92    -----
Politične stvari.
Beroliuska pogodba — polovičarsko delo.
Da je berolinska pogodba o turških zadevah le polovičarsko delo, to zdaj vsak daa jasaeja postaja. Evropski diplomati so v Beroliau proti volji prizadetih narodov skovali nekaj, čemur se zdaj ti narodi odločno ustavljajo. Ne vprašavši Bolgare so njihovo deželo razklali v dva kosa in južnega lepšega in bogatejšega pustili pod polumesecem, Čeravno so časi uže davno pretekli, ko so se narodi smeli cepiti na dvoje in dandanes kraljuje ravno nasprotna ideja, namreč ta, da se narodi družijo v celote. Pretekli so tudi Časi, ko so kar čez glave narodov sklepali pogodbe in zveze, česar se bodo diplomati še prekmalu prepričali. Uže oa polotoka balkanskem zopet povsod vre in bati se je vsak hip, da ne bi izkipelo z nova.
Rasi se povsod umikajo z Bolgarije, za njimi pa prihajajo turške čete in zasedajo glavna mesta in trdnjave. Do zdaj pač med Turki in Bolgari ni bilo še nobene praske, ker so Rusi še preblizo, al kako dolgo ntegae to trpeti? V izhodni Rumeliji je gibanje in upitje po združenji z Bolgarijo čedalje sil-neje, kaj pa še le bo, ko bo zadnji ruski vojak izginil iz dežele unkraj Balkana!
V Macedoniji je upor, o katerem so Turki poročali, da so ga popolnoma zadušili, zopet popolnoma oživil ae in od vseh strani vrejo dobrovoljci k ustajni-kom, katerih čete se vedno maožijo. Gotovo čakajo to le ugodnega vremena in odh »da Rasov, da planejo is svojih zakotij v ravnino nad Turke.
Z Grki se turška vlada tudi ne more poravnati, čeravno se Francozi močno potezajo za-nja in pritiskajo Turčijo, naj bi njim na ljubo si tuii k*k kos odtrgala od svojega še živega trupla.
Tudi z Bosno ni še vse v tako lepem redu, kakor se morda vidi. Spomladi imamo pomakniti se še naprej do Novega p a žara, al kakor se kaže, utegne biti to še trnjeva pot, na kateri bo Avstrija skusila, koliko je turška prijaznost do nje resnična. Tista „al-baaska liga", zveza albanskih mohamedancev in po avstrijski armadi v Bosni in Hercegovini razkropljenih in ubeglih upornikov, o kateri se je uže lansko leto toliko govorilo, jela je zdaj tako drzoo gibati se, da je moral črnogorski knez pomnožiti mejno stražo na tej strani in v Podgorici nakupičiti večo vojno moč, da more  o pravem času  odbiti vsakorsni napad Albancev.
Največe važnosti se ve da je pa to, kar se v Bolgariji godi in se nje tiče, kajti med vsemi slovanskimi narodi na jugu turškem so Bolgari z berolinsko pogodbo najmanj zadovoljni, in to prav po pravici. Ce-ravoo si sedanji ruski governer knez Dondukov na vso moč prizadeva pomiriti razburjene duhove, vendar vkljub svoji veliki priljubljenosti v bolgarski skupščini nezadovoljnosti ne more potlačiti. V zbornici njeni so bili razgovori uže silno burni, ker se od 231 poslancev jih nič manj ko 102 strogo držita le tiste pogodbe, katero je sklenila Rusija s Turčijo v sv. Štefanu, in med temi je veliko zelo veljavnih možakov slovečega domoljubja. Eden takih je v zbornici krepko povzdignil svoj glas naravnost rekši, „da nikakor ne gre velikanskega poslopja zidati na pesek, kar sezdaj namerava, ter postavno pritrditi temu, da se celemu truplu odseka ud, po katerem bo rana vedno krvavela in vsacega sina domovine neprenehoma hudo skiela."
Tako je mnenje vseh 231 poslancev, če tudi ga vsak javno ne izgovarja, ker vsak je prepričan, da take osode noben Bolgar ne mara. Zato je tudi večina od-sekova — 20 poslancev — sklenila skupščini staviti predlog, naj sklene, da se ima izhodna Rumeiija združiti z bolgarsko kneževino. Po vseh teh dogodbah se ne da misliti, da bodo Bolgari zadovoljni z izvršitvijo berolinske pogodbe; veliko verjetneje je to, da le iz ozira do Rusije zdaj nočejo stopiti še na noge, a kedar odide ruska armada, bo gotovo bila ura, o kateri se bo boj za popolno rešitev iz turškega jarma vnovič pričel.
Če tedaj je že zdaj tako, ko se določbe berolinske pogodbe pričenjajo komaj izvrševati, kako bo še le potem, ko se bo jel kazati nesrečni sad njihov !
Da je berolinska pogodba le polovičarska, to so> jeli spoznavati ne le po nji prizadeti narodi, marveč tudi uže velevlade, ki zdaj vidijo, da bo treba izdatnih popravkov (korektur) na nji. In res je uže slišati, da je italijanskega ministerstva predsednik De-pretiš nasvetoval vladam evropskim, naj bi napravile še „shod po shodu" v Rimu, pri katerem bi se izhodna štrena dala morda pametneje raamotati, kakor se je razmotala pod vplivom ,,poštenega mešetarja" (des ehr-lichen Maklers) Bismarka v Berolinu. Vsakako potrebuje berolinska pogodba temeljite revizije, sicer ne bo miru, dokler na balkanskem polotoku ne dobi vsak narod tega, kar mu gre po božji in človeški postavi*