ŠTEVILKA 4 Г
MARIBOR
DECEMBER-JANUAR 1966-67
ta
RROTESTI
Študentje so postali danes eden izmed najbolj progresivnih dejavnikov v okviru družbenih dogajanj. To dokazujejo študentski gledališki odri, ki s svojim sodobnim repertoarjem in kvaliteto presenečajo celo profesionalna gledališča, to dokazuje tudi študentski tisk, ki je danes še na tako visokem nivoju, da marsikje prekaša profesionalnega, toda najjasneje odseva progresivna usmerjenost študentov v njihovem ' odnosu do negativnih pojavov v človečki družbi.
Takšni negativni pojavi so npr. vojne, krvave in nesmiselne vojne, ki so v nasprotju z vsakršno humanostjo in človečanskimi pravicami. In študentje protestirajo na vse mogočo načine...
Vojna v Vietnamu je izrazit primer nesmiselne vojne - v tem pogledu prav gotovo prekaša vsako do. sedaj. Po vsem svetu je normalnim ljudem prebudila občutek odpora in po vsem svetu so razumni ljudje proti njej. A spet so študentje tisti, ki jih ta vojna najbolj prizadeva in kažejo do nje največji odpor. Protestna zborovanja in demonstracije sc njihovo orožje, ko
hočejo pomagati' narodu, ki se bori za svoje pravice in za svojo prihodnost. To зо sicer skromna sredstva, toda njihov pomen je mnogo večji, kot je to^ videti na prvi pogled; njihov pomen je v njihovem humanem namenu.
Tudi študentje v Jugoslaviji se poslužujejo teh sredstev. Prirejajo protestna zborovanja in demonstracija; demonstrirajo svoje nezadovoljstvo z ameriško politiko In protestirajo proti brutalnosti in nehurr^anosti te »umazane vojne« . . . »OBSOJAMO AMERIŠKO AGRESIJO«... »HOČEMO'MIR V TpETNAMU«... To ni lo protest proti vietnamski vojni, to je protest proti vsakršni vojni, proti vojni nasploh... »NE TLAČITE ČLOVEČANSKIH PRAVIC!«
Bojan Kavčič
I
srečno
'‘ИгЖ -i
^4fy«i4r&
9 6 7
katedra
Po konferenci študentov mariborskih visokošolskih zavodov
Na letošnji! konferenci jc lahko vsak nepristranski opazovalec dobil vtis, ki sc nam vsiljuje že dolgo časa, da smo študentje mariborskih višjih šol še vedno vse preveč neaktivni in vse preveč »obstranski« faktor v mariborskem političnem in družbenem življenju. Smo vse preveč kompromisarski in pa-
sivni, da bi naše zahteve in-želje lahko naletele na pravšen odmev. O »akciji«, o kateri smo že slišali in tudi brali v Katedri, ni bilo na konferenci ne duha ne sluha. 2e ves čas se zavzemamo za to, da bi se VSI študentje postavili nn svoje enotno stališče (ko je včasih res morda malce idealizirano) in tudi pokazali, da jih rešitev le-tcga tudi zanima; toda na konferenci smo videli, da so delegati (ki bi naj bili najaktivnejši predstavniki študentskih organizacijah po šolah) konferenco preživeli kot nnjno zlo (diskutiralo je pet študentov) in so
Srobleme, ki so bili zelo dobro ana-zirnni v referatu, v veliki večini prešli, ne da bi dali o njih svoje mnenje. Seveda ni bil namen konference, da bi napisali kakšno resolucijo ali odprto pismo, toda morala bi dati snov in osnovo za do-
bro nadaljnje delo študentske organizacije MVZ kakor tudi snov za pisanje v Katedro.
Referat predsednika ZS MVZ Dušana I VOSE VICA je nakazal precej problemov, ki bi morali poslu-žiti za resnejšo razpravo Џ. študentski (in tudi drugi) problematiki. Eden izmed teh je obravnava materialnega položaja študentov. V referatu je bilo jasno nakazano, da se Zveza študentov ne strinja s sedanjim sistemom štipendiranju in kreditiranja, da se ne strinja s predlogom zakona o financiranju šolstva in da bi bilo treba spremeniti tudi sistem šolstva. Nakazani so bili tudi problemi kadrovanja v našem gospodarstvu, problemi usklajevanju samoupravljanja iii splošnih koristi družbe, metode dela Zveze Študentov, ideološko-poli-tično delo po šolah itn.
Nekaj diskutantov je obravnavalo materialni položaj študentov, se zavzemalo za večje subvencije in za izgradnjo študentskega doma. Toda ali se s tem lahko zadovoljimo? Ali ne moremo gledati tudi na dolgoročnejšo perspektivo ekonomskega in družbenega razvoja v naši deželi? Ali ne bomo tudi mi, ko bomo že diplomirali, v tesni povezavi s šolstvom, z družbenimi problemi? Mislim, da bomo posledice sedanjih akcij okusili še bolj, bodisi dobrih ali slabih. Bodočnost jc naša in imamo polno pravico, da v njeni izgradnji sodelujemo že zdaj. Mislim, da bo treba v čim krajšem času napraviti črto čez našo dejavnost v preteklosti in se pričeti ukvarjati z realnimi problemi in realnimi možnostmi, ki se postavljajo pred nas, z našo največjo zmožnostjo, z našim največjim elanom. Na konferenci sc je postavilo vprašanje porazdelitve 6 milijonov starih dinarjev, ki jih študentje nismo uspeli porabiti za subvencioniranje prehrane v letu 1966 in vprašanje zakaj jih nismo mogli porabiti. Na podlagi ankete, ki jo je izvedlo Združenje mariborskih visokošolskih zavodov, smo izvedeli, da pa 75 odstotkov študentov sploh ni bilo seznanjenih s pogoji porazdeljevanja kreditov. Ali so bili VSI zain-
teresirani za subvencije tudi seznanjeni z njihovo podelitvijo? Ali je komisija za materialna vprašanja naredila dovolj, da bi študente seznanila z njimi ali pa jih kako drugače uporabila, študentom v prid. Konferenca na navedena vprašanja ni dala zadovoljivih odgovorov, na nekatera pa jih sploh ni bilo. /
Zanimiva je bila razprava nekega študenta, ki je načel vprašanje o akciji mariborskih študentov v zvezi z najaktualnejšim svetovnim političnim dogodkom, Vietnamom. Poudaril je (in to rtidi drži), da mariborski študentje niso izvedli niti ene akcije, niti enega protestnega zborovanja v zvezi z Vietnamom. Mislim, da se ob tem lahko zamislimo. Beograjski študentje, na primer. izvajajo krvodajalsko akcijo za Severni Vietnam, Tribuna ljubljanskih študentov se s tem problemom ukvarja skoraj v vsaki številki in podaja stališče ljubljanskih študentov, Mariborčani pa — samo informacija v obliki študentskega globusa v Katedri. Morda bo kdo rekel; »Kapljica v morje...«, toda ne pozabimo nn star slovenski pregovor; »Kamen na kamen...«
Se nekaj se je čutilo na konferenci. V razpravi je sodelovalo več gostov kot pa študentov MVZ. Ne
krivim gostov, dn so preveč razpravljali (to vsi želimo), toda krivim pa študente, ki so najbrže pozabili, da je konferenca pravzaprav
njihova in da bi mi morali pravzaprav razpravljati o tistem, o čemer so razpravljali gostje.
Zatorej se bomo morali odločiti, ali bomo pričeli že enkrat izgubljati svoje oklepe »pasivnosti« in se pričeli uveljavljati v družbi kot močan faktor, ki bo tudi vplival na njen razvoj v najpozitivnejšem smislu, saj se nus vse (o tudi neposredno tiče in bomo našo pasivnost pozneje tudi neposredno čutili, toda ali ne bo takrat že prepozno?
V novi odbor ZS MVZ je konferenca izvolila 17 članov, za predsednika jc bil izvoljen dosedanji predsednik, študent VEKS Dušan lVOSEVIC, za sekretarja pa študent VPS, Borut BREZOVSEK. Ali bo novi odbor delal bolje in ali bo pričel delati dovolj hitro — to prepustimo prihodnjim nekaj mesecem.
Na konferenci, katero so toplo pozdravili, so bili gostje iz ZS Češkoslovaške in Poljske, iz nekaterih mariborskih in ljubljanskih družbeno političnih organizacij, ter nekateri direktorji in drugi predstavniki mariborskih višjih šol, kakor tudi predstavnik Združenja MVZ.
Nikola Šoštarič
Odgovor pesniku in priložnostnemu kritih u Vladimiru Gajšku
Biti duhovit, Je velik dari razumeti humor, še večji. Vsakomur to ni dano.
»Miss« hale G Je bila srečno izbrana, saj ni bila prav nič užaljena, ko Je ob izvolitvi dobila zavoj slaščic,
kar lahko trdimo tudi za »mistra«, ki ga je mladina izvolila naslednji dan. Ni jima bilo nerodno v oblekah, ki so simbolizirale velike, komercialne spektakle te vrste na kateremkoli delu sveta. Zabavala sta se, kot ee Je zabavala dvorana. Zaradi tega pa ne bosta ne onadva, ne mladina, ki se je pridružila šali in ne mi, ki smo Jo predlagali, hodili skozi življenje »okičeni z ogledalci in lepenko«. 2iv( Ijenje je preresno in če ne divja vojna in ца srečo ne gladujemo, imajo mladi ljudje dovolj težav sami s seboj — vsak dan jih bogatijo izkušnje in epoznanja, da je svet drugačen, kot so si ga zamišljali. Da, vojna v Vietnamu krvavi. Brezobzirnejša Je od pretekle vojne. Prenehajmo torej z več ali manj pesniško obdelavo zelo osebnih vizij — tovariš Gajšek, prenehajmo Jesti, prenehajmo se smejati, prenehajmo živeti.
Ob splošni ugotovitvi Jugoslovanske Javnosti, da smo za nesreče viet-
namske vojne neobčutljivi, pa so pomembni tudi odgovori na to temo v skoraj vseh jugoslovanskih časopisih. Vietnam ne sprejema prostovoljcevl Tako imenovani majhni ljudje, tisti, ki gradijo novi svet, teh ne pustijo na zasedanja za okroglo mizo, tistih ne kličejo na posvet, kakšno ubijalsko orožje naj se uporablja pri naslednji operaciji nad civilnim prebivalstvom. Kaj nam torej preostane? Živeti tako, da s svojo eksistenco nikomur ne škodimo, po normah, ki veljajo za svet, ki ni vpleten v vojno, po normah, ki veljajo za človeštvo in države v razvoju, po normah, ki posameznikom zaradi tega ali onega vzroka niso po volji, ki pa so neogibne. Vprašanja, ki so jih dobivali mladinci na dan republike, so bila zares pretirano lahka. Izogniti smo ee želeli poraznim prizorom, ko šolani mladi ljudje na vprašanja Iz NOB niso znali odgovoriti prav ničesar, oziroma so zamenjaJI Kidriča s Karde-
ljem. Organizatorjem kviza Je bilo prijetno pri duši, ker ni bilo sličnih neprijetnih presenečenj. Kritiku svetujem, naj prihodnje leto mesec dni pred praznikom ad hoc stopi v kakšen višji razred osemletke in naj postavi vprašanja, ki so mu bila v dvorani kamen spotike. Ce nič drugega, preklicati bi moral svoj optimizem.
Ne vem, kaj na odgovorim na trditev, da oba izvoljenca ne bosta mladine prevarala s slaboumnostmi. Takšna izjava Je žalitev osebnosti, tako zelo osebna, da je bolje, če nanjo prizadeta sama odgovorita. Ne zdi se mi nujno poudarjati, da sta oba mladinca fizično kot tudi sicer polna zavidanja vrednega zdravja.
Na koncu Gajškove kritike smo prebrali še naslednjo parolo: »Izkažita se z deloml« K temu dodajam izviren slovenski pregovor: »Pometaj najprej pred svojim pragom, potem pojdi drugam!«
Zora Hudales-Trauner
NAŠ ODNOS DO RELIGIJE
»Teh svoboščin ne sme nihče zlorabljali za rušenje temeljev socialistične demokratične, s to ustavo določene ureditve, za ogrožanje miru, enakopravnega mednarodnega sodelovanja ali neodvisnosti države, razpihovanja nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva ...
(odlomek iz 40. čl.)
Izpovedovanje vere je svobodno in je človekova zasebna stvar. Verske skupnosti so ločene od države in so svobodne pri opravljanju verskih zadev in verskih obredov.
Verske skupnosti lahko ustanavljajo verske šole za vzgojo duhovnikov.
Družbena skupnost lahko materialno podpira verske skupnosti. Verske skupnosti smejo imeti v mejah, ki jih določa zvezni zakon, lastninsko pravico na nepremičninah.«
(46. člen) — Ustava S FR Jugoslavije, 1963, str. 43 in 45.
P. S. NI mogoče ne strinjati se z Ustavo in njenimi določili. Prav je, da so religiozne stvari človekova zasebna stvar.
»Ako praviš, da nisem rojen za politika, se motiš. Zdaj moram pisati brez ognja in brez prepričanja in to je res težko. Kaj se hoče? — Od srca ne bom pisal slovenskih člankov prav dotlej, dokler ne bomo imeli dnevnika, ki bo popolnoma in odkrito protiverski, a v socialnem oziru najbližji socialnemu demokratizmu ... .Slovenski Narod' je boječ in zato tudi hinavski. Napadati ne bi smel samo posameznih nositeljev verske in posebno še klerikalne misli, temveč versko inštitucijo in predvsem katoliško cerkev samo. Odkrito tega zdaj zaradi bedastih zako-
nov *al še ne sme, a prikrito bi se пнл«	5®	1п,егаЈ gabi, kadar
nrlnriz. S,VOj.ra •globokim verskim • • Tu ti ne bom raz-®voji^ na*orov in kako sem pr.šel do nj.h, a rečem tt. da so trdni n da Imam vero in katoliško hierarhijo za največjo sovražnico človeštva in vsakega posameznika ...«
Cankarjevo pismo bratu Karlu. 9, marca 1900. (Pisnia Ivana Cankarja. Ljubljana 1948 I. D. str. 92—93.)
P. S. Čudno se mi zdi le to, kako so kasneje nekateri »cerkveni kritiki« šteti Cankarja za njihovega Privrženca, predvsem v svetovnem nazoru. Seveda ne smemo pozabiti,
(Montaža)
da je bilo takrat leto 1900, ko je bila katoliška vera še precej drugačna in .tudi pri nas drugačne razmere Vendar ne velja pozabiti mnenja mladega Cankarja, ki je naš NAJ-pisalelj.
»Ta preusmeritev človekove pozornosti, od tostranstva v onostranstvo je bila izrazito reakcionarna. Po eni strani je odvračala izkoriščane in brezpravne od vsakega poskusa, da bi svoj položaj izboljšali že na tem svetu: odvračala je množice od revolucionarne akcije. Po drugi strani pa je ta ideja prav zaradi te svoje družbene funkcije, ki jo je opravljala in jo še opravlja, postala zelo privlačna za vladajoče sloje. Nauk o tem, da bo človek poplačan za ponižnost, pokorščino In trpljenje z več-nim plačilom, je ena tistih idej krščanstva, zaradi katerih je ta religija postala v razredni družbi tako zelo privlačno pripravno sredstvo za ideološko nasilje, ki ga izvršujejo vladajoči razredi nad množicami delovnega ljudstva.«
Jože Goričar: Sociologija, Ljubljana 1959, str. 218
P. S.: Ali ne manjka v tem zapisu še nekaj, kako Je s to funkcijo pasi-vizacije v brezrazredni družbi, kjer vendar želimo v sistemu samoupravljanja čim večjo aktivnost vsakega vernega in nevernega državljana, saj sta oba enako zainteresirana. Goričar namreč pravi, da religija to funkcijo še opravlja.
»Bodoča socialistična etika res ne more temeljiti predvsem na statičnih, dogmatiziranlh načelih, ampak zlasti na ustvarjalni sintezi dinamičnih objektivnih in subjektivnih moralnih kriterijev. Toda obsegala bo tudi vse tiste elementarne vrednote, elementarne dolžnosti, o katerih lahko trdimo, da jih Je spoštovala vsaka človeška skupnost, ne glede na stopnjo svojega razvoja. Takšne vsebine pa vsebuje tudi religija. ki jo je ustvarjal človek, kolikor so v njej integrirane občečloveške vrednote. In kadar pravimo, da je religija prispevala k moralnemu oblikovanju človeka, potem to ne pomeni nič drugega, kot da se je človek v svojem dolgotrajnem boju za obstanek in razvoj, v tem razvoju moralno oblikoval in socializiral tudi skozi takšno obliko svoje duhovnosti, kakor je religija, skozi obliko, ki jo je ustvarjal sam in ki ne obstaja kot nekakšna transcendentna stvarnost.«
Zdenko Roter: Politika in religija. Teorija In praksa L. II. 1965, št. 3, str. 377.
P. S. V vseh treh svojih člankih o religiji, ki jih je isti avtor objavil v treh številkah Teorije in prakse, je seveda še mnogo misli, ki so zelo pomembne za razumevanje našega odnosa do religije. Tudi ni z enim odlomkom mogoče ničesar skleniti o teh prispevkih. Vendar se mi je skozi vse branje zdelo, da želi avtor nekako razložiti naš neodklonllni odnos do religije (oziroma popraviti naš
strogo odklonilni odnos — aktivistični — po vojni) preveč samo z razla, ganjem nedvomnih pozitivnih momentov v religiji. Zdi se mi, da pušča v nemar prav tako zelo mnoge negativne momente in težnje v zgodovini religije in njenemu prilagajanju vladajočim razredom. Dejal bi, da občutim tudi neko razliko med mnenjem Z. Rotcrja in J. Goričarja.
In še dva znana Marxova citata iz dela II kritiki Heglovic pravne filozofije iz leta 1843!
»Religija je opij za ljudi« in »Religiozna beda je izraz resnične bede in hkrati protest proti resnični bedi.«	’(
P. S.; Ali bo treba nekoliko korigirati Магха? Z ozirom na prvo izjavo, da je religija opij za ljudi, je naše mnenje o Marxu (ne pa Магха) že korigiral Z. Roter. Tu pa mu ne morem pritegniti, še zmerom mislim, da je opij. Čeprav — ne samo opij.
— iz člankov Z. Rotarja in citatov v teh člankih je opaziti, da so tako sodili tudi sami teologi.
6
f. »Kritika religije ne more biti uspešna brez kritike družbe in spreminjanja družbenih odnosov. To pa pomeni, da ni dovolj, da obstaja ateizem kot individualno prepričanje, ker se s tem v družbeni praksi še ni nič spremenilo. Ateizem mora preiti iz stanja individualnega prepričanja v družbeno stanje, poslati mora vsebina družbene zavesti in prepričanja. To pa po vsem, kar smo do sedaj povedali, ni mogoče brez revolucionarnih bistvenih sprememb v družbi, brez temeljitega revolucio-niranja družbene osnove, ki religijo poraja.«...
»Dialog o religiji kot kritika religije seveda ostaja naloga socialističnih subjektivnih sil. Takšen dialog pa izključuje primitivno in prostaško ateistično propagando, ki lahko rabi kvečjemu ateistom samim, na vernike pa ne učinkuje ali učinkuje obratno.«
Potem še avtor pove. kako si pozitivno zamišlja ta dialog.
Zdrnko Roter: Teorija In nraksa L. II., št. 3. stran 383.
P S. Za drugi del citata: se strinjam.
Za prvi del citata vprašujem: ali velja to tudi za našo družbo?
Primer Gajšek:
»Ni se zgodilo prvič v slovenskem književnem dogajanju, ko posvečene glave niso bile zadovoljne s slovensko pesniško napisano besedo, naj je šlo za Prešerna, za Gregorčiča ali za Aškerca, za Cankarja ali za Zupančiča; vedno so se našli učeni kleriki, ki so očitali slovenski literarni pari blasfemijo in ki so njeno pesem ana-temizirali (....) — vedno so se našli takšni nestrpni kleriki, vse do poezije Franceta Vodnika in do Voduško Odčaranega sveta, za katerega je tik pred vojno svetovala Katoliška akcija, kako »bi jih bilo potrebno vsaj sežgati«. In zares, anateme so ostajale pri sežiganju, kleriki so preganjali svoje klerike ter jim grenili življenje, vendar pa niti franejože-fovski niti šestojanuarski režim nista zaradi blasfemij spravljala pesnikov pred sodišča in jih sodila — kakor sc je zdaj zgodilo z »nesrečno literarno paro« Vladiniirom Gajškom v imenu ljudstva — in še to, ko ni šlo za sovražne misli, ne proti bogu in ne proti ljudstvu, ampak je bilo iz pesmi občutiti zgolj obup vernika, četudi včerajšnjega ...
Pritožili so se teologi, pritožil s« je posvečeni kler, pritožil se je zaradi pesnikove blasfemične katarz« (in ne zaradi narobešnje misli) — ljudsko sodišče pa je obsodilo.
In še to moramo povedati:
Naš družbeni dogovor, ki naj zavaruje strpnost do verskih čustev naših ljudi, ni v Gajškovem primeru dobil pravega — skladnega potrdila. Tako se nismo zmenili.«
Ivan Potrč: Naši razgledi. Tiha zmaga klerikov, 12. marca 1966, stran 99.
P. S. Gajšek se je pritožil »na višje sodišče« in bil oproščen. Morda smo spoznali, da smo šli predaleč?
POANTA (je pravzaprav ni!): S temi odlomki nisem želel nikakor vzbujati verske nestrpnosti, saj sem za motto napisal celo člen Iz ustave; tudi nisem želel polemizirati z njimi. kvečjemu sem v pripisu zapisal kako asociacijo, ki se je rodila sama po sebi. Želel sem le prikazati nekatere misli, nekoliko bolj zbrane. Avtorjem. ki sem jih citiral, se opravičujem, če se jim bo zdelo, da sem a njihovimi citati nekorektno ravnal, ali če sem jih preveč iztrgal Iz konteksta. Moje mnenje je ostalo bolj ali manj skrito; če koga zanima — evo ga! Sem za dialog med kristjani in marksisti, sem proti verski nestrpnosti. Kot mladega človeka pa me le moti, da je število študentov na duhovniških šolah (semeniščih) letos tako naraslo, kot je slišati Ničesar nimam proti pravnemu urejanju odnosov med Jugoslavijo In'Vatikanom. Toda naj bo kakorkoli, religija je alienacija, je in bo. dalje je neznanstvena In sodim, da se moramo mladi, ki ne trpimo kakršnekoli zaslepljenosti. vendarle izreči, kaj sodimo. Mislim, da zaradi vernosti In nevernosti res ne moremo več deliti ljudi na dobre in slabe državljane, na norce in pametne, na moralne in nemoralne: a lahko in morali Jih bomo na — napredne In nazadnjaške, na znanstvene in neznanstvene s ozirom na svetovni nazor. Saj menda še sodimo, da le marksistični — to je materialistični svetovni nazor znanstven.
In ali ni čudno, da moramo tudi v socializmu, kjer smo vendar upali, da bo vse manj odtujitev, registrirati, koliko ljudi se mora zatekati k religiji kot odtujitvi. T. PARTLJIČ
K A T E D R A O KATEDRI
Nadaljevanje razprave o našem lislu
Nc veni, ali bi do današnjega razgovora o Katedii prišlo ludi v primeru, če sekretariat komiteja ZM Maribor ne bi poslal »spornega pisma- z mnenjem o nekaterih prispevkih v 1. številki. Razgovori, kot je današnji, so vsekakor potrebni in današnji gotovo ne bo zadnji.
Nekaj besed glede pisma. Način, kako je bilo to pismo poslano, komu in tudi s kakšnim namenom, to je bila stvar odločitve sekretariata. Meni je popolnoma razumljivo, da se kdo s tem ne slrinja, kot se mi nismo strinjali z načinom obravnavanja določene res pereče problematike. Vsakomur je dopuščena možnost, da se tudi on z nami ne strinja. Nikomur nihče ne more vsiliti svojega stališča, zato si tudi ne lastimo pravice, da je edino naša sodba, naše mišljenje pravilno.
Prav je in vsi močno podpiramo ostrino in odkritost obravnavanja družbenih problemov. Pri tem lahko in tudi mora mladina pa naj bo to študentska, delavska ali pa srednješolska, prednjačiti. Toda pri tej odkritosti bodimo ludi realni in konkretni. Ko na-
padamo določene nepravilnosti, ki jih pri nas ni malo, res ne smemo metati vse v en koš, vsevprek udarjati po družbi, po neki abstraktni birokraciji. Veliko več bomo s svojo kritiko dosegli, če bomo napadali konkretne odločitve, zakone, posamezne člane teh za-
konov, ki na takšen ali drugačen način prizadevajo mlade in.zavirajo pozitivne premike tudi na področju zaposlovanja.
Vsak list, glasilo, ima določene namene. Tako je gotovo tudi s Katedro. Te namene mora v celoti izpolnjevati.
Ce govorimo, da naj list poslane glasilo študentov in dijakov mariborskih šol, in želimo, da je to list čim širšega kroga mladih ljudi, moramo tudi k sodelovanju pritegnili več sodelavcev. Po moje ni ravno najboljšo, da imamo manjši krog sodelavcev, ki v eni številki lista sodelujejo z več deli, temveč moramo težiti k temu. da dobimo toliko prispevkov, da bo vsakdo zastopan samo z enim prispevkom in ne več. Na ta način bomo bolj izpolnjevali cilj: list študentov in dijakov in ne list z a študente in dijake. BRANKO SMOLE
V Sloveniji izhajata dva študentska časopisa: univerzitetni odbor ZŠJ v Ljubljani izdaja tednik Tribuno, odbor visokošolskih zavodov v Mariboru pa mesečnik Katedro.
Dejstvo, da prvi izhaja v središču slovenskega političnega in kulturnega delovanja, dr-gi pa v provincialnem, politično in kulturno podrejenem, pretežno pasivnem obrobju tega središča, je za vsebino in usmerjenost obeh listov zelo pomembno. Številni so dokazi za to trditev, vendar vseh nc bom navajal. Omejil se bom samo na stanje tiska v središču in v provinci, predvsem na stanje obeh študentskih listov. Zaniinai;) me naslednji časopisi: Delo in Večer, Tribuna in Katedra. I*rva imenujem »alicialni« glasili, druga pa »neofieialna« lista. Tod izrazom »oficialno« glasilo razumem časopis, ki pri pisanju nikdar ne preseže dirigiranih ali prevzetih političnih norm, hi so trenutno predpisano. »Ncofioial-ni« list pa je časopis, ki te norme preseže. Tudi merilo za ocenjevanje preseganja teh norm je v središču in v provinci različna, ker imata vsak xase različno število tabujev: v središču so tabuji maloštevilni in omejeni, v provinci pa je skoraj vsak pojav tabu — torej je nedotakljiv. lJo-jav, ki ga na primer obravnava Delo. je v provinci morda tabu. Vsak v svo-
jem matičnem krogu sla torej Delo in Večer časnika katerih naloga je, sodeč po njuni vsebini, spremljati nekatere, ne preveč vznemirljive pojave, in jih beležiti, pri tem pa ne odstopati od trenutno začrtane politične linije. Ker pa je takšen način pisanja nezdružljiv z zadostno kritičnim odnosom do določenega pojava, »oflcialni« glasili obravnavata predvsem posledice, ne pa vzrokov. Zato nekega pojava nc morrta prikazati v vsej njcg-vl • azuolikosti.
Omenjeno pomanjkljivost »oficialue-ga« tiska naj bi odpravljala oba študentska lista. Zanima me, v koliki meri sta v tem svojem delovanju dosledna. Trdim, da Tribuna to nalogo v celoti izpolnjue, zato ker ima jasen koncept uredniške politike. V nasprotju z ljubljanskim študentskim listom je Katedra manj dosledna in ima manj jasen koncept. Medtem ko diagram kritičnega odnosa do številnih pomanjkljivosti, napak, deformacij in zlorab v naši družbi pri prvem časopisu raste iz številke v številke, diagram Katcdrfnih kritičnih pozicij variira: pada in sc vpenja, vzpenja se in spet pada. Včasih se spusti globoko pod nivo. ki naj ga ima kritično, brezkompromisno in ncoportunistično študentsko glasilo. Plastičan primerjava struktor obeh časopisov je pri-
bližno takšna: vsak prispevek v Tribuni je določen gradbeni element, ki je smiselno vkomponiran v trdno zgradbo z. ostrimi robovi. Katedrina zgradba je podobna piramidi, ki raste od zgoraj navzdol. Jedro tvorijo trije, štirje prispevki, ki so na vrhu, okrog njih pa so nesorazmerno razporejeni po vrednosti silno razlikujoči se gradbeni elementi. Taka stiuk-lura daje videz, nesorazmernosti in razbitosti.
Opravičilo, da je neenake strukture lista nekoliko kriva tudi provincialna situacija, je nesprejemljivo. Seveda so tudi člani uredništva del določenega družbenega oklja, ki jih v njihovem kritij-nem hotenju na la ali oni način zavira. Zato vidim nalogo uredništva v preraščanju tega okolja in v kritičnem opredeljevanju do ije-ga. Tudi preraščanje provincialne situacije je eden izmed atributov naprednosti. ki jo je Katedra proklami-rala na diskusiji o listu. Pojem progresivnega pisanja« ima seveda več nians. Mnogi iz družbenega kroga funkcionarjev raznih vrst in položajev ga še vedno enačijo z aktivistinčimi hvalnicami vsakemu oblastniškemu ukrepu. Drugi, iz istega kroga, pojmu naprednega, družbeno kritičnega pisanja, za razliko od svojih manj demokratičnih kolegov, prilepijo pridev-
nik »konstruktivna kritika«, ki naj ne samo ruši, se pravi — kritizira, temveč naj tudi gradi, t. j. opeva. Iz navade, ali pa zaradi pomanjkanja idejne izobrazbe pozabljajo, da se s pisanjem ne da ničesar zrušiti. Ruši samo akcija! Pisanje kvečjemu opozarja. Včasih tudi vpliva na Idcine premike v občanu s tem, da prispeva k njegovemu osveščanju.
K uglednejšemu položaju Katedre v slovenskem tisku nc bo pripomogla niti uvedba športne rubrike, kakor je predlagal eden izmed diskutantov (pozabil je. da imajo Sportske novosti posebno izdajo za slovensko jezikovno področje — to izdajo mu kol športnemu entuziastu priporoačm; kupi jo lahko v vsaki trafiki), niti »konstruktivne kritike«, kajti vsak od obeh predlogov jc_ bolj ali manj spretna formulirana želja po »spodobnem« (v skladu z bontonom« — izjava nekega diskutanta), kompromisarskem in oportunističnem, zatorej nekritičnem pisanju. Edina mogoča usmeritev je v družbeno kritično pisanje, ki mu ma riborsko »mrtvo morje« ponuja dovol. gradiva. Za doslednost ali nedoslednost te usmeritve pa so odgovorni člani urednlšekga odbora.
PETER BALOH
Sam naslov izpričuje dovolj jasno, da jo potreba po sistematiziranju v mariborskem kulturniškem, posebno pa študentskem prostoru, povečala svoj obseg in svoj pomen. Zptorej menim, da so ravnovesja, ki morejo izhajati iz urejenosti in enakopravnih medsebojnih odnosov v listu (sodelavci in uredniki) in izven njega (bravci, konzumen!), zaenkrat le zmerom v povoju in niso krenila na pot razvojnosti. Kot sorazmerje med osnovo vsake institucije, prav tako pa seve časopisa, in med odsevom le osnove nastopi dife-
renca. ki je angažirana. Institucija ne more postali desna roka katerega koli (pravnega) telesa, če je telo zaposleno
preveč s samim sabo in nima za svojo desno roko dovolj časa.
V osnovi bi, vsaj po mojem, morali rešiti:
1. kdaj in kakšen bo statut KATEDRE
2. kdo je volilno telo KATEDRE,
3. povezava med Zvezo študentov v Mariboru in med KATEDRO,
4. kje in kakšna bo plačilna lista za honorarje pri KATEDRI,
5. kadrovsko politiko pri KATEDRI,
6. smisel pri reševanju problemov študentov v KATEDRI kot občilu,
7. uredniško, javno in družbeno odgovornost KATEDRE (in ne opravičilo!).
Ce pa je namen naslova, do resnično reši situacijo mariborskega študentskega lista, in če je bil namen tudi na javni prireditvi KATEDRA O KATEDRI, tedaj kajpak ne moremo ostali v omejenih mejah neodgovornega zasebnikova, marveč moramo izraziti svoje osebno prepričanje, čeravno je često boleče in prizadeto. S tem bomo dose-
gli, obenem, fla bomo osebno odgovorni za svoja dejanja, namere in besede. Zato me zasebniška obrekovanja, pa ludi javna, no spravijo s tira prepričanja. Zgodi se le, da se zasebništvo v mojih očeh zdi smešno, naivno in otročje. Zgodi se le, da zasebniki menjajo svoje osebne moči s histerijo, čeravno niti sami ne vedo, zakaj. To pa pomeni, da je njih prepričljivost neokusna, ako pogledamo, kaj pravo prepričanje pomeni. Non omnes. qui habent citha-ram, sunt citharoedi. (Varro)
VLADIMIR GAJŠEK
Nesporna je ugotovitev, da je časopis Katedra v obdobju ponovnega izhajanja od številke do številke kvalitetno napredoval, kar je mogoče trditi tudi za prve številke v letošnjem šolskem letu, kljub nekaterim spornim mnenjem. Namen organizatorja posvetovanja o Katedri prav gotovo ni bil, da hi obravnavali posamezne članke ter dajali o njih sodbo, to bi nas zavedlo na stransko pot. Za to bi bili potrebni posebni razgovori. Menim, da
je razgovor namenjen predvsem Sir--šim konceptom Katedre, njeni nadaljnji usmerjenosti, aktualnosti, primernosti in njeni vlogi.
Študentski list mora imeti svojo idejno vlogo, kajti to je poleg informiranja njegova najvažnejša naloga. Idejne vloge študentskega tiska seveda ni mogoče pojmovati poenostavljeno ali celo vulgarno. Idejna vloga se kaže v tem, da spodbuja študente k aktiv, ustvarjalnimi odnosi do družbe
in družbenih dogajanj; da na svojih straneh odpira polemične razprave, vendar da sočasno daje »ton« tem razpravam, da kritično obravnava probleme, in da si hkrati prizadeva biti v kritiki ustvarjalen — skratka, da predstavlja list mladih z značilnostmi današnje mladine, da skozi svojo usmerjevalno vlogo prispeva v izgrajevanju mladega človeka, jutrišnjega intelektualca, člana samoupravne družbe. Takšna naloga nedvomno zahteva
izredne sposobnosti urejevalcev študentskega časopisa in širok krog dopisnikov, zlasti pri slednjem smo pri Kateri č.cslo v zagati. Za list piše vse premalo sodelavcev, zato je vso premalo pisanega o študentih. Dozdeva se mi, da študent v listu nc najde samega sebe, kar Je seveda posledica njegovega premajhnega angažiranja v sodelovanju z listom. To so vprašanja, katerim Je namenjen današnji posvet.
SLAVKO SORftAK
ŽIVAHNA SKUPŠČINA NA VEKŠ
V začetku decembra je bita na VEK8 7. redna skupščina ZS. Ta tkuptščlna je pokazala veliko zainteresiranost študentov za delo odbora
7.S, ki bi jih naj predstavljal za vprašanja, ki zanimajo vse študente.
Predsednik odbora ZS tov. Ervin Hartman je v svojem referatu poudaril, da se iz leta v leto pojavlja v odboru ZS večja ali manjša kadrovska problematika. Ta je bila tudi letos osrednje vprašanje, ki je navznoter delo odbora zlomila. Predsednik odbora ZS je ugotovil, da bi moral biti odbor ZS sestavljen iz najbolj sposobnih ljudi oziroma tistih, ki so pripravljeni žrtvovati čas za delo v organizaciji in ki so sposobni in samoiniciativni. Letos smo pa lahko na konferenci ugotovili, da je bil odbor ZS sestavljen samo iz nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni delati, na noben
način pa niso zaživele komisije in to predvsem zaradi nedelavnosti nekaterih članov odbora.
V svojem referatu Je predsednik ZS obravnaval tudi vprašanja o odnosih med ZK in Zš. Poudaril je, da ZŠ ni »podaljšana roka« ZK, ampak, da bi se morali obe organizaciji dopolnjevati v svojem delu In da bi si morali člani ZK prizadevali s svojin) delom v odboru ZS, da hi pokazali pravo vrednost študentov — komunistov.
V svojem referatu je predsednik ZS omenil še vprašanja materialnega stanja tudrnlov, ideološke vzgoje študentov, sprejemnih izpitov na višjo šolo in vprašanje kreditiranja.
Po referatu predsednika se je razvila živahna diskusija, v kateri so
študentje obravnavali vsa vprašanju, katera je nakazal tov. Hartman.
Diskutanti so obravnavali predvsem vprašanja materialnega stanja študentov In izvenštudijskega udejstvovanja študentov. Ugotovili so, da je materialno stanje študentov nezadovoljivo in da ho treba še mnogo storiti, da se ho Izboljšalo. Za izvenštudijsko udejstvovanje študentov so ugotovili, da je še vedno premalo intenzivno in da bi morali neprimerno vet študentov pritegniti predvsem h KUD študent.
Ugotovimo lahko, da je bila ta skupščina ZS izredno živahna in da Je nakazala dovolj smernic za nadaljnje delovanje študentske organizacije.
MILAN HRAST
Reorganizacijske teme
V okviru celotne družbene reforme, ki sta ji Se slasti začrtala pot in smotre IV. in V. plenum CK ZKJ, zavzema še posebej pomembno mesto reorganizacija Zveze komunistov. Povsem razumljivo je torej, da reorganizacije ZK ne moremo motriti ločeno in jo obravnavati izolirano od ostalih bistvenih vidikov ter razsežnosti družbene reforme, med katerimi je morda najvažnejša, vsekakor pa temeljna, gospodarska refornja.
Različne tematizacije v tem zapisu ne merijo zgolj na problematiko sd-me ZK, pač pa na njeno družbeno poslanstvo, na njeno vključenost in funkcijo v družbi. Pričujoče tematizacije tudi ne pretendirajo na to, da bi bile dokončni odgovori o reorganizaciji, temveč bi radi bralca le izpeljali k razmišljanju o tej težavni in pomembni snovi. Gre za dolgoročne •procese, ki so integralni »del« najširše problematike strukture in dinamike naše družbe. Še zlasti kadar pišemo o članu organizacije, o komunistu, je to skoraj preveč abstraktno in pogojlno.
»Družbena baza« Zveze komunistov je delavski razred. ZKJ se podobno kot druge komunistične in delavske partije še vedno deklarira kot »avantgarda proletariata«, čeprav je v njenih vrstah tudi mnogo ljudi, ki niso delavci niti po svojem družbenem položaju niti po izvoru, in čeprav »klasičnega proletariata«, ki je vsekakor kategorija meščanske družbe, pri nas skorajda ni več (razen delavcev, ki delajo pri zasebnikih doma ali pa v kapitalističnih podjetjih v tujini). Bistveno določilo eksistence proletariata je privatna lastnina proizvajalnih sredstev4 razen te pa še ostale institucije kapitalistične družbe. Proletariata (v Marxovem pomenu) je ostalo pri nas še toliko, kolikor še nismo premagali materialne in misel-nostne zapuščine kapitalizma. ZKJ je v naših družbenih okoliščinah mogoče opredeliti predvsem kot avantgardo vseh ustvarjalcev materialnih In duhovnih dobrin, vsega delovnega ljudstva.
ZK (oziroma Komunistična partija) je izvorno in razvojno-zgodovinsko avantgarda najbolj izkoriščanega in najbolj (v različnih vidikih) alienira-noga razreda v zgodovini naše civilizacije, proletariata. Historični cilj te avantgarde (tisti »oddaljeni«) je po Mami — osvoboditev, dczallenacija, negacija proletariata (kot kategorije meščanske družbe). Povedano drugače: gre za odpravo proletariata, za njegovo zlitje s celotno družbo v »svobodno asociacijo proizvajalcev«. Pomembno je tudi to, da Marx in Engels komunizma nista pojmovtfla kot oddaljeni cilj oziroma smoter, ki mora biti Jele uresničen, temveč opredeljujola komunizem kot pre-zentno gibanje, kj neglra mojčai£ko družbenost m sploh vse. kar preprečuje proces vse globljo humanizacije medčloveških razmerij. Torej: ne samo, da je našega komunizma sedal In tukaj samo toliko, kolikor ga d0. jansko je — reči |e še treba, da Je jugoslovanski komunist (pa tudi nekomunist) v zavidljivi situaciji kar zadeva možnosti vsakdanjega, praktičnega uresničevanja komunizma: sam sistem samoupravljanja je namreč komunizem par excellence. Verjetno nikjer na svetu te možnosti
niso tolikšne, toda tudi tu morata komunist in nekomunist tvegati, da bosta včasih poražena, da ju ne bodo razumeli ali .pa da ju ne'bodo hoteli razumeti, da jima bodo hoteli zapreti usta itn. Progresiven človek je dolžan tvegati, delovati naprej, upati (to je eden izmed praktičnih vidikov Blochovegn počela upanja!). Se zlasti komunist nima pravice, da bi se dez-angažiral, da bi se pustil demoralizirati. Ljudje, ki so se kakorkoli pustili vreči iz stroja (i.z boja) v naših družbenih okoliščinah, so dokazali, da niso zreli za sodobni način boja za socializem — ali moralno ali intelektualno. Z veliko rezervo moramo jemati tezo, da je morala odvisna zgolj od družbenih odnosov, češ sedaj bomo spremenili odnose in morala bo tukaj; tovrstnim moralistom je treba odgovoriti, da imamo samoupravne odnose že petnajst let, in da je vsakdo imel vso možnost, da se zanje bojuje. Če se nekdo ni zavzemal za uresničitev samoupravne prin-cipielnosti z dejanji, je najbolje pokazal svoj antikomunizem.
Pogosto se sprašujemo, kaj pravzaprav pomeni izraz »diktatura proletariata« dandanes. Ali je o kakršnikoli varianti te diktature praktično sploh še" mogoče govoriti O tem problemu je mogoče razmišljati predvsem tako: Kolikor več neposredne demokracije (v naših pogojih — samoupravnosti), toliko manj tako imenovane diktature proletariata (ali točneje: diktature v imenu proletariata).' Komunistična kritika buržoazne družbe je v etičnem aspeklu postulirdla enakost ljudi, njihovo (enakovrednost. V meščanski družbi ni alierilran samo proletariat, temveč tudi bur-geois, le da je način njegovega »razčlovečenja« drugačen; slepo naključje odloča, kdo bo subjekt izkoriščanja in kdo objekt, toda obe poziciji sta ponižujoči — proletarca ponižuje položaj izkoriščanca, buržuja položaj izkoriščevalca... Zato je komunistične gibanje univerzalno, , občečloveško osvobodilno gibanje. »Prevzem oblasti« in »diktature proletariata« sta le dva historično neogibna, zakonita momenta v procesu osvobajanja in humaniziranja celotne družbe, sta začetek odmiranja proletariata, njegove materialne in duhovne bede. Komunisti, proletarci in nepio-letarci (osveščeni razredni prebežni-ki — po Lukacsu), so in ostanejo avantgarda tako dolgo, dokler ni praktično izkoreninjena vsa negativna zapuščina kapitalizma, ki tako ali drugače ovira negacijo proletariata — to je njegovo potno socializacijo. Komunisti kot misleci in organizatorji najbolj gospodarsko, politično In kulturno zatrtega razreda meščanske družbe, delujejo v smeri vsestranskega kultiviranja pio-letariata,- v bistvu gre za obče-člove-ško uveljavitev kulture — v najširšem pomenu te besede. Prav s tem komunistično gibanje presega pro-svetljenske, utopične, tehnokratske, filantropske, sindikalistično-zasluž-karske, spekulati vno-filozbfske in druge delne oziroma zožene projekte ter načine pomoči proletariati; presega jili s prakso, z ukrepi, ki stari, klasičn proletariat s periferije civilizacije vodijo v njeno sie-dišče. ga postavljajo v funkcijo subjekta civilizacije. Vse tehnokratske, birokratske in druge težnje, ki kakorkoli poskušajo ohranili pozicije ter
»rezervate« za takšno ali drugačno '»predstavništvo proletariata« oziroma »oblast v imenu proletariata« tudi v razmerah, ko za to ni več, nobenih pravih razlogov, so nekomunistične, konservativne. Komunisti ne glori-ficirajo proletariata, pač pa odstranjujejo vse, kar omejuje njegovo družbeno poslanstvo in neposredno uveljavitev; prav naše samoupravljanje je najtrdnejiš dokaz, da se je iztekel mandat kakršnegakoli »predstavništva« — v korist delavcev samih. Proletariat, ki je družbeno uveljavljen, že ni več tisti človeško degradiran razred, ki živi družba na njegov račun, pač pa so to emancipi-rani ljudje, osebnosti, 'ki se enakovredno vključujejo v proces (re)produkcije družbenega' življenja — z vsemi ostalimi proizvajalci, ustvarjalci. Samoupravljanje, Магхо-va vizija asociacije, ne pozna več pripadnikov razredov, pač pa enakovredne, odgovorne sodelavce. Tu tudi ni prostora ža diktaturo — saj to gotovo ne more biti diktatura proletariata zoper buržoazijo, temveč le tako ali drugače maskirana avtoritarna težnja zoper voljo in interes sodelujočih; prav IV. plenum je odločno odstranil iz gibanja nosilce tovrstnih nehumanih in nekomunističnih teženj. Ta akt je odločilen za reformo naše družbe in ZK; lahko rečemo, da jo je .omogočil.
Bden najvažnejših, t.emeljniji problemov ZK je njeno »idejno orožje«, njena teorija — marksizem. K bistvu revolucionarne partije in k bistvu revolucionarne osebnosti sodi tudi živ praktično-teoretični interes, prizadevanje za nova in nova, vse globlja spoznanja. Marsičemu bi se ZK lahko odpovedala, marsikaj bi lahko- odložila za pozneje, toda na svoj organon ne sme pozabiti niti za trenutek. Sam Lenin se Je celo v obdobjih, ko ga je praktično politično delo skoraj povsem okupiralo, ukvarjal z »abstraktno teorijo«. Morda zato, ker bi 'bil to njegov »konjiček«? Nikakor! Vladimir Ilič, eden največjih revolucionarjev v zgodovini, je vedel, da je disciplina, moderna, kultivirana revolucionarna misel pogoj uspehov revolucije, revolucionarnih dosežkov. Resnična revolucionarnost nikoli ni nekaj spontanega, naključnega ali stranskega ...
Jugoslovani smo se lahko prepričali zlasti v žalostnem obdobju kom-informovske gonje, kaj se pravi imeti idejno premoč. Naš utemeljeni dvom in naša eksaktna kritika sta povsem porazila Stalinove dogme. In tudi danes si je treba prizadevati, da ta naravnanost našega mišljenja ne splahni, ne degenerira. Mišljenja? Da. Vsekakor gre za način mišljenja, za miselno kulturo. Biti komunist in marksist se pravi — nenehno kultivirati svoje mišljenje; pri tem so nam lahko najboljši vzor največji dialektični misleci, klasiki marksizma-leni-nizma.
Biti dogmatik v teoriji, se pravi biti dogmatik nasploh — v teoriji in praksi. In dogmatik ni marksist — dogmatičnih ■ marksistov ni (že s rn izraz je absurden!). Način mišljenja Karla Manca in vseli resničnih maik-sistov je bil vedno le takšna ali drugačna varianta kriticizma. Za nas je pomembno predvsent to, da je uveljavljanje samoupravljanja najožje
povezano z uveljavljanjem antidog-
matične miselne kulture. Uspešen le-volucionar dandanes, bprec za samoupravljanje, je lahko le človek z adekvatnim strokovnim znanjem in z dovolj razvitim kritičnim mišljenjem. ZK mora gojiti kritično mi.sel pri celotnem svojem članstvu. Tudi način mišljenja človeka osvobaja ali zasužnjuje.
Z vso ostrino je treba dandanes po-sjaviti na dnevni red tudi problem tako irpenovane »množične kulture«, to je tiste guasi-kulturne produkcije, ki ne kultivira človeka, temveč ga v različnih vidikih pohablja, poneum-njuje, dehumanizira. Komercialna pia-ža v kinu in na TV, ki je načela že tudi tiste ljudi, ki po svojem družbenem statusu še niso a priori zapisani intelektualnemu in emotivnemu razkroju ali stagnaciji, tako imenovani »lahki« gledališki sporedi, ki ustreza/jo le še neki najbolj zhcstali malomeščanski srenji, pa publiciteta zaskižkarsko-gladiatorskega »športa«', pa poplava »narodne glasbe« in stimulira rije nečesa, kar naj bi bilo >za-bavna glasba« itd. itd. Popolnoma nemogoče je pričakovati kakršenkoli-razvoj miselne kulture pri ljudeh, ki ne rastejo nravno, estetsko itd. ZK se mora soočiti s problemom boja zoper najpomembnejše - dejavnika kulturne stagnacije in razkroja. Se posebej pomembno se nam zazdi ta vprašanje, če pomislimo na različne okoliščine, ki • danes determinirajo razvoj mlade generacije.
S to temo se povezuje tudi fenO-* men, ki bi ga lahko imenovali defenziva nestrokovnosti in neznanja. Sa zlasti nevarna je ta defenziva tam, kjer bolj ali manj neposredno, ovira izvajanje gospodarske reforme. Zlasti aplikativnim družbenim vedam bi bilo treba nastežaj odpreti vrata podjetij in ustanov ter te znanstvene delavce podpreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Sklepamo, da bi prav dolgoročne empirične raziskave v delovnih kolektivih, z najožjim sodelovanjem internih strokovnih služb, bile lahko bogat izvir spoznanj o naši družbi — zdi pa se, da dandanes naša mlada družbena znanost (psihologija, sociologija ipd.) izgublja še tiste pozicije, ki si jih je težko zagotovila v preteklih letih. Pritlikava birokratska spletka ali tehten tehnokratski »argument« lahko v tej začetni fazi uveljavljanja neogibno še negotove aplikativne družbene znanosti, uničita ša tisto, kar in kolikor so ljudje s trudom ustvarili. Problem rasli našega marksizma je danes prav gotovo predvsem problem razvoja naše sociologije, psihologije, pedagogike, politologije, fizolofije itd. Ob različnih prilikah smo opozarjali na okoliščino, da samoupravni organi ne morejo razviti vse svoje iniciative, če jim n« sioji ob strani družbena zn*sc»,t s svojimi spoznanji (bodisi direktno, bodisi posredno — kot kvalificirana strokovne službe).
Omehili smo tudi filozofijo... Interes in smisel za filozofijo sta bila ' pri slovenski inteligenci tradicionalno skrajno minimalna — razen pri komunistih. Pisatelj Matevž Hace je^iapisal, da so preprosti ljudje v stari Jugoslaviji govorili o komunistih kot o ljudeh. ki kar naprej tiščijo nos v knjige. Od Marsove Zveze komunistov naprej so bili komunisti vedno stranka z največjim Interesom za filozofske in obče-sociološke probleme. Začeti je treba zopet resneje in pogosteje govoriti o tej razsežnosti »par-I tijske izgradnje« Prav, danes morata ,bi!i Interes ih smisel za leortjo pri komunistih kar se da visoko, saj gradimo principialno novo družbo, fcnovo kulturo.	VLADO	Sili K
VLADIMIR GAJŠEK
Mlada literarna kritika
Uporabnost nekaterih ved je lahko koristna, prav tako pa vselej usodna zaradi psiholoških in etičnih osnov, ki se svojevrstno porajajo iz človekovega spoznanja, iz nenehnih psihičnih gibanj, in ne tz določenega prepričanja dobe. Vse vede je moč izvajali svoje-
vrstno, tako rekoč s poudarjenimi presežki in vp.ivi na človekovo bivanje ali s čisto gnoseologijo spoznavnega, realnega sveta. Vsaka realnost (resničnost ...) je relativna, saj nam kaže svojo podobo v tisočih simbolih, v pojmovnem svetu odsevov prek človekove zavesti.
1.	Literarna kritika
Od starega Platona, pa prek njegovega učenca Aristotela sega bistveno vprašanje upravičenosti in opravičlji-vosti književnosti prav v današnji svet. Vseeno pa ni, kako zastavimo vprašanje, saj ga lahko vselej dokažemo, na koncu pa vseeno ugotovimo, da naši sklepi ne morejo dopolniti književnega tlela z enim samim odgovorom. Ce bi bilo mogoče dokazati samo z nekaj aksiomi, ki-li difenicijami in teorijami človekov svet, bi gotovo vsak človek stopil v krog s roje absolutne sklcnjenostl. Z drugimi besedami, človek bi postal bog, nezmotljiv in vsemogočen. Ali pa je književnost človeka potrebna: saj so v Sloveniji v sedanjem času okoliščine takšne, kot da sploh ni več narodnega, slovenskega duha, ali vsaj širšega zanimanja za literaturo, da bi morali zavoljo nje Imeti naši delovni ljudje po vsakodnevnem delu sitnosti pa preglavice. Zaradi tega pa stoji literarna kritika pri nas na šibkih nogah, vsaj če pogledamo v splošnem.
Literarna kritika — v splošnejših označbah — mora izhajati iz kategoričnih človeških odnosov, ki so zanjo bistveni (institucioniziranost), predvsem pa iz vrednosti in vrednot v njihovih medsebojnih zvezah. Zatorej literarna kritika ne more določiti samo točke kot etične norme, marveč naj odkriva trajne in prave vrednote in gradi spozuanje, da so odsevi človekove zavesti najprej čustva. Ta. čustva pa imajo svoje bistvo v čutnem; dokažemo pa jih po poglavitnih (kardinalnih) etičnih zakonih: po skupnem ob-čutenju, po so-čustvovanju, vselej pa po ekstremnostih posameznih čustvovanj, od ljubezni do mržnje In sovraštva.
Posebna vrsta opazovanja (theorein) čutnega je kajpak literarna kritika, venomer prisotna v večsmiselnih zvezah med odsevi sveta v naši zavesti. Opredeljuje se za črkami in s črkami (littcrac) kot pisana beseda Crka, ki je bistvena za pisano besedo, zadobi
svoj pomen šele takrat, ko pisana beseda zaživi kot simbol. S tem pa nujno uničimo kriterij resničnosti med spoznanim in tistim, ki prepoznava. Relacija subjekt-objekt (človek-stvar) pa je za nas relativna. V tej relaciji nastopajo pred subjektom etične norme njegovega in njemu lastnega bivanja.
Ce razporedimo vrednosti in vrednote ho njihovih bistvenih lastnostih, dokažemo, da je okvir etičnih norm hkrati z absolutnim in hrati z relativnim. Z drugimi besedami: literarna kritika išče vrednote individualnega ustvarjanja kot etične norme. A to je tisto: kako bi človek stopil v krog zaključenosti, kako bi postal bog.
2.	boji dveh kritik
V glavnem bi na slovenskih kulturniških tleh označili dve generaciji; vsaka teži k sebi, in'ne navzven. Zato sta obe generaciji glede na literarno kritično interpretacijo zaključeni a) po eni plati z institucijami, ki so sicer na šibkih nogah, pa vseeno (ormalno veljavne in b) po drugi plati z notranjim vrenjem organskih, lahko bi rekli, subjektivnih silnic, ki usmerjajo često svojo dejavnost, moč navzven, vendar samo navidezno. Za bistveni razloček med njima moremo dognati, katera izmed obeh plati deluje v vsebini literarne kritike. Ako poznam generacije, njene posledice, učinke in vzroke v dialektinčih zvezah njihovih notranjih nasprotij, tedaj lahko mirnodušno priznamo, da so v današnji kulturni situaciji ta nasprotja na slovenskih tleh dokaj ostra.
Nasprotja, ki sc nenehno živo gibljejo v medsebojnih človeških odnosih, kažejo dva kategorična etična imperativa: načela stare in klic novih načel mlade generacije. Prav v kritiki nasprotja zaživijo v najbolj ekstremnih, često celo presunljivo kljunčih momentih: zdaj pada v institucijo, zdaj-v osebni napad. Odraz takšnih oziroma dveh kritik ima zato dva obraza. Na eni strani vpliv institucije, formalnosti In seje širijo kulturništvo, po drugi strani pa se ljudje iz institucije, formalisti, ali kulturnik) najraje shajajo po gostilnah in kavarnah, kjer ravnodušno, pa tudi osebno čistijo krog kulture. Prav dobro sicer vemo, da je slovenska krčma prav Slovencem najbližji dom.
in kako ne bi bila izrazitim Slovencem, ki se ubadajo z vprašanji literature in jim pravimo kritiki?
Boji med obema kritikama so svojevrstni tudi v estetskih prijemih in v svetovnem nazoru, seveda glede na gnoscologijo. Nagli razvoj literarnih ved se je v času sedanjem opredelil za večsmiselnost književnih stvaritev. Vsaka literarno kritična interpretacija, ki ne uvidi dvoumnosti dveh zavesti, se zapre dokončno in postane kastrat. Večsmiselnost književnih del vidi starejša slovenska kritika v duhu, izrazu lepote (Vidmar ji stoji morda na čelu), medtem ko se je mlajša literarna kritika opredelila sa širši obseg glede na tchnizacijo, atomizacijo itn., in uvedla kot temeljno metodo kritičnosti fenomenologijo (Pirjevec, Kos, Rotar B. V esejih).
3.	možnosti kritike če predpostavimo, da moramo izpolniti naloge in opraviti v redu svoje delo, tedaj nain literarna kritika pomeni avtoritativnost, moč in oblast. Če pa nam je naloženo, da stopimo na stran »obsojenih«, ne-avtoritativ-nih mnenj, tedaj smo v nevarnosti, dp zaidemo na put neznanja. Kaj to pomenit Da se moč, oblast; avtoritativnost in tako dalje izkažejo v uslugah in v oportunizmu neuravnanih ambicij. Kajpak moramo prav takšne ambicije, ki naletimo nanje vsak korak, opustiti. Ne smemo in ne moremo sc opredeliti za večne, slavne in tako dalje gospodarje slovenske književnosti, dasiravno smo njeni sodniki. V razsojah se pač diference večajo, kolikor se pomnožuje moč bojev, ki pa ni in nemorc biti vselej kritična in zdrava. Moči te razsoje torej ne smemo zlorabljati.
Vsaka kritika, ki Je odgovorna, je odgovorna tudi družbeno. Literarno kritične interpretacije med dvema toriščema razsodnikov in obsojencev so zato osnova novo družbe. Možnosti takšne, novejše in vključene kritike (literarne kritike!) v književnosti na Slovenskem pripravljajo vselej in samo pritisk. Vseeno pa ni, ali so vsebine pritiska samo dejstva, da je današnji človek alieniran, atomiziran, popolnoma je pomembno, da v slovenskem kulturnem prostoru te možnosti mladi kritiki izkoristijo, kjer je mogoče. Selc tako bo mnenje sodobne literarno kritične interpretacije uveljavljeno in utemeljeno.
FRANCE BORL
Swet vesli
(Ob filmu Orsona VVellsa PROCES)
Vest je od nekdaj pomenila za človeka bistveni element njegove za-vesti oziroma njegove psihe. Od nekdaj so vest lahko zlorabljali, saj se suče med skrajnostmi laži in resnice, pravičnosti krivičnega, resničnosti in sanj. Pomen vesti lahko tortj samo spoznam, ako vem, kakšen obseg zavesti skriva namen človekovega dejanja in kolikšen je učinek dejanja. Seveda občutim pri vesti najbolj izrazito čut KRIVDE in PODREJENOSTI SAMEMU SEBI, prav tako pa v nasprotju čut PRAVIČNOSTI in SPROSTITEV. V glavnem se vest suče v tisočih in tisočih odtenkih od krivde do sprostitve, a še zmerom) ostane. Vest se prebudi s krivdo, a s pravičnostjo ne odmre, ne, celo zveča se in dobi globlji pomen. Globina tega pomena je v sodobnem času v meji med ideologijo in resničnostjo. Človek v sistemu, v katerega ne privoli in ga ne izvoli, ne more svobodno dihati: v sebi začuti moro in tesnobnost. Vendar to ni prava tesnoba, ker je mora nastala iz krivde, da sem. Sodobni človek često zapada v apatijo, potem pa v strah svojega lastnega bivanja in obstoja. Med ideologijo, katere član je, in med resničnostjo svojega bivanja, ki ideologijo uničuje, bega sodobni Človek s svojo vestjo po svojem jazu in ne najde izhoda. Čuti, da je kriv, ker je, a nikoli ne ve dokončno, zakaj in kako Je kriv. In ta čut Je porojen iz vesti, tesnobe.
Tesnobnost prav gotovo čutijo najbolj obsojenci, ki stojijo pred sodiščem, ne da bi vedeli, zakaj in kako. Ne da bi vedeli, pred katerim sodiščem in pred kakšno oblastjo. Zavedajo se samo, da je ta oblast kruta in sistematizirana In močna. Neuničljiva, a obrnjena v lastni propad. S tem nam-
reč, da povzroča v vsakem posamezniku čut tesnobnosti, je tudi sama sebe kriva in sama v mori. Zato je moč takšne oblasti le vizija neusmiljenega jarma meščanstva, višje družbe kot izničene strojne konstrukcije.
Ne bom se ustavljal ob Kafki, marveč me bolj zanima Wellsov film, ki kaže sedanjega človeka dandanašnjega dne, ki je zmerom izven službe nepripravljen, v službi pa sicer samo člen med množico uradnikov in iznad njih.
Wellsov PROCES — pcav tako kakor pri Kafki — ni navadna sodna obravnava z navadnimi zaslišanji in z navadnimi sodišči in sodniki In obtoženci in advokati In sodnimi spisi, marveč je proces posebne vrste, kjer vsakdo, ki biva, postane posameznost. Zato tudi osebe v PROCESU ne poznajo druga druge, temveč so po ukazu -»višjih« organov imenovane. Nobeden, ki se je vpletel v PROCES, ni vedel za življenje svojega soseda. Nobeden v PROCESU ne pozna najvišjih sodnikov, saj se nam prikazujejo le majhne, bedne, razkrajajoče osebe, ki vohunijo druga za drugo, se obtožujejo in so prav nečloveško ponižne. In ta ponižnost, ki se ozira v svetli zakon, pa ga ne razume, je ost tega filma, ker PROCES ni svet grozljive pravljice, ampak svet vesti. Tri stvari so, ki držijo OBLAST na nogah, pravi Dostojevski: čudež, skrivnost in avtoriteta. V Wellsovem filmu so zaobseženi vsi trije elementi. Glavni junak K. (A. Perkins) je vseskozi histeričen, obenem pa v tesnobi, saj deluje zoper samega sebe, ne da bi to vedel. 2e takoj v začetku, ko ga nepripravljenega zbudijo In zaslišujejo, je ujet. V ujetosti se tesnoba stopnjuje do otopelosti. A stopnjevanje tesnobnosti se upira vesti, človeka ho-
če vrniti, v NORMALNOST, v urejenost PRAVIČNOSTI. Ker je glavni junak nepripravljen, ker mora ostati oseben, se mu svet okrog njega pokaže v svetlobi avtoritarizma.
Ne bom govoril o odtujenosti sodobnega človeka v Wellsovem filmu, ker skušam prikazati, kako se sicer naš vsakdanji, enostavni svet sprevrne v grozo, ko človek spozna, da je posameznost in nič več kakor posameznost. Ta posameznost se razrase v občutek krivde in iz občutka krivde v čut-tes-nobnost zaradi sistema, v katerem posamezni slehernik deluje. Takšen sistem je birokratski, formalen do skrajnosti, zaprt vase. Zato je nedostopen in zato je brezimen. Vendar v sistemu, v pajkovi mreži birokracije, formalnosti in tako dalje igra vsak slehernik svojo usodno vlogo in se na svoj način svetu upira. Toda vsi upori so zaman, so zlomljeni zaradi anonimnosti. Glavni junak se prepušča toku izven službenih dogajanj, prepušča sebe, to je svojo vest drugim, z uporništvom spravlja v nesrečo druge. Zato zve šele kasneje, a je že prepozno. Ujet je v sistem, kakršen koli upor ali beg je nesmiseln, saj bi prav s svojo rešitvijo pred lastno vestjo pogubil druge-Glavni junak zatorej ni več odgovoren zase, marveč si prizadeva, da bi bil odgovoren za druge. Kaj takšnega pa ^ PROCESU ni mogoče: • zvezan je z brezobzirno vestjo in z drugimi.
Ce se hoče zvezanosti z drugimi m zavezanosti s svojo vestjo Iznebiti, mora umreti. Takšen je edini izhod 'z sistema, ki ga je ustvaril PROCES. 9 tem, da glavni junak K. Škuša rušit' sistem in sicer tako škoduje drugim> sistem budno pazi nanj kot punčico v očesu.
„Kadar gre za veliko stvar, so veliki vsi, ki zanfo delajo66
(Pobuda slovenjegraških dijakov je ro dlla veliko stvar)
Pisati o veliki mednarodni likovni razstavi v Slovenjem Gradcu pomeni pisati o tem, da meje med provinco in središči izginjajo oziroma da provin-cializem v kulturi ni geografski pojem, temveč so si ga izmislile le nekatere snobovske glave.
Resda Slovenj Gradec ni veliko mesto po obsegru in številu prebivalcev, je pa veliko po svojem delu, po izrednih posameznikih, ki znajo navdušiti za dragocene kulturne ideje vse občane. Odgovor na uganko, v čem je uspeh Slovcnjegrajčanov, je na dlani; občani ne poznajo cehovstva, naj gre za kakršnokoli javno akcijo: vsi sodelujejo, vsi si zavihajo rokave in tako uspeh ne more izostati.
Krona njihovega kulturnega prizadevanja je zgraditev nove Umetnostne galerije, kakršno si sicer lahko privoščijo le velika mesta, in velika likovna razstava, ki je zbrala pod geslom Mir, humanost in prijateljstvo med narodi ogromno umetnin iz štiridesetih držav. S to grandiozno razstavo je Slovenj Gradec izvirno proslavil 800-letnico svoje zgodovine in se vpisal v svetovno kulturno zgodovino kot eno izmed žarišč mednarodnega umetniškega sodelovanja.
☆
Pogled v notranjost nove likovne galerije presega vsa pričakovanja: prostori so veliki in moderno opremljeni, zgornja dvorana je naravnost impozantna. Vse Jo novo in svečano. Kljub razsežnosti novih prostorov je moral prireditelj del grrafičnih umetnin razstaviti tudi v prostorih starega umetnostnega paviljona, kar priča o izredni obsežnosti razstave. Gledalec, ki si hoče vsaj bežno ogledati vsa razstavljena dela, potrebuje najmanj dve uri, kaj šele ocenjevalec, ki bi sc moral poglobiti v vsako umetnino.
☆
Geslo »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi«, čeprav precej široko in splošno, vendarle do neke mere veže likovnike, da morajo ostati v njegovih mejah.
Nekateri so si to geslo prilagodili in ga razumeli preveč praktično in propagandistično. (Neki nemški grafik je narisal demonstrante na ulici, naš Gaspari U Tanta, kako gasi svetovni požar kot nekakšen sveti Florijan — nekateri so spet razumeli geslo »mir« tako da so prispevali mirna in standardna tihožitja ali krajine kot izraz miru.) K sreči so taka dela na razstavi v manjšini, prevladujejo izpovedi vizije in resnični umetniški protesti proti tiraniji, vojnim grozotam in omejevanju' človekove Svobodo.
2irlja je imela zelo težavno delo pri razdeljevanju nagrad in pohval, morala je ocenili ogromno del, ki so jih ustvarili likovniki najrazličnejših izumov, šol in okusov. To je ni niti toliko oviralo, saj je upoštevala v pryi vrsti kakovost razstavljenih del. Ker pa je bilo kakoArosti v izobilju, se je bilo resnično težko odločati. Kljub temu se zdi, da .je svoje kočljivo delo opravila v veliki meri pošteno in objektivno, čeprav je ostalo še marsi-kako pomembno delo nenagrajeno in brez pohvale, pa bi si to zaslužilo.
*
Kiparji razstavljajo svoje plastike v spodnjem prostoru galerije. Med svetovno elito (Ossip Zadkini' — veliki mojster moderne plastike, John Skel-ton — ljubitelj velikih In jasnih površin) so se naši kiparji odrezali imenitno: Olga Jančič s svojimi značilnimi ovalnimi plastikami, Vanja RadauS s pretresljivo podobo Tifusarja in Voščeno lutko, Angelo Kosta Radovani, Milivoje Micič (izredno sugestivna ideja: človeški hrbet — most k
svobodi), Olga Jevrič z nagrajenim Ujetim prostorom, Milena Lah in odlični slovenski kiparji: Dušan Tršar, Drago Tršar, France Rotar, Stojan Batič 7. dokumentarno umetniškimi, plastikami iz življenja rudarjev, Janez Knez, Tone Lapajne, Mario Vilhar, Janez Boljka in Peter Černe. Maribor zastopala Gabrijel Kolbič s Pionirjema in Aleksander Kovač, ki se je lepo uveljavil z Lakoto in s Hiroši-mo,	v	•
☆
Med grafiki vzbujajo posebno pozornost: Victor Vasarely, izredno čist in subtilen grafični skladatelj, Antonio Frasconi, Ervvin Krvbel, Arthur Piza, Ono Tadaskije, Jan Forsberg, Johny Friedlaendcr, Ilideo Gagivvara, Jiri Iladlač... mnogo je mojstrov grafične umetnosti, ki jih je slovenski gledalec spoznal prvič na tej razstavi. Slovenskih grafikov je cela vrsta: Božidar Jakac (Spomin na Sutjesko), Marjan Pogačnik (grafični liri-zem najnežnejše vrste), Vladimir Makuc (zamolklo topli grafični listi), Gabrijel Stupica, Andrej Jemec, АроЦр-nio Zvest. Maribor zastopata Oton Polak in Ivan Cobal. Dobra tradicija grafične šole je enakopravno uvrstila slovenske avtorje v mednarodni konkurenci.
Največ pozornosti in pričakovanja vzbujajo dela v zgornjem prostoru slovenjegraške galerije. Tu so razstavljeni (za razrvani in razkosani današnji čas) nenavadno veliki formati olj. Njih avtorji so znana imena naše In tuje stare, srednje in mlade generacije.
Takoj pri vhodu presenetijo gledalca živobarvna platna kubanskih slikarjev (žal sl njihovih dolgih južnjaško zvenečih imen nisem zapomnil), ki jim gre izključno za barvne probleme.
Naj naštejem nekaj imen naših slikarjev: Miljenko Stančič (izvirna perspektiva in specifična paleta), Krsto Hegedušič (njegova pretresljiva slika Otroci celice št. 8 je dobila Grand Prix Slovenjega Gradca), France Mihelič (melanholična poezija minljivosti in pozabe), Anton Gojmir Kos, Ivan Generalič, France Slana (pogumen slikarski zapis o občutkih vojaka, ki šteje zadnje dneve, ko bo odslužil vojaški rok), Petar Lubarda, Jože Ciuha, Pedja Milosavljevič, Vida Fakin, Bata Protič. Miha Maleš, Tine Gorjup, Stanc Kregar, Mehmcd Zaimovič, Marjan Dc'.oni (zanimiv poskus nočne krajine), Lidija Osterc, Frano Simunovič, Ferdinand Kulmer, Jelica 2uža, Ive Šubic, Jože Tisnikar, Bogdan Meško, Darinka Lorenčak-Pavletič, Jože Centa, Albin Lugarič, Bogdait Borčič, Imar Mujczinovič, Janez Sedej in drugi. Maribor dostojno zastopata Slavko Ko-res (Oživele izkopanine — avtorjeva oznaka: DIALOG II.) in Zmago Jeraj.
V tem oddelku je največ dinamike, kontrastov in eksperimentov, največ vretja, iskanja in najmanj konvencionalnosti. Razstava je v celoti izredno pestra, zanimiva in odpira vrsto vprašanj umetniško likovne narave pa tudi čislo človeških in filozofskih. O njej bi bilo mogoče napisati knjigo 08616", razmišljanj, vtisov pa tudi literature. To mimobežno opisovanje nima niti najmanj namena bili niti esej, temveč le skromna Impresija ob velikem umetniške radogodku, ki je povezal umetnike širom po svetu s čudovito idejo prijateljstva med narodi in s svetlo vero v lepšo prihodnost človeštva. Za to gre podjetnim in delovnim kulturnikom Slovenjega Gradca (In vsem njegovim občanom, ki so podprli to plemenito akcijo) vse priznanje.
Dušan Mevlja
PROVINCA - DA? NE?
Kadar razmišljam o znani temi (v zadnjem času se veliko govori o tem), ali je Maribor kulturno res obsojen na provincialno vzdušje ali ne. skoraj vedno obstanem na pol poti. Skoraj bi moral reči — ne vem. Jasno je, da ne bo to mesto najbrž nikoli slovensko kulturno središče niti enakopravno Ljubljani s kulturno tradicijo. Toda ali je Maribor vsaj središče Štajerske ln Koroške?
Mislim, da ni, četudi bi bilo mogoče. Dalje sodim, da je s provincialnostjo približno tako kot s starostjo. Star si, kolikor se počutiš starega. In provin-cialec si toliko, kolikor to^ojičutiš. Mogoče bi bilo, da bi se ne čutili. To so najbrž globlje in pomembnejše stvari, ki zanimajo najbrž pametnejše ln bolj profesionalne ljudi — sociologe, psihologe, kulturnike.
V tem kratkem zapisu bi povedal le, kake znake provincialnosti doživljam Jaz, kako jih čutim na svoji koži, kako me revoltirajo.
Tako sodim, da Je za provinco značilen najprej tako imenovani — provincialni snobizem.
Ni mi treba poudariti, da večino mariborskih umetnikov cenim prav iskreno, toda včasih imam občutek provincialnega snobizma ob vseh prizadevanjih za stike s tujino, ob organiziranju festivalov in simpozijev. Rad obiskujem te prireditve, kolikor so namenjene širšemu krogu poslušalcev, toda nedvomno bi bil veliko bolj prizadet, veliko bolj vesel, Če bi mogel prebrati vsako leto vsaj eno res vredno knjigo izpod peresa mariborskga književnika. Ob letošnjih prireditvah Mariborske kulturne revije so podelili na-
grade zaslužnim kulturnikom. Noben pisatelj ni bil med njimi in to, sodim, popolnoma upravičeno. Mogoče bo kaj od teh prireditev ostalo in imelo sadove tudi za kasnejše čase, toda zmeraj sem mislil, da Je pisateljeva prra dolžnost pisati, ne pa organizirali, saj se potem ne more več imenovati — umetnik, marčeč aktivist. Tudi proti temu nimam nič. toda imenujmo jih s pravim imenom — nikar jih ne Imejmo zato tudi za velike umetnike.
Drugo, kar se mi zdi značilno za provinco — so provincialni odno-s i. Ob tem mislim na ozko zaprtost med ljudmi, na povezanost, »uvažanje razmer«, na medsebojno kritiko. Ali ni znak provincialnih odnosov, če Franc Srimpf v Večeru hvali Svajn-cerjevo knjigo, kot da bi bila izpod peresa samega Јоусеа. Tu je mogoče samo dvoje, ali je tako slep, da ne vidi, da je knjiga prav povprečna, ali pa se hoče prikupiti avtorju. Ker pa je Švajncer ugodno ocenil podpovprečno Srlmpfovo knjigo prav tako v Večeru, sodim, da velja za oba druga možnost. Tako prijateljstvo je nemoralno. In usmiljenja vredno za avtorje same.
Prisostvoval sem nekoč »pranju« kritikov mariborske opere. Napadali so kritika, da piše pristranske kritike, niti pomislili pa niso, kako je mogoče z nivojem takratnih uprizoritev. Zakaj se sedaj niso oglašali, če jim je šlo za strokovno polemiko, ko so bile kritike ugodne (Puccinijeva Manon ali Don Kihot). Zamera zaradi kritike je tipično provincialna.
Prav značilen provinciallzem — je provincialna strahopetnost. Tu-
di te ni v Mariboru malo. Naj spomnim samo na en primer, ko je urednik mariborske kulturne literarne revije zaradi strahu pred odgovornostjo poslal prispevek na oglea in oceno političnim funkcionarjem celo v Ljubljano. Ne rečem, da to ni včasih moralno, če pa se človek poslužuje mišljenja drugih, kadar se odloča za objavo ali ne (torej ljudi, ki niso odgovorni za objavo, namesto na uredniški odbor), je znak, da nima dovolj jasnega svojega mnenja, ne hrbtenice, da je strahopeten. Baje so v Mariboru pred leti mislili Igrati Mikelnovo Administrativno balado, pa so sl premislili, ker so
s
rekli, da je neumno smešiti napake take družbe, ki daje denar za obstoj gledališča. Ali ni ta strahopetnost podobna Cankarjevim »hlapcem« in »gospodarjem«. Mislim, da bi lahko še našel kak primer strahopetnosti v Mariboru. Največkrat so naši kulturniki hrabri, le če je reč že drugje prestala preskusni kamen, ali če je blagoslovljena.
Za provincialnost štejem tudi — sramovanje province. Mnogi, predvsem mladi Mariborčani in Štajerci (po svoje upravičeno), takoj začno zmerjati čez mariborske razmere, brž ko povohajo Ljubljano. Potem pa se le zviška nasmihajo ob mariborski kulturi. Toda ne pomislijo, da so do včeraj tudi oni živeli v njel, v njej dihali in nevede tudi ustvarjali. Ne le da človeka ustvarja okolje, znano Je, da tudi ljudje ustvarjajo okolje. Izolirati se, pobegniti, potem pa zmerjati ni najtežje. Sklep: Kaj nam torej ostane? Ostane nam UPOR proti takemu snobizmu, če ni res ustvarjalen, upor proti »roka roko umiva«, upor proti strahopetnosti, preostane nam delo ln ustvarjanje, preostane nam zamah In zaletelost, korajža in vse drugo. Ne le »uvaževati razmere« (kot recimo gledališče in radio), marveč jih provocirati, napadati, boljšati, ne se le držati starih neuspelih konceptov. Maribor je višješolsko središče, ne univerzitetno (mogoče bo kdaj), toda naša generacija ne sme čakati, da bodo tudi v Mariboru (kdo ve, če bodo) recimo umetniške akademije s »potencialno umetniško energijo«, že danes v tej situaciji moramo začeti delali, se upirati in se ne prodajati. Gotovo niso to vsi problemi province (ponavljam, da so ti najbrž globlji in tudi sociološke narave), toda so tudi tl, zato ni razloga, da bi jih ne začeli razbijati. Mogoče tudi nekoliko »jeznomladeni-ško.«	T.	P.
Osnutek eseja
f' hm   .
Jezljivi (uporniki) mladeniči
(RAZMIŠLJANJE O NAJMLAJSl GENERACIJI ANGLEŠKIH DRAMATIKOV)
Mogoče je, da je znana »stritarjanska teza« (v zvezi s Prešernom) o konfrontaciji mladostnih idealov z nelepo resničnostjo ie preživela, toda vedar še nekako živi svoje življenje (danes res že nekoliko odrinjeno) dalje. Vsaka mlada generacija se po svoji pubertetni dobi, v dobi zorenja ukvarja z mislijo, kako lm uredila svet, kak bo postavila stvari na svoje mesto, kako se bo »•uresničila«. Res je ta zalet zmeraj podoben Ikarusovcniu padcu, donkihotskemu osmešenju. In vendar je v lem nekaj lepega in plemenitega. Potem se navadno sprijazni z danostjo, nenadoma sama postane del le sive vsakdanjosti in prepusti mesto drugim mladostnim sanjačem. Sanje so sc razblile in vsi sc jih po malem sramujemo, dasi niso bile grde. Nekateri se seveda nikoli ne morejo do kraja odreči svojim sanjam, svojim »revolucionarnim« načrtom, svojim ambicijam povsod sc vtikali v stvar in jo »pravično reševati. Drugi se jezijo na vsakdanjost in jo sovražijo, ker jib je oropala za mladostne načrte. Lahko je res, da Je pa mlada generacija, ki ji je vojna odvzela mladost, toliko bolj »Jezna« na življenje, toliko bolj nezadovoljna. Redkokdaj pa pride do odkritega nezadovoljstva, do upora. Kadar pmislim na »Osborna in njegove«, moram zmeraj z občutkom ugodja ugotoviti, da so sc uprli taki dani situaciji, ki jih je oropala, razočarala, prevarala. In ker se je to zgodilo v »dobri stari Angliji«, na otoku reda in tradicije, sem toliko bolj vesel. Imenovali so jih jezljivi mladeniči. in kar je prav tako razveseljivo, izvolili so ti mladi nekaj jezljivosti tudi v druge dežele, našli so podobne mlade generacijo. ki so jih začeli posnemati, če pa si tega niso upali, pa so jib vsaj občudovali. Seveda so predstavnik) reda, proti kateremu so se mladi uprli, oziroma ga »pljuvali«, takoj reagirali in jih proglasili za nesramneže brez talenta. O Osbornov! drami OZRI SE VGNF.VU hi rekel S. Maugham. — izmeček. Drugod so jih sprejeli z veseljem, ker so sc tolažiti, da gre tako lamo za Anglijo. toda če so sc v Isti deželi pojavili domači Jezni mladeniči (seveda res ni nujno, da enakovredni), je bilo veselje kmalu pri kraju. Generacijo, ki se je v Angliji preko odra uprla angleškemu vsakdanu z vsemi svinjarijami vred. ker ji je vojna in povojno življenje odvzelo mladostne ideale in sanje (seveda hi se jim isto /godilo tudi v drugih časih, le da ne na isti način) želim nekoliko predstaviti v tem zapisu. Njihova akejja je bila akcija NEZADOVOLJSTVA; še ne ravno upora.
ŠKANDALOZNI USPEH
Ze nekaj pred letom 1956 je v zraku visel nov duh, duh generacije, ki je nastopala. Nekateri so pisali filozofsko sociološke traktate o nujnosti bivanja — »zunaj družbe«, o »outsiderjih«. (revirno: Colin VVilson s knjigo Outsider, ali pa Stuart Ho!royd, ki je sicer leto kasneje napisal knjigo o Izbruhu kaosa emer-genee from Chaos) ali pisatelj kot John Wain in Kingslcy Amis. ki so uvajali nov tip junaka. Zanimivo je, da so ti junaki (kot povečii.l avtorji) iz nižjega socialnega razreda, brez ali z univerzo, ki pa so vsi prav bistri, nervozni, imajo velik smisel za humor oziroma ironijo, prav tako »imajo smisel« za svobodo v seksu.
Avtorji, o katerih bomo govorili so bili in so še po svojem prepričanju socialisti ali levi liberalci; zanimivo je, da jih je nesmiselna in neuspela akcija okoli Sueza prav prizadela in so o tem spregovorili tudi v svojih dramah (Osborne The Enter-tamer — Komedijants).	„
.V?*? -f®?0- razočaranje in gnus nad moiomeščanskim, pridn-bitniskim in neosveščenim uglednim Angležem, je z odra prvi izpljunil John Osborne nekega večera, ali prav ločno — 8. maja 1956. lega dne je bila premiera njegove prve uspele igre Look Back Anger — Ozri sc v gnevu. Junak Jimmy Porler ne počne vso igro drugega, kot da muči svojo okolico, predvsem ženo, ki, je iz »ugledne« meščanske družine. Muči jo s svojimi živčnimi izbruhi, ki pa jo vendar, kljub temu, da Jo vedno znova dobesedno šokirajo, nekako osveščajo. Ti njegovi napadi pa so vendarle tako splošni, da ni mogoče sedeti v parterju in ne biti (udi tarča, sc posebej, če si ugleden (malo) meščan. Junak Je univerzitetno izobražen, a iz protesta nad družbo noče v primerno službo, ampak prodaja bombone na ulici. Res je jezljiv, skrajno nezadovoljen, toda ni pravi upornik, saj se bori izoliran znotraj lastnega zakona, poti za zunanjo akcijo ne najde.
, , , ?r' *,c ,У„ *ncvu Je preokrelnica v angleški dramatiki tega stoletja. Kritiki so bili neenotni. Nekateri so rekli — izmeček,
, ,,.v	mladostno, mladostno«, eden izmed gleda-
liških kritikov, ki sam pripada tej generaciji Kenneth Тупап, pa jc zapisal, da bi ne smelo biti v Angliji mladega človeka, ki bi si te igre ne ogledal Generacija jc spregovorila z njenim lastnim jezikom In ni čudno, da je drama postala bcslseller na vseh pomebnib svetovnih odrih.
listi, ki so prišli v gledališče iz snobizma, so bili ozmerjani In se ogorčeni vračali domov.
NOVA IMENA
Osbornovo dramo so igrali v Itojal Court Theatru, v katerem Ima svoje prostore F.ngltsb Stage Compan.v, ki jo vodita George Devin (ustanovitelj leta 1956 — Ozri se v gnevu tretja premiera) in Tony Riehardson Оотрапу je imela seveda velike in umetniško poštene želje, toda že Ji je grozila finančna težava, zato jc tudi velik komercialni uspeh Osbornove Igre pomemben za razvoj lega gledališča in moremo reči, da je od takrat to gledališče dum mlade angleške drame. Velik umetniški uspeb in hkrati
finančni so dosegle še igre avtorjev, ki so sledili: llehan; (tudi pri nas dobro znan) Talec, VVcsker: Korenine in Ocvrt krompir z marsičem, Vinter Oskrbnik, S Deianey Okus po medu... Kakor bi se utrgal plaz, tako so se pojavljala nova imena mladih dramatikov. Tako John Ardcn, Bernard Kops, Arnold Weskcr, She-lagli Delaney, llarold Vinter in še“ številni drugi ravno tako po-incbni ali manj, med njimi tudi James Suandcrs, čigar dramo Vonj po rožah so igrali švicarski gostje letos v decembru v Ljubljani Omenili gre tudi, da so prav ti in še nekateri dosegali tudi velike uspehe na televiziji in radiu, mnogi so se prav tam najprej uveljavili (Vinter) Sam Osborne pa ni imel prave sreče pri televiziji. Njegova edina televizijska igra je Osbornovo naj-slabšc delo in sam je baje rekel, da za televizijo ne bo več pisal.
Mogoče ni nepomembno, če vemo, da sla llarold Vinter in Arnold \Vesker židovskega porekla iz zahodnega Londona. Osborne in Pinler sta bila (udi gledališka igralca, Shclag l)elancy iz Salforda in ni nikoli obiskoval gimnazije, le John Ardcn in John Mgrtimer imata univerze. Nekaj pa velja takoj pribiti. Dasi imamo za vse izraz ANGUY VOUNGMAN — jezljivi mladi možje — in da so se vsi rodili od 1930 naprej, nikoli niso predstavljali kake šole ali grupe. Vrav nenavadno jc, kako niso vplivali drug na drugega, vsaj ne pomembnejši. Vrav tako jih ni vse vezalo eno gledališče oziroma English Stagc Сотрапу, marveč
i\
V
ILUSTRACIJE V TEJ ŠTEVILKI JE NAREDIL VLADIMIR Potočnik, Študent tretje stopnje LIKOVNE AKADEMIJE V LJUBLJANI.
je recimo Arnold Weskcr sodeloval največ s svojim Centrom 12, čigar direktor Je in ki ima za cilj približati ljudstvu kulturo — množicam. Sam Тупап sc je nekoliko ponorčeval iz take \Vcs-kerjeve pripadnosti, saj jc dejal, da krava, ki daje odlično mleko, ni nujno dobra prodajalka v mlečni restavraciji. Tako jc \Vcskcr sodeloval z English Stagc Сотрапу šele z Ocvrtim krompirjem in marsičem, llarold Pinter pa šele s Oskrbnikom, saj jo bližji skupini okoli Petera Halla in Petera Brooka (v Shakcsperar Com-panjj v Aid h vrhu. Tudi bi ncmogli reči, da jc kdorkoli posnemal Osborna.
OSBORNE jc ostal bolj ali manj zvest svojemu uporništvu tudi v naslednjih dramah: Komedijant in Neumestno pričevanje (ali V svoji pravdi sodnik) Svojo misel o uporniku, ki ne gre do kraja je izrazil tudi v zgodovinski igri Luter. Najsi je lahko res, da ustvarja nenavadno močne (predvsem moškel) junake. Za naj-hvaležnejšo in najpomembnejšo moško vlogo v (cm stoletju so kritiki proglasili prav njegovega Komedijanta (The Entertaincr), v katerem je igral Laurcnce Oilivcr.
Posebno dramatiko goji JOHN AllDEN, te/ko jo je definirali. Dejal bi da je to neke vrste naturalistična — poetska dramatika. Svojo prvo igro Vode Babilona, ki je doživela le eno eksperimentalno uprizoritev, je napisal pol v prozi, pol v verziji, v njej pa prikazuje življenje poljskega emigranta arhitekta, ki želi vreči bombo na Hruščova in llulganiria, ko prideta v London na politične razgovore. Svet beračev in cip je popisal ponovno v drami Živeli kol svinje, kjer je predstavil dve družini v eni hiši, prva jc »normalna« druga pa dekadentno berašaka, nemirna, bohemska. Od daleč nekako spominja na Behanovcga Talca (seveda se temu pozna irska kri), oba pa nekako na Brechtovo Beraška opero. Seveda ne gre za posnemanje.
Sploh je reči, da so Brechta ti dramatiki poznali. Triljubila sc jim je njegova oblika prizorov in songov, čeprav' so v tej dramatiki songi čisto v drugi funkciji, kot pri gledališkem mojstru Brechtu.
Eden najpomembnejši modernih avtorjev je HAROLD VINTER. V Mariboru smo lahko videli njegovo enodejanko The Dumh VVaiter (Brez pogovora), o kateri smo že pisali v prejšnji številki Katedre. Čeprav je ta avtor napisal še veliko dram in je sedaj v neki prav novi lazi, jc omenjena enodejanka vendarle zanimiva, sa je nekako nadaljevanje igre Zabava na rojstni dan. Tudi tu nastopat dva morilca, ki sta prišla po nekega tretjega z nalogo, da ga ubijeta, v Brez pogovora pa vidimo kako se dva taka najeta morilca med seboj po ukazu višje sile spopadeta, Vinterja ne zanima, kaj je nekdo zakrivil, tega ne pove, marveč pravi, da je v vsakem od nas »neka obča krivda«, zaradi katere nas lahko nekdo obsodi. Vsak od nas jc nekaj kriv, vsak od nas je la ho ogrožen in obsojen. Njegov temačni svet »komedij grozljivosti«, kot jih imenujejo, prav močno spominja na Kafko.
ARNOLD \VESKER je napisal zanimivo trilogijo. Sam je sin židovskih staršev in avtobiografski junaki večkrat nastopajo (dasi v koreninah niti ne pridejo na oder). Vač pa v Kuhinji (sam avtor jr delal kot natakar v velikih menzah), ki je nekak mikrokozmos sveta Vovršna oznaka — realist.
Nov tip ljudske igre je uvedel BERNARD KOPS s svojim Hamletom iz Stepncy Greena. To jc komedija o Hamletu našega stoletja (židovskega porekla), ki želi postati pevec zabavnih melodij. duh njegovega očeta jc zmeraj prisoten in fant sc z njim vso igro pogovarja. Zopet so pomembni songi.
PRIZNANJE
Danes si modernega repertoarja v Evropi ne moremo več zamisliti vsaj brez Osborna, Vinterja, Ardena in \Vcskerja, dasi bi jih lahko omenili še vsaj pel. Kes jc, da nekatere drame ne govorijo o »velikih« prohlcmih kot recimo drame klasikov ali Grkov, govorijo pa o našem vsakdanu, o težavah mladih. Kritiki pravijo, da je v Angliji prvič spregovorila neka generacija s tako svojim jezikom, mladi pa pravijo, da je bilo gledališče leta 1956 tako, kot nekateri muzeji, ki so tako zastareli, da že sami sodijo v muzeje.
Starejši jih sprejemajo s skepso, dasi ne morejo mimo njih, mladi jih v celoti sprejemajo, nihče pa ni ob njih ravnodušen. Mogoče bo zgodovina našla tudi kak drug Izraz kot Jezljivi mladi možje, ki je ie preveč novinarski, saj pravilno sami opozarjajo, da je Jasno, da so mladi možje jezljivi in bi bilo prej čudno, če bi ne bili. Tako pravijo, da n) bilo bolj jezljivih mladih mož od Вугопа ali IIu\Teya, v Ameriki Doss Passosa in vse izgubljene generacije. Morda bo tudi zgodovina odkrila med njimi zelo velike razlike in jih ne bo zmetala v en koš, ločila ho tudi ljuko od zrnja. Na očitke, zakaj njihovi junaki (predvsem Oshornoyi) ničesar ne storijo, — nobene akcije—, zakaj le kritizirajo in ironizirajo, se ti mladi že nagovarjajo z zgodovino dramatike; takoj citirajo Čehova in vprašajo, zakaj sc nam ne zdi čudno, da njegovi Junaki ničesar ne napravijo. Prav bi bilo, če bi nam slovenska gledališča predstavila še koga drugega razen Osborna, saj gre za novi val, ki Jc v zgodovini literature vsaj tako pomeben, kot recimo nov filmski val v Franciji pred nekaj leti. Zanamci bodo morda lahko tudi ugotovili, ali pa bomo še prej, zakaj je mlada generacija intelektualcev izbrala za svoj medij ravno gledališče. Mislim pa, da s tem niso gledališča prav nič banalizirali, ampak je postalo prava tribuna (vse igre so napisane z umetniško ambicijo, ne le idejno), kar jc tako prav. Poleg absurdnih, poetičnih, teznih dram, ki so nekako v ospredju v sodobnosti, bi morali upoštevati tudi posebno »jezno-mladcniško« dramatiko. Nič bi ne škodilo, če bi sc Jc nekaj rodilo tudi na slovenskem Parnasu.
TONE PARTLJIČ
gledališča in potrebam dveh, treh slovenskih gledaliških hiš. ki enkrat na leto uprizorijo igro za otroke. Drugi, ne ravno brezpomembni potrošniški krog dramskih del za mladino pa sestavljajo dramski krožki po raznih šolah in pri nekaterih mladinskih klubih. Dramski krožki po šolah imajo zvečine poseben namen: ambicijoznejši pedagogi, ki jim ne zadoščajo navadne proslave z govorom in z recitacijami, po navadi pred devetindvajsetim novembrom ali pa pred novim letom, zberejo skupino svojih učencev, s katerimi naštudirajo »igrico«, »igrokaz« ali »prizorček«, zato ker tako želi tovariš uravnatelj ali ker jih veseli re-
Kritika
„DEDEK MRAZ“ ali afektirana neumnost za najmlajše
Dobre in lepe knjige za otroke, bodisi izvirne bodisi prevedene, na Slovenskem niso več nobena redkost. Mladinska povest in zbirka otroških pesmi dobivata enako mesto v slovenski kulturi, kakor ga imajo različne literarne zvrsti »za odrasle«. Dramatika, namenjena otrokom, pa zaostaja za mladinsko prozo In otroško poezijo. Tudi število del dramske zvrsti je neprimerno manjše kot število del iz ostalih dveh zvrsti. Sicer pa tudi povpraševanje ni veliko. Domača in prevedena mladinska dramska produkcija najbrž zadoščata potrebam edinega poklicnega mladinskega
žija ab točke za izredno aktivnost, ki nekoliko zvišajo mesečne prejemke. Ta potrošniški krog v veliki meri zahteva namensko dramatiko, t. j. variacije na temo devetindvajsetega novembra, novega leta in morda še prvega maja. Tega blaga je menda kar obilo. Lotimo se torej analize enega izmed neštetih umotvorov na temo »dedek Mraz«.
Kakor mnoge druge neumnosti, so tudi »dedka Mraza«, »igrico, primerno za nižje razrede osemletke« obelodanili v 48. številki -Večerove« tedenske priloge »7 dni«. Osebe: Snežinka, Zajček, Veverica, Medved, Lisica, vsi odhajajoči, dedek Mraz, 1. snežinka,
2.	snežinka, 3. snežinka, 4. snežinka, Partizan. Vsebina: Snežinka, ki jo zebe, pripleše in toži o osamljenosti. Mrazu in osamljenosti jo reši Zajček, ki ji podari bel topel kožušček. Nato plešeta, ker je Snežinka izrazila željo, da bi prebudila gozdne lenobe. Veverica jo miri iz strahu, da bosta prebudila Medveda. Vendar nenadoma doživi idejno preobrazbo in sama kliče lene živali, ki po naravnih zakonitgstih spijo zimsko spanje. Hrup prebudi tudi rahlo tiranskega Medveda, ki ga Snežinka s svojo žensko koketnostjo, prijaznostjo, lepoto in dobro vzgojo pridobi zase in za ostale gozdne lenobe. Medved izjavil, naj prisotni ne klepečejo kakor stare babe in' jih opozori na prihod dedka Mraza. Njihov »zbor prelepih besedi« pa prekine lisica, ki' pove, da so Nemci za drevesom zvezuii Partizana, ki ga tareta lakota in mraz. Živali se brez pridržkov odločijo, da ga bodo reJHc,-vendar Jih Lisica, ki je že po naravi bolj taktična žival, opozori, da morajo izdelati dober bojni načrt. Vsi gredo v boj, le Snežinki je poverjena funkcija, da sprejme dedka Mraza, ki toži, da vojne Še ni konec. Snežinke, ki se pojavijo za njim, bi po lastni izjavi prišle že prej. če meje ne bi bile zaprte. Medtem so živali za kulisami bile neusmiljen boj s številčno močnejšim sovražnikom in kajpada osvobodile Partizana, ki mu dedek Mraz podari kos kruha. Snežinkam da dedek Mraz sposobnost nestopljivosll. Na копби vsi ob živahni glasbi zaplešejo.
Zaradi nastopa zvezanega partizana predstavlja »igrica« brez dvoma novost v tovrstni dramatiki. Nekaj pa mi ni jasno: ali gre tu za obujanje tradicij NOB ali pa je avtorica dala motivu zvezanega partizan globlji, simbolni pomen. Morda je partizan pripadnik osvobodilnih sil Južnega Vietnama. Kaj pa vemo? Na to misel me navaja tudi nastop dedka Mraza, ki je bil med
II.	svetovno vojno še Božiček in je šele po letu 1915 oblekel socialistično preobleko. Je pa še več takih idejnih poudarkov. Na primer tale: »3. snežinka: »Slo bi še hitreje« (4. snežinka) »Ce zaprte, ne bi bile meje«. Morda je ta dialog pomembnejši kot si mislimo. Kuj pa če izraža željo po sodelovanju v skupnem evropskem trgu? Vse je mogoče. In prizor, ko dedek Mraz podari Partizanu kos kruha: ni to naravnost v nebo vpijoč apel borcem, ki še niso uredili vsega za priznanje dvojne delovne dobe? Vsebinsko in idejno bogata igrica! Analizo karakterjev pa prepuščam poljskemu shakespearologu Koltu. Sam ji nisem kos.
Gornjih vrstic nisem napisal z namenom, da bi nekaj osnov-nošolčkov obvaroval pred neumnostjo. To ni edina neumnost, ki se je bodo učili v šoli. Zanimivejše pri tej zadevi je dejstvo, da je avtorica »dedka Mraza«, Zora Hudalcsova, slučajno tudi umetniški vodja dramske sekcije pri Klubu mladih. Svoj umetnostni nazor nam je Izpričala s svojo mojstrovino. Kakšen bo njen vpliv na umetniško rast skupine mladih amaterjev, pa lahko že slutimo.	Peter	Baloh /
Polemika
Občila in slovenski jezik
Občila so navzven prilastek množične kulture, navznoter pa
razslojevanj v družbah. Samo določajo: kajti njihova vloga ni v iskanju novega, marveč je v Orisu starega. Zato občila niso kot prilastek množične kulture vselej odsev enovitosti družbenih, kulturniških, političnih in drugih interesov, saj je njihova zveza med obravnavanimi predmeti in med dojemanjem njih lastnih vsebin samo ZAPIS o uskljajcvanju v kulturni politiki. Občila so last skupnosti, last javnosti. Prepoznamo jih vselej po najširših vplivih in ne po globinah posameznih uslvarjaveev. Sem sodijo zvezanosti, ki sicer cesto s pravim življenjem no uspevajo: od televizije, radia, časopisov, sploh publicističnih dejavnosti in področij, kjer se uveljavljajo družbeni interesi pač ne moremo pričakovati nobene ostrejše ali posebno jezikovne izpiljenosti, dasiravno imajo svojo specifiko in fiziognomijo. Kajti komunikativna sredstva živijo le kratko dobo, preživljajo se iz dneva v dan in iz dneva v dan odmirajo v vsakdanjih, a za javnost (mnogokrat celo človeštvo!) vendar pomembnih dogodkih. Zato občila SPOROČAJO- ZAPISUJEJO najširše družbene interese in seznanjajo javnost z najnovejšimi dogodki našega časa. Cim ostreje, čim bolj objektivno in živahno to svojo nalogo oprav ijo lem bolj in bolj so publicistična.
Vzporedno z občili pa gre svojo pot tudi literarna plaža, in tukaj nastop paroblem jezika. »Cc imamo za literarno plažo tisto leposlovje, ki mu manjka umetniške moči in navdiha in ki skuša to svojo pomanjkljivost nadomestiti s plehkimi in ničv rednimi surogati, je literarna plaža že prastara spremljevalka »prave« ali »visoke« literature, pravi Jaro Dolar. (Bič literarne plaže /I/, NR str. 415, 22. oktobra 1966.) Kajti jezik je osnovni izrazni element in gibalo naroda, narodne zavesti, je večni mladenič. A prav v literarni plaži, ki spremlja sodobna občila, sc vrti večni mladenič okrog sebe, napudran z neslanimi, banalnimi, včasih pa zaradi boljšega učinka pred in med javnostjo s perverznimi motivi oziroma izrazi.
Leposlovje, ki temelji na zakonitostih živega jezika — saj le-ta izhaja In sc poraja iz naroda — zavrača zvrsti literarne plaže, pa najsi dosegajo še tako velike naklade, pa najsi bodo še tako ali drugače komunikativne. Zanimivo je, da doživlja literarna plaža vselej in venomer nove vzpone in nove. zatone: zdaj so te zvrsti akutalne, prijetno kičaste, jutri jih že odvržemo v koš. S tem smo povedali, da jc literarna plaža piircjena našemu okusu, naši vsakdanjosti, da izrablja reklamno in publicistično tehniko ob ZELO NIZKI CENI KNJIGE kol nadomestilo za živo in človeško doživetje jezika in jezikovnih izrazov. Zatorej jc literarna plaža obča, vriva se v jav nosi in ji lahko damo menda najnižje mesto med občili, ker ne izraža notranjih silnie ali interesov družbe, marveč sc samozadovoljuje.
Fiziognomija in specifika občil jc v obveščanju, v komunikativnosti, in čimbolj jc vsebovan v njih izpiljen jezik, ali pa vsaj težnja za lepšim izražanjem, tedaj sta fiziognomija in specifica dosegli svoj namen. Vemo, da živi na primer dnevnik samo en dan, da zapisuje dogodke enega samega dneva in da sc mora že navadno zvečer pripraviti na izdajo drugega dne. Obseg, smiselnost in zvezanost dogodkov prodira v javnost po NAKLADI. OBSEGU in KOMUNIKATIVNOSTI občil. Če na primer časnik izhaja v veliki nakladi, če more zaobseči mnogo notranjih in zunanjih dogodkov in jih sporočiti javnosti s kar se da čistim jezikom (kljub kratkemu času izhajanja), tedaj je takšen časnik resnično občilo družbe. Industrializacija in lehnizarija sodobnih družb zavoljo pomanjkanja časa potiskata v ozadje jezik in moč izraznosti, zanju jc bistveno, da čimveč dogodkov orišeta, samo zaznata hlastajoče, atraktivne klice javnosti. Tako občila lahko zaidejo v labirint sicer ponavljajočih fraz, ki označujejo dogodke, nikakor pa ne izraajo niti narodne zavesti, ki bi se naj uveljavila v jeziku, niti natančnih, usmerjenih komunikativnih zvez.
Posebna zvrst občil so lokalni časopisi, lokalni radio, lokalna publicistika in tako dalje. Posebnost lokalnih občil se skriva v obveščanju javnosti določenega kraja in kroga. Sicer včasih zajemajo vsebino iz širših družbenih dogodkov, da nasitijo svojo
(? ^
\y
Javnost, vseeno pa zaradi obsega, naklade, ne morejo hiti komu-nikabiina. Svojo javnost obveščajo predvsem o internih dogod-
izražajo koeksistenco določenih družbenih smotrov	in načel, jih	kih doma,	»pomembne in velike dogodke sveta« pa	navadna
usklajujejo glede na interese množic, ali vsakega	posameznika,	prevzemajo iz drugih, pravih Javnih občil. Nenavaduo se zdi, da
Zato komunikativna sredstva pomenijo v splošnem	najširši pre- Jezik v	lokalnih občilih (in posebno slovenski jezik	pri nas!)
rez mentalitete sodobnega, atomlzlrancga sveta in	Javnosti, ob-	neizplljen,	nedodelan, nekakšen polizdelek z napako,
enem pa zelo skrbnd določajo notrdnjc boje, silnice in težnje	FRANCE	BORI
S.	E. X. — zagonetno izročilo, šifrirani klic na pomoč,, nerazvozlan napis na starem grobu in kaj vse še ne bi mogli pomeniti ti preprosti simboli človeku, neobremenjenemu z zgodovino, zgodovino, ki je zanj še vedno samo zgodba, mit ali basen! Tak človek se najbrž sprehaja po parku med golimi kipi tudi napol gol in čila v svojem prostem času O v i d a: Umetnost ljubezni; ali morda J u-, v c n a 1 a v atriju svoje rezidence. Občuduje F i d i j a, Akropole pa smatra za remek delo naroda, ki je preveč mislil, da bi se mogel vojskovati. Denimo, da je bil takšen naš znanec Rimljan, toda to bi lahko bil tudi kdo drug — katerikoli iz antike, ne rečem človek brez predsodkov, ampak samo tisti, ki se je zelo razlikoval od tega, ki ga poznamo danes. Morda se ta dva niti ne razlikujeta toliko, kolikor ju je časovna oddaljenost razdelila. S. E. X. nikakor ni bil zagonetno izročilo za našega Rimljana ali še manj klic na pomoč, prej bi to bil njegov nagrobni napis, čeprav on o tem ne bi bil nikoli dosti razmišljal. Kako si naj razjasnimo to naklonjenost nečemu, kar je dobilo pozneje obeležje pohujšanja, pohote, razvrata in vsa tista obeležja, ki so mu bila prlvešena s časom. Najbrž bi res mo-
S. E. X.
krepitev, trdna tla pod nogami vse bolj neodvisnega posameznika so ga prepričali v to, da lahko misli s svojo giavo, kar on hoče in da vsakršne morale morajo biti v njem nadvladane. Kljub temu se razlike med seksom irf starim S. E. X.om poglabljajo, a poglablja jih vse tisto, kar jih vsako leto vse bolj oddaljuje. Sex, o katerem govorimo danes, je v resnici tisto, kar цат prodaja ogromna industrija rc-vialnc literature z izbranimi poioblc-čenimi lepoticami v »lepih« pozah na naslovnih straneh — bulvarski tisk — dnevno čtivo povprečnega državljana, dalje literatura, ki »obdeluje« tabu-teme človeških čudaštev, čtivo za tiste, ki so bolj »sofiscltated (bolj izobraženi) — s ciljem in edinim ciljem: zadovoljiti apetite bralcev vseh kategorij, sebi pa napolniti žepe. Kdaj so že minili časi, ko smo zasmehovali »Indcx iibrorum prohibitorum« in končali z vsemi prohibicijami in prepovedmi, ali jih vsaj poskušali ukiniti, a vendar šele danes prihajajo do izraza vse bolj nenasitni apetiti publike, brezna, ki požira vse, kar mu ponudimo. Govore in pišejo o poplavi seksa v tisku in v filmih, nastajajo tabori, ki so za, kakor protestirajo tisti, ki so proti. Strip-tease in golota parata nekaterim srca in mislijo, da je prišel konec sveta,
s- E. X.
rali odmakniti nagrobno ploščo z naslovom S. E. X., da bi pokukali v zamišljeni čas božanske ljubezni in olimpijskih orgij Erosa in njegovih podložnikov In vsekakor bi morali govoriti o Erosu, a ne o seksu, ker le-ta nima nobene zveze z Erosom.
Bilo bi zaman in težko bloditi za vzroki, ker bi pogosto padali v težave, iz kakršnih se je sam Odisej na svojem popotovanju s težavo izkopaval. Ker pa je danes Odisejev malo, bi kakršenkoli pogovor o morali npr. ljubezni, ljubezenskih odnosov in zapletljajev, ki bi nas odvedli v vode današnjega seksa, bil nezaželen.
Pa vendar, v čem je razlika in zakaj govoriti o seksu danes, ko zelo dobro vemo, da ne moremo preskočiti ovir našega omejenega dojemanja o tistim, za čimer stoji večstoletni molk, zid licemerstva, ustvarjen g protinaravnim učepjem, naš meščanski, malomeščanski, fevdalni, naš zgodovinski »jaz«. Medtem ko se je moški antike sprehajal po pcristllu svojih idolov lepote in ljubil lepe sužnje v svoji spalnici in v mestnih parkih (spomnimo se Vesmi nad pesmimi), je moški srednje, ga veka ljubil žene svojega gospodarja, seveda na skrivaj (ker ta vek ni po svoji veselosti v ničemer zaostajal za vsemi drugimi veki).
Današnji moški ge sprehaja po pe-ristilu pornografskih lepakov, napija se z »zelo smelo« literaturo; tudi film In gledališče sta dala svoj oboi restavriranju seksa v naš vsakodnevni »mesa«. Tehniški napredek, gospodarska
S. E. X.
nihče pa niti ne pomisli, da bi poiskal stare vzore In se vprašal: kaj pa je ta novodobni moški dobil'v zamenjavo za svoje sužnjicc, za svoje peristile, za svoje olimpske gostije; s čim naj okrasi svojo hišno akropolo?
Pornografija Je tisto, kar se mu nudi, čeprav zveni to še tako paradoksalno, kajti pornografija je lažna podlaga za vse tisto nagonsko, kar mu je odtegnjeno, vse tisto razbrzdano in nedoumljivo. In tako postane pornografija nosilec erotičnosti in edina erotična hrana. Erotike ali seksa v tem ni, ker je to pač nekaj drugega, nekaj, o čemer .se tudi drugače piše, in nekaj, kar nas privlači na povsem drugačen način. Tako se dejansko vse začenja in končuje na tcasu, obujanju fantazije v nasprotnem smislu od želenega.
Kako bi razjasnili upor mladih, ki pogosto gredo v skrajnosti, da bi izrazili vso svojo odvratnost proti konven-cialnosti kjerkoli, posebno pa le na področju seksa, tega priljubljenega Imena za prav vse. Kajti na ta način vstopa seks v njihovo življenje takšen, kakršen pride, in še preden so se odločili, da ga sprejmejo, so že popolnoma pod njegovo oblastjo. Pogosto omenjane orgije, nude parties, »haus-bali« vseh vr*t —, mar ne Izvirajo Iz Istih Iskanj za lastnim Idealom v družbi, v ljubezni, v odnosih med spoloma, v iskanju ravnotežja, morda v iskanju bistva naslova na starem sarkofagu: Po Študentskem listu
Kadarkoli pride do nekega problema, se ta problem ne ustavi samo pri posamezniku, ne konča se o nazoru tudi neke določene skupine, ki bi rada izoajala sooje večkrat tudi samovoljne težnje za lastno uveljavitvijo, ampak se razširi vloga problema na širšo plat človekovega življenjskega udejstvovanja: pa bodisi v osnovni organizaciji ZK ali pa in vita priva-ta. Gotovo so razmerja prav med obema načinoma življenja, njuni pogoji različni, toda prav v širšem obsegu razpravljanja o tem načinu življenja oziroma udejstvovanju ne smemo, niti ne moremo pričakovati najsplošnejšega odziva pri negativnih težnjah k posameznikov ali grup.
V sociologiji nam je dobro znan primer Dl OJ SEGA OBRAZA. ki odseva večkrat dve nasprotujoči si tendenci posameznika ali določene skupine, ki po eni strani zahteva glede na svojo idejno-idealno shemo in potrebo nekakšno sopravico v spreminjanju političnih, družbenih, ekonomskih, socioloških... zakonitostih, in to tako, da se ne vključuje niti v obstoječe ustaljene zakonitosti naše družbe sploh. Po drugi strani pa se hoče vključevati potem kot enakopravni ali celo močnejši organ o določeno institucijo. Kaj se gre torej tak:en posameznik ali takšna posamezna grupa? Igra vlogo dvornega norca s tem, da se vključuje v določene institucije in obenem prav tem institucijam očita, da je premalo razvita in s tem tudi opravičena, odgovorna, napredhja in jo navadno diskvalificira kot neuporabno. Takšen posameznik živi po mojem v strašni iluziji med upravo vseh, med stališči večine in med svojo koristjo, na katero računa tako, da bo nekako že tod zadajt pretental določen fo-
rum, zabrisal oči vsem in se navadno proglasi za mučenca. A ne nastopi javno, čuti se premalo močnega. DVOJNI OBRAZ javnost samo aktivira in jo razburi. S tem se pa mora opredelili enostransko politično, zagovarjati mora svoja stališča (morda celo z izgovorom, da to počenja v okviru oseh), tako aktivira neko publiko, *jo zbega. Ali pa se za svoje stališče sploh bori? Povedal sem, da se svetohlinsko skrije pod okrilje vseh in tod zadajt formulira sooje mnenje oziroma zastopa sooje koristi. To seveda nobenem primeru ne pomeni demokracije, še manj kakršnokoli preverjanje izhodišč iz teorije in prakse. DVOJNI OBRAZ je zato kakor maska, ka-
tere ena polovica je samozadovoljna, nekritična in hvalisava in druga polovica zgrbančena, potuhnjena in kot polip nevarna. Prvi del obraza vedno sočasno potrjuje pravilnost ali nepravilnost o nekem forumu, instituciji, v nekem podjetju ... priznava integralne zakonitosti samoupravljanja, ploska demokratizaciji človeških in proizvajalnih odnosov o socializmu pri nas, toda kasneje, ko se mu zazdi, da je prišel njegov čas, udari spretno od zadaj, skuša mučeniško prikazati vse tiste slabe strani, ki so nujno nastale (predvidoma alt nc-predvidoma) v nekem forumu, instituciji. Gotovo je iniciator razdvojenosti, zbeganosti o takšni instituciji ali na forumu, kjer deluje ali kjer so nemočen uveljavlja kakor nekakšna siva eminenca. Nemočen je zato, ker si sam pravzaprav ne upa priti na dan z odkrito besedo, uveljavlja pa se najčešče zato, ker skuša potisniti v ospredje ljudi, ki jih je nekako pridobil zase in jih aktiviral. Je torej siva eminenca, je DVOJNI OBRAZ nekega posameznika in grupe.
A poiskati moramo tudi pogoje in vzroke nastanka in delovanja Dvojnega obraza: v odgovornosti posameznika in skupine. Ko se ta dva prek organizacij vključita v širše družbene tokove, odkrivala Dvojni obraz in že s tem preprečujeta njegovo Širše delovanje, njegovo zaseb-ništoo in zahrbtnost.
France Bori
PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO PO POLOŽNICI (ZA ŠTUDENTE 7,00 N DIN, ZA DIJAKE 5,00 N DIN) DO 31. JANUARJA, CE NE, BOMO ZARAČUNAVALI OPOMINE.
уШтжЈрИШс
HlElillillEIIIL
PM№hmmm
KDAJ SPET AFIRMACIJA ZA JUGOSLOVANSKO NOGOMETNI) REPREZENTANCO
„lnozemci“ z našim državnim grbom
Nobenega dvoma ni več: najboljši jugoslovanski nogometni »izbranci« so v zadnjem času zapravili še tisti delež ugleda, ki so ga imeli doslej. S srečanjem v Sofiji (ki se je tako klavrno končalo) je naša nogometna reprezentanca zaključila letošnji tekmovalni koledar 1966. Od devetih tekem je Jugoslavija trikrat zmagala (Madžarska, CSSR in Izrael) enkrat je igrala neodločeno (Švedska) in kar petkrat klonila (Anglija, Zah. Nemčija, ZSSR in dvakrat proti Bolgariji).
Ce bi ocenjevali nastope naše reprezentance povsem s športnega vidika, njena bilanca prav gotovo ni vredna zavidanja, še manj: zagotovo lahko trdimo, da je zelo elaba, nezadovoljiva. Prav zaradi tega lahko računamo na evropski jakostni lestvici še en korak nazaj. V lanskoletni anketi francoskega športnega časopisa France footbal smo bili Jugoslovani na 13. mestu, ki ga pa v letošnjem letu zanesljivo ne bomo obdržali.
Ali smo zaslužili boljše mesto?
Po pravici povedano — ne. Nismo sodelovali na svetovnem prvenstvu v Angliji, na gostovanju smo premagali samo nerenomirane Izraelce, Bolgari so nas premagali doma in na tujem, izgubili smo z finalistom svetovnega prvenstva itn.
Ena stran medalje -je, kako bodo naše (ne)uspehe ocenjevali drugi, druga stran pa je, kako bomo letošnjo reprezentančno nogometno bilanco ocenili sami. Priznati moramo, da je bila letošnja sezona mnogo bolj porazna kot kdajkoli: In zakaj?
— razprodali smo staro, medtem ko še niti približno nismo dobili nove reprezentance;
— zadnja leta smo jemali nogometno reprezentanco kot nekakšno formalnost, kot nepotrebno zlo, namesto da bi jo ocenili z najvišjim tekmovalnim dosežkom;
  pomirili smo se z neborbenosljo
In neulgranostjo večjega števila reprezentantov, nekaterim pa smo Izkazali zaupanje, četudi tega niso zaslužili;
— med reprezentanti smo nehote odpravili vsako obliko discipline na Igrišču in izven njega;
— popolnoma smo »ubili« zanima-
nje gledalcev za mednarodna srečanja naše nogometne reprezentance v letu 1966, saj so bila zaradi slabe igre slabše obiskana kot tekme klubskih ekip drugorazredne kakovosti;
— navsezadnje pa smo dopustili, da se meri nivo našega vrhunskega nogometa izključno z denarjem, itn. itn.
Toda časi se hitro spreminjajo in letošnja obupna bilanca v mednarodni areni je sprožila val nezadovoljstva in protestov. Olje na ogenj je pred nedavnim prilil še Soškič, ki je prišel v Beograd po nevesto, tamkajšnjim časnikarjem pa je izjavil, da bodo vsi ki nastopajo v Zahodni Nemčiji radi igrali za državno reprezentanco, če bodo poklicani.
In kdo so vsi ti, ki igrajo za devize v Zahodni Nemčiji? Na izbiro bi imeli skoraj kar dve reprezentanci:
■ A. — Soškič, Durkovič, Jusufi, Perušič, Vasovič, Popovič, Z. Cebinac, Šekuiarac, Galič, Kovačevič in Skob-lar.
■ B. — Radenkovič, Sikič, Miladinovič, Bena, Nikolič, Ivoš, Ankovič, Mujič, Pavlič, Naumovlč, Banovič.
Na NZJ v Beogradu so, se končno vdali v usodo in se načelno strinjali, da bodo odslej poklicali v dres z državnim grbom na prsih tudi igralce, ki nastopajo na tujem. V poštev bi
seveda prišli še domači igralci, tako da bi lahko novi zvezni kapetan, ki ga še vedno iščejo, sestavil izvrstno ekipo. Prepričani smo, da bi se predvsem tujci potrudili, da je kaj, saj bi se jim z morebitnim uspehom v naši reprezentanci dvignila cena_, na tujem bi veljali še več kot sedaj.'
Selitev kakovostnih igralcev bo iz leta v leto večja in česa takega si ne
morejo privoščiti niti Brazilei, kjer je talentov, kot listja in trave, ne pa prt nas, ki imamo skromno število profesionalcev. Kot vemo se tujih igralcev niso branili niti Zahodni Nemci, ki so drugi na svetu. Podobna je praksa še v nekaterih drugih državah, nekatere pa bodo morale slej ali prej računati s »prebežniki«.
Janez Ujčič
DANILO ŠKOFIČ: ADIO (Nagrada Mestnega sveta rnesta Maribor na razstavi novinarski fotografije. Posnetek je sprejel največ glasov od obiskovalcev.)
Bruci in športna tekmovanja
Tudi v šolskem letu 1966-67 so bruci najprej pomerili svoje moči v športu. Tokrat so se v okviru brucov-skih prireditev srečali najprej v malem nogometu, potem pa še v odbojki. Vsa srečanje so bila zanimiva, gledalcev im tekmovalcev pa je bilo, največ pri nogometu.
Pa poglejmo kako se je končalo tekmovanje v malem nogometu. Prijavile so se vse tri mariborske višje šole ter tudi vse nastopile, ene z večjim, druge z manjšim uspehom. V finalni del tekmovanja so se uvrstile naslednje šole: VAŠ, PA in VTŠ. Rezultata finalnega dela tekmovanja pa so bili naslednji: VAS — PA 3:3,
VTS — VSS 5:0 in PA — VTS 2:6. VTS je torej v malem nogometu zmagala brez večjih težav, drugo mesto je zaradi boljše razlike v golih pripadlo PA, tretje mesto pa je zasedla VAS. V tolažilni skupini je zmagala VSS ter tako osvojila četrto mesto, peto mesto je osvojil® VEKS, medtem ko je tokrat na koncu lestvice ostala VPS.
V odbojki je bila slika povsem drugačna od tiste v nogometu. Na tekmovanju je sodelovala le polovica mariborskih višjih šol, in sicer so sodelovale VTS, VAS in VEKS. Iz neznanih vzrokov pa se tekmovanja niso udeležile VSŠ, VPS in PA. V od-
DRAG1SA MODRINJAK: BEG PRED 33 (Nagrajeni posnetek na razstavi novinarske fotografije, №66 v skupini šport)
bojki so nastopajoče ekipe dosegle naslednje rezultate: VAS — VTŠ 2:0, VEKS — VAS 2:0 in VTS — VEKS 0:2. Prvo mesto so osvojili študentje VEKS pred VAS in VTS.
Za konec bi veljalo omeniti, da se na mariborske višje šole letos niso vpisali samo študentje, ampak tudi študentke, ki pa letos v okviru bru-covskih prireditev hišo tekmovale, čeprav so bili pogoji za namizni tenis, šah in morda še kaij, zelo ugodni.
Anton Gider
Ekipno prvenstvo ( mariborskih višjih šoi v namiznem tenisu
ZVZ v Mariboru je pred kratkim organizirala že tradicionalno tekmovanje mariborskih višjih šoi v namiznem tenisu. Prvenstvo je tokrat potekalo v nekoliko drugačni luči, saj je VTŠ letos povsem zatajila in zasedla zadnje mesto. Lami je VTŠ zmagala brez konkurence, letos pa so jo premagali prav vsd nasprotniki. In če se še povprašamo po vzroku, je odgovor samo eden: VTS je nastopila v novi postavi. Vse priznanje pa zasluži VAŠ, ki je premagala vse svoje nasprotnike. Doseženi so bili naslednji rezultati: VAS — VSS 3:1, VTS - VAS 1:3, VEKS - VAS 1:3, VTS — VEKS 1:3. VTS — VSS 0:3 in VEKŠ — VSŠ 0:3. Prvo mesto na turnirju je zasedla VAŠ v postavi Zevnik, Lipej, drugo mesto je pripadlo VSS (Notosberg, Sevčnik), tretje mesto je zasedla VEKS (Dermota, Božič) in na četrtem rnesitu je pristala VTS (Verovnik, Gal).
Anton Gider
Novoletna jelka
Fovs&d je vladalo pravo novoletno vzdušje .V mestnem parku so postavili orjaško novoletno jelko, ki' je pra gotovo merila najmanj osem metrov v višino. Rila je zares sedmo čudo tega sveta; dekorirana je bila s krasnimi lampiončki, vmes pa so se bleščali okraski iz srebrnega papirja. Ljudje so jilt ogledovali in sc kar niso mogli načuditi, da je kaj takšnega mogoče ustvariti. »Genialno delo člo veškega duha,« so govorili Profesor Dlaka, ki je bil tudi eden kroničnih občudovalcev omenjene umetnine, pa ej zadovoljno kimal: »Da, da, izredno zanimiv fenomen.«
Rilo je menda tri dni pred novim letom, ko se je profesor v poznih večernih urah odpravil k sedmemu čudu, da si ga pred spanjem še enkrat ogleda. Trg je bil že prazen in profesor je lahko nemoteno užival. Toda, nenadoma je na veliki veji umetnine opaizl človeško postavo. Slepil je bliže in zaklical: »llcj. vi tam gori!«
— Da? Želite prosim? — je odgovoril zaspan moški glas.
— Kaj pa počnete na drevesu?
— Kaj pa naj bi počel? Odpravljam sr spat kot vidite.
— Človek božji, pa menda ne mislite spati tam gori!?
— Zakaj pa ne, saj je tukaj prav prijetno.
— Ze mogoče, toda ljudje vendar ne spijo na drevesih, vsaj danes ne več. Razen če’. . . Ali morda nimate kje spati?
— Seveda imam. Lahko bi na primer spal doma. Cernu pa to sprašujete?
«- Ah. kar tako.
— Ali vi nimate kje spati?
— Kaj si pa mislite, človek! Doma
imam najmanj dve postelji. Zakaj
pa vas to zanima?
— Nič, nič. Le mislil sem, da nimate kje spati.
Profesor je bil zaprepaSčcn. Ni mogel razumeti, da je takšen primer sploh mogoč. Gledal je postavo na veji in razmišljal.
— Pa sc ne bojite, da bi padli dol — je dejal iznenada.
— Nimam se česa bati, sedaj sc bom privezal.
— Na čem boste spali?
— Vsekakor na veji. Kje pa naj bi po vašem?
— Pa se res ne bojite, da bi padli dol?
— Ce vam pa pravim, da se bom privezal. Zakaj bi sc torej bal?
— Zanimivo — je dejal profesor sam pri sebi in zaprl oči, da bi lažje razmišljal.
— Kaj ste rekli?
— Pravim: zanimivo!
— Kako? Cernu pa naj bi bilo to zanimivo. Pa ja ne zato, ker bom spal na drevesu?
— Ne, ne. Ne zato. Zanimivo je, da se ne bojite padca.
— Kolikokrat naj vam Se povem, da se bom privezal! Vrv je močna in nimam sc česa bati.
— Koliko ste pa stari?
— Cez dva meseca jih bom imel štiriinpetdeset. Zakaj pa sprašujete, ste morda stitistik?
— Ne. Po čem pa sklepate, da bi lahko bil statistik?
— Po vaših vprašanjih.
Profesor sc je spet zamislil Ni in ni mogel razumeli. Gledal je človeka, potem drevo, pa spet človeka, da bi :{a>)a.i af ououov) iz -a.vz nišami л rp.ioiu kjs цв ‘цлојокп
— Poslušajte!
— Da?
— Povejte rol no, zakaj ste sc spravili prav na to novoletno drevesce?
— Da bi me videlo čim več ljudi.
— Cernu vas pa morajo videti ljudje?
— To spada k mojemu poklicu.
— Človek, ne šalite se z menoj! Kaj pa ste po poklicu?
— Reklamni agent podjetja »Vrto-spal«. Izdelujemo spalne praške in tablete proti vrtoglavici. Pa lahko noč in srečno novo leto!...
Rojan Kavčič
/Voro leto
Maribor 1966. Pred koncern starega leta smo prišli na >dober glas*, ki naj nam bo spodbuda pri delu za napredek našega lepega obdravskega mesta pod zelenim Pohorjem. Za osakodneono obiranje po vogalih se bo že kaj našlo. Brez skrbi. Tako živimo iz dneva v dan. Beremo naš domači Večer, o katerem najdemo vse (ne)mogoče, med ostalim tudi takšne (inozemske) reklamne oglase: >S lem odrezkom dobite 10 odstotkov popusta.« NAVALI NAROIOL SLOVENSKI o Trst in Graz.
Spodaj je navadno še pripis: >Strežemo o slovenščini.< Tej zadnji (slovenščini namreč) je bilo posvečeno mnogo lepili besed o Delu. Za spremembo in oddili si raje kupite TT, kjer boste našli mnogo gole kulture. Tako boste najlaže pozabili na naše (komunalne) probleme. Teli pri nas ne more zmanjkati, ker se teorija in praksa neprestano razhajata, kaj hočemo, napredek je boj antagonizmov.
Naši dialogi postajajo vedno bolj brezkompromisni, zaradi česar so naši razgledi za bodočnost upa polni. Vsi upamo, da bo naš NK Maribor končno prišel v prvo ligo in ga bomo večkrat videli na televiziji, da bo izboljšal njen program s kakšno dobro odigrano tekmo. Ob nedeljah z vso pozornostjo prisluhnemo feljtonu, da slišimo kakšen star vic. Popoldan in zvečer se srečujemo o naših javnih lokalih, kjer s kozarcem o ruki ikri lično in objektivnot ocenjujemo našo stvarnost brez partikularističnih teženj. Mogoče sem o lem kratkem zapisu vsakdanjega življenja koga izpustil (nehote), nisem pa pozabil, da se bli/а novo leto 196?. Seveda se bomo za Silvestrov večer vsi še posebno pripravili. Ne sicer po naših željah fvečinoma), ampak po svojih močeh Ymaterialnih) Nekateri se bodo nsnj enkrat postimo v ogledalo pogledali ker med letom nimajo ča-
sa. Drugi si bodo skušali umiti glavo, ko imajo že toliko masla na njej. Tretji se bodo obvezno oblekli o nove obleke, ker obleka dela človeka. Tako >golu niso vedno >pravit ljudje. Boljše polovice... bolje da sploh ne pričnem, ker hočemo biti ose prvorazredne. in brezhibne. Tako je pravi Pokažimo, kaj imamo, in poudarimo tisto, kar se izplača, pa četudi samo za nekaj ur. Reklama je ne samo zaželena, ampak tudi nujno potrebno sredstvo za prisvajanje novega tržišča, To se bo česalo, mazalo, šminkalo in pudralo, da bodo denarnice postale rdeče od sramu, ko se bo zmanjšal njih volumen na minimum.
Tako. sedaj smo sc pripravili.
Tudi v lokalih, kjer srno med letom kleli prestane jedi. niso držali
МЛЈКА
Domovina, kot vse dobre majke, svoji deci baja tudi bajke.
SAMO LJUDJE SMO Ko prikoplje človek se do položaja, se oklepa krčevito ga do kraja.
križem rok. Vino so iegnali s IhO, tako da je deficit nemogoč. Plesali bomo spet tako, kot nam bodo drugi igrali. Prišla bo ura 00 (ne IVC) in novo leto 196?. Lepo se bomo poljubljali, si stisnili roke in točiti solze (jokali). Potem se bo veselo vriskalo in pelo do ranih jutranjih ur (ad actafl
Počasi in sigurno se daleč pride ali pa vsaj do doma, kjer bomo stokali in kleli žegnano vino (in še kaj drugega). Seveda ne bomo pozabili obirati tistih, ki so z nami praznovali, ker bodo oni nas tudi obirali. Prišel bo 2. t. 196? in življenje se bo vrnilo na svoj stari tir novim datumom. Ostali bodo spomini, ki bodo pestrili naše vsakdanje življenje.	T.	D.
Cas be2i...
Cas beži, ljudje se pri delu sturajo. Eni krepko delajo, pri leni omagajo, drugi za delo preveč ne marajo ln raje denar v banke nalagajo.
PREDPISI Ti predpisi, ki pritekajo kol reka, bodo utopili zdravega človeka.
AFORIZMI
Samo preproste misli so bogate.
Ljudje smo kol jiajki. Vsak plete mrežo — za drugega. Problemi se |>ornjajo tam, kjer ni ljudi.
Obrekovanje je vir zdravja.
Prazno slamo mlatimo pri nas z jeziki.
I u je grehe gledamo vedno |>od I n po.
Maščevanje je znak plitkosti.
Laž ima kratke roke, toda dolge jirsle.
Zmaga je kot vodnjak,,iz. katerega se ne da zajemali
Л. D.
Nepotrebna kritika
Ena izmed največjih nesreč na svetu je prav gotovo ta, da imajo ljudje jezike. Jeziki kot taki še niso napačni, samo da jih ljudje uporabljajo tam, kjer jih najmanj srbi. Uporabljajo jih za obiranje. Obiranje ob vsakem letnem času in ob vsaki uri. Strokovno pravimo temu kritika. Naj bo ta kritika takšna ali drugačna, dejstvo je, da je po navadi brez koristi. Ce torej nekaj ni koristno, potem tudi ni potrebno. Brez dvoma. Toda kritika je zdrava. Zdrava zaradi lega, ker jo boš skupil in ti bodo dokazali star pregovor: »MOLK .TE ZLATO!« Ce človek kritizira, uporabi energijo, ki bi jo lahko bolj koristno vložil. Spametujmo sc. DELAJMO in bodimo TIHO,-Nikogar ne kritizirajmo, nihče ne bo ničesar kriv in na Zemlji bo RAJ.
A. D.
SAMOTA
Le komu naj pavom to trpko radost, da še živim.
In kam naj grem sedaj, ko je črnolasa deklica rekla lahko noč.
Tiho zrem v mrak kot mlin, ta stari, ki nem v noč preži.
Nekcč je klopotal, tih je zdaj
že zdavnaj jo obstal.
List ovel brez šuma padel je v mrak, ptica dolgokrila neslišno reže zrak.
Odhajam s čudno radostjo, da še živim.
Franc Horvat smeh iz Soi.skiii ki.ori
Micika je šla iz šole; na poti jo je ves čas spremljal neznanec, ki je venomer govoril: »Gospodična, samo eno besedo mi recite, pa bom najsrečnejši človek!« Micika se je končno obrnila in jezno rekla: »Redak,«
Zelo raztresen, a resen profesor je na zaečetku ure spraševanja poklical štiri dijake iz prve klopi k tabli. Cen nekaj časa, ko je vpisal učno snov v dnevnik, je pogledal po razredu, pokazal na prvo klop in vprašal: »Ali ti štirje špricajo?«
Slavka Skrhan
MARIBORSKIH STR D* N TO V
IZDAJA ZVEZA STUDENIOV JUGOSLAVIJE, ODBOR VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V MARIBORU
LIST UREJA UREDNIŠKI ODBOR;
OLGA CEltlO. MARTIN PRA-SNICKI. ANTON DODLEK ROJAN KAVClC, TONE PART LJlC IN SLAVKO PUKL
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK:
SLAVKO PUKL
SEKRETAR UREDNIŠTVA: ERVIN HARTMAN
URREDNlSTVO IN UPRAVA SLOVENSKA 5 TELEFON 22 004
CENA IZVODA 50 PAR NENAROČENIH ROKOPISOV IN SLIK NE VRAČAMO TISK- ČASOPISNO PODJETJI MARIBORSKI TISK METEHJA:
FRANC KOLARIČ FRANC UNGER
Aforizmi srbskih satirikov
V globokem kesanju se grešniki raje posipi j ej o /, zaslugami kot s pepelom.
Rastko Zakič
*
Kritiki pogosto s povečevalnim steklom gledajo' tuje napake in — sebe.
Šandor Bogdanfi
»!■
Ljubi svojega bližnjega, če je tvoj nadrejeni. Vse druge ljubezni so infektivne.
•J.
Šest dni počivaj, sedmi dan pa se posveti kritiki delomrznistva.
Vaška J ukič-Ma rja novic
J}-
Ahilova pela je pri mnogih — v glavi.
Mesar je vedno mesar, razen če ubije bika pred stotisočglavo množico. V tem primeru je — toreador.
Telefonski imenik sc v rokah ljudožerca spremeni v — jedilni
list.
Samokritična riba je pripravljena pogoltniti trnek brez vabe.
Milovan Ilič
:.v
Tudi ježa lahko zajahaš, če mu prej obrije? igle.
Z. Bogdanovič
«■
Naši trgovci so veliki kavalirji: brž ko pade blagu cena, takoj priskočijo in jo spet dvignejo.
*
Življenje je tako dolgo, da lahko človek napravi mnogo napak, in tako kratko, da lahko malokatero popravi.
Pctar Jovič
*
Ne trepljajte Malega človeka preveč sočutno po ramenih. Tako je slaboten, da bi ga lahko ubili!
Zvonimir Drvar
\	'	jJ.
Vrana vrani plače ne izkljuje!
Dandanes se dogaja, da prejme marsikak ateist stanovanje in avto od kakega boga.
šandor Bogdanfi
a
Amatersko gledališče v peklu ni edini prostor, kjer vloge angelov igrajo hudiči.
Milovan Ilič
Polž je dokaz, da pridejo slinavci hitro do stanovanja.
Na tekmovanju popevkarjev je elektronski mozeg kot predsednik strokovne žirije podelil prvo nagrado — mikrofonu.
Zoran Bogdanovič
•J,
Bil je slečen človek: povozil ga je kamion, poln štiriperesno detelje.
*
Slaven človek uporablja namesto ogledala — televizor.
Milovan Ilič
COLA RESNICA
V pomanjkanju gole resnice je dober tudi strip-tease.
Uslužbenke delimo na lepe in — brezposelne.
Z. Markovič
laž
Ro zaslugi statistike sem izvedel, da je vsaka četrta resnica —
stev
Pravica je močnejša od krivice, ne pa tudi od zvez in poznan- Gole resnice ne moremo razglasiti za pornografijo.
Miodrag Todorovič
Življenje piše romane — književniki pa konferirnjo.
Šandor Bogdanfi
Vscvednež ima vse v malem prstu, ničesar v glavi.
I.azo Golaža
Resnica je lepša od najlepše ženske. Zato ni čudno, da mnogi pred njo^izgubijo pamet in samozavest.
Mnogi ljubijo golo resnico samo zato, ker je gola.
Milovan Ilič
«•
Prevod: Dušan Mevlja
Neprevidni šoferji, ne skrbite! Bog ni birokrat, saj sprejema stranke non-stop!
R. Tasič
>!•
Snob je fenomen, ki iniur o vsem mnenje— samo ne svojega.
Laro Goluža
Moj oče mi neprestano zatrjuje, da sem njegov sin, jaz pa pravim, da sem proizvod družbenih odnosov. To sem se naučil v severni politični šoli,
Miodrag Todorovič
*
En festival, dva skladatelja, tri nagrade — štirje plagiati.
*
Če hočete dobiti eno tekmo, potrebujete dve stativi, tri funkcionarje in štiri milijone.
»s
Kak šef lahko v dveh podjetjih zagreši tri poneverbe, pa bo Kljub temu tudi četrtič šef.
Dorde Fišer
Spoštovani tovariši, malomeščani! Ljubim in cenim vsa bitja človeška in mila.
Toda vašim umazanim jezikom odkrito vzklikam:
Naj vas jaše kobila!
Prevod: Dušan Mevlja
APEL
Spoštovani tovariši, malomeščani, ki se zaradi mojega sladkega
življenja
vznemirjate, dajte, vzemite še vi malo sladkorja in st z njim svoje življenje posladkajte!
Marko Zckič
ZAPRI OCl Ce le kak problem leži, kar lepo zapri oči!
Kaj premišljaš še, neroda, laka je v svetu moda.
. Prevod: Dušan Mevlja
Spoštovani tovariši, malomeščani! Moje srce in ključavnica
— lo ni isto. Dobro vem, čeprav bi se trudil, da bi bil angel, za vas bom vedno samo M e i i s t o !
Miodrag Todorovič
VEČNA MLADOST Nekateri ljudje do visoke starosti ponavljajo napake iz rane mladosti.
BREZ SKRBI Naj vas nikar skrbi ne morijo, saj vam na konkretna vprašanja vedno konkretno odgovorijo.
TRAVA
Na stadionih raste čudovita trava, nas pa zanima, čemu je na tekmah
tako malo golov, vseeno nam je, če Je na travnikih
vedno man) krav in voldv.
STR; .N 14_*______________KATEDRA______DECEMBBR-JANUAR	1966-67
Pred novim letom
Novoletni prazniki so tista plat človekovega udejstvovanja, ki nas najbolj razburijo in nas z enim samim naskokom prevzamejo. Če bi novoletni prazniki trajali celo leto, bi prav gotovo ne prišlo do nobene vojne. Kdo se ne bi spomnil svojega prvega silvestrovanja, pa čeprav je bilo to morda že pred 89. leti. Ah- silvestrovanje .. To je vir upanja in sreče na svetu. Mestne ulice so okrašene z raz-nnbarnimi svetilkami in srca poganjajo kri po telesu v nekem posebnem ritmu. Čudovito polni lokali so simbol človeške zanesenosti in razigranosti Pari k) se objemajo na plesišču, pozabljajo na vse majhne in velike problemčke in probleme našega planeta. Vse tiste majhne igre in igrice, vsa tista pozornost in ljubezen ras spominja na prejšnje novo leto. »Srečno novo leto in uspehov še nešteto,« želimo prijateljem in znancem, da sorodnikov ne omenjamo. »Večjih kakor prejšnje leto,« želimo sami sebi.
Moti sc tisti, ki misli, da so dijaki drugačni od ostalih ljudi. Prav talco kakor drugim se tudi njim razvnemajo srca, prav tako kakor drugi tudi oni zrejo polni polni pričakovanja v novo leto. Toda kljub temu je v dijaškem silvestrovanju nekaj izjemnega, nekaj, česar "tie razumemo. Prav to skrivnost smo poizkušali razvozlati, ko smo se odpravili na mariborsko
prvo gimnazijo. Vzdušje na hodnikih stare šole je bilo nepopisno, zato ga ne bomo poizkušali opisati.
Iz nekega razreda je pridrvela gruča dijakov in dijakinj. Med njimi je bila tudi postavna blondinka, ki se nam je zdela še najprimernejša za proučevanje dijaških posebosti ob novoletnih praznikih.
— Slišali smo, da na prvi gimnaziji ne bo praznovanja novega leta. Ali te je to dejstvo kaj prizadelo?
— Prizadelo me sicer ni pregloboko, toda preseneča me to, da imajo na drugih šolah kljub vsemu praznovanja. Mislim, da počenjajo drugje prav takšne »nespodobnosti- kot mi, pa jim ne odvzamejo te zabave.
— Kje misliš preživeti praznike?
— Silvestrovala bom doma s starši. Moja mama pravi, da je to družinski praznik in da moramo biti vsaj enkrat na leto skupaj.
— Kje bi najraje pričakala Novo leto, če bi bilo (o mogoče?
— Na ladji na Sredozemskem morju.
— Ali bereš Katedro?
— Ne, ker na šoli nisem zasledila še nobenega izvoda.
— Ali boš kupila novoletno številko Katedre?
— Vsekakor.
— Bi hotela komu preko Katedre sporočiti novoletne čestitke?
— Da, uredništvu. Želim jim srečno novo leto in da bi sc kakšen izvod Katedre pojavil tudi na prvi gimnaziji.
— Tudi ml smo zaželeli simpatični Dunji Brezovar mnogo sreče v novem letu In se odpravili naprej.
V gruči pri vratih stranišča (odpravili so se v notranjost tega ambienta, da pokadijo po eno cigareto) smo za-paizii vitkega rdečelasca.
— Ali misliš, da je v Mariboru premalo novoletnih prireditev?
— Mnenja sem, da je tovrsnih prireditev v našem mestu premalo; predvsem bi mo/ali bolj poskrbeti za mla-с.чо. Tako pa smo dijaki prisiljeni, da si pomagamo sami, — je odgovoril matučant Zoren Itazboršck.
— Ali rad plešeš?
— Plešem sicer zelo rad, toda žal mi primanjkuje rutine.
— Si pozimi romantičen?
— Da, zima me vedno bolj preseneča.
— Jaz sem pozimi zmeraj romantična — jc dejala Vera Tratnik, ki smo jo srečali na drugem koncu hodnika.
— Pozimi sem zmeraj tako raztresena. Nič m) prav ne uspeva. Da, da! Novo leto je pač zmeraj pozimi.
Njena zgovornost nas jc dobesedno razorožila.
— Misliš, da so mini krila prinesla tudi zimo? — smo se hitro znašli.
— Zakaj pa ne, saj so moderne tudi debele In vzorčaste volnene nogavice.
— Kakšno glasbo imaš najraje?
— Angleške beat-ansamble, posebno pa mi ngaja izredni pevec Dono-van.
Hvala Jcpa Vera in srečno novo leto.
Mimo nas je zavila skupina dijakov in se zapodila po stopnicah navzdol. Vrata so loputala in mladi ljudje so se spravljali nad omarice za čevlje. Bilo je že konec pouka.
Blizu nas se je na steno naslanjal aSjko Gorazd in si obuval čevlje.
— Kje boš pa ti silvestroval?
— S prijatelji smo se domenili, da bomo novo leto dočakali pri enem izmed hjih.
— Ali bi šel na koncert, če bi Beatles! gostovali v Mariboru za Silvestrovo?
— Mislim, da bi jih šel poslušat.
— Kakšne so tvoje novoletne želje?
— Želim si, da bi srečno opravil maturo in da bi naslednje novo leto doačkal kot študent.
Tako! Ostali suio sami. Hodniki so prazni in v poslopju je tako tiho, kakor da ib nikdar nihče ne stopil vanj. »Vsako noč je novo leto.« Ali ste gledali ta film?
Milivoj SklepiČ
Zakaj neresnost pri mladinskih urah?
14. decembra 1966 je bila na gimnaziji in učiteljišču v Murski Soboti delovna konferenca ZMS. Delo konference je bilo plodno in je potekala v duhu gesla, ki so si ga mladinci Izbrali za motto konfcrnce: Kjer je volja, tam je pot.
Mladina je v svojih diskusijah kritično ocenila svoje delo v preteklem obdobju. Tako so na konferenci ponovno ugotvili, da imajo dijaki slab odnos do učenja. To je potrdil tudi učni uspeh ob koncu prve redovalne konference, ki je zlasti zaskrbljujoč v pedagoških oddelkih gimnazije. Mladinci so sklenili, da naj mladinska organizacija v prihodnje več skrbi posveti izboljšanju učnega uspeha.
razredna in mladinska vodstva pa naj bodo v tem prizadevanju čim aktivnejša in enotnejša.
Na konferenci so razpravljali tudi o mladinskih uiab aLni so imeli mladinske ure na obeh šolah vsak teden. Kljub temu.sda so bile le-te v nekaterih razredih skrbno pripravljene, niso v celoti vzeto, dosegle svojega namena. Dijaki so ponekod namreč pokazali neresnost in nezanimanje za snov, ki bi jo naj obravnavali pri mladinskih urah. Letos so mladinske ure na sporedu vsakih 11 dni. Prisostvuje jim tudi razrednik. Pokazalo pa se je, da je letos njihova kvaliteta ponovno padla. Ko so ugotavljali Ijali vroke za to so mladinci sklenili,
da bodo v prihodnje morali biti bolj samoiniciativni, in tako sc bo tudi kvaliteta mladinskih ur dvignila.
Mladinci si naj za mladinske ure sestavijo kvalitetne programe, kajti v tem primeru se ne bo več dogajalo, da bi razredniki pri mladinskih urah poučevali svoj predmet.
Marksistični krožek, ki jc lani zelo uspešno deloval na obeh šolali, bo ponovno pričel z delom. Med mladimi jc letos za ta krožek precej zanimanja, ki ga je prav gotovo spodbudil uspeh lanskega marksističnega krožka, ko so se dijaki v obliki razgovora seznanjali z aktualnimi problemi v svetu.
Na konferenci smo govorili tudi o kulturnem življenju mladine. Učiteljišče In gimnazija Imata svoje MKUD, ki je v letošnjem letu precej delovno. Manjkalo ni tildi kritičnih pripomb na račun tistih športnikov, ki s slabim učnm uspehom ne dajejo vzgleda dobrega športnika.
Konferenco so mladinci in mladinke zaključili s sklepom, da naj* v prihodnje aktivnost vseh mladincev odseva pri delu v razredu, športnem in kulturnoumetniškem društvu in v ostalih sekcijah, da naj bo ta aktivnost prisotna med mladimi nenehuo in ne le na sestankih.
M. 1'rankovič
ŽELJA: ZM zares organizacija mladih!
SS je samoupravni organ na šoli, skrbi za upehe pri učnem delu, rešuje socialno-ekonomska vprašanja mladine, skrbi za družabno življenje na šoli ln za prijateljske medsebojne odnese. Vse te probleme rešuje na rednih sestankih odbora SS, ki so vsak mesec, po potrebi pa jih skličemo tudi izredno. Eno izmed oblik našega dela predstavlja delo oddelčnih skupnosti. To so sestanki paralelk vseh letnikov, ki so dvakrat na leto. Enkrat se zberejo dijaki s profesorji, drugič dijaki sami in rešujejo skupne probleme. Želje in sklepe posredujejo preko OSS profeorkemu zboru in vodstvu šole.
V lanskem šolskem letu so Imeli skupne sestanke vsd letniki in poznejši rezultati nas niso razočarali
Razredne skupnosti imajo sestanke vsakih 14 dni. Na sestankih razpravljajo dijaki o učnem uspehu, o neupravičenem izostajanju, o pomoči posameznikom — bodisi s krožki in
Individualno pri posameznih predmetih, ali o pomoči višjih letnikov nižjim, o morebitnih negativnih pojavih v razredu, o disciplini in podobno. Razredne skupnosti skrbijo tudi, da ob pomembnih kulturnih dnevih ln državnih praznikih pripravijo razredne proslave.
Predstavniki razrednih skupnosti, predsednika MO Ln OSS sodelujejo na vseh učnih konferencah ter Izražajo težave in želje posameznih razredov glede na učnovzgojni proces.
Naše Izvenšolsko dele je skupno z delom MO in temelji na petkovih popoldnevih, kjer najdemo vsi dijaki dovolj možnosti za pestro delo ln izobraževanje v krožkih, sekcijah, društvih, prav tako pa za družabno življenje. Razredne skupnosti prizma vijejo tudi literarne, glasbene in humoristične popoldneve, s katerimi se predstavljajo vsem dijakom in profesorjem, včasih tudi s svojimi lastnimi deli.
O svojem delu vodi OSS kot tudi RS redne zapiske.
Na petkovih popoldnevih so tudi sestanki krožkov, kot so: marksistični, matematični, biološki, šahovski, folklorni, lutkovni, sestanki sekcij in organizacij - PZ, ZKJ, PD, OZN, SD »Sloga«, ljudska tehnika, strelsko društvo »Djuro Salaj«, MKUD.
V lanskem šolskem letu smo vsak dan imeli petminutno oddajo po zvočniku. Zeiimo st spremembe, zato smo sprejeli predlog, da imamo 5- do 10-minutne oddaje trikrat tedensko.
Teme zajemajo aktualnosti v političnih dogajanjih, znanosti in tehniki, glasbi, literaturi ter filmu.
Ob večjih državnih praznikih prirejamo s pomočjo MKUD centralne proslave poleg razrednih, ki jih organizira vsak razred zase.
Vse delo temelji na programih RS, ki jih sestavljajo razredni kolektivi Individualno po oviimem programu OSS. Sestavimo ga na osnovi skle-
pov in predlogov sestanka SS na začetim šolskega leta in na osnovi programa MO.
Kadar naletimo pri svojem delu na težave, prosimo za pomoč in nasvete tiste tovariše profesorje, ki so nam pripravljeni pomagati, zlasti pa tovarišico ravnateljico.'
Vse naše delo pa preveva želja ln misel, da bi jo čimbolj pripravili do dola celotni krog mladine, da bi nam uspelo to, za kar se trudi ZM, da bi postala MO organizacija mladih.
OSS sestavljajo predstavniki vseh razredov, ki se udeležujejo teh sestankov. Na sestankih sta vedno prisotna predstavnik MO in predstavnica dijakov v svetu šole. Skupno rešujemo težave in vprašanja, ki jih postavljaj«* predstavniki razrednih skupnosti skupnosti.
Probleme socialno šibkih dijakov rešuje socialno-ojconcmska komisija skupno z odborom SS.
Zdravko Kančič Štefka Skerbec
Obrazi
ANDREJ BRVAR:
S cigaretnim dimom sc je mešal vonj po jedi, ki so ostale od pravkar koniane večerje. Na velikem osrednjem lestencu so ugasnili nekaj luči in tam, kamor je padal krožeč njegove sence, so zaplesali Prvi pari.
Sede v fotelju je opazoval, kako si je šla z roko čez čelo, si popravila šop plavili las, kako je ugasnila cigareto ob robu pepelnika, kako je presloniia ustnice ob rob kozarca in nenadoma je začutil nežnost in ljubezen, podobno kot takrat, kadar gledamo mačko, ki se umiva, ali kadar držimo v rokah mehko in toplo gmoto pasjega mladiča. Zdaj je dvignila pogled naravnost nanj, toda on je svojega pravočasno odmaknil, vendar tako, da jo je še vedno lahko gledal, ne da bi ona tega opazila. Videl je starejšega moškega, kako jo je prosil za ples, kako mu je smeje odkimala, pri tem pa ves čas pogledovala čez njegovo ramo. Zdaj. je pomislil. Počasi, kot papirnat avionček, je s pogledom zaokrožil po plesišču, po mizah In naposled, kakor po naključju, trčil ob njen pogled. Videl je, kako so se ji oči zasvetile, se za spoznanje zožile, se znova razprle in se potem skrile za nekim hrbtom. Zaprositi jo moraš za ples, je pomislil in stopil ob robu plesišča.
-Oprostite, se me morda še spomnite?« je tedaj zaslišal na desni. Obrnil se je in zagledal tik svojega obraza, naslonjeno na rame plesalca, žensko žarečih oči in razgretih Ilc. -Lani smo skupaj smučali na Komni...,« mu je začela pojasnjevati, ko je za trenutek okleval.
-Ah, da!« jo je prekinil, sprostil nagubano čelo kot bi sc zares spomnil in stopil naprej.
»Kako vam Je všeč nocojšnja zabavaV je ženska silila dalje in se s plesalcem zavrtela za njim.
»Prijetno je.« Je odvrnil dovolj odsotno in se spet srečal z očmi, ki so-še vedno široko odprte gledale vanj. Nasmehni se ji. Je pomislil. Medtem ko je za trenutek okleval, Je videl, kako je povesila pogled, vzela svojo torbico in se poslovila od omizja. Sprva je bil presenečen. Hotel je stopiti za njo, a je pomislil: Neumnost. Se bo že vrnila. Potem Je začutil jezo. In kakor je ta naraščala, tako je vse bolj nestrpno iskal grešnega kozla, nad katerim bi se lahko maščeval, ker mn je tako že kar v začetku pokvarilo zabavo.
-Prisedite za hip k naši mizi,« je medtem vztrajala ženska s plesalcem. Pogledal jo Je in začutil, kako se zdaj vsa jeza spreminja v maščevalno sovraštvo do nje. Naj te poznam ali ne, Je pomislil, naj si devica ali poročena, naj je to pošteno ali ne, nocoj te spravim v svojo posteljo, trapa pijana. Potem se je nasmehnil in prikimal:
k P1,081™-** Trenutek je počakal, da se je ples “ončal in da se je ženska z narejenim smehljajem zahvalila plesalcu, potem pa sta stopila proti mizi * nekaj praznimi buteljkami In napol izpitimi ko-
»Naj vam predstavim,« je začela, ko Je pokazala na žensko, ki Ji je debeli nanos pudra le slabo za-
POLOMIJA
kriva! mozolje na čelu In okoli ust. »Moja prijateljica Mikuževa, profesorica matematike. Prvo leto... Ampak, oprostite, kako vam je že ime. Cisto sem pozabila ...«
-Matjaž. Matjaž Zagorec,« jo je smeje rešil zadrege. Medtem je stisnil profesorici roko, rekel: -Me veseli,« in ko je opazil, da je rahlo zardela, je zašepetal, tako da so lahko vsi slišali: »Ne vem, toda ali je res, da so matematiki v ljubezni navadno najslabši matematiki?« Planili so v smeh, profesorica pa je še močneje zardela, prijela svojega soseda za roko in sramežljivo zvila oči:
»To vprašajte raje njega.«
-Njen zaročenec, arhitekt Potočnik,« je ženska z desne nadaljevala s predstavljanjem.
»Se popolnoma strinjam ..., se popolnoma strinjam,« je ta kimal in se še kar naprej smejal.
-In to Je moj mož,« je potem zaslišal z desne.
»Javornik,« je zabrundal moški.
»Boris, se spomniš gospoda?« je spet zaslišal z desne.
-Kaj se ne bi!« je spet zabrundal moški. »Lani smo skupaj smučali na Komni, drži?« Spomnil sc je, da je takrat res videl lega človeka, ni se pa še vedno mogel spomniti, ali je bila tam tudi ženska z desne. Vendar je zdaj vso stvar obrnil.
-Da,« je resno prikimal, »toda takrat najbrž še niste bili porojeni. Spomnim se namreč samo gospe.« Spet so bruhnili v smeh, vmes je slišal: -Imate prav!« in arhitekt je spet kimal kot zadovoljen osel. Torej, poročena je, je pomislil. Sicer pa še bolje. Namera je s tem samo pridobila. Potem se jo obrnil k ženski na desni, sklonil glavo tako, da jo je gledal tik izpod obrvi in zaprosil: »Smem še jaz vprašati, kako je vam ime? Cisto sem pozabil...«
»Mira,« je odgovorila, ne da bi v vprašanju čutila posmeh.
»Seveda, Mira!« se je navidezno spomnil s tem, da se je s prstom trknil po čelu in dodal: »Za priimek pa tako že vem.«
Spet so planili v smeh in hip nato se je začel smejati tudi sam, vendar samo zato, ker je vedel, da se mu pri smehu zožijo oči v ozki črti, skozi katere je lahko opazoval določene stvari, ne da bi kdo to opazil. Tako si je zdaj ogledoval žensko na desni: njen vrat, belo, gladko kožo v dekolteju, ki Je z najnižjim koncem loka segal do tja, kjer so težke prsi začele tvoriti žlebiček; zdrsnil Je ob pasu, ki je ostro padal v velike rodovitne boke. na napelo blago trebuha, se tam ustavil v ugibanju, kje naj bi se pričelo runo trikotnika in potem končal na obrisih stegen. Culil je, kako se sovraštvo počasi meša s požoljenjem in polastila se ga je ncučpkana želja, da bj namero čimprej izpeljal do konca. Toda počasi, si je ukazal.
Zdaj so sedli In ženska z desne mu je zdaj sedela nasproti ob možu. Med vljudnostmi In vsakodnevnimi vprašanji Je opazoval, kako je natakar prinesel novo buteljko, ki se Je spričo toplega ozračja brž orosila, knko je potem vino vsakokrat, ko Je natakar polnil drug kozaree, zašnmelo. kako so se drobni mehurčki v neredu potapljali na dno. se tam odbijali In se na površini zbirali v venček pene. Potem so trčili in medtem, ko Je pil. Je gledal žensko na nasprotni strani in čutil, kako so ga v nosu ščemcle kapljice, ki so pršele Iz zburlencga vina. Sprva ga Je gledala tudi ženska, vendar Je potem, ko se je ujela, da Je bil pogled le preveč dolg kot sicer, sramežljivo povesila oči. To fčemenje v nosu in ta otroška zadrega s pogledom, ga je nenadoma napolnila s tisto nežnostjo In ljubeznijo kakor prej, ko Je opazoval tisto plavolasko. Toda brž. ko je kozarec odmaknil od ust, ko Je ščemenje v nosu prenehalo, je spet začutil sovraštvo In poželjenje In vedel Je, da bi svoji nameri sledil, čeprav bi se plavolaska pri tej priči vrnila.
Spet so začeli Igrati: blues. 8e preden Je lahko dodobra premislil, ali sta čas In položaj dovolj ugodna. da bi jo povabil na ples. Je že vstal in se za spoznanje priklonil:
»Smem prositi?« Opazil le. kako se Je zdrznila, kako Je s količki oči pogledata moža. ki je nekaj prikimaval arhitektu, potem pa se je brž nasmehnila in rekla:	*
-Seveda.« Prijel jo je zn roko in šla sta na drugi konec plesišča, odkoder jo tl. z omizja, niso mogli opazovati.
Zdaj je čutil ob sebi vse tisto, razkošje, ki ga je prej ocenjeval med smehom. S pogledom Je nemirno
krožil po njenem obrazu in čakal, da bi dvignila oči proti njemu. Zaman. Prezgodaj si jo povabil na ples, je pomislil in skušal ugotoviti ali je bila nejevolja resnična ali igrana tako, da jo je nekoliko krepkeje stisnil k sebi. Toda z roko, ki je počivala na njegovi rami, se je brž uprla In zrahljala objem.
-Dobro plcšete, Matjaž,« je rekla smeje.
»VI tudi,« se je nasmehnil in vedel je, da igra. Toda tega Ji ne smeš dovolili, je pomisli in jo znova stisnil k sebi. Tedaj je videl, kako je zaprla oči in mu z glavo omahnila na rame.
»Preveč sem pila, Matjaž,« Je šepetala. -Pazi name, boš, Matjaž? ...«
»Bom,« je zašepetal in z ustnicami zakrožil po napetem vratu.
-Ne, Matjaž, ne smeš. Ne izkoriščaj moje pijanosti,« Je spet zaslišal ob ušesu. Popusti, si Je rekel, vzbujaj zaupanje.
Vzhičen, da je začela s tikanjem, je zaplesal živahno. sproščeno. CullI Je sleherno gubo obleke, kako se vdano ravna po njegovih gibih, medtem ko Je z lahkoto obvladal tudi najtežje figure. Nič ni mislil. hkrati pa je bil pripravljen na vsako vprašanje odgovoriti t aforizmom. Zenska Je plesala neenakomerno. Čimbolj JI Je vino lezlo v glavo, tem večkrat Je zaostajala za ritmom in se bedasto opravičevala. Sprva JI je govoril: -Saj ne zaostajaš tl za ritmom, ampak ritem prehiteva,« potem pa se mu je zdelo vse skupaj preneumno In sc ji je samo še prisiljeno nasmihal.
Tedaj je nenadoma obstala. Bila je bleda in čutil Je, kako se ji Je dlan oznojila. Potem mu Je roko Izmaknila, sl jo nesla k ustom In zbežala proti vratom. Končno, je pomisli in stopit za njo. Na hodniku je obstal In poslušal: tekla je, po stopnicah v pritličje, prižgala na spodnjem hodniku luč In stekla nekam naprej. Po šumenju dežja In po pločevinastem klokotanju vode v žlebovih, ki Je potem napolnilo hodnik In stopnišče. Je vedel, da je odprla vrata, ki vodijo na vrt za hišo. Pravzaprav je to kot po načrtu, jo pomislil Zdaj je ne smeš več spustiti nazaj gor.
Spodaj je prižgal luč pod nadstrešnico in nekaj časa buljil skozi osvetljeno plast dežja nekam zadaj, v lemo. Potem Jo Je opazil. Hotel JI je zaklicali, a Je pomislil, da bi utegnil kdo priti dol In mn tako vse skupaj pokvariti, zato el je raje zavihal ovrat-
ANDREJ BRVAR:
POLOMIJA
(nadaljevanje s 15. strani)
nik suknjiča in slekel pod vejami, ki so molele čez pot in z katerih so padale redkej debele kaplje. Videl jo jc, kako sc je z roko naslanjala na zid garaže In v sunkovitih krčih bljuvala na tla redko zmes vina in napol prebavljene večerje.
».le že bolje,« je rekla, ko jo je prijel za čelo in jo počasi vzravnal.
»Ti ubožiea neumna, ti ubožiea neumna...,« je ponavljal in jo s svojim robcem brisal okoli ust. Gledal jo je vso razmršeno, v očeh so ji stale solze, iz ust ji je uhajal neprijeten kiselkast vonj in zasmilila se mu je. Zakaj si pravzaprav vso stvar začel, jc pomislil, zakaj si zdaj sploh tu? Hkrati pa ga je prevzel gnus do nje in do svojega usmiljenja. Prekleti neumni usmiljeni Samaritan, jc pomislil in jo z grobo kretnjo potegnil ob vrata garaže.
»Saj se vsa treseš, ubožiea neumna.« je rekel z narejeno zaskrbljenostjo in zato, da jo je lahko prijel okoli razgaljenih ramen. Izvila sc mu je in zajecljala: »Nazaj morava. Gotovo naju že pogrešajo.« Zdaj, je pomislil.
»In čeprav bi naju pogrešali, .takšna vendar ne moreš nazaj! Ampak poslušaj: odpeljem te k meni na dom, da se znova urediš, spijeva turško in ... no, potem sc vrneva in poveva kako je bilo.« Za hip je počakal, da bi ugotovil učinek zadnjih besed. Malo nesramno, je pomislil, upam pa. da jc razumela. Bledo se je nasmehnila in ko ni nič odgovorila, je ponovil zadnji stavek, da bi še enkrat poudaril njegov dvojni pomen: »Potem se vrneva in poveva kako jc bilo.« Spel se je samo bledo nasmehnila, nasmehnil se je tudi sam in pomislil: Razumela je. Stekel je pod vejami in ob hiši ven. na ulico, kjer je bil parkiran avto. Potem je zavozil nazaj na vrt in ko je z žarometi nameril proti garaži, je v snopih luči opazil, kako si je spričo nenadne svetlobe zakrila oči s komolcem. Pridna punčka, je pomislil. Sicer pa, kam naj bi taka in v takšnem položaju sploh popihala. Sedla je na sedež poleg njega in čutil je, kako je izza dekolteja huhnit vonj po koži in svežem perilu. Potem je zapeljal na ulico.
Dež je lil čez šipo, da sla brisalca komaj dohitevala obdržati polkrožen izsek sredi vijugastih potočkov vode. Stegnil se je in uravnal vzvratno zrcalce	da	jo	je lahko ves čas opazoval. Glavo
je naslanjala nazaj na sedež, oči je imela zaprte in čez obraz, še vedno bled, so ji bežali odsevi svetlobnih reklam, zliti v čudovite odtenke, ki so jo delali zdaj nežno, svežo, brez. gubie med očmi in okoli ust. zdaj tujo in grdo, poudarjajoč nekoliko preveč ukrivljen nos.
»Naj vključim radio?. .. Boš cigareto?... Ti morda kje piha? ... je v presledkih trga tišino. Trudil se je namreč, da bi bil čimbolj dostojen in vljuden, da bi tako čimbolj prikril svoj nemir spričo vsega tistega razkošja in proslaštva. ki ga je bil pričakoval v postelji. Toda ženska je na vse samo odkimavala ne da hi odprla oči, in zdaj jc vedel, da ji ho najbolj ustregel, če molči.
Ko sta vstopila v garsonjero, je na nočni omarici prižgal sveliljko z rožnatim senčnikom in spet je opazil kot že tolikokrat: rožnata svetloba ni bila več mrtvaško hladna in divan, umivalnik s ponlkljanl-ma pipama, električna pečica, sliki na steni, vse te stvari so izgubile sovražno napadalnost, ki jo je čutil, kadar je bil sani. Vedel je, da to prihaja od ženske in čutil Je. kako se znova, zdaj kot nekakšna hvaležnost, dviga v njem Islo čustvo kakor prej. ko so ga v nosu ščcniclr kapljice vina. hkrati pa jr opazil, da se zdaj lahko vede do ženske mnogo bolj sproščeno. i mnogo manj prisiljene prijaznosti.
Stopil je k oknu, odgrnil zaveso in polegnil z dlanjo po megliel. ki sr bila nabrala po šipah.
»Poglej ta razgled!« je rekel vesel, da ji lahko nekaj pokaže. Slepila je k oknu. pogledala na morje luči pod seboj in se spel takoj obrnila, kol da mu hoče nekaj povedati.
-Ali ni čudovito?- jo ir vprašal in ji s lem skušal pomagati do besede. Toda spel je samo prikimala, čutil jc jezo. Toda zdaj ni čas za to. je pomislil. Moraš jo na vsak način prisilili, da bo spregovorila. Stopil je k omari in ko se je vrnil k oknu. ie vrgel v zrak steklenico In rekel z vedrini »nasmehom: -To li ne bo škodovalo. Vermouth. made in Vngland!« Vedel je namreč, da ie ta molk kulisa nečesa, hi pa vedel ali se *a to kuliso skriva strah ali zatišje
pred nevihto. Ko je tudi zdaj ostal brez odgovora, je sklenil uporabiti način, ki sicer ne uspe vedno, škodi pa tudi ne.
»Veš.« je začel spet z igrano nerodnsljo in ji polnil kozarec, »rad bi se ti opravičil. Namreč prej med plesom nisem najbrž bil posebno vljuden. Veš. včasih ...« Tedaj je začutil, kako ga jc prijela za zapestje roke s katero je natakal in ko je dvignil oči. je trčil ob njen pogled, miren in odločen. Potem je počasi zdrsela s prsti prek njegovih prstov, ki so oklepali steklenico in obstala povešenih rok. To le je torej mučilo, je pomislil, o tem ši torej razmišljala? Vendar ga je nagliea učinka presenetila in ga za trenutek zmedla. Ali jc opravičilu res nasedla, je pomislil, ali pa ga je sprejela zavestno, da bi igro končno le začela? Steklenico in kozarca je zdaj postavil na nočno omarico in dvignil roki s počasnima kretnjama, polnima zadržane strasti, ji objel glavo čez sence, s palcema mehko zakrožil po licih, ju počasi polegnil čez ustnice, se potem sklonil in jo poljubil, sprva plaho kot da preizkuša, potem močno in odločno in čutil je. kako se je v objemu rahlo upognila in se ga oklenila z rokama čez pleča. 1’otem jc počasi popustila in ga komaj opazno odrinila. Sla je k divanu, si sezula čevlje in sedla tako. da jr. spodvila noge podse. Gledal jo je, kako je vse to naredila in kako je zdaj tam sedela in nenadoma jc opazil, da je to precej drugačna ženska kot je bila prej. Nos ni bil več grdo ukrivljen, ampak je poudarjal neko odločnost, oči so postale živahne in njene geste so bile nenadoma skladno povezane in sproščene kot bi živela v tem prostoru
že najmanj lelo.
»Mi, prosim, zdaj dodaš moj kozarce.« je rekla In se nasmehnila tako, da jc dvignla le desni količek ustnic. Dodal ji je kozarec iu zdaj sc jc z narejenim zanimanjem ogledovala po prostoru, spraševala, kdaj se Je bil vselil v garsonjero, kje je prej živel, koliko plačuje stanarine in vedel je. da vse to počne zaradi izmikanja vsem tistim številnim in usodnejšim vprašanjem. ki sta jih zastavljala trenutni položaj in vest. Toda pusti ji, naj sprašuje. Je pomislil, naj sc goljufa.
»So ti na sliki tvoji starši?« je potem vprašala in pokazala na fotografijo nad divanom.
»So.« je odgovoril.	,
-In to jc tvoj oče?« Prikimal je. »Takoj sem vedela. Tako zelo si mu podoben... Mi. prosim, natočiš?« Piješ pa kot mavra, je pomislil, ji znova nalil In vedel ie. da tudi to sodi k tistemu nespretnemu izmikanju in pozneje tistemu najobičajnejšemu in vsendpuščajučemu opravičilu.
»Koliko sl star na lej fotografiji?«
»Sest.«
»Sest let? Bil si najbrž prav prijeten fantek,«
»To lil morala vprašati mojo mater. Zal je že dve leti mrtva.«
»Revica uboga,« je rekla z glasom, ki ga uporabljajo starejše ženske, kadar ljubkujejo otroka ull psa. Ne mešaj sem moje matere, je pomislil, moja mati ni bila nikakšna revica, trapa neumna!
»Prosim, še mi natoči,« je rekla in stegnila roko s kozarcem.
»Opozarjam le, da za našim blokom ni nikakšne-ga vrta, razen tega pa ni nujno, da vso tcklcnico izpraznimo že nocoj.«
»O, oprosti!« se je nasmehnila s pijansko topostjo. »Ampak še enega mi najbrž ne boš odrekel?« Vse to 'slepomišenje mu je začelo presedati, hkrati pa mu ni bilo prav, da se je vse zgodilo tako hitro in da je imela trenutno vajeti v rokah ženska. Zdelo sc mu je celo. da je ženska ulovila njega, ne on njo in spet jc čutil jezo in maščevalno sovraštvo, ki je znova prevladovalo nad strastjo in je zdaj skoraj navpično raslo v zopernost in gnus. Prekleta trapa, je pomislil, ali počne vse to iz svoje kur-hirske potrebe ali pa ni nekaj v redu z možem. Ampak to zdaj ni važno. Važno je, da jo moraš čimprej presenetiti, čimprej jo moraš prehiteti.
Sedel je poleg nje na divan in ji natočil. Videl je gladki, bleščeči koleni, ki sta izzivalno gledali izpod krila, videl je debeli mesnati ustnici, ki sta se namakali v pijači in jezik, ki ju je oblizoval in počakal je. da je izpila. Zdaj, je pomislil. Potegnit jo je k selil In jo napol poljubil, napol ugriznil na vrat pod ušesom. Za hip je počakal in tehtal učinek. Obstala jc kol vkopana, ne da bi kakorkoli kazala presenečenje. Toda čutil je, da učinek ni bil pristen. Se vedno igra. je pomislil in počasi z ustnicami zdrsnil po vratu na rame. tam nekajkrat zakrožil, se vrnil k ušesu in tedaj jc na svojem vratu začutil toplo sapo izdihov, ki so postajali vse bolj glasni, hitri in sunkoviti. Potem je polegnil čez ličnici na levo in desno oko, ju poljubil, se po desnem licu spustil na ustnice, ki so bile zaradi sopenja napol odprte in po tem, kako mu jih je ponudila, jc vedel, da je v stvari vse več resnice. Stegnil se je in ugasnil sveliljko. Sram. kolikor ga je še bilo, je bil zdaj nepotreben. Močno jo je objel in jo prevalil na hrbet. Oklenila se ga je čez tilnik, čutil je njen jezik, ki je hlastno vlekel v svoj vrtinec in vedel je. da ženski vlada samo še nagon. Ko ji je s počasno in grobo kretnjo potegnil obleko s telesa, je začela valovati: v vse bolj divjem ritmu so sr najprej dvigovale prsi, ki jih je objemal s prsti in poljubljal žlebiček med njimi, potem pa trebuh in boki, ki so valovali tudi počez. Zdaj je segel čez trebuh do skodranega trikotnega runa in potem na notranjo stran stegen visoko zgoraj tja. kjer se med hojo tarejo in jc zato koža zglajena in občutljiva. Zenska je začela stokati in se zvijati v krčih dokončno razbesnele strasti. A obrnil se je.
fas je, je pomislil tudi sam močno razburjen in zdaj je pričakoval, da se bosta nad to razburjenostjo kot gora dvignila sovraštvo in maščevalnost. Toda čim dalje je čakal, lem bolj je čutil samo strast, ki mu je vse bolj hromila misli in ga delala nemočnega. To ni prava pot, je pomislil, ne smeš se vdati; ženski se moraš maščevati. Čutil je, da to zahtevala nekakšen red. nekakšen ponos. Zbral je že močno oslabljeno voljo in se z naglo kretnjo obrnil od ženske tako, da se je ni več dotikal, ampak je čutil le toploto, ki io je izžarevalo razgreto telo.
»Matjaž* kaj ti je vendar? .. . Pridi... Matjaž ...« je slišal v presledkih s strani. Molčal je in poslušal sopenje, ki je postopoma prehajalo v globoko in počasno dihanje. Strast kopni kot zrak iz balona, je pomislil. Zdaj je čutil, da sta se vsa lista razklanost in občutek krivde, ki sla ga napolnila takoj, ko se je obrnil od ženske, zlila v veliko in mirno čustvo oguljufanostl. Toda le za hip. Nenadoma sc je iz vse te negibnosli pognala Jeza. Jasno jo je začutil in razveselil sc je hlastno In zanosno kot brodolomer, ko spet začuti pod nogami zemljo. Z isto naglo kretnjo. kot Je žensko pustil, se je zdaj spet obrnil k njej in ko jc v mraku iskal njena usta. jc zadel na oko in to je bilo mokro. Mokri sledi jc sledil čez lice in za vrat In čutil je, kako so solze tekle do sem ves čas po gubicah. Toda mislil ni o solzah, ne o ženski, ampak je pustil, da ga je polnila vznesena radost jeze: /. grobo kretnjo se je dvignil in sc ji zrinil med stegna...
Potem je ležal na hrbtu, kadil cigareto in poslušal dež na okenskih šipah. Iskal je izhod, toda to je počel le Iz navade. Vedel Je. da zdaj zaman čaka jezo In sovraštvo in maščevalnost in strast. Gulil je samo veliko praznino in mir. ki je v tej praznini brenčal kot osa v katedrali in jo s lem delal še večjo in brezupne,|šo. To je polomija, jc pomislil popolnoma miren. Glej, to je polomija.