenka Vidrgar se je rodila leta 1958 v Ljubljani. Študirala je na Peda- goški akademiji in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1985 zaključila podiplomski magistrski študij pri profesorjih Slav- ku Tihcu, Dragu Tršarju in dr. Tomažu Brejcu. Med študijem kiparstva, keramike, grafike in vizualnih komunikacij je raziskovala tudi medij fotografije. Po diplomi je poučevala na Sre- dnji šoli za oblikovanje in fotografijo, od 1989. pa je samozaposlena v kulturi. Za JSKD vodi letne kiparske delavnice v kamnolomu Lesno Brdo. Na Republiškem izpitnem centru je zunanja ocenjevalka za maturitetni predmet likovna teorija, piše pa tudi knjige za otroke; bila je predse- dnica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, zdaj pa vodi Sekcijo ilu- stratorjev pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Mag. Alenka Vidrgar, akad. kiparka 189 Alenka Vidrgar: Ivan Cankar, žgana glina, 1995/96. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 190 Vrhniški razgledi Ivan Cankar, medaljon, barvana žgana glina, 1996. Ivan Cankar, medaljon v lesenem okviru, žgana glina, 1996. 191 »Ne vem, koliko sem jih naredila, a sem, zdaj to vidim, ohranjala eno podobo; eno podobo izmed mnogih fotografskih zapisov. V medaljonih, v izrezanih reliefih in v mali plastiki - vedno ista podoba. Tudi modra patina, ki je z leti postala modro siva, je izbrana, da postane upodobitev odmaknjena, da ni kot naravna žgana glina, topla in dostopna. Upodobitve Cankarja so nastajale že pred več kot dvajsetimi leti, ko sem prišla v kletni atelje v Cankarjevem domu na Vrhniki z željo, da bi Vrhnika imela male poklone, s katerimi bi obiskovalcem ustvarjala spomin na velikega pisatelja in dramatika. Dva medaljona sta zasno- vana kot majhen relief, z visoko reliefno upodobitvijo. Tudi material je izbran kot najbolj dostopen, žgana glina, ki pa še vedno zahteva ročno izdelavo in neposreden kiparski poseg. Večkrat sem preskušala bakreno risbo v bronu in naredila malo voščeno ploščico, vanjo vtisnila prefinjeno podobo Cankarja in jo ulila v mavčni negativ. Postopek ponovne izdelave večjega števila enakih kiparskih kosov je vedno zahteval kalup. Kalup je pravzaprav natančen negativni volu- men, ki je izdelan po originalnem kiparskem pozitivu - modelu. Za- nimivo je, da se pri posebni osvetlitvi negativ navidezno pokaže kot pozitivni volumen. Ta nenavadni preskok našega zaznavanja - videnja je uporabljen v risbi Cankarja, uliti v mavec. Nekoč so za pomembne osebnosti izdelovali poseben, ročno izdelani papir, ki je imel v papirju njihov vodni znak/watermark/. Postopek iz- delave podobe/portreta so v industrijski izdelavi papirja razvili pose- bej kot zaščito pri izdelavi bankovcev, kjer se uporablja še danes. Skrivnostni postopek modelacije upodobitve Cankarja je zahteval dosti študija in poskusov, a izvedbe v papirju ni doživel, saj je naša edina de- lavnica ročne izdelave papirja v Vevčah prenehala z razvojem obrti. Can- karjevi prosojni upodobitvi pa se bo našlo mesto v vizualni umetnosti.« »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 192 Vrhniški razgledi Ivan Cankar, reliefna risba v mavcu, 2017. Ivan Cankar, bakrena risba v bronu, zalita v mavec, 1995. 193 Ivan Cankar, modelacija v vosku za vodni žig, 2017. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 194 Vrhniški razgledi Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi … Ivan Cankar: Bela krizantema, 1910 ZIC M U Z E J S K O D R U Š T V O V R H N I K A “LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ” … ŠE VEDNO Oblikovala Milena Oblak Erznožnik. Tisk Partner Graf d.o.o. “LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ” … ŠE VEDNO 195 Bojan Mavsar se je rodil leta 1957 v Brežicah. Po končani srednji šoli se je zaposlil v gledališču v Ljubljani, kjer je od leta 1991 vodja kiparskega oddelka. Med delom je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - smer kiparstvo. Podiplomski študij pri prof. Dragu Tršar- ju je končal leta 1993 in si pridobil naziv magister umetnosti. V svoji ustvarjalnosti združuje veliko umetniških prvin ter se tako približuje bistvu univerzalnosti. Mag. Bojan Mavsar, akad. kipar »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 196 Vrhniški razgledi Vrhniške vedute, grafike na papirju, 2010, prezentacija za Vrhniški spominek. 197 Ivan Cankar, iz cikla Slog in ritem podob, olje na platnu, 2004, razstava v Cankarjevem domu na Vrhniki. Ivan Cankar, relief, patinirani poliester, 2006, razstava Homaž I. Cankarju v TMS Bistra. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO 198 Vrhniški razgledi Ivanove ribarije. Bojan Mavsar, 2016. Foto: Siniša Rančev. 199 Obeležja ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja. Bojan Mavsar, 2018. Foto: S. Rančev. »LJUDSTVU JE SPOMENIK VŠEČ« ... ŠE VEDNO