Zgode in nezgode
Pišc Iv. Kiferle
2. Zaslužena kazen.
svojih mladih letih — tako mi je pripovedoval moj to-variš — sem imel posebno veselje do britve. Morija bi bil še postal brivec, da ni prišlo nekaj vmcs, kat ine je temeljito ozdravilo. Bilo mi jepetlet, ko sem bil gt-ozno tepen zaradi britve.
Zgodilo se pa je tako-le:
Moj oče se je bril sam. Ni maral, da bi ga kdo drugi praskal z britvijo po obrazu in vratu. »Britev je nevarna reč,« je večkrat rekel, »sarn sebi jo še najbolj zaupam.«
Nekega dne scm posebno opazoval očela, kako se bo bril. Pripravil si je na mizo potretmih reči. Naposled je vzel s police pri pefi bi-jtev. Nabrusil jo je ob kamenu, potem pa pogladil na jermenu. Nazadnje f,a jo je gladil še ob dlan, zdaj sem, zdaj tja, zdaj sem, zdaj tja, da se je sljšalo po dlani; tek-tek, tek-tek. Vedno sem mislil, da pojde ostrina v koža, pa ni šla. Potem si je napravil v lesenem lončku milnice in se je z njo rv^azal po obrazu in vratu.   To je šlo precej časa semtertja.
»Sedaj pa le mirni, otroci« — je rekel — »da me kdo ne dregne! Britev je nevarna reč.« Otroci smo bili mirni. Jaz sem pa opazov^] od strani, kako pojde. Z desnico po desnem Hcu je Slo gladko. Z levico po levctn licu pa je šlo že težje. Po bradi in po vratu pa je šlo s težavo. Treba je bilo kožo natezati, zdaj sera, zdaj tja. No, s potrpljenjera in v^traj-nostjo se vse dožene. Slednjič se je oče oddahnil, rekoč: »Hvala Ejogu, dobro je! Za en teden bo spet mir.«
Oie je potem britev lepo obrisal, jo zavil v sukneno krpo in jo spravil na polico. Pazil sem dobro, kam jo je položil. Sklenil sera, da jo ob prvi priliki  poizkusiro,  kako  kaj reže.   Imel sem že svoj pipec za dva krajtarja.
——    106    »-—                                          I
toda ... britev, to je vse kaj drugega.  Kako se sveti!   Pa ostra  je.  Ej, ^M bi rezal z njo trske in šibice!   No, priliko za to sem dobil kmalu.            S
Dva dni zatem sta bila odšla z doma oče in mati.   Zlezel sem na p^fl in sc  iztezal  po britvi na polici.   Dosegel sem jo.   Oj, to je bilo vcseijelJ Odprl  sem  jo počasi.   Ogledoval  sem jo.   Rad bi bil tudi jaz potegnil po dlani  semtertja,  toda  zbal  sem  se.   Oče je vedno poudarjal,  da je britev nevarna  ret   »Ne,  vrezati se pa ne smem.  Toda poizkusiti moram vendar, kako reže.   Ako režcm  polico,   je ne bo bolelo in kri ne bo tekla.«   Tako sem misli) in začel rezati polico.   Ej, to se je rezalo!   Kar samo se je de-lalo.   Pipec naj se kar skrije pred britvijo!
Ko sem bi) tako zamišljen v svoje malopridno delo, zakliče mlajša sestrica, ki je gledala skozi okno:   »Oce glejo, oce glejo!«
Tedaj se ustrašim. Hitro zavijem britev v cunjo in jo denem ua prejšnje mesto. Tedaj pa stopi oče v sobo. Začudi se, kaj delam sedaj, v poletnj vročini, na peči.
»Zakaj si na peči?« me vpraša. Jaz ne odgovorim ničesar. Tedaj pa vpraša mojo sestrico: »Kaj je delal Ivan na peči?« Ona odgovori: »Blitev imel ... polico lezal.«
»Ni mogoče!« reče oče. Stopi k polici in vidi, da je vsa narezana, na tleh pa polno treščic in iveri. Pogleda britev in vzklikne: »O, ti presneti otrok! Britev mi je pojkodoval! Vsa žkrbasta je! Za nič je! Pa porezal bi se bil lahko.  Le čakaj!«
Oče je odše! ven. Vrnil se je z dolgo šibo. »Šestdeset starih krajcarjev sem dal za britev, zdaj si jo pa pokvaril!«   Švrk, švrk, švrk.
»O, joj, joj, saj ne bom več!«
»Britev je nevarna reč, pa se igraš z njo!« Švrk, Svrk, ivrk ...
»U, u-u, saj ne bom več!«
• 2a samo škodo si!« Švrk, švrk, švrk...
»1-i-i, boli-i, saj ne bom več!«
Tako sem cvilil in se premetaval po peči. Očetu pa je bilo tako všefi. ker me je lahko namazal od vseh strani.
Na mojo srečo je prišla mati v sobo in je ustavila to igro. »Otrok jc res zaslužil  kazen,«  je rekla, »toda ti pa britev tudi bolj varno spravljaj!«
Tako je tudi bilo. Oče je poslal britev brusaču. Bila je še za rabo. Zaklepal jo je v skrinjo. Jaz pa sem bil zadovoljen s pipcem in nisem več prežal na britev.   Še sedaj čutim mržnjo do nje.