Knjižnica vzgojeslovnih pisateljev. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH ..........III.....Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll L O človeškem razumu. 3. in 4. knjiga. Spisal John Locke. Poslovenil Fr. A. Jerovšek, šolski svetnik in gimn. profesor v Mariboru. 1925. Izdala in založila „Slovenska Šolska Matica" v Ljubljani. Tisk ^Učiteljske tiskarne" v Ljubljani. O človeškem razumu. III. knjiga. I. POGLAVJE. O besedah ali jeziku vobče. 1. Človek je zmožen, razčlenjevati svoje glasove. — Bog. ki jc ustvaril človeka, da bi bil družabno bitje, mu ni podelil le nagona, ampak tudi potrebo, da živi v družbi svojih soplemcnikov. temveč ga jc tudi opremil z jezikom, ki naj bi bil glavno sredstvo, ki spaja družbo. Zato jc človek dobil organe tako ustrojene, da morejo ustvarjati razčlenjene glasove, ki jih imenujemo besede. To pa ni bilo dosti na ustvarjenje jezika, kajti papige in raznovrstne druge ptice se dado naučiti, da dovolj razločno razčlenjujejo svoje glasove, vendar pa nikakor ne znajo jezika. 2. Izprcminjati razčlenjene glasove v znake pr^d« sta v. — Treba jc torej bilo dalje, da ni lc sposoben razčlenjati gla« sove, temveč tudi rabiti te glasove kot znamenja notranjih misli ter jih staviti kot znamenja predstav v svojem duhu: tako bi bilo mogoče ž njimi seznanjati druge in razširjati misli človeškega duha med ljudmi. 3. Ustvarjanje občnih znamenj. — Ali niti to ni zado* stovalo, da bi bile besede tako porabne, kakor bi morale biti. Jezikovni popolnosti ne ustreza, da se dajejo glasovi rabiti kot znamenja predstav, razun če sc dado glasovi rabiti tako, da obsezajo po več posameznih stvari: kajti razmnoževanje besed bi bilo zamotalo njih rabo, če bi bila vsaka posamezna stvar morala dobiti posehno ime. ki bi jo označevalo. Da se odpravi ta neprilienost, sc jc popolnil jezik dalje še tako. da se rabijo občna imena; napravila sc jc jedna beseda, ali ta pomeni množico posebnih biti. Ta hasnovita raba glasov sc jc dosegla samo po razliko« vanju predstav, ki sc jim jc postavilo kot znamenje: občna so postala tista imena, ki so se postavila za občne predstave, posebna pa tista, kjer so predstave, za katere sc rabijo, posebne. 4. L'olcg teh imen pa. ki stoje za predstave, so druge besede, ki jih rabijo ljudje ne na izražanje kake predstave, ampak na pogrešanje ali odsotnost predstav, jednostavnih ali sestavljenih, ali sploh kake pred* stave. Takšne so v latinščini nihil, v slovenščini pa nevednost in jalovost. O teh nikalnih ali privativnih besedah sc pravzaprav nc da rekati, da ne pritičejo predstavam ali ne pomenijo nobene predstave, kajti tedaj bi bili glasovi popolnoma hrez pomena, ampak nanašajo sc na pozitivne predstave ter pomenijo njih odsotnost. 5. Besede, izvedene iz takšnih, ki na konci pome nijo čutne predstave. — Nekoliko bliže izvora vseh naših pojmov in našega spoznanja nas utegne voditi opazovanje, kako zelo so odvisne naše besede od navadnih čutnih predstav in kako izvirajo tiste, ki sc stavijo za dejanja in pojme, ki so čuvstvovanju popolnoma tuje, od tukaj ter so prenesene od navadnih čutnih predstav na bolj neznane pomene i j. i* 4 in sc stavijo za predstave, ki ne spadajo pod spoznavanje po našili čutilili. n. pr. to imaginc, apprehcnd, comprchcnd, adhcre, conccive, instil. disgust. disturbancc, tranquillity i. t. d.1 so vse besede, vzete od dejstvovanja čutnih stvari, toda obrnjene na gotove mode mišljenja. Duh je v svojem prvotnem pomenu dihanje ali sapa, angel pa poslanec in, ako bi mogli zasledovati imena do njih izvora, bi brez dvoma našli v vseh jezikih imena, katera stoje za stvari, ki ne spadajo v delokrog naših čutil, da imajo svoj izvor v čutnih predstavah. S tem hočemo nekako podati misel, kake vrste pojmi so in odkodi izvirajo, ki so polnili glave tistim, ki so bili prvi začetniki jezikov in kako je narava celo pri imenovanju stvurij nepričakovano namignila ljudem, kje so izvori in načela vsega njihovega spoznanja. Med tem ko so si morali, da dajejo imena, ki bi seznanjala druge z raznimi delovanji, katera so čutili v sebi, ali kake druge predstave, ki jih niso zaznavali po svojih čutilili, izposojati besede od navadnih čutnih predstav, da s tem sredstvom olajšajo drugim razumevanje teh dejstvovanj, ki so jih izvrševali v sebi, ki pa se zunanje niso pojavljala, ko pa so dobili znana in priznana imena, da ž njimi izražajo tista notranja dejstvovanja svojega duha, so bili dovolj oskrb« ljeni, da so lahko razodevali z besedami vse svoje ostale predstave; saj so jih mogle tvoriti lc zunanje čutne zaznave ali pa notranja dejstvo« vanja duha na njih, ker sploh nimamo, kakor sc je dokazalo, predstav razun tistih, ki so prvotno prišle bodisi od zunanjih čutnih predstav bodisi od tega, kar čutimo v sebi od notranjega delovanja našega duha. ki sc o njem zavedamo v notranjosti. 6. R a z p o r e d b a. — Da pa bolje razumemo rabo in moč jezika kot pripomočka na pouk in spoznavanje, bo primerno, da prevdarjamo: Prvič. Kaj jc tisto, čemur v dejanskem jeziku dajejo imena nepo« sredno. Drugič. Ker so vsa imena (izimši lastna) občna in tako ne stoje posebe za to ali ono posamezno stvar, ampak za vrste in skupine stvarij, bo kot sledečo točko treba prevdarjati. kake vrste in kaka plemena ali če so vam ljubša latinska imena, kake species in kaka genera stvarij, v čem jc njih bistvo in pa kako se ustvarjajo. Če sc to skrbno (kakor bi moralo biti) pregleda, pridemo do spoznanja, kako je prav rabiti besede, katere so naravne vrline in pomanjkljivosti našega jezika in kake pripomočke je treba rabiti, da se izognemo neprilikam nejasnosti in netočnosti v pomenu besed, brez česar ni mogoče govoriti jasno in redno glede na spoznavanje: vse to sc vrti okoli stavkov in sicer veči« noma občnih, zato stoji v tesnejši zvezi z besedami ko se morebiti sluti. To premišljevanje bo torej predmet sledečih poglavij. II. POGLAVJE. O pomenu besed. 1. Besede so čutna znamenja, ki so potrebna za občevanje. — Človek ima sicer veliko mnogoličnost misli in sicer takih, ki utegnejo i drugim i njemu koristiti ter ga razveseljevati, toda skrivajo sc mu v srcu, da jih ne more nihče videti, niti jih ni mogoče pripraviti, da bi se pojavljale. Udobnost in prednost človeške družbe pa se brez priobčevanju misli ne daje doseči, zato je moral človek iznajti nekaka zunanja čutna znamenja, ki bi seznanjala druge s temi nevidnimi predstavami, ki sestavljajo njegove misli. Ustrezati temu namenu pa ni 1 Te besede v slovenščini ne ustrezajo kakor v angleščini pisa« tcljcvcinu namenu, zato sem jih pustil v izvirniku: kdor pa zna nekoliko latinščine, spozna njih prvotni pomen brez posebnega truda in prizna, da so dobro in stvari primerno odbrane. Prestavi j alec. 5 bilo nič bolj pripravno bodisi glede na obilnost hotlisi naglost ko tisti raz» členjeni glasovi, kakoršnc ustvarjati sc je čutil tako pripravnega. Tako moremo razumevati, kako so prišli ljudje do rabe besed, ki so po svoji naravi tako pripravne temu namenu, kot znamenj njihovih predstav; ne vsled kake naravne zveze, ki bi bila med posebnimi razčlenjenimi glasovi in določenimi predstavami, kajti tedaj bi sc govoril med vsemi ljudmi sumo jeden jezik, ampak vsled svojevoljne določbe: vsled te pa jc postala kaka beseda svojevoljno znak kake predstave. Besede sc torej rabijo tako, da so čutni znaki predstav, predstave pa. za katere stoje, so njih pravi in neposredni pomen. 2. Besede so čutna znamenja predstav tistega, ki jih rabi. — Te znake rabijo ljudje ali da se spominjajo svojih misli kot nekake opore svojega spominu ali pa da tako rekoč spravljajo na dan svoje predstave in jih stavijo drugim pred oči; zato ne stoje besede neposrednem pomenu za nič drugega v svojem prvotnem in ko za pred« stave v duhu tistega, ki jih rabi, naj so te predstave zbrane še tako nepopolno in brezskrbno od stvari, katere predstavljajo, kakor sc meni. Kedar kdo s kom govori, sc hoče ž njim sporazumevati, in govorica ima namen, da seznanjajo ti glasovi kot znaki poslušalca ž njegovimi pred« stavami. To torej, kar označujejo besede, so govornikove predstave; nihče jih ne more neposredno kot znake obračati na kaj drugega nego predstave, ki jih ima sam; kajti to bi bilo predelovati jih v znamenja lastnih pojmov, vendar pa jih rabiti za druge predstave, to bi sc reklo, rabiti jih kot znake in neznake svojih predstav v istem času in tako storiti, da bi sploh ne imele nobenega pomena. Ker pa so besede samo« voljni znaki, ne morejo biti samovoljni znaki, ki jih postavi za stvari, katerih ne pozna. To bi bilo ustvarjati jih znake ničesar, glasove brez pomena. Človek ne more svojih besed napraviti znamenj lastnosti na stvareh ali pojmov v duhu koga drugega, če jih nima v svojem. Dokler nima lastnih predstav, ne more slutiti, da odgovarjajo pojmom koga drugega, niti ne more rabiti za nje kakega znamenja, kajti tako bi bila znamenja nečesa, česar ne ve, to pa sc pravi v resnici biti znamenje ničesar. Ali če si predstavlja koga drugega predstave z nekaterimi izmed svojih ako sc vda in jim da ista imena, kakor delajo drugi, so to vedno njegove predstave; on daje imena predstavam, ki jih ima, ne pa pred« stavam, ki jih nima. 3. To je v dejanski rabi jezika tako neizogibno, da jednako rabijo besede, ki jih govore (s kakim pomenom), v tem oziru veščaki in neved« neži, učenjaki in neučenjaki. Na jeziku vsakega človeka stoje za pred« stave, ki jih ima in ki jih hoče ž njimi izražati. Otrok, ki ni opazil na kovini, katero sliši imenovati zlato, ničesar razun svetle bleščeče sc rmene barve, rabi besedo zlato samo za svojo predstavo barve in za nič drugega; zato pa imenuje isto barvo v pavovem repu zlato. Nekdo drug. ki jc bolje opazoval, doda bleščeči sc rmenini veliko težo; tedaj pa stoji beseda zlato, kedar jo rabi, za sestavljeno predstavo bleščeče sc rmcnc zelo težke snovi. Nekdo drugi doda tem lastnostim topljivost; temu pomeni zlato telo. ki sc blešči, je rmeno, sc da topiti in je zelo težko. Nekdo drug pa doda kovnost. Vsakdo izmed teh rabi jednako besedo zlato, kedar nanese prilika, da izražajo to predstavo, kateri so jo pripeli; ali očividno jo more vsak obrniti le na svojo predstavo, ne more pa je staviti kot znamenje takšne sestavljene predstave, kakršne nima. 4. Besede sc pogosto prikrilo nanašajo na pred« stave, ki so v duhu drugih ljudi j. — Dasi pa morejo besede, kakor jih rabijo ljudje, pravzaprav in neposredno pomeniti le predstave, ki so v govornikovem duhu, jim vendar dajejo v svojih mislih prikrito odnosnost na dve drugi stvari. Prvič menijo, da so njih besede tudi znamenja predstav v duhu drugih ljudij. ki ž njimi občujejo; kajti sicer bi govorili zaman ter hi se nc mogli sporazumevati, če bi glasovi, ki jih rabijo za jedno pred« 6 stavo, bili taki, kakršne rabi poslušalec za drugo, kar bi pomenilo govoriti dva jezika. Toda v tem oziru ljudje navadno ne preizkušajo, jeli pred' stava, ki jo imajo oni in pa tisti, s katerimi govorijo, v duhu. ista, ampak mislijo, da je rabiti besede v običajnem pomenu tega jezika, kakor menijo, dovolj. Pri tem mislijo, da je predstava, katere znamenje je ona beseda, točno ista, ki ji dajejo razumni možje tega kraja to ime. 5. Drugič na realnost stvarij. — Drugič. Ker ljudje ne bi radi videli, da sc o njih misli, da govore zgolj o svojih lastnih do* mišljavah. ampak o stvareh, kakršne so v dejanskem življenju, zato pogosto domnevajo, da stoje tudi besede za realnost stvarij. Ali ker se nanaša tu bolj posebno na predmete (substanccs) in njihova imena ko morebiti prejšnje na jednostavne predstave in mode. hočemo obširneje govoriti o tej dvojni rabi imen, kedar bomo govorili o imenih določenih modov in podstatih posebe; vendar pa smem upravičeno trditi, da se pravi prevračati rabo besed in povzroča neizogibno nejasnost in zmedo v njihov pomen, kedarkoli jih stavimo za kaj drugega nego .te predstave, ki jih imamo v svojem duhu. 6. Besede v sle d navade lahko vzbujajo predstave. — Glede na besede se mora dalje tudi prevdarjati: prvič, ker so nepo« sredna znamenja človeških predstav in zato sredstva, ki ž njimi prinb« čujejo ljudje svoje misli in domneve, ki jih imajo v svojih glavah (brcasts.'), sc zgodi vslcd nepretrgane rabe. da je zveza med gotovimi glasovi in predstavami, za katere stoje, takšna, da skoraj tako hitro, kakor sc sliši beseda, vzbuja gotove predstave, kakor da bi dejstvovali na čutila predmeti saini, ki so jih sposobni proizvajati. To je očitno tako pri vseh navadnih čutnih lastnostih in vseh predmetih (substanccs), ki na nje naletimo pogosto v vsakdanjem življenju. 7. Čcsto se rabijo besede brez pomena. — Drugič. Pravzaprav in neposredno pomenijo besede predstave v govornikovem duhu: ker pa nas nauči vsakdanja raba od zibelke naprej raznih raz« členjenih glasov tako popolnoma, da so nam vsak trenotek na jeziku in v spominu vedno pri rokah, ali jih vendar ne preizkušamo skrbno in jim ne določamo točno pomena, sc pogosto prigodi, da stavijo ljudje, celo kedar bi radi pozorno prevdarjali, svoje misli bolj na besede ko na stvari. Da. ker je mnogo besed priučenih prej. ko se spoznajo pred« stave, za katere stoje, zato govore ncle otroci, ampak možje nekatere besede nič drugače ko papige samo zato, ker so se jih naučili in se navadili na te glasove. Ali kakor daleč sc rabijo besede, kakšen je njih pomen, tako daleč je nepretrgana zveza med glasom in predstavo in pa določba, da drugo stoji za drugo: brez tega bi ne bilo nič ko ravno toliko šumov brez pomena. S. Njih pomen jc popolnoma samovoljen. — Besede vzbujajo ljudem vslcd dolge vsakdanje rabe, kakor sc jc povedalo, tako stalne in naglo gotove predstave, da si lahko mislijo med njimi naravno zvezo. Ali da pomenijo le posebne predstave ljudij in to vslcd svojo voljnega imenovanja, je očividno na tem, da pogosto ne vzbujajo drugim (niti tistim ne, ki govorijo isti jezik) istih predstav, ki so jim po našem mnenju znamnja. Vsak človek ima tako nedotakljivo svobodo, staviti besede za katere predstave se mu ljubi, da niti jeden nc more storiti, da bi imeli druge predstave v svojem duhu, ko jih ima on. kedar rabijo iste besede kakor on. Zato je priznal veliki Avgust sam. da vkljub tej oblasti, ki jc vladala svet. ne more ustvariti kake nove latinske besede. To jc pomenilo toliko, da nc more samovoljno določiti, katero predstavo naj zaznamenuje kaka beseda v jeziku njegovih podložnikov. Res jc, da daje vsakdanja raba v vseh jezikih določene glasove določenim pred« stavam in molče pritrjujte temu ravnanju, ki omejuje v tem smislu pomen tega glasu, da ne govori človek točno, ako jc ne daje isti pred« stavi; naj še dostavim, da nc govori razumljivo, razen če vzbujajo poslu« šalcu njegove besede iste predstave, za katere jih jc postavil v svojem govoru. Bodi pa posledica dejstva, da rabi kdo svoje besede različno ali 7 od njih občnega pomena, ali pa od posebnega osebe, kateri jih govori, gotovo je, da je omejen njih pomen v njegovi rabi na njegove predstave in da ne morejo biti znamenja česa drugega. III. POGLAVJE. O občnih izrazih. 1. Besede so večinoma občne besede. — Ker je vse, kar je, posebno, sc utegne misliti pametno, da bi bile tudi besede, ki se morajo ujemati s stvarmi, takšne — jaz menim po njihovem pomenu; toda mi najdemo ravno nasprotno. Največji del besed, ki tvorijo jezike, so občni izrazi. To ni učinek malomarnosti ali slučaja, ampak razuma in nujnosti. 2. Kajti ni mogoče, da bi imela vsaka posamezna stvar svoje ime. — Prvič ni mogoče, da bi imela vsaka posamezna stvar svoje razločno posebno ime. Kajti ker slonita pomen in raba besed na tej zvezi, ki jo tvori duh med svojimi predstavami in glasovi, katere rabi kot njih znamenja, sc mora ohraniti v imenovanju stvarij, da bi imel duh razločne predstave stvarij, tudi njih posebno ime, ki spada k vsakemu s posebno določbo k tej predstavi. Ali to presega moč človeške zmožnosti, da bi napravila in ohranila razločne predstave vseh posebnih stvari, ki naletimo nanju. Vsaka ptica in vsaka zver, ki jih vidijo ljudje, vsako drevo in vsaka rastlina, ki je dejstvovala na čutila, niso mogla najti prostora v najzmožnejšem razumu. Če se kdo ozira kot na primere izrednega spomina na nekatere vojskovodje, ki so znali imenovati vsakega vojaka z lastnim imenom, lahko najdemo razlog, zakaj se nikoli ni poizkusilo, dati vsaki ovci v čedi posebno ime ali vsaki kavki, ki nam leti nad glavami, še manj pa da bi imenovali vsak rast« linski listič ali vsako peščeno zrncc na poti s posebnim imenom. 3. Bilo bi tudi brez koristi. — Drugič. Ako pa bi se dalo to storiti, bi vendar bilo brez koristi, kajti glavnemu namenu jezika bi ne služilo. Zaman bi kupičili ljudje imena posebnih stvari, ki hi jim ne služila na priobčevanje svojih misli. Ljudje sc učijo imen in jih rabijo v razgovoru z drugimi samo s tem namenom, da sc med seboj spo> razumevajo. To se doseže le tedaj, kedar vzbuja glas, ki ga proizvajajo moja govorila, vslcd navade ali sporazuma poslušalcu predstavo, ki ji ga dajem, kedar ga izgovarjam. To pa sc ne da doseči po imenih, ki se dajejo posameznim stvarem, katerih predstave imam le jaz v svojem duhu; njih imen kdo drug ne more razumeti, ki mu niso znane vse te prav posebne stvari, ki sem jih opazoval. 4. Tretjič. Ali recimo, da sc da tudi to izvršiti (po moji misli ni izvršljivo), vendar bi razločno ime za vsako posebno stvar ne bilo velike koristi za popolnovanje spoznanja, ki ima sicer svoje korenine v posebnih stvareh, ali sc razširja po občnih pogledih: temu pa služijo stvari pre* vcdenc na vrste pod občnimi imeni. Te pridejo s svojimi imeni v nekoliko krogov in se ne množijo vsak trenotek tako, da jih niti duh ne bi mogel ohraniti, niti dejansko življenje ne rabiti; zato so se ljudje pri teh veči» noma ustavili, vendar pa ne tako. da bi ne mogli ločiti posebnih stvari s primernimi imeni, kjer to zahteva priličnost. Zato rabijo pri svojem lastnem rodu in, kedar jim je treba pogosto omenjati posebne osebe, lastna imena; tu imajo razločne osebnosti razločna imena. 5. Kake stvari imajo lastna imena. — Mimo oseb so dobili tudi kraji, mesta, reke, gore in tem podobne zemljepisne imenit« nine posebna imena in sicer iz istega razloga; saj so take. da imajo ljudje pogosto priliko, jih posebe označevati in tako rekoč poviševati v svojih pogovorih o njih. NTc dvomim, da bi imeli, ako bi bil povod, omenjati tako pogosto posebne konje, kakor nam je omenjati posebne ljudi, lastna za te ravno tako kakor za one in Bukcfal bi sc toliko rabil » 8 kakor Aleksander. Zato pa vidimo, da imajo med jockeyi konji svoja posebna imena, da se po njih poznajo in ločijo, ravno tako kakor njih hlapci; kajti med njimi jc pogosto prilika, imenovati tega ali onega posebnega konja, kedar ga ni pred očmi. 6. Kako se ustvarjajo občna imena. — Sledi vprašanje, kako sc ustvarjajo občna imena. Kajti ker so vse stvari, kolikor jih je, posamezne, se vpraša, kako dobivamo občne izraze, ali kje najdemo tiste občne naravne predmete, ki se o njih misli, da stoje za nje? Besede postanejo občne, če jih napraviš znamenja občnih predstav, predstave pa postanejo občne tako. da vzamemo od njih krajevne in časovne okolščine in katerekoli druge predstave, ki jih utegnejo določati za to ali ono posebno bit. Po takšnem odmišljcvanju (abstraetion) postanejo zmožne predstavljati več ko jeden individuj. ker vsebujejo vsako sklad« nost s to odmišljcno predstavo, so (kakor pravimo) te vrste. 7. Ali da izvedemo to nekoliko razločnejc, morebiti nc bo napačno, čc zasledujemo svoje pojme in svoja imena od njih začetka ter opažu« jemo, po kakih stopnjah napredujemo in v kakih korakih si razširjamo predstave od prve mladosti. Nič ni bolj očividno, ko da so predstave oseb, ki občujejo ž njimi otroci (da nc navedem kot primer ko te) kakor osebe same samo posebne. Imena, katera so jim dali prvič, so omejena na te zasebnike in imena dojilke in mame, ki ju rabi otrok, prisoja le tema osebama. Ko pa jih pozneje opozorita čas in razširjeno spoznanje, da je premnogo drugih stvari na svetu, ki so glede na rast in druge lastnosti v kakem skupnem stiku z očetom in materjo in drugimi osebami, ki so jih bili vajeni, si napravijo predstavo, v kateri menijo da so te posebnosti, tej pa dado z drugimi vred n. pr. ime človek. Tako si pri« dobijo občno ime in občno predstavo. S tem nc napravijo ničesar novega, ampak samo izpustijo iz sestavljene predstave, ki so jo imeli o Petru in Jakobu, Mariji in Ivani, to, kar jc vsakemu posebno, ohranijo pa samo to, kar jim je vsem skupno. 8. Na isti način, kakor si dobijo občno ime in predstavo človeka, lahko napredujejo k bolj občnim imenom in pojmom. Kajti ker opažu« jejo, da imajo različne stvari, ki sc razlikujejo od njihove predstave človeka in sc torej nc morejo vključiti pod ime človeka, določene last« nosti. po kateri sc strinjajo s človekom, ohranijo samo te lastnosti in jih združijo v jedno predstavo in tako imajo zopet drugo in bolj občno predstavo. Tej dado ime in napravijo izraz bolj obširnega obsega. Ta nova predstava ni plod novega dodajanja, ampak izpuščanja oblike in kakih drugih posebnosti, ki je zaznamenuje beseda človek: ostalo je samo telo z življenjem, čuvstvovanjem. samovoljnim gibanjem; vse to obsega ime žival. 9. Občne lastnosti niso nič drugega ko o d mišljene predstave. — Da so si napravili ljudje svoje občne predstave na ta način in jim dali občna imena, jc po moji misli tako očitno, da na to ni treba drugega dokaza, ko da prevdari človek sebe ali druge in navadno ravnanje njih duha v spoznavanju. Kdor misli, da so občne lastnosti ali občni pojmi kaj drugega ko take abstraktne in delne predstave bolj sestavljenih, vzetih v začetku od posebnih bitij, jih bo iskal, bojim sc, brez uspeha. Kajti naj prevdarja kdorkoli in mi potem pove, v čem se loči njegova predstava človeka od predstave Petra in Pavla ali njegova predstava konja od predstave Bukefala razun v tem. da je izpuščeno nekaj, kar je posebno vsakemu posameznemu bitju, da pa se ohrani toliko teh posebnih sestavljenih predstav raznih posameznih bitij, v ko« likih pa sc ujemajo? Če izpustimo iz sestavljenih predstav, ki jih pome« nita besedi človek in konj, samo te posebnosti, v katerih sta različni, ohranimo pa samo tiste, ki se v njih ujemata, iz teh pa napravimo novo razločno sestavljeno predstavo in ji damo ime živali, ima človek bolj občen izraz, ki obsega s človekom posamezne druge stvari. Izpustimo iz predstave živali čuvstvovanjc in samovoljno gibanje, postane ostala sestavljena predstava, ki jo tvore ostale jednostavne telesa, življenja in 9 /ivežu. še bolj občna pod bolj obsežnim izrazom vivens. In da sc ne mudimo dalje pri tej posebnosti, ki jc sama po sebi tako očividna, pravim, da nadaljuje duh na isti način svoj pot do telesa, podstati in na zadnje do bitja, stvari in takšnih občnih izrazov, ki stoje za katerokoli naših predstav. Zaključimo! Vsa ta skrivnost generum in specierum, ki povzro« čajo po šolah toliko šuma in ki uživajo po pravici tako malo uvaževanja, ni nič drugega ko abstraktne predstave manj ali bolj obsežne z imeni. V vsem tem je jedino stalno in ncizpremenljivo, da stoji vsak bolj občni izraz za takšno predstavo in jc samo del vsake izmed teh, ki jih obsega. 10. Zakaj sc rabi v opredclbah navadno genu s. — To nam utegne pokazati vzrok, zakaj rabimo pri opredelovanju besed, kar ni nič drugega ko razlaganje njih pomena — genus ali bližnjo občno besedo, ki jo vsebujejo. To sc ne godi iz potrebe, ampak da se prihrani trud naštevanja posameznih jednostavnih predstav, ki za nje stoji bližnja občna beseda ali genus; ali pa to povzroča sram, da bi ne mogel kdo dovršiti tega naštevanja. Dasi pa jc opredeljevanje po genus in diffe« rentia spccifica — naj se mi ne zameri raba strokovnjaških izrazov latin« skegu izvora, ker so najprikladncjši pojmom, ki za nje stoje, pravim, dasi je opredeljevanje po genus in diffcrcntia spccifica najkrajši pot, vendar pa smem po svoji misli dvomiti, jeli najboljši. Ciotov pa sem, da ni jedini in torej ni neizogibno potreben. Kajti, ker ni oprcdclha nič drugega ko posredovati drugemu razumevanje z besedami, za kako pred« stavo stoji opredeljeni izraz, izvrši opredclba najbolje naštevanje teh jednostavnih predstav, ki so združene v pomenu opredeljenega izraza. Če pa so sc ljudje navadili namesto takšnega naštevanja rabiti bližnji občni izraz, ni to bilo iz potrebe ali zavoljo večje jasnosti, ampak zavoljo naglosti in priročnosti. Kajti po moji misli tisti, ki želi izvedeti predstavo, ki za njo stoji beseda človek, če bi se reklo, da jc človek solidna raz* sežna podstat, ki živi, čuvstvujc, sc samovoljno giblje in zna sklepati, bi sc izraz človek brez dvoma ravno tako razumel in predstava, ki stoji za njo, ravno tako dobro razumela, in predstava, ki za njo stoji, vsi j ravno tako jasno posredovala, kakor če sc opredeli, da je razumno bitje. To po raznih opredclbah bitja, živega in telesa razpade samo na te naštete predstave. Razlagajoč izraz človeka sem se tukaj držal navadne šolske opredclbc, ki sicer morebiti ni najbolj točna, vendar mojemu zdajnemu namenu dovolj dobro služi. Na tem primeru sc lahko vidi, kaj je bilo povod za pravilo, da morata oprcdclbo sestavljati genus in diffcrcntia. Dovolj jc pokazati, kako malo jc treba takega pravila in kako malo koristi daje, sc točno po njem ravnati. Kajti, ker so opre« dclbe, kakor sc jc povedalo, samo razlage jedne besede z množico drugih, tako da sc zanesljivo spozna njen pomen ali predstava, ki za njo stoji, jeziki niso vselej tako napravljeni po logičnih pravilih, da bi sc dal vsak izraz po svojem pomenu točno in jasno razlagati na dva druga. Izkušnja nam jasno kaže nasprotno, ali pa so slabo ravnali tisti, ki so postavili to pravilo, da so nam podali tako malo oprcdelb. ki se ž njimi strinjajo. Toda obširneje sc bo govorilo o opredclbah v sledečem poglavju. 11. Občen in vesoljen sta tvorbi našega razuma. — Da sc povrnemo k občnim besedam, moramo po tem. kar sc je povedalo, spoznati očitno, da ne spadata občen in vesoljen k dejanski biti stvarij, ampak sta iznajdbi in tvorbe našega razuma, ki jih jc napravil na svojo rabo, in da sc tičeta samo znamenj besed ali predstav. Besede so, kakor se jc povedalo, občne, kedar sc rabijo za znamenja občnih predstav in sc dado brez razločka obrniti na razne posamezne stvari; predstave pa so občne, kedar stoje kot zastopnice raznih posameznih stvari: ali vesolj« nost ne spada k stvarem samim, ki so v svoji biti vse posamezne, cclo te besede in predstave, ki so po slojem pomenu občne. Kedar torej zapustimo posebnosti, so občnosti, ki preostajajo. Ie tvorbe našega last« nega dela: saj ni njih občna narava nič drugega ko zmožnost, ki jim jo 10 jc podelil "razum, pomeniti ali prcilsta vi juti mnogo posebnosti; kajti pomen, ki ga imajo, je le relacija, ki jim jo je dostavil človeški duh. 12. O d mišljene predstave so bistva generum et spccierum. — Sledeči predmet torej, ki se mora pretehtavati, je vrsta pomena, ki ga imajo občna imena. Kajti, kakor jc očitno, da nc pomenijo zgolj jedne posamezne stvari — kajti tedaj bi nc bila občna imena, ampak lastna imena — tako je na drugi strani oči vidno, da ne pomenijo množine, kajti tedaj bi pomenilo mož in možje isto in razlika med števili (kakor pravijo slovničarji) bi bila nepotrebna in brez koristi. To torej, kar pomenijo občna imena, je neka vrsta stvarij, opravlja pa ta posel vsako izmed njih. ker jc znamenje odinišljcnc predstave v duhu, s katero predstavo sc ujemajo, kakor sc kaže, bivajoče stvari, v tem smislu sc stavijo pod to ime ali. kar jc isto, so iste vrste. Vslcd tega pa jc očividno, da niso biti vrst ali če bolj prija latinščina, speeies stvarij nič drugega nego te odmišljene predstave. Kajti imeti bit kake specics ker jc tisto, kar stori, da jc kuj te vrste in ker jc skladnost s predstavo, ki nosi to ime, tisto, kar daje pravico do tega imena; imeti pa bistvo in ime skladnosti mora biti ista stvar: kajti hiti kaka spccies in imeti pravico do imena te speeies jc istu stvar. Zdaj pa. ker nc more biti človek ali imeti pravico na ime človek nič ko to, kar sc strinja z odmi.šljcno predstavo, ki stoji za njo ime človek, niti nc more kaj biti človek ali imeti pravico na spccies človek, ko kar ima bistvo te speeies. sledi, da sta abstraktna predstava, ki stoji za njo ime. in pa bistvo predstave jedno in isto. Od todi pa je lahko opazovati, da jc bistvo vrst stvarij in torej njih razdeljevanje tvorba razuma, ki odmiš« ljava in tvori te občne predstave. 13. So tvorbe razuma, svoje temelje pa imajo v sli čn os t i stvarij, — Tukaj jaz ne bi rad. da sc o meni misli, da pozabim, šc menj pa, da zanikavam. da ustvurju narava proizvujujoč stvuri mnogokaj med seboj jednakegu: nič ni bolj očitno posebno med živalskimi vrstami in stvarmi, ki se plodijo po semenu. Vendar pa smemo o moji misli reči, da je njih razvrščanje pod imena opravek razuma, cr jemlje po sličnosti, ki jo opazuje med njimi, priliko na ustvar« janjc odmišljcnih občnih predstav in jih v duhu stavi z imeni kot vzorcc ali oblike (kajti v tem smislu ima besedu obliku čisto poseben poincn). V tej meri, kakor sc izkaže, da sc strinjajo posebne bivajoče stvari, so iste vrste (specics). nosijo to ime ali se stavijo v ta razred. Kajti, kedar pravimo: to jc človek, to je konj. to je pravica, to je krutost, to jc ura, to jc kožica, kaj počenjamo, ko da stuvimo stvuri pod posamezna posebna imena, češ da sc ujemajo s temi odmišljenimi predstavami, ki smo iž njih napravili ta imena kot znamenja? In kaj so bistva teh vrst izbrana in označena z imeni ko tc odmišljene predstave v duhu, ki so tako rekoč spone med posebnimi stvarmi, ki so, in imeni, ki sc morajo pod nje uvrstiti? Kedar pu imujo občna imena kuko zvezo s posebnimi bitji, so te odmišljene predstnve posrcdovulkc, ki jih družijo: tako da bistva specij, kakor jih mi ločimo in imenujemo, niso in nc morejo biti kaj drugega ko ravno tc odmišljene predstave, ki jih imamo v duhu. Zato Iiu domnevna dejanska bistva podstatij, če so različna od naših odmiš« jenih predstav, nc morejo biti bistva vrst. ki v nje stavimo stvari. Kajti dve spccije utegneta biti jedna ravno tako razumno (rationalIy) kakor jc dvoje različnih bistev bistvo jedne specije: in kake utegnejo biti ali nc biti predrugačbe v konju ali svincu, nc da bi katero nehalo biti iste vrste? Določati stvarem vrsto po naših odmišljcnih predstavah jc lahko; če pa sc kdo hoče ravnati v tem po domnevnih dejanskih bistvih, bo imel po moji misli težave in nikoli nc bo mogel vedeti, kedaj točno neha spadati v isto vrsto konja ali svinca. 14. Vsaka razločna odmišljcna predstava jc raz« ločna bit. — Tudi se nc bo nihče čudil moji trditvi, da so te biti ali odmišljene predstave (ki so merila za ime in meje vrst) tvorba razuma, ki meni, da so vsaj sestavljene pogosto pri nekaterih ljudeh 11 različne zbirke jednostuvnih predstav in da jc torej pohlepnost temu tisto, kar drugemu ni. Da. celo na predmetih, kjer so njihove odmišljcne predstave vzete od stvari samih, niso stalno iste; ne na tej vrsti, ki nam je posebno domača in ki jo posebno točno poznamo; saj sc jc več ko enkrat dvomilo, jeli zarodek, ki ga porodi ženska, človek; prepir sc je razvnel celo tako, da sc je dvomilo, ali sc naj redi in krsti ali pa ne. To bi nc bilo mogoče, ako bi bila odmišljena predstava ali bit, ki ji pripada ime človek, naravna tvorba, nc pa negotova in raznolična zbirka jednostavnih predstav, ki jih združi razum in jim pridcnc po abstrakciji ime. Zato jc v rcsnici vsaka razločna odmišljena predstava razločna bit in imena, ki stoje za take razločne predstave, so imena bistveno različnih stvari. Tako je krog tako bistveno različen od ovala kakor ovca od koze in dež jc tako bistveno različen od snega kakor voda od zemlje; kajti ta odmišljena predstava, ki je bit jednega bitja, sc nc da podeliti drugemu. Tako pa tvorita katerikoli odmišljcni predstavi, ki sta v jednem delu različni med seboj z dvema različnima imenoma, dvoje razločnih vrst ali, če hočete, dvoje tako bistveno različnih vrst kakor katerikoli, ki sta najbolj oddaljeni ali med seboj nasprotni na svetu. 15. Dejanska in imenska bit. — Ker pa nekateri (in ne brez vzroka) mislijo, da so biti popolnoma neznane, ne bo napačno prevdarjati razne pomene besede biti. Prvič, bit se utegne razumevati kot biti kaj, vslcd česar je, kar je. Tako sc sme imenovati dejanska notranja ali vobče (na predmetih) nes znana konstitucija stvarij. ki na njej slonijo njih razkrivanju pristopne lastnosti, njihova bit. To jc lastni izvirni pomen besede, kakor očitno kaže njena tvorba; kajti esscntia v prvotni označbi pravzaprav pomeni bit (biti). V tem smislu se vedno rabi, kedar govorimo o biti posebnih stvarij, ne da bi jim dajali posebna imena. Drugič. Ker pa so sc učenjaštvo in prepiri po visokih šolah mnogo pečali z genera in specics, je počasi izgubila beseda esscntia svoj prvotni pomen in, namesto da bi sc dajala dejanski konstituciji stvarij, sc je skoro popolnoma prenesla na umetni ustroj tega, kar sc zove genus in spccies. Kes je. da sc navadno misli na dejansko sestavo stvarnih vrst in brez dvoma mora biti kaka dejanska sestava, ki je od nje odvisna katerakoli zbirka sobivajočih jednostavnih predstav. Toda ker je oči> vidno, da so stvari uvrščene pod imena v vrste in spccijc samo z ozirom na ujemanje z nekimi odmišljenimi predstavami, ki smo jim dodali ta imena, ni bit vsake vrste ali plemena nič drugega nego ta odmišljena predstava, ki stoji za njo občno ime. Našli bomo, da je to tisto, kur pomeni bit v svojem najnavadnejšem pomenu. Ti vrsti biti se dasta po mojem mnenju prav primerno imenovati dejanska in imenska bit. 16. Stalna zveza med imenom in imensko bitjo. — Med bitjo in imenom je zveza tako tesna, da se ne more ime kake vrste stvari pripisovati kakemu posebnemu predmetu ko tistemu, ki ima to; vsled tega odgovarja tej odmišljeni predstavi, katero zaznamuje to ime. 17. Domneva, da ločijo dejanske biti specics. je neporabna. — Glede na dejanske biti telesnih predmetov — da ne omenjam ko te — je mnenje, če se ne motim, dvojno. Jcdno jc tistih, ki rabijo besedo bit za nekaj jim neznanega in si mislijo določeno Število teh biti. ki so ž njimi v skladu napravljene vse naravne stvari in ki so na njej vse točno soudelcžnice in tako pripadajo tej ali oni spcciji. Drugo in bolj umstveno mnenje je tistih, ki menijo, da imajo vse naravne stvari dejansko, toda neznano konstitucijo svojih nečutnih delov. Od todi da izvirajo te čutne lastnosti, ki nam omogočajo, jih med seboj ločiti, v skladu z razlogom, ki jih po njem stavimo v vrste pod skupnimi imeni. Prejšnje izmed teh mnenij, ki predpostavlja te biti kot gotovo število oblik ali vzorcev, ki so po njih napravljene vse naravne stvari, kar jih jc. in so soudeležnice, so po mojem mnenju zelo zapletle spo« znavanje naravnih stvarij. Pogosto se rodc v vseh vrstah živih bitij 12 spake, ki imajo na sebi težave, ki ne morejo obstati poleg te domneve, ker je ravno tako nemogoče, da hi imeli dve stvari, ki sta deležni popol* noma iste stvarne biti, različne posebnosti, kakor da bi lika, ki sta deležna iste stvarne biti kakega kroga, imela različne posebnosti. Ali če bi ne bilo drugega razloga proti temu, vendar hi domneva biti, ki jih ni mogoče spoznati in jih vendar napraviti za to, kar loči vrste stvarij. je tako popolnoma brez koristi in nc služi nobenemu delu našega spoznanja, da bi bilo samo to dovolj, da jo položimo na stran in se zadovoljujemo s takimi bitmi vrst ali specij stvarij, ki jih more dosezati naše spoznavanje. Resno prevdarjanje nam pokaže, kakor sem povedal, da so to le odmišljcnc sestavljene predstave, katerim smo do« stavili razločna občna imena. 18. Stvarne in imenske biti so pri jednostavnih predstavah in modih iste, različne pa pri predmetih. — Ker so torej biti razdeljene na imenske in stvarne, lahko opazujemo dalje, da so pri speciji in jednostavnih predstavah in modih vedno iste, pri predmetih pa vedno popolnoma različne. Tako je lik, ki omejuje prostor med tri premice, stvarna kakor tudi imenska bit trikotnika, ker ni samo odmišljcna predstava, kateri je dodano občno ime, ampak tudi resnična csscntia ali bit stvari same — tista podlaga, odkoder izvirajo vse njegove posebnosti in ki se nc dado ločiti od nje. Popolnoma drugače pa je glede na to snovno ilelcc, ki tvori prstan na mojem prstu, v katerem sta ti biti očitno različni. Kajti dejanska konstitucija njega nečutnih delov je tista, ki so od nje odvisne vse tc posebnosti barve, teže, topljivosti, sta* novitnosti i. t. d., ki sc nahajajo na njem. Te konstitucijc pa ne poznamo in. ker torej nimamo o njej posebne predstave, tudi nimamo imena, ki bi bilo njega znamenje. Vendar pa so njega boja, teža topljivost, stanovitnost i. t. d., ki storijo, da je zlato ali mu dajejo pravico do tega imena, ki je vslcd tega imenska bit; kajti zlato sc nc more imenovati nič ko tisto, kar sc ujema z lastnostmi tc odmišljcnc sestavljene pred* stave, ki nosi to ime. Ali to razločevanje pripada posebe predmetom, zato bomo, kedar sc lotimo pretehtavanja njih imen. imeli priliko, o njej obširneje razpravljati. 19. Biti se ne ustvarjajo niti uničujejo. — Da so take odmišljene predstave z imeni, o kakršnih smo govorili, biti, se kaže dalje v tem, kar sc nam pripoveda o bitih, namreč, da sc nc ustvarjajo, niti se ne uničujejo: to pa nc more biti resnično o dejanskih konstitucijah stvari, ki nastajajo in ginevajo ž njimi. Vse, kar jc. je podvrženo razun njegovega stvarnika izpreminjanju, izlasti tc stvari, ki smo jih vajeni in ki so uvrščene v oddelke z razločnimi imeni ali naslovi. Tako je to, kar jc bilo danes trava, jutri meso kake ovce in v teku malo dnij potem postane človeško meso. V vseh takih in tem podobnih izpremembah se uničuje njih dejanska bit. i. c. ta konstitucija. ki na njej slonijo poseh« nosti teh raznih stvarij, neha ž njimi vred. Ker pa se misli, da so hiti v duhu določene predstave z imeni, se meni, da ostajajo stalno iste, kakoršnimkoli izpremembam so podvržene. Kajti karkoli se zgodi Ale» ksandru ali Bukcfalu, predstavam, ki jih nosita človek in konj, se mislijo kljub temu iste; in tako so ohranjene hiti teh vrst cele in neuničene kakršnakoli izprememba zadene katerega izmed individuvov ali pa vse te vrste. Po tem sredstvu ostane bit kake vrste zdrava in cela. čc bi tudi nc bilo niti jednega individuva tc vrste. Kajti, čc bi zdaj nc bilo na svetu nikjer nobenega kroga (kakor morebiti tega lika ni nikjer točno začrtanega), vendar predstava, ki je spojena s tem imenom, ne hi nehala biti. kar je: tudi nc bi nehala biti vzorec na določanje posebnih likov, ki na nje naletimo, nosijo li po pravici ime kroga ali nc, in tako pokazati, kateri izmed njih, ker imajo to bit, so tc vrste. Dasi pa ni in nikoli ni bilo v naravi živali, ki j-i pravimo samorog, ali take ribe, ki jo zovemo morsko deklico, je vendar, ker mislimo, da stoje taka imena za sestav* ljcnc odmišljcnc predstave, ki nc obsegajo ničesar sebi nasprotujočega, bit kake pomorske deklice ravno tako razumljiva kakor bit človeka; 13 predstava samoroga je tako gotova, stalna in ncprcmckljiva kakor pred« stava konja. Po vsem tcin pa jc očividno, da dokazuje nauk o ncizpre« mcnljivosti biti, da so lc odmišljene predstave in slone na relaciji med njimi in gotovimi glasovi kot njihovimi znamenji in bo vedno resnična, dokler more isto ime imeti isti pomen. 2U. Zaključek. — Sklenimo! Kar hočem povedati, je skratka tole. namreč, da sega veliki sejem z genera in spccics in njihovimi bitmi le tako daleč: Ljudje, ki si ustvarjajo odmišljene predstave in jih pome« ščajo v duha s posebnimi imeni,, si s tem dobivajo možnost, uvaževati stvari in o njih govoriti kakor o snopih na ležje popravljanje in obče« vanje svojega spoznanja; ta posel bi napredoval le počasi, čc bi bile besede in misli omejene lc na posebnosti. IV. POGLAVJE. O imenih jednostavnih predstav. 1. Imenu jednostavnih p red sit a v, m odo v in pred« metov imajo vsako nekaj posebnega na sebi. — Dasi po« menijo vse besede, kakor sem razkazoval, neposredno le predstave v govornikovem duhu, vendar ob točnejšem pregledovanju najdemo, da imajo imena jednostavnih predstav, namešanih modov (med te štejem tudi relacije) in naravnih predmetov posamič nekaj posebnega in od drugega različnega. X. pr.: 2. Prvič. Imena jednostavnih predstav in pred« metov izražajo dejansko bit. — Prvič. Imena jednostavnih predstav in predmetov z odmišljcnimi predstavami v duhu. ki jih nepo« sredno pomenijo, napovedujejo tudi neko dejansko bit, ki je po njej posnet njih prvotni vzorec. Ali imena namešanih modov imajo svoje korenine v predstavi, ki je v duhu, in ne vodi misli dalje, kakor bomo obširno videli v prihodnjem poglavju. 3. Drugič. Imena jednostavnih predstav in modov pomenijo vselej dejansko in imensko bit. — Drugič. Imena jednostavnih predstav in modov vselej pomenijo dejansko, kakor tudi imensko bit svoje vrste. Toda imena naravnih predmetov pomenijo redko, če sploh kedaj kaj drugega ko zgolj imenske biti teh vrst. kakor bomo pokazali v poglavju, ki razpravlja o imenih predmetov posebej. 4. Tretjič. Imena jednostavnih predstav s c ne dado opredeljevati. — Tretjič. Imenu jednostavnih predstav se ne dajo opredeljevati, pač pa imena vseh sestavljenih predstav. Nihče še ni. da bi jaz vedel, določil, katere besede sc dado opredeljevati, katere pa ne; to pomanjkanje ni redko, kakor se meni zdi, povod trdovratnega prepira in nejasnosti v razgovorih z ljudmi, kedar kedo zahteva opre« delbo izrazov, ki sc nc dado opredeliti. Drugi pa mislijo, da se ne smejo zadovoljiti s kako razlago z bolj občno besedo in njeno omejitvijo (ali da govorim strokovnjaški z genus in diffcrentia), kedar nimajo poslu« šalci tudi po taki opredelbi. napravljeni po pravilu, pogosto bolj jasnega pojma o pomenu besede, ko so ga imeli poprej. To vsaj po moji misli ni popolnoma zunaj okvira inojc naloge, da pokažem, katere besede se dado opredeljevati, katere pa nc. in v čem tiči jedro dobre opredelhe: to utegne podati naravi teh znamenj in naših predstav toliko luči. da zasluži bolj točno pretehtavanje. 5. C c bi se dalo vse opredeljevati, bi bil to pro« ccssus in infinitum. — Nc bom sc tukaj ubijal z dokazom, da se vsi izrazi nc dudo opredeljevati zavoljo proccssus in infinitum, v kar bi nas očitno zapeljalo, ako bi priznavali, da sc dado vse besede opre« deljevati. Kajti, čc bi bilo treba opredelbinc izraze še z drugimi opre« deljevati, kje sc naj ustavimo? Jaz pa hočem pokazati po naravi naših 14 predstav in pomenu naših besed, zakaj sc nekatere dado opredeljevati, druge pa nc, in katere so. 0. Kaj jc oprcdclba. — Mislim, da se strinjajo vsi v tem, da jc oprcdclba lc razkazovanje pomena jedne besede z raznimi drugimi nc istoimenskimi izrazi. Ker pomenijo besede le predstave, za katere jih stavi tisti, ki jih rabi, je razkazan pomen kakega izraza ali kaka beseda jc opredeljena, kedar je predstava, katere znamenje so besede naprav« ljcnc in priklopljcnc v govornikovem duhu. tako rekoč predstavlja in stavi drugemu pred oči; tako je njen pomen dognun. To jc jedina korist in jedini namen uprcdclb in jedino merilo, kaj jc dobra oprcdclba, kaj pa nc. 7. Zakaj sc nc dajejo opredeljevati jednostavne predstave. — Na tej podlagi pravim, da sc ne dajejo imena jedno« stavnih predstav in samo teh opredeljevati. Razlog, zakaj jc temu tako, da ne morejo različni izrazi kake opredelbe. ker pomenijo razne pred« stave, vsi vkup na noben način zastopati predstave, ki sploh nima nobene sestave; zato pa oprcdclba. ki pravzaprav ni nič drugega ko razkazo« vanje pomena jedne besede po več drugih, ki izmed njih nc pomeni vsaka iste stvari, ne more najti mesta med imeni jednostavnih predstav. S. Primeri: gibanje. — Ker sc ni oziralo na to razliko med našimi predstavami in njihovimi imeni, se je ugnezdila po šolah ta silna mulenkostnost, ki sc da opazovati na oprcdclbah. ki jih podajejo o malem številu teh jednostavnih predstav. Večino izmed njih so pustili na miru eelo ti mojstri opredeljevanja samo iz ncinožnosti, ki so na njo naleteli. Ali je mogoče iznajti veče čudaštvo ko tole opredelbo: Akt biti v moči kolikor v moči? ki lahko spravi v zadrego vsakega razumnega človeka, ki bi mu nc bila vsled razupite brczmislcnosti znana, ako bi jo moral uganiti, kaj razlaga. Če bi Ciceron vprašal Nizozemca, kaj1 jc »he\vec» ginge«, in dobil na svoje vprašanje v svojem lastnem jeziku kot odgovor, da jc »aetus entis in potentia quatenus in potentia«, vprašam kogarkoli, ali si misli, da bi ga bil razumel, kaj pomeni beseda »bc\vccgingc«, ali si mogel domišljati; kako predstavo ima Nizozemce navadno v svojem duhu in bi hotel označiti drugemu, kedar rabi tak glas? 9. Tudi našedobni modroslovci, ki so sc potrudili, da sc otresejo šolskega strokovnega izražanja in govore razumljivo, niso imeli dosti več uspeha pri opredeljevanju jednostavnih predstav, bodi si v razla« ganju njih vzrokov, bodi si v čem drugem. Kaj počenjajo atomisti, ki-opredeljujejo gibanje, češ da je premikanje z mesta na mesto, drugega ko da stavijo soznačnico za soznačnico? Kajti jeli premikanje kaj dru« gega ko gibanje? Čc pa jih kdo popraša. kaj je premikanje, kako jc naj opredelijo bolje, ko da jc gibanje? Kajti ali ni v najhujšem slučaju ravno tako prikladno in pomenljivo reči, premikanje jc gibanje z mesta na mesto, kakor gibanje je premikanje i. t. d.? To pa sc pravi prestavljati, nc pa opredeljevati, kedar zamenjamo dve besedi istega pomena drugo za drugo. Čc sc razumeva leže druga ko druga utegne zamenjavanje služiti razkritju, za katero predstavo stoji neznana beseda, toda jc prav daleč od opredelbe, razun čc hočemo reči, da je vsaka slovenska beseda v tem slovarju opredclba latinske besede, ki ji odgovarja in da jc gibanje oprcdclba besede motus. Tudi zaporedno dostavljanje delov površja jednega telesa delom drugega, ki nam jc podajajo Kartczijcvci, sc nam nc izkazuje kot boljša oprcdclha gibanja, ako sc dobro preizkusi. 10. Svetloba. — »Dej prozornosti v kolikor prozornost« jc druga peripatetiška oprcdclba jednostavne predstave, ki kaže, dasi ni nič menj brezumna ko prejšnja o gibanju, svojo brczplodnost in brezpomembnost bolj očitno, ker nas izkušnja lahko pouči, da nikakor nc more pripraviti slepca, da bi razumel besedo luč (ki jo hoče opredeliti). Opredelitev gibanja pa sc nc pokaže na prvi pogled tako brez koristi, ker nc pride v tako preizkušnjo. Kajti ker nam prihaja ta jednostavna predstava tako po tipu kakor po vidu, jc težko koga pokazati, ki bi ne imel drugega načina, dobiti predstavo gibanja, ko zgolj po opredelbi tega imena 15 z besedami. Tisti pa, ki nam pripovedajo, da je svetloba veliko število majhnih oblic, ki sc naglo zadevajo na dno očesa, govore bolj razumljivo ko šole; vendar pa bi tc besede še tako razumljene nc napravile pred« stave, ki zanjo stoji beseda luč, bolj razumljive človeku, ki je prej ni razumel, razun če bi mu kdo povedal, da luč ni nič drugega ko družba žogic za tcnnis, ki jih ves dan lučajo vile z rackcti proti čelom nekaterih ljudij. dočim sc izogibljcjo drugih. Kajti če tudi priznavamo, da bi bila ta razlaga stvari boij resnična, vendar bi nam predstava vzroka svetlobe, če bi jo tudi imeli tako točno, nc povedala nič bolj predstave luči same, ker jc taka posebna zaznatev v nas, ko bi nam dala predstava lika in gibanja ostrega kosa jekla predstavo tc boli. ki nam jo more prizadeti. Kajti vzrok kakega čuta in čut sam sta v vseh jednostavnih predstavah jednega čutila dve predstavi — in dve predstavi tako različni in daleč vsaksebi, da nc moreta biti dve bolj razdaljeni. Čc bi torej bile še tako dolgo Dcscartcsovc oblice ob mrežnico človeškega očesa, ki ga jc oslepila gutta sercna, bi vendar vslcd tega nikoli nc dobil predstave svetlobe ali česar, kar sc ji bliža, čc še tako dobro razume, kaj so majhne kroglice in kaj se pravi zadevati v tuje telo. Zato pa ločijo Kartczijcvci vrlo dobro med to svetlobo, ki je vzrok tega čuvstvovanja v nas. in pa pred« stavo, ki jo v nas proizvaja in jc to, kar jc pravzaprav svetloba. 11. Zakaj sc jednostavne predstave nc dajejo opredeljevati, se dalje razlaga. — Kakor se jc razkazovalo, sc dajejo pridobivati jednostavne predstave samo po teh vtiskih, ki jih delajo predmeti sami na našega duha po posebnih potih, ki so vsaki odkazaiii. Ako sc nc pridobijo po teh potih, bi nc mogle vse besede na svetu, ki bi sc rabile, da razložijo ali jim opredelijo imena, v nas nikoli proizvesti predstav, za katere stoje. Kajti ker so besede glasovi, ne morejo v nas proizvajati drugih jednostavnih predstav ko predstave ravno teh glasov, niti nc vzbujati ko to svobodno zvezo, ki jc, kakor jc znano med njimi in temi jednostavnimi predstavami, ki jim jih je dala občna raba za znamenja. Kdor misli drugače, naj poskusi, ali mu more katera beseda podati okus kraljevskega jablka (ananasa) in ga pripraviti, da bo imel resnično predstavo okusa tega slastnega ploda, ki se toliko veliča. Kolikor sc mu pripoveda. da jc podoben različnim okusom, ki že ima o njih predstave v svojem spominu, kakor so jih vtisnili predmeti njegovemu okusu nikakor nc tuji, toliko sc utegne pri« bližati sličnosti v svojem duhu. Ali to sc nc pravi, nam podajati to predstavo z opredclbo, ampak nam vzbujati druge jednostavne predstave ž njih znanimi imeni; to pa ostane še vedno zelo različno od resničnega okusa tega sadu samega. Pri luči in bojah in vseh drugih jednostavnih predstavah jc ista stvar; kajti pomen glasov ni naraven, ampak svoje« voljno postavljen. Nobedna oprcdelba svetlobe ali rdečine ni bolj pri« klailna ali sposobna, proizvajati nam katero izmed teh predstav ko glas svetloba ali rdečina sama po sebi. Kajti nadjati sc, da proizvede kdo prestavo svetlobe ali boje s kakim kakorkoli ustvarjenim glasom, sc pravi pričakovati, da postanejo glasovi vidni ali boje slišne in napraviti, da ušesi opravljata posle vseh ostalih čutil. To pa jc isto kakor reči, da moremo okušati, vohati in gledati z ušesima — modroslovjc vredno samo .Sancho Pansc, ki jc imel zmožnost, gledati Dulcincjo po govorici. Zato pa tisti, ki ni prej prejel v svojega duha po posebnih dovodilih jednostavne predstave, ki zanjo stoji kaka beseda, ne more nikoli spoznati pomena tiste besede po kakih drugih besedah ali glasovih, ki se sestavljajo po pravilih o oprcdclbi. .ledini način jc ta, da sc pusti posebnim predmetom dejstvovati na čutila in tako proizvajati v njem predstavo, ki sc je zanjo že naučil imena. Neki ukaželjni slepec, ki sc jc silno trudil z vidnimi predmeti in porabil razlago svojih knjig in svojih prijateljev, da bi razumel imena svetlobe in boj, ki jc pogosto na nju naletel, sc jc bahal nekega dne. da žc razume, kaj pomeni škrlat Na to ga vpraša njegov prijatelj, kaj jc škrlat, in slcpcc jc odgovoril, da jc takov kakor trobljin glas. Ravno tako bo razumel ime kake druge 16 jcdnostavnc predstave, ki upa. da jo pridobi samo od opredelbe ali drugih besed, ki sc rabijo na njeno pojasnilo. 12. Nasprotno sc razkazuje na sestavljenih pred« stavah po primerih kipa in mavrice. — Popolnoma drugačen pa je položaj na sestavljenih predstavah. Ker so tc sestavljene iz raznih jednostavnih, morejo besede, ki stoje za posamezne predstave, ki so v sestavi, vtisniti duhu sestavljene predstave, ki niso nikoli bile v njem in tako povzročiti, da sc njih imena razumejo. V takih skupkih predstav pod jednim imenom utegne oprcdclba ali nauk o pojasnjevanju jednega imena z raznimi drugimi biti na svojem mestu in nas seznanjati z imeni stvari, ki niso nikoli dejstvovale na naša čutila, in graditi predstave, ki se strinjajo s tistimi, ki so v duhih drugih ljudij. kedar rabijo ta imena; gledati pa je na to, da sc nc rabi v oprcdclhi nobeden izraz za take jcdnostavnc predstave, ki jih tisti, ki sc mu kaj pojasnjuje, še nikoli ni imel v svoji misli. Tako sc da slepcu beseda kip razložiti z drugimi besedami, dočim se mu slika nc da; njegova čutila so mu podala predstavo lika, nc pa boj, ki mu jih torej besede nc morejo vzbujati. To dejstvo jc podelilo slikarju zmago nad kiparjem. Potezala sta sc za prvenstvo svojih umetnosti: kipar sc je bahal, da gre prvenstvo njegovi umetnosti, češ da sega dalje in da celo tisti, ki so izgubili pogled, vendar morejo zaznavati njeno odličnost; slikar pa jc bil za to, da sc poveri razsodba slepcu. Ko so tega privedli nekam, kjer je stal kip, ki ga jc sklesal kipar, in visela slika, ki jo jc naslikal slikar, so ga najprej postavili pred kip, ki ga jc vsega otipal z rokama: obraz, roki, nogi in telo. Z živahnim občudovanjem je obsipal umetnikovo umetnost. Ko pa so ga postavili pred sliko in jo jc otipaval, so mu pravili, da zdaj otipava glavo in potem čelo, oči, nos i. t. d.; ko sta sc mu roki pomikali dalje po obleki, ne da bi mogel kaj razločiti, jc vzkliknil, da pač mora biti hožansko mojsterstvo, ki jim more uprizoriti vse tc dele, kjer nc more on ničesar zaznati. 13. Kdor bi rabil besedo mavrice pred kom, ki pozna vse tc boje, toda tega pojava še nikoli ni videl, bi sc popolnoma razumel, čc hi naštel obliko, širokost, položaj in red boj in tako opredelil besedo. Ali vendar bi tu oprcdclba. bodi si še tako točna in popolna, slepcu nikoli ne pomogla, da jo razume; kajti več jednostavnih predstav, ki sestavljajo sestavljeno, jc takih, da jih ni nikoli dobil po čuvstvovanju in izkušnji; zato ni besede, ki hi mu jih mogla vzbuditi v duhu. 14. Isto velja o sestavljenih predstavah, ki jih je treba z besedami n a p r a v 1 j a t i razumljive. — Jcdnostavne predstave sc morejo, kakor sc jc razkazalo, le pridobiti po izkušnji s teh predmetov, ki so pripravni, da proizvajajo v nas tc zaznave. Kedar smo s temi sredstvi opremili svojega duha ž njimi in vemo za njih imena, tedaj smo v položaju, da opredeljujemo in po oprcdclhi razumevamo imena sestavljenih predstav, ki so se iž njih napravile. Čc pa stoji kateri izraz za jednostavno predstavo, ki jc ni kdo nikoli imel v svojem duhu, ni mogoče s kakimi besedami doseči, da bi razumel njen pomen: Kedar stoji kak izraz za predstavo, ki jc komu znana, ali nc ve, da jc izraz njeno ime. utegne drug izraz iste predstave, ki sc ga je navadil, posre« dovati razumevanje. V nobenem kakršnemkoli slučaju pa kako ime kake jcdnostavne predstave ni opredeljivo. 15. četrtič. Imena jednostavnih predstav so naj* menj dvomljiva. — četrtič. Ali dasi nimajo imena jednostavnih predstav pomoči opredclbe na določanje svojega pomena, vendar to nc ovira, da so vendar vohče menj dvomljiva in negotova ko imena nainc* šanih m odo v in predmetov; kajti, ker stoje samo za jednostavno zaznavo (perccption), se večinoma strinjajo ljudje lahko in popolnoma v njih pomenu in za prepir in nerazumevanje njih pomena je malo prostora. Kdor jedenkrat ve, da je belina ime tc boje, ki jo jc opazoval na snegu ali mleku, nc bo mogel napačno rabiti te besede, dokler si ohrani to predstavo: če pa jo jc popolnoma izgubil, se ne more motiti glede nje« 17 nega pomena, ampak opazuje, da je ne razume. Dvomljivost povzroča imenom namešanih modov ali mnogoternost jednostavnih predstav, ki jih jc treba družiti, ali pa dela težavo pri predmetskih imenih namišljena, toda neznana dejanska bit z lastnostmi, ki so od nje odvisne, katerih določenega števila pa tudi ne poznamo. Ali naopak pri jednostavnih predstavah je ves pomen imena znan na mah. ne sestavljajo ga deli. ki. če jih jo spravljenih noter več ali menj, utegnejo hiti predstav predrugačiti, da je tako pomen imena nejasen in negotov. 16. J c d n o s t a v n c predstave imajo malo stopenj v linca p r a c d i c a m c n t a 1 i. — Petič. Glede na jednostavne predstave in njihova imena sc da pripomniti dalje to. da imajo lc malo stopnjic in aseendentali (kakor govore strokovnjaki) od najnižje vrste do summum genus. Razlog za to dejstvo je ta, da. ker jc najnižja spccics jedna le jednostavnu predstava, se ne more izpustiti iz nje nič, se tako, čc se jc odvzela diffcrcntia, utegne strinjati s kako drugo stvarjo v jedni obema skupni predstavi. Ker ima to jedno ime, jc genus dveh drugih: n. pr. nič sc ne da vzeti iz predstave beline in rdečine, da hi se strinjali v jednem kupnem pojavu in imeli občno ime. kakor čc se izpusti iz sestavljene predstave človeka razumnost, sc ujema z živinčctoin v bolj občni pred« stavi in občnem imenu živali. Kedar sc torej hočejo ljudje izogniti ne« prijetnemu naštevanju, obseči belino in rdečino in nekatere druge takšne jednostavne predstave pod jedno občno ime, morajo storiti to z jedno hesedo tako, ki izraža samo način, kako so jih dobili v duha. Kajti kedar so belina, rdečina in rmenina vse obsežene pod genus ali ime barve, nc zaznamenuje pod občnim imenom ničesar drugega ko takšne predstave, ki jih proizvaja v duhu samo pogled in ki prihajajo samo skozi oči. Kedar pa hočejo ustvariti še bolj občno ime, da bi obsegalo barve in glasove in tem podobne jednostavne predstave, opravijo to z besedo, ki pomeni vse takšne, ki prihajajo v duha samo po jednem čutilu; in tako obsega občni izraz kakovost v svojem navadnem pomenu hoje glasove, okuse, duhove in tipne kakovosti z razlikovanjem od razsež« nosti. števila, gibanja, veselja, ki delajo vtiske na duha in uvajajo svoje predstave po več ko jednem poti. 17. Šestič. Imena jednostavnih predstav niso vse« skozi samovoljna. — Imena jednostavnih predstav, podstatij in namešanih modov imajo tudi to razliko, da imena namešanih modov stojc za predstave popolnoma samovoljno; imenu predmetov niso popol« noma tako. ampak se nanašajo na vzorec, duši nekako obširno; imena jednostavnih predstav pa sc jemljejo od bivanja stvarij in nikakor niso samovoljna. Kako razliko to dela pri pomenu njih imen. bomo videli v sledcč tem se ločijo od predmetnih imen, ki nosijo s seboj domnevo nečesa dejanskega, od česar so vzete in s čimer su dajejo spravljati v sklad. Toda v svojih sctavljenih predstavah name* šanih modov se duh osvobodi in ne sledi točno stvarni biti. Druži in ohranja neke zbirke kot toliko razločnih posebn h predstav, dočim druge, ki naletimo na nje v naravi ravno tolikokrat in jih ravno tako očitno podajajo zunanje stvari, ostajajo zanemarjene brez posehnih imen ali podrobnih popisov. Niti jih nc preizkuša duh v teh namešunih modov kakor v sestavljeni predstavi predmetov po dejanski biti stvarij ali pa preverja po vzorcih, ki vsebujejo take posebne zbirke v naravi. Da kdo spozna, ali jc njegova predstava prešestvovanju ali krvoskrunja prava, jo li bode iskal kje med stvarmi, ki so? Ali je resnična zato, ker je kdo kaj takega videl z lastnimi očmi? Nc, ampak tu zadostuje, da so ljudje sestavili tako zbirko v sestavljeno predstavo, ki jc njen izvirnik in posebna predstava, ali se jc kedaj in rerum naturu kaj takega dogodilo ali pa ne. 4. Kako s c to godi. — Da se to prav razumeva, moramo pre* vdarjati, v čem je jedro sestavljanja te sestavljene predstave; to pa ni v napravljanju kake nove predstave, ampak v sestavljanju teh, ki j'h je duh imel prej. Pri tem pa počenja duh tole troje: prvič izbira neko število, drugič jih spaja v celoto ter jih spravlja v jedno predstavo, tretjič jih spenja vkup z imenom. č'c preizkušamo pri tem ravnanje duha. kako svobodno se giblje, lahko zapazimo, kako so tc vrstne hiti naincšanih modov delo duha in torej tudi. da so vrste sainc človeškega kova. 5. O č i v i d n o so samovoljne tvorbe, v katerih je pogosto predstava prej ko bit. — Nihče nc more dvomiti, da so tc predstave naincšanih modov tvorbe samovoljne v duhu sestavljene zbirke predstav, neodvisne od kakih izvirnih vzorcev v naravi, kdor le prevdari, da se jc ta vrsta sestavljenih predstav lahko napravila, odinis* lila in dobila imena in tako ustrojila vrsta prej. ko jc bilo kako bitje te vrste. Ali kdo dvomi, da sta sc lahko napravili predstavi sveto* skrunstva, prešestvovanju v človeškem duhu in dobili imeni in sc tako ustrojila vrsta, prej ko je kje bil kak posameznik te vrste: nili mogoče ravno tako govoriti o tem in sklepati in kakor gotove še ne odkrite resnice ko so bile šele v razumu kakor zdaj, ko imajo lc prepogosto in dejansko bit? Vslcd tega je očitno, kako zelo so vrste namešanih modov tvorbe razuma, kjer imajo bivanje, ki ravno tako služi vsem namenom dejanske rcsnicc in spoznanju, kakor da bi dejanski bile. Ni dvoma, da so zakonodajalci dostikrat določili zakone o vrstah dejanj, ki so bila lc tvorbe njihovega razuma — bitja brez druge biti ko njihovega duha. Po moji misli nihče nc more zanikavati. da jc bilo vstajenje od mrtvih neka vrsta namešunih modov v duhu prej, ko je dejanski nastopilo. (:. Primeri: umor, k r v o s r a m s t v o, z a h a d a n j c. — Da izprevidimo, kuko samovoljno je napravil duh tc biti namešanih modov. nam je le treba ogledati katerokoli izmed njih. Nagel pogled na nje nas prepriča, da jc duh tisti, ki sestavlja raztresene med seboj neodvisne predstave v jedno sestavljeno in s skupnim imenom, ki ji ga da, jih napravi hit gotove vrste, nc da bi sc ravnal po zvezi, ki jo imajo v naravi. Kajti imali predstava človeka tesnejšo zvezo z ubijanjem ko predstava ovce, da sc ta pretvori v posebno vrsto dejanja, ki se zove umor, druga pa nc? Ali kaka zveza jc v naravi med predstavo sorodstva 19 z očetom in ubijanjem sina ali sosedu, da se strnejo v jedno sestavljeno predstavo in s tem stvori bit ruzločne vrste očetomor, dočim ostale tega nimajo? Dasi pa so napravili iz uboja očeta ali matere posebno vrsto uboja, različno od uboja sina ali hčere, vendar nc izključujejo v neka« tčrih drugih slučajih tudi sina in hčere ne; vse obsega ista vrsta kakor v slučaju krvosramstva. Tako samovoljno torej druži duh v namešanih modih v sestavljene predstave takšne, kakršne sc mu zde prikladne, dočim izpušča druge, ki imajo v naravi ravno toliko zveze, a sc nikoli no sestavljajo v jedno predstavo, ker jim ni treba jednega imena. Oči« vidno je torej, da spenja duh po svojem prostem izbiranju v zbirke gotovo število predstav, ki nimajo v naravi več zveze med seboj ko druge, ki se izpuščajo; zakaj se drugače jemlje ozir na tisti del orožja, ki sc z njim prizadene rana, da sc določi razločna vrsta, ki sc imenuje zabadanje, izpuščata pa sc oblika in snov orožja? Ne pravim, da se godi to brez razloga, kakor bomo kmalu uvideli; ali to pravim, da se jc zgodilo po svobodni volji duha, ki zasleduje svoje posebne namene, in da so torej te vrste namešanih modov tvorbe razuma, in nič ni bolj očividno ko to, da duh pri sestavljanju teh predstav večinoma ne išče svojih vzorcev v naravi, niti ne nanaša predstav, ki jih napravi, na dejansko bit stvarij, ampak deva vkup takšne, kakršne bi naj najbolje služile lastnemu smotru, nc da bi sc vezal na točno posnemanje česa, kar jc dejanski. 7. Ali vendar vedno služi jezikovnemu namenu. — Dasi pa so te sestavljene predstave ali biti namešanih modov odvisne od duha in jih ustvarja ta z veliko svobodo, vendar niso na slepo ustvar« jene in nametane vkup brez razloga. Seveda niso tc sestavljene pred« stave vedno posnetki po naravi, ali vendar so vselej odbrane primerno namenu, ki mu služijo odmišljene predstave. In dasi so zveze predstav, ki so dovolj neodvisne, in imajo med seboj tako malo zveze kakor nekatere druge, ki jih duh nikoli nc druži v jedno predstavo, so vendar vselej napravljene, da koristijo občevanju, kar je glavni namen jezika. Jezik služi lahkemu in naglemu označevanju občnih pojmov s kratkimi glasovi; v njem nc tiči le obilica podrobnostij, ampak tudi velika mnogo« ličnost neodvisnih predstav, zbranih v jedno sestavljeno. Pri tvorjenju vrst namešanih modov so torej ljudje gledali samo na take sestave, ki so jih imeli priliko omenjati drug drugemu; tc so združili v razločne sestavljene predstave in jim dali imena; dočim so druge, ki imajo v naravi ravno tako tesno zvezo, izpuščali ter zanemarjali. Kajti, da nc segamo dalje, ko segajo človeška dejanja sama. če bi hoteli napraviti razločne odmišljene predstave vseh mnogoličnosti, ki jih je mogoče na njih opazovati, bi moralo njih število hiti neskončno in hi zadušila spomin njih množica in ga prcnapolnila brez posebne koristi. Dosti je. da na* pravijo ljudje ter imenujejo toliko sestavljenih predstav teh namešanih modov, kolikor imajo povodov na imena v navadnem poteku svojih opravkov. C.'e dodajo predstavi uboja predstavo očeta ali matere ter tako stvorijo vrsto ubijanja različno od ubijanja sina ali soseda, se zgodi to zavoljo posebne nenavisti zločina in različne kazni, ki gre morilcu lastnega očeta ali lastne matere, ki jc različna od kazni, ki mora zadeti uboj sina ali soseda; zato sc jim zdi potrebno, da se omenja z razločnim imenom, to je namen ustvarjanja tega razločnega sestava. Dasi pa se ravna tako različno z imeni matere in hčere glede na ubi« janjc. da se jedno prideva, da sc napravi razločna odmišljcna predstava z imenom in tako razločna vrsta, drugo pa nc. vendar zavzemata z ozirom na mesno spoznanje obe mesto notri pod krvosramstvom in tudi to z isto prikladnostjo izraza pod jednim imenom in računanjem jedne vrste takih nečistih pomešanj. ki vsebujejo posebno grdost nad dru« gimi; namen pa jc izogibanje opisovanja in zamudnega razlaganja. 8. O tem dejstvu pričajo neprestavne besede raz« n i h jezikov. — Zc površno znanje različnih jezikov človeka lahko uveri o resničnosti tega dejstva; saj je tako pri rokah opazovanje velike 2* 20 zaloge besed v jednem jeziku, ki jim v drugem jeziku nc odgovarja niti jedna. To dejstvo očitno kaže, da so našli ljudje jednega kraja po svojih šegah in navadah povod, tvoriti posamezne sestavljene predstave in jim dajati imena, ki jih po drugih krajih niso nikoli zbirali v posebne predstave. To bi sc nc bilo moglo nikoli zgoditi, čc hi tc vrste vedno bile izdelek narave, nc pa sestave, ki jih jc napravil in odmislil duh, da hi imel njih ime in olajšal občevanje. Izrazi našega zakona, ki niso prazni glasovi, bodo težko našli besede, ki jim odgovarjajo v španščini ali laščini, ki nista revna jezika; še mnogo manj se bodo dali prestaviti v karibščino in \vestocščino in rimska versura ali judovski korban nimata v drugih jezikih besed, ki bi jima odgovarjale; vzrok sc po tem, kar smo povedali, lahko razume. I)a, če pogledamo nekoliko bolj podrobno na ta predmet in točno primerjamo med seboj različne jezike, najdemo, da imajo siecr besede, ki sc o njih misli v prelistavali in slovarjih, da si med seboj odgovarjajo, da pa si izmed deset komaj jedna med imeni sestavljenih predstav posebno namešanih modov, ki stoji za isto točno predstavo kakor beseda, ki jo izraža v slovarju. Ni bolj navadnih in menj sestavljenih predstav ko so mere časa. razsega in tež. Latinske besede hora. pes, libra sc brez težave slovcnijo: ura, čevelj, funt; vendar pa ni nič bolj očividno. ko da so Kimci dajali ta imena čisto drugim predstavam, ko jih mi Slovenci izražamo s temi besedami. Če bi kateri: koli izmed teh dveh rabil mere, ki jih drugi označuje s svojimi imeni, bi sc popolnoma zamotal v svojih računih. To so tako očitni dokazi, da sc o stvari nc da dvomiti. To sc nam pokaže še mnogo jasneje pri imenih bolj odmišljcnih in sestavljenih predstav, kakršne so večinoma tiste, ki tvore moralne razgovore; njih imena sc izkažejo, kedar se rado« vedno primerjajo tistim, ki so v nje prestavljene v drugih jezikih, da sc jih strinja prav malo povsem z njihovimi pomeni. 9. T o dejstvo kaže. da so vrste napravljene za občevanje. — Vzrok, zakaj to tako posebno naglašam. pa jc ta. da sc nc hi motili-glede na genera in specics in njih biti, kakor da bi bile stvari, ki jih ustvarja navada redno in vedno, in da bi imele dejansko bit v stvareh, čc sc ob skrbnejšem pregledu izkažejo, da niso nič dru« gega ko razumova umetnost, da bi tem leže označevale take sestave predstav, kakor jih imajo često priliko posredovati z jednim občnim izrazom; v njih utegnejo tičati razne posebnosti, v kolikor sc strinjajo s to odmišljcno predstavo. Če pa komu neprijetno zveni dvoumni pomen besede spccics in sc mu zdi trda moja govorica, da tvori vrste name* šanih modov razum, vendar ne more po moji misli nihče zanikati, da je duh tisti, ki ustvarja te odmišljcnc sestavljene predstave, ki se jim dajejo posebna imena. Če pa jc resnica, kakor jc. da ustvarja duh vzorec za sestavljanje in imenovanje stvari, prepuščam prevdarjanju, kdo ustvarja meje sortam ali vrstam, kajti za mene vrsta in pleme nc vse» bujeta druge razlike ko tisto, ki jc med latinščino in slovenščino. 10. Sestavo spenja v namešanih modih ime in ustvarja vrsto. — Tesnejša zveza, ki jc med vrstami, bitmi in njihovim občnim imenom — vsaj v namešanih modih — sc pojavi dalje, kedar bomo uvaževali, da je ime tisto, kar na videz ohranja tc biti ter jim daje stalno trajanje. Kajti ker je spojil duh tc posamezne dele sestavljenih predstav, je na videz ime tisti vozel, ki ohranjuje te biti ter jim daje stalni obstanek. Kajti, ker jc spona med temi v rahli zvezi stoječimi deli teh sestavljenih predstav tvorba duha, bi iznova prenehala ta zveza, ki nima posebnega temelja v naravi, ako bi nc bilo česa, kar jih tako rekoč drži vkup ter brani, da sc nc razpršijo deli. Dasi je torej tisti, ki tvori zvezo, duh, jc ime tisto, kar jih v resnici krepko spaja. Kako pestro množico različnih predstav drži vkup beseda zmagoslavlje ter nam jo sporoča kot jedno vrsto! l)a se to ime ni nikoli ustvarilo ali pa popolnoma izgubilo, bi brez dvoma imeli opise tega. kar se jc godilo ob teh slavnostih; vendar pa jc po moji misli to. kar drži vkup tc različne dele v jednoti jedne sestavljene predstave, ravno dodana ji 21 beseda. Mre/ nje bi se ne mislilo, ilu tvore nje posamezni tleli jedno stvar, kakor se ne misli glede na druge prizore, ki se niso nikoli zjedinili in pretvorili v jedno sestavljeno predstavo z jednim imenom. Kako zelo je torej pri namešanih modih vsaki biti potrebna jednotnost odvisna od duha in kako zelo jc ncprcnchljivost in ustaljenje te jednosti odvisno od imena, katero mu daje navadna raba, prepuščam prevdarjanju tistih, ki gledajo na biti in vrste kakor nu stvari, ki so dejanski ustavljene v naravi. 11. V skladu s tem dejstvom najdemo, da si redko mislijo ljudje, ki govore o namešanih modih, ali jemljejo za njih vrste kake druge ko takšne, ki nosijo posebna imenu; kajti ker so lc človeške tvorbe, da dobivajo imenu, se nihče nc ozira na take vrste ter si ne misli, da bi bile, čc nimajo imena kot znamenja, da jih je človek sestavil več posa> mcznili v jedno predstavo; s tem imenom pu, ki daje delom stalno zjedinjenjc, ki bi sicer nehalo imeti zvezo, brž ko je duh odložil to odmišljeno predstavo in nehal dejanski misliti na njo. Toda kedar ji je enkrat pripeto ime. v čemer imajo deli te sestavljene predstave določeno in trujno zjedinjenjc, potem je bit v resnici ustanovljena in vrsta se kaže popolno. Kajti h čemu bi sc obremenjal spomin s takšnimi sestavami, če nc da jih z odmišljanjcm poobči? H čemu pa bi jih kdo poobčcval. če ne da nosijo občna imena za olajšavo razgovora in obče« vanja? Tako pa vidimo, da umoriti človeka z mečem ali sekiro ni po* sebna vrsta umora; če pa proderc mečeva ost prva v telo, velja za posebno vrsto, čc ima posebno ime kakor v angleščini, ki jo zovc žaba« danje; po drugih krajih pa, kjer slučajno ni dobila posebnega imena, se ne šteje kot posebna vrsta umora. Ali v vrsti telesnih predmetov, dasi napravlja duh imensko bit, vendar, ker sc misli o teh predstavah, ki so v njej združene, da imajo svojo združitev v naravi, ali jih druži duh ali ne, zato veljajo za različna imena brez kakega duhovega sode* lovanja, ki bi odmišljal ali imenoval te sestavljene predstave. 12. Izvirnikov namešanih modov ne iščemo kje drugod kov duhu, ki tudi kaže, da so razumove tvorbe. — V skladu tudi s tem, kar se jc povedalo glede na vrstne biti name* šanih modov, da so bolj razumove ko pu naravne tvorbe, v skladu s tem dejstvom, pravim, sc mi kaže, da vodijo njih imena naše misli do duha, dalje pa ne. Kedar govorimo o pravičnosti ali hvaležnosti, si ne ustvarjamo domišljij o nečem, kar je, kar bi hoteli zaznati, ainpak naše misli nehavajo v odinišljcnih predstavah teh kreposti in nc gledajo duljc, ko kedar govorimo o kakem konju, železu, ki svojih posebnih redstav nimajo po našem mnenju zgolj v duhu, ampak v stvareh samih, i podajejo izvirne vzorce teh predstav. Ali v namešanih modih, vsaj v njih večjem delu, ki so duševne biti, so po našem prevdarku izvirni vzorci v biti v duhu in na te sc oziramo zu razločevanje posebnih bitij pod imeni. Od todi pu jc po moji misli, du so dobile tc vrstne hiti namešanih modov bolj posebno ime pojmov, ker spadajo po posebni pravici k razumu. 13. Ker jih jc napravil razum brez vzorcev, kaže to dejstvo, zakaj so tako sestavljeni. — Oil todi se utegnemo ravno tako učiti, zakaj so navadno sestavljene 'predstave namešanih modov bolj sestavljene in dvojno sestavljene ko predstave naravnih predmetov; kajti, ker so tvorbe razuma in zasledujejo lc svoje lastne namene in lahkoto, izražati na kratko te predstave, ki hoče ž njimi seznanjati drugega, druži pogosto z veliko svobodo v jedno odmišljeno predstavo stvari, ki nimajo po svoji naravi nobedne zveze, in tako pod jednim izrazom družijo veliko innogoličnost sestavljenih in dvojno sestavljenih spenjajo pod jedno. Tako koliko neodvisnih predstav oseh. oprav, voščenih sveč, redov, gibanj, glasov nc obsega izprevod v jedni sestavljeni, ki jih je samovoljno dejal vkup duh, ki jo naj izraža to ime! I)očiin so sestavljene predstave vrst predmetov navadno naprav« 22 ljcnc iz samo pičlega števila jednostavnih v vrsti živalij pa tvorita samo ti, namreč podoba in glas vso imensko bit. 14. Imena namešanih modov stoje vselej / a njih o v e realne biti. — Nekaj drugega, kar se da opazovati na podlagi tega, kar sc jc povedalo, je to. da zaznamenujejo (kedar imajo določen pomen) imena namešanih modov dejanske biti svojih vrst. Kajti tc odmišljene predstave so izdelki duha in sc ne nanašajo na dejansko bit stvarij. zato nihče ne misli, da pomeni ime kaj več. ko ravno zgolj to sestavljeno predstavo, ki jo jc napravil duh sam. kar je vse, kar jc hotel izraziti ž njim in jc to, od česar so odvisne vse vrstne posebnosti in odkoder izvirajo vse. Tako je v tej dejanski in imenski biti isto, kai bomo videli pozneje, namreč kakega pomena jc za zanesljivo spoznanje občne resnice. 15. Zakaj se navadno pridobivajo njih imena prej ko njihove predstave. — To nam tudi utegne pokazati vzrok, zakaj sc dobiva večina imen namešanih modov prej ko so popolnoma znane predstave, za katere stoje. Ker se njih vrste navadno ne opažu« jejo. razun čc imajo imena, in ker so tc vrste vrste ali točneje njih biti odmišljene sestavljene predstave, ki jih jc duh samovoljno napravil, je primerno, če nc nujno, da ve človek imena prej. ko sc potrudi ustvarjati te sestavljene predstave; razun če si hoče človek napolniti glavo s tropo odmišljcnih sestavljenih predstav, ki mu niso, ker nimajo drugi za nje imen. za nič drugega, ko da jih postavi na stran in iznova pozabi. Pri« znavam, da je bilo v začetku jezikov potrebno imeti predstave, prej ko jim je človek dal imena, in tako jc še vedno, kjer kdo napravi sestav« ljeno predstavo, ji da ime in napravi novo besedo. To pa sc nc tiče napravljenih jezikov, ki so prcccj dobro poskrbeli za predstave, katere imajo ljudje pogosto priliko imeti in jih soobčevati. V takih pa vprašam, ali ni navadno postopanje, da sc uče otroci prej imen namešanih modov, ko imajo njih predstave. Pri jednostavnih predstavah in predmetih pa priznavam, da jc drugače; ker pa so tc takšne predstave, ki imajo de« jansko bit in zvezo v naravi, se dobivajo predstave in imena druga pred drugimi, kakor nanese slučaj. lfi. Razlog, zakaj sem v tem predmetu tako obširen. — Kar sc jc tu povedalo o namešanih modih, sc da s prav majhnimi izprcincinbami obrniti tudi na relacije. Ker pa opazuje to lahko vsakdo sam, si pač smem prihraniti trud in mi ni treba o tem obširneje govoriti, posebno ker sc bo to, kar sem tu povedal o besedah, morebiti marši« komu zdelo mnogo več, ko zahteva tako neznaten predmet. Priznavam, da bi sc dalo spraviti v manjši obseg, toda moja volja jc bila, da sc ustavi čitatclj ob predmetu, ki sc meni zdi nov in nekoliko iz poti (jaz vsaj nisem mislil nanj, ko sem začel pisati), da sc utegne, če sc preišče do dna in obrne na vse strani, priti ta ali ona stran v stik z mislimi vsakega ter dati priliko tudi nenaklonjenemu in malomarnemu na raz« mišljanjc o napaki, ki sc malo opazuje, dasi jc velike važnosti. Kedar sc prevdari, koliko je krika o bitih in kako zelo razbija in spravlja v nered vse vrste spoznavanja, razgovor in občevanje brezskrbna in zmedena raba besed, se bo morebiti zdelo vredno časa, da sc spravi popolnoma na dan. in prizaneslo sc mi bo, če sem sc mudil dolgo pri redmetu. ki sc po mojem mnenju mora vtepsti v glavo, ker napake, i jih navadno zakrivljajo ljudje v tej vrsti, niso samo največje ovire resničnega spoznavanja, nego tudi vživajo tako dobro mnenje, da sc prezirajo. Ljudje bi dostikrat videli, kako siromašno malo razuma in resnice ali sploh nobene ni namešane v teh nadutih mnenjih, ki jih napihujejo, čc bi le hoteli gledati za tc modne glasove in opazovati, katere so ali niso v obsegu teh besed, ki so ž njimi tako na vseh točkah opremljeni in ki jih tako zaupno vihtijo. Domneval si bom, da sem storil uslugo miru, učenosti in resnici, čc morem po kaki izpremembi v tej , zadevi pr'praviti ljudi do prevdarjanja o rabi svojega jezika ter jim vzbuditi slutnjo, da imajo, kar rahijo pogosto za druge, utegne biti tudi za nje, da imajo na jeziku in v svojih spisih prav dobre in priznane 23 besede s prav nezanesljivim, majhnim aH z nobenim smislom. Zato pa je za nje prav pametno, da so previdni sami in sc nc vdajajo nevolji, če jih preizkušajo drugi. S tem namenom torej hočem nadaljevati to. kar še imam povedati o tem predmetu. . VI. POGLAVJE. O imenih predmetov. 1. Navadna imena predmetov stoje za sorte. — Na« vadna imena predmetov ravno tako kakor občni izrazi stoje za sorte; to pa ni nič drugega, ko da so napravljena znamenja takšnih sestavljenih predstav, ki se v njih ujemajo ali morejo ujemati po« samezni posebni predmeti, vslcd česar morejo hiti v obsegu jednega navadnega pojma in nositi jedno ime. Strinjajo sc ali sc morejo strinjati pravim, kajti, dasi jc solncc samo jedno na svetu, toda. ker jc njegova predstava odmišljcna, tako da bi sc moglo ž njo ujemati več predmetov (ako bi jih bilo več), jc ravno tako sorta, kakor čc bi bilo toliko solne, kolikor jc zvezd. Razlogov ni treba tem, ki mislijo, da so in da odgo« varja vsaka ncprcmičnica predstavi, ki stoji za njo ime solnce, ki jc v dovolj veliki razdalji; mimogrede nam utegne to, kako zelo so odvisne vrste ali, če hočete genera in spccics stvarij (kajti ti latinski izrazi nc pomenijo ničesar drugega ko slovensko besedo vrsto ali sorto) od takšnih skupkov predstav, kakor so si jih napravili ljudje, ne pa od narave stvari; kajti po jezikovni posebnosti ni nemogoče, da je jednemu solnce to. kar je drugemu zvezda. 2. Bit vsake sorte jc odmišljcna predstava. — Mera in meja vsake sorte ali specics, ki sestavlja to posebno sorto in jo loči od drugih, jc to, kar imenujemo njeno hit, ki ni nič drugega ko ta odmišljcna predstava, ki nosi ime, tako da vsebuje predstava vse, kar je tej sorti bistveno. Dasi jc to vsa bit naravnih predmetov, ki jih poznamo ali ki jih po njej razločujemo na sorte, jih vendar imenujem s posebnim imenom imensko bit, da jo ločim od dejanske sestave pred« metov, ki na njej sloni ta imenska bit in vse posebnosti tc sorte. To se torej utegne imenovati, kakor se jc reklo, dejanska bit: n. pr. imenska hit zlata jc ta sestavljena predstava, ki stoji za njo beseda zlato, hodi si n. pr. rmeno telo gotove teže. ki sc da kovati, zlivati in jc trpežno (fixcd). Dejanska bit pa jc sklati (constitution) nečutnih delov tega telesa, ki so od njega odvisne kakovosti in vse druge posebnosti zlata. Kako različni sta ti, dasi sc zoveta obe hiti, jc očitno na prvi pogled. 3. Imenska in dejanska bit različni. — Kajti, dasi jc morebiti samovoljno gibanje združeno s čuvstvovanjem in razumom zdru« ženo s telesom gotove oblike sestavljena predstava, ki ji dajem jaz z dru« gimi vred ime človek in je imenska bit tako zvane sorte, vendar nc pravi nihče, da je ta sestavljena predstava dejanska bit in vrelcc vseh teh dejstvovanj. ki sc dado zasledovati na kakem posamezniku te sorte. Pod« laga vsem tem lastnostim, ki so sestavine naše sestavljene predstave, jc nekaj popolnoma različnega. Čc hi imeli mi takšno spoznanje tc človeške sestave, ki izvirajo iž nje njegove zmožnosti gibanja, čuvstvovanja in umovanja in druge moči in ki na njej sloni njegova tako pravilna podoba, kakor jo morebiti imajo angeli, gotovo pa njegov Stvarnik, bi imeli mi popolnoma drugo predstavo njegovega bistva, ko kar obsega zdaj naša oprcdclba tc sorte, hodi si, kar hoče. Naša predstava kakega posameznega človeka bi bila tako različna od tega, kar jc zdaj, kakor je predstava tistega, ki pozna vsa peresa in kolesa in druge priprave v sloveči štras« burški uri, od tc, ki jo ima ogledujoči kmet. ki samo vidi premikati sc kuzalcc in sliši biti ure ter opazuje samo nekoliko zunanjih pojavov. 4. Pojcdinccm ni nič bistvenega. — Da sc nanaša bit v navadni rabi besed na sorte in sc misli v posebnih bitih, da nc sega dalje, ko da so uvrščene v sorte, je očitno iz sledečega. Vzemimo proč 24 lc odmišljene predstave, ki razstavljamo po njih pojcdincc in jih ustuvr ljamo pod občna imena, tedaj na mah izgine iz vsakega izmed njih misel na nekaj bistvenega. Mi nimamo pojma jednega brez drugega, to pa jasno kaže njih razmerje. Jaz moram biti, kakršen sem. Bog in narava sta mc napravila takega; ali ničesar ni, kar imam, kar bi bilo bistveno. Nesrečen slučaj ali bolezen mi utegne zelo predrugačiti barvo ali obliko, mrzliea ali padec mi utegne vzeti razum ali spomin ali oboje in mrtvoud mi ne pusti ne čuvstvovanja. ne pameti, niti življenja. Druge stvari moje podobe utegnejo biti napravljene z večjim številom in boljših zmožnosti, z manjšim številom in slabejših zmožnosti, ko jih imam jaz, drugi pa imajo pamet in čuvstvovanjc v podobi in telesu, ki jc zelo različno od mojega. Nič vsega tega ni bistveno za tega ali onega, ali za kateregakoli pojedinea, dokler ga nc nanaša duh na kako posebno vrsto stvari; tedaj pa se preecj najde v skladu z odmišljcno predstavo tc vrste nekaj bistvenega. Naj lc preizkuša kdo svoje lastne misli, našel bo, da brž ko si misli hit ali govori o njej. mu pride misel na kako vrsto ali sestav« ljena predstava, ki jo pomeni kako občno ime, v duha, in z ozirom na to sc imenuje ta ali ona kakovost bistvena. Čc sc torej povprašuje, jeli zu mene ali kako drugo posebno telesno bitje bistveno, imeti razum, pravim jaz. da ni; ravno tako. kakor ni bistveno za to belo stvar, ki na njo pišem, da nosi na sebi besede. Čc pa bi sc morala Ištcti ta posebna bit v vrsto ljudi in nositi ime. ki se jc dalo človeku, potem ji je razum bistven, ker sc misli, da jc razum del sestavljene predstave, ki za njo stoji beseda človek. Kavno tako bistveno jc zu stvar, ki na njo pišem, du nosi besede, ako ji hočem dati ime razprava in jo uvrstiti v to vrsto. Tako da se nanaša histvenost in nebistvenost le na našo odmišljcno predstavo in imena, ki so ž njo speta. To pa nc pomeni nič drugega ko to. da sc ne more katerakoli posebna stvar, ki nima v sebi teh lastnosti, ki jih obsega odmišljena predstava, ki stoji za njo kak občni izraz, uvrščati v to vrsto niti imenovati se s tem imenom; kajti ta odmišljena predstava je pravo bistvo tc vrste. 5. Čc jc tako nekaterim ljudem predstava telesa zgolj lc razscglost ali prostor, tedaj solidnost telesu ni bistvena; če pa sestavljajo drugi predstavo, ki ji dajejo ime telesa, tako. da jc solidnost in razscglost. tedaj je solidnost telesu bistvena. To torej in jedino to se misli bistveno, kar tvori del sestavljene predstave, ki stoji zu njo ime kuke sorte, brez kuterega se nc more nobena posebna stvar ručunuti v to sorto, niti nima pravicc do tega imena. Ako bi sc kje našlo delec snovi, ki ima vse druge kakovosti, ki so v železu, a bi se nc pokorilo magnetu in sc nc dajalo vleči na sc niti se ne ravnalo po njem. ali hi poprušcval kdo, ali mu manjka kaj bistvenega? Nespametno bi bilo poizvedunjc. potrebujeli stvar, ki dejanski jc, česa ji bistvenega uli bi sc dalo vprašati, tvorili to bistveno ali specifično razliko ali pa nc. ker nimamo drugega merila bistvenosti ali specifičnosti nego naše odmišljene predstave? Govoriti pa o specifičnih razlikah v naravi brez ozira na občne predstave v imenih, sc pravi nerazumljivo govoriti. Kajti, rud bi koga vprašal, kaj zadostuje na bistveno razliko v naravi med kakima posebnima bitjema, nc da hi sc ozirali na kako odmišljcno predstvo. ki jo mislimo kot bit in vzorec kake vrste? Vsi taki vzorci ostajajo popolnoma na strani, zato sc izkaže, da imajo posamezna hitja, ki sc mislijo zgolj po sebi, svoje lastnosti ravno tako bistveno in vse mu bo na vsakem posebniku bistveno ali pa, kar pomeni še več, sploh nič. Kajti dasi jc vprašanje razumno, jeli za železo pokoravanjc magnetu bistveno, jc vendar po moji misli brez primernega pomenu vprašati, uli jc za to posebne delce snovi, ki ž njo obrezujem svoje pero, bistveno, nc da bi si je mislil pod imenom železu ali da jc iz posebne vrste. In čc so naše odmišljene predstave, kakor sc jc reklo, tiste, ki nosijo svoja imena, meje vrst, nc more hiti bistveno nič ko to, kar vsebujejo tc predstave. 6. Kes jc. pogosto sem omenjal neko dejansko bit različno v predmetih od teh njihovih odmišljcnih predstav, ki jo imenujem njih 25 imensko bit. S to dejansko bitjo menim jaz dejansko konstitucijo nečesa, ki jc temelj vsem tem posebnostim, ki so v njem sestavljene in nepre* nehoma sobivajo z imensko bitjo; to posebno konstitucijo, ki jo ima, v sebi vse brez ozira na kuj drugega zunaj njega. Ali bit se nanaša tudi v tem smislu na neko sorto ter ima za pogoj vrsto; kajti, ker jc dejanska konstitucija tisto, nu čemur slone njene posebnosti, moru imeti zu pogoj vrsto stvari, posebnosti samo k vrstam, ne pu k posameznikom; na primer si mislimo, da je imenska bit zlatu, du jc telo take posebne boje in teže s kovnostjo in topljivostjo. dejanska bit pu jc ta dejanska konstitucija snovnih delov, od katere so odvisne tc kakovosti in njih udruženje; ona jc tudi podlaga, da sc topi v aquu regiu. in ima druge posebnosti, ki spremljajo to sestavljeno predstavo. Tu so biti in poseb« nosti, toda vse na domnevi vrste ali občne odmišljene predstave, ki sc misli neizprcmcnljiva; ni pu posameznega snovnega delca, ki bi bile ž njimi spete katere teh lastnosti tako, da bi mu bile bistvene ali od njega neločljive. To. kar jc bistveno, spada k njemu kot pogoj, vsled kuteregu jc te ali one vrste; toda vzemi proč prevdarek uvrščanja pod imenom kake odmišljene predstave, tedaj pa mu ni trebu ničesar, nič ni ud njega nerazdeljivo. Da sploh glede na dejanske biti predmetov mi suponiramo samo, da so, kaj pa so, tega točno nc vemo; kur pa jih vedno spenja z vrstami, to jc imenska bit. katere suponiranu podlaga in vzrok so. 7. Imenska bit spenja vrsto. — Sledeče, o čemer jc treba prevdarjati. pa jc, katera izmed teh hiti določa predmete v sorte in vrste; to pa je očividno imenska bit; kajti to jc jedino, kar pomeni ime, ki jc znamenje sorte. Zato ni mogoče, da hi določalo kuj stvarem sorte, ki jih uvrščamo pod občna imena, razun te predstave, ki jc za njo določeno to ime kot znamenje. To pa je, kakor sc je razkuzulo. to, kur imenujemo imensko bit. Zukaj pravimo: to jc konj. to pu mezeg: to jc žival, to pa rastlina? Kako pride, da jc kaku posmeznu stvar tc uli pa one vrste, čc ne zato, ker ima to imensko bit, ali pa, kur je isto, ker se ujemu s to odmišljeno predstavo, ki nosi to ime? Jaz le želim, da prevdarja vsakdo vse lastne misli, kedar sliši izgovarjati tu ali druga imena pred> metov ali pa jih izgovarja sam, da spozna, za kake hiti stoje. 8. Da pa nam niso vrste stvarij kaj drugega ko njih uvrščanje pod razločna imena v skladu z našimi sestavljenimi predstavami, ne pa v skladu s točnimi, razločnimi, dejanskimi bitmi v njih. je jasno iz sledečega. Mi najdemo mnogo posebnikov, ki so uvrščeni v jedno sorto, ki jih imenuje jedno skupno ime in se tako presoja, kakor da bi bili jedne vrste, imajo pa kakovosti, ki so odvisne od njihovih dejanskih konstitucij, ki pa so med seboj tako različne, kakor od drugih, od katerih sc pravi, da sc ločijo specifično. To lahko opazujejo vsi. ki imajo opraviti s pri« rudninami, posebno kemiki, katere pogosto prepričajo žalostne izkušnje, kedar včasih brez uspeha iščejo iste kakovosti na delcu žvepla, anti« mona ali vitriola, ki so jih našli na drugih. Kajti dasi so telesu iste vrste, dasi imajo isto imensko bit, razkrivajo često pod istim imenom med seboj tako ruzlične kakovosti, da prevarijo nado in trud prav pre« vidnih kemikov. Če pa sc razstavijo stvari na vrste, v skladu ž njih dejanskimi bitmi, bi tako bilo nemogoče najti različne posebnosti na katerih dveh individualnih predmetih iste vrste, kakor jc najti različne posebnosti na dveh krogih ali istostraničnih trikotnikih. Bit jc nam pravzaprav to, kar določa vsako posebnost za ta ali oni razred, ali pa, kur pomeni isto, za to ali ono občno ime: kuj pa more biti ta poleg občne odmišljene predstave, ki nosi to ime. in tako nima v resnici toliko ozira na bit posebnih stvarij ko na njihova občna imena? 9. Neacjanska bit, ki j c n c poznamo. — Seveda tudi ne moremo razvrščati stvarij in jim torej (kar je namen razvrščanja) dajati imen po njih dejanskih bitih, ker jih nc poznamo. Naše zmožnosti nas nc bližajo spoznanju in razločevanju predmetov bolj ko kaka zbirka teh čutnih predstav, katere na njih opazujemo: naj so si tc napravljene 26 tudi z največjo skrbnostjo in točnostjo, ki smo je zmožni, vendar so bolj oddaljene od resnične notranje konstitucijc, od koder izvirajo te kakovosti, ko jc predstava kakega kmeta od notranjega ustroja sloveče Strasburškc ure, ki na njej vidi samo zunanjo obliko in gibanje. Ni travicc niti živalicc tako neznatne, ki nc bi spravila v zadrego najobs širnejšega razuma. Vsakdanje pečanje s stvarmi naše okolice nam sicer manjša občudovanje, toda nevednosti nam nc odpravi. Kedar slučajno preizkušamo kamenje, ki po njem hodimo, ali železo, ki imamo vsak dan ž njim opraviti, prccej spoznamo, 'da nc vemo. kako je napravljeno in nc moremo podati nobednega razloga različnih kakovostij, ki jih na njih najdemo. Očitno nam je notranja konstitucija, ki na njej slone njih posebnosti, neznana; kaj jc stvarna hit, ki stori, da sc svincc topi, kamen pa ne? Kaj daje svincu in železu kovnost, antimonu in kamenj.u pa nc? In vendar kako neskončno zaostaja vse to za drobnimi ustroji in nerazumljivimi dejanskimi bitmi rastlin ali živulij, ve vsak človek. Mojstcrstvo premodrega in mogočnega Boga pri ustvarjanju vesoljstva in vsakega njegovega dela daleč presega zmožnost in razumevanje najspret« nejšega in najbolj razumnega človeka ko najboljša izumitev najgcnials nejšega človeka presega izumitve najbolj nevednega razumnih stvorov. Zato si zaman prizadevamo uvrščati stvari v sorte in razstavljati jih v gotove razrede pod imeni po njihovi dejanski biti. ki so tako daleč od našega razkritja aH pojma. Slepce bi ravno tako hitro razvrstil stvari po njih barvah in tisti, ki jc izgubil vonj, hi ravno tako dobro ločil lilijo od vrtnice po njunem vonju, kakor po teh notranjih ustrojih, ki jih nc pozna. Kdor misli, da zna ločiti ovce in koze po njihovih dejanskih bitih, ki jih nc pozna, naj blagovoli poizkusiti svojo spretnost na teh vrstah, ki se zoveta kazovar in qucrcchinchio in naj poskusi tema vrstama določiti meje po njunih notranjih dejanskih hitih, nc da bi vedel sestav« Ijeno predstavo čutnih kakovosti, ki stoji za nje vsako teh imen po krajih, kjer živijo tc živali. 10. Neb i t ne oblike, ki jih še menj poznamo. — Tisti torej, ki nosijo s seboj nauke, da imajo posamezne vrste predmetov svoje razločne notranje predmetne (substantial) oblike, in da so tc oblike tiste, ki ločijo predmete v njih resnične vrste in genera, zabredejo še dalje s poti, ker so napotili svojega duha na neplodno iskanje teh bitnih oblik, ki so popolnoma nerazumljive in o katerih nimamo vohče niti mračnih ali zmedenih pojmov. 11. Imenska bit je tisto, po čemur ločimo vrste; to j c dalje očitno na duhovih. — Da sloni naše uvrščanje in raz* ločevanje naravnih predmetov na vrste na imenskih bitih, ki jih napravijo duh. nc pa na dejanskih hitih, ki sc dado zaslediti na stvareh samih, jc dalje očividno na naših predstavah duhov. Kajti ker dobiva duh tc jcdnostavnc predstave, ki jih prisoja duhovom, lc s premišljevanjem svojih lastnih operacij, nima ali nc more imeti v duhu drugega pojma, ko da presoja vse te operacije, ki jih najde v sebi samem, neki vrsti bitij brez ozira na snov. In celo najnaprednejši pojem, ki ga imamo o Bogu. jc samo presojanje istih jednostavnih predstav, ki nam jih je podalo prevdarjanje tega, kar najdemo v schi. in ki ima po našem razu« mevanju večjo popolnost ko hi bilo njih manjkanje, prisojanjc, pravim, teh jednostavnih predstav v neomejeni meri. Ker smo tako dobili po prevdarjanju pri sebi predstavo bivanja (cxistcncc), spoznavanja, moči in veselja — kaže sc, da je bolje imeti vsako nego pogrešati jo. čim več pa imamo vsakega, tem bolje — čc vse to združimo ter dodamo vsakemu posebej brezkončnost, imamo sestavljeno predstavo večnega, vsevednega, vsemogočnega, neskončno modrega in srečnega bitja. Pri« oveda sc nam sicer, da so različne vrste angelov, toda mi nc vemo. ako sestavljati razločne spccifičnc predstave o njih; to pa-nc zato iz kake domišljije, da nc bi moglo biti več vrst duhov, ampak ker nimamo več jednostavnih predstav (in ker j!h niti več nc moremo stvoriti), ki bi se dale obračati na takšna bitja, ampak samo to majhno po nas 27 povzeto število in po dejstvovanjih našega duha pri mišljenju in v veselju in gibanju posameznih delov svojega telesa, ne moremo drugače razlo« čevati v svojih zaznatvah posamezne vrste duhov med seboj, ko da jim prisojamo ta dejstvovanja in te moči. ki jih nahajamo v sebi, v nižji ali višji meri. Tako pa nimamo prav razločnih specifičnih predstav o duhovih razun o Bogu, ki mu prisojamo trajanje in vse tc druge predstave v neskončni meri, drugim duhovom pa v omejeni meri. Ne delamo tudi. kakor ponižno priznavam, med Bogom in njimi v svojih predstavah kako razlike po kakem številu jednostavnih predstav, ki jih imamo od jednega. nc pa od drugega, ampak samo predstavo brezkončnost'. Vse posebne predstve biti (c.\istcncc). spoznanja, volje, moči, gibanja i. t. d. so oil dejstvovanj našega duha izvedene, zato jih vse prisojamo vsem vrstam duhov samo v različnih stopnjah do najviše, ki si jo moremo domisliti, celo do brezkončnosti, kedar bi hoteli tako dobro kakor moremo pred> stavo prvega bitja, ki pa jc vendar gotovo neskončno bolj oddaljeno v dejanski odličnosti svoje narave od najvišjega in najpopolnejšega vseh ustvarjenih bitij ko je največji človek, da celo najpopolnejši seraf jc od najbolj zaničljivcga dela snovi; mora torej neskončno presegati to, kar morejo v njem zaznati naši tesni razumi. 12. Verjetno jc, da je brez števila vrst angelov. — Ni nemogoče izumiti niti pameti nasprotno, da utegne hiti mnogo vrst duhov, tako zelo med seboj razločenih in tako različn:h po razločnih posebnostih, ki o njih nimamo nobedne predstave, kakor so razločne vrste čutnih stvarij med seboj po kakovostih, ki jih na njih poznamo ter opazujemo. Da mora nad nami biti več vrst razumnih stvarij, ko jih je pod nami čutnih in snovnih, jc meni zato verjetno, ker ne vidimo v vsem vidnem telesnem svetu nobenih prepadov in hrezden. Vseskozi doli od nas se hodi po lahkih stopnicah in nepretrgana vrsta stvarij. ki se le prav malo odlikuje na vsako kretnjo drugo od drugega. So ribe. ki imajo peroti in niso tuje zračnim krajem, so ptice, ki prebivajo v vodi in njih krv jc mrzla kakor ribja in njih meso po okusu tako malo različno od ribjega, da jc rahločutnim ljudem dovoljeno uživati ga o postnih dneh. So živali po rodu tako blizu ptic in pozcmcljskih žival!, da stoje v sredi med njimi. Dvoživke spenjajo pozemeljske in povodne živali, vidre žive na suhem in v morju in želve imajo toplo kri in dro« kovino kakor prasc, da nc omenjam, kar sc verjetno poroča o morskih deklicah in morskih možeh. So nespametne živali, ki imajo na videz ravno toliko spoznanja in pameti kakor marsikdo, ki sc imenuje človek. Živalsko in rastlinsko kraljestvo sta v tako tesni zvezi, da. čc hočete vzeti najniže jednega in najvišje drugega, sc da komaj zaznati med njima velika razlika. Tako gre naprej, dokler nc pridemo do najnižjih in najbolj neorganičnih snovnih delov, povsodi najdemo, da so posamezni deli med seboj speti in sc med seboj ločijo le po skoraj nečutnih stopnjah. In kedar premišljujemo neskončno moč in modrost našega Stvarnika, imamo povod misliti, tla jc v skladu z veličastno harmonijo vesoljstva in veliki namen in neskončna dobrotljivost tega Stavbarja, da morajo naraščati vrste stvari po lahkih stopnjah tudi više od nas proti njegovi neskončni popolnosti, kakor jih vidimo stopnjema padati od nas navzdol. Čc pa je verjetno to. imamo povod na prepričanje, da jc dosti več vrst stvari nad nami. ko jih je pod nami: saj smo po stopnji svoje popolnosti mnogo bolj oddaljeni od neskončnega božjega bitja ko smo od najnižega položaja bit:j in kar sc najbolj bliža ničemur. Vendar pa nimamo v vseh teh različnih vrstah iz više navedenih razlogov jasnih določenih predstav. 13. Da jc imenska bit vrstna bit. sc dokazuje na ledu in vodi. — Toda vrnimo sc k vrsti telesnih predmetov. Čc koga vprašam, stali led in voda različni vrsti stvari, nc dvomim o pritrdilnem odgovoru. Ne da sc oporekati, da ima prav t:sti. ki pravi, da sta različni vrsti. Ali čc pride kak Anglež, ki jc rastel na Jamaiki. kateri morebiti ledu nikoli ni videl niti ni slišal o njem govoriti, po zimi na Angleško ter najde vodo, ki si jo jc nalil na večer v umivalnik, v jutro večinoma 28 zmrznjeno, jo bo imenoval, ker ne ve, kako ime ima, strjeno vodo. Vprašam, ali mu bo to nova vrsta, različna od vode. V tem slučaju, mislim, sc bo odgovorilo, da mu ne bo nova vrsta, nič bolj ko jc sladoled posebna vrsta od tekočega sladoleda, ali da jc v topilnici raztopljeno zlato različna vrsta od trdega zlata v zlatarjevih rokah. Čc pa je temu tako, je očitno, da niso naše razločne vrste nič drugega ko razločne sestavljene predstave s posebnimi imeni. Res je, da ima vsak predmet, ki jc, svoj poseben sklad, ki na njem slonijo te čutne kakovosti in moči, ki jih na njih opazujemo; toda uvrščanje stvarij v vrste (kar ni nič drugega ko razstavljati jih pod razne naslove) opravljamo v skladu s predstavami, ki jih imamo o njih. Dasi nam zadostujejo, da jih moremo ločiti po imenih, tako da moremo o njih govoriti, kedar jih nimamo pred seboj pričujoče, bi sc vendar zelo motili, čc hi si mislili, da sc to vrši po njihovih dejanskih notranjih skladih in da sc stvari, ki so, ločijo po svoji naravi na dejanske vrste po dejanskih bitih, kakor jih ločimo v vrste po imenih. 14. Težave proti določenemu številu dejanskih hiti. — I)a se razločujejo predmetna bitja na vrste v skladu z običajno domnevo, da so gotova bitja ali oblike stvari, ki se naravno razlikujejo po njih vse stvari, kar jih jc, na vrste, jc treba sledečega: 15. 1'rvič gotovosti, da ima narava ob proizvajanju stvari vselej namen, da so deležne gotovih urejenih in določenih biti. ki naj so vzorci vsega, kar se ima proizvesti. To potrebuje v tem neobdelanem smislu, ki v njcin običajno nastopa, nekoliko boljše razlage, prej ko mu je mogoče popolnoma pritrditi. 16. Drugič bi bilo treba znati, ali doseže narava vselej to bit, ki ji je namen ob proizvajanju stvari. Nepravilni in spačeni porodi, ki so se opazovali pri raznih sortah živali, nam bodo vedno dajali pravico na dvom o tem ali obojem. 17. Tretjič bi sc moralo določiti, ali jc to, kar zovemo spačke, dejanski razločna vrsta v skladu s sholastiškim pojmom besede vrsta, ker je gotovo, da ima vse, kar je, svojo posebno konstitueijo: vendar pa sc nam kaže. da imajo nekateri teh spačkov malo ali da nimajo nobenih teh kakovosti,' ki bi rezultirale iz tc biti ali spremljale bit te vrste, od koder imajo svoj začetek in kamor na videz spadajo po svojem rodu. IS. Naša imenska bit predmetov ni popolna zbirka posebnosti. — Četrtič hi morale biti dejanske biti teh stvari, ki jih ločimo na vrste in kot tako razločcnc imenujemo, znane, to se pravi, morali bi imeti o njih predstave. Ali ker ne poznamo teh četirih toček, nam namišljene dejanske biti stvari ne stoje namestu razločevalnih predmetov na vrste. 19. Petič jedina pomoč, ki sc da namisliti v tem slučaju, bi bila, da hi mi. ker smo napravili popolne sestavljene predstave iz posebnosti stvari, ki tečejo iz njihovih različnih dejanskih biti, jih po teh razlikovali na vrste. Ali tudi to se nc da storiti; kajti, ker ne vemo, kaj jc dejanska bit sama, čc ni mogoče vedeti vseh teh posebnosti, ki so tekle iz njega in so ž njim tako spete, da sinemo, če je katera izmed njih proč, zanesljivo sklepati, da ni tc hiti tukaj, zato stvar ni iz tc vrste. Nikoli nc moremo točno vedeti števila posebnosti, ki so odvisne od dejanske biti zlata. Če manjka katere izmed njih. ni dejanske hiti zlata — torej tudi zlata ni — razun če bi mi poznali dejansko bit zlata samo ter določili po njej to vrsto, liescda zlato mora tu pomeniti poseben kos snovi, n. pr. zadnjo guinco, ki se jc skovala. Kajti čc bi tu stala v svojem navadnem pomenu za to sestavljeno predstavo, ki jo imenujem jaz ali kdo drugi zlato, to se pravi, za imensko bit zlata, bi bila tehniška beseda; tako težavno je. razkazati mnogovrsten pomen in nepopolnost besed, kedar nimamo ničesar drugega ko besede v to svrho. 20. Vse to pojasnujc, da ne sloni naše razločevanje predmetov na vrste po imenih na njihovih dejanskih bitih, niti jih ne moremo hoteti 29 razvrščati ter jih točno določati na vrste v skladu z notranjimi histve« 11 i mi razlikami. 21. So lc takšni skupki, kakor stoji za nje naše ime. — Ali ker potrebujemo, kakor sc jc opozorilo, občne besede, dasi ne poznamo dejanske biti stvari, jc vse. kar moremo storiti, zbirati toliko število jednostavnih predstav, kolikor jih. kakor nas uči preizkušanje, združenih vkup v stvareh, ki so, in iz teh napraviti sestavljeno pred« stavo. l)asi to ni dejanska bit kakega predmeta, ki je, je vendar speci* fična bit, ki spada k njej naše ime in sc da za njo zameniti; s tem vsaj meremo preizkušati resničnost teh imenskih biti. N". pr. so ljudje, ki pravijo, da jc bit telesa razsežnost. Čc jc temu tako, sc nikoli nc moremo zmotiti, če postavimo bit kake stvari za stvar samo. Stavimo torej, v razgovoru razsežnost za telo in, kedar bi hoteli reči, da se premika telo, recimo, da sc premiče razsežnost, in glejmo, kako čudno licc to ima. Tisti, ki bi rekel, da razsežnost premiče razsežnost vsled sunka, bi po samem svojem izražanju dovolj kazal brczsmisclnost takšnega pojma. Bit kake stvari glede na nas jc vsa sestavljena predstava, ki jo obsega in označuje to ime; na predmetih pa jc poleg raznih razločnih jednostavnih predstav, ki jih sestavljajo, zmedena predstava podstati ali neke neznane podlage in vzroka njihovega ujedinjenja, jc vselej neki del. Zato pa telesna bit ni zgolj razsežnost, ampak razsežna solidna stvar in reči. da premiče razsežna solidna stvar drugo jc ravno isto ter ravno tako razum* ljivo kakor reči, da premika ali suva telo. Ravno tako je reči. da se more razumna žival razgovarjati, isto, kakor reči, da sc razgovarja človek; nihče pa ne bo govoril, da jc razumnost zmožna ruzgovarjunja, ker ni to vse bistvo, ki mu dajemo ime človek. 22. Naše odmišljene predstave so nam merila vrst; primeri v tem človeka. — Na svetu so stvori, ki imajo naši slično podobo, a so kosmati ter nimajo govorice in pameti. Med nami živijo divjaki, kateri imajo popolnoma našo podobo, a nimajo pameti, nekateri niti govoricc. So stvori, kakor sc je pripovedalo (sit fides penes auetorem. ali ne ugovarja se, da hi ne moglo-biti takih stvorov), ki sc sicer strinjajo po jeziku, razumu in podobi z nami, ali imajo kosmate repe, drugi pa. kjer moškim ne raste brada, in drugi, kjer raste brada ženskam. Čc se vpraša, ali so ti vsi ljudje ali ne — vsi človeške vrste, sc očitno nanaša vprašanje samo na imensko bit; kajti tisti, ki sc jim strinja oprcdclhu besede človek ali sestavljena predstava, ki jo pomeni to ime, so ljudje, drugi pa nc. Čc pa sc vrši preiskavanje glede na predpostavljeno dejansko bit in soli notranja skladnost in zgradba teh posameznih stvorov spe* cifično različni, nam je odgovor popolnoma nemogoč, ker nc vsebuje naša specifična predstava nič tega. samo misliti smo upravičeni, da, kjer se tako razlikujejo zmožnosti ali zunanji ustroj, notranja konstitucija ne more biti popolnoma ista. Toda preiskavati, kaka razlika v dejanski notranji konstituciji povzroča kako razliko, jc brez uspehu: dočim so naša merila vrst v resnici samo naše odmišljene predstave, ki jih poznamo, ne pa ta notranja konstitucija, ki ni nobedna njihovih sestavin. Ali naj bo samo razlika dlak po koži znak različne notranje spceifičnc konsti* tucije med izvratnikom (ehangeling) in mandrilom, kedar sc ujemata v obliki, pomanjkanju pameti in govorice? In najli nam ne bo manjkanje pameti in govorice znamenje različnih dejanskih konstitucij in vrst meil izvratnikom in pametnim človekom? To velja o vsem ostalem, čc trdimo, da jc razlika med vrstami trdno določena po dejanskem ustroju in skritih konstitucijah stvari. 23. Rojstvo n c loči vrst. — Naj tudi nc trdi nihče, da ohranja moč razplodbe pri živalih po druženju samca s samico in pri rastlinah po semenu predpostavljene dejanske vrste razločne in cele. Kajti recimo, tla jc to resnično, nam ne bi pomagalo pri razlikovanju stvarnih vrst dalje ko do živalskih in rastlinskih plemen. Kaj pa naj storimo z ostan* kom? Ali tudi v teh nc zadostuje; kajti če zgodovina nc laže. so ženske zanosile od mundrilov. Kuka nova dejanska vrsta bi tako nastala v 30 naravi po takem rodu, bo novo vprašanje. Imamo razloge misliti, da to ni nemogoče, ker so mule in goveji konj tako gosti na svetu — jeden plod kobile in osla, drugi pa oslice in bika. Nekedaj sem videl stvor, ki je bil potomce mačke in podgane in jc nosil očitne znake obeh na sebi. Kazalo se jc, da sc priroda ni držala samo jcdncga vzorca, ampak da ju je pomešala med seboj. Kdor doda tem primerom še spačenc proiz« vode, ki se tako pogosto naleti na nje v naravi, bo čutil težavo celo v vrsti živalij določiti po rodniku (pedigrec), kake vrste jc vsak živalski rod in bo v zadregi glede na dejansko bit, kojc si misli, da sc zanesljivo prinese po plodbi in ima jedino pravico do specifičnega imena. Ali dalje čc se vrste živali in rastlin dado ločiti samo po plodbi, moramli iti v Indijo, da vidim samca in samico jcdncga in rastlino, ki sc jc od nje dobilo seme, ki jc proizvedlo drugo, da spoznam, jeli to tiger ali ono čaj? 24. N c po predmetnih oblikah. — O vsej stvari je oči« vidno, da so surno njihove zbirke čutnih kakovostij, ki iž njih napravljujo ljudje svoje različne vrste predmetov in da sc na njih dejanske notranje strukture večina ljudij pri njih razvrščuvunju ne ozira. Mnogo menj pa se kedaj misli na kake predmetne oblike razun tistih, ki so se v tem jednem delu sveta učili učenjaški jezik: in vendar poznajo to navedeni ljudje, ki si nc svojijo nikakega vpogledu v dejanske biti in sc nc vznemirjajo & predmetnim: oblikami, ampak so zadovoljni, da poznajo stvar od stvari po njih čutnih kakovostih, dostikrat bolje njih razlike, znajo jih čednejc ločiti po rabi in vedo holje, kaj od vsakega pričakujejo, ko ti učeni histrooki možje, ki vidijo tako glohoko v nje in govore tako zaupno o nečem globlje skritem in bistvenem. 25. Specifične biti ustvarja duh. — Ali recimo, da sc dejanske biti predmetov dado razkriti tistim, ki bi sc krepko poprijeli tega preiskavanja, mi hi vendar po svoji pameti ne mogli misliti, da so uravnavali uvrščanje stvari pod občna imena notranje dejanske konsti« tucije ali kaj drugega ko njih očitna zunanjost; kajti jeziki so sc usta« novili po vseh krajih davno pred znanostmi. Zato niso bili modroslovci ali logiki ali taki ljudje, ki so si belili glave z oblikami in bitmi, tisti, ki so napravili občna imena, ki sc rabijo med posameznimi človeškimi narodi. Ti bolj ali menj obsežni izrazi so večinoma v vseh jezikih dobili svoj začetek in pomen od nevednih in neukih ljudij, ki so razvrščali in imenovali stvari po teh čutnih kakovostih, ki so jih nahajali na njih, da bi jih mogli zaznamenovati drugim, kedar niso pričujoče, bodi si da jc priliku nanesla, da je bilo omeniti vrsto stvarij ali pa posamezno stvar. 2(i. Zato so zelo m n o g o 1 i č n e in negotove. — Ker jc torej očividno, da razvrščamo in imenujemo predmete po njihovih imen« skih, ne pa po njih dejanskih bitih, jc prvo. kar moramo prevdarjati, kako sc ustvarjajo tc biti in kdo jih ustvarja. Cilcdč na zadnje je oči« vidno, da jih ustvarja duh, nc pa priroda; kajti čc bi bile prirodin izdelek, bi ne mogle biti tako mnogolične in različne v vseh ljudeh, kakor nam jih kaže izkušnja. Kajti čc hočemo preizkušati stvari, ne homo našli imenske biti katerekoli vrste predmetov v vseh ljudeh iste, niti tiste ne,, ki smo ž njo izmed vseh najbolj dobro znani. Ne moglo bi biti, da bi smela biti odmišljcna predstava, ki sc žove človek, različna v posameznih ljudeh, ako bi bila prirodin stvor, in da bi jednemu bilu »animal ratio« nalc". druge pa »animal implume bipes latis unguibus«. Kdor pripne ime človek sestavljeni predstavi, napravljeni iz čuvstvovanja in samovoljnega gibanja, združenih s telesom takšne podobe, je stvoril s tem jedno bit vrste človek; kdor pa na podlagi nadaljnega preizkušanja dodu razum« nost, je ustvaril drugo bit vrste, ki jo zovc človek. S temi sredstvi bo isti posameznik resničen človek jednemu, kar pa drugemu ni. Po moji misli bo komaj koga najti, ki bi dopuščal, da hi hila ta pokončna oblika, ki jo tako dobro poznamo, bistvena razlika človeške vrste; vendar pa koliko rajše določajo živalske vrste po njih obliki ko po rodu. jc čisto očitno; saj jc bil več ko jedenkrut prepir, soli nekateri človeški zarodki ohraniti in krstiti ali nc, samo zaradi razlike v zunanji podobi od na« 31 vadnih otrok, nc da hi sc vedelo, uli niso ravno tako sposobni pameti kakor otroci i/, drugega kalupa. Nekateri izmed teh. dasi jc njih oblika odobrena, niso vse svoje življenje nikoli zmožni tolikega razuma, kolikor se ga najde v opici ali slonu, in nikoli ne kažejo, da dejstvujc na nje razumna duša. Iz tega je očividno. du jc določala zununju oblika, ki jc jc jcdinc munjkulo. ne pa zmožnost ruzuma, ki nihče ni mogel vedeti, ali ga ho munjkulo o svojem čusu v bistvu človeške vrste. Učeni duhovnik in sodnik mora v takih slučajih pustiti svojo posvečeno opredclbo »unimul rutionule« in na nje mesto postaviti kako drugo hit človeške vrste. Mr. Menage num podaja primer, ki zasluži, da se nc izpregleda o tej priliki. »Ko se je porodil opat Sv. Martina«, pravi, »je imel na sebi tako malo človeškega, da je nil bolj podoben spačku. Preudarjalo se je precej časa, ali se naj krsti ali ne. Vendar pa so ga krstili in tako začasno proglasili za človeka, dokler čas nc dokaže, kot kaj se izkaže. Narava ga je tako nerodno modclovala, da so ga zvali vse nje« govo življenje ubbe Malotru, to se pravi opat CJrdun. Bil jc iz Cucn.« (Menugiunu 27«, 4.1(1.) Vidimo, da je bil tu otrok prav blizu, du hi ga bili izključili iz človeške vrste zgolj zaradi njegove oblike. Lc malo jc manjkalo, da ni ušel; gotovo je, da bi ga lc nekoliko slabša oblika po« gub la in bil hi uničen kot nekaj, kar ne more hiti človek. Vendar pa se ne da najti vzrok, zakaj hi nc prehivulu v njem razumna duša, če so črte njegovega obraza bile nekoliko izpremenjene; zakaj hi nc mogel nekoliko daljši obraz ali nekoliko bolj ploski nos ali širša usta obstati ravno tako kakor ostanek njegove grde oblike s tako dušo in takimi deli. ki so mu duli vkljuh grdi obliki zmožnost zu cerkvenega dostn« junstveniku. 27. V čem jc torej, bi jaz rad vedel, točna in nepremična meja tc vrste? Če preiskavamo stvar, je očitno, du kuj takega ni napravila narava in vpeljala med ljudi. Dejanska bit te ali kake druge vrste pred« metov nam je neznana, to je očitno: zato pa smo tako neodločni v svojih imenskih hitih, ki jih napruvljumo mi sami, da. če bi bilo treba poprašuti razne ljudi glede na katere grdo oblikovane zarodke precej o njih rojstvu, ali so ljudje ali nc. ni dvoma, da bi naleteli na različne odgovore. To pa hi se ne moglo zgoditi, ako nc bi nupruvljuli ljudje z nekako svohodo imenskih biti, ki sc po njih meje in razlikujejo vrste predmetov, ampuk bi bile točno posnete po točnih mejah, ki jih je postavila narava in po njih razločila vse predmete v gotove vrste. Kdo hi prevzel reševanje vprašanja, kake vrste jc bil spaček, ki ga omenja Liectus (lib. I. c. 3.), s človeško glavo in prasjim telesom? ali pa tistih drugih, kjer so človeška telesa nosila živalske glave, kakor pesje. konjske i. t. d. Čc bi bil kateri izmed teh stvorov živci in mogel govoriti, bi se bila težava še povečala. Če hi bil zgornji del do srede človeške podobe, vse spodaj svinjske, ali bi bila njegova usmrtitev umor? Ali jc treba poprašati škofa, jeli dovolj človek, du sc pripusti h krstnemu kumenu uli nc? Kukor sem slišul pri« povedati, du se jc pred leti zgodil na Francoskcm podoben slučaj. Tako nedoločene so incjc živalskih vrst proti nam. ki nimamo drugih meril ko sestavljene predstave, ki smo jih sumi zbrali. Tako daleč smo od zanesljivega znanja, kaj jc človek, dasi se bo morebiti razsodilo, du jc gorostusnu nevednost, o tem dvomiti. Vendar pa smem po svoji misli reci, da so gotove meje te vrste take malo določene in točno število jednostavnih predstav, ki tvore imensko bit, tako daleč od dognanosti in popolnoma znane, da morejo celo vzdigniti stvarni dvom. Meni sc zdi, da nobedna oprcdclba besede človek, ki jih žc imamo, niti opis te vrste živali ni tako popolna in točna, da hi zadostila prevdurnemu raziskovalcu, še manj pu hi dosegla obče pritrjevanje in bila to. česur hi se ljudje povsodi držali pri reševanju slučaja in odločanju o življenju in smrti, krstu ali ne krstu pri proizvodih, ki jih utegne slučaj nanesti. 28. Ni pa tako svojevoljno kakor n a m c š a n i modi. - — Dasi pa so te imenske biti stvori duha. vendar niso napravljene tuko svojevoljno kakor b'ti namešanih modov. Na imensko bit je treba: prvič 32 da imajo predstave, katere sestavljajo, tako ujedinjenje. da tvore samo jedno predstavo, bodi si še tako sestavljena. Drugič, da jc tako združena posebna predstava točno isto, nc več niti menj. Kajti čc sta dve odmiš« ljcni predstavi različni bodisi po številu bodisi po vrstah njihovih sestavin, delata dvoje različnih biti. nc pa jedno in isto. V prvem izmed teh slučajev sledi duh v sestavljanju svojih sestavljenih predstav predmetov samo prirodi in nc sestavlja ničesar, kar bi nc nastopalo združeno v naravi. Nihče ne druži ovčjega meketanja s konjskim stasom niti svin« čeve barve s težo in togostjo zlata, da bi oboje bilo sestavljena pred« stava kakih dejanskih predmetov, razun čc si hoče napolniti glavo z izmišljotinami, svoj razgovor pa z nerazumljivimi besedami. Ljudje, ki so opazovali gotove kakovosti vedno združene, da so vselej skupaj, so v tem posnemali prirodo in so napravili iz tako združenih predstav svoje sestavljene predstave predmetov. Saj ljudje sicer lahko napravijo sestav« Ijcnc predstave kakršne hočejo in jim dajo imena, kakršna sc jim poljubi, vendar pa morajo, čc hočejo, da jih kdo razume, kedar govorijo o stvareh, ki dejanski so, svoje predstave v neki meri prikrojiti stvarem, ki hi radi o njih govorili; siccr bo človeški jezik podoben babilonskemu in besede vsakega posameznika, razumljive samo njemu, bi nc služile več razgo« voru in navadnemu občevanju v življenju, če predstave, ki za nje stoje, ne bi na kak način odgovarjale navadnim prizorom in ujemanju pred« metov, kakršni dejanski so. 29. Seveda prav nepopolno. — Drugič. Dasi nc deva člo« veski duh, ko ustvarja svoje sestavljene predstave predmetov, nikoli vkup predstav, ki nc sobivajo dejanski ali si jih ne predstavlja, da sobivajo in tako v rcsnici izposoja to ujedinjenje od prirode. jc vendar množica, ki jih sestavlja, odvisna od razne skrbnosti, marljivosti ali volje tvoritcljcve. Ljudje se navadno zadovoljijo z nekim majhnim številom čutnih vsakdanjih kakovosti in pogosto, čc nc vselej, izpuščajo druge, ki so tako bistvene in tako čvrsto združene kakor tc, ki jih jemljejo. Izmed čutnih predmetov sta dve vrsti, jedna teles z organi, ki se plodijo po semenih; pri teh je oblika tisto, kar je za nas vodilna kakovost in najbolj značilni del, ki določa vrsto. Zato pa pri rastlinah in živalih navadno zadostuje razsežna solidna podstat neke določene oblike. Nekateri ljudje sicer na videz veličajo svojo opredelbo, ki je animal rationalc; da čc hi sc našel kak stvor, ki govori in umujc. nima pa običajne človeške oblike, mislim, da bi sc ne štel za človeka, čc bi bil še tako »animal rationalc«. — In čc bi bil Halaamov osel govoril vse svoje žive dni tako razumno, kakor jc govoril s svojim gospodarjem enkrat, vendar dvomim, ali hi ga bil kdo mislil vrednega človeškega imena in mu priznal, da je iste vrste kakor on. Kakor jc na rastlinah in živalih oblika, tako je pri večini drugih teles, ki sc nc plodijo po semenu, boja, ki na njo gledamo in sc ji damo voditi. Tako radi mislimo tam, kjer najdemo barvo zlata, da so tudi vse ostale kakovosti, ki jih obsega naša sestavljena predstava, tam in navadno jemljemo ti vsakdanji kakovosti, namreč obliko in barvo za tako domnevni predstavi raznih vrst, da na dobri sliki dejanski pravimo, to jc lev, to pa vrtnica, to jc zlata, to pa srebrna čaša samo po različnih oblikah in barvah, ki jih predstavlja očesu čopič. 30. Pa vendar služijo navadnemu pogovoru. — Ali dasi to služi dovolj dobro za neokretne in zmedene pojme in netočno razgovarjanjc in mišljenje, so ljudje še daleč od zjedinjenja o točnem številu jednostavnih predstav ali kakovostij, ki spadajo h kaki vrsti stvarij. ki jih zaznamenuje njih ime. Temu sc tudi ni čuditi, kajti zahteva mnogo časa. prizadevanja in spretnosti, točnega preiskavama in dolgega preizkušanja, da sc najde, kaj so tc jednostavne predstave in koliko jih je, ki so stalno in nerazdružljivo ujedinjene v prirodi in se vedno dajejo najti vkup na istem predmetu. Večina ljudij pa, ki ali nimajo časa ali naklonjenosti, ali dovolj marljivosti na to, celo do neke znosne stopnje se zadovoljuje z majhnim številom vsakdanjih in zunanjih dozdevkov stvarij, po katerih jih ločijo in razvrščajo za vsakdanje opravke v življenju; in tako jim dajejo imena brez nadaljnega preizkušanja ali prevzemajo imena, ki se že rabijo. Dasi ta veljajo v navadnem pogovoru dovolj za znamenja nekoliko vsakdanjih sobivajočih kakovostij, vendar od daleč ne obsegajo v urejenem pomenu točno število jednostavnih predstav, še manj pa vse tiste, ki so zjedinjene v prirodi. kdor bi pi-cvdarjal po tolikem šundru o genus in specics in po tolikem besedo« vanju o specifičnih razlikah, kako malo besed že iinamo opredeljenih, si more po pravici domnevati, da so te oblike, ki jc o njih bilo toliko ropota, samo izmišljotine, ki nam ne osvetljujejo specifičnih naravnih last« nosti stvari. Kdor pa premisli, kako daleč so imena predmetov od po« menov, ki bi sc v njih strinjali vsi, ki jih rabijo, bo smel sklepati, da so vendar imenske biti, dasi se mislijo vse posnete po naravi, ali vse ali pa njih večina prav nepopolne. Kajti sestava teh sestavljenih predstav je v raznih ljudeh prav različna, zato so tc meje vrst takšne, kakršne so postavili ljudje, nc pa kakor jih stavi priroda, če so sploh v prirodi kake takšne določene meje. Resnično je, da je napravila narava več posameznih predmetov tako, da sc ujemajo in so si podobni drugi drugemu in tako podajo podlago za uvrščanje v vrste. Ali kako bi naše uvrščanje stvarij ali ustvarjanje določenih vrst, ki ima namen, imenovati jih in jih obsegati v občne izraze, se po pravici reklo, da stavi priroda vrstam stvarij meje, nc morem izprevideti. Ce pa jc temu tako, naše meje vrst niso točno združljive z naravnimi. Kajti, ker potrebujemo občna imena za precejšnjo rabo, nc čakamo na popolno iznajdbo vseh teh kakovosti, ki bi nam najbolje kazale njih snovne razlike in stike, ali mi jih razde« ljujemo po gotovih vsakdanjih videzih na vrste, da bi tem leže priob« čevali pod občnimi imeni svoje misli o njih. Kajti, ker nimamo drugega znanja- kakega predmeta ko jednostavne predstave, ki so v njej združene, in ker opazujemo, da se ujemajo nekatere posebne stvari z drugimi v nekaterih izmed teh jednostavnih predstav, napravimo iz tc zbirke svojo spccifično predstavo in ji damo občno ime. da bi mogli, kedar se spominjamo svojih misli, in v svojem razgovoru z drugimi z jedno kratko besedo označiti vse posameznike, ki sc strinjajo v tej sestavljeni pred« stavi brez naštevanja jednostavnih predstav, ki jo tvorijo, in nam tako ni treba tratiti časa in sape v dolgočasnih opisih. To pa sc rado godi tistim, ki bi radi govorili o kaki novi vrsti stvari, ki pa šc nimajo za njo imena. 31. Biti vrst pod istim imenom so prav različne. — Čeravno pa sc dobro obnesejo v navadnem razgovoru te vrste predmetov, jc vendar očitno, da so napravili ljudje sestavljeno predstavo, v kateri opazujejo razne posameznike, da se ujemajo, na prav različen način, nekateri bolj, drugi menj točno. Ta sestavljena predstava ima v neka« terih večje, v drugih manjše število kakovosti in torej je očitno taka, kakršno je napravil duh. Rmcna blesteča barva ustvarja zlato otrokom, drugi dodajajo težo, kovnost in topljivost: kajti pri vseh teh in tem podobnih kakovostih ima jedrni tako dobro pravico, da se done v sestav« Ijeno predstavo tega predmeta, kjer so združene vse. kakor katera druga. Zato pa imajo različni ljudje, ki izpuščajo ali vstavljajo posamezne jednostavne predstave, drugi pa nc v skladu ž njih raznim preizkušanjem, razno spretnostjo ali opazovanjem tega predmeta, različno bit zlata; zato pa mora biti njih lastna, nc pa prirodina tvorba. 32. Čim občnejšc so naše predstave, tem nepopol« nejše in delne jšc so. — Čc jc število jednostavnih predstav, ki tvore imensko bit najnižjih vrst ali prvo razvrščanje posameznikov, odvisno od človeškega duha, ki jih zbira različno, jc šc mnogo bolj očividno. da delajo tako v bolj obsežnih razredih, ki jih mojstri logiki imenujejo genera. Ta so nalašč nepopolno sestavljene predstave; na prvi pogled jc očitno, da jc teh kakovosti več. ki se nahajajo na stvareh samih, namenoma izpuščenih iz teh vrstnih predstav. Kajti kakor izpušča duh. da napravi občne predstave, ki bi obsegale več posameznikov, pred« 34 stave časa in prostora in takšne druge, ki bi jih napravile za druge ko jednega posameznika nezdružljive, tako izpušča, da ustvari druge še bolj občne predstave, ki bi obsegale različne vrste, tc kakovosti, ki jih ločijo med seboj, in deva v svojo novo zbirko samo takšne predstave, ki so skupne nekaterim vrstam. Ista udobnost, ki jc dala ljudem možnost, da izražajo razne delce rmene snovi, ki prihajajo iz Uuincjc ali Peruja po-1 istim imenom, jim tudi omogoči, da napravijo jedno ime, ki obsega oboje, zlato in srebro, in nekatera telesa različnih vrst. To doseže izpu> šeanje teh kakovosti, ki so posebne vsaki vrst', predstava pa sestavljena iz teh, ki so skupne vsem, pa sc ohrani; ker sc tem pripne ime kovina, jc genus sestavljeno. Njegovo bistvo je ta odmišljcna predstava, ki obsega samo kovnost in topljivost z gotovimi stopnjami teže in trdnosti, v čemer se ujemajo nekatera telesa z raznimi vrstami/ izpusti pa hojo in druge kakovosti, ki so posebnosti zlata in srebra in druge vrste, ki jih obsega ime kovina. Po tem pa jc očitno, da sc ljudje nc ravnaja točno po vzorcu, ki jim ga je postavila priroda, kedar izdelujejo svoje občne predstave predmetov, ker ni najti telesa, ki bi imelo zgolj le kovnost in topljivost v sebi brez drugili kakovosti, ki so tako neločljive kakor tc. Ali ljudje delajo pri sestavljanju svojih občnih predstav bolj na udobnost v jeziku in naglo sporazumevanje s kratkimi in obsežnimi zna« menji ko resnično in točno naravo stvari, kakršne so; zato so sledili pri izdelovanju svojih odmišljcnih predstav poglavitno namenu, da bi si pn» skrbeli zalogo občnih in na razen način obsežnih imen. Tako jc v celi tej zadevi o genera in spceics genus ali obsežnejše samo delni pojem tega. kar jc spccics. spccics pa lc delna predstava tega. kar sc da najti v vsakem posamezniku. Čc hoče torej kdo misliti, da jc narava razlikovala človeka, konja, žival, rastlino i. t. d. po realnih hitih, ki jih je ustvarila priroda, si mora misliti prirodo zelo radodarno s takimi dejanskimi bitmi, da je napravila jedno zu telo. drugo za žival, drugo za konja in da je vse te radodarno podelila Bukefalu. Ali če bi prav razmotrivali, kaj se je storilo v vseh teh genera in vrstah, bi našli, da sc ni napravilo nič novega ko lc bolj ali manj obsežna znamenja, ki bi nam dajala možnost, izražati v majhnem številu zlogov velika števila posameznih stvarij. v kolikor sc ujemajo v bolj ali menj občnih pojmih, ki smo jih napravili v to svrho. Na njih vseh opazujemo, da je bolj občni pojem vselej ime menj sestavljene predstave in da jc vsak genus le delni pojem vrste, ki jo vsebuje. Čc sc torej mislijo tc odmišljcne občne predstave popolne, more to biti samo z ozirom na gotovo določeno razmerje med njimi in otoviini imeni, ki sc rabijo, da jih zaznamenujejo, nc pa z ozirom na aj, kar je, kakor napravljeno po prirodi. 33. V s e to j c prikrojeno olajšavi govorice. — To jc prirejeno resničnemu namenu govoricc, ki jc. da bi govorica bila prav lehka in najkrajši način, razodevati svoje pojme. Kajti tako jc treba tistemu, ki hoče govoriti o stvareh, ki sc vjcinajo v sestavljenih pred« stavah razsežnosti in solidnosti, samo rabiti besedo telo, da označi vse takšne. Kdor hi hotel tem dodati druge, ki jih zuznamenuje beseda življenje, čuvstvovanjc in samovoljno gihanjc, bi moral samo rabiti besedo žival, da izrazi vse. kar jc deležno teh predstav: kdor pa je napravil sestavljeno predstavo telesa z življenjem, čuvstvovanjem. gi« hanjem, z zmožnostjo umovanja in gotovo obliko, bi moral rabiti samo kratko dvozložnico človek, da izrazi vse posebnosti, ki odgovarjajo tej sestavljeni predstavi. To je posebni opravek besedama genus in speeies. To opravljajo ljudje brez kakega ozira na dejansko hit ali substancialnc oblike, ki jih nc dosezu naše spoznanje, kedar mislimo na te stvari, niti pomen naših hesed. kedar sc pogovarjamo z drugimi. 34. Primer so nam k a z u a r j i. — Če bi imel s kom govoriti o neki vrsti ptic, ki sem jih zadnjič videl v St. Jamesovem vrtu, ki so okoli tri ali eetiri čevlje visoki z odejo, ki ni dlaka ne perje, temnorjave boje brez perotnic, ali namestu njiju z dvema ali tremi majhnimi vejami, ki vise ž njih kakor španska žltovina, z dolgimi velikimi nogami na samo 35 tri prste in bre/ repu, hi moral napraviti ta opis in se napraviti sobe« sodniku razumljivega; ali ko sc mi jc povedalo, da jc ptici ime kazuar, lahko zdaj rabim to besedo, da stoji v razgovoru za vso to sestavljeno predstavo, ki sem jc omenil v opisu. Seveda s to besedo, ki jc zdaj postala posebno iinc. no vem več o dejanski hiti ali konstituciji te vrste živali, ko sem prej in verjetno je, da sem vedel toliko o naravi te vrst? ptic prej ko sem izvedel ime. kolikor marsikateri Anglež ve o labodih ali capljali, ki sta specifični imeni dobro znanih na Angleškem navadnih ptic. 35. Sorte določajo ljudje. — Po tem, kar smo povedali, je očitno, da ustvarjajo sorte stvari ljudje; kajti ker ustvarjajo le različne hiti različne vrste, jc očitno, da tisti, ki napravljajo tc odmišljene pred« stave, ki so imenske biti, s tem napravljajo vrste ali sorte. Čc bi se našlo telo, ki bi imelo vse ostale kakovosti zlata razun kovnosti, bi se brez dvoma uprašalo, ali je zlato ali ne. i. e. jeli iz te vrste. Določilo bi sc saino po tej odmišljcni predstavi, ki ji vsakdo daje ime zlato, tako da hi bilo resnično zlato tistemu, ki ni vključil v svoje imensko bit kov> nosti. kojc zaznamenuje zvok zlato; na drugi strani pa ne bi bilo pravo zlato tistemu, ki jc vključil v svojo specifično predstavo kovnost. Kdo pa je, prosim, tisti, ki napravlja te nasprotne vrste celo pod jednim in istim imenom ko ljudje, ki napravijo dve odmišljcni predstavi, ki jih nc sestavlja ista zbirka kakovosti? Tudi ni gola domneva, misliti si, da utegne biti telo. ki so v njem druge vsakdanje kakovosti zlata brez kovnosti; kajti gotovo jc, da je s:lato včasih tako krhko (kakor pravijo obrtniki), da tako malo prenaša kladivo kakor steklo samo. Kar sc je povedalo o vstavljanju ali izpuščanju kovnosti iz sestavljene predstave, ki ji kdo daje ime zlato, sc da reči o njegovi posebni teži. trdnosti in raznih drugih podobnih lastnostih. Kajti karkoli sc izpusti iž nje ali vstavi v njo, vedno jc sestavljena predstava tisto, s čemer je speto to ime, ki tvori vrsto, in kakor katero posebno dclcc snovi odgovarja tej predstavi, tako spada ime vrste v resnici k njej in je od te vrste. In tako je. karkoli jo pravo zlato, popolna kovina. Vse to določanje vrste, to je očitno, je odvisno oil človeškega razuma, ki ustvarja to ali ono sestav« ljeno predstavo. 36. S1 i č n o s t ustvarja priroda. — Položaj je potem skratka ta. Priroda proizvaja razne posebne stvari, ki sc ujemajo med seboj v raznih čutnih kakovostih in najbrž tudi v svoji notranji zgradbi in konstituciji; ali ni ta dejanska bit tisto, kar jih razlikuje na vrste; ljudje so, ki pograbijo priliko na kakovostih, ki jih najdejo v njih združene in ki sc v njih posamezniki strinjajo in jih razstavljajo na vrste, da jim morejo dati imena za udobnost obsežnih znamenj. Pod ta sc uvrščajo posamezniki v razmerju s skladnostjo s to ali ono odmišljcno predstavo kakor pod zastave, tako je ta iz modrega, ona pa iz rdečega polka: to je človek, to pa mandril in v tem tiči po moji misli vsa zadeva de genere et spccic. 37. Nc bom trdil, da bi jih ustvarjala priroda v svojem stalnem proizvajanju posebnih bitij vselej nove in mnogolične, ampak prav dosti podobnih in med seboj sorodnih; kljub temu pa vendarle mislim, da ustvarjajo vrstne meje, po katerih jih razvrščajo, ljudje; kajti vrstne biti. ki se ločijo po različnih imenih, so napravili, kakor sc jc dokazalo, ljudje in so lc redko v skladu (adcquatc) z notranjo prirodo stvari, po kateri so posnete. Zato smemo resnično reči, tako razstav« ljanje stvarij je človeško delo. 38. Vsaka o d m i š 1 j e n a predstava j e bit. — Čudna sc bo brez dvoma zdela v tem nauku jedna stvai. Iz tega. kar se jc pove« dalo. sledi, da jc vsaka odmišljcna predstava z imenom razločna vrsta. Ali kdo more kaj proti temu. čc hoče rcsnica, da je tako? Kajti tako mora ostati, dokler nc more kdo pokazati vrste stvarij. ki jo meji in razlikuje kaj drugega; nc izpreglejmo, da nc pomenijo občni izrazi naših odmišljcnih predstav, ampak nekaj od njih različnega. Rad bi vedel, 2* 36 zakaj shock in hounii nista tako razločni vrsti kakor hrt in slon. Mi nimamo druge predstave različne slonove in hrtovc hiti, ko jo imamo o shockovi in houndovi biti: vsa bistvena razlika, ki ju po njej poznamo in med seboj ločimo, jc samo različen skupek jednostavnih predstav, ki smo nr.i dali t. različni imeni. 39. Gcncra in species zavoljo imenovanja. — Kako zelo ima tvorba spccierum in gencruin namen ustvarjati občna imena in kako potrebna so občna imena, če nc za bitje, vsaj za dopolnovunjc vrste in doseči, da velja za tako, postane očitno mimo tega, kar se jc više povedalo o vodi in ledu, na prav domačem primeru. tTra, ki nc bije, in ura, ki bije, sta samo jedna vrsta tistim, ki imajo za nju samo jedno ime; kdor pa ima za jedno ime žepne ure. za drugo pa ime ure z bitjem, temu sta različni vrsti. Morebiti se poreče, da je notranja naprava in uredba obeh različna, o čemer ima urar jasno predstavo. Očitno pa jc vendar, da sta mu samo jedna vrsta, čc ima za nju samo jedno ime, kajti kaj zadostuje v notranji uredbi, da stvori novo vrsto? So ure na četiri kolesa, druge na pet koles; ali jc to za delavca specifična razlika? Nekatere imajo strune in vretena, druge jih nimajo; nekatere imajo nihalo prosto, druge pa urejeno z zavitimi peresi in druge s svinjskimi ščetinami. Ali so le nekateri izmed teh pripomočkov ali vsi ti potrebni, da napravijo delavcu, ki pozna vse tc pripomočke in jih še mnogo vcČ v notranjem skladu ur? Gotovo je. da ima vsak izmed teh dejansko razliko od drugih; toda ali jc bistvena, spccifična razlika ali ne, sc na« naša lc na sestavljeno predstavo, ki nosi ime ure. Dokler se ujemajo vse v predstavi, ki stoji za njo to ime in to ne obsega kakor kako generično ime različnih vrst pod seboj, niso bistveno ali specifično različni. Če pa kdo hoče po razlikah, ki jih pozna v notranji zgradbi ur, napraviti drobnejše delitve in dati takim točnim sestavljenim predstavam imena, ki naj obveljajo, potem bodo nove vrste tistim, ki imajo te pred« stave s svojimi imeni in lahko po teh razlikah razlikujejo ure na te razne vrste, tedaj pa bo ura vrstno ime. Toda tistim, ki jim jc urarstvo neznano in nc poznajo kolesja in peres, ki pozna lc zunanjo obliko in velikost, vendar nc bodo različne vrste. Kajti tistim bodo vsa ta druga imena samo soimenski izrazi za isto predstavo in nc bodo pomenila ničesar drugega in ničesar več ko uro. Ravno tako je po moji misli pri prirodninah. Nihče ne bo dvomil, da so kolesa in peresa (čc smem tako govoriti) notri različna v razumnem človeku in v duševnem pohabljencu, tudi ne, da je razlika v zgradbi med kakim mandrilom in pohabljcneem. Toda ali jc jedna razlika ali sta obe bistveni ali specifični, moremo mi samo spoznati po dejstvu, ali sc strinjajo ali ne strinjajo s sestavljeno predstavo, ki za njo stoji ime človek; kajti lc po tem sc da določiti, ali sta oba. ali nobeden ali pa le jeden izmed teh človek. 40. Vrste umotvorin so men j zmedene ko pa pri« r o d n i n. — Po tem, kar sc jc prej povedalo, lahko vidimo razlog, zakaj jc vobče na vrstah umetnih stvari menj zmedenosti in negotovosti ko na prirodnih. Kajti, ker je umetna stvar človeški proizvod, ki ga jc začrtal umetnik, torej dobro po/na njegovo predstavo, sc nc misli, da bi stalo njeno ime za kako drugo predstavo, niti da bi pomenilo kako drugo bit. ko kar se mora gotovo spoznati in je dovolj lahko zaznati. Kajti predstava ali hit raznih vrst umetnih stvari, ki večinoma ni nič. drugega ko določena oblika čutnih delov in včasih gibanje, ki na tem sloni, kar ohlikujc umetnik v snovi, kakor se mu zdi potrebno, nc pre= sega naših zmožnosti, doseči neko predstavo o njem in določiti pomen imenom, ki sc po njih ločijo vrste umetnih stvari menj dvoumno, nejasno in nedoločno, ko moremo pri naravnih stvareh, katerih razlike in ope* racije slone na ustrojih, ki jih mi ne moremo razkrivati. 41. Umotvorine različnih vrst. — Tu sc mi naj iie zameri, čc mislim, da so umetne stvari ravno tako različnih vrst kakor naravne, ker najdem, da so ravno tako gladko in redno razmeščene v vrste po različnih odm'šljcnih predstavah z občnimi imeni med seboj 37 ravno tako ra/.ločninii kakor one naravnih predmetov. Kajti, zakaj nc hi mislili kake ure in kakega samokresa ravno tako razločni vrsti med sehoj kakor kakega konja in kakega psa; v našem duhu ju izražajo razločne predstave, drugim pa razločna imenu? 42. Le p r e d m e t i imajo posebna imena. — Glede na predmete se mora dalje opazovati to, da imajo le one izmed raznih vrst predstav posebna ali lastna imena, ki zaznamenujejo samo jedno posebno stvar. Kajti pri jednostavnih predstavah,- modih in rclacijah sc redko zgodi, da je ljudem treba pogosto omenjati to ali ono posebnost, kedar ni pričujoča. Ker so povrh namešani modi večinoma dejanja, ki minejo ob nastopu in niso zmožna trajanja kakor predmeti, ki so činitelji. jednostavne predstave pa, ki tvore sestavljene predstave, ki jih zazna« menujejo imena, pa stoje v trajni zvezi. 43. Razpravljanje o besedah je težavno. — Odpu« ščenja meram prositi čitatclja. da sem sc mudil tako dolgo in morebiti nekako nejasno pri tem predmetu. Toda želim, da sc uvažujc, kako težavno je, voditi koga z besedami v misli o stvareh, katerim so sc potrgale te specifične razlike, ki jim jih dajemo. Ce teh stvari ne ime« nujem, so moje besede prazne; če pa jih imenujem, jih stavim v to ali ono vrsto in sugeriram duhu običajno odmišljeno predstavo te vrste in tako prekrižam svoj namen. Kajti govoriti o človeku in objednem devati v stran navadni pomen človeka, ki je običajno ž njim združena naša sestavljena predstava, in velevati čitatclju, naj si misli človeka, kakršen je sam po sebi in kakor sc dejanski loči od drugih po svoji notranji zgradbi ali dejanski hiti. to se pravi po nečem, česar nc pozna, je po« dobno igrači; vendar pa bi bilo treba tako ravnati tistemu, ki hoče govoriti o namišljenih dejanskih bitih in vrstah stvarij. češ da so naravni stvori, če bi bilo samo napraviti razumljivo, da česa takega ni, kar pomenijo občna iincna. po čemer se imenujejo predmeti. Ker pa je težavno, počenjati to z znanimi vsakdanjimi besedami, mi dovolite, da poizkusim nekoliko bolj pojasniti različno uvaževanjc, ki ga ima duh o specifičnih imenih in predstavah, in pokazati, kako sc nanašajo sestav« ljene predstave modov včasih na izvirnike v duhu drugih razumnih bitij ali. kar je isto. na pomen, ki so ga speli drugi s svojimi sprejetimi imeni, včasih pa zgolj 11:1 nobedne izvirnike. Dovolite mi tudi, da razkažem, kako vedno nanaša duh svoje predstave predmetov ali na predmete same ali na poincu njih imen kot na njih izvirnike in pojasnim naravo vrst ali razvrščaja stvari, kakor jih zaznavamo in rabimo, in naravo bistev, ki spadajo k tem vrstam, kar jc morebiti večjega pomena za razkritje razsega in gotovosti našega spoznanja, nego si v začetku domišljamo. 44. Slučaji namešanih modov v k i n n e a h in n i o u p h. — Mislimo si Adama v položaju doraslega človeka z zdravim ra/umom, ali v čudnem kraju, kjer mu jc vse okoli njega novo in neznano brez druge zmožnosti, doseči spoznanje tega, ko kar ima kdo zdaj v tej sta« rosti. On opazuje Lamcha bolj otožnega ko po navadi in si domišlja, da je to od suma. ki mu ga vzbuja njegova žena Adah (ki jo goreče ljubi), češ da jc preljuheznjiva proti drugim možem. Adam razloži tc svoje inisli Evi in želi. naj skrbi, da Adah nc stori neumnosti. V tem pogovoru z Evo rabi besedi kinneah in niouph. Sčasom sc sicer izkaže Adamova pomota, kajti izve. da jc Lamehova otožnost izvirala iz dejstva, da je uhil človeka: vendar pa besedi kinneah in niouph (ki druga pomeni možev sum. da mu je žena nezvesta, druga pa dovršeno zakonsko ne« zvestobo) nista izgubili svojih razločnih pomenov. Zato je očitno, da sta tu bili dve razločni sestavljeni predstavi namešanih modov s posebnima imenoma, dve razločni vrsti dejanj, ki sta bistveno različni. V čem sta bili hiti teh dveh razločnih dejanskih vrst? Očitno jc. da jc hit bila v točni sestavi jednostavnih predstav, različnih v jedni od druge. Ali jc bila sestavljena predstava v Adamovem duhu, ki jo je imenoval kinneah, prikladna (adct]uatc) ali ne? Očitno jc. da jc bila; kajti ker je bila skupek jednostavnih predstav, ki jih je dejal vkup hrez ozira na kak izvirnik. 38 nc glede na kaj kot vzorec po svoji volji, jih odmislil in jim dal ime kinncah, da izrazi drugim na kratko s tem glasom vse jcdnostavne pred* stave, ki jih vsebuje zjedinjena sestavljenka; iz'tega mora slediti, da je prikladna predstava. Ker je njegovo lastno izbiranje napravilo ta skupek, je bilo v njem vse, kar jc hotel, da bodi v njem, zato je moral vsekakor biti popoln, jc moral biti prikladen, ker se ni nanašal na kak drug izvirnik ko na tistega, ki ga zastopa po njegovem namenu. 45. Ti besedi, kinncah in niouph, sta polagoma prešli v občno rabo in to je položaj nekoliko izpremenilo. Adamovi otroci so imeli iste zmožs nosti in zato isto moč, ki jo je imel on, napravljati sestavljene predstave naincšanih modov, kakor sc jim je poljubilo jih odmišljati in tvoriti glasove, kakršni so se jim zdeli, za njih znamenja. Ker pa sc rabijo imena, tla izvedo drugi naše predstave, sc more ta namen lc doseči, kedar stoji isto znamenje za isto predstavo v dveh, ki si hočeta raz> krivati svoje misli in sc med seboj razgovarjati. Tisti torej izined Ada* movih otrok, ki so našli ti besedi, kinncah in niouph. v vsakdanji rabi, jih niso mogli smatrati za brezpomembna glasova, ampak so morali vse* kako sklepati, da stojita za nekaj, za gotove predstave, odmišljcnc pred* stave; saj sta bili občni imeni, katerih odmišljcnc predstave so bile vrstne biti, ki jih razločujeta ti imeni. Čc so torej hoteli rabiti ti besedi kot imeni že določenih in dognanih vrst. so morali v duhu spravljati v sklad predstave, ki sta jih zaznamenovali ti imeni, s predstavami, ki sta za nju stali v duhu drugih kot njih vzorci in izvirniki. Potem pa so seveda bile njihove predstave teh sestavljenih modov podvržene (liablc) nepri* kladnosti. ker sc jc prav lahko zgodilo (posebno tiste, ki so jih sestav* ljal. skupki raznih jednostavnih predstav), da sc niso dali popolnoma spravljati v sklad s predstavami v duhu drugih ljudij. ki so rabili ista imena. Seveda je pomoček proti temu nedostatku navadno pri rokah, ki je ta, da vprašamo po pomenu besede, ki jc nc razumemo, tistega, ki jo rabi, ker je tako nemogoče, zanesljivo vedeti, kaj.pomenita besedi ljubosumnost in prešestvo (to menda odgovarja kinncah in niouph) v duhu drugega človeka, ki bi rad ž njim o tem govoril; ker jc bilo v začetku jeziku nemogoče vedeti, zu kaj sta stali besedi kinncah in niouph v duhu drugega človeka brez razlage, ker sta bili v vsakem samovoljni znamenji. 4fi. Primer predmetov n a z a h a b. — Zilaj pa premotri« vujmo na isti način iincna predmetov v njihovi prvi ruhi! Nekdo izmed Adamovih otrok jc stikal po gorovju ter naletel na bleščeč predmet, ki je bil všeč njegovemu očesu. Pobere ga ter ponese k Adamu. Ta ga ogledu ter najde, da jc trd, da jc svetle rmcnc boje in izredno velike teže. Te lastnosti so morebiti vse, kolikor jih opazi nu njem; odmisli to sestavljeno predstavo, ki jo sestavlja snov, ki ima to posebno svetlo rmenino .n zelo veliko težo v razmerju proti njeni velikosti, ji da ime zahab, du bi mogel imenovati in zaznamenovati vse snovi, ki imajo v sebi tc čudne lastnosti. Očitno jc. da ravna Adam v tem slučaju popol* noma različno od onega, kar je storil prej. ko je sestavljal ti predstavi namešunih modov, ki jima je dal imeni kinncah in niouph. Kajti tu sestavlja predstave samo po svoji domišljiji, ki jih ni vzel od česa, kur je bilo, in da jima imeni, du hi mogel imenovati vse stvari, ki hi sc ujemule s temi njegovimi odinišljcnimi predstavami hrez prevdarjanja, ali so takšne stvari ali jih ni: vzorec jc bil njegovega kova. Ali pri obli* kovanju svoje predstave tc nove snovi, hodi nasproten pot. Tu ima vzorec, ki gu jc napravila priroda: zato pa, ker si mora to predstaviti po prcdstuvi samemu, ki jo iinu o snovi tudi, kedar je odsotna, nc dene noter nohedne jcdnostavne predstave v svojo sestavljeno razun tistih, ki jih zaznava na stvari sami. Skrbi, da bi sc dala njegova predstava spravljati v sklad s tein izvirnikom in hoče, da bi ime. ki nuj bi stalo za predstavo, hilo tako skladno. 47. Ta kos snovi, ki mu je tako dul Adam ime zahab. je popolnoma različen od kake snovi, ki jo je prej videl; zato mislim, da ne bo nihče trdil, da hi ne bila razločna vrata in ne imela svoje posebne biti in ne 39 hi bilo ime zahab znak vrste in ime. ki pripada vsem stvarem, ki so deležne te biti. Očitno pa jc tu, da ni bit, ki ji jc postavil Adam ime zahab, bila nič drugega ko trdo, bleščeče, rmeno in zelo težko telo. Ali radovedni človeški duh, nezadovoljen s spoznanjem teh, kakor smem reči. površnih lastnostij. je napotil Adama na nadaljno preiskavanje tc snovi. Zato jo tolče in bije s kresnim kamenom, da vidi. kaj bi sc dalo razkriti v notranjosti. Pokaže sc. da se umika vdarcem, da pa sc nc da lahko razbiti na kose; tla sc pregibati, nc da hi se lomila. Ali ni zdaj treba dodati njegovi prejšnji predstavi kovnost in jo napraviti del biti tc vrste, ki stoji za njo ime zahah? Ako ne, katere razloge šc hoče kdo pokazati, ki govore bolj za jedno nego za drugo? Čc pa sc morajo spre« jeti te posebnosti, potem bi še morale vse druge, ki jih utegnejo nadaljni poizkusi razkriti v tej snovi, tvoriti del sestavin sestavljene predstave, ki stoji za njo ime zahah. in tako hiti bit vrste, ki jo zaznamenuje to ime. Ker pa so te posebnosti brez konca, je očitno, da ho predstava, stvorjena po tem izvirniku, vselej neprikladna. 48. Njih predstave so nepopolne in zato različne. — To pa ni vse; sledilo bi tudi, da bi predmetska imena nelc imela (kakor je tudi resnično), ampak hi sc suponiralo, da imajo različne pomene, kakor jih rabijo različni ljudje, kar bi zelo oviralo rabo jezika. Kajti čc bi sc mislila vsaka razločna kakovost, ki jo razkrije kdo na kaki snovi, kot potreben del sestavljene predstave, ki jo zaznamenuje navadno ime, mora slediti, da si ljudje morajo misliti, da pomeni isto ime pri različnih ljudeh različne stvari; kajti nc morejo dvomiti, da so različni ljudje morebiti razkrili nekatere lastnosti na snoveh istega imena, ki ne vedo o njih drugi ničesar. 49. Da se torej določijo njih vrste, sc suponira dejanska bit. — Da sc torej temu izognejo, so namislili dejansko bit, ki pripada vsaki vrsti, odkoder izvirajo vse tc posebnosti in bi imele svoje ime od vrst. ki zanje stoje. Ali ker nimajo nobedne predstave o tej dejanski hiti v predmetih in ker pomenijo njih imena le predstave, ki jih imajo, jc to. kar doseže ta poizkus, samo. postaviti ime ali zvok na mesto in za stvar, ki ima to dejansko bit, nc da bi vedeli, kaj jc dejanska bit. To jc tisto, kar počenjajo ljudje, kedar govore o vrstah stvari in mislijo, da so prirodinc tvorbe in da jih ločijo dejanske bit:. 50. Ta d o m n c v a pa ni p o r a h n a. — Kajti prevdarjajmo, kedar pritrjujemo, da jc vse zlato krepko (fixcd), ali pomeni to, da jc krepost (fixcdncss) del oprcdclbc — del imenske biti, ki stoji za njo beseda zlato; in tako nc vsebuje ta trditev, vse zlato jc krepko, ničesar drugega nego pomen izraza zlato. Ali drugače pomeni, da je krepost, ker ni del oprcdclbe zlata, posebnost tc snovi same. V tem slučaju pa je očitno, da stoji beseda zlato namestu predmeta, ki ima dejansko bit stvarne vrste, ki jih jc stvorila priroda. Po tem nadomeščanju pa ima tako zmeden in negotov pomen, da je, četudi jc ta stavek — zlato jc krepko — v tem smislu pritrjevanje nečesa dejanskega, vendar le resnica, da nas bo vselej puščal na ccdilu v svoji posebni rabi in tako v dejan« skem življenju ni poraben ali gotov. Kajti bodi šc tako resnično, da jc vse zlato i. e. vse, kar ima dejansko bit zlata — togo, h čemu jc to, dokler v tem smislu nc vemo. kaj jc zlato, kaj pa ni? Kajti čc nc po« znamo dejanske biti zlata, ni mogoče vedeti, katero delcc snovi ima to bit in je tako ali pravo zlato ali pa nc. 51. Sklep. — Sklenimo! Kakršno svobodo je imel Adam v za« četku. ustvarjati sestavljene predstave namešanih modov po nobednih drugih vzorcih ko po svojih lastnih mislih, isto imajo vsi ljudje od tedaj naprej; ista potreha. spravljati svoje predmetske predstave v sklad z zu« nanjimi stvarmi kot vzorci, ki jih jc stvorila priroda, ko je pritiskala na Adama, čc sc ni hotel nalašč varati, pod isto potrebo so tudi vsi ljudje od tedaj naprej. Isto svobodo, pripeti kaki predstavi kako novo ime, ki jo jc imel Adam. ima vsakdo šc vedno (posebno začetniki jezikov, čc si moremo katere misliti), toda s to razliko, da se izpreminjajo pomeni 40 h (.'Sedam tam. kjer imajo ljudje v družbi že med seboj ustanovljen jezik, zelo previdno in redko; kajti, ker so ljudje že oskrbljeni z imeni za svoje predstave in ker je navadna raba že priklopila znana imena gotovim predstavam, hi bila njih prisiljena zloraba le zelo smešna. Kdor ima nove pojme, utegne morebiti včasih poizkusiti kovanje novih izrazov, da jih izrazi: ali ljudem, sc zdi tako počenjanje predrzno in ni gotovo, ali jih kedaj uveljavi občna raba. V občevanju z drugimi pa moramo prikrajati predstave, ki stavimo za nje navadne besede kakega jezika kot zastopnice, njih znanim posebnim pomenom (kar sem že obširno raz* lagal), ali pa drugače naznaniti ta novi poincn, ki jih ž njim spenjamo. VII. POGLAVJE, O členicah ali členkih. 1. Členki s p e n j a j o dele c c 1 i h stavkov. — Poleg besed, ki so imena predstav v duhu, jc mnogo drugih, ki sc rabijo v označbo zveze, ki jo daje duh predstavam ali stavkom med seboj. Duh. ki raz« odeva svoje misli drugim, ne potrebuje samo znamenj za predstave, ki jih ima tedaj pred seboj, ampak tudi drugih, da kaže in naglaša neko posebno lastno delovanje v tem času glede na svoje predstave. To dela na razne načine; n. pr. je in ni sta občna znaka duha, ki pritrjuje ali zanika. Ali mimo pritrjevanja ali zanikanja, ki brez nju na besedah ni rcsnicc ali ncrcsnicc, spenja duh, ki razodeva svoje čuvstvovanjc drugim, nclc stavkovc dele. ampak ccle misli med seboj z raznimi relacijami in odvisnostmi, da napravi razgovor sovesen. 2. V njih j c jedro lepe govorice. — Besede, ki ž njimi izraža zvezo, ki v njo spravlja razne trditve in zanikavanja. ki jih druži v nepretrgano umovanjc ali pripovedovanje, se vobče imenujejo člcniee. V pravilni rabi teh posebno obstoja jasnost in lepota dobrega spisovanja. Točno misliti ne zadostuje, da ima človek jasne in razločne predstave v svojih mislih, niti da sc ravna po ujemanju ali neujemanju med neka* terimi izmed njih, ampak mora misliti nepretrgano in opazovati odvis« nost svojih misli in svojih umovanj med seboj. Dobro izražati take metodične razumne misli, mora imeti besede, da izraža, kako zvezo, kako nasprotje, omejevanje, naglašanjc, povdarjanjc daje vsakemu posamez« nemu členu svoje govorice. Motiti se v čem izmed teh, se pravi svojega poslušalca motiti, namesto poučevati; zato pa se te hesede, ki v resnici same po sebi niso imena kakih predstav, tako stalno in neizogibno rabijo v govorici in tako izdatno prispevajo k točnemu izražanju. 3. Kažejo, kako razmerje d a j e duh svojim in i s 1 i m. — Ta del slovnice se jc morebiti tako zelo zanemaril, kakor so se neka« teri prcmarljivo obdelali. Lahko je pisati drugemu za drugim o sklonih in spolih, naklonih in časih, gerundijih in supinih, v tem in temu po« dobnem sc je mnogo storilo; člcnicc same so se v nekaterih jezikih z veliko točnostjo uvrstile v svoje predale. Ali dasi so predlogi in vezniki i. t. d. v slovnici dobro znana imena in člcnicc, ki so med njimi, skrbno uvrščene in razvrščene v svoje predale, vendar tisti, ki bi rad razkazal, kako prav rabiti člcnicc, kako moč in kak pomen imajo, ta sc mora nekako bolj potruditi, se poglobiti v svoje misli in točno opazovati posamezne položaje svojega duha v razgovoru. 4. Tudi ni dosti na razlago teh besed, jih podajati, kakor je ohi« čajno v slovarjih, z besedami drugega jezika, ki sc najbolj približa njih pomenu; kajti, kaj pomenijo, se navadno tako težko razume v jednem kakor v drugem jeziku. Vse so znamenja nekega dejanja ali migljaja duha; da sc torej prav razumevajo, jc treba skrbno preučiti posamc/ne poglede, mesta, stališča, obrate, omejitve in izjeme in razne druge duševne misli, ki za nje ali nimamo imen ali pa prav pomanjkljiva. 41 Teh jc pestru množica, ki iluleč segajo čez število členic. ki jih ima večina jezikov kot izrazila. Zato sc ni čuditi, da ima večina teh členic različne in včasih naravnost nasprotne pomene. V hebrejščini je členica iz samo jedne črke, ki sc ji pripisuje, kakor se spominjam, sedemdeset pomenov, gotovo pa. nc inotim sc, petdeset. 5. Primer na besedi hut. — But je členica, ki v angleščini nima para glede na gosto rabo. Kdor pravi, da je izključcvalna členica in odgovarja latinskemu s e d ali francoskemu m a i s , misli, da jo jc točno razložil. Meni pa sc zdi, da kaže na neko razmerje, ki jc daje duh raznim stavkom ali njihovim delom, ki jih spenja s to jednozložnico. Prvič. »But to say no more« (ali da ne rečem več). Tu kaže, da se duh ustavi v svojem toku, prej ko pride do konca. Drugič. »I sav but two plants« (videl sem samo dve rastlini). Tu kaže, da omeji duh smisel temu. kur sc izraža, z zanikavanjem vsega ostalega. Tretjič. »You prav; but it is not that God \vould bring you to the true religion« (Molite, toda ne. du hi vas Bog pripeljal k resnični veri). četrtič. »But that hc \vould eonfinn vou in vour own« (Ampak da bi vas on okrepil v vaši). Prvi izmed teh dveh but kaže nu razpoloženost v duhu na nekaj drugega, ko bi moralo biti; zadnji but pn kaže, da stavi duh v nasprotje to proti prejšnjemu. Petič. »Ali animuls huvc sense, hut a dog is an unimal« (Vse živali čutijo, pes pa jc žival). Tu pomeni hut malo več. ko da se pripenja zadnji stavek prejšnjemu tako, kakor se dodaja propositio minor v sklepu. 6. Ta stvar s c omenja tu le mimogrede. — Tem po* inenom tc člcnicc sc du scvcdu še mnogo drugih dodati, čc bi imel nalogo, stvar preskavati v vsem obsegu in presojati vsa mesta, ki sc na njih najde. Če hi kdo to storil, hi sc morebiti izkazalo, da ne zasluži ta čcstica naslova disjunktivne. ki ji ga dajejo slovničarji. Toda moj namen ni, podajati tu tej vrsti znamenj popolno razlago. Primeri, ki sem jih podal nu' jedni čestici, naj daje priliko na prevdarjanje njihove rabe in njih moči v jeziku in nas napoti na razmotrivanje raznih dejanj naših du« ševnih sil v razgovoru, ki jih tc čcsticc lahko drugim razkrivajo. Nekatere izmed njih imujo vselej, druge pa v nekaterih določenih skladih smisel celih stavkov v sebi. VIII. POGLAVJE. O abstraktnih in konkretnih izrazih. i. Abstraktni izrazi nc morejo nastopati kot po* v c d k i in zakaj n c. — Navadne besede in njih običajna raba hi nam bile pojasnile naravo naših predstav, čc bi sc le bile razmotrivulc s po* zornostjo. kakor sc jc ruzkazalo, ima duh zmožnost, odmišljati svoje predstave, in tako preidejo v hiti (essenees). občne biti, ki ruzločajo vrste. Ker pa jc vsaka odmišljcnu predstava razločna, tako da izmed kake dvojice ta nikoli nc more biti ona, bo zaznal duh s svojim intuitivnim spoznanjem njuno razliko in zato se v stavkih dve popolni predstavi nikoli ne moreta trditi druga o drugi. To vidimo v navadni rabi jezika, ki ne dopušča kukimu abstraktnima besedama ali imenoma abstraktnih predstav, da hi se trdila druga o drugi. Kajti kakor sorodni koli stu na videz in kakorkoli gotovo jc, da je človek žival ali razumen ali hclc kože. vendar vsakdo spozna, ko sliš:. neresničnost tega stavka: človc« čanstvo je živalstvo, ali razumnost ali belokožnost; to je tako očividno kakor katerakoli izmed najbolj priznanih maksim. Vse naše pritrditve veljajo torej le konkretom. kar jc pritrjevanje, da katera abstraktna predstava ni druga, ampak da je abstraktna predstava speta z drugo, ki jc lahko kukekoli vrste: v vsem ostalem so malo druguče ko od 42 relacij; incil podstatmi so najbolj goste one moeij, n. pr. »človek jc bel« omeni, da jc stvar, ki ima bistvo človeka, ima v sebi tudi bistvo belo ožnosti, kar ni nič drugega ko moč. povzročati v kom predstavo belo« kožnosti, čigar oči morejo razkrivati navadne predmete. Ali »človek jc razumen« pomeni, da isto, kar ima hit človeka, ima v sebi tudi bit razum« nosti, to sc pravi moč sklepati. 2. Kažejo razliko m e ti našimi predstavami, — Ta razlika med imeni nam kaže tudi razliko naših predstav. Kajti čc jih opazujemo, najdemo, da imajo naše jednostavne predstave vse ravno tako abstraktna kakor konkretna imena, .ledno izmed njih (da govorimo po slovničarsko) jc samostalnik, drugo pa pridevnik, kakor belina, bel, sladkost, sladek. Isto velja tudi o naših predstavah modov in relacij, kakor pravičnost, pravičen, jednakost. jednak samo s to razliko, da so ne« katera konkretna imena relacij med ljudmi poglavitno samostalniki, kakor očetovstvo, oče. Vzrok temu dejstvu bi bilo lahko podati. Glede na naše predstave predmetov pu imamo prav mulo uli zgolj nobednih abstraktnih imen. Kujti duši so učilišča vpeljala humanitas, animalitas, corporcitas in nekatera druga, vendar niso v nohednem razmerju z neskončnim šte* vilom predmetskih imen; tem se trudijo v neusahljivi smešnosti dodajati abstraktne. To majhno število tistih pa. ki jih jc skovalo učilišče in položilo na jezik učenjakom, si šc nikoli ni moglo priboriti pristopa v občno rabo ali javnega priznanja. Vsaj meni se zdi, da kaže to dejstvo na izpoved vseh ljudij, da nimajo predstav realnih hiti predmetov, ker nimajo imen za takšne predstave; imeli pa bi jih hrez dvoma, ako bi jih zavest svoje nevednosti nc hila odvračala od takega brezplodnega poizkusa. Zato pa. dasi so imeli dovolj predstav na ločitev zlata od kamena, kovine od lesa; vendar so lc plaho poskusili takšne izraze kakor aurictas in sasietas, mctallietas in lignictas ali tem podobna imena, ki hi naj imela namen, pomeniti stvarno hit teh predmetov, ki o njih, kakor so vedeli, niso imeli predstav. Kil pa jc zares le nauk o substuncijulnih oblikah in zaupanje motečih se trditeljev spoznanja, ki ga niso imeli, ki jc prvi kovul in potem uvajal animalitas in humanitas in tem podobne. Čez svoje šole pa niso prišli daleč in med razumnimi ljudmi sc nikoli niso udomačili. Seveda humanitas jc bila Kiinccm domača beseda, toda v popolnoma drugem smislu, in ni stulu za abstraktno hit kakega pred« meta. ampak je bila abstraktno ime moda in njen konkret huinanus, ne pa homo. IX. POGLAVJE. O nepopolnosti besed. 1. Besede sc rabijo za spominjanje in priobčeva« nje naših misli. — Po tem. kar sc jc povedalo v prejšnjih poglavjih, je lahko zaznavati, kake nepopolnosti so v jeziku in kako sama narava besed povzroča, da jc dvomljivost in ncdoločnost nekaterih izmed njih skoraj neizogibna. I)a sc preizkušu popolnost in nepopolnost besed, jc prvič trebu prevdurjuti njih rabo in njih namen; kajti v tej meri. kakor so pripravne to doseči holj ali menj. so bolj ali menj popolne. Mi smo v prejšnjem delu tc razprave pogosto o priliki omenili dvojno rabo besed. Prvič. Jedno za spominjanje svojih lastnih misli. Drugič. Drugo zu priobčevanje svojih misli drugim. 2. Vsaka beseda služi spominjanju. — Glede na prvi slučaj izmed teh, spominjanje lastnih misli kot pripomoček našega spo« mina, ki ž njimi govorimo sami s seboj, služIjo katerekoli hcscdc. Kajti ker so glasovi samovoljna in indiferentna znamenja katerihkoli predstav, človek lahko rabi. katero besedo se mu poljubi, da si zaznamenujc svoje predstave. Nepopolnosti ne ho na njih. če stalno rabi isto znamenje 43 za isto predstavo; kajti tedaj nc more zgrešiti razumevanja pomena, v tem pa jc prava raba in popolnost jezika. 3. Priobčevanje z besedami meščansko ali modro« s 1 o v s k o. — Drugič glede na občevanje besed jc tudi dvojna raba. T. Meščanska. II. Modroslovsku. Prvič. Meščanska raba jc meni priobčevanje misli in predstav z besedami, kakršna more služiti vzdržavanju navadnega razgovora in občevanja v navadnih poslih in udobnosti meščanskega življenja v člo« veški družbi med ljudmi. Drugič. Modroslovska raba besed je meni taka raba hesed, ki more posredovati točne pojme o stvareh in izražati v občnih stavkih gotove in nedvomljive misli, ki duh na njih sloni in mu prijajo pri njc» govem iskanju pravega spoznanja. Ta dvojna raba jc zelo razločna, in dosti manjša točnost služi v jednem nego drugem, kakor bomo videli v sledečem. 4. Nepopolnost besed j c d v o m 1 j i v o s t njihovega pomena. — ('davni namen jezika v občevanju jc sporazumevanje, zato besede temu namenu nc služijo dobro nc v meščanskem, nc v modro« slovskcin razgovoru, kedar katera beseda nc vzbuja slušatelju iste pred« stave, ki za njo stoji v govornikovem duhu. Zdaj pa glasovi nimajo naravne zveze z našimi predstavami, ampak ves njih poincn izvira iz človeškega samovolja; zato ima dvoumnost in negotovost, ki tu o njej govorimo, svoje vzroke bolj v predstavah, ki za nje stoje, ko v kaki nezmožnosti, ki bi bila večja v jednem glasu ko v drugem, izražati kako predstavo; kajti v tem oziru so vsi jednako popolni. To torej, kar ustvarja dvoumnost in negotovost v pomenu neka« terih besedah holj ko v drugih, je razlika predstav, za katere stoje. 5. Vzroki njih nepopolnosti. — Besede po svoji naravi nimajo nohednega pomena, zato sc morajo tisti, ki bi radi izmenjavali svoje misl: in sc razumljivo pogovarjali z drugimi v kakem jeziku, naučiti predstav in si jih zapomniti, ki za nje stoje (besede). To storiti pa jc najtežavnejše, kjer Prvič, so predstave, ki za nje stoje, zelo zapletene in napravljene iz velikega števila predstav. Drugič. Kjer predstave, za katere stoje, nimajo v naravi določene zveze, torej ni nikukega določenega vzorca nikjer v naravi, da bi jih po njem bilo mogoče popravljati in urejati. Tretjič. Kedar se nanaša pomen besede na vzorec, ki ga ni lahko poznati. četrtič. Kedar pomen besede in realna hit predmeta nista točno isto. To so težave, ki spremljajo pomen raznih besed, ki so razumljive. Tistih pu. ki sploh niso razumljivo kakor imena, ki stoje za jednostavne predstave, ki jih nc more doseči kdo drugi, ker nima organov ali zmož« nosti. kakor imena barv slepcu ali glasov glušcu. tukaj ni treha omenjati. V vseh teh slučajih najdemo na besedah nepopolnost, ki jo hočem obširneje razložit'. njih posebni rabi naših posameznih vrst predstav; kajti če jih preizkušamo, najdemo, da so najbolj izpostavljena dvoumnosti in nepopolnosti imena namešanih modov iz prvih dveh razlogov, imenu predmetov pu posebno iz dveh zadnjih. fi. Imenu namcSanih modov so dvomljiva. Prvič, ker so predstave, za katere stoje, tako zapletene. — Prvič. Mnogo imen namešanih modov jc podvrženih veliki negotovosti in nc« jasnosti glede na njih pomen. T. Zavoljo tega velikega skupka, ki so iz njega pogosto sestavljene te sestavljene predstave. Da služijo besede namenu občevanja, jc treba, kakor se jc povedalo, da vzbujajo poslušalcu točno isto predstavo, ki za njo stoje v govornikovem duhu. Čc ni. si polnijo ljudje ušesa s šumom in glasovi, ali ne prenašajo s tem svojih misli in si nc polagajo drugi pred druge svojih predstav, to pa jc namen razgovora in- jezika. Ali kedar 44 stoji kaka beseda /a zelo zapleteno predstavo, ki je sestavljena iz sestav« ljenih sestavin, ljudem ni lahko oblikovati in obdržati to predstavo tako točno, da stoji ime vsakdanje rabe za točno isto predstavo brez naj« manjše predrugačbe (variation). Vslcd tega sc zgodi, da redkokedaj po« inenijo naša imena bogato sestavljenih predstav, kakršne so večinoma nravstvene besede, dvema točno isto: kajti le redko sc ujema čigava sestavljena predstava sc sestavljeno predstavo drugega in pogosto se razlikuje od njegove lastne, ki jo je imel včeraj ali jo ho imel jutri. 7. Drugič, zato, ker n i m a j o v z o r c c v. — Ker imena na« mešanih modov večinoma pogrešajo vzorcev v naravi, ki bi po njih popravljali ljudje ter urejali njih pomen, zato so zelo mnogolična in dvomljiva. So skupki predstav zloženi, kakor se poljubi duhu, zasledujoč lastne govoričinc namene in prikrojeni lastnim pojmom, s čemer pa neče posnemati kaj dejanski hivajočega, ampak imenovati in uvrščati stvari kakor sc ujemajo s temi izvirniki ali oblikami, ki jih jc napravil. Tisti, ki je prvi spravil v rabo besedo prevara, prilizovanjc ali zasmeho« vanje, jc sestavil, kakor se mu jc zdelo primerno predstavam, ki jih je za nje postavil. Kakor je s kakimi novimi imeni modov, ki so zdaj spravljeni v kak jezik, tako je hilo s starimi, ko so se prvič rabila. Imena torej, ki stoje za skupke predstav, ki jih napravi duh poljubno, morajo vsekakor hiti dvoumna, kedar takšnih skupkov ni najti nikjer v prirodi stalno združenih, niti pokazati vzorcev, ki bi se dali po njih urejati. Kaj pomeni beseda umor ali svctoskrumhu i. t. d. sc nikdar nc da vedeti po stvareh samih. Mnogo jc delov teh sestavljenih predstav, ki se ne dado videti v dejanju samem: duhov namen ali razmerje svetih stvari, ki tvore del umora al: svetoskrumbe, nimajo nujne zveze z zu« nanjim vidnim dejanjem tistih, ki katero izmed nju izvršujejo; natezanje jezička na puški, ki sc jc ž njo izvršil umor in jc morebiti vse dejanje, ki sc vidi. nima naravne zveze s temi drugimi predstavami, ki sestavljajo' sestavljeno, ki se imenuje umor. Svojo združitev in zvezo imajo samo od razuma, ki jih združi pod jedno ime; ker pa jih druži brez kakega pravila ali vzorca, more biti pomen imena, ki stoji za take svojevoljne skupke, pogosto le mnogoličen v duhu raznih ljudij. ki imajo redko stalno pravilo, ki bi po njem ravnali sebe in svoje pojme pri takih svojevoljnih predstavah. S. Posebnost (proprietv) ni zadostno le čil o. — Kes jc. občna raba (to sc pravi pravilo posebnosti) se da misliti.' da nekoliko pri tem pomaga urejati pomen jezika, in ne da sc tajiti, da je v neki meri učinkovita. Občna rabo urejuje besedam pomen precej dobro za vsakdanji razgovor; ali ker nihče nima oblasti, da hi določal točni pomen besedam, niti ni določeno, kakšnim predstavam sme katero pripenjati, občna raba ne zadostuje na urejanje za inodroslovske razgovore. Redko« kedaj jc katero ime kake zelo zapletene predstave (da ne govorim o drugih), ki bi v navadni rabi ne segalo daleč naokrog in ki bi ostajajoč v mejah svoje posebnosti se ne dalo napraviti za znamenje prav raz* ličnih predstav. Ker pa mimo tega ni pravilo in ravnilo posebnosti same nikjer določeno, jc pogosto predmet prepira, jeli rabiti kako besedo tako ali drugače, jezikovna posebnost ali pa ne. Po vsem tem je očividno. da so imena takšnih zelo zapletenih predstav naravno podvržene tej nc« popolnosti, da so dvomljivega in negotovega pomena: celo pri ljudeh, ki imajo voljo, razumevati sc drug drugega, nc stoji vselej ista predstava v govorniku in poslušalcu. Seveda sta imeni slava in hvaležnost isti na jeziku vsakega človeka po vsej deželi, toda sestavljena kolektivna pred« stava, ki misli vsakdo na njo ali jo hoče izraziti s tem imenom, je očitno zelo razl čna pri ljudeh, ki govore isti jezik. (». Tudi način, kako se učimo imen, prispeva k nji« h o v i il v o u m n o s t i. — Tudi način, po katerem sc navadno uče imena namešanih modov, ne prispeva malo k dvoumnost' njih pomena. Kajti če hočemo opazovati, kako sc uče otroci jezikov, najdemo, da ljudje, ki jim hočejo pojasniti, za kaj stoje imena jednostavnih predstav ali 45 ' i predmetov, jim pokažejo stvar, ki hočejo, da bi imeli njeno predstavo; na to jim ponavljajo ime, ki za njo stoji, kakor bel, sladek, mleko, sladkor, mačka, pes. Kar pa se tiče namešanih modov — posebno najbolj važnih izmed njih. nravstvene besede — se običajno najprej učijo gla« sovi; da sc potein spozna, kake sestavljene predstave stoje za nje, sc prepušča to, da pojasnijo drugi, ali pa (kar jc najnavadnejše) sc prepušča lastnemu opazovanju in lastni marljivosti. Ker se pa tega le malo porabi na iskanje resničnega in točnega pomena imen, so te nravstvene besede na jezikih večine ljudij malo več ko prazni glasovi, ali pa če imajo kak pomen, je vendar vcčjidcl lc prav nedoločen in torej nejasen in zmeden pomen. In celo tisti, ki so določili z večjo pozornostjo svoje pojme, sc lc težko izogibljcjo nepriliki. da bi jim stali za sestavljene predstave, ki bi bile različne od teh. ki jih drugi celo razumni in oprezni ljudje stavijo za nje kot znamenja. Kje hoče kdo najti kako razpravljanje al: domač pogovor o časti. veri. milosti, verstvu, cerkvi i. t. d., kjer hi nc bilo lahko opazovati različnih pojmov, ki jih imajo ljudje o njih? To ni nič drugega ko to, da sc nc ujemajo v pomenu teh besed niti nimajo v svojih duhih istih sestavljenih predstav, ki jih stavijo za nje, in tako veljajo vsi spori, ki slede iz tega, pomenu glasov. Vslcd tega vidimo, da v razlaganju zakonov, bodisi božjih ali človeških, ni konca; razlaga rodi razlago in pojasnila so snov za nova pojasnila in omejevanja, raz« likovunja in predrugačevanju pomena teh nravstvenih besed ni konca. Tc predstave človeškega kova, ker imajo ljudje vedno isto zmožnost, sc razmnožajo in infinitum. Marsikdo, ki jc bil precej zadovoljen s smislom svetopisemskega besedila ali z določbo v zakoniku, ko jo jc čital prvič, jc popolnoma izgubil njen smisel, ko je pogledal v razlagalec. Ta razjasnila so mu vzbudila in povečala dvome in so mu razširila nc> jasnost. Ne pravim tega. češ da so komentarji nepotrebni; ampak da pokažem, kako negotova so imena namešanih modov po svoji naravi celo na jeziku teh, ki so iineli namen in zmožnost, govoriti tako jasno, kakor je zmožen jezik izražati njih misli. 10. O d t o d i je neizogibna nejasnost v starih p i s a * t c 1 j i h. — Koliko nejasnosti jc to neizogibno prineslo v spise mož. ki so živeli v davnih vekih in po raznih deželah, na to nc bo treba opo« zarjati; saj pričajo številne knjige učenjakov, ki so porabili svoje misli v tem smislu, dovolj jasno in kažejo pozornost, napor, bistroumnost in razsodnost, ki jih jc treba, da sc izkoplje pravi smisel starih pisateljev. Ker pa ni spisov, ki bi nas zanimali, da skrbimo za njih smisel, razun tistih, ki vsebujejo ali rcsnicc, ki jih moramo verovati, ali pa zakone, ki se jim moramo pokoriti in ki nam nakopljejo sitnosti, kedar jih nc razumevamo prav ali prestopamo, smemo biti menj v straheh glede na smisel drugih pisateljev. Ker pišejo ti lc svoja mnenja, nas nič nc sili bolj poznati njihova ko njih. poznati naša. Ker ni odvisna naša sreča ali nesreča od njihovih ukrepov, smemo brez nevarnosti biti tujci njihovim pojmom: če jih torej eitaino in oni nc rabijo svojih besed s tisto jas« nostjo in preglednostjo, kakor bi morali, jih smemo položiti na stran in ne storimo jim krivicc, če sklenemo pri sebi: Si non vis intellegi, debes neglegi.1 11. Imena predmetov dvoumnega pomena. — Čc jc pomen imen naincšanih modov negotov, ker niso realni vzorci, ki so v prirodi. ki sc na nje nanašajo tc predstave in ki bi sc po njih dala urediti, so imena predmetov dvomljivega pomena iz nasprotnega razloga, namreč ker sc mislijo predstave, ki za nje stoje, nanosne (conformahlc) na realnost stvari, in sc nanašajo na nje kakor na vzorce, ki jih jc na> pravila priroda. V naših predstavah predmetov nimamo kakor pri name šanih modih svobode, ustvarjati skupke, kakršni sc nam zde prikladni, da bi bili znakoviti znaki, da bi po njih razvrščali in imenovali stvari. 1 Čc se nc daš razumevati, sc moraš dati zanemarjati. Prcstavljalec. 46 V teh stvareh sc moramo ravnati po prirodi, spravljati v sklad naše sestavljene predstave z realnimi bitmi in urejati pomen njihovih imen po stvareh samih, čc hočemo, da so naša imena njih znamenja in da stoje za nje. Tu imamo, to je res, vzorce, da se ravnamo po njih; toda vzorce, ki napravijo pomen njih imen zelo negotov; kajti imena morajo hiti zelo nestalnega in mnogoličnega pomena, čc sc nanašajo predstave, ki za nje stojč, na vzorce zunaj nas, ki jih ali sploh ni mogoče poznati, ali pa jih jc mogoče, toda nepopolnoma in negotovo. 12. Imena predmetov sc nanašajo 1. na realne biti. ki se nc morejo poznati. — Imena predmetov imajo, kakor se je razkazalo, dvojno nanašanje v navadni rabi. Prvič. Včasih so napravljena, da stoje za dejansko konstitucijo stvari, in misli sc, da sc njih pomen strinja ž njo. odkoder izvirajo vse njih posebnosti in kjer imajo vse svoje središče. Toda ta dejanska kon* stitucija ali (kakor sc primerno nazivlje) bit nam jc skrajno neznana, zato mora glas. kakršenkoli se postavi zanjo, biti zelo negotov v svoji porabi in nc bo mogoče vedeti, kuj sc nazivlje ali bi sc moralo nazivati človek ali antimon, kedar stojč tc besede za realne biti. ki o njih zgolj nimamo predstav. Zato pa se po tej domnevi imena predmetov, ki sc nanašajo na vzorce, ki jih ni mogoče poznati, gledč na svoje pomene nikoli nc morejo spraviti v sklad s temi vzorci in določiti (establish) po njih. 13. Drugič, na sobivajoče kakovosti, ki se le ne* popolno poznajo. — Drugič. Ker so jednostavne predstave, ki se kaže, da sobivajo na tvarinah, tiste, ki jih neposredno značijo njih imena, so te, ker so združene v raznih vrstah stvarij, prikladni vzorci, ki sc na nje nanašajo njih imena in ki sc po njih dado najleže popraviti; ali niti ti izvirniki nc bodo temu namenu tako dobo služili, da bi puščali ta imena brez zelo raznovrstnih in negotovih pomenov; kajti tc jednostavne predstave, ki sobivajo in so združene v istem predmetu, so zelo številne in imajo isto pravico da stoje v sestavljeni posebni predstavi, ki stoji za njo posebno ime. dasi si predstavljajo ljudje popolnoma isti predmet kot predmet prevdarjanja. vendar napravljajo o njem zelo različne pred* stave, zato ima ime, ki ga rabijo zanj. neizogibno pri raznih ljudeh zelo različne pomene. Jednostavne lastnosti, ki sestavljajo sestavljeno pred* stavo, so večinoma moči in relacije na izpremembe, ki jih morejo povzro* čati ali trpeti od drugih teles, so malodanc hrez koncu in kraja. Kdor samo opazuje, kolika mnogoličnost in kolike predrugačbe more trpeti katera izmed nežlahtnih kovin od različne rahe samo ognja in koliko več izprememb katera izmed njih dobi v rokah Iočbcnika po rabi drugih teles, temu sc nc bo zdelo čudno, da se po mojem štetju posebnosti kake vrste teles nc dado lahko zbrati in popolnoma prepoznati potem pre* iskavc. ki so jc zmožne naše zmožnosti. Ker jih jc torej vsaj toliko, da nihče nc more točno vedeti določno število, jih razkrivajo razni ljudje nu ruzen način v soglasju ž njihovo spretnostjo, pozornostjo in pošto* panjem; zato nima izbire, ampak mora imeti različne predstave istega predmeta in zato povzročiti, da jc pomen njenega navadnega imena zelo mnogoličen in negotov. Kajti sestavljene predstave predmetov so naprav* ljcnc iz jednostavnih kakor sc misli, da sobivajo v naravi, zato ima vsakdo pravico, dejati v svojo sestavljeno predstavo tiste lastnosti, ki jih jc našel združene na kupu. Kajti dasi jc v tej tvarini zlata človek zadovoljen z barvo in težo, vendar drug misli, da jc treba pridejati raz* topljivost v kraljevski vodi tej barvi v svoji predstavi zlatu, kakor kdo inisli na kovnost; ker jc topljivost v kraljevski vodi tako stalno združena z njegovo barvo in težo kakor topljivost ali katera druga, so nekateri dejali v njo kovnost ali togost (fixedness) i. t. d., kakor sta učili sporočilo ali izkušnja. Kdo izmed vseh teh jc določil pravi pomen besede zlato? Ali kdo naj bo sodnik, ki to določi? Vsak ima svoj vzorec v prirodi, ki sc sklicujc nanj in po pravici misli, da ima isto pravico, dejati v svojo sestavljeno predstavo, ki jo znači beseda zlato, tiste lastnosti, ki jih je 47 našel po preizkušnji združene, kakor kdo drug. ki ni tako vestno pre< izkušal. ima pravico, jih izpuščati, ali tretji, ki jc napravil druge poiz> kušnjc, ima pravico, vstavljati druge. Kajti, ker je zveza v naravi teh lastnosti pravi vzrok njih združitve v jedno .sestavljeno predstavo, kdo more reči, da imu kdo več pravice, vstavljati ali izpuščati ko kdo drug? Iz tega pa bo neizogibno sledilo, da bodo sestavljene predstave pred* metov v ljudeh, ki rabijo za nje ista imena, zelo mnogolične in tako pomeni teh imen prav negotovi. 14. Tretjič, sohivajočim lastnostim, ki so znane, toda ne popolnoma. — Mimo tega jc redka katera posebna stvar, ki bi nc bila v nekaterih svojih jednostavnih predstav v zvezi s kakim večjim, v drugih pa manjšim številom posebnih biti. Kdo naj določi v tem slučaju, kateri so tisti, ki naj tvorijo točni skupek, ki ga mora značiti posebno ime? Ali more s pravim ugledom predpisati, katere pri* ročne in navadne lastnosti se naj izpuščaju, ali katere bolj skrite in posebne se morajo vriniti v pomen imena kakega predmeta? Vse to pa pogosto ali zmerom proizvede ta pestri in dvoumni poincn v imenih predmetov, ki povzročajo negotovost, spore ali pomote, kedar jih začnemo modroslovski rabiti. 15. S temi nepopolnostmi — utegnejo služiti me« ščanski, ne pa primerno modroslovski rabi. — Res je glede na meščanski in navadni razgovor, da slična imena predmetov, urejena v svojem običajnem pomenu po nekaterih priročnih lastnostih (kakor po obliki in liku pri stvareh znane semenske plodbe in pri drugih predmetih večinoma po barvi v zvezi s kakimi drugimi čutnimi last« nostmi) dovolj dobro označujejo stvari, ki jih ljudje hočejo imeti za predmete svojega govora; tako navadno dovolj dobro razumejo pred« mete, ki jih meni beseda zlato, jablko. tako da ločijo drugo od drugega. Toda v modroslovskih preiskavah in prerekanjih, kjer sc ima dognati kaka občna resnica in sklepati iz trditev, sc izkaže, da točni pomen imen predmetom ni lc nc dobro dognan. ampak da ga jc tudi zelo težavno dognati. N. pr. kdor bi napravil kovnost ali določeno stopnjo togosti za del svoje sestavljene predstave zlata, more tvoriti stavke o zlatu, ki sc razumeva v takšnem pomenu; ali koga drugega ni nikoli mogoče prisiliti, tla priznava to, niti ni mogoče prepričati o njih resnič« nosti. ki mu ni kovnost in določena stopnja togosti del sestavljene pred« stave, ki jo on rabi za besedo zlato. 16. Primer tekočina. — To jc naravna in skoraj neizogibna nepopolnost malodanc vseh predmetskih imen v vseh kakršnihkoli jezikih, ki jo ljudje lahko najdejo, kedar prehajajoč od zmedenih in nedoločnih pojmov pridejo na točnejša in stroža raziskavanja. Tedaj se prepričajo, kako dvoumne in nejasne so tc besede po svojem pomenu, ki so sc kazale v navadni rabi čisto jasne in določene. Nckcdaj sem bil na nekem shodu vclcučcnih in duhovitih zdravnikov, kjer sc jc slučajno načelo vprašanje, tečeli kaka tekočina skozi živčevsko vlakno. Ko se jc prcccj časa prerekalo z različnimi dokazili od obeh strani, sem zaželel jaz (ki sem bil vajen slutiti, da nastaja večina prepirov bolj zavoljo besednega pomena ko dejanske razlike v razumevanju stvarij) da bi, prej ko sc nadaljuje prerekanje. po:zvcdali in dognali med seboj, kaj pomeni beseda tekočina. NTu mah jih jc moj nasvet nekoliko osupnil in. čc bi bili menj duhoviti ljudje, bili hi morebiti sprejeli moj nasvet za nekaj lahko« mislncga ali prešernega: saj ni bilo med njimi nikogar, ki nc bi bil mislil, tla popolnoma točno razume, za kaj stoji beseda tekočina, ki sc tudi meni nc zdi kako zapleteno predmetsko ime. Vendar pa so račili sprejeti moj nasvet in preizkušanje jc pokazalo, da ni bil pomen te besede tako dognan in gotov, kakor sc je vsem dozdevalo, ampak je vsakemu izmed njih bilo znamenje različne sestavljene predstave. To jih je opozorilo, da jc glavni prepir veljal pomenu tega izraza, da pa so sc lc malo razlikovali v svojih mnenjih glede na fluidum in fino tvarino. ki teče po živčnih ccvch. čeravno ni bilo lahko doseči ujemanja. 48 ali sc naj zove tekočina ali nc... stvar, ki pa po njih prcviiarku ne zasluži, da bi sc o njej prepirali. 17. Primer zlato. — Kako navadno jc to v večini prepirov, ki sc v njih ljudje tako razvnemajo, morebiti omenim na drugem mestu. Tukaj pa samo prevdarjajmo nekoliko točneje prej omenjeni slučaj besede zlata in videli bomo, kako težavno jc, točno določiti njen pomen. Mislim, da se strinjajo vsi v tem. da jo stavijo za neko telo gotove bleščeče rmcnc barve. Ker pa je to predstava, ki so ji pripeli otroci to ime, jim je bleščeči rmeni del pavovega repa pravzaprav zlato. Ker pa so drugi našli združeno s to rmcnn harvo v gotovih snovnih dclcili top« Ijivost, napravijo iz tega skupka sestavljeno predstavo, ki ji dado ime zlato kot izraz za neko sorto predmetov in tako izključijo od zlata vse takšne rmeno sc bleščeča telesa, ki jih ogenj upepeli, in dopuščajo, da so iz te vrste ali da se morajo uvrstiti pod to ime zlato samo taki pred* meti, kakršne raztopi ogenj, dasi imajo to bleščečo rmeno barvo, pa nc upepeli. Kdo drug doda iz istega razloga težo, ki ima, ker jc tako naravnost s to barvo združena lastnost kakor njegova topljivost, si misli, isto pravico, da sc prida njegovi predstavi in da jo označuje isto ime; zato pa jc ono, ki jc stvorjeno iz telesa, takovc barve in topljivost1 po njegovi misli nepopolno; tako naprej z vsem ostalim. Pri vsem tem pa nc more nihče pokazati razloga, zakaj bi sc nekatere izmed neloč; ljivih lastnosti, ki so v prirodi vedno združene, morale devati v imensko bit, druge pa izpuščuti; ali zakaj bi morala beseda zlato, ki pomeni tu vrsto telesa, ki je prstan na njegovem prstu napravljen iz njega, rajši opredeljevala to vrsto po njegovi barvi, teži in topljivosti ko po njegovi barvi, teži in raztopljivosti v kraljevski vodi. Saj je razkrajanje v tej tekočini od njega tako neločljivo kakor raztapljanje v ognju; oboje pa sta lc rclaciji, ki jc med njim in clvema drugima telesoma, ki imata moč, nanj različno dejstvovati. Kajti po kaki pravici jc topljivost del biti, ki jo označuje beseda zlato, razkrojljivost pa samo njegova poseh* nost? Ali zakaj jc barva del biti. njegova kovnost pa samo posebnost? Kar menim, je tole. Ker so vse to le lastnosti, ki slone na njegovi realni konstituciji in nič drugega ko moči, dejavne ali trpne, z ozirom na druga telesa, nima nihče oblasti, da bi določil besedi zlato pomen (kakor sc nanaša na takšna telesa, kakršna so v prirodi) rajši jednemu skupku predstav, ki sc nahaja na tem telesu, ko pa drugemu. Zato mora biti pomen tega imena neizogibno zelo negotov; kajti, kakor sc je povedalo, razni ljudje so opazovali razne posebnosti na istem predmetu, nihče pa po mojem mnenju vseh. Zato pa imamo samo prav nepopolne opise stvarij, besede pa imajo prav nepopolne pomene. 18. Imena jednostavnih predstav so najmenj dvo» umna. — Po tem, kar se jc povedalo, jc lahko opaziti, kar se je prej omenilo, namreč da so imena jednostavnih predstav med vsemi najmenj podvržena pomotam in sicer iz tehle Tazlogov: Prvič, ker so predstave, za katere stoje, vsaka le posamezna zaznatva, sc torej pridobivajo mnogo leže in zapomnijo bolj jasno ko bolj zapletene, zato pa niso podvržene negotovosti, ki običajno spremljajo sestavljene predmetov in namešanih modov, ki se jim ne določa tako lahko točno število jednostavnih pred* stav, ki jih tvore, in tako ohrani v spominu; in Drugič, ker se nikoli nc nanašajo na kake druge hiti. ampak zgolj na tisto zaznatev. ki jo neposredno značijo. To nanašanje pa jc tisto, ki zapleta imenom pomen naravno tako in povzroča toliko prepirov. Tisti, ki nc rabijo napačno svojih besed in jih nc stavijo, da bi sc prepirali, se redkokedaj motijo v kakem jeziku, ki ga znajo, v rabi in pomenu imen jednostavnih pred* stav. Belo in sladko, rmeno in grenko imajo prav vsakdanji pomen na schi, ki ga vsakdo točno razumeva uli lahko zazna, če ga nc zna in sc hoče poučiti; za kateri točni skupek jednostavnih predstav pa stoji skromnost ali zmernost v rabi koga drugega, sc nc ve izvestno in, dasi radi mislimo, du dobro vemo, kuj pomeni zlato ali železo, vendar točna sestavljena predstava, ki ju drugi devajo za znamenje, ni izvestna in 49 po mojem mnenju je prav redko, da stoje govorniku in poslušalcu za isti skupek. To mora vsekakor proizvajati pomote in prepire, kedar se rabijo v razgovorih, kjer imajo ljudje opravek z občnimi stavki in bi radi v duhu uravnavali občne resnice in uvaževali posledicc, ki se dajejo iz njih izvajati. 19. Prvi za njimi pa so jednostavni modi. — Po istem pravilu so imena jednostavnih modov. najbližja imenom jednostavnih predstav, menj podvržena dvomu in negotovosti, posebno tista o liku in številu, ki imajo o njih ljudje tako jasne in razločne predstave. Ali sc jc kedaj 'kdo, ki ima duha, da jih razume, zmotil glede na navadni pomen števila sedem ali trikotnika? Vobčc imajo najmenj zapletene predstave vsake vrste najmenj dvomljiva imena. 20. Najbolj dvoumna so imena zelo sestavljenih namešanih modov in predmetov. — Zato imajo namešani modi, ki so napravljeni iz malo in vsakdanjih jednostavnih predstav, običajno imena ne zelo negotovega pomena. Imena namešanih modov pa, ki obsegajo veliko število jednostavnih predstav, so navadno prav dvo* umnega in nedoločnega pomena, kakor sc jc pokazalo. Imena predmetov so spojena s predstavami, ki niso niti realna bit niti točni zastopniki vzorcev, ki se na nje nanašajo, zato so podvržena še večji netočnosti in negotovosti, posebno kedar jih začnemo modroslovsko rabiti. 21. Zakaj sc vali ta nepopolnost na besede. — Največ nereda, ki sc nahaja v naših predmetskih imenih, izhaja večinoma odtodi, ker nam manjka spoznanja in zmožnosti, da bi prodirali v njih dejansko sestavo; zato sc bo morebiti kedo čudil, da valim to kot nepopolnost rajši na besede ko na naše duševne moči. Ta ugovor jc na videz tako upra* vičen, da čutim sam dolžnost, da povem povod za svoje postopanje. Izpovedati torej moram, da nisem imel, ko sem v začetku sc lotil te razprave, v razumu in prccej časa potem, najmenjše misli, da bi bilo sploh kako prevdarjanje besed potrebno; ko pa sem pregledal izvor in sestavo naših predstav ter začel preizkušati obseg in zanesljivost našega spoznanja, se jc pokazala tako tesna zveza z besedami, da bi sc dalo, alvo se nc opazuje prej skrbno sila in način njihovega pomena, prav malokaj jasno in primerno povedati o spoznanju, ki sc peča z resnico in ima torej zmerom opravka s stavki; svoje konce siccr ima v stvareh, toda večinoma tako zelo po posredovanju besed, da sc mi jih jc zdelo komaj mogoče ločiti od našega občnega spoznanja; vrivajo se vsaj tako zelo med naše duševne sile in resnico, ki bi jo rade gledale ter zaznavale, da nam neredko razširjajo pred očmi kakor medij, skozi katerega morajo prodirati vidni predmeti, svojo mračnost in nerednost in motijo naše duševne sile. Če prevdarjamo, koliko zakrivijo besede in njih ne* gotovi in izgrešeni pomeni prevare, ki jo prizadevajo ljudje sebi in drugim, in pomote v prepirih in pojmih, si bomo smeli to misliti ne majhno zapreko na poti do spoznanja; zato nam hodi po mojem za* ldjučku tembolj skrbno svarilo, da se varujemo, ker sc je tako malo opazilo, da bi bilo kaka zapreka, da so cclo svobodne umetnosti sc pečale s tem in prinašale možem slavo učenosti in subtilnosti, kakor nam pokaže sledeče poglavje. Meni pa sc vsiljuje misel, da bi prenehalo samo po sebi mnogo sporov, ki povzročajo po svetu toliko šuma, ako bi sc jezikovne nepopolnosti bolje pretehtale od konca do kraja; pot do spoznanja pa in morebiti tudi do miru bi bil mnogo bolj uglajen, nego jc zdaj. 22. To bi nam naj nalagalo skromnost pri vsilje* vanju našega smisla starim pisateljem. — Ker jc pomen besed v vseh jezikih zelo odvisen od mislij, pojmov in predstav tistega, ki jih rabi, ni dvoma, da mora neizogibno biti velike negotovosti za ljudi istega jezika in kraja. To je tako očividno na grških pisateljih, da tisti, ki mora citati njihove spise, najde skoraj v vsakem izmed njih različen jezik, dasi iste besede. Ali kedar sc morebiti pridružijo tej naravni težavi v vsakem kraju različni kraji in davni časi, ki so v njih imeli govorniki in pisatelji zelo različne pojme, temperamente, šege in okraske in figure 2 50 v govorici i. t. d., kar jc vse posamič dejstvovalo na pomen njihovih tedanjih besed, dasi je za nas zdaj vse to izgubljeno in nam neznano, bi sc za nas spodobilo, da smo med seboj prizanesljivi v naših razlagah in napačnem razumevanju teh starih spisov. Velikega pomena jc sicer, tla sc ti prav razumejo, toda podvrženi so neizogibnim jezikovnim težavam, ki (čc odštejemo imena jednostavnih predstav in nekaterih prav vsakdanjih stvari) ne more brez vednega opredeljevanja izrazov posrc« ilovati poslušalcu smisla in namena govornikovega brez kakega dvoma in kake negotovosti. V razgovorih o verstvu, zakonu in hlagonravju bodo težave največje, ker so predmeti največjega pomena. 23. Knjige prcstavljalcev in pojasnjcvalcev Svetega pisma stare in nove zaveze so pač preočiten dokaz za to. Dasi jc vse, karkoli sc čita v knjigi, nezmotljivo resnično, vendar pa čitatclj utegne hiti. da, mora neizogibno biti v njenem razumevanju zmotljiv. Niti sc ni čuditi, da bo volja božja, kedar sc ovije v besede, izpostavljena temu dvomu in tej negotovosti, ki neizogibno spremlja takšno posredovanje; saj jc bil celo njegov Sin. ko jc bil odet v meso. podvržen vsem slabostim in neudobnostim človeške narave razun greha. Mi bi morali poveličavati njegovo dobrotljivost, ki jc razprostrl preti ves svet takšne čitljive črke svojih del in svoje previdnosti in podelil vsemu človeškemu rodu tako dovolj luči in razuma, da tisti, ki ni nikoli k njim prišla ta napisana beseda, niso mogli dvomiti (kedarkoli so začeli iskati), tla jc Bog. ali da mu gre pokorščina. Ker so torej nauki naravnega verstva očitni in vsemu človeškemu rodu lahko razumljivi in sc jim redko nasprotuje in so druge razodete resnice, ki nam jih posredujejo knjige in jeziki, podvržene navadnim in naravnim nejasnostim in težavam, ki so lastne besedam, sc zdi meni, da bi sc za nas spodobilo, da hi bili skrbnejši in marljivejši v opazovanju prejšnjega in menj oblastni, pozitivni in odločni v nagla« šanju svojega smisla in razlaganju zadnjega. X. POGLAVJE. O zlorabi besed. 1. Zloraba besed. — Mimo nepopolnosti, ki je jezikom na« ravna, in nejasnosti in zmedenosti, ki sc jej jc tako težko izogniti v rabi besed, so nekatere prostovoljne (\vilfull) napake in nemarnosti, ki jih zakrivijo ljudje pri tem načinu občevanja, ki delajo ta znamenja menj jasna in razločna v njih pomenu, ko bi morala po svoji naravi biti. 2. Prvič, besede brez kake ali brez jasne predstave. — Prvič. V tej vrsti jc prva in najočitnejša (palpablc) zloraba, čc se rabijo besede brez jasnih in razločnih predstav, ali. kar je še slabše, znamenja, ki ničesar ne pomenijo. Teh sta dve vrsti. 1. V vsakem jeziku se dajo opazovati neke besede, ki sc izkažejo, če jih preizkušaš, da v svoji izvirni in lastni rabi nc stoje za kake jasne in razločne predstave. Večinoma so jih vpeljale kake modroslovske in verske sekte; kajti njih začetniki in razširjcvalci, bodisi da sc delajo, da govorijo nekaj posebnega zunaj navadnih pojmov ležečega, ali da hi podpirali čudovita mnenja ali da bi zakrivali kako slabost svoje domneve, redko izpustijo priložnost na kovanje novih besed, in sicer takšnih, ki. če se preizkušajo, sc večinoma morajo imenovati izrazi brez pomena. Kajti ker ali niso imela določenih skupkov predstav ž njimi združenih, ko so sc v začetku iznašla, ali vsaj takšne, ki sc po točni izkušnji izka« žejo nesovmestna (inconsistcnt), ni čutla, čc ostanejo potem v notranji rabi iste stranke prazni glasovi, ki pomenijo malokaj ali ničesar med tistimi, ki sc jim zdi dosti, da jih imajo pogosto na jeziku kot razlo« čevalnc znake svoje ccrkvc ali šole. nc da bi sc mnogo vznemirjali s preizkušanjem, kaj so točne predstave, ki za nje stoje. Ni mi treba 51 tu kupičiti primerov... čtivo in razgovor podajata vsakemu dovolj pri* merov, čc mu je treba večje zaloge; velekovači te vrste izrazov, meni so pred duhom učenjaki in metafiziki (med katere jc po moji misli všteti tiste, ki sc prepirajo o naravoslovju in modroslovju v zadnjem stoletju) imajo bogato gradivo, ki mu ž njim lahko postrežejo. 3. H. So pa še drugi, ki razširjajo to zlorabo šc dalje, ki tako malo skrbe. da bi si naložili besed, ki v svojem prvotnem pomenu imajo komaj kake jasne in razločne predstave, ki so ž njimi spojene, ki po neod« pustljivi malomarnosti vsak dan rabijo besede, ki jih je spela jezikovna posebnost z zelo važnimi predstavami, brez sploh kakega razločnega pomena. Modrost, slava, milina i. t. d. so besede, ki jih ima vsakdo dovolj pogosto na jeziku; toda čc bi vprašali marsikoga izmed teh, ki jih rabijo, kaj si ob njih mislijo, bili bi v zadregi, ker nc bi vedeli, kaj naj odgovorijo: to jc očiten dokaz, da. čeravno so sc naučili teh glasov in jih imajo pripravljene na koneu jezika, vendar ni v njihovem duhu založenih točnih predstav, ki jih naj izražajo drugim. 4. Povzroča jih učenje besed pred predstavami, ki spadajo k njim. — Ljudje so navajeni od zibelke učiti sc besed, ki sc lahko pridobijo in ohranijo, prej ko so ljudje spoznali in opravili sestavljene predstave, ki so ž njimi spete ali ki sc o njih misli, da se nahajajo na stvareh, za katere stoje, kakor se misli; zato ne nehajo tako ravnati vse svoje žive dni. Ne potrudijo sc, da bi spravili v red v duhu določene predstave, ki rabijo za nje svoje besede za tako ne* stalne in zmedene pojme, kakor jih imajo. Dovolj jim jc, da rabijo iste besede kakor drugi ljudje, kakor da bi moral njihov glas na sebi imeti vedno isti pomen. Dasi si ljudje s tem opomagujejo v potrebah, kjer jim jc treba se sporazumevati, in zato delajo znamenja, dokler sc ne sporazumejo; ali ta brezpomembnost v njihovih besedah, kedar sc začno prepirati o svojih načelih in interesih, očitno polni njih govorico izobilje praznega nerazumljenega trušča in učenih besed, posebno v hlagonrav« stvenih predmetih, kjer stoje besede večinoma za samovoljne (arhitrary) in številne skupke predstav, ki niso v naravi redno in vselej združene, sc na njih same glasove pogosto samo misli ali pa se jim pripenjajo prav nejasni in negotovi pojmi. Ljudje jemljejo besede, ki jih najdejo pri svojih sosedih; da pa se ne bi zdelo, da nc vedo, za kaj stoje, jih zaupno rabijo, nc da bi si mnogo belili glavo z gotovo dognanim po* menom. Tako dosežejo mimo udobnosti prednost, da, kakor imajo redko« kedaj prav v takih razgovorih, jih je redko mogoče prepričati, da nimajo prav; kajti isto jc prizadevati si, da bi izvlekel iz zmote tc ljudi, .ki nimajo dognanih izrazov, kakor prognati iz bivališča potepuha, ki nima stalnega bivališča. Tako sc meni to zdi, vsakdo pa lahko opazuje na sebi in drugih, ali je tako ali nc. 5. II. Nestalna poraba (a p p 1 i c a t i o n). — Drugič. Druga velika zloraba besed je ncstalnost v njih rabi. Težko je najti napisano kako razpravo o kakem predmetu, imenoma spornem, kjer bi človek ne opazoval, če čita s pozornostjo, istih besed (in sicer najbolj pomenljivih v razpravi in kar je središče predmeta), da sc rabijo zdaj za jeden skupek jednostavnih predstav, zdaj pa za drugega. To je popolna zloraba jezika. Ker imajo besede namen, da so znamenja mojih predstav, da tc morem sporočiti drugim nc s kakim naravnim znamenjem, ampak s svojevoljnim imenom, je golo besedičenje in zloraba, če jim dajem včasih ta pomen, včasih pa drugega. Kdor nalašč tako ravna, temu se sme prisojati velika neumnost ali pa Se večja nepoštenost. V svojih računih pa bi kdo ravno tako pošteno lahko računal kako številko, da jo sestavlja včasih toliko, včasih pa toliko jcdinic (n. pr. številka 3 stoji včasih za tri, včasih za osem, včasih pa za štiri) kakor v svojem govoru ali umovanju stavi isto besedo za različne skupke jednostavnih predstav. Čc bi ljudje ravnali v svojih računih tako, ne vem, kdo bi maral ž njimi poslovati. Kdor bi v trgovskih opravkih in posvetnih poslih tako govoril in imenoval 8 včasih sedem, včasih pa devet, kakor bi mu bolje služilo, bi preccj imel 2* 52 na sebi jednega izmed priimkov, ki so ljudem jednako zoprni. In vendar sc navadno računa v sporih in učenjaških prerekanjih ista vrsta pošto* panja med bistroumje in učenost; meni pa sc zdi večja nepoštenost ko prestavljanje številne mize v reševanju dolga in prevara tem večja, čim večega pomena jc resnica ko dobro ime in denarna vrednost. 6. III. Afcktirana nejasnost v sle d napačne rabe. — Tretjič. Neka druga zloraba jezika je afektirana nejasnost po rabi starih besed v novih in neobičajnih pomenih ali uvajanje novih in dvoumnih izrazov brez pojasnitve ali pa tako sestavljanje, ki lahko zmede njihov navadni pomen. Dasi jc bilo peripatetiško modroslovje v tem najodlie* nejše, vendar tudi druge šole niso brez tega. Težko katera izmed njih je. kjer bi ne bilo namotanih težav (tolika jc nepopolnost človeškega spoznanja!), ki so jih morali zakriti z nejasnostjo izrazov in zmesti besedam pomen, ki utegne kakor megla zakrivati pred očmi ljudij njih šibke točke, da sc nc bi razkrile. Da stojita v navadni rabi telo in raz* sežnost za dve razločni predstavi, je jasno vsakemu, kdor lc hoče neko* liko prevdarjati. Kajti čc bi bil njun pomen točno isti, bi bilo primerno in ravno tako razumljivo reči telo razsežnosti kakor razsežnost telesa; vendar pa so ljudje, ki čutijo potrebo, zmesti njuna pomena. Tej zlorabi in temu zlu zamenjavanja besednih pomenov sta logika in svobodne znanosti, kakor so se po učiliščih obdelovale, pomogli do slovcčega imena. Umetnost prerekanja (disputing) sc jc občudovala in je dosti prispevala k naravni nepopolnosti jezikov, dočim sc rabila in usposabljala, da spravlja v nered pomen besedam bolj ko da razkriva vedo in resnico stvarij. Kdor pogleda v to vrsto učenih spisov, najde v njih besede dosti bolj nejasne, negotove in nedoločene v njihovem pomenu, ko so v vsakdanjem razgovoru. 7. Logika in disputationes so k temu mnogo pri* spe vale. — To jc neizogibno, kjer sc cenita zmožnost in učenost po spretnosti v učenem prepiru. In če čakata slava in nagrada te zmage, ki so večinoma odvisne od finoč in ličnostij (nicetics) besed, ni čudo. čc tako obrnjena bistroumnost zmede, zaplete in sublimira (subtilize) pomen glasov, da nikoli ne pogrešajo, če jc treba kaj reči pri ugovar* janju ali zagovarjanju kakega vprašanja; zmaga sc nc prisoja tistemu, ki jc imel rcsnico na svoji strani, ampak tistemu, kdor jc imel zadnjo besedo v učenem prepiru. 8. To nazivljejo subtilnost. — Ta dasi prav neporabna spretnost in to, kar je po mojem mišljenju naravnost nasprotno potom, ki vodijo do spoznanja, sc jc vendar doslej štelo pod hvalevrednimi in spoštovanimi imeni subtilnosti in bistroumnosti in sc jc poveličevalo po učiliščih in uživalo izpodbujanjc (cncouragcmcnt) jednega dela učenjaštva na svetu. To ni čudno, ker so našli nekdanji modroslovci (prepirajoči sc in prerekajoči modroslovci, mislim take, kakor jih duhovito po pravici imenuje Lukian) in sedanji šolniki stremeč po slavi in časti za svojo veliko obsežno znanost, ki si jo človek dosti leže svoji ko dejanski pridobi, na tem dober pripomoček, da zastrejo svojo nevednost s čudno in nerazrešljivo mrežo zamotanih besed tembolj pripravnih vzbujati začujenje, ker jih ni bilo mogoče razumevati. V vsej zgodovini se kaže, da niso ti globokoumni doktorji bili bolj modri niti bolj koristni ko njihovi sosedi in da so lc malo pospeševali človeško življenje ali družbo, ki so v njej živeli; razun če je kovati nove besede, kjer pa niso pro* izvajali novih stvari, ki hi sc ž njimi pečali, ali zamotavati in zatemne* vati pomen starim besedam in tako vse spravljati v dvom in prepir za človeško življenje koristno in vredno, da se priporoča in nagradi. 9. Ta učenost družbi prav malo koristi. — Kajti kljub tem učenim prepiralccm in vsevednim doktorjem so posvetne vlade dolžne zahvalo za mir, obrambo in svobodo neskolatičnim državnikom in neuki in zaničevani mehaniki (sramotilno ime) so posredovali napredek koristnih umetnosti. Vendar pa sc jc ta umetna nevednost in priučena ciganščina v zadnjih dobah mogočno uveljavila po interesu in umetnosti 53 tistih, ki niso našli ugodnejšega pota na vrhunec veljav in vlade, ki so jo dosegli, ko v zabavi ljudi, ki opravljajoč vsakdanje opravke ne poznajo težavnih besed, in zapletanju lahkomiselnih in nczaposljcnih ljudij v zamotane prepire o nerazumljivih izrazih držeč jih vedno v tem nc« skončnem labirintu zapletene. Povrh pa ni sredstva, pridobiti pristop ali pa odvrniti čudnim in nesmiselnim učenostim vstop ko zavarovati jih okoli in okoli z legioni nejasnih, dvoumnih in neopredeljenih besed, ki pa vendar pretvarjajo ta pribežališča v bolj podobna razbojniškim jamam in lisičjim brlogom ko trdnjavam poštenih bojevnikov; če jih je težko dobiti iz njih, to ni zavoljo trdnosti, ki je v njih, ampak zavoljo grmovja in trnja in nepregledne goščave, ki raste okoli. Kajti ker nc mara člo« veški duh ncrcsnicc, ni za nesmisel druge obrambe ko nejasnost. 10. Ali uničuje sredstva spoznavanja in obče v a« n j a. — Tako sc jc razširila po svetu naučena nevednost in ta umetnost, zadržati celo vedoželjne može od resničnega spoznanja in jc napravila mnogo zmešnjave, dočim je trdila, da poučuje razum. Kajti vidimo, da so drugi dobro misleči in modri možje, kojih vzgoja in nadarjenost si nista pridobili one bistroumnosti, morejo drugi drugemu razumljivo se izražati in od jezika v navadni rabi imeti korist. Ali dasi dovolj dobro razumejo neuki ljudje besede bel in črn i. t. d. in imajo o njih stalne pojme predstav, ki jih pomenijo tc besede, so sc vendar našli modro« slovci, ki so imeli dovolj učenosti in subtilnosti na dokaz, da jc sneg črn, to se pravi da so dokazali, da jc belo črno. S tem so pridobili le to, da so potrli priprave in sredstva razgovora, občevanja, pouka in družbe, medtem ko z veliko umetnostjo in subtilnostjo niso opravili več, - ko da so zamotali in zmedli besedam pomen in zmanjšali jeziku porab« nost šc bolj. ko jc že bila vslcd dejanskih pomanjkljivosti, dar, ki ga ncslovstveni ljudje niso dosegli. 11. Koristno na zmedo glasov črkam. — 1'čeni možje so ravno tako poučili ljudem razum in koristili življenju, kakor tisti, ki bi znanim črkam izpremenil pomen in s kakim finim učenjaškim pripo« močkom, ki daleč presega zmožnost neizšolanega. neumnega in navadnega človeka, v svojem spisu dokazal, da lahko postavi A namesto B in D namesto F i. t. d. na nc malo začujenje in dobiček svojega čitatclja; saj ima ravno tako malo smisla, staviti črn. ki je beseda, ki priznano stoji za jedno čutno predstavo, staviti jo, pravim, za kako drugo ali nasprotno predstavo, i. c. imenovati sneg črn. kakor staviti to znamenje A, ki je priznana črka. da stoji za jedno modifikacijo glasu, ki ga pro« izvede gotovo premikanje govoril, za B. ki je priznano, da stoji za drugo izpremembo glasu, ki ga stvori drug določen način govoril. 12. Ta umetnost jc zamotala verstvo in pravosodje. — Niti sc ni ustavila ta nezgoda pri logičnih podrobnostih ali čudnih praznih špekulacijah; vdrla je v važne zadeve človeškega življenja in družbe... zatemnila in zamotala stvarne resnice zakona in verstva... zanesla zmeiio, nered in negotovost v zadeve človeškega rodu in če nc potrla, vendar v veliki incri napravila neporabni ti veliki pravili, verstvo in pravosodje. Ali ni večina pojasnil in prepirov o božjih in človeških zakonih služila samo dejstvu, da jc napravila pomen bolj dvomljiv in zmedla čut? Kateri so bili učinki teh pomnoženih čudnih distinkcij in bistroumnih podrobnostij ko nejasnost in negotovost, ker so puščale besede menj razumljive in čitatelja v veči negotovosti? Kako pride drugače, da služabniki, ki jim govori ali piše knez, ukaze lahko razumejo, podaniki njegovi pa njegovih zakonov ne? In, kakor sc je opomnilo prej, ali se ne zgodi često, da človek navadnega razumevanja prav dobro razume knjigo ali zakon, ki ga čita, dokler ne popraša razlagalca ali odvetnika, ki napravi med razlaganjem, da besede ali sploh ničesar ne pomenijo ali pa, kar se mu poljubi. 13. In bi naj nc veljalo za učenost. — Ali so to povzro* čili kaki postranski interesi strokovnjakov, nc bom tu preizkušal, ampak prepuščam prevdarjanju, ali bi nc bilo dobro za ljudi, ki jim jc do tega, 54 da poznajo stvari, kakršne so, in storijo, kar bi morali, in da ne zapra* vijo vsega svojega življenja v razgovoru o njih ali porivajo besede sem« tertje. Ali bi ne bilo dobro, pravim, da sc raba besed napravi očitna in direktna in da se ne bi smel jezik, ki smo ga dobili na popolnjevanje spoznanja in kot vez družbe, rabiti na zateinnjcvanjc resnice in sprav« ljanje človeških pravic v nered na vzbujanje megle in jemanje razum« ljivosti blagonravju in verstvu? Ali da bi se vsaj, če sc to pripeti, nc cenilo kot učenost ali spoznanje? 14. IV. Misliti si, da so stvari. — četrtič. Neka druga grda zloraba besed jc ta, da jih jemljejo za stvari. Dasi sc to tiče v neki stopnji vseh imen vobče. zadeva vendar bolj posebno predmetska. Tej zlorabi so najbolj podvrženi tisti, ki najbolj omejujejo svoje misli na jeden sestav ter sc mu vdajajo v trdni veri popolnosti katerekoli vzpre« jete hipoteze; tako pridejo do prepričanja, da so izrazi tc šole tako prikrojeni naravi stvari, da popolnoma odgovarjajo njihovi realni biti. Kogar so torej vzgojili v peripatetiškem modroslovju, ali nc misli na deset imen, ki je pod nje uvrščenih deset povedkov, in da se točno dajejo spraviti v sklad z naravo stvarij? Ali jc kdo iz tc šole, ki bi ne bil prepričan, da so substancialne oblike, vegetativne duše. horror vacui. intcncionalnc vrste (species) i. t. d. nekaj dejanskega? Teh besed so sc naučili prcccj, ko so se polotili spoznavanja, in so našli, da jih silno naglašajo njih mojstri in sestavi; zato se ne morejo iznčbiti misli, da sc dado spraviti v sklad s prirodo in da so zastopniki nečesa, kar jc dejanski. Platonovci imajo svojo svetovno dušo, cpikurovci pa svoje stremljenje na gibanje v svojih atomih, ko mirujejo. Komaj katera šola je v modroslovju. ki bi ne imela razločne vrste izrazov, ki jih druge ■ ne razumejo; ali vendar pride ta cigunščina, ki slabosti človeškega razuma tako dobro služi in odevljc človeško nevednost in zakriva njih zmote, po domači rabi med te istega plemena, da bi bila na videz naj« važnejši del jezika in vseh drugih najbolj pomenljivi izrazi; čc pa kedaj ridejo po prevzvišenosti tega nauka vozovi po zraku in etru, da sc jc občno sprejme, bi ti izrazi brez dvoma delali vtise na človeške . duhove, da hi jih ustanovili v prepričanju o realnosti takšnih stvarij tako zelo, kakor so peripatetične oblike in intcncionalnc vrste doslej. 15. Primer na snovi. — Koliko imen, ki se mislijo stvari, lahko zapelje razum, v bogati meri razkriva marljivo čitanjc modro« slovskih pisateljev in siccr na besedah, ki so malo na sumu takšne zlo« rabe. Navesti hočem kot primer samo jeden slučaj in sicer prav domač, koliko zapletenih prepirov jc bilo o snovi, kakor da bi dejanski bilo kaj takšnega v naravi razločnega od telesa, kakor očitno stoji beseda snov za predstavo, različno od predstave telesa! Kajti čc bi predstavi, ki stojita za nju ta izraza, bili točno isto, bi se morala na vseh mestih brez razlike dati staviti drugi za drugega. Toda mi vidimo, da čeravno jc primerno reči: snov vseh teles jc jednar nc moremo reči, da jc telo vseh snovi jedno; mi običajno pravimo jedno telo je večje ko drugo, toda nc zveni dobro (po moji misli sc nikoli ne pravi) reči, du jc jedna snov večja ko druga. Od kod je torej to? namreč od todi da, čeravno telo in snov dejanski nista razločni, ampak kjerkoli je jedno, tam je drugo. Kajti telo stoji za solidno razsežno oblikovano snov, na čemer je snov samo delni in bolj zmeden pojem, meni sc zdi, da sc rabi za snov in solidnost telesa, da pa sc nc misli tudi na razsežnost in obliko: zato pa govorimo, če govorimo o snovi, vselej o njej kakor o jednem. ker v resnici izrecno ne vsebuje ničesar drugega ko predstavo solidne snovi, ki jc povsodi ista, povsodi jednolika (uniform). Ker jc to naša predstava snovi, nc razumemo bolj ali govorimo o različnih snoveh na svetu ko o različnih solidnostih, dasi razumemo in govorimo o različnih telesih, ker sta razsežnost in oblika zmožni izpreminjanja. Ali ker solidnost nc more biti brez razsežnosti in oblike, jc brez dvomhc misel, da je snov ime nečesa, kar jc dejanski pod to določbo, proizvedla te nejasne in nerazumljive govorice in prepire, ki so polnili glave 55 in knjige modroslovcev glede na materia prima; kako zelo pa utegne zadevati ta nepopolnost mnogo drugih občnih izrazov, prepuščam prevdarjanju. To pa vsaj po svoji misli smem reči, da bi imeli na svetu mnogo menj prepirov, čc bi se jemale besede za to, kar so, lc za zna« menja naših predstav, nc pa za stvari same. Kajti kedar preiskavamo snov ali kak drug temu podoben pojem, v rcsnici preiskavamo le pred« stavo, ki jo izražamo s tem glasom, seli ujema ta točna predstava z nečem, kar v prirodi dejanski jc, ali pa ne. Če bi ljudje povedali, za kake predstave stavijo svoje besede, bi nc moglo biti pol tc nejasnosti ali prepira pri iskanju ali zaščiščanju resnicc. kolikor jih je. 16. To stori, da zmote ne izginejo. — Ali kakršnekoli neprilikc slede iz teh besednih napak, gotovo je, da zapelja njih nepre« trgana in vsakdanja raba ljudi v pojme, ki so daleč od stvarne resnice. Težavno bi bilo koga pregovoriti, da nc pomenijo v naravi ničesar besede, ki jih jc rabil njegov oče ali učitelj, domači župnik ali kak častitljiv doktor. To morebiti ni najmanjši razlog, da jc ljudi tako težko pripraviti, da bi sc odpovedali svojim zmotam celo v čisto modroslovskih mnenjih, kjer jih ne zanima nič drugega ko resnica. Kajti, ker ostajajo besede, ki so jih bili vajeni dolgo časa, krepko v duhu. sc ni čuditi, da se napačni pojmi, ki so ž njimi speti, nc dado odpraviti. 17. V. Stavijo se za to. česar ne morejo pomeniti. — Petič. Neka druga zloraba besed je ta, da sc stavijo na mesta stvarij, ki jih nc pomenijo ali na noben način ne morejo pomeniti. Lahko opa« zujemo. da pri občnih predmetskih imenih, na katerih poznamo le njih imenske biti (csscnccs), kedar jih devamo v stavke in zatrjujemo ali zanikavamo kaj o njih, navadno molče mislimo (predpostavljamo) ali nameravamo, da stoje za realno bit neke vrste predmetov. Kajti, kedar kdo pravi, zlato se da kovati, meni in nam hoče vsiliti nekaj več ko to. da jc, kar imenujem zlato, kovno (dasi v rcsnici več ne pomeni), ampak bi rad. da sc to razume, namreč, to zlato i. c., kar ima realno bit zlata, se da kovati; to pa pomeni toliko, da jc kovnost odvisna od realne biti zlata in nedeljiva od nje. Toda kdor nc vc, v čem je ta realna bit, v njegovem duhu zveza kovnosti v resnici ni združena z neko bitjo, ki jc nc pozna, ampak lc z glasom zlata, ki ga zanj stavi. Tako, kedar pravimo, da »animal ratiohalc« jc, in da »animal implume bipes latis unguibus« ni dobra opredclba človeka, je očitno, da si mislimo ime človek, da v tem slučaju stoji za dejansko bit neke vrste in pomeni, da razumna žival bolje opisuje to dejansko bit ko dvonoga žival s širo« kimi nohti in brez perja. Kajti zakaj bi ne postavil drugače Platon ravno tako primerno besedo r.v&ptoTtoe ali človek za svojo sestavljeno predstavo, napravljeno iz predstave telesa, ki sc loči od drugih po posebni obliki in drugih zunanjih prikaznih, kakor Aristotel dela sestavljeno predstavo, ki ji jc dal ime nv&amitoc ali človek iz telesa in zmožnosti sklepati spetih med seboj, razun če ime rirVnoj.ros ali človek stoji, kakor sc je domne« valo. za nekaj drugega ko za to, kar pomeni in dejati na mesto nečesa drugega ko predstavo, ki jo s tem hoče izražati? 18. N. p r.: Staviti jih za realne biti predmetov. — Res je, da bi bila imena premetov mnogo bolj koristna in ž njimi na« pravljeni stavki dosti bolj gotovi, da bi bile realne biti predmetov pred« stave v našem duhu, ki jih tc besede pomenijo. Ker pa teh realnih biti naše besede pogrešajo, zato spravljajo naše besede tako malo spoznanja ali gotovosti v naše razprave o njih; zato pa jih stavi, da hi odpravil to pomanjkljivost, kolikor more, s prikrito supozicijo za nekaj, kar ima to realno bit, kakor da bi ga to spravilo njej nekoliko bliže. Kajti ilasi beseda človek ali zlato v rcsnici nc pomeni ničesar drugega ko neko sestavljeno predstavo med seboj v jedno vrsto predmetov združenih E osebnosti, ali vendar jc komaj kdo, ki bi si nc mislil pogosto, ko rabi esedo. da stoji vsako izmed teh imen za nekaj, kar ima realna bit na sebi. ki so od nje odvisne tc posebnosti. To pa tako malo zmanjša po« manjkljivost naših besed, da jo po očitni zlorabi poveča, kedar jih sta« 56 vimo za nekaj, čemer ime, ki ga rabimo, ker ne stoji v naši sestavljeni predstavi, nikakor nc more biti znamenje. 19. Zato mislimo, da ni vsaka izprememba naše predstave o predmetih izprememba vrste. — To nam kaže vzrok, zakaj se priznava v namešanih modih katera izmed predstav, ki sestavlja sestavljeno, če se izpusti ali izprcincni, da jc nekaj drugega i. e. da jc druga vrsta, očitno jc na nepremišljenem uboju, umoru, očeto« moru itd. Razlog za to jc ta, ker jc sestavljena predstava, ki jo izraža to ime, ravno tako realna kakor imenska bit (csscncc) in ni skritega odnosa (rcfercncc) tega imena na katero drugo bit ko to. Ali pri pred« metih pa ni tako; kajti dasi pri tem imenovanem zlatu kdo dene v svojo sestavljeno predstavo to, kar drug izpusti, in vicc versa, vendar ljudje navadno ne mislijo, da se zato vrsta izprcincni; kajti skrivaj v duhu nanašajo to ime in si ga mislijo speto z realno ncizprcmcnljivo bitjo neke bivajoče stvari, ki na njej slonč tc posebnosti. Kdor pa dodaja svoji sestavljeni predstavi zlata predstavo togosti in topljivosti v aqua regia, ki jc prej ni dejal v njo, o njem sc nc misli, da jc izpremenil vrsto, ampak samo. da ima popolnejšo predstavo po dodatju druge jednostavne predstave, ki je dejanski vedno združena z onimi, ki je bila iz njih sestavljena njegova prejšnja sestavljena predstava. Toda to odna« šanje imena na stvar, ki o njej nismo imeli predstave, nam sploh nič ne pomaga, ampak nas šc bolj zapleta v težave; kajti po tem molčečem odnašanju na realno bit te vrste teles, beseda zlato (ki, ker stoji za bolj ali manj popolni skupek jednostavnih predstav, služi na označevanje te vrste telesa dovolj primerno v vsakdanjem razgovoru) sploh nima pomena, ker stoji za nekaj, o čemer sploh nimamo predstave, in tako sploh nc more ničesar pomeniti, kadar je telo samo proč. Kajti clasi se da misliti vse jedno. sc bo vendar, čc sc vestno prevdari, izkazala čisto različna stvar, premišljevati o zlatu po imenu, ali o delcu v telesu samem, n. pr. o kosu zlate pločevine, ki se pred nas položi, dasi smo v govoru prisiljeni, da stavimo ime za stvar. 20. Vzrok zlorabe je domneva, da dela narava vselej redno (regularly). — To, kar po moji misli ljudi zelo razpolaga, da stavijo imena za realne biti vrst, jc prej omenjena domneva, da dejstvuje narava redno pri proizvajanju stvarij in stavi meje vsaki izmed teh vrst tako, da jim podeli točno isto realno notranjo konsti« tucijo vsakemu posamezniku, ki ga uvrščamo pod isto občno ime. Dočim vsakdo, ki opazuje njih različne lastnosti, težko dvomi, da so razni posa« mezniki, ki nosijo isto ime, v svoji notranji konstituciji med seboj tako različni kakor nekateri izmed onih, ki smo jih uvrstili pod različna speci« fična imena. Vendar pa pripravi tu domneva, da hodi ista točna notranja konstitucija vselej z istim specifičnim imenom, ljudi, da so jim ta imena zastopniki onih realnih biti, dasi seveda nc značijo ničesar drugega nego sestavljene predstave, ki jih imajo v duhu. ko jih rabijo. Zato pa povzroča taka raba, če smem tako govoriti, značeč jedno stvar, dasi ljudje mislijo drugo, veliko negotovost v človeški govorici, posebno tem. ki jih jc uče« nost prepojila s suhstancialnimi formami, vsled česar si trdno domišljajo, da so razne vrste stvarij določene in razločcnc. 21. V tej. zlorabi tiči t a dve napačni domnevi (s u p« positions). — Ali bodisi šc tako nesmiselno in neokusno, staviti naša imena za predstave, ki jih nimamo, ali (kar jc isto) za biti, ki jih nc poznamo, ker pomeni to v dejstvu staviti naša imena za znamenja ničesar; jc vendar vsakemu očividno (cvidcnt), ki lc količkaj kedaj pre« vdarja o rabi besed med ljudmi, da ni nič bolj navadno. Kedar vpraša kdo, jeli stvar, ki jo vidi, rccimo mandril ali kak pošasten zarodek, človek ali nc, jc očividno, da se nc vpraša, se li ujema ta posebna stvar ž njegovo sestavljeno predstavo, ki jo izraža ime človek, ampak ali ima v sebi realno bit vrste stvarij, ki za nje po njegovi misli stoji ime človek. Na ta način rabiti imena predmetov sc pravi vključevati v nje tele napačne domneve: 57 Prvič. Da so gotove točne biti. V skladu s temi da izdeluje narava vse posebne stvari in v skladu s temi se razlikujejo na vrste. Da vsaka stvar ima svojo realno konstitucijo. vsled katere je to, kar jc, in na čemer slone njene čutne lastnosti, o tem ni dvoma. Po moji misli pa se je dokazalo, da ne tvori to razlike med vrstami, kakor jih razvrščamo, pa tudi ne med njih imenom. Drugič. To nam na tihem tudi vriva mnenje, kakor da bi imeli predstave teh proponiranih biti. Kajti, kakov drugačen namen bi imelo preiskavanje, ima li ta ali ona stvar realno bit vrste človeka, če bi ne mislili, da je znana taka specifična bit? To pa jc skrajno napačno. Taka raba imen bi torej, da bi stala za predstave, ki jih nimamo, vse« kakor morala povzročiti silen nered v razgovorih in sklepanjih o njih in bi bila huda zapreka v občevanju z besedami. 22. VI. M n e n j e, da imajo b c s e d e gotov in o č i v i d e n pomen. — Šestič. Preostaja neka druga še bolj občna zloraba besed, dasi sc morebiti manj opazuje, ta pa jc ta, da si ljudje, ki so speli ž njimi po dolgi in vsakdanji rabi gotove predstave, radi domišljajo, da je med imeni in pomenom, ki jih v njem rabijo, tako tesna in nujna zveza, da si precej mislijo, da mora človek, vsekakor razumeti, kaj pomc> nijo; zato pa da bi sc človek moral zadovoljiti z izgovorjenimi besedami, kakor da bi ne bilo dvoma, da imata govornik in poslušalec nujno iste točne predstave, čc se rabijo ti navadni vzprejeti glasovi. Ker torej mislijo, da so, kedar so rabili v razgovoru kak izraz, s tem postavili pred druge stvar samo, ki o njej govore, in ker ravno tako tudi tako razumevajo besede drugih, češ, da naravno stoje ravno za to. s čemer jih po navadi spenjajo, sc nikoli ne potrudijo, da bi razlagali svoje ali razumevali jasno mnenja drugih. Iz tega pa navadno proizhaja šum in prepir brez napredka in pouka; saj so ljudem besede stalna redna znamenja priznanih pojmov, ki pa so v resnici lc samovoljna in nestalna znamenja njih lastnih predstav. Vendar pa se zdi ljudem čudno, če včasi vpraša kdo v razgovoru ali (kjer jc dostikrat vsekakor neizogibno) v prepiru po pomenu njihovih izrazov, dasi graje, ki jih lahko opazuje človek v razgovoru vsak dan, kažejo očividno. da jc malo imen sestav« ljcnih predstav, ki bi jih rabila dva za isti popolnoma točni skupek. Težko je imenovati kako besedo, ki bi ne bila za to očiten primer. Življenje je izraz, ki ga ni bolj navadnega; vsakomur bi bila žalitev, čc bi ga kdo vprašal, kaj mu pomeni. Vendar pa se dvomi, živi li rastlina, ki leži popolnoma izoblikovana v semenu; jc li zarodek (embrvon) v jajcu pred valjenjem, ali človek v nesvesti brez čuvstvovanja in gibanja živ ali ne; lahko jc zaznati, da ne spremlja vselej jasna, razločna, dognana predstava rabo tako znane besede, kakršna je življenje. Neke grobe in zmedene pojme ljudje seveda navadno imajo in tem pripenjajo navadne besede svojega jezika; taka nedoločna raba besed jim preccj dobro služi v njih navadnih razgovorih in opravkih; to pa ne zadostuje modroslovskim raziskovanjem; spoznavanje in sklepanje pa zahteva točne določenih predstav. Dasi pa ljudje ne bodo tako nerodno topoumni, da ne bi hoteli razumeti, kar drugi pravijo, ne da bi zahtevali razlage njihovih izrazov, niti tako zamudno kritični, da bi popravljali drugim rabo besed, ki jih od njih dobivajo; vendar ne vem, kaka napaka bi mogla biti, želeti razlago besed na videz dvoumnega smisla, kjer gre za resnico in spoznanje, ali zakaj bi bilo človeka treba biti sram, priznati svojo nevednost v takem smislu kdo drugi rabi svoje besede; saj nima drugega sredstva na pouk, ko da se da poučiti. Ta zloraba, da sc spre« jemajo besede na slepo vero, sc ni nikjer tako razširila, niti s tolikim uspehom, kakor med učenjaki. Razmnožitvc in trdovratnosti prepirov, ki so razumni svet tako opustošili. ni zakrivilo nič bolj ko ta napačna raba besed. Kajti, dasi sc vobče veruje, da jc velika razlika mnenj v knjigah in različnost v prepirih, ki raztresajo svet, vendar je večina tega, za kar se prepirajo učenjaki raznih strank med seboj, plod raznih jezikov, ki jih govore. Kajti lahko si mislim, da kedar kateri izmed njih 58 pustijo izraze, mislijo na stvari in vedo. kaj mislijo, mislijo vsi isto, dasi bi morebiti radi videli, da jc različno. 23. Nameni jezika: Prvič, posredovanje predstav. — Zaključimo to prevdurjunje o nepopolnosti in zlorabi jezika! Ker so nameni jezika v naših razgovorih z drugimi poglavitno tile trije: prvič, seznanjati s svojimi mislimi ali predstavami drugega; drugič, opravljati to s toliko lahkoto in hitrostjo, kakor sc da; tretjič pa, s tem posredovati spoznavanje stvari, smemo reči, da se jezik ali zlorabi ali pa je pomanj« kljiv, kedar nc doseže katerega izmed teh treh namenov. Prvič. Besede nc dosežejo prvega namena in ne razkrivajo pred očmi drugega čigave predstave: 1. kedar imajo ljudje na jezikih besede brez določenih predstav v njih duhih. katerih znamenja so; ali 2. kedar rabijo navadno vzprejeta imena kakega jeziku za predstave, ki jim jih občna raba tega jezika nc daje; ali 3. kedar jih rabijo zelo nestalno tako, da jih stavijo zdaj za jedno, polagoma pu za kako drugo predstavo. , 24. D r u g i č. Opraviti naglo. - - Drugič. Ljudje ne posre« dujejo svojih misli z vso naglostjo in lahkočo, ki sta mogočni, kedar imajo sestavljene predstave, a nimajo razločnih imen za nje. To je včasih napaka jezika samega, ki še ne vsebuje glasu združenega s takšnim pomenom, včasih pa napaka človeka, ki se še ni naučil imena za to predstavo, ki bi jo rad drugemu pokazal. 25. Tretjič. S temi posredovati spoznanje stvarij. — Tretjič. Človeške besede ne posredujejo spoznanja stvari, kedar se njih predstave ne ujemajo z realnostjo stvarij. Dasi jc to pomanjkljivost, ki izvira iz naših predstav, ki sc nc dado spravljati v sklad z naravo stvarij. kakor jih utegnejo pozornost, stremljenje, marljivost napraviti, vendar pa doseže tudi do naših besed, kedar jih rabimo kot znamenja dejanskih stvari, ki pa vendar niso imele kake realnosti ali biti. 26. Kako človeške besede v vsem tem svojega namena ne dosežejo. — Prvič. Kdor ima besede kakega jezika brez razločnih predstav v svojem duhu. ki jih za nje rabi, dela. v kolikor jih rabi v razgovoru, samo šum brez smisla ali pomena: bodisi na videz še tako učen po rabi težavnih besed ali naučenih izrazov, v spoznanju a ni mnogo bolj napredoval, ko bi v učenju tisti, ki bi ne imel v svoji njižnici ko lc gole naslove, nc imel pa njih vsebine. Kajti vse takšne besede, dasi spravljene v razgovor, v pravem skladu slovničarskih pravil ali v harmoniji skrbno razstavljenih period, vendar niso več ko prazni glasovi in nič drugega. 27. Drugič. Kdor ima sestavljene predstave brez posebnih imen za nje, bi nc b°.l v boljšem položaju ko knjigotržcc, ki hi imel v svojem skladišču knjige, ki tu leže neuvezanc brez naslovov, ki jih torej ne bi mogel naznaniti komu, ko da pokaže posamezne pole in samo pripoveda o njih. Tega ovira v govorici pomanjkanje besed, da nc more priobčiti svojih sestavljenih predstav; mora torej naštevati posamezne sestavine, ki jih sestavljajo, in jih tako razkriti; tako mora dostikrat rabiti dvajset besed, kar bi kdo drugi izrazil z jedno. 28. Tretjič. Kdor nc stavi vselej istega znamenja za isto pred« stavo, ampak rabi isto besedo včasih v jednem, včasih pa v drugem pomenu, bi moral veljati v šolah in razgovorih za ravno takega pošte« njaka, kakor velja na trgu in v menjalnici tisti, ki prodaja različne predmete pod istim imenom. 29. četrtič. Kdor rabi besede kakega jezika za predstave, ki so drugačne ko tiste, ki jim jih daje občna raba tiste dežele, nc bo mogel s takšnimi besedami, dasi utegne biti njegov lastni razum napolnjen z resnico in lučjo, mnogo tega posredovati drugim, čc ne opredeli svojih izrazov. Kajti, dasi so glasovi takšni, ki se obče poznajo in lahko gredo v ušesa tistim, ki so jih vajeni, vendar nc morejo, ker stoje za druge predstave ko 'tiste, ki so ž njimi navadne spojene in jih običajno vzbujajo v poslušalčevem duhu, razodevati mislij tistega, ki jih tako rabi. 59 30. Petič. Tisti, ki si je domislil predmete take, kakršnih nikoli ni bilo, in si je napolnil glavo s predstavami, ki ne odgovarjajo realni naravi stvari, ki pa jim vendar daje uveljavljena in določena imena, utegne napolniti sebi in drugim glavo s fantastičnimi domnevami svojih možgan. ali s tem sc ne približa za trohico dejanskemu in resničnemu spoznanju. 31. Kdor pa ima imena brez predstav, temu pogrešajo besede pomena, on govori samo prazne glasove. Kdor ima sestavljene pred« stave brez imen zanje, temu manjka svobode in ročnosti v izražanju, on mora opisovati. Kdor pa rabi svoje besede netočno (looscly) in nestalno, za tega sc ljudje ne menijo ali pa ga ne razumejo. Kdor daje svoja iincna drugače ko vsakdanja govorica predstavam, nima v svojem jeziku posebnosti in govori ciganščino. Kdor pa ima predmetska imena, ki sc ne strinjajo z realno bitjo stvari, v tem smislu nima snovi pravega spoznanja v svojem razumu, namesto teh pa domnevke (chimeras). 32. Kako pri predmetih. — V naših pojmih glede na pred« mete smo podvrženi vsem prejšnjim neprilikam. n. pr. kdor rabi besedo tarantulu. nc da bi imel kako domnevo ali predstavo tega, za kar stoji, izgovarja dobro besedo, toda ne meni doslej ž njo ničesar. 2. Kdor vidi v kaki nanovo odkriti deželi razne vrste njemu prej neznanih živalij in rastlin, utegne imeti o njih tako resnične predstave kakor o konju ali jelenu, govoriti o njih pa more samo z opisovanjem, dokler ne pre« vzame imen, ki jih rabijo domačini, ali jim nc da imen sam. 3. Kdor rabi besedo telo včasih za čisto (samo) razsežnost, včasih pa za raz« sežnost in solidnost vkup. bo govoril zelo prcvarljivo. 4. Kdor daje ime konj tej predstavi, ki jo občna raba imenuje mulo. govori neprimerno in ne bodo ga razumevali. 5. Kdor pa misli, da stoji ime Kentavr za kako realno bit, se moti in pomotoma jemlje besede za stvari. 33. Kako je pri modih in razmerjih (relacija h). — Pri modih in razmerjih vobče smo podvrženi samo štirim prvim nepri« likam, namreč: 1. V svojem spominu utegnem imeti imena modov kakor hvaležnost ali ljubezen, vendar pa ne imeti v svojih mislih kakih točnih predstav združenih s tema imenoma. 2. Utegnem imeti predstave, pa nc vedeti imen. ki spadajo k njim; n. pr. utegnem imeti predstavo o človeku, ki pije, dokler sc mu nc izpremenita barva in razpoloženje, mu nc odpoveda službo jezik, mu niso oči krvave in mu nc odpovedata nogi in vendar nc vedeti, da sc to imenuje pijanost. 3. Utegnem imeti predstave krepostij in napak in tudi njih imena, toda jih rabiti napačno; n. pr. čc dajem ime skromnosti tej predstavi, ki jo drugi zovejo in označujejo z glasom pohlepnost. 4. Utegnem rabiti katero izmed teh imen nestalno. 5. Ali pri modih in razmerjih nc morem imeti predstav, ki hi se ne strinjale z bitjo stvari; kajti ker so modi sestavljene pred« stave, ki jih je duh samovoljno napravil, razmerja pa so samo plodovi prevdarjanja ali primerjanja dveh stvarij med seboj in tako tudi pred« stave mojega kova. sc pač tc predstave vsekakor morajo strinjati s čem, kar je. ker niso v duhu kot posnetki stvarij, ki jih jc redno napravila priroda. niti kot posebnosti, ki neločljivo izvirajo iz notranje konstitucijc ali hiti kakega predmeta; ampak so takorekoč vzorci v mojem spominu z imeni vred, ki naj imenujejo dejanja ali razmerja, kakor začnejo hiti. Zmota pa jc navadno v tem, da dajem svojim koncepcijam napačno ime: ker tako rabim besede v smislu, ki jc od narodnega različen, me nc razumejo' in mislijo, da imam napačne predstave o njih. ker jiin dajem napačna imena. Samo če devam v svoje predstave namešanih modov ali razmerij kake nekonsistentne predstave vkup, si polnim glavo z domislcki: kajti če sc take predstave dobro preizkusijo, v duhu niti hiti nc morejo, še mnogo menj pa sc more kaka dejanska bit po njih imenovati. 34. VIT. Slikovita govorica jc tudi zloraba jezika. — Ker se dovtip in domišljija rajše vzprejemata ko suha resnica in dejansko spoznavanje, sc bo težko priznavalo, da so cvctoči govori in namigovanja v jeziku tudi jezikovne nepopolnosti in zlorabe. Priznavam. 60 da v razgovorih, kjer bolj iščemo zabavo in užitek ko pouk in popolnjc* vanje, take okraske, ki se jemljejo iz njih. redko moremo uvrščati med napake. Vendar pa moramo, če hočemo govoriti o stvareh, kakršne so, priznavati, da ni vsa govorniška umetnost mimo reda in jasnosti vsa umetna raba in prenesena raba besed, ki jih jc izumilo govorništvo, za nič drugega, ko da vriva (insinuatc) napačne predstave, razvnema strasti in s tem zapcljava razsodek in je tako zares popolno prazno besedičenje; zato pa naj jih dela retorika še tako hvalevredne in priporočljive v javnih in ljudstvu namenjenih nagovorih, v vseh govorih pa, ki jim je namen poučevati in izobraževati, se jih je popolnoma izogibati; kjer pa prideta v pošte v resnica in spoznanje, se mora vsekakor šteti za veliko napako jezika ali osebe, ki jih rabi. Kaj pa so in kako mnogolične so, jc nepotrebno tukaj povdarjati, knjige o govorništvu, ki jih je obilo na svetu, pouče tiste, ki jim jc treba pouka; samo opozoriti moram, kako malo skrbi in sc zanima človeštvo za ohrano in pospeševanje resnice in spoznanja, saj sc umetnosti prevare negujejo in jim daje prednost. Oči' vidno jc. kako radi ljudje varajo in sc dajejo varati, ker ima govor« ništvo, ta mogočni pripomoček zmote in prevare, svoje redne profesorje, sc javno uči in jc bilo vselej na dobrem glasu. Ne dvomim, da sc bo mislilo, da jc velika drznost, če nc brutalnost, da sem toliko proti njej povedal. Zgovornost ima kakor nežni spol na sebi presilne lepote, da bi mogla prenašati, da kdo govori proti njej, in zaman je očitati napake tem umetnostim prevare, ki sc jim dajejo ljudje z veseljem varati. XI. POGLAVJE. O lečilih proti opisanim nepopolnostim in zlorabam. 1. Vredna so, da se iščejo. — Naravne in povečane nepo« polnosti jezikov smo više obširno pregledovali; ker pa jc govorica tista krepka vez, ki drži vkup družbo, in skupna struga, ki po njej teče popolnjcvanje spoznanja od posameznega človeka in posameznega rodu k drugemu, pač zasluži naše najresnejše misli, da prevdarimo, kaki po« močki sc dado najti proti više omenjenim neprilikam. 2. Niso lahka. — Jaz nisem tako domišljav, da bi menil, da more kak posameznik hoteti popolnoma preustrojiti svetovni jezik, nc, niti jezika svoje lastne dežele, ne da bi se osmešil. Zahtevati pa. da rabijo ljudje svoje besede zmerom v istem smislu in le za določene in jednolične (uniform) predstave, bi se reklo misliti, da bi morali vsi ljudje imeti iste pojme in da nc bi smeli govoriti o ničemer drugem, nego o čemer imajo jasne in razločne predstave. To pa sc nc da pričakovati od človeka, ki nima dovolj domišljavosti, da bi si domneval, da more ljudi pripraviti, da bi ali bili zelo učeni (knovving) ali pa zelo molčeči. Tisti mora svet prav malo dejanski poznati, ki misli, da nastopa gladek jezik samo v spremstvu dobrega razuma, ali da govoriti mnogo ali malo ostaja v razmerju z njih spoznanjem. 3. Vendar pa j c to 1 e č i 1 o potrebno za m o d r o s 1 o v j e. — Seveda se morata trg in menjalnica prepuščati njunemu lastnemu načinu govorice in klepetanju se ne sme jemati stara prcdpravica in dasi bi šole in učenjaki morebiti za zlo vzeli, čc bi sc zahtevalo, da skrajšajo in zmanjšajo število svojih prepirov; vendar mislim, da bi sc morali tisti, ki resno hočejo iskati in ohraniti resnico, misliti zavezane prizadevati si, kako bi govorili brez nejasnosti, dvoumnosti in dvomljivosti, ki so jim človeške besede naravno podvržene, ako sc nc skrbi. 4. Napačna raba besed je poglavitni vzrok pomot. — Kajti, kdor vestno prevdari pomote in nejasnost, napačne rabe in zmedenost, ki so po svetu razširjene vsled slabe rabe besed, najde kak razlog za dvom, jeli jezik, kakor se jc rabil, več prispeval na popolnjc* vanje ali oviro spoznanja med človeškim rodom. Koliko jih jc, ki ohra* 61 čajo svoje misli, kedar mislijo na stvari, samo na besede, posebno kedar obračajo svojega duha na nravstvene predmete; kdo sc torej sme čuditi, čc jc rezultat takih premišljevanj in umovanj skoraj inalo več ko glasovi, dočim so predstave, ki jim jih družijo, zelo zmedene in nestalne, ali jih morebiti sploh ni; ali se more kdo čuditi, pravim, da takšne misli in takšna umovanja nehavajo lc v nejasnosti in nerazumevanju brez kake jasne sodbe ali spoznanja? 5. T r d o v r a t n o s t. — Te neprilike zlorabljenih besed nadlegu* jejo ljudi v njih zasebnih premišljevanjih, mnogo bolj pa stopajo na dan neredi, ki slede iz njih v razgovoru, pogovoru in sporih z drugimi. Kajti, ker je jezik tista velika cev, ki po njej posredujejo ljudje svoje iznajdbe, razprave in spoznanja med seboj; kdor jo napačno rabi, dasi nc pokvari vrelcev spoznanja, ki so v stvareh samih, ali on stori, kolikor je od njega odvisno, polomi ali ustavi zapornicc, po katerih sc deli na javno porabo in korist človeškega rodu. Kdor rabi besede brez jasnega in stal« nega pomena, ali nc spravlja sebe in drugih v zmote? Kdor pa to počenja nalašč, bi sc naj zaprl kot sovražnik rcsnicc in spoznanja. Vendar pa seli more kdo čuditi, da so vse vede in vsi deli spoznanja tako preoblo* ženi z nejasnimi in istoznačnimi izrazi in brezpomembnimi in dvoumnimi izrazi, ki lahko zakrivijo, da najpozornejši in najbistroumnejši lc prav malo pride do večjega spoznanja in prave vere? Ker sc jc subtilnost v teh. ki po svojem poklicu uče in branijo resnico, tako zelo uvrstila med vrline, seveda vrlina, ki večinoma ni nič drugega ko prcvarljiva in sle« pivna raba nejasnih in zapeljivih izrazov in je pripravna samo, ljudi zamotati v njih nevednost in napraviti bolj trdovratne v njih zmotah. 6. In prepiranje. — Poglejmo v knjige sporov katerekoli vrste in videli bomo, da je učinek nejasnih, nestalnih ali istoznačnih izrazov le krik in prepir o glasovih, nc da bi prepričavali ali zboljšavali človeški razum. Kajti če sc glede na predstavo, ki za njo stoje besede, govornik in poslušalec nc strinjata, spor nc gre o stvareh, ampak o imenih. Kolikor* krat sc rabi takšna beseda, kojc pomen med njima ni dognan, njune duševne sile nimajo drugega predmeta, ki bi sc v njem ujemale, ko zgolj glasove; stvari, ki na nje v tem času mislita, kakor jih izraža ta beseda, so pa popolnoma različne. 7. Primer sta netopir in ptica. — Ali jc netopir ptica ali ne, ni sporno; jeli netopir kaj drugega ko to, kar jc dejanski, imali druge lastnosti, ko jih dejanski ima, o tem dvomiti, bi bilo skrajno brczsmiselno. Ali vprašanje jc 1. Ali med temi, ki priznavajo, da imajo lc nepopolne predstave o jedni ali obema tema vrstama stvarij. ki se za nje, kakor se misli, stavita ti imeni, potem pa jc dejansko preiskavanje glede na ime ptice ali netopirja, da sc popolnijo njih še nepopolne predstave s preizkušanjem, ali so jcdnostavne predstave, ki jim združenim oba dajeta ime pticc, vse, ki sc najdejo na netopirju. To pa je vprašanje samo preiskovalcev (nc prcpirjalccv), ki nc zatrjujejo niti nc zanika* vajo, ampak preizkušajo. Ali 2. Med prcpirjalci pa je vprašanje, izmed katerih drugi trdi. drugi pa zanika, da hi bil netopir ptica; potem pa velja vprašanje saino pomenu jedne teh ali obeh hesed in da, ker nimata obe istih sestavljenih predstav, ki jim dajeta ti imeni, jeden trdi, drugi pa zanikava, du bi sc smeli ti imeni dajati drugo drugemu. Ako bi sc strinjala v pomenu teh dveh imen, bi nc bilo mogoče, da sc prepirata o njih; kajti videla bi precej in jasno (če bi to bilo med njima urejeno), ali se nahajajo vse jcdnostavnc predstave bolj občnega imena pticc v sestavljeni predstavi netopirja ali nc. Tu pa želim, da sc prevdarja in skrbno preizkuša, nili večina prepirov na svetu čisto besednih in o po* menu besed in ali čc bi izrazi, ki so v njih napravljeni, opredeljeni in v svojem pomenu reducirani (kakor bi morali hiti, kjer kaj značijo) na določene skupke jednostavnih predstav, ki za nje stoje ali hi morali stati, bi ti prepiri ne nehali sami od sebe in neposredno izginili. Prc* puščam torej prevdarjanju. kaj pomeni, učiti sc prepiranja in kako dobro sc porabijo v lasten ali drugih prid. ki jim jc samo do praznega 62 bahanja z glasovi, i. e. teh, ki porabijo svoje življenje na prerekanja in prepire. Kedar bom videl katerega teh bojevnikov, da potrga vse izraze dvoumnosti in nejasnosti (kar lahko vsak stori na besedah, ki jih rabi), bom mislil, da je borec za spoznanje, resnico in mir, ne pa suženj prazne slave, slavohlepja ali strankarstva. 8. Da sc popravijo više omenjene napake razgovora do neke stopnje in se preprečijo neprilike. ki jim slede, utegne biti ravnanje po sledečih pravilih koristno, dokler sc ne zazdi komu bolj pripravnemu vredno časa, da premišljuje bolj zrelo o stvari in nc napravi svetu usluge s svojimi mislimi o tem predmetu. Prvič. Lck, nc rabiti nobene besede brez kake predstave. — Prvič. Človek bi sc naj potrudil, da ne rabi besede brez pomenu, nc imenu brez predstave, ki ga stavi za njo. To pravilo se ne izkaže popolnoma nepotrebno tistemu, kdorkoli sc potrudi in spomni, kolikorkrat jc naletel na take besede kakor nagon, sočutje in zoprnost i. t. d. v govorici drugih v taki rabi, da bi lahko sklepal, da tisti, ki so jih rabili, niso imeli v duhu predstav, ki so jih za nje rabili, ampuk so jih govorili samo kot glasove, ki so navadno služili namesto vzrokov v sličnih slučajih. Nc da bi tc in tem podobne besede imele prav poseben pomen, ki bi se v njem smele rahiti. ampak ker ni naravne zveze med kakimi besedami in kakimi predstavami, sc dado tc in katere druge naučiti na painct in govoriti in pisati po ljudeh, ki nimajo v duhu pred« stav. ki bi bile ž njimi spete, ki pa jih za nje stavijo; to pa bi morale hiti. ako naj ljudje govorijo razumljivo vsaj samim sebi. 9. Drugič. Imeti ž njimi v modih spete razločne predstave. — Drugič. Ni dovolj, da rabi človek svoje besede kot znamenja nekih predstav; tiste, ki jih spenja ž njimi, morajo, če so jednostavne, biti jasne in razločne; čc pa so sestavljene, morajo biti določene, i. c. točni skupek jednostavnih predstav mora biti v duhu ustanjen (settled), biti spet s tem glasom kakor znamenje tega točno določenega skupka, nc pa kakega drugega. To jc zelo potrebno pri imenih modov in posebno pri nravstvenih besedah; te nimajo v naravi določenih predmetov, od koder so vzete njih predstave kakor od svojih izvirnikov, so lahko zelo zmedene. Pravda jc beseda, ki jo ima vsakdo na jeziku, toda po navadi v prav nedoločenem netočnem pomenu; to ostane vselej tako, razun čc ima človek v svojem duhu razločen pojem scstavljajočih delov, ki tvore to sestavljeno predstavo, in čc je dvojnoscstavljcna. jih mora znati še razstaviti, dokler nc pride nazadnje do jednostavnih pred« stav. ki jo tvore. Dokler pa nc doseže človek tega, slabo rabi svojo besedo, bodisi pravda n. pr. ali katera druga. Nc pravim, da človek mora stati in se spominjati in opravljati to razstavljanje na dolgo in široko vsaki« krat, kedar naleti na besedo pravda; ali vsaj toliko jc potrebno, da jc tako preizkusil pomen imena, in določil predst-avo vseh njenih delov v svojem duhu in da zna to storiti, čc sc mu poljubi. Čc kdo, ki napravi svojo sestavljeno predstavo pravde tako, da je takšno ravnanje z osebo ali lastnino koga drugega, kakor sc ujema z zakonom, nima razločne predstave, kaj jc zakon, ki jc del njegove sestavljene predstave pravde, jc jasno, da jc njegova predstava pravde sama zmedena in nepopolna. Ta točnost se ho morebiti zdela zelo sitna, zato bo večina Ijudij mislila, da se jim naj prizanese, da si nc določijo sestavljenih predstav namešanih modov tako točno v svojem duhu. Ali vendar moram reči, da sc ni čuditi, dokler to ni opravljeno, čc imajo ljudje veliko nejasnosti in zmede, v svojem duhu in mnogo prerekanja v svojih razgovorih z ljudmi. 10. Razločno in primerno (conformable) pri pred« metih. — Za pravo rabo predmetskih imen jc treba-nekaj več ko zgolj določenih predstav. Pri teh se morajo tudi imena dati spraviti v sklad s stvarmi, kakršne so: toda obširneje govoriti o tem bom kmalu imel priliko. Ta točnost jc brezpogojno potrebna pri raziskavanju o modro« slovskem spoznavanju in v prepirih o resnici. Dasi pa bi bilo dobro, čc bi obsegala tudi navadno govorico in vsakdanje posle v življenju, je 63 vendar po moji misli ni pričakovati. Ljudski pojmi se ujemajo z ljudskim razgovorom; dasi pa jc oboje dovolj zmedeno, vendar precej dobro služi na trgu in semnju. Trgovci in zaljubljenci, kuharice in krojači imajo besede, da ž njimi opravljajo svoje vsakdanje opravke; tako bi po mojih mislih lahko tudi modroslovci in prcrckovalci izhajali, če bi jih bila volja razumevati se in sc dajati jasno razumevati. 11. Tretjič, posebnost. — Tretjič. Ni dosti, da imajo ljudje predstave, določene predstave, ki za nje stavijo ta znamenja, ampak morajo tudi skrbeti, da spravljajo svoje besede v tako bližino besed takih predstav, kakor jih je navadna raba ž njimi spela. Kajti besede posebno že stvorjenih jezikov niso last zasebnikov, ampak navadna merila v prometu in občevanju; zato nc more kdorkoli poljubno izpre« minjati pečati, ki jim daje vrednost, niti predrugačevati predstav, ki so ž njimi spete, ali vsaj mora, kadar nastopi potreba za to, o tem druge obvestiti. Človeški namen jc, kedar govorijo, ali bi vsaj moral hiti. da jih kdo razumeva; to pa brez dostikratnih pojasnjevanj, vprašanj in drugih tem podobnih pretrgavanj ni mogoče, kjer ljudje nc sledijo navadni rabi. Jezikovna posebnost jc tisto, kar pridobiva našim mislim najleži pristop v duhe drugih ljudij. zato pa zasluži prceej naše skrbi in našega prizadevanja posebni pri duševnih besedah. Posebni pomen in posebna raba izrazov sc da najuspešneje naučiti od tistih, ki so v svojih spisih in govorih imeli, kakor sc kaže. najjasniše pojme in na nje obračali svoje izraze z najtočnejšim odbiranjem in najtočnejšo spretnostjo. Tako rabiti človeške besede v skladu z jezikovno posebnostjo sicer nima vselej sreče, da bi se razumelo, ampak prav navadno pušča za seboj grajo na tistem, ki jc v jeziku, ki ga govori, tako nespreten, da tega nc razume, kedar sc rabi. kakor bi sc moralo. 12. četrtič, razodevati svoj pomen. — Četrtič. Ali ker vsakdanja raba ni tako vidno spela kakega pomena z besedami, da bi ljudje vselej zanesljivo spoznali, za kaj pravzaprav stoje, in ker ljudje v napredovanju svojega spoznanja pridejo do predstav, ki so od navadnih in vsakdanje sprejetih različne, ali morajo za nje napraviti nove besede (česar si ljudje iz strahu, da bi jih dolžili afektiranosti ali novotarstva. le redkokedaj lotijo) ali pa rabiti stare v novem pomenu; zato pa jc po opazovanju prejšnjih pravil včasih treba za ugotovitev hesedskega pomena pojasniti njih pomen, ali je navadna raba ga pustila negotovega in ne* točnega (kakor pri večini imen zelo zapletenih predstav), ali pa jc izraz, ker je zelo bistven v govoru, in pa to, okoli česar se poglavitno suče, podvrženo dvoumnosti ali pomoti. 13. To pa na tri načine. — Ker so predstave, ki za nje stoje človeške besede, različnih sort. tako jc način spoznavanja predstav, za katere stoje, kedar jc prilika, tudi različen. Kajti, dasi sc misli, da jc opredeljevanje besed primeren način seznanjati s pravim pomenom besed, so pa vendar hesede, ki se ne dado opredeliti, kakor so druge, katerih pomen se more spoznati le z oprcdelho. in morebiti so tretje, ki so nekako deležne obeh onih, kakor bomo videli na imenih jednostavnih predstav, modov in predmetov. 14. I. Jednostavne predstave po s o i m c n s k i h (s v n o * nvmous) izrazih ali kazanju. — Prvič. Kedar kdo rabi ime kake jednostavne predstave, ki sc nc razume, kakor sc zazna, ali pa jc nevar« nost, da bi sc razumelo napačno, ga obezuje zakon odkritosrčnosti in pa namen govorice, da razloži svoj pomen in oznani, za kako predstavo ga stavi. To sc nc da, kakor sc jc razkazalo. opraviti z oprcdclbo; zato pa, kedar na to manjka soimenske besede, preostaja le jeden teh potov: prvič: včasih imenovati predmet, ki se v njem nahaja ta jcduostavna predstava, napravi ime razumljivo tistim, ki poznajo ta predmet in sicer pod tem imenom. Da torej kakemu kmetu posredujemo, kako barvo omeni »feuillcmortc«. utegne zadostovati, da mu povemo, da jc tista arva, ki jo ima listje v jeseni, ko sc osipava drevje. Drugič. Ali jedini varni način, oznaniti pomen imena kake jednostavne predstave jc, pred« 64 staviti njegovim čutilom ta predmet, ki ga utegne proizvesti v njegovem duhu in storiti, da ima dejanski predstavo, ki stoji heseda za njo. 15. II. Pri namešanih modih z opredclbo. — Drugič: Na« mešani modi. posehno tisti, ki spadajo k duševnosti (morality), so veči> noma taki skupki predstav, kakor jih sestavlja duh po lastni izberi in katerim ni zmerom najti stalnih vzorcev, zato ni mogoče naznaniti pomena njihovih imen kakor onih jednostavnih predstav s kazanjem, zato pa sc dado popolnoma in točno opredeliti. Kajti, ker so sestave raznih predstav, ki jih jc dejal vkup človeški duh samovoljno brez ozira na kake izvirnike, ljudje lahko točno vedo predstave, ki° so v tem skupku, ako sc jim poljubi, in tako rabijo tc besede v gotovem in ncdvomljivcm pomenu in popolnoma pojasnijo, kedar jc prilika, za kaj stoje. To polaga, če sc dobro prevdari, ostro grajo na tiste, ki ne govorč o duševnih stvareh prav jasno in razločno. Kajti, ker sc točni pomen imen namešanih modov ali, kar jc isto. realna hit vsake vrste da točno izvedeti, ker niso naravine. ampak človeške tvorbe, jc velika malomarnost in popačenost, govoriti o duševnih stvareh z negotovostjo in nejasnostjo. To je bolj odpustljivo pri pečanju z naravinimi predmeti, kjer sc je težko izogniti dvomljivim izrazom iz popolnoma nasprotnega vzroka, kakor bomo precej videli. 16. Dušcvnost se da dokazati. — Vsled tega brez strahu mislim, da jc dušcvnost dostopna dokazu ravno tako kakor matematika; kajti točna realna bit stvari, ki za nje stoje duševne besede, se da točno znati in tako skladnost ali neskladnost stvari samih zanesljivo razkriti, v čemer tiči popolno spoznanje. Naj nc ugovarja kdo, da jc v duševnosti pogosto treba rabiti prcdinctska imena kakor tudi v tistih modih, od koder prihaja nejasnost. Kajti glede na predmete, kedar sc upoštevajo v duševnih razgovorih, sc nc preiskava toliko njih drugačna narava, kolikor se predpostavlja; n. pr. kedar pravimo, oni človek jc podvržen zakonu, s tem imenom človek pa nc imenujemo ničesar drugega ko telesno razumno stvar; nikakor pa se nc prevdarja. kaj je v tem slučaju realna bit ali so druge kakovosti te stvari. Zato utegne biti med prirodopisci tako preporno, kakor hoče, jeli kak otrok ali zmene (changcling) človek v prirodopisnem smislu, duševnega človeka sc to prav nič ne tiče, ki je ta nepredrugačna. neizprcmcnljiva predstava, ki sc ji pravi telesno razumno bitje. Kajti čc bi sc našla opica ali kaka druga stvar, ki bi rabila pamet v toliki stopnji, da bi mogla razumevati občna znamenja in izvajala sklepe o občnih predstavah, bi brez dvoma bila podvržena zakonu in bi v tcin smislu bila človek, kako zelo hi sc tudi razlikovala po telesni obliki od drugih tega imenu. 1'redmctska imena, čc bi sc rabila, kakor bi se morala, ne morejo spravljati v nered duševnih kakor tudi ne matematičnih razgovorov; tu, če govori matematik o kocki ali krogli zlata ali kakega drugega telesa, ima svojo jasno in določeno predstavo, ki se nc izpreminja. dasi sc pomotoma utegne obrniti za kako posehno telo, ki k njemu nc spada. 17. Opredclba more dati duševnim razgovorom jasnost. — To sem tu omenil mimogredč, da pokažem, kake posle« dice ima za ljudi v njih imenih namešanih modov in torej v vseh njih duševnih razgovorih, opredeliti svoje besede, kedar je slučajno treba, ker to more podeliti duševnemu spoznanju toliko jasnosti in gotovosti. Veliko pomanjkanje odkritosrčnosti mora biti (da nc rabim hujše besede), odklanjati to; kajti oprcdclba jc jedino sredstvo, ki sc ž njim da spo* znati pomen duševnih besed, povrh pa sredstvo, ki sc ž njim du zanes« ljivo izvedeti njih pomen, ne da bi bdo treba zapustiti sobo za kak spor o njem. Zato pa jc malomarnost ali popačenost (pcrvcrscncss) mnogo ljudij neodpustna, čc njihovi razgovori o duševnosti (moralitv) niso dosti bolj jasni ko oni v prirodopisju; saj se vršijo o predstavah v duhu, ki ni nobedna izmed njih neresnična ali nesorazmerna, ker nima nobedna izmed njih zunanjih bitij za izvirnik, ki bi sc na nje nanašale in jim morale odgovarjati. Za ljudi jc dosti ležje, napraviti si v duhu predstavo, ki bodi vzorec, ki mu dado ime pravice; s tem tako napravljenim vzorcem 65 sc strinjajoča dejanja sc morajo staviti pod to ime: ko pa ustvariti si, ko smo videli Aristcjdo, kako predstavo, ki bi morala v vsem biti točno njemu podobna; on jc, kakršen jc, naj si ljudje napravijo o njem pred« stavo, kakršna sc jim poljubi. Za jedno jim jc treba samo poznati skupek predstav, ki so sestavljene v njihovem duhu, za drugo pa morajo iskati po celi naravi popolnoma skrito konstitucijo in mnogolične kakovosti stvari, ki je zunaj njih. 18. Je j edini način. — Drug razlog, ki dela opredeljevanje namešanih modov posebno duševnih besed tako potrebno, jc to, kar sem nekoliko prej omenil, namreč, da je jedini način, ki sc ž njim da pomen večine izmed njih z gotovostjo spoznati. Kajti, ker so predstave, ki za nje stoje, večinoma takšne, da niso njih sestavine nikjer vkup. ampak raztrošcnc in pomešane z drugimi, jc duh jedini tisti, ki jih zbere in jim da jedinost jedne predstave. Samo po besedah, ki naštevajo posa« mezne jcdnostavne predstave, ki jih jc duh zjedinil. moremo druge seznaniti s tem, za kaj stoje njih imena; sodelovanje čutil nam nc pomaga v tem slučaju tako, da hi nam predstavljalo čutne predmete, da pokažejo predstave, ki naša imena te vrste stoje za nje, kakor se pogosto dogaja pri imenih čutnih jednostavnih predstav in do neke stopnje tudi pri onih predmetov. 19. III. I' r i predmetih pa s kazanjem in oprcdcljc« vanj c m. — Tretjič. Za razlaganje pomena predmetskih imen, kakor stoje za predstave, imamo za njih razločne vrste, sc morata porabiti v mnogih slučajih oba prej omenjena načina, namreč razkazovanje in opre« dcljcvanjc. Kajti, ker so navadno v vsaki vrsti nekatere vodilne kako« vosti, ki ž njimi mislimo ostale predstave spete, ki tvore našo sestav« ljcno predstavo tc vrste, damo precej specifično ime tej stvari, ki sena njej najde ta karakteristični znak, ki jc po našem mnenju razločevalna predstava te vrste. Tc vodilne ali karakteristične (kakor jih smem iincno; vati) predstave v vrstah živali in rastlin so (kakor sc jc opomnilo prej v VI. pogl. 29 in IX. pogl. 15) večinoma ohlika. na neživih telesih, na nekaterih pa oboje vkup. Zdaj pa se 20. Predstave vodilnih predmetskih kakovosti s c najbolje dobivajo po kazanju. — Tc vodilne čutne kakovosti so tiste, ki tvore glavne sestavine naših posebnih predstav in zato del oprcdclb naših posebnih imen, ki sc najleže opazuje in se nc izpreminja. kakor sc prisojajo predmetskim vrstam, ki spadajo v krog našega spo< znavanja. Kajti dasi lahko zdravočuten človek po svoji naravi označi iz živaljnosti in razumnosti sestavljeno predstavo združeni v istem predmetu kakor označi kak drug skupek, vendar, kedar sc rabi kot znamenje, ki naj stoji za neko vrsto stvari (cieaturcs), ki jo mi štejemo v lasten rod. jc morebiti zunanjo obliko ravno tako treba vzeti v našo sestavljeno predstavo, ki jo izraža beseda človek, kakor kako drugo, ki jo najdemo v njej; zakaj torej bi nc bila Platonova »animal implumc, bipes. latis unguibus« dobra oprcdclba imena človek, ki stoji za to vrsto stvari, sc ne da lahko pokazati, kajti oblika jc kot vodilna kakovost, ki na videz to vrsto bolj določa ko pa zmožnost umovanja. ki se nc pojavi od začetka, pri nekaterih pa nikoli. Čc pa sc nc priznava, da jc temu tako. ne vem, kako je mogoče oprostiti umora tiste, ki more pošastne zarodke (kakor jih zovemo) zavoljo neredne oblike, ne da bi vedeli, imajoli razumno dušo ali nc. To pa sc nc da bolje razločiti na dobro oblikovanem ko na slabo oblikovanem otroku brž o porodu. Ali nas jc kdo poučil, da nc more razumna duša zavzemati drugega bivališča ko ravno s takšnim ospredjem, ali da sc nc more pridružiti telesu ko takšnemu in ga oživljati, ki ima ravno tako zunanjo zgradbo? 21. Zdaj pa se tc vodilne kakovosti najbolje spoznajo tako, da sc pokažejo; drugače pa jc težavno posredovati njih spoznavanje. Kajti obliko kakega konja ali kazuarja hodo duhu lc grobo in ncpopolnoma vtisnile besede, pogled na žival opravi to tisočkrat bolje. Predstave po» sebne barve zlata si nc pridobiš po, nohednem opisu, ampak lc pogosto S 66 vcžbanjc očij na njej ti jo pridobi, kakor je očitno na tistih, ki so vajeni te kovine, ki pogosto ločijo pravo od ponarejene, čisto od pomešane po pogledu, dočim drugi (ki imajo ravno tako dobre oči, ki pa si niso pridobili po vaji tc točne fine predstave te posebne rmcninc) nc bodo videli kake razlike. Isto se sme reči o tistih drugih jednostavnih pred« stavah, ki so posebne kakemu predmetu, za njih točne predstave ni posebnih imen. Posebni zvenčeči zvok. ki ga ima zlato, razločen od zvoka drugih teles, ne nosi posebnega imena, kakor tudi nc posebna rmenina, ki jc lastna tej kovini. 22. S pred sta vami njih moči najbolje seznanja opredclba. —• Ker pa jc mnogo jednostavnih predstav, ki tvore naše posebne predmetske predstave, moči, in nc leže razkrite pred našimi čutili na stvareh, kakor sc navadno pojavljajo, zato sc v pomenu naših predmetskih imen bolje seznani z nekaterimi deli pomena naštevaje te jednostavne predstave, ko da se pokaže predmet sam. Kajti ta. ki doda k rmeni blesteči barvi zlata, ki si jo dobil po pogledu, iz mojega nava« janja predstave velike kovnosti, topljivost!, togosti in raztopnosti v aqua regia, bo imel popolnejšo predstavo zlata, ko jo more dobiti, če ogleda kos zlata in si tako vtisne v duha samo njegove očitne lastnosti. Ali če bi ležala očitna formalna konstitucija tc blesteče, težke, kovne stvari (ki iž nje teko vse tc njegove posebnosti) pred našimi čutili kakor formalna konstitucija ali bit kakega trikotnika, bi se ravno tako lahko določil pomen besedi zlato kakor pomen besede trikotnik. 23. Prevdarjanje o spoznanju duhov. — Na tem lahko spoznamo, kako popolnoma leže temelji vsega našega spoznavanja telesnih stvari v naših čutilih. Kajt:, kako jih vedo duhovi, ki so brez teles (njih znanje in njih predstave o teh stvareh so gotovo mnogo bolj popolne ko naše), sploh nimamo pojma, nc predstave. Ves obseg našega spozna« nja ali domnevanja nc sega za naše predstave, ki jih meji način našega zaznavanja. Seveda pa sc nc sme dvomiti, da pač imajo duhovi više vrste ko ti v meso odeti ravno tako jasne predstave o temeljni konstituciji predmetov, kakor jih imamo mi o trikotniku, in tako zaznavajo, kako teko odondi vse njih posebnosti in dejstvovanja. toda kako si pridobijo to spoznanje, presega naše razumevanje. 24. IV. Tudi predmetske predstave sc morajo dati spravljati v s k 1 a d s stvarmi. Četrtič. Dasi pa opredelbe dobro služijo razlagi predmetskih imen, v kolikor stoje za naše predstave, jih vendar ne puščajo brez velikih nepopolnosti, v kolikor stoje za stvari. Kajti, ker sc naša predmetska imena nc stavijo zgolj za naše predstave, ampak sc nazadnje rabijo, da bi predstavljala stvari in sc torej stavijo na njih mesto, mora njih pomen strinjati sc ravno tako z rcsnico stvari kakor s človeškimi predstavami. Zato pa nc smemo pri predmetih vselej ostajati pri navadni predstavi, ki običajno velja za pomen tc besede, ampak moramo iti nekoliko dalje in preiskavati naravo in posebnosti stvari samih in s tem popolniti. kolikor moremo, svoje predstave o njih razločnih vrstah, ali pa se jih učiti od takih, ki poznajo take vrste stvarij in so v njih izkušeni. Kajti ker jc namen, da stoje njih imena za take zbirke jednostavnih predstav, ki dejanski so v stvareh samih, kakor tudi za sestavljene predstave v duhu drugih ljudij, kjer stoje-v svojem na« vadnem pomenu, zato sc mora, da se njih imena prav določijo, preiskavati prirodopisje in jc treba njih posebnosti skrbno in s prevdarkom poiskati. Kajt; ni dosti na izogibanje neprilik v razgovoru in umovanju o naravnih telesih in predmetskih stvareh, da se jc človek naučil od jezikovne po« sebnosti navadno, toda zmedeno ali prav pomanjkljivo predstavo, ki sc za njo rabi vsaka beseda, in ohraniti jih za to predstavo v svoji rabi; ampak mi sc moramo seznaniti z zgodovino te vrste stvarij in si tako popraviti in določiti sestavljene predstave, ki spadajo k vsakemu speci« fičnemu imenu; v razgovoru z drugimi (čc najdemo, da nas napačno razumejo), bi morali povedati, kaj jc sestavljena predstava, ki za njo stavimo takšno ime. To jc tembolj .potrebno za vse tiste, ki iščejo spn« 67 znanje in modroslovsko resnico, dočim imajo otroci, ki so sc naučili besed, le pomanjkljive pojme o stvareh, na slepo srečo in ne mislijo mnogo in redko ustvarjajo določene predstave, ki bi jih izražale besede. Ta navada (ker je lahka in dovolj dobro služi opravkom vsakdanjega življenja in pogovoru) se rada nadaljuje v moško dobo. Tako se začne na napačnem koncu: uče sc najprej besed in sicer popolnoma, pojme pa. ki za nje rabijo te besede, pozneje prav površno. Tako pride, da ljudje, ki govore jezik svoje dežele, to se pravi po slovničnih pravilih tega jezika, vendar govore prav neprimerno o stvareh samih; v svojem umovanju med seboj le malo napredujejo v razkrivanju koristnega znanja in spoznanja stvari, kakršne so same na sebi, nc pa v naših domišljijah; za napredek našega spoznanja nima dosti pomena, kako se zovejo. 25. To ni lahko doseči. — Zato bi bilo želeti, da bi veščaki v prirodoslovnih raziskavanjih in poznavalci raznih vrst prirodnin napisali tc jednostavne predstave, ki sc v njih po njihovem opazovanju posa* mezniki vsake vrste stalno ujemajo. To bi odpravilo velik del tc zmede, ki jo povzročajo nekateri, ki rabijo isto ime za skupek manjšega ali večjega števila čutnih lastnosti sorazmerno navadi, ki jih je seznanila ž njimi, ali točnosti v opazovanju lastnosti kake vrste stvari, ki spadajo pod jedno ime. Ali slovar tc vrste, ki hi obsegal tako rekoč prirodopis. zahteva premnogo rok kakor tudi časa, troškov, truda in bistroumnosti, da bi ga smeli kedaj pričakovati; dokler pa se to nc udejstvi, se moramo zadovoljiti s takimi oprcdclbami predmetskih imen, ki razlagajo smisel, v katerem jih rabijo ljudje. Dobro bi bilo. kjer se ponuja prilika, če bi nam podali toliko. To pa se navadno nc stori, ampak ljudje govore drugi drugemu in se prepirajo z besedami, v katerih sc nc strinjajo glede na pomen iz same pomote, češ da so pomeni navadnih besed gotovo dognani in da bi bilo sramota, da bi jih kdo nc znal. Obe domnevi pa sta neresnični, ker nima nobedno ime sestavljenih predstav tako dogna« nega določenega pomena, da bi sc vedno rabilo za točno isto predstavo. Niti kaka sramota ni za človeka, nc imeti gotovega znanja o čem ko po potrebnih potih pridobitve; zato pa ni nikaka sramota, nc vedeti, za kako točno predstavo stoji kak glas v duhu drugega človeka, razun čc mi pojasni na kak drug način ko s samo rabo glasu; saj drugega pripo* močka ni. da bi kdo vedel brez take izjave. Seveda potreba sporazume* vanja v. jezikom ujedini ljudi glede na pomen navadnih besed v neki strpni obširnosti, ki utegne služiti za navaden razgovor; in tako sc ne more misliti, da bi kdo nckakor nc poznal predstav, ki so spete z bese« dami po občni rabi v jeziku, ki mu jc vsakdanji. Toda ker jc navadna raba prav negotovo pravilo, ki sc nazadnje razbije na prcdstuve posa* meznika, se prepogosto izkazuje prav izpremcnljiv vzorec. Dasi pa hi zahteval tak slovar, kakršnega sem više omenil, preveč časa, troškov in truda, da bi bilo nanj upati v tem stoletju, vendar po moji misli ne bi bil brez smisla nasvet, da bi se besede, ki stoje za stvari, ki so znane in se odlikujejo po svoji zunanji obliki, opremile z majhnimi risbami in slikami. Slovar tako opremljen bi morebiti z večo lehkoto in v krajšem času učil pravi pomen mnogo izrazov posebno v jezikih oddaljenih krajev in časov in ustalil v duhu ljudem resničnejše predstave stvari, ki čitamo nj'h imena pri starih pisateljih, ko jih morejo posredovati trudapolna pojasnila učenih razlagalcev. Prirodopisci, ki obdelujejo rastilnc in živali, so sc prepričali o koristi tega postopanja in tisti, ki si jih ogleda, lahko prizna, da ima jasnejšo predstavo, kaj jc apium ali ibex. od majhne slike tc rastline ali živali, ko bi mu jo podala dolga oprcdclba imen. In tako bi sc mu zgodilo glede na strigilis in sistrum. čc bi namesto glavnika in cimbala1 (kakor sc dasta posloveniti besedi) mogel videti ob robu majhno sličico teh priprav, kakršni so rabili stari klasični narodi. »Toga, 1 Obe besedi napačno prestavljeni! Prestavlj. S* 68 tunica, pallium« so besede, ki sc po slovensko lahko imenujejo rimski plašč. srajca, grški plašč; ali to nam ne poda jasnejših predstav, kaka so bila ta oblačila, ko jih imamo o obrazih krojačev. ki so jih izdelovali. Take stvari, kakršne so tc, ki jih loči oko po njihovi podobi, bi se najbolje pridobivale po dobrih risbah in bi točneje opredeljevale pomen takšnim besedam ko kake druge besede, ki se za nje stavijo ali rabijo na njih oprcdclho. Ali to le mimogrede. 26. V. Po stalnosti njih pomena. — Petič, Če se hočejo ljudje izogniti trudapolnemu pojasnjevanju, kaj pomenijo njihove besede, opredelbe njihovih izrazov pa sc nc morejo dobiti, jc vsaj toliko od njih pričakovati, da v vseh razgovorih, kjer hoče kdo koga poučiti ali prepričati, da stalno rabi isto besedo v istem smislu. Čc sc to stori (tega pa nihče nc more odklanjati brez suma neodkritosrčnosti). se utegne mnogo knjig, ki so na svetu, pogrešati; mnogo nasprotovanj v prepirih bi našlo svoj konec; mnogo teh debelih knjig, natlačenih dvoumnih besed, ki sc zdaj rabijo v tem, zdaj v drugem pomenu, bi se skrčilo na p^ skromen obseg in mnogo modroslovskih (da omenim samo tc) kakor tudi pesniških spisov bi se dalo spraviti v orehovo lupino. 27. Kcdaj jc treba pojasniti različnost. — Ali vrh vsega tega se mora priznati, da smo z besedami z oziram na neskončno mnogoličnost mislij tako pičlo oskrbljeni, da bodo ljudje, ki potrebujejo izrazov, ki se strinjajo ž njihovimi točnimi pojmi, vkljuh svoji skrajni previdnosti, morali rabiti isto besedo v nekako drugačnih smislih. Dasi bo v nepretrganem razgovoru ali zasledovanju kakega predmeta težko najti priliko, da sc odskoči na kako posebno oprcdclbo tolikokrat, koli* krkrat človek izpremeni pomen kakega izraza; ho vendar pomenljivost razgovora večinoma, če ni prevara namenjena, zadostno vodila nepri« stranske in razumne čitateljc na njegov pravi pomen. Kjer pa to nc zadostuje za vodilo čitatcljevo, tam ima pisatelj dolžnost, da razloži svoje mnenje in pokaže, v kakem smislu rabi na tem mestu ta pojem. KONEC III. KNJIGE. IV. knjiga. I. POGLAVJE. O spoznavanju vobče. 1. Naše spoznavanje sc peča s predstavami. — Ker nima duh v vseh svojih mislih in umovanjih drugega neposrednega pred« meta razun svojih predstav, ki jih ogleduje ali more ogledovati sam. jc očividno. da se peča naše spoznavanje samo ž njimi. 2. Spoznavanje jc zaznavanje strinjanja ali nc« strinjanja dveh predstav. — Spoznavanje torej se meni ne zdi nič drugega ko zaznavanje zveze in strinjanja ali nestrinjanja in naspro« tovanja med katerimi naših predstav. V tem samo tiči jedro. Kjer jc to zaznavanje, tam jc spoznanje; kjer pa ga ni, tam zaostajamo, dasi lahko domnevamo, ugibljcmo ali verujemo, vedno za spoznanjem. Kajti kedar vemo, da belo ni črno, ali počenjamo kaj drugega, ko da zaznavamo, da sc nc ujemata ti predstavi? Kedar imamo skrajno gotovost dokaza, da so trije trikotnikovi koti jednaki dvema pravima, ali počenjamo kaj več. nego da zaznavamo, da se mora jednakost dvema pravima strinjati in sc nc da ločiti od treh trikotnikovih kotov? 3. To strinjanje je četvero. — Ali tla se razume nekoliko razločncjc, v čem jc to strinjanje ali nestrinjanje, utegnemo vse to skrčiti na sledeče štiri sorte: I. istost ali različnost, II. odnosnost. III. sobivanjc ali nujna zveza. IV. dejanska bit. 4. Prvič. O istosti ali o različnosti. — Prvič, liledč na prvo vrsto strinjanja ali nestrinjanja, to sc pravi istost ali različnost. Prvi dej duha je, kedar sploh ima kake občutke ali predstave, da zaznave svoje predstave; v tej meri pa kakor jih zaznava, da spoznava, kaj jc vsaka in tako tudi zaznava njih razliko in da jedna ni druga. To jc tako absolutno nujno, da bi breznj sploh ne bilo spoznanja, nc umovanja, ne domišljije nc razločnih misli. S tem zaznava duh jasno in nepogrešno, da se ujema vsaka predstava suma s seboj in da jc to, kar jc; da pa se ne ujemajo vse razločne predstave, to se pravi, da jedna ni druga: vse to pa opravlja brez trpljenja, truda ali sklepanja, na prvi pogled vslcd svojo naravne moči zaznavanju in razločevanja. Dasi pa so znan« stveniki to skrčili v oni občni pravili, »kar je, to je« in pa »ni mogoče, da bi ista stvar bila in da bi jc nc bilo«, da se dasta porabiti v vseh slučajih, kedar se utegne nameriti prilika, da sc o tem razmišlja; vendar pa jc gotovo, da se prvič udejstvuje ta zmožnost pri posebnih predstavah. Človek nezmotljivo vc, kakor hitro jih sploh ima v svojem duhu, da sta predstavi, ki ju imenuje belo in okroglo pravi predstavi, ki sta, in da nista drugi predstavi, ki ju imenuje rdeče ali kvadratno. Tudi ni načela niti stavka na svetu, ki bi mu jih mogla bolj pojasniti in napraviti 70 bolj zanesljivi, nego sta bili prej brez kakih takšnih splošnih pravil. To je torej prvo strinjanje ali nestrinjanje, ki ga zazna duh na svojih pred« stavah in vselej zazna na prvi pogled; čc pa se zgodi kedaj kak dvom. sc vselej izkaže, da velja to imenom, nc pa predstavam samim: njih istost ali različnost sc zazna vselej in prcccj in tako jasno, kakor so predstave same, niti ne more biti drugače. 5. Drugič. Odnosnost. — Drugič. Sledeča vrsta strinjanja ali nestrinjanja, ki jo zaznava duh na kateri svojih predstav, sc sme po mojem mnenju imenovati odnosnost in ni nič drugega ko zaznava od« nosnosti incd kakima predstavama kake vrste koli, bodi si predmetov, modov ali kakih drugih. Kajti ker morajo vse razločne predstave hiti večno znane, da niso iste in sc vobče in stalno zanikavajo druga gledč na drugo, bi sploh nc bilo mogoče kako pozitivno spoznanje, čc bi ne mogli zaznati kake odnosnosti med našimi predstavami in najti strinjanje ali nestrinjanje. ki jc med njima in jih duh na kak način zasledi, ko jih primerja. 6. Tretjič. O s o b i t n o s t i. — Tretjič. Tretja vrsta strinjanja ali nestrinjanja, ki sc da najti na predstavah, ki se ž njimi peča duhova zaznava, je sobitnost ali nesobitnost na istem predmetu, to pa posebej spada k predmetom. Tako, kedar pravimo glede na zlato, da jc stano« vitno (fixcd), naše spoznanje te rcsnicc pomeni samo toliko, da jc sta« novitnost ali moč. nc zgoreti. predstava, ki vedno spremlja ali je vedno združena s to posehno vrsto rmenosti, teže, topljivosti, kovnosti in raz« topnosti v kraljevski vodi, ki tvore našo sestavljeno predstavo, ki jo zaznamenuje beseda zlato. 7. četrtič. O dejanski biti. — četrtič. Četrta in zadnja vrsta jc vrsta aktualne in dejanske biti, ki sc strinja ali nc strinja s kako predstavo. Te četiri vrste strinjanja ali nestrinjanja pač objem« ljcjo vse spoznanje, ki ga imamo ali moremo imeti; kajti vse preiskave, ki jih moremo prirediti gledč na katero svojih predstav, vse kar vemo ali moremo trditi glede na katero izmed njih, jc ali ni isto s čim drugim: da sobiva ali nc sobiva s katero drugo predstavo na istem predmetu; da jc v tej ali oni odnosnosti s katero drugo predstavo, ali pa da ima dejansko bit zunaj duha. Tako je, modro ni rmeno, istostno; dva trikot« nika na jednakih osnovnicah med vzporednicama sta jednaka, jc od« nosnostno; železo sc da izpremeniti v magnet, je sobitnostno; Bog jc, pa jc dejansko bitno. Dasi pa istost in sobitnost v resnici nista nič dru« gega ko odnosnosti. sta vendar tako različna načina strinjanja ali ne« strinjanja naših predstav, da zaslužita skrbno pretehtavanjc kot različni poglavji, nc pa pod odnosnostjo vobče, ker so tako različne podstavc zatrjevanja in zanikavanja. kakor se lehko izkaže vsakemu, ki samo hoče prevdarjati to, kar sc je povedalo na nekaterih mestih tega spisa. Ne bom pu dalje preizkušal raznih stopenj našega spoznanja, dokler nc izvršim prepotrehnega prevdarjanja o različnih pomenih besede spoznanja. 8. Spoznanje jc aktualno ali habitualno. — Duh ima rcsnico na več načinov, izmed teh se imenuje vsak spoznanje ali znanost. I. Jc aktualno spoznanje, to jc zdanji pogled, ki ga ima duh na strinjanje ali nestrinjanje na katero izmed svojih predstav ali odnosnosti, ki jc med njima. II. Pravi sc, da zna kdo kak rek. katerega strinjanje ali nestrinjanje predstav, ki ga sestavljajo, jc enkrat očividno spoznal, ko so sc mu oložila pred misli; tc bivajo v njegovem spominu tako, da izbere on, cdarkoli postane ta rek iznova predmet prevdarjanja, brez pomišljanja ali omahovanja pravo stran, ji pritrdi in jc gotov njene resničnosti. To sc po moji misli lehko imenuje habitualno spoznanje in tako se sme reči. da ima človek vse tiste rcsnicc, ki jih ima založene v svojem spo« minu vsled prejšnje jasne in popolne zaznave, ki sc o njej prepriča duh brezdvomno tolikokrat, kolikorkrat se mu ponuja prilika o njih premiš« Ijevati; kajti, ker so naše končne duhovne moči pripravne, jasno in razločno misliti lc o jedni stvari nakrut. bi bili ljudje vsi prav nevedni, 71 čc bi nc vedeli več ko to, o čemur dejanski mislijo. Tisti, ki bi vedel največ, bi vedel samo jedno resnico, ker bi bilo to vse, nu kar more misliti ob jednem času. 9. Habitualno znanje (spoznanje) je dvojno. — Ha« bitualnega spoznanja sta po navadni govorici tudi dve stopnji: Prvič. Jedna vrsta jc naložena v našem spominu iz tistih resnic, katerih odnosnost, ki jc med temi predstavami, dejanski zazna, kedarkoli se mu pojavijo v duhu. To sc godi pri vseh tistih rosnicah, o katerih imamo nazorno spoznanje; tu razkrivajo predstave same po neposrednem ogledu njih strinjanje ali nestrinjanje med seboj. Drugič. Druga pa jc iz takšnih rcsnic. ki se jc duh o njih uveril, ohrani v spominu prepričanje brez dokazil. Tako je človek, ki sc za« nesljivo spominja, da jc nekedaj zaznal dokaz, da so trikotnikovi koti jednaki dvema pravima, gotov, da ve, ker nc more dvomiti o njegovi resničnosti. Ta vera v resnico, kjer se jc pozabil dokaz, vslcd katerega sc je prvič pridobilo spoznanje, sc da misliti, da veruje človek bolj svojemu spominu, ko pa ima dejansko spoznanje; to pa se jc meni prej bolj zdelo nekaj, kar jc med mnenjem in pa spoznanjem; neka vrsta gotovosti, ki presega zgolj vero: vendar pa sem po skrbnem preizkušanju prišel do spoznanja, du nc zaostaja za popolno gotovostjo in jc dejanski resnično spoznanje. To pa, kar v tej zadevi lehko spravi naše misli na napačne steze, je dejstvo, da se ne zaznava strinjanje ali nestrinjanje predstav v tem slučaju, kakor je bilo prvič, vslcd dejanskega gledanja vseh posredovalnih predstav, po katerih se jc spoznalo strinjanje ali nestrinjanje onih predstav v stavku, ampak po drugih posredovalnih predstavuh, ki kažejo strinjanje ali nestrinjanje predstav, ki jih vsebuje stavek, katerega gotovosti sc spominjamo. N. pr. v tem stavku, da so trije trikotnikovi koti jednaki dvema pravima, ve tisti, kdor jc videl in jasno zaznal dokaz tc resnice, da jc icsničcn. kedar mu je dokaz izginil iz spomina, tako da ga dejanski nima pred očmi in sc ga morebiti ne more spomniti; ali ga ve na različen način od tega, kakor ga jc prej. Strinjanje teh dveh predstav, združenih v ta rek, sc zaznava, ali to posredujejo druge predstave ko tc, ki so v začetku proizvedle to zaznavo. On sc spominja, i. c. on ve (kajti spomin jc lc obnavljanje kakega mino« lega spoznanja), da jc bil nekedaj gotov resnice tega stavka, da so trije trikotnikovi koti jednaki dvema pravima. Ncizprcmcnljivost istih odnos« nosti med istimi ncizpremcnljivimi stvarmi jc zdaj predstava, ki mu kaže. da bodo, čc so trije trikotnikovi koti nekedaj bili jednaki dvema pravima, vedno jednaki dvema pravima. Od todi pride do gotovosti, da jc vedno resnično to, kar je bilo kedaj resnično v slučaju; predstave, ki so sc enkrat strinjale, sc bodo vedno strinjale, dokler sc more spo« minjati, da jc kedaj to vedel. Na tej podstavi sloni dejstvo, da v mate« matiki podajejo posebni dokazi občno spoznanje. Čc torej ni dovoljna podstava spoznanju zaznava, da bodo iste predstave večno imele isto pripravnost in iste odnosnosti, bi sc nc mogli spoznati v matematiki občni stavki; kajti matematičen dokaz more biti lc poseben, kedar dokaže kedo kak stavek glede na jeden trikotnik ali krog. nc bo njegovo spo« znanje segalo za ta posebni lik. Ako bi jc hotel raztegniti dalje, hi moral ponoviti svoj dokaz v drugem slučaju, prej ko hi mogel vedeti, da je resnično na drugem trikotniku in tako naprej. Tako pa bi človek nikoli nc mogel priti do spoznanja kakih občnih stavkov. Mislim, da nc more nihče trditi, da bi ne vedel g. Nevvton zanesljivo kakega stavka, ki ga zdaj čita na kakem mestu svoje knjige, da jc resničen, dasi nima dejanski pred očmi te čudovite verige posredovalnih predstav, ki so mu v začetku razkrile njih resničnost. Sme sc pač misliti, da hi prcsczal takšen spomin, ki bi mogel ohraniti tako verigo posebnostij, človeške zmožnosti, ko sc kaže, da presega samo razkritje, zaznava, spravljanje vkup te čudovite zveze predstav pojem večine čituteljev. Vendar pa je očividno, da ve pisatelj sam. da jc stavek resničen, ker se spominja, du jc nekedaj videl zvezo teh predstav tako gotovo, kakor vc. da je nekdo koga ranil, ker 72 sc spominja, da jc gledal, kako ga jc prcbodcl. Toda ker ni spomin vedno tako jasen kakor dejanska zaznava in propada pri vseh ljudeh v teku časa bolj ali menj, je med drugimi razlikami ta tista, ki kaže, da jc dokazovalno spoznanje mnogo menj popolno ko nazorno, kakor bomo videli v prihodnjem poglavju. II. POGLAVJE. O stopnjah našega spoznanja. 1. Nazorno (i n t u i t i v c). — Ker ima vse naše spoznanje, kakor sem povedal, svoje korenine v pogledu, ki ga ima duh na svoje pred* stave, kar jc najsvetlejša luč in največja gotovost, ki smo je s svojimi zmožnostmi pri našem načinu spoznavanja sposobni, nc bo zgrešeno početje, pretehtavati nekoliko stopnje njegove očividnosti. Različna jas* nost našega spoznanja leži po mojem mnenju v različnem načinu zazna* vanja. ki ga ima duh o strinjanju ali nestrinjanju s katerimi svojih pred* stav. Kajti, če hočemo prevdarjati o svojih načinih mišljenja, najdemo, da včasih zaznava duh strinjanje ali nestrinjanje dveh predstav nepo* sredno po njih samih brez posredovanja drugih; to smemo po mojem mnenju imenovati nazorno (intuitive) spoznanje. Kajti pri tem duhu ni treba trudapolno dokazovati ter preizkušati, ampak on zaznava resnico, kakor oko zaznava svetlobo, samo da sc obrne proti njej. Tako zaznava duh, da belo ni črno. da trikotnik ni krog, da jc tri več ko dve in jednako jednemu in dvema. Take vrste resnic zaznava duh oh prvem pogledu na predstave vkup vsled golega naziranja (intuition) brez posredovanja po Kaki drugi predstavi; ta vrsta spoznanja jc najjasnejša in najgotovejša, ki jc je zmožna človeška trhlost. Ta del spoznanja nc najde odpora ter sc vsili kakor jarka solnčna svetloba zaznavanju, brž ko obrne duh svoj pogled v to smer in nc prepušča prostora omahovanju, dvomu in pre* izkušanju, ampak duh sc prccej napolni ž njegovo svetlo lučjo. Na tej nazornosti sloni vsa gotovost in očividnost vsega našega spoznanja. Vsa* kemu se kaže, da je ta gotovost tolika, da si nc more domišljati, torej tudi nc zahtevati večje; kajti človek sc ne more misliti zmožnega večje otoVosti ko vedeti, da je kaka predstava v njegovem duhu takšna, akršno zaznava, in da sta dve predstavi, ki na njih zaznava različnost, različni, ne pa točno isto. Kdor pa zahteva večjo gotovost ko to, zahteva nekaj, česar nc pozna, in samo kaže. da je razpoložen, biti skeptik, ne da bi mogel biti skeptik. Gotovost jc tako popolnoma odvisna od tc nazornosti, da jc v sledeči stopnji spoznavanja, ki jo zovem jaz doka* zovalno (demonstrative), tu nazornost v vseh zvezah posredovalnih pred* stav, brez nje ne moremo doseči spoznanja in gotovosti. 2. Dokazoval no (demonstrative). — Bližnja stopnja spo* znanja jc, kjer spoznava duh strinjanje ali nestrinjanje kakih predstav, ali nc neposredno. Dasi pa je, kjerkoli zaznava duh strinjanje ali nestri* njanjc med katerimi svojih predstav, tam gotovo spoznanje, vendar pa sc nc zgodi vselej, da vidi duh to strinjanje ali nestrinjanje, ki jc med njimi, niti kedar se da razkrivati; v tem slučaju pa preostaja v neved* nosti in v najugodnejšem slučaju nc pride čez verjetno slutnjo (con* jeeture). Iz katerega razloga pa duh nc more vselej zaznati precej stri* njanja ali nestrinjanju med dvema predstavama, jc to, da teh predstav, gledč na katerih strinjanje ali nestrinjanje se vrši preiskovanje, ne more duh tako spraviti vkup, da bi to pokazal. V tem slučaju torej, kedar nc more duh spraviti vkup svojih predstav kakor z neposrednim primer* janjem in. da sc tako izrazim, prilaganjem (juxta-position) ali prikla* danjem druge drugi, da spozna njih strinjanje ali nestrinjanje, mora s posredovanjem drugih predstav (jedne ali jih več, kakor nanese slučaj) razkrivati strinjanje ali nestrinjanje, ki ga išče; to pa je tisto, kar ime* nujemo umovanjc ali sklepanje. Ker tako hoče duh spoznavati strinjanje 73 ali ncstrinjanjc po velikosti med tremi trikotnikovimi koti in pa dvema pravima, ne more tega storiti z neposrednim ogledom in primerjanjem: kajti trije trikotnikovi koti sc nc dado nackrat spraviti vkup in primeriti kakemu drugemu ali kakima drugima kotoma, in tako duh nima o tem neposrednega, nazornega spoznanja. V tem slučaju mora duh poiskati neke druge kote. katerim so trije trikotnikovi koti jednaki. Ko pa najde, da so ti jednaki dvema pravima, spozna, da so jednaki dvema pravima. 3. To sloni na dokazilih. — Tc posredovalne predstave, ki služijo razkrivanju strinjanja ali nestrinjanja katerih dveh drugih, se imenujejo dokazila; kjer pa sc zaznava strinjanje ali ncstrinjanjc po teh sredstvih gladko in jasno, sc imenuje dokazovanje, ker razkazuje razumu in povzroča, da vidi duh, da jc tako. Duhovna gihkost, najti te posrc* dovalnc predstave (ki naj razkrijejo strinjanje ali ncstrinjanjc s katerimi drugimi) in obračati jih prav, jc po moji misli to, kar sc imenuje bistro> umje (sagacitv). 4. Ali ni tako 1 c h k o. — To spoznavanje po posredujočih do* kazilih je sicer gotovo, ali njegova gotovost ni tako jasna in svetla, niti pritrjevanje ni tako naglo kakor pri nazornem spoznavanju. Kajti, dasi pri dokazovanju zazna nazadnje duh strinjanje ali ncstrinjanjc predstav, ki jih pretehtava, vendar sc to ne godi brez truda in pozornosti: mora biti v njem več ko mimogredoče ogledovanje, prej ko sc doseže. Stalno pečanjc in zasledovanje sta potrebni na to razkritje, treba jc napredovati korakoma in po stopnjah, prej ko more duh prispeti do gotovosti in zaznati strinjanje ali odbijanje med predstavama, ki jima je treba dokazil in rabe razuma (reason), da sc to pokaže. 5. S c n c doseže brez prejšnjega dvoma. — Neka druga razlika med nazornim in dokazalnim spoznanjem jc. da jc bil dvom, dasi sc odpravi v zadnjem ves dvom, da se zazna po posredovanju posredovalnih predstav strinjanje ali ncstrinjanjc; vendar pa jc bil pred dokazom dvom, kar pa sc pri nazornem spoznavanju duhu ne more pripetiti, ki ima toliko zmožnost zaznavanja razločnih predstav, kakor niti za oko (ki more razločno videti belo in črno) nc more biti dvoma, jeli to črnilo in ta popir oboje jedne barve. Ako je v očesu vid, bo na prvi pogled brez kakega omahovanja zaznalo na tem popirju natisnjene črke od popirja različne barve: in tako bo duh. čc ima zmožnost razločnih zaznav, zaznal strinjanje ali ncstrinjanjc tistih predstav, ki proizvajajo nazorno spo« znanje. Čc so izgubile oči vid ali pa duh zmožnost zaznavanja, poizve* damo brez uspeha po gihkosti pogleda v jednem, po jasnosti zaznavanja v drugem. 6. Ni tako jasno. — Resnica jc. da jc tudi zaznava, ki jo pro* izvede "dokaz, vrlo jasna: toda pogosto z velikim odbitkom tega očivid* nega sijaja in polne zavesti, ki vedno spremlja to, kar jaz imenujem nazorno, kakor obraz, ki ga odbija veliko zrcal od drugega v drugo, dokler ohrani sličnost in strinjanje s predmetom, proizvaja spoznanje; toda v vsaki sledeči refleksiji s pomanjšanjem tiste jasnosti in razloč* nosti. ki jc na prvi. dokler nazildnjc po mnogih odhitkih ima dosti pri* mešane mračnosti in se tako nc da na prvi pogled spoznati, posebno če so oči slabe. Tako je dognala dolga vrsta izkušenj glede na spoznanje. 7. Vsak korak mora imeti nazorno oči vid nos t. — Zdaj pa jc na vsakem koraku, ki ga stori razum v doka/ovalnem spo* znavanju, nazorno spoznanje tega strinjanja ali nestrinjanja, ki ga išče z bližnjo posredovalno predstavo, ki jo rabi kot dokazilo; kajti, čc bi nc bilo tako. bi še to potrebovalo dokazila, ker sc brez zaznave takega strinjanja ali nestrinjanja nc proizvede spoznanje. Ako sc zazna samo po sebi, jc nazorno spoznanje; ako pa sc nc da spoznati po sehi. je treba kake posredovalne predstave kot skupne mere. da sc pokaže njuno strinjanje ali ncstrinjanjc. Po tem pa jc očitno, da ima v umovanju, ki proizvaja spoznavanje, vsak korak nazorno gotovost; kedar pa zazna duh to, ni več treba ničesar nego spominjati sc. da napravi strinjanje ali ncstrinjanjc predstav, glede katerih sc vrši preiskavanje, vidno in 74 gotovo. Du sc torej kaj dokaže, jc treba zaznati neposredno strinjanje posredovalnih predstav, vsled česar se najde strinjanje ali nestrinjanje obeh predstav, ki sc preiskujeta (izmej katerih je v računu jedna vselej prva. druga pa zadnja). To nazorno zaznavanje strinjanja ali nestrinjanja posredovalnih predstav na vsaki stopnji in vsakem napredovanju doka« zovanja se tudi moru točno ohraniti v duhu in vsakdo mora biti gotov, da sc ni nič izpustilo. Ker pa tega v dolgih izsledovanjih (dcductions) in po rabi raznih dokazil spomin nc ohrani vselej tako stalno in točno, zato se zgodi, da jc to menj popolno ko nazorno spoznavanje in ljudje se pogosto oklenejo ncrcsnicc namesto dokazov. 8. Odtod i teko pomote cx praccognitis ct p r a c * concessis. — Nujnost tega nazornega spoznanja pri vsakem koraku znanstvenega in dokazovalncga umovanja je podala povod na ta po mojem mnenju izgrešen aksiom, da sc vrši vse umovanjc »cx praccognitis et pracconccssis«: kako daleč sega ta zmota, bom imel priliko obširno pokazati, ko pridem do pretehtavanju stavkov, posehno teh stavkov, ki jih imenujemo maksimc. in razkazovanja, du jc posledica pomote, si jih misliti podstavc vsega našega spoznavanja in umovanja. 9. Dokazovanje ni omejeno na koliko v ost (q u a n * t i t y). — Vobče se je cenilo kot nekaj dognunegu, da je le matematika zmožna dokuzovalne gotovosti; toda ker imeti takšno strinjanje ali nc« strinjanje, kakršno sc du nuzorno zaznavati, po mojem mnenju ni iz« ključna pravica predstav števila, razsežnosti in oblike samo, je pač menda krivo pomanjkanje metode in marljivosti na nas, nc pa zadostne očivid* nosti stvari, da sc jc mislilo, češ da imajo tako malo opraviti v drugih delih spoznanja, duši ni razun matematikov nihče niti postavil takega namena. Kajti, imejmo kakršnekoli predstave, kjer more duh zaznavati neposredno strinjanje uli nestrinjanje, ki jc med njimi, tam je duh spo* soben nazornega spoznavanja; kjer pa more zaznavati strinjanje ali ne* strinjanje kakih dveh predstav po nazornem zaznavanju strinjanja ali nestrinjanja, ki jc imajo s kakimi posredovalnimi predstavami, tam jc duh zmožen dokazovanja. To pa ni omejeno na predstave razsežnosti, oblike, števila in njihovih modov. 10. Zakaj se jc tako mislilo. — Razlog, ki se jc vobče iskal in mislil, da jc jedino na teh. jc bil po mojem mnenju nelc ko* ristnost teh ved, ampak ker imajo pri primerjanju njihove jednakosti ali presežnosti številski modi vsako nojmenjšo razliko zelo jasno in zaznatno, in dasi ni na razsežnosti vsaka najmenjša presežnost tako zaznatna. je vendar zasledil duh pote na preizkušanje in razkrivanje po dokazovanju točno jednakost dveh kotov ali razsežnosti ali oblik: oboje pa. i. c. števila in oblike sc dado označiti z vidnimi in stalnimi znaki, kjer so predstave, ki so predmet pretehtavanja. popolnoma določene; to pa večinoma niso. kjer jih označujejo samo imena in besede. 11. Toda na drugih jednostavnih predstavah, katerih mode in razlike tvorijo in štejejo stopnje, nc pa količina, nimamo tako čedne in točne razpoznatve njihovih razlik, da bi zazAali in našli načine, du bi mogli meriti njih točno kakovost ali najmenjše razlike. Kajti, ker so tc druge jednostavne predstave pojavi občutkov, ki jih v nas proizvajajo velikost (sizc), oblika, število in gibanje drobnih, samih po sebi ncohčutnih tclcscc, so odvisne tudi njih različne stopnje od izpreminjanja nekaterih ali vseh teh vzrokov: ker pa mi tega nc moremo opazovati na snovnih delcih, izmed kojih je vsako predrobno, da bi sc dalo zaznati, jc za nas nemo* goče, da hi imeli točna merilu različnih stopinj teh jednostavnih pred* stav. Kajti, čc si mislimo, da proizvaja v nas občutek ali predstavo, ki jo zovemo belino, gotovo število kroglic, ki bijejo. ker imajo zmožnost gibati sc okoli svojega središča, na očesno mrcžnico v gotovi stopnji vrtenja kakor napredujoče naglosti; iz tega se lehko sklepa, da čim bolj so razvrščeni površni deli kakega telesa tako, da odbijajo večji del svetlobnih kroglic in jim dajejo primerno kroženje, ki more proizvajati to čuvstvovanje beline v nas. tem bolj sc bo kazalo belo to telo, ki 75 pošilja iz jcdnakcga prostora na očesno mrežnico veče število takih telesce v tej posebni vrsti gibanja. Jaz nc pravim, da jc narava luči v zelo drobnih okroglih oblicah, niti belina v takšni tkanini delov, kakor daje gotovo kroženje tem oblicam, če jih odbija; kajti jaz nc razpravljam zdaj prirodoslovno o svetlobi ali hojah. Toda reči smem po svoji misli, da ne morem (in veselilo bi me, čc bi kdo hotel na razumljiv način pojasniti, da je on mogel) zaznati, kako morejo telesa zunaj nas kako dejstvovati na naša čutila razun po neposrednem dotikanju čutnih teles samih kakor v tipanju in čutenju ali po sunku nekih čutnih delec, ki prihajajo od njih. kakor pri gledanju, slušanju in vohanju: različni sunki teh delov, ki pri« hajajo od različne velikosti, oblike in gibanja proizvajajo v nas različnost občutkov. 12. Ali so pa oblice ali ne, seli sučejo okoli svojega središča, to proizvaja v nas predstavo beline; to pa je gotovo, čim več svetlobnih delec odbija kako telo, ki jc sposobno, jim podeljevati to posebno gibanje, ki proizvaja občutek beline v nas, morebiti tudi čim hitrejše je to posebno ibanjc, tembolj belo sc kaže telo, ki sc od njega odbija večje število. akor sc vidi na istem kosu popirja, ki sc je položil v solnčnc žarke, v senco in temno jamo. V vsakem izmed teh slučajev nam vzbuja pred« stavo beline v zelo različnih stopnjah. 13. Ker torej ne vemo, katero število delec, niti katere njihovih gibanj more proizvajati kako določeno stopnjo beline, zato nc moremo dognati gotove jednakosti katerih dveh stopinj beline, ker nimamo goto« vega vzornega merila, ki bi jih ž njim merili, niti sredstev na ločenje vsake najmenjše dejanske razlike — ker je jedina pomoč, ki jo imamo, od naših čutil, ki pa nas zapuščajo v tej zadevi. Kjer pa je razlika tolika, da proizvaja v duhu jasne razločne predstave, katerih razlike sc dado popolnoma ohran ti, tam se dado te predstave ali hoje, kakor jih vidimo v različnih vrstah kakor modro, rdeče tako razkazati kakor predstave števila in razsežnosti. Kar sem tu povedal o belini in bojah. jc po mojem mnenju resnično v vseh drugotnih kakovostih in njih modih. 14. Čutno spoznavanje posebnih hiti. — Ta dvojica, namreč naziranjc in dokazovanje, sta stopnji našega spoznanja; karkoli zaostaja za katerim izmed nju, naj sc sprejme s kakršnokoli zancslji« vostjo, jc samo vera ali mnenje, nc pa spoznanje, vsaj v vseh občnih resnicah. Seveda se peča Sc neka druga duhova zaznava s posebno bitjo in določenimi bitji zunaj nas, ki nastopajo, ker gredo /a samo verjetnost in vendar ne segajo do nobedne prejšnjih stopinj gotovosti, pod imenom spoznanja. Nič nc more biti bolj gotovo, ko da je v našem duhu preds stava, ki jo dobimo od kakega zunanjega predmeta: to jc nazorno spo znanje. Toda jeli več ko samo ta predstava v našem duhu, morcmoli na tej podlagi zanesljivo sklepati, da jc nekaj zunaj nas, kar odgovarja tej predstavi, jc tisto, o čemer sc da po mislih nekaterih ljudij dvomiti: kajti ljudje imajo take predstave v duhu, kedar ni takih stvari in nc dejstvujejo taki predmeti na njih čutila. Vendar pa imamo tu po mojem mnenju očividnost, ki ubija vsak dvom: kajti jaz vprašam kogarkoli, ali sc nc zaveda neovrgljivo neke različne zaznave, kedar gleda na solnce podne ali pa na nje misli ponoči; kedar dejanski okuša glistnico ali voha vrtnico ali pa samo misli na oni okus in vonj? Tako popolnoma se zavedamo razlike, ki jc med predstavo v duhu oživljeno po našem spo? minu in dejanskim prihodom v našega duha po čutilih. kakor jc lc mogoče med katerimi različnimi predstavami. Če kdo pravi, da utegne sen imeti isti učinek in se utegnejo v nas proizvesti vse te predstave brez kakih zunanjih predmetov, naj rači sanjati, da mu odgovarjam takole: — 1. Ni velikega pomena, ali mu odpravim ta pomislek ali pa ne: kjer jc vse le sen, je umovanjc in so dokazila neporahna. tam resnicc in spoznanja ni. 2. Da bo po moji misli priznaval zelo očitno razliko med sanjo, da je v ognju, in pa incd dejstvom, da jc dejanski v ognju. Vendar pa, če jc odločen, izkazati se tolikega skeptika, da bi trdil, da ni, kar jaz imenujem dejanski biti v ognju, nič drugega ko zgolj sen in mi po tem 76 nc moremo zanesljivo vedeti, da jc kaj takega kakor ogenj dejanski zunaj nas. Na to odgovarjam, ker zanesljivo najdemo, da sledi udobnost ali neudobnost dejstvovanju gotovih predmetov na nas, katerih hit za* znavamo, ali spanje, ki je zaznavamo po svojih eutilih, jc ta gotovost tolika, kolika jc naša sreča ali beda, čez to mejo pa nam ni mar ne spoznanja niti biti. Zato smemo po moji misli dodati prejšnjima vrstama spoznavanja tudi to o biti posebnih zunanjih predmetov po tistem za* znavanju in tisti zavesti, ki jo imamo o dejanskem vstopanju predstav od njih in prznavati. da so tc tri vrste spoznanja, namreč nazorno, dokazno in čutno; v vsakem so stopnje in načini očividnosti in gotovosti različni. 15. Spoznanje ni vselej jasno, kjer so predstave jasne. — Ker pa ima naše spoznanje svoje podstave le v predstavah in sc* peča lc s predstavami, ali nc sledi iz tega dejstva, da sc da sprav* ljati v sklad z našimi predstavami, in da, kjer so naše predstave jasne in razločne ali nejasne in zmedene, bode tudi naše spoznanje takšno? Na to vprašanje odgovarjam takole. Nc, kajti, ker jc naše spoznanje zaznavanje strinjanja ali nestrinjanja kakih predstavnih dvojic, jc nje* gova jasnost ali nejasnost jasnost ali nejasnost te zaznave, nc pa jasnost ali nejasnost predstav samih: n. pr. človek, ki ima tako jasne predstave trikotnikovih kotov in jednakosti dveh pravih kakor katerikoli mate* matik na svetu, utegne imeti lc prav nejasno zaznavo njunega strinjanja in tako imeti prav nejasno spoznanje o njem. Predstave pa, ki so vslcd svoje nejasnosti ali iz kakega drugega razloga zmedene, ne morejo pro* izvajati kakega jasnega ali razločnega spoznanja, ker nc more duh v tej meri, v kateri so zmedene predstave, jasno zaznavati, ali se strinjajo ali ne strinjajo: ali da sc izrazi isto na način, ki sc da menj napačno razumevati, kdor nima določenih predstav za besede, ki jih rabi. nc more iz njih sestavljati stavkov, ki bi bil njihove resnice gotov. III. POGLAVJE. Obseg človeškega spoznanja. 1. Ker ima spoznavanje, kakor sc jc povedalo, svoje korenine v zaznavanju strinjanja ali nestrinjanja katerih izmed naših predstav, sledi iz tega dejstva I. da ne sega dalje, ko imamo predstave. — Prvič. Naše spoznanje nc sega dalje, ko imamo predstave. 2. II. Ne sega dalje, ko moremo zaznavati strinja* nje ali ncstrinjanjc. — Drugič. Da naše spoznanje nc sega dalje, ko moremo imeti zaznavo njih strinjanja ali nestrinjanja. Ker pa jc to zaznavanje: 1. ali naziranje (intuition) ali neposredno primerjanje dveh predstav, ali 2. razsojanje (rcason). ki preizkuša strinjanje ali nestrinjanje dveh predstav s posredovanjem nekaterih drugih, ali 3. čuvstvovanje, ki zaznava bivanje posebnih stvari, iz* tega tudi sledi: 3. III. Nazorno spoznanje ne sega do vseh odnos* n o s t i vseh naših predstav. — Tretjič. Ne moremo imeti nazor* nega spoznanja, ki bi segalo do vseh naših predstav in do vsega, kar bi hoteli o njih vedeti, ker nc moremo preizkušati in zaznavati vseh odnosnostij, ki jih imajo med seboj, po prilaganju ali neposrednem pri* merjanju med seboj. Tako morem, ker imam predstavi topokotnega in ostrokotnega trikotnika, oba na isti osnovnici in med vzporednicama, po nazornem spoznanju zaznavati, da jeden ni drugi, ali nc morem na ta način vedeti, ali sta si jednaka ali nc; saj sc nc da nikoli zaznati njuno strinjanje ali ncstrinjanjc glede na jednakost vsled kakega neposrednega primerjanja: različnost njunih oblik izključuje točno neposredno pola* ganjc drugega na drugega, zato je treba nekih posredovalnih lastnosti na njuno merjenje, to pa jc dokazovanje ali razumno spoznavanje. 77 4. IV. Niti dokazovalno spoznavanje. — četrtič. Iz tega torej, na kar sc jc više opozorilo, sledi, ila nc more naše razumno spo« znavanjc doseči vsega obsegu naših predstav; kajti med različnima pred« stavama, ki jih preizkušamo, nc moremo vselej najti takih posredovalk, ki jih moremo speti med seboj s kakim nazornim spoznanjem v vseh delih dcdukcijc; kjerkoli pu manjka tega, ne dosežemo spoznanja niti dokaza. 5. V. Čutno spoznanje je tesnejše nego oboje. — Petič. Ker nc segu čutno spoznanje dalje ko bit stvari, ki so našim čutilom dejanski pričujoče, jc šc tesnejše ko katero izmed prejšnjih. 6. VI. Naše spoznanje je torej tesnejše nego so naše predstave. — Iz vsega tega jc očividno, da naše spoznanje ncle za« ostaja za realnostjo stvarij, ampak tudi za obsežnostjo naših predstav. Dasi pu jc naše spoznanje omejeno na naše predstave in jih ne more presegati niti po obsegu niti popolnosti in duši so tc meje zelo tesne z ozirom na obseg vseh stvarij in zaostajajo daleč za tem, kar bi smeli po pravici domnevati v nekaterih vrlo ustvarjenih razumih, ki niso pripeti na topa in oskodna obvestila, ki sc dado dobiti od pičlega števila nc zelo točnih zaznavnih načinov, kakršna so naša čutila, bi pa vendar bilo dobro za nas, čc hi bilo naše spoznavanje vsaj tako obsežno, kakor so naše predstave, in bi nc bilo marsikuterih dvomov in vprašanj"gledč na pred« stave, ki jih imamo, ki sc jih nc moremo rešiti in sc jih po mojem mnenju nc bomo na tem svetu nikoli. Kljub temu pa nc dvomim, da hi sc dalo človeško spoznanje pod zdajnimi okolščinami našega bitja in ustroja razširiti mnogo dalje, ko se jc doslej, čc bi hoteli ljudje odkrito« srčno in s svobodnim duhom porabiti vso to marljivost in ves trud svojih misli na zboljšanje sredstev za razkrivanje resnice, ki ga zdaj porabijo na barvanje ali podpiranje ncresniec. da bi mogli vzdržati kak sestav, kak interes ali kako stranko, ki so enkrat v njo zapleteni. Vendar pa povrh vsega mislim, da smem brez krivice proti človeški popolnosti gojiti prepričanje, da nc doseže naše spoznanje nikoli vsega, kar utegnemo želeti vedeti glede na tiste predstave, ki jih imamo, niti da bi kedaj bil sposoben preplezati vse težave in razrešiti vsa vprašanja, ki utegnejo nastopiti glede katere izmed njih. Imamo predstavo kvadrata, kroga in jednakosti, vendar pa morebiti nc bomo nikoli zmožni najti kroga jed« nakega kvadratu in pa gotovo vedeti, da je tako. Imamo predstave snovi in mišljenja, ali morebiti nc bomo nikoli sposobni vedeti, mislili katero zgolj snovno bitje ali pa ne; za nas ni mogoče, razkriti po samem ogle« dovanju naših predstav brez razodetja, ali ni podelila Vsemogočnost katerim snovnim sestavom, ki so prikladno ustrojeni, moči zaznavati in misliti ali drugače združila in pripela tako razporejeni snovi mislečo brezsnovno podstat; saj gledč na naše pojme ni mnogo bolj oddaljeno od našega razumevanja zaznati, da more Bog, ako hoče. snovi povrh podeliti neko drugo podstat z zmožnostjo mišljenja, saj nc vemo, v čem jc mišljenje in kakim podstatnim vrstam je Vsemogočnemu bilo všeč podeliti tisto moč. ki nc more biti v kakem ustvarjenem bitju razun le po stvarnikovi poljubnosti in dobrotljivosti. Saj jaz ne vidim protislovja v dejstvu, da bi podelilo prvo misleče bitje, čc bi sc mu poljubilo, goto« vemu sestavu ustvarjene brezčutne snovi, sestavljene, kakor sc mu zdi prikladno, neke stopnje čuta, zaznavanje in mišljenje. Siccr sem, kakor se mi zdi, v § 14., 10. poglavja, IV. knj. i. t. d. dokazal, da ni nič menj protislovna, domnevati snov (ki jc po svoji naravi očividno brez čuta in misli), da bi bila tisto prvo večno prvotno misleče bitje. Kako gotovost spoznanja more kilo imeti, da bi nekatere zaznave, take kakor n. pr. ugodje in neugodje, ne bile v nekaterih telesih same, potem ko so se na gotov način prcinačilc in prcmcknilc ravno tako, kakor da hi hilc v brezsnovni podstati vsled gibanju telesnih delov? Kolikor moremo zaznati telo, jc samo zmožno zadevati telo in na nje delovati, gibanje pa v skladu s skrajno učinkovitostjo naših predstav more proizvajati samo gibanje, tako da moramo, če dopuščamo, da utegne proizvajati ugodje ali neugodje 78 ali predstavo boje ali zvoka, pris ljcni zapustiti svojo pamet, iti za svoje predstave in jc popolnoma pripisati dobri volji svojega stvarnika. Kajti, ker moramo priznavati, da jc pripel gibanju učinke, ki jih gibanje po našem pojmovanju ni zmožno proizvajati, kakov povod imamo sklepati, da bi jim nc mogel veleti, da nastanejo ravno tako v takem predmetu, ki na nje po našem razumevanju gibanje snovi nikakor ne more delovati. Tega pa nc pravim, da bi kako slabil vero v hrezsnovnost duše; tu ne govorim o verjetnosti, ampak o spoznavanju, in nc mislim samo, da se prilega skromnosti modroslovja. da nc presoja ohlastno, kjer nam manjka tc očividnosti, ki more ustvarjati spoznanje; ali pravim tudi, da je koristno za nas, razločevati, kako daleč sega naše spoznanje; kajti položaj, ki smo v njem zdaj, ni položaj vizije, v mnogokateri stvari se moramo zadovoljiti z vero in verjetnostjo; v sedanjem vprašanju o brcz» snovnosti duše nc smemo misliti čudno, čc naše zmožnosti nc morejo dospeti do demonstrativne gotovosti. Vsi veliki smotri nravnosti in verstva so dovolj zavarovani brez modroslovskih dokazov o dušini brez« snovnosti; saj jc očividno, da nam more in hoče tisti, ki nas je v začetku ustvaril, da smo tu kot čutna, razumna bitja in da živimo mnogo let nepretrgano v takem položaju, povrniti podoben položaj čutnosti na onem svetu, in nas napraviti dovzetne tc nagrade, ki jo je namenil ljudem v skladu ž njihovim ravnanjem v tem življenju. Zato pa ni take silne nujnosti, določiti jeden ali drug pot, kakor je gnalo nekatere za brez« snovnost duše ali proti njej prevnetc ljudi, da bi vtepli svetu to vero. Nekateri, ki sc na jedni strani preveč vdajajo svojim mislim, popolnoma zatopljenim v snov, nc morejo priznavati, da bi bilo kaj, kar ni snovno; kdor pa na drugi strani, ki ne najde misli v krogu naravnih snovnih moči, preizkuša zopet od konca do kraja s skrajnim naporom duha, zaupno zaključuje, da .sam Vscmogočnik ne more podeliti zaznave in misli kakemu predmetu, ki nosi na sebi določbo solidnosti. Kdor pa prevdarja, kako težavno sc da spravljati čuvstvovanjc v naših mislih z razsežno snovjo, ali pa bit s čem. kar sploh nima biti, bo priznaval, da jc prav daleč od gotovega spoznavanja, kaj je njegova duša. .le točka, ki stoji po mojem dozdevanju zunaj dosežnosti našega spoznanja; tisti pa. ki sc osvobodi in neprisiljeno prevdarja ter gleda v temni in zapleteni del vsake hipo* teze, bo težko našel svojo pamet sposobno na točno določbo za dušino hrezsnovnost ali proti njej; kajti od katerekoli strani jo ogleduje, bodi si kot nerazsežen predmet, ali kot mislečo razsežno snov. vedno ga ho gonila težava, razumevati to ali ono, na nasprotno stran, dokler je le jedno v njegovih mislih. Nclcpo je počenjanje nekaterih ljudi s samimi seboj, ki sc vržejo zavoljo nerazumljivosti česa, kar najdejo v jednem, šiloma v nasprotno hipotezo, dasi jc nepristranskemu razumu ravno tako nerazumljiva. To kaže ne lc slabost in oskodnost našega spoznanja, ampak neznatno zmagoslavljc take vrste dokazil, ki nam utegnejo, ker so vzeta iz našega naziranja, ustrezati, da nc moremo najti gotovosti na jedni strani vprašanja; ali s tem nam prav nič nc pomorejo do resnice, ker dirjajo v nasprotno mnenje, ki nam je kaže preizkušanje nahrščeno s sličnimi težavami. Kajti kako varnost, kake prednosti ima kdo, zateči sc, da sc izogne navideznim nesmislom in njemu nepremagljivemu trnju, ki jc najde v jednem mnenju, v nasprotno, ki jc zgrajeno iz nečesa ravno tako nerazložljivega in od njegovega razumevanja ravno tako oddaljc« nega? Ni spora, da imamo v sebi nekaj, kar misli; naši dvomi sami. s čem se peča, potrjujejo njega gotovost, dasi sc moramo zadovoljiti z nevednostjo, izmed kakih biti je. Nič ne pomore skcpticizcm. kakor jc nespametno v večini drugih slučajev, nastopati odločno proti bivanju nečesa zato, ker nc moremo zapopasti njegove narave. Kajti rad bi jaz znal, kak predmet je, ki bi nc imel česa v sebi, kar očitno spravlja naše duševne sile v zmoto. Drugi duhovi, ki vidijo in poznajo naravo in notranji ustroj (constitution) stvari, kako zelo nas morajo presezati v spoznanju! Čc dodamo temu obširnejšo zaznavnost (comprehension), ki jim daje zmožnost, spoznavati na prvi pogled zvezo in strinjanje prav 79 mnogo predstav in jim voljno podaje posredovalna dokazila, ki jih najdemo nazadnje mi po posameznih in počasnih korakih in dolgem tavanju po temi s težavami in radi naglo pozabimo jedno, prej ko smo zasledili drugo, si smemo misliti, kako visoko stopnjo blaženosti višjih duhov, ki imajo živahnejši in bistrejši pogled kakor tudi obširnejše spo« znanje. Toda povrnimo sc k predmetu v razpravi: naše spoznanje, pravim, ni le omejeno na majhen krog in nepopolnosti predstav, ki jih imamo in se ž njimi pečamo, zaostajamo tudi v tem. Kako daleč pa segajo, pre« iskujmo zdaj! 7. Kako daleč sega naše spoznanje. — Pritrjevanje ali zanikanje, ki jih izrekamo gledč na predstave, ki jih imamo, sc dado, kakor sem prej vobče naglasil. skrčiti na sledeče četiri vrste, namreč istost, soblvanje, odnosnost in dejansko bit. Preizkušati hočem, kako daleč sega naše spoznanje v vsaki izmed teh. 8. I. Naše spoznanje istosti in različnosti sega tako daleč kakor naše predstave. — Prvič. Kar sc tiče istosti in različnosti na tem načinu strinjanja ali nestrinjanja naših predstav sega naše nazorno spoznavanje tako daleč kakor naše predstave same; nc more biti predstava v duhu, ki bi je nc zaznal prcccj vslcd nazornega spoznanja da je, kar jc. in da jc različna od katerekoli druge. V. II. O s o b i t n o s t.i — j a k o kratek pot. — Drugič. Glede na drugo vrsto, ki je strinjanje ali ncstrinjanjc naših predstav v sohit* nosti, je naše spoznanje zelo pičlo, dasi na njem sloni največji in naj« važnejši del našega spoznanja glede na predmete. Kajti, ker so naše pred« stave predmetskih vrst. kakor sem razkazoval, lc določeni skupki jedno« stavnih v jeden predmet združenih predstav in torej sohivajo; n. pr. naša predstava plamena jc gorko, svetlo, kvišku plapolajoče telo; predstava zlata jc do gotove stopnje težko, rmeno, kovno in raztopno telo; za te ali takšne sestavljene predstave kakor te v človeškem duhu stoji dvoje po predmetu različnih imen, ki sta plamen in zlato. Kedar bi hoteli kaj več vedeti o teh ali kaki vrsti predmetov, preiskujemoli kaj drugega, nego kake druge kakovosti ali kako moč imata ta predmeta ali pa jih nimata? To pa ni nič drugega ko poizvedba, katere druge jednostavne predstave sohivajo ali ne sobivajo s temi, ki tvore to sestavljeno pred« stavo. 10. Kct je zveza med večino jednostavnih pred« stav neznana. — Kako tehten pa in važen je ta del človeške zna« nosti, je vendar zelo tesen in ga jc sploh komaj kaj. Razlog za to je. da so jednostavne predstave, ki sestavljajo naše sestavljene predstave, večinoma takšne, ki nc nosijo s seboj v svoji lastni naravi nobedne vidne nujne zveze ali neskladnosti (inconsistency) s kako drugo jednostavno predstavo, o katere sobivanju ž njimi bi sc hoteli poučiti. 11. Imenoma drugotnih kakovosti. — Predstave, ki se« stavljajo naše sestavljene predstave in se ž njimi gledč na predmete posebno peča naše spoznavanje, so predstave njihovih drugotnih kako« vosti; ker so vse (kakor sc jc razkazalo) odvisne od prvotnih kakovosti njihovih drobnih nečutnih delov ali, čc nc od njih, od nečesa od našega razumevanja šc bolj oddaljenega, ni mogoče, da bi vedeli, med katerimi jc nujna zveza ali pa neskladnost (inconsistcncy): kajti ker ne poznamo korenine, ki iž nje rastejo, ker ne poznamo, kaka jc velikost, oblika in tkanina njih delov, ki na njih slonijo in od koder prihajajo tc kakovosti, ki tvore našo sestavljeno predstavo zlata, ni mogoče vedeti, katere druge kakovosti sledijo iz iste sestave (constitution) nečutnih delov zlata ali se nc morejo ž njo strinjati in torej dosledno morajo sobivati s to sestav« ljeno predstavo, ki jo o njem imamo, ali pa se ž njo nc skladajo. 12. Kajti no bed na zveza med kakimi drugotnimi in prvotnimi kakovostmi se nc da razkriti. — Mimo tega neznanja prvotnih kakovosti telesnih nečutnih delov, ki na njih slone vse njihove drugotne kakovosti, je pa šc nek drug in menj odpravljiv del nevednosti, ki nas šc bolj oddaljuje od zanesljivega spoznanja so« 80 bivanja ali nesobivanja (čc smem tako govoriti) različnih predstav v istem predmetu (subjeet); to pa jc dejstvo, da sc nc da razkriti zveza med kako drugotno lastnostjo in pa onimi prvotnimi, ki na njih sloni. 13. l)a bi povzročala velikost, oblika in gibanje jcdncga telesa izpremembo velikosti, oblike in gibanja kakega -drugega telesa, nc sega za naše umevanje; ločitev delov jcdncga telesa vslcd prodiranju kakega drugega telesa in prehod iz mirovanja v gibanje vslcd sunka, ti in tem podobni dogodki na videz kažejo neko zvezo med seboj. Čc bi poznali tc prvotne telesne kakovosti, bi bila naša nadu utemeljena, da bi mogli spoznati mnogo več dejstvovanj drugih na druge; ker pa naš duh ni zmožen, spoznati kake zveze med temi prvotnimi telesnimi kakovostmi in pa občutki, ki jih proizvajajo v nas. ne moremo nikoli biti zmožni, postaviti gotova in ncdvomljiva pravila o doslednostih ali sobivanju kakih drugotnih kakovosti, dasi moremo razkrivati velikost, obliko ali gibanje teh nevidnih delov, ki jih neposredno proizvajajo. Mi tako malo vemo, kaka velikost, oblika ali gibanje kakih delec proizvaja rmeno bojo, sladek okus ali rezek zvok, da ne moremo nikakor razumeti (eonceive), kako more kaka velikost, oblika ali gibanje kakih dele*: v nas proizvajati pred« stavo kake boje. okusu ali kakršnegakoli zvoka; kaka zveza med jcdniin in drugim sc nc more zaznati. 14. Brez uspehu se bomo torej trudili, razkriti s svojimi predsta« vami (jedinim zanesljivim načinom gotovega in občnega spoznanja), katere druge predstave sc dado najti stalno združene z našo sestavljeno predstavo kakega predmetu: suj nc vemo dejanskega sestava drobnih delov, ki na njem slonijo njih kakovosti, niti bi nc mogli, ako bi jih vedeli, razkriti kake nujne zveze med njimi in kuterimi izmed drugotnih kako« vosti; to pa bi sc morulo prej zgoditi, ko moremo zanesljivo (ccrtuinlv) vedeti njih nujno sohivanjc. Bodi si torej naša sestavljena predstava kake vrste predmetov, kar hoče, mi bi samo po jednostavnih predstavah, ki tiče v njej. težko mogli določiti nujno sobivanjc kake druge kakršnekoli kakovosti. Naše spoznanje sega v vseh teh raziskuvanjih malo dalje ko nušu izkušnja. Zares pičlo število prvotnih kakovosti jc nujno odvisnih in vidno spetih med seboj kakor oblika ima za nujni pogoj razsežnost; dobivati ali podeljevati gibanje po sunku ima za pogoj solidnost. Dasi pa imajo tc in morebiti nekatere druge izmed naših predstav tako nujno zvezo med seboj, vendar pa jih je tako malo med njimi, ki stoje med seboj v nujni zvezi, da moremo po naziranju ali dokazovanju razkrivati sobivanjc lc prav malo kakovosti, ki sc dado najti združene v predmetih (substances); prepuščeni smo lc sodelovanju naših čutil, da nas seznanijo ta, kake lastnosti vsebujejo. Kajti vse kakovosti, ki sobivajo v kakem predmetu, ne moremo brez te odvisnosti in očividne zveze njih predstav med seboj zanesljivo vedeti, da sobivata kateri dve v višji meri, ko nas uče naša čutila in izkušnja. Dasi torej vidimo rmeno bojo in po preizkusu najdemo težo, kovnost, raztopljivost in stalnost (fixedncss). ki so zdru« žene v koscu zlata, vendar nc moremo, ker nima niti jedna izmed teh predstav kake očividne odvisnosti ali nujne zveze z drugo, zanesljivo vedeti, da bo, kjer je četverica teh, tudi peta, kako zelo verjetno utegne to biti; saj ne sega največja verjetnost do gotovosti, ki brez nje ni res« ničnega spoznanja. Kajti ta sobitnost se nc more dalje vedeti, ko se zaznavu, zaznavati pa se da ali na posebnih predmetih po opazovanju naših čutil ali vobče po nujni zvezi predstav samih. 15. O upornosti proti sobivanju obširneje. — Kar.se tiče neskladnosti (incompatihility) ali odpornosti proti sobivanju. lehko vemo, da more imeti vsak predmet vsake vrste prvotnih kakovosti le jedno posebnost nakrat, n. pr. vsak? posebna razsežnost, oblika, vsako število delov, vsako gibanje izključuje vse druge iste vrste. Isto je gotovo tudi o vseh čutnih vsakemu čutilu posebnih predstavah; kajti, karkoli vsake vrste jc pričujoče v kakem predmetu, izključuje vse druge te vrste: n. pr. nobeden predmet ne more imeti dvojni vonj ali dvojno barvo v istem času. Na to se morebiti reče: Nimali opal ali naliv ligni nephri« 81 tiči dvoje barve ob istem času? Na to odgovarjam jaz. da utegneta videti dve očesi % raznih mest, da odbijajo različni deli različne boje od pred« meta, ki odbija svetlobne delce, toda usojam si tudi pripombo, da zade* vajo oči na raznih mestih razni deli odbijajoče sc svetlobe; torej ni isti del predmeta, torej nc popolnoma isti predmet, ki ga jc objednem videti rmenega in modrega. Kajti ravno tako nemogoče jc, da bi moglo isto delec kakega telesa v istem času na različen način izpreminjati ali odbijati svetlobne žarke, kakor da bi imelo dve različni obliki in tkanini ob istem času. 16. Od sobi vanju moči jc prav kratek pot. — Glede na moči predmetov pa, izpreminjati čutne kakovosti drugih teles, kar tvori velik del naših raziskavanj o njih in ni neznatna panoga r.ašcga spoznavanja, gledč na te pa dvomim, da bi segalo naše spoznanje mnogo dalje ko naša izkušnja, ali moremoli razkriti večino teh moči in biti gotovi, da so v kakem predmetu po zvezi s katero teh predstav, ki tvore za nas njih bit. Ker tvorne in trpne telesne moči in njihov način dejstvo« vanja. ki ima svoje bistvo v tkanini in gibanju delov, ki jih ne moremo na nobeden način razkriti; zato jc lc v malem številu slučajev, da moremo biti zmožni, zaznati njih odvisnost ali odpornost proti katerim izmed tistih predstav, ki tvore našo sestavljeno predstavo te vrste stvari. Tukaj sem navedel za primer telcščno (corpuseularian) hipotezo kot to. o čemer sc misli, da sega najdaljc v razumnem razlaganju teh telesnih kakovosti; ali bojim sc. da je slahota človeškega razuma komaj zmožna, na njeno mesto postaviti drugo, ki bi nam podala popolnejše in jasnejše razkritje nujne zveze in sobitnosti moči, ki sc dado opazovati združene na raznih svojih vrstah. To pa jc vsaj gotovo, katerakoli hipoteza je najjasnejša in najbolj resnična (kajti to dognati, ni moja naloga), naše spoznanje gledč na telesne predmete bodo prav malo spravile naprej, dokler se nam nc podeli pogled, kakšne kakovosti in telesne moči imajo nujno zvezo ali pa nujen odpor med seboj. To pa vemo oh denešnjem položaju modroslovja po mojem mnenju le v skromni meri. Jaz dvomim, bomoli kedaj mogli s temi zmožnostmi, ki jih imamo, spraviti svoje obče spo* znanje (ne govorim o posebni izkušnji) v tem delu mnogo dalje. Izkušnja jc tisto, ki sc moramo v tem delu na njo naslanjati. Želeti pa hi bilo, da bi sc mnogo izboljšalo. Mi čutimo prednosti, ki jih jc pridelal trud vrlih mož v krogu prirodnega spoznanja. Če pa bi drugi bili, posebno modroslovci po svojem vznosu. ki si to svojijo. tako previdni v svojih opazovanjih in odkritosrčni v svojih poročilih, kakor hi morali biti tisti, ki sc nazivljejo modroslovcc. hi bilo naše poznavanje teles tu okoli nas in naše spoznanje njihovih moči in dejstvovanj še mnogo večje. 17. O duhovih j c š c tesnejše. — Čc smo v stiski gledč na moči in telesna dejstvovanja. jc po moji misli Iehko sklepati, da smo mnogo bolj v temi glede na duhove. O njih seveda nimamo predstav razun tistih, ki na nje sklepamo po svojem premišljajoč delovanje v naših dušah, kolikor sc podajejo našemu opazovanju. Ali kako neznatno mesto zavzemajo duhovi, ki prebivajo v naših telesih, med onimi mnogo« vrstnimi in morebiti neštevilnimi vrstami bolj imenitnih bitij in kako zelo zaostjajo za nadarjenostjo in popolnostmi kerubov in serafov in neskončnih vrst duhov nad nami. je tisto, kar sem v miinogrcdočcm namigu na nekem drugem mestu priporočil svojim čitatcljcm v pre* vdarjanjc. 18. IIT. O drugih odnosnostih ni lehko povedati, kako daleč. — Tretjič. Glede ■ na tretjo vrsto našega spoznanja, namreč strinjanje in nestrinjanje kakih naših predstav v kaki drugi odnesnosti, jc reči: Ker jc to polje našega spoznanja najohširncjše. jc težavno določiti, kako daleč sc utegne raztezati; kajti, ker so odvisni napredki, ki so se dosegli v tem delu spoznanja, od naše bistroumnosti v izsledovanju posredovalnih predstav, ki utegnejo kazati odnosnosti in navade predstav, katerih sobivanje se ni uvaževalo. jc težavna stvar, povedati, kedaj smo na koncu takšnih razkritij, eelo kedar ima pamet 6 82 vso pomoč, ki jc je dovzetna na dobivanje dokazil ali preizkušanje strinjanja ali nestrinjanja oddaljenih predstav. Tisti, ki nc poznajo algebre, si nc morejo domišljati čudes, ki jih more ona izvršiti v tej vrsti; kakšna nadaljna popolnovanja pa šc bo izumil kot pripomočke drugim delom spoznanja bistroumni duh ljudij, ni lehko določiti. Vsaj to verujem, da niso samo predstave količine tiste, ki so zmožne dokaza in spoznanja in da bi nam podali drugi in morebiti koristnejši deli ogledovanja gotovost, ako bi sc nc upirale napake, strasti in gospod* stvujoči zajmi ali grozili takim prizadevanjem. Blagonravjc se da dokazati. — Predstava najvišega bitja, neskončnega po svoji oblasti, dobrotljivosti in modrosti, ki nas je ustvarilo in od kogar smo odvisni, in pa predstava nas samih kot razume* vajočih pametnih bitij, ker so takšne, kakor so jasne v nas, bi nam po moji misli, čc bi sc primerno o njih prevdarjalo in bi sc prav zasledovale, mogle podati take podstave za našo dolžnost in pravila za naše delo* vanje, kakršne hi postavile nravnost med znanosti, ki so zmožne doka* zovanja. V tem bi sc brez dvoma dala iz samih po sebi očividnih stavkov po njunih sklepih ravno tako brezsporno kakor matematičnih komurkoli razložiti merila pravicc in krivice, ki sc mora z isto ravnodušnostjo in pozornostjo posvetiti jedni znanosti, kakor sc posveča drugi. Odnosnost drugih modov se gotovo da zaznati ravno tako kakor števila in raz* sežnosti. Jaz nc morem videti, zakaj bi nc bili tudi zmožni dokaza, ako bi sc našle primerne metode, da bi se preizkušalo ali zasledovalo strinjanje ali nestrinjanje. Kjer ni lastnine, tam ni krivicc. jc ravno tako gotov' stavek kakor kateri dokaz v Evklidu; kajti, ker jc predstava lastnine pravica na kaj, predstava pa, ki sc ji daje ime krivice, vlom ali posiljc* vanje tega prava, jc očividno. da moremo, ker sta ti predstavi tako dognani in nosita ti imeni, ravno tako gotovo vedeti, da je ta stavek resničen, kakor da ima trikotnik tri kote, ki so jednaki dvema pravima. Nasproti pa: Nobedna vlada ne dovoljuje absolutne svobode; ker je predstava vlade uredba družbe na podlagi določenih pravil ali zakonov, ki zahtevajo skladnost ž njimi, in ker jc prelistava absolutne svobode za vsakega, da sme storiti, kar mu jc všeč. morem jaz ravno tako biti gotov rcsnicc tega stavka kakor katerega v matematiki. 19. Dve stvari sta povzročili misel, da n ravne misli niso dostopne dokazovanju: njihova zapletenost in pomanjkanje čutnih zastopnikov. — To, kar je v tem oziru podelilo prednost predstavam kolikovosti in storilo, da so se mislile bolj pristopne gotovosti in dokazovanju, je prvič, da jih jc mogoče napisati in jim postaviti čutna znamenja, ki imajo tesnejši in bližji stik ž njimi ko kake besede ali kakršnikoli glasovi. Na popir narisani liki so snimki predstav v duhu in niso pod* vrženi negotovosti, ki jo imajo na sebi v svojem pomenu besede. Kak s črtami potegnjen kot, krog ali kvadrat razkriva nazor in izključuje zmoto: ostane ncizprcmenljiv in sc da polagoma premišljevati in preiz* kušati in sc da dokaz pregledovati in vsi deli sc lehko predelajo več ko jedenkrat brez nevarnosti najmenjše izprcmcmhc v predstavah. To pa sc nc da tako delati pri nravnih predstavah; mi nimamo čutnih znamenj, ki bi jim bila podobna, s katerimi bi jih mogli načrtati; na njih izražanje imamo lc besede. Cc sc tc zapišejo, ostanejo seveda iste; vendar pa sc utegnejo izpremeniti v istem človeku predstave, za koje stoje, in prav redko jc, da niso različne pri različnih osebah. Drugič. Druga stvar, ki veča težavo v etiki, je ta. da sc nravstvene predstave navadno bolj zapletene ko pa predstave likov, ki se navadno pretehtavajo v matematiki. Iz tega dejstva sledita tile težavi: Prvič: Da imajo njihova imena bolj negotov pomen; točni skupek jednostavnih predstav, ki za nje stoje, nc najdejo tako lehko pritrjevanja in tako znamenje, ki sc v občevanju vedno rabi, v mišljenju pa pogosto, ne nosi vedno s seboj vselej iste predstave. Na to pa sledi isti nered, ista zmeda in pomota, ki bi sledila, ako bi kdo. ki namerava kaj dokazati o sedmero* 83 kotniku, iz lika, ki ga hoče rabiti v ti' namen, izpustil jeden kot ali pa izpregledal drugače in napravil jeden kot več ko pa ime navadno pomeni ali bi po njegovem namenu nuj pomenilo od trenotka. ko jc nameraval ta dokaz. To sc pripeti pogosto in temu sc jc v zelo zapletenih nrav« stvenih predstavah težko izogniti, kjer se izpusti, dasi sc podrži isto ime, jeden kot. to se pravi jedna jednostavna predstava se izpusti iz sestav« ljcnc predstave ali pa sc vrine v njo (ki še vedno nosi isto ime) bolj zdaj ko kedaj drugikrat. Drugič. Iz zapletenosti teh nravstvenih predstav pa sledi še neka druga neprilika, namreč da duh ne more lehko ohraniti teh točnih skupkov tako točno in popolnoma, kakor je potrebno pri preizkušanju navad in soodgovornosti, strinjanj ali nestrinjanj marši« katerih izmed njih med seboj, posebno kjer je treba presojati po dolgih izvajanjih in posredovanjih po raznih drugih sestavljenih predstavah, da se pokaže strinjanje ali nestrinjanje dveh oddaljenih. Izdatna pomoč, ki jo najdejo matematiki v likih in številkah, ki ostajajo v svojih potezah neizpremenjeni. jc prav očitna, drugače bi imel spomin pogosto veliko težavo, jih tako točno ohraniti, medtemko, kedar premotriva duh nje dele korak za korakom, da zasleduje razne odgovar« jajoče si posebnosti. In dasi je pri sestavljanju velikega zneska v sešte« vanju ali poštevanju ali razštevanju vsak del lc napredovanje duha, ki ogleduje svoje lastne predstave in prevdarja njih strinjanje ali nestri« njanjc in ni reševanje vprašanja nič drugega nego rezultat vsega, na« pravljenega iz takih posebnosti, ki jih jasno zaznava duh: toda bilo bi brez zapisovanja posameznih delov s posebnimi znamenji, katerih točni pomeni so znani in z znamenji, ki trpe in ostanejo pred očmi, ko jih je spomin opustil, skoro nemogoče, nositi v duhu toliko različnih predstav ne da bi zmcdcl ali pustil izmuzniti sc delom računa in tako povzročiti, da jc vse naše umovanjc o stvari brezplodno. V tem slučaju pa ne pomagajo številke ali znamenja nikakor duhu zaznavati strinjanje katerih dveh števil, njih jednakosti ali razmerij; to ima duh samo po ogledovanju svojih lastnih predstav števil samih. Toda številčni znaki so pomoči za spomin, du sc spominja in ohrani posamezne predstave, ki jim velja dokazovanje, po katerem more kdo vedeti, kako daleč je napredovalo njegovo nazorno spoznavanje v precenjevanju raznih posameznosti; tako mu jc mogoče napredovati brez zincde prati neznanemu in nazadnje imeti pred seboj v jednem pogledu znesek vsega svojega zaznavanja in umovanja. 20. Pripomočki proti tem težavam. — Jednemu delu teh nedostatkov, ki so ustvarili mnenje, da so nravstvene predstave dokazo« vanju nepristopne, se v precejšnji meri opomore z opredelbami tako. da se določi skupek jednostavnih predstav, ki ima za nje stati vsak izraz, in da sc potem rabijo izrazi stalno in ncizprcmcnjcno za ta točni skupek. Kake metode pa nam utegne ponuditi algebra ali kaj drugega te vrste pozneje na odpravo teh težav, ni lehko povedati naprej. Prepričanje pa me navdaja, da bi ljudje, ako bi hoteli po isti metodi in ravno tako nepristransko iskati nravstvene resnice, kal kor iščejo matematične, našli, da imajo tesnejšo zvezo med seboj in bolj nujno doslednost od naših jasnih in razločnih predstav in bi se bolj približali popolnemu dokazu, nego sc navadno domneva. Ali mnogo tega ni pričakovati, dokler tira hrepenenje po časti, bogastvu ali oblasti ljudi v naročje priljubljenim modnim mnenjem ter zato išče dokazil, ki hi lepšala njih lepoto, ali pa zakrivala njih grdobo: saj za oko ni nič tako lepega kakor jc rcsnica za duha, nič pa tako grdega in z razumom tako nezdružljivega kakor laž. Kajti marsikdo sicer more s precejšnjim zadovoljstvom objemati svojo nelepo ženo; kdo pa je tako drzen, ki bi javno priznaval, da si jc izbral za tovarišico neresnico in vzel v svoje srce tako grdobo, kakršna jc laž? Dokler pa pitajo človeške stranke vse, ki jih morejo dobiti v svojo oblast, s svojimi načeli, preizkušati resnico ali neresnico pa jim nc do« puščajo in ne dovoljujejo resnici prostega gibanja na svetu, niti ljudem, da bi jo svobodno iskali, ali se da kaj pričakovati od takega ravnanja? 6* 84 Ali sc da upati v nravstveni znanosti kaka svetlejša luč? Odvisni del človeštva utegne marsikje pričakovati z egipčansko sužnostjo egipčansko temo. ako bi nc bil zanetil Gospod sam človeku v duši sveče, ki je nc more popolnoma upihniti sapa ali oblast kakega človeka. 21. četrtič. O dejanski biti: o samih sebi imamo nazorno spoznanje, o Bogu dokaz ovalno, o majhnem številu drugih stvari pa čutno. — Kar sc tiče četrte vrste našega spoznavanja, namreč dejanskega aktualnega bivanja stvari, imamo nazorno spoznanje svoje lastne biti, dokazano spoznanje pa o božji biti: da pa jc šc kaj drugega, o tem imamo samo čutno spoznanje, ki nc sega za predmete, ki dejstvujejo na naša čutila. 22. Velika j c naša nevednost. — Ker jc naše spoznavanje tako tesno, kakor sem razkazoval, nam morebiti postavi nekoliko luči v sedanji položaj našega duha, čc nekoliko pogledamo v temno stran in premotrimo svojo nevednost; ker je ta neskončno obširnejša ko pa naše spoznanje, utegne mnogo prispevati na pomirjanje prepirov in izboljša« vanje korstnega spoznavanja; čc mi razkrivajoč, kako daleč segajo naše jasne in razločne predstave, omejujemo svoje misli na ogledovanje tistih stvari, ki jih morejo dosezati naše duševne moči. in se nc podajamo v to temno brezdno (kjer nimamo oči, da hi gledali, niti zmožnostij, da bi mogli kaj zaznavati) iz prazne domneve, da ni nič nad naše pojmo« vanje. Da pa sc rešimo hrezumnosti takšne zmote, nam ni treba hoditi daleč. Tisti, ki ve lc količkaj, vc to v prvi vrsti, da mu ni treba hoditi daleč po razloge svoje nevednosti. Najneznatniše in najbolj vsakdanje stvari, ki nam pridejo na pot, imajo temne strani, ki jih ne more pro« dreti najbistrejši pogled. Najjasnejši in najohširncjši razum misicccv sc čuti v stiski in zadregi pri vsakem delcu snovi. Tem menj sc bomo čudili mi, da najdemo stvari takšne, kedar prevdarjamo o vzrokih naše neved« nosti. Ti so po tem. kar sc jc povedalo, po mojem mnenju sledeči trije: Prvič. Pogrešanje predstav; Drugič. Pogrešanje razkritnih zvez med predstavami, ki jih imamo. Tretjič. Pomanjkanje zasledovanja in preizkušanja naših predstav. 23. Prvič. .Teden vzrok tega je pomanjkanje predstav, bodi si takih, ki o njih nimamo pojmov, bodi si takih, kakršnih posebej nimamo. — Prvič. Vse jednostavne predstave, ki jih imamo, so omejene (kakor sem razkazal) na tc. ki jih vzprejemamo od telesnih predmetov po čuvstvovanju in od delovanj našega duha kot predmetov razmišljanja. Kako malo pa jc to majhno število tesnih vhodov v pravem sorazmerju proti vsemu obsegu vseh bitij, nc bo težko pre« pričati tiste, ki niso tako blazni, da bi mislili svojo ped merilo vsem stvarem. Določati pa. kake druge jednostavne predstave morejo stvari imeti v drugih delih vesoljstva s pomočjo popolnejših in več čutil, nego jih imamo mi, ali od njih različnih, ni naša naloga. Toda trditi ali misliti, da takih ni, ker nc zaznavamo ničesar o njih, ni boljše dokazilo, ko da ni pogleda in boj, ker nima nikake predstave kake takšne stvari niti ne more na nobeden način si napraviti kakega pojma o gledanju. Ta nevednost in tema, ki jc v nas, ravno tako malo ovira ali omejuje spoznanje, ki jc v drugih, ko je krtova slepota dokazilo proti histrookosti orlovi. Kdor hoče uvaževati neskončno moč. modrost in dobrotljivost stvarnikovo, najde povod na misel, da ni bilo vse namerjeno na tako neznatno, majhno in hrezsilno stvar, kakršno najde človeka, ki jc po vsej verjetnosti izmed najnižjih vseh razumnih bitij. Kake zmožnosti torej imajo druge vrste stvari, da bi ž njimi prodirale v naravo in notranji ustroj stvari, kake predstave utegnejo dobivati o njih popolnoma različne od naših, nc vemo. To pa vemo in zanesljivo nahajamo, da nam manjka raznih drugih pogledov na nje razun teh, ki jih imamo, da hi mogli doseči popolnejša razkritja. Vdajati se smemo prepričanju, da nikakor niso predstave, ki jih moremo dosezati po naših zmožnostih, v pravem razmerju proti stvarem sainiin, kedar se nam zakriva pozitivna, jasna in razločna pred« stava sama, ki jc vsemu podstava. Ker pa jc pomanjkanje predstav te 85 vrste del kakor tudi vzrok naše nevednosti, se nc da opisati. Samo to se mi zdi, da smem zaupljivo reči o tem, da sta v tem razumni in čutni svet popolnoma jednaka. Ta del, ki ga vidimo na obojem, nima pravega sorazmerja s tem, česar ne vidimo, in karkoli moremo doseči s svojimi očmi na kateremkoli izmed nju ali s svojimi mislimi, jc samo točka, skoraj nič, če se primerja ccloti. 24. Zavoljo njih oddaljenosti; ali — Drugič. Neki drug tehtni vzrok nevednosti jc pomanjkanje predstav, ki smo jih zmožni. Kakor nas izključuje pomanjkanje predstav, ki nam jih naše zmožnosti ne morejo dati, popolnoma od teh pogledov na stvari, ki jih po pametni misli imajo druga, popolniša bitja ko mi. ki pa o njih ničesar nc vemo, tako nas drži pomanjkanje predstav, ki zdaj o njih govorim, v nevednosti stvari, ki bi jih mi po svoji zaznavi mogli poznati. Velikost, obliko in gibanje si moremo predstavljati. Dasi pa nismo brez predstav teh prvotnih telesnih kakovosti vobče, vendar zaostajamo, ker nc poznamo posebne velikosti, oblike in posebnega gibanja večine vesoljstvenih teles, v neved« nosti raznih posebnih moči. učinkov in načinov dejstvovanja. ki proiz« vajajo učinke, ki jih gledamo vsak dan. Te sc nam nekako skrivajo v nečem, ker so predaleč v strani, druge pa, ker so predrobne. Kedar uvažujemo veliko razdaljo med znanimi in vidnimi deli sveta in pa raz> logi. ki jih imamo na misli, da jc to kakor daleč sega naš pogled, lc majhen del vesoljnosti, zasledimo ogromno brezdno nevednosti. Kaj so posebne tvorne velikih snovnih mas, ki ustvarjajo vso čudovito zgradbo telesnih biti. kako daleč segajo, katero je njih gibanje, kako se nadaljuje in kako se podeluje drugim in kako dejstvuje drugo na drugo, so raz« motrivunja. da se pogubijo v njih naše misli na prvi pogled. Čc pa stesnimo svoja razmotrivanja ter omejimo svoje misli na ta majhni kot — mislim na ta sestav našega solnca in na večje snovne mase. ki vidno krožijo okoli njega — kake razne vrste rastlin, živalij in razumnih telesnih biti, neskončno različnih od teh našega majhnega kraja na zemlji, utegne morda biti na drugih prcmičnicah. do spoznanja katerih — samo njih zunanjih oblik in delov — sc nikakor ne moremo dokopati, dokler smo pripeti na to zemljo; saj ni naravnih sredstev, ki hi bodisi po čuvstvovanju bodisi po premišljevanju nam zanesla v duha zanesljive predstave o njihl Mi jih nc moremo doseči, teh vhodišč vsega našega spoznanja, in kake vrste opreme in prebivalcev imajo ta bivališča v sehi, si niti domnevati nc moremo, še mnogo menj pa imeti jasne in razločne predstave o njih. 25. Zavoljo njihove d r o b n o s t i. — Če pa sc umika večina raznih telesnih vrst v vesoljstvu našemu opazovanju po svoji oddaljenosti, so pa šc druga, ki nam niso menj prikrita po svoji drohnosti. Ta nečutna telesca so dejavni del snovi in tista velika naravina sredstva, ki na njih slone nc lc njih drugotne kakovosti, ampak tudi večina njih prirodnih dejstvovanj; zato nas drži naše pogrešanje točnih, razločnih predstav njih prvotnih kakovosti v neodpravni nevednosti tega, po čemur na njih koprnimo. Mi bi brez dvoma vedeli, če bi mogli razkriti obliko, obseg, ustroj (texturc) in gibanje drobnih sestavnih delov katere telesne dvojicc, brez preizkušanja njih razna dejstvovanja drugega na drugo, kakor vemo zdaj posebnosti kakega kvadrata ali trikotnika. Ako bi mi vedeli meha« nično delovanje rabarbarinih, mišnjakovih, opijevih delcev kakor urar pozna urine dele. ki po njih izvršuje svoje delovanje, in pa pilo, ki izpre« meni kolcsccm obliko, bi lehko napovedovali, da rabarhara čisti, mišnjak ubija, opij pa človeka uspava, ravno tako kakor urar lehko napove, da ustavi majhen košček popirja, ki sc položi na nemiriko, uro, da ne gre več, dokler sc popir nc odpravi, ali da, čc sc opili kak majhen del. preneha stroj popolnoma svoje gibanje in ura preneha teči. Raztapljanje srebra v aqua fortis in zlata v aqua regia, nc pa narobe, bi potem more* biti nc bilo bolj težavno vedeti, ko jc za kovača vedeti, zakaj jeden ključ odpira zapornico, drugi pa nc. Ali dokler smo brez dovolj tenkih čutil, da bi ž njimi mogli razkrivati drobna telesna delca in dobivati 86 po njih predstave mehaničnih dejstvovanj, se moramo zadovoljiti s svojo nevednostjo glede na njih posebnosti in načine dejstvovanja; niti ne moremo dohiti o njih večje zanesljivosti, ko jo moremo dobiti po nekoliko poizkusov, ki jih napravimo. Toda hodoli imeli uspeh zopet kedaj drugič, ne moremo imeti gotovosti. To ovira naše zanesljivo spoznavanje občnih resnic gledč na naravna telesa: naša pamet nam nc pomaga v tej stvari dosti dalje čez posebno dejstvo. 26. V s 1 e d tega ni vede teles. — Zato me obhaja dvom, da bo. kakor daleč koli utegne človeška marljivost popolniti porabno in preizkusno modroslovje v fizikalnih stvareh, znanstveno vendar ostalo nedoseženo; kajti manjka nam popolnih in skladnih predstav ravno tistih teles, ki so nam najbližja in najbolj pod našo oblastjo. O teh. ki smo jih razporedili v razrede in postavili pod imena in ki jih po svojih mislih poznamo, imamo le ncdovršenc in nepopolne predstave. Razločne pred« stave raznih vrst teles, ki spadajo pod preizkušanje naših čutil, utegnemo imeti; ali skladnih predstav po moji slutnji nimamo niti v jedni izmed njih. Dasi pa nam bodo prejšnje izmed teh služile za vsakdanjo rabo in razgovor, vendar nismo, dokler pogrešamo zadnjih, zmožni znanstve« nega spoznavanja, niti nc bomo kedaj zmožni razkrivati občne, poučne, nedvomljive resnice glede na nje. Zanesljivost in dokaz sta stvari, ki si jih v stvari ne smemo svojiti. Po hoji, obliki, okusu in duhu in drugih čutnih kakovostih imamo ravno tako jasne in razločne predstave kaduljc in mišnjaka, kakor jih imamo o kakem krogu ali trikotniku; ker pa nimamo predstav posebnih prvotnih kakovostih drobnih delov ne te ne one rast« line niti drugih teles, na katere bi ju radi obrnili, nc moremo povedati, kakov učinek povzročijo: pa tudi kedar vidimo te učinke, nc moremo ugibati, šc mnogo menj pa vedeti, kako jih proizvajajo. Ker tako nimamo predstav posebnih mehaničnih dejstvovanj drobnih telesnih delov, ki jih moremo videti in dosezati, ne moremo vedeti njih ustroja fconstitution). moči in dejstvovanj. Glede na bolj oddaljena telesa pa 'smo v šc večji nevednosti, ker ne poznamo niti njih prave zunanje oblike ali čutnih in večjih delov njihovih ustrojev. 27. M n o g o menj pa d u h o v. — To nam bo prvič pokazalo kako nesorazmerno jc naše spoznanje proti vsemu obsegu cel-) snovnih stvari; čc pa dodamo temu dejstvu prevdarek tega neskončnega števila duhov, ki utegnejo biti in po vsej verjetnosti so. ki so šc bolj oddaljeni od našega spoznanja, ki o njem nimamo nobednega znanja niti si o njem nc moremo napraviti kake razločne predstave o njih raznih stopnjah in vrstah, bomo našli ta vzrok svoje nevednosti, da nam zagrinja v nep/o« dimi mrak skoraj ves razumni svet, gotovo večji in lepši svet ko ji snovni. Kajti, če odhijemo neko prav majhno število in sicer, čc sinem tako govoriti, prav površnih predstav o duhovih, ki jih dobivamo po prevdarjunju naše lastne in od tod najboljše, ki jih moremo zbrati o očetu vseh duhov, večnem neodvisnem stvarniku njih, nas in vseh stvari, nimamo drugega zanesljivega poročila le o biti drugih duhov ko po razodetju. Angeli vseh vrst sc seveda umikajo našemu razkrivanju, vsi ti razumi, ki jih jc po vsej verjetnosti več redov ko telesnih predmetov, so stvari, ki nam o njih sploh nc podajejo naše naravne zmožnosti nobednega poročila. Da so razumni, in misleča bitja ravno tako v drugih ljudeh kakor v njem samem, ima vsak človek povod, po njih besedah in dejanjih biti prepričan; spoznanje svojega razuma pa nc dopušča člos veku. ki prevdarja, da bi. nc vedel, da je Bog. Da pa so stopnje duhovnih bitij med nami in velikim Bogom, kdo hi mogel po lastnem raziskavanju in lastni spretnosti doizvedeti? Mnogo menj razločnih predstav imamo o njih različnih naravah, položajih, stališčih, močeh in raznih ustrojih, ki se v njih strinjajo med seboj ali ločijo drugi od drugega in od nas. Zato pa smo, kar se tiče njih posebnih vrst in posehnostij, v absolutni nevednosti. 28. D r u g i č. Pomanjkanje zveze, ki bi s c dala zašle« diti med predstavami, ki jih imamo. — Drugič. Videli smo, 87 kako velik del samosvojih bitij v vesoljstvu pušča pomanjkanje pred« stav našemu spoznavanju nerazrešen. Na sledečem mestu stoji nek drug vzrok nevednosti nič menjšega pomena, to jc pogrešanje zveze med našimi predstavami, ki bi se dala zaslediti. Kajti kjerkoli nam manjka te, tam smo skrajno nezmožni občnega in gotovega spoznanja in preostaja nam kakor v prejšnem slučaju samo opazovanje in poizkus; kako tesno pa ter omejeno je to, kako daleč od občnega spoznanja, nam ni treba praviti. Le neko pičlo število slučajev tega vzroka naše nevednosti hočem podati, potem pa predmet pustiti. Očividno je, da povzročajo velikost, oblika in gibanje nekaterih teles okoli nas v nas nekatere občutke kakor barv, glasov, okusov, duhov, udohnostij, boli itd. Ker nimajo ta meha* nična telesna dejstvovanja nohedne sorodnosti s temi predstavami, ki jih ustvarjajo v nas, (ker ni zaznatne zveze med kakim sunkom kake vrste teles in pa med zaznavo kake boje ali kakega duha, ki jo najdemo v svojem duhu), ne moremo imeti nobednega razločnega spoznanja takšnih opcrttcij, ki so za našo izkušnjo. Mi nc moremo o njih drugače umovati nego o .učinkih ukaza neskončno modrega činitelja, ki popolnoma presega naše pojme. Ker sc ne dajo na nobeden način izvesti predstave čutnih drugotnih kakovosti, ki jih imamo v duhu. od telesnih vzrokov in najti kaka soodvetnost ali zveza med njimi in prvotnimi kakovostmi, ki jih (izkušnja nam to kaže) proizvajati v nas; tako je na drugi strani dejstvo« vanje naših duhov na naša telesa ravno tako nerazumljivo. Kako naj kaka misel proizvede v telesu kako gibanje, je tako oddaljeno od narave naših predstav, kakor kako bi kako telo. proizvedlo v našem duhu kako misel. Čc bi nas ne prepričala izkušnja, da je tako, bi nam najmenj moglo razkriti premotrivanjc stvarij samih. Dasi pa imajo te in tem podobne stvari stalno in redno zvezo v navadnem toku stvarij, vendar ne moremo, ker sc ne da ta zveza zaslediti na predstavah samih, ki, ker sc kaže, da nimajo nujne odvisnosti druga od druge, nc moremo pripisati njih zveze ničemur drugemu nego svojevoljnemu določanju premodrega činitelja. ki jih jc ustvaril, da so in dejstvujejo, razumeti pa ta način popolnoma preseza naše slahe duševne moči. 29. Primeri. — Nekatere naših predstav vsebujejo gotove odnos snosti, navade in zveze tako vidno vključene v naravo predstav samih, da si nc moremo misliti, da bi jih mogla ločiti kakršnakoli sila; samo pri teh smo zmožni zanesljivega in občnega spoznanja. Tako nujno vse« bujc predstava premočrtnega trikotnika jednakost njegovih kotov dvema pravima. Tudi ne moremo spoznati, da bi utegnila biti ta odnosnost, ta zveza teh dveh predstav izprcmcnljiva ali hiti odvisna od kake svoje« voljne moči, ki bi po izbiranju mogla napraviti stvar tako ali pa drugače. Toda kohcrcnca in kontinuiteta snovnih delov, proizvedba barv in glasov itd. v nas po sunku in gibanju, da, izvirna pravila in podeljevanje gibanja so take stvari, ki v njih nc moremo zaslediti naravne zveze s kakimi predstavami, ki jih imamo; zato pa jih moremo pripisovati samovolji in poljubnosti modrega stvarnika. Ni mi menda treba tu omenjati vsta« jenja od mrtvih, bodočega položaja naše zemeljske oble in drugih takih stvari, ki so po občnem priznanju popolnoma odvisne od odločbe nekega svobodnega činitelja. O stvareh, ki se vršijo, kakor daleč sega naše opazovanje, neprenehoma redno, smemo sklepati, da dejstvujejo po dolo« čenem zakonu, toda po zakonu, ki ga nc poznamo; zato pa moremo, dasi dejstvujejo vzroki neprenehoma in teko iz njih učinki neprenehoma, vendar, ker sc nc dado njih zveze in odvisnosti na naših predstavah razkrivati, moremo dobiti o njih samo eksperimentalno spoznanje. Po vsem tem pa jc Ichko spoznati, v kako temo smo zagrnjeni, kako malo jc na bitjih in stvareh, ki so, kar moremo vedeti, in zato nc smemo delati krivicc našemu spoznanju, kedar skromno pri sebi mislimo, da smo tako daleč od zmožnosti, obsegati vso prirodo vesoljstva in vse stvari v njem. da niti nc moremo modroslovsko spoznati teles, ki so okoli nas. in tvore del od nas: mi nc moremo imeti nobedne občne gotovosti gledč na njih drugotne kakovosti, moči in dejstvovanja. Nekatere učinke zazna« 88 vajo naša čutila vsak dan, te v tej meri čutno zaznavamo; ali vzrokov, načina in gotovosti njih proizvcdbe iz dveh prejšnjih razlogov moramo priznavati, da nikakor ne vemo. V tem nc moremo dalje, ko nas uči posehna izkušnja o dejstvih, in ugihati po analogiji, kake učinke proizve« dejo jednaka telesa pri poizkusih. Ali glede na popolno znanost naravnih teles (da ne omenjam duhovnih hitij) smo pač tako daleč od take zmožnosti, da jc po moji sodbi izgubljen trud. jih iskati. 30. III. L' o m a n j k a n j c v zasledovanju naših pred« stav. — Tretjič. Kjer imamo skladne predstave in kjer jc gotova zveza med njimi, ki se da razkriti, vendar pogosto tavamo v nevednosti, ker nc zasledujemo tistih predstav, ki jih imamo ali bi utegnili imeti: ker pa nc poiščejo ljudje teh posredovalnih predstav, ki nam utegnejo poka« zati, kako navadno utegne med njimi biti strinjanje ali nestrinjanje: tako morebiti marsikdo ne vc matematične resnice, ne zavoljo kake nepopolnosti njegovih zmožnosti ali stvarne negotovosti, ampak ker sc ni potrudil za pridobitev, preizkušanje in prikladno primerjanje teh pred« stav. Kar pa jc najbolj prispevalo k oviranju primernega zasledovanja naših predstav in izsledovanja njih odnosnosti in strinjanj ali nestrinjanj med seboj, jc pač bila slaba raba besed. Ni mogoče, da bi kedaj ljudje verno iskali in gotovo razkrili strinjanje ali nestrinjanje med predsta« vami samimi, dokler omahujejo njih misli semtertje ali sc navešajo samo na glasove dvomljivega ali nezanesljivega pomena. Matematiki, ki odmišljajo svoje misli od imen in so vajeni staviti si pred duha pred« stave same, ki jih hočejo pretehtavati. nc pa namesto njih glasove, sc s tem izognejo velikemu delu zamotanosti, vznemirjenja in zmede, ki so tako silno ovirale človeški napredek v drugih delih spoznanja. Kajti, med tem ko se oklepajo besed nedoločenega in negotovega pomena, ne morejo ločiti resnice od ncrcsniec. gotovega od verjetnega, skladnega od neskladnega v svojih mnenjih. To je bila usoda ali nesreča velikega dela slovstvcnikov, narastek skladišča dejanskega spoznanju je bil prav majhen v razmerju proti šolam, prepirom in spisom, ki so napolnili svet; incd tem pa učenjaki zamotani v globoko goščo besed niso vedeli, kje so, kako daleč so njih razkritja napredovala, ali česa primanjkuje v njihovi lastni ali občni zalogi spoznanja. Čc bi bili ravnali ljudje v razkrivanju materialnega, kakor so v razkrivanju razumnega sveta, vsi' zamotani v temo negotovih in dvomljivih načinov govoricc, pisali knjige o mornarstvu in potovanju, teorije in povesti o pasovih in morskih tokih, množili in sc prepirali, da, gradili ladje, pošiljali ladjevja, bi nam nc bili nikoli pokazali pota čez ravnik; antipodi hi bili šc ravno tako neznani, kakor so bili, ko jc bila trditev, da so, krivoverska. Ker pa sem govoril dosti o besedah in o slabi ali neskrhni njih rabi. ne črhnem na tem mestu besedice več. 31. Obsežje glede na vcsoljnost (univcrsality). — Doslej smo pre« izkušali obsežje našega spoznavanja z ozirom na razne vrste hivajočih bitij. Je pa še drugo obsežje spoznavanja z ozirom na vcsoljnost (univer« salitv). ki bo tudi zaslužilo prevdarjanje; v tem oziru pa sc ravna naše spoznavanje po naravi naših predstav. Čc so predstave odmišljene (ah« straet), katerih strinjanje ali nestrinjanje zaznavamo, jc naše spozna« vanje vesoljno. Kajti to, kaj* sc vc o takih občnih predstavah, bo res« nično o vsaki posamezni stvari, ki jc v njej ta bit, to sc pravi, ta od« mišljena predstava sc da najti; to pa, kar jc. jc kedaj znano o takih predstavah, bo vedno in na zmerom resnično. Kar sc torej tiče vsega občnega spoznanja, je moramo iskati in najti lc v našem duhu in le preizkušanje naših lastnih predstav jc tisto, kar nam to podaje. Resnice, ki spadajo k stvarnim hitim (to sc pravi k odmišljcnim predstavam), so večne in jih jc najti samo po ogledovanju teh hiti, kakor jc spoznati bivanje stvarij samo po izkušnji. Ker pa imam o tem več povedati v po« glavjih, kjer bom govoril o občnem in stvarnem spoznavanju, naj to tukaj zadostuje o splošnosti našega spoznanja vobče. t 89 IV. POGLAVJE. O realnosti spoznavanja. 1. Ugovor. Spo/. nanje postavljeno na predstave utegne hiti vse prazen privide k. Ne dvomim, da utegne mojemu eitatclju med tem siliti v glavo misel, da ves čas samo stavim gradove v zrak in mi lahko reče: K čemu ves ta trud? Spoznanje, praviš ti, jc samo zaznavanje strinjanja ali nestrinjanja naših predstav; toda kdo vc, kaj so predstave? Ali je kaj tako ncprcračunljivcga, kakor so domišljije človeških možgan? Kje jc glava, ki ni v njej muh (chimeras)? Ali če jc kak trezen in moder človek, kaka razlika ho po vaših pravilih med njegovim spoznanjem in spoznanjem najholj razbrzdane domišljije na svetu? Oba imata svoje predstave in zaznavata njih strinjanje in nestrinjanje drugih z drugimi. Če jc med njimi kaka razlika, bo prednost na strani vročekrvnega moža, ker ima več predstav in nastopajo bolj živahno; zato bo po vaših pravilih boljši veščak. Če jc rcsnica, da sloni vse spoznanje lc na zaznavanju strinjanja ali nestrinjanja naših pred« stav, bodo prividki (visions) kakega navdušenca in umovanja kakega treznega človeka jednako zanesljiva. Brez pomena jc, kake so stvari, ki jih kdo opazuje razun strinjanja njegovih lastnih domnev in govora skladnega ž njimi, vse je resnica, vse gotovo. Takšni zračni gradovi bodo ravno take trdnjave resnice kakor Evkleidovi dokazi. Da harpija ni kentavr. je po tej metodi ravno tako zanesljivo spoznanje in ravno tako resnično, kakor da kvadrat ni krog. »Ali k čemu je vse to čedno spoznavanje človeških domišljij člo« veku, ki povprašuje po realnosti stvarij? Brez pomena jc, kaj so člo« veške domišljije, ccna gre samo spoznanju stvari; le to daje vrednost našim umovanjem in prednost spoznanju kakega človeka nad spoznanjem drugega, ki ima za predmet stvari, kakor so dejanski, nc pa domišljije in sanje.« 2. O d g o v o r. To pa ni tako. kjer s c ujemajo pred« stave s stvarmi. — Na to jaz odgovarjam, da bodo. čc ima spo« znanje naših predstav svoje korenine v njih ter nc sega dalje, kjer sc meri na nekaj daljnega, naše najresnejše misli malo bolj koristne ko sanjarstva blaznih možgan in na nje postavljene resnice nc bolj tehtne ko pogovori človeka, ki v sanjah jasno vidi stvari in govori o njih z jakim prepričanjem. Toda jaz zaupam, da, prej ko končam, dokažem očividnost, da sega ta način gotovosti po spoznavanju naših predstav nckoliko za golo domišljijo, in verujem, da se izkaže, da nc tiči zanes« Ijivost občnih resnic kakega človeka v ničemur drugem. 3. Očividno jc, da nc pozna duh stvarij neposredno, ampak lc po posredovanju predstav, ki jih ima o njih. Naše spoznanje jc torej le v tej meri dejansko, ki jc v njej skladnost med našimi predstavami in realnostjo stvari. Kaj pa bodi tu priznflk? Kako naj vc duh. ki nc zaznava ničesar razun svojih predstav, da sc strinjajo s stvarmi samimi? Dasi to na videz ni brez težave, sta po moji misli vendar dve vrsti predstav, ki sc, kakor smemo biti gotovi, strinjajo s stvarmi. 4. Kakor sc strinjajo I. vse jcdnostavnc pred« stave. — Prvič. Prve so jcdnostavnc predstave, ki morajo, ker si jih duh, kakor sc jc razkazalo. nikakor nc more napraviti sam, nujno biti proizvedba stvari, ki dejstvujejo na duha na naraven način in v tem proizvesti tc zaznave, na katerih proizvedho jih je stvarnik priredil in prikrojil. Iz tega pa sledi, da jcdnostavne predstave niso izmišljotine naše domišljije, ampak naravni in redni proizvodi stvarij zunaj nas, ki stvarno dejstvujejo na nas in tako nosijo na sebi vso sličnost (confor« mitv), ki jc namenjena ali ki jo zahteva naš položaj; kajti predstav« ljajo nam stvari pod temi pojavi (appearanccs), ki nam jih morejo po svojem ustroju proizvajati, kar nam daje zmožnost, ločiti vrste posebnih 90 predmetov, razločevati položaje, ki sc nahajajo v njih. in jih tako jemati za svoje potrebe in jih obračati na svojo porabo. Tako ima predstava beline ali grenkobe, kakor je v duhu, točno odgovarjajoč tej moči, ki je v kakem telesu na nje proizvedbo v duhu, vso realno sličnost, ki jo more ali bi morala imeti s stvarmi zunaj nas. Ta sličnost pa med našimi jednostavnimi predstavami in bitjo stvari zadostuje dejanskemu spo« znavanju. 5. II. Vse so sestavljene predstave razun pred* metskih predstav. — Drugič. Vse naše sestavljene predstave izvzemši predstave predmetov so izvirniki duhovega kova brez namena biti posnetki česa, niti v odnosnosti na bit česa kot njih izvirnika nc morejo pogrešati kake sličnosti, ki je potrebna na realno spoznanje. Kajti to, kar nima namena, predstavljati kaj drugega ko sebe, nc more nikoli biti zmožno napačnega predstavljanja niti nas zapeljati od resnič« nega pojmovanja (upprchcnsion) česa po svoji nesličnosti: in tako so z izjemo predmetskih predstav vse naše sestavljene predstave, ki so kakor sem razkozoval na nekem drugem mestu, skupki predstav, ki jih deva vkup po svojem svobodnem izbiranju brez ozira na kako zvezo, ki jo imajo v prirodi. Odtod pride, da sc cenijo same v vseh teh vrstah predstav za izvirnike in sc stvari nc smatrajo drugače, ko kakor so njim primerne. Zato moramo brez pomote biti gotovi, da jc vse spo« znanje, ki ga dosezamo gledč na te predstave, realno in doseza stvari same; kajti v vseh svojih mislih, umovanjih in razgovorih tc vrste ne merimo na stvari dalje ko v tej meri, kakor so skladne z našimi pred* stavami. Zato pa v teh ne moremo biti brez gotove in brezdvomne realnosti. 6. Odtod je realnost matematiškega spoznanja. — Brez dvoma sc bo lehko dopuščalo, da jc spoznanje, ki ga imamo o matematiških resnicah, ncle gotovo, ampak tudi realno spoznanje, nc pa zgolj prazen prividek možganske izmišljotine brez pomena; vendar pa najdemo, če prevdarjamo, da jc lc spoznanje naših lastnih predstav. Matematik pretehtava resničnost in posebnosti kakega četverokotnika ali kakega kroga samo. kakor so na predstavi v njegovem lastnem duhu. Kajti mogoče je, da ni nikoli našel nobednega izmed njiju v svojem življenju matematično, to sc pravi točno resničnega, vendar pa je spo« znanje, ki ga ima o kakih rcsnicah ali posebnostih, ki spadajo h kakemu krogu ali kakemu drugemu matematičnemu liku, kljub temu dejstvu resnično in zanesljivo (ccrtain) celo v dejanskih stvareh, ki so: saj sc realne stvari nc uvažujejo dalje niti se ne hoče, da bi jih kdo menil v kakih takih stavkih, nego kakor sc dejanski strinjajo stvari s temi izvir« niki v njegovem duhu. Ali je resnično o predstavi trikotnika, da so njegovi trije koti jednaki dvema pravima? Resnično jc tudi o trikotniku, kjerkoli dejanski jc. Katerikoli drugi lik je, ki nc odgovarja točno trikot« nikovi predstavi v njegovem duhu, sploh ne pride v poštev v tem stavku; zato pa jc gotov, da je vse njegovo spoznavanje glede na takšne pred« stave realno spoznanje; saj je varen (surc), ker nc meni stvarij dalje nego sc strinjajo s temi njegovimi predstavami, kar ve gledč na te like, kedar imajo zgolj le idealno hit v njegovem duhu. da ostane res« nično o njih tudi tedaj, kedar imajo dejansko bit v snovi; njegovi prevdarki veljajo zgolj lc tem likom, ki so isti, kjerkoli in kakorkoli so. 7. I n o n r a v n o s t n i h. — Iz tega pa sledi, da je nravstveno spoznavanje ravno tako zmožno realne gotovosti kakor matematično; kajti, ker je gotovost le zaznava strinjanja ali nestrinjanja naših pred« stav, dokaz pa ni nič drugega ko zaznava takega strinjanja po posredo« vanju drugih predstav ali medijev; naše nravstvene predstave pa so ravno tako kakor matematične, ker so sami izvirniki in tako skladne in popolne predstave, bo vsako strinjanje ali ncstrinjanjc, ki bi ga na njih zasledili, proizvedlo dejansko spoznanje ravno tako kakor na matema« tičnih likih. 8. Bivanje se na realnost ne zahteva. — Na dobivanje spoznanja in gotovosti je treba, da imamo določene predstave; da pa napravimo svoje spoznanje dejansko (real), je treba, da odgovarjajo predstave svojim izvirnikom. Nc čudite se, da stavim gotovost našega spoznanju na prevdarjanje naših predstav s tako mulo skrbjo in ozirom (kakor se utegne zdeti) nu dejansko bivanje stvarij; saj bo večina teh pogovorov, ki pobirajo misli in začenjajo prepire teh, katerim jc glavni opravek, iskati resnico in gotovost, po moji slutnji na podlagi preizkušnje sc izkazali občni stavki in pojmi, v katerih sc sploh nc ozira na bivanje. Vsi razgovori matematikov o pretvaritvi krogu v kvadrat, stožčcvskih presekih ali kakih drugih delih matematike nc zadevajo bivanja katerega izmed teh likov; ali njihovi dokazi, ki slonč na njih predstavah, so isti, ali je kak kvadrat ali krog na svetu ali pa ga ni. Na isti način odmišlja resnica in gotovost nravstvenih razgovorov od človeškega življenja in bivanje teh kreposti na svetu, ki se ž njimi pečajo. Niti Ciceronove officia niso menj resnična zato, ker ni nikogar na svetu, ki bi točno izvrševal njegova pravilu ter živel po teh vzorcih krepostnega moža. ki nam jih je podal in ki jih tudi tedaj, ko jih je opisoval, ni bilo nikjer razun v predstavi. Čc jc resnično v špekulaciji, to sc pravi, v predstavi, da umor zasluži smrt. bo tudi resnično v realnosti kakega dejanja, ki sc du spraviti v sklad s to prcdstuvo umora. Glede na drugu dejunju pa je resničnost tega stavka za nje brez pomena. Tako jc tudi glede na vse druge vrste stvari, ki razun teh predstav, ki so v človeškem duhu. nimajo drugih biti. 9. Niti ne bo to menj resnično ali zanesljivo, ker so nravstvene predstave našega lastnega kova ter nosijo imena, ki smo jim jih izmislili mi. — Ali tu se bo reklo, če sc postavi nravstveno spoznavanje v ogledovanje naših lastnih nravstvenih predstav in so tc našega kova kakor drugi modi, kako čudni utegnejo tu biti pojmi pravičnosti in zmernosti! Kaka zmeda med krc* postmi in napakami, če sme vsakdo napraviti o niih predstave, kakor se- mu poljubi! Nc bilo bi zmeclc ali nereda v stvareh samih niti v umo» vanju o njih, ne več nego bi bilo (v matematiki) nereda v dokazu ali izpremembe v posebnostih likov in njih odnosnostij med seboj, ako bi kdo napravil trikotnik s četirimi koti uli trapez s četirimi pravimi koti; to sc pravi v navadni slovenščini zamenjati imenu likov ter imenovati z jednim imenom to. kur imenujejo inutcmatiki običajno s kakim drugim. Kajti nuj si nupravi kdo predstavo lika s tremi koti, izmed katerih je jeden pravi kot. in naj jo imenuje, če se mu poljubi, jednakostraničnik ali trapez ali kaj drugega, posebnosti tc predstave in dokazi o njej bodo ostali isti, kakor če bi jo imenoval pruvokotni trikotnik. Priznavam, du bo v začetku motila izprememba iinena vslcd neprimerne govoricc tistega, ki ne ve. za katero predstavo stoji; toda brž ko je načrtan lik, so izva« janja in dokazovanju gladka in jasna. Kavno tako jc z nravstvenim spo« znanjem. Mislite si, da ima kdo predstavo jemanju drugim brez njihovegu dovoljenja tega. kur jim jc pridebila poštena delavnost, in da imenuje to. če se mu poljubi, pravičnost. Tisti, ki tu pobere ime brez predstave, ki se mu jc pristavila, sc bo motil, ker druži s tem imenom neko drugo izmed svojih predstav. Vzemite pa predstavi to ime uli vzemite jo, kakršna je v govornikovem duhu. in ista stvar se ho ž njo strinjalu, kakor če bi jo bili imenovali nepravičnost. Zares navadno rodijo nupačnu imenu v nravstvenih pogovorih več nereda, ker jih ni lehko popraviti, kakor v matematiki, kjer liki enkrat narisani in pred očmi vzemejo imenom rabo in moč. Kajti kaj je treba znamenju, kedur jc zaznamenovana stvar pričujoča in pred očmi? V nravstvenih imenih pa se to ne da tuko lehko in na kratko opraviti zavoljo večkratnih sestav, ki pomagajo sestavljati sestavljeno predstavo teh inodov. Vkljub napačnemu imenovanju katerih teh predstav v nasprotju proti običajnemu pomenu besed v tem jeziku utegnemo vendar imeti zanesljivo in demonstrativno spoznanje njih raznih strinjunj in nestrinjanj. ako hočemo skrbno kakor v matematiki držati 92 sc istih točnih predstav in jih zasledovati v njih raznih odnosnostih med seboj in se nc dati njih imenom zapeljati v stran. Čc lc ločimo predstavo razmotrivanja od znamenja, ki stoji za njo, gre naše spozna« vanje ravno tako naprej v razkrivanju dejanske resnice in gotovosti, kakršnekoli glasove rabimo. 10. Napačno imenovanje gotovosti spoznanja ne spravlja v n e r c d. — Se nekaj moramo pomniti. Kjer je Bog ali kak drug zakonodajalec opredelil kaka nravstvena imena, tam so tvorila bistvo te vrste, kamor spada ime; jih obračati ali rabiti drugače, ni varno: v drugih slučajih pa je zgolj jezikovna neprimernost (improprietv), jih obračati v nasprotju proti občni rabi kake dežele. Vendar niti to ne spravlja v nered gotovosti tistega spoznanja, ki se še vedno da dobiti po primernem ogledovanju in primerjanju teh eelo napačno imenovanih predstav. 11. Predstave predmetov i m a j o svoje viorcc zunaj nas. — Tretjič. Jc pa šc neka druga vrsta sestavljenih predstav, ki sc utegne, ker sc nanašajo na vzorce zunaj nas. ločiti od njih, in tako utegne naše spoznanje o njih zaostajati za realnostjo. Takšne so naše predstave predmetov, ki obstoječ iz zbirke jednostavnih predstav, ki se siccr mislijo povzete po naravnih izdelkih, vendar pa biti različne od njih. ker imajo združenih v sebi več ali različnih predstav, ko jih je najti združenih v stvareh samih. Tako se pripeti, da utegnejo zaostati in pogosto zaostanejo za točno skladnostjo s stvarmi samimi. 12. Kakor daleč sega njih strinjanje s temi. tako daleč je naše spoznanje gledč na nje realno, — Pravim torej, da imeti predstave predmetov, ki nam utegnejo, ker so združljive (conformahle) s stvarmi, podeliti realno spoznanje, ni dosti, kakor pri modih dejati vkup takšne predstave, ki nimajo nesovmestnosti (incon« sistence). dasi niso prej nikoli sohivale; n. pr. predstavi svetoskrumhe ali krive prisege i. t. d. so bile tako realne in resnične prej kakor po nastopu kakega takšnega dejanja. Ker pa se meni, da so naše predstave posnetki vzorcev zunaj nas ter se nanašajo na nje. morajo šc vedno biti vzete od nečesa, kar jc ali je bilo; ne smejo biti iz predstav dejanih vkup po poljubnosti naših misli, brez realnih vzorcev, po katerih so povzeti, dasi nc moremo zaznati kake nesovmestnosti v takih zbirkah. Vzrok za to dejstvo jc, da mi, ker ne poznamo, kateri realni ustroj je predmetov, ki na njih slone naše jednostavne predstave in ki je realno vzrok točne združitve nekaterih izmed njih z drugimi in izključitve od drugih; prav malo jih je, ki moremo o njih biti uverjeni, da so sovmestne ali da niso sovmestne v prirodi. dalje ko segata izkušnja in čutno opa« zovanje. Na tem dejstvu torej sloni realnost našega spoznanja gledč na predmete, da morajo biti vse njih sestavljene predstave takšne in le takšne, kakor jih sestavljajo takšne jednostavne. ki sobivajo v naravi, kakor uči razkritje. Ker pa so take naše predstave resnični, dasi morebiti ne popolnoma točni posnetki, so vendar predmeti njih realnega spoznanja (kolikor ga imamo); to pa ne sega (kakor sc jc žc razkazovalo) zelo daleč, kakor se ho izkazalo; kakor daleč pa sega. bode vedno realno spoznanje. Kakršnekoli predstave imamo, strinjanje, v katerem jih naha« jamo z drugimi, ho vedno spoznanje. Ako so tc predstave odmišljene, ho spoznanje občno. Da pa ga napravimo realno glede na predmete, sc morajo vzeti predstave od realne hiti stvarij. Katerekoli jednostavne predstave se najdejo, da sobivajo na kakem predmetu, te smemo brez pomišljanja iznova združiti in tako napraviti abstraktne predstave pred« metov. Kajti karkoli je kedaj bilo združeno v prirodi. sc sme iznova združiti. 13. V svojih p r e i s k a v a n j i h predmetov moramo u v a« žcvati predstave, nc smemo pa omejevati svojih misli na imena ali vrste (s p c c i c s), ki si jih mislimo, da jih določajo imena. — Čc to prav prevdarjamo ter svojih misli in odmišljcnih predstav ne omejujemo na imena, češ da ni ali da nc more 93 biti drugih vrst stvarij ko tiste, ki so jih žc določila ter tako rekoč omejila znana imena, hi mi mogli z večjo neprisiljenostjo in menjSo zmedenostjo misliti o stvareh, ko morebiti mislimo. Utegne sc misliti hudo nasprotje proti občnemu mnenju, ako nc nevarna iaž. čc rečem, da so nekateri izmeneti. ki so živeli svojih četirideset let brez kakega pojava razuma, nekaj, kar stoji med človekom in živaljo. Ta predsodek ne sloni na ničemer drugem ko na napačni misli, da stojita imeni človek in žival za različni vrsti, da omejujeta po realnih bitih, da nc more med nju priti nobedna vrsta vmes; dočim pa, ako pustimo na strani ti imeni in pa mnenje, da je napravila priroda take spccifičnc hiti, ki so jih deležne vse stvari istega imena popolnoma in v isti meri; čc bi si mi ne domnevali, da je neko število teh biti. ki so po njih vlite in oblikovane vse stvari kakor po kalupih, bi našli, da jc prelistava podobe, gibanja in življenja človeka brez pameti ravno tako razločna predstava in tvori ravno tako od človeka in živali razločno vrsto stvari, kakor bi bila pred« stava podobe pametnega osla različna od predstave človeka ali živali, in bila bi vrsta živali med obema ali razločna od obeh. 14. Odgovor na ugovor proti izmenetu, da bi bil nekaj med človekom in živaljo. — Tu bo vsakdo imel pri rokah vprašanje, ako se smejo misliti izmeneti kot nekaj med človekom in živaljo, kuj so tedaj. Moj odgovor jc: izmeneti. Ta beseda jc ravno tako dobra na izražanje nečesa različnega od pomena človeka ali živali, kakor sta besedi človek in žival, du imamo različne pomene med njima. Čc se to dobro prevdari. bi končalo prepir in pokazalo moje mnenje brez daljših ovinkov. Toda predobro poznam gorečnost nekaterih ljudij, ki jim duje zmožnost, ruzprcduti poslcdicc in videti v nevarnosti vero, kjer« koli sc drzne kdo zapustiti način, ki v njem govore sami, du bi ne videl v daljavi, kake dolžitve bi se dale naperiti proti takemu reku. Brez dvoma se bo vprašalo, čc so izmeneti nekaj med človekom in živaljo, katera ho njih usoda na onem svetu. Na to vprašanje pa odgovarjam takole: 1. Vedeti to ter poizvedati po tem, ni moja naloga. Njih usoda je v božjih rokah. Njihovega položaja nc izboljša, niti nc poslabša, ali mi o njem kaj določimo ali pa ne. Oni so v rokah verodostojnega stvarnika in dohrotljivega očeta, ki ravna s svojimi stvarmi nc po naših tesnosrčnih mislih in mnenjih niti jih nc leči po imenih in vrstah nušega kova. Mi pa, ki vemo tako malo o pričujočem svetu, ki v njem živimo, sc pač lehko potolažimo ter ne določamo nestrpno raznih položujev, v katere imajo priti stvari, kedar tukaj zapustč pozorišče. Bodi nam dovolj, da je oznanil vsem tistim, ki se jih prime beseda, razgovor in umovanjc. da pridejo k obračunu in prejmejo v razmerju s tem, kar so storili v tem telesu. 15. Ali drugič odgovarjam: Pomen tega vprašanja (namreč: hočešli vzeti izmenetom položaj v bodočnosti?) sloni na jedni izmeti tehle domnev (supposition). ki stu obe neresnični. Prva jc tu. du morajo nciz« ogibno biti vse stvari, ki imajo zunanjo podobo in pojav človeka, odlo« čene po tem življenju na nesmrtno bodoče bivanje ali pa drugič, da jena to odločeno vse. karkoli jc človeškega rodu. Odpravi tc domišljije in brez podstavka bodo taka vprašanja in smešna. Zato želim, da hi prevdurjuli tisti, kuteri mislijo, du je incd njimi in izmeneti lc slučajna razlika, češ da jc bit v obeh točno ista. ali si morejo misliti nesmrtnost združeno s kako zunanjo telesno ohliko? Menda zadostuje že iniscl suma na odklonitev. Sc o nikomur, ki hi bil v predmet še tako poglobljen, nisem slišal, da bi bil hotel priznavati to prednost kateri obliki grobih čutnih zunanjih delov, češ tla ji gre večno življenje ali kaj, kar nujno sledi iz tega. ali pa da hi dobila katera količina snovi po svoji tukujšnji razkro* jitvi potem večen položaj čuvstvovanja. zaznavanja in spoznavanja samo zato. ker jc napravljena v to ali ono obliko ter ima takšno posebno zgradbo svojih vidnih delov. Takšno mnenje, kakršno jc to. ki polaga nesmrtnost v gotovo zunanjo obliko, prežene iz doma vsako uvužcvanjc duše ali duha. vslcd česar jedino sc je doslej sklepalo, da so nekatera 94 telesna bitja nesmrtna, druga pa ne. To bi sc pravilo, prisojati več zunanji ko notranji strani stvari ter staviti človeško odličnost rajši v zunanjo utelesbo (shapc of body) nego v notranjo dovršenost (pcrfections) njegove duše; to pa jc le malo bolje ko pripenjati veliko in neprecenljivo prednost (advantage) nesmrtnosti in večnega življenja, ki ju ima pred drugimi snovnimi bitji, prisojati' ju. recimo, obliki njegove brade ali pa kroju njegove obleke. Kajti ta ali oni zunanji znak naših teles nc nosi bolj na sebi nadc na večno trajanje, ko ilajc kroj čigave obleke pameten povod na domnevanje, da se nc raztrga nikoli ali pa da mu podeli nc* smrtnost. Morebiti sc poreče, da ne misli nihče, da podeli čcinu ncsinrt« nost oblika, ampak da jc oblika znak pametne duše v notranjosti, ki je nesmrtna. Nc vem, kdo jo je napravil za znamenje takšne stvari, kajti gola trditev tega nc doseže, treba bi bilo na to prepričanje kakih do« kazov. Nobcdna črka. ki bi jo poznal jaz. nc govori kaj takega. Kajti ravno tako pametno bi sc sklepalo, da vsebuje mrlič, kjer ni več najti sledi življenskcga delovanja ko v kakem kipu, vendarle kljub temu živo dušo zavoljo oblike, kakor da jc pametna duša v izmenetu. ker ima zunanjost pametnega bitja, dasi imajo na sebi njegova dejanja dosti menj znamenj pameti vse njegovo življenje, ko se da zaslediti na marši« kateri živali. 16. Pošasti ali izmene. — Toda je plod (issue) razumnih starišev, zato se mora sklepati, da ima razumno dušo. Nc vem, po kaki logiki morate tako sklepati. Gotovo pa mi jc, da nikjer ne dopuščajo ljudje tako sklepati. Kajti, ako bi dopuščali, bi ne dajali potuhe na uničevanje slabo ali nesrečno uspelih rojencev. kakor delajo povsodi. Da, toda so pošasti. Recimo, da so pošasti; kaj bo vaš slineči se, nerazumni izmene, ki ni ž njim izhajati? Ali naj tvori telesna pomanjkljivost pošast, razumova pomanjkljivost pa (najimenitnejši in v običajnem izražanju najbistvenejši del) pa ne? Ali naj tvori pomanjkanje nosa ali tilnika pošast ter izobči takega rojcnca izmed človeškega dostojanstva, pomanj« kanje pameti in razuma pa nc? To bi se zopet pravilo, spravljati vse nazaj, kar sc jc ravnokar odklonilo: to sc pravi, ves pomen polagati na obliko in meriti človeka samo po zunanjosti. Da pokažemo, da polagajo ljudje v skladu z običajnim načinom umovanju v tej zadevi ves naglas na podobo in rešujejo vse bistvo človeškega plemena (kakor ravnajo) po zunanji obliki, bodi si šc tako nespametno in kakor zelo tudi to odklanjajo; treba nam je samo zasledovati njih misli in delovanje neko« liko dalje in tedaj sc jasno pokaže. Dobro oblikovan izmene jc človek, ima razumno dušo, dasi se ta ne pojavlja: o tem. pravite vi, ni dvoma. Podaljšajte pa mu nekoliko uhlja, priostrite ju, potlačite mu nekoliko nos, da jc bolj ploščat ko po navadi, tedaj pa sc prcccj začnete umikati. •Stcsnitc šc nekoliko obraz, napravite'g:; bolj ploskega in podaljšajte ga, tedaj pa sc ustavite; dodajte šc več in več zverske podobnosti, napravite glavo popolnoma slično glavi kakega drugega živega bitja, tedaj pa je precej pošast. Vi imate dokaz, da nima razumne duše, da se mora uničiti. Kje mora torej (vprašam jaz) biti prava mera skrajnih mej te zgradbe, ki vsebuje pametno dušo? Kajti, ker so se porodili človeški zarodki, ki so bili napol zver napol človek, drugi pa tri četrtine jednega in jedna četrtina drugega in jc tako mogoče, da nastopajo v vseh razmerjih sc bližajoč jednemu ali drugemu in jc mogoče mnogo stopinj sličnosti med človekom in živaljo; bi jaz prerad vedel, katere so tiste točne črte. ki morejo v skladu s hipotezo ali ne morejo imeti pridruženo pametno dušo. Kake vrste zunanjost jc zanesljivo znamenje, da biva notri ali nc biva takšen prebivalcc? Kajti mi govorimo, dokler sc to nc odpravi, o človeku na slepo srečo in bomo, bojim sc, vedno tako govorili, dokler sc vdajamo gotovim zvokom in domišljiji o dognanih in v prirodi dolo* ecnih vrstah, ki nc vemo, kaj so. Po vsem pa želim, da sc pomisli, da sc podajajo tisti, ki so po svojih mislih odgovorili na težavo tako, da nam pripovedajo. češ da jc slabo oblikvan zarodek pošast, v isto napako, proti kateri nastopajo, ustanavljajoč vrsto med človeka in zver. Kajti 95 jeli njihovu pošast v tem slučaju kaj drugega (čc beseda pošast sploh kaj pomeni) nego nekaj, kar ni ne človek, niti zver, ampak jc nekako deležna obojega? Ravno tako pa jc prej omenjeni izmene. Tako potrebno je zapustiti navadni pojem vrst in biti, ako res hočemo gledati v prirodo stvari ter jih preizkušati, po čem morejo naše zmožnosti razkrivati v njih, kakršne so, nc pa po neutemeljenih domnevah, ki so sc o njih pobrale. 17. Besede in v r s t c (s p c c i e s). — Omenil sem to tukaj, ker S o moji misli ne moremo biti preprevidni, da nas nc spravljajo v zmoto esede in vrste v navadnih pojmih, ki smo se na nje navadili. Nagibljem se na misel, tla tiči v tem težavna zapreka na poti do našega jasnega in razločnega spoznavanja posebno z ozirom na predmete; od todi pa je narastel velik del težav o resnici in gotovosti. Čc bi sc mi hoteli navaditi, da ločimo svoje ogledovanje in umovanjc od besed, bi opomogli v veliki meri nedostatku v naših mislih; vendar pa bi nas šc motilo (disturb) v pogovoru z drugimi tako dolgo, dokler sc držimo mnenja, da so vrste in njihove biti kaj drugega ko naše odmišljene predstave (kakršne so), ki so ž njimi speta imena, da bi bila njih znamenja. 18. Ponovite v. — Kjerkoli zaznavamo strinjanje ali nestrinjanje med katerimi izmed naših predstav, tam jc gotovo ali zanesljivo spo* znanje; in kjerkoli smo gotovi, da sc strinjajo tc predstave s stvarmi, tam je gotovo realno spoznanje. Ker pa sem tu podal znake tega stri* njanja naših predstav z realnostjo stvari, sem po svoji misli pokazal, v čem jc jedro tiste gotovosti, realne gotovosti, ki jc bila meni, naj si jc bila drugim karkoli, doslej jedno izmed tistih desiderata, ki sem jih najbolj pogrešal. V. POGLAVJE. O resnici vobče. 1. Kaj je resnica. — Kaj jc rcsnica. sc jc preiskavah) že mnogo stoletij; ker pa je to tisto, kar išče ali po svoji trditvi išče ves človeški rod, mora pač to vsekakor biti vredno našega časa na skrbno preizku* šdnjc, v čem jc njegovo jedro, da se tako privadimo njegovi naravi, da opazujemo, kako jo loči duh od ncrcsnice. 2. Pravo združevanje ali razdružcvanje znamenj, to se pravi predstav ali besed. — Rcsnica torej sc zdi meni po pravem pomenu besede, da ne pomeni ničesar drugega ko združevanje in razdruževanje znamenj, kakor sc strinjajo ali ne strinjajo med seboj stvari, za katere stoje. Združevanje ali Iočcnjc znamenj v tukajšnjem pomenu jc tisto, kar imenujemo z drugim imenom stavek. Rcsnica torej spada pravzaprav samo k stavkom. Teh pa sta dve vrsti, namreč duhovni in besedni, kakor sta dve vrsti znamenj, ki sc navadno rabita, namreč predstave in besede. 3. Ki tvore duhovne ali besedne stavke. — Da se stvori jasen pojem rcsnicc, je prepotrehno. prevdarjati miselno in be* sedsko rcsnico razločeni drugo od druge; vendar pa je zelo težavno, pečati sc ž njima posebe, kajti neizogibno je, da obdelujoč duhovne stavke rabimo, besede; tedaj pa precej prenehajo slučaji duhovnih stav* kov biti zgolj duhovni in prejdejo v besedske. Kajti ker ni duhovni stavek nič drugega nego zgolj uvaževanje predstav, kakršne so v našem duhu, brez imen, izgube naravo čistih duhovnih stavkov, brž ko sc spra* vijo v besede. 4. Duhovni stavki se zelo težko obdelujejo. — Kar pa dela obdelovanje duhovnih in besedskih stavkov posebej šc težavnejše, je dejstvo, da rabi večina ljudij, čc nc vsi, v svojem mišljenju in umo* vanju pri sebi besede namestu predstav, vsaj kedar vsebuje predmet njihovega premišljevanja sestavljene predstave. To pa jc sijajna očivid* 96 nost nepopolnosti in nezanesljivosti naših predstav te vrste in utegne služiti, ako sc skrbno uporabi, kot znak. ki nam pokaže, kaj so tc stvari, ki imamo o njih jasne in popolne predstave, katere pa ne. Kajti po moji misli najdemo, čc hočemo radovedno opazovati pot, ki po njem hodi naš duh, kedar misli ali presoja (reasoming), da moremo pogosto, kedar ustvarjamo v svojih mislih stavke o belini ali črnoti, sladkosti ali gren« čobi. o kakem trikotniku ali krogu, v svojem duhu lahko ustvarjati pred« stave same. nc da bi bilo treba preudarjati o njih imenih. Če pa hi hoteli prevdarjati ali tvoriti stavke o bolj zapletenih predstavah n. pr. o človeku, galici, junaštvu, slavi, navadno stavimo ime za predstavo; kajti ker so predstave, ki stoje za nje ta imena, večinoma nepopolne, zmedene in nedoločene, mislimo na imena sama. ker so bolj jasna, gotova in razločna ter se rajši pojavljajo našim mislim ko pa čiste predstave; in tako rabimo te besede namestu predstav samih celo tedaj, kedar hočemo pri sebi premišljevati (meditate) in uinovati ter na tihem ustvar« jati brezbesedne stavke. Pri predmetih je to. kakor se jc že omenilo, učinek nepopolnosti naših predstav, mi stavimo ime za realno hit, ki nimamo o njej sploh nobene predstave: pri modih pa povzroča to veliko število jednostavnih predstav, katere jih sestavljajo. Kajti ker jc mnogo izmed njih sestavljenih, se mnogo leže pojavljajo imena ko sestavljene predstave same, ki potrebujejo časa in pozornosti, da pridejo človeku v spomin ter sc točno predstavijo duhu celo tistih, ki so sc prej trudili, da to dosežejo; skrajno nemogoče pa jc to tistim, ki se morebiti niso nikoli vse svoje življenje s tem vznemirjali, dasi imajo v spominu pri« pravljcn večji del navadnih besed tistega jezika, da bi pretehtavali, za katere točne predstave stoji vsaka izmed njih. Nekateri zmedeni ali nejasni pojmi so opravljali svojo službo in marsikdo, ki mnogo govori o verstvu in vesti, cerkvi in veri, o oblasti in pravu, o zapekah (ob« structions) in vlagali (huinours), melanholiji in razburljivosti (cholcric), bi morda ohranili malokaj v svojih mislih in prevdarjanjih, čc bi kdo zahteval, da mislijo o stvareh samih, položijo pa na stran vse tiste besede, ki tolikokrat hegajo ž njimi druge in neredko tudi sebe. 5. Saj ni nič drugega ko združevanje ali r a z d r u» ževanjc predstav brez besed. — Toda povrnimo sc na pre« tehtavanje resnice! Opazovati moramo, pravim, dve vrsti stavkov, ki jih moremo tvoriti. Prvič brezbesedne, ki sc sestavljajo v njih v našem duhu brez rabe besed predstave ali pa razločujejo po duhu, ki zaznava ali presoja njih strinjanje ali nestrinjanje. Drugič besedne stavke, ki so besede, znamenja naših predstav sestavljenih ali razstavljenih v trdilnih ali nikalnih rekih. S tem pritrje« vanjem ali zanikavanjem tako rekoč devajo vkup ali pa ločijo drugo od drugega ta znamenja, ki jih tvore zvoki. Tako jc jedro tega stavka spenjanje ali ločenje znamenj in jedro resnice jc v devanju vkup ali ločenju teh znamenj v skladu kakor se strinjajo ali pa nc strinjajo tc stvari, ki za nje stoje. 6. Kedaj vsebujejo resnico brczhcscdni stavki, kedaj pa besedni. — Vsakega uči izkušnja, da spleta njegov duh molče sam pri sebi predstave, bodisi da zaznava med njimi strinjanje ali nestrinjanje, bodisi da si med njimi kaj takega misli, v nekake tcrdilnc ali nikalne stavke, kar sem jaz poizkusil imenovati z izrazoma sestav« ljanja in ločenja. Toda to duhovo delovanje, ki jc tako vsakdanje za mislečega in umujočega človeka, se leže razumeva, čc se prevdarja. kaj se vrši vnas, kedar pritrjujemo ali pa zanikavamo, nego sc da razložiti z besedami. Kedar ima kdo v glavi predstavo dveh črt. namreč stranice in prekotniec kakega kvadrata, izmed katerih jc ta palec dolga, utegne tudi imeti predstavo delitve te črte na določeno število jednakih delov, n. pr. na pet, deset, sto, tisoč ali kako drugo število in utegne imeti predstavo, da je ta jeden palec dolga črta deljiva ali da ni deljiva na takšne jednake dele. da ho njih gotov del jednak stranici. Zdaj pa kedar« 97 koli zazna, meni ali si domneva, da sc strinja deljivost takega rodu ali nc strinja ž njegovo predstavo, tc črte, spenja ali loči tako rekoč ti pred« stavi, namreč predstavo te črte in pa predstavo deljivosti takega rodu. Tako pa ustvari brezbesedni stavek, ki jc resničen ali neresničen, kakor sc dejanski strinja takova vrsta deljivosti, deljivost na toliko alikvotnih delov, s to črto ali pa ne. Čc sc tako sestavljajo ali pa ločijo predstave v duhu. kakor se one ali stvari, ki za nje stoje, strinjajo ali nc strinjajo, jc to tisto, kar smem imenovati duhovna resnica. Toda resnica besed jc nekoliko več; to pa jc pritrjevanje ali zanikavanjc besed med seboj, kakor sc strinjajo ali nc strinjajo predstave, za katere stoje. To pa je .zopet dvojno, ali zgolj besedno in malenkostno, o čemer bom govoril (VIII. pogl.) ali realno in poučno, ki jc predmet tega realnega spozna« vanja, ki smo o njem žc govorili. 7. Ugovor proti besedni res niči, češ da tako utegne vse hiti izmišljotina (e h i m e r i c a 1). — Tu pa iznova utegnemo zadeti ob isti dvom o resnici kakor o spoznanju; ugovarjalo sc bo, da poznati resnico, čc ni resnica nič drugega ko združevanje ali razdružc« vanje besed v stavke, kakor sc strinjajo ali pa ne strinjajo v človeškem duhu predstave, za katere stoje, ni kaj tako veljavnega, kakor sc misli, da jc, niti ni vredno trudov in časa, ki jih porabijo ljudje na njih iskanje; kajti v tem smislu nc znaša več ko ujemanje besed z izmišljotinami človeških možganov. Kdo pa nc bi vedel, kaki čudni pojmi polnijo marši« katerim ljudem glave in kake čudne predstave sc morejo roditi v člo« veških možganih? Čc pa obstojimo tu, nc poznamo nobedne resnice po tem pravilu razun sanjavih (chiincrical) besed v naših domnevah, niti nimamo druge rcsnicc razun tiste, ki se tiče harpij in kentavrov ravno tako kakor ljudij in konjev. Kajti tc in tem podobne utegnejo biti v naših glavah predstave in sc strinjati ali ne strinjati tam ravno tako kakor predstave dejanskih bitij ter imeti o sebi ustvarjene ravno tako resnične stavke. Kavno tako resničen utegne biti stavek, ki pravi, da so živali vsi kentavri. kakor da so živali vsi ljudje, gotovost jednega jc tolika kakor drugega. Kajti v obeh stavkih so sestavljene hesede v skladu s strinjanjem predstav v našem duhu, strinjanje pa predstave živali s predstavo kentavra jc duhu tako jasno in vidno, kakor strinjanje pred« .stave živali s predstavo človeka; tako sta oba stavka jednako resnična, jednako gotova. K čemu pa nam je vsa ta resnica? 8. Odgovor pa pravi, da velja (is a h o u t) realna res« niča predstavam, ki sc strinjajo s stvarmi. — Dasi utegne tukaj to, kar sc jc povedalo v prejšnjem poglavju, da sc more ločiti dejansko spoznavanje od namišljenega, zadostovati na odgovor o tem dvomu, da sc loči dejanska resnica od namišljene ali (čc hočete) zgolj besedne (nominal), ker slonita obe na isti podstavi. menda vendar ne bo izgrešeno, povdarjati tu iznova. da bo, čeravno nc pomenijo naše besede ničesar razun naših predstav, vendar, ker imajo namen, pomeniti stvari, resnica, ki jo vsebujejo, kedar se spravijo v stavke, samo besedna, kedar stoje za predstave v duhu. ki se nc strinjajo z realnostjo stvari. Zato pa lehko primerno spada ravno tako icsniea kakor spoznavanje pod razločevanje besednih in realnih, ker jc lc besedna resnica, kjer sc spenjajo izrazi v skladu s strinjanjem ali nestrinjanjem predstav, za katere stoje brez ozira na dejstvo, ali so naše predstave takšne, ki so ali morejo biti v prirodi. Toda tedaj vsebujejo one realno resnico, kedar sc spenjajo ta znamenja, kakor sc strinjajo naše predstave, in kedar so naše predstave takšne, kakor vemo, da morejo hiti v prirodi; tega pa na predmetih nc moremo vedeti razun poznanja, da jc kaj takega bilo. 9. N c r c s n i c a j c s p e n j a t i imena d r u g a č'c , ko s c strinjajo njih predstave. — Resnica jc zaznamenovanjc strinja« nja ali nestrinjanja predstav v besedah, kakršno jc. Neresnica pa jc zaznamenovanjc strinjanja ali nestrinjanja predstav v besedah drugače nego jc. V kolikor se strinjajo tc tako z besedami označene predstave s svojimi izvirniki, samo tako daleč je resnica dejanska (real). Spoznanje 98 tc rcsnicc tiči v znanju, za kake predstave stoje besede, in zaznava strinjanja ali nestrinjanja teh predstav v skladu z besedami, ki to značijo. 10. O občnih stavkih se mora obširneje razprav« 1 j a t i. — Ker pa se gleda na besede kot na velike cevi, ki sc po njih pretakata resnica in spoznanje, in da mi rabimo podajajoč in sprejemajoč 'resnico besede in stavke, hočem obširneje preiskavati. kaj vsebuje v stavkih gotovost realnih rcsnic in kje sc dobiva (it is to bc had). ter si prizadevati, da razkažem. v kaki vrsti občnih stavkov moremo hiti gotovi njihove dejanske resnice ali ncrcsnicc. Začeti hočem z občnimi stavki, kakršni so tisti, ki večinoma za> vzemajo naše misli in prizadevajo trud našemu prevdarjanju (eontem« plation). Za občne rcsnicc skrbi (look after) duh posebno kot za tiste, ki nam najbolj razširjajo spoznanje; ker pa nam objednem ustrezajo po svoji obsežnosti z raznimi posameznostmi, -nam širijo obzorje in krajšajo pot do spoznanja. 11. Nravstvene in metafizične rcsnicc. — Mimo res« nje v točnem prej omenjenem smislu so pa še druge vrste resnice, kakor 1. nravstvena rcsniea, kar se pravi govoriti o stvareh v skladu s pre« pričanjem svojega duha. dasi se ne strinja stavek, ki ga govori kdo, z realnostjo stvarij; 2. metafizična resnica, ki ni nič drugega ko realna bit stvari, ki sc dado spravljati v sklad s predstavami, s katerimi smo speli njihova imena. Tc sicer na videz obstojajo ravno v biti stvarij, vendar pa, čc jih razmotriva kdo malo bliže, sc bo kazalo, da vsebujejo brczbcscdcn (taeit) stavek, po katerem spenja duh to posebno stvar s predstavo, ki jo jc prej določil z imenom vred. Iver pa sc jc ali prej oziralo na to pretehtavanje resnice ali je za naš sedanji smoter h rez pomena, utegne tu zadostovati, da sc samo omeni. VI. POGLAVJI-. O občnih stavkih, njih resničnosti in gotovosti. 1. Razpravljati o besedah jc za spoznavanje po* t r c b n o. — Preizkušati in presojati predstave same po sebi jc sicer, ker se položijo njih iincna popolnoma na stran, najboljši in najvarnejši pot do jasnega in razločnega spoznanja, vendar pa se po moji misli udejstvuje prav redko vslcd presilne navade, rabiti glasove za predstave. Vsakdo lehko opazuje, kako navadno sc rabijo imena namestu predstav samih eelo tedaj, kedar mislijo in umujejo ljudje sami pri sebi: posebno-kedar so predstave zelo zapletene in napravljene iz velikega skupka jednostavnih. To dejstvo dela pretehtavanje besed in stavkov tako po* treben del razpravljanja o spoznanju, da je prav težavno, govoriti razum* ljivo o jednem, nc pojasniti pa drugega. 2. Občne rcsnicc razumevati jc komaj mogoče, čc n c nastopajo v besednih stavkih. — Vse spoznanje, kar ga imamo, jc lc spoznanje posebnih ali občnih resnic; zato jc očividno. da se zadnje izmed teh, ki se po pravici najbolj zasleduje, naj sc v prvem še toliko stori, nikoli nc da dobro sporočiti, razun če sc zaznava in izraža z besedami. Ne vodi torej s poti preizkušanja našega spoznavanja preiskavanje resnice in gotovosti (certuintv) občnih stavkov. J. Gotovost je dvojna — gotovost rcsnicc in spo« znanja. — Da pa nas nc zapelje v tem slučaju to, kar jc povsodi nevarno, dvomljivost izrazov imam pred očmi. jc primerno opozoriti, da jc gotovost dvojna: gotovost rcsnicc in gotovost spoznanja. Gotovost resnice jc. čc so dejane besede tako vkup v stavke, da točno izražajo strinjanje ali ncstrinjanjc predstav, ki za nje stoje, kakor jc dejanski. Gotovost spoznanja sc pravi zaznava strinjanja ali nestrinjanja pred* 99 stav, kakor sc. izraža v kakem stavku. To navadno imenujemo spoznanje ali biti gotov rcsnicc kakega stavka. 4. Ne more sc spoznati, da bi bil kak stavek resni« čen, kjer sc ne pozna bit vsake omenjene vrste. — Ker pu zdaj ne moremo biti gotovi resnice kukegu občnega stavku, razun če poznamo točne meje in razseg vrste, ki za njo stoje njeni izruzi. zato jc nujno, da poznamo bit vsake vrste; to pa je tisto, kar jo ustvarja in omejuje. Pri jednostavnih predstavah in modih ta opravek ni težaven. Kajti, ker sta v teh dejansku in besedska bit isto ali, kar jc jedno in isto. ker je odmišljena predstava, ki stoji zu njo občni izruz, jedinu bit in meju. Pri nobedni jednostavni predstavi, pri nobednem modu ni težko to storiti. Kajti, ker jc pri teh rculnu in nominalna bit isto. ali kar je jedno in isto, ker jc odmišljena predstava, ki stoji za njo, občen izraz, jedina bit in meju, ki jc uli sc da misliti te vrste, nc more biti dvoma, kako daleč sega vrsta ali kake stvari obsega vsak . izraz; to pa so očitno vse, ki se točno strinjajo (eonform) s predstavo, ki zu njo stoji, drugih pu ni. Todu pri predmetih, kjer sc misli, da tvori, določa in meji vrste realna od nominalne ruzličnu bit, tum jc obseg občnega imena pruv nc« gotov; zato pa, ker nc vemo realne hiti, ne moremo vedeti, kaj spada, kaj pa nc spada k tej vrsti, torej pa tudi nc, kaj sc utegne ali nc utegne o njej z gotovostjo pritrditi. In tako nc moremo, kedar govorimo o kakem človeku ali zlatu ali kaki drugi vrsti naravnih predmetov, ki jih po naši misli sestavlja (constitute) točna in realna bit, ki jo redno podeljuje narava vsakemu posamezniku te vrste, kur učini, da je te vrste, hiti gotovi resničnosti kake trditve ali kukegu zunikanja, ki se o njem (njej) , izreče. Kajti človek uli zlato v tem smislu in v rabi zu vrsto stvarij, ki jih sestavljajo (eonstitutc) realne biti različne od sestavljene predstave v govornikovem duhu, stoje za nc vem kaj; in razseg teh vrst s takšnimi mejami jc tako neznun in nedoločen, du ni mogoče, s kako zanesljivostjo pritrjevati, du so vsi ljudje razumni uli da jc vse zlato rmeno. Kjer pa je ohranjena tudi imenska bit kakor meja vsake vrste in nc raztezajo ljudje rabe kakega občnega izraza dalje ko do posameznih stvari, ki sc v njih nahaja sestavljena predstava, za katero stoji, tam niso v nevar« nosti, da bi se motili v mejah vsake vrste, niti nc morejo biti v dvomu v tem oziru, jeli kateri stavek resničen ali ne. Izbrul sem. da pojasnim tc stavkovske negotovosti, ta sholastični način ter sem rabil izraze biti in vrste s tem namenom, da pokažem neslanost (ahsurditv) in nepri« kladnost. ki hi bila misliti, o njih kakor o kaki drugi vrsti reulnostij ko zgolj odmišljcnih predstav s posebnimi imeni. Misliti si, da so vrste stvarij kaj drugega ko njih uvrščanje pod občna imena v soglasju z dej« stvom, kakor se strinjajo s posameznimi odinišljenimi predstavami, ki jim dajemo imena kot znamenja, sc pravi kaliti rcsnico in uvajati nego« tovost v vse občne stavke, ki so o njih možni. O teh stvareh bi se torej sicer dalo razpravljati ljudem, ki nimajo sholastične izobrazbe, na boljši in bolj jasen način: ker pa so vendar pognali korenine ti napučni pojmi hiti uli vrste v duhu večine ljudij, ki jih jc lc količkuj pobarvala učenost, ki jc uspela v našem delu sveta, sc morajo razkriti in izkopati, da nastane prostor za rabo besed, ki bi prinesle s seboj gotovost. 5. To sc bolj posebno tiče predmetov (substance s). — Imenu predmetov torej, kjerkoli se stavijo zu vrste, ki jih bistveno, kakor se misli, sestavljajo realne biti, ki jih nc poznamo, niso zmožna, posredovati razumu gotovosti; mi nc moremo hiti gotovi resnice občnih stavkov napravljenih iz takih izrazov. Razlog tegu dejstvu jc očiten; kujti kako moremo biti gotovi, da jc v zlatu tu uli ona kakovost, dokler ne vemo, kaj je zlato, kaj pa ni? Saj po govorici tc vrste zlato ni nič, razun kar jc deležno neke biti. ki jc pa nc poznamo; ker pu jc nc poznamo, ne moremo vedeti, kje jc, kje pa je ni, in tako moremo biti gotovi, du jc katero delce snovi na svetu zluto ali pu du ni, ker je nevednost, iinu li kuj to uli nima tega. kur stori, da sc imenuje kaj zlato, neodpravljiva; to sc pravi: tu realna hit zlatu, ki sploh o njej nimamo pojmu: ker jc 7« 100 vedeti to za nas ravno tako nemogoče, kakor je nemogoče za slepca povedati, na kaki cvetki se nahaja ali nc nahaja boja siroticc, dokler sploh nima predstave o boji kake siroticc. Ali čc bi mogli (kar pa ni mogoče) zanesljivo vedeti, kje je realna bit, ki je nc poznamo, n. pr. v kakih snovnih dclcih jc dejanska bit zlatu, vendar pa ne bi mogli biti gotovi, da bi sc zanesljivo moglo trditi, da spada ta ali ona lastnost k zlatu, ker za nas ni mogoče vedeti, da ima ta ali ona lastnost ali prcd< stava nujno zvezo z realno bitjo, ki o njej sploh nimamo predstave, kakršnokoli vrsto po naši domnevi realna bit tvori. 6. K c s n i c a le malo občnih stavkov glede na pred« mete se da spoznati. — Kedar pa sc rabijo na drugi strani pred« metska imena, kakor hi se morala za predstave, ki jih imajo ljudje v duhu, nosijo sicer na sebi jasen in določen pomen, vendar pa nam nc bodo služila na sestavljanje mnogo občnih stavkov, o katerih resnici bi mogli hiti gotovi. Ne zato, ker smo pri tej njihovi rabi negotovi, kake stvari zaznamenujejo, ampak ker so sestavljene predstave, za katere stoje, takšne sestave (combinations) jednostavnih, ki nimajo na sebi kake očitne (discovcrablc) zveze ali pa takega nasprotja razun s prav majhnim številom drugih predstav. 7. Ker sc da sobivanjc predstav vedeti le pri malem številu slučajev. — Sestavljene predstave, ki pravzaprav y.a nje stoje naša imena predmetskih vrst, so skupki takšnih kakovosti, kakršne po opazovanju sohivajo v neznanem substratu, ki ga zovemo podstat; kake druge kakovosti pa nujno sobivujo s tukimi skupki, ne moremo zanesljivo vedeti, razun če moremo razkriti njihovo naravno odvisnost; v to pa moremo prodirati pri njih prvotnih kakovostih lc malo; v vseh njihovih drugotnih lastnostih pa sploh nc moremo razkriti " nobene zveze zavoljo razlogov omenjenih v 111. pogl.. namreč 1. zato. ker ne poznamo realnega sestava predmetov, ki nu njih slone posehe vsaka posebna drugotnu kakovost. 2. Čc bi vedeli to, hi nam služile samo za eksperimentalno spoznavanje (nc pu za občno), zanesljivo bi nc segule dalje ko zgolj slučaj; kajti naše duševne sile nc morejo razkrivati kake zaznavne zveze med kako drugotno kakovostjo in kakršnokoli prcinačho katerih izmed prvotnih. Zato pa je prav malo občnih stavkov, ki bi sc dali sestaviti glede nu predmete (suhstanccs), ki morejo nositi na sebi brezdvomno gotovost. 8. P r i m c r na zlatu. — Vse zlato jc stanovitno (fixcd). jc stavek, o katerega resničnosti nc moremo hiti gotovi, kakor obče se tudi veruje. Kajti čc misli kdo v skludu z neporabnim mnenjem naših šol, da stoji izraz zlata za kako vrsto stvari, ki jo je določila priroda po realni biti, ki spudu k njej. jc očividno, du ne ve, kateri posebni pred« meti so te vrste: zato pa nc more z zanesljivostjo trditi kaj občnega o zlatu. Če pa stavi zlato za vrsto določeno po njeni hesedski biti. bodi si n. pr. besedska hit sestavljena predstava telesa določene rmcnc boje, kovnega, raztopnega in težjega ko kaj znanega; v tej posebni rabi besede zlata ni težavno spoznati, kaj jc zlato, kaj pa ni. Vendar pu sc mu ne du z zanesljivostjo vobče prisoditi ali odreči nohenu druga lastnost razun tega, kar sc da ali nc da družiti s to imensko bitjo. Stano« vitnost na primer nima nujne zveze, ki hi jo mogli razkriti, z bojo. težo ali s kako drugo naših jednostavnih ali sestavljenih predstav ali z vso kombinacijo vkup; zanesljivo vedeti resnico tega stavku, da jc vse zlato stanovitno (fixcd), nam ni mogoče. 9. Ker se ne du razkriti zveza med stanovitnostjo in bojo, težo in drugimi predstavami te imenske hiti zlata, tako bomo. ako napruvimo svojo scstuvljcno predstavo zlatu tako, da je rmeno, topljivo, kovno, težko in stanovitno telo. v isti negotovosti glede nu raztopnost v acjua regia in iz istega razloga; kajti nikoli ne moremo po prevdarjanju pred« stav samih z zanesljivostjo trditi ali zanikati o kakem telesu, katerega sestavljeno predstavo tvori rmenost. velika teža. kovnost, raztopnost in stanovitnost, da sc Ha topiti v aqua regia; ravno to pa velja o njegovih 101 ostalih kakovostih. Rad bi jaz našel kako občno pritrdho gledč na katero lastnost zlata, ki bi o njej vedel vsakdo, da jc resnična. Brez dvoma, se bo prcccj ugovarjalo, češ da nili občen stavek: »vse zlato sc da kovati«. Na to pa bodi moj odgovor, da je prav zanesljivo stavek, ako je kov« nost del sestavljene predstave, ki stoji za njo beseda zlato. Tedaj pa sc tu nc pritrjuje o zlatu nič drugega, razun da stoji ta glas za pred« stavo, ki jc v njej kovnost; resnica in gotovost take vrste pa, kakršna jc ta, se pravi trditi, da hodi kentavr po četirih nogah. Če pa ne tvori kovnost dela spccifičnc biti. ki stoji za njo ime zlata, je očitno, da stavek, »vse zlato sc da kovati«, ni gotov stavek. Kajti, bodi si sestavljena pred« stava zlata napravljena iz katerihkoli njenih drugih kakovosti, in pokaže se, da jc odvisna kovnost od te sestavljene predstave niti ne sledi iz katere jednostavne, katero vsebuje; ker jc zveza, ki jo ima kovnost (če ima kako) s temi drugimi lastnostmi samo po posredovanju realnega sklada (constitution) njenih nečutnih delov; ker pa te seveda ne vemo, nam ni mogoče zaznati te zveze, razun čc bi mogli razkriti to, kar jih spenja. 10. V kolikor sc da vedeti kako takšno sobi vanje, v t'oliko utegnejo hiti občni stavki goto vi. — Do tega p a pot nc bi hil dolg, kajti — Čim več teh sobivajočih kako« vosti združimo v jedno sestavljeno predstavo z jednim imenom, tem točnejši in bolj določen napravimo pomen tc besede; vendar pa jc s tem ne napravimo bolj zmožne občne gotovosti z ozirom na druge kakovosti, ki jih nc obsega naša sestavljena predstava: kajti saj nc zaznavamo njihove zveze ali odvisnosti med njimi, ker nc vemo tc realne zgradbe (constitution). ki jim jc vsem podstava, in tudi ne. kako izvirajo iž nje. Kajti glavni del našega spoznanja gledč na predmete ni kakor v drugih stvareh zgolj v odnosnosti dveh predstav, ki utegnejo bivati vsaka za sc, ampak v nujni zvezi in sohivanju raznih razločnih predstav na istem predmetu ali njihovem odporu (repugnanev), tako sohivati. Cc bi mogli začeti na drugem koncu in razkriti, kaj jc tisto, v čemer je hojina bit, kaj dela, da jc telo bolj težko ali bolj lehko, kakov sklad delov mu daje kovnost, topljivost in stanovitnost in zmožnost, raztapljati sc v tej vrsti tekočine, nc pa v kaki drugi — čc hi mi. pravim, imeli takšno predstavo teles, kakršna je ta, ter bi mogli zaznavati, v čem je prvotno jedro vseh čutnih kakovosti in kako se proizvajajo, bi mogli o njih sestavljati (framc) take predstave, ki bi nam podajale snov za bolj občno spoznanje ter sc usposobiti na ustvarjanje občnih stavkov, ki hi imeli na sebi občno resnico in gotovost. Dokler pa so naše sestavljene pred* stave predmetskih vrst tako zelo oddaljene od notranje realne sestave (constitution), ki slonijo na njih njihove čutne kakovosti, ter niso naprav« ljcnc iz ničesar drugega ko kakega nepopolnega skupka teh navideznih (apparcnt) kakovosti, ki nam jih morejo razkrivati čutila, je mogoče le malo občnih stavkov o predmetih, ki sc moremo zanašati na njih goto* vost: saj jc le malo jednostavnih predstav, katerih zvezo in nujno sobi* vanje moremo zanesljivo in hrezdvombno spoznavati. Po mojem inncnju ni mogoče imenovati med vsemi drugotnimi predmetskimi kakovostmi in na nje se nanašajočimi močmi lc kako dvojico, katerih nujno sohivanjc ali pa odpornost proti sohivanju bi se dala zanesljivo vedeti, razun onih istega čutila, ki sc nujno izključujejo med seboj, kakor sem drugodi razkazoval. Nihče ne more po moji misli zanesljivo vedeti po hoji. ki je na kakem telesu, kako diši, kakega je okusa, kak ima glas ali tipne kakovosti, niti kake izprcmcmhc so na njem mogoče po drugih telesih ali na teli po onem. Isto sc sme reči o glasu ali okusu itd. Ker stoje naša specifična predmetska imena za kake skupke takih predstav, sc ni čuditi, da mo* remo ž njimi sestavljati lc prav malo občnih stavkov brczdvomhne realne gotovosti, vendar pa v kolikor vsebuje kaka sestavljena predstava kake vrste predmetov kako jednostavno predstavo, katere nujno sobivanjc s katero drugo sc utegne dati razkriti, tako daleč se dajejo tvoriti občni stavki z gotovostjo gledč na nje: na primer čc bi mogel kdo razkriti kakp 102 nujno zvezo med kovnostjo in hojo ali težo zlata, ali s katerim drugim delom sestavljene predstave, ki jo izraža to ime, hi mogel napraviti zanesljiv občni stavek glede na zlato v tem oziru in realna resnica tega stavka, »da jc vse zlato kovno«, bi bila tako zanesljiva, kakor jc tale: »trije koti vseh premočrtnih trikotnikov so jednaki dvema pravima«. 11. Kakovosti, ki tvore naše sestavljene predmet« s k c predstave, so večinoma odvisne od zunanjih, od« daljenih in nezaznavnih vzrokov. — Ako bi imeli takšne predmetske predstave, da hi vedeli, kake realne sestavine (constitutions) proizvajajo tc čutne kakovosti, ki jih nahajamo na njih, in kako teko tc kakovosti od ondod, bi mogli po specifičnih predstavah njihovih realnih biti v našem lastnem duhu bolj zanesljivo najti njih posebnosti in razkriti, kake kakovosti imajo, kakih pa nimajo, ko moremo zdaj s svo« jimi čutili. l)a izvemo posebnosti zlata, bi nc bilo več treba, da bi moralo zlato biti in da hi ga morali mi preizkušati, ko jc potrebno za veščaka, ki pozna trikotnikove posebnosti, da bi moral biti trikotnik v kaki snovi, predstava v našem duhu bi tako zadostovala jednemu kakor drugemu. Toda mi tako malo poznamo prirodinc skrivnosti, da se n:smo niti vhodu v njo približali. Kajti vajeni smo, razmotrivati predmete, ki na nje nalc« timo, vsakega izmed njih za sebe, kot v sebi celotno stvar, ki ima v sebi samem vse svoje kakovosti, je pa neodvisen od drugih stvari, veči« noma prezirajoč dejstvovanja teh nevidnih tekočin, ki jih obdajajo (ob« krožajo) in na gibanju in delovanjih katerih sloni večji del teh lastnosti, ki se na njih opazujejo in ki jih delamo ini bistvene (inherent) znake razlikovanja, po katerih jih poznamo in imenujemo. Položi kam košček zlata samega zase. da ga ne doseže in ne deluje nanj nobedno drugo telo. neposredno izgubi svojo bojo in težo in morebiti tudi svojo kov* nost: ta bi se izpremenila v popolno krhkost, kolikor vem jaz. Voda. na kateri jc za nas kapljivost (fluiditv) glavna lastnost, bi prenehala, prepuščena sama sebi, hiti tekoča. Č'c pa dolgujejo mrtva telesa toliko svojega pričujočega položaja drugim telesom zunaj sebe, da hi nc bila to, kar sc nam pojavljajo, čc hi sc odpravila ta telesa, ki jih obdajajo, velja to šc bolj pri rastlinah, ki sprejcmljcjo živež, rastejo, cvetejo, rode seme v nepretrgani zaporedi. Če pa pogledamo nekoliko bliže v položaj živali, najdemo, da jc njih odvisnost od zunanjih vzrokov in kakovosti drugih teles, ki nc tvore nobenega, kar se tiče življenja, premikanja in njih najimenitnejših delov kakovosti, ki sc dajejo na njih opazovati, tako popolna, da hi nc mogli biti trenotka brez njih: vendar pa sc malo opazujejo ta telesa, od katerih so odvisne, ter niso del sestavljenih pred* stav, ki jih tvorimo o teh živalih. Vzemi le na minuto živim stvarem zrak, prcccj sc onesvestijo ter izgubijo gibanje in življenje. To dejstvo je vsililo našemu spoznanju potrebnost dihanja. Ali od koliko šc drugih zunanjih in morebiti zelo oddaljenih teles, ki se navadno ne opazujejo, še inenj pa sc na nje misli, so odvisna peresa teh čudovitih strojev, koliko pa je takih, ki jih ne more nikoli razkriti najtočnejša preizkava! Prebivalci naše dežele sicer živijo v vesoljstvu oddaljeni mnogo miljonov milj od solnca, vendar pa so tako odvisni od primerno ogretega gihanja delec, ki prihajajo od ali dobivajo gibanje od njega, da je več ko ver* jetno. če hi sc odmeknila naša zemlja le za majhen del razdalje iz sedanjega položaja ter postavila lc malo dalje od tega izvora toplote ali sc mu približala, da bi nepresledno poginila večina živali; saj jih toliko* krat najdemo uničenih po preobilju ali pomanjkanju solnčnc toplote, katerima jih izpostavlja slučajni položaj po nekaterih delih tc naše majhne oble. Lastnosti, ki se opazujejo na magnetu, morajo vsekako imeti svoj izvor daleč za mejami tega telesa: kuge, ki pogosto razsajajo med raznimi živalskimi vrstami iz nevidnih vzrokov, gotova smrt (kakor se nam je pravilo) nekaterih izmed njih, čc lc prekoračijo ravnik, ali kakor je gotovo o drugih, če se spravijo v sosedno deželo; vse to oči« vidno kaže. da jc treba sodelovanja in sodejstvovanja raznih teles, ki sc redkokdaj misli nanje, da hi imeli med seboj kaj opraviti, jc absolutno 103 potrebno, da so, kakor jih vidimo, in ohranijo tc lastnosti, po katerih jih spoznavamo in razločujemo. Popolnoma iz tira smo. kadar mislimo, da obsegajo stvari v samih sebi kakovosti, ki se nam kažejo na njih; brez uspeha iščemo v muhinem ali slonovcm telesu tisto zgradbo (eonstitution). ki slone na njej te kakovosti in moči. ki jih opazujemo na njih. Da jih razumevamo prav, bi morebiti morali gledati nclc za to našo zemljo in atmosfero, ampak eelo za solnee ali najbolj oddaljeno zvezdo, ki jo je kedaj razkrilo naše oko. Kajti kako zelo je odvisna bit in delovanje posameznih predmetov na tem našem ohlu od vzrokov, ki leže skrajno za našim pogledom, nam ni mogoče določiti. Mi vidimo in zaznavamo nekatera izmed gibanj in grobejših delovanj stvarij tu okoli nas, odkod pa teko reke, ki ohranijo vse te čudovite stroje v gibanju in redu (repair). kako sc vodijo, kako izpreminjajo. sega čez naše opazovanje in raz« umevanje: veliki deli in kolesa, kakor smem govoriti, tc čudesne vesolj« stvenc zgradbe utegne, vsaj kolikor vemo mi, imeti takšno zvezo in odvisnost v svojih vplivih in dejstvovanjih med seboj, da hi morebiti stvari v tem našem bivališču dobile popolnoma drugo lice in nehale hiti. kar so, ako bi nehala biti katera izmed zvezd ali katero izmed velikih teles, ki so nerazumljivo daleč od nas. ali pa premikati se, kakor sc prefriiče. Gotovo pa jc to. du so stvari, kakor absolutne in celotne sc nam dozdevajo sume po sebi. Ic sprejemnike od drugih prirodinih delov tegu, zaradi česar jih mi posebno opazujemo. Njih kakovosti, ki se dajejo na njih opazovati, dejstvovanju in moči so lust nečesa, kar jc zunaj njih. in nikjer ni tako popolnega in dovršenega kraja, ki hi ga poznali v prirodi. ki ne' bi dolgoval biti, ki jo ima. in svoje odličnosti svojim sosedom; svojih misli, nc smemo omejevati na površje kakega telesa, ampak zreti moramo mnogo dalje pred sc, du popolnoma obsežemo te kakovosti, ki so v njem. 12. Čc pa jc temu tako, sc ni čuditi, da imamo prav nepopolne predmetske predstave in du so num realne hiti, na katerih slone njihove posebnosti in dejstvovunja, neznane. Niti njih velikosti, ohlikc in zgradbe (tcxturc) njihovih drobnih in tvornih delov nc moremo spoznati, ki so dejanski v njih, šc manj pu ruzličnu gibanja in različne sunke, ki sc ■vršijo v njih in katere dobivajo od zunanjih teles, od česur je odvisen in kar proizvuja večji in nujpomcnljivcjši del tistih kakovosti, ki jih opazujemo na njih, in iz česar so napravljene naše sestavljene predstave o njih. Že ta prevdarek zadostuje, da se končajo vse naše nadc, da bi kedaj mogli priti do predstav njihovih realnih hiti: dokler pu pogrešamo tega, nas bodo mogle imenske biti. ki jih rabimo numestu njih. lc prav skopo oskrbovati s kakim občnim spoznanjem ali z občnimi stavki, ki so zmožni realne gotovosti. 13. Razsojanje utegne seguti dalje, uli to ni s p o« znanje. — Ni se num torej čuditi, du je najti gotovost lc v malem številu občnih stavkov, ki se napravijo o predmetih; naše spoznanje njihovih lastnosti in posebnosti prav redko sega dalje, ko segajo in nas obveščajo naša čutilu. Vcdoželjni opazovalci utegnejo s svojo silno razsodnostjo prodreti dalje ter pogosto zadeti po verjetnosti zajetih iz previdnega opazovanja in dohro sestavljenih namigov pravo, na kur jih šc ni dovcdla izkušnja. Ali to je šc vedno ugibanje, sc povzdigne samo do mnenja; gotovosti pa. ki je potrebna nu spoznanje, nima. Kajti vse obče spo« znanje je lc v naših lastnih mislih in ohstoji zgolj v ogledovanju naših odmi.šljcnih predstav. Kjerkoli zaznamo med njimi kako strinjanje ali nestrinjanje, tam imamo obče spoznanje in skladno sestavljajo imena teh predstav v stavke moremo z zanesljivostjo izrekati občne resnice. Ker pa imajo odmišljene predmetske predstave, ki za nje stoje njih speci« fična imena, kedarkoli imajo kak razločen in določen pomen, zvezo ali pu nesovmestnost, ki se du razkriti, z le prav majhnim številom drugih predstav, jc gotovost občnih stavkov glede na predmete zelo tesna in borna v tem delu. kjer je naša glavna preiskava glede nu nje. in komaj so katera predmetska imena, bodisi predstava, ki sc nu njo obrača, kar 104 si hoče, ki moremo o njej vobče in zanesljivo govoriti, da ima ali pa nima to ali ono drugo lastnost, ki spada k njej in da vselej sobiva ali pa je sovmestna s to predstavo, kjerkoli jo jc najti. 14. Kaj je potrebno na n a š c s p o z n a n j e predmetov. — Prej ko moremo imeti kako znosno spoznanje tc vrste, moramo vedeti, kake izprcmcmhc proizvajajo prvotne kakovosti jcdncga telesa redno na prvotne kakovosti drugega in kako. Drugič moramo vedeti, kake prvotne kakovosti kakega telesa proizvajajo gotove občutke ali predstave v nas. To v rcsniei ni nič menj nego vedeti vse učinke snovi pod njenimi raznimi predrugačbami velikosti, oblike, kohezije delov gibanja in mirovanja; da pa bi mi to vedeli brez razodetja, jc po mojem mnenju popolnoma nemogoče. Niti če bi nam bilo razodeto, kake vrste oblike, velikosti in gibanja telesce bi v nas ustvarila občutek rmcnc barve in kake vrste oblika, velikost in sestava delov na površju kakega telesa bi bila pripravna, podeliti tclcsccm primemo gibanje nu proizvedbe te boje, bi to zadostovalo, napruvljati občne stavke z gotovostjo glede nu razne njih vrste, razun če hi imeli dovolj ostre zmožnosti, du hi zuznavali točno velikost, obliko, sklad in gibunje teles v teh drobnih delih, ki ž njimi delujejo nu našu čutila, tako du bi po teh mogli sestav« ljati svoje odmišljcnc predstave o njih. Omenil sem tu samo telesne predmete, katerih delovanja na videz stoje našim duševnim močem bliže; kajti kar sc tiče dejstvovanja duhov, njih mišljenja in premikanja teles, smo na prvi pogled v zagati; vendar pa bomo morebiti, kedar smo obrnili svoje misli malo bliže na pretehtavanje teles in njihovih dejstvo« vanj in preizkušali, kako daleč segujo naši pojmi cclo v teh s kako jasnostjo za čutna dejstva, morali izpovedati, da celo tudi v teh pridejo naša razkritja prav malo nad popolno nevednost in nezmožnost. 15. D o k 1 e r ne vsebujejo naše p r c d m e t s k c pred« stave svojih realnih k o n s t i t u e i j. moremo glede na nje tvoriti le malo občnih gotovih stavkov. — To jc očividno, da nam morejo odmišljcnc (ubstruct) sestavljene predstave, za katere stoje njihova občna imena, ker nc obsegajo njih realnih sestavin (constitutions), podajati prav malo občne gotovosti. Ker niso njih pred« stave napravljena iz tega, na čemur slonijo tc kakovosti, ki jih opažu« jemo na njih in ki bi sc radi poučili o njih ali s katerimi stoje v kaki gotovi zvezi: n. pr. bodi predstava, ki ji dajemo iinc človeka, kakor jc navadno, telo navadne oblike (shape). s čuvstvovanjem, samovoljnim gibanjem in pametjo. Ker je to odmišljcna predstava in torej bit naše vrste človek, moremo nupruviti o človeku, ki stoji zu tuko predstavo, le prav malo občnih gotovih stavkov. — Kajti, ker ne vemo realne sestave (constitution), ki sloni na njej čuvstvovanje, moč kretanja in umovanju s to posebno postavo in kaj jih spenja med seboj v isti pred« met, jc prav mulo drugih kakovosti, s katerimi bi jo mogli zaznati v nujni zvezi; zato pu nc moremo z gotovostjo trditi, du spuvajo vsi ljudje v presledkih, da nc more nihče živeti oh lesu ali kamenju, da zastruplja trobelika vse ljudi, ker nimajo tc predstave nujne zveze niti nujnega nasprotja z našo imensko bitjo človeka, s to odmišljeno predstavo, ki stoji za njo ime; v tem in temu podobnih slučajih moramo poseči po poizkusu na posebnih predmetih, kar pu nc more daleč segati. Dosti nam inora v ostalem biti verjetnost, ohčne gotovosti pa nc moremo imeti, dokler nima naša specifična predstava človeka tega realnega sestava (constitution), ki jc korenina, v kateri so združene vse te ncrazdružljivc kakovosti in odkoder rastejo. Dokler pa jc naša predstava, ki stoji za njo besedu človek, samo nepopoln skupek nekaterih čutnih kakovosti in moči v njem, sc nc da razločiti, kaka zveza ali kako nasprotje med našo specifično predstavo in učinkovanjem trohelikinih delov ali kamenja na njegovo sestavo. So živali, ki jedo brez škode za svoje zdravje trobe« liko, in druge, ki žive ob lesu in kamenju; ali dokler nimamo predstav teh realnih konstitucij različnih živalskih vrst, ki slone na njih te in tem podobne lastnosti in moči, nc smemo upati, da dosežemo glede na nje 105 gotovost v občnih stavkih. Samo to majhno .število predstav, ki sc da na njih razločiti nujna zveza z našo imensko bitjo ali s katerim njenih delov, nam more podati takšne stavke. Teh pa je tako malo in so tako malega pomena, da smemo po pravici ceniti svoje gotovo občno spo« znanje predmetov, da ga skoraj ni. 16. V čem tiči občna gotovost stavkov. — Zaključimo! Občni stavki kakekoli vrste so lc tedaj dovzetni (capahlc) gotovosti, kedar stoje izrazi (terms), ki se rabijo o njih, za takšne predstave, katerih strinjanje ali nestrinjanje, kakor se tu izražajo, moremo razkrivati. Gotovi pa smo njih resničnosti ali neresničnosti tedaj, kedar zaznavamo, da sc ujemajo ali nc ujemajo predstave, ki za nje stoje izrazi (terms). v skladu kakor sc med seboj pritrjujejo ali zanikavajo. Iz tega dejstva smemo zajemati znanje, da se nahaja občna gotovost le v naših pred« stavah. Drugam pa. kamorkoli hodimo po njo. ali v poizkuse ali opazo« vanja zunaj nas. ne sega naše spoznanje za posamezne posebnosti. Ogle« dovanjc naših odmišljcnih (abstraet) predstav nam edino more podajati občno spoznanje. VII. POGLAVJE. O načelih (maxims). 1. So sama po sebi oči vi d na. — Jc neka vrsta stavkov, ki so pod imenom načel ali aksiomov prešli med znanstvena načela. Sami po sebi so očividni. zato sc jc mislilo, da so prirojeni, dasi se ni (kolikor vem jaz) našel nihče, ki hi bil razkazal vzrok in temelj njihove jasnosti ali ncizog.bnosti (eogenev). Vendar pa utegne biti vredno, da se pomudimo ter preizkavamo vzrok njihove očividnosti in vidimo, je li posebna samo njim. ter tudi preizkušamo, kako daleč vplivajo na naše ostalo spoznavanje ter ga vodijo. 2. V čem j c bit očividnosti. — Spoznanje, kakor se jc razkazovalo, je zaznavanje strinjanja ali nestrinjanja predstav; kjer se zazna to strinjanje ali nestrinjanje neposredno po samem sebi brez posre« dovanja in pomoči česa drugega, tam jc naše spoznanje očividno samo po sebi. Da jc to tako, sc izkaže vsakemu, ki hoče lc prevdariti katerega izmed teh stavkov, ki jim pritrdi brez kakega dokaza na prvi pogled; kajti on najde v vsakem izmed njih. da jc vzrok njegovega pritrjevanja ali nepritrjevanja. ki ga najde duh vsled neposrednega primerjanja med njimi v teh predstavah, ki odgovarjajo pritrjevanju ali zanikanju v stavku. 3. Oči vidnost sama po sebi ni posebnost prizna« n i h aksiomov. — Ker je to tako, prevdarjajmo kot sledeče, ali je ta očividnost sama po sebi posebna samo tem stavkom, ki so navadno razširjeni pod imenom maksim in uživajo veljavo priznanih aksiomov. Tu pa jc očitno, da so sodcležnicc razne druge resnice, ki se jim nc prisoja, da bi bile aksiomi, ž njimi vred te očividnosti same po sebi. To izprevidimo, če pregledamo razne vrste strinjanja ali nestrinjanja pred« stav, ki sem jih više omenjal, namreč istost, različnost, odiiosnost, sohit« nost in realna bit: to nam razkriva, da niso očividni ti stavki sami po sebi, ki imajo veljavo maksim. ampak veliko število drugih, naravnost neprešteto jc število takšnih stavkov. 4. I. Kar sc tiče istosti in različnosti, so jednako očividni Vsi stavki sami po sebi. — Kajti ker sloni prvič nc« posredna zaznava strinjanja ali nestrinjanja istosti na dejstvu, da ima duh razločne predstave, to nam podaje toliko samih po sebi očividnih stavkov, kolikor imamo razločnih predstav. Kdorkoli ima sploh kako spoznanje, ima kot podstavc tega spoznanja razne' in razločne predstave in prvi dej duha jc (brez njega ne more nikoli biti zmožen kakega spo« znanja) poznati vsako izmed teh predstav po njih sumih in ločiti iih 106 od drugih. Vsakdo najde v sebi, da po/na predstave, ki jih ima; da tudi ve, čc je katera v njegovem razumu, kaj jc; kedar pa jih je več ko jedna, jih pozna razločno in nczmcdcnc drugo od druge; ker pa jc to vedno tako (ker ni mogoče, da hi 110 zaznaval, kar zaznava) ne more nikoli dvomiti, kedar jc kaka predstava v njegovem duhu. da jc tam in da je ta predstava, ki jc; da pa sta dve razločni predstavi, čc sta v njegovem duhu, tam ter tla n'sta jedna in ista predstava. Zato pa se vršč vsa taka pritrjevanja in zanikavanja brez možnosti dvoma, negotovosti ali pomiš« ljanja in sc jim mora nujno pritrjevati, brž ko sc razumejo; to sc pravi, brž ko imamo v duhu določene predstave, za katere stoje izrazi v stavku. Kcdarkoli torej s pozornostjo prevdarja duh kak stavek, tako da zaznava dve predstavi, ki ju značita izraza, in se zatrjuje ali zanikava druga o drugi, da sta isti ali pa različni; precej in neizgrešno jc gotov o resnici takšnega stavka in sicer jednako, ali so stavki v izrazih, ki stojč za bolj ali menj občne predstave; n. pr. ali se zatrjuje občna predstava bivanja o sebi kakor v stavku, karkoli jc, to jc, ali sc pritrjuje bolj posebna pred« stava o sebi, kakor človek jc človek, ali karkoli je belo, jc belo; ali pa seli predstava bivanja vobče zanikava o nehivanju, ki jc jedina (čc jo smem tako imenovati) od nje različna predstava, ker v tem drugem stavku ni mogoče za isto stvar, da bi bila in bi jc ne hilo; ali katera predstava kake posebne stvari se zanikava od druge od nje različne, kakor človek ni konj, rdeče ni modro. Razlika predstav napravi, brž ko sc razumejo izrazi, resnico stavka na mah vidno, to pa z jednako gotovostjo in lehkoto v menj občnih stavkih ravno tako kakor v bolj občnih, povsodi pa iz istega vzroka, namreč ker zaznava duh na predstavi, katerokoli ima, da jc ista predstava ista s samo seboj, da pa sta različni predstavi različni, nc pa ista. O tem dejstvu pa je jednako gotov, ali šta predstavi menj ali bolj občni, odmišljcni in obsežni. Zato .pa ne spada ta vrsta neposredne oči« vidnosti po kaki posebni pravici samo k tema občnima stavkoma, karkoli jc, to jc, in pa ni mogoče, da bi ista stvar bila in da bi je nc hilo. Zaznava bivanja ali nebivanja nc pripada bolj k tema nedoločnima (vaguc) predstavama, ki ju izražata izrazu karkoli in stvar ko h kateri drugi predstavi. Ti občni načeli, ki izkratka nc pomenita ničesar drugega ko isto jc isto in isto ni različno, sta rcsnici ravno tako znani v bolj posebnih primerih kakor v teh občnih maksimah in znane tudi v posebnih slučajih, prej ko sc jc kedaj mislilo na tc občne maksimc. in zajcmljcjo vso svojo moč iz razsodka duha, ki se peča s posebnimi predstavami. Ničesar ni leže videti, ko da duh brez pomoči kakega dokaza ali pre« vdarka na katerega teh občnih stavkov zaznava tako jasno in ve tako gotovo, da je predstava beline predstava beline, ne pa predstava modrine, in da jc predstava beline, kedar je v duhu, tam in da ni odsotna: zato pa uvaževanje teh aksiomov ne more ničesar dodati očividnosti ali go> tovosti njegovega spoznavanja. Ravno tako jc (kakor lehko vsakdo po« izkuša na sebi samem) pri vseh predstavah, ki jih ima kdo v svojem duhu: on ve, du je sebi vsaka ista. ni pa katera druga, -in da jc v nje« govem duhu. ne pa kje drugodi, kedar je tam, z gotovostjo, ki nc more biti večja; zato pa sc da spoznati resničnost nc občnih stavkov z večjo gotovostjo ter se tej nc da dodati ničesar. Zato pa sega naša nazorna veda gledč na istost tako daleč kakor naše predstave in mi moremo napraviti toliko neposredno očividnih stavkov, kolikor imamo imen za razločne predstave. Sklicujcm sc na vsakega lastnega duha. ali ni tale stavek, krog jc krog. neposredno očividen stavek kakor tisti, ki ga sestav« ljajo bolj občni izrazi, karkoli je, to je: zopet pa ali ni ta stavek, modro ni rdeče, stavek, ki o njem nc more duh bolj dvomiti, brž ko razume besede, ko dvomi o tem aksiomu, ni mogoče za isto stvar, da bi bila in da bi jc nc bilo; tako o vsem, kar jc sličnega. 5. II. V s o b i. t n o s t i imamo 1 c malo neposredno oči« vidnih stavkov."— Drugič, gledč na sohitnost ali takšno nujno zvezo med dvema predstavama, da mora v predmetu, kjer sc misli, da jc jedna. nujno biti tudi druga: o takšnem strinjanju ali nestrinjanju. 107 kakršno jc to, ima duh le v malem številu i/med njih neposredno zaznavo. Zato pa imamo v tej vrsti le malo nazornega (intuitivc) spoznanja, niti ni najti prav mnogo stavkov, ki so neposredno očividni, dasi so nekateri; n. pr. predstava izpolnjevanja prostora jednakega ohsegu njegovega površja, ki jc združena s predstavo telesa, jc po moji misli neposredno očividen stavek, da ne more hiti dvoje teles v istem prostoru. 6. III. V drugih o d n o s n o s t i h jih utegnemo imeti. — Tretjič, gledč na odvisnosti modov so napravili matematiki marsikateri aksiom o tej jedni odnosnosti jednakosti. X. pr. čc odvzameš od jedna« kega jednako, ostane jednako; dasi jc to z ostankom te vrste mutema« tikom maksima in so nesporne rcsnicc, nc ho nihče, ki prevdarja, kakor mislim jaz, da imajo jasnejšo neposredno očividnost ko tele, da jc jeden in jeden dve; da če od pet prstov jedne roke vzemeš dva, od pet prstov druge roke pa dva, bode ostalo število prstov jednako. Ti stavki in tisoč drugih takšnih sc da najti med števili, ki s'lijo. ko jih slišiš, na pritrje« vanje in imajo na sebi jednako jasnost kakor ti inatematiški aksiomi ako nc večje. 7. IV. Glede na realno bit nimamo n o b e d n i h. — Čc« trtič, kar pa sc tiče realne hiti, ker seveda nima nobedne zveze s kakimi drugimi izmed naših predstav ko s predstavo nas samih in predstavo nekega prvega bitja, nimamo v tem gledč na dejansko bit vseh drugili bitij nikakc demonstrativne, še menj pa imamo neposredno očividno spoznanje; glede na tc torej ni načel. 8. Ti aksiomi ne vplivajo dosti na naše ostalo spo« znanje. — Na sledečem mestu pa uvažujmo. kakov vpliv imajo te vzprejete maksimc na druge dele našega spoznanja. V učiliščih določena pravila, da so vsa umovanja cx praccognitis et prucconccssis. se polaga, kakor sc kaže, temelj vsega ostalega spoznanja v te maksimc in misli se, da so ta praeeognita; s tem pa sc po mnenju misli tale dvojica: prvič da so ti aksiomi tiste resniec, ki jih ve duh prve; drugič pa da slone na njih ostali deli našega spoznanja. 9. Ker niso tiste rcsnice, ki smo jih spoznali prve. — Prvič, da niso rcsnicc, ki jih jc spoznal duh prve, jc očividno po iz« kušnji, kakor smo razkazali na drugem mestu (T. knj., II. pogl.). Kdo ne bi opazoval, da gotovo pozna otrok, da ni tujce njegova mati: da ni stcklcnica, ki iz nje sesa, š:ha. davno prej nego ve. da ni mogoče, da bi ista stvar bila in da bi iste stvari ne bilo? Koliko pa je resnic o številih; lehko je opazovati, da jc duh ž njimi popolnoma znan in o njih popol« nema prepričan, prej ko jc kedaj mislil na ta občna načela, na katera jih včasih nanašajo matematiki v svojih dokazovanjih? Razlog za to dejstvo jc popolnoma očiten; kajti tisto, kar stori, da pritrjuje duh takim stavkom ni nič drugega ko zaznava, ki jo ima o strinjanju ali nestrinjanju svojih predstav v skladu kakor najde, tla se jim pritrjuje ali zanikava med njimi v besedah, ki jih razume. Ker pa jc znano, tla jc vsaka pred« stava, kar jc. nobedna izmed dveh razočnih predstav pa ni ista: iz tega mora nujno slediti, da morajo take neposredne očivitlnc resnice biti prve znane, katere tvore predstave, ki so prve v duhu; prve v duhu pa so. to jc očividno, tiste predstave posebnih stvari, od koder napreduje duh v majhnih stopinjah k majhnemu številu občnih. To sc jc vzelo od na« vadnih in znanih čutnih predmetov, se jc nastanilo v duhu z občnimi imeni. Tako sc dobivajo in razločujejo posebne predstave prve in tako sc je pridobilo njih spoznanje: potem pa menj občne ali specifično, ki so posehnim najbližje: kajti odmišljene predstave otrokom ali še ncizurje« nemu duhu niso tako pri rokah in tako lehke kakor posebne. Če so na videz dorastlim ljudem take, jc to le zato. ker jih jc napravila takšne nepretrgana in vsakdanja raba. Kajti, če premišljujemo o njih na drobno, najdemo, da so občne predstave izmišljeninc in pripomočki duha, ki nosijo na sebi težave in sc nc ponujajo tako lehko, kakor si radi domnevamo. N. pr. nc zahtevali precejšnjega truda in precejšnje spretnosti, oblikovati občno predstavo trikotnika (kar šc nikakor ni izmed najbolj odmišljcnih. 108 obširnih in težavnih); kajti nc sme hiti topokoten. niti pravokoten, niti jednakostraničen. niti jednakokrak, niti nejednakostraničen, ampak mora biti ob jcilncm vse in nič od tega. Zares nekaj nepopolnega je. kar nc more biti; predstava, ki so v njej združeni deli raznih različnih in ne« sovmestnih predstav. Resnica je, duhu je treba v tem nepopolnem stanju takih predstav, on hiti k njim. kolikor more, na udobnost ohčevanja in razširjanje svojega spoznanja, ki po obojem naravno stremi. Vendar pa se sme sumiti, da so take predstave znaki naše nepopolnosti; vsaj to pokazati, jc dosti, da naše najbolj odmišljenc in občne predstave niso tiste, ki se ž njimi seznani duh kot prvimi, in najležje niso tiste, ki se ž njimi peča njegovo prvo spoznavanje. 10. Ker se na nje ne opirajo drugi deli našega spo« znanja. — Drugič. Iz tega, kar se je povedalo, očitno sledi, da niso tc maksimc, ki sc toliko veličajo, načela in temelji vsega ostalega našega spoznanja. Kajti, čc jc velika množica drugih resnic, ki imajo ravno toliko neposredne očividnosti kakor one, in velika množica takih, ki jih vemo pred njimi, ni mogoče, da bi mogle biti načela, ki' iž njih izvajamo vse druge resnice. Nili mogoče vedeti, da jc jedna in dve jed« nako trem razun vslcd tega ali kakega takega aksioma, namreč, da je celota jednaka vsem njenim delom vkup? Marsikdo ve, da jc jedna in dve tri, dasi ni slišal ali mislil na ta ali kak drug aksiom, s katerim bi sc to dalo dokazati, in ve to tako gotovo, kakor ve kdo drugi, da je cclota jednaka vsem njenim delom ali kako drugo maksimo in vse iz istega razloga neposredne očividnosti; saj mu jc jednakost teh predstav tako vidna in gotova brez tega ali kakega drugega aksioma kakor ž njim, ker ni treba dokaza, ki bi posredoval očividnost. Niti po spoznanju, da je celota jednaka vsem njenim delom, nc vc, da je jedna in dve tri, bolje ali bolj gotovo (zanesljivo), ko jc to vedel prej. Kajti, če je tu kaka razlika v teh predstavah, sta cclota in deli bolj nejasni ali vsaj težavnejši za uredbo v duhu, nego sta jedna in dve tri. In zares, mislim, da smem vprašati te ljudi, ki morajo imeti vse spoznanje mimo teh občnih načel samih, da sc opirajo na občne, prirojene in neposredno očividna načela, kako načelo je potrebno na dokaz, da je jedna in jedna jednako dvema, da je dve in dve jednako četirim. da jc trikrat dve jednako šestim? Ker sc to vse brez kakega dokaza, dokazuje, da ali ni odvisno vse spoznanje od gotovih praecognita ali občnih maksim. ki se imenujejo načela, ali pa, da so to načela; čc pa hi bilo treba šteti tc med načela, bo treba šteti med tc tudi velik del štetja. Čc prištejemo tem vse neposredno očividne stavke, ki sc utegnejo sestaviti o vseh naših razločnih predstavah, bodo načela skoro brez konca, vsaj prešteti jih ne ho mogoče, ki jih ljudje spoznajo v različnih dobah, velike množice teh prirojenih načel pa sploh ne spoznajo vse svoje življenje. Naj pa pridejo pred duševno oko prej ali slej, ta resnica velja o njih, da se vse poznajo po svoji prirojeni oči« vidnosti, so popolnoma neodvisne, nc dobivajo nohedne luči niti niso do« stopne kakemu dokazu druga od druge: mnogo menj pa bolj posebne od bolj občnih ali bolj jcdnostavnc od bolj sestavljenih; ker so bolj jedno« stavne in menj abstraktne najbolj domače in ležje in se zaznajo prej. Ali hodi najjasnejša predstava katerakoli, očividnost in gotovost vseh takšnih stavkov jc v tem. da vidi človek, da je ista predstava ista predstava ter nepogrešno zaznava, da sta dve različni predstavi dve različni predstavi. Kajti, kedar ima človek v svojem razumu predstavi jedna in dve. pred« stavo žltovinc in predstavo modrine, ne more, da nc bi gotovo vedel, da jc predstava jedne predstava jedne, nc pa predstava dveh. in da jc predstava žltovinc predstava žltovinc. ne pa predstava modrine. Kajti človek nc more v svojem duhu zamenjati predstav, ki jih ima razločne: to bi bilo imeti jih zmedene in razločne ob istem času, kar jc protislovje; ne imeti pa razločnih, se pravi, ne imeti porabnih zmožnosti, torej sploh nc imeti spoznanja. Katerakoli predstava se torej zatrjuje o sebi sami ali katerikoli dve popolnoma razločni predstavi se zanikavatit druga o drugi, takemu stavku mora duh vsekak or pritrjevati kot nezmotljivo 109 resničnemu, brž ko razume izraze, brez obotavljanja ali potrebe kakega dokaza ali ozira na tiste, ki so napravljeni v bolj občnih izrazih in sc zovejo maksime ali načela. 11. Kaka je porabnost teh občnih-maksim. — Kaj naj torej rečemo? Ali so tc občne maksime brez porabnosti? Nikakor nc: seveda morebiti ni njih porabnost ta, ki se jim navadno prisoja. Toda ker se utegne najlahnejši dvom o tem, kar so prisodili nekateri tem načelom, razvpiti zopet kot prevračanje temeljev vseh znanosti, menda ne bo škoda zamude, ki jo zahteva njih prevdarjanjc gledč na druge dele našega spoznavanja, in se preizkuša bolj na drobno, kakemu namenu služijo, kakemu pa nc. 1. Očividno jc po tem, kar se jc žc povedalo, da se ne dado porabiti na dokaz in potrditev menj občnih neposredno očividnih stavkov. 2. Očitno je, da niso niti niso bile podlage, ki sc jc na nje postavila kaka veda. Vem, da so sholastiki raznesli mnogo besedičenja o znanostih in načelih, katera so jim temelji; toda moja nesreča jc hotela, da nisem nikoli zadel na take znanosti, še menj pa na katero posebno, ki bi bila zgrajena na teh dveh maksimah, kar jc, to jc, in ni mogoče za isto stvar, da bi bila in da bi jc nc bilo. Veselilo hi me, da mi pokaže kdo, kje bi bilo najti takšno vedo. ki je postavljena na tc ali katere druge občne aksiome, in hvaležen bi bil vsakemu, ki bi položil pred me zgradbo in sestav tako zgrajene vede na tc in tem podobne maksime, kjer bi se ne dalo pokazati, da stoje ravno tako krepko brez njihovega uvaževanja. Jaz vprašam, ali sc ne rabijo te občne maksime ravno tako v izučevanju božje vede in bogoslovnih vprašanjih kakor v drugih vedah? Tudi tukaj služijo, da sc ustavljajo prcpirljivci in se končavajo spori. Zato pa po moji misli nihče nc poreče, da je zgrajeno krščansko verstvo na te maksime ali da jc veda, ki jo imamo o njej, zgrajena na teh načelih. Imamo jo od razodetja, brez razodetja pa bi nam je nc bile nikoli mogle podati tc maksime. Kedar iznajdemo kako predstavo, ki nam posreduje zvezo med katerima drugima, nam to razkrije Bog po glasu pameti: kajti tedaj spoznamo rcsnico, ki jc prej nismo poznali. Kedar pa nam pojasni kako resnico Bog, jc to razodetje, ki nam ga napravi glas Svetega Duha, in mi napredujemo v svojem spoznanju. V nobednem teh slučajev pa ne dobimo svoje luči ali svojega spoznanja od načel. Ali v jednem nam jo podajejo stvari same in mi vidimo v njih resnico po zaznavi njihovega strinjanja ali nestrinjanja: v drugem pa nam jo podaje Bog sam ncpo» sredno in mi vidimo resnico tega, kar pravi v svoji brezmotni resnic* nosti (vcracitv). 3. Niso porabne. da bi pospeševale ljudem napredovanje v zna« nostih ali novih razkritjih šc neznanih resnic. Nc\vton je dokazal v svoji knjigi, ki sc nc more nikoli dovolj občudovati, razne stavke, ki obsegajo ravno toliko prej svetu neznanih resnic in so napredek v matematiškem spoznanju; do tega pa mu niso pomogle občne maksime, kar jc. to jc, ali pa celota jc večja nego del ali kaj tem podohnega. Vodilna nit mu niso hilc tc, ki bi ga bile vodile na razkritje resnice in gotovosti teh stavkov. Spoznanja teh dokazov tudi ni dobil po njih ampak zasledil je predstave posredovalke, ki so kazale strinjanje ali nestrinjanje predstav izraženih v stavkih, ki jih jc dokazal. To jc največje udejstvovanje (c.\crcisc) in najlepša prednost človeškega razuma v razširjanju spoznanja in pospeševanja znanosti; pri tem pa dobivajo prav malo pomoči od ogle« dovanja teh ali tem podobnih maksim, ki sc toliko veličajo. Če bi hoteli tisti, ki goje to sporočeno občudovanje teh stavkov, da mislijo, da ne bi b'lo storiti koraka v spoznanju brez opiranja na kak aksiom, niti vložiti kamena v zgradbo znanostij hrez kake občne maksime. samo raz« ločevati med metodo na pridobivanje spoznanja in na njega sporočanje. — med metodo, kako se ustvarja kaka znanost, kako pa sc jc uče drugi tako daleč, kakor jc razvita — videli hi. da niso te občne maksime temelji, na katere so postavili prvi graditelji svoje občudovanja vredne zgradbe, niti ključi, ki so odprli vrata do teh skrivnosti spoznanja. Seveda pozneje. 110 ko so sc postavila učilišča in so imele vede svoje profesorje, da učijor kar so iznašli drugi, so pogosto rabili maksimc, to se pravi, so določili gotove stavke, ki so bili neposredno očividni ali ki se morajo sprejemati za resnične. Ko so bile te v duhu njihovih učencev utrjene kot brezsporne rcsnicc, so jih o priliki porabili, da jih prepričajo o njih resničnosti v posebnih slučajih, ki njihovemu duhu niso bili tako domači kakor ti občni aksiomi, ki so sc jim prej vtepli v glave in skrbno vtisnili v duha. Vendar pa niso ti posebni slučaji, kedar sc skrbno o njih prevdarja. nič menj neposredno očividni za razum ko občne maksimc, ki so se donašale na njih potrditev. V teh posebnih slučajih je bilo, da so našli prvi raz* krivalci resnico brez pomoči občnih maksim: tako pa utegne kdorkoli drug storiti, ki jih s pozornostjo prevdarja. Pristopimo torej na razmotrivanje, kako sc rabijo maksimc. 1. Porabnc so. kakor sc jc opozarjalo, v navadnih metodah znan* stvenega poučevanja v tej meri. kakor so napredovale; malo porabnc ali pa sploh neporabne pa so za pospeševanje. 2. Porabnc so v učenih prepirih (disputes), da sc krotijo ž njimi prcpirljivci ter spravijo ti spori do nekega zaključka. Ali ni porodila potrebe po njih sledeča navada, naj se blagovoljno raziskuje. Učilišča so postavila za preizkusilo človeških zmožnosti preporen razgovor (dis< putation) in za znak učenosti ter so prisojala zmago tistemu, kdor sc ni dal izpodbiti: komur jc ostala zadnja beseda, ta ima. sc jc sklepalo, boljša dokazila, čc žc ne boljšo zadevo. Ker s temi sredstvi med spretnimi bojevniki ni bilo pričakovati razrešitve, ker sc jc na dokaz kakega stavka zmerom našel primeren terminus medius, drugi pa jc mogel ravno tako neprenehoma zanikavati z distinkcijo ali brez nje maiorem ali minorem. Preprečiti torej, da ne teko umetni prepiri v neskončni vrsti silogizmov, so se uvedli določeni občni stavki — večinoma seveda neposredno oči* vidni — na učiliščih. Ker so bili ti takšni, da so jih priznavali vsi ter sc ž njimi strinjali, so veljali za občna merila resnice in so služili kot načela (kjer niso sporniki med seboj določili drugih), za katere sc umikati ni bilo mogoče in od katerih sc ni smela oddaljiti nobena stranka. Ko pa so tc maksimc tako dobile ime načel, za katere se v umetnih prepirih niso smeli umikati, so se po pomoti vzprejclc med izvore in iztočnikc, odkoder jc izviralo spoznanje, in za temelje, ki sc na nje opirajo znanosti. Kajti, kedar so prišli v svojih umetnih prepirih do katerega izmed teh. so sc ustavili in niso šli naprej, stvar jc bila skončana. Kolika pomota pa je to, se je žc razkazalo. Ta učiliška metoda, mislilo sc jc o njej, da jc izvor, jc uvedla, kakor se zdi meni, isto rabo teh maksim v veliki del razgovora iz učilišč, da zaveže jezike prcpirljivccm, s katerimi sc ni treba nikomur dalje pre* rekati. kedar zanikavajo tu občna neposredno očividna načela, ki so jih vzprejeli vsi ruzumni ljudje, ki so enkrat o njih premišljevali; toda njih porabnost sega samo do tega, da sc stori konce prepiru. V resnici pa nc učijo, čc sc naglašajo v takšnih slučajih, ničesar; to so žc storile posredovalne predstave, ki so sc rabile v prerekanju, zvezo med njimi pa jc lehko videti brez pomoči teh maksim in tako vedeti rcsnieo, prej ko nastopi inaksima in sc pritira stvar do prvega načela. Ljudje bi prej opustili slabo stvar, ko pride do tega, če jc namen njihovega prepira, najti resnico in sc jc oprijeti, nc pa prepirati se za zmago. In tako imajo maksimc svojo posebnost na ustanavljanje trmoglavnosti (perverseness) ljudij. katerih odkritosrčnost bi sc bila prej vdala. Ker pa je šolska metoda ljudem dopuščala in jim dajala pogum na odpor, ustavljati sc očividni rcsnici, dokler niso ustavljeni, to sc pravi dokler niso prisiljeni, samim sebi ugovarjati ali pa kakemu dognanemu načelu. Ni čuda, da jih v meščanskem govoru ni sram tega, kar sc šteje po šolah med kreposti in ccni kot slava, trdovratno se držati tc strani v razpravi, ki so jo izbrali, bodi resnična ali neresnična, do skrajnosti, cclo po preverjenju (con* vietion). Čuden pot do rcsnicc in spoznanja in takšen, kakršnega po moji misli razumni del človeškega rodu. ki ga ni pokvarila vzgoja, more komaj 111 misliti, da hi sc kedaj smel pripuščati med ljubitelji resnice in učenci verstva in prirode ali uvesti v semenišča teh, ki imajo razširjati verske ali modroslovskc rcsnicc med neukimi in neprepričunimi ljudmi! Kako zelo utegne obračati takšna učenost mladini duhove od odkritosrčnega iskanja resnice in ljubezni do nje — cclo jim vzbujati dvom. jeli kaj takšnega — uli vsaj jeli vredno, sc ga držati — nc bom zdaj ruziskaval. To pa je moje mišljenje, du se niso maksimc mislile izimši tc kraje, ki so spravili peripatetski nauk v svoje šole, kjer sc jc nadaljeval mnogo stoletij, nc da hi bil naučil svet česa drugega ko prepiranje, nikjer pod* stave, ki so na njih zgrajene znanosti, niti učinkoviti pripomočki na po* speševanje spoznavanja. Ta občna načela so torej, kakor sem dejal, zelo poruhnu v umetnih prepirih, du zavezavujo prcpirljivccm jezike; niso pa velike porahnosti na razkrivanje neznanih resnic niti ne podpirajo duha pospešujoč mu iskanje spoznanja. Kajti, kdo neki jc začel staviti svoje spoznanje na tc občne stavke, kur jc, to je; ali pu m mogoče, du bi istu stvar bila in da bi jc ne bilo, in je izvedel iz kuteregu izmed teh kot iz načela zna* nosti kuk sestav koristnega spoznanja? Xapučnu mnenja često prikrito vsebujejo protislovja: zuto utegne jedna teh maksim služiti kot preiz* kušulo, da nam pokaže, kam vodijo. Vendar pu jc. duši so zelo pripravne, razkrivuti nesmisle uli pogreške človeškega umovanja ali mnenja, njih porabnost nu razsvetljevanje razumu prav majhna: nc izkaže sc, da dohiva duh od njih mnogo pomoči v svojem napredovanju v spoznavanju, ki bi nc bilo niti menjše, niti menj gotovo, če hi sc nc bilo nikoli mislilo na tc občne stavke. Res jc. kakor sem povedal, da včasih služijo v dokazo* vanju, da ustavijo prcpirljivcu jezik kažoč nesmisel tegu, kur jc rekel, in izpostavljajoč ga sramoti protislovja proti temu, kar ve ves svet in česar tudi on nc more nc priznati kot resničnega. Vendar pa jc nekaj drugega, pokazati komu, da sc moti, nekaj drugega pu. podati mu res* nico; rad pa bi jaz izvedel, kakih resnic moreta učiti ta stavka ter do kakega spoznanja nam pomore njun vpliv, spoznanja, ki ga prej ne bi h'li imeli niti bi nc mogli priti do njega brez njiju. Modrujino o njih tako dobro, kukor moremo, veljata pu vendur suino o identičnih predi* kueijah ter dejstvujeta le na takšne, ako sploh nu kakšne. Vsak posebni stavek o istosti ali različnosti se spozna sam po sebi tako jasno in gotovo, ako sc obrača nanj pozornost, kakor vsak izmed teh dveh občnih; sumo du sc vbijata ta občna, češ da služita v vseh slučajih, bolj skrbno v glave in sc bolj naglašutu. Kar pa sc tiče drugih menj občnih maksim, ni njih množica nič drugega ko množica zgolj besednih stavkov, ter nas nc uči ničesar drugega ko pomen imen in odnosnost drugega na drugo. »Celota je jednaku vsem njenim delom« — kake realne resnice, prosim vas. nas pa uči? Kaj vsebuje ta maksima več, ko kar izružu pomen besede totum ali vse sum po sebi? Tisti pu, ki vc, du stoji hesedn cclota za to, kar tvore vsi njeni deli. ve pruv mulo menj. ko du je cclotu jednuku vsem njenim delom. Xu isti podlugi pu utegne po moji misli tule stavek, »grič je višji nego dolina«, ali razni tem podobni veljati za maksimc. Vendar pa nc stavijo mojstri matematiki, kedar hočejo kot učitelji svoje vede druge vpeljati v to znanost, brez povoda te in nekoliko drugih takih maksim na začetek svojega sestava, da hi sc popolnoma navadili njih učenci, ko so sc v začetku popolnoma seznanili v svojih mislih s temi v tako občnih izrazih sestavljenimi stavki, nu tukšno prevdurjunje ter imeli te bolj občne stavke kot oblikovana pravila in reke pripravljene nu porabo v vseh posameznih slučajih. Xc du hi bile, ako sc jednako pretehtajo, bolj jasne in očividne ko posebni slučaji, kutcrc imajo namen potrjevuti, ampak da jc. ker so duhu bolj navadni, dosti samo imeno* vanje, da ustrežejo razumu. To pa jc. pravim jaz. bolj od njih navadne ruhe naselitve v našem duhu, ker pogosto na nje mislimo, ko pa od različne očividnosti stvari. 1'rcj pa ko je udomačila navada metode mi*-šljcnja in umovanja v našem duhu, se nagibljcm na mnenje, da jc popol* noma drugače. Otrok ve, čc se vzeme del od njegovega jahlka, to bolje 112 v tem posameznem slučaju nego po tem občnem stavku: Celota jc jed« naka vsem njenim delom: da čc kateri izmed obeh potrebuje potrditve po drugem, sc mora reči, da bolj potrebuje, da ga vede v njegovega duha posebni, ko pa da vede posebnega občni. Kajti naše spoznanje sc začenja v posebnostih in se razSirja stopnjema do občnih. Seveda hodi pozneje duh po nasprotnem poti in, ko jc začrtal svoje spoznanje v tako občnih stavkih kakor mogoče, seznani s temi svoje misli in jih navadi, obračati se na nje kot vzorec resnice in ncrcsnicc. Ker jih tako rabi po domače — kot merilo resnice drugih stavkov — sc kmalu oklene misli, da imajo bolj posebni stavki svojo resnico in očividnost od svoje sklad« nosti (eonformitv) s temi bolj občnimi, ki se tolikokrat povdarjajo in stalno dopuščajo i v razgovoru i dokazovanju. To jc po moji misli vzrok, da nosijo incd toliko množico neposredno očividnih stavkov najbolj občni naslov maksim ali načel. 12. Mak si me se utegnejo izkazati za protislovja, če s c n c s k r b n o rabijo besede. — Se nekaj po moji misli nc bo odveč opomniti glede na tc ohčnc maksimc, da nc lc nc izboljšavajo ali opremljajo našega duha z resničnim spoznanjem, da ga cclo, čc so naši pojmi napačni, neopredeljeni (loose) ali nestalni in mi prepuščamo svoje misli zvoku hesed, raje ko da hi jih osredotočili na dognanc, dolo« čcnc predstave stvari; jaz pravim, da nas potrjujejo tc občne maksimc v zmotah; rabiti besede na tak način, ki je zelo navaden, bo služilo na dokaz protislovij; kdor n. pr. bi z Dcscartcsom vred ustrojil v svojem duhu predstavo tega, kar imenuje telo, tako, da ni nič drugega ko raz« sežnost, bi lehko dokazal, da ni praznote (vacuum). to se pravi, da ni rostora brez telesa, s to maksimo, »kar je, to jc«. Kajti, ker jc predstava. i ji pripne ime telesa, zgolj razsežnost, jc njegovo spoznanje, da nc more biti prostor brez telesa, gotovo. Kajti on pozna svojo predstavo razsežnosti jasno in razločno in vc, da jc to, kar jc, nc pa kaka druga predstava, dasi se nazivljc s sledečimi tremi imeni: razsežnostjo, telesom, prostorom. Ker pa stoje tc tri besede za jedno in isto predstavo, sc utegne brez dvomu zatrjevati z isto očividnostjo in gotovostjo drugo o drugem kakor vsako o samem sebi; ravno tako gotovo pa jc, da. dokler rabim vse, da stoje za jedno in isto predstavo, jc tu prcdikaeija tako resnična in identična, da jc telo telo po pomenu in glasu. 13. Primer na praznoti (vacuum). — Čc pa bi prišel kdo drug in si napravil drugo predstavo stvari, od Dcscartesove različno, ki pa jo- vendar zovc z Dcscartcsom vred z isto besedo telesa, in napravi svojo predstavo, ki jo izraža z besedo telesa, češ da jc stvar, ki ima razsežnost in solidnost vkup. bo ravno tako lehko dokuzal. du more hiti praznota brez telesa, kakor jc dokazal Dcscartes nasprotno; kajti pred« stava, ki ji daje ime prostor, jc samo jednostavna predstava razsežnosti, predstava pa, ki ji daje ime telesa, jc sestavljena predstava razsežnosti in odpornosti ali solidnosti vkup v istem predmetu; zato ti predstavi nista točno jedna in ista, temveč v razumu tako razločni kakor predstava jedne in dveh, črnega in belega ali kakor telesnost in človečnost, čc smcin rabiti ta barbarska izraza; zato ni njih prcdikaeija v našem duhu ali v besedah, ki stoje za nje, identična, ampak zanikuvunjc druge od druge, numreč tu lc stavek: razsežnost ali prostor ni telo. jc tuko resničen in očividno gotov kakor tale muksimu, ni mogoče, da bi ista stvar bila in da bi iste stvari ne bilo. lehko napravi katerikoli stavek. 14. NT e dokazujejo, da bi zunaj nas bile stvari. — Dasi pu se dujetu ta stavku (kakor vidite) jednako dokazati, namreč, du utegne biti praznota in da nc more hiti praznote s tema gotovima nače« loma. namreč, kar je, to jc. in ni mogoče, da bi ista stvar bila in da hi iste stvari ne bilo: dokazu pa. da so telesu in kuka telesu so. nc bode služilo nohedno teh načel; to nam naj ruzkrivujo naša čutila, kolikor morejo. Ker pu so ta občna in neposredno očividna načela lc naše stalno, jasno in razločno spoznanje naših lastnih predstav, holj ohčnc ali ob« sežne, zato nam nc morejo dajati gotovosti o ničemer, kar sc godi zunaj 113 duha: njih gotovost ima svoje temelje samo v spoznanju, ki ga imamo o vsaki predstavi po njej sami in njeni razločnosti od drugih; motiti sc v tem dejstvu nc moremo, dokler so v našem duhu, dasi sc utegnemo dostikrat motiti in se motimo, kedar podržimo samo imena brez pred* stav, ali pa jih rabimo zmedeno, včasih za jedno, včasih pa za drugo predstavo. V teh slučajih pa sega moč teh aksiomov samo do zvoka, ne pa do pomena besed, nas samo zapcljava v zmedo, zmoto in napako. Treba je pokazati ljudem, da jih ne obvarujejo zmote te maksime, dasi so tako razvpite za velike varuhinje resnicc. v neskrbni in malomarni rabi njih besed; ta naincn ima moja opomba. V vsem pa, kar se je tudi namignilo gledč na njih neznatno porabnost pri nedoločenih predstavah, sem bil dovolj daleč od trditve ali namena, da jih jc treba položiti na stran, kakor so mc nekateri prenagljeno obdolžili. .Taz trdim, da so res* nicc, neposredno očividne resnice, zato se nc smejo polagati na stran. Kakor daleč bo segal njihov vpliv, ga menjšati, hi bilo prazno prizadc* vanje in jaz niti tega namena nimam. Toda brez krivice proti resnici in spoznanju utegnem vendar imeti prav, čc mislim, da nc odgovarja njihova porabnost silnemu naglašanju, ki so ga na videz deležne; svariti pa smem. da jih ne rabi nihče slabo ter sc potrjuje v zmotah. 15. N c varno jih jc rabiti pri sestavljenih pred« stavah. — Toda naj so si porahne, kakor hočejo, v hesedskih stavkih nam ne morejo razkrivati ali pa dokazovati najmanjšega spoznanja pred* metske narave, kakršne sc nahajajo in so zunaj nas, dalje ko sc opirajo na izkušnjo. In dasi je posledica teh dveh stavkov, ki sc imenujeta načeli, zelo jasna in ni nevarno ali škodljivo (hurtfull) jih rabiti pri dokazovanju takih stvari, v katerih njiju sploh ni treba na dokaz razun takih, ki so jasne same po sebi brez njih, namreč, kjer so naše predstave določene in znane po imenih, ki stoje za nje: kedar pa sc vendar rabita ti načeli, namreč, kar je, to je, in ni mogoče, da bi ista stvar bila in hi iste stvari nc bilo, v dokazovanju stavkov, kjer stoje besede za sestavljene pred* stave; n. pr. človek, konj, zlato, vrlina, tu pa sta neskončno nevarni in prenavadno zakrivita, da vzprejemajo in ohranjajo ljudje neresnico za očitno resnico in negotovost za dokaz: temu pa sledi zmota, trdovrat* nost in vsa nezgoda (misehiefs), ki utegne nastopiti iz napačnega umova* nja (sklepanja). Vzrok tega dejstva pa ni, da hi bili ti načeli menj res* nični ali menj krepki pri dokazovanju stavkov napravljenih iz izrazov, ki stojč za sestavljene predstave, ko kjer so stavki v jednostavnih pred* stavah, ampak ker pomotoma jemljejo ljudje vohče misleč, da, kjer so ohranjeni isti izrazi, veljajo stavki istim stvarem, dasi so predstave, za katere stoje različne; zato se rabijo tc maksime v podpiranje teh, ki so po glasu in videzu (appearenee) protislovni stavki, kakor je jasno na više omenjenih dokazih o praznini: tako da, dokler jemljejo ljudje besede za stvari, kakor navadno ravnajo, lehko služijo in navadno služijo dokazovanju protislovnih stavkov, kakor sc izkaže še v sledečem. 16. Primer na človeku. — Na primer, rccimo, da je človek to. gledč na kar hi vi radi s temi prvimi načeli kaj dokazali, in videli bomo, da jc dokaz, kolikor se da dokazovati s temi načeli, samo beseden in nam ne daje gotovega, vesoljnega resničnega stavka ali spoznanju o kakem bitju, ki jc zunaj nas. Prvič. Otrok, ki si jc napravil predstavo človeka, jc verjetno, da jc njegova predstava popolnoma jednaka tej sliki, ki jo načrta slikar z vidnih pojavov sestavljenih vkup. takšen skupek predstav v njegovem razumu pa tvori posamezno sestavljeno predstavo, ki jo imenuje človeka. Ker je izmed teh na Angleškem bela ali mesna barva jednu, otrok lahko dokaže, da zamorce ni človek, ker jc bela boja izmed stalnih jednostavnih predstav sestavljene predstave, katero iinc* nuje človeka. Zato pa more dokazati z načelom, da ni mogoče, da hi ista stvar bila in bi iste stvari nc bilo, da zamorec ni človek: kajti pod* stavek njegove gotovosti ni tu občni stavek, ki ga morebiti ni nikoli slišal niti ni mislil nunj. ampak jasna, razločna zaznava, ki jo ima o svojih jednostavnih predstavah črnote in beline, katere jemati drugo H 114 namesto druge se nc da pregovoriti niti premotiti, poznali to maksimo ali pa ne. Dokazati otroku ali komurkoli, ki itna takšno predstavo, ki jo imenuje človeka, nc moreš nikoli dokazati, da ima človek dušo, katere nc vsebuje njegova predstava človeka takega pojma ali take predstave v sebi; zato pa mu ne dokazuje načelo, kar jc, to jc, stvari, ampak je odvisno od zbirke in opazovanja, iz katerih moia napraviti svojo sestavljeno pred* stavo, ki se imenuje človek. 17. Drugič. Nekdo drug, ki je šel dalje v tvorjenju in zbiranju predstave, ki jo imenuje človeka, in doda zunanji podobi smeh in razumno govorico, utegne dokazati, da otroci in izmeneti niso ljudje, s to maksimo. ki pravi, da ni mogoče za isto stvar, da bi bila in da bi je ne bilo. Pogos varjal sem sc z jako pametnimi ljudmi, ki so dejanski zanikali, da bi bili ljudje. 18. Tretjič. Kdo drugi napravi sestavljeno predstavo, ki jo imenuje človeka, samo iz predstave telesa vobče in moči govora in pameti, podobo pa popolnoma izpusti. Ta človek more dokazati, da je človek lehko brez rok, da pa lahko hodi po četirih nogah, ker nc vsebuje njegova pred* stava človeka nc tega niti onega; v kakršnemkoli telesu ali kakršnikoli obliki najde govorico in pamet združeni, to mu jc človek; kajti, ker ima jasno spoznanje takšne sestavljene predstave: gotovo je, da je, kar je. 19. Majhna jc porabnost teh maksim v dokazih, kjer imamo jasne in razločne predstave. — Če se torej prav prevdari, smemo po moji misli reči, da jc, kjer so naše predstave določene v našem duhu in smo jim pripeli znana in stalna imena pod temi dognanimi določbami, malo potrebe ali porabe za vse te maksime, da sc dokaže strinjanje ali nestrinjanje med katerimi izmed njih. Kdor nc zna razločevati resničnosti ali neresničnosti takšnih stavkov brez pomoči teh ali tem podobnih maksim, temu nc pomorejo tc maksime do zmožnosti: saj sc ne more misliti, da pozna resnico teh maksim samih brez dokaza, ako nc more poznati rcsnice drugih brez dokaza, ki so tako neposredno očividne kakor tc. Na tej podstavi nazorno spoznavanje (intuitive knovvlegc) ne zahteva niti nc dopušča kakega dokaza, ne jednega bolj ko drugega. Kdor pa si misli nasprotno, podira podstavo vsega spoznanja in vse gotovosti; kdor pa potrebuje kakega dokaza, ki mu naj da gotovost in sc strinja s tem stavkom, da jc dve jednako dvema, temu ho tudi treba dokaza, ki ga pripravi, da prizna, da je, kar jc. Komur jc treba dokazu, ki ga preveri, da dve nista tri, da belo ni črno, da trikotnik ni krog itd., ali da nista dve določeni razločni predstavi jedna in ista, temu bo tudi treba dokaza, ki ga uveri, da za isto stvar ni mogoče, da bi bila in da bi je ne bilo. 20. Kjer so naše predstave zmedene, jc raba maksim nevarna. — Kakor pa so malo porabne te maksime. kjer imamo določene predstave, tako so, kakor sem pokazal, nevarne tam, kjer naše predstave niso določene; kjer pa rabimo besede, ki niso zdru* žene z dol ločenimi predstavami, ampak s takimi, ki imamo netočen in izpreminjajoč sc pomen, ki včasih stojč za to, včasih pa zu ono pred« stavo, iz česar izvira izgrešek in zmota, katero potrjujejo in krepijo s svojo veljavnostjo tc muksimc (ki nnstopujo kot dokazi, da ustalijo stavke, ki v njih stojč izrazi za nedoločene (indetermed) predstave. VIII. POGLAVJE. O brezpomembnih stavkih. 1. Nekateri stavki nam ne pospešujejo spozna* v s n j t. — Ali so maksime, ki smo jih obdelovali v prejšnjem poglavju za realno spoznavanje tako porabnc, kakor se vobče misli, prepuščam prevdarjanju. To pa sc po moji misli sme zaupno zatrditi, da so vesoljni 115 (universal) stavki, ki so sicer gotovo resnični, vendar pa našemu razumu ne dajejo luči, nam ne razširjajo spoznanja. Takšni so — 2. Prvič, identični stavki. — Prvič. Vsi čisto identični stavki. Ti očitno in na prvi pogled nc kažejo, da bi vsebovali kak pouk; kajti kadar trdimo imenovan izraz o njem saincm, bodi se to zgolj hesedski, bodi si da vsebuje kako jasno in realno predstavo, nc kaže nam ničesar razun tega, kar moramo za gotovo vedeti prej, bodi si da kedaj napravimo tak stavek sami. bodi si da sc položi pred nas. Seveda utegne najbolj občni, kar je. to jc, včasih služiti, da pokaže komu nesmisel, ki ga zakrivi, kadar bi rad v posebnih slučajih po opisih ali dvoumnih izrazih zatajil isto o istem; kajti tako očitno se nc bo nihče postavil proti zdravemu razsodku, da bi trdil vidna in direktna protislovja v gladkih besedah; čc pa to vendar stori, nc zameri sc nikomur, ki preneha razgovor s takim človekom. Vendar pa po svoji misli smem reči, da nas nc uči česa niti ta vzprejeta maksima niti kak drug identičen stavek: in dasi se utegne rabiti pogosto v taki vrsti stavkov ta velika maksima, ki se toliko veliča in s ponosom nazivljc podlaga dokazovanja, v njih potr« ditev, vendar pa ne sega nobeno dokazilo dalje ko do tega, da se sme trditi z veliko gotovostjo ista beseda o sami sebi brez kakega dvoma o resnici kakega takšnega stavka in naj šc dodam, brez kakega dejanskega spoznanja. 3. Kajti v tem smislu utegne prav nevedna oseba, ki.zna napraviti samo jeden stavek in ve. kaj misli, kedar pravi da ali nc, sestaviti miljon stavkov, katerih resničnost utegne biti nezmotno gotova, vendar pu ne vedeti s tem jedne stvari nu svetu; n. pr. kar jc duša, je duša, ali pa, duša jc duša, duh je duh, fetiš je fetiš itd. Ker je vse to jednako vredno temu stavku, namreč, kar je, to je. to sc pravi, kar ima hit. ima bit, ali kar ima dušo, ima dušo. Ali je to kaj več ko igrati z bese* dami? Slično jc opici, ki predeva školjko iz roke v roko; ona bi brez dvoma, čc bi mogla lc govoriti, rekla: Školjka v desnici je osebek, školjka v levici je povedek: tako bi bila napravila neposredno oči viden stavek o školjki, i. c. školjka jc školjka, z vsem tem pa bi ne bila bolj modra ali bi vedela kuj več. Tuko ravnanje s snovjo bi pač bilo ravno tako potolažilo opici glad kakor človeku razum, oba bi pač bila napredovala v spoznanju in rasti vkup. Poznam ljudi, ki zelo uvažujejo identične stavke, ker so nepo* sredno očividni, in mislijo, da izkažejo modroslovju veliko uslugo, čc jih razvpijajo, kakor du bi tičalo v njih vse spoznanje in da bi lc oni uvajali razum v vse spoznanje; kakor le kdo priznavam jaz, da so vsi resnični in neposredno očividni. Priznavam dalje, da leži podsiavu vsega našegu spoznanja v zmožnosti, ki jo imamo, zaznavati isto predstavo, da je ista, in razločevati jo od tistih, ki so drugačne, kakor sem razkazal v prejšnjem poglavju. Kako pa varuje ta raba identičnih stavkov na popolnovanje spoznanja, proti očitku malenkosti, nc morem izprevideti. Naj ponavlja kdo, kolikorkrat sc mu poljubi, da je volja volja, ali naj to naglaša, kakor sc mu zdi primerno; kake koristi jc ta stavek in neskončna rano« žica podobnih zu ruširjunjc našegu spoznanja? Hodi si kdo prebogat, kolikor dopušča množica besed, ki jih ima, na takšnih stavkih, kakršni so tile: zakon je zakon, obveznost jc obveznost, pravo je pravo, krivica jc krivica; ali mu kdaj pomorejo ti in tem podobni do spoznanja nrav« stvoslovja ali pouče njega ali koga drugega o nravstveni vedi? Tisti, ki nc vedo, niti nočejo kdaj vedeti, kaj jc pravo, kaj pa krivo, niti njih merila, lahko napravijo z ravno toliko zanesljivostjo (assurancc) in vedo nezmotljivo resnico teh in tem podobnih stavkov, kakor jih more napra« viti tisti, ki jc v nravnosti najbolje poučen. Toda kak napredek podajejo takšni stavki v spoznanju česa potrebnega ali za njih vodstvo koristnega? Mislilo bi sc o njem, da počenja mulo menj nego igru z besedami, kdor bi sc za razsvetljenje razumu v kakem delu spoznanja skrbno ukvarjal z identičnimi stavki in se trmasto oklepal maksim, kakršne so tele: podstat jc podstat in telo je telo; praznina jc praznina in vrtinec 6* 116 jc vrtincc; kcntavcr jc kcntavci in himcra jc himcra itd. Kajti tc in takšne so ravno tako resnične, ravno tako gotove in ravno tako nepos sredno očividne. Ali morajo sc vsekakor šteti med besedne igračice, kadar sc rabijo kot poučna in sc povdarja, da so pomoči na spo« /navanjc; saj ne uče ničesar razun tega, kar vc vsakdo, ki jc zmožen govorice, nc da bi sc mu moralo praviti, namreč, da jc isti izraz isti izraz in ista predstava ista predstava. Na tej podlagi sem mislil prej in mislim šc vedno, da podajati in vtepati v glave takšne stavke, da bi dobil razum kako novo luč ali uvod v spoznanje stvari, ni nič holjše ko igrati z besedami. Pouk ima svoje korenine v nečem popolnoma drugem; kdor bi rad razširil svoje lastne in drugih duhov rcsnicc, ki jih šc ne pozna, mora najti posredovalne predstave ter jih potem položiti v ta red drugo poleg druge, da more videti razum strinjanje ali nestrinjanje onih, ki jim velja vprašanje. Stavki, kateri storijo to, so poučni (instructivc); oni pa so zelo oddaljeni od tistih, ki trdijo isti izraz o samih sebi. To sc nikakor ne pravi, pospeševati sobe ali koga drugega v kaki vrsti spoznanja. Na to ne pomaga bolj, ko bi pomagalo komu pri učenju čitanja imeti takšne stavke kakršni so mu vtepeni v glavo. A jc a in b je h; to Ichko ve kdo ravno tako kakor učitelj, vendar pa ne zna citati besede vse svoje živ* ljcnjc. Niti mu nc pomorejo ti ali takšni identični stavki trohico naprej v spretnosti čitanja, naj jih rabi, kakor jih more. Čc bi bili tisti, ki me grajajo, da jih imenujem stavke, ki sc igrajo z besedami, lc čitali in sc potrudili razumeti, kar sem pisal više v prav razumljivi slovenščini, hi bili morali videti, da so mi identični stavki samo takšni, ki se v njih zatrjuje isti izraz, ki pomeni isto predstavo, o samem sebi. To jc po mojem pravi pomen identičnih stavkov. Glede na vse takšne pa smem po svoji misli brez nevarnosti še naprej trditi, da jih staviti v ospredje kot poučne ni nič boljšega ko igranje z bese« dami. Kajti nc jeden, ki zna rabiti svojo pamet, jih nc more pogrešati, kedar je nujno sc ozirati na nje, niti sc nc dvomi o njih rcsnici. kedar jih opazuje. Ce pa hočejo ljudje imenovati identične stavke, kjer se ne trdi isti izraz o sehi. morajo razsojati drugi, govoreli bolj primerno (propcrlv) nego jaz; to pa je gotovo, kar pravijo o stavkih, ki niso identični v mojem smislu, sc nc tiče mene, niti tega, kar scin jaz rekel: kar sem jaz rekel, se nanaša vse na tiste stavke, kjer sc trdi isti pojem o samem sebi; z veseljem hi jaz gledal slučaj, kjer se more rabiti takšen na korist in izboljšanje čigavega spoznanja. Slučaji druge vrste, kakorkoli sc utcg> nejo rabiti, se nc tičejo mene. ker niso takšni, kakršne jaz imenujem identične. 4. D r u g i č, kedar s c postavi del kake sestavljene predstave kot p o v c d e k e c 1 o t i. — II. Neka druga vrsta igra* jočih sc z besedami stavkov jc. kedar jc kak del sestavljene predstave povedek imenu eelote: del oprcdclhc opredeljeni hesedi. Takšni so vsi stavki, kjer se predikuje genus o vrsti ali pa obširneje o menj obširnem. Kakšen pouk pa vsebuje tale stavek, namreč: Svinec je kovina tistemu, ki pozna sestavljeno predstavo, ki za njo stoji beseda svinec? vse jedno« stavne predstave, ki spadajo k sestavljeni, katero znači izraz kovina, niso nič drugega, ko kar jc prej ohsegcl in označil z imenom svinca. Seveda človeku, ki pozna pomen besede kovine, nc pa hesede svinec, je to krajši pot na razlago besede svinec, da se mu pove. da je kovina, kar nakrat izrazi razne jednostavne, izmed njegovih jednostavnih pred« stav rajši, ko da sc naštevajo posamič in sc mu pravi, da jc zelo težko telo. ki se da raztapljati in pa kovati. 5. Kot d c 1 oprcdclhc opredeljenega izraza. — Ravno taka igrača z besedami je predikovanje kakega drugega oprcdclbincgu dela o opredeljenem izrazu ali trditi katero izmed jednostavnih predstav o kaki sestavljeni z imenom cele sestavljene predstave, kakor: vse zlato jc topljivo. Kajti, ker je topljivost jedna izmed jednostavnih predstav, 117 ki tvorč sestavljeno, ki stoji za njo beseda zlato, jc li kaj drugega ko igranje z glasovi trditi to o imenu zlata, kar obsegu njegovo vzprejeto ime (signification)? Mislilo bi se malo drugače ko smešno, resno zatrjevati kot pomenljivo resnico, du je zluto rmeno. Juz ne vidim, kuko bi bilo za trohico .bolj važno reči, da jc topljivo, razun čc se je izpustila ta kakovost iz sestavljene predstave, katere znamenje v navadni govorici jc glas zluto. Kakov pouk more vsebovati, praviti komu to, kar se mu jc žc povedalo ali o čemer sc misli, da to ve že prej? Kajti misli sc, da poznam pomen besede, ki jo rabi drugi v razgovoru z menoj, drugače bi mi jo inorul povedati. Čc pa vem. da stoji ime zlato za to sestavljeno predstavo kovnega, rmenegu, težkega raztopljivcgu telesa mc nc ho dosti poučilo, dejuti pozneje svečano v stavek in resno reči: zlato jc topljivo. Takšni stavki morejo lc služiti, da kažejo neplemcnitost človeku, ki hoče izhajati od oprcdclhc svojih lastnih izrazov sc jih včasih spominjajoč, spoznanja pa nimajo s seboj razun pomena besed, naj so ti še tako gotovi. 6. Primer človek in ženski jezdni konj. — Vsak človek jc žival ali živo telo. jc tako gotov stavek, kakor more hiti; k spoznanju stvari pa ne vodi bolje ko reči, ženski jezdni konj jc plešoč konj ali hrzujoča, plešoča žival, ker se oboje tiče lc besedskega pomena in mc seznanja lc s tem: to telo. čut in gibanje ali moč čuvstvovanja in gibanja so tri izmed tistih predstav, ki jih vedno objemam in izražam z besedo človek. Kjer pa se ne nahajujo združene, nc spudu ime človeku k tej stvari. Ravno tako velja o drugem to telo, čut in poseben način hoje z neko določeno vrsto glasu so nekuterc izmed tistih predstuv. ki jih vedno objemum in oznučujem z imenom ženski jezdni konj. Čc pu sc nc naha« jujo vkup, nc spada ime ženski jezdni konj k tej stvari. Popolnoma isto jc in v isto svrho, kedar se trdi kak izraz, ki stoji za nekatere ali več izmed jednostavnih predstav, ki vkup tvore to sestavljeno predstavo, ki sc imenuje človek, o izrazu človek: n. pr. misli si Rimljanu, ki ga znaei beseda homo z vsemi temi razločnimi predstavami združenimi v jednem predmetu: »eorporcitus, sensibilitus, potentia se movendi. rutionulitus, risibilitas«; on utegne brez dvoma z veliko gotovostjo vesoljno pritrditi jedno. več ali vse to vkup o besedi homo, toda hi ne povedal več ko da beseda homo v njegovi deželi objemlje v svojem pomenu vse te pred« stave. Precej slično romanski vitez, ki jc izražal z besedami ženski jezdni konj tele predstave: telo določene oblike, četveronogo. s čuvstvovanjem, gibanjem, s plešočo hojo, rezgetajoče, belo. navadno z žensko na hrbtu, hi z isto gotovostjo vesoljno pritrdil tudi nekuterc ali vse izincd teh o besedah ženski jezdni konj; s tem pa hi ne učil ncč. ko da so besede ženski jezdni konj v njegovem ali romanskem jeziku stale za vse to in sc niso smele rabiti, kjer jc manjkalo katerih izmed njih. Tisti pa, ki mi pove, da jc v čemerkoli združeno čuvstvovanjc. gibanje, pamet in smeh. da ima ta stvar dejanski pojem o Bogu ali da jo uspava opij. jc seveda nupruvil poučen stavek; saj nas uče taki stavki, ker nc vsebuje beseda človek, ki pomeni to predstavo, imeti pojem Boga ali pa zaspati vslcd opija, nekaj več nego zgolj to. za kar stoji beseda: zato je veda, ki jo vsobujc, več nego besedsku. 7. Kajti to uči samo pomen besed. — Prej ko tvori kdo stavek, razume po občnem mnenju izraze, ki jih v njem rabi, sicer hi ovoril kakor papiga, ki dela šum posnemaje in ustvarjajc neke glasove. i sc jih jc nuučila od drugih, nc pu kot razumna stvar, ki jih rabi za znamenja predstav, ki jih iina v svojem duhu. Meni sc, da razume tudi poslušalce izraze, kakor jih rabi govornik, sicer bi govoril cigunščino in delal nerazumljiv ropot. Zato pa sc igra z besedami, kdor napravi takšen stavek, ki ne vsebuje, ko jc napravljen, več ko jcdncga izmed izrazov, ki ga ve, kakor sc misli, človek prej; n. pr. trikotnik ima tri stranice ali pa žafran je rmen. To ravnanje je znosno lc tako dolgo, dokler hoče kdo komu ruzlagati svoje izraze, ki jih. kakor mislimo ali pravi sam, nc razumeva; tedaj pa uči samo pomen tc besede in rabo tega znamenja. 118 8. Ne pa dejanske vede. — Vedeti torej moremo resnico dveh vrst stavkov s popolno gotovostjo: jedna jc od teh z besedami igrajočih se stavkov, ki vsebujejo gotovost, ki pa jc samo besedska gotovost (izvestnost), nc pa poučna. Drugič pa moremo vedeti resnico in tako utegne biti gotova v stavkih, ki trdijo kaj o čem drugem, kar je nujna posledica njene točno sestavljene predstave, ali ni njena vse* bina: n. pr. da jc zunanji kot vseh trikotnikov večji ko kateri izmed nasprotnih znotranjih kotov; ker ta odnosnost zunanjega kota proti kateremu nasprotnih notranjih kotov r.c tvori dela sestavljene predstave, ki jo izraža beseda trikotnik, je to dejanska resnica in posreduje poučno dejansko vedo (spoznanje). 9. Občni stavki gledč na predmete so pogosto igranje z besedami. — Malo spoznanja imamo ali pa nobednega glede na kombinacijo jednostavnih predstav, ki utegnejo biti vkup v predmetih, razun po naših čutilili: zato pa nc moremo sestavljati kakih občnih gotovih stavkov o njih. ki bi nas vodili kam dalje, ko nas vodijo naše imenske biti. Teh resnic pa je lc malo in so neznatne z ozirom na tc, ki slone na njih realni konstituciji; zato so občni stavki o pred* metih, čc so gotovi, večinoma lc igranje z besedami; če pa so poučni (instruetive) niso gotovi in takšni, da nc moremo imeti spoznanja njih realne rcsnicc. kako zelo tudi utegneta pri ugibanju podpirati naše raz* sojanjc opazovanje in analogija. Odtodi utegne prihajati, da lehko naleti človek na prav jasne in razumne (eoherent) razgovore, ki pa vendar nimajo vsebine. Kajti očitno je, da sc utegnejo dati imena substancijalnih bitij ravno tako kakor drugih, v kolikor nosijo na sebi odnosne pomene, z veliko resničnostjo spenjati nikalno in trdilno v stavke, kakor jih delajo njih odnosne oprcdclbe sposobne; stavki iz takih izrazov sc dajejo z isto jasnostjo izvajati drugi iz drugega kakor tisti, ki posredujejo (convey) najrealnejše resnice; vse to pa hrez kakega znanja prirode ali realnosti stvari, ki so zunaj nas. Po tej metodi je mogoče sestavljati dokaze in brezdvombne stavke v besedah in s tem vendar nc napredo* vati trohice v spoznavanju resnice stvari; n. pr. kdor se jc naučil sledečih besed ž njih navadnimi odnosnimi pomeni, n. pr. predmet, človek, žival, oblika, duša, vegetativen, čuvstvujoč, razumen, more napraviti razne brezdvombene stavke o duši, nc da bi sploh vedel, kaj je duša dejanski; tc vrste stavkov, umovanj in sklepanj utegne najti človek neskončno število v modroslovskih, bogoslovnih knjigah in v knjigah neke vrste naravnega modroslovja; vkljuh vsemu temu pa vc o Bogu, duhovih ali telesih ravno tako malo. kakor jc prej, ko se jc podal na pot. 10. Zakaj pa. — Kdor ima prostost, opredeljevati, to se pravi, svojim predmetskim imenom določati pomen (kakor izvestno dejanski stori vsak, ki jih postavi za svoje predstave) in ustvarja njih pomen po slepi sreči tako, da jih izbira iz svojih ali drugih Ijudij domnev, nc pa iz preizkušenj in preizkav narave stvari samih, lehko z majhno težavo dokaže drugo iz druge v skladu s temi raznimi oziri in medsebojnimi odnosnostmi, ki jim jih je podelil. Pri tem se mu ni treba ozirati, dasi se strinjajo ali ne strinjajo stvari po njih lastni naravi, lc na svoje pojme z imeni vred. ki jim jih jc podelil. A s tem ravnanjem si nc razširi vede bolj. ko si poveča tisti bogastvo, ki vzcmc vrcčico svojih števnih novcev in zovc tega na tem mestu funt, drugega na drugem mestu shilling, tret* jega pa na tretjem mestu penez. Če ravna tako, brez dvoma lehko računa pravilno in nagromadi veliko vsoto v skladu s svojim štetjem, ki velja manj ali več, kakor sc mu poljubi, nc obogati pa tako ne, niti vedel lic bo, koliko velja funt, shilling ali penez, samo to bo vedel, da jc jeden v drugem dvajsetkrat in jih drugi vsebuje dvanajst: tako pač ravna tudi tisti, 'ki daje besedam pomen tako, da pomenijo druga z ozirom na drugo več ali manj ali pa so jednako obsežne. 11. Tretjič, rabiti besede različno se pravi igrati se ž njimi. — Vkljub večini besed, ki sc rabijo v razgovorih, tako dokazovalnih kakor spornih, je še bolj obžalovati to, kar je najhujša 119 vrsta igranja z besedami, in nas še bolj oddaljuje od izvestnosti v spo« znuvanju, ki jo upamo doseči s tem ravnanjem ali najti v njem, namreč, da nas večina pisateljev nc le ne poučuje o naravi in spoznavanju stvarij, ampak celo rabi svoje besede nedoločno in dvomljivo, ker jih ne rabi stalno zmerom v istih pomenih napravlja očitne in jasne dedukcije besed druge iz druge in nc daje svojemu govoru jasne zveze (naj so si še tako malo poučni). To pa storiti, bi nc bilo težko, ako bi sc jim ne zdelo udobno, prikrivati svojo nevednost ali trmoglavost pod nejasnostjo in zamotanostjo svojih izrazov; prispevata pa k temu morda še nepozor« nost in slaba navada marsikaterega. 12. Z n a m c 11 j a b e s e d s k i h stavkov. — I3a zaključim, pravim, da sc dajejo spoznavati zgolj besedski stavki po sledečih znamenjih. Predikacija je odmišljena. — I. Vsi stavki, v katerih se zatrjujeta dva odmišljena izraza drugi o drugem, veljajo zgolj pomenu glasov. Kajti, ker nc more nobedna odmišljena predstava hiti ista ko s samo seboj, ne more pomeniti, kedar sc zatrjuje njeno odmišljcno ime o katerem drugem izrazu, nič več nego to, da sc sme ali mora imenovati s tem imenom, ali pa da pomenita ti imeni isto predstavo. Tako, če bi kdo rekel, da jc varčnost skromno življenje, da jc hvaležnost pravičnost, da jc to ali ono dejanje zmerno, kakor lepi tudi utegnejo hiti na prvi pogled ti in tem podobni stavki, bomo vendar našli, kedar jih začnem pritiskati in preizkušati na drobno, da ne podajejo več nego pomen teh izrazov. 13. Drugič, del opredelbe kot povedek kakega izraza. — II. Vsi stavki, v katerih je del sestavljene predstave, ki stoji za njo kak izraz, povedek tega stavka, so hesedski; n. pr. rekati. da je zlato kovina, ali težko. In tako so vsi stavki, kjer sc zatrjujejo bolj obsežne besede, ki se imenujejo genera, o podrejenih ali menj obsežnih, ki sc zovejo specics. ali posamezniki, zgolj besedski. Kedar smo preizkusili po teh dveh pravilih stavke, ki sestavljajo razgovore, ki zadevamo navadno ob nje v knjigah in zunaj knjig, more« biti najdemo, da jih velja več, ko se navadno sluti, pomenu besed ter ne vsebujejo nič ko rabo in porabo teli znamenj.' To smem po svojem mnenju postaviti kot nepogrešno pravilo, da tam, kjerkoli ni znana razločna prelistava, ki za njo stoji kaka beseda, in sc nc uvažujc in se nc zatrjuje ali zanikava o njej nekaj, česar pred« stava nc obsega, tam tičijo naše misli popolnoma v glasovih in niso pripravne, da bi se ž njimi dosegla rcsnica ali ncrcsniea. Če sc tega skrbno varujemo, nas morebiti reši mnogo nekoristne zabave in nepo« trebnega prerekanja ter nam izdatno skrajša nemirno potovanje za rcal« nim in resničnim spoznanjem. IX. POGLAVJE. O našem spoznanju biti. 1. Občni gotovi stavki sc ne tičejo hiti. — Doslej smo uvaževali samo biti stvari, ki nam, ker so samo odmišljene predstave in zato v naših mislih oddaljene od posebne biti (ker jc to posebno delo duhu v odmišljunju, uvužcvuti kako predstavo poil nc drugo bitjo ko to, ki jc v razumu) sploh nc dujc nobednega spoznanju realne biti. Ker pa utegnemo mi, mimo grede bodi povedano, opuževati, da sc hiti nc tičejo občni stavki, kuterih resnico uli nercsnico moremo gotovo spoznuti, dalje pu. da sc tičejo vse posebne zatrditve ali zanikavc, ki nc bi bile gotove, čc bi sc poobčilc, samo biti; ker ruzjusnjujejo samo slučajno (accidcntal) združitev ali razdružitev predstav v stvareh, ki so, ki pu v svojih od« mišljenih naravah nimajo znane nujne zveze ali nasprotovanja. 120 2. Trojno spoznanje biti. — Ali pustimo, da sc pretehtava narava stavkov in različni načini prcdikacij obširneje na drugem mestu, ter nadaljujmo zdaj svoje preiskavanje glede na našo spoznanje stvarne biti in kako pridemo do nje. Pravim torej, da imamo mi spoznanje svoje lastne biti po naziranju (intuition), božje biti po dokazovanju, drugih stvari pa po čuvstvovanju. 3. Spoznanje naše lastne biti jc nazorno (intuitivc). — Kar sc tiče naše lastne biti. jo zaznavamo tako očitno in tako gotovo, da niti nc potrebuje kakega dokaza niti se ne da dokazovati. Saj nam nc more biti nič bolj očividno nego naša lastna bit: jaz mislim, jaz umujem, jaz čutim udobje in neudobje; ali more katera izmed teh biti bolj očividna nego moja lastna bit? Čc dvomim o vsem drugem, ravno ta dvom stori, da zaznavam svojo bit, ta nc bo trpel, da bi o tem dvomil. Kajti, čc vem, da čutim neugodje, je očividno, da tako gotovo zaznavam svojo bit. kakor bit neugodja, katero čutim; ali pa če vem, da dvomim, imam tako izvestno zaznavo biti dvomeče stvari kakor tc misli, ki jo imenujem dvom. Izkušnja nas torej preveri, da imamo nazorno spoznanje svoje lastne biti, in notranja nezmotljiva zaznava, da smo. V vsakem deju čuvstvovanju, umovanja ali mišljenja sc zavedamo pri sebi svoje biti; v tej zadevi nc zaostajamo za najvišjo stopnjo izvestnosti. X. POGLAVJE. O našem spoznanju božje biti. 1. Zmožni smo gotovega spoznanja, da jc Bog. — Prirojenih predstav o sebi nam Bog sicer ni dal, dasi pa nam ni vtisnil izvirnih črk v duha, kjer bi mogli čitati njegovo bit; toda, ker nas je opremil z vsemi zmožnostmi, ki jih ima v dar naš duh, sc ni pustil brez prič: saj imamo čuvstvovanje, zaznavanje, pamet in nc moremo pogrešati jasnega dokaza o njem. dokler sc nosimo po svetu same sebe. Niti po pravici tožiti nc moremo o svoji nevednosti v tej veliki zadevi, ker nas jc tako bogato oskrbel s sredstvi na svoje razkrivanje in spoznavanje, kolikor je treha za namen naše biti in važno zadevo naše sreče. Dasi pa jc to najholj znana rcsnica, ki jo razkriva pamet in dasi jc nje očividnost (če s iS nc motim) jednaka matematični gotovosti, vendar zahteva misli in pozornosti in duh se mera sam lotiti pravilnega izvajanja nje iz kakega dela našega nazornega spoznanja ali pa drugače ostanemo tako negotovi in nevedni gledč nu ta stavek kakor na druge, ki so sami po sebi dovzetni jasnega dokaza. Da torej pokažemo, da moremo spoznati, to sc pravi, biti gotovi, da jc Bog, in kako utegnemo priti do tc gotovosti, mislim, da nam ni treba hoditi dalje ko do nas samih in tega ncdvomljivcga spoznanja, ki ga imamo o svoji lastni biti. 2. Človek vc, da j c. — Jaz mislim, da ni vprašanja, da ima človek jasno predstavo svoje lastne hiti; on vc gotovo, da jc in da je nekaj. Kdor more dvomiti, jeli kaj ali pa ne, s tem nc govorim, ravno tako malo kakor bi hotel razpravljati z golim ničem ali si preveriti nc« bitnost (noncntity), da je nekaj. Ako kdo trdi, da jc tolik skeptik, da zanikava lastno bit (kajti dejanski o njej dvomiti, jc očitno nemogoče), pustite ga z ozirom na mene uživati njegovo srečo, da ni nič, dokler ga nc uveri glad ali kako drugo neugodje o nasprotnem. To torej smem po svojem mnenju vzeti za resnico, ki o njej zagotavlja vsakega izvestno spoznanje brez svobode dvoma, namreč da jc on nekaj, kar dejanski (actuallv) jc. 3. On tudi vc. da nc more nič proizvesti biti, torej česa večnega. — Dalje pa tudi človek ve po neki nazorni (intuitivc) izvestnosti, da ne more golo nič ne bolj proizvesti realne biti, ko more hiti jednako dvema pravima kotoma. Če nc pozna človek tc nehitnosti 121 ali odsotnosti kake biti, nc more biti jednako dvema pravima kotoma, ni mogoče, da bi znal kak doka/ v Evklidu. Čc mi torej vemo, da jc neka realna bit in da ne more nebitnost proizvesti kake realne biti, je očividen dokaz, da jc bilo od večnosti nekaj; saj ima tisto, kar ni bilo od večnosti, kak začetek; kar pa ima začetek, mora hiti proizvod nečesa drugega. 4. To večno bitje mora biti silno mogočno. — Potem pa je očividno, da mora to, kar ima svojo bit in svoj začetek od koga drugega, tudi imeti vse to, kar jc v ncjgovi biti in spada k njej, tudi od nekoga drugega. Vse moči. ki jih ima. morajo hiti last pridobitve od istega izvora. Ta večni izvor torej vse biti mora tudi hiti izvor in izvirek vse moči; tako pa mora ta večna hit tudi biti silno mogočna. 5. In v s c v e d n o. — Vrh tega pa nahaja človek v sebi zazna* vanje in spoznavanje. Mi smo torej storili jeden korak naprej in smo zdaj gotovi, da ni samo neko bitje, ampak da jc neko vedoče, razumno bitje na svetu. Bil jc čas torej, ko ni bilo vedočega bitja in, ko jc spo> znavanjc začelo hiti; ali pa drugače je bilo tudi vedoče bitje od večnosti. Če sc pravi, bil jc čas, ko ni imelo nobedno bitje kakega spoznanja, kedar jc to večno bitje bilo bi cz kakega razuma; ogovarjam jaz, da tedaj ni bilo mogoče, da bi sploh hilo kako spoznanje; saj jc ravno tako nemogoče, da bi mogle stvari popolnoma brez spoznanja, ki dejstvujejo slepo in brez kakega zaznavanja, proizvesti vedoče bitje, kakor je ne« mogoče, da bi sc napravil kak trikotnik za tri kote večji ko sta dva prava. Kajti ravno tako sc upira predstavi brezčutne snovi, da bi dejala v sebe čuvstvovanjc, zaznavanje in spoznavanje, kakor se upira predstavi kakega trikotnika, da bi dejal v sebe večje kote nego sta dva prava. 6. Zato pa jc K o g. — Tako nas vodi od razmišljanja samih sehe in, kar nezmotljivo nahajamo v svoji lastni zgradbi, naša pamet k spo« zna vanju tc gotove in očividne resnice, da jc večno, premogočno in pre« modro bitje; čc mara kdo imenovati to Boga, jc brez pomena. Stvar jc očividna in iz tc predstave, čc sc prav prevdari, sc dajo lehko izvesti vsi ti atributi (prilastki), ki jih moramo prisojati temu večnemu bitju. Čc pa bi sc kljub temu našel kdo tako nespametno ošaben (arrogant). da bi si mislil človeka jcdintfga vedočega in modrega, vendar pa proizvod gole nevednosti in golega slučaja, da pa jc ves ostanek vesoljnosti deloval po tem slepem slučaju, ga prepustim oni razumni in navdahnjeni Ciec« ronovi graji (de leg. II.), da jo prevdari počasoma: »Kaj more biti bolj neumno ošabno in nespodobno za človeka, ko da misli, da ima v sebi razum in duha, da pa poleg njega kaj takega ni v vesoljstvu? Ali da hi sc to. kar more z vsem napenjanjem svoje pameti komaj ohseči, moglo premikati in upravljati sploh brez pameti.« »Quid est enim verius quam neminem cssc oportere tam stulte arrogantcm, ut in sc mentem ct ra« tionem putet inesse. in eaelo mundoquc non putet? Aut ca. cjuac summa ingenii ratione comprchcndat, nulla rationc moveri putet?« Od tega pa, kar sc jc povedalo, je meni očitno, da imamo o Bogu bolj izvestno spoznanje, ko o čemerkoli, česar nam niso naša čutila nepo* sredno razkrila. Da, zdi se mi, da smem reči, da vemo bolj izvestno, da je Bog, nego da jc kaj zunaj nas. Kedar pravim, mi vemo, menim, da jc tako spoznanje za nas dosežno, ki ga mi nc moremo izgrešiti, ako lc na to hočemo obrniti svojega duha. kakor ga obračamo na razne druge preiskave. 7. Naša predstava najpopolnejšega bitja ni j c d i n i dokaz o Bogu. — Kako daleč dokazuje ali ne dokazuje bit božjo predstava najpopolnejšega bitja, ki si ga utegne kdo napraviti v svojem duhu, tukaj nočem preizkušati. Kajti v različni zgradbi človeških iempe* ramentov in raznem obračanju njihovih misli dejstvujejo nekatera doka« žila bolj na jednega, druga pa na drugega na utrjevanje iste resnice. Vcndai® pa smem po svoji misli reči, da jc slab pot na določanje Cesta« blishing) tc rcsnicc in uganjanjc brezhožnikov (athcists), polagati vso važnost take pomenljive točke, kakor jc ta, samo na to podstavo in misliti 122 dejstvo, ker imajo nekateri to predstavo Boga v svojem duhu (kajti očividno je, da nimajo nekateri nobedne, nekateri pa slabSo ko nobedne, večina pa prav različne) jedini dokaz o božanstvu; in iz pretirane zaljub« ljenosti v to ljubko iznajdbo proganjajo iz službe (cashier) ali si vsaj prizadevajo spraviti ob veljavo vsa druga dokazila in nam prepovedati, da bi nc poslušali teh dokazov, češ da so šibki in varljivi (fallacious), ki jih podaje naša lastna bit in čutni deli vesoljstva tako jasno in prisilno (cogcntIy) našim mislim, da se mi zdi upirati sc jim za prevdarnega člo« veka nemogoče. Po mojem presojanju je tako gotova in tako jasna res« niča, kakor se more kje podati, da jasno vidi Bog nevidne stvari od ustvarjenja sveta, ker ga razumejo stvari, ki so napravljene, cclo njegovo večno oblast in božanstvo. Sicer nam podaje naše lastno bitje, kakor sem razkazoval, očividen in nesporen dokaz o božanstvu in po moji misli ne more nihče odtegniti sc njegovi sili (eogenev), ki le hoče tako skrbno paziti nanj kakor na kak drug dekaz toliko raznih delov: vendar pa, ker je ta resnica tako temeljna in tako pomenljiva (of that consc(|ucnce), da se na njo opira vse verstvo in pravo nravje, mi pač brez dvoma čitatclji prizanesejo, ako predelam nekatere dcic tega predmeta iznova in govorim malo obširneje o njem. 8. Nekoliko o večnosti. ■— Ni bolj očividne rcsnice, ko da mora nekaj biti od večnosti. Nikoli šc nisem slišal koga tako nespamet« nega ali koga. ki bi dopuščal misel na tako očitno protislovje kakor je čas. v katerem ni bilo popolnoma nič; ker je ta nesmisel izmed vseh največja, misliti si to čisto nič. popolno zanikanje in popolna odsotnost vseh biti, da bi kedaj moglo proizvesti kako realno bit. Ker je torej neizogibno za vse razumne (rational) stvari sklepati, da je nekaj bilo od večnosti, oglejmo si šc (ncxt), kake vrste mora biti ta stvar. 9. Sta dve vrsti stvari, mislečih in nemi s leči h. — Samo dve vrsti stvarij sta na svetu, ki jih poznajo ali morejo zaznavati ljudje. Prvič takšne, ki so čisto snovne, brez čuvstvovanja, zaznavanja ali mišljenja kakor je britje naših brad in obrezovanje naših nohtov. Drugič čuvstvujoče. misleče, zaznavajoče biti, kakršne sc čutimo same, ki jih hočemo potem, čc vam jc všeč. imenovati misleča in nemisleča bitja; ti izrazi utegnejo biti za naš pričujoči namen boljši nego sta snovni in nesnovni. 10. Nemislečc biti nc morejo proizvajati mislečih. — Čc torej mora kaj hiti večno, poglejmo, kake vrste bit mora biti. Glede na to pa jc pameti prav očitno, da mora nujno biti neko misleče bitje. Kajti ravno tako nemogoče jc lazumcti. da bi kedaj mogla zgolj ncinislcča snov proizvesti kako misleče razumno (intelligcnt) bitje, kakor da bi moglo nič samo po sebi proizvesti snov (tvarino). Mislimo si kako dclce večne snovi — veliko ali majhno — našli bomo, da samo po sebi ni zmožno, proizvesti ničesar. Na primer, mislimo si snov prvega pešče« nega zrna. na katero naletimo, večno, tesno zjedinjeno in njene dele popolnoma v miru vkup; čc hi nc bilo na svetu drugega bitja, ali mu ni treba ostati večno tako — mrtev kos brez delavnosti? Ali je mogoče razumeti, da si more podeliti premikanje samo — ker jc samo snov — ali proizvesti kaj? Snov torej si nc more sama po sebi podeliti niti gibanja; gibanje, ki jc ima, mora tudi hiti od večnosti ali pa ga jc moralo proizvesti in podeliti snovi neko drugo bolj močno bitje nego je snov, ker nima snov, kakor jc očividno, moči, da bi proizvajala "v sebi gibanje. Toda mislimo si tudi gibanje večno! Naj pa proizvaja snov — nemisleča snov in gibanje — kakršnekoli izprcmcinbe oblike in velikosti (bulk), misli bi nc mogla proizvesti: spoznanje zaostane vedno tako daleč za močjo gibanja in proizvajalne snovi (matter to produec), kakor zaostaja snov za močjo proizvajalnega ničesar ali proizvajalne nebitnosti. Sklicu« jem se na misli vsakogar, nc moreli ravno tako lehko razumevati snovi, ki jc nc proizvaja nič, kakor misel, ki jo mora proizvajati čista snov, 123 kedar prej ni bilo česa takšnega kakor misel ali razumno bitje? Razdeli snov na toliko delov, kakor hočeš (to si lehko mislimo kot neko vrsto spiritualizovanja ali pretvarjanja v mislečo stvar) izpremeni ji obliko in gibanje, kolikor sc ti poljubi — obla, kocka, stožec, prizma, valjar i. t. d., kojim so premeri samo 100.000. del grvja,' ne bo delovalo drugače na druga telesa sorazmerne velikosti ko tiste, ki jim je premer palec ali pa čevelj; in ravno tako pametno lehko pričakuješ proizvedbo čuvstvo« vanja. mišljenja in spoznavanja s sestavljanjem v gotovi obli in gotovem gibanju velike delce snovi kakor s temi, ki so najdrobnejši, ki so kje. Bijcjo sc drugo ob drugo, suvajo drugo drugo, upirajo se drugo drugemu ravno tako kakor večja; to je vse, kar morejo storiti. Če si torej hočemo misliti nič prvo ali večno, nc more snov nikoli začeti biti; čc pa si mislimo golo snov brez gibanja večno, ne more gibanje nikoli začeti hiti, čc pa si mislimo samo snov in gibanje prvo ali večno, nc more misel nikoli začeti biti. Kajti nemogoče jc razumevati, da bi mogla imeti snov. bodisi .z gibanjem ali brez njega, izvirno v sebi in od same sebe čuvstvovanjc, zaznavanje in spoznavanje, kakor je očividno od todi, da bi tedaj moralo biti čuvstvovanje, zaznavanje in spoznavanje večno od snovi in vsakega njenega dela ncrazločljiva (ncrazdružljiva) posebnost. Da nc dostavim, da dejanski, če tudi povzroča naš občni ali specifični pojem snovi, da govorimo o njej kakor o jedni stvari, vendar ni vsa snov jedna indi« vidualna stvar niti ni kake takšne stvari kakor jedna snovna stvar ali jedno posamezno telo. ki bi ga mi poznali ali mogli razumevati. Zato pa hi. če jc snov večna prva misleča bit, ne bilo jednega, brezkončnega, mislečega bitja, ampak bilo bi neskončno število večnih, neskončnih mi« slečih bitij, med seboj neodvisnih, omejene sile in razločnih misli, ki bi nikoli ne mogla proizvesti tega reda, tc skladnosti in lepote, ki se nahajajo v naravi. Ker torej mora, karkoli jc prvo večno bitje, vsekakor biti misleče in, karkoli je prva izmed vseh stvari, mora vsekakor vsebovati in dejanski imeti vsaj vse popolnosti, ki utegnejo pozneje kedaj hiti. niti nc more podeliti čemu drugemu kake popolnosti, ki jc niti dejanski nima v sebi, ali vsaj v višji stopnji, nujno sledi, da ne more prvo večno bitje biti snov. 11. Zato pa je bila večna modrost. — Čc je torej očividno, da nujno mora nekaj biti od večnosti, jc tudi ravno tako očividno, da mora to nekaj nujno biti misleče bitje; kajti kakor ni mogoče, da bi proizvedlo kaj nemislečega kako misleče bitje, tako ni mogoče, da bi proizvedlo tisto nič ali zanik vsakega bitja pozitivno bit ali snov. . 12. Dasi pa nas zadostno vodi to razkritje nujnega bivanja nekega večnega duha v spoznavanje Boga, ker bo iz tega sledilo, da morajo vsa druga vedoča bitja, ki imajo kak začetek, biti odvisna od njega in nimajo drugih potov do spoznanja ali razširjanja moči ko to, kar jim daje on; čc pa je torej napravil tc, jc napravil tudi menj odlične stvore tega vesoljstva, vsa brezdušna bitja, kar bo določilo njegovo vsevednost, oblast in previdnost (providcncc) in nujno sledijo vsi drugi njegovi pri« lastki: vendar pa. da pojasnimo to šc nekoliko bolj, hočemo gledati, kake dvome bi bilo mogoče vzdigniti proti stvari. 13. Ali snoven ali nc. — Prvič. Morebiti sc poreče, da mora biti, dasi je tako jasno, kakor mora jasno dokazati dokaz, neko večno bitje in to bitje tudi mora biti vedoče; toda iz tega sledi le, da more tudi to misleče bitje biti snovno. Recimo, da jc; iz tega šc ravno tako sledi, da je Bog. Kajti čc jc večno, vsevedno, vsemogočno bitje, je gotovo da jc Bog, ali si domišljaš, da jc to bitje snovno ali pa ne. Ali v tem tiči. mislim jaz, nevarnost in prevara te domneve: ker ni možnosti, i/ogniti 1 Gry je desetina črte, črta jc desetina palca, palec je desetina inodroslovskcga čevlja, ino-droslovski čevelj je tretjina nihala, knterega nihanja na loku petinštirideset stopinj potrebujejo posamič po jedno sekundo časa ali Šestdeseti del minute. Porabil sem tukaj merilo in njega dele nalašč v desetinski razdelitvi z imeni vred, ker mislim, da bi bilo vobče ugodno, da to postane skupno merilo v državi znanosti. 124 i se dokazu, da jc neko večno vedoče bitje, bodo ljudje, ki so vdani snovi, radi videli priznano, da jc to vedoče bitje snovno; potem pa puste, da ginc iz duha ali razgovora dokaz, kjer sc jc dognalo, da mora nujno biti neko večno vedoče bitje, ter trdijo, da je vse snov, in tako zanikajo Koga — to sc pravi, večno misleče bitje; s takim ravnanjem pa ne uverijo, ampak razkrojijo svojo lastno hipotezo. Kajti čc more biti v njihovem mnenju večna snov brez kakega večnega mislečega bitja, očitno ločijo snov in mišljenje ter mislijo, da ni nujne zveze med tem in onim in tako ustanovijo nujnost večnega duha. ne pa snovi; saj se je že dokazalo, da sc mora neizogibno dopuščati večno misleče bitje. Čc pa sc zdaj razloči mišljenje od snovi, nc ho sledilo večno bivanje snovi iz večnega bivanja mislečega bitja in njih domneva nima smotra. 14. Ni snovna, I., ker ne misli vsako delce snovi. — Ali zdaj pa si mislimo, in to utegne ustrezati njim samim ali pa drugim, da je to večno misleče bitje snovno. Prvič hi jih jaz vprašal, ali si domnevajo, da misli vsa snov — vsako dclcc snovi? Tega menda nc bodo Ichko hoteli reči, saj bi tedaj bilo toliko večnih mislečih bitij, kolikor jc snovnih dclcc, in torej neskončna množica bogov. Če pa vendar nc bodo dopuščali, da jc snov kot snov — to se pravi, vsako snovno dclcc kakor razsežno tako misleče, bodo imeli tako težavno nalogo, spraviti v sklad s svojimi razlogi misleče bitje iz nemislečih dclec. kakor razsežno bitje iz nerazsežnih delov, čc smem tako govoriti. 15. II. Jedno delce snovi samo n c more hiti misleče. — Drugič, čc nc misli vsa snov, vprašam jaz: Ali jc tisto, kar misli, samo jeden atom? To nosi na sebi ravno toliko ncsmisclnostij kakor drugo; kajti tedaj mora ta snovni del biti sam večen ali pa nc. Čc je večen samo ta, je napravil tu sam po svoji mogočni misli ali volji vso ostalo snov. In tako imamo ustvarjenje snovi po mogočni misli, ki je tista, katere se drže materialisti; kajti čc si mislijo jeden posamezen misleč atom. da jc proizvel vso ostalo snov, ne morejo pisati tc njene prevzvišenosti na kak drug račun ko na njegovo mišljenje, jedino na* mišljeno razliko. Ali priznajte, da jc na kak drug način, ki jc nad našim razumevanjem, te pa mora šc vedno hiti ustvarjenje in ti ljudje sc morajo odpovedati svoji slavni maksimi. ki pravi: Ex nihilo nil fit. Če pa sc pravi, da jc ves ostanek snovi ravno tako večen kakor tisti misleči atom, se bo to reklo, govoriti samovoljno (at pleasurc). dasi ravno tako brez smisla (absurd); kajti misliti si vso snov večno, vendar pa majhno delce po spoznanju in oblasti neskončno nad vsem ostankom, sc pravi ustvar* jati hipotezo brez očitnega razuma. Vsako delce snovi kot snovi je zmožno vseh istih oblik in gibanj kakega drugega in jaz pozivljcm kogar* koli, da dostavi v svojih mislih kaj drugega jednemu nad kakim drugim. 16. III. Sestav n c m i s 1 e č c snovi n c more hiti m i s 1 eč. — Če torej ne more niti jeden posebni atom biti tisto večno misleče bitje, niti vsa snov kot snov, to se pravi, nohedno snovno dclcc, pre* ostaja samo, da je kak določen sestav primerno sestavljen tisto, kar je tista misleča večna stvar. To jc po mojem domnevanju tisti pojem, ki ga radi imajo ljudje o Bogu; hoteli bi, da jim je snovno bitje, katero jim najleže sugerira navadna domišljavost, ki jo imajo o sebi samih in o drugih, ki so jim snovna misleča bitja. Dasi pa je ta domišljija bolj naravna, ni menj nesmiselna ko ona: kajti misliti si, da ni večno misleče bitje nič drugega ko skupek snovnih delce, katerih vsaka misli, sc pravi pripisavati vso modrost in vse spoznanje tega večnega bitja jedinole stavljenju dela ob del; bolj nesmiselno pa ko to, pa nc more biti nič. Kajti nemisleča snovna delca, kakorkoli sc denejo vkup, ne morejo s tem pridobiti ničesar razun nove odnosnosti mesta, ki pa jim ne more podeliti mišljenje in spoznavanje. 17. Ali v gibanju ali mirovanju. — Toda dalje! Ta telesni sestav ali ima vse svoje delo v miru, ali pa je gotovo gibanje delov tisto. 125 v čemer obstoji njegovo mišljenje. Ako je v popolnem miru, jc samo kepa in tako ne more imeti kakega privilegija natl jednim atomom. Čc pa jc gibanje njegovih delov tisto, od česar jc odvisno njega mišljenje, morajo neizogibno vse misli biti slučajne (accidental) in omc« jene; saj nc morejo vsa delca, *' " zročajo mišljenje, ker mnogo menj pa dobivati red po mislu celote: saj ni to mišljenje vzrok gibanja (kajti tedaj bi moralo biti pred njim in tako zunaj), ampak njega posledica; to pa popolnoma jemlje svobodo, moč, izbiranje in vsako razumno in modro mišljenje ali delovanje: tako da takšno misleče bitje ne bo bolje niti modrejše nego čista slepa snov; saj jc isto. razkrojiti vse na slučajne kretnje brez vodstva slepe snovi ali pa na mišljenje, ki sloni na gibanjih slepe snovi: pri tem pa še ni omenjena omejenost (tesnoba) takšnih misli in takega spoznanja, ki se mora naslanjati nu gibanje takšnih delov. Toda tu ni treba naštevati več takih nesmiselnosti in nemožnosti v tej hipotezi (dasi jih je vsa polna) ko je prej omenjena; saj ni mogoče, bodi si ta misleči sestav vsa snov vesoljstva ali pa samo del. da bi moglo katero posamezno delec vedeti svoje lastno gibanje ali pa gibanje kakega drugega dela ali pa da bi vedela cclota gibanje vsakega dela in tako urejevati svoje lastne misli ali gibanju ali sploh imeti kako misel, ki bi sledila iz takšnega gibanja. 18. Snov ni s o v c č n a (c o - c t e r n a 1) s kakim večnim duhom. — Drugi bi radi imeli snov, da je večna, kljub dejstvu da priznavajo večno, misleče, brezsnovno bitje. Duši to ne odpravlja bivanja Koga. si vendar to nekoliko prevdarimo. ker zanika jeden in sicer naj« večji del njegovega dejstvovanja (workmunship), ustvarjenje. Dopuščati sc mora, da jc snov večna: zakaj pa? Ker nc moreš razumevati, kako bi bila napravljena iz ničesar: zakaj pa si nc misliš, da si večen tudi ti? Odgovoril boš morebiti, da zato ne. ker si pred dvajset ali četirideset let začel hiti. Toda čc te vprašam, kaj pa je ta ti. ki jc tedaj začel biti. mi boš komaj vedel odgovoriti. Snov, ki si iž nje napravljen, ni začelu hiti tedaj; kajti če bi bila, bi ne bila večna: ali začelo se jc njeno sestav« ljunjc na takšen način in v takšno zgradbo, kakršna tvori tvoje telo: vendar pa ta zgradba dclcc nisi ti, nc tvori tc misleče stvari, ki si ti: (kajti, opraviti imam zdaj z nekom, ki priznava večno, nesnovno, misleče bitje, ki pa bi rad imel tudi nemislečo snov večno); kedaj je torej začelo biti to misleče bitje? Čc ni nikoli začelo biti, tedaj si vedno bil misleče bitje od večnosti; nesmisla te trditve pa mi ni treba pobijati, dokler ne naletim na koga, ki jc tako brez razuma, da to trdi. Če torej moreš dopuščati, da bi bila napravljena kaka misleča stvar iz ničesar (kakor morajo biti vse stvari, ki niso večne), zakaj ne moreš tudi dopuščati, du bi bilo mogoče zu snovno bitje, du jc napravljeno iz ničesar po kaki slični moči. ne pu to. kur poznate iz izkušnje ter je imate pred očmi, dasi nc bo zahtevalo, kedar sc skrbno preudari, ustvarjanje kakega duhu menj oblasti nego ustvarjanje snovi. Da, morebiti bi mogli, če bi se hoteli osvoboditi vsakdanjih pojmov tei povzdigniti svoje misli, kakor visoko bi mogle poleteti v bolj točno ogledovanje stvari, dospeti do kakega motnega in navideznega pojmu, kako se je v začetku ustvurila snov ter začela biti po oblasti (pover) tega večnega prvega bitja: ilajati pa začetek in bitje kakemu duhu, bi se izkuzulo, du jc hoij nerazumljiv učinek vsc= mogočne oblasti. Ker pu jc to nekaj, kar nas utegne vesti morebiti pre« daleč od pojmov, na katerih je zdaj zgrajeno modroslovjc na svetu, bi nc bilo odpustljivo. kreniti od njih tako daleč v stran, ali preiskavati tako daleč, kakor hi dopuščala slovnica sama, čc nasprotuje obče veljavno mnenje: posebno na tem mestu, kjer dovolj dobro služijo našemu namenu sprejeti nauki in nc dopuščajo dvoma, da sc da. čc se jc enkrat dopustilo ustvarjenje ali začetek kake snovi iz ničesar, z isto lehkoto misliti u stvar« jenje vsega drugega razun stvarnika. 19. Toda rekel boš: ali ni mogoče dopuščati napravljanja česa iz ničesar, ker pač tega nc moremo razumeti? Moj odgovor jc: Nc. 1. Ker ni jc vsako izmed njih v samem urejati svojih gibanj 126 razumno, zanikavati oblast neskončnega bitja zato, ker ne moremo raz« umevati njegovega delovanja. Drugih učinkov na tej podstavi ne zani* kamo. ker morebiti nc moremo razumeti načina njih proizvedbe. Mi nc moremo razumevati, kako more premikati telo kaj drugega nego sunek, vendar pa to ni zadosten vzrok, da bi zanikali njegovo možnost v nasprotju proti stalni izkušnji, ki jo o tem imamo v sebi v vseh naših samovoljnih gibanjih, ki jih v nas jedino proizvaja prosto dejstvovanje ali pa misel našega duha; in niso niti nc morejo hiti učinki sunka ali odločbe gibanja slepe snovi v naših telesih ali pa nanja; kajti potem bi nc moglo biti v naši oblasti ali izbiri, izpreminjati jih. Na primer. Moja desnica piše, med tem ko jc moja lcvica v miru. Kaj povzroča mir v jedni. gibanje pa v drugi? Nič drugega ko moja volja — misel mojega duha; naj pa sc samo izpremeni moja misel, miruje moja desnica, lcvica pa sc giblje. To jc dejstvo, ki sc nc da zanikati: razloži to in stori, da sc razumeva, tedaj pa bo sledeči korak, razumeti ustvarjenje. Kajti dajati kako novo odločbo premikanju življenjskih duhov (ki jih nekateri rabijo na razlago samovoljnega gibanja) ne menjša težave za trohico: saj ni izpremeniti odločbo na gibanje v tcin slučaju ležje ali menjše ko pode* liti gibanje samo; kajti nova odločba, podeljena življcnskim duhovom, se mora izvršiti ali neposredno po misli ali pa po kakem drugem telesu, katero spravi misel na pot, katerega prej ni bilo na njih poti in tako mora zahvaliti svoje gibanje misli: oboje pa pušča samovoljno gibanje tako nerazumljivo, kakor jc bilo prej. Med tem pa je prccenjcvanjc samih sebe. čc rcduciramo vse na tesno mero naših zmožnosti ter sklepamo, da jc vse. česar način izvrševanja presega naše razumevanje, nemogoče. To sc pravi, delati naše razumevanje (comprchension) neskončno ali pa Boga končnega, kedar je to, kar moremo storiti, omejeno na to, kar moremo na njem razumevati. Čc ne razumete delovanja svojega lastnega omejenega duha — te misleče stvari v sebi, sc vam naj nc zdi čudno, da nc morete obsegati dejstvovanj tega večnega neskončnega duha, ki je ustvaril in vlada vse in ki ga nebes nebesa ne morejo obsegati. XI. POGLAVJE. O našem spoznavanju biti drugih stvari. 1. Dobiva sc samo po čuvstvovanju. — Spoznanje svoje lastne biti imamo po nazornem spoznavanju (intuition). Da jc Bog, to spoznanje nam jasno podaje pamet, kakor sc jc razkazalo. Spoznanje, da jc kaj drugega, moremo dobiti (havc) samo po čuv* stvovanju; kajti, ker ni nujne zveze med dejanskim bivanjem in kako predstavo, ki jo ima kdo v svojem spominu, niti kakim drugim bitjem razun Boga, in bivanjem kakega posebnega človeka, nc more vedeti noben poseben človek o kakem drugem bivanju razun samo, kedar stori po aktualnem dejstvovanju nanj, da se zaznava. Kajti imeti v svojem duhu predstavo česa ne dokazuje bolj bivanja tc stvari, ko dela slika kakega človeku bolj očividnega, da jc on na svetu, ali pa napravi gledanje kakih sanj s tem sanje resničen dogodek. 2. Primer (instance): belina tega popirja. — Dejansko dobivanje predstav od zunaj jc torej tisto, kar nam naznanja bivanje drugih stvari in nas obvešča, da jc ob tem času nekaj zunaj nas, kar povzroča to predstavo v nas, dasi morebiti ne vemo niti ne uvažujemo, kako dejstvuje; kajti nc manjša zanesljivosti naših čutil in predstav, ki jih po njih dobivamo, da ne vemo načina, kako sc proizvajajo; n. pr. dokler to pišem, mi proizvaja popir, ki dejstvuje na oči, v duhu to pred* stavo, ki jo zovem belo; kakršenkoli predmet jo proizvaja, s tem vem, da jc dejanski ta kakovost ali akcidcnt (to sc pravi, česar pojav preil mojimi očmi vedno povzroča to predstavo) ter ima svoje bivanje zunaj mene. Največje zagotovilo tega pa, ki ga pač morem dohiti in ki ga 127 morejo doseči moje /možnosti, jc pričanje mojih oči, ki sta prava in jedina sodnika v teh stvareh, na katerih pričanje se zanašati imam povod kot na tako zanesljive, da ne morem bolj dvomiti, da vidim, med tem ko to pišem, belo in črno, in du jc v rcsnici nekaj, kar povzroča v meni to čuvstvovanjc, ko da pišem ali gibljem svojo roko: to jc tolika goto* vost. kakor jc jc zmožna človeška narava gledč na česa bivanje razun človeka samega ali pa Bogu. 3. To siccr ni tuko gotovo kakor dokaz, vendar pa sc sme imenovati spoznanje in dokazuje, da so stvari zunaj nas. — Sporočilo, ki je imamo po svojih čutilih. da so stvari zunaj nas. sicer ni popolnoma (altogether) tako zanesljivo (ccrtain) kakor naše nazorno spoznanje uli pa zaključki naše pameti (rcason), ki se pečajo z jasnimi odmišljcnimi predstavami našega duha; vendar pa je zagotovilo, ki zasluži ime spoznanja. Če smo prepričani, du dejstvujejo naše zmožnosti in nas poučujejo prav gledč nu bivanje teh predmetov, ki dejstvuje nu nje, se nc da misliti to zaupanje slabo utemeljeno; kajti tolik skeptik po mojem mnenju v rcsnici nc more biti nihče, da bi bil negotov glede nu bivanje teh stvari, ki jih vidi in čuti. Vsaj z menoj ne ho imel tisti, ki more tako daleč dvomiti (kakršnekoli utegnejo hiti njegove lastne misli) nikoli kakega bpora; saj nc more nikoli biti varen, da govorim kaj proti njegovemu lastnemu mnenju. Kar pa se tiče mene, mi jc, mislim, dal Bog dovolj gotovosti (assurance) o bivanju stvarij zunaj mene, saj jih morem različno obračati in proizvajuti ugodje in neugodje, ki jc jedna velika zadeva mojega zdanjega položaja. To pa je gotovo, zaupanje, da nas naše zmožnosti v tem nc varajo, jc največje zagotovilo, ki smo ga zmožni gledč na bivanje snovnih bitij. Kajti mi ne moremo ničesar počenjati razen s svojimi zmožnostmi, niti o spo* znanju samem nc moremo govoriti razun s pomočjo teh zmožnosti, ki so prikrojene celo na razumevanje (to apprehend), kaj jc spoznanje. Ali mimo zagotovila, ki ga imamo od čutil samih, du sc nc motijo v poučevanju, ki nain ga podujejo o bivanju stvarij zunaj nas, kedar tc na nje dejstvujejo, nus potrjujejo duljc v tej vurnosti še drugi sodelujoči razlogi (eoneurrent reasons). 4. I. Ker jih ne moremo imeti razun po pritoku skozi naša čutila. — Prvič. Očitno jc, da proizvajajo v nas tc zaznave zunanji vzroki, ki dejstvujejo na naša čutila; saj ne morejo imeti v svojem duhu tisti, ki nimajo ustrojev (organs) kukegu čuta, nikoli imeti predstav, ki spadujo k temu čutu. To jc preočividno, du hi se moglo o tem dvomiti; zato moramo vsekukor imeti gotovost, da prihajajo po ustrojih tega čuta, ne pa po kaki drugi poti. Ustroji sami. to jc očitno, jih nc proizvujajo: kajti tedaj bi človeške oči v temi proizvajale barve in njegov nos bi sredi zime vohal vrtnice; vidimo pa, da ne dobi nihče okusu ananasu, dokler nc pride v Indijo, kjer raste, in gu nc okusi. 5. II. Ker stu predstava aktualnega čuvstvo vanju in predstava iz spominu zelo razločni zaznavi. — Drugič. Ker včasih najdem, da se nc morem ubraniti, da bi nc imel teh pred* stav v duhu. Kajti, kedar sta mi oči zaprti in okna zaklenjenu, vendar lehko poljubno pozovem v svojega duha predstave svetlobe ali solnca, ki mi ju jc prejšnje čuvstvovanjc pomcstilo v spomin; poljubno lehko odpravim to predstavo in si ogledam predstavo vrtničinega duha ali sladkorjevega okusa. Toda če obrnem opoldne svoje oči proti solncu, sc nc morem izogniti predstavam, ki jih tedaj v meni proizvajata svet* loba in solncc. Očitna jc torej ruzliku med predstavami, ki so naložene v mojem spominu (čc bi bile samo tu, bi imel jaz vedno isto oblast, r.izpo* lagati ž njimi in jih devati poljubno v strun) in pu predstavami, ki sc mi vsiljujejo in ki sc jim nc morem izogniti, da bi jih nc imel. Zato pa mora vsekukor biti nek zununji vzrok in živahno delovanje nekih pred* metov zunaj mej, katerih učinkovitosti (cfficacv) se ne morem upirati, ki proizvajajo tc predstave v mojem duhu, hočcmli ali pa nočem. Mimo tega pa ni človeka, ki bi nc zaznaval v sebi razlike med ogledovanjem 128 solnca, kakor ima njega predstavo v svojem spominu, in pa dejanskim gledanjem na nje: zaznava teh dveh jc tako razločna, da je lc malo njegovih predstav, ki hi sc dale med seboj tako lehko ločiti. Zato pa ima zanesljivo (ccrtain) spoznanje, da nista obe spomin ali pa dejanji njegovega duha in domnevi (fancies) samo v njem, ampak to dejansko gledanje (seeing) ima svoj vzrok zunaj. 6. III. Ugodje in neugodje, ki spremljata dejansko čuvstvovanje, ne spremljata po vrat a teh predstav brez zunanjih predmetov. — Tretjič. K temu pa dodaj, da se proizvaja v nas mnogo izmed teh predstav z neugodjem, česar sc pozneje spominjamo brez najmenjše zoprnosti (offcncc). Tako nas prav nič nc nadleguje neugodje vročine ali mraza, kedar se nam oživlja v duhu njih predstava. Ko sc jc občutilo, jc bilo prav zoprno in je tako iznova, kedar sc ponovi. To povzroča nered, ki nam ga delajo zunanji predmeti v telesu, kedar delujejo na nje. Neugodij gladu, žeje ali glavobola pa sc spominjamo sploh brez kakega neugodja; to pa bi nas ali nikoli ne vzne* mirjalo ali pa stalno, kolikorkrat hi nanj mislili, čc hi ne bilo nič več ko v duhu sc nam podeče predstave in prikazni, ki nam zabavajo domiš* ljijo hrezdejanskega bivanja stvari, ki dejstvujejo na nas od zunaj. Isto se da govoriti o ugotlju, ki spremlja razna dejanska čuvstvovanja. Dasi niso matematična dokazovanja odvisna od občutkov, jim vendar daje preizkušanje po likih veliko veljavo (credit) očividnosti našega vida in na videz daje gotovost, ki se bliža očividnosti dokaza samega. Kajti prav čudno hi hilo, da bi priznaval kdo za nesporno resnico, da sta dva kota kakega lika. ki ju meri s črtami in koti kakega lika, drugi bil večji ko drugi in vendar dvomil o bivanju teh črt in kotov, ki gleda na nje ter jih rahi, da bi ju z njimi premeril. 7. IV. Naša čutila sc med seboj podpirajo pri pri« č a n j u o bivanju zunanjih stvari. — Četrtič. V raznih slu* čajih pričajo naša čutila o resničnosti poročil drugo za drugo gledč na bivanje čutnih stvari zunaj nas. Tisti, ki vidi ogenj, ga lehko, ako dvomi, jeli kaj več ko zgolj domišljija, tudi potiplje in sc uveri. da položi roko vanj; to bi gotovo ne moglo povzročiti tako izbranega neugodja po goli predstavi ali (prikazni) domišljiji, razun čc jc tudi neugodje prazna predstava, ki pa je vendar nc more. kedar jc opeklina izdatna, odpravivši predstavo zopet spraviti v prejšni položaj. Tako vidim, ko to pišem, da lehko izpreminjam spisu videz in namenjajoč črke naprej povem, kake nove predstave ho kazal sledeči trenotek, samo da potegnem s peresom po njih: nikoli pa sc mi to nc pojavi (naj si domišljam, kolikor hočem), ako mi miruje roka, ali dasi gibljem pero, zatisnjeni pa sta oči: niti nc morem, ko so tc črke jeden* krat napisane na popir, pozneje izbirati, ampak moram jih pozneje gle* dati kakršne so, to se pravi imeti predstave takšnih pismenk, kakor sem jih napravil. Iz tega pa je očitno, da niso zgolj zabava ali igrača moje domišljije, ko se mi izkaže, da se nc ravnajo črke, ki so sc napisale po poljuhnosti mojih misli, po njem niti ne nehajo biti. kcdarkoli se mi ho poljubilo, ampak stalno in redno dejstvujejo naprej na čutila v skladu z oblikami, ki scin jih napravil. Čc temu dodam dejstvo, da izvabi dru* gemu človeku, ki jih vidi, take glasove, kakor jih prej namenim, da naj za nje stojč, preostane pač malo povoda na dvom, da so dejanski zunaj mene besede, ki jih pišem, ko povzročajo dolgo vrsto rednih glasov, da mi dejstvujejo na posluh: to nc more hiti učinek moje domišljije, niti hi jih ne mogel ohraniti moj spomin v tem redu. 8. T a zanesljivost je tolika, kolikršne potrebuje n a š položaj. — Če pa po vsem tem vendar hoče kdo biti tolik skeptik, da ne zaupa svojim čutilom ter zatrjuje, da jc vse, kar vidimo in slišimo, čutimo in okušamo, mislimo in počenjamo za vsega našega bivanja le vrsta motečih nas prikazni dolgih sanj, ki nimajo realnosti, ter zato hoče dvomiti o biti vseh stvari ali o našem spoznanju česa, moram jaz želeti, da prevdari, da on. čc so vse sanje, tedaj sanja, ko izraža svoj dvom, 129 in ni velikega pomena, odgovarjali bedeč človek na takov dvom. Ali vendar naj lc sanja, čc sc mu poljubi, da mu podam sledeč odgovor, da jc gotovost, da so stvari in rerum natura, kedar imamo za to pričanje naših čutil, ni samo tolika, kakršno more doseči naša zgradba, ampak kakršne potrebuje naš položaj. Kajti, ker niso naše zmožnosti prikrojene popolnemu obsegu biti, niti popolnemu, jasnemu in obsežnemu spoznanju stvari brez kakega dvoma in pomisleka, ampak na ohrano nas samih, v katerih so. in priličcnc rabi v dejanskem življenju, služijo našemu namenu dovolj dobro, če nam lc vestno poročajo o stvareh, ki so nam udobne ali neudobne. Kajti, kdor vidi goreti svečo in jc preizkusil moč njenega plamena tako, da je porinil svoj prst vanj. bo malo dvomil, da jc to nekaj, kar jc zunaj njega, kar mu škoduje in mu prizadene silno bol. To jc dovolj zavarovanja, kedar ne zahteva nihče večjega zagoto« vila, ki hi po njem ravnal svoja dejanja, ko to kar jc tako zanesljivo kakor njegova dejanja sama. Čc pa se našemu sanjarju poljubi poizku« siti, je li žehteča vročina steklarske peči lc blodeča domišljija v domiš« ljiji zaspanega človeka, naj vtekne v njo svojo roko, najbrž ga vzbudi poizkus v večjo gotovost, nego bi si jo mogel želeti, da jc nekaj več ko gola domišljija; ta očividnost jc torej tolika, kolikršne si želimo, ker jc za nas tako gotova kakor naše ugodje ali neugodje, to sc pravi naša sreča in naša beda; za to mejo pa naše zadeve ne segajo, bodi si v spoznanju, bodi si v biti. Tako zagotovljenje bivanja stvarij zunaj nas zadostuje na vodstvo v dosezanju dobra in izogibanju zla. kojc povzro« čajo, za česar voljo nam jc važno, jih poznati. 9. Dalje pa ne sega ko dejansko čuvstvo vanje. — Na koncu torej, kedar dejanski spravljajo naša čutila v duha kako pred« stavo, moremo vsekakor biti zadovoljni, da dejanski jc ob tem času kaj zunaj nas, kar dejstvuje na naša čutila in po njih daje vest našim zazna« valnim zmožnostim v nas in dejanski proizvede to predstavo, ki jo tedaj zaznamo: tako zelo nezaupni nc moremo biti proti njih pričanju, da bi dvomili, da so dejanski vkupej takšne zbirke jednostavnih predstav, kakor smo jih opazovali po svojih čutilih. da so združene. Toda ta zna« nost sega samo tako daleč kakor pričujoče pričanje naših čutil, ki sc pečajo s posebnimi predmeti, ki tedaj dejstvujejo nanje, nc pa dalje. Kajti, čc sem videl tako zbirko jednostavnih predstav, kakršno jc navada imenovati človeka, vkup pred jedno minuto, zdaj pa sem sam, nc morem biti gotov, da je isti človek zdaj, saj ni nujne zveze med bitjo pred jedno minuto in pa njegovo bitjo zdaj: na tisoč načinov jc lehko nehal biti, odkar sem dobil izpričevalo svojih čutil o njegovi biti. Čc pa nc morem biti gotov, da je človek, ki sem ga videl včeraj, zdaj v biti fin bccing), morem biti še menj gotov, da jc v biti tisti, ki jc bil dalje izpred mojih čutil in ga nisem videl od včeraj, ali pa od zadnjega leta; šc mnogo menj pa morem biti gotov biti ljudij, ki jih nikoli nisem videl. Dasi jc torej zelo verjetno, da je zdaj na miljonc ljudij, vendar nimam, ko to pišem zdaj sam, o tem dejstvu tiste gotovosti, ki jo točno imenujemo znanost (vedo); seveda velika sličnost mi pobija dvom in pametno jc za me storiti razne stvari po zaupanju, da so zdaj ljudje (in celo izmed mojih znanccv, ki imam ž njimi opraviti) na svetu: toda to jc samo verjetnost, nc pa spoznanje (veda). 10. B1 a z n o s t j c, pričakovati dokaz v vsaki stvari. — Zato pa vendar smemo opozoriti, kako nespametno in prazno je za človeka z omejenim znanjem, ki ima pamet na presojanje različne oči« vidnosti in verjetnosti stvari, in temu primernim ponosom, kako ničevo jc, pravim, pričakovati dokaz in gotovost v stvareh, ki sc nc dado doka« zati. odklanjati pa pritrjevanje prav pametnim stavkom ter delovati proti prav očitnim in jasnim rcsnicam, ker sc nc morejo dokazati tako oči« vidne, da bi kraljevale nad najmanjšim (nc bom rekel vzrokom, ainpuk) videzom na dvom. Tisti, ki v opravkih navadnega življenja nc bi hotel dopuščati ničesar brez točnega dokaza, bi nc bil na tem svetu gotov ničesar drugega ko naglega pogina. Zdrava jed in zdrava pijača bi mu 13 130 nc dopuščali, da ju uživa: rad bi jaz vedel, kaj bi mogel na takih pod* laguh počenjati, ki nc dopuščajo dvoma niti ugovora. 11. Minolo bivanje se pozna po spominu. — Kakor mi, kedar imajo naša čutila dejanski opraviti s kakim predmetom, vemo. da jc, tako nam utegne dati naš spomin gotovost, da so prejšne stvari, ki so dejstvovalc na naša čutila, bile (cxistcd). Tako pa imamo spoznanje preteklega bivanja raznih stvari, o katerih so nas bila obvestila naša čutila, naš spomin pa šc hrani predstave o njih; o teh ni nikakega dvoma, dokler sc dobro spominjamo. Ali tudi to spoznanje nc sega dalje, ko so nas prej zanesljivo obvestila naša čutila. Tako jc meni ta trenotek, ko vidim vodo, nesporna resnica, da jc voda; če pa sc spominjam, da sem jo videl včeraj, bo tudi resničen stavek in sicer tako dolgo, dokler ostane v mojem spominu, vedno za mene nesporen stavek, da je 10. julija 1688. bila voda, ravno tako. kakor bo tudi resnično, da jc bilo nekoliko zelo živih barv, ki sem jih videl ob istem času na nekem mehurju tc vode; ker pa mi jc zdaj popolnoma izpred oči i voda i tudi mehurčki, mi zdaj ni več zanesljivo znano, da jc ta voda zdaj, tudi nc, da so na njej mehurčki z barvami: saj ni bolj nujno, da bi ucncs bila voda, ker je bila \čcraj, ko du so boje na mehurčkih denes. ker so hilc včeraj; seveda pa jc čez mero bolj verjetno, ker se je opazovalo, da jc voda dolgo v bivanju, mehurčki pa in boje na njih pa kmalu nehavajo biti. 12. D a so duhovi, s c n c da spoznati. — Kake predstave imamo o duhovih in kako jih dobivamo, sem žc razkazoval. Dasi pa imamo tc predstave v duhu in čeravno vemo, da jih imamo tam, nas nc obvesti dejstvo, da imamo predstave duhov, da so takšne stvari zunaj nas ali pa da so končni duhovi ali kaka druga duhovna bitja razun večnega Boga. Po razodetju in raznih drugih razlogih imamo povod na zanesljivo vero, da so takšne stvari (ereatures). ker pa niso naša čutila sposobna (ablc) na njih razkritje, nam manjka sredstev na znanje njih posebnih biti. Kajti mi ne moremo bolj vedeti, da so končni duhovi, ki dejanski bivajo po predstavi, ki jo imamo v svojem duhu o takšnih bitjih, ko po predstavah, ki jih ima vsakdo o belih ženah (fairics) ali kentavrih, ki jih more spoznati, da so dejanski stvuri, ki odgovurjujo tem predstuvum. Zato pu se moramo glede na bivanje končnih duhov ravno tako kakor raznih drugih stvuri zudovoljiti z očividnostjo vere; vesoljnih, go* tovih stavkov gledč na to stvar pa nc moremo doseči. Kajti, hodi si še tako resnično, n. pr. da so še vsi razumni duhovi, ki jih je Bog kedaj ustvaril, vendar pa to ne more nikoli tvoriti dela našega zanesljivega spoznanja. Tem in podobnim stavkom utegnemo kot zelo verjetnim pri* trjevati. vendar pa se bojim, da jih v tem položaju ni mogoče spoznati. Ne smemo torej od drugih zahtevati dokazovanja, niti sami iskati vc* soljne gotovosti v stvareh, kjer nismo zmožni kake druge vede razun tega, kar nam podajajo našu čutila v tej ali oni posebnosti. 13. Posebni stavki o bivanju (biti c x i s t e n c c) se d a il o spoznavati. — Na tem se kaže, da sta dve vrsti stavkov: 1. Jc vrsta stavkov gledč na bivanje česa. ki odgovarjajo kaki takšni predstavi: ker imam v duhu predstavo slona, fenika, gibanja ali kakega angela, jc prvo in naravno preiskavanjc, jeli takšna stvar kje. To spo* znanje velja samo o posameznostih. Da ni česa drugega zunaj nas razun Boga, se dalje ne da zanesljivo spoznati, ko nas obveščajo naša čutila. 2. Je pa neka druga vrsta stavkov, ki se v njih izraža strinjanje ali ne* strinjanje naših odmišljcnih predstav in njihove odvisnosti med seboj. Takšni stavki utegnejo biti občni in gotovi. Tako moram, ker imam pred* stavi Boga in samega sebe, strahu in poslušnosti, vsekakor biti gotov, da sc mi je Boga bati in du ga moram poslušati. Ta stavek bo gotov glede na ljudi vobče, čc sem napravil odmišljeno predstavo takšnih vrst, v katerih sem jaz jeden posameznik. Ali vendar mi tu stavek, bodi si še tako gotov, da se morajo ljudje bati Boga in ga poslušati, nc dokazuje, da so ljudje na svetu, ho pa resničen gledč na vse takšne stvari, kedar* 131 koli so. Ta gotovost (eertaintv) takšnih občnih stavkov pa sloni na stri« njanju ali nestrinjanju, ki sc more razkriti v teh odmišljcnih predstavah. 14. In vesoljni (občni) stavki gledč na odmišljene predstave. — V prejšnjem slučaju je naše spoznanje posledica bivanja stvari, ki nam proizvajajo v duhu predstave po naših čutilih; v zadnjem pa jc spoznanje posledica predstav (naj so si, kar si hočejo), ki so v našem duhu in proizvajajo te občne gotove stavke. Marsikateri izmed teh se imenujejo actcrnac veritates in zares so to vse, nc zato, ker so napi' sani vsi ali nekateri izmed njih vsem ljudem v duha, ali da bi bili kateri izmed njih stavki v čigavem duhu, dokler jih ni, ko je dobil odmišljene predstave, združil ali razdružil s pritrditvijo ali zanikavo. Toda kjerkoli si moremo misliti takšno stvar, kakršna je človek, obdarjeno s takimi zmožnostmi in povrh opremljeno s takšnimi predstavami kakor jih imamo, moramo sklepati, da mora nujno (must needs), kedar obrača svoje misli na pretehtuvanje svojih predstav, spoznati resnico gotovih stavkov, ki prihajajo iz strinjanja ali nestrinjanja, katero bodo zaznali med svojimi predstavami. Takšni stavki torej sc imenujejo večne resnice, ne zato ker so večni stavki dejanski napravljeni in predšestniki razumu, ki jih napravi v kakem času; tudi nc zato, ker so vtisnjeni v duha po kakih vzorcih, ki bi bili kje zunaj duha in bili imeli svojo bit prej; ampak zato, ker so se enkrat napravili o odmišljenih predstavah tako. da bi bili resnični, bodo vselej dejanski resnični, kedarkoli se bo dalo misliti, du se nupruvijo iznova v kakem preteklem ali bodočem času po duhu, ki ima tc pred* stave. Kajti, ker se misli, da stoje imena vselej za iste predstave in ker imajo iste predstave ncizprcmenljivo iste navade med seboj, morajo biti večne rcsnicc stavki glede nu kake odmišljene predstave, ki so jedenkrat resnične. XII. POGLAVJE. O boljšanju našega spoznavanja. 1. Spoznanje ni od maksim. — Ker jc bilo med učenjaki obče sprejeto mnenje, da so maksimc temelji vsegu spoznanju in da so vede zgrajene vsaka izmed njih na gotovih pruccognita, odkoder se je moral razum napotiti in katerim se je moral dati voditi v svojih raz* iskuvanjih v predmete, ki so sc tikali tc znanosti, jc hilu glavna cesta ueilišč, določiti od začetka jeden ali več občnih stavkov kot podstave, da sc na nje postavi spoznanje (veda), ki bi sc dalo dobiti o tem pred* metu. Ti tako določeni znuki kot podstave katerekoli znanosti, so se imenovali načela (principles) kot začetki, oil katerih jc treba začeti in se ne ozirati dalje nazaj v svojih raziskavanjih, kakor sc jc že omenilo. 2. (Vzrok tega mnenja.) — Jedna stvar, ki je najbrž utegnila biti povod temu postopanju v drugih vedah, je bila (kakor menim jaz) ugoden uspeh, ki se je očitno dosegel v matematiki. V tej se jc opazo* vulo, du se doseže velika zanesljivost spoznanju, zuto se jc ta veda ime* noma zvala mathemata in mathesis učenost uli učenje, temeljita učenost, češ du ji jc lastna med vsemi drugimi največja gotovost, jasnost in očividnost. 3. Prihaja pa od primerjanja jasnih in ruzločnih p r c d s t a v. — Čc pu hoče kdo prevdarjuti, najde po moji misli, du ne gre prisojati velikega napredka v realnem spoznavanju, ki so ljudje prišli do njega v teh vedah, vplivu teh načel, in da nc izviru iz kakega poseb* nega dobička (advantage), ki so ga vlekli iz dveh treh občnih maksim, ki so se določile v začetku, ampuk iz jusnih, ruzločnih, popolnih predstuv, ki so se ž njimi pečale njih misli, in iz odnosnosti jednakosti in presež* nosti, ki so pri nekaterih izmed njih tako jasne, da imajo nazorno spo* znanje, in tako jih razkrivati na drugih in sicer brez pomoči teh muksim. Kajti nili. vprašam jaz. mogoče mlademu človeku vedeti, da jc vse nje« 9» 132 govo telo večje nego njegov mezince, drugače ko po tem aksiomu, da je celota večja nego del; ali ne more dobiti o tem gotovosti, dokler se ni naučil tc maksime? Ali nc more vedeti kako kmetsko dekle, da sta, čc je dobila jeden shilling od nekoga, ki ji jc dolžen tri, in tudi jeden shilling od nekoga drugega, ki ji jc dolžen tri, ostala dolgu v obeh rokah jednaka? Ali nc more vedeti tega, pravim, ru/un čc gre po gotovost tega dejstva k maksimi, da bodeta, če v/emeš jednako od jednakega, ostanka jednaka, katere morebiti ni šc nikoli slišala niti na njo mislila? Želim, da prevdari kdorkoli po tem, kar sc je povedalo drugod, kaj ve večina ljudij prvo in najbolj jasno, posebni slučaj ali pa obče pravilo, in kaj jc tisto, kar daje življenje in rod drugemu. Ta občna pravila so le pri* merjanje naših bolj občnih in odmišlienih predstav, ki so tvorba duha nupruvljcna in opremljena z imenom na ležje odpravljanje v njegovih umovanjih in krčenje v obsežne izraze in kratka pravila svojih raznih in pomnoženih opazovanj. Začelo pu sc jc spoznavanje v duhu in sc je opiralo na posameznosti, dasi sc pozneje morda ni oziralo na to; naravno jc za duha. (vedno naprej razširjati svoje spoznanje) prav pozorno nala« gati tc občne pojme ter jih primerno rabiti, kar se pravi lajšati spominu breme tako. da odpravlja neokretni tovor posameznosti. Kajti želim, da sc uvažuje, katero večjo gotovost dobi otrok uli kdorkoli, da je njegovo telo, mczince in vse večje nego njegov mezinec sam. potem ko si dal njegovemu telesu ime cclotc in njegovemu mezincu ime dela. ko bi bil mogel imeti prej; ali kako novo spoznanje gledč nu njega telo mu moreta podati tu odnosna izraza, ki bi ga ne bil mogel dobiti brez njiju? Nili mogel vedeti, da je njegovo telo večje ko njegov mezinec, čc bi bil njegov jezik šc tako nepopoln, da bi nc imel takšnih odnosnih izrazov, kakršna sta celota in del? Dalje vprašam, ko je dobil ti ;mcni. kako jc bolj gotov, da jc njegovo telo celota in njegov mezinec del, ko jc bil ali mogel hiti gotov prej, ko sc jc naučil teh izrazov, da je njegovo telo večje ko njegov mezinec? Vsakdo lehko ravno tako pametno dvomi ali zanikava, da jc njegov mezince del njegovega telesa, kakor da jc menjši ko njegovo telo. Tisti pa. ki inorc dvomiti, jeli menjši, bo ruvno tako gotovo dvomil, ali je del. Maksima torej, cclota jc večja nego del, se ne da nikoli porabiti na dokaz, da jc mezinec menjši nego telo, razun kedar jc neporabna, ko s? rabi, da to uveri koga resnice, ki jo že pozna. Kajti, kdor ne ve gotovo, da jc vsako dclcc snovi, ki sc mu je dodalo dclcc snovi, večje nego katerokoli izmed njiju, nc ho nikoli zmožen spoznati to s pomočjo teh dveh odnosnih izrazov, cclotc in dela, napravi pa iz njiju, katerokoli maksimo sc ti poljubi. 4. Nevarno je graditi na nezanesljiva načela. — Toda bodi si v matematiki, kakor hoče, jeli jasneje, da ostaneta, čc sc vzemc jeden palce od dvepalčne črne črte, in jeden palce od dvcpalčnc rdeče črte. dela obeh črt jednaka, ali da ho. čc vzameš jednako od jedna« kega, ostanek jednak; katero izmed teh dveh. pravim, jc bolj jasno in sc je prej spoznalo, prepuščam v določanje komurkoli, ker ni bistvene važ« nosti za mojo pričujočo priliko. To pa, kar moram tu opraviti, je pre« iskavati, ali jc, čc jc najpripravnejši pot do spoznanja, začeti z občnimi maksimami in graditi na nje. vendar varen pot, jemati načela, ki so spre« jeta v kaki drugi znanosti, za hrczdvomhne rcsnicc in tako j:h vzprcjc« mati brez preizkušnje in jim pritrjati, nc da hi dopuščali, da bi dvomil kdo o njih, ker so matematiki imeli toliko sreče ali poštenosti (fair). da so rabili lc neposredno očividne in ncodklonljivc. Ako pu jc to tako, nc vem, kaj bi ne moglo veljati za resnico v nravoslovju, kaj hi se ne dalo uvesti in dokazati v prirodoznanju. Naj sc sprejme načelo nekaterih modroslovccv, da jc vse snov in da česa drugega ni, kot gotovo in hrezdvonibno in lehko bo videti po spisih nekaterih, ki so jih zopet nanovo oživili v naših dneh, v kake poslcdiec nas bo vedlo. Naj kdo reče s Polcmonom. da jc svet. ali s stoiki, da je eter. ali solncc, ali z Anaksimenoin, da je zrak Bog; kako božanstvo, verstvo in bogoslužje moramo dobiti! Nič nc more biti tako 133 nevarno kakor načela, ki sc tako poberejo bre/ dvoma in preizkušanja; posebno čc so takšna, ki se tičejo blagonravja, ki vplivajo na človeško življenje in odločajo vsa njih dejanja. Kdo bi nc pričakoval po pravici drugo vrsto življenja pri Aristipu, ki je polagal srečo v telesno naslado (pleasure), in v Antistenu, ki mu jc bila krepost dovolj na blaženost? Kdor pa bi s Platonom polagal blaženost v spoznavanje Boga, temu hi se dvigale misli na druga ogledovanja, ko temu, ki nc gleda za ta posvetni prostor in tc minljive stvari, ki jih je dobiti na svetu. Kdor bi z Arhe* lajcin določil kot načelo, da določajo krivico in pravico, poštenost in nepoštenost le zakoni, nc pa priroda, bo imel druga merila za nravno pravilnost in zavrženost (pravitv) ko tisti, ki jim je dognuno. da stojimo pod obveznostmi, ki so starejše ko vse človeške uredbe. 5. Ta pot ne v o d i zanesljivo do resnicc. — Če torej ni zanesljivo to, kar velja za načela (spoznavati to. moramo imeti kaka sredstva, da jih moremo razločevati od teh, ki so dvomljiva), ampak jih je postavilo za take naše slepo pritrjevanje, lehko po njih zajdemo; na* mestu da bi nas vodila načela v resnico, nas potrjujejo lc v pogrešku in zmoti. 6. Ampak jasno primerjanje, popolne predstave pod stalnimi imeni. — Ker pa ima spoznanje gotovosti načel ravno tako kakor vseh drugih resnic svoje opirališče jedino v zaznavi, ki jo imamo o strinjanju ali nestrinjanju naših predstav, sem gotov, da pot k popolnovanju našega spoznanja ni slepo in verno vzprejemati in po* žirati načela, ampak je po moji misli dobiti in učvrstiti si v duhu jasne, razločne in popolne predstave, kolikor jih je mogoče dohiti, in jim pripeti primerna in stalna imena. Tako pa bomo dobili morebiti brez kakih drugih načel, ampak po samem uvaževanju teh predstv in po primerjanju njih med seboj ter izslcdovajc njih strinjanje in nestrinjanje in njih raznih odnosnosti in navad bolj resnično in jasno spoznanje pod vodstvom tega jedinega pravila nego pobiraje načela in tako dajajc svojega duha v oblast drugih. 7. Resnična m e t o d a na pospeševanje spoznanja j c po pretehtavanju naših odmišljenih predstav. — Pri* krojiti torej moramo, čc hočemo napredovati, kakor nas uči pamet, svoje preiskovalne metode naravi predstav, ki jih preizkušamo, in pa rcsnici, ki jo iščemo. Vesoljne in zanesljive resnicc slone jedino nu kakovostih in odnosnostih odmišljcnih predstav. Bistroumno in metodično obračanje (application) naših misli na izsledovanje teh odnosnosti jc jedini pot na razkritje vsega, kar se da resnično in zanesljivo gledč na nje spravljati v občne stavke. S kakimi koraki moramo napredovuti v teh, sc da učiti po učiliščih matematikov, ki od prav očitnih in lehkih začetkov čez nizke stopnice in v nepretrgani verigi umovanj napredujejo na ruzkrivanjc in dokazovanje resnic, ki se zde človeku nu prvi pogled za mejami človeške zmožnosti. Umetnost izsledovanja dokazil (proof) in čudovite metode, ki so jih iznašli na izločevanje in urejanje teh posredovalnih predstav, ki prepričevalno (demonstrativclv) kažejo jednakost ali nejednakost nepri* merjalnih (unapplicablc) količin, jc tisto, kar jim jc poinoglo tako daleč in pro.zvcdlo takšna čudovita in nepričakovana razkritja: ali sc bo dalo kaj tem podobnega glede na druge predstave ravno tako kakor gledč na predstave količine iznajti, nočem določati. To pa po svoji misli smem reči, du bi spravile druge predstave, ki so ravno tako realne kakor nomi* nalne biti svojih vrst. čc bi sc zasledovale nu matematikom navaden način, naše misli dalje in z večjo očividnostjo in jasnostjo, ko si morebiti moremo domnevati. 8. To bi utegnilo tudi n r a v o s 1 o v j e pojasniti. — To mi jc dalo zaupanje, postaviti v ospredje to slutnjo, ki nu njo opozarjam (III. pogl.), namreč, da se du nravoslovjc ravno tako dokazovuti kakor matematika. Kajti predstave, ki sc ž njimi peča nravoslovjc, so vse realne biti in takšne, kakršne po moji dozdevi imajo zvezo, ki sc da zaslediti, in strinjanje s seboj; kolikor se dado najti njih kakovosti in odnosnosti. 134 tako daleč bomo imeli gotove dejanske in občne resniec in nc dvomim, da bi sc dal, čc bi sc izbrala prava metoda, obdelati velik del nravoslovja s tisto jasnostjo, ki bi nc puščala prevdarnemu človeku več povoda na dvom, ko bi ga utegnil imeti o stavkih v matematiki, ki so sc mu dokazali. 9. Spoznavanje teles pa sc da z boljšati samo po poizkusu. — Pri našem iskanju spoznanja predmetov nas sili pomanj« kanje predstav, ki hi bile prikladne takemu nastopanju, na popolnoma različno metodo. Tu nc napredujemo kakor v drugem (kjer so naše odmišljene predstave ravno tako realne kakor nominalne biti) po ogledo« vanju naših predstav in prevdarjanja njihovih odnosnosti in strinjanj (corrcspondcnccs); to nam prav malo pomaga iz razlogov, ki smo jih na drugem mestu obširno razložili (set dovvn). Po tem je, mislim jaz, očividno, da podajajo predmeti snov na prav malo občnega spoznanja in nas spravi zgolj opazovanje njih odmišljcnih predstav le malo naprej pri iskanju rcsnicc in gotovosti. Kaj moramo torej storiti, da si popravimo spoznanje v predmetskih bitih? Napotiti sc moramo tu v popolnoma nasprotno smer; pomanjkanje predstav njih realnih biti nas pošilja od naših lastnih misli k stvarem samim, kakršne so. Izkušnja mc mora učiti, česar me pamet nc more; le preizkušajo morem zanesljivo spoznati, kake druge kakovosti sobivajo z lastnostmi moje sestavljene predstave, n. pr. ali se da to rmeno. težko, topljivo telo. kojc imenujem zlato, kovati ali pa ne; ta poizkus (kakorkoli se obnese na tem telesu, katero preizkušam) mi nc daje gotovosti, da je tako pri vseh ali lc nekaterih drugih rmenih, težkih, raztopljivih telesih razun tega, ki sem ga preizkusil. Ker nc sledi na ta niti na oni način iz moje sestavljene predstave nujnost ali neso« vmestnost kovnosti, nima vidne zveze s skupkom tc barve, teže in top« Ijivosti v kakem telesu. Kar sem tu povedal o imenski biti zlata, ki sc o njem misli, da jc iz telesa take določene barve, teže in topljivosti, bo ostalo resnično, čc sc doda kovnost, vztrajnost in razkrojljivost v aqua regia. Naša umovanja nas ponesejo od teh predstav nedaleč v zanesljivem razkrivanju drugih posebnosti v teh masah snovi, kjer se vsa ta nahajajo. Kajti ker ostale posebnosti takih teles niso odvisne od teh, ampak od tiste neznane realne hiti. ki so od nje odvisne tudi tc. ne moremo po nj'h razkrivati ostanka; iti pa dalje, ko nas poneso jednostavne predstave naše imenske biti, pa ne moremo, kar je prav malo za nje same; tako pa nam podajejo lc prav skopo (sparinglv) kake zanesljive, občne in koristne rcsnicc. Kajti, ker sem po poizkusu našel, da jc ta posebni kos (in vsi drugi tc barve, teže in raztopljivosti, ki sem jih preizkušal kedaj) koven, ki morebiti zdaj tvori tudi del moje sestavljene predstave, del moje imenske biti zlata: dasi pa s tem storim, da sestavlja mojo sestav« Ijcno predstavo, ki ji pripnem ime zlata, več jednostavnih predstav ko prej, mi sc vendar, ker nc obsega realne biti kake telesne vrste, nc pomore zanesljivo vedeti (vedeti pravim, morebiti utegne biti ugibati) drugih ostalih posebnosti (lastnosti) tega telesa dalje, ko imajo vidno zvezo z nekaterimi ali vsemi izmed jednostavnih predstav, ki tvore (make up) mojo imensko hit. Na primer, ne morem biti gotov po tej sestavljeni predstavi, jeli zlato vztrajno ali nc; saj kakor prej ni nujne zveze ali nujnega nasprotja (inconsistcnee), ki bi sc dalo razkriti med sestavljeno predstavo kakega rmenega. težkega raztopljivegu, kovnega telesa, med temi, pravim, in pa stanovitnostjo tako, da bi mogel gotovo vedeti, da je, v kateremkoli telesu sc najdejo tc, zanesljivo tudi stanovitnost. Tu se zopet moram po zanesljivost obračati na izkušnjo; kakor daleč sega ta, utegnem imeti gotovo spoznanje, dalje pa nc. 10. To nam utegne podeliti udobnost, nc pa vede (znanost i). — Nc zanikavam. da nc hi bil kdo. ki je vajen razumnih in rednih poizkusov, zmožen, videti globlje v prirodo teles in ugibati bolj prav njihove šc neznane lastnosti nego kdo. ki mu je to tuje; vendar pa jc to, kakor sem rekel, lc presojanje in mnenje, ne pa spoznanje in gotovost. Ta način, pridobivati in popolnovati naše spoznanje v pred« metih jedino po izkušnji in zgodovini, kar jc vse, kar more doseči sla« 135 botnost naših zmožnosti v tem položaju poprečnosti (mediocritv), ki v njej živimo na tem svetu, mi pa vzbuja sum, da sc prirodoznanstvo ne da pretvoriti v znanost. Lc malo občnega spoznanja gledč na telesne vrste in njih posamezne lastnosti moremo, sc mi dozdeva, doseči. Poizkuse in zgodovinska opazovanja utegnemo imeti, od todi utegnemo vleči pred> nosti za udobnost in zdravje in s tem obogatiti zalogo udobnosti na to .življenje, ali za to pa, sc bojim, da naša nadarjenost nc sega niti po moji misli naše zmožnosti nc morejo prodirat. 11. Opremljeni smo na nravstveno spoznavanje in naravni napredek. — Ker torej očitno niso naše zmožnosti pri« pravne na prodiranje v notranjo zgradbo in dejanske biti teles, je za* ključck iz tega jasen, da nam pa vendar dovolj očitno razkrivajo, da je Bog, in spoznanje samih sebe. da nas vodijo v popolno in jasno razkritje naše dolžnosti in naše glavne zadeve; zato sc bo za nas kot razumne -stvari spodob.lo, da rabimo tc zmožnosti, ki jih imamo, na to, na kar so najbolj pripravne, in sc vdajamo vodstvu narave, kamor nam na videz kaže pot. Kajti razumno jc sklepati, da tiči naša naloga v teh preiska* vanjih in tej vrsti spoznavanja, ki je najbolj pr.krojeno našim naravnim zmožnostim in vsehuje naše največje koristi, i. c. pogoj našega večnega položaja. Zato smem po svojem mnenju sklepati, da jc blagonravjc pri* merna veda in primeren posel človeškega rodu vobče (ki more iskati svoje summum bonum) kakor so razne umetnosti, ki sc pečajo z raznimi deli narave, delež in zaseben dar posameznikov za občno rabo v človeškem življenju in njih lasten obstanek na tem svetu. Kake učinke pa utegne imeti razkritje jednega naravnega telesa in njega lastnosti za človeško življenje, za to je prepričevalen primer ves veliki ameriški kontinent. I)a je ta poznal tako malo koristnih umetnosti in pogrešal večino življcnskih udobnosti v deželi, ki jc imela izobilje vseh vrst naravnega bogastva, sc sme po moji misli prisojati nepoznanju tega, kar sc jc skrivalo v prav navadnem zaničljivcm kamenu, menim železno rudo. Karkoli pa si mislimo o svojih zmožnostih in svojem napredku v našem delu sveta, kjer na videz tekmujeta spoznanje in bogastvo med seboj, bo pa se vendar hrez dvoma zdelo vsakemu, ki resno prevdarja. da bi mi v kratkem času, čc bi sc izgubila med nami raba železa, neizogibno zagazili v pomanjkanje in nevednost nekdanjih divjih Američanov, katerih naravna nadarjenost in naravno bogastvo nikakor nc zaostajata za najbolj cvetočimi in omi* kanimi narodi. Sme se torej imenovati tisti, ki jc seznanil prvi z rabo te zaničljivc rude, v resnici oče teh umetnosti in ustvarnik blagostanja. 12. Varovati pa se mora hipotez in napačnih načel. — Zato pa bi mi nc bilo ljubo, čc misli kdo o meni, da nc cenim izuče* vanja prirodc in od njega odsvetujem. Drage volje priznavam, da nam daje ogledovanje njenih del priliko na občudovanje, spoštovanje in pro* slavij an j c njihovega stvarnika; čc sc vodijo prav, utegnejo hiti za človeški rod večja dobrota nego spomeniki vzorne ljubezni, ki so sc postavili s tolikimi troški ustanoviteljem holniščnic in hiralnic. Tisti, ki je iznašel knjigotisk, pokazal rabo scvcrnicc, objavil moč in pravo rabo kinina, jc več storil za razširjanje spoznanja, za pridobivanje in večanje koristnih udobnosti ter jih več otcl smrti ko tisti, ki so gradili učilišča, delavske hiše in holniščnicc. Jedno pa, kar bi jaz rud povedal, jc to, da sc nc smemo prenagljeno vdajati mnenju uli pričakovanju spoznanja, kjer sc nc more dohiti, ali na načine, ki ne vodijo do spoznanja, da nc spre* jemamo dvomljivih sestavov za popolne znanosti niti nerazumljivih pojmov za znanstvene dokaze. V spoznavanju teles nam mora biti dosti, da paberkujemo to, kar moremo dobiti od posebnih poizkusov; saj nc moremo od razkritja njihovih realnih hiti pograbiti v trenotku celih plošč ter povezati v snope naravo in posebnosti vseh vrst. Kjer velja naše preiskovanje sobivanju ali nasprotovanju sobivanja, česar pri ogledovanju naših predstav nc moremo razkrivati, nam mora poizkus, opuzovanjc in naravna zgodovina po naših čutilih in po drobljenju podajati vpogled v telesne biti. Spoznanje teles moramo dobivati po svojih čutilih, ki pre« 136 .vidno delujejo pri zaznavanju njih lastnosti in medsebojna delovanja, kar pa upamo izvedeti o posameznih duhovih na tem svetu, moramo pač pri* čakovati samo od razodetja. Kdor prevdarja, kako malo napredka so dale občne maksime, nezanesljiva načela in samovoljno zasnovane hipoteze resničnemu spoznanju ali pospeševale preiskave razumnih mož na de« janske izboljške, kako malo. pravim, je pospeševalo tozadevno prizadc vanje mnogo stoletij, človeški napredek v prirodoznanskem spoznanju,, tisti bo mislil, da imamo povod, zahvaliti tiste, ki so v zadnjem stoletju krenili na drug pot ter nam utrli sieer ne ležjega pota na učeno neved« nost. ampak bolj zanesljiv pot do plo.lonosncga spoznanja. 13. Prava raba hipotez. — Ne da bi ne rabili na razlago kake prikazni v naravi kake verjetne hipoteze; če so hipoteze skrbno-zasnovane, so vsaj spominu velike pomoči in nas pogosto vodijo na nova razkritja. Ali moje mnenje jc, da nc smemo katere prenaglo pobrati (kar duh. ki bi vselej rad prodrl v vzroke stvari in imel načela, ki bi sc na nja opiral, prav rad stori), dokler nismo prav skrhno pretehtali podrobnosti in napravili v tej stvari raznih poizkusov, ki bi jih razlagali z našo hipotezo-in videli, ali se bo ujemala z vsemi; ali nam pomorejo naša načela do konca in ne bodo tako nesovmestna (inconsistcnt) s kakim pojavom v naravi, kakor na videz prikrajajo in razlagajo drugo. Vsaj pa da skrbimo, da nas nc prevara ime načel niti nas nc premoti, da sprejmemo kaj kot nedvomljivo resnico, kar je dejanski v najugodnejšem slučaju prav dvom* ljiva slutnja, kakoršnih je večina (skoraj bi bil rekel vse) hipotez v pri« rodoznanstvu. 14. Jasne in razločne predstave z določenimi imeni, in pa iskanje tistih, ki kažejo svoji' strinjanje ali nc« strinjanje, so sredstva, ki nam razširjajo spoznanje. — Toda jeli prirodoznanstvo zmožno gotovosti ali nc, potov, ki se nam po njih razširja spoznanje, kolikor nam ga jc dosežnega, sc mi zdi, sta nakratko sledeča: Prvič. Prvi je. pridobivati ter naseljevati si v duhu določene pred« stave tistih stvari, ki imajo občna ali posehna imena, vsaj toliko izmed njih, kolikor bi jih prevdarjali in zboljšavali svoje spoznanje ali umovali o njih. In čc so spccifičnc predstave predmetov, bi sc morali tudi truditi, da jih napravimo tako popolne, kakor moremo; s tem menim, da moramo devati vkup toliko jednostavnih predstav, kolikor jih, ker sc je vedno opazovalo, da sobivajo, popolnoma določa vrsto; vsaka izmed teh jedno« stavnih predstav pa. ki so scstavninc naših sestavljenih, bi morala biti jasna in razločna v našem duhu. Kajti, ker jc očividno, da ne more naše spoznanje segati čez naše predstave, nc morc.mo. v kolikor so ali nepo* polne, zmedene ali nejasne, pričakovati, da hi imeli od njih zanesljivo,, popolno ali jasno spoznanje. Drugič. Drugi pa jc umetnost, najti tiste predstave posredovalke, ki nam utegnejo pokazati strinjanje ali nasprotovanje drugih predstav, ki se ne dajejo neposredno primerjati. 15. Matematika je jeden slučaj. — Da sta ti (ne pa za« našanjc na maksime in pa sklepanje iz raznih občnih stavkov) pravi metodi na izholjšavanjc našega spoznanja v predstavah drugih modov mimo teh kolikovosti. nas lahko pouči uvaževanje matematične znanosti. Tu najdemo prvič, da jc tisti, ki nima popolne in jasne predstave tistih kotov ali likov, ki bi rad o njih kaj vedel, vsled tega skrajno nezmožen kakega spoznanja o njih. Mislimo si lc človeka, ki nima popolne točne- redstave pravega kota. nejednakostraničnega trikotnika ali trapeza, naj« olj gotovih stvari, ta bo brez uspeha iskal kak dokaz o njih. Očividno jc dalje, da ni bil vpliv teh maksim, ki se cenijo v matematiki za načela, ki je vodil mojstre tc znanosti do njih čudovitih razkritij. Recimo, da zna nadarjen mož vse maksime, ki se sploh rabijo v matematiki, še tako popolnoma in ogleduje njih obseg in njihove posledice toliko, kolikor mu jc všeč. ž njih pomočjo, se zdi meni, pride težko kedaj. da bi vedel, da je kvadrat na hipotenuzi v pravokotnem trikotniku jednak kvadratoma 137 na ostalih stranicah. Spoznanje, da jc celota jednaka vsem njenim delom i. t. d., mu ni po mojem mnenju pomoglo do tega dokaza: človek lehko dovolj dolgo naporno strmi na te aksiome, pa vendar nc vidi trohice več matematičn.h resnic. Razkrile so jih misli, ki so sc drugače ohrnile (apply): duh je imel druge predmete, druge razglede pred seboj, daleko različne od teh maksim, ko je prvič dobil spoznanje takšnih resnic v matematiki, ki jih ne morejo ljudje, dovolj dobro znani s temi vzpreje* timi aksiomi, ali nevešči njih metod, ki so prvi napravili tc dokaze, nikoli dosti občudovati. Kdo pa vc, kakovc metode na razširjanje našega spo« znanju v drugih delih znanosti sc utegnejo pozneje iznajti, ki odgovarjajo algebraičnim v matematiki, ki tako spretno zasledi predstave količin, s katerimi sc merijo druge; katerih jednakosti ali sorazmerja bi drugače prav težko ali morebiti nikoli ne mogli poznati (kno\v)? XIII. POGLAVJE. Še nekoliko prevdarkov o našem spoznavanju. 1. Naše spoznavanje jc deloma nujno, deloma s a* m ov o 1 j n o. — Naše spoznavanje ima kakor v drugih stvareh tako v tej toliko skladnost (conformity) z našim vidom, da ni niti popolnoma nenujno, niti popolnoma samovoljno (voluntarv). Čc hi bilo naše spozna« vanje v svoji celoti (ultogcthcr) nujno, bi nc bilo spoznunjc vseh ljudij sumo jednako, ampak vsak človek bi vedel vse, kar sc da vedeti: čc pa bi bilo popolnoma samovoljno, bi ga imeli nekateri ljudje, ki sc tako malo ozirajo nu nje ali ga ne cenijo, skrajno malo ali pa bi ga sploh ne hilo. l.juuem. ki imajo čutila, ni na izbiranje, umpuk oni morujo po njih spre* jemuti nekuterc prcdstuvc; in čc imajo spomin, morajo vsekakor nekatere izmed njih ohraniti; in čc imajo zmožnost razločevanja, morajo vsekakor zaznavati strinjanje ali nestrinjanje nekaterih izmed njih med seboj, kakor mora tisti, ki ima oči, ako jih hoče po dne odpreti, vsekakor videti neka« tere predmete in zaznati na njih neko razliko. Dasi pa človek s svojimi v svetlobi odprtimi očmi vsekakor mora videti, so vendar gotovi pred« meti, ki jih utegne izbrati, da obrne svoj pogled na nje; pred njim utegne biti knjiga s slikami in razpravami, ki ga more razveseljevati in poučevati, ki pa jc odpreti lehko nikoli nima volje niti sc nc mara potruditi, da bi pogledal v njo. 2. Prizadevnost (a p p 1 i c a t i o n) je samovoljna, spo« znavamo pa stvari, kakršne so, nc pa kakor sc nam po« ljubi. — Nekaj drugega pa jc v človeški moči in to je. čeravno obrne svoje oči včasih na kak predmet, vendar lehko izbira, hočeli radovedno ga pregledovati in z napeto pozornostjo si prizadevati, da točno opazuje vse, kar se da na njem videti; videti pa drugače, kar vidi, nego vidi, tega pa ne more. Ni odvisno od njegove volje, da bi videl črno to, kar jc rmeno; niti pregovoriti se nc more. da čuti hladno to, kar ga peče. Zemljo nc bo videti poslikano s cvetjem, poljan ne pokritih z zelenjem, kedarkoli ga navda želja; v mrzli zimi ne more, da bi nc videl beline in ivja, ako pogleda okoli sebe. Ravno tako jc z našim razumom. Kar jc na našem spoznanju samovoljno, jc rabiti ali ustavljati katero izmed naših zmožnosti od predmetov tc ali one vrste ali njih bolj ali menj skrbno pregledovanje, ko pa so nu delovanju, nima naša volja moči, dolo* čuti duhu spoznavanja na ta ali oni način; to storijo predmeti sami v tej meri, v kateri so jasno razkriti. Zato pa mora duh. kolikor sc pečajo človeška čutila z zunanjimi predmeti, vsekakor vzprejemati tc predstave, ki mu jih podajajo, in vzprejemati poročila o bivanju zunanjih stvari; kakor daleč pu občujejo človeške misli s svojimi Iustnimi določenimi predstavami, morajo vsekakor v neki meri opazovuti strinjanje ali nc« strinjanje, ki sc da med nekaterimi izmed njih najti, to pa je tako daleč spoznanje. Če pa imajo imena za tc predstave, ki so jih tako pretehtali. 138 morajo nujno hiti gotovi rcsnicc (truth) teh stavkov, ki izražajo to stri« njanje ali ncstrinjanjc. katero zaznavajo na njih. in hiti hrez dvoma uverjeni o teh resnicah. Kajti, kar človek vidi, to mora vsekakor videti, in kar zaznava, o tem mora vsekakor vedeti, da to zaznava. 3. Primer na številih. — Tako ne more tisti, ki si je dobil predstave števil in sc je potrudil, da primerja jedno, dve in tri šestim, izbirati, ampak mora vedeti, da so jednaka: kdor pa si jc dobil predstavo trikotnika in našel načine, kako sc merijo koti in njih velikost, jc gotov, da so njegovi trije koti jednaki dvema pravima; o tem more tako malo dvomiti kakor o tej resnici, da ni mogoče za isto stvar, da bi bila in da bi jc ne bilo. 4. V naravnem verstvu. — Tudi tisti, ki ima predstavo razumnega, toda šibkega (frail) in slabotnega bitja, katero je ustvarilo drugo in napravilo od sebe odvisno, ki pa jc večno, vsemogočno, popol« noma modro in dobro, bo tako zanesljivo vedel, da mora človek čestiti Boga, sc ga bati in ga poslušati, kakor da sije solncc, kedar to vidi. Kajti, čc le ima predstavi dveh takšnih bitij v svojem duhu in hoče obrniti svoje misli v to smer in jih razmotrivati, bo tako zanesljivo našel, da ima nižji, končni in odvisni obveznost, poslušati najvišjega in hrez< končnega, kakor je gotov, najti, da so trije, četirje in sedem menj ko petnajst, če hoče prevdariti in sešteti ta števila; niti nc more kakega jasnega jutra biti bolj gotov, da je vzšlo solncc, ako le hoče odpreti svoje oči ter jih obrniti v to smer. Dasi pa so tc rcsnicc tako jasne, tako gotove, vendar utegne hiti, da jih nc vc nobedne izmed njiju ali izmed vseh tisti, ki sc nc potrudi, da hi rabil svoje zmožnosti, kakor bi jih moral na lasten pouk o njih. XIV. POGLAVJE. O razsojanju (presojanju). 1. Ker naše spoznanje nc sega daleč, nam jc treba nečesa drugega. — Zmožnosti razuma sc niso človeku podelile zgolj za spckulacijo, ampak tudi na vodstvo življenja; zato bi bil človek v vcliki stiski, ako bi ne imel ničesar, kar bi ga vodilo, razun tega. kar ima gotovost (zanesljivost) resničnega spoznanja. Kajti, ker nc sega to daleč in je, kakor smo videli, skopo (scantv), bi bil človek često v gosti temi in večina dejanj njegovega življenja hi sc popolnoma ustavila, ako bi nc imel ničesar, da ga vodi v odsotnosti jasnega in zanesljivega spo» znanja. Tisti, ki noče jesti, dokler nima dokaza, da ga bo redilo; tisti, ki sc noče premekniti, dokler ne vc nezmotljivo, da uspe opravek, ki ga namerja izvršiti: bo mogel malokaj drugega storiti ko sedeti mirno in poginiti. 2. Kako j c rabiti ta s o m r a č n i (t w i 1 i g h t) položaj. — Kakor jc torej postavil Bog nekoliko stvari v svetlo podnevno luč, kakor nam je dal nekoliko zanesljivega spoznanja, dasi omejenega na razme roma lc malo stvari, menda pač kot okus tega, česar so zmožne razumne stvari, da nam vzbuja poželenje in prizadevanje po nekem boljšem polo< žaju: tako nam jc podelil v večjem delu naših zadev samo somrak, kakor smem reči. verjetnosti, ki je po mojem mnenju prikladen temu položaju srednje vrednosti in preizkušanstva, v katero se mu jc poljubilo nas tukaj postaviti; v tcin položaju, da ponižava naše pretirano zaupanje in kroti našo prevzetnost, naj bi mi po vsakdanji izkušnji čutili svojo kratko« vidnost in zmotljivost; smisel utegne biti nam stalen opomin, da bi porabili dni tega svojega potovanja marljivo in skrbno na iskanje in zasledovanje tega pota, ki nas utegne privesti v položaj večje popolnosti; saj je vrlo pametno misliti, celo čc bi molčalo o tej zadevi razodetje, da imajo ljuujc v tem razmerju, kakor rabijo talente, ki jih jim jc podel.1 139 Bog, tukaj, dobiti svojo nagrado na koncu dne, ko ima zatoniti njihovo -solncc ter končati noč njihove trude. 3. Mnenje nadomešča pomanjkanje spoznanja. — Zmožnost, ki jo jc Bog podelil človeku, da odpomore pomanjkanju jas> nega in zanesljivega spoznanja v slučajih, ko se to nc more dobiti, jc mnenje. Vslcd tega si misli duh, da sc strinjajo ali ne strinjajo njegove predstave, ne da bi zaznaval dokazovalno očividnost v dokazilih (proofs). Duh včasih uveljavlja (excrciscs) to'mnenje iz potrebe, kjer ni dobiti dokazovalnih dokazil in zanesljivega spoznanja, včasih pu iz malomar« nosti, nerodnosti uli vihruvosti celo tam, kjer bi sc dula dobiti dokazo* valnu in zuncsljiva dokazila. Ljudje često strinjanja ali nestrinjanja dveh predstav, ki ju želijo poznati ali kateri jih zanimata, nc preizkušajo previdno, ampak uli ker so nezmožni tukšne pozornosti, kakršne jc treba v dolgi vrst' stopnjevanj, ali pa nestrpni zamude neprevdarno zrejo naprej ali pu popolnomu preskočijo dokuzila in tako določajo nc dognavši do« kuzu strinjanje ali nestrinjanje dveh predstav, kakor da bi bilo po pogledu na nji, kakršni sta iz daljave in ju jemljejo kot jedno ali drugo, kakor se jim zdi bolj podobno na podlagi tako nedoločnega pregleda. Kedar se udejstvujc ta duhovu zmožnost neposredno na stvareh, sc zovc raz* sodba; kedar pa sc izreče o rcsnicah v besedah, sc najobičajnejc nuzivlje pritrjevanje ali oporekanje (dissent). Ker jc to najnuvadnejši način, v katerem ima duh povod, rabiti to zmožnost, bom o tem ruzpravljul v teh izrazih kot v našem jeziku menj podvrženih dvoumju. 4. Mnenje j c dozdevek, d u so stvari take. n c da bi jih kdo zaznaval. — Tako ima duh dvoje zmožnosti, ki sc pečata z rcsnieo in ncrcsnico. Prvič. Spoznanje, s katerim zanesljivo zaznava in jc brez dvomu uverjen o strinjanju ali nestrinjanju kakih predstav. Drugič. Mnenje, ki jc sestavljanje predstav ali njih razdruževanjc druge od druge v duhu. ker se ne da zaznuvuti njih zanesljivo strinjanje ali nestrinjanje, ampak se le domneva, da je tako; to pa jc. kakor pravi beseda, domneva, da jc tako. prej ko se gotovo kaže. Čc pa jih duh druži ali razdružujc tako, kakor so stvari v resnici, jc prava razsodba. XV. POGLAVJE. O verjetnosti. 1. Verjetnost jc videz strinjanja na podlagi pre* varljivih dokazil. — Kakor jc dokaz kazanje strinjanja ali ne* strinjanja dveh predstav po posredovanju jednega ali več dokazil, ki stoje v stalni, ncizpremcnljivi in vidni zvezi med seboj, tako ni verjetnost nič drugega nego videz takšnega strinjanja ali nestrinjanju po posredo* vanju dokazil, katerih zveza pa ni stalna in ncizprcmcnljiva ali sc vsaj ne zaznava, da bi bila takšna, ampak jc ali pa sc kaže večinoma, da jc takšna in zadostuje, da pripravi duha na sodbo, da jc stavek bolj resničen ali neresničen ko pa nasprotno. X. pr. V dokazu zaznavu človek zanesljivo, neizprcmcnljivo zvezo jednakosti, ki jc med tremi koti kakega trikotniku pa med temi posrednimi, ki sc rabijo, du kužejo njih jednukost dvema pravima; in tako po nazornem spoznavanju strinjanju ali nestrinjanju posredovulnih predstav pri vsakem koraku v napredovanju se nadaljuje ecla vrsta z očividnostjo, ki jasno kaže strinjanje uli nestrinjanje teh treh kotov v jednakosti dvema pravima; tako pu ima zanesljivo spoznanje, da jc tako. Kdo drug pa, ki se ni nikoli potrudil, du hi opuzovul doka/, ko sliši matematika, zaupnega moža, trditi, da so trije trikotnikovi koti jednaki dvema pravima, pritrjuje, to sc pravi, sprejme trditev za resnico. V tem slučaju jc podstava njegovega pritrjevanju verjetnost stvari; saj jc dokaz takšen, da jo v večini slučajev spremlja rcsnica. Mož, na katc< rega izpričevalo jo sprejme, nima navade, da bi kaj trdil, kar bi bilo proti 140 njegovemu spoznanju ali mimo njega, posebno ne v stvareh te vrste; tako da tisto, kar povzroča, da on pritrjuje temu stavku, da so trije tri* kotnikovi koti jednaki dvema pravima, to kar ga pripravi, da misli, da se strinjajo tc predstave, ne da bi vedel, ali se strinjajo, jc običajno rcsnicoljubjc govornikovo v drugih slučajih ali pa namišljeno (supposed) rcsnicoljubjc v tem. 2. More pomagati menjšati pogrešanje spoznanja. — Ker jc naše spoznanje, kakor se jc razkazovalo, prav tesno in nismo dovolj srečni, da bi našli zanesljivo rcsnico v vsaki stvari, ki jo imamo priliko pretehtavati. jc večina stavkov, ki v njih mislimo, umujemo, se razgovarjamo, da celo po njih delujemo, takšna, da nc moremo imeti nedvomljivcga spoznanja o njih resnici. Mnogo izmed njih pa jc gotovosti tako blizu, da sploh nc dvomimo o njih, ampak jim pritrjujemo tako krepko in delujemo v skladu s tem pritrjevanjem tako odločno, kakor da hi bile nezmotno dokazane in bi bilo naše spoznanje o njih popolno in zanesljivo. Ali ker so v tem stopnje ravno od sosedstva gotovosti in dokaza čisto doli do neverjetnosti in nesličnosti celo do mej (confines) nemožnosti, ravno tako pa so stopnje pritrjevanja od popolnega zagotov* ljenja (assurance) in zaupanja, čisto doli do ugibanja, dvoma in nevere, pridem (ker sem po svoji misli našel meje med človeškim spoznanjem in gotovostjo) v prihodnjem na pretehtavanje raznih stopenj verjetnosti in pritrjevanja ali vere. 3. Ker jc to tisto, kar nam vzbuja domnevo, tla so stvari resnične, prej ko vemo, da so resnične. — Verjet«-nost jc videz, da jc resnično, ker pomeni že označba besede takšen stavek* ki so zanj argumenti ali dokazila, da obvelja in sc sprejme za resničnega. Vzprejem, ki ga daje duh tej vrsti stavkov, nosi ime vere. pritrjevanja ali mnenja, kar pomeni dopuščanje ali vzprejemanje kakega stavka za resničnega na podlagi argumentov ali dokazil, češ da nas nagovarjajo, da bi jih vzprejeli za resnične brez gotovega spoznanja, da so resnični. V tem pa tiči razlika med verjetnostjo in gotovostjo, vero in vedo, da jc v vseh delih spoznanja nazornost (intuition); vsaka neposredna pred* stava, vsak korak ima svojo vidno in gotovo zvezo, v mnenju pa tega ni. To pa. kar stori, da verujem, jc nekaj zunaj stvari, ki jo verujem, nekaj ne na obeh straneh očividno spetega in tako nc kaže očitno strinjanja ali nestrinjanja teh predstav, ki sc pretehtavajo. 4. Po d sta v i verjetnosti sta dve, soglasnost z našo lastno izkušnjo ali pa izpričevalo tujih izkušenj. — Ker ima torej verjetnost namen, odpravljati pomenjkljivost našega spoznanja in nas voditi, kjer tega ni, se peča zmerom s stavki, ki nam niso gotovi,, ampak nas lc nekako vabijo, da bi jih jemali za resnične. Vzroka na to sta izkratka tale dva: Prvič. Skladnost česa z našim spoznanjem, opazovanjem in našo izkušnjo. Drugič. Pričanje drugih, ki jamčijo za svoje opazovanje in izkušnjo. Na izpričevalih drugih jc treba uvaževati: 1. število, 2. poštenost (inte* gritv), 3. izurjenost prič, 4. namen pisateljev, čc jc zajeto izpričevalo iz knjige, 5. doslednost med deli in okolščinami poročila (relation). 6. na« sprotna izpričevala. 5. V tem sc morajo vsi argumenti za stvar in proti njej preizkušati, prej nego pridemo do razsodbe. — Ker pogreša verjetnost tc nazorne očividnosti, ki brez zmote določa razum ter proizvaja gotovo spoznanje, bi moral duh, ako bi hotel postopati razumno, preizkušati vse podstavc verjetnosti in videti, kako delajo bolj ali menj za kak stavek ali proti njemu, prej ko mu pritrdi ali pa sc mu upre in na podlagi primernega pretehtavunja vsega, vzprejeti ali zavreči z bolj ali menj krepkim pritrjevanjem v sorazmerju z večjo tehtnostjo važnejših podstav verjetnosti na jedni ali drugi strani. Na primer: C":c vidim sam koga hoditi po ledu, ni to verjetnost, ampak spo* znanje; toda čc mi kdo pripoveda. češ da je videl nekoga na Angleškem 141 v sredi hude zime hoditi po vodi, ki jo jc strdil mraz, sc ujema to tako s tem, kar se navadno opazuje, da sem po navadnem toku stvarij pri« ravljen, pritrjevati poročilu, razun čc spremlja poročilo tega dejstva ak očiten sum. Če pa se pove ista stvar komu, ki sc je rodil med po« vratnikoma (tropics), ki prej nikoli ni slišal o čem podobnem, tu je od« visna vsa verjetnost od izpričevala. Ker pa jc poročevalcev po številu več in so bolj verodostojni ter nimajo povoda, govoriti proti rcsnici, jc verjetno, da najde dejstvo več ali menj vere. Seveda tistega, ki ga jc izkušnja vselej učila nasprotno in ki nikoli ni slišal ničesar podobnega, največja (unattaincd) pričina verodostojnosti nc bo mogla pripraviti do vere. Kakor se jc zgodilo nekemu holandskemu poslaniku, ki je v raz« govoru s siamskim kraljem o holandskih posebnostih, o katerih sc je vprašalo, med drugim mu pravil, da jc voda v njegovi deželi o mrazu tako trda, da hodijo ljudje po njej in da bi držala slona, ako hi bil tam. Na to je odgovoril kralj: »Doslej sem verjel čudne stvari, ki ste mi o njih pravili, ker ste v mojih očeh resen poštenjak; zdaj pa sem uverjen, da lažctc.« 6. Verjetnosti so zmožne velike mnogoličnosti. — Na teh podstavah sloni verjetnost kateregakoli stavka. V tej meri, kakor sc strinjajo ali nc strinjajo skladnost z našim spoznanjem in zanesljivost opazovanj, pogostost in stalnost izkušnje in število ter verjetnost izpri« čeval se ujemajo bolj ali menj ž njim, v tem razmerju jc kak stavek v sebi samem bolj ali menj verjeten. Priznavam, da jc še neki drugi temelj verjetnosti, ki siccr sam po sebi ni resničen, ki pa sc vendar pogosto rabi kot vzrok, ki prenavadno po njem urejajo svoje pritrjevanje in na kar pripenjajo svojo vero bolj ko na kaj drugega, to pa je mnenje drugih ljudij, dasi sc ni mogoče opirati na kaj bolj nevarnega niti kaj bolj zapeljivega; saj jc med ljudmi mnogo več neresnice in zmote ko pa resnicc in spoznanja. Čc pa so mnenja in prepričanja drugih ljudij, ki jih poznamo in ki o njih gojimo dobre misli, podstava pritrjevanja, imajo ljudje povod, biti pogani na Japonskem, mahometani na Turškem, pape« žcvci v Španiji, protestanti na Angleškem in lutcrovci na Švedskem. Toda obširneje govoriti o tej napačni podstavi pritrjevanja, bom imel priliko na drugem mestu. XVI. POGLAVJE. O stopnjah pritrjevanja. 1. Naše pritrjevanje bi morali voditi temelji ver« j e t n o s t i. — Kakor so temelji verjetnosti, ki smo jih določili v prejš« njem poglavju, podstavc. na katerih' jc zgrajeno naše pritrjevanje, tako so tudi merilo, ki sc po njih ravnajo ali bi sc morale ravnati razne stopnje; samo prezirati nc smemo, da, kakršnikoli utegnejo biti temelji verjetnosti, vendar nc delujejo na duha. ki išče resnico ter si prizadeva soditi prav, dalje, ko se pojavljajo, vsaj v prvi razsodbi ali prvem iskanju našega duha. Nc tajim, da ni v mnenjih, ki jih imajo ljudje in ki se jih na svetu trdno drže, njih pritrjevanje vselej od dejanskega pogleda na razloge, ki so sc pri njih uveljavili prvi; saj je v marsikaterem slučaju skoraj nemogoče, v večini slučajev pu zelo težavno celo za tiste, ki imajo prav čudovit spomin, da bi obdržali vsa dokazila, ki vslcd primerne pre« izkušnje storijo, da sc oprimejo te strani vprašanja. Zadostuje, da so kedaj skrbno in pošteno (\vith fairness) prerešetuli stvar tako daleč, kakor so mogli; da so preiskali vse posebnosti, o katerih so mogli misliti, da utegne vprašanje spraviti v novo luč ter z največjo spretnostjo položiti račun o vsej očividnosti. Ko pa so tako enkrat našli, na kateri strani se jim jc pokazala po tako popolnem in točnem preiskavanju verjetnost, kakor sc da izvršiti, postavijo si zaključek v spomin kot rcsnico, ki so 142 jo razkrili, kar pa sc tiče bodočnosti, ostanejo zadovoljni z izpričcvalom svojega spomina, češ da jc to tisto mnenje, ki po dokazilih, ki so jih. videli nckedaj o njem. zasluži toliko stopnjo pritrjevanja, kolikor mu ga izkazujejo. 2. Nc morejo vedno dejanski ostati pred očmi, zato pa sc moramo zadovoljiti s spominom, da smonekedaj videli temelj za tako stopnjo pritrjevanja. — To je vse, kar more večina ljudij storiti pri urejanju svojih mnenj in razsodeb. razun. čc terja kdo od njih, da razločno ohranijo v spominu vsa dokazila (proofs) gledč na kako verjetno resnico in povrh v istem redu in rednem izva« janju posicdic, v katerega so jih enkrat postavili ali v katerem so jih videli. To pa hi često bila ccla knjiga o posameznem vprašanju. Ali pa siccr morajo zahtevati od človeka za vsako mnenje, ki sc ga oklene, da vsak dan preizkuša svoja dokzila: to pa je oboje nemogoče. Neizogibno je torej, da se zaupa spominu v tem slučaju ter da so ljudje prepričani o raznih mnenjih, katerih dokazi niso dejanski v njih mislih, da celo tistih, ki jih morebiti niso zmožni dejanski privabiti nazaj v spomin. .Sicer hi morala biti večina ljudij zelo skeptična ali pa vsak trenotek izpreminjati se ter vdajati komurkoli, ki jc pred kratkim prcmotril vpra« šanje, da jim poda argumente, ki na nje niso zmožni prcccj odgovarjati, ker se ne spominjajo. 3. Slabe posledice tega, č c s c niso naše razsodbe prej prav rešile. — Ne morem ugovarjati, da je trdovratno okle« panje preteklih razsodb in krepko oprijemanje prejšnjih sklepov ljudij. pogosto vzrok hude trdovratnosti v zmoti in pogreških. krivda pa ni ta, da se v tem zanašajo na svoj spomin, kar so prej prav razsodili, ampak ker so sodili, prej ko so dobro preizkusili. Ali nc najdemo veliko (da ne pravim večine) ljudij, ki menijo, da so si napravili o raznih stvareh prave razsodbe, to pa iz nobednega drugega vzroka, ker niso nikoli drugače mislili? Menijo, da so prav razsojali, samo zato, ker niso o svojih mnenj.h nikoli dvomili, jih niso nikoli preizkušali. To pa sc seveda pravi misliti, da so prav razsojali, ker sploh niso nikoli sodili; vendar pa se drže izmed vseh ljudij najbolj trdovratno svojih mnenj ti, so vobče najbolj ouločni in trdni v svojih naukih, ki so jih najmenj preizkušali, kar jedenkrat poznamo, o tem smo gotovi, da jc tako: mi utegnemo hiti brez skrbi, da bi sc skrivali kaki nerazkriti dokazi, ki utegnejo prevreči naše spoznanje ali pa spraviti v dvom. Toda v zadevi verjetnosti ni v vsakem slučaju, da bi mogli hiti gotovi, da imamo pred seboj vse posebnosti, ki se na kak način tičejo vprašanja in da ni zadi očividnosti, ki se šc nc vidi, katera lehko potegne verjetnost na drugo stran in odtehta vse. kar zdaj na videz daje preves nam. kdo neki ima čas. potrpežljivost in sredstva, tla bi zbiral vse dokaze glede na večino mnenj, ki jih ima, tako da bi mogel varno sklepati, da ima jasen in popoln pregled in da sc nc da več navesti (allcgc) za njegov holjši pouk? S.Ia pa nas vendar goni. da sc odločimo za to ali ono stran. Vodstvo našega življenja in upravljanje naših glavnih zadev ne trpita odlašanja. Ti slonita večinoma na odločbi naše sodbe v točkah, kjer nismo zmožni gotovega in demonstrativnega spoznanja in v čemer je za nas nujno, da se oklenemo tc ali pa one strani. 4. Njena prava raba. medsebojna ljubezen in po« trpljenje. — ker je torej za večino ljudij ako ne za vse neizogibno, da imajo razna mnenja brez gotovih in nedvomnih dokazov za njih resničnost, in vsebuje prehud očitek nevednosti, lchkoinišlja ali blaznosti za ljudi zapuščati svoje prejšnje nauke (tenets) ter sc jim odpovedati prcccj, ko sc pojavi kak argument, ki ne morejo na mah nanj odgovoriti ter pokazati njega pomanjkljivost, bi sc po mojem mnenju spodobilo, da ohranijo mir ter nc izpreminjajo človekoljubnih in prijateljskih razmer zavoljo različnega mnenja; saj nc moremo pametno pričakovati, da bi zapustil kdo radovoljno in poslušno svoje lastno mnenje, oprijel pa se s slepo vdanostjo (resignation) v veljavnost, ki jc človeški razum ne 143 priznam. Kajti ilasi sc pogosto moti, vendar nc more priznavati drugega vodnika razun pameti, niti se slepo vdajati volji in napovedbam koga drugega. Čc jc tisti, ki bi ga radi spravili na svojo stran (to vour scnti> ments), človek, ki preizkuša, prej ko pritrjuje, mu moraš puščati časa, da nanovo pregleda ncprenagljen račun, sc spomni tega, kar mu jc izginilo iz spomina, preizkuša vse posebnosti, da vidi, na kateri strani stoje pred« nosti. Ce nc bo mislil, da so naši argumenti dovolj tehtni, da bi ga nanovo zapletli v tolik trud. jc to samo tisto, kar počenjamo v sličnem slučaju sami; za malo bi se nam zdelo, čc bi nam predpisavali drugi, kaj naj preučujemo mi. Če pa je on človek, ki sprcjemlje mnenje na slepo vero, kako si moremo misliti, da bi sc odpovedal tem naukom, ki sta mu jih naselila v duha čas in šega tako, da jih misli neposredno očividne in nesporno gotovost ali ki so po njegovem mnenju vtiski. ki jih jc dobil od Koga samega ali pa mož. ki mu jih jc poslal on? Kako moremo pričakovati, pravim, da bi sc zapuščala tako ustanovljena mnenja na argumente ali ugled kakega tujca ali nasprotnika, posehno čc sc sumi, da igra ulogo korist ali namen, ki ju nikoli nc manjka, kjer čutijo ljudje, da sc ž njimi slabo ravna? Dobro bi mi ravnali, da bi imeli ined seboj usmiljenje s svojo nevednostjo in si prizadevali, da sc odpravi na vse lahne in rahle načine poučevanja, ne pa precej grdo ravnati proti drugim kot trdovratnim pokvarjencem, ker sc nočejo odpo« vedati svojim mnenjem in prevzeti naših, ali vsaj tistih, ki hi jim radi vsilili mi. kedar jc bolj ko verjetno, da nismo mi menj trdovratni ne vzprejemajoč nekaterih njihovih. Kajti, kje je tisti, ki ima nesporno (incontestiblc) oči vidnost rcsnicc vsega, kar drži, ali neresnice vsega, kar proklinja, ali ki sme reči, da je do dna preizkusil vsa svoja ali drugih ljudij mnenja? Nujnost, verovati brez spoznanja, eelo pogosto na prav šibkih podlagah v tem nestalnem položaju delovanja in slepote, ki v njej živimo, bi nas moralo napraviti bolj delavne in skrbne, da poučujemo sebe ko da silimo druge. Vsaj tisti, ki niso preizkusili od konca do kraja noter do dna svojih lastnih naukov (tenets). morajo priznavati, da so nepripravni. predpisovati drugim; nespametni so. da vsiljujejo mnenju drugih ljudij, česar sami niso preiskavah niti pretehtali argumentov ver« jetnosti, na podlagi katerih bi je morali vzprejeti ali odkloniti. Tisti pa, ki so pošteno (fairlv) in resnično preizkušali in so sc s tem rešili dvoma v vseh strokah, ki jih uče in sc po njih ravnajo, bi imeli bolj upravičeno pravo (prctencc). zahtevati od drugih, da jim sledijo. Število teh pa je majhno in imajo tako malo povoda, da hi po učiteljsko vsiljevali svoja mnenja, da od njih ni pričakovati ničesar nesramnega in ošabnega (impcrious): v tem tiči povod na misel, da bi bili ljudje, čc bi bili sami bolje poučeni, menj vsiljivi proti drugim. 5. Verjetnost je ali dejstvena (of matter of fact) ali s p e k u 1 a t i v n a (o f speculation). — Ali tla sc povrnemo k podstavam pritrjevanja in njegovim raznim stopnjam, moramo opaziti, da so stavki, ki jih dobivamo po indukciji (induccmcnt) verjetnosti, dvojni (of two sorts): ali se tičejo kake posebne biti. ali kakor se navadno zove, dejstvo, katero je. ker je dostopno opazovanju, zmožno človeškega pričanja; ali pa se tičejo stvari, katere niso zmožne takega pričanja, ker nam jih ne morejo razkrivati čutila. (>. S o d e j s t v u j o č a izkušnja vseh drugih ljudij z našo proizvaja prepričanje (assurancc), ki se bliža spoznanju. — O prvem izmed teh, namreč o posebnem dejstvu. Prvič. Kjer izpričujejo kako posehno stvar v soglasju z nepre« trganim opazovanjem po nas samih in drugih v jednakem slučaju so« ilejstvujoča poročila vseh tisfh, ki jo omenjajo, jo sprejemamo tako lehko in gradimo na njo tako zanesljivo, kakor da hi bilo zanesljivo spoznanje; mi umujemo in delujemo na tej podlagi s tako malim dvomom, kakor da hi h.lo popoln dokaz. Tako čc bi pritrdili vsi Angleži, ki imajo povod, to omenjati, da je na Angleškem zmrzovalo zadnjo zimo ali da je poleti tam bilo videti lastavice, bo po mojem mnenju mogel kdo. 144 ravno tako malo dvomiti, ko ila jc sedem in četiri jednajset. Prva in najvišja stopnja verjetnosti torej je, kedar sodeluje občno strinjanje vseh ljudij v vseh dobah, kolikor se da o tem vedeti, s čigavo stalno nikoli odrekajočo izkušnjo v jednakih slučajih na potrjevanje resnice kakega posebnega dejstva, ki o njem pričajo zanesljive priče. Takšni so vsi dognani skladi in določene posebnosti teles in redno nastopanje vzrokov in učinkov v navadnem toku v naravi. To imenujemo dokazilo od narave stvari samih. Kajti, kar jc vselej našlo naše lastno in drugih ljudij opazo* vanje, da jc vedno na isti način, o tem po pravici sklepamo, da jc učinek stalnih in rednih vzrokov, dasi jih naše spoznanje nc doseza. Tako, da greje ogenj človeka, raztaplja svinec, izpreminja v lesu in oglju barvo in konsistcnco, da sc železo potaplja v vodi, da plava na živem srebru, ker se strinjajo ti in tem podobni stavki o posebnih dejstvih z našo nepretrgano izkušnjo, kolikorkrat imamo opraviti s temi stvarmi (mattcrs) in ker se vobče govori (kadar jih drugi omenjajo) kot o stvareh, ki se kažejo vedno tako. ki jim torej nc ugovarja nihče, smo zunaj dvoma, da jc poročilo, ki trdi, da jc kaj takega bilo, ali kak povedek, da sc zgodi zopet na isti način, zelo verjetno. Te verjetnosti pridejo gotovosti tako blizu, da vodijo naše misli tako absolutno in dejstvujejo na vsa naša dejanja tako popolnoma kakor najbolj očividen dokaz; kar se tiče nas, delamo malo ali nobedne razlike med njimi in zanesljivim spozna> njem. Naša vera naraste na teh podstavah do prepričanja. 7. H r e z s p o r n o izpričevalo in izkušnja večinoma proizvajata zaupanje. — Drugič. Sledeča stopnja verjetnosti je. kedar najdem po svoji lastni izkušnji in strinjanju vseh drugih, ki jo omenjajo, nekaj, kar jc večinoma tako in da priča mnogo zanesljivih prič o posebnem slučaju, n. pr. ker nam podaja zgodovina tako poročilo o ljudeh v vseh dobah in to potrjuje moja lastna izkušnja, v kolikor sem imel priliko opazovati, da daje večina ljudij prednost svojemu last« nemu hasku pred državnim; čc pravijo vsi zgodovinarji, ki pišejo o Tibcs riju, da jc ravnal Tiberij tako. je skrajno verjetno. V tem slučaju ima naše pritrjevanje dovolj podstavc. tla sc povzdigne do neke stopnje, ki jo smemo imenovati zaupanje. 8. Pošteno izpričevalo in nepristranska narava stvari tudi proizvede zanesljivo mnenje. — Tretjič. V stvareh, ki se dogajajo brez ozira na kaj (indiffercntlv), n. pr. da leti ptica todi ali ondi, da grmi na čigavi desni ali levi strani i. t. "d., kedar potrjuje sodejstvujoče neosumljcno izpričevalo kako posebno dejstvo, jc naše pritrjevanje tudi neizogibno. Tako. da jc v Italiji takšno mesto kakor Rim, da jc tam živel pred okoli tisoč sedemsto leti neki mož, ki sc jc imenoval Julij Cezar, da jc bil vojskovodja in da jc premagal v bitki nekoga drugega, ki sc je imenoval Pompcj. Dasi nima vse to po naravi stvari za sc ničesar proti čemu ali za kaj, mora človek, ker so verodostojni zgodovinarji sporočili in ni ugovarjal niti jeden pisatelj, vsekakor verjeti in more tako malo dvomiti o dejstvu, kakor dvomi, tla je in deluje njegov znancc, česar priča jc on sam. 9. Čc pa si nasprotujeta izkušnja in izpričevala, so stopnje verjetnosti neskončno različne. — Tako ilalcč teče stvar dovolj gladko. Na takih podlagah sloneča verjetnost ima na sebi toliko očividnosti, da naravno določa razsojanje in nam ravno tako malo pušča svobodo, verovati ali nc verovati kakor kak dokaz, hoče« moli ga znati ali pa ne. Težava pa jc, kedar govorijo izpričevala proti navadni izkušnji in si nasprotujejo poročila zgodovine in priče z na« vadnim tokom narave ali pa med seboj; tukaj jc treba marljivosti, po« zornosti in točnosti, da prav razsoja in spravlja v sorazmerje pritrjevanje proti različni očividnosti in verjetnosti stvari. To narašča in pada v so» glasju kakor ti predstavi verjetnosti, namreč skupno opazovanje v podobnih slučajih in posebna izpričevala v tem posebnem slučaju, pospe* šujeta ali nasprotujeta. Vse to jc izpostavljeno toliki mnogoličnosti nasprotnih opazovanj, okoliščin, poročil, različnih ocenjevanj, temperas 145 mentov, namenov, izprcglcdov i. t. d. poročevalcev, da ni mogoče spraviti v točna pravila raznih stopenj, ki v njih ljudje pritrjujejo. Vohče reči se more le to, da v tej meri. kakor se utegnejo dokazila in dokazi za kaj in proti čemu na podlagi primernega preizkušanja vsake posamezne okolščine komu kazati, da sc nagihljejo v celi zadevi v večji ali menjši meri na jedno stran, tako morejo v duhu proizvesti takšna različna vzprejetja to, kar zovemo mi vero, slutnjo, ugibanje, dvom, omahovanje, nezaupnost, nevernost i. t. d. 10. Sporočena izpričevala imajo tem menj doka« z o v a I n c moči, čim bolj so oddaljena. — To se tiče pritrje« vanja o stvareh, kjer se rabi izpričevalo; glede na to po moji misli nc bo napačno, ozreti se na neko pravilo, ki se po njem ravnajo v zakonu. To pravilo pravi, dasi jc potrjen prepis kake listine dobro dokazilo, da pa se nc dopušča pred sodiščem po šc tako verodostojnih pričah šc tako dobro potrjen prepis prepisa kot dokazilo. Temu pravilu sc tako obče pritrjuje kot pametnemu in prikrojenemu modrosti in previdnosti, da se rabi v naših preiskavah materialnih resnic, da nisem šc nikoli slišal o nikomer, ki bi ga bil grajal. Čc je to postopanje dopustno v razreše« vanju prava in krivde, nosi s seboj to opazovanje, namreč, da ima katero« koli izpričevalo, čim dalje jc od izvirne rcsnice. tem menj dokazovalnc moči. Bivanje in hit stvari same je tisto, kar imenujem jaz izvirno resnico. Verodostojen človek, ki potrjuje njeno vedo, jc dobro-dokazilo; toda čc kdo drug ravno tako verodostojen o njej priča po poročilu, jc izpričevalo slabejše; tretji pa. ki potrjuje, da je slišal, da so slišali drugi o stvari govoriti, je vreden še menjšega uvaževanja. V sporočenih resnicah torej slabi vsako oddaljevanje moč dokazila; skoz čim več rok jc sporočilo šlo zaporedoma, tem menj moči in očividnosti dobiva od njih. Potrebno se mi jc zdelo, da se opozori na to, ker najdem med raznimi ljudmi navadno ravno nasprotno ravnanje, ki gledajo na mnenja, češ da jim prirašča s starostjo moč; kar hi sc pred tisočem let razumnemu sodobniku prvega potrjevalca sploh ne hi bilo zdelo verjetno, se naglasa zdaj kot vzvišeno nad vsak dvom samo zato, ker so od tedaj razni ljudje po njem pripovedovali drug za drugim. Na tej podstavi pride, da veljajo stavki, očividno neresnični ali dovolj dvomljivi v svojem prvem začetku, po na glavo postavljenem pravilu verjetnosti za verodostojne resnice; tisti pa. ki so našli ali zaslužili malo vere od svojih prvih začetnikov, o njih se misli, da so postali čcstltljivi po starosti, in naglaša sc. da sc jim ne sme ugovarjati. 11. Vendar pa je zgodovina zelo p o r a b n u. — Ne bilo bi mi ljubo, da tu misli kdo o meni, du jemljem zgodovini vero in rabo; vsa luč, ki jo imamo v mnogo slučajev, dobivamo od nje v velikem delu koristnih resnic, ki jih imamo, s prepričevalno očividnostjo. Po moji misli ni nič bolj veljavnega ko spomini iz stare dobe: želim, du bi tega bilo več in da bi bilo menj pokvarjeno. Ali tu resnica sumu me sili nu izpoved, da sc ne more povzdigniti katera verjetnost više, ko je njen izvor. Kar nima druge očividnosti ko osamelo izpričevalo samo jedne priče, mora stati ali pasti po samem svojem izpričevalu, bodi si dobro, •slabo ali nobcnplatno. Naj jc predmet ponavljanja sto drugih, drugega za drugim, to ji ne daje nikakc moči, ampak jo naravnost ubija. Strast, dobičkarstvo, nepozornost, napačno razumevanje pomena in tisoč slu« čajnih razlogov ali muh, ki dejstvujejo na človeškega duha (nc da hi jih mogel kdo zaslediti), utegnejo povzročati, da navaja kdo čigave besede ali pomen napačno. Kdor jc nekoliko preizkušal navedbe pisateljev, ne more dvomiti o navedbah, kako malo zaslužijo vere. kjer ni izvirnikov, kolikor menj pa jc zaupati eitatom citatov. Gotovo jc. da nc more to, čemur sc jc pritrdilo v jedni dobi na šibkih podstavah, pozneje priti do večje veljave v bodočih dobah vslcd pogostega ponavljanja. Čim dalje jc od izvora, tem slabejše jc in ima vedno menj moči na jeziku ali sp;su tistega, ki je je zadnji porabil, nego tistega, od kogar je jc dobil. 13 146 12. V stvareh, ki jih 11 e morejo razkriti čutila, je glavno pravilo verjetnosti n a 1 i č n o s t (a n a 1 o g y). — Verjetnosti, ki smo jih omenjali doslej, so samo takšne, ki se tičejo dejstev in pa takih stvari, ki sc dajejo opazovati in ki sc da o njih pričati. Preostaja pa šc tista druga vrsta, gledč na katero gojijo ljudje mnenja z mnogoličnostjo pritrdbe, dasi so stvari takšne, da, ker jih nc dosezajo naša čutila, ne morejo biti predmeti izpričevanja. Taki so: 1. Bivanje, priroda in delovanje končnih hrezsnovnih bitij zunaj nas, kakor duhovi, angeli, hudiči i. t. d. ali pa bivanje snovnih bitij, ki jih ali zaradi njih drobnosti na sebi ali oddaljenosti od nas ne morejo naša čutila opazovati (take notice of), kakor so kake rastline, živali in razumni prebivalci na planetih in drugih bivališčih prostranega vesoljstva. 2. Glede na način dejstvovanja v večini delov prirodinih del. V njih sicer vidimo čutne učinke, vendar pa so njih vzroki neznani in mi nc zaznavamo potij in načina, kako sc proizvajajo. Vidimo, da sc rodijo živali, da sc živijo in se gibljejo; magnet vleče na sebe železo in svečini deli sc zaporedoma talč, prehajajo v plamen in nam dajejo svetlobo in vročino. Te in tem podobne učinke vidimo in poznamo, vzroke pa. ki delujejo in na kak način sc vršijo v njih, moremo samo ugibati in verjetno slutiti. Kajti, ker sc to in, kar jc temu podobno, ne preiskuje po človeških čutilih ter nc more nihče pričati o tem. zato sc more zdeti bolj ali menj verjetno samo v tej meri, v kateri se bolj ali menj strinja z resnicami, ki so urejene v našem duhu in so v sorazmerju z diugimi deli našega spoznanja in opazovanja. Naličnost je v teh stvareh jedina pomoč, ki jo imamo, in le od tc dobivamo vse podlage verjetnosti. Tako imamo, ker opažu« jemo, da proizvaja samo krepko drgunjc dveh teles drugega ob drugo vročino in često ogenj sam, povod na misel, da jc to. kar zovemo vro« čino in ogenj, silno stresanje nezaznavnih drobnih delov goriva; ker pa tudi opazujemo ravno tako. da nam proizvajajo različna odbijanja pro* zornih teles v očeh različne prikazni (pojave) raznih boj, in pa tudi, da storijo isto raznovrstno razvrščanje in razlaganja površnih delov neka« terih teles kakor žamtu, moiriranc svile. i. t. d., si mislimo verjetno, da ni na njih boja in odsevanjc od teles nič drugega nego raznovrstno raz* vrščanjc in odbijanje njih drobnih in nečutnih delov. Ker tako najdemo v vseh delih stvarstva, ki so dostopni človeškemu opazovanju, da jc med njimi zveza po stopnjah brez kake velike zaznatne vrzeli, vkljub toliki mnogoličnosti stvarij, ki jih vidimo na svetu, ki so tako tesno speti med seboj, da ni v raznih vrstah stvarij lehko razkriti med njimi mej; zato po pravici gojimo prepričanje, da stopajo stvari v takih lehkih (gentle) stopnjah stopinjema proti popolnosti kvišku. Težavno jc reči, kje začneta čutnost in razumnost, kje pa nehata brezčutnost in brezumnost: kdo ima dovolj bister pogled, da bi mogel točno določiti, katera jc najnižja vrsta živih stvari in katera jc prva izmed tistih, ki nimajo življenja. Stvari, kolikor jih moremo opazovati, se menjšajo in naraščajo kakor vsebina v pravilnem stožcu; v tem jc sicer očitno razmerje med velikostjo pre* mera v večji razdalji, vendar pa jc razlika med zgoraj in spodaj, kjer se dotikata drugi drugega, komaj razločna (disccrnible). Ta razlika je silno velika med raznimi ljudmi in raznimi živalmi; če pa primerjamo razum in zmožnosti nekaterih ljudij in nekaterih živali, najdemo razliko tako majhno, da bo težko reči, ali jc jasnejši ali obsežnejši človekov. Kedar. pravim, opazujemo tako lahno padanje po stopnjah doli v tiste dele stvarstva, ki so pod človekom, utegne pravilo naličnosti podati ver* jetnost, da jc tako tudi v stvareh nad nami in v našem opazovanju; da so neki čini razumnih bitij, ki nas presegajo v raznih stopnjah popol* nosti dvigajoč se kvišku proti neskončni stvarnikovi popolnosti v lahnih stopnjah in razlikah, ki so vsaka v nevelikih razdaljah do bližnjega. Ta vrsta verjetnosti, ki je najbolje vodstvo razumnih poizkusov in nastanek hipoteze, ima tudi svojo porabnost in svoj vpliv; previdno sklepanje po naličnosti nas pogosto vede do razkritja resnic in koristnih proizvedcb, ki bi sicer obležale nerazkrite. 147 13. Jeden slučaj, kjer nasprotna izkušnja nc slabi izpričevala. — Navadna izkušnja in vsakdanji tok stvarij imata sicer po pravici mogočen vpliv na človeškega duha, ker ga pripravita, da podeli ali odklanja vero v kaj, kar sc jc njegovemu mnenju pred> postavilo (proposed); jeden slučaj pa je vendar, kjer nenavadnost (stran« geness) dejstva ne oslabi pritrjevanja dobremu izpričevalu, ki sc o njem poda. Kajti, kjer soglašajo taki nadnaravni dogodki z nameni, ki meri na nje on, ki ima moč, izpremeniti tok naravi, tu, v takih okolščinah. utegnejo biti pripravnejše posredovati vero. kolikor so bolj za navadnim opazovanjem ali pa proti njemu. To jc poseben slučaj čudežev, ki najdejo, če so dobro izpričani, nelc sami vero, ampak jo podeljujejo tudi drugim resnicam, ki potrebujejo takega potrdila. 14. Samo izpričevalo razodetja je najvišja goto« v ost. — Mimo teh stavkov, ki smo jih doslej omenili, je šc jedna vrsta, ki izzivljc najvišjo stopnjo našega pritrjevanja na samo izpričevalo, ali sc strinja ali nestrinja proponirana stvar z navadno izkušnjo in vsak« danjim tokom stvari ali pa ne. Vzrok tega jc ta. ker je izpričevalo od takšnega, ki ne more varati niti sc dati varati, to sc pravi od Boga samega. To dejstvo spremlja izvestnost, ki jc nad dvomom, očividnost nad izjemo. To sc imenuje s posebnim imenom razodetje, naše pritrje* vanje pa vera; to nam določa duha tako absolutno in izključuje tako popolnoma vse omahovanje kakor naše spoznanje samo. Mi ravno tako lehko dvomimo o svoji biti kakor, ali jc katero božje razodetje resnično. Tako jc ta vera določeno in zanesljivo načelo pritrjevanja in gotovosti in nc pušča nikakega prostora za dvom in omahovanje. Samo gotovi moramo biti, da je božje razodetje in da ga prav razumevamo: sicer se izpostav« Ijamo vsem pretiranostim navdušenja in vsej zmoti napačnih načel, čc verujemo in sc zanašamo nu to. kar ni božje razodetje. Zato pa nc more v teh slučajih biti naše pritrjevanje razumno višje nego očividnost. da jc razodetje in da je pomen izrazov, v katerih sc podaja, ta. Čc sloni očividnost, da jc to razodetje ali da jc to njega pravi smisel, samo na verjetnih dokazih, nc more segati naše pritrjevanje višje ko do zagoto* vitve ali nezaupanja, ki izvira iz bolj ali menj očitne verjetnosti dokazil. O veri pa in prednosti (prccedencv), ki jo mora imeti pred drugimi doka« žili prepričanja, hočem obširneje govoriti pozneje: tam pa govorim o njej. kamer sc navadno stavi, v kontradikciji proti pameti; seveda v resnici ni nič drugega ko pritrjevanje, ki sc opira na najvišjo pamet. XVII. POGLAVJE. O pameti (reason). 1. Različni pomeni besede reason. — Beseda reason ima v angleščini različne pomene: včasih sc rabi v pomenu resničnih in jasnih načel, včasih v pomenu jasnih in točnih (fair) zaključkov iz teh načel, včasih pa v pomenu vzroka imenoma končnega vzroka. Jaz pa jo hočem tukaj uvaževati v pomenu, ki jc od vseh teh različen; ta pa jc tisti, ki stoji za tisto človeško zmožnost, po kateri se loči, kakor sc misli, človek oil zveri in po kateri jo očitno zelo presega. 2. V čem j c jedro u m o v a n j a. — Čc jc obče spoznavanje, kakor se jc razkazalo, zaznava strinjanja ali nestrinjanja naših predstav in spoznavanje bivanja vseh stvari zunaj nas (izvzimši samo Boga. katc* rega bivanje pač pozna vsak človek in si more dokazati po svojem lastnem bivanju), ki sc dajejo pridobivati samo po naših čutilih, koliko preostaja tu prostora na udejstvovanje kake druge zmožnosti razun zunanjega čuta in notranjega zaznavanja? Kaka potreba jc tu za pamet? Prav vclika: za razširjanje našega spoznanja in uravnavanje našega pritrje« vanja; kajti sodejstvovati mora pri spoznavanju in mnenju in je potrebna pomočnica (assist) vsem našim drugim razumnim zmožnostim in zares 10* 148 vsebuje dve i/med njih. namreč bistroumnost in sklepanje (illation). Z jedno izsleduje posredovalne predstave, z drugo pa jih deva v tak red, da razkrije, kaka zveza je v vsakem členku verige, ki spenja skrajna konca vkup in s tem, da sc tako izrazim, potegne na dan resnico, ki sc išče: to pa je tisto, kar imenujemo sklepanje uli infcrenco (zaključanjc), ki ni nič drugegu ko zuznava zveze, ki jc med predstavami pri vsakem koraku dedukcijc, kar duhu pokaže ali gotovo strinjanje ali nestrinjanje kakih dveh predstav, kakor v dokazu, v čemer dospe do spoznanju, ali pa njih verjetno zvezo, vslcd česar daje ali odreka svoje pritrjevanje kakor v mnenju. Čuvstvovanje in naziranje nc segata zelo daleč. Večji del našega spoznanja sloni na izpeljavah in predstavah posredovalkah; v teh slučajih pa, kjer moramo na mesto spoznanja staviti pritrjevanje in jemati stavke za resnične, nc da bi imeli gotovost, da so takšni, moramo iskati, preizkušati in primerjati podstave njihove verjetnosti. V obeh teh slučajih jc zmožnost, ki najde posredovalke ter jih prav obrne na razkritje gotovosti v jednem in verjetnosti v drugem, tisto, kar imenujemo pamet (reason). kajti, kakor zaznava pamet nujno in brez« dvombno zvezo med vsemi predstavami uli dokazili pri vsakem koraku kukega dokaza, ki proizvaja spoznanje, ravno tako zaznava verjetno zvezo med vsemi predstavami ali dokazili drugega z drugim pri vsakem koraku kakega razgovora, ki sc ji bo zdelo, da jc treba pritrdila. To jc najnižja stopnja tistega, kar sc sme resnično imenovati pamet. Kajti, kjer nc zaznava duh te verjetne zveze, kjer ne loči, jeli taka zveza ali pa jc ni. tam niso človeška mnenju proizvodi razsodnosti (judgment) ali posledice pameti, ampak učinki slepega slučaja (chance and hazard) duha, ki ga meče slučaj semtertja brez izbiranja in brez določene smeri. 3. Njeni četirje deli. — Na pameti torej smemo uvaževati tc četiri stopnje: prva in najvišja je razkriti in najti rcsnicc, druga njih redno in metodično razporejati in staviti v jasen in primeren red, du sc očitno in lehko zaznava njih zveza in sila; tretja pa jc zaznava njih zveze in četrta napraviti prav zaključek. Tc posamezne stopnje sc dajejo opazovati na vsakem matematičnem dokazu, saj jc nekaj drugega, zazna« vati zvezo vsakega dela, kako napravi kdo drugi dokaz, nekaj drugega zaznavati odvisnost zaključka od vseh delov, nekaj tretjega pa, napraviti zaključek jasno in čedno sam; nekaj pa od vsega tega različnega je, najprej iznajti te posredovalne predstave ali dokazila, s katerimi sc je napravil zaključek. 4. S i 1 o g i z e m ni glavno sredstvo pameti. — Še nekaj je, kar želim, da se pretehtava glede na pamet, to pa je, jeli silogizem. kakor sc vobče misli, njeno posebno sredstvo in najporabnejši način zaposljavati zmožnost. Vzroki na dvom so mi tile: Prvič, ker naši pameti služi silogizem lc v prej omenjtnih delih in sicer da pokaže zvezo med dokazili v kakem posameznem slučaju, nc pa več; v tem pa ni velike porabnosti, ker more spoznati duh tako zvezo, kjer resnično je, ravno tako, da. morebiti celo bolje — brez njega. Čc hočemo opazovati delovanja našega lastnega duha, najdemo, da najbolje in najjasneje umujemo. kedar samo opuzujemo zvezo dokazil, nc reduciramo pa svojih misli na kaka silogizemska pravila. Zato smemo opozoriti, da je mnogo ljudij, ki umujejo izredno jasno in prav, ki pa nc znajo napraviti kakega silogizma. Kdor hoče pregledati razne kraje po Aziji in Ameriki, najde, da umujejo ljudje morebiti ravno tako bistro« t>mno kakor on sam, ki pa vendar nikoli niso slišali o silogizmu, niti nc znajo kak predmet prekrojiti v tc oblike in po mojem težko kdo sestavlja silogizinc, kedar umujc pri sebi. Kabi sc silogizem seveda o priliki, da se razkrije kaka prevara, ki se skriva v govorniškem cvetju ali strokov« njaško (cunninglv) zavija v kako gladko periodo, in da se potegne kakemu zakrinkanemu dovtipu ali hliščečemu reklu z obraza nesmisel in ga pokaže v njegovi nagi grdobi. Toda slabost ali prevaro takega nedo« slednega razgovora kaže s svojo umetniško obliko, ki sc zavija v njo, samo tistim, ki so korenito preučili mode in figure in so tako preizkusili 149 razne načine, kako sc dado po trije stavki postaviti vkup. da se vc, kateri izmed njih gotovo zaključujejo prav, kateri pa nc, in na kakih podstavah sc to vrši. Vsi tisti, ki so toliko prevdarjali silogizem. da vidijo povod (rcason), zakaj bo zaključek v treh v jedno obliko sestav« ljenih stavkov gotoVo prav, v drugi obliki pa nc tako gotovo, so pač gotovi zaključka, ki ga sklenejo iz premis v dopuščenih modih in figurah. Tisti pa, ki niso tako glohoko pogledali v tc ohlikc. niso gotovi zavoljo silogizma, da gotovo sledi ta zaključek iz premis, si samo mislijo, da je tako, vslcd skrite (implicite) vere v svoje učitelje in zaupanja v te dokazovalnc oblike; ali to jc vedno le mnenje, nc pa gotovost. Zdaj pa, čc jc v vsem človeškem rodu tistih, ki znajo napraviti silogizem, skrajno malo v primeri proti tistim, ki tega nc znajo, in pa čc jih jc v tem majh« nem številu tistih, ki so sc učili logike, prav malo število tistih, ki več ko verujejo, da prav sklepajo silogizmi v dopuščenih modih in figurah, nc da bi zanesljivo vedeli, da jc temu tako, čc sc morejo silogizmi ceniti kot jedini primerni pripomoček in jedino sredstvo spoznavanja, bo sledilo, da bi nc bil pred Aristoteljcm živci nihče, ki hi bil znal ali mogel spo« znavati s pametjo, da jih pa, odkar se jc iznašel silogizem. ni jeden med deset tisoči. Toda Bog ni bil proti ljudem tako skop, da bi mu naj samo bili dvonogc stvari. Aristotclju pa hi bil prepustil, da jih napravi razumne, to se pravi tisto peščico izmed njih. ki jih jc mogel pridobiti, da pre« izkušajo podstavc silogizma, da bi videli, da sc dajejo ti trije stavki med nad šestdeset načini lc na okoli četirinajst načinov sestavljati tako, da more kdo biti gotov, da jc zaključek prav; na kake podstavc pa sc opira dejstvo, da je v tej peščici slučajev zaključek gotov, v ostalih pa ne. Bog je bil proti človeškemu rodu bolj dobrotljiv ko tako. Dal mu je duha, ki zna umovati, nc du hi bil poučen v metodah silogizovanju: razum ni izučen. du hi sklepal po teh pravilih, on ima prirojeno zmožnost, za« znavati zveznost (cohcrcnee) ali nezveznost (incoherencc) svojih predstav in jih zna prav razporejati brez takih motečih ponavljanj. Nikakor tega nc pravim z namenom, da bi ponižal Aristotelja. ki jc meni med nek« danjiki izmed največjih mož, katerega obsežni pogled, prodirajoče miš« ljenje in krepko ruzsojunjc jili jc mulo doseglo in ki je ravno s to iznajdbo dokazovalnih oblik, kjer sc da pokazati, da jc sklep prav za« ključen, storil veliko uslugo proti tistim, ki jih ni bilo sram, vse zani« kavati. Priznavam brez obotavljanju, da se da vse pravo umovanje skrčiti na oblike njegovega silogizma. Vendar pa mislim, nc da bi ga ponižaval, da smem resnično reči, da niso jedini niti najboljši način umovanja za uvedbo v rcsnico tistih, ki so jo voljni najti ter želijo porabiti svojo pamet na najboljši način, ki sc da. na dosego spoznanja. On sum jc očitno zasledil, da dopuščajo nekatere oblike sklepati, druge pu nc. ne po svojih ohlikuh samih, ampak po izvirnem poti spoznavanju, to se pravi po vidnem strinjanju predstav. Povej gospej z dežele, da piše jugozapadnik. da sc izpreminja vreme in utegne priti dež; brez težave ho razumela, da za njo ni varno, du hodi tuk dan po mrzlici lehko oprav« ljena; jasno vidi možno zvezo med vsem tem, namreč: jugozapadni veter z oblaki, dež, zmočiti sc, prehluditi sc, nanovo oholeti in smrtna nevar« nost; spenjati vsega tega v tc umetne in neokretne spone raznih silo« gizmov. ki sitno ovirajo duha, ki prehaja hrez njih hitreje in jusncjc od dela do dela, ni treba; verjetnost, ki jo tako lehko spozna na stvareh v njih naravnem položaju, bi sc popolnoma izgubila, če bi sc postopalo s temi dokuzili po učenjaško in sc podajali v modu in figuri. Kajti prepogosto zmede zvezo. Vsakdo zazna po mojih mislih na matematičnih dokazih, da sc izvrši v najkrajšem času in najjasneje s tem pridobljeno spoznanje brez silogizma. Na sklepanje sc gleda kot na glavno dejanje razumovc zmožnosti, in res jc to, kedar sc prav vrši; toda duh jc, bodi si da zelo hrepeni, razširjati svoje spoznanje, hodi si du zelo rad ugaja občutkom, ki sc jih jc enkrat navzcl. zelo naklonjen, sklepati zaključke, zato sc mu pogosto 150 preveč mudi, prej ko jc zaznal zvezo med predstavami, ki morajo skle* pati skrajne konec. Sklepati ni nič drugega ko po jednem stavku, ki se postavi kot resničen, potegniti noter kakega drugega kot resničnega, to sc pravi, videti ali misliti si takšno zvezo med dvema predstavama vnesenega (infcrrcd) stavka: n. pr. recimo, da jc določeni stavek: »Ljudje se morajo na onem svetu kaznovati«, in od todi se vnese ta drugi: »Tedaj sc morejo ljudje sami odločati«. Vpraša se zdaj, vedeti, ali je duh sklenil ta za* ključck prav ali pa ne. Ce ga jc napravil tako, da jc iznašel (find out) posredovalne predstave, si ogledal njuno zvezo, jih razstavil v primeren red, je ravnal razumno, sklenil prav zaključek (infercncc). Čc pa jc ravnal hrez takšnega namena, ni toliko sklenil zaključka, ki hi držal, ali pameten zaključek, kakor je pokazal voljo, da bi bil takšen ali se misl:l takšen. V nobednem slučaju pa ni silogizem tisti, ki je razkril tc predstave ali pokazal zvezo med njima, kajti obe sc morata najti in zveza se mora povsodi spoznati, prej ko se da pametno rabiti v silo* gizmu; sicer bi se dalo reči, da ho dobra dovolj v kakem silogizmu vsaka predstava brez ozira, v kaki zvezi jc z dvema drugima, katerih strinjanje bi morala ona kazati, in se sme odbrati na slepo srečo za medius ter* minus, da dokazuje kak zaključek. Toda nihče nc ho tega rekel; kajti po zaznanem strinjanju posredovalne predstave s koncema se sklepa, da se strinjata konca; zato pa mora vsaka posredovalna predstava biti takšna, kakršna ima v celi verigi vidno zvezo s tema, med kateri se je postavila, siccr pa sc zaključek nc da skleniti ali napraviti; kajti kjerkoli jc kak člen v verigi strt in brez zveze, tam jc vsa njena moč uničena in nima sile, sklepati ali potegniti kaj za seboj. Kaj jc v više omenjenem slučaju tisto, kar kaže silo sklepa in torej njegovo razumnost, razun vid zveze med vsemi posredovalnimi predstavami, ki omogočajo zaključek ali inferirani stavek? N. pr. »Ljudje se naj kaznujejo«, »Bog kuznovalcc«, »pravična kazen«, »kaznjence jc kriv«, »lehko bi bil ravnal drugače«, »svoboda«, »samoodločba«; ta vrsta predstav tako vidno spetih v vrsto, i. e. vsaka posredna predstava sc strinja na vsaki strani s tema, med kateri jc neposredno postavljena, kaže predstavi ljudij in samoodločbe speti, i. c. ta stavek, ljudje se morejo sami odločati, je potegnjen noter ali vnesen od tega, da sc morajo kaznovati na onem svetu. Kajti, ker tu vidi duh zvezo, ki jc med predstavo človeške kazni na onem svetu in predstavo kaznujočegu Boga. med kaznujočim Bogom in pravičnostjo kazni, med pravičnostjo kazni in krivdo, med krivdo in močjo, ravnati drugače, med močjo, ravnati drugače, in svobodo in med svobodo in samoodločbo, vidi zvezo med ljudmi in samoodločbo. Zdaj pa vprašam, ali sc nc vidi bolj jasno zveza skrajnih koncev v tej jednostavni in naravni razredhi ko v zamotanih ponavljanjih in zmešnjavi pet ali šest silogizmov. Odpuščcnja moram prositi, da je imenujem zmešnjavo, dokler ne spravi kdo teh predstav v ravno toliko silogizmov in tedaj reče. da so menj zmešane in je njih zveza bolj vidna, kedar so prestavljene in ponovljene in razpredene na veliko dolgost in umetne oblike ko v tem kratkem in naravnem redu, ki so v njem postav« ljcnc tu. kjer lehko vidi zvezo vsakdo in v kateri jih je treba videti, prej ko sc dado razstaviti v vrsto silogizmov. Kajti voditi mora red silogizmov naravni red spenjajočih predstav in človek mora videti zvezo vsake predstave posredovalke s temi, s katerimi jo spenja, prej ko jo more rabiti v silogizmu. Ko pa so vsi ti silogizmi napravljeni, nc bodo niti tisti, ki so logiki, niti tisti, ki niso. videli za trohico točneje sile svoje argumentacije, to sc pravi zveze med koncema. Kajti tisti, ki niso strokovnjaki, ker nc znajo pravih silogizmovih oblik niti njih bistva (rcason). nc morejo vedeti, ali so napravljeni v pravih in zaključcvalnih (conclusivc) modih in figurah ali ne, in tako jim sploh nič nc pomagajo oblike, v katere so spravljeni; vsekakor pa delu izpremenjeni naravni red, v katerem bi mogel duh soditi o njih zvezi, sklepanje mnogo menj negotovo ko brez njih. Kar pa se tiče logikov samih, oni vidijo zvezo 151 vsake posredne predstave s temi, med katerimi stoji (na čemer sloni sila zaključka) ravno tako dobro prej kakor pozneje, ko je silogizem napravljen, ali pa jc sicer sploh nc vidijo. Kajti silogizem nc kaže niti ne krepi zveze katerih dveh predstav neposredno sestavljenih, ampak samo kaže po zvezi, ki sc nu njih vidi, v kaki zvezi so med seboj konci. Kakšno pa ima v silogizmu zvezo z vsako skrajno posredovalko, tega ne kaže nobeden silogizem niti ne more kazati. To zaznava ali more zazna« vati samo duh, kakor stoje pred njim druga poleg druge s svojim lastnim pogledom, k temu ne pomore prav nič silogistična oblika, v kateri jc slučajno, niti sploh ne podaja nobedne luči; kaže saino, da, čc sc strinja predstava posredovalka s tema, sc neposredno ujema z obema stranema; tedaj pa sc gotovo strinjata oddaljeni ali, kakor sc imenujeta, krajnici in zato sc ravno tako dobro vidi neposredna zveza vsake predstave s to, s katero jc speta na vsaki strani, na čemur sloni jakost umovanja, prej kakor potem, ko je silogizem napravljen, siccr pa bi jc sploh nikoli nc mogel videti tisti, ki dela silogizem. To vidi, kakor sc jc že opozorilo, lc duhovo oko ali zaznavna zmožnost, ki ju gleda, ko ležita ali stojita druga ob drugi; to dvojico ravno tako vidi, kedarkoli stojita druga ob drugi vkup v kakem stavku, ali stoji ta stavek v silogizmu kot muior ali minor ali pa ne. Kake koristi so torej silogizmi? Moj odgovor jc ta, da jc njih prva in glavna porabnost po učiliščih, kjer smejo ljudje brez sramu zani< kati strinjanje predstav, ki sc očitno strinjajo; zunaj učilišč pa za tiste, ki so sc od ondi naučili brez sramu zunikavati zvezo med predstavami, ki jo vidijo cclo sami. Odkritosrčnemu iskalcu rcsnicc pa. ki ga nc vodi drug namen nego najti jo, ni treba take oblike, du sc izsili zuključek: resnicu in njena razumnost sc bolje vidita v razporedbi predstav v raz« porejanju v jednostaven in jasen red; iz tegu dejstva pa sledi, da nikoli nc rabijo ljudje v svojem iskanju resnice silogizma, da bi uverjali sebe (ali pri poučevanju drugih, da bi poučevali voljne učence). Kajti, prej ko jih morejo spraviti v silogizem, morajo videti zvezo, ki je med pred« stavo posrednico in pa drugima predstavama, ki jc med nju postavljena in na nju obrnjena (applied to), da sc pokaže njuno strinjanje; ko pa vidijo to. vidijo, ali je sklep dober ali nc. in tako pride silogizem pre« pozno, da bi to spravljal v red. Kajti, da porabim iznova prejšnji primer, vprašam, ne vidili duh. ki pretehtava predstavo pravičnosti, postavljeno kot predstavo posrednico med kaznovanje ljudij in kažnjenčevo krivdo, (dokler pu jo duh tako pretehtava, je ne more rabiti kot medius ter« minus), ravno tako očitno ncodoljivc sile (foree and strcngth) zaključ« kove. ko kedar je spravljen v silogizmovo obliko. Da pokažem stvar na prav očitnem in lehkem primeru, recimo, da jc žival predstava posred« niea ali medius terminus, ki ga rabi duh na razkaz zveze med homo in vivens. Jaz vprašam, ali nc vidi duh hitreje in očitneje zveze v jedno« stavni in lastni razporedili vezajoče predstave v sredi? takole: homo animal vivens, nego v tej zamotani — animal vivens homo animal, ki je razporedba teh predstav v silogizmu, da se pokaže zveza med homo in vivens s posredovanjem predstave animal. Seveda mislijo cclo ljubitelji rcsnicc, da jc nujno rabiti silogizem. da jim pokaže prevare, ki sc pogosto skrivajo pod cvetjem in dovtipi človeške govorice. Da pa jc to pomota, sc pokaže, ako prevdarjamo, da je povod, zakaj se včasih dajejo ljudje, ki iskreno stremijo za resnico, varati takim netočnim in, kakor jim pravijo, retoričnim govoricam, ta. ker dejstvujejo na njihovo domišljijo razne žive metaforične predstave, da zanemarijo opazovati ali pa nc zaznavajo lehko. kaj so prave pred« stave, ki sc na nje opirajo sklepi. Ali ni treba več, da sc kaže takim ljudem šibkost takega dokazovanja, ko opuliti dokaz preobilnih predstav. 152 ki. pomešane in zmedene s tistimi, ki sc na nje opira sklep, na videz kažejo zvezo, kjer jc ni, ali vsaj ovirajo, da sc nje manjkanje nc raz« krije; potem pa položiti gole predstave, ki jc od njih odvisna sila doka« zovanja, v njim primerni red. v katerem položaju vidi duh, ko jih pre« gleda, kako zvezo imajo, in je sposoben, soditi o sklepu, nc da hi sploh pogrešal kak silogizem. Nc oporekam, da se nc hi navadno rabili modi in figure v takih slučajih, kakor da hi bilo razkrivanje nedoslednosti (incohcrcnec) takih razpeljanih razgovorov popolnoma last silogistične oblike; prej sem sum tako mislil, dokler me ni točnejše preizkušanje naučilo, da kaže razpo« rejanje predstav posredovalk zgolj v njih primernem redu inkohcrcnco dokazovanju bolje nego silogizcin. Nc sumo zato, ker spravlja vsak členek verige pod neposredni pogled duha na lastnem incstu, po čemur se naj« bolje opazuje njega zveza, ampak tudi zato, ker kaže silogizem inko« hercnco sumo tistim (kakršen ni jeden izmed desettisoč), ki popolnoma razumejo mode in figure in razlog, ki sc nanj opirajo tc oblike: dočim pa stori primerna in pravilna razporedba predstav, na katerih sc sklepa, da vsakdo, logik ali nelogik, ki razumeva izraze in ima zmožnost, zu« znavati strinjanje ali nestrinjanje takšnih predstav (brez katerih ne more ne v silogizmu ne zunuj njegu zaznati sile uli slabosti, kohcrcnce ali nckohcrcncc v razgovoru), videti pomanjkanje zveze v argumentaciji in brezsmisclnosti sklepa. Tako sem poznal inoža brez izvcžhanosti v silogizmu, ki je mogel, brž ko je slišal dolg umeten in verjeten govor, zaznati njegovo slabost in nezaključnost, dočim so sc dajali drugi v silogizmu bolje izurjeni za« peljati; med mojimi čitatclji jih je. menim, mnogo, ki poznajo takšne. In zares, čc bi ne bilo tako, bi bila posvetovanja večine kneževskih zborov v nevarnosti, da zabredejo, ker navadno tisti, ki se jim zaupa in ki imajo navadno pri njih veliko veljavo, niso tako srečni, da bi bili popolni veščaki v silogizmovih oblikah ali izvcdcnci v modih in figurah. Čc pa bi bil silogizem jedini ali vsaj najbolj zanesljivi način na razkrivanje prevar v umetnih govorih, bi po mojem mnenju nc bil ves človeški rod, eelo knezi v zadevah, ki se tičejo njihovega prestola in njih dostojanstev, tako zelo zaljubljen v neresnico in zmoto, da bi bili vselej zanemarili spraviti silogizem v prerekanje trenotka ali si mislili smešno, jim žrtvo« vati v zadevah velike važnosti; za mene je očividnost popolna, da so našli nadarjeni bistroumni možje, ki niso mogli po svoji udobnosti pričkati se, ampak so morali delovati po sklepih svojih razprav ter po« gosto plačati za svoje pomote s svojimi glavami ali svojim premoženjem, te sholastiške oblike kot malo porubne nu razkrivanje resnice ali neresnice, dočim sc da oboje pokazati in bolje pokazati brez njih tistim, ki sc nc hi hranili videti, kar se jim je vidno pokazalo. Drugič. Drug razlog, ki mi vzbuja dvom, jeli silogizem jedino pri« inerno orodje pameti v razkrivanju resnice, jc ta, da niso, kakršnakoli porabnost sc pripisuje modu in figuri pri razkrivanju prevare (o čemer sc jc prctchtavalo više) te sholastiške oblike razgovora nič menj pod« vržene prevaram ko bolj ravne steze dokazovanja; gledč na to dejstvo pa se sklicujem na občno opazovanje, ki jc vedno našlo tc umetne urno« vanjske metode bolj pripravne, loviti in zapletati duhu, ko poučevati ter bistriti razum. Od todi prihaja, da so ljudje, celo kedar jih jc pre« motil ta sholastiški način in jim zamašil usta, redkokedaj ali niso nikoli preverjeni in tako ne prestopijo na zmagovalčevo stran: priznavajo more« h;ti. da jc nasprotnik bolj spreten spornik, ostajajo pa vendar prepričani, da jc resnica na njihovi strani, in odhajajo pohiti, kakor so res, z istim mnenjem, s katerim so prišli, česar bi nc mogli storiti, čc bi sledila temu načinu dokazovanja svetloba in prepričanje in storila, da vidijo ljudje, kje jc resnica; zato pa sc jc mislilo, da je silogizem bolj pripraven, pri« dobivati zmago v umetnem prepiru, ko na razkrivanje in potrjevanje resnice v poštenih preiskavanjih. Čc pa jc gotovo, da se dajejo neresnice 153 spravljati (couchc in) v silogizem. kakor sc ne da zanikati, mora biti nekaj drugega, ne pa silogizem, kar jih mora razkrivati. Iz lastne izkušnje vem. kako radi vzkliknejo neki ljudje, če se ne dopušča vsaka raba kake stvari, ki so jc bili vajeni, prisojati čemu, da sem za njeno popolno odpravo. Ali da preprečim taka nepravična pod» tikanja brez podstavc, jim povem, da nisem za to, da se jemljejo razumu kaki pripomočki na dobivanje spoznanja. Čc najdejo ljudje, ki so izvež« bani v silogizmih in jih vajeni, da pomagajo njih pameti v razkrivanju resnicc, bi jih po moji misli morali tabiti. Vse. na kar merim jaz, jc to, da bi nc smeli prisojati tem oblikam več, ko jim gre, in misliti, da hi hrež njih ljudje nc mogli rabiti ali nc tako popolnoma rabiti svojih umovalnih zmožnosti. Nekaterim očem jc trehu naočnikov, da vidijo jasno in razločno; zato pa naj ne rekajo tisti, ki jih rabijo, da nc more nihče videti jasno brež njih: tisti, ki tako ravnajo, bodo vzbujali mnenje, da umetnosti (ki so ji morebiti dolžniki) na ljubo nekoliko presilno poni« žavajo in spravljajo ob veljavo naravo. Pamet običajno vidi s svojo bistrostjo, kedar jc krepka in izvežbana, hitreje in jasneje brez silogizma. Čc pa ji je vid tako pomračila raba teh naočnikov, da brez njih nc more videti doslednosti in nedoslednostij v dokazovanju, nisem jaz tako ne« spameten, da bi bil proti njih rabi. Vsakdo vc. kaj jc njegovemu vidu najbolj prikladno; zato pa naj ne sklepa, da tavajo v temi vsi, ki nc rabijo istih pripomočkov, ki po njih čutijo potrebo oni. 5. Pomaga malo v dokazovanju, še menj pa v ver« jetnosti. — Ali kakorkoli jc v spoznanju, šc incnjše ali sploh nobedne porahnosti, zdi se mi, da smem v skladu z rcsnico reči, jc v verjetnosti. Kajti, ker se tu mora po skrbnem pretehtavanju vseh dokazil z vsemi okolnostmi na obeh straneh določati pritrjevanje po pretežnosti (pre« ponderanev). ni na podpiranje duha pri tem nič menj pripravno ko silo« gizem; ta sc polasti jedne verjetnosti in drvi ž njo proč ali jcdncga predmetskega dokazila, zasleduje to, dokler ni duh popolnoma izgubil izpred očij stvari, ki sc pretehtava; ko pa ga jc pritiral na kako oddaljeno težavo, ga tam drži zamotanega, da se tako izrazim, vklenjenega v silo« gizmovc verige, nc da hi mu puščal kako svobodo, šc menj pa mu dajal pripomočke, ki jih jc treha na razkaz, na kateri strani jc, če se vse prevdari, večja verjetnost. 6. N c služi večanju spoznanja, ampak s c bori proti njemu. — Ali naj nam pomaga (kakor se morebiti utegne reči) pri preverjanju ljudij njihovih zmot in pogreškov (mistakes) (vendar pa bi jaz rad videl moža, ki bi sc dal rožljanju silogizma šiloma spraviti oh svoje mnenje), vendar pa vedno odpoveda pameti svojo pomoč v tem delu, ki jc, čc nc njena najvišja popolnost, gotovo njena najtežavnejša naloga in pa to. v čemer najbolj potrebujemo njegove pomoči: to pa je izsledovanjc dokazil in novih razkritij. Pravila o silogizmu nc služijo, da hi podajala duhu tc predstave posredovalke, ki morejo kazati zvezo z oddaljc« nimi. Ta način umovanja nc razkriva novih dokazil, ampak je umetnost vodstva in razporejanja starih, ki jih žc imamo. Scdcminčctiridcscti rek prve Evklidove knjige jc prav resničen, njegovo razkritje pa ni uspeh katerih pravil navadne logike. Človek ve najprej, potem pa jc sposoben, silogistično dokazati, tako da sledi silogizem spoznanju, tedaj pa ga jc človeku malo treba ali pa nič. Veča nam zalogo spoznanja in koristne umetnosti in pospešuje znanosti poglavitno izsledovanje teh predstav, ki kažejo zvezo z oddaljenimi. Silogizem jc v najboljšem slučaju umetnost sabljanja z majhnim spoznanjem, kojc imamo, nc da bi temu kaj dodajal. Čc bi kdo porabil vso svojo pamet na ta način, bi nc ravnal dosti dru« gače ko tisti, ki bi dal vse železo, kolikor ga jc izkopal globoko izpod zemlje, prekovati v meče, tc pa dal svojim hlapcem v roke, da hi se mečevali in prizadevali zlo drugi drugemu. Ako hi bil španjski kralj porabil roke svojih podanikov in svoje španjsko železo tako, spravil hi bil na dan pač prav malo tega zakladu, ki leži tako dolgo skrit v amc« riškem drobovju. Mene vleče nuse misel, du bo razkril tisti, ki bi obrnil 154 vso silo svojega razuma samo na vihtenje silogizmov. prav malo tega ogromnega spoznanja, ki šc leži skrito v tajnih naravinih zatišjih in do katerih, dozdeva sc meni, bo prirojena kmetska pamet (kakor jc storila prej) bolj verjetno nadelala pot in povečala skupno zalogo človeškega rodu nego kako sholastiško postopanje po točnem pravilu moda in figure. 7. Iskati bi se morali drugi pripomočki. — Ne dvomim pa vendar kljub temu, da jc mogoče najti pote, ki bi nam podpirali pamet v tem najbolj koristnem delu: pogum na to trditev mi daje raz« sodni Ilooker, ki govori v svoji Eccl. Pol. I. 6. takole: Čc bi sc dodali pravi pripomočki resnične umetnosti in učenosti (pripomočki, naravnost moram izpovedati, ki jih ta svetovna doba, ki nosi ime učenega stoletja, niti dosti nc pozna niti sc na nje vobče ne ozira), bi bilo brez dvombe malodanc toliko razlike v zrelosti presojanja med ljudmi na to navajenimi in pa tem, kar so ljudje zdaj. kakor med ljudmi, ki živijo zdaj, in pa med preprostimi.« Ne svojim si, da bi bil tu našel jaz katere izmed teh pravih umetnostnih pripomočkov, ki jih omenja ta veliki mož globokih misli; očitno pa jc to, da nc more biti ta silogizem in logika, ki se zdaj rabi, nobedna izmed tistih, ki jih meni. Meni zadostuje, čc podam v govoru, ki jc morebiti nekoliko iz poti, kar pa sc tiče mene. gotovo popolnoma novem in neizposojenem, drugim priliko, da sc ozrejo okoli sebe po novih razkritjih ter poiščejo v svojih lastnih mislih te prave umetnostne pripomočke, ki jih bodo, bojim se, težko našli tisti, ki se po hlapčevsko omejujejo na pravila in napovedbe drugih. Kajti izhojcnc steze vodijo to vrsto živine (kakor jih imenuje neki rimski opazovalec), njih misli nc segajo nad posnemanje, »non quo cundum est, sed quo itur«. Drzno pa lehko rečem, da krasi to stoletje nekoliko mož te krepke raz* sodnosti in obširne razsežnosti, da hi lehko, ako hi hoteli porabiti svoje misli na ta predmet, odprli nove in nerazkrite poti na pospeševanje spoznavanja. 8. Mi u m u j c m o o posebnostih. — Ker sem tu imel priliko, govoriti o silogizmu vobče in njega rabi v umovanju in zboljšanju našega spoznanja, je primerno, da omenim, prej ko zapustim ta predmet, jedno očitno zmoto v silogizemskih pravilih, namreč da ne more nobedno silo* gistično umovanjc biti pravo in sklepčno (conclusivc) razun tistega, ki vsebuje vsaj jeden občni stavek. Kakor da bi nc mogli umovati in imeti spoznavanja o posameznostih, dočim so v resnici, če se pregleda stvar prav, neposredni predmet vsega našega umovanja lc posebnosti. Umo= vanje in spoznavanje vsakega človeka sc vrši samo o predstavah, ki so v njegovem lastnem duhu, ki je v rcsnici vsaka izmed njih posebna bit; naše spoznanje pa in umovanjc o drugih stvareh jc samo, kakor odgovarjajo predstavam naših posebnih predstav, tako da jc zaznava strinjanja ali nestrinjanja naših posebnih predstav celota in skrajnost vsega našega spoznanja. Vcsoljnost mu jc samo slučajna in ima svoje jedro samo v tem. da so posebne predstave, o katerih se vrši, takšne, ki jim more odgovarjati in sc uprizarjati več ko jedna posebna stvar. Toda zaznava strinjanja ali nestrinjanja kakih dveh predstav in torej naše spoznanje jc ravno tako jasno in gotovo, ali sta sposobni pred* stavljuti več realnih biti ko jedno ali nc. Sc nekaj sc mi naj dovoli podati o silogizmu. prej ko se ločim od njega, namreč ali bi ne mogel kdo na pravi podlagi dvomiti, jeli oblika, ki jo zdaj ima silogizem. tista, ki bi jo moral po pravici imeti. Kajti, ker mora medius terminus spenjati skrajnika. to sc pravi predstava posredovalka po svojem posredovanju (intervention), da pokaže strinjanje ali ncstrinjanjc obeh, ki gre za nju, ali bi ne bilo mesto medii termini bolj naravno in bi nc kazalo strinjanja ali nestrinjanja skrajnikov bolj jasno in bolje, če hi sc postavil na sredo med oba. To pa bi sc lehko opravilo tako. da sc prestavita stavka in sc napravi povedek medius terminus prvega in osebek drugega. Takole: »Omnis homo est animal. Omnc animal est vivens. Ergo omnis homo est vivens.« »Omnc corpus est cxtensum et solidum. Nullum extcn« sum et solidum est pura cxtcnsio. Ergo corpus non est pura cxtensio.« 155 NTi mi treba nadlegovati svojega eitatclja s primeri silogizmov. katerih zaključki so posebni. Isti razlog velja za isto obliko v njih ravno tako kakor v občnem. 9. Prvič. Pamet nam odreka, ker nima predstav. — Pamet sicer prodira v morske in zemeljske globine, nam dviga misli do zvezd in nas vodi skozi prazne prostore in širne dvorane te mogočne zgradbe, vendar pa zaostaja za realno razsežnostjo celo telesnih biti; mnogo jc slučajev, v katerih nam odreka, kakor Prvič. Odreka nam popolnoma, kjer nam odrekajo predstave. — Ne sega niti nc more segati dalje, ko segajo one; zato pa sc ustavi naše umovanjc, kjer nimamo predstav, in našega računanja jc konce; čc pa kedaj umujemo z besedami, ki nc stoje za kake predstave, sc plete to okoli teh glasov in nič drugega. 10. Drugič, zavoljo nejasnih in nepopolnih pred« stav. — II. Pamet nam jc pogosto v stiski in zadregi zavoljo nejasnosti, zmedenosti ali nepopolnosti predstav, ki ima ž njimi opraviti; tu pa smo zamotani v težave in protislovja. Tako smo, ker nimamo nobedne popolne predstave najmenjše snovne razsežnosti niti neskončnosti, izgubljeni glede na deljivost snovi; ker pa imamo popolne, jasne in razločne predstave števila, naša pamet nc zadene na nobedno teh nerazrešnih težav v številih niti se ne zamota v kaka protislovja glede na nja. Tako drvimo, ker imamo le nepopolne predstave o dejstvovanju naših duševnih sil in o začetku gibanja ali misli, kako v nas proizvaja duh vsako izmed njiju, in še mnogo bolj nepopolne o dejstvovanju Boga. v hude težave gledč na svobodno ustvarjene činitcljc. iz katerih se ne more pamet sama lehko izmotati. 11. Tretjič. Zavoljo pomanjkanja predstav p o src« d o v a 1 k. — III. Pogosto nam pamet ne more naprej, ker ne zaznava tistih predstav, ki hi služile, da kažejo gotovo ali verjetno strinjanje ali nestrinjanje katerih dveh predstav; v tem pa presezajo zmožnosti neka« terih daleč zmožnosti drugih. Dokler sc ni iznašla algebra, ta glavni pri« pomoček in primer človeške bistroumnosti, so ljudje gledali in sc čudili raznim dokazom starih matematikov in se komaj mogli ubraniti misli, da je izsleditev nekaterega izmed teh dokazil nekaj više ko človeškega. 12. Četrtič. Zavoljo napačnih načel. — IV. Čc postoplje duh po napačnih načelih, sc dostikrat zaplete v nesmisle in težave, pride v stiske in protislovja, da ne ve, kako bi se rešil; v tem slučaju jc brez uspeha prositi pomoči pamet, razun če razkrije neresničnost in zavrže vpliv teh napačnih načel. Pamet jc tako nezmožna, odpraviti težave, da se zaplete bolj, ako nc preneha, in sc zamota globlje v težave. 13. Petič. Zavoljo dvomljivih izrazov. — V. Kakor nam pogosto zapletejo pamet nejasne in nepopolne predstave, tako sprav« Ijajo v zmešnjavo na isti podstavi dvomljive besede in negotova zna« menja pogosto v razgovorih in prepirih, če sc nc pazi previdno, človeško pamet in jo ustavijo (bring to non plus). Ti zadnji pa sta naš pogrešek, ne pa pogrešek pameti. Njih poslediee pa so kljub temu vendar očitne in sitnosti (pcrplcxitics) ali pomote, ki ž njimi napolnijo ljudem duha. je povsodi opazovati. 14. Naša najvišja stopnja spoznanja jc nazorna (i n t u i t i v e) b c z umov a n j a. — Nekatere predstave, ki so v duhu, so tu tako, da sc dajejo neposredno med seboj primerjati; v tem je duh sposoben zaznavati, da sc strinjajo ali da sc nc strinjajo, tako jasno, kakor da jih ima. Tako zaznava duh, da jc kak lok na krogu menjši ko ves krog tako jasno, kakor zaznava predstavo kroga; to torej imenujem, kakor se jc povedalo, nazorno spoznavanje; to je gotovo nad vsakim dvomom in nc potrebuje dokaza niti ga nc more dohiti, ker je najvišja vseh človeških gotovosti. V tem jc jedro očividnosti vseh tistih maksim. ki ne dvomi nihče o njih. ampak ve vsak človek (ne pritrjuje samo, kakor se pravi), da so resnične, brž ko mu stopijo pred razum. V raz« krivanju teh rcsnic in pritrjevanju tem resnicam se ne rabi razpravijalna 156 (discursivc) /možnost, ni treba uinovanja, ampak znane so po prejšnji in višji stopnji očividnosti. Takšne imajo, čc smem ugibati na neznano, po moji misli angeli /daj in bodo imeli duhovi pravičnikov, ko bodo popolni, v bodočem položaju o tisočih stvarij, ki se sedaj ali popolnoma odtegnejo našemu razumevanju ali po katerih segamo v temi, ker je dobila naša kratkovidna pamet lc nekoliko medlih pogledov na nje. 15. Temu s 1 c d i dokazovanje z u m o v a n j c m. — Malo tc jasne luči sicer imamo tuintam, nekoliko isker svetlega spoznanja; večina naših predstav pa jc vendar takšna, da ne moremo razločevati njihovega strinjanja ali nestrinjanja z njihovim neposrednim primer« janjem. Na vse to pa nam je treba uinovanja in izvrševati moramo svoja razkritja z razpravljanjem (diseourse) in sklepanjem. Zdaj pa sta teh dve vrsti, ki si ju vzemem tu svobodo i/nova omeniti. Prvič tiste, katerih strinjanje ali nestrinjanje se siccr ne da videti tako, da sc deneta neposredno vkup, vendar pa se da preizkušati s po« sredovanjem drugih predstav, ki sc jim dajejo primerjati. V tem slučaju, kedar se popolnoma razločuje strinjanje ali nestrinjanje predstave po« srcdovalkc na obeh straneh s temi, katere bi radi primerjali, sc povzdigne do dokaza, kar proizvede spoznanje: to spoznanje je sicer gotovo, vendar pa ni lehko niti sploh tako jasno kakor nazorno. Saj jc v tem zgolj le jedno jednostavno naziranjc, ki ni v njem nobednega prostora za naj« menjšo pomoto ali najmenjši dvom; rcsnica sc vidi čisto popolnoma na mah. Pri dokazovanju jc v resnici tudi nazornost, ali nikakor ne na mah; kajti tu jc treba spomina na nazornost strinjanja posredovalke ali posredne redstave, kateri smo jo prej primerjali, ko smo jo primerjali drugi; jer pa so medii v večjem številu, tam jc nevarnost pomote tem večja. Kajti vsako strinjanje ali nestrinjanje predstav sc mora opazovati in videti na vsaki stopinji ccle vrste in ohraniti v spominu ravno tako, kakor jc; duh pa mora biti gotov, da se ni izpustil nobeden del. ki je nujen, da sc dovrši dokaz, niti prezrl. To podaljša in zaplete nekatere dokaze, da so pretežavni za tiste, ki nimajo krepke glave na razločno zaznavo in redno ohrano toliko posebnosti v svojih glavah. Celo tisti, ki so takim zamotanim špekulacijam kos, jih morajo včasih nanovo pre« gledati in treba jc več ko jednega pregleda, prej ko morejo dospeti do gotovosti. Kjer pa vendar ohrani duh jasno nazornost, ki jo jc imel 0 strinjanju kake predstave z drugo, tc pa s-tretjo in tc s četrto i. t. d., tam je strinjanje prve s četrto dokaz in proizvaja gotovo spoznanje, ki sc sme imenovati racijonalno spoznanje, kakor je ono nazorno (intuitivc). 16. Da p o p o 1 n i m o to o s k o d n o s t (n a r r o \v n c s s), imamo 1 c razsojanje o verjetnem u m o v a n j u. — Drugič. So pa druge predstave, katerih strinjanje ali nestrinjanje sc nc da drugače presojati razun po posredovanju drugih, ki nimajo gotovega strinjanja s skrajni« eama razun kakega navadnega ali verjetnega: v teh se posebno uveljavlja razsojanje, ki je vdajanjc duha, da se strinjajo kake predstave vsled primerjanja s takimi verjetnimi medii. Do spoznanja sc siccr to nikoli nc povzdigne, niti do tega, ki jc njega najnižja stopnja, vendar pa včasih spnejo predstave posredovalke skrajnicc tako krepko in verjetnost je tako jasna in močna, da ji sledi pritrjevanje tako nujno, kakor sledi dokazu spoznanje. Velika prednost in porabnost razsodka jc prav opa« zovati in pravilno occnjcvati silo in tehtnost vsake verjetnosti, potem pa jih vse prav spraviti vkup in izbrati to stran, ki ima preves. 17. Nazornost, dokaz, mnenje. — Nazorno spoznanje je zaznava gotovega strinjanja ali nestrinjanja dveh neposredno med schoj primerjenih predstav. Racionalno spoznanje je zaznava gotovega strinjanja ali nestrinjanja kakih dveh predstav vsled posredovanja jedne ali več drugih predstav. Mnenje pa jc misliti si ali meniti, da se strinjata dve predstavi ali pa nc strinjata vsled posredovanja jedne ali več predstav, katerih goto« vega strinjanja ali nestrinjanja siccr nc zaznava, ali sc jc opazovalo, da jc pogosto in navadno. 157 18. Posledice besed in posledice predstav. — Izva« jati stavek iz stavka ali napravljati sklepe z besedami, jc sicer glavni opravek pameti in tisti, ki sc ž njim navadno peča; glavni dej (act) sklepanja pa je vendar, najti strinjanje ali nestrinjanje dveh predstav druge z drugo vsled posredovanja tretje, kakor najde kdo s pomočjo vardi. da sta iste dolgosti dve hiši. ki bi se nc dali spraviti druga ob drugo, da bi sc premerila njuna jednakost s prestavljanjem druge ob drugo. Besede imajo svoje posledicc kakor znamenja takšnih predstav, in stvari sc strinjajo ali sc ne strinjajo, kakor so v resnici, opazujemo pa to samo na svojih predstavah. 19. Če tiri vrste dokazil (ar gum en t s). — Prej pa ko zapustimo ta predmet, utegne biti vreden zamude majhen prevdarek o četirih vrstah dokazil, ki jih navadno rabijo ljudje v svojih umovanjih z drugimi, da jih prisilijo k pritrditvi ali vsaj preplašijo, da prenehajo nasprotovati. 1. A d v c r c e u n d i a m. — Prvič. Prvo je, navajati mnenja mož. ki so si pridobili po svoji nadarjenosti (parts)i svoji učenosti, odličnosti, oblasti ali kakem drugem vzroku ime in si ustanovili v občnem ocenje« vanju glas in neke vrste veljavo. Kedar so ljudje ustoličeni v kako vrsto dostojanstva, sc smatra kot proti skromnosti za druge jim kako kršiti to ter dvomiti o veljavi, ki jo uživajo. To se lehko graja kot prcošabno nastopanje, če sc nc uklanja kdo voljno določbi priznanih pisateljev, ki se običajno sprejema s spoštovanjem in ponižnostjo; ceni sc kot objest« nost. staviti svoje mnenje proti veljavnemu toku starodavnosti ter sc ga držati ali pu ga devati na tehtnico proti mnenju kakega učenega doktorja ali nu drug način priznunegu pisatelja. Kdorkoli podpira svoje trditve (tenets) s takimi avtoritetami, meni. da bi s tem moral zmagati, ter rad nazivljc nesramnost, ako bi kdo nastopil proti njim. Po moji misli sc sme to imenovati argumentum ad verccundiam. 20. II. A d ignoranti a m. — Drugič. Drug način, ki ga navadno rabijo ljudje, du bi ž njim tirali druge ter jih prisilili, du uklonijo svojo ruzsodnost in sprejmejo preporno mnenje, jc tu, du zahtevajo, nuj do« usti nasprotnik, kar oni navajajo, kot dokazilo ali pa naj navede kaj oljšega. To pu imenujem jaz argumentum ad ignorantium. 21. III. A d h o m i n c m. — Tretjič. Tretji način je, pritiskati na koga s posledicami iz njegovih lastnih načel ali dopustkov. To jc že znano pod imenom argumentum ad hominem. 22. IV. četrtič, a d i u d i c i u m. — Čctro jc raba dokazil, ki so vzeta od kakršnihkoli podstav spoznanja ali verjetnosti. To imenujem jaz argumentum ad iudicium. To jedino izmed vseh čvetero prinaša s seboj resničen pouk in nam pomaga naprej nu poti do spoznanja. Kajti 1. nc trdi, da bi bilo mnenje koga drugega prav, ker mu jaz iz spoštovanja ali kakega drugega ozira ko iz ozira na prepričanje nočem ugovarjati; 2. ne dokazuje, da jc kdo drugi na pravem poti, niti da bi juz moral ž njim hoditi po istem, ker nc poznam boljšega; 3. niti nc sledi, da hodi kdo drug po pravem poti. ker mi jc pokuzul, du juz hodim po napačnem. 1'tcgnc biti, da sem jaz skromen in tako nc ugovarjam prepričanju drugega: neveden utegnem biti in ne vedeti kaj boljšega, kur bi proizvel; v zmoti utegnem tavati in kdo drugi mi lehko to pokaže. To mc utegne pripraviti, da morebiti vzprejmem resnico, pomoči do nje pa mi ne more: to mora priti od dokazov in dokazil in svetlobe, ki prodira iz narave stvari samih, ne pa od moje sramežljivosti, nevednosti ali zabredka. 23. Nad pametjo, proti pameti in v skladu s pa« me t j o. — Potem, kar sc jc prej povedulo o pameti, utegnemo hiti zmožni na nekatera ugibanja glede na razločevanje stvari, ki so v so« glasju s pametjo, nudnjo in proti njej. 1. V skladu s pametjo so takšni stavki, katerih resnico nam more razkrivati preizkušanje in zasledovanje teh predstav, ki jih imamo od čuvstvovunju in premišljevanju in kuterih resničnost ali verjetnost najdemo z nuruvnim izvajanjem. 2. Nad pametjo 158 so takšni stavki, kojih rcsnicc ali verjetnosti nc moremo izvajati iz teli načel. 3. Proti pameti so takšni stavki, kakršni so nesovmestni ali nc> spravni (irrcconcilable) z našimi jasnimi in razločnimi predstavami. Tako je bit lc jednega Boga v soglasju s pametjo, bit pa več ko jednega Boga proti pameti, vstajenje od mrtvih jc nad pametjo. Dalje sc utegne razu« meti nad pametjo v dvojnem smislu, namreč da pomeni ali nad verjet" nostjo ali pa nad gotovostjo; tako se razumeva včasih v tem širšem pomenu tudi proti pameti, kakor sc zdi meni. 24. Pamet in vera si nista nasprotni. — Drugače sc rabi beseda pamet, kjer jc nasprotna veri; tako govoriti je siccr prav neprU merno, ali občna raba jc ta način tako uveljavila, da bi bila blaznost, ali sc mu upirati ali pa upati, da sc da popraviti; po mojem mnenju nc utegne biti izgrešeno, opozoriti (take noticc), da ni vera, ilasi se stavi proti pameti, nič drugega ko krepko pritrjevanje duha: čc pa sc uredi, kakor je naša dolžnost, se more podajati lc vslcd dobrih razlogov in ji torej nc more biti nasprotno. Kdor veruje, nima pa razloga za svojo vero, utegne hiti zaljubljen v svoje domneve, resnice pa ne išče, kakor bi moral, niti nc izkazuje svojemu stvarniku poslušnosti, ki mu jo jc dolžen, kateri bi rad, da rabi človek svoje razločevalne zmožnosti, ki mu jih je dal, da ga obvaruje pred prcgreškoin in zmoto. Kdor ne stori tega po svoji najboljši moči. naleti siccr včasih na rcsnico, ali jc na pravem lc slučajno in jaz nc vem, ali bo ugodna slučajna sreča upra< vičila nerednost njegovega ravnanja. Vsaj to je gotovo, da mora biti odgovoren za vse pogreške, v katere zagazi. dočim utegne imeti pa tisti, ki rabi luč in zmožnosti, katere mu jc dal Bog, in odkritosrčno išče razkriti rcsnico s temi pripomočki in sposobnostmi, ki jih ima, pri izvršes vanju svoje dolžnosti kot razumno bitje to zadoščenje, da siccr utegne izgrešiti rcsnico. da pa nc izgreši nagrade za to; kajti on vodi svoje pritrjevanje prav in je stavi, kamur je treba tistemu, ki v vsakem slučaju ali kakršnikoli zadevi veruje ali ne veruje v skladu z vodstvom svoje pameti. Kdor pa ravna drugače, tisti greši proti lastni luči in zlorabi tc zmožnosti, ki so sc mu podale v nobedno drugo svrho ko na iskanje jasnejše očividnosti in večje verjetnosti in ravnanje po njih. Ker pa stavijo nekateri ljudje pamet proti veri, hočemo tako obe pretehtavati v sledečem poglavju. XVIII. POGLAVJE. O veri in pameti in njunih razločnih delokrogih. 1. Njune meje je treba poznati. — Zgoraj sc je razkazo« valo: 1. da smo nujno nevedni in nam manjka spoznanja vseh vrst, kjer nam manjka predstav; 2. da smo nevedni in nam manjka razumnega spoznanja, kjer nam manjka dokaza; 3. da nam manjka gotovega spo« znanja in gotovosti v tej meri, v kateri nam manjka jasnih in določenih specifičnih predstav; 4. da nam manjka verjetnosti, ki bi nam vodila pritrjevanje v zadevah, kjer nimamo lastnega spoznanja niti izpričevala drugih ljudij. da bi na nje stavili svojo pamet. Ko smo to tako najprej določili, smemo po moji misli polagati mere in meje med vero in pamet; pomanjkanje teh jc morebiti bilo vzrok, če ne velikih neredov, vsaj vsekakor hudih prepirov in morebiti pomot na svetu. Kajti, dokler ni dognano. kako daleč nas sme voditi pamet, kako daleč pa vera, sc bomo v verskih stvareh brez uspeha prc< pirali ter si prizadevali preveriti drug drugega. 2. Kaj jc pamet, kaj pa vera kot med seboj razlo* č e n i. — Vidim, da rada rabi vsaka sekta pamet, v kolikor ji pomaga: kjer pa jim jc zmanjka, pa vzkliknejo, da je verska zadeva ter stoji nad pametjo. Jaz ne izprevidim. kako se morejo s kom prepirati ali kedaj preveriti kakega prcpiralca, ki rabi isti izgovor (plca), ne da bi 159 točno določili meje med vero in pametjo; to bi moralo biti prvo določeno v vseh vprašanjih, kjer ima vera kaj opraviti. Pamet torej tu kot veri protidoločena (contradistinguishcd) je po moji misli razkrivanje gotovosti ali verjetnosti takšnih stavkov ali resnic, do katerih pride duh po izvajanju iz takšnih predstav, kakor jih jc dobil po rabi svojih naravnih zmožnosti, namreč po čuvstvovanju in pre« mišljevanju. Vera na drugi strani pa jc pritrjevanje kakemu stavku, ne tako ustvarjenemu po izvajanju pameti, ampak na podlagi zaupanja v propos nenta, češ da prihaja od Boga na kak nenavaden način soohčevanja. Ta način, razkrivati ljudem resnicc, imenujemo razodetje. 3. Sporočeno razodetje nc more podajati nobedne jednostavne predstave. — Prvič. Jaz torej pravim, da ne more nobeden po Bogu navdihnjen človek po kakem razodetju soohčiti drugim kakih novih jednostavnih predstav, ki bi jih nc bili deležni že prej imeli od čuvstvovanja ali premišljanja. Kajti imej sam neposredno od božje roke kakršnekoli vtiske, to razodetje se ne more, če vsebuje kake jedno« stavne predstave, posredovati komu drugemu, bodi si po besedah, bodi si po kakih drugih znamenjih; kajti besede nc povzročajo po svojem nepn« srednem dejstvovanju na nas drugih predstav nego predstave njih na« ravnih glasov; ti nam vzbujajo vsled navade, da jih rabimo za znamenja, in oživljajo v duhu skrite predstve. toda samo take predstave, kakršne so prej bile tam. Kajti besede, čc se vidijo ali slišijo, nam pozivljejo nazaj v misli le tiste predstave, katerih znamenja so nam po navadi bile. ne morejo pa uvajati popolnoma novih in prej neznanih jednostavnih predstav. Isto velja o vseh drugih znamenjih, ki nam nc morejo zazna« menovati stvari, o katerih sploh nismo prej nikoli imeli kake predstave. Tako, kakršnekoli stvari so sc razkrile Svetemu Pavlu, kedar g je zanesla zamaknjenost (rapt up) v tretja nebesa, kakršnekoli nove predstave jc tam dobil njegov duh, ves popis tega kraja, ki ga more podati drugim, jc samo to, da so ondi stvari, »kakršnih ni gledalo oko. niti poslušalo uho, niti ni prodrlo v srce človeku, da bi mogel razumeti.« Čc pa si mislimo, da bi nadnaravnim potem razkril Bog komu vrsto stvarij, ki prebivajo n. pr. na Jupitru ali Saturnu (kajti nihče ne more trditi nemožnosti, da hi takšnih nc bilo), ki imajo po šestero čutov in mu vtisnil v duha predstave, katere jim posreduje šesti čut, bi vendar nc mogel z besedami bolje proizvesti v duhu drugih ljudij teh po šesteni čutu vtisnjenih predstav, ko bi inogcl kdo izmed nas posredovati z gla« sovi besed človeku, ki jc siccr imel ostale četiri čute zdrave, ki pa je vedno pogrešal petega, vida, predstavo kake boje. Gledč na naše jedno« stavne predstave, ki so temelj in jedina snov naših pojmov in našega spoznanja, se torej moramo opirati popolnoma na našo pamet, jaz menim na naše zmožnosti, na nobeden način pa jih nc moremo dobiti, katerih« koli izmed njih, od sporočenega razodetja. Jaz pravim sporočenega raz« odetja v razliko od izvirnega razodetja. Jedno mi je ta prvi vtisk, ki ga neposredno napravi Bog v duha kakega človeka, čemur nc moremo po« staviti nobednih mej; drugo pa tisti vtiski, ki so se sporočili drugim z besedami in navadnimi občili, ki ž njimi prioheujcmo med seboj svoje pojme. 4. Sporočeno razodetje nas lehko seznanja s stavki, ki sc tudi dajejo spoznavati po pameti, toda ne z isto gotovostjo kakor pamet. — Drugič, pravim, da more iste resnicc. ki nam jih more razkrivati pamet in pa tiste predstave, ki jih naravno imamo, razkrivati in nam posredovati razodetje. Tako hi ravno tako lehko razkril Bog po razodetju resničnost kakega Evklidovega stavka kakor utegnejo ljudje sami priti po naravni rabi svojih zmožnosti do razkritja. V vseh stvareh te vrste pa je malo potrebe ali porabe za razodetje, ker nas jc Bog opremil z naravnimi in bolj zanesljivimi sred« stvi, da pridemo do njih spoznanja. Kajti katerakoli rcsnica, ki jo jasno razkrijemo po spoznanju in ogledovanju svojih lastnih predstav, nam 160 ho vedno bolj gotova ko tiste, ki nam jih jc posredovalo sporočeno raz« odetje. Kajti spoznanje, ki ga imamo, da jc naprej prišlo to razodetje od Boga, nc more nikoli biti tako zanesljivo (surc) kakor spoznanje, katero imamo od jasne in razločne zaznave strinjanja ali nestrinjanja med našimi lastnimi predstavami; n. pr. čc bi se bilo pred nekoliko stoletij razodclo, da so jednaki trije trikotnikovi koti dvema pravima, bi pritrdil jaz resnici tega stavka v zaupanju na sporočilo, da je razodeta; ali nikoli hi se ne dvignila do tolike gotovosti kakor njena znanost na podlagi primerjanja in premerjanja mojih lastnih predstav dveh pravih kotov in pa treh trikotnikovih kotov. Isto velja o dejstvu, ki sc da spoznati po čutilih; n. pr. zgodovino vesoljnega potopa so nam sporočili spisi, ki so dobili svoje poročilo od razodetja: vendar pa po mojem mnenju nc bo nihče trdil, da ima ravno tako gotovo in jasno znanost o vesoljnem potopu kakor Noe, ki ga je učakal, ali pa kakršno hi imel on sam, čc bi tedaj bil živci in ga videl. Kajti on nima večje gotovosti nego gotovost svojih čutil, da stoji zapisano v knjigi, o kateri se misli, da jo je napisal navdehnjeni Mojzes; nima pa tolike gotovosti, da jc Mojzes napisal to knjigo, kakor bi jo imel, če bi bil Mojzesa videl jo pisati. Gotovost torej, da je razodetje, jc šc menjša ko zanesljivost njega čutil. 5. Razodetje sc nc more dopuščati proti jasni oči« vidnosti pameti. — V stavkih torej, katerih gotovost jc zgrajena na jasni zaznavi strinjanja ali nestrinjanja naših predstav, ki sta se dosegli ali po neposrednem naziranju kakor v neposredno očividnih stavkih ali po očividnih izvedbah pameti v dokazih, nc potrebujemo razodetja v podporo kot nečesa nujnega na pridobitev pritrjevanja in uvedbo v našega duha. Kajti lahko jih nastanijo tam naravni načini spoznanja ali pa so jih že, to pa jc največja zanesljivost, ki jo moremo o čem imeti, razun kjer nam jo neposredno razkriva Bog; in tudi tu nc more naša gotovost biti večja, ko jc naše spoznanje, da jc božje razodetje. Omajati pa pod tem naslovom ali podreti jasno spoznanje ali prisiliti koga, da bi priznaval v premem protislovju proti jasni očividnosti last« nega razuma kot resnično, po mojem mnenju nc more nič. Kajti, ker ne more nobena očividnost naših zmožnosti, po katerih prejcmljcmo taka razodetja, presezati, čc dosezati, izvestnosti našega nazornega spoznanja, nc moremo nikoli česa vzprejeti kot rcsnicc. kar je naravnost nasprotno našemu jasnemu in razločnemu spoznanju; n. pr. predstava jednega telesa in jednega prostora sc tako jasno ujemata in duh ima tako očividno zaznavo, da sc strinjata, da nc moremo nikoli pritrditi stavku, ki zatrjuje, du je isto telo na dveh oddaljenih prostorih ohjednem. naj si še tako lasti dostojanstvo kakega božjega razodetja: saj ne more očividnost, prvič, da se nc motimo sami, ko jo pripisujemo Bogu; drugič, da jo prav razumevamo, nikoli hiti tako velika, kakor jc očividnost našega nazor« nega spoznanja, po katerem razločujemo kot nemogoče, da hi bilo za isto telo na dveh mestih objednem. Zato pa sc ne more nobeden stavek vzprejeti za hožje razodetje ali doseči pritrjevanje, ki gre takšnim, čc nasprotuje našemu jasnemu nazornemu spoznavanju. Kajti to bi bilo staviti na glavo načela in podstavc vsega spoznavanja, očividnost, in pri« trjevati čemurkoli: razlika med resnico in neresnico hi izginila, merila med verjetnim in neverjetnim bi ne bilo več na svetu, čc bi sc stavili dvomljivi stavki pred neposredno očividne in hi se umeknilo to. kar gotovo vemo. temu, v čemur se morebiti motimo. V stavkih torej, na« sprotnih jasni zaznavi strinjanja ali ne strinjanja med katerimi izmed naših predstav, ho brez uspeha povdarjati jih kot verske stvari: nc morejo nagibati našega pritrjevanja pod tem ali katerimkoli drugim naslovom; kajti vera nas nc more nikoli preveriti o čem, kar jc v protislovju proti našemu spoznanju. Kajti, dasi jc vera postavljena na temelje izpričevala Hoga (ki ne more lagati), kedar nam razodeva kak stavek; ali varnosti (ussurancc) glede na resnico, da jc božje razodetje večje nego naše spoznanje, vendar ne moremo imeti: saj sloni vsa sila gotovosti na našem spoznanju, da jc Bog to razodel, kar bo v tem slučaju, kjer jc stavek 161 ki se misli razodel, v protislovju proti našemu spoznavanju ali naši pameti imel na sebi ta ugovor, namreč, da nc moremo povedati, kako jc razumevati, da prihaja od Boga, dobrotljivcga stvarnika naše biti, to, kar bi moralo, ako se sprejme kot resnično, na glavo postaviti vsa načela in vse temelje spoznanja, katere nam jc dal; vzeti vsem našim zmožnostim porabnost. popolnoma razkrojiti najodličnejši del svojega mojsterskega dela, naš razum, ter spraviti človeka v položaj, v katerem bi imel menj svetlobe, menj vodstva ko zveri, ki pogibljejo. Kajti, če ne more človeški duh nikoli imeti jasnejše (morebiti ne tako jasne) oči« vidnosti česa. da je božje razodetje, ko jo ima o načelih svoje lastne pameti, nc more nikoli imeti razloga, da zapusti jasno očividnost svoje pameti, da vzprejme stavek, katerega razodetje nima večje očividnosti, ko jo imajo ta načela. 6. Sporočeno razodetje pa mnogo menj. — Tako daleč sega pamet in človek bi jo moral poslušati celo pri neposrednem in izvirnem razodetju, katero je, kakor sc misli, napravljeno njemu: vsi tisti pa, ki si nc lastijo neposrednega razodetja, ali se od njih zahteva posluš« nost in sprejemanje resnic, ki so se drugim razodcle, ki so sporočene po sporočenih spisih, ali živih besedah njim, ima pamet še mnogo več opraviti in je to jedino, kar nas more pripraviti, da jih sprejmemo. Kajti, ker je verska zadeva samo božje razodetje in nič drugega, nima vera, kakor rabimo besedo mi (navadno sc imenuje vera v Boga) spraviti z nobenimi stavki razun tistih, ki se mislijo razodeti na božji način. Zato pa jaz ne vidim, kako morejo tisti, ki napravljajo razodetje samo jedini predmet vere, rekati, da jc verska stvar, nc pameti, verovati, da je tak in tak stavek, ki sc nahaja v taki in taki knjigi, božjega navdah« njenja, razun če je razodeto, da jc ta stavek ali vse, kar stoji v tej knjigi, priobčeno po božjem navdahnjenju. Brez takšnega razodetja vera ali nevera, da jc stavek ali knjiga božje veljave, ne more nikoli biti verska stvar, ampak zadeva pameti in siccr takšna, da ji morem pritr« jevati samo z rabo pameti, ki ne more od mene nikoli zahtevati ali me usposobiti, da bi verjel to, kar je proti njej, ker celo za pamet ni mogoče, poskrbeti pritrjevanje k temu, kar se kaže. njej sami nespametno. V vseh stvareh torej, kjer imamo jasno očividnost od naših pred« stav in teh znanstvenih načelih, ki sem jih omenil više. jc pamet prava sodnica; razodetje pa siccr utegne, ako se ujema ž njo, podkrepiti njene napovedbe, vendar pa v takih slučajih nc more njenim zaključkom jemati veljave: niti ni za nas obveze, kjer imamo jasen in očividen odlok pa« meti, zapustiti jo za nasprotno mnenje, češ da jc verska zadeva, kar ne more imeti veljave proti očitnim in jasnim ukazom (dietates) pameti. 7. Stvari, ki so nad pametjo. — Ker pa jc, tretjič, mnogo« kaj, o čemer imamo prav nepopolne pojme ali pa jih sploh nimamo nobenih, in ker so druge stvari, o katerih pretekli, sedanji ali bodoči biti po naravni rabi svojih zmožnosti sploh nc moremo imeti nobednega znanja, so vse te stvari kot take. ki so nad razkritjem po naših naravnih zmožnostih in nad pametjo, ker so razodete, primerna verska zadeva. Tako. da sc je uprl del angelov proti Bogu in s tem izgubil svoj prejšnji srečni položaj in da imajo mrtveci vstati in iznova živeti: tc in tem podobne stvari, ki jih pamet ne more razkriti, so čisto verske zadeve, s katerimi nima pamet naravnost ničesar opraviti. 8. Niso pa proti pameti verske zadeve, čc so raz« odete. — Ker pa seveda ni Bog, ko nam jc podelil luč pameti, s tem zaprl svoje roke, da bi nam nc podelil, kedar sc mu zdi primerno, luči razodetja v kateri teh zadev, kjer so naše naravne sposobnosti /možne, dajati kako verjetno odločbo, mora razodetje, kjer sc poljubi Bogu, podati nam kako razodetje, obveljati proti verjetnim domnevam (con« juetures) naše pameti. Kajti, ker ni naš duh gotov resnice, ki jc nc pozna očividno, ampak sc samo nagibljc k verjetnosti, ki sc v njem pojavlja, ima dolžnost, podati svojo pritrdbo takemu izpričevalu, ki prihaja od tistega, ki se nc more motiti in noče varati. Dolžnost pameti pa jc vendar 13 162 šc, soditi o resnici, jeli razodetje, in o pomenu besed, v katerih se podaja. Seveda je treba, če sc mora misliti, da je kaj razodetje, kar je nasprotno očitnim načelom pameti in očividnemu spoznanju, ki ga ima duh o svojih jasnih in razločnih predstavah, poslušati pamet kakor zadevo njenega delokroga; saj nc more človek nikoli imeti tako gotovega spoznanja, da jc kak stavek, ki je protisloven proti jasnim načelom in očividnosti nje* govega lastnega spoznanja, božje razodetje, ali da on prav razumeva be« sede, ki sc v njih podaje, kakor ga ima, da jc nasprotno resnično; tako pa nosi obveznost, da pretehtava ter presoja kot zadevo pameti, ali nc požira brez preizkušanja kakor versko zadevo. 9. Poslušati bi bilo treba na razodetje v stvareh, kjer pamet nc more razsojati ali pa samo verjetno. — Prvič. Katerikoli stavek je razodet, o katerem nc more naš duh razsojati s svojimi naravnimi zmožnostmi in pojmi, ta je čista verska zadeva in stoji nad pametjo. Drugič. Vsi stavki, kjer more duh z rabo svojih naravnih zmož« nosti določati ter presojati po naravno pridobljenih predstavah, so vselej zadeve pameti s to razliko, da v teh, gledč na katere ima samo negotovo očividnost in je tako prepričan o njih rcsnici samo na podlagi verjetnih podstav. ki še vedno dopuščajo možnost, da jc resnično nasprotno, ne da bi delal nasilja gotovi očividnosti svojega lastnega spoznanja niti prevračal načela pameti, v takih verjetnih stavkih, pravim, bi moralo očividno razodetje nagibati naše pritrjevanje cclo proti verjetnosti. Kajti, kjer niso načela pameti dala kakemu stavku očividnosti, da je gotovo resničen ali neresničen, tam naj določa jasno razodetje kot neko drugo načelo resnice in podstava našega pritrjevanja; in tako utegne biti verska zadeva in tudi stati nad pametjo. Kajti, ker je pamet v tej posebni zadevi sposobna, segati nc više ko do verjetnosti, jc odločila vera. kjer je za* ostala pamet; razodetje jc razkrilo, na kateri strani jc resnica. 10. V zadevah, kjer more pamet podajati gotovo spoznanje, jc treba poslušati na to. — Tako daleč sega država vere in siccr brez kakega nasilja ali oviranja pameti, ki ne trpi krivice ali nasilja, ampak uživa podporo in sc popolnujc po novih raz« kritjih resnicc, ki tečejo iz večnega studenca vsega spoznavanja. Karkoli je razodel Bog. je gotovo Tesnično; o tem ni dvoma. To je poseben pred* met vere; jeli pa božje razodetje ali ne, mora presojati pamet, ki nc more prepuščati duhu, da bi odklanjal večjo očividnost, da bi objemal to, kar jc menj očividno, niti mu dovoljevati, da bi negoval verjetnost v nasprotju proti spoznanju in gotovosti. N7c more pa biti očividnosti. da jc katero sporočeno razodetje božjega izvora v besedah, v katerih ga prejmejo, in v smislu, v katerem ga razumevamo, tako jasne in tako izvestne, kakor jc očividnost načel naše pameti; zato pa nima nič pravice, kur jc jasnim in neposredno očividniin določbam (dietates) pameti na« sprotno in ž njimi nesovmestno (ineonsistent), da se naglaša in sc mu pritrjuje kot verski stvari, kjer bi pamet nc imela ničesar opravljati. Karkoli je božje razodetje, bi moralo biti nad vsemi našimi mnenji, predsodki in koristmi in ima pravico, da sc sprejme s popolnim pritrje« vanjem. Tako uklanjunjc (subinission) naše pameti pred vero, kakršno je to, nc odpravlja mej med spoznanjem, to nc stresa temeljev pameti, ampak nam pušča, da rabimo svoje zmožnosti, ki smo jih za to dobili. 11. Čc sc nc postavijo meje med vero in pamet, sc nc da ugovarjati navdušenju ali verskemu pretira« vanju. — Čc sc ne držita narazen delokroga vere in pameti po teh mejah, sploh nc bo v verstvenih zadevah nobednega prostora za pamet in ta pretirana mnenju in ccrimonijc, ki sc nahajajo v raznih svetovnih verstvih, nc bodo zaslužila, da sc grajajo. Kajti to prcccnjcvanjc vere v nasprotju proti pameti sinemo po moji misli v prcccjšnji meri pripi« suvati tem nesmislom, ki polnijo skoro vsa verstva, vladajo človeški rod in ga cepijo. Kajti, ker sc jc ljudem vteplo v glave mnenje, da nc smejo popruševati za svet pameti v verstvenih stvareh kakor očitno protislovnih 163 proti zdravemu razumu in pravim načelom vsega svojega spoznavanja, se je podala svoboda njihovim izmišljotinam in naravnemu praznoverju; to jih jc zavedlo v tako čudna mnenja in pretirana postopanja v verstvu, da nc more prevdarcn mož storiti ničesar drugega ko stati in se čuditi njih blaznostim in soditi, da so tako daleč, da hi jih ne mogel veliki in modri Bog vzprejeti, da jih mora vsekakor misliti smešne in zeperne treznemu dobremu človeku. Verstvo torej, ki bi nas zares moralo najbolj razlo« čevati od zverin in bi nas prav posebno moralo povzdigovati kot razumne stvari nad nespametne zveri, jc tisto, v čemer se pogosto pojavljajo ljudje najbolj nespametne in bolj neobčutne ko živali same. »Čredo, quia iinpossibilc est« verujem, ker ni mogoče, bi sc utegnilo misliti na jeziku kakega dobrega človeka izraz (sally) gorečnosti; ali izkazalo bi sc za prav slabo pravilo ljudem, da bi po njem izbirali svoja mnenja ali verstvo. XIX. POGLAVJE. O navdušenosti. 1. 1'o treba ljubezni do resnice. — Kdor bi se napotil iskat rcsnicc, bi si moral na prvem mestu opremiti duha z ljubeznijo do nje. Kajti, kdor jc nc ljubi, se ne bo mnogo trudil, da jo doseže, niti se čutil zelo prizadetega, kedar jo izgreši. Xikogar ni v državi učenjakov, ki bi ne priznaval sum, da ljubi rcsnico, in ni razumnega bitja, ki bi nc zamerilo, če bi sc o njem sodilo drugače. Vkljub vsemu temu pu sc vendur sme resnično reči, du jc malo ljubiteljev resnice zavoljo resnice celo med tistimi, ki so prepričani, da so takšni. Kako utegne kdo spoznati, da jc res takšen, je vredno preiskavanju; jeden nezmotljiv znak jc po moji misli ta, namreč nc zaščiščati kakega stavka z večjo stanovitnostjo, ko jamčijo dokazila, ki nu njih sloni. Kdor pre« skoči to mero pritrjevanja, očitno nc prejema rcsnicc iz ljubezni do rcsnicc, nc ljubi rcsnicc zavoljo resnice, ampak zavoljo kakega postran« skega namena. Kajti očividnost, da je kak stavek resničen, (izimši tiste, ki so neposredno očividni) tiči samo v dokazilih, ki jih kdo ima o njem. kakršnekoli stopnje pritrjevanja ji dodaja za stopnje tc očividnosti, jc vendar očitno, da vse pretiravanje gotovosti (assurancc) spada k nekemu drugemu vznemirjanju (affection), nc pa k ljubezni do rcsnicc; saj jc ravno tako nemogoče, da bi mogla ljubezen do resnice vznesti moje pritrjevanje nad očividnost, ki jo tu imam, da je resnično, kakor da hi storila ljubezen do resnice, da pritrdim kakemu stavku zavoljo tc oči« vidnosti, ki jo nima, du jc resnično, to sc pravi v dejanju, jo ljubiti kot rcsnico, ker ni mogoče ali verjetno, da more biti neresnično. V vsaki resnici, ki nam ne osveti duha z nepremagljivo lučjo neposredne oči« vidnosti ali pa s silo dokaza, so dokazilu, ki mu pridobijo pritrdbo, jemei in zalog njega verjetnosti za nas; nc morejo nam biti kaj drugega nego takšne kakor nam jo podajejo našim duševnim močem. Kakršnokoli zaupanje ali veljavo več dajemo mi kakemu stavku, ko jo dobiva od načel in dokazil, nu katera sc opira sam, spada k naši naklonjenosti v tej smeri (that \vay) in jc v tej meri menjšanje te ljubezni do rcsnicc kot takšne: ker pu to ne more dobiti očividnosti od naših strasti ali koristi, zato tudi naj nc bi dobivalo od njih barve. 2. Naklonjenost na oblastno nastopanje, o d ko d i j c. — Svojiti si oblast, ukazovati drugim, in drznost, dajati predpise njihovim mnenjem, je stalna spremljevalka tega nagnjenja in pokvarje« nosti našega razsojanja. Kajti, ali pač more hiti drugače, ko da mora biti pripravljen, varati- vero drugega tisti, ki je že prevaral svojo lastno? Ali more kdo po pameti pričakovati dokazil in prepričanja v ravnanju z drugimi od tistega, katerega razum jih ni vajen v svojem ravnanju s samim seboj? Kdor nasilno nastopa proti lastnim zmožnostim, kdor je samosilnik svojega lastnega duha in si svoji pravico, ki gre rcsnici 11- 164 jcdini, ki mora ukazovati pritrjanjc po svoji lastni veljavi, to se pravi po tej očividnosti in v sorazmerju ž njo, ki jo nosi s seboj. 3. Moč navdušenja. — O tej priliki si hočemo vzeti svobodo in prevdarjati o četrti podlagi pritrjevanja, ki ima pri nekaterih isto veljavo in uživa isto zaupanje kakor vera ali pamet, jaz mislim na navdu« šenje, ki poriva v stran pamet ter bi rado uveljavilo razodetje brez nje. V resnici pa s tem odpravlja pamet in razodetje ter na njuno mesto stavi neutemeljene izmišljotine človeških možgan in si jih jemlje za podstavc mnenja in vedenja. 4. Pamet in razodetje. — Pamet jc naravno razodetje, s ka* terim priobčujc večni oče luči in izvor vsega spoznanja človeškemu rodu ta delež rcsniec, ki ga jc položil tako, da ga morejo doseči njihove naravne zmožnosti; razodetje pa je naravna pamet, razširjena po novi vrsti razkritij, ki jih jc Bog neposredno priobčil, o čemer pameti jamči rcsnico po izpričevalu in dokazilih, ki jih daje, da prihajajo od Boga. Tako pogasi tisti, ki odpravi pamet, da napravi prostor razodetju, luč obema ter stori skoraj isto, kakor da bi hotel koga pregovoriti, naj si iztekne oči, češ da bo z daljnogledom bolje opazil oddaljeno svetlobo nevidne zvezde. 5. Začetek navdušenja. — Ker je neposredno razodetje za ljudi mnogo ležji pot na določanje mnenja in urejanje svojega vedenja ko zamudni in ne vselej uspešni trud točnega umovanja, ni čudno, da so si nekateri prav radi svojili razodetje ter se pregovorili, da so v svojih dejanjih in mnenjih pod posebnim nebeškim vodstvom, posebno v tistih izmed njih, katerih po navadnih metodah spoznavanja in načelih pameti nc morejo razlagati. Od todi pa vidimo, da so sc v vseh stoletjih mamili ljudje, ki se je v njih mešala otožnost s pobožnostjo ali ki jih je lastna zmota dvignila do mnenja tesnejše zveze z Bogom in dopust k večji naklonjenosti, ko so jc deležni drugi, s prepričanjem neposrednega obče« vanja z božanstvom in gostih objav Svetega Duha. Nc da sc odrekati Bogu, da more razsvetliti razum z žarkom, ki ga spusti v duha nepo* sredno iz vrelca luči; oni razumejo, da jc to obljubil storiti; kdo pa bi potem imel tako dobro pravico, da sme to pričakovati, ko tisti, ki so njegovo posebno ljudstvo, katero si jc izbral in ki sc na njega opira? 6. Navdušenje. — Ko jc njihov duh tako pripravljen, je vsako neutemeljeno mnenje, katerokoli sc jim krepko naseli v njihove do miš« Ijijc, razsvetljeno od božjega duha in precej božje veljave. O krepkem nagonu na vsako čudno dejanje, ki ga najdejo v sebi, sklepajo, da je nebeški poziv ali nebeško navodilo in da ga jc treba poslušati; je po« verjenje od zgoraj in motiti sc ne morejo, kedar ga izvršujejo. 7. To jc po mojem mnenju pravzaprav navdušenje, ki, dasi nima svojih podstav v pameti niti v božjem razodetju, ampak prihaja iz domišljij razgretih in napihnjenih možgan, vendar deluje, kjer se enkrat ugnezdi, bolj mogočno na človeška prepričanja in dejanja, ko katerokoli izmed teh posebe in oboje vkup; saj sc najrajši pokorijo ljudje tistim nagibom, ki jih dobivajo od samih sebe in cel človek jc gotov, da dej« stvuje krcpkejc, kjer vsega človeka nagibljc naravno učinkovanje (motion). Kajti krepka domišljija lehko potegne kakor kako novo načelo vse s seboj, kedar je dospela nad zdravi razum in sc rešila vseh ovir pameti in zaprek prevdarjanja, čuti sc vzvišeno noter do božje veljave v sodelovanju z našo lastno nravjo in naklonjenostjo. 8. Navdušenje zamenjeno z gledanjem in čuvstvo« v a n j c m. — Čudna mnenja siccr in pretirana dejanja, v katera je spravilo ljudi navdušenje, bi jih dovolj lehko svarila pred tem napačnim načelom, ki jih tako lehko zapelje v njih mnenju in vedenju, vendar pa vabijo ljubezen do nečesa nenavadnega, lehkota in slava, ki jo daje dejstvo, biti navdušen (inspired) in nad navadnimi in naravnimi načini spoznavanja, tako mami (flattcrs) lenobo, nevednost in nečimurnost mnogo ljudij, da jih jc, ko so enkrat prišli na ta pot neposrednega razodetja, raz« avctljcnja brez iskanja in gotovosti brez dokaza in brez preizkušanja. 165 oteti težaven posel. Pri njih jc pamet izgubljena, oni stoje nad njo; oni vidijo luč, ki sc jim je vlila v razum, o njej ne more biti pomote; jasno in očitno je tu kakor jasna solnčna svetloba, kaže sc tu in ne potrebuje drugega dokaza razun lastne očividnosti, oni čutijo božjo roko, ki jih giblje notri, in nagibe Svetega Duha in v tem, kar čutijo, zamembe nc more biti. Tako sc podpirajo sami in sc zanašajo, da nima pamet ničesar opraviti s tem. kar vidijo in v sebi čutijo: o čemur imajo čutno izkušnjo, to nc dopušča dvomov, nc potrebuje dokazovanja. Ali bi ne bil smešen tisti, ki bi terjal, naj sc mu dokaže, da luč sveti in da jo vidi? Ona jc svoj lastni dokaz ter kakega drugega nc more dobiti. Kedar nam prinese Duh svetlobo v duha. razpodi temo. Mi jo vidimo, kakor vidimo solnčno luč o poludne, in ni nam treba mraka pameti, da nam jo pokaže. Ta nebeška luč jc silna, jasna in čista; ona nosi svoj dokaz sama s seboj in mi bi ravno tako lehko vzeli kresnico, da nam pomaga razkriti solncc. kakor da preizkušamo nebeški žarek z našo motno svečo, pametjo. 9. Kako sc da razkriti navdušenje. — Tako govore ti ljudje: gotovi so, ker so gotovi: njih prepričanja so prava, ker so v njih krepka. Kajti, kedar sc osmuče tcinu, kar pravijo, metafora gledanja in čuvstvovanja. je to ves znesek: vendar pa jih tako premotijo te pona« redbe (similiesi, da jim služijo v njih samih za gotovost, drugim pa za dokaz. 10. Toda preizkušajmo nekoliko trezno to notranjo luč in to čuvstvovanjc, ki na nje toliko stavijo! Jasno luč imajo ti ljudje, pravijo, ter vidijo; budna čutila imajc ter čuvstvujejo, gotovi so, da sc jim to nc da izpodbijati. Kajti kedar pravi človek, da vidi in čuti, mu nc more nihče zanikati, češ da temu ni tako. Toda naj tukaj vprašam: — jeli to gledanje zaznava rcsnice stavkove ali pa tega dejstva, da jc razodetje od Boga? — jeli ta čut zaznava neke naklonjenosti ali domišljije, kaj storiti, ali pa božjega duha, ki nagihljc to naklonjenost? To sta dve zelo različni zaznavi ter sc morata skrbno ločiti, ako sc nočemo sami varati, .laz utegnem zaznavati rcsnico kakega stavka, vendar pa nc zaznavati, da je neposredno razodetje božje. Jaz utegnem zaznati rcsnico kakega Evklidovega stavka, nc da hi h'l božje razodetje ali da bi jaz zaznaval, da je; saj so duhovi, ki utegnejo brez božjega naročila v meni vzbuditi tc predstave in jih razložiti v ta red pred mojega duha, da zaznam njihovo zvezo. Znati torej kak stavek, ki mi pride v duha, nc vem kako, ni zaznava, da je od Boga. Mnogo menj pa jc kako krepko prepričanje, da je resničen, zaznava, da jc od Boga ali vsaj resničen. Ali imenuj sc luč in gledanje, po moji slutnji jc kvečjemu le mnenje in trdna vera; in stavek, ki sc jemlje za razodetje, ni takšen, kakor vedo. da jc resničen, ampak si mislijo, da je resničen. Kajti, kjer sc vc, da je kak stavek resničen, je razodetje nepotrebno: težko jc zaznati, kako more biti komu kaj razodeto, kar žc ve. Če jc torej kak stavek, ki jc po njihovem prepričanju resničen, ki pa ga ne vedo, karkoli ga imenujejo, sc to nc pravi videti, ampak meniti. Kajti to sta dva pota, ki po njih pride resnica v duha, popolnoma razločna, tako da ta ni oni. Kar jaz vidim, o tem vem, da jc tako, po očividnosti stvari same: kar pa menim, o tem si mislim, da jc tako po izpričevalu koga drugega; toda o tem izpričevalu moram vedeti, da sc jc dalo. ali sicer imam kak povod meniti? Jaz moram videti, da jc Bog tisti, ki mi to razodeva, ali pa siccr nc vidim ničesar. Tu jc torej vprašanje, kako vem, da jc tisti, ki mi to razodeva, Bog; da je napravil ta vtisk na mojega duha njegov Sveti Duh in da ga torej moram poslušati? Če tega ne vem, bodi gotovost, kolika hoče. da jaz to imam. jc brez podlage: kakršnokoli luč si svojim, ona jc lc navdušenje. Kajti, hodi si stavek, ki sc misli razodet, sam po sebi očividno resničen ali očitno verjeten ali po naravnih potih spoznavanja negotov, stavek, ki mora hiti dohro utemeljen in očitno resničen, jc ta, da ga jc Bog razodel, in jc to, kar je meni razodetje, položil meni v duha gotovo on in ni omama, ki jo 166 jc kanil noter kak drug duh ali vzbudil po moji lastni domišljiji. Kajti, čc sc nc motim, jc tem ljudem resnično, ker si mislijo, da ga jc Bog razodel. Nili torej njihova dolžnost preiskavati, na kakih temeljih menijo, da je to razodetje od Boga? ali pa jc sicer vsa njihova zaupnost gola domneva; in ta luč, pred katero se jim tako blešči, ni nič drugega ko ignis fatuus, ki jih vedno goni okoli v tem krogu; razodetje jc zato, ker krepko vanj verujejo, verujejo vanj pa zato, ker je razodetje. 11. Navdušenje pogreša očividnosti, da je stavek od Boga. — V vsem, kar je od božjega razodetja, je treba lc dokaza, da jc od Boga navdehnjeno; kajti on nc more varati niti sc dati varati. Toda kako sc naj ve, da jc kak stavek v našem duhu resnica, ki jo jc vlil Bog, rcsnica, ki nam jo je razodel, ki nam jo jc razjasnil in ki bi jo torej morali verovati? Tukaj jc, kjer ne daje navdušenje očividnosti, ki si jo lasti. Kajti ljudje v tem razpoloženju (thus posessed) sc bahajo z lučjo, katera jih. pravijo, razsvetljuje ter jim jc podala to ali ono resnico. Čc pa vedo, da je resnica, morajo vedeti, da je resnica po svoji lastni neposredni očividnosti za naravno pamet ali pu po razumnih do« kazilih, ki doženejo. du je tako. Če vidijo in vedo. da jc stavek resnica v katerem teh dveh smislov, si brez uspehu mislijo, du hi bil ruzodetje. Saj vedo, da je resničen nu isti nučin. kakor utegne kdo drugi naravno vedeti, da jc tako brez pripomočka razodetja. Kajti tuko so prišle ljudem vse resnicc kakekoli vrste, ki razsvetljujejo ncnavdehnjcnc ljudi, v duhu in so naseljene tu. Če pravijo, da vedo, da je to resnično, ker jc razodetje od Boga, jc razlog dober; toda potem sc vpraša, kako vedo oni, da jc to razodetje od Bogu. Čc oni pravijo, du po luči, ki jo prinese s seboj, ki jasno sveti v njihovem duhu in ki se ji nc morejo upirati, jih lepo prosim, du prevdarijo, jeli to kaj več, ko kur smo žc opuzili. namreč da jc razodetje zuto, ker oni krepko verujejo, da jc rcsnica. Kajti, da nimajo nobenih pametnih razlogov od dokazov, da jc on rcsnica. to morajo priznavati; kajti tedaj ni vzprejet kot razodetje, ampak na nuvudnih temeljih (grounds), kakor se vzprejemajo druge resnicc; čc oni verujejo, da je on resničen, ker jc razodetje, in nimajo drugega razlogu za to, da jc razodetje, razun da so popolnoma prepričani brez kakega drugega raz« loga. da je resničen, verujejo, da jc razodetje samo zato, ker krepko verujejo, da jc razodetje; to pa so zelo nezanesljiva tla. po njih hoditi naprej bodi si v naših naukih bodi si dejanjih. Moreli hiti pripravnejši pot. da po njem zajdemo v najčudnejše zmote in težave (miscarriages) ko postaviti si izmišljotino zu najvišjo in jedino vodnico in verovati, da jc kak stavek resničen, da je kuko dejanje pravo samo zato, ker verujemo, da je tako? Moč našega prepričanju sploh ni očividnost njih lastne pra« vilnosti (reetitude): slokc stvari so lehko ravno tako toge (stiff) in nc« pregibne kakor ravne: in ljudje so lehko ravno tako pozitivni in odločni (peremptorv) v zmoti kakor v rcsnici. Od kodi bi sicer prihajali neznosni (untractublc) prenupetneži (zculots) v ruznih in nasprotivh strankah? Kajti, če hi hila luč. ki jo po svoji misli nosi vsakdo v svojem duhu, ki pa v tem slučaju ni nič drugega ko jakost njegovega prepričanju, očividnost. du jc od Boga, hi imela nasprotna mnenja isto pravico do navdehnjenosti; Bog bi ne bil samo oče luči, ampak nasprotnih in proti« slovnih luči, ki vodijo ljudi v nasprotni smeri; protislovni stavki bodo božje resnice, če jc kaku neutemeljena jakost gotovosti očividnost, da jc kak stuvek božje razodetje. 12. Krepkost prepričanja ni dokaz, da jc kak sta« vek o d B o g a. — To ne more biti drugače, dokler sc dela krepkost prepričanja za vzrok verovanja in jc zaupanje, da ima kdo prav. dokazilo resničnosti. Sv. Pavel sam jc veroval, da ravna prav in ima poklic na preganjanje kristjanov, ki po njegovem zaupnem mnenju niso imeli prav, vendar jc on bil tisti, nc pa oni, ki jc bil v zmoti. Dobri ljudje so še vedno ljudje, podvrženi zmotam; dostikrat so globoko zamotani v zmote, ki sc jim zde božje resnice, ki sc jim svetijo v duhu v najjarkejši luči. 167 13. K. a j je luč v duhu. — Luč, resnična luč v duhu je ali nc more biti nič drugega ko očividnost rcsnicc kakega stavka; čc pa ni kak neposredno očividcn stavek, je vsa luč, ki jo ima ali more imeti, od jasnosti in veljavnosti teh dokazov, vsled katerih jc vzprejet. Govoriti o kaki drugi luči v razumu, sc pravi, staviti sebe same v temo ali v oblast kneza teme in z lastnim soglasjem vdajati se zmoti, da verujemo laži. Kajti čc jc jakost prepričanja luč, ki bi nas morala voditi. vprašam jaz, kako naj loči kdo med varami Satanovimi in med vdehnjenji Sv. Duha? On sc more izpremeniti v angela luči. Tisti, ki jih vodi ta sin jutra, so popolnoma zadovoljni z razsvetljavo, i. c. so tako krepko prepričani, da jih razsvetljuje božji duh kakor lc kdo, katerega razsvetljuje; vdajajo sc mu, vesele se nad njim in mu dajejo dejstvovati na sebe in nihče nc more biti bolj gotov in imeti bolj prav (po razsodbi njih krepkega vero* vanja) ko oni. 14. Presojati razodetje mora pamet. — Kdor se torej noče vdajati vsem pretiranostim prevare in zmote, mora preizkušati tega svojega vodnika, ki sveti v njem. Kedar napravi Bog proroka, ne predela človeka. Pusti mu vse zmožnosti v naravnem položaju, da ga usposobi na presojanje svoje navdehnjenosti, jeli božjega izvora ali pa nc. Kedar razsvetli duha z nadnaravno lučjo, nc pogasi tc, ki jc naravna. Čc hi hotel, da pritrdimo rcsnici kakega stavka, daje tej rcsnici očividnost po obi« čajnih metodah naravne pameti ali drugače seznani, da je rcsnica, ki bi rad, da ji mi pritrdimo po njegovi veljavi in nas uveri. da jc od njega, s kakimi znaki, v katerih sc pamet ne more motiti. Pamet mora biti naša zadnja sodnica in vodnica v vsaki stvari. Nc menim, da moramo poprašati za svet in preizkušati, ali morejo dognati naravna načela stavek, ki ga je razodel Bog, ali ne morejo, da ga potem moremo zavreči; za svet vprašati moramo in s tem preizkušati, jeli razodetje od Boga ali ne. In če najde pamet, da ga jc razodel Bog, tedaj razglasi pamet zanj ravno tako kakor za katero drugo resnico in ga napravi zu jednega svojih ukuzov (dietates). Vsaka prevara, ki num razgrcjc domišljijo od konca do kraja, bi morala veljati za navdehnjenje, čc bi nc bilo nič drugega ko jakost naših prepričanj, da bi po teh sodili naša prepričanju; čc nc bi moralu pumet preizkušati njih resnice po nečem zunaj prepričanj lc« žečem, bodo imele navdehnjenosti in prevare, resnica in ncrcsniea isto mero in nemogoče jih bo ločiti. 15. Mnenje ni dokaz kakega razodetja. — Če sc da ta notranja luč ali kak stavek, ki nam jc pod tem naslovom vdehnjen. spraviti v soglasje z načeli pameti ali z božjo besedo, ki je izpričano razodetje, ji jamči pamet in mi jo smemo hrez nevarnosti vzprejeti kot resnično in sc ji dati voditi v svojem mišljenju in svojih dejanjih; čc pa nc dobi izpričevala niti očividnosti od nobenega teh dveh pravil, jc ne moremo vzprejemati kot razodetja ali vsaj zu resnično, dokler nimamo kakega drugega znaku, du jc ruzodetje, poleg nušegu mnenja, da jc tako. Tako vidimo, du so imeli starodavni sveti možje, ki so imeli razodetja od Boga. mimo te notranje luči uverjenosti (assurance) v duhu šc nekaj drugega, kar bi jim izpričevalo, du jc od Boga. Niso bili prepuščeni samo svojim lastnim prepričanjem, da so ta prepričanja od Boga, ampak imeli so zunanja znamenja, ki bi jih preverila o povzročitelju teh razodetij. Ko pa jim jc bilo treba uverjati druge, so imeli moč, ki se jim jc podelila, da upravičijo resničnost, da so nebeški poverjeniki in z vidnimi znamenji zastopajo božjo veljavnost poslaništvu, ki sc jim jc izročilo. Mojzes jc videl goreti grm in nc zgoreti in jc slišal iz njega glas. To je bilo nekaj mimo nagiba, ki ga jc čutil v svojem duhu, iti k faraonu, da bi mogel svoje brate spraviti iz Egipta; vendar pa jc mislil, da to nc zadostuje, da bi se napotil na to poslaništvo, dokler mu ni zajamčil Bog s čudežem v kačo izpremenjene palice moči, izpričati svoje poslaništvo s čudežem, ponovljenim pred tistimi, h katerim ga jc poslal. Gideona je poslal angel, da osvobodi Izrael Midianitov, vendar pa jc zahteval znamenje, ki bi ga uverilo, da je poverjeništvo od Boga. Ti in razni podobni slučaji, ki 168 se najdejo med starimi proroki, dovolj kažejo, da po njihovi misli no« tranji vid ali prepričanje njihovega duha brez kakega drugega dokaza ni bila zadostna očividnost, da jc bilo od Boga, dasi ne omenja sveto pismo povsodi, da so zahtevali ali imeli takšna dokazila. 16. S tem pa, kar sem povedal, nikakor nočem zanikati, da bi ne mogel Bog razsvetliti ali da včasih nc razsvetli ljudem duha pri zazna« vanju (apprehend) gotovih resnic ali jih izpodbuja na dobra dejanja po neposrednem dejstvovanju in pomoči Sv. Duha. ne da bi spremljala take izpodbude nenavadna znamenja. Ali tudi v takih slučajih imamo pamet in sveto pismo, nezmotna pravila, da spoznamo, jc li od Boga ali pa ne. Kjer se ujema vzprejeta rcsnica z razodetjem v besedi, ki jo jc zapisal Bog, ali sc strinja dejanje z zapovedbami (dietates) zdrave pameti ali svetega pisma, smemo biti gotovi, da sc nc podajamo v nevarnost, če jo smatramo kot takšno; kajti, dasi morebiti ni neposredno razodetje od Boga. ki bi nam izredno dejstvovalo na duha, smo vendar gotovi, da ima jamstvo od tega razodetja, katero nam je o resnici dal on. Toda ni sila našega zasebnega prepričanja v nas samih tisto, kar more jamčiti, da je to kaka luč ali nagon iz nebes; nič ne more tega storiti razun zapisane božje besede zunaj nas ali ta vzorec pameti, ki nam jc skupen z vsemi ljudmi. Kjer jc pamet ali sveto pismo izrecno za kako mnenje ali dejanje, ga smemo vzprejeti kot od božje oblasti (authority); toda ni sila naših lastnih prepričanj, ki more sama po sebi vdariti ta pečat. Naklonjenost našega duha utegne prepričanje podpirati, kolikor se nam poljubi, to nam utegne kazati, da je naš ljubimec, ali nikakor ne ho dokazalo, da je otrok nebeški ali božjega izvora. XX. POGLAVJE. O napačnem pritrjevanju ali zmoti. 1. V z rok i zmote. — Ker sc dobiva spoznanje le o vidni in gotovi resnici, ni zmota napaka spoznanja, ampak zagrešek (mistake) naše razsodbe, ki pritrjuje temu, kar ni resnično. Če pa sc opira pritrjevanje na podobnost, če je pravi predmet in nagon našega pritrjevanja verjetnost, jedro tc verjetnosti pa je v tem, kar se je napisalo v prejšnjem poglavju, sc bo vprašalo, kako pride, da pritrjujejo ljudje proti verjetnosti. Kajti nič ni bolj navadnega ko na« sprotje mnenj, nič bolj vsakdanjega, ko da popolnoma ne veruje jeden tega, o čemer drugi samo dvomi, tretji pa krepko (steadfastly) veruje in se tega ncomahljivo drži. Vzroki teh pojavov utegnejo siccr biti prav različni, vendar pa se mi zdi, da sc dado spraviti v štiri sledeče skupine: 1. Pomanjkanje dokazov, II. pomanjkanje sposobnosti na njih rabo, III. pomanjkanje volje na njih rabo, IV. napačna sredstva verjetnosti. 2. I. Pomanjkanje dokazov. — Prvič. Pomanjkanje dokazov meni ni samo to pomanjkanje dokazov, ki jih ni nikjer, ki jih torej tudi ni nikjer dobiti; ampak pomanjkanje celo tistih dokazov, ki so ali ki bi se dali dobiti. Tako* manjka dokazov tistim, ki nimajo udobnosti ali ugodne prilike, da prirejajo poizkuse in opazovanja sami, ki merijo na dokaz kakega stavka; ravno tako nimajo ugodne prilike, da bi preiskavah ali zbirali izpričevala drugih. V tem položaju pa jc večina človeškega rodu, ki jih zavzema delo in ki so zasužnjeni po potrebi svojega skrom« nega položaja, katerim ubija življenje jedina skrb za živež. Ugodne pri« liku teh ljudij na spoznavanje in preiskavanje so navadno ravno tako pičle kakor njihovo imetje; njih razum jc lc malo izučen, če je posvečen ves njihov čas in trud pomirjanju krulečega želodca ali krika njihovih otrok. Ni pričakovati, da hi kdo, ki sc ub ja vse svoje življenje naprej 169 v truilapolnem delu, bolje poznal mnogoličnost stvarij, ki sc vrSe po svetu, nego bi mogel tovorni konj, ki ga brez nehanja gonijo gor pa dol po kaki tesni ulici in blatni ccsti samo na trg, biti izurjen v zemljepisu svoje dežele. Niti sploh ni bolj mogoče, da bi bil tisti, ki mu menjka časa, knjig in jezikoznanstva in prilike, razgovarjati se z mnogovrstnimi ljudmi, v položaju, zbrati ta izpričevala in opazovanja, ki nastajajo in so potrebna na ustvarjanje mnogo, da, večine stavkov, ki so po občni sodbi v družbi ljudij največjega pomena; ali pa najti temelje (grounds) gotovosti tolike, kakor je vera v točke, ki bi jih rad postavil na njo, po občni misli potrebna. Velik del človeškega rodu jc torej po naravnem in neizpremenljivcm položaju stvarij na tem svetu in uredbi človeških opravkov neizogibno izročen nepremagljivi nevednosti glede na tc dokaze, ki nanje gradijo drugi in ki so potrebni na ustanovitev teh mnenj; večina ljudij pa, ker ima mnogo opraviti, da si pridobi sredstva na življenje, ni v položaju, da bi gledala za sredstvi učenih in trudapolnih raziskavanj. 3. Ugovor. Kaj naj je iz teh. ki jih pogrešajo? O d s govor. — Kaj torej naj rečemo? Ali je zasužnjena večina človeškega rodu po nujnosti svojega položaja neizogibni nevednosti v teh stvareh, ki so za nje največje važnosti? (kajti preiskava velja očitno tej stvari). Kimali velika množica človeštva drugega vodnika ko slučaj (accidcnt) in slepo srečo (chancc), da jih vodita k njih sreči ali nesreči? Ali so ohi* čajna mnenja in pripuščeni (licensed) vodniki vsake dežele zadostna oči« vidnost in varnost za vsakega človeka, da stavi nanj svoje velike zadeve, da, svojo večno srečo ali nesrečo? Ali pa morejoli biti zanesljiva in ne« zmotna prorokovanja in vzorci resnicc, ki učč v kristjanstvu jedno stvar, drugo pa med Turki? Ali bodi revni seljak vedno srečen, ker je imel ugodnost, da sc jc porodil v Italiji, ali pa bodi težak neizogihno izgubljen, ker jc imel nesrečo, da sc jc porodil na Angleškem? Kako imajo nekateri pri rokah take trditve, ne bom tu preiskaval; gotov pa sem v tem. da morajo ljudje priznavati, da je izmed tc dvojice ta ali ona resnična (naj si izberejo, katere sc jim poljubi), ali pa siccr priznajo, da je opremil Bog ljudi z zadostnimi zmožnostmi, da ga vodijo po poti. ki ga utegnejo izbrati, ako sc lc hočejo resno potruditi v tem smislu, kedar jim dovo* ljujc navadni poklic prosti čas. Ni človeka, ki bi ga zavzemala skrb za življcnskc potrebščine tako popolnoma, da bi sploh ne mogel privarčevati nekoliko časa, da bi mislil na svojo dušo in sc poučil v verstvenih zadevah. Če bi bili ljudje tako pozorni na to, kakor so na stvari menjšega pomena, nc bilo bi tako zasužnjenih življenskim potrebščinam, ki bi nc našli marši« katerih počitnic, ki bi se dale obrniti na ta dobiček v njihovem spoznanju. 4. Ljudje sc zadržavajo. da bi ne raziskavali. — Razun teh pa, katerih popolnjevanje in izobrazbo ovira skromno imetje, so drugi, katerih obilno imetje bi jih dovolj bogato oskrbovalo s knji« ' gami in drugimi potrebščinami na odpravljanje dvomov in razkrivanje resnicc; ali ti ječijo po zakonih svojih dežel v tesni ječi in strogi straži tistih, katerim jc koristno, da jih ohranijo nevedne, da nc bi verovali menj v nje, čc bi vedeli več. Ti so od svobode in ugodnosti poštene raziskave tako ali pa šc bolj oddaljeni ko ti siromašni težaki, o katerih smo govorili. Na videz so siccr visoki in veliki, toda omejuje jih tesnost misli, sužnji so v tem. kar bi moralo biti najsvobodnejši del človeka, v svojih duševnih močeh. Tako jc vobče pri tistih, ki žive po krajih, kjer sc skrbi, da se razširja rcsnica brez spoznanja; kjer sc silijo ljudje, na slepo srečo hiti deželne vere in torej morajo požirati mnenja, kakor požira neumno ljudstvo mazaške praške, nc da bi vedelo, iz česn so ali kako bodo dejstvovali, in mora samo verovati, da bodo zdravili; lc v tem so dosti večji siromaki ko ti. da nimajo svobode, da hi odklonili požirati, kar hi morebiti rajši pustili, ali pa izbrali si zdravnika, kateremu hi se izročili v lečcnjc. 5. II. Pomanjkanje spretnosti na njih rabo. — Drugič. Tisti, ki jim menjka spretnosti, da bi rabili tc očividnosti, ki jih imajo o verjetnosti, ki ne morejo ohraniti v glavi vrste posledic, niti pre« 170 tchtavati točno pretcžjc nasprotnih dokazov in izpričevanj tako, da se ozirajo na vsako okolščino, sc lehko dajejo zapeljati, da pritrjujejo trdit« vam (positions), ki niso verjetne. So ljudje, ki poznajo samo jeden silo« gizem, nekateri samo dva silogizma in ne več. drugi pa, ki znajo storiti samo jeden korak dalje. Ti nc morejo vselej razločevati tc strani, na kateri so najsilnejša dokazila, ne morejo vedno zasledovati tega, kar je po sebi verjetnejše mnenje. Da pa so zares take razlike med ljudmi gledč na njih razum, nc bo po moji misli dvomil nihče, ki sc je kedaj razgovarjal s svojimi sosedi, dasi ni bil nikoli v Wcstminstcr«Hall ali Borzi na jedni, ali v Sirotišču ali Bcdlamu na drugi strani. Preiskovati pa tu, povzročali to veliko razliko med človeškimi duševnimi silami po« mcnjkljivost telesnih organov, ki so mišljenju posebno prikrojeni, ali nerodnost in neporabnost teh zmožnosti vslcd nerabe. ali kakor nekateri mislijo, naravna razlika človeških duš samih ali, kakor nekateri mislijo, vse to vkup, bi bilo brez pomena: očividno je samo to, da jc razlika po stopnjah v človeških duševnih silah, pojmih (apprchcsions) in umo« vanjih (rcasonings) v toliki meri, da bi lehko trdil kdo, ne da bi delal človeštvu krivice, da je v tem oziru razlika med nekaterimi ljudmi in pa drugimi večja nego med nekaterimi ljudmi in nekaterimi živalmi. Kako pa to pride, jc špekulacija, ki za naš zdanji smoter, dasi jc velike važ« nosti, ni nujna. 6. Pomanjkanje volje na njih rabo. — Tretjič. Je pa še neka druga vrsta ljudij, ki pogreša dokazil, ne zato. ker nc morejo do njih, ampak zato, ker jih nočejo rabiti. Imajo sicer bogastva in časa dovolj, in nc menjka jim nc nadarjenosti (parts) nc drugih pripomočkov, vendar pa nimajo ničesar od tega. Njih hlastno zasledovanje veselja ali ubijanje v poslih upreza človeške misli drugod: malomarnost in zaspanost vohče ali posebno sovraštvo (aversion) proti knjigam, naukom in pre« mišljcvanju odvrača druge sploh od kakih resnih misli; nekateri pa jem« ljejo iz strahu, da bi nc dajala prednosti nepristranska preiskava tistim mnenjem, ki sc najbolj prilegajo njihovim predsodkom, načinom življenja in namenom, zadovoljno sprejemajo brez preizkušanja na slepo srečo to, kar najdejo udobnega in v modi. Tako prebije večina ljudij, cclo takih, ki bi lehko ravnali drugače, svoje življenje, ne da bi sc seznanili z ver« jetnostmi, še mnogo menj da bi jim razumno pritrjevali, katere poznati, bi za nje bilo važno, dasi so njihovemu pogledu tako blizu, da bi jim bilo treba samo v to smer pogledati, da se o njih uverijo. Vemo, da nečejo nekateri ljudje čitati kakega pisma, ki po njihovi slutnji prinaša neprijetne novinc, in marsikdo odlaša urediti svoje račune ali vsaj misliti na svoje premoženje, ki ima povod na strah, da niso njegove zadeve v prav dobrem položaju. Kako sc morejo ljudje, katerim daje obilo pre« moženje prost čas na popolnjevanjc duševnih sil. zadovoljiti z leno nc« vednostjo, si jaz nc morem razlagati; ali oni imajo, sc mi zdi, nizko " mnenje o svojih dušah, ki izdajajo vse svoje dohodke na oskrbo telesa in nc porabijo nobednih, da bi poskrbeli sredstva in pripomočke spo« znanja; glavna skrb jim jc, nastopati vselej v čedni in sijajni zunanjosti in nesrečni hi sc schi zdeli v grobi obleki ali zakrpani suknji, vendar pa nalašč trpijo, da nastopa njih duh v tujini v pisani obleki iz grobih krp in izposojenih cunj, v katere ga odeti sc jc poljubilo slučaju ali njego« vemu kmetskemu krojaču (mislim občno mnenje tistih, s katerimi so občevali). Nočem tu omenjati, kako nespametno je to za ljudi, ki vedno mislijo na bodoči položaj in njih zadevo v njem, kar včasih storiti, nc more opustiti noben pameten človek: tudi nc bom opozarjal, kaka sra« mota in zmeda jc za največje zaničcvalcc spoznanja, izkazati sc neved« neža v stvareh, ki bi jih morali vedeti. Vredno pa je to prevdarka vsaj tistih, ki se zovejo svobodne omikancc (gcntlcmcn), da bodo, naj si Se toliko domišljujejo, da so veljava, spoštovanje, oblast in uvaževanje spremljevalke njih rodu in premoženja, vendarle našli, kako jim vse to odnesejo ljudje nižjega položaja, ki jih presezajo po spoznanju. Tiste, ki so slepi, bodo vedno vodili tisti, ki vidijo, ali pa sicer padejo v jarek; 171 najbolj podložen, najbolj zasužnjen pa jc gotovo tisti, ki je zasužnjen v svojem razumu. V prejšnjih primerih so sc pokazali nekateri vzroki napačnega pritrjevanja in kako pride, da se ne vzprejemajo vselej ver> jetni nauki s pritrjevanjem sorazmernim z vzroki, ki sc dajejo dobiti za njih verjetnost: doslej pa smo pretehtavali samo takšne verjetnosti, katerih dokazi so, ki pa sc nc pojavljajo tistemu, ki sc vda zmoti. 7. IV. Napačne mere verjetnosti; o d k o d i. — Četrtič. Preostaja šc zadnja vrsta, ki niti tam, kjer se kaže dejanske verjetnosti in sc popolnoma položijo pred nje, nc dopuščajo prepričanja, niti se nc vdajajo očividnim razlogom, ampak ali .n/nrai puščajo pritrjevanje nerazrešeno, ali pa pritrjujejo najmenj verjetnemu mnenju. Tej ne» varnosti so izpostavljeni tisti, ki so sprejeli (take up) napačne mere ver» jetnosti, tc pa so: I. stavki, ki niso sami po sebi gotovi in očividni. ampak dvomljivi in napačni, prevzeti kot načela, II. vzprejetc hipoteze, III. pretežne strasti ali nagnjenja. IV. veljavnost ali ugled. S. I. Dvomljivi s t a v k i v z p r e j e t i za načela. — Prvič. Prva in najmočnejša podstava verjetnosti jc ujemanje (conformitv), ki jo ima kaj z našim spoznanjem, posebno tistim delom našega spoznanja, ki smo ga sprejeli in ki nc nehamo nanj gledati kot načelo. Ta imajo na naša mnenja tolik vpliv, da običajno presojamo po njih rcsnico in inerimo verjetnost do te stopnje, da je to. kar je z našimi načeli nesovmestno, ri nas tako daleč od veljave za verjetno, da se niti nc dopušča, da hi ilo možno. Spoštovanje teh načel je toliko in njih ugled tako visoko presega vse druge, da se pogosto odklanja pričanje nc samo drugih ljudij. ampak očividnost naših lastnih čutov, kedar sc pojavijo, da hi potrdili kaj tem določenim pravilom nasprotnega. Kako zelo jc k temu prispeval nauk o prirojenih načelih in pa da sc načela ne dado dokazovati in da se o njih nc sme dvomiti, nočem tu preizkušati. To pa rad pripuščam, da ne more rcsnica biti prot slovnu proti resnici; ali kljub vsemu temu si usojam pravico tudi reči, da hi moral vsakdo skrbno paziti, kaj do> pušča kot načelo, skrhno preizkušati in gledati, ali gotovo ve, da je samo po sebi po lastni očividnosti resnično, ali meni samo z zanesljivostjo, da jc tako po ugledu drugih. Kajti krepko silo je dejal- v svoj razum, ki neizogibno zapelje pritrjevanje tistemu, ki se je navzcl napačnih načel ter se je slepo vdal veljavi kakega po sebi nc očividnega mnenja. 9. Nič ni bolj navadno, ko da vzprejemajo otroci v svojega duha stavke (posebno v verstvenih stvareh) od svojih starišev, dojil!; ali teh. ki žive okoli njih. Ti sc jim vlezcjo ravno tako v neprevidnega kakor nezavzetnega duha ter se stopnjema ukorcninijo, so nazadnje (ali so resnični ali pa ne) vslcd dolge navade in vzgoje pribiti, da jih iznova odpraviti ni možnosti. Kajti, ko so ljudje izpodrasli. prevdarjajo o svojih mnenjih in najdejo, da so mnenja te vrste v njihovem duhu tako stara kakor njih spomin sam, ker niso opazovali, kako so se /goda vgnezdila niti na kak način so jih dobili, jih radi spoštujejo kot nekaj svetega in nočejo trpeti, da bi jih kdo ponižaval, se jih dotikal ali o njih dvomil: gledajo na nje kakor na Urim in Thummim, ki jim jih je v duha postavil neposredno Bog sam, da bi bili veliki in nezmotljivi odločcvalci o resnici in neresnici in sodniki, kamur sc morajo zatekati v vseh vrstah sporov. 10. Ko pa jc komu v duhu določeno to mnenje o njegovih načelih (naj so si, kar si hočejo), si je lehko domnevati, kakov vzpreiem bo našel kak stavek — hodi si dokazan šc tako jasno — ki hi jim naj vzel njih ugled ali sploh oviral ta notranja prorokovanja; dočim drčijo gladko po grlu najgrohljc neslanosti in neverjetnosti, ker so lc prijetne takšnim načelom, in se lehko prebavijo. Silna trdovratnost, ki se da najti v ljudeh, ki trdno verujejo popolnoma nasprotnim mnenjem, dasi mnogokrat jcd> nako brczsmisclnim, v raznih verstvih človeškega rodu, so ravno tako očividen dokaz, kakor so neizogibna posledica takšnega umovanja po 172 vzprcjctih sporočenih načelih. Svojim lastnini očem torej ne bodo vero« vali ljudje, sc odpovedovali očividnosti svojih čutil ter rajši dolžili svojo lastno izkušnjo laži. ko pa dopuščali kaj, kar bi sc ne strinjalo ž njih posvečenimi stavki (tenets). Misli si razumnega pristaša rimske cerkvc, ki se mu jc od prvega svita kakega pojma v njegovem razumu neprenc homa vtepalo to načelo, namreč, da mora verovati (believe), kakor veruje cerkev (i. c. kakor verujejo tisti, ki tvore družbo), ali pa, da jc papež nezmotljiv; o vsem tem ni nikoli lc slišal dvomiti, dokler ni zadel pet« deset ali šestdeset let star na nekoga z drugimi načeli: ali je pripravljen, brez truda pogoltniti ncle proti vsej verjetnosti, ampak tudi proti jasni očividnosti svojih čutov nauk o transsubstancijaciji? Na njegovega duha ima to načelo tolik vpliv, da bo verjel, da je meso to, kar vidi, da je kruh. Kako pa hočete koga z neverjetnim mnenjem preveriti, da je mnenje, katero ima, neverjetno, ki jc z nekaterimi modroslovei vred postavil to kot temelj uinovanja, da mora verovati svoji pameti (kajti tako imenujejo ljudje neprimerno argumente, zajete iz svojih načel) proti svojim čutilom? Imej kak navdchnjcncc načela, da jc on ali njegov učitelj navdehnjen in deluje po neposrednem občevanju Svetega Duha; brez uspeha boš naglašal očividnost jasnih razlogov proti njegovemu nauku. Nihče torej, ki sc jc navzcl napačnih načel, sc nc da v stvareh, ki so s temi načeli nesovmestne, geniti najočitnejšim in prepričevalnim ver« jetnostim, dokler ni tako resničen in odkritosrčen proti samemu sebi, da sc da pregovoriti na preizkušanje cclo teh načel samih, na kar pa jih mnogo izmed njih ni pripraviti. 11. II. Vzprejeta hipoteza. — Drugič. Tcin najbližji so ljudje, katerih razum je vlit v kalup ter ima ravno prostor za vzprejeto hipotezo. Razlika med temi in prejšnjimi jc, da dopuščajo dejstva in sc v tem ujemajo z drugače mislečimi, ločijo pa sc od onih po prideljo vanju (assigning) razlogov in razlaganju dejstvovalnega načina. Ti ne živijo v tem očitnem (open) sporu s svojimi čutili kakor prejšni: oni morejo poslušati pouk malo bolj potrpežljivo, ne bodo pa dopuščali na noben način njih dokazil v razlagi stvarij. niti sc nc dado pod noge verjetnostim, ki bi jih prepričale, da sc niso stvari vršile ravno tako, kakor so določali prej pri sebi sami. Ali bi nc bilo za učenega profesorja nekaj nestrpnega in nekaj, pred čemer bi zardel njegov škrlat, videti, kako mu prevrne v trenotku mlad novincc čctiridcsctlctcn ugled, ki si ga jc izklesal iz trde skale učeč sc grščine in latinščine z ne majhno porabo časa in sveče in utrdil z občno tradicijo in čcstitljivo brado? Ali more kdo pričakovati, da je ustvarjen na izpoved, da je bilo vse, česar jc učil svoje učencc pred četirideset leti, zmota in zamena, in tla jim je prodajal trde besede in nevednost za zelo drago ceno. Kake ver« jetnosti, vprašam, morejo v takem slučaju zmagati? Koga pač morejo pripraviti najsilnejša dokazila, da sleče na mah vsa svoja stara mnenja in pretenzije na znanost in učenost, na kar je z napornim trudom delal ves svoj čas, in se zapodi popolnoma golega nanovo iskat novih pojmov? Vsa porabna dokazila bodo tako malo mogla zmagati, kakor jc burja mogla pripraviti popotnika, da si sleče plašč, ki ga je lc tem trdneje držal na sebi! Na to napačno hipotezo sc dado skrčiti zmote, ki jih more povzročiti prava hipoteza ali prava načela, ki pa sc niso prav razumela. Nič ni bolj navadno ko to. Slučaji o različnih mnenjih prepirajočih se ljudij, katera izvajajo vsi iz nezmotne resnice svetega pisma, so za to ncovrgljiv dokaz. Vsi, ki sc imenujejo kristjane, priznavajo, da vsebuje tekst, ki pravi: iihTitroeiii- obveznost na zelo tehtno dolžnost. Vendar 1>a kako zmočeno ho jedno njihovih ravnanj, ki razumevajo, ker znajo c francoščino, to pravilo tako, da pomeni v jedni prestavi: repentez - vous obžalujte!, ali pa v drugi: faiticz pcnitcncc delajte pokoro! 12. III. Glavne strasti. — Tretjič. Verjetnosti, ki nasprotu« jejo človeškemu poželenju in njihovim glavnim strastem, imajo isto usodo. Naj visi na jedni strani umovanja kakega pohlepnega človeka šc toliko verjetnosti, denar pa na drugi, lehko je videti naprej, katera 173 pretehta (potegne). Posvetnih duhov kakor prstenih nasipov ne prebijejo najtežje baterije in dasi utegne včasih sila jasnega dokazila napraviti nekakšen vtisk, kljub temu pa vendar stojč krepko ter odbijajo sovraž« nika. resnico, ki bi jih pridobivala in vznemirjala. Pripoveduj komu, ki je strastno zaljubljen, da jc igračica koketke; privedi dvajsetorico prič, ki pričajo o lažnivosti njegove ljubice (mistress). velja deset proti jedni, trojica njenih sladkih besed pobijc in razveljavi vse njihovo pričanje. »Quod volumus, facilc credimus«, kar nam jc po željah, se preccj veruje, je tisto, kar je izkusil, se zdi meni, več ko jedenkrat vsakdo, dasi se ne morejo ljudje vedno očitno prepirati ali upirati sili očitnih verjetnosti, ki stoje proti njim. argumentu pa se vendar nc vdajo. Lc to je vedno v naravi razuma, vselej sc strinjati z bolj verjetno stranjo, vendar pa ima človek moč, ustaviti in skrčiti svoje preiskave in ne dopuščati po« polno in zadovoljivo preizkušnjo, kakor daleč jc predmet razprave zmožen in bi sc dala vršiti. Dokler to ni opravljeno, bodeta vedno pre< ostajala dva pota. po katerih sc uide najbolj očitnim verjetnostim. 13. Sredstva na beg pred verjetnostmi: I. Namiš> ljcna prevara. — Prvič. Ker sc spravljajo dokazila v besede (kakor se večinoma godi), se utegne v njih skrivati prevara, in ker jc morebiti v spremstvu mnogo posledic, morejo nekatere biti nesovmestne (incon» herent). Prav malo pogovorov jc tako kratkih, jasnih in doslednih (con« sistent), proti katerim bi nc mogla naperiti z dovolj velikim zadoščenjem tega dvoma večina ljudij; te prevere (conviction) se morejo rešiti nc brez očitka prikritosti ali nespameti s starim odgovorom: »Non persua« debis, etiamsi persuaseris«: odgovoriti siccr ne morem, vendar pa se ne vilam. 14. II. Suponirani odgovori za nasprotno. — Drugič. Očitnim verjetnostim sc jc mogoče umekniti in pritrdba se da podržati nazaj z ugovorom, da še ne poznam vsega, kar sc da povedati z nasprot« nega stališča. Dasi sem torej premagan, ni treba, da sc vdam, ker nc poznam sil, ki so v rezervi. To jc toliko in tako obsežno pribežališče proti preveri, da je težko določiti, kedaj je človek popolnoma zunaj njega. 15. Kake verjetnosti določajo pritrjevanje. — Neki konec pa ima to vendar in, kdor je skrbno preiskaval vse podstave verjet« nosti in neverjetnosti, je storil vse, kar je mogel, da sc pouči točno o vseh posebnostih, ter dognal znesek na obeh straneh; v večini slučajev utegne priti v celi zadevi do spoznanja, na kateri strani ostaja verjetnost: v tem so nekatera dokazila v zadevi pameti (reason), ker so domneve na podlagi vesoljne izkušnje, tako nujna in jasna in nekatera izpričevala v delo« krogu dejstev tako občna, da nc more odreči svoje pritrdbe. Po moji misli torej smemo sklepati, da so v stavkih, kjer je, dasi so očitna doka« žila največje važnosti, vendar na sum dovolj razlogov, da sc ali skriva prevara v besedah ali pa da so gotova dokazila ravno tako pomenljiva, ki sc dado navesti na nasprotni strani, pritrdba, obotavljanje ali ne« strinjanje pogosto prostovoljna dejanja; kjer pa so dokazila takšna, tla je zelo verjetno in na sum, da sc skriva prevara v besedah (kar trezno in resno prevdarjanje lehko razkrije), ni zadostnega povoda niti niso £c nerazkrita jednako veljavna dokazila, ki sc skrivajo na nasprotni strani; (kar utegne v nekaterih slučajih narava stvari prevdarnemu člo« veku pojasniti [make plain]), tam more po mojem mnenju človek, ki jih je pretehtal, težko odreči svojo pritrdbo strani, na kateri sc kaže večja verjetnost. Jeli pa verjetno, da bi pogosto prešla v metodičen red ne« razborna zmes tiskarskih črk ter bi natisnila na popir dosleden govor, ali pa da bi pogosto sestavil slep in slučajen sosret atomov, ki jih nc vodi kak razumen einitelj, telesa kakih živalskih vrst; v teh in tem po« dobnih slučajih, mislim, sc nc more nihče, ki o njh prevdarja, obotavljati trenotek. katero stran mora izbrati, ali sploh omahovati v svojem pri« trjevanju. Nazadnje, kjer nc more biti misli (stvar sama po sebi indi« ferentna in celikom sloneč na izpričevalu prič), da jc pošteno izpričevalo 174 nasproti kakor gledč na potrjeno dejstvo, tega uči preiskava, n. pr. jeli živel pred tisoč sedem sto leti v Kimu kak človek kakor Julij Cezar: v vseh takšnih slučajih, pravim, po moji misli ni v moči razumnega člo« veka, odrekati svoje pritrdbe, ampak pritrdba nujno sledi ter se stiče (closc vi t h) s takšnimi verjetnostmi. V drugih menj jasnih slučajih pu, mislim, jc v človekovi oblusti, ustuviti svojo pritrdbo in sc morebiti zadovoljiti z dokazili, ki jih ima, čc so ugodna mnenju, ki se ujema ž njegovim nagnjenjem ali koristjo in tako prenehati nadaljno iskanje. Ali da bi pritrdil kdo tej strani, kjer sc mu kaže menj verjetnosti, se zdi meni skrajno neizvršljivo (impracticablc) in tako nemogoče, kakor jc verjeti, da jc v istem času verjetna in neverjetna ista stvar. 16. Kje je v naši oblasti, puščati jo nerazrešeno. — Kakor ni spoznanje bolj odvisno od naše volje (urbitrury) ko zazna« vanje, tako ni po moji misli pritrdba bolj v naši oblasti ko spoznanje. Kedar se pojavi našemu duhu strinjanje kakih dveh predstav, bodisi neposredno ali pa s pomočjo pameti, nc morem več odklanjati, da bi ne zaznal, niti sc izogibati znanju ko sc morem izogniti, da bi ne videl teh predmetov, ki na nje obračam svoj pogled in gledam na nje v jasni svetlobi, in kar po popolni preizkušnji najdem, da je najbolj verjetno, temu ne morem odrekati svoje pritrdbe. Dasi pa ne moremo zabraniti spoznanja, kjer sc jc enkrat zaznalo strinjanje, niti naše pritrdbe, kjer se vslcd skrbnega pretehta vanju vseh njenih predstav očitno pojavi ver« jetnost, vendar moremo preprečiti spoznanje in pritrdbo tako, da ustavimo svojo preiskavo ter ne rabimo svojih zmožnosti v iskanju kake resnice. Ako hi nc bilo tako. bi nc mogla nevednost, zmota ali nezvestoba biti v nobenem slučaju nupuku. Tako moremo v nekaterih slučajih ovirati ali ustavljati svojo pritrdbo; toda moreli kdo, ki pozna zgodovino naše in stare dobe. dvomiti, jeli kak trg v Rimu ali jeli živel tak mož kakor Julij Cezar? Seveda je nu miljonc resnic, katere vedeti komu ni mar ali pu si misli, da mu ni treba, n. pr. jeli nosil Richard III. grbo ali ne, ali jc bil Rogcr Bacon matematik ali čarodej. V teh in takšnih tem podobnih slučajih, kjer je pritrdba v tem ali onem smislu za koga korist brez pomena, kjer je slediti ji ali zanašati se na njo, za učinek nima odločbe, tam sc ni čuditi, da sc vdaja duh navadnemu mnenju ali pa se vrže v naročje tistemu, ki pride prvi. Ta in tem podobna mnenja imajo tako malo tehtnosti in pomenu, da sc meni svet za njih stremljenja prav redkokedaj kakor za vešicc v solnčni luči. Bivajo tukaj, da sc tako izrazim, slučajno in duh pripušča, da rojijo v svobodi. Kjer pa presoja duh, da vsebujejo stavki pomen, kjer sc misli, da ima pritrdba ali nc« pritrdba pomenljive posledice in da je odvisno dobro ali zlo od izbire ali odklonitve prave strani in se duh sam poprime resno preiskave in preizkušanja verjetnosti, tam pa nam po moji misli ni na izbiranje, vzeti si stran, katero sc nam poljubi, čc sc pojavijo na vsaki strani različne verjetnosti. Večja verjetnost bo. mislim, odločila v tem slučaju pritrdbo in človek sc nc more izogniti pritrdbi ali misliti, da jc resnično, kjer zaznava večjo verjetnost nego more izogniti sc znanju, da jc resnično, kjer zaznava strinjanje ali nestrinjanje kakih dveh predstav. Čc pa je to tako, bo ležal temelj zmote v napačnih merah ver« jetnosti, kakor temelj pregrehe v napačnih merah dobra. 17. IV. Avtoriteta. — četrtič. Četrta in zadnja napačna mera verjetnosti, ki jo hočem omeniti in ki drži v nevednosti in zmoti več ljudij ko vse druge vkup, jc ta, ki sem jo omenil v prejšnjem poglavju. Jaz menim naše pritrjevanje obče vzprejetim mnenjem, bodi si naših prijateljev, bodi si naše stranke, soseske ali dežele. Koliko ljudij nima drugega vzroka za svoje nauke (tenets) ko domnevno poštenost, učenost ali število tistih, ki so iste izpovedi? Kakor da bi sc pošteni ali knjižni ljudje ne mogli motiti ali da bi moglo dognati resnico glasovanje mno« žice; obvelja pa to vendar pri večini ljudij. Nauk (tenet) jc dobil izpri« čevalo častitljive starosti; približa sc mi s popotnim listom prejšnih stoletij, zato njega vzprejem za mene nima nevarnosti; drugi ljudje so 175 bili ali so istega mnenja (kajti to je vse, kar se jc reklo), zato jc za mene pametno, da ga vzprejmem. Z večjo upravičenostjo bi določal kdo svoje mnenje metaje »sodaliho« ko s takšnimi merami. Vsi ljudje so podvrženi zmoti in mnogo jih je v marsičem pod izkušnjavo na zmoto po strasti ali koristi. Če bi mi lc mogli videti skrite nagibe, ki so po svetu delovali na može slovečega imena in slavne učenosti in vodnike strank, nc našli bi vselej, da jc bilo vzprejemanje resnice zavoljo nje same. kar jih jc pripravilo, da so sc poprijeli naukov, ki so jih imenovali svoje ter pospeševali. Vsaj to jc gotovo, da ni mnenja tako brez smisla, ki bi se ga na tej podlagi ne oprijel kdo; ni mogoče imenovati zmote, ki hi nc imela svojih pristašev (professors) in nikoli ne bo manjkalo človeku krivih stez, da hodi po njih, čc misli, da jc na pravem poti, kjer« koli ima stopinje drugih, ki jim more slediti. 18. Nc gazijo pa ljudje po toliki množici zmot, kakor sc domneva. — Ali vkljub glasnemu šumu. ki vrši po svetu o zmotah in mnenjih, moram izkazati človeškemu rodu to pravico, da pravim: nc gazi toliko ljudi v zmotah in napačnih mnenjih, kakor se navadno misli. Nc da bi mislil, da ohjcmljcjo resnico, ampak v resnici, ker glede na te nauke, ki okoli njih delajo tolik šunder, sploh nimajo nc misli, nc mnenja. Kajti čc bi' hotel kdo malo preizkušati večji del pristašev večine sekt po svetu, bi glede na te stvari, ki za nje tako gore, ne našel, da imajo kaka lastna mnenja, še menj povoda pa bi imel na misel, da so jih prevzeli vsled preizkušnje dokazov in pojava ver« jetnosti. Odločili so sc. držati sc stranke, ki jih jc ž njo združila vzgoja ali korist. Tu kažejo kakor navadni vojaki kake vojske svojo srčnost in gorečnost, kakor odrejajo njih vodniki in nc preizkušajo, ali lc poznajo zadevo, ki se za njo bije. Čc kaže življenje kakega človeka, da sc nc ozira resno na verstvo, za kaj - si naj mislimo, da si beli glavo z mnenji svoje cerkve in sc vznemirja s preizkušanjem podstav tega ali onega nauka? Pokoriti sc svojim vodnikom mu je dovolj, imeti svojo pest pri« pravljcno in svoj jezik na zaščito skupne zadeve in si tako dobiti pri« znanje teh, ki mu morejo preskrbeti v tej družbi zaupanje, napredovanje ali zaščito v tej družbi. To napravi ljudi privržence teh mnenj in bojev« nikc za nje. ki o njih nikoli niso bili preverjeni, niti jih niso nikoli razširjali, niti v svojih glavah niso imeli nejasnih sanj. Reči pa vendar človek nc sme, da jc na svetu menj neverjetnih ali zmotnih mnenj, ko jih je, menj pa jc gotovo tistih, ki jim dejanski pritrjujejo in jih napačno zamenjavajo za resnico, ko se domneva. XXI. POGLAVJE. O razdelbi znanosti (ved). 1. Tri vrste. — Ker jc vse. kar utegne pripadati v krog člo« veškega razuma, ali prvič narava stvarij, kakršne so po sebi, njih odnos« nosti in način njihovega delovanja: ali drugič to, kar mora storiti človek sam kot razumen in samovoljen činitelj na dosego kakega namena, po« sehno sreče; ali tretjič pota in sredstva, s katerimi sc doseza in priobčujc jedno in drugo izmed teh, sc sme po moji misli znanost primerno raz« deliti na tele tri vrste. 2. I. P h v s i e a. — Prvič. Znanost stvarij. kakršne so v svoji posebni biti, zgradbi, posebnostih in delovanjih. S tem pa nc menim samo snovi in telesa, ampak tudi duhove, ki imajo svoje posebne narave, zgradbe in delovanja kakor telesa. To imenujem v nekoliko razširjenem smislu besede i>rniz/, ali prirodoznanjc. Njen namen je zgolj spekula« tivna resnica in. karkoli takšnega more podati človeški duh, spada v to panogo, hodi si Bog sam, angeli, duhovi, telesa ali katera njih afckcij. kakor število, oblika i. t. d. 176 3. II. 1' r a c t i c a. — Drugič. 7/p«*rj*iJ spretnost prav obračati naše moči in dejanja na dosego dobrih in koristnih stvari. Najbolj zna« menito med temi poglavji je nravoslovje, ki je iskanje tistih pravil in (sredstev) mer človeških dejanj, ki vodijo do sreče, in pa sredstva na njih udejstvovanjc. Temu ni namen zgolj špekulacija in spoznanje res« niec, ampak pravo in njemu primerno vodstvo življenja. 4. III. -ti/tsi(orixi'i. Tretjič. Tretja panoga se utegne imenovati oi/finiom*// ali nauk o znamenjih; ker so najohičajniša izmed njih besede, se dovolj prikladno imenuje tudi koytxt) logika. Njen opravek je, prevdarjati naravo znamenj, ki jih rabi duh na razumevanje stvarij ali posredovanje spoznanja drugim. Kajti, ker niso nohedne izincd stvarij, ki jih ogleduje duh, razun njega samega razumu pričujoče, je potrebno, da mu jc pričujoče nekaj drugega kot znamenje ali zastopnik stvari, katero pretehtava: in to so predstave. Ker pa sc ne more pozorišče pred« stav, ki tvorč misli kakega človeka, neposredno postaviti komu drugemu pred oči, niti kje založiti razun v spominu, nc ravno varni shrambi, so tudi potrebna znamenja naših predstav, ravno tako, da sc jih spominjamo za lastno rabo, kakor da priobčujemo naše misli med seboj. Tista zna« menja, ki so sc izkazala ljudem najbolj prikladna in ki jih torej vobče rabijo, so razčlenjeni glasovi. Pretchtavanjc torej predstav in besed kot glavnih sredstev spoznavanja tvorč ne zaničljiv del ogledovanja tistih, ki bi radi dobili pregled čez človeško spoznanje v vsem njegovem obsegu. In morebiti bi nam podala, ako se točno pretehtata in primerno pre« vdarita, drugo vrsto logike in kritike, ko jc ta, ki smo ž njo znani doslej. 5. To je prva razdelba predmetov spoznanja. — Ta sc mi zdi prva in najbolj občna kakor tudi naravna razdelba predmetov našega razuma. Kajti človek more obračati svoje misli ali le na ogledo« vanje stvari samih na razkrivanje resnice; ali na stvari, ki so v njegovi oblasti, to so njegova dejanja, na dosego svojih lastnih namenov; ali znamenja, ki jih rabi duh v tem in onem in njih pravo razporedho na jasnejši pouk. Vse to troje pa, namreč stvari, kakor sc dajejo spoznavati same po sebi; dejanja, kakor so odvisna od nas, na srečo; in prava raba znamenj na spoznavanje so se zdele meni, ker so toto caclo različne, trije delokrogi razumnega sveta, popolnoma ločeni in razločni drugi od drugega. KONEC. Razčlemba John Lockeovega nauka o predstavah v njegovem spisu o človeškem razumu. Beseda predstava (idea) obsega vse, karkoli je predmet razuma. — I. 1, 8. I. Predstave niso prirojene, 1. ker ne koristi nič misliti si jih takšne — I. 2, 1; I. 3. 21, 2. ker se dajejo stopnje do spoznanja razkrivati — ibidem in § 15; II. 1, 6, 20; m. 5, 28, 3. ker se ne zaznavajo v stanju otroštva — I, 2, 5, 4. ker je na njih razkritje treba pameti — ibidem § 9, 5. ker predstava Boga ni prirojena — I. 4, 8, zato tudi druge niso prirojene I. 4, 17, 6. načela niso prirojena, ker niso prirojene predstave — I. 4, § 1, 6, 19, 7. očividnost ne zadostuje na dokaz njihove prirojenosti — I. 2, § 10, 20, 23, 8. niti se jim vobče ne pritrjuje — ibidem § 3, 8. 9. Pritrjevanje o res- f Spekulativnih - I. 2, g 4, 24 ali niči ri načelih ni dejanskih — I. i per totum in 1. 4, /. niči priznat e i ni i 2a vse to mora človek zahtevati razloge — I. 3, 4. ^ Pravi temelj nravnosti — I. 3, 6. 10. Ljudje ne mislijo vedno — II. 1, 10 etc. II. 19, 4. — Misliti si nasprotno, bi se reklo ustvarjati različne osebe v istem bitju — II. 1, 12. — Imeti misli, ki ne prihajajo od čuvstvovanja niti od prevdarjanja — II. 1, 17. — Verjetno je, da ni mišljenje nič več ko dejstvovanje duše — ibidem in II. 19, 4. Ni mogoče določiti, ali ne pripne Bog mišljenje kakemu solidnemu predmetu — IV. 3, 6. 11. Odkodi je mnenje, da so predstave prirojene — I. 4, 24. .o 'c a T II. Izvor naših predstav. | Solidnost 1. Prvotne lastnosti teles. samo od tipa — II. 4. Razsežnost ) , . .. ... nui:i.. ^ od vida in tipa — II. 5. 2. Drugotne lastnosti. ^ samo od jednega čutila — II. 3. j se ne nahajajo zase — II, 8, 13. I Oblika Glasovi Okusi Barve Vonji Mirovanje | od vida in tipa - II. 5. 3. Predstave čuvstvovanja se pogosto izpreminjajo po presojanju — II. 9, S 8, 9, 10. 1. Prva stopinja proti spoznavanju — II. 9, 15, 2. zaposlena s predstavami — II. 9, 1, 3. razločena od gole ali trpne zaznave — ibidem in § 4, 4. nepotrebna na delovanje predmetov na naše organe — II. 9, 3, 5. skupna vsem živalim — II. 9, § 11, 12, 6. razstavljena na tri plemena z ozirom na svoje predmete — H. 21, 5. 2. Ohrana. 1. Ogledovanje — II. 10, 1. 12 1. Zaznava. 2. Ohrana. Spomin II. 10, 2 Asociacija II. 30 I ki ga podpirata pozornost in ponova — II. 10, 3, | duh je pri tem dostikrat tvoren — II. 10, 7, je posebnost živali — II. 10, 10. , . . , \ slučaja — II. 30, 5, f nasta!a od t navade - II. 30, 6. | nninrn?« j antipatije -JI. 30, 7. 3. Razločevanje. \ 4. Primerjanje. ^ 5. Sestavljanje ali ( razširjanje. } E T3 O povzroča , zmote _ j, § 9> lg 1. Jasne predstave so mu potrebne — II. 11, 3. 2. Dovtip tiči v združevanju predstav — II, 11, 2. 3. Razsojanje ima svoje korenine v razdruževanju predstav — ibidem. 1. Odtodi so predstave odnosnosti — II. 11, 4. 2. Pripada živalim le v omejeni meri — ibidem. Odtodi so predstave števil in drugih jednostavnih modov — II. 11, 6. 1. Loči človeka od živali — II. 11, S 10. 11- 2. Pretvarja posebne predstave v občne — II. 11, 9. . njun nastanek — III. 3, § 6, 7, 8, 3. Odtodi sta genus in spccies ^V^s-^em § 11, ne biva posebej — ibidem. 4. Biti - III. 3, 15; III. 6, 38 j K § 5' 6' 1. Samovoljna znamenja — III. 2, 8. 2. Znamenja predstav, ne pa stvari — III. 2, 3. ■3 Viprra ruha J spominja na predstave — III. 9, 2, J £ raba j jih priobčuje drugim - III. 9, 3. Vzrok nepopolnosti — III. 9. Njega zloraba — III. 10. Njega popravki — III. 11. N V Se peča 1. Občni izrazi — 2. Imena jednostavnih predstav — III. 4 3. Imena namešanih modov — III. 5 {večina besed tako — III. 3, 1, k čemu so stvorjeni — III. 3, § 2, 3, kako se tvorijo — III. 3, § 6, 7. označujejo dejansko bit — III. 3, § 2,17, se ne dajejo opredeljevati — III. 4, 4, zakaj ? - III. 4, 7, med vsemi najmenj dvomljiva — III. 4, 15; III. 9, 18. stoje za njih realne biti — III. 5, 14, spenjajo razne predstave med seboj — III. 5, 10, so pridobljena prej ko predstave — III. 5, 15, vzroki njih dvomljivosti — III. 9, 4. kako so stvorjena — III. 6, 44, realne biti — III. 9, 12, sobitne lastnosti — III. 9, S 13, 14. | spenjajo predstave — III. 7, 1, 5. Členki — III. 7 ! javljajo njih odnosnost — III. 7, S 3, 4, I označujejo delovanje duha — ibidem. 6. Odmišljeni izrazi — III. 8. Se ne dado med seboj predi-cirati. — III. 7, 1. 7. Bitna imena (conerete) — ibidem. Imena predmetov — III. 6 / kako so stv ! nanesena 1 l na J 179 7. Hotenje. 1. moč dejstvovanja — j čiovek je svoboden - II. 21, 21, 2. moč izbiranja ali zametavanja ( človek ni svoboden — II. 21, 23, ) človeka določa strah — II. 21,33. 1. Udobnost se mora želeti — I. 3, 3; II. 20, 1. 2. Neudobnost se mora sovražiti — ibidem. 3. Bivanje — II. 7, 7. 4. Jedinost — ibidem. 5. Moč tvorna od duhov — II. 21, 4, trpna od telesa — ibidem. , v , ( ne od gibanja — II. 14, 6, Zaporednost , od toka na-;h predstav _ ibidem. III. Pretehtavanje predstav z ozirom na njihove predmete. , r_ . . . ' .. . ■ ■ i f glasovi, okusi etc. — II. 3, 1. Tak. nesestavljen, pojav,, ka- |;banj mirovanje etc. _'„. 5 krsn. se omenjajo v II. delu | ^znatanje, ohranjevanje ete. 2. To je gradivo vsega našega spoznanja — II. 7, 10. 3. Duh jih ne more ustvarjati niti uničevati — II. 2, 2. 4. Se ne dajo opredeljevati — III. 3, § 4, 10. 5. Se ne morejo uvrščati v vrste — ibidem § 16. 6. Vse so primerne ali prilične II. 31, 2. 7. Niso izmišljotine naše domišljije, ampak realne — III. 30, 2; IV. 4, 4, dasi ne odgovarjajo kakim vzrokom ali vzorcem — ibidem. 8. Pozitivne predstave od privativnih vzrokov — II. 8, § 1,6. — Verjeten razlog tega dejstva — ibidem g 4. JS ( nedoločeno — II. 16, 8, J» j ne dejanski neskončno — II. 17, 8, ( nepopolno zavolj pomanjkanja imena — II. 16, 5. Njega predstava od vida ali tipa — Ii. 16, 5, soimenski z razsežnostjo — II. 13, 24, vacuum ali zanikanje telesa — ibidem § 24, mod končnih biti — II. 15, 8, odnosna predstava — II. 26, 3, odnosna na lego teles — II. 13, 7. pomeni nepretrganost bivanja — II. 14, 3, pomena nima od gibanja — II. 14, 6, temveč od prevdarjanja toka naših predstav — II. 14, 2, prenaglo ali prepočasno gibanje sc ne zaznava, zakaj nc — II. 14, 8 7, 8, čas je mod končnih bitij — II. 17, 1. je količinski mod — II. 17, 1. Zakaj se ne daje obračati na druge predstave — ibidem § 6, na videz se da prištevati brez konca — II. 17, 4, ta možnost obrnjena na število, prostor in trajanje v istem smislu - II. 17, § 7—10, deloma pozitivna, deloma negativna —JI. 17, § 15—19, kako je obrnjena na božanstvo — II. 17, 1. c t. O. 5. Modi pihanja, glasov, boj, okusov etc. — II. 18. 13 E< a 2 CN 1. Samovoljne sestave pred- f grehote S »Vnosne - II. 28,15, stav - II. 22, 2; III. 5, 3 < absolutna ali rela- \ dejanja ( ^ _ ^^ 2. ohranjene po imenih — II. 22, 8; III. 5, 10, 3. imajo svojo bit samo v duhu — II. 31, 3, 4. vse so prikladne — ibidem — razun z ozirom na imena — II. 31, 4, ali pa na predstave v duhu drugih ljudi — II. 31, 5. 5. Realne, ako jih tvorijo sovmcstne (consistent) predstave — II. 30, 4. {iznajdbi — II. 22, 9, opazovanju — ibidem, vsakdanji rabi besed — ibidem in III. 5, 15. 1. Skupki kakovostij, ki bivajo vkup — II. 23, 9, 2. obrnjeni različno na Boga, duhove in telo — II. 13, 18, 3. porazvrščeni po njih imenskih bitih — III. 3, 2 etc., 4. za kakovostmi ni substrata — II. 13; 18; 20; II. 23, 23, 5. snovni in nesnovni imajo jednako jasno predstavo — II. 13, 15; II. 13, 5, 6. njih predstave so neprikladne — II. 31, 8, 7. njih skupne predstave, kaj so — II. 24. 1. Vsaj med dvema stvarima — II. 25, § 1, 6. 2. Vse stvari morejo stopati v razmerja — II. 25, 7; II. 28, 17. 3. Vse odnosnosti končavajo v jednostavnih predstavah — II. 28, 18; II. 25, 9. 4. Dostikrat so jasnejše ko stvari, ki so odnosnosti podstava — II. 28, 19; II. 25, 8. Često stoje za odnosnosti absolutni izrazi — II. 25, 3; II. 26, § 4, 6; dostikrat brez soodnusnih izrazov — II. 25, 2. Vsi izrazi so relativni, ki vodijo duha za imenovani subjekt — II. 25, 10. 5. Relacija se utegne izpremeniti, stvari pa ostanejo iste — II. 25, § 5, 10. 6. Porazmeren, n. pr. večji, jednak etc. — II. 28, 1. 7. Naravno, kakor oče, sin — II. 28, 2. 8. Meščansko ali ustavno — II. 28, 3. 9. Nravstveno kakor z ozirom | k°žji U' ^ Q n na kak zakon II 28,S4,14 ( "anj^ "l^, 10 ete. modi — II. 27, 2, substancije — II. 27, 2, principium individuationis — II. 27, § 3 in 29, rastline — II. 27, 4. živali — II. 27, 5, človek - II. 27, § 6, 8, 9, opredelba — II. 27, 9, predsodiščni izraz — II. 27, 26 ne vsebuje istosti substanc - II. 27, § 12, 13, 14, osebe obstoja v istosti zavesti — II 27, § 10, 16, 19, to jc jedini predmet nagrade in kazni — II. 27, § 18, 19, 20, je speto z jedniin individualnim predmetom — II. 27, 25. 11. Vzrok in učinek — II. 26. Prejšnji je tisto, kar stori, da začne druga stvar biti; zadnji, kar ima svoj začetek od česa drugega - 11. 26, § 1, 2. 12. Čas in mesto — II. 26, 3; I od izpreminjanja — II. 26, 2, II. 13, tj 7—10 od ustvarjenja — II. ibidem. 0 1 181 IV. Premotrivanje predstav z ozirom na njihove kakovosti. I. Jasne in nejasne. II. Razločne in zmedene. III. Realne in fantastične. IV. Resnične in neresnične ali prave in napačne. V. Primerne in neprimerne. Kateri je njihov pomen — II. 2, § 2, 4. Vzroki nejasnosti ( 1. nepopolni organi — II. 2, 2, ' 2. slabotni vtiski — ibidem, I 3. slab spomin — ibidem. Tako z ozirom na njih imena — II. 2, 10 in III. 2, 4. Nekatere so j ias.ne Pa"leti. 29.' § 14' 15' I nejasne domišljiji — ibidem. Kateri je njih pomen — II. 29, 4. Katera so njih imena — II. 29, § 5, 6, 10, 11. 1. Pogrešanje zadostnega števila jednostavnih predstav v sestavljenih — II. 29,7. Vzroki te 2. Pomanjkanje reda v njih razporedbi — zmedenosti II. 29, 8. 3. Pomanjkanje stalnosti v rabi imen — D. 29, 9. Razločne v nekih ozirih, zmedene v drugih — II. 29, § 13, 14, 15. Vse jednostavne predstave so realne — II. 30, 2. Predstave predmetov (substances) utegnejo biti oboje — II. 30, 5. In modi in odnosnosti — II. 30, § 3, 4. Z ozirom na imena — II. 30, 4. V metafizičnem smislu so vse resnične — II. 32, i) 2, 3, 20. Jednostavne predstave so resnične — II. 32, 16. In modi — II. 32, 17. Substance, kedar niso resnične — II. 32, 18. D , . , f predstave drugih — II. 32, 21, Predstave so lahko £atero rca)no\it _ 32, 22, oboje z ozirom na j ^ stvarij _ „ yi< u Jednostavne predstave — II. 31, § 2, 12 J Modi — II. 31, § 3, 14 Odnosnosti — ibidem j Substancije zmerom — II. 31, § 6, 10 j Modi so lehko z ozirom na svoje ime — J neprimerne. II. 31, 4 J primerne. V. O spoznanju, pameti, veri, mnenju. ■f a O r u C/J 1. Brezbesedni — IV. 5, 8 3, 5. 2. Besedni — ibidem. Kako se spoznavajo — IV. 8, 12. 3. Identični ne učč ničesar — ibidem § 2. sc glede na jednostavne predstave lehko dobijo — IV. 8, 4, isto ne velja glede na predmete — ibidem etc, so cesto malenkostni — IV. 8, 9, se ne tičejo biti — IV. 9, 1, njih gotovost je v čem — IV. 6, 16. 5. Nravnost dovzetna dokaza — IV. 3, 8; IV. 12, 8. IV. 7, S 8, 9; 4. Občni - IV. 6 6. Maksimc ali načela so malo | ke[vSe1^ P°znai° Prve porabne | jjer n|SQ pOCJstave vede — IV. 7, 10, utegnejo biti J v učenih prepirih — IV. 7, 11, koristne ( pri učenju znanosti — ibidem. 182 Predstave glede na njih strinjanje ali nestrinjanje, katero je 1. istost ali različnost — IV. 1, 4; IV. 3, 8; IV. 7, 4, 2. odnosnost — IV. 1, 5; IV. 3, 18; IV. 7, 6, 3. sobivanje — IV. 1, 6; IV. 3, 9; IV. 7, 5, nas samih — IV. 9, 3 po intuiciji, 4. realno bivanje Boga — IV. 10 po dokazo-IV. 1,7; IV. 7,7 vanju, drugih stvareh — IV. 11 po naših čutilih. 1. Aktualno — IV. 1, 8. 2. Habitualno — IV. 1, 9. 3. Realno in visionarno, kako se ločita — IV. 4, asociacija, seveda obramba. II. del, 2. 1. Na kake načine se j \ ^^^^ « 2 ^ pr.dob.va po | 3 -ustvovanj^ _ IV. 2, 14; IV. 3. 5. 2. f se ne pridobiva brez predstav — IV. 3, 1, Njega obseg — IV. 3 J ne sega tako daleč kakor naše predstave — IV. 3, 6, [ zelo oskodno glede na substance — IV. 3, §9 — 12. 3. Pomanjkanje povzroča 4. Popolniti bi se dalo - IV. 12 pomanjkanje predstav — IV. 3, 23. pomanjkanje zveze, ki bi se med njimi dala razkriti — IV. 3, 28; IV. 17, 11, pomanjkanje njih preizkušanja in zasledovanja — IV. 3, 30. po primerjanju jasnih predstav — IV. 12, § 3, 6, 7, po izkušnji — IV. 12, 9, rabiti je na najbolj primerne predmete — IV. 12, 11, izogibaje se hipotez — IV. 12, 12. 1. Različni pomeni — IV. 17, 1, 2. kaj je IV. 17, 2, 3. četiri njene stopinje — IV. 17, 3, 4. ne nasprotuje veri — IV. 17, 24, 5. kake se loči od vere — IV. 18, 2, 6. predmeti nad njo utegnejo biti predmet vere — IV. 18, § 7, 8, 7. njej nasprotne stvari ne morejo biti predmeti vere — IV. 18, 10, 8. naš najvišji sodnik v vsaki stvari — IV. 19, 14, 9. razsojanje, jeli kako razodetje božje, je njen delokrog — ibidem, 10. s silogizmom ni najboljši način — IV. 17, 4, {verecundiam . ignorantiam _ ]v 1? 19 hom.nem I iudicium se loči od pameti — IV. 18, 2, spoznanja — IV. 15, 3, navdušenja — IV. 19, glej asociacijo, pod obrambo II. 2, pregovarjanja — IV. 19, 12. t 183 1. nadomešča manjkajoče spoznanje — IV. 14, 3, 2. se peča z verjetnostmi ( glede na dejstva — IV. 16, 6, — IV. 14, 4 in IV. 15 \ glede na stvari špekulacije — IV. 16, 12, 3. uravnava stopnje pritrjevanja — IV. 16, (pomanjkanja dokazil — IV. 20, 2, spretnosti — IV. 20, 5, - r, - , prevelike naklonjenosti - IV. 20, 6, zmota vsled pomanjkanja primernih sredstev ali pravil l verjetnosti — IV. 20, 7. Vsebina. Stran Uvocl ................. 3 Poslanica čitatelju.............. 5 O človeškem razumu. I. knjiga. Uvod.........11 1. Preiskavati razum je zabavno in koristno.......11 2. Načrt................11 3. Metoda................11 4. Koristno je vedeti obseg našega razumevanja......12 5. Naša zmožnost je prikrojena našemu položaju in našim zadevam 12 6. Spoznanje naše zmožnosti je lek proti skepticizmu in lenobi . 12 7. Povod tega spisa..... .......13 8. Za kaj stoji predstava............13 11. poglavje. V duhu ni prirojenih načel. 1. Razkazovanje načina, kako pridemo do spoznanja, dovolj dokazuje, tla ni prirojeno . 13 2. Vesoljno pritrjevanje jc tisto veliko dokazilo......14 3. Vesoljno pritrjevanje ne dokazuje, da bi kaj bilo prirojeno . 14 4. »Kar jc, to je« in »ni mogoče, da bi isto bilo in nc bilo«, ne najdeta vesoljnega pritrjevanja..........14 5. Niso duhu naravno vtisnjene, ker jih ne poznajo otroci, neved« neži i. t. d....................14 6. Odgovarja sc, da jih poznajo ljudje, ko začnejo rabiti razum . 15 8. Če jih je razkril razum, bi dokazovalo to dejstvo, da niso pri« rojene ................15 9. Da bi jih razkrival razum, ni resnično........15 12. Čas. ko začnemo rabiti razum, ni tisti, ko začnemo spoznavati tc maksimc...............16 13. To jih no loči od drugih spoznavanju dostopnih rcsnic ... 17 14. Če bi priti do razuma bil čas njih razkritja, hi nc dokazoval, da so prirojene..............17 13. V tem oziru sc nc odlikujejo od drugih rcsnic. ki sc dado spoznati .................17 14. Ako bi bil čas, ko sc spametujemo, čas, ko jih spoznamo, bi to ne pričalo, da so prirojene...........17 15. Po kakih stopinjah pride duh do spoznanja mnogih rcsnic 18 17. Du jim pritrdimo, hrž ko sc nam potlado in jih razumemo, ne priča, da so prirojene............19 18. Ako bi tako strinjunjc bilo znuk prirojenosti. hi morali tudi stavki, tla so jednu in dve tri. da sladkost ni grenkoba in tisoč drugih biti prirojenih............19 19. Taki incnj občni stavki so znani mnogo prej. ko so znana ona vesoljna načela..............20 20. Ugovarja se, du »jedna in jedna sta dve« i dr. ni vesoljen, niti dosti koristen rek . ...........20 21. Da ta načela včasih niso znana, dokler sc nam nc podado, doka« zujc. da niso prirojena............20 22. Trditev, da so omenjena načelu hilu. prej ko so se komu podala, temu znana implicitc, pomeni, da jih zamore duh spoznati, ali pa ne trdi ničesar.............21 23. Dokaz, da sc imenovanim načelom pritrdi, brž ko sc zaslišijo prvi« krat. sloni nu neresnični domnevi, da so znana žc pred poukom 21 186 ' Stran 24. Načela niso prirojena, ker se jim ne prite/a vesoljno ... 22 25. Ta načela niso prva. kar jih poznamo.......22 2(>. Torej niso prirojena............22 27. Niso prirojene, ker se kažejo menj jasno tam, kjer to, kar je prirojeno, nastopa najjasneje..........23 28. Pregled................23 lil. poglavje. Prirojenih načel za dejansko življenje ni. 1. Ni nravstvenih načel, ki hi bila tako vesoljno priznana, kakor so prej navedena spekulativna.....„.....24 2. Vera in pravičnost nista vsem ljudem načeli .._.... 24 3. Odgovor na ugovor, »da jih priznavajo v svojem mišljenju, ako» ravno jih zanikavajo v dejanskem življenju......25 4. Nravstvena pravila je treba dokazati, torej niso prirojena . . 25 5. Primer posnet po razlogih, zakaj je držati besedo.....26 ft. krepost se odobrava vesoljno, ne zato, ker je prirojena, temveč zato, ker je koristna............26 7. Človeški čini so nam priče, da pravilo kreposti ni njihovo notranje načelo..............26 8. Vest ne priča, da je katero, nravstveno pravilo prirojeno ... 26 9. Primeri gnusnosti. ki se izvršujejo, ne da bi dotičnikc pekla vest 27 10. Ljudje imajo nasprotna dejanska načela.......28 11. Celi narodi ne priznavajo nekaterih nravstvenih pravil ... 28 14. Tisti, ki trdijo, du so prirojena praktična načela, nam ne povedo, kuteru so ...............30 15. Prctehtavanje g. Herbertovih prirojenih načel.....30 20. Odgovarju sc na ugovor, da se utegnejo prirojena načela pokvariti 32 21. Nasprotna načela na svetu...........33 22. Kako navadno pridejo ljudje do svojih načel..............33 27. Nučclu se morajo preiskavati..........34 IV. poglavje. Druga premišljevanju o prirojenih načelih, speku« lativna in praktična. 1. Načela niso prirojena, razen če so priro* jene njihove predstave............35 2. Predstave, posehno tiste, ki spadajo k načelom, se niso porodile z otroki vred..............35 3. »Ni mogoče, da bi ista stvar bila in da bi jc nc bilo« jc izvestno prirojeno načelo (če so sploh taka)........35 4. Istost ni prirojena predstavil..........36' (j. Celota in del nistu prirojeni predstuvi........36 7. Predstuvu češčenja ni prirojena...........'6 8. Predstava Bogu ni prirojenu..........36 12. »Primerno jc božji dobrotljivosti, da hi vsi ljudje morali imeti predstavo o njem. torej bi jo morali imeti naravno vtisnjeno po njem samem«. Ugovor...........38 13. Predstave -Boga so različne pri raznih ljudeh......3') 17. Ako predstuvu Boga ni prirojena, se nc more misliti, da hi bila katera druga prirojena...........41 18. Predstava podstati ni prirojena.........41 19. Ni stavkov, ki bi mogli hiti prirojeni, ker ni prirojenih predstav 41 211. V spominu ni prirojenih predstav.........41 21. Nučclu niso prirojena, ker hi mulo koristila in bila malo zanesljiva 42 22. Razliku med človeškimi ruzkritji je odvisna od različne porabe njihovih zmožnosti.............43 23. Človek mora misliti in spoznuti sum........44 24. Odkod jemlje mnenje o prirojenih nučelih........44 25. Zaključek...............45 « , II. knjiga. I. poglavje. O predstavah vobče in njihovem izvoru. 1. Predstava je predmet mišljenja . . . .......47 2. Vse predstave prihajajo iz čuvstvovanja in prevdarjanja . 47 187 Stran 3. Predmeti čuvstvovanja so jedcu vrelec predstav.....47 4. Dejstvovanje našega duha je njihov drugi izvirek .... 47 5. Vsaka naša predstava jc jedna ali druga izmed teh .... 48 6. To se da opazovati na dcci..........48 7. Ljudem prihaja opremba s temi na različen način v skladu z različnimi predmeti, ki se ž njimi pečajo......48 8. Predstave prevdarjanja so poznejše, ker potrebujejo pozornosti 49 9. Duša začne imeti predstave, ko začne zaznavati.....49 10. Duša nc misli vedno, ali pa jc na to treba dokaza .... 4'J 11. Duša sc tega nc zaveda zmerom.........50 12. Ako misli speči človek, a tega ne vc, sta speči človek in bedeči dve osebi —...............50 13. N"i mogoče prepričati tiste, ki spe brez sanj, da mislijo ... 51 14. Zaman se naglasa, da ljudje sanjajo, da pa sc nc spominjajo 51 15. Po tej hipotezi bi misli spečega človeka morale biti najbolj pametne (razumne, racionalne)..........51 16. Po tej hipotezi mora duša imeti predstave, ki niso izvedene iz čuvstvovanja ali prevdarjanja. ki pa o njih ni sluha nc duha 52 17. Če jaz mislim in tega ne vem. ne more nihče drugi tega vedeti 52 18. Kako kdo ve, du duša vedno misli? Kajti če trditev ni sama po sebi očividna. potrebuje dokaza ..........52 19. Du bi človek naporno mislil in sc vendar sledeči trenotek tega ne zavedal, jc zelo neverjetno..........53 20. Ni predstave razen od čuvstvovanju in prevdarjanja; to jc oči« vidno, če opazujemo otroke ...".......53 24. Izvor vsega našega spoznunju..........54 25. Pri vzprejemanju enostavnih predstav jc razum večinoma trpeli 54 II. poglavje. O enostavnih predstavah. 1. Nesestavljeni pojavi . 55 2. Duh jih ne more ustvarjati niti uničevati.......55 III. poglavje. O predstavah enega čutila. 1. Delitev enostavnih predstav.....................56 2. Malo enostavnih predstav ima svoja imenu ....... 56 IV. poglavje. O solidnosti. To predstavo dobivumo po tipu . . 57 2. Solidnost polni prostor............57 3. Razločna jc od prostora...........57 4. Solidnost je razločna od trdinc..........58 5. Na solidnosti sloni sunek, odpornost in porivek.....59 6. Kaj je solidnost..................59 V. poglavje. O enostavnih predstavah raznih čutil .... 5'' VI. poglavje. O enostavnih predstavah prevdarjanja. I. Eno« stavne predstave so dejstvovanje duha o njegovih predstavah . 59 2. Predstavo zaznavanja (pcrccption) in predstavo hotenja imamo od prevdarjanja :..............60 VIL p o g 1 a v j c. O enostavnih predstavah čuvstvovanja in pre« vdarjanja. 1. Ugodje in neugodje.............60 6. Ugodje in neugodje.................61 7. Bivanje (bit) in cdinica ... ....-••■ 61 8. Moč.....................61 9. Zapored............•.•'■• 'jI 10. Enostavne predstave so gradivo vsega našega spoznanja ... 62 VIII. poglavje. Nekoliko nadaljnih premišljevanj o naših eno« stavnih predstavah. 1. Pozitivne predstave od pri vati vnih vzrokov 62 6. Pozitivne predstave od privativnih vzrokov ..-••• 7. Predstave so v duhu, kakovosti pa na telesih ..••■• 63 9. Prvotne kakovosti.................63 10. Drugotne lastnosti......... • J™ 11. Kako proizvajajo prvotne (izvirne) kakovosti svoje predstave . 64 13. Kako pa proizvajajo drugotne kakovosti svoje predstave . . 64 188 ' Stran 15. Predstave prvotnih lastnosti so sličnost, drugotnih pa nc . 65 19. Predstave prvotnih kakovosti so sličnost. drugotnih pa nc .' . 66 24. Prve so .sličnosti. o drugih pa se misli, da so sličnosti, pa niso; tretje niso sličnosti, niti kdo nc inisli, da bi bile.....67 26. Drugotne lastnosti so dvojne, neposredno zaznavne, drugič po* sredno zaznavne i...........67 IX. poglavje. O pcrccpciji ali zaznavanju. 1. Zaznava je prva enostavna predstava prevdarjanja.........68 2. Je samo tedaj, kedar duh sprejema vtiske.......68 5. Otroci imajo sicer predstave v maternem telesu, ali prirojenih predstav nimajo..............69 5. Predstave čuvstvovanja naša sodba pogosto izpreminja ... 69 11. Zaznava stavi razliko med živali in nižja bitja.....70 15. Zaznava je vzhodišče v znanost.........71 X. poglavje. O ohranjevanju. 1. Ogledovanje . 71 2. Spomin...............72 3. Pozornost, ponavljanje, ugodje in neugodje so določene (fix) predstave................72 4. Predstave v spominu poblede.............72 6. Neprenehoma se ponavljajoče predstave se redkokedaj razgubijo 73 7. Ko se duh spominja, je pogosto tvoren (aktiven) .... 73 5. Dvoje pomanjkljivosti na spominu, pozabljivost in počasnost 73 10. Živali imajo spomin.............74 XI. poglavje. O razločevanju in drugih dejstvovanjih duha. 1. Ni spoznanja brez razločevanja..........75 2. Razlika med dovtipnostjo in razsodnostjo.......75 3. Samo jasnost varuje zmede...........75 4. Primerjanje...............76 5. Živali le ncpopolnoina primerjajo.........76 6. Sestavljanje...............76 7. Živali le malo sestavljajo...........76 S. Imenovanje...............76 9. Odmišljanjc ali abstrakcija....... ... 76 10. Živali nc odmišljajo.............77 12. Topoumncži in blazniki............77 (Ji) Metoda................78 16. Pozivanje na izkušnjo............78 17. Temna soba...............78 XII. p o g 1 a v j e. O sestavljenih predstavah. 1. Duh jih sestavlja iz jednostavnih..............79 2. Samovoljno napravljene............79 3. So ali modi, podstati ali relacije.........80 4. Modi........." . . ......80 5. Enostavni in namešani modi..........80 6. Podstati so posamezne in kolektivne........80 7. Relacija................80 8. Najbolj prikrite so predstave iz obeh vrelcev.....80 XIII. poglavje. O enostavnih modih in naprej o enostavnih modih prostora. 1. Enostavni modi.........81 2. Predstava prostora.............81 3. 1'rostor in razsežnost............81- 4. Neizmcrnost...............81 5. Oblika................81 6. Oblika...............82 7. Mest..................... 10. Prostor........ .......83 11. Razsežnost ni isto kakor telo..........83 15. Opredelba razsežnosti jc nc razlaga........84 189 ' Stran 16. Deljenje bitij na telesa in duhove ne dokazuje, da hi hil prostor isto, kar je telo..............84 19. Podstat in akcidcnti so v modroslovju inalo porabni .... 85 21. Praznota je za skrajnimi telesnimi mejami......85 22. Moč uničevanja dokazuje, da jc praznina (vaeuum) .... 86 23. Premikanje dokazuje, da je praznota........86 24. Predstavi prostora in telesa sta razločni.......87 25. Ker jc razsežnost od telesa nerazločljiva, dokazuje to, da ni isto 87 27, Predstavi prostora in solidnosti sta razločni......87 28. Ljudje se med seboj malo ločijo glede na jasne enostavne pred« stave.................88 XIV. poglavje. O trajanju in njegovih enostavnih modih. 1. Tra» janje je tekoča razsežnost...........89 2. Njena predstava je od prevdarjanja toka naših predstav ... 89 5. Predstava trajnosti se da obrniti (is applicable) na stvari, med* tem ko spimo..............00 6. Predstava zuporedi ni od gibanja.........90 9. Tok predstav ima določeno stopnjo hitrosti......fK) 12. Ta tok je mera drugih zaporedi.........91 13. Duh nc more dolgo opazovati ene neizprcmenljive predstave . 91 16. Predstave, kakorkoli napravljene, nc vsebujejo čuta premikanja 02 17. Čas jc po merah določeno trajanje........92 18. Dobro časovno merilo mora deliti vse njegovo trajanje na enake dobe ... .........•. . . . 92 19. Obtok solnca in lune sta najprimernejši časovni merili ... 92 20. Toda ne po svojem premikanju, ampak periodičnem nastopanju 13 21. Niti o dveh delih trajanja se ne more zanesljivo vedeti, da bi bila enaka...............93 22. Čas ni mera premikanja ...........94 23. Minute, ure. dnevi in leta ni treha. da so mere trajanja . . . 94 24. Naše časovne mere so porabne na trajanje pred časom ... 04 27. Večnost.............' ; . . 95 XV. poglavje. O trajanju in razširjenosti skupaj. 1. Oboje se da stopnjevati navzgor in navzdol..........07 2. Ekspansijc snov ne omejuje..........97 3. Trajanje premikanja nc omejuje . .......97 4. Zakaj ljudje lažje priznavajo neskončno trajanje ko neskončno ekspansijo (cxpansion)............08 5. Čas je proti trajanju v tem razmerju, v kakršnem je prostor proti ekspansiji..............98 6. Časa in prostora jc vzetega toliko iz vsakega, kolikor jc označe* nega po biti in premikanju teles.........98 7. Včasih za toliko vsakega od nju, kolikor označujemo z merami, vzetimi od snovi ali premikanja teles........99 8. So last vseh bitij.....■........00 9. Vsi deli razsežnosti so razsežnost in vsi deli trajanja so trajanje 99 11. Trajanje jc podobno črti. ekspansija pa telesu.....1(10 12. Trajanje niina nikoli dveh delov skupaj, ekspansija pa vselej . 1(10 XVI. poglavje. O številu. I. Število jc najenostavnejša in naj« vesoljnejša prelistava............101 2. Njegove mode ustvarja prištevanje........101 3. Vsak mod je razločen............101 4. Zato so dokazi v številih najbolj natančni . 1(11 5. Številom so imena potrebna...........102 7. Zakaj nc štejejo otroci prej..........103 8. Število meri vse, kar sc da meriti.........103 XVII. poglavje. O neskončnosti. 1. Neskončnost sc v svojem prvotnem namenu prisoja prostoru, trajanje pa številu . . 103 2. Predstava končnosti sc lahko pridobi........104 190 ' Stran 3. Kako dobivamo predstavo neskončnosti .. .....104 4. Naša predstava prostora je bre/ mej........1114 5. Isto velja o trajanju.............105 6. Zakaj druge predstave niso zmožne neskončnosti.....105 7. Razlika med neskončnostjo prostora in neskončnim prostorom . 106 8. Predstave neskončnega prostora nimamo.......106 9. Kroj nam podaje najjasnejšo predstavo neskončnosti . . . 106 10. Naši različni pojmi o neskončnosti števila, trajanja in ekspansije 107 12. Neskončna deljivost.............107 13. Pozitivne predstave neskončnosti ni........107 15. Kaj jc v naši predstavi neskončnosti pozitivno, kaj pa negativno 10N 16. Pozitivne predstave neskončnega trajanja nimamo .... 100 18. Ni pozitivne predstave neskončnega prostora......109 19. Kaj je v naši predstavi neskončnosti pozitivno, kaj pa negativno 110 20. Nekateri menijo, da imajo pozitivno predstavo večnosti, da pa jc nimajo o neskončnem prostoru.........110 21. Namišljene pozitivne predstave neskončnosti so vzrok zmot 111 22. Vse te predstave so od čuvstvovanja in prevdarjanja . . . 111 XVIII. poglavje. O drugih jednostavnih modih. Modi premikanja 111 3. Modi glasov ... ...........112 4. Modi barv...............112 5. Modi okusa...............112 6. Nekateri enostavni modi nimajo imen........112 7. Zakaj nekateri modi imajo imena, drugi pa ne.....112 XIX. poglavje. O modih mišljenja. 1. Čuvstvovanjc. spominjanje, ogledovanje (eontcmplation) i. t. d.........113 3. Menjajoča sc pozornost duha pri mišljenju......114 4. Vslcd tega je verjetno, da jc mišljenje dušino delovanje, ne pa njeno bistvo...............114 XX. poglavje. O modih ugodja in neugodja. 1. ligodje in ne« ugodje sta jednostavni predstavi.........114 2. Kaj jc dobro, kaj pa zlo............115 3. Dobro in zlo nagibljcta naše strasti........115 4. Ljubezen......... ......115 5. Sovraštvo ...............115 6. Poželenje.....■...........115 77 Veselje................116 8. Skrb.................116 9. Upanje................116 10. Bojazen................116 11. Obup.................116 12. Jeza.................116 13. Xcvoščljivost...............116 14. Kake strasti imajo vsi ljudje..........116 .15. Kaj jc ugodje, kaj pa neugodje..........116 16. Sram.................117 17. Ti primeri kažejo, kako sc naše predstave strasti dobivajo od čuvstvovanja in prevdarjanja..........117 XXL poglavje. C) moči. 1. Kako sc jc dobila ta predstava . . 117 2. Moč je tvorna in trpna............117 3. Moč vsebuje rclaeijo (razmerje).........118 4. Najjasnejša predstava tvorne moči je od duha (špirit) . . . 118 5. Volja in razum sta dve moči..........119 6. Zmožnosti...............119 7. Odkod sta predstavi svobode in nujnosti.......119 8. Kaj je svoboda..............119 9. Podlaga sta razum in volja..... .....120 10. Nc spada k hotenju.............120 U. Svobodno in nesvohodno sta nasprotji, ne pa svobodno in nujno 120 191 Stran 12. Kaj je svoboda (prostost)...........120 13. Kaj je nujnost...... .......121 14. Svoboda nc spada k volji...........121 15. Hotenje................121 16. Moči so last činiteljev............121 20. Svoboda ni last volje............122 21. Lc činitelju ali človeku jc lastna.........123 22. Z ozirom na hotenje človek ni svoboden.......123 25. Voljo odloča nekaj /unaj nje..........124 27. Svoboda.................125 28. Kaj jc hotenje..............125 29. Kaj določa voljo..............125 30. Volja in želja se ne smeta zamenjavati........125 31. Neprijetnost določa voljo...........126 32. Poželenje jc neprijetnost...........126 33. Neprijetnost poželenja odloča voljo........126 34. To je pero ali vzmet dejanja..........126 35. Ne največje pozitivno dobro, ampak neprijetnost določa voljo . 127 36. Ker je odstranitev neprijetnosti prva stopinja do sreče . 127 37. Ker je le neprijetnost pričujoča.........128 .18. Ker nc zasledujejo nebeških užitkov vsi. dasi po njih priznavanju utegnejo biti...............128 39. Poželenje spremlja vsako neprijetnost........129 40. Najsilncjša neprijetnost naravno odloča voljo.....129 41. Vse si želi sreče..............129 42. Kaj jc sreča .... ..........130 43. Katero dobro se poželi, katero pa ne........130 44. Zakaj se ne poželi vselej večje dobro........130 45. Ker sc ne poželi, nc nagihljc volje.........131 <16. Primerna "ocena vzbuja poželenje.........131 47. Moč. ustaviti zasledovanje kakega poželenja, napravi prostor frevdarjanju...............132 )ajati se odločevati svoji sodbi ni zavora svobode .... 132 49. Najsvobodnejši činitelji so tako omejeni (determined) . . . 133 50. Stalna omejitev (determination) na zasledovanje sreče ni kraj« sanje svobode..............133 51. Nujnost, zasledovati srečo, jc podstava svobode.....133 52. Razlog za to ravnanje............133 53. Vladati naše strasti, jc prav popolnovati svobodo.....134 54. Kako pride, da hodijo ljudje po različnih potih.....134 56. Kako pride, da izbirajo ljudje napačno.......135 57, 1. Od telesnih boli (neugodij)..........136 57, 2. Od napačnih poželenj, ki izvirajo iz napačnih razsodcb . . 136 58. Naša razsodba o pričujočem dobru in zlu jc vselej prava . . 136 60. Od napačne razsodhe tega, kar jc nujni del njihove sreče . . 137 61. Bolj podrobno naštevanje napačnih razsodcb......137 63. V primerjanju sedanjosti in bodočnosti.......138 64. Vzroki tega...............138 66. Prcvdarjajoč posledice dejanj..........139 07. Vzroki teh ... . ..........139 68. Napačna sodba o tcin, kar jc na našo srečo potrebno . . . 140 09. Prijetnosti ali neprijetnosti, ki so v stvareh, moremo izpreminjati 140 70. Dajati prednost grehoti pred krepostjo, je očitna napačna razsodba 141 71. Ponavljanje...............142 XXTI. poglavje. O namešanih modih. 2. Stvori duha .... 144 3. Včasih jih jc podala razlaga njih imen.......145 4. Ime spenja dele namešanih modov v eno predstavo .... 145 5. Povod na ustvarjanje namešanih modov.......145 6. Zakaj nc odgovarjajo besedam v enem jeziku besede v drugem 145 192 ' Stran 7. Jeziki se izpreminjajo............146 is. Kje so namešani modi............146 9. Kako dobivamo predstave namešanih inodov......146 10. Gibanje, mišljenje in moč so se najbolj predrugačila .... 147 11. Razne besede, ki na videz pomenijo dejanje, a pomenijo le učinek 147 12. Namešani modi tudi iz drugih predstav.......148 XXIII. poglavje. O naših sestavljenih predstavah podstatij. .!,. Kako so stvorjene predstave podstatij.......148 2. Naše predstave podstatij vobSe . ......148 3. C) vrstah podstatij.............149 4. .lasne predstave podstati vobče ni.........149 5. Predstava duha je tako jasna kakor telesa.......149 6. O vrstah podstatij.............150 1. Moč je velik del naših sestavljenih predstav podstatij . . 150 8. Zakaj pa?...............150 9. Tri vrste predstav tvore naše sestavljene predstave podstatij . 151 10. Moči tvore velik del naših sestavljenih predstav o podstatih . 151 11. Zdajne drugotne telesne kakovosti bi izginile, ako bi razkrili prvotne njihovih drobnih delov . . . ,.....151 12. Naše zmožnosti razkrivanja so prikrojene našemu položaju . . . 152 13. Domneva o duhovih.............152 14. Sestavljene predstave podstatij..........153 15. Predstave duševnih podstatij so tako jasne kakor telesnih . . 153 16. Predstave odmišljenih (abstract) podstati ni......154 17. Kohczija trdnih delov sta prvotni telesni predstavi .... 154 18. Mišljenje in premičnost sta prvotni predstavi duha .... 154 19. Duhovi so zmožni gibanja...........154 22. Primerjanje predstav duše in telesa........155 23. Kohezija solidnih delov v telesu se ravno tako težko razume, kakor mišljenje v duši................155 28. Podelitev gibanja s sunkom ali z mislijo je enako razumljiva . 157 30. Predstavi duha in telesa se primerjata med seboj .... 158 31. Pojem duha nc vsebuje več težave ko pojem telesa .... 158 32. Naše znanje ne sega za naše enostavne predstave .... 158 35. Predstava Boga..............159 36. V naši sestavljeni predstavi duhov ni drugih ko tiste, ki smo jih dobili od čuvstvovanja in premišljevanja......159 37. Ponovitev ...............160 XXIV. poglavje. O zbornih predstavah podstatij. 1. Ena predstava 160 2. Ustvarja jih duhova scstavljalna moč........160 3. Vse umetne stvari so zborne predstave........161 XXV. poglavje. O odnosnosti frelation). 1. Kaj je odnosnost . 161 2. Odnosnosti se brez soodnosnih izrazov nc razumevajo lahko . . 161 3. Nekateri na videz absolutni izrazi vsebujejo odnosnosti . . . 162 4. Odflosnosti so različne od stvarij. ki stoje v razmerju . . . 162 5. Odnosnost sc lahko izpremeni brez izpremembe v predmetu . 162 6. Odnosnost je samo med dvema stvarima.......162 7. Vse stvari so zmožne odnosnosti.........162 8. Predstave odnosnosti so pogosto bolj jasne ko predstave pred« metov, ki sc primerjajo....................163 9. Vse odnosnosti imajo svoje korenine v enostavnih predstavah . 163 10. Izrazi, ki vodijo duha za imenovani predmet, so odnosni . . 163 11. Sklep......................164 XXVI. poglavje. O vzrokih in učinku in drugih odnosnostih. 1. Odkod sta njuni predstavi?..........164 2. Ustvarjenje, roditev, izpreminjanje........164 3. Časovne odnosnosti....... .....165 5. Odnosnosti prostora in razsežnosti . ......165 6. Absolutni izrazi pogosto stoje za odnosnosti......166 193 Stran XXVII. poglavje. O istosti in različnosti. 1. V čem je bistvo istosti ................160 2. Istost podstatij..............166 3. Principium individuationis...........167 4. Istost rastlin...............167 5. Istost živali...............168 6. Istost človeka..............168 7. Istost je prikrojena predstavi..........168 8. Isti človek...............168 9. Osebna istost..............170 10. Zavest tvori osebno istost...........170 11. Osebna istost v menjavanju podstatij........170 12. Jeli v izpremembi misleče podstati.........171 16. Zavest tvori isto osebo............173 17. Jaz sloni na zavesti.............173 18. Predmet nagrade in kazni...........173 .21. Razlika med istostjo človeka in osebe........174 23. Zavest sama tvori jaz............174 26. Oseba jc sodiščen izraz............176 28. Težava, ki jo povzroča slaba raba imen.......176 29. Nepretrgana bit tvori istost..........176 XXVIII. poglavje. O drugih odnosnostih. 1. Razmcren . . . 177 2. Naraven................177 3. Ustaven................178 4. Nravstven...............178 5. Nravno dobro in zlo............178 6. Nravna pravila..............178 7. Zakoni................179 8. Po božjem zakonu se merita greh in dolžnost.....179 l). Po državljanskem zakonu se merijo zločini in nedolžnost . . 179 10. Po modroslovskcm zakonu se merijo kreposti in napake . . 179 12. Njega veljevanje, priporočanje in slab glas......180 13. Sledeči trije zakoni so pravilo za nravstveno dobro in zlo 180 14. Nravnost jc odnosnost incd dejanji in pravili.....181 16. Imena dejanj nas pogosto spravljajo v zmoto.....182 17. Odnosnosti je brez števila...........182 18. Vsem odnosnostim tičijo korenine v enostavnih predstavah . . 182 19. Navadno imamo o odnosnostih ravno tako jasen (ali jasnejši) pojem kakor o njeni podstavi (njenem temelju) , 183 20. Pojem odnosnosti je isti, jeli pravilo, ki se mu primerja kako dejanje, resnično ali napačno..........183 XXIX. poglavje. O jasnih in nejasnih, razločnih in zmedenih predstavah. 1. Nekatere izmed predstav so jasne in razločne, nekatere pa nejasne in zmedene.........183 2. Jasnost in nejasnost razlaga pogled.........184 3. Vzroki nejasnosti.............184 4. Razločnost in zmedenost, v čem je njuno bistvo.....184 5. Ugovor................184 6. Zmedenost predstav z ozirom na njih imena......184 7. Nedostatki, ki povzročajo zmedo.........185 8. Drugič, ali so njene enostavne brez reda vkup nametane 185 9. Tretjič, ali so izprcmcnljive in nedoločne.......185 10. Zmedenost brez ozira na imena jc težko razumljiva .... 186 11. Zmeda se vedno tiče dveh predstav........186 12. Vzroki zmedenosti.............186 13. Zmedene predstave utegnejo biti razločne v enem delu, zmedene pa v drugem ..............187 14. To povzroča, čc sc mu ne izogibljcmo. zmedenost v sklepanju 187 15. Primer na večnosti.............187 13 194 ' Stran 16. Deljivost snovi ..............187 XXX. pogliivjc. O dejanskih in sanjarskih predstavah. I. Dejan« ske predstave soglašajo s svojimi izvirniki.......189' 2. Enostavne predstave so vse dejanske (realne).....189 .?. Sestavljene predstave so samovoljne sestave......189' 4.- Namešani modi, napravljeni iz trdnih predstav, so dejanski . . 189 5. Predstave podstatij so realne, kedar sc ujemajo z bitjo stvari . 190' XXXI. poglavje. O skladnih in neskladnih predstavah. 1. Skladne predstave so tiste, ki popolnoma predstavljajo izvirnike . . 190 2. Knostavnc predstave skladne..........190 3. Modi so vsi skladni.............191 4. Z ozirom na ustaljena (settled) imenu utegnejo modi biti neskladni 192 6. Predstave podstatij, ki sc nanašajo na dejansko bit, niso skladne 192' 8. Predstave podstatij so kot skupki njihovih kakovosti vse nc« skladne..............................193' 11. Predstave podstatij kot skupki njih kakovosti so vse neskladne 195' resnične................196- 12. Enostavne predstave so havna in skladne......195 13. Predstave podstatij so $xrvna in neskladne......195- 14. Predstave modov in odnosnostij so izvirniki in morajo vsekakor biti skladne...............195 XXXII. poglavje. O resničnih in neresničnih predstavah. 1. Res« ničnost in neresničnost pravzaprav spadata k stavkom . . . 196 2. Metafizična rcsnica vsebuje zamolčan stavek......196 4. Predstave, ki se na kaj nanašajo, utegnejo biti resnične ali nc« resnične................196> 5. Drugih ljudij predstave, dejanska bit in namišljene dejanske biti so tiste, katerim navadno primerjajo ljudje svoje predstave 196' 6. Vzrok takšnih razmerij (rcferences)........197 8. Vzroki takih razmerij............197 9. Enostavne predstave utegnejo biti neresnične z ozirom na druge istega imena, ali so manj podvržene tej pomanjkljivosti ... 197 10. Predstave namešanih modov so najbolj izpostavljene neresnič« nosti v tem smislu.............197 11. Ali pa se vsaj misli neresnična..........198 12. Zakaj pa................198 13. Gledč na dejansko bit morejo biti neresnične le predstave pod« statij .................198 14. Prvič. V tem smislu enostavne predstave niso neresnične in zakaj niso...............198 15. Dasi je predstava modrine, ki jo ima eden, različna od predstave drugega................199 16. Prvič, enostavne predstave tegu smislu niso neresnične, zakaj niso 199 17. Drugič. Modi niso neresnični..........199 18. Tretjič. Kedaj so predstave podstatij neresnične.....200 19. Resničnost in neresničnost imata vedno za podstavi pritrjevanje ali zanikanje..............................200' 20. Predstave niso same po sebi nc resnične niti neresnične . . . 200 21. Toda so neresnične. — 1. Kedar sc sodi, da so ali niso prijetne predstavi koga drugega............200 22. Drugič. Kedar sc sodi, da sc ujemajo z dejansko bitjo, ko pa se ne 201 23. Tretjič. Kedar sc sodi, da jc skladna, dasi ni......201 24. četrtič. Kedar sc sodi, tla zastopa dejansko bit.....201 25. Kedaj so predstave neresnične..........201 26. Bolj primerno bi sc morale zvati prave ali neprave .... 201 XXXIII. poglavje. O združevanju predstav. 1. V večini ljudij jc nekaj nespametnega.............202 2. Niso popolnoma plod samoljubju.........202 3. Ni iz vzgoje...............202 195 Strnn 4. Jc stopnja blaznosti.............202 5. Izvira iz neprave zveze predstav.........202 6. Kako se je napravila ta zveza..........203 7. Neke mržnje so njih posledica..........203 9. Tehten vzrok pomot............203 10. Primeri................204 13. Zakaj more čas nekatere nerede v duhu ozdraviti, razum pa jih ne more................204 14. Se drugi primeri, ki sc na njih vidi, kako učinkujejo družitve predstav................204 17. Njegov vpliv na umstvene navade.........205 18. l)a sc opazovati na različnih razkolnikih.......205 19. Sklep.................206 III. knjiga. I. poglavje. O besedah ali jeziku vohče. 1. Človek je zmožen, razčlenjevati svoje glasove................3 2. Izprcminjati razčlenjene glasove v znake predstav .... 3 3. I 'stvarjanjc občnih znamenj....................3 5. Hescdc, izvedene iz takšnih, ki na konci pomenijo čutne predstave 3 6. Razpnrcdba..............................4 11. poglavje. O pomenu besed. 1. Hescdc so čutna znamenja, ki so petrebna za občevanje......................4 2. Besede so čutna znamenja predstav tistega, ki jih rahi ... 5 4. Besede sc pogosto prikrito nanašajo na predstave, ki so v duhu drugih ljudij..............................5 5. Drugič, na realnost stvarij......................6 6. Besciic vslcd navade lahko vzbujajo predstave..........h 7. Čcsto sc rabijo besede brez pomena................6 8. Njih pomen jc popolnoma samovoljen................6 III. poglavje. O občnih izrazih. 1. Besede'so večinoma občne besede ................................7 2. Kajti ni mogoče, da bi imela vsaka posamezna stvar svoje ime 7 3. Bilo hi tudi brez koristi......................7 5. Kake stvari imajo lastna imena..................7 6. Kako sc ustvarjajo občna imena..................S 9. Občne lastnosti niso nič drugega ko odmišljcnc predstave . . 8 10. Zakaj sc rahi v opredclhah navadno genus............9 11. Občen in vesoljen sta tvorbi našega razuma . .... *> 12. Odmišljcnc predstave so bistva generum ct specierum ... 10 13. So tvorbe razuma, svoje temelje pa imajo v sličnosti stvarij . 10 14. Vsaka razločna odmišljcna predstava jc razločna bit . . . 10 15. Dejanska in imenska bit...........11 16. Stalna zveza med imenom in imensko hitjo......11 17. Domneva, da ločijo dejanske biti species, je neporabna ... 11 18. Stvarne in imenske b'ti so pri jednostavnih predstavah in modih iste, različne pa pri predmetih..........12 19. Biti se nc ustvarjajo niti ■ uničujejo........12 20. Zaključek ............................13 IV. poglavje. O imenih jednostavnih predstav. 1. lincna jedno* stavnih predstav, raodov in predmetov imajo vsako nekaj posebs nega na sebi...............13 2. Prvič. Imena jednostavnih predstav in predmetov izražajo de« jansko bit...............13 3. Diugič. Imena jednostavnih predstav :n modov pomenijo vselej dejansko in imensko hit...........13 4. Tretjič. Imena jednostavnih predstav se ne dado opredeljevati . 13 5. Če bi sc dalo vse opredeljevati, bi bil to proecssus in infinitum 13 6. Kaj jc opredclha.............14 7. Zakaj sc nc dajejo opredeljevati jednostavne predstave ... 14 11- 196 ' Stran N. Primeri: gibanje..............14 1». Svetloba . . '..............14 11. Zakaj se jednostavne predstave ne dajejo opredeljevati, sc dalje razlaga................15 12. Nasprotno sc razkazuje na sestavljenih predstavah po primerih k'pa in mavrice..............16 14. Isto velja o sestavljenih predstavah, ki jih je treba z besedami napravljati razumljive............16 15. četrtič. Imena jednostavnih predstav so najmenj dvomljiva . . 16 16. Jednostavne predstave imajo malo stopenj vlinea pracdicamcntali 17 17. Šestič. Imena jednostavnih predstav niso vseskozi samovoljna . 17 V. poglavje. O imenih namešanih modov in relacij. 1. Stoje za odm.šljene predstave kakor druga občna imena.....17 2. Prvič. Predstave, za katere stojč, je ustvaril razum .... 17 3. Drugič. So samovoljne tvorbe brez vzorcev......18 4. Kako sc to godi..............18 5. Očividno so samovoljne tvorbe, v katerih je pogosto predstava prej ko bit...............18 6. Primeri: umor, krvosramstvo, zabadanje.......18 7. Ali vendar vedno služi jezikovnemu namenu......19 8. C) tem dejstvu pričajo neprestane besede raznih jezikov ... 19 9. To dejstvo kaže. da so vrste napravljene za občevanje ... 20 10. Sestavo spelija v namešanih modih ime in ustvarja vrsto 20 12. Izvirnikov namešanih modov nc iščemo kje drugod ko v duhu, ki tudi kaže, da so razumove tvorbe........21 13. Ker jih jc napravil razum brez vzorcev, kaže to dejstvo, zakaj so tako sestavljeni.............21 14. Tmcna namešanih modov stoje vselej za njih realne biti ... 22 15. Zakaj sc navadno pridobivajo njih imena prej ko njih predstave 22 16. Razlog, zakaj sem v tem predmetu tako obširen.....22 VI. poglavje. O imenih predmetov. 1. Navadna imena predmetov stoje za sorte..............23 2. Rit vsake sorte je odmišljcna predstava.......23 3. Imenska in dejanska bit različni ......23 4. Pojcdincem ni nič bistvenega..........23 7. Imenska bit spenja vrsto...........25 9. Ncdcjanska bit, ki je nc poznamo.........25 10. Ncbitne oblike, ki je še menj poznamo.......26 11. Imenska bit je tisto, po čemer ločimo vrste: to jc dalje očitno na duhovih...............26 12. Verjetno jc. da je brez števila vrst angelov......27 13. Da jc imenska hit vrstna bit, se dokazuje na ledu in vodi . 27 14. Težave proti določenemu številu dejanskih biti.....28 18. Naša imenska bit predmetov ni popolna zbirka posebnostij . . 28 21. So le takšni skupki, kakor stoje za nje naše ime.....29 22. Naše odmišljene predstave so nam merila vrst; primeri v tem človeka................29 23. Rojstvo ne loči vrst ... .........29 24. Ne po predmetnih oblikah...........30 25. Specifične biti ustvarja duh...........30 26. Zato so zelo mnogoličnc in negotove........30 28. Ni pa tako svojevoljno kakor namešani modi.....31 29. Seveda prav nepopolno............32 30. Pa vendar služijo vsakdanjemu pogovoru.......32 31. Riti vrst pod istim imenom so prav različne......33 32. Čim občnejše so naše predstave, tem ncpopolnejšc in delnejše so 33 33. Vse je prikrojeno olajšavi govorice.........34 34. Primer so nam kazuurji............34 35. Sorte določajo ljudje............35 197 Stran 36. Sličnost ustvarja prirocla...........35 38. Vsaka odmišljena predstava je bit.........35 39. Genera in specics zavoljo imenovanja........36 40. Vrste umotvorin so menj zmedene ko pa prirodnin .... 36 41. Umotvorinc različnih vrst...........36 42. Le predmeti imajo posebna imena.........37 43. Razpravljanje o besedah jc težavno........37 44. Slučaji namešanih modov v kinneah in niouph......37 46. Primer predmetov na zahah..........38 48. Njih predstave so nepopolne in zato različne......39 49. Da se torej določijo njih vrste, se suponira dejanska bit . . 30 50. Ta domneva pa ni porabna..........39 51. Sklep.................39 VII. poglavje. O členicah ali členkih. 1. Členki spenjajo dele celih stavkov...............40 2. V njih jc jedro lepe govorice..........40 3. Kažejo, kako razmerje daje duh svojim mislim.....40 5. Primer na besedi but............41 6. Ta stvar sc omenja tu le mimogrede........41 VIII. poglavje. O abstraktnih in konkretnih izrazih. 1. Abstraktni izrazi nc morejo nastopati kot povedki in zakaj nc . 41 2. Kažejo razliko med našimi predstavami.......42 IX. poglavje. O nepopolnosti besed. 1. Besede se rabijo za spo« minjanje in priobčevanje naših misli........42 2. Vsaka beseda služi spominjanju.........42 3. Priobčevanje z besedami meščansko ali modroslovsko ... 43 4. Nepopolnost besed dvomljivost njihovega pomena .... 43 5. Vzroki njih nepopolnosti ....'.......43 6. Imena namešanih modov so dvomljiva. Prvič, ker so predstave, za katere stoje, tako zapletene..........43 7. Drugič, zato, ker nimajo vzorcev.........44 8. Posebnost (propriety) ni zadostno lečilo.......44 9. Tudi način, kako sc učimo imen, prispeva k njihovi dvoumnosti 44 10. Odtodi je neizogibna, nejasnost v starih pisateljih .... 45 11. Tmcna predmetov dvoumnega pomena........45 12. Imena predmetov se nanašajo T. na realne biti, ki sc nc morejo poznati................46 13. Drugič, na sobivajoče kakovosti, ki sc lc ncpopolnoma poznajo 46 14. Tretjič, sobivajočim lastnostim, ki so znane, toda nepopolnoma 47 15. S temi nepopolnostmi — utegnejo služiti meščanski, ne pa pri« merno modroslovski rabi...........47 16. Primer tekočina..............47 17. Primer zlato...............48 18. Imena jednostavnih predstav so najmenj dvoumna .... 48 19. Prvi za njimi pa so jednostavni modi........49 20. Najbolj dvoumna so imena zelo sestavljenih namešanih modov in predmetov..............49 21. Zakaj sc vali ta nepopolnost na besede.......49 22. To hi nam naj nalagalo skromnost pri vsiljevanju našega smisla starim pisateljem.............49 X. poglavje. O zlorabi besed. 1. Zloraba besed.....50 2. Besede brez kake ali brez jasne predstave......50 4. Povzroča jih učenje besed pred predstavami, ki spadajo k njim 51 5. II. Nestalna poraba (application).........51 6. III. Afektirana nejasnost vsled napačne rabe......52 7. Logika in disputationes so k temu mnogo prispevale .... 52 8. To nazivi jejo suhtilnost............52 9. Ta učenost družbi prav malo koristi........52 10. Ali uničuje sredstva spoznanja in občevanja......53 198 ' Stran 11. koristno na zmedo glasov črkam . ■.......53 12. Ta umetnost je zamotala verstvo in pravosodje.....53 13. Ta umetnost hi naj veljala za učenost........53 14. IV. Misliti si, da so stvari...........54 15. l'rimer na snovi..............54- 16. To stori, da zmote ne izginejo..........55 17. V. Stavijo se za to, česar nc morejo pomeniti.....55 18. N. pr. Staviti jih za realne biti predmetov......55 19. Zato mislimo, da ni vsaka izprememba naše predstave o pred« metih izprememba vrste............56 20. Vzrok zlorabe jc domneva, da dela narava vselej redno (regu« larlv).................5 vostmi sc nc da razkriti............79 15. O upornosti proti sobivanju obširneje........80 16. Od sobivanja moči je prav kratek pot........81 17. O duhovih jc šc tesnejše............81 18. III. O drugih odnosnostih ni lehko povedati, kako daleč ... 81 Blagonravjc sc da dokazati...........82 19. Dve stvari sta povzročili misel, da nravne misli niso dostopne dokazovanju: njihova zapletenost in pomanjkanje čutnih zastop« nikov.................82 20. Pripomočki proti tem težavam..........83 21. O dejanski biti: o samih sebi imamo nazorno spoznanje, o Bogu dokazovalno, o majhnem številu drugih stvari pa čutno ... 84 22. Velika jc naša nevednost...........84 23. .Teden vzrok tega jc pomanjkanje predstav, bodisi takih, ki o njih nimamo pojmov, bodisi takih, kakršnih posebej nimamo ... 84 24. Zavoljo njih oddaljenosti...........85 25. Zavoljo njihove drobnosti...........85 26. Vsled tega ni vede teles...........86 27. Mnogo menj pa jc vede duhov..........86 28. Pomanjkanje zveze, ki bi sc dala zaslediti med predstavami. ki jih imamo...............86 29. Primeri.......".........87 30. Pomanjkanje v zasledovanju naših predstav......88 31. Obscžje glede na vesoljnost (universalitv).......88 IV. poglavje. O realnosti spoznavanja. 1. Ugovor. Spoznanje postavljeno na predstave utegne biti vse prazen prividek . 89 2. Odgovor. To pa ni tako, kjer sc ujemajo predstave s stvarmi . 89 4. Kakor se strinjajo I. vse jednostavne predstave.....89 5. II. Vse so sestavljene predstave razun predmetskih predstav . 90 200 ' Stran 6. Odtod jc realnost matematiškega spoznanja......90 7. Tn o nravnostnih.............90 8. Bivanje sc na realnost nc zahteva.........91 9. Niti nc bo to menj resnično ali zanesljivo, ker so nravstvene predstave našega lastnega kova ter nosijo imena, ki smo jim jih izmislili mi...............91 10. Napačno imenovanje gotovosti spoznanja nc spravlja v nered 92 21. Predstave predmetov imajo svoje vzorce zunaj nas .... 92 12. Kakor daleč sega njih strinjanje s temi, tako daleč jc naše spo« znanje glede na nje realno...........92 13. V svojih preiskavanjih predmetov moramo uvaževati predstave, ne smemo pa omejevati svojih misli na imena ali vrste (spccies), ki si jih mislimo, da jih določajo imena.......92 14. Odgovor na ugovor proti izmenetu. da bi bil nekaj med Slove* kom in živaljo..............93 16. Pošasti ali izmene.............94 17. Besede in vrste (spccies)...........95 18. Ponovitev ...............95 V. poglavje. O resnici vobče. 1. Kaj je resnica.....95 . 2. Pravo združevanje ali razdruževanjc znamenj, to sc pravi pred« stav ali besed..............95 3. Ki tvore duhovne ali besedne stavke........95 4. Duhovni stavki sc zelo težko obdelujejo.......95 5. Saj ni nič drugega ko združevanje ali razdruževanjc predstav brez besed...............96 6. Kcdaj vsebujejo resnico brezbesedni stavki, kedaj pa besedni . 96 7. Ugovor proti besedni resnici, češ da tako utegne vse biti izmišs ljotina..........., . . . . 97 8. Odgovor pa pravi, da velja (is about) realna resnica predstavam, ki sc strinjajo s stvarmi............97 9. Nercsnica je spenjati imena drugače, ko sc strinjajo njih pred« stave.............. . . 97 10. O občnih stavkih sc mora obširneje razpravljati.....98 11. Nravstvene in metafizične resnice.........98 VI. poglavje. O občnih stavkih, njih resničnosti in gotovosti. 1. Razpravljati o besedah jc za spoznavanje potrebno ... 98 2. Občne rcsnicc razumevati je komaj mogoče, če ne nastopajo v besednih stavkih.............98 3. Gotovost je dvojna — gotovost rcsnicc in spoznanja .... 98 4. Ne more sc spoznati, da bi bil kak stavek resničen, kjer sc nc pozna bit vsake omenjene vrste.........99 5. To sc bolj posebno tiče predmetov (substanees).....99 6. Resnica lc malo občnih stavkov glede na predmete sc da spoznati 100 7. Ker sc da sobivanjc predstav vedeti lc pri malem številu slučajev 100 8. Primer na zlatu..............100 10. V kolikor sc da vedeti kako takšno sobivanjc. v toliko utegnejo biti gotovi občni stavki............101 11. Kakovosti, ki tvore naše sestavljene predmetske predstave, so večinoma odvisne od zunanjih, oddaljenih in nezaznavnih vzrokov 102 13. Razsojanje utegne segati dalje, ali to ni spoznanje . 103 14. Kaj je potrebno na naše spoznanje predmetov.....104 15. Dokler nc vsebujejo naše predmetske predstave svojih realnih konstitucij, moremo glede na nje tvoriti lc malo občnih gotovih stavkov................104 16. V čem tiči občna gotovost stavkov..........105 VII. poglavje. O načelih (maxims). 1. So sama po sebi očividna 105 2. V čem je bit oči vidnosti . .........105 3. Oči vidnost sama po sebi ni posebnost priznanih aksiomov . 105 201 Stran 4. Kar sc tiče istosti in razi čnosti, so jednako očividni vsi stavki sami po sebi..............105 5. V sobitnosti imamo le malo neposredno očividnih stavkov . . lilo 0. V drugih odnosnostih jih utegnemo imeti.......107 7. Glede na realno bit nimamo nobednih.......107 8. Ti aksiomi nc vplivajo dosti na naše ostalo spoznanje . . 107 9. Ker niso tiste resnice, ki smo jih spoznali, prve.....107 10. Ker se na nje nc opirajo drugi deli našega spoznanja . . . H>8 U. Kaka jc porabnost teh občnih maksim........109 12. Maksime se utegnejo izkazati za prot:slovja, čc sc neskrbno rabijo besede..............112 13. Primer na praznoti (vacuum)..........112 14. Ne dokazujejo, da bi zunaj nas bile stvari.......112 15. Nevarno jih je rabiti pri sestavljenih predstavah.....113 16. Primer na človeku.............113 19. Majhna porabnost teh maksim v dokazih, kjer imamo jasne in razločne predstave.............114 20. Kjer so naše predstave zmedene, je raba maksim nevarna . . 114 VIII. poglavje. O brezpomembnih stavkih. 1. Nekateri stavki nam nc pospešujejo spoznavanja.........114 2. Prvič, identični stavki . . . .........115 4. Drugič, kedar sc postavi del kake sestavljene predstave kot pavedek celoti...... .......116 5. Kot del opredelbe opredeljenega izraza........116 (i. Primer človek in ženski jezdni konj........117 7. Kajti to uči samo pomen besed..........117 8. Nc pa dejanske vede............118 9. Občni stavki gledč na predmete so pogosto igranje z besedami 118 10. Zakaj pa . '...............118 11. Tretjič, rabiti besede različno sc pravi igrati sc ž njimi . . . 118 12. Znamenja besedskih stavkov..........11(' 13. Del opredelbe kot povedek kakega izraza.......119 IX. poglavje. O našem spoznanju biti. 1. Občni gotovi stavki se nc tičejo biti..............119 2. Trojno spoznanje biti............120 3. Spoznanje naše lastne biti jc nazorno (intuitive).....120 X. poglavje. O našem spoznanju božje hiti. 1. Zmožni smo goto« vega spoznanja, da jc Bog...........120 2. Človek ve, da jc.............120 3. On tudi vc. da nc more nič proizvesti biti. torej česa večnega . 120 4. To večno b'tje mora biti silno mogočno.......121 5. In vsevedno...............121 6. Zato pa jc Bog..............121 7. Naša predstava najpopolnejšega hitja ni jedini dokaz o Bogu . 121 8. Nekoliko o večnosti.............122 9. Sta dve vrsti stvari, mislečih in nemislečih......122 10. Ncmislcčc hiti nc morejo proizvajati mislečih.....122 11. Zato pa je bila večna modrost..........123 13. Ali snoven ali ne.............123 14. Ni snovna, I., ker nc misli vsako dclcc snovi......124 15. II. Jedno delcc snovi samo ne inorc biti misleče.....124 16. III. Sestav ncmislcčc snovi nc more biti misleč.....124 17. Ali v gibanju ali mirovanju..........124 18. Snov ni sovečna (eo-eternal) s kakim večnim duhom .... 125 XI. poglavje. O našem spoznavanju biti drugih stvari. 1. Dobiva sc samo po čuvstvovanju...........126 2. Primer (instancc): belina tega popirja........126 3. To siccr ni tako gotovo kakor dokaz, vendar pa sc sme ime« novati spoznanje in dokazuje, da so stvari zunaj nas .... 127 202 ' Stran 4. I. Ker jih ne moremo imeti razun po pritoku skozi naša čutila 127 5. II. Ker sta predstava aktualnega čuvstvovanja in predstava spo« mina zelo različni zaznavi...........127 6. III. Ugodje in neugodje, ki spremljata dejansko čuvstvovanje, ne spremljata povrata teh predstav brez zunanjih predmetov . 128 7. IV. Naša čutila se med seboj podpirajo pri pričanju o bivanju zunanjih stvari.....................128 S. Ta zanesljivost jc tolika, kolikršne potrebuje naš položaj . . 128 9. Dalje pa ne sega ko dejansko čuvstvovanje......129 10. Blaznost jc, pričakovati dokaz v vsaki stvari......129 11. Minolo bivanje sc spozna po spominu.........130 12. Da so duhovi, sc nc da spoznati.........130 13. Posebni stavki o bivanju (biti csistcncc) se dado spoznavati . 130 14. In vesoljni (občni) stavki gledč na odmišljene predstave . . . 131 XII. poglavje. O boljšanju našega spoznavanja. 1. Spoznanje ni od maksim..............131 2. (Vzroki tega mnenja)............131 3. Prihaja pa od primerjanja jasnih in razločnih predstav . . 131 4. Nevarno je graditi na nezanesljiva načela.......132 5. Ta pot ne vodi zanesljivo do resnice........133 h. Ampak jasno primerjanje, popclne predstave pod stalnimi imeni 133 7. Resnična metoda na pospeševanje spoznanja je po pretehtavanju naših odmišljcnih predstav...........133 8. To bi utegnilo tudi nravoslovjc pojasniti.......133 9. Spoznavanje teles pa sc ne da /boljšati samo po poizkusu 134 10. To nam utegne podeliti udobnost, ne pa vede (znanosti) . 1.14 11. Opremljeni smo na nravstveno spoznavanje in naravni napredek 135 12. Varovati pa sc mora hipotez in napačnih načel.....135 13. Prava raba hipotez.............136 14. Jasne in razločne predstave z določenimi imeni in pa iskanje tistih, ki kažejo svoje strinjanje ali ncstrinjanjc. so sredstva, ki nam razširjajo spoznanje..........136 15. Matematika jc lc jeden slučaj..........136 XIII. poglavje. Šc nekoliko prevdarkov o našem spoznavanju. 1. Naše spoznavanje jc deloma nujno, deloma samovoljno . . 137 2. Prizadevnost (application) je samovoljna, spoznavamo pa stvari, kakršne so, ne pa kakor sc nam poljubi.......137 3. Primer na številih .............1.18 4. V naravnem verstvu.............138 XIV. poglavje. O razsojanju (presojanju). 1. Ker naše spoznanje ne sega daleč, nam jc treba nečesa drugega......1.18 2. Kako je rabiti ta somračni (tvvilight) položaj . . .' . . . 1.18 3. Mnenje nadomešča pomanjkanje spoznanja......1.19 4. Mnenje jc dozdevek. da so stvari take, nc da bi jih kdo zaznaval 139 XV. poglavje. O verjetnosti. 1. Verjetnost jc videz strinjanja na podlagi prcvarljivih dokazil..........139 2. More pomagati menjšati pogrešanje spoznanja . . . . 140 3. Ker je to tisto, kar nam vzbuja domnevo, da so stvari resnične, prej ko vemo, da so resnične..........140 4. Podstavi verjetnosti sta dve. soglasnost z našo lastno izkušnjo ali pa izpričevalo tujih izkušenj..........140 5. V tem sc morajo vsi argumenti za stvar in proti njej preizkušati. prej nego pridemo do razsodbe.........140 6. Verjetnosti so zmožne velike mnogoličnosti......141 XVI. poglavje. O stopnjah pritrjevanja. 1. Naše pritrjevanje bi morali voditi temelji verjetnosti.........141 2. Nc morejo vedno dejanski ostati preti očmi, zato pa se moramo zadovoljiti s spominom, tla smo nekedaj videli temelj za kako stopnjo pritrjevanja.............142 203 Stran 3. Slabe posledice tega, čc se niso naše razsodbe prej prav rešile . 142 4. Njena prava raba, medsebojna ljubezen in potrpljenje . . . 142 3. Verjetnost jc ali dejstvena (of matter of fact) ali spekulativna (of speculation)..............143 6. Sodejstvujoča izkušnja vseh drugih ljudij z našo proizvaja pre' pričanje (assurancc), ki sc bliža spoznanju......143 7. Hrezsporno izpričevalo in izkušnja večinoma proizvajata zaupanje 144 8. Pošteno izpričevalo in nepristranska narava stvari tudi proizvede zanesljivo mnenje.............144 9. Če pa si nasprotujeta izkušnja in izpričevala, so stopnje verjet« nosti neskončno različne...........144 10. Sporočena izpričevala imajo tem menj dokazovalne moči, čim bolj so oddaljena.............145 11. Vendar pa jc zgodovina zelo porabna........145 12. V stvareh, ki jih nc morejo razkriti čutila, je glavno pravilo ver« jetnosti podobnost (analogy)..........146 13. Jeden slučaj, kjer nasprotna izkušnja ne slabi izpričevala . . 147 14. Samo izpričevalo razodetja je najvišja gotovost.....147 XVII. poglavje. O pameti (reason). 1. Različni pomen besede reuson................147 2. V čem jc jedro umovanja...........147 vjJ.'Njeni četirje deli.............148 4. Silogizem ni glavno sredstvo pameti........148 5. Pomaga malo v dokazovanju, šc menj pa v verjetnosti . . . 153 6. Ne služi večanju spoznanja, ampak sc bori proti njemu . . . 153 7. Iskati bi sc morali drugi pripomočki........154 8. Mi umujemo o posebnostih...........154 9. 1'umct nam odreka, ker nima predstav........155 10. Zavoljo nejasnih in nepopolnih predstav.......155 11. Zavoljo pomanjkanja predstav posredovalk......155 12. Zavoljo napačnih načel............155 13. Zavoljo dvomljivih izrazov...........155 14. Naša najvišja stopnja spoznanja je nazorna (intuitive) brez umovanja................155 15. Temu sledi dokazovanje z umovanjem........156 16. Da popolnimo to oskodnost (narrowness), imamo lc razsojanje o verjetnem umovanju............156 17. Nazornost, dokaz, mnenje...........156 1H. Posledice besed in poslcdicc predstav........157 19. Čctiri vrste dokazil (arguments).........157 I. Ad vcrccundiam.............157 20. II. Ad ignorantiam.............157 21. III. Ad hominem.............157 22. IV. Ad iudicium.............157 23. Nad pametjo, proti pameti in v skladu s pametjo .... 157 24. Pamet in vera si nista nasprotni.........158 XVIII. poglavje. O veri in pameti in njunih razločnih delokrogih. 1. Njune meje jc potrebno poznati........158 2. Raj je pamet, kaj pa vera kot med seboj razločeni .... 158 3. Sporočeno razodetje nc more podajati nobene jednostavne pred« stave.................159 4. Sporočeno razodetje nas lehko seznanja s stavki, ki se tudi dajejo spoznavati po pameti, toda nc z isto gotovostjo kakor pamet . 159 5. Razodetje se ne more dopuščati proti jasni očividnosti pameti . 160 6. Sporočeno razodetje pa mnogo menj........161 7. Stvari, ki so nad pametjo...........161 8. Niso pa proti pameti verske zadeve, če so ruzodete .... 161 9. Poslušati bi bilo treba na razodetje v stvareh, kjer pamet ne more razsojati ali pa samo verjetno........162 204 ' Stran 10. V zadevah, kjer more pamet podajati gotovo spoznanje, je treba poslušati na to..............162 XIX. poglavje. O navdušenosti. 1. Potreba ljubezni do resnice . 163 2. Naklonjenost na oblastno nastopanje, odkodi je.....163 Š^Moč navdušenja..............164 "i Pamet in razodetje ..............164 5. Začetek navdušenja..............164 6. Navdušenje...............164 8. Navdušenje zamenjeno z gledanjem in čuvstvovanjem . . . 164 9. Kako sc da razkriti navdušenje..........165 11. Navdušenje pogreša očividnosti, da je stavek od Koga 166 12. Krepkost prepričanja ni dokaz, da jc kak stavek od Boga . . 166 13. Kaj je luč v duhu.............167 14. Presojati razodetje mora pamet.........167 15. Mnenje ni dokaz kakega razodetja........167 XX. poglavje. O napačnem pritrjevanju ali zmoti. 1. Vzroki zmote 168 2. Pomanjkanje dokazov............168 3. Ugovor. Kaj naj je iz teh, ki jih pogrešajo. — Odgovor . . 169 4. Ljudje sc zadržavajo, da bi nc raziskavali......169 5. Pomanjkanje spretnosti na njih rabo........169 6. Pomanjkanje volje na njih rabo .........170 7. Napačne mere verjetnosti; odkodi.........171 8. I. Dvomljivi stavki vzprejeti za načela........171 11. II. Vzprejeta hipoteza............172 12. III. Glavne strasti.............172 13. Sredstva na beg pred verjetnostmi: I. Namišljena prevara . 173 14. II. Suponirani odgovori za nasprotno........173 15. Kake verjetnosti določajo pritrjevanje........173 16. Kje je v naši oblasti, puSčati jo nerazrešeno......174 17. Avtoritete...............174 18. Nc gazijo pa ljudjg po toliki množici zmot, kakor sc domneva . 175 2. I. Physica...............175 XXI. poglavje. O razdelbi znanostij (ved). 1. Tri vrste . . . 175 3. II. Practica...............176 4. IV. Zijueiutuzii..............176 5. To jc prva razddba predmetov spoznanja.......176 Razčlemba John Lockcovega nauka o predstavah v njegovem spisu o človeškem razumu...........177—183 Locke, John, 1632-1704 O človeškem razumu spisal John Locke; poslovenil Fr. A. Jerovšek 3. in 4. knjiga Digitization of this book was lead and sponsored by Lawyer Drago Mlinarič Izdala: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ©2013