0 lepopisji. (Nasvetoval L. Belar v 3. odborovi seji učiteljskega dru-štva za Kranjsko.) Dušno življenje je nekako podobno naravnemu. Narava se spomladi s pomočjo ranogoverstnih sredstev počasi razvija, ter se od dne no dne bolje upodobuje. Ravno tako se godi pri začetku 's človeškim duhom. Narava, pa tudi človeška duša potrebujete mnogoverstnih pomočkov, po kterih napredujete. Kjer manjka pomoči, tara peša iudi živelj. Pomočki so tedaj pogoj pri napredku. Učitelji smo delalci na duševnem polju, tedaj ne smerao prezirati tudi male stvarice, ki nam količkaj more pomagati k dobremu napredku; sej naj večje iznajdbe so prišle na dan potem, da so se pri začetku opazovale naj manjše reči. Namenili srao se danes kaj govoriti o naetodi pri pisanji. Dovolite mi torej , dragi sobralje, da tudi jaz nekoliko o tem povem, in v kratkem še ponavljam, kar sem v tej zadevi pisal v lanskem šolskem letnem sporočilu. Učitelj naj si pri vsakem nauku, pri vsem podučevanji misli in za načelo postavi: ^,naj pomaga, karmore". — Ravno zato ne zametujem nobenega pripomočka, kterih smo se do sedaj posluževali pri podiičevanji v pisanji, ker se naj več vsi, enemu ta, drugetnu uni dobro oponaša. Mislini pa, da je pri tem nauku tista metoda naj boljša, po kteri se roka in okd ob enem naj bolje izobražuje. Učitelj naj pri poduku v pisanji vedno misli, da, kar se tii pervi čas zamudi in zanemari, se težko kdaj popravi. wNavadaje železna srajca", to velja bolj, kot drugod, tudi tukaj. Hvaležno se spominjam nasega verlega tovarša g. J a n. Levca, učitelja v Terstu, kteri je v svojih krasnih nSlovenskih Iepopisnih zgledih" slovenskim Ijudskim učiteljem pervi pokazal pot, po kteri naj se naši ucenci vodijo do lepega, razločnega pisanja. Marljivi ta učitelj terdil je, da med lepopisarjem in med učiteljem lepopisa je grozno velik razloček. On je tedaj pervi vpeljal pri nas tako imenovano amerikansko metodo pri pisanji. Prepričan seiu, da je to pravi način, kteri nam zagotovlja boljši napredek; vem pa iz Iastne skušnje, da bi nam na podlagi te metode še tudi neka malenkost prav dobro vstrezala , in to bi bile polegne čerte. Pisanje sestavljamo iz potegljejev, iz kterih se snujejo podobe. Nočem naštevati mnogo napak, ktere izvirajo iz slabega in nepravilnega pisanja, sej jih vsak učitelj sam pozna. Skerbelo se je do sedaj, da se je roka vadila gibčnosti; za dolgost pisnib cert nam služijo ležeče čerte, toda za podobo se še do sedaj ni rabil kak pripraven pomoeek. Podlaga za vse potegljeje, iz kterih se je pisanje razvilo, je po mojih mislih polegna čerta; zakaj bi tedaj tudi ta ne služila zopet v podlago, na kteri bi se vsak potegljej in vsaka čerka pokazala, in toliko časa vadila, dokler se roka in oko ne privadita pravilnosti ? Tablice in teke (in kamor koli pervenci pišejo) naj bi v ta namen imele polegne čerte. Kar zadeva ravnanja pri tej metodi, se ne loči od drugega splošnjega vodila pri pisanji. Učitelj naj, namreč, učencem kaže poglavitnc potegljeje, pa tudi posainesne čerke na polegni čerti. Tega naj se učenci, kolikor morejo, dalje urijo v zvezanih potegljejih na polegtiih čertah. Ako se učenci na polegnih čertah, in sicer od stopnje do stopnje, navadijo poglavitnih potegljejev, potem tudi laliko čerke vežejo v zloge, besede itd. Pišejo se lahko vse vaje ali posamesno, ali v zvezanih potegljejih; to ne ovira čert za lego, temveč nadoniestuje učiteljevo pripomoč. Roka in okd se nekako silite, da se ne motite in da ostanete v pravilnih mejah. Ako bi zbrani tovarši in slavna vlada moj nasvet o čertah za lego sprejeti in odobriti blagovolili, sem pripravljen in si tudi prideržujera, za ta namen vrediti načert za teke in tablice.