Keršanska odreja. iii. Npka navadna strast, ki so ji časi otroci že tudi zgodaj vdani, je n e vošlj i vost. Če jo učpnik zapazi, naj se teh le naukov pri odgojpvanji otrok poprimp, da jim lo strupeno zel iz serca izruje, predpn se vrasle: a) Ce vidi, da so si otroci nied sabo ali pa komu drugemu nevošljivi, naj naj poprpj sani na se pogleda in naj premisli, če otrokom ne daje sani priložnosti k npvošljivosti. To se zgodi, če kterega učenca ali učenko bolj od drugili čisla in ljubi, aM pa če saj po vnanjem naznanje daje, da ga bolj ljubi, kakor druge; tako učenik sani v otroških sercib nevošljivost budi in redi'. Učenik naj le po zaslužcnji pridnpjše učence in učenke raje ima; vendar pa naj se varuje, da ne dela med otroci preveč razločka, še posebno pa, da ne dela cisto nobpnega razločka po njih vnanji dopadljivosti ali prikupljivosti, ali pa po stanu in premožnosti njib staršev; s takim ravnanjem bi sam v otrocih nevošljivost še bolj vkoreninil, ki bi jo imel še le zadušiti. 6) Naj učpnik otrokom razloži, da nevošljivec sameinu sebi naj vpč skodujp, da sp pripravi ob mirno in veselo serce, kakor je Kanj sebi naj več škodoval, ker je bil nevošljiv Abeljnu, svojpmu bratu: zgubil je mir in vpselje svoje vesti. Škoduje si nevošljivec nadalje, ker sam sebi zdravje spodjeda in življpnje krajša: nevošljivost grudi človeka, kakor rija železnino. To se zopet vidi nad Kanjein, od kterega sv. pismo pravi, da je bil zavoljo nevošljivo.sti njpgov obraz ves vpaden. c) Ljubezen do bližnjega je za zveličanje potrebna. Ker smo vsi udje enega in ravno tistpga telesa, se morauio sreče bližnjega veseliti, pri nesreči bližnjega pa žalovati; sicer se Iopimo od tpga svetega telpsa Jpzusovpga. Xevošljivpc se pa zavoljo sreče bližnjpga žali, in njegove nesrpče veseli, toraj Jjubezen — ta naj potrebnejša čpdnost — v njpm ne prebiva; brez Ijubezni pa je duša mprtva , ker ni več sklpnjena s telesom, ktprpga oživljajoča glava je Kristus. To resnico sv. Avguštin s tpmi besedami priterdi: ,,XTevošljivost umori dušo". d) Naj se otrokom pokaže, daje nevošljivost božji modrosti in previdnosti nasproli; zakaj Bog je nas vseh oče, on jp pa tudi gospod in stvarnik vseh stvari. On toraj iz ljubezni do nas slednjemu deli po svoji previdnosti in inodrosti: brez njegove volje še las z naše glave ne pade. Po takpm tudi pomanjkanje ali pa obilnost pri bližnjemu ni brpz božje volje. Kdor je tedaj nevošljiv, se vzdiguje nad božjo previdnost in modrost. e) Xevošljivost dela človeka posebno hudpmu duh« podobnega, zakaj hudi duh je iz npvošljivosti — pa brez lastnpga prida — človeka v greh zapeljal; on mu je še zdaj nevošljiv, in mu bo vseskozi nevošljiv. ,,Toraj je hudi duh", pravi sv. Ciprijan, ,,že v začetku sveta sebe pogubil in bil v pogubo". ,,Prijatli hudpga duha so sebi in drugini sovražni", pravi sv. Prosper. Kakor se tedaj od tistega, ki ima ljubpzen, po pravici reče, da Bog v njem prebiva — tako se od nevošljivpga sme reči, da hudi duh v njegovem sercu prpbiva. Ako pa učenik še celd najde, da bi kteri učenci ali učenke komu zavoljo pridno.sti, pobožnosti ali modrosti npvošljivi biJi, naj jim to naj gpršo nevošljivost tako le popisujo in prigraja: a) Ker srao v občini svetnikov, saioi vseb dobrih del, vsega zasluženja delpžni in vsega, po čimur se naš bližnji Bogu dopadljivega stori, le če smo v gnadi božji. Toraj bi se morali še le veseliti modrosti ali pobožnosti bližnjega. Če smo mu zato nevošljivi, se zavoljo njegove dobrote žalimo, in se toraj pred Bogom celd ncvredne storimo, da bi mogli dobrote ali zasluženja svojega bližnjpga deležni biti. b) Xevošljivca pa ne samo kazpn zavolj zgubp gnade božje, anipak še druga hujša kazen pričakuje, lo je, on ne zgubi' samo deležnosli dobrih del svojpga bližnjcga, ainpak se tudi še drugili gnad pred Bogom nevrednega stori. Bog mu tako rekoč vse gtiade odvzamp, iu ravno zato sp le obilaejše gnade temu deli, koniur je kdo nevošljiv — po spričevanji večne resnicp, ki pravi: ,,Kdor ninia, nm bo še to odvzpto, kar ima, in se bo njpmu dalo, kdor ima, da bode šc več imel*. Tako popisuj, ljubi učenik, ndadini obedvojno nevošljivost, to gerdobno hudičevo pregrelio, ktpra z druginii pregrphami vred današnje dui bolj od vspli drugih časov na svetu gospodari, ter stori serca človeske tukaj in v večnosti silno nesrečne.