Tedenska priloga „Slovenca" z dne 1. junija 1925, štev. 121,
Stev. 23.
Ilustrirani Slovenec
Grob   neznanega  vojaka  V  Pairizu.
o katerem beremo o prilM vsakih ofidelmh prireditev, ki ae vršijo v Parizu. Slika nam predstavlja poklonitev alzaško-lotarinških zastopnikov pred grobom.
K zopetni otvoritri velikobritanske svetovne razstave v Wembleyu.
Defiliranje mimo kraljevega para v stadionu razstave.
S sestanka male antante v Bukarešti,
ki se je vršil pred kratkim. Na sliki vidimo (od leve na desno): romunskega zun. ministra M. Duco, 5tókega zun. ministra E. Beneša, romunskega min. predsednika M. Bratianuja in našega
zun. ministra Momčila Ninčića.
Princ Jurij Karadjordjevié,
l)rat našega kralja, o katerem smo nedavno brali, da je obolel.
Salih Baljié,
odličen poslanec Jugoslov. muslimanskega kluba ter velik in iskren prijatelj Slovencev.
Dr. Ninko Perié,
bivši minister za soc. politiko in za pravosodje ter sedanji predsednik verifikacijskega^ odbora, znan po svoji korektnosti in poštenosti.
t Dr. Ivan Žolger,
edini slovenski minister v bivši Avstriji in profesor mednarodnega prava na ljubljanski univerzi, ki je dne 16. maja t. 1. po dolgem bolehanju umrl.
s VI. razstave Nar. galerije v Ljubljani.
Pogled na srednjo razstavno dvorano s kiparjem L. Dolinarjem (X) in slikarjem A. G. Kosom (XX), ki sta razstavila skupno z bratoma Dobrović dolgo vrsto naj odličnejših svojih umetnin.
Jugoslovanski paviljon na mednarodni razstavi knjig v Florenci.
Michelangelo: David.
Michelangelo: Medicejska grobnica.
Ljubljansko umetnostno-zgodovinsko društvo je priredilo od 3.—10. maja t. 1. poučni izlet v Italijo. Zgorajšnji sHki sta posneti na navedenem izletu. Na prvi sliki vidimo vse izletnike, na drugi pa člane umetnostno-^odovinskega seminarja slovenske univerze v Ljubljani.
Cerkniško jezero ob solnčnem zahodu.
Letos je Cerkniško jezero izredno lepo zalito, kakor že dolgo let ne. Zgorajšnjo sliko je posnel
na velikonočni ponedeljek g. P. Kunaver.
Iz   Življenja   izumirajočili   Indijancev   v   Južni   Ameriki.
Sejem z mulami v Nuancayo (Peru),
središču južnoameriških Indijancev.
Šotor poglavarja nekega indijanskega rodu..
Indijanska »ladja« na južnoameriški reki.
Lame, najdragocenejše imetje Indijancev,
ki jim dajejo hrano in obleko ter služijo za nosače.
Indijanci po vsej Ameriki izumirajo. V Severni Ameriki so jih stoletja iztrebljevali Angleži in Francozi, v Južni Ameriki pa Španci in Portugalci tako, da živi danes le nekaj raz^ tresenih rodov še, ki štejejo pogosto komaj po par tisoč duš ali pa celo le nekaj stotin. Nekoč tako ponosno indijansko pleme so nam slikali Angleži in Španci vedno kot nekake divjake, da bi opravičili svoje nečloveško divjanje proti njim, toda danes je dognano, da splošno odlikuje Indijance nenavadna plemenitost značaja. Nekaj jih je spričo preganjanja že povsem klonilo in živijo kot bedni delavci po farmah in pri večjih zgradbah, veČina pa nadaljuje svoje svobodno življenje po bolivijskih in peruanskih pragozr dih, sovražeč belo pleme, ki jim je skušalo vcepiti svojo >kulturo< in >ci-vilizacijo< — z mečem in žganjem.
Sl^ivensRa upodabljajoča umetnost: MaRsim Gaspari
Lastni portret iz 1. 1920. (olje).
Last g. vet. nadz. Zadnikarja.
liastni portret iz 1. 1905. (olje).
Last g. vet. nadz. Zadnikarja.
Portret ravnatelja F. Turne
iz 1. 1906. (olje), last g. A. Lajovica.
Portret umetnikove hžerke Vide
iz 1. 1920. (olje), last g. slikarja.
Marija v znamenju
iz L 1914. (tempera), last ge. Wessnerjeve.
Pomlad
iz 1.1906. (akvarel), last g. Zadnikarja.
Kožuharji
iz L 1916. (tempera), last g. dr. Breskvarja.
Tihoži<]e
iz 1. 1920. (olje), last g. L Albrehta.
Madona
iz L 1922. (kolorirana risba), last g. Koritnika.
Sejalec
iz 1. 1925. (akvarel s tempero), last slikarjeva.
Pokrajina
iz 1923 (akvarel s tempero), last ing. dr. Kassala.
Koroški motiv
iz I. 1920. (akvarelna risba), last. g. A. Lajovica.
Maksim Gaspari, ta naš nedvomno najpopularnejši upodabljajoči umetnik je bil rojen 1.1883. v Selšceku pri Cerknici. Po končani ljudski šoli so ga poslali starši v Kamnik učit trgovine. Ker je imel pa že od otroškiK let več veselja do slikarstva, je odšel 1. 1899. na ljubljansko umetno obrtno šolo, kjer se je učil pri prof. Veselu. Odtod je šel na dunajski grafični zavod, leto nato je prestopil v umetnostno akademijo k prof. Bacherju, 1. 1907. se je pa podal v Monakovo, kjer so študirali dotlej vsi najodličnejši slovenski' umetniki. L. 1908. se je vrnil v domovino, živel nato tri leta v Kamniku, od L 1911. pa živi stalno s svojo rodbino v Ljubljani.
Samostojno je začel ustvarjali že na Dunaju kot član iVesnec, ki je stremela za uveljavljenjem slovenske narodne umetnosti in temu cilju je ostal zvest vseskozi kot ilustrator in slikar. Prodrl je kakor nihče med slovenskimi umetniki v bistvo naše ljudske umetnosti ter v narodno dušo, kakor se izraža v narodni pesmi in pripovedki ter v narodnih običajih. Njegovo najbolj priljubljeno torišče je narodno življenje, prazniki in idila dekliške in fantovske ljubezni, zato je postal tudi najbolj znan in priljubljen v najširših plasteh slovenskega naroda.
Njegova nešteta dela so raztresena križem Slovenije ter tudi preko njenih meja v izvirniku in opetovanih reprodukcijah. Udejstvuje se uspešno in samoniklo v dekorativni, plakatni in karikatumi stroki, toda njegovo umetniško udejstvovanje nikakor še ni zaključeno.
Križem   Slovenije,
Mlade likarice v Marijinem domu v Koževju.
Bagoslovitev največjega zvona v Sloveniji,
t. j. onega za mariborsko stolnico, dne 21. decembra 1. 1924., ki tehta okroglo 3900 kg.
G. Jožef Lorber
iz 2alca s svojima :^rejenckoma<.
Spomenik padlim vojakom
v Grajski vasi v Savinjski dolini.
Najstarejša godba v Sloveniji
je ona v Mengšu, ki je slavila lansko pomlad svojo petdesetletnico. Vodja godbe je mengiSki župan g. P. Lipar, spredaj sedeči Kivilisti« so pa še živeči ustanovitelji godbe.
Pomladanske   politične   sanje   in   želje.
--Pašie Sttpo — Stipa Binžka — Bine Puclja — Pod goro — pod to goro zeleno--<
(Prosto po slov. narodni pesmi.)
Najnovejši šport v Ameriki
je dirkanje z vozovi po antičnem načinu.
Fotolito in offsettisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani.
Slika ene najveiJjili učilnic s »Pfaffovimi« šivalnimi stroji v Alriki.
>Pfatf« šivalni stroji, ki so znani med vsemi najboljši, se dobe v Sloveniji pri tvrdki Ign. Vok, Ljubljana, Sodna ulica 7, Novo mesto. Glavni trg, ali v Celju, Kralja Petra cesta 33.