Naši dopisi. Iz Rusije 6. jan. tj. — Kdo ne pomni julija in avgusta meseca vriša in piša Evropskih turkofilov in os-manomanov vseh barv, belih in črnih, svetlih in mračnih. Navdušeno so peli Turško slavo, razsvetljevali svoja gnjezda, zasramovali vse slavjanstvo, pili so, kolikor je glava prenašala, lagali so kričeči na vse grlo, menda želeči prepričati sami sebe, da njihova laž je resnica. Omenimo za zdaj le dve tedanji neotesani tur-kofilaki laži: prvič laž o velikanskih Turških zmagah, drugič laž o tem, da vojska je končana, ker Rusija nima več armade. Že takrat smo prašali turkofile, kje so trofeji Turških zmag. Odgovor na to prašanje so nam dali ne turkofili, kateri v svoji nesramni laž-njivosti celo nikakoršnega pojma nimajo o resnici in poštenosti, odgovor so nam dali sami Turki. Dovolj je znana Sulejmanova Sibkinska divja krvoločnost in Izmajil-Gakkijevo Teliško roparsko ubijstvo. Nadejali smo se takrat, da ko padeta Kars in Plevna, se bo pokazalo, da med Turki, ki so preveč bogati zverinskih izvržkov, podobnimi Sulejmanu in Izmajilu, se nahajajo vendar tudi po človeško pošteni generali, Muk-tari in Osmani. Pod Rarsom, posebno na Kizil lapi, je bilo do oktobra mnogo krvavih bojev; Plevniške griče in žlebove so naši vitezi štirikrat napajali s svojo krvjo; sto in sto naših junakov je v krvavih bitvah zginilo, da se ni vedelo, kam. Nadejali smo se, da oni, kakor si bodi, zdravi ali ranjeni živ6 v Turškem plenu v trdnjavah ter da po vzetji trdnjav jih bomo zopet videli. Gojiti tako nado smo imeli vao pravico, zakaj to je pri vseh narodih navada, in ta navada je postala postava, katero je še posebej potrdila G e ne v s k a konvencija, da po bitvi pobirajo protivniki vsak na svojem polji s svojimi tudi ranjene sovražnike. Ta nada je navdajala našega čara, ko je premaganemu Osmanu vračal sabljo ter milostljivo odpustil ga v plen v Rusijo nav vseh pravicah premaganega poštenega protiv-nika. Čakali smo in Čakali sporočil iz Karsa in Plevne o naših jetnikih, rešenih iz progromov sovražnika. Prejeli smo nazadnje po dolgem čakanji sporočilo tako-le: „Ne enega našega ranjenega med tisoč Turkov niso našli ne v Karsu ne v Plev ni." Ko se je ta nenadna novica po dolgem čakanji razglasila po Rusiji > je sveta jeza objela vsa srca vsega Ruskega naroda. Zdaj poprašuje drug druzega osebno in javno, v domačih krogih in v časopisih, kaj neki bo zdaj naša vlada storila? Bo še božala Turke, jih hvalila za hrabrost , jim vračala sablje, ali pa bo nazadnje postopila tako, kakor bi vsaka druga Evropska vlada storila a takim divjim protivnikom? ali ne bo zahtevala preiska-vanja in sodbe nad Turškimi generali, kolikor jih je do zdaj krivih roparskega zavratnega umora naših ranjenih? To tirja razžaljeni Ruaki narod, razžaljena pravica, razžaljena omika in človekoljubje. Turki so ˇ današnji vojski zgubili vse tiste pravice, katere vživajo omikani narodi v vojski; oni niso vojevajoč se narod, oni so divja krvoločna in roparska druhal brez človeškega čutja in tedaj tudi brez Človeških pravic. Rusija ima vso pravico vsemu svetu objaviti, da vojska s Turško vlado je končana in da ona ima zdaj sveto dolžnost in neodjenljivo nalogo, Turške zavratne m o-rivce in roparske druhali povsod in z vsemi sredstvi preganjati in krotiti, kakor vsaka poštena vlada preganja in kroti tolovaje, puntarje, morivce in druge hudodelce. Natančno steviljenje je pokazalo , da Turkov so naši zajeli v Plevni 44.000 mož; topov se je našlo res samo 77, kolikor je mislil Osman, da jih utegne rešiti v Vidin. Na Plevniških trdnjavah pa jih je imel Osman do 200. Pravijo, da nekaj jih je kje v zemljo zakopal, največ pa z dinamitom razbil. Bilo bi tedaj treba Osmana, predno so ga iz Plevne odpeljali, strogo prašati, kje je ostalo 123 topov, kateri so po vojni postavi Ruska lastnina. Danes, v praznik sv. 3 kraljev, imamo tukaj Božični praznik. Ravno zjutraj so zavihrale po mesta zastave; telegraf nam je zopet čez noč prinesel kakor nalašč k Božiču veselo novico, da je en oddelek Gur-kovega kora vzel Sofijo. Srbska zmaga pri Pirotu je izbudila v Rusiji veliko radost; car je velel Srbom poslati 150 Georgijev-skih ordnov. V inostranih časopisih čislamo pogoje mirii. Jako zanimive čenče so ti pogoji, kakor, na priliko, da An* glija nima nič proti temu, da se Dardanelski pro-livi odkrijejo — se ve, da tudi Angleški vojni floti. Kakošna lisica bi rada bila Anglija! Kaj prav za prav so Dardanelski prolivi? Oni so vrata Ruske hiše, skozi katera drži pot po svetovnemu morju, druzega nič, tedaj vprašanje o teh vratih ne more po pravici Anglije prav nič brigati. Sredizemjio morje je svetovno morje, odprto vsem narodom. Črno morje pa je prav to, kar Kaspiško morje — to je, lastnina Rusko-Perška, uno pa lastnina Rus ko - Turšk a. Kakor Anglija nima nikakoršne pravice imeti vojne 20 21 flote na Kaspiskem morju , tako tudi nima pravice do Črnega morja. A čez Dardanele drži pot iz Ruskega morja v svetovno, ne pa v kako Angležko morje. Nevošljivost Angleška je 1856. leta s silo zaprla Rusiji njena Daravna vrata; — s silo, če ne bo drugače mogoče, si jih bo zdaj Rusija zopet odprla. Drugi komični pogoj miru se tiče Rum unije, Bolgarije in Srbije, češ, da Rumunija io Bolgarija gte neodvisni državi, vendar garantirane od Evropskih vlad, a Srbija z Bosno in Hercegovino pa pripade viasti Avstrije. Teb pogojev Ruski narod ne razume. Ruski narod ne preliva svoje krvi in ne trosi na milijarde rublje v zato, da bi Evropa gospodinjila v Bulgariji , in Srbi se tudi ne vojujejo zato, da bi hoteli izpod nominalne vrhovne Turške vlade priti Magjarom-turkom v kremplje. Enaki pogoji mini se zde" Ruskemu narodu norčave blodnje Evropskih turkofilov, ki v obupu svojem sanjajo zdaj o Turških pravicah, zdaj o kulturonosni misiji nemško magjarske Avstrije. Nemško magjarska Avstrija že zdaj komaj na nogah stoji; ako si naloži na pleča še Srbe, bi se pod elavjanskim bremenom zgrudila. V Gorici 13. januarja. — Nas tukaj — sosede italijanske — je te dni bolj osupnil in rekel bi živeje zadel nepričakovani dogodek Rimski, ko Sipka in Niš. Sipka in Ruski Radečki: — naš Radecki in — Viktor Eraanuel!! — Vsi trije italijanski tukajšnji časniki so včeraj in danes več ali manj v Črnino zaviti; najbolje pa se odlikuje se svojo — žalostjo „L/ Isonzo". Skoraj smešno patetičen — čez in čez tiskan — sestavek na prvi strani je debelo črno obrobljen, — čeravno imamo dobre tri ure hodd do mejne Idrije pri Bračanu. (M' intenda — chi puo!) Mi radi spoštujemo druzih ljudi občutke, da le so resnični; ali pretirana, narejena, demonstrativna »žalost" se nam studi. Tako je tudi le zgolj affe k taci j a, da so glediščne predstave slovečega tragikarja Ernesta Rossi-a, ki so se imele pričeti 16. t. m., odložene na naslednji teden. Najbolj pa sem se danes začudil, ko je tudi cerkveni naš list „Lf Eco del Littorale" sporočilo o Viktor Emanuelovi smrti oklenil z znamenji žalosti na tisti način, kakor demokratični (oder was!!) „Goriziano". *) Ko sem pa pozneje bral nek najnovejši telegram iz Rima, govoreč o nekih navskriž-nostih zastran pogreba, mislil sem: Znabiti, da je „Eco" pravo zadel. Znano je, da je bil Viktor Ema-nuel le več ali manj zavedno orodje zidarjem zedi-njene Italije: on je dotični prevrat se svojim kraljevim imenom in, kakor pravijo, ,,poštenjem1' zagrinjal, za-grinjal, kakor z nekakim plajščem dostojnosti in po-stavnosti. Tisti, ki so ga gled6 na rovarske namene zlorabili živega, hočejo, kakor se kaže, zlorabiti tudi še cel6 truplo njegovo. To so namreč zakleti sovražniki vsakošnih verskih in konservativnih načel. Od tod utegne nastati osodepolen konflikt. Kar bi bil Viktor Em. se svojim nimbusom ubranil, moral bode naslednik Humbert zatreti znabiti se silo. Bodi res, ali ne, da je Pij IX., govoreč o bolezni kraljevi, rekel: „Vatikaa in Kvirinal sta bolna: slabo bode za Rim, če se zdravje ne povrne v Kvirinal" : — vsakako so te besede kakor preroške. Z eno besedo, kakor so tisti dan, ko je Viktor Em. umrl, viseli nad Rimom črni oblaki, tako se mi zdi, da vidim črne megle na cerkvenem in politiškem horizontu. — Bilo je 13. septembra preteklega leta popoldne, ko sem se spreha- *) „L Isonzo" je sinoči hudo oštel jjGoriziano-a" zato, ker ni bil prve dni črno obrobljen. Med tem pa je prišel tudi njegov včerajšnji list se sramožljivimi znamenji žalosti na svetlo. Pis. j al pred Kvirinalom in se oziral tje čez proti severozahodu, proti Vatikanu, kjer sem bil tri dni prej roko poljubil najčastitljivsemu in imenitnišemu starčeku na svetu. Kralja ni bilo v Kvirinalu ta čas; on se je sploh ogibal večnega mesta in Kvirinala; saj ste mu že podobi ss. Petra in Pavla pri vratih in drugi katoliški kipi v poslopji spričevali, da tu ni pravi dom njegov. Take io enake misli so mi rojile po glavi in koliko zgodovinskih epizod je letelo memo mojega duha tisti večer na Kvirinalskem griču! Premišljeval sem, kako je Pij IX. 24. novembra 1848. iz tistega osodepolnega poslopja ubežal in odpeljal se tje proti koloseju in dalje proti vratom sv. Ivana. In zdaj — prišel je za par dni v tisto poslopje Viktor Emanuel — sprejemat svoje velikaše, sprejet Gambetta-o in — umret, umret prav na 5. obletnico smrtnega dne Napoleona III., kateri ga je pripravil v Kvirinal!! To so reči in okol-ščine, ki silijo človeka — misliti! — Prav ima tedaj „Eco<( se svojima debelima črnima črtama nad in pod sporočilom o smrti prvega kralja italijanskega; zakaj: včmo, kaj je bilo, a ne vemo, kaj da bo. — Naš državni poslanec gospod Fr. grof C or o ni ni je preteklo nedeljo opravičeval svoje obnašanje v Dunajski zbornici. Govoril je jasno in gladko in tako, da mu ni moč veliko ugovarjati. Andrassy-evo politiko odobruje. Poslušalcev je bilo veliko; na zadnje so mu živo ploskali. — Tistega še ne llletnega dečka (ne kovaškega, ampak mestne ljudske šole učenca), ki je 18. dec. 1. 1. realca Punzengruberja v pljuča zabodel, so obsodili včeraj. Dvajset dni bo zaprt in stroške mora ranjencu povrniti. Ranjencu gre bolje, ali mati njegova je sinoči umrla. — Potovaje v Benetke sta d osla danes v Gorico grof Bardi (vojvoda Parm-ski) in sopruga njegova, knjeginja Braganška in se bosta nekaj dni mudila pri grofu Chambordu. Iz Koroškega 10. jan. — Z železnico med dolj-nim Draubergom (Onterdrauburg) in Vošpergom (Wolfsberg) bo vendar le resnica. Pretekli mesec (od 11. do 20. dec.) je politiška komisija pod vodstvom vladnega svetnika grofa Chorinskega obhodila pot prihodnje železnice, pa nikjer ni našla nobenih ovir. Koj spomladi se imajo začeti dela. Mnogim se že sanja od presrečnih časov, ki dojdejo Labodski dolini, ko bode železnice hlapon žvižgal po njej. Naj bi njih nade ne splavale po vodi! Skušnje marsikaterih krajev nam kažejo, da železnica ni povsod dobrota. Liberalci sicer pridigovajo, da so železnice „kulturonosiikeu in da sip-ljejo blagostan in blagoslov povsod, kjer tekč. To so pogostoma pač le prazne fraze! Ne, da bi hotel tudi jaz odrekati železnicam neizmerne koristi, ki jo dona-šajo posameznim krajem, deželam in v obče svetu; al to ne velja o tistih s pečinami obdanih kotih, kamor nobena kultura ne more in katerim je železnica že velik kos kruha vzela in jim je zato veča nesreča kot sreča. Naj gredč liberalci le v nekatere kraje na notranjskem Kranjskem, — naj gred6 v rodovitni južnovzhodni del Štajarske, kjer gre železnica od Zidanega mosta v Zagreb, — v okolico Brezico. Ondi bodo videli revščino tako, da je groza! Neomejeni odstop zemljišč železnici je kmetov veliko spravil na beraško palico; kar je siromakom še ostalo, v to se delita advokat in eksekucija. Primeri se že večkrat, da kmetje pridejo v davkarijo in prosijo, naj jih iz zemljiških bukev izbriše kot posestnike. Ne davno je bila kmetija nekega kmeta, kateri je bil 37 gold. na davkih dolžan, na 20 gold. cenjena, ki se bode komaj čez 10 gold. prodala. Ni ne tedaj vse zlato , kar se sveti, in tako je tudi z železnicami. Večkrat dobrota so tudi večkrat nesreča nekaterim krajem. Ali bo naša gori omenjena nova železnica v uno ali to vrsto spadala, učila bo prihodnost. Iz Toplic 9. jan. — Srce domoljubu veselja igra, videti, kako se slovenska reč, vkljub vsemu prav Turškemu prizadevanju naših nasprotnikov, vendar čedalje bolj razvija; kako se narod v neizmerno sramoto onih, ki so si dolga leta že prizadevali in si še prizadevajo, vse, kar je slovenskega, zatreti, čvrsto zaveda ter a krepko besedo tirja mu naravne pravice. — Tudi pri nas sta se prizadevala posebno dva možiceijna, katera spadata v ono vrsto ljudi, ki neprenehoma trobijo v rog „Ljubljanskega buteljna", tudi „Tagblatl" imenovanega, in vse žile napenjata, vse pod oblast dobiti, kar je narodnega zadušiti in na njegovo mesto posaditi nemčur-sko tujko. Res, da ljudstvo se ježe močno tega njunega vpliva otreslo, vendar imata, Bogu potoženo, še precej moči do nekaterih nevednih ljudi. Maj v pajasniio tega povem nekoliko njune karakteristike. — Eden hoče biti od pete do glave modrijan; on meni, da vsak Kočevar je že izobražen in omikan, ki s krošnjo nekoliko po svetu hodi, vidi Gradec in Dunaj, pa še katero drugo nemško mesto. Ubil si je v glavo, da je njegova prva naloga, nemščino in nemško kulturo do sinjega morja razširiti. Se ve da mož je pozabil, da je bila njegova mati slovenskega rodu, da je bila prva beseda, katero je spregovoril, slovenska. Resnica sicer v oči bode, al vendar tudi beseda ni konj. Ako bodemo zmirom svoje krvave rane zakrivali, se nikdar ne bodo zaceliti dale! Zato naj odkritosrčno rečem, kar mi srce teži — pa brez zamere. „Svojo narodnost je treba izsleči, svoj materinski jezik hlapcem, deklam in pastirjem prepustiti, duhovnov ne poslušati, — potlej bomo še le ljudem enaki postali*' — tako modruje oni gospod, kateremu smo po takem — živina!! Že večkrat sem premišljeval, kako da je ta gospod tako šentano pameten človek postal in kje take vzore staknil; slednjič se mi je vendar posrečilo, vzrok temu vsaj nekoliko najti. Ta gospod hrepeni po tem, da bi se odlikoval od dru-zega sveta, to je, zvonec nosil pri nas. Najkrajša pot, veljavnost zadobiti, si je naš mož mislil, je materni jezik zatajiti in ga zasramovati. Jezik tedaj si je vzel za sredstvo, doseči svoj umazani namen. O ti revše, ki ne ves, da vsak narod na svetu ima veljavo, — da jezik vsacega naroda je Božja stvar, — da s slovanskim jezikom prideš najdalje po svetu! Pameten Slovenec ne zaničuje nemškega jezika, al njegov slovenski jezik mu je pred vsem sveta reč. Kaj ne, da vi, nem-čursko revše ne veste, da nekdanji Pruski kralj Friderik Veliki je nemški jezik tako zaničeval, da ga je imenoval „konjaki jezik" in ves zavzet bil za francoskega. Ali ni ta sicer modri kralj bil prav neumen o tem svojem zaničevanji nemškega jezika? Gledite: prav tak je tudi vsak, kd^r pri nas zaničuje slovenski jezik cnemo nemškega! Taki ljudje niso naši prijatelji; njih se moramo ogibati kjer koli, in še posebno skrbeti za to, da se nam pri nobenih volitvah, bodi-si v županstvo bodi si kje drugej ne vrinejo za naše zastopnike. — Drugi naš protivnik ne trobi svoje, ampak trobi le naučeno pesem; on živi iz žepa narodovega, pa na komando dela zoper svoj narod. V javnem življenji je sicer ničlja, vendar ga moram omeniti zato, ker ljudi le prevečkrat zmoti. On spada v vrsto tistih volekov, kateri niso „ne kuhani ne pečeni"; to vam je prava „pogreta rihta'% ki želodcu nikoli dobro ne de. On ne zna pisati ne po nemški ne po slovenski ; kedar je pa vendar prisiljen kak stavek napisati, ga napiše le po — nemški, pa ta pisarija vam je taka pošast, da se človek mora trikrat prekrižati, ko jo bere. Lahko bi „Novicam" postregel z nekaterimi izgledi. Znano, da mora človek iz česa živeti, al to nam ne gre v glavo, kdo bi moge) komu kos kruha vzeti, ako vsaj ne dela zoper nas! Se bolj se nam pa čudno zdi, da občinski možje morejo trpeti takega čioveka, ki čes njih in čez vse, kar je domače in lepo, zabavlja. Zakaj ga že niso poslali tje v Hessen Kas3el ali Sigmariogen, da bi ondi prodajal svojo nemško kulturo? Toraj, g. župan, čemu odlašate? Naj gre vsak k svojemu, če mu domači pošteni Topličanje nismo po godu. Mi smo tu na domači slovenski zemlji, hočemo ostati, za kar nas je Bog vstvaril, ne sovražimo nemškega jezika, pa tudi ne trpimo, da bi kdo naš lepi materni jezik zaničeval, kateremu gre, dokler smo pod presvitlim cesarjem Avstrijskim in ne pod cesarjem Nemškim, prvo mesto. — Naj zdaj še omenim, da se tukaj ljudje jako zanimajo za Rusko-Turški boj. „Bog daj zmago Rusom proti krvoločnim Turkom" — tako želi mlado in staro. Zato je pa tudi pri nas pokanje možnarjev naznanjalo slavno zmago pri P le v ni. Vse je bilo navdušeno, kajti Dolenjci še nismo pozabili, kaj ao naši predniki trpeli pred barbarskim Turkom. — Ko-nečno pa se nekaj. Mi dobimo v našo faro še eno šolo na Gornjih Sušicah. Dobili smo v ta namen 300O gold. deželne podpore. Začelo se je lani julija meseca pod vodstvom gosp. Mihaela Zamida zidati in novembra meseca stalo je šolsko poslopje že pod streho. Tako bode tedaj mladina tudi v gornjem jako zanemarjenem kraji naše fare lepo priložnost dobila, izobraziti se. — Kedaj bodemo pa mi na Toplicah dobili lastno šolsko poslopje? Skrajni čas je tedaj, da bilo bi vseh pravd konec. Na delo tedaj! Bogdan Ljubanski. Iz Bizovika. (Narodna naša čitalnica) ima svoj občni zbor prihodnjo nedeljo, 20. dne t. m. popoldne ob 3. Gosp. tajnik poroča o društvenem delovanji lanskega leta, gosp. blagajnik pa o sklepu računa. Potem bodo nove volitve. Iz Ljubljane. — To vam te dni potlačeni hodijo turkofili, kar Rusi, Črnogorci in Srbi mrtvaški zvon zvonijo Turkom. Pa kako da ne bi bili Ljubljanski turčini tako potrti, vsaj tudi oricijozna „Presse" britko toži, da so nade Ogerskih državnikov po vodi splavale, česar so, kakor pravi, ,,naše nesrečne notranje zmešnjave krive". Pač pozno pride to spoznanje! Kdo pa je kriv „dieser unglucklichen inneren Wirren"? — kdo drug, ko tista 2 naroda, ki hočeta gospodovati v Avstriji! — (Volitve odbornikov v kupcijsko in obrtnijsko zbornico) bodo, kakor današnji list na drugem mestu kaže, 30. in 31. dne t. m. Pozivu na zadnji strani našega lista, namenjenemu volivcem, dodamo tukaj le še prošnjo drugim našim domoljubom v vseh okrajih, naj po vsi svoji moči skrbijo zato, da nihče, ki ima pravico voliti, ne zanemari te pravice, pa tudi svoj volilni list tako napravi, kakor postava veleva in je v pozivu volivcem naročeno. Ker smo gotovi tega, da bode nasprotna nam stranka vse svoj« moči prav ali neprav napela, da bi zmagala, zato morajo tudi naši storiti vse, da bo zmaga naša. — Banka „Slavija" je Merkapoljski občini na Hrvaškem, ker je več gospodarjev pri njej svoj* poslopja zavarovalo, darovala veliko gasilnico. To jo hvalevredno praktično postopanje banke „Slavije". — Glasbena Matica je ravnokar na svitlo dala v ličnem tisku 3. zbirko „Milotinku (4 slovenske pesni) za en glas in glasovir, vglasbil dr. Benj. Ipavec, in pa ,,Moje sanje" , romanca za gosli s spre m Ije vanje m glasovira vglasbil Franjo Krežma. — (Poslano), Poslanici g. Reisingerja, živino-zdravnika Celjskega, v „Cillier Zeitg." 6. dne t. m. sem prisiljen tudi jaz s },poslanim" odgovoriti zato, ker, ko R. sebi „slavo" poje, tudi mene grabi. NaraT-nost mu moram reči, da bi bil R. veliko bolje storil, ko bi bil molčal, pa ne svetu kazal, da nima pojma, kaj je smrkav konj. Sekcija je kazala, da nikjer t 22 23 nosnih vrtlinah ni bilo sledu od kake bolezni; ker pa tega ni bilo, sa je g. Reisinger prijel za tuber-keljne v pljuča h, ne vede, da konji dobijo po mnogih boleznih tuberkeljne, ki ne znamenčeka smrklja nimajo. Da ono zebe gosp. Krajnca, ki sem ga jaz oktobra meseca v Celji ogledal, ni nobenega znamenja smrkave bolezni imelo, sem dal zapisati v zapisnik mestne žapanije Celjske z dostavkom, da ubogo zebe mora za kako budo bolezen zboleti, ako bo dolgo samotež zaprto stalo v mrzli supi, in celo poginiti. In kar sem prerokoval, se je res zgodilo! Namesti tedaj, da se je gosp. Reisinger z zabavi jcami oglasil v „Cillier Zeitg.", katere kažejo nevednost in hudobijo, bolje bi bil storil, ako bi bil s prav debelim plajščem pokril svojo živinozdravniško „učenost". — Zakaj pa g. Reisinger že mesece in mesece še druzega g. Krajnčevega konja v kontumacijl drži, to menda tudi le on sam ve in pa kake stare od moljev razglodane živinozdravske bukve, P. Skale, učenik živinozdravstva. — (Poks^!) Avstrijsko patriotično pomočfno dru-Stvo na Dunaji je vsled grozne vojske, ki so je vnela med Rusijo in Turčijo, izdalo okiic do ljudstva, naj na pomoč priteče ranjencem in nesrečnikom obeh vojskujočih se strank. Prebivalci Kranjski! Z enakim načelom človeškega sočutja in v isti namen se do Vas obrača podpisano društvo Ljubljanskih gospej , in ko ob enem mnogo cufanja (sarpije), obvez, platna in perila iz svojega društvenega zakla-dišča odpošlje, prosi Vas, da svoje milodare v denarjih, kateri se tudi v najmanjših zneskih hvaležno sprejme, kolikor hitro morete, pošljete ali podpisani predstojnici, bivajoči na Turjaškem trgu hiš. štev. 4 v drugem nadstropji, ali kateri spodaj imenovanih častitih gospej iz odbora, namreč: gospej Sofiji grofici Auerspergovi, pred škofijo hiš. št. 7 v 2. nadstropju, „ Karolini Bleiweisovi pred škofijo hiš. št. 16 v 2. nadstropju, „ Flori Rudeževi, na starem trgu hiš. št. 16 v 1. nadstropju, „ Celestini Schiff er j e vi, na Turjaškem trgu hiš. št. 5 v 3. nadstropju, „ Mariji baronici Wurzbachovi na kongresnem trgu hiš. št. 15 v 2. nadstropji. Darovi se bodo od tukaj po patriotičnem društvu Dunajskem nemudoma odpravili, kamor so namenjeni, in skupni znesek poslanih darov se bode po časnikih naznanil. Od odbora društva gospčj za ranjene in bolehne vojake. V Ljubljani 15. januarija 1878. Antonija baronica Codelli-Schmidburgova s. r., predstojnica. — (Brencelj) X. letnika 1. štev. je prišel včeraj na svitlo. Razen mikavnega gradiva ima še dve veliki podobi, ki kažete Turka na kantu in žalost njegovih prijateljev zarad tega. Gotovo ga bodo vsi naročniki Teseli.