25
Kmetijstvo.
Črtice za sadjarje, i.
Časi za kmetovalca so vedno težavneji. Davki vedno naraščajo, pridelki so pa navadno vedno slabši, ker je zemlja vedno bolj izmolzena. Vinorodne kraje je pa poslednja leta še obiskala trtna uš, ki je jim napravila že jako mnogo škode. V tacih okoliščinah je čisto naravno, da mora naš kmet iskati si novih dohodkov, da more izhajati. Jela se je zlasti obračati večja pozornost sadjarstvu,   ki   more nam Slovencem zares  še  jako  mnogo
v
koristiti, ako se ga z vso resnobo lotimo. Zal, da so mnogi za sadjarstvo nekoliko mrzli. Največ je sadjarstvo že zaradi tega težje udomačiti v kakem kraji, kakor kako drugo stvar, ker kmet nima od njega prvo leto dobička, temveč mora čakati, da mu drevesca odrasto. Navadno še le sin uživa, kar je sadil oče.
Lepšega in koristnejšega pa skpro za kmeta vendar ni, kakor je sadjarstvo. Kako lep je vrt, poln rumenih in rudečih jabelk in rumeno-zelenih sočnih hrušek, ki se dajo dobro porabiti za domačo porabo, ali pa prodati na trgu. Iz jabelk ali hrušk pa tudi lahko naredimo zdravo in slastno pijačo, s katero si lahko krepčamo po letu v vročih dnevih.
Da se pa moremo pečati s sadjerejo, je treba, da si vzgojimo drevesc. Vsakdo pa ne more si napraviti drevesnic, pač pa lahko vzgoji nekaj drevesc, katere potem posadi na svoj vrt. Vsakdo naj po zimi zbira od dreves peške, da jih pomladi posadi. Odbirati je pa treba le lepe zdrave peške, ker le tako dobimo lepih dreves. Dobro je, če peške po zimi denemo v moker pesek, da ostanejo sveže in jih miši ne pojedo. Najbolje je, če peska denemo v kak zaboj, in v ta pesek denemo pesek in vse dobro zalijemo, ter zabojček denemo v kak ne premrzel ne pregorek kraj, ali ga pa zakopljemo v zemljo. Peške morajo po zimi imeti mir in vlago in vsled vremenskih prememb ne smejo prezgodaj začeti kaliti.
Pomladi se že jeseni zrahljano gredo še dobro pre-koplje in ko se zemlja dosti posuši, se peške sejejo. Čez grede se potegnejo pet centimetrov globoke brazde, v katere se potem posejejo peške. Pri tem se mora posebno na to gledati, da se pregosto ne seje. S peskom posejane peške se 2 centimetra na debelo pokrijejo z dobro prstjo, tako da se brazde še malo poznajo na gredi. Peške bodo hitro kalile, posebno če jih pridno plevemo in okopavamo in če je treba, jim tudi prilivamo. Drugo pomlad jih že lahko presadimo v drevesnico.
Proti takemu vzgajanju dreves jih je jako mnogo, ki mislijo, da je najbolje, če peško kar posadiš, kjer naj v bodoče raste drevo na vrtu, ali pa celo kamor je tudi zunaj vrta. Ti ljudje utemeljujejo svoje mnenje s tem, da drevo,  ki  je vzraslo v drevesnici v dobro pognojeni
in zrahljani zemlji kmalu usahne, če pozneje pride v slabšo zemljo. Drevo, ki je zrastlo v pusti zemlji, pa lepše raste, ko se posadi na vrt.
v
Skušnje uče, da je tako mnenje napačno. Ce peške sadiš kodar koli ob potih, navadno niti deseta ne zraste v lepo drevesce. Večino jih zamore neugodne razmere, posebno druge rastline. Vsaj je znano, kako se po gozdih razstrese seme raznih dreves, ali vendar niti iz desetega ne zraste drevo, vse druge zamore druge rastline. Drevesce, ki raste v slabi zemlji, ne naredi lepih koreninic, ker zemlja ni zrahljana in zaradi tega se pozneje lepo razvijati ne more. Kakor tele nikdar ne bode lepo, če sprva ne skrbiš zanj, ravno tako drevesce ne bode nikdar se lepo razvilo, če se v mladosti ne more narediti lepih koreninic.
v
Ce tako zamorjeno drevesce presadiš v boljšo zemljo, ne bode moglo porabiti redilnih snovij, in bode vsled tega jelo pokati, izcejati smolo in drevesne sokove, in posledica tega je, da ,se ga loti rak. Drevo s slabimi koreninami pa tudi v slabši zemlji ne vspeva, ker iz globine ne dobiva potrebnih snovij. Iz povedanega je torej jasno, kako skrbno mora sadjar že vzgajati drevesne sadike, če hoče, da bode kdaj imel lepa zdrava drevesca, katerih bode vesel, in katere mu bodo prinašale mnogo sadu.