Lelo XVII
V.b.b.
Klagenfurl (Celovec), dne 17. novembra 1937
SI. 46.
KOROŠKI SLOVENK
Naroča se pod naslovom: »KOROŠKI SLOVENEC".
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno: 1 S 50 g; celoletno: 6 S —g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Koroško vprašanje.
Iz peresa mladega slovenskega znanstvenika, docenta ljubljanske univerze dr. Frana Z Witter j a - j a, je pred tedni izšla pod gornjim naslovom razprava, ki zasluži našo pozornost. V prvem njenem delu ugotavlja pisatelj na podlagi ljudskih štetij in političnih volitev dejstvo, da je izmed 70.000 koroških Slovencev — toliko znaša število slovensko govorečega ljudstva v deželi -približno samo tretjina narodno zavedna./Voditelji narodno-zavedne tretjine so večinoma duhovniki, člani so kmečki posestniki, njena politika pa je pretežno konzervativna, katoliška. Ostali dve slovenski tretjini se nagibata k nemški orientaciji in to pod vplivom nemškega liberalizma in socializma. V drugem delu raziskuje pisatelj vzroke narodne nezavednosti navedenih dveh tretjin in navaja predvsem tri: alpskim deželam lastno domovinsko zavest (regionalizem), gospodarsko in politično premoč Nemcev, ki odtujuje pomešča-njene slovenske sloje podjetnikov, trgovcev in o-brtnikov, in visoko število kmečkega delavstva, ki si ga svoji socializem. Pisatelj končno stavi vprašanje, ali ni enostranska, v veri fundirana in od duhovnikov vodena narodna politika zavednih Slovencev sokriva razmerno visoke narodne nezavednosti koroških Slovencev.
Stvarna, brezstrastna razprava o vzrokih narodne nezavednosti, ki je nedvomno „koroško“ vprašanje, prijetno iznenadi bralca, vajenega strastnih argumentov tovrstnih nemških razlag. Ugotovitve prvega dela, podprte s številkami iz štetij in volitev, so izvzemši trditve o razmerno visokem številu kmečkega delavstva, ki bi za-mogla veljati kvečjemu za zgornji, nemški del dežele, točne in neoporečne. Slovenci moramo računiti z dejstvom, da sta dve tretjini naroda na Koroškem nezavedni, če naj se dokončno razveljavi plitka teorija vindiš a rskega naroda, ki slej-koprej straši v deželi. Smatramo pa za potrebno, da raziskavanjem o vzrokih nezavednosti dostavimo svoje mnenje.
Kjerkoli se srečata dva po značaju in kulturi različna naroda, mora priti do medsebojnega trenja, dotlej da se izoblikuje v obeh narodih bistveno si sorodna duhovnost ali pa da slabši narod podleže močnejšemu. Narodno trenje na Koroškem se začne s prvim dnem slovensko-nemškega sožitja in doseže svoj prvi zaključek, ko se naroda zunanje uravnovesita po vezani jezikovni meji, kar se je po pisateljevem mnenju zgodilo nekako koncem 18. stoletja. Druga polovica 19. stoletja je na Koroškem izpolnjena z razmahom borbenega nemškega nacionalizma, ki si je stavil za svoj konkretni cilj raznarodovanje Slovencev v deželi. Izrazito materialističnim težnjam nemštva je mladi, komaj se vzbujajoči slovenski maro'1*! zoperstavil svoj idealistični, krščanski svet. Od Einspielerja do danes je tako, da stoji v deželi materializmu nemštva krščanski idealizem Slovencev nasproti. V tej neenaki borbi sile proti pravici, meča proti križu, je moralo priti, da je na slovenski strani končno ostal samo še slovenski kmet in slovenski duhovnik, pač najidealnejša uda narodnega organizma. Naravno je, da je značaj narodne politike zato postajal izrazito konzervativen.
Ali bi koroški Slovenci zamogli na silo nemške ekspanzivnosti, spretno skrite v idealizem nekega domovinstva, odgovarjati s protisilo, kar bi v svojem bistvu pomenila liberalizem in socializem? V očigled dejstvu, da je na nemški strani kapital,
ugodje, protekcija in kar je še sličnega orožja v orožarni materializma? Ali ne bi bil manjši, gmotno slabši narod Slovencev predan popolnoma na milost in nemilost Nemcev, čim bi v svoji narodnosti začel iskati gmotno korist, katere bi si s svojo silo nikakor ne mogel izvojevati? Da bi bilo tako, potrjuje splošni pojav v evropskih manjšinah, da se nezavednost ustvarja povsod tam, kjer večinski narodi podpirajo raznarodovanje z vzbujanjem materialističnih instinktov. To potrjujeta Mazurija in Alzacija, to na svoj način dokazuje izkušnja dunajskih Čehov.
Narodna nezavednost je otrok materialističnega svetovnega nazora. Da bi ob glasovanju Koroška pripadla k Jugoslaviji, bi se v deželi dogodil ope-
tovano drugod zabeležani slučaj, da bi se n a r o d-na nezavednost črez noč pretvorila v radikalen državni nacionalizem. Koroškim Slovencem v Avstriji pa bi vsako iskanje materielnih koristi iz narodne zavesti za časa Einspielerja in danes prineslo neizogibno propast.
Po naravnem zakonu je treba v duhovnem trenju dveh narodov vmesnega člena nezavednih. Z dnem, ko zmaga v koroškem nemštvu krščanski svetovni nazor nad nacionalizmom, je v deželi dosežen narodnostni sporazum. S prvim dnem tega sporazuma je v jedru tudi rešeno vprašanje narodne nezavednosti. V eminentno narodnem interesu je torej, da ta razvoj podpiramo s svojimi močmi mi v manjšini in z nami ves naš slovenski narod.	ro.
V znamenju realne politike.
Vteh dneh se je v svetu znova oživila želja miru. Povod za to je preokret v angleški politiki.
V	Londonu se spet uveljavlja politika, ki računa z dejstvi. Generalu Francu v Španiji so dali Angleži vedeti, da pod gotovimi pogoji niso protivni nacionalni Španiji, in so že imenovali za Španijo svoje diplomatske zastopnike, ki jih previdno imenujejo agente. V Berlin so te dni poslali lorda lialifaxa, ki naj pripravi zbližanje z Nemčijo. Doma pa so sprejeli belgijskega kralja Leopolda, ki naj bi pripravil sporazum med fašistično Evropo in zahodno demokracijo. Tudi Francozi ra-čunijo z dejstvi, njihov zunanji minister Delbos je odklonil sovjetsko povabilo v Moskvo. Vzroke nenadnega preokreta je treba iskati predvsem v razrvanih notranjih prilikah v sovjetski Rusiji, katere ugled je po krvavih pokoljih nekdanjih Leninovih pristašev utrpel veliko škodo. Tako je ostala tudi bruseljska konferenca, ki naj bi ustvarila mirovne predpogoje na Daljnem vzhodu, samo pri posvetovanjih. Japonska je Kitajcem tudi že javila svojo glavno zahtevo, naj pristopi Kitajska h protikomunistični zvezi.
Bolj kot kedaj se odločuje bodoča usoda Evrope in sveta vRimu, Berlinu in Tokiu. Svetovni fašizem koraka. Krogu fašističnih držav se je sedaj pridružila že Brazilija in baje bodo njenemu vzgledu sledile še druge južno-ameriške države. Kako se bo izravno-težena Evropa izravnavala poslej, bomo kmalu videli. Danes se politična tehtnica nagiba vsekakor k fašizmu.
Jugoslavija in evropski fašizem. Ljubljanski „S 1 o v e n e c“ je priobčil poluradno poročilo, ki podaja stališče Jugoslavije do evropskih taborov.
V	njem se med drugim pravi, da „smatra Jugoslavija boljševizem za smrt reda in miru v državi in zato pozdravlja sporazum Italije—Nemčije—Japonske kot učinkovito sredstvo proti komunizmu, ki bo posredno branilo tudi Jugoslavijo pred komunistično nevarnostjo... A Jugoslavija ne želi biti vmešana v razna trenja med velikimi državami, ki zaradi križajočih se svetovno-političnih interesov ustvarjajo med seboj zveze in protizve-ze. Jugoslavija ne želi pripadati nobenemu taboru, ki v zadnjem času tako ostro ločijo velesile".
Zunanji minister ČSR Krofta je govoril minuli teden o mednarodnem položaju. Med drugim .ie omenil, da dobivajo dvostranske državne pogodbe premoč nad Zvezo narodov in da je zato le malo upanja za mir v Evropi. Francija in Anglija sta šli v prizadevanju za mir tako daleč, da sta ga hoteli rešiti celo s koncesijami. O propadanju Male
antante ni govora, njene vezi se le še bolj utrjujejo. Zbližanje Češke s sosedi je v ugodnem razvoju, z Avstrijo jo veže stara politika prijateljstva. V pogledu svojih narodnih manjšin se bo Češka držala obvez iz mirovnih pogodb. H koncu je minister poudaril zvestobo Masarykovem delu, ki tirja enotnost v zunanji politiki in v obrambi domovine.
Protiverski boj v Nemčiji čimdalje ostrejši. Listi poročajo, da bo v rajhu izklicana narodno-sociali-stična državna cerkev. Katoliški in protestantov-ski cerkvi bo prepovedano zbiranje davkov ter odrečena vsaka javna podpora. Država namerava poteh poročilih zaseči del cerkvenega premoženja, obe Cerkvi policijsko nadzorovati in preprečiti njune stike z inozemstvom. „Nas katoličane smatrajo v Nemčiji poleg komunizma za drugega največjega sovražnika države," je izjavil rot-tenburški škof Sprol!
Težkoče ljudske prehrane v Nemčiji. Nemška vlada vedno spet poziva ljudstvo, naj štedi z živili. Nedavno je izšla odredba, da se mora pšenična moka mešati s koruzno, ržena s krompirjevo, maslo za pecivo pa se nadomesti z ribjo salo. Prepovedana je tudi uporaba smetane za pecivo. Listi objavljajo članke, da bo treba kruh bolj spoštovati in uporabljati več krompirja, zato pa se v večji meri odreči mesu in masti. Prepovedana je tudi prodaja kruha, ki ni vsaj en dan star. Na ta način si hoče Nemčija prištediti deviz za nujnejši uvoz.
Kaj bo storil Stalin sedaj? Iz Moskve je dospelo poročilo, da je Stalin odstranil zadnjega moža stare Leninove garde komisarja Bubnova. S tem je bržkone Stalinova krvava kampanja končana, ves državni in strankin aparat je v rokah ljudi, ki Lenina niso niti poznali in ki niso sodelovali pri zgradbi sovjetske Rusije. Stranka in država zado-bita povsem nov značaj, po 20 letih sovjetskega režima spominjajo na Lenina samo še nekateri odstavki strankinega in državnega programa. Kmalu bomo videli, ali hoče Stalin igrati vlogo rdečega Napoleona.
Državni udar v Braziliji. Brazilski zvezni predsednik Vargas je prehitel predstoječe predsedniške volitve. V noči na 11. november je proglasil novo državno ustavo in napovedal avtoritarno ureditev Brazilije v stanovsko državo po italijanskem vzorcu. Proglasil se je za najvišjega zako-nodajca ter bo odslej sam vodil notranjo in zunanjo politiko. Ob strani mu bosta stala narodna skupščina, katere člane volijo občinski sveti, in zvezni svet, ki sestoji iz imenovanih zastopnikov zveznih držav. Predsednik je še napovedal, da bo ob času o ustavi glasovalo ljudstvo v posebnem plebiscitu. — S podporo vojaških krogov je pred-
sedniku državni udar uspel. V državi vlada mir, medtem ko so vznemirjene zunanje sile, ki vidijo v razvoju Brazilije vpliv italijanskega in nemškega fašizma.
Kako je s kitajskimi misijoni? Kitajsko misijonsko središče Zi-Ka-Wei, ki se nahaja pred vratmi Šangaja, doslej ni utrpelo škode. Zavodi in šole delujejo ko prej. Misijonska postaja hkrati sprejema begunce in jim nudi hrano in prenočišče, jezuiti in sestre pa skrbijo za ranjence in bolnike. Pač pa so v Šangaju uničene dragocene misijonske ustanove, tako sirotišnice, delavnice i. dr. Kitajci misijonarje kot tujce sicer nadzorujejo, a jim v očigled njihovem karitativnem udejstvovanju dovoljujejo ugodnosti.
Ostala politika. Na Češkem bodo zvišali davke, da dobijo novih sredstev za oboroževanje. — General Goering obišče Avstrijo. — Med republiči-cama Domingo in Haiti je prišlo do obmejnega klanja, pri katerem je bilo razmesarjenih 1000 ljudi. — Rumunija je dobila novo vlado. — Na Vo-rošilova, sovjetskega vojnega komisarja, je bil izvršen atentat, ki je ostal brez posledic. — Italijo je posetila večja skupina Japoncev, da si ogleda vse njene pomembne ustanove. — V Tripolisu v Afriki se je vršil veličasten evharističen kongres.
— Baje bo Braziliji sedaj sledila Kuba in proglasila stanovsko ustavo. — Anglija je v Palestini z 18. novembrom razglasila vojno stanje, ker nemiri naraščajo. — Na Filipinah je vsled silnega tajfuna postalo 3000 ljudi brez strehe. — Umrl je bivši angleški min. predsednik Ramsay Macdo-nald. — Pri mestu Mannheim v Nemčiji je treščilo na tla prometno letalo. 10 oseb je mrtvih. — V Bolgariji so pridelali letos 30 milj. kg tobaka. — Francoski zunanji minister je odklonil sovjetsko povabilo, naj poseti Moskvo. — Moskovska vlada je v Rimu protestirala vsled pristopa Italije h protikomunistični zvezi.
Koroškim Slovencem gre sijajno, trdijo „W i e-ner Neueste Nachrichte n“ v uvodniku z dne 10. t. m., v katerem primerjajo naš položaj s položajem kočevskih Nemcev. „Na Koroškem je v veljavi svobodna izjava k narodni pripadnosti, starši svobodno odločujejo o šolski vzgoji — na Koroškem lahko vsak svobodno ustanavlja svoje j šole — tam deluje 14 jezikovnih tečajev — verouk se v utrakvističnih šolah, katere obiskujejo Nemci in Slovenci, poučuje skoroda samo slovensko." O čemer so se v nedavnem manjšinskem sporazumu dogovorili Nemci in Poljaki, to je po mnenju dunajskega nacionalnega glasila na Koroškem že davno izvedeno. — Čemu torej briga zvezne vlade, da ugodi upravičenim slovenskim težnjam, čemu Veiterjevi predlogi za narodnostni sporazum, čemu pobuda šolskega ravnatelja Legata za nujno preosnovo utrakvističnega šolstva,
j«	PODLISTEK	II
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(25. nadaljevanje.)
„Lovski pes se je zatekel k meni!"
Zasmejali so se. Posedli so krog ognja. »Martin, tebe smo izbrali!"
»Letos bo šlo trdo, vse je proti nam," je dejal.
»Tako smo sklenili."
Martin je vstal. Držal je puško v rokah in jih resno motril.
»Zakletva nas veže!" — »Tako jel"
»Zoper postave in zakone!" Molče so pritrjevali.
»V življenju pomoč, po smrti spomin!" Mlajšim je bilo tesno pri srcu.
»Kjerkoli pade eden izmed nas ali če mu smrt namenjena v skalah, tam mu bo znamenje na grobu!"
Nato so vstali vsi in ponavljali besede za Martinom: »Jezik je skala, srce je orel, pogled je blisk, želja je plaz!"
„Še znamenje nam daj, Martin!"
Pomislil je in se spomnil samotnega drevesa gori na planoti.
»Mecesnova veja naj bo! Lanska za spomin, letošnja za grob!"
Posedli so in se menili.
»Prvi strel je tvoj, Martin!"
ko pa je pri nas vse v najlepšem redu? Samo nacionalni Nemci imajo prav, ker nič ne slišijo in vidijo!
»Kako dolgo še?“ Z uvodnikom navedenega naslova so celovške »F r e i e S t i m m e n" v nedeljski številki počastile ljubljanskega »Slovenca" in pravijo med drugim: Kako naj si razlagamo, da je ljubljanski »Slovenec", kateremu gotovo doslej nismo smeli očitati prevelikih simpatij za jugoslovansko državo, baš v koroškem vprašanju v zadnjem času začel jako spretno govoriti ne o slovenskem, marveč o jugoslovanskem problemu. ... Mi (»Freie Stimmen," op. prev.) bomo pozneje nakazali, v kakšne nevarnosti se podaja jugoslovanska država, če se po slovenski propagandi pusti zavoditi v problem, ki obstoja samo v domišljiji vodilnih nacionalnih slovenskih politikov. — Uvodnik zaključi s »presenetljivim" stavkom, »da je na času, da se ostreje ogleda delovanje ljudi, ki na ta način zastrupljajo javno mnenje onstran meja in ki — sedijo v naši deželi". (Sedaj torej smemo pričakovati lekcijo dopisnika celovških »Freie Stimmen" ljubljanskemu »Slovencu" o pravem jugoslovanstvu. Op. prev.)
Na tečaju mladih voditeljev.
Smelo smemo zapisati:	slovenska ko-
roška mladina vstaja in stopa skozi dobro prosvetno šolo v svojo dobo, kateri bo utisnila pečat krščanske, slovenske miselnosti. To ne bo mevžasta, kompromisarska mladina, marveč rod iz jekla in kremena, ki si bo sam koval svojo usodo. — Nad 70 fantov in mož je ob otvoritvi jesenskega prosvetnega tečaja pozdravil predsednik osrednje organizacije ter z radostjo ugotovil, da so — razun ene — zastopane vse pokrajinske celice našega kulturnega aparata.
Govornik-duhovnik je vodil najprej v v e 1 i-častni svet krščanstva, preobrazujočega nravnost in kulturo, gospodarstvo in politiko ljudstev sveta, povdaril je zakramentalno življenje kot osnovo vsakega narodnega preporoda ter v drugem delu krščanstvu zoperstavil židovskega duha, ki kljub poznanju Kristusa prevrača red vrednot in se izgublja v nižinah in nizkotnostih. — Iz drugega predavanja je pred tečajniki vstal lik koroškega Slovenca — Andreja Einspieler - j a — ki je v letih triumfa brezverskega, liberalnega in kapitalističnega duha na naših tleh dvignil prapor krščanske in slovenske miselnosti ter s svojo neustrašenostjo preprečil, da bi bil preteči pogubni val pogazil našo zemljo in naš rod. — Razgledu okoli nas je bil posvečen tretji govor. »Zainteresirani smo na razvoju
i Pozno v noč so se razšli in vez je bila sklenjena. Martin je bil izbran za stražarja in vodnika i pod pečinami.
To noč ni spal. Srce mu ni dalo miru. Zaleske-: talo se je na vrhovih, ko je pogledal skozi nizko okence. Gozd je sanjal jutranje sanje.
Vstal je in vzel puško. Za skalo pod steno je izginil. Izbrisal je sled ter jo zmešal kot štreno. Kmalu je vstajala njegova podoba nad belimi robovi. Sneg je bil trda skorja, po kateri se je hitro vzpenjal. Vedel je za gošarjevo pot. Pod robom strmega grebena ga je čakal.
Dolina se je kopala v megli, zemlja je molčala. Nad snegom je plesalo solnce, da je omamljalo vid.
Po ozki stezi je prihajal gošar. Med njim in Martinom je zijala globel. Škrlatno je zažarelo Martinu v očeh. Počasi je hodil starec, nosnice so napeto lovile veter, ni pa dihnil.
Tam pod Zeleniškimi Špicami se je pasla čreda. Mladi gamzi so se igrali za materami. Hudomušno so si nagajali in se škropili s snegom. Postavni samci so iskali ljubezni. Hodili so ponosno in modro. Ljubezen je bila neusmiljena.
Tja gori se je namenil gošar, stari, izkušeni gamz. Porogljivo je pogledal čredo.
Martina je zapeklo. Po snegu par skokov in zopet je počenil za pečino. Žival ga ni slutila. Oči so sledile sleherni kretnji. Že se. je čreda obrnila kvišku, ko se je pojavil gošar na stezi.
Par močnih samcev se je ozrlo. Vsi so obstali. Samice so gledale in se pritajeno ter zapeljivo
države in dežele, vse javno organizirano in neorganizirano življenje dežele ne more in ne sme mimo nas, ne da bi upoštevalo naše težnje in pravice. Iz rastočega zanimanja zunanjega sveta za naše vprašanje mora končno vzkliti in se uresničiti naša narodna pravica!" je dejal govornik in povdaril v tej zvezi še našo nadaljno veliko dolžnost sograditve nove države in utrditve našega narodnega življenja. Sledeči, nenavadno živahni razgovor je bil že sam po sebi jasen dokaz, kako silna je v mladem rodu želja po poglobitvi in razširitvi našega kulturnega življenja. Kljub neštetim nevšečnostim in neprijetnostim — morda celo vsled njih — hoče narod življenja, ki ga bo urejevala in vodila vekovita in naravna pravica.
Uvodni referat drugega dne je tečajnike vodil v veliki svet, ki se krivi pod težo nerešenega gospodarskega, državnega in narodnostnega vprašanja in ki niti danes noče razumeti, da se je treba vrniti v prvotno, krščansko miselnost, če naj se spet vrneta na svet red in mir. Zdrav, veder optimizem je zvenel iz govornikovih besed, da morajo sodobne blodnje komunizma in fašizma končno voditi ljudstva v lepši življenski nazor. — Naslednji govornik je ponazoril pretresljivo sodobno duhovno borbo sveta na enem, nemškem narodu, ki v večjem delu v rajhu sledi sebičnim narodnim težnjam in si pripravlja novo, morda še bridkejšo preizkušnjo in ki skuša v Avstriji podrediti svojo narodno ljubezen zvestobi do Boga in cerkve in si tako zagotoviti lepši svoj obstoj. Zgodovina nemštva zadnjega stoletja je — tako je gvornik povdaril — šola za vsako drugo ljudstvo. — V izvajanjih sledečega referenta o Kreku, tem božjem beraču in narodnem služabniku, tem vsestransko oblikujočem možu, je bil tečajnikom izklesan vzorni in vzgledni Slovenec, za kakoršnim naj bi stremeli vsi.
Popoldan drugega dneva je bil posvečen stoterim vprašanjem vsakdanjega narodnega življenja, zajetega v občino in faro, v vas in društvo. Ne slučajno je tečaj zaključilo predavanje o potrebi visoke slovenske kvalitativnosti, s katero edino bo tudi v bodoče možno mojstriti naš narodni položaj. Sestankov, izobrazujočih duha in srce, v društva! je navdušeno zaklical predsednik mlademu narodu in razgrnil pred tečajniki načrt bodoče naše prosvete, iz katere naj izide rod, ki si bo priboril sam po svojih močeh lepši prostor na soncu.
To je bil kulturni parlament slovenske koroške mladine, otvarjajoč novo prosvetno sezono po naših vaseh in dolinah. Da bi bil njegov sad zdrav in koristen!	r.
ozirale proti staremu izobčenju. Divje je utripalo Martinu srce.
Gošarju se je naježila brada in povesil je glavo. Solnce mu je oblivalo močni tilnik, prša so se mu širila.
Martin se ni smel več ganiti. Napel je petelina in čakal. Oko je sodilo razdaljo.
Mlad samec, ljubljenec najlepše med samicami, se je obrnil proti gošarju. Zasmehljivo se je bližal gošar, glava mu je skoraj rila po snegu.
Ko so lesketali vsi vrhovi v ščemeči luči, sta planila. Rogovi so se zagozdili. Mladega je vžigala ljubezen, starega obup in zasmeh. Oboževana samica je iskala pod snegom, zdaj pa zdaj je okre-nila ljubko glavico.
Trdo sta se prijemala. Stari gošar se je umikal njimi nogami se je uprl ter nagnil glavo. Ta hip in mladi je naskakoval, pijan od veselja. Tedaj je začutil stari pod seboj trdo skalo. Z močnimi zad-je izbral njegov sovražnik.
Napeto sta se zopet zgrabila. V bok mu je nameril mladi sovražne roge. Kakor bi trenil, je stari naskočil, se izognil sunku, in že so se zasadili rogovi do temena nasprotniku v trebuh. Visoko se je vzpela plemenita žival, pogledala v solnce in oči so osteklenele. Zdrsela je v globino.
Ponosno je planil gošar z okrvavljenimi rogovi proti samici. Ples ljubezni ga je zvabil. Deviško sramežljivo se mu je umikala. On pa je zbesnel. Prskal je, da je beli sneg škropil vanjo. V sladkem pričakovanju ga je vabila s seboj. Čreda se je plašno umikala višje.
Folge 6.
Sonderbeilage des ,»Koroški Slovenec"
Die Karntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart
Die AgHation fur und gegen den Slowenischen Untevvicht
Der Schreiber dieser Zeilen wurde òfters auBerhalb des Landes von Leuten, die sich fur Kàrnten interessierten, iiber die Verhaltnisse an der Volksschule befragt. Wenn man er-zàhlte, wie hier an keiner einzigen der fiir die Slowenen bestimmten Schulen (beute sind es ihrer achtundneunzig Volksschulen im slowenischen Territorium) auf Grundlage der Muttersprache der Kinder unterrichtet werde, daB der gròBere Teil der Lehrer der slowenischen Sprache uberhaupt nicht fahig sei, daB hier eine groBe Reihe von Schulen nicht einmal aufs slowenische ABC-Buch reflektiere, dann wurde das Gespràch gewòhnlich kurz abge-brochen: „So was gibt es nicht!“ Der Bericht-erstatter wurde nicht ernst genommen. Allein was sonst unter geordneten Verhàltnissen nicht vorkommt, besteht in Karaten nun schon seit funfundsechzig Jahren. Und die Dinge sind seither nicht besser, sondern immer schlimmer geworden. Der Hauptgrund lag in den p o-1 i t i s c h e n Verhàltnissen. Der deutsche Li-beralismus sah in der Germanisierung Kàrn-tens ein erstrebenswertes Ziel. Diesem Ziele solite das politische Niederhalten der Slowenen Kàrntens dienen, das umsomehr, als diese Volksgruppe immer an der Seite ihrer Priester stand und treu zur Kirche hielt. Der Freisinnwarundistnichtgeneigt, seine starke Position aufzugeben. Wenn schon, wie berichtet, bis zu den sieb-ziger Jahren slowenische Volksschulen im Lande bestanden, so waren dieselben gering an Zahl und mangels eines Schulzwanges schwach besucht, so daB damit ein nationales BewuBtsein unter den Slowenen nicht geweckt wurde. Nachdem seit 65 Jahren das deutsche Schulwesen durchgegriffen hat und eine Be-ydlkerung herangezogen worden ist, die nichts liest, nichts denkt, die national vòllig gleich-giiltig ist, hat ein nationales Befragen der Leute noch weniger Sinn. Sie wissen nicht, um was es geht. Das war denn der Leidensweg der Petitionen. Der Seelsorgeklerus kàmpfte und kàmpft mit den Schwierigkeiten eines ver-schrobenen Unterrichtes. Der Religionsunter-richt erfordert insbesondere im Katechismus-unterrichte eine bedeutende sprachliche Aus-bildung, welche den slowenischen Kindern durchaus mangelt, wenn sie nicht aus Familien sind, welche sich selbst zur slowenischen Lektiire durchgerungen haben. Die normale Predigt verlangt vom Zuhòrer eine bedeutende sprachliche Vorbildung, die der slowenischen Bevòlkerung vielfach abgeht. Der Freisinn merkte, daB er mit seinem Vorgehen einen Doppelerfolg erziele; er germanisiere und ent-fremde die Bevòlkerung der Kirche, dem re-ligiòsen Leben. Der Klerus betrat den Weg der Petitionen. Er sammelte Unterschriften, be-lehrte die Leute liber die Notwendigkeit eiucr muttersprachlichen Schule, die Leute unter-schrieben. Nachtràglich kamen die politischen Gegner. Da schon immer im slowenischen Gebiete eine gewisse Anzahl deutscher In-telligenz, wie politische Beamte, Gerichtsbe-amte, Àrzte, Advokaten, Kaufleute und Ge-werbetreibende sich fand, war es selbstver-stàndlich, daB diese politisch und national sehr ausgereifte Volksschichte jedesmal die Bevòlkerung zu Gegenpetitionen bewog. Allein auch Leute, die zuerst unterschrieben, unter-schrieben auch das zweite Mal. Der freisinnige Agitator kam mit der Unwahrheit, der Pfarrer wolle nur den slowenischen und w o 11 e keinen deutschen Unterricht. „Die Kinder werden das Deutsche nicht lernen, sie werden nicht zu den Studien kommen, sie werden beim Militar furchtbar leiden, sie werden sich in den Àmtern nicht verstàndigen kònne n.“ Der einge-
schiichterte Bauer verstand das nicht und unterschrieb. in diesem Kràftespiele batte es der Freisinn leicht, sich auf die Bevòlkerung zu berufen und zu behaupten, das Voik selbst wolle eine Schule mit dem Unterrichte auf Grand der Muttersprache nicht. Oberdies gab es liberali Leute, die in irgendeiner Weise vom Freisinn abhàngig waren. Massenhaft waren die Bauern in ihrem Holz- und Streubezuge von den Vògten der deutschen Herrschaften abhàngig. Im Landtage wurde der Gegenstand nie grundlich behandelt, auch hier war die Vertretung der Slowenen vòllig unzureichend und ungerecht. Bei einer der Volkszahl ent-sprechenden Anzahl von Abgeordneten bàtte sich ja was erreichen lassen. Es ist zu ver-wundern, wie sich unter solchen Schwierigkeiten dennoch eine unverwustliche slowenische Partei im Lande gebildet hat, die sich auch ihrer nationalen Pflicht immer klarer be-wuBt wurde. Dem AuBenstehenden wird der Verfall der Zahlen bei den Volkszàhlungen un-begreiflich erscheinen. Man kònnte es aber be-greiflich machen, wenn man einmal das Volk nach seinem — religiòsen BewuBtsein zàhle. Es sind im Lande viele Katholiken — aber nur in den Taufbùchern. Bàtte man vor Dollfuss eine Zàhlung veranstaltet: Katholiken — Freisinnige — Sozialdemokraten — Kommunisten, wie viel Katholiken bàtte man etwa in Kàrnten oder in Wien gezàhlt? Das Ergebnis wàre noch viel unfaBbarer, als die nationalen Zahlen in Kàrnten. Die Religion tritt an den Menschen mit unnachgiebiger Forderung zum Bckennt-nisse. Man kann dem Slowenen keinen Vor-wurf machen, wenn er sich als Deutschen zàhlen làBt, es ist das eine Minrkry die wir vielen nicht verargen durfen. In Amerika zàhlen sich Deutsche nach Millionen als Englànder. Man kann also unter solchen Um-stànden die Entscheidung ùber die Schule nicht ganz den Eltern ùberlassen, weil damit das Schulwesen riicksichtslos politischen Parteien geopfert wird.
Hiezu noch etwas aus der fungeren Ge-schichte der Kàrntner Schule. Ein Teil des Ortsschulrates der Schule in Haimburg faBte im Herbst 1936 den BeschluB auf Ent-fernung der slowenischen Fibel aus der Schule. Diesen BeschluB batte der Schulleiter ohne Befragung der vorgesetzten Schulbe-hòrde durchgeftihrt. Auf das hin richteten 75% der Erziehungsberechtigten eine Petition an die Landeshauptmannschaft in Klagenfurt um Beibehaltung der slowenischen Fibel. Bald darauf wurde von der Gegenscite eine von 81% der Erziehungsberechtigten unterschrie-bene Eingabe eingereicht. Eine Erledigung von Seiten der Landeshauptmannschaft ist in der Zeit vom 2. Februar 1937 bis Ende Oktober 1937 nicht erfolgt, wohl aber faBte eine untergeordnete Schulbehòrde den BeschluB, daB trotz Abschaffung der slowenischen Fibel der „doppe!sprachige Charakter11 der Schule Haimburg erhalten bleibe.
Der gegenwfivtlge Unterricht an den slowenischen Schulen und seine Folgen
Es ist bekannt und immer wieder von der Lehrerschaft beklagt worden, daB die Arbfit an den utraquistischen bzw. den ganz deutschen Schulen im slowenischen Gebiete viel schwerer ist, als im deutschen Landesteile. Wenn die Arbeit schwerer ist, kann der Erfolg nur geringer sein. Man muB sich aber wun-dern, daB sich nie die Lehrerschaft gegen die Tyrannei der politischen Partei erhoben hat und sich nie auf den Standpunkt stellte, daB der Unterricht in der Volksschule mittels der Muttersprache der Kinder erteilt werden miisse. Vielleicht ist die Sache in vertrau-lichstem Kreise bisweilen eròrtert worden, aber man batte nicht den Mut, mit dem guten
Willen in die Offentlichkeit zu treten. Der Schreiber dieser Zeilen sprach einmal beim Landesschulinspektor liofrat Benda vor, ob es denn nicht mòglich sei, die Frage der slowenischen Volksschulen ruhig zu besprechen und der Muttersprache der Kinder einiges Recht zu geben. Herr Benda erwiederte darauf: „Wenn man das uns Pàdagogen uber-lieBe, wir hàtten es schon làngst geordnet, allein da mengen sich immer die Politiker hinein.“ Damit ist zugestanden, daB d i e sprachliche Einrichtung der be-zuglichen Schulen nur einem ge-wissen politischen Zwecke dient, nicht mehr dem allgemeinen Woh-le desVolkes. Und dieser politische Zweck war tibel genug: die Slowenen von Kàrnten sollten entnationalisiert und fiir den Geist des Freisinnes erzogen werden.
Nach dem Plebiszite ist eine gròBere Zahl von slowenischen Geistlichen nach Jugoslawien abgewandert. Da entstand die Notwendigkeit, slowenische Pfarren mit deutschen Priestern zu besetzen. Nach Grafenstein kam ein deutscher Pfarrer, Hochw. H. D i c k e r. Offen-bar batte dieser Herr die Mòglichkeit, den Unterricht slowenischer Kinder in der deutschen Schule mit dem Unterrichte deutscher Kinder zu vergìeichen. Es erschien darauf in der „R e i c h s p o s t“ ein Aufsatz „A n a 1 fa-fa e t e n z u c h f* in Kàrnten mit dem Faksimile eines Aufsatzes. Den Kindern wurde in der vierten Klasse die Aufgabe gegeben, ein kleines Erlebnis zu beschreiben. Das abge-druckte Exempel stanante von einem gut be-gabten 12jàhrigen Buben namens Martinz und wies die vollstàndige Unfàhigkeit des Knaben auf, sich irgendwie auszudrucken. Analfa-betenzucht nannte man das. Man madie dodi einmal die Probe in alien neunzig Schulen und wird nur dieselbe Erfahrung machen miissen. Ein àhnliches Experiment machie noch vor dem Kriege der Pfarrer von St. Jakob im Ro-sental und veròffentlichte in slowenischen Blàttern den Erfolg oder MiBerfolg dieses Ver-suches. In den freisinnigen Zeitungen wurde dem Pfarrer der Vorwurf gemacht, daB er seine Kompetenz uberschreite.
Wie unbeholfen ist doch ein groBer Teil der Bauernkinder, wenn sie zur ersten Klasse in die Schule kommen. Sie brauchten vielfach geradezu noch eine Kindsmagd. Man hat am Lande ja keine Kindergàrten. Die Bàuerin hat in ihrer unendlich vielen Arbeit nicht Zeit, sich mit dem Kinde viel abzugeben. Noch iibler ist es mit den armen ledigen Kindern der Dienst-màgde und Arbeiterinnen. Immerhin hat das Kind zuhause sprechen gelerat und kommt mit einem reichen Schatz von Worten und Be-griffen zur Schule. Allein diese Worte sind slowenisch. Nun kommt der Oberlehrer. Meist muB er die Kleinen nehmen, er ist erfahrener und ohne sein Geschick wàre uberhaupt jeder Unterricht unmòglich. Nun beginnt der deutsche Unterricht! Nicht ein Unterrichten auf Grand der Muttersprache, sondern ein deutscher Sprachunterricht und nichts weiter. Es gibt viele Familien, welche dieses Elend kennen und sich zuhause bemiihen, den deutschen Sprachunterricht zu ergànzen.
Es gibt unter den Kindern besonders be-gabte, und diese werden die deutschen Worte sehr bald los haben, aber die Mehrzahl ist das nicht. Was ist dann mit den anderen? Man weiB es aus den Taubstummenanstalten, daB der Mensch, der sprachlich behindert ist, auch geistig zuriickbleibt — und verblòdel! Wo dem Taubstummen die Sprache wieder gegeben wird, tut sich sein Geist auf und sein Gesichtsausdruck formt sich zur Freundlich-keit und Gefàlligkeit. In der fremdsprachigen Schule werden die slowenischen Kinder sprachlich aufs schwerste behindert, sie wer-
13
den zwar nicht ganz blòd, alleiti ihre Ent-wicklung nimmt sprachlich und seelisch nicht jenen Fortgang, den sie bàtte nehmen miissen, wenn nicht eine rlicksichtslose und herziose Politik sich eingemengt bàtte. Das Kind hat ja doch zuhause noch eine Sprache, die es fròh-lich zwitschert. Es erlernt wohl auch rasch eine Menge deutscher Worte, aber fiir das Leben hat ihm die kurze Zeit der Volksschuljahre nur ein sprachliches Konglomerat gegeben, mit dem das Volk nirgends zurecht kommt und iiberall zuruckbleibt; es kann die d euts c h e S pra c h e nicht undkann das Slowenische nur im Dialekte, versteht die feineren Gedankengànge nicht und steht in der Welt da nicht viel besser als der volle Analfabet. Dazu bringt das Volk nicht die schweren Opfer fur die Schule! Man weifi, auch die Physiologie bestàtigt es, daB Organe, die nicht entsprechend benutzt werden, ver-kummern. Das slowenische Kind entwòhnt sich in der deutschen Schule auf die Worte des Lehrers achtzugeben und sein Gehòrorgan verkummert. Es wird zwar nicht taub, aber die Saite spricht nicht an den Ton des spre-chenden Lehrers an. Wer Gelegenheit batte im Leben in ein fremdsprachiges Land zu kommen, weiB, wie mtihsam es ist, auch bei ziemlieher Sprachenkenntnis, einen ganzenTag die fremden Worte von den Lippen der anders-sprachigen Leute herabzufangen.
Man lernt Latein im Gymnasium stunden-weise und Niemandem ist es noch eingefallen, den Studenten alle Gegenstànde lateinisch vor-zutragen. Studenten und Professoren wurden seelisch es nicht ertragen. Aber die Kleinen der slowenischen Volksschulen unterzieht man dieser Folter! Rùcksichtslos, herzlos, weil eine Politik es so haben will! Der Erzieher soli dem Zòglinge Freund sein! Das Kind soli ein Wohl-wollen des Lehrers empfinden und ihm zuge-tan sein. Man hat oft den Professoren der Mittelschulen den Vorwurf gemacht, daB sie die Schulen nur zu einer Drillanstalt gemacht und es nicht verstanden haben, die Studenten zu gewinnen. Viel mehr miiBte der Volksschul-lehrer Kinderfreund sein und den Kindern das Heim ersetzen. Wie soli denn das geschehen, wenn der Lehrer zum Kinde nur in einer fremden Sprache spricht? Ganz unmòglich. Und wenn sich eine Lehrkraft doch bemiiht, muttersprachlich an die Kinder heranzu-kommen, was dann? Dann bekommt sie einen Verweis vom Vorgesetzten. Das geschah in Nòtsch: Eine deutsche junge Lehrerin be-miihte sich mit Erfolg, die zweite Landes-sprache zu erlernen. Bei der Inspektion be-niitzte sie diese Kenntnis, um den slowenischen Kindern in ihrer Muttersprache vorwàrts zu helfen. Darauf fuhr sie der Inšpektor an: „Be-denken Sie, daB Sie an einer deutschen Schule sind!“ Namen des Fràuleins und des Inspektors stehen zur Verfugung. Der Lehrer bleibt den slowenischen Kindern fremd. Er wird sie in-folgedessen schwer richtig behandeln und be-urteilen. In die Schule L. schickte auch der be-wuBte slowenische Burgermeister scine zwei Kinder. Der freisinnige Oberlehrer lieB beide Kinder die Klasse wiederholen. Die Lehrerin, zu der sie nachher kamen, erzàhlte dem Schreiber dieser Zeilen: „Mir tun die Kinder leid, sie sind ja doch so gescheit und lieb!“ Es geht nicht an, daB gescheite, gut erzogene Kinder irgendwo zuriickbleiben miissen, bloB, weil sie Slowenen sind. Fiir das Aufsteigen kann und darf nur ein MaBstab angelegt werden, der fiir die slowenischen Durchschnitts-kinder anwendbar ist. Es ist auch bekannt, daB die slowenischen Kinder vom Besuche der Hauptschule zuriickgehalten und in die Ab-schluBklassen fiir minder Begabte eingeteilt werden, bloB weil ihnen der Gedankenaus-druck fehlt, zu dem sie sich in der ganz deutschen Schule nicht entwickeln konnten. Man mòge das slowenische Volk nicht zu den Lasten der Hauptschule heranziehen, wenn diese Schule fiir die slowenischen Kinder un-zugànglich ist.
Der fremdsprachliche Unterricht ruft bei den Kindern einen seelischen Widerspruch her-vor. Es wird von den Elbeslawen berichtet, daB sich die ersten Missionàre wie anderswo bemuhten, dem Volke die lateinischen Gebete
einzublàuen:	Kyrie eleyson, Kriste eleyson
sollten sie beten lernen, obschon es so einfach gewesen wàre, das Volk zu lehren „Gospod usmili se nas“! Der Missionàr muBte aber er-fahren, daB die Volksmasse mit dem Gebete 1 ihren Spott trieb und betete „V grmi volša“ — die Erle steht im Busche! Der Gebetsunterricht batte sich — wie man sagt — gewaschen! Immer wieder werden fremde Worte an Muttersprachliches anklingen und gewisse Ge-danken wachrufen, die einen ganz anderen Sinn haben als es der fremdsprachliche Lehrer gemeint hat. In einer Volksschulklasse wurde von einem „Landedelmann“ gelesen:	dedei
heiBt aber Mandl und lan heiBt Lein. Die Kinder machten sich ein Spottgebilde eines Lein-mandls aus dem Landedelmanne und lachten uber die Lektiire. Der Lehrer diirfte uber den Grund des Lachens sich nie klar geworden sein. Bei einer anderen Gelegenheit wurde von Hansastàdten gelesen und von Meklen-burg. Der Kindervorwitz machte sich eine Ge-dàchtnisstiitze aus der Tatsache, daB ein Bub mit Namen Hansi groBe Ohrlappen batte, und merkte sich die Hansastàdte mit hanzlušeta — Ohrwaschl des Hansi — und Meklenburg — nun ja eine Volksspeise ist die melka — eine Milchsuppe und Meklenburg war im Nu eine Milchsuppenburg. Das Unterrichten muB fiir den Lehrer unter solchen Umstànden ein Ver-gniigen sein und der Erfolg dementsprechend! Die Behauptung wird nicht unberechtigt sein, daB im slowenischen Landesteile der ganze Durchschnitt der Kinder auf der Stufe des Martinz in Grafenstein stecken bleibt. Nur, wo in der Familie durch muttersprachliche Lekture nachgeholfen wird, werden die Kinder nach acht Schuljahren fàhig sein, ein einfaches Brieflein halbwegs richtig zu schreiben. Be-weis dafiir sind auch die lebhaften Klagen, welche von der landwirtschaftlichen Fortbil-dungsschule im slowenischen Landesteile wie-derholt erhoben wurden. Man konnte mit einem Fortbildungsunterrichte nicht einsetzen, weil die Grundlagen der Volksschule vollends fehlten. Den Bauernbuben fehlten die elemen-tarsten Kenntnisse. Die Klagen sind mit der Zeit wohl verstummt, aber offeqbar nur des-halb, weil es der Partei des Freisinns unan-genehm sein muBte, derlei Urteile uber ihre Erziehungs- und Volksbildungskunst zu hòren.
Wàhrend des Weltkrieges fragte den Schreiber dieser Zeilen ein hòherer Frontoffizier: „Wie kommt es denn, daB der Kàrntner Slo-wene als Soldat nichts liest? Mannschaften anderer Nationalitàt nahmen im Tornister wohl bisweilen das Evangelium oder Nach-folge Christi oder doch irgend ein Btichlein mit sich. Recht oder schlecht, es war das Buch dem Manne ein Trost.“ Der Kàrntner Slowene liest nicht! Das Lesen der Muttersprache wàre das natiirliche und nàchste gewesen. Allein die Volksschule der Slowenen lehrte muttersprachliches Lesen nicht bloB nicht, sondern lehrte die Kinder das Muttersprachliche ver-achten. Man verbietet den Kindern nicht bloB an den ganz deutsch organisierten Volksschulen, sondern auch dort, wo man noch von einer utraquistischen Schule spricht, beute noch den Gebrauch der Muttersprache auch auBerhalb der Schulstunden. Immer wieder wird den Kindern gesagt:	das Deutsche ist
vornehm, das Slowenische roh und bàuerisch. Man hat vor Jahren in Tainach geistreicher-weise slowenischen Buben, wenn sie der Muttersprache auBerhalb der Schule — schul-dig wurden, einen schwarzen Topf an den Hals gebunden und sie mit diesem Topfe ge-schmuckt hinausstehen lassen. Das ist nun allerdings schon lange ber. In neuester Zeit geschah es inmitten des bewuBt slowenischen Gebietes, daB Kinder im Schulzimmer slowe-nisch plauderten. Da trat der Oberlehrer in die Klasse und schnarrte die Kleinen an:	„Wir
sind hier nicht in einem slowenischen Schwei-nestall." Die allgemeine Behandlung der Muttersprache ist seit 50 Jahren noch schlech-ter geworden. Der Kàrntner Slowene liest nicht. Warum liest er denn die deutschen Bùcher und Zeitungen nicht? Wer liest denn, wenn er das Gymnasium absolvierte, latei-nische und griechische Werke? Fachleute, sonst Niemand. Die Lektiire fremdsprachlichen Schrifttums ist ja viel schwieriger als man zu-
nàchst zugestehen mag. Selbst bei guter Spraehkenntnis wirkt fremdes Schrifttum sehr ermiidend. Immerhin reicht diese Sprach-kenninis aus, um Pikanterien zu suchen und sich daran zu ergòtzen. Die deutsch geschulten Slowenen lesen und verstehen verschiedene politische Schlager und andere Schmutz-schriften sehr gut. Diese Leute kònnen sich aber auch mit dem slowenischen Buche nicht helfen. Dialekt ist nicht Schriftsprache. Damit soli nicht jenen eine Konzession gemacht sein, welche den muttersprachlichen slowenischen Unterricht aus dem Grunde ausgeschaltet haben wollen, weil angeblich der Kàrntner Slowene die slowenische Schriftsprache nicht verstehe. Der Kàrntner, sagt man, spricht nicht slowenisch, sondern w i n d i s c h. Das Windische aber sei ein Ge-menge von slawischen und deutschen Worten. Wenn man damit einen SpaB machen will, ist es ja so. Und das nicht bloB in Kàrnten, sondern auch an der deutsch-italienischen Grenze oder wo sich in Wien Deutsche und Tschechen nahe kommen. Es muB auch vor tausend Jahren in ganz Deutschland so gewesen sein, sonst hieBe nicht das WeiBbrot Semmel — simila ist das Weizenmehl, die Thonplatte Ziegei von tegula, das Deckbrettel Schindel von schindula, der Schuhmacher Schuster von su-tor und so fort mit Grazie. Man hat beute noch scine Muhe, Fremdworte auszuscheiden und nationalem Sprachgut zu seinem Rechte zu bringen. Man soli also nicht der Sprache der Kàrntner Slowenen zum Vorwurfe machen, daB sie deutsche Ausdrucke mitschleppe. Die Sprachen der an das Deutsche Reich ehemals angeschlossenen nichtdeutschen Volksgruppen muBten ja mit der Zeit deutsche Worte in Menge aufnehmen. Die Reichskanzlei war deutsch, die Urkunden wurden lateinisch und dann deutsch ausgestellt, das Militàr war deutsch. Und es war schlieBlich gar kein Ungluck, wenn sich deutsche Worte in die slawischen Sprachen mengten und der Tsche-che beute noch die Schnecke mit šnek be-zeichnet, der Slowene aber hat dafiir das schòne nationale Wort des polž (deutsch Posch), ein Tier, das alles beleekt, oder alles bekriecht (poliže—poleže). DaB in Kàrnten jetzt nach funfzigjàhriger rucksichtsloser Be-arbeitung des Volkes mit einer ganz deutschen Volksschule dort, wo gar nichts slowenisches gelesen wird, die Sprache zu einem Gemengsel geworden ist, ist doch nicht zu verwundern. Allein es ist keine Logik darin, wenn jemand sagt: „Wir haben die slowenische Sprache mit Volksschule und Militàr glucklich zu einem Mischmasch gemacht, also dùrfen wir von der deutschen Schule nicht abgehen.“ Folgerichtig wàre es, zu sagen: „Dann miissen wir eben eine Mischmaschgrammatik machen und diese Mischmaschschule einfiihren.“ In diesem Ge-menge, wenn es wahr ist, daB die Kàrntner eine solche Sprache reden, ist aber die Z a h I der rein slowenischen Worte in solchem Mafie vorhanden, daB man sagen kann, es sei das Kàrntner Slowenisch sehr schon, archaisch von der Schriftsprache nicht verschoben und ver-schroben. Man gebe einer Kàrntner Volksschule die alten heimischen slowenischen Worte wieder, man sage „pounam“ statt „go-vorim“ (pominjam), man sage „medočje“, Ge-sicht statt „obraz“, d. h. das was zwischen den Augen sichtbar ist. Man konnte sogar das „sribam“, schreiben in Kauf nehmen, weil es ein aus dem Latein kommender internationaler Ausdruck ist. DaB das Kàrntner Slowenisch mit deutschen Aus-drticken u n terme ngt ist, kann kein Grund sein, das Volk fiir immer in eine ganz deutsche Schule zu zwingen und zu ent-nationalisieren. Berge und FluBnamen, Orts-namen und Dorfnamen, Hausnamen und Fa-milennamen stehen wie unvcrriickbare Dcnk-màler im Lande und es ist komisch, dieses Land deutsch zu nennen und nur deutsch haben zu wollen. Man lasse die Dinge wie sie in der Natur sind.
(Fortsetzung.)
1A
1 DOMAČE NOVICE j
Tudi mi ... !
Dunajski „Sturm uber Oesterreich“ se v eni zadnjih številk pritožuje nad zlorabljanjem domovine in ljubezni do nje. Med drugim pravi, da „imajo še dolgo vrsto takozvanih domovinskih društev in celo vrsto prireditev, ki se vršijo pod firmo domovine. Na teh prireditvah se vidi, da pač izobešajo zastave dotične dežele, avstrijske j zastave pa se bojijo in jo razobesijo kvečjemu v kakem kotičku. Tam lahko slišimo govore o ljubezni do domovine, o odgovornosti napram domovini, o nemški domovini, zastonj pa lahko iščemo besedo o očetnjavi, ljubezni do države, odgovornosti napram državi...“
Tudi mi smo istega mnenja. Ravno pri nas se toliko govori o domovini, o domovinski zvestobi, ravno pri nas so domovinski krožki, domovinski listi in domovinske prireditve na dnevnem redu.
V mislih jim je domovina, prikrojena njihovim nacionalnim težnjam, domovina brez krščanske pravice in narodnostne enakopravnosti. Njej obljubu-jejo zvestobo, da zvestobe ni treba dokazovati državi, njej pojejo pesem „Heut gehdrt uns Deutschland, morgen die ganze Welt“, da ni treba avstrijske himne, njej prisegajo ljubezen in nedeljivost, da ni treba dajati ljubezni in zagotavljati nedeljivost avstrijski domovini. Nas pa dolžijo nezvestobe in nelojalnosti vprek, tako nedavno v svoji knjigi o Koroški.
V dejanjih je naša resnična domovinska zvestoba! Nekoč so naši očetje in bratje krvaveli v boju za domovino, kljub hudim prilikam izkazuje naš gospodar s točnim izvrševanjem svojih dolžnosti napram državi svojo državljansko zvestobo. Mi ne trpimo, da se onečašča naša ožja domovina, zavaja naša mladina, maliči in sramoti naša materinščina, zasmehuje naša molitev, blati dediščina naših prednikov. Od naše avstrijske domovine tir jamo spoštovanja naše narodnosti, da ji zamo-remo vračevati zvestobo za spoštovanje. — V katerem taboru torej je prava domovinska zvestoba in ljubezen?	tj.
Tako v Ameriki — in pri nas? Nedavno smo citali v dunajskem akademskem glasilu, da poučujejo ameriški študenti prostovoljno otroke evropskih priseljencev v njihovi materinščini. Mnenja so namreč, da izhaja iz vrst ljudstva, ki pozabi materni jezik, pretežno število zločincev. Izkorenini se iz domače zemlje, ne more se takoj uživeti v novi svet, pa izgubi moralno oporo ter postane prah, ki ga meče veter sem in tja in ki povsod, kamor pride, uničuje in razjeda življenje. — Tako v Ameriki, kjer bi v vrvenju narodov in jezikov najmanj pogrešali ljubezen do materinščine. Pri nas pa so mnogi še vedno mnenja, da obstoja njihova naloga v tem, da širijo nemško kulturo s tem, da iztrebljajo drugorodno materno govorico. In ni jih strah pogubnih sadov njihovega dela, ki se bodo nekoč nujno maščevali nad njimi samimi.	tj.
Še enkrat „Die Schwarzen“. Zadnja notica pod tem naslovom me spominja smešne, a resnične zgodbice. Zapadno od Radiš leži vasica Dvorc ali Žvorc. Nemci so jo krstili z „Schworz“. Pa pride sem nekoč Nemec-šaljivec in vpraša žensko, odkod to čudno krajevno ime: „Sind vielleicht alle Leute schwarz?“ — Ženska mu odreže: „0 na, sind dajče auch, sehr viel dajče!“ — Mož se je nasmehnil in si mislil svoje o Nemcih v Žvorcu, odkritje plemena koroških zamorcev pa je prepustil očividno koroškim zgodovinarjem. —ič.
„Karntens hundertjahriger Grenzlandkatnpf.“
Pod tem naslovom smo nedavno poročali, da je bil oče pisatelja omenjene knjige rojen Slovenec. Od avtorja knjige prof. dr. Viktorja Miltschinsky smo sedaj sprejeli sledeči popravek: „UgotavIjam, da moj oče nikakor ni bil rojen Slovenec, marveč Nemec po rojstvu, ki se je šele na Bistrici nekoliko naučil slovensko. Nikakor tudi ni bil strasten nasprotnik Slovencev, marveč je v jezikovno-me-šanem ozemlju samo zastopal pravice nemštva. Ravno isto je pri meni. Poslovenila pa se je na Kranjsko izseljena veja družine, ki je med drugimi postala znana po umrlem slovenskem pisatelju Franu Milčinskem.“
Troje vsaj, prijatelji! Najizdatnejša je prosveta v družini , zanjo so namenjeni mirni nedeljski popoldnevi in tihi zimski večeri. Mohorjeve knjigi, «Koroški Slovenec" in Nedelj a“ bodijo družinsko čtivo, ki bo vedrilo duha in blažilo srce! Ne govorimo «narod, narod", v teh knjigah in listih, prijatelji, je duh vašega naroda! Vsaj to troje!
Blasnikova «Velika Pratika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarno J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
Eisenkappei—Železna Kapla. Nenadoma nas je zapustil vrli č. g. kaplan Jožef Picej in odšel v Št. Jakob. Takoj po svoji novi maši v Št. Primožu je prišel v našo faro in je goreče deloval med nami že peto leto. Z veliko vnemo je vršil težavno duš-nopastirsko delo. Vsem je bil vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Težkim srcem smo se poslovili od njega. Ohranili ga bomo v hvaležnem spominu. Želimo mu mnogo uspehov v novem delokrogu. Št. Jakobčanom pa častitamo.
Odvetnik
in zagovornik v kazenskih zadevah
Dr. Kurt Knapitsch
s tem naznanja, da je odprl svojo pisarno
v Celovcu, tlerrengasse št. 10.
Telefon 530.	72
Izpred Jepe. (Petschnitzen—Pečnica.) Našo šolo smo znotraj in zunaj lepo popravili. Tako je bilo zunanje zidovje že očrnelo, da so mnogi tujci šolo smatrali za kak star grad. — Dosedanji nadučitelj Maks Kowatsch je dodeljen šoli na Žili pri Beljaku. Novi šolski vodja je nadučitelj Treiber, ki je doslej vodil šolo in fronto v Vovbrah. Mladi učitelj Pauker, doma pri Tomažu v Dobju pri celovškem Št. Jakobu, je zopet prišel k nam, ravno tako mlada učiteljica Plantev iz Sinče vesi. — Leseni mrtvaški križ, ki je stal na strmini klanca pred pokopališčem, sta podrla dež in veter. Postavili smo novega, ki je gotovo najlepši izmed vseh lesenih križev, ki ob potih in na polju krasijo našo okolico. Po starodavni navadi se pred tem križem ustavijo pogrebci s krsto, dušni pastir krsto blagoslovi in vodi sprevod med grobove. — Uboge duše v vicah, ki na svoj dan posetijo pokopališča, so bile topot z nami gotovo zadovoljne. Naše pokopališče še ni videlo toliko ljudstva, kako popoldne pred Vernimi dušami. In toliko sveč in rož na grobeh! Medtem ko je v sosednjem Šentjakobu bril oster veter in pogasil vprek vse sveče, smo imeli mi, zaščiteni pod Humom, Petelinom in Taborjem proti severu in z Jepo proti jugu, najlepše vreme. Zato tudi imamo toliko cvetlic še v pozni jeseni. Župnik Hani je štel na Vernih duš dan 476 cvetov v svojem vrtu pred župniščem.
Eisenkappei—Železna Kapla. Na kvaterno nedeljo smo se Bogu zahvalili za prejete dobrote. V slovesni procesiji so otroci nesli razne pridelke in jih potem simbolično darovali pri sv. maši. Četudi nas navdaja skrb, kaj bo z zimo radi pomanjkanja kruha, ne zgubimo zaupanja v pomoč božjo. Pri mnogih gorskih kmetih se radi neugodnega vremena ni pridelalo niti semena. Zato bomo morali kruh kupovati. Pričakujemo izdatne pomoči vlade. — Dne 28. okt. je bil žalosten pogreb. Pokopana sta bila pri D. M. v Trnju ponesrečenca v Kortah, o katerih se je v zadnjem času pisalo v listih. Oba mladeniča v najlepši dobi življenja. Jožef Beton je bil star 32 let, doma iz Grada pri Cerkljah. Njegov brat je bil tudi od strela zadet, pa je še pri življenju in je zdaj v preiskovalnem zaporu. Drugi je Miklavž Ropret iz Velesovega pri Kranju, 25 let star. Sorodniki rajnih niso mogli pravočasno priti k pogrebu, zato so se pa domačini udeležili v lepem številu žalostnega pogreba in molili za dušni pokoj ponesrečencev. Ta slučaj je svarilo naši mladini, zlasti fantom, naj bodo pokorni staršem in cerkvi, pa bodo srečni. Slaba družba napravi v kratkem času lahko iz dobrega mladeniča zločinca.
Rosegg—Rožek. V pondeljek 8. novembra so pripeljali k farni cerkvi na vozu dve krsti. Za vozom je šla izvanredno velika množica ljudstva, pred njim pa dva duhovnika in cerkveni pevski zbor. Umrli sta dve babici-kmetici, Deža Štefančič in Hanca Hancijeva iz Šmartna. Prva je dosegla 77, duga 67 let. Vse življenje sta živeli v najtesnejšem prijateljstvu, vsak dan sta se obiskovali, vsako nedeljo šli skupno v cerkev, bili skupaj na vseh romarskih potih. Prva je zbolela Hanca in bila skoro dve leti v postelji, Neža pa jo je zvesto tolažila. Vedno sta si zatrjevali: Skupaj sva živeli, skupaj hočeva umreti. In res, ljubi Bog ju je uslišal. Novi župnijski upravitelj preč. g. Koglek je prišel v spremstvu šentjakobskega g. kaplana s cerkvenim pevskim zborom na domova obeh pobožnih mamic, ju blagoslovil na mrtvaški postelji ter spremljal na njuni zadnji poti. Skupaj v cerkev, skupaj v nebesa — na poseben način se je ta stari rek tokrat uresničil. Večni jima mir!
Radsberg—Radiše. (Razno.) Zadnji sončni dnevi so bili za nas pravi blagoslov, da smo mogli spraviti pod streho zadnje poljske pridelke. Repa je bila le slaba, boljša pa pesa, kolerabe in zelje so požrle večinoma gosenice, da ponekod ne bo kislega zelja s Špehom. V prihodnje se bo treba pravočasno spraviti nad tega škodljivca, ki je letos povzročil na zelnikih toliko škode. Tudi ajda ni dala prebogatega pridelka, kakor je obetala. Neprestano deževje jo je oviralo pri cvetju in zorenju. Nekoliko boljša je bila koruza. Dovolj bo sadja in povsod je primanjkovalo sodov za mošt. — Na večer pred Vsemi svetimi se je tropa fantalinov spravila nad razglasno tablo dom. fronte, pritrjeno pred cerkvijo. Junaki so jo odtrgali od zida in vrgli na tla, da se je razbila. H temu žalostnemu korenjaštvu jih je najbrže zapeljal kralj alkohol. Isti večer so med rožnim vencem v cerkvi zbijali neokusne šale. To so sadovi veri in rodu odtujene mladine. Vedno spet doživljamo resničnost kanclerjevih besed: «Odpadništvo še ni nikomur koristilo!" Za zločinci poizveduje orožni-štvo. — Naš preč. g. župnik se je moral podvreči težki operaciji, ki jo je srečno prestal in se po treh tednih vrnil med svoje ovčice. V času odsotnosti je faro oskrboval č. g. Mohor Picej. — Porok imamo bolj malo. Predzadnjo nedeljo nas je zato presenetil oklic enkrat za trikrat: Tesar Tone Orlič si je pred letom dogradil ljubek dom, sedaj pa si poiskal družico in gospodinjo v Mariji Verdnik iz Djekš. S svojimi šestimi križi je hotel dati korajže za ženitev še drugim. Želimo novi družini obilo sreče!
Ženimo se! (Keutschach—Hodiše.) Veseli dnevi so za nami, naša fara pa je kar za tri mlade družinice bogatejša. V nedeljo 7. t. m. je vodil bivši predsednik «Zvezde" France Šušu svojo nevesto pd. MraČnikarjevo Tilko pred poročni oltar. Naš neumorni režiser Tevžej Kompoš ni hotel zaostajati, pa si je izbral družico v pridni igralki Leniji Mikše, pd. Žampovi. In se je dal z njo zvezati pred oltarjem Marije Pomagaj na Brezjah. Tudi Prtiče so bile isto nedeljo prav veselo razpoložene. Svatoval je zadnji in najmlajši sin ugledne Cvandrove družine Tomej s pd, Riplnovo Katico na Goričici. Mladi možje so izšli iz društvenih vrst in bodo nedvomno tudi V bodoče društvu vsikdar v ponos. Naj je njihovo družinsko življenje polno blagoslova in tihe sreče!
Feistritz i. R.—Bistrica v Rožu. Humberški gozdar Korb je 9. nov. ujel divjega lovca Martina Fister iz zgornjega kraja. Ostrelil ga je preko lica in ušesa in predal sodišču. — Nemška priloga slej-koprej zbuja tudi našo pozornost. Številke ljudskega štetja glasno pričajo, kako so Nemci razpoloženi napram naši manjšini. Leta 1880 nas naštejejo še nad 120.000, po 50 letih pa izgine o-kroglo 100.000 Slovenceo na papirju neznanokam. Vsak pameten si bo pri tem mislil svoje o zadnjem ljudskem štetju.
Eisenkappei—Železna Kapla—Št. Lenart. Izredno ugodna jesen nam je omogočila, da smo v nedeljo dne 7. nov. obhajali slovesno v Št. Lenartu spomin cerkvenega patrona. Št. Lenart v Remšeniku je najvišja cerkev v slov. delu Koroške. Leži ob državni meji pod zgodovinsko goro Ovševo. Iz Kaple so približno 3 ure hoda. Popolnoma v samoti je to svetišče. Daleč naokrog ni kmeta. O-pravili smo na vrhu zahvalno procesijo in slovesno božjo službo s skupnim ljudskim petjem in H-
turgično molitvijo. Stolp in cerkev sta dobila letos | na zunaj novo obleko, popravljena je bila tudi j naša druga gorska cerkev Šmarjeta v Remšeniku, i ki je v soseščini Št. Lenarta.
Ferlach—Borovlje. Ko so tihotapski tatovi zad- | njič obiskali skladišče tukajšnje puškarske zadruge in je prišlo do znane žaloigre v soteski pod I Kortami, je prijeti tihotapec orožnikom izjavil, da I je bil eden njegovih pajdašev nek Borovčič „To-ne“. Poznejša preiskava je nato dognata, da so bili vsi trije iz okolice Kranja. Ukradene puške se nahajajo spet v skladišču, a so precej poškodovane, ker so tatvinski tihotapci ravnali z njimi dokaj j neusmiljeno.
Drobiž. Zimska pomožna akcija za gorske kmete bo izvedena kot lani v obliki oddaje pocenjene j rži. — Sv. oče je sprejel v avdijenco prevzv. kne-zoškofa dr. Adama Hefter-ja. — Vseh služkinj v državi je glasom izkazov bolniških blagajn 94.245, i od teh je na Koroškem 5478. — V gozdu pri Pod- j roščici so našli mrtvega 691etnega Leopolda Lederer, stanujočega v Dragožičah. — Neznanci so izplenili trafiko Schuln v Žrelcu in odnesli blaga ! za 552 S. — V Hodišah se je 7. t. m. poročila j Mračnikarjeva Neža z Francem Wagner-jem, zidarjem v Sekiri. — V Oradičah pri Pliberku je umrla 711etna Terezija Kummer. — 241etni Franc Kogler iz Sinče vesi je bil vsled denarne poneverbe obsojen na leto težkega zapora. — V Mohličah so pokopali posestnika Gregorja Hovca, pd. Kovača iz Gorič. — V Škocijanu je umrla Tina Lesjak, bivša kuharica rajnega kanonika dr. Sommer-ja. Vsled svoje značajnosti je bila zelo spoštovana. Pokopali so jo tinjski prošt mil. g. Benetek ob asistenci g. župnika Poljanca. — V Škocijanu se je poročil gostilničar Rudolf Wank, pd. Pukart, z gčno Katarino R. z Rude. — Zvišati nameravajo radio-pristojbine za 20 g na mesec.
NAŠA PROSVETA
Čuvajmo sfovenski jezik!
Slovenski jezik govori do dva milijona Slovencev. V tem jeziku imamo že pred 1000 leti napisano našo besedo in ravno to nam tudi dokazuje, da nam je ta jezik sam dal spričevalo, da moremo v tem jeziku ne samo govoriti, ampak tudi pisati. Skromni so začetki slovenskega pisma, kažejo nam pa veliko silo in bogastvo jezika v oni dobi. Ta jezik je že tedaj čist in lep, v teku stoletij pa se je izčistil in se danes še čisti. Ti rokopisi so nam drag spomenik, saj nam kažejo, da je slovenski jezik šel po svoji posebni razvojni poti v bodočnost.
Prvi tak rokopis in najstarejši so B r i ž i n s k i spomeniki, ki so nastali nekako okoli leta 1000 po Kristusu. Obsegajo splošno veroizpoved, kratko pridigo o grehu in pokori in novo obliko splošne izpovedi. Drugi je S t i š k i rokopis iz leta 1428, imenovan po stiškem duhovniku. Obsega molitev pred pridigo in pesem ,,Salve regina . Leta 1440 je pripisal h temu rokopisu drug stiški duhovnik velikonočno pesem in obrazec za splošno izpoved. Tretji je Celovški rokopis, ki izhaja iz leta 1430. Tu imamo v slovenskem jeziku Očenaš, Avemarijo in Vero.
To so prvi naši rokopisi v slovenskem jeziku. Zakaj rokopisi? Takrat še niso poznali tiskarskih strojev, zato pa so pisali večinoma po samostanih, ki so bili v oni dobi nositelji kulture, sami menihi na pergament ali na papir. Poleg teh treh rokopisov imamo še nekaj manjših odlomkov v slovenskem jeziku. Po teh delih sodeč, moramo misliti, da je bilo več napisanega, da pa je zob časa marsikaj uničil.
Na splošno bi lahko rekli: Ti trije rokopisi so legitimacija za vstop v samostojno jezikovno življenje, so legitimacija našega jezika. Jezik, ki ne raste in se ne razvija, je mrtev. Jezik slovenski pa raste, živi, se dviga v svojem razvoju vedno višje, tako da je vedno lepši in bogatejši. Od začetka njegove pisane izpričanosti do danes raste in bo živel, dokler bo živel slovenski rod. db.
Vzgledi vlečejo! Selani so prvi stavili odvisni oderski materija! na razpolago prosvetni centrali in kar troje društev že pripravlja njihove igre. —
Njim so se sedaj pridružili vrli Radišani in prepustili centrali vse svoje odigrane ali neuporabne komade. —Živela torej društvena vzajemnost!
Društva v Rožu in celovški okolici, pozor! Na Štefanovo 26. decembra se zberemo na veliki pevski prireditvi v boroveljski kinodvorani. Po tem določite termine svojih društvenih prireditev. V nedeljo 9. januarja pa praznujemo po vseh naših društvih družinski praznik s popoldanskim društvenim sestankom, posvečenim družini, celici našega narodnega življenja.
Glainach—Glinje. V nedeljo 21. novembra priredi Čitalnica pri Cingelcu na Trati veseloigro „V Ljubljano jo dajmo“. Vmes nastop pevskega zbora. Vabljeni!
Eberndorf—Dobrla ves. V nedeljo 21. t. m. gostujejo v Narodnem domu ob 3. uri igralci Pliberškega društva z igro „Dom“. Sodelujejo okrožni pevski zbor. Vsa okolica vabljena!
GOSPODARSKI VESTNIK
Izdatna zimska krma.
Letošnja krompirjeva letina je v splošnem zadovoljiva in bo mnogokod dovolj krompirja za zimsko krmljenje. Posebno dobro se obnese po-kladanje okisanega krompirja, če pri tem upoštevamo nekatere okoliščine.
Konji radi žrejo krompir, ki jim lahko v polni meri nadomesti oves. Oves je drag in si ga bo le redko kateri gospodar zamogel nabaviti. Ker so 3 kg ovsa v ceni enakovredni 10 kg krompirja, se izplača krmljenje konj s krompirjem skoroda ravno tako, kakor prodajanje krompirja na trgu. Pač po tem, koliko je konj vprežen, pokladamo dnevno največ 20 kg okisanega krompirja na konja. Ker so konji sila občutljivi, je treba paziti na to, da so gomolji zdravi in dobro oprani. Krompir pomešamo s siamsko rezanico ter dodajamo še nekoliko živinske soli.
Najboljši je okisan krompir za svinje, pri katerih po količino krompirja postopoma zvišavamo. Pitalnim živalim pokladamo redno tudi nekoliko beljakovinaste krme. Pripraven je krompir za pitanje volov, katerim pokladajo nekateri živinorejci do 30 kg na dan. Vol, ki dobiva dnevno 4 kg detelje in 4 kg sena ter še 20 kg krompirja na dan, mora na teži pridobivati vsaj 1 kg dnevno. Manj krompirja pokladamo mlekaricam, ker za-dobi mleko ob količinah nad 15 kg neprijeten o-kus, sirovo maslo pa postane mazasto. Poleg krompirja dajemo seve sena in slame ter kostne moke in živinske soli.
Živinorejci smo, od naših hlevov zavisijo kmetije in njihov procvit. V zadnji številki že smo nakazali, da bo treba uvesti številke in račune tudi pri krmljenju. Iz današnjih vrstic izhaja važnost krompirja pri krmljenju, še bolj pa pomen naprav za njegovo okisanje. Ko dosežemo to, da se udomačijo na naših kmetijah za živinorejo izredno važne silonaprave, bomo končno v našem kmetijskem gospodarstvu na poti navzgor. Lw.
Kedaj obnavljamo Sadovnike? Naj nihče pri nas ne koplje za sajenje sadnega drevja majhnih, kakor dober škaf širokih jamic in vanje pogreza sadik! Jame morajo imeti v premeru vsaj 1 in pol metra, še bolje je dva metra, globoke pa naj so 50 cm. Sedaj posajeno drevje dobro obložimo z gnojem in zemljo, da ne škoduje zima. V težkih in vlažnih zemljah pa s sajenjem rajši počakamo 1 do vigredi.
Apno in sadno drevje. Ponekod še vedno skušajo varovati sadno drevje pred divjo in domačo živaljo s tem, da pobelijo debla z apnom. Dosedanje izkušnje učijo, da je beljenje z apnom popolnoma odveč. Zakaj bi se žival, kateri tako zelo prija apno v krmi, branila apna na deblu? Apno ne sliši na deblo, marveč v zemljo, kjer lahko pride popolnoma do veljave in je koreninju izdatna pomoč.
Snažimo sadna debla. Drevje je treba snažiti kakor živino. Pregosto vejevje, vodene poganjke, nalomljene in suhe veje odžagamo tik debla, rane zamažemo z drevesno mažo. Staro skorjo ostrgamo ter sežgemo, da uničimo v njej skrito golazen.
Drevje, ki ga je hudo napadel mah in lišaj, poškropimo z apnenim prahom iz negašenega apna ali z drevesnim karbolinejem. Snažno drevje in sna-žana živina, to je dika umnega gospodarja!
Česen je čislano domače zdravilo. Mnogo ga uživajo na jugu in so zato tako zdravi in odporni. Priporočajo ga za reditev prebave. Prav dober je tudi kot zdravilo proti otrpevanju žilja, ki je pogosta starostna bolezen. Ne manj ko en strokec in ne več ko tri strokce na dan je srednja mera.
Velikovšski trg sredi novembra. Na živinski trg so prignali 7 volov, 2 mlada vola, 21 krav, 2 telici, 2 prašiča, 84 plemenskih, 12 ovc, 2 kozi. Cene se niso spremenile. — Na blagovnem trgu so veljale sledeče cene: jajca 16, stare kokoši 2 do 3.50, mlade 2—3.50, zeljnate glave 15, sirovo maslo (kg) 2.40—3.20, pšenica (100 kg) 39, rž 32, oves 24, proso 22, konoplja 28, ječmen 26, ajda 30 S.
Originalna Melode-mlet na centrifuga
najboljši in najtrpežnejši p osnem al ni k sedanjosti
Pinje, posode za mleko itd. itd.
P a r i I n i k i
Brabantski, obra-čevalni plugi kakor drugo poljsko orodje
Ceniki zastonj, ugodni plačilni pogoji	7d
Melotte Werke, IS., Mayerhofg. 16-20
Sposobni upravičeni zastopniki se iščejo
v svinjskem (Utevuf
vsled krepostne krme »Emivit"
Koncetrat z uradnim jamstvom hranilne vsebine. Zahtevajte brezplačna pojasnila in do-pošiljatev prospektov od proizvajalca 64
Franc in Rudolf Gubik
Kraftfuttermittelerzeugung Wien XII., Schònbrunnerstr. 179
Za 5 S na masec dobavlja 54
posnemalnike
Jos. PELZ, Wien XV., Mariahilferstr. 164
Ceniki zastonj	Zastopniki se iščejo
Zimski ostanki
meter 70 grošev.
Barhente za perilo in obleke, flanele, nitkasto blago, modre, črne, rdeče in modne tiske, posteljino v vseh barvah, šifone, Oxforde, klot-molino, Jaco-brisače, ševijote, zimske dirndle razpošiljamo po povzetju.
Naročite za Božič po želji
30 metrov za S 21.—.
R. & Josefine WEISS,
Wien, IX. Bezirk, Pcrzellangasse 14
Pol kg lepih ostankov za krpanje S 1.—. Čevlji, stari, popravljeni, vseh velikosti S 3.50 in S 2.50.
Čevlji, isti z novimi podplati S 6.— in S 4.50. Čevlji s podplati prve vrste S 9.— in S 7.50. Dežni plašči, nepromočljivi, rabljeni S 6.—. Zimski plašči, pristna volna, rabljeni, temno-modri S 24.— in S 20.—.
Ako ne ugaja, denar nazaj.
Od S 20.— poštnine prosto! Ceniki zastonj.
Lastnik: Pol. In gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj In odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klapenfurt. Acha'zelgasse 5.
Tiska Ljudska tiskarna Machàt in dn»*ba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7.