Področje besedne produkcije za mladino je, vsaj na območju celinsice Evrope, šele v prvi polovici dvajsetega stoletja postopoma stopalo v zavest strokovnih in kritiških obravnav kot področje literature; dotlej se je v pretežni meri gibalo znotraj okvirov pedagogike, kar pa z drugimi besedami povedano pomeni, da so pisanje za mladino od njegovega vznika naprej in tudi vrednotenje le-tega usmerjali normativi pedagoških ideologij v posameznih obdobjih... Težaven sestop s področja pedagogike, postopno osamosvajanje v okvirih literature in s tem procesom neizogibno povezana postopna depedagogizacija pisanja in tudi kritiškega vrednotenja je besedni ustvarjalnosti za mladino v svetu in pri nas šele v novejšem času omogočila prve stike z literarno vedo in v njenih okvirih še kasneje z literarno teorijo. Marjana Kobe: Pogledi na teoretično opredelitev mladinske književnosti Kljub temu da nam je bilo prevajanje že od samega začetka neizogibna nujnost, saj živimo na tako občutljivem kraju, kjer se stikajo jeziki kar štirih jezikovnih skupin: slovanske, germanske, romanske in ugrofinske, o prevajanju nismo dosti razmišljali. Prevajanja nismo šteli za ustvarjalnost... Počasi, a vedno bolj intenzivno smo se tudi Slovenci lotevali preučevanja prevajanja. In sodeč po že objavljenem gradivu se s prevajalsko vedo ukvarja vedno več ljudi. Tako danes že lahko govorimo o slovenski prevajalski vedi. Matej Rode: Prevajanje mladinske književnosti in prevajalska veda V 19. stoletju smo imeli že precej prevodov mladinske literature, vendar po večini manj znanih nemških pisateljev. To je bila večinoma poučna, moralno-vzgojna literatura, ki ni upoštevala estetskih vrednot in otrokovega zanimanja... V knjižnem programu Mladinske matice so bile letno štiri knjige, od tega en prevod iz svetovne literature. Program je dala Mladinska matica v razpravo učiteljstvu in drugim, ki so se zanimali za njeno delo. Številne pripombe na ta program so pokazale, da je večina za to, da Mladinska matica izdaja domača dela... Tatjana Hojan: Prevodi mladinskih spisov pri Mladinski matici in kratek pregled predvojnih prevodov Na ovitku: Ilustracija Arthurja Rackhama iz Carrollove Alice v čudežni deželi ZALCiSa ^^«"/Ro-Psk. YU ISSN 0351—5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI IN KNJIŽNE VZGOJE 19 'V A ■ '".-K ^ Hor- 1984 ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3, 4) se je 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto. Uredniški odbor: Jože Filo, Miran Hladnik, Marjana Kobe, Darja Kramberger, mr. Ljubica Marjanovič-Umek, Tanja Pogačar Izdajateljski svet: Andrej Brvar, Nada Gaborovič, Alenka Glazer, Niko Grafenauer, Slavko Kodevar-Jug, Darja Kran-iberger, Silva Novljan-Trošt Glavna urednica: Darja Kramberger Sekretarka uredništva: Darka Tancer-Kajnih Redakcija te številke je bila končana avgusta 1984 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji Izdajajo: Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice, Festival Kurirček, Pedagoška akademija Maribor in Pionirska knjižnica Ljubljana Naslov uredništva: Piotiirska knjižnica Maribor, Rotovški trg 6 Naročila sprejema in revijo odpošilja Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5 PREVODNA MLADINSKA LITERATURA REPUBLIŠKO POSVETOVANJE V MARIBORU 10. IN 11. NOVEMBRA 1983 Pred dobrim desetletjem je pubMikacija Otrok in knjiga prevzela zahtevno nalogo, da se ukvarja s področjem, ki je bilo do takrat odrinjeno v prikrajnost; spodbujala naj bi vsestransko in sistematično strokovno obravnavo knjig za otroike in mladino po ubeseditveni in likovni strani, po namenjenosti bralcem različnih starostnih stopenj, po odmevnosti med mladimi bralci, razvijala teorijo in zgodovino mladinske književnosti, spremljala interaktivno delovanje raznih medijev na oblikovanje bralnih interesov pri otrocih in mladostnikih. Uredništvo zbornika oziroma kasneje revije si je prizadevalo, da bi za pestro problematiko, ki se odpira v razmerju med otrokom oziroma mladostnikom in knjigo, našlo čimveč sodelavcev z različnih strokovnih področij (literarni zgodovinarji, Uterami teoretiki, psihologi, pedagogi, umetnostni zgodovinarji, književniki, ilustratorji in drugi). Zal se vse premalo strokovnjakov redno in načrtno ukvarja z mladinsko književnostjo in mladim bralcem, čeprav mladinska književnost in Uustratorska ustvarjalnost zaslužita ustrezno strokovno obravnavo glede na kvaliteto, ki sta jo dosegli. Področje raziskovanja je seveda vse, kar berejo otroci in mladostniki, vse, kar se pojavlja na knjižnem trgu in priteguje mladega bralca, ne glede na zvrst, kvaliteto, ali je izvirno delo ali prevod. Neobdelanih področij je še mnogo. In kako naj spodbudimo zanimanje strokovnjakov zanje? Primerna oblika so posvetovanja o določenih vprašanjih, ki jih udeleženci osvetlijo z raznih vidikov, se pri tem med seboj spoznajo, izmenjajo misli in dognanja. Za uredništvo so taka posvetovanja izredno dragocena, saj mu živahno sodelujoči pomagajo začrtati pot nadaljnjega raziskovanja in povezovanja s sodelavci revije. Prvo posvetovanje, ki ga je uredništvo organiziralo leta 1978, je bilo posvečeno stripu, gradivo pa je bilo objavljeno v 9. številki revije Otrok in knjiga. Drugo področje, o katerem v reviji doslej ni bdlo govora, je prevodna mladinska literatura. Uredništvo se je zavedalo vrzeli in je povabilo prevajalce, literarne teoretike in zgodovinarje, posrednike tuje mladinske literature — urednike raznih medijev, knjižničarje, knjigarje in druge na posvetovanje. 2e med pripravami so potekali zanimivi sestanki, na katerih je uredništvo nabralo koristne pobude in predloge v zvezi s prevodno mladinsko literaturo. Obogateno z ugotovitvami na posvetovanju pa pričakuje, da se bo odslej moglo bolj poglobljeno lotevati te problematike, da bo redno spremljalo pomembne dosežke na področju prevajanja mladinske književnosti, jih predstavljalo javnosti ter tako osveščalo starše, učitelje in druge, ki usmerjajo otroke k dobri knjigi. Posvetovanje je potekalo v Mariboru 10. in 11. novembra 1983, vključeno je bilo v republiški program meseca knjige in sta ga podprli Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor. V imenu obeh pokroviteljic ter v imenu Mestne kulturne skupnosti Maribor je navzoče pozdravila Vida Rudolf, predsednica Kulturne skupnosti občine Maribor-Rotovž. Poudarila je, da dejavnost revije Otrok in knjiga osvešča odrasle, da se zavedo, kaj lahko strokovno storijo, da bi otroci doživljali vso lepoto sožitja med knjigo in človekom. Potrebno je zasledovati sodobno mladinsko literaturo in se odgovorno odločati, koliko izvirne in koliko prevodne literature naj sprejme otrok v svojem razvoju, da bi otroci postali državljani tega nemirnega sveta v razburkanem času. Prvega dne (10. novembra) je bilo na sporedu sedem referatov, ki so osvetljevali teoretična izhodišča mladinske književnosti in prevajalstva, podajali pregled nad prevodno dejavnostjo na Slovenskem v preteklosti ter izkušnje iz prevajalske praikse, in razprava ob njih, drugega dne (11. novembra) pa so se ob okrogli mizi pogovarjali uredniki, sodelavci knjižnih zbirk, radijskih in televizijskih oddaj, uredniki revialnega tiska za otroke in mladino o sodobnem stanju na področju prevajanja in izdajanja tuje mladinske literature. Referenti in njihovi poslušalci so živahno izmenjavali misli v razpravi, ki jo objavljamo urejeno po tematskih sklopih. Avtorji so za natis pripravljena besedila iz razprave in pogovora ob okrogli mizi pregledali, popravili, tudi razširili (Majda Stanovnik, France Forstnerič) in potrdili za objavo. Predstavljamo referente in aktivne udeležence v razpravi oziroma v p>ogo-voru ob okrogli mizi: Drago BAJT, sodelavec uredništva literarnih oddaj na Radiu Ljubljana, esejist, prevajalec Aleš BERGER, urednik pri založbi Mladinska knjiga, esejist, prevajalec France FORSTNERlC, novinar Dela, pesnik, pripovednik, publicist Alenka GLAZER, višja predavateljica na Pedagoški akademiji v Mariboru, literarna zgodovinarka, pesnica, publicistka Janez GRADIŠNIK, prevajalec, pripovednik, publicist Nike GRAFENAUER, urednik pri založbi Mladinska knjiga, pesnik, esejist, prevajalec Miran HLADNIK, asistent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, literarni zgodovinar, publicist Tatjana HO J AN, višja bibliotekarka, specialistka v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani, publicistka Marjana KOBE, višja predavateljica na Pedagoški akademiji v Ljubljani, literarna zgodovinarka, publicistka, prevajalka Darja KRAMBERGER, glavna urednica revije Otrok in knjiga, ravnateljica Mariborske knjižnice Miha MATE, urednik pri založbi Mladinska knjiga, pripovednik, prevajalec Ivan MINATTI, urednik pri založbi Mladinska knjiga, pesnik, prevajalec Silva NOVLJAN-TROST, vodja enote Pionirska knjižnica Knjižnice Otona Zupančiča v Ljubljani Darja POTISK, vodja knjigarne Mladinska knjiga v Mariboru Matej RODE, profesor na Srednji zdravstveni šoli v Celju, prevajalec, publicist Majda STANOVNIK, strokovna svetnica v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, prevajalka, publicistka Marinka SVETINA, urednica literarnih oddaj za otroke na Radiu Ljubljana Zdenka SKERLJ-JERMAN, prevajalka Darka TANCER-KAJNIH, sekretarka uredništva revije Otrok in knjiga, vodja službe za mlade bralce v Mariborski knjižnici Draga TARMAN, urednica pri založbi Mladinska knjiga, publicistka Saša VEGRI, knjižničarka v Pionirski knjižnici Knjižnice Otona Zupančiča v Ljubljani, pesnica Marjana Kobe Ljubljana POGLEDI NA TEORETIČNO OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Mladinska književnost kot posebni del književnosti je na evropski rävni v optiko literarne teorije raz-vidneje stopila šele v drugi polovici petdesetih let. Tedaj se pojavijo prva resnejša teoretična preučevanja, med katerimi je gotovo najpomembnejše obsežno delo Avstrijca Richarda Bambergerja Jugendlektüre (1955). Predvsem v postopoma vzaiikajočih specialnih strokovnih revijah za vprašanja mladinske književnosti,» med katere se z jugoslovanskega področja od šestdesetih let naprej uvrščajo Umjetnost i dijete (1969—) Otrok in knjiga (1972—) in Detinj-stvo (1975—), pa tudi v opazno mno-žečih se knjižnih publikacijah lahko na evropski ravni sledimo razpravljanjem, ki načenjajo temeljna teoretična vprašanja, kot so poskusi ontološke opredelitve tega sektorja književnosti, obravnave ožjih problemov in širših problemskih sklopov (o literarnih vrstah, zvrsteh in oblikah, različne tipologije in tako naprej). Med precejšnjim številom v teorijo naravnanih sestavkov pa je v preučevanjih tega področja literature predvsem od sedemdesetih let naprej zaznati novo stopnjo v razvoju strokovne in znanstvene zavesti, ki jo morda najizraziteje izpričuje teoretično delo Šveda G. Klingberga Kinder- und Jugendliteraturforschung (1972) ter obsežni Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur (1975—), mednarodni projekt, ki ga vodi Klaus Doderer v okviru Inštituta za raziskovanje mladinske književnosti pri Univerzi J. W. Goetheja v Franikfurtu. Obe znanstveni publikaciji sta nespregledljivi temeljni pomagali pri snovanju vsakršnega sistematičnega literamo-teoretičnega preučevanja mladinske književnosti. Le-to je na evropski ravni, kaj šele pri nas, torej šele v povojih. Vzrok za tako kasen vstop mladinske književnosti v optiko literarne teorije smemo iskati v razlogih, ki bi zahtevali obširnejši literamozgo-dovinski ekskurz. Na tem mestu pa kaže vsaj opozoriti na dejstvo, da je področje besedne produkcije za mla- ' V petdesetih letih začnejo izhajati naslednje specialne strokovne revije: Det' shaja literatura (Sovjetska zveza), Zlaty Maj (Češkoslovaška), Litterature de ta Jeunesse (Belgija), Schedario (Italija), The Junior Bookshelf (Anglija), Jugendliteratur (Zvezna republika Nemčija), Jugend und Buch (Avstrija); v šestdesetih in sedemdesetih letih pričnejo izhajati naslednje revije: Beiträge zur Kinder- und Jugendliteratur (Nemška demokratična republika), Bulletin Jugend und Literatur ter Informationen Jugendliteratur und Medien (Zvezna republika Nemčija), Bulletin d'analy-ses de livres pour enfants (Francija), Children's Literature in Education (Anglija), Bookbird (mednarodna revija, ki jo izdajata International Board on Book for Young People ter International Institute for Children's Literature and Reading Research, Dunaj). dino, vsaj na območju celinske Evrope, šele v prvi polovici dvajsetega stoletja postopoma stopalo v zavest strokovnih in kritiških obravnav kot področje literature; dotlej se je v pretežni meri gibalo znotraj okvirov pedagogike, kar pa z drugimi besedami povedano pomeni, da so pisanje za mladino od njegovega vznika naprej in tudi vrednotenje le-tega usmerjali normativi pedagoških ideologij v posameznih obdobjih, kljub na primer radikalno novim pogledom Prusa H. Wolgasta ob koncu 19. stoletja (»mladinsko delo mora biti umetniška stvaritev«),® kljub teoretičnim izhodiščem torej, ki so na svojevrstne načine odmevali po vsej Evropi, predvsem pa v deželah nemškega jezikovnega območja in s tem tudi pri nas, kjer se sicer že pred Wolgastom z Levstikovo pesniško prakso (Otročje igre v pesencah, 1880) in z njegovimi ter sočasnimi Stritarjevimi teoretičnimi pogledi pokažejo prvi izrazitejši poskusi, da bi se besedno ustvarjanje za mladino izvilo iz okvirov pedagogike in se uveljavilo v območju literature. Težaven sestop s področja pedagogike, postopno osamosvajanje v okvirih literature in s tem procesom neizogibno povezana postopna depeda-gogizacija pisanja in tudi kritiškega vrednotenja je besedni ustvarjalnosti za mladino v svetu in pri nas šele v novejšem času omogočila prve stike z literarno vedo in v njenih okvirih še kasneje z literarno teorijo. Zato se zdi, da je v kontekstu povedanega v zvezi z naslovom sestavka še najbolj na mestu poskus osvetliti problematiko, ki se kot temeljna naloga razpira sodobnemu literarnn-teoretičnemu preučevanju, bodisi da se v svetu in pri nas stroka s temi vprašanji vsaj parcialno že spopri- jema bodisi da jih šele postopoma registrira ali pa ti problemi kot popolne bele lise še čakajo na prve teoretične osvetlitve. 1. Problem, ki je na prvi pogled samo terminološke narave, v resnici pa razpira temeljni razmislek o ontološki opredelitvi tega sektorja literature, je najprej neenotno poimenovanje. Na evropski in tudi svetovni ravni poznamo bodisi že ustaljene, v okvirih posameznih dežel oziroma jezikovnih območij načeloma enotno uporabljane termine, ponekod pa smo priča pestri mnogovrstnosti strokovnih poimenovanj, ki so uporabljana neenotno, čeprav pogosto si-nonimno. Kot že ustaljene navedemo lahko naslednje sintagme: children's literature, litterature enfantine, let-teratura infantile, det'skaja literatura, detska literatura; analogno sta na srbohrvatskem oziroma hr-vatskosrbskem jezikovnem območju v rabi sintagmi dječja književnost oziroma književnost za de-cu. Na nemškem jezikovnem območju pa se od začetkov literarno-teoretičnih obravnav ni ustalil samo izraz, ki je zgoraj navedenim adekvaten, torej strokovni termin Kinderliteratur. marveč srečamo ob njem še izraze Jugendschrifttum (starejši termin), Jugendliteratur ter Kinder- und Jugendliteratur. Na Slovenskem so najpogosteje v rabi izrazi mladinsko slovstvo, mladinska književnost (literatura), otroška in mladinska književnost.' Raba sinta-gem na Slovenskem dokazuje, da je bila smer našega stika s strokovno Evropo vseskozi nemško jezikovno območje. Zdi se, da so med pomen-Ijivejšimi vzroki za neenotnost v terminologiji tudi naslednji: a) vprašanje o starostnem razponu poglavitnega sprejemnika tega sektorja 11- 2 H. Wolgast: Das Elend unserer Jugendliteratur, Hamburg 1896. ' Prim, dokumentacijo študijskega oddelka Pionirske knjižnice v Ljubljani in kartoteko slovenskih literarnoteoretičnih terminov na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. terature, predvsem njegova zgornja starostna meja; b) odnos do vprašanja o raznovrstnosti žanrov In drugih kategorij besedne produkcije, ki jih zajema oziroma naj bi jih zajemalo to področje književnosti: ali sodi vanj samo leposlovje, ali tudi polliterarna in neliterarna besedila, morda celo besedna tvornost mladine same; c) odnos do vprašanja o razmerju med mladinsko književnostjo in kategorijama, ki ju nemško jezikovno območje poimenuje s terminom Kinderlektüre oz. Jugendlektüre ali pa s sintagmo Kinder- und Jugendlektüre in skuša s temi izrazi zajeti najširši razpon beriva, branja, ki ga konsumira mladi sprejemnik. 2. Vsebinske razsežnosti sintagme mladinska književnost neizogibno zaposlujejo vsakega resnejšega raziskovalca. Kaj je tisto, kar tovrstno besedno ustvarjalnost konstituira kot književnost; in hkrati, katere so prvine, vidiki, izhodišča pri ustvarjalnih postopkih, ki izpričujejo ne toliko njeno enakovrednost ali neenakovrednost z literaturo »za odrasle«, marveč v prvi vrsti njeno drugačnost. Ugotoviti moramo, da so na Slovenskem k poskusom ontološke opredelitve področja doslei največ prispevali nekateri ustvarjalci sami, pogosto ob globljih razmislekih o lastni pesniški praksi oziroma o ustvarjalnem postopku pri pisanju za mladino sploh. Iz najnovejšega časa velja med njimi na prvem mestu omeniti Nika Grafenauerja,* za njim pa Jožeta Snoja, Kajetana Koviča in Daneta Zajca; pri tem pa ne smemo prezreti izrazitih prispevkov, ki sta jih v mozaik pri nas šele porajajoče se poetike mladinske književnosti že leta 1969 vtkala Marijan Kramber-ger in France Forstnerič z referatoma na zveznem posvetovanju Dečjoskrbi od časa do časa za dober prevod iz svetovne literature in da dosledno odklanjanje prevodov siromaši domači knjižni trg. Menili so, da je bil prvoten načrt pravilen, to je, da bi vsako leto izšel kak prevod, predvsem iz slovanskega slovstva. Mladinska matica je že v NaSern rodu seznanjala mladino s sodobnimi bolgarskimi mladinskimi pisatelji. Bolgarska mladinska književnost je bila takrat med najboljšimi slovanskimi. Pogosti stiki bolgarskih in jugoslovanskih književnikov so 1936 privedli do tretje prevedene knjige pri Mladinski matici, to je bila antologija mladinske bolgarske proze z naslovom Pirhi. Prevod in izbor del je opravil Tone Potokar. To je bila prva mladinska knjiga, prevedena iz bolgarščine. V njej je zastopanih 21 najboljših bolgarskih mladinskih pisateljev s 25 pravljicami, pripovedkami, legendami in basnimi. Med pisatelji so Angel Karalijčev, Simeon Andreev, Elizabeta Bagrja-na. Kalina Malina, Konstantin Konstantinov, Svetoslav Minkov, Alek-sandr Spasov. Pri opremi iknjige je sodelovalo 26 naših slikarjev, ki so ilustrirali vsak sestavek. Za to knjigo je bolgarsko ministrstvo poslalo Mladinski matici častno zahvalo. V naslednjih letih do druge svetovne vojne ni bilo več prevodov pri Mladinski matici. V drugih založbah pa so se prav zadnja leta pred vojno zelo razmnožili in zbudili ponekod odpor domačih pisateljev, češ da izpodrivajo domača dela. Brez dvoma pa bi Mladinska matica s kvalitetnimi prevodi tujih del zadostila željam in nalogam, ki so si jih zastavili njeni ustanovitelji — napredni slovenski učitelji. Literatura AndoUšek Ivan: Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I. Ljubljana 1960. Str. 199—222: MlacLinsko slovstvo. Brinar Josip: O slovstvu za mladino. — Pedagoški letopis 1905, str. 14—34. Brinar Josip: Spisi za mladino. — Pedagoški letopis 1912, str. 11—30 in 1913, str. 12—28. Brinar Josip: Novejše slovstvo za mladino. — Pedagoški zbornik 1921, str. 114—132. Brinar Josip: Slovensiko mladinsko slovstvo zadnjih let. — Pedagoški zbornik Slovenske šolske matice 1929, str. 234—269. Cernej Anica: Mladinsko slovstvo. — Slovenska knjiga 1938, str. 13—15. Hojan Tatjana: Delež učiteljstva pri slovenskih knjižnih zbirkah za mladino do leta 1914. — Časopis za zgodovino in narodopisje 1975, str. 298—322. Hojan Tatjana: Slovenski mladinski tisk. Ljubljana, Slovenski šolski muzej 1977. Katalog slovenskih knjig. Ljubljana 1928. Mladinska matica — dopisi, ocene, poročila (1928—1940). Arhiv Slovenskega šolskega muzeja, fascikel 104. Mlekuž Franc: Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1906—1940. Arhiv Slovenskega šolskega muzeja, fascikel 103. Prevedena dela: poezija i pripovedna proza. — Dečja i omladinska knjiga, Beograd 1933, str. 70—91. Slovenska knjiga. Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939. Ljubljana 1939. Slebinger Janko: Slovenska bibliografija za leto 1907—1912. V Ljubljani, Matica slovenska 1913. Summary SHORT OVERVIEW OF TRANSLATIONS PUBLISHED BY MLADINSKA MATICA COVERING THE TIME BETWEEN THE TWO WARS The author, employed in the School Museum of Slovenia, gives a brief survey of translations of youth literature in Slovenia before the Second World War. The list is made according to the works translated, the authors, translators, publishers and book collections or magazines where the works were published. A special attention is dedicated to the publishing house Mladinska matica, founded in 1927. The survey also speaks about the attitude of the then reviewers and teachers towards translated youth literature and individual foreign authors. Darka Tancer-Kajnih Maribor PREVODI ZALOŽBE MLADINSKA KNJIGA V LETIH 1945—82 Predvojno založniško dejavnost Mladinske matice je po osvoboditvi nadaljevala in izpopolnila založba Mladinska knjiga, ki je bila ustanovljena v Ljubljani jiilija 1945. Z leti se je razvila v veliko založniško-grafično podjetje, vendar je v svoji programski politiki ostala vse do danes zavezana pretehtanemu izboru del iz domače in tuje literature pa tudi estetski in kvalitetni zimanji opremi knjige. Čeprav zajemajo njeni obsežni založniški programi tudi besedila za odrasle bralce, se je Mladinska knjiga uveljavila doma in v svetu predvsem z izdajami del za otroke in mladino. Njeno skrb za mladega bralca izpričujejo številne skrbno načrtovane knjižne zbirke za posamezne starostne stopnje, ki jih skoraj praviloma urejajo ustvarjalci slovensike književnosti (Kristina Brenkova, Ivan Minatti, Ivan Potrč, Niko Grafenauer, Miha Matč). Bibliografski pregled otroških in mladinskih del pokaže, da so prva tri leta obstoja Mladinske knjige po vsebinski plati dokaj skromna in da so odraz takratnega političnega vzdušja: prevladujejo poučna, vzgojna ter memoarska dela jugoslovanskih in sovjetskih avtorjev. V takratni običajni nakladi 4000 izvodov pa so izšli tudi naslednji prevodi: K. Cukovskij: Suri-Muri velikan (prev. A. Debeljak), M. Lovrak: Tovarišija Petra Grče (prev. A Cerkvenik) in Vlak v snegu (prev. J. Ribičič), J. London: Zgodbe z Južnega morja (prev. V. Gaberski), J. Verne: Potovanje v sredino zemlje (prev. K. Kocjančič) in Skrivnostni otok (prev. J. Gradišnik), D. Defoe: Življenje in čudovite prigode pomorščaka Robinzona Kruzoa (po prir. K Cukovske-ga prev. V. Gaberski), B. Čopič: Partizanske pripovedke (prev. T. Poto-kar), M. Twain: Pustolovščine Toma Sawyerja (prev. M. Mohorič) in Prigode Huckleberyja Finna (prev. P. Holeček), S. J. Maršak: Mucin dom (prev. P. Golia), E. Th. Seton: Vinipe-ški zvon in druge povesti (prev. M. Kmetova), J. J. Zmaj Pesmi za otroke (prev. A. Gradnik), N. V. Gogol': Taras Bulba (prev. V. Levstik). V glavnem gre za pri nas že »preverjene« avtorje oziroma dela, vendar v novih prevodih. Po letu 1949 se je založniška politika Mladinske knjige vse bolj odpirala svetu in tako za obdobje 1949 do 1965ugotavljamo strmo naraščanje prevodne literature. Pri njenem izboru so bila poglavitna estetska merila. Produkcija teh let je izredno bogata in prinaša tako priznana imena klasične svetovne in jugoslovanske književnosti kot tudi uspešna dela najsodobnejših ustvarjalcev. Prvič (po 1945. letu ali sploh) se s posameznimi avtorji (navajamo samo izbor) srečamo v naslednjem časovnem zaporedju: 1950: A. P. Cehov: Beloglavček (prev. M. Kmetova), A. N. Tolstoj: Lisica in volk (prev. K. Brenkova), Ch. Dickens: Oliver Twist (prev. Oton Zupančič), L. N. Tolstoj: Drobne pripovedke (prev. P. Golia), H. Ch. Andersen: Pravljice (prev. R. Kresal), I. A. Krylov: Basni (prev. M. Klopčič), A. S. Puškin: Pravljica o carju Saltanu (prev. O. Zupančič), R. L. Stevenson: Otok zakladov (prev. P. Holeček), V. Nazor: Istranke (prev. M. Rupel), 1951: L. CarToU: Alica v deveti deželi (prev. B. Pregelj), R. Kipling: Knjiga o džungli (prev. J. Baukart in P. Holeček), Homeros: Odiseja (prev. A. Sovre), V. S. Karadžič: Srbske narodne uganke (prev. A. Gradnik), C. Col-lodi: Ostržek (prev. A. Širok), 1952: J. K. Jerome: Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo (prev. A. Petrišič), D. G. Mukerdži: Mladost v džungli (prev. J. Vidmar), F. Mol-när: Dečki Pavlove ulice (prev. 5. Barbarič), H. Sienkiewicz: V puščavi in goščavi (prev. F. Vodnik), E. Hesselberg: Kon-Tiki in jaz (prev. J. Tavzes), E. de Amicis: Srce (prev. M. Kodrič), E. Knight: Lassie se vrača (prev. A. Petrišič), G. Krklec: Telegrafske basni (prev. M. Bor), 1953: V. Kvonezin: Sajo in njena bobra (P. Holeček). H. Gilbert: Robin Hood (prev. Z. Vrščai-Holy), brata Grimm: Pepelka (prev. Fran Albreht), J. Swift: Guliver med pritlikavci in velikani (prev. Iz. CMikar), F. Saiten: Bambi (prev. K. Brenkova). C. Avelin: Baba Dijen in Košček sladkorja (prev. A. Skerl in S. Plaskan), S. Laaerlöf: Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona (prev. J. Dolenc), E. Kästner: Leteča učilnica (prev. R. Kresal), Ch. in M. Lamb: Pripovedke iz Shakespeara (prev. I. Cmagoj), 1954: N. Hunter: Neverjetne pripade profesorja Modrinjaka (prev. J. Gradišnik), G. Crampton: Ujka (prev. F. Bradač), H. Beecher-Stowe Koča strica Toma (prev. Olga Grahor, prir. K. Brenkova), K. J. Erben: Češke pravljice (prev. F. Bradač), J. Spyri: Heidi (prev. Meta Sever), K. Capek: Devet povesti in ena Josefa Capka (prev. F. Bradač), 1955: B. Traven: Zaklad Sierra Madre (prev. S. Sali), I. Brlič-Mažuranič: Pripovedke iz davnine (prev. T. Potokar), G. Vitez: Vesele zanke (prev. P. Golia), D. Maksimovič: Pomladna pesem (prev. L. Krakar), 1956: E. Bass: Nepremagljiva enajstorica (prev. V. Smo-lej), H. G. Haggard: Salomonovi rudniki (prev. I. Dolenc), G. A. Bürger: Čudovita potovanja po kopnem in po morju... barona Miinchhausna (prev. V. Kralj), A. Martič: Belko (prev. J. Gradišnik), W. Hauff: Pravljice (prev. V. Kralj), 1957: R. Montgomery: Rumenooki (prev. P. Holeček), Anne Frank: Dnevnik iz skrivališča (prev. A. Širok), M. Majero-vä: Robinzonka (prev. V. Smolej), A. A. Milne: Medved Pu (prev. Majda Stanovnik), A. Dumas: Črni tulipan (prev. S. Skerl), H. Fallada: Zgodbe o zmešnjavah (prev. L. Ko-vačič), M. Alečkovic: Lastovice (prev. C. Vipotnik), M. Aym6: Pravljice čepeče mačke (prev. B. Legiša), 1958: K. Brukner: Vrdbčje moštvo (prev. R. Kresal), L. Renn: Trini (prev. R. Kresal), A. lindgren: Pika Nogavička (prev. K. Brenkova), V. Cerkez: Sonce v dimu (prev. J. Smit), W. de la Mare: Tri kraljeve opice (prev. J. Gradišnik). 1959: H Smahelovä: Mladost na krilih, (prev. B. Kozinc), L. F. Baum: Čarovnik iz Oza (prev. J. Moder), P. Vežinov: Sledovi ostanejo (prev. M. Rode), S. Lem: Magellanov oblak (prev. F. Vodnik). J. Krüss: Terezinka, z zvončkom vlak (prev. J. Gradišnik), D. Lukič: Z dedom potujeva (prev. J. Smit), 1960: H. Lofting: Cirkuški voz doktorja Doolittla (prev. G. Jakopin). E. Koš: Veliki mak (prev. F. Milčinski), J. Tuwim: Lokomotiva (prev. L. Krakar in M. Mejak), J. M. Barrie: Peter Pan (prev. J. Moder), Ch. Per- rault: Vile (prev. C. Vipotnik), V. Bianki: V gozdu (prev. V. Brnčič), D. Oblark: Modra okna (prev. M. Se-dej), N. N. Nosov: Neznalčkove dogodivščine (prev. Alja Tkačev), 1961: L. Aikenazy: Kako sva iskala srečo (prev. Z. Jerman), H. Bechle-rowä: O žabicah v rdečih kapicah (prev. S. Kos), M. Matošec: Po sledi ladijskega dnevnika (prev. Z. Lovec), V. Parun: Čudežna skrinja (prev. F. Kosmač), 1962: J. O. Curwood: Kazan, volčji pes (prev. M. Tavčar), R. Guillot: Bela griva (prev. J. Moder), D. Cosič: Daleč je sonce (prev. M. Javomik), W. Scott: Ivanhoe (prev. V. Levstik), Kari May: Izbrano delo (prir. in prev. L. Mrzel), 1963: I. An-drič: Aska in volk (prev. M. Klop-čič), A. C. Doyle: Sherlock Holmes (prev. D. Komac), S. Prokofjev: Peter in volk (prev. M. Klopčič), 1964: A. de Saint-Exupery: Mali princ (prev. 1. Minatti), F. Steuben, R. Mo-ric: O divji rački (prev. V. Smolej), 1965: V. Kaleh: Čudoviti prah (prev. M. Ravbar), J. Sigsgaard: Pale sam na svetu (prev. B. Žužek), Janosch: Mož in jabolko (prev. K. Brenkova), Ota Safränek: Povestice za lahko noč (prev. K. Brenkova), M. K. Raw-lings: V pomladi življenja (prev. F. Albreht), 1966: Z. Bezdčkova: Klicali so me Leni (prev. Z. Jerman), B. Riha: Kapitan se menja (prev. B. Kozinc). Mnogi avtorji so zastopani z več deli. V tem času so se oblikovale tudi knjižne zbirke, ki izhajajo še danes: Cicibanova knjižnica (1949), Sinji galeb (1952), Čebelica (1953), Zlata ptica (1956) in Moja knjižnica (1965). Naklada je znatno narastla: knjige v zbirki Čebelica in Sinji galeb so bile tiskane v 10.000 in več izvodih, posamezni naslovi pa so presegli celo 20.000 izvodov, na primer Življenje in čudovite prigode Robinzona Kru-zoa (32.000 izvodov). V naslednjih letih beležimo stagnacijo oziroma celo upad prevodne literature. Odstotek tujih del za mladino je sicer glede na celotno knjižno bero še zmeraj visok, vendar ga dvigajo ponatisi in nove izdaje v različnih knjižnih zbirkah, katerih število se je močno povečalo. Tako so v zbirke Moja knjižnica. Biseri (1966-), Velike slikanice (1967-), Zlata knjiga (1973-) in Zlata slikanica (1974-) uvrščena že prevedena priljubljena mladinska dela (tudi po izboru bralcev) in besedila za osnovnošolsko domače branje ter bralne značke. Novitete iz tujih literatur prinašajo v glavnem knjige iz zbirk Deteliica (1975-). Čebelica, Cicibanova knjižnica. Sinji galeb in Odisej (1974—80). Z naraščanjem starostne stoonie bralcev se veča tudi delež prevodov, sai v domačem leooslov-ju orimanikuie predvsem del za najstnike. Zal ie Odisej, ki je pokrival prav to defidtamo meino nodročie prenehal izhaiati, čeprav je bila zbirka med mladimi zelo dobro sprejeta. Ob številnih ponatisih in novih besedilih pri nas že uveliavlienih av-toriev se v tem obdobiu foo letu 1966) seznamimo še z deli A. Bah-daia, G. Rodariia, J. Leoman, B. Nemoove, Cu Cung Cenea. O. Preusslerja, P. L. Travers, Toveja in Runerja Jonssona, R. Rollanda, J. F. Cooperja, S. von Olfers, O. Se-kora, M. Lobe, J. Adamson, H. Oze-gowske, R. Bacha, K. Jarunkove, A. Millerja, E. A. Poeja, Ch. Chagnoux, R. Olafssona, E. Farjeon, L. Welskopf-Heinrich, J. Brezana, V. Bragi-na, O. L. Kirkegaarda, J. Guggen-mosa, E. Donnelyja, V. Klevisa, W. Judsona, Z. Hoppa, J. Preverta, R. Queneauja in mnogih drugih. Najštevilnejši so seveda prevodi jugoslovanskih avtorjev: A. Martič, G. Viteza, J. J. Zmaja, V. Kaleba, L Brlič-Mažuranič, B. Čopiča, V. Nazorja, M. Alečkovič, D. Oblaka, D. Maksi- movič, G. Krkleca, M. Matošca, V. Cer-keza, D. Cosiča, M. Lovraka, Z. Ealoga, D. Lukiča, A. Hromadžiča, N. Kapidžič, M. Antiča, Sunčane Skri-njarič, M. Petroviča, V. Parun, D. Radoviča in drugih. Za vse obdobje 1945—82 velja ugotovitev, da smo prevajali predvsem iz slovanskih in svetovnih jezikov ter njim pripadajočih književnosti: ruske, češke, slovaške, poljske, an-glo-ameriške, nemške, francoske, nordijske in italijanske. Od jugoslovanskih književnosti je dobro zastopana le srbohrvaška ustvarjalnost za otroke in mladino, medtem ko je prevodov iz makedonščine (S. Janevski, V. Podgorec, G. Popovski) in jezikov drugih jugoslovanskih narodnosti ter manjšin vsekakor premalo. Izbor besedil z vseh kontinentov in najrazličnejših narodov prinaša samo zbirka najlepših svetovnih pravljic. Zlata ptica, vendar so teksti pogosto prevedeni iz enega od svetovnih jezikov. Našim bralcem je dostopnih tudi že precej pisateljev (10 od 16), ki so bili nagrajeni z Andersenovo medaljo, najvišjim mednarodnim priznanjem na področju mladinske književnosti. To so: Jella Lepman, Eleanor Far j eon, Astrid Lindgren, Erich Kästner, Rene Guillot, Tove Jonsson, James Krüss, Gianni Rodari, Maria Gripe in Bohumil ftiha. Leta 1962 so začela izhajati še izbrana dela posameznih avtorjev. Tako smo doslej dobili izbor del Charlesa Dickensa, Karla Maya, Jacka Londona, Julesa Verna, Fritza Steubna, Ericha Kästnerja, Jamesa F. Coo-perja, Emesta Th. Setona, Liselotte Weskopf-Heinrich in Runerja Jons-sona. Viri: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1945—65. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1966—1970. Ljubljana, Mladinska knjiga 1971. Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1971—1977. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978. Knjiga '79, '80, '81 in '82. Drago Bajt Ljubljana UGANKA IN PREVOD I. 1. Uganka je preprosta oblika (Einfache Form), kot jo definira Nizozemec Andre Jolles v svoji knjigi z enakim naslovom iz leta 1930. Sodi med oblike, kot so legenda, saga, mit, izrek (pregovor), kazus, memo-rabile, pravljica in šala (anekdota). V primerjavi z mitom Jolles opredeljuje uganko takole: «-...Kot oblika mita daje odgovor, tako nam oblika uganke kaže vprašanje. Mit je odgovor, ki je vseboval vprašanje; uganka je vprašanje, ki terja odgovor.«* Tisti, ki zastavlja uganko, ve za njeno rešitev (rešitev uganke ne le da je mogoča, je tudi nujna), je torej v posesti vrenja, je pameten, modrec; izpraševanec je prisiljen to znanje usvojiti in s pravilnim odgovorom (rešitvijo uganke) predreti v krog izbrancev. Reševanje uganke je potemtakem podobno izpitu (preskusu znanja) ali sodnemu zaslišanju. Po vsem tem lahko rečemo, da namen uganke ni sama rešitev (ugani-tev), marveč uganjevanje, proces, v katerem se uganjevalec dokoplje do končnega rezultata in s tem izkaže svoje znanje. »Rešitev je torej parola, geslo, ki omogoča dostop do nečesa zaprtega.«® 2. Ta posvečenost v znanje se dosega prek jezika — j>osebnega jezi- ka uganke, ki je drugačen od splošnega jezika. »Poseibni jezik — tako kot splošni — konstituira, ustvarja svet določene jezikovne skupnosti. A medtem ko splošni jezik ugotavlja stvari, kakršne neposredno so, in je zato absoluten in streho enopomenski, posebni jezik kaže smisel stvari, njihovo notranjo prepletenost in globljo naravo pomena; zato je večpomenski, kakršen je vedno svet, gledan od znotraj.«* Ne gre zgolj za preprosto primero (kot na primer v uganki Orje kakor orač, črn je kakor kovač, pa ni orač in ni kovač), ampak za metaforo, pomenski pre-»os iz splošnega v poseben jezik. V uganki Vem za grad, ki nima ne oken ne vrat takoj vemo, da grad brez vrat in oken pomeni še nekaj drugega, kar je rešitev uganke: jajce. Jezikovna metafora zašifrira uganko; uganjevanje jo dešifrira, rešitev (uganjek) jo iz posebnega jezika spet prestavi v splošni (skupni) jezik, iz večpomenskega v enopomenski jezik. Rešitev ie lahko celo že skrita v jezikovni formulaciji uganke: Kaj ima Adam spredaj, Eva pa zadaj? (črko a). 3. Uganka kot literarna vrsta (enigma) sodi torej med poučne literarne žanre. Vzemimo definicijo Tvrtka Cubeliča c »Uganke so — pra- > A. Jolles: Jednostavni oblici, Zagreb 1978, str. 93. ' Prav tam, str. 98. ' Prav tam, str. 102. vilonia — krajši izreki, v katerih misel, predmet, proces ali dogodek niso prikazani direktno in jaisno, ampak zavito, v obliki prenesene ali zamenjane podobe (tj. v obliki metafore), ki jo je treba uganiti in rešiti.--» Tisto, čemur pravimo rešitev (uganjek) uganke, je torej upodobljeno na nenavaden, nepričakovan, tuj način, iz neobičajnega zornega kota, s tuje (otujev^ne) perspektive; uganjevalec mora prestopiti mejo neznanega ubesedenega sveta in ga prevesti v jasen, direkten pomenski jezik; pri tem se potujevalni postopki (primera, metomimija ali preimenovanje, metafora ali pomenski prenos) razkrijejo kot duhovita in slikovita literarna prevara, rešitev pa vzpostavi znani in običajni red stvari. Prav ta proces uganjevanja s svojim končnim rezultatom (rešitev) je poučen, saj >»sili v spoznavanje novih, nenavadnih, vsaj nena-vajenih lastnosti sicer znanih reči«-." Ce vzamemo na primer uganko: Bela njiva, črna ral; moder mož jo je oral — moramo najprej dešifrirati metaforični pomenski prenos sintagem bela njiva in črna ral (nepopisan papir in pisava na njem) in modrega orača (pisatelja), da se nam razkrije prava rešitev, ki nas navda z znanjem kot posledico uganjevanja, s spoznanjem neznanega (knjiga). Uganjevanje nasploh otežuje vrsta nadaljnjih literarnih postopkov (personifikacija in antropomorfizacija stvari in naravnih pojavov, konkretizacija abstraktnih procesov, raba tropov in figur, evfoničnih sredstev, besednih iger), ki v zvezi z jezikov-noizrazno varčnostjo (stmjenost, je-dmatost, eliptičnost) povečujejo razdaljo med svetom (jezikom) uganke kot literarne vrste in svetom (jezi- kom) vsakdanje stvarnosti kot naj-širš^a okvira literature. Za primer: Dvanajst vej ima drevo, vsaka veja gnezda štiri, sedem mladih se Šopiri v vsakem gnezdu. Kaj je to? (Stritar; leto, meseci, tedni in dnevi) Cingelj cinglja, cokelj coklja; cingelj dol pade, cokelj ga popade. (Ljudska; želod in svinja) 4. Uganka je ena najstarejših oblik literarnega povzemanja človekove bivanjske skušnje. Ubeseduje temeljne človekove eksistencialije in realije. Arhetipska motivika se vedno znova modificira v času in prostoru — v ljudski in umetni književnosti. Uganko, ki jo je Sfinga zastavila Ojdipu, pozna na primer tudi slovensko ustno izročilo. Iste, neznatno spremenjene uganke o človeku, živalih, naravnih pojavih, predmetih vsakdanjega življenja najdemo v različnih časih pri različnih narodih in različnih avtorjih (prim. npr. uganke o naravnih pojavih, orehu, jajcu, zvonu, knjigi in druge v slovenskem enigmatskem izročilu). Tudi žanrska tipologija uganke se ohranja v daljšem časovnem razdobju ustne in pismene kulture. Najprej je to zastavljeno vprašanje (srb. pi-talica): Kdo je rojen pa ni umrl?, ki pogosto vsebuje že tudi uganjek (Kje se dan jen ja in noč začne?). Drugič so to verzificirane uganke: Spredaj šilce, zadaj vilce, v sredi usta kamenje hrusta. Tretja vrsta uganke, zagonetna pri-p-3ved ali njena daljša oblika, detek- * Narodne poslovice i zagonetke, Zagreb 1957. « M. Kmecl: Mala literarna teorija, Ljubljana 1976, str. 302. tivski roman, vsebuje prav tako ar-hetipski odnos vpraševalca, ki ve (storilca), in vpraševanca (detektiva), ki z uganjevanjem (preiskavo) razjasni zadevo. Modema uganka (npr. križanka) že prehaja pojem preproste oblike. II. 5. Po vsem tem ni težko uvideti tudi temeljne podobnosti med uganjevanjem in prevajanjem kot sorodnim procesom, ki dešifrira tuji jezik v znanega. Izvirno literarno delo, napisano v tujem jeziku, je kot metaforično zastavljena uganka; prevajanje, se pravi ubesedovanje v drugem jeziku, je reševanje uganke, dešifri-ranje neznane šifre, dekodiranje zadanega koda. Rezultat — prevedeno besedilo — je nova uganka v drugačnem jeziku, s spremenjenim ključem; je »estetska transpozicija«, kot bi rekel Zoran Konstentinovič. Prevajanje je v tem primeru obenem empirična eksperimentalna metoda za preučevanje samega predmeta. In če gremo še naprej: opraviti imamo s šifriranjem in kodiranjem na dveh ravneh: na ravni literarnega žanra in na ravni kreativnega procesa. Prvo je splošne, drugo posebne narave; prvo je odvisno od teoretičnega znanja, drugo od praktične izvedbene spretnosti, postavljene v kontekst ustvarjalnega talenta, tradicije itd. Preprosto rečeno: prevajanje uganke poteka najprej kot razbor njenih strukturnih zakonitosti v izvirniku, nato pa kot njeno ponovno struktu-riranje v prevodnem (ciljnem) jeziku. III 6. Ponazorimo povedano s primerom Gradnikovih prevodov srbskih ljudskih ugank, ki jih je zbral Vuk Stefanovič Karadžič. Ti prevodi so izšli dvakrat (1929, 1951 — druga, spremenjena, dopolnjena in poprav- ljena izdaja).® Gradnik se je pri tem ognil temeljni zahtevi pri prevajanju ustn^a slovstva — izhajati iz značilnosti žanra in te značilnosti ustrezno ubesediti v skladu z domačo žanrsko tradicijo. Drugače rečeno: srbske ljudske uganke ni prevajal po vzorcu slovenskih ljudskih ugank. Uganke v Karadžičevi zbirki so zvečine oblikovane v smiselno razvidno členjenih stavkih, ki poznajo včasih tudi notranjo in zunanjo rimo, vendar so redke kitično verzi-fidrane. Gradnik je vse uganke (v drugi izdaji) upesnil v rimanih kiticah, verzov pa je precej več kot v izvirniku (tudi dvakraten ali celo trikraten obseg izvirnika). Srbsko ljudsko uganko (pitalico) Kad se kosi seno? je na primer prepesnil z dvostišjem: Težko menda to ne bo: reci, kdaj pa se kosi seno? Primera okrepljene metrično-ritmične transpozidje oziroma dodatne verzne adaptadje pa sta zlasti uganki otrok v zibelki in žlica: Karadžič: Noge ima a ne ide, gla-vu ima a ne misli, jezik ima a ne zbori. Gradnik: Ima pač noge, a z njimi ne gre, ima pač glavo, ne misli z njo, jeziček vrti, a ne govori. Karadžič: Kobila natovarena u mlin uljeza a rep joj ne moga. Gradnik: Natovorjena kobila zjutraj, opoldan in zvečer zleze v mlin, nesoč živila, rep ne more skozi dver. * Narodne zagonetke, Gorica 1929; Srbske narodne uganke, Ljubljana 1951. v obeh primerih gre že za Grad-nikovo avtorsko modifikacijo srbske ljudske uganke. 7. Zakaj je Gradnik ignoriral žanrske zakonitosti, na primer sistem metafor, ritmično-metrično strukturo, gramatdkalni stavčni ustroj srbske ljudske uganke? Zakaj se načeloma ni odločal za funkcionalno preoblikovanje istorodnih prvin izvirnika v prevodu, zlasti tam, kjer je bilo to mogoče, celo lažje storiti, in se je odrekal »idealnim« ustreznikom v prid Hn^ativnim« adaptacijam (odvzemanje, dodajanje, zamenjava teksta)? Zakaj je dilemo med »filološko« oziroma »-translativ-no-« zvestobo in »ustvarjalno« svobodo reševal v prid licentiae poeticae? Vzrokov je nedvomno več, poglavitni pa se zdijo štirje: spor med avtorjevo svetovnonazorsko usmerjenostjo in družbeno orientacijo v času prevajanja, močna navezanost na slovensko ugankarsko izročilo novejšega časa, uveljavljanje lastnih ustvarjalnih načel, tudi na področju prevajanja, in prepričanje o uganki kot poučni vrsti. 8. Prvič. Gradnikova religioznost je znana, izrazila pa se je v dejstvu, da je štiri uganke z versko motiviko iz prve izdaje (1929) v drugi izdaji (1951) izpustil, nadomestil pa je tudi nekaj verskih pojmov (Bog, Cerkev). Dejstvo je vidno zlasti v primerjavi obeh variant uganke o loncu: Karadžič: Sazdade me Bog od šta i Adama, svakoga napojih i nahranih; a kad umrijeh, niti mi Bog primi dušu, ni zemlja tijela. Gradnik 1929: Kakor Adama ustvarja me Bog. Sam sem ubog, drugim pa vendar dam piti in jesti; kadar umrem, ne sprejmo me nebesa, zemlja ne sprejme mojega telesa. Gradnik 1951: Iz iste sem vgneten snovi, kot Adam bil je njega dni: sem reven ko kamen na cesti, a vsem dajem piti in jesti. 9. Drugič. Gradnik je v Karadži-cevi zbirki izbral predvsem tiste uganke, ki jih je poznala tudi slovenska tradicija od ljudske pesmi prek Vodnika in Stritarja do Zupančiča. Le redke so uganke, značilne za srbsko kulturo in civilizacijo (opanke, dude, badnjak); vidnejša je enigmatska «■intemadonalnost«. Kot smo že rekli, se je Gradnik pri tem ognil ustreznim časovnim in žanr-skim ekvivalentom (slovenska ljudska uganka) in se uklonil mlajši tradiciji (Vodnik, Stritar, Zupančič). S tem se je pridružil poenostavljanju izročila, ki ga je začel Valentin Vodnik (prim, ljudsko uganko: Kaj je to: je zmiraj sito / in vendar zmiraj predrto, lačno — in Vodnikovo modifikacijo: Vse predrto, vse prebito / lačno, predrto, zmeraj pa sito), izpeljala pa Stritar (Zimski večeri, 1902) in Zupančič (Sto ugank, 1915), pri katerih skorajda ne najdemo več nerimane uganke. Ljudska oblika ugankarskega vprašanja (pitalice) je odtlej izginila iz slovenske enigma-tike. Primer obeh prevodov uganke o peresu govori, da se je Gradnikovo približevanje novejši tradiciji po vojni samo še stopnjevalo — v tem primeru celo na škodo prevodne kvalitete: Karadžič: Mrtvi Pejo sjeme ije, tek izije, tad posije. Gradnik 1929: Mrtvi Peter seme je, ko se naje, poseje polje. Gradnik 1951: SeTne mrtvi je Jeraj, ko ga sne, šele tedaj ga med svoje prste vzame in sejati seme jame. 10. Tretjič. Znano je, da je Gradnik v lastni poeziji gojil stroge rit-mično-metrične vzorce in lirske vrste (npr. četverostišje in sonet). Zato očitno ni bil zadovoljen s >^proza-ičnostjo-« srbske ljudske uganke in jo je hote «-žlahtnil« z vezano besedo. Včasih komajda še lahko določimo izvirno predlogo za prevod, ker je le-ta drugačen do te mere, da gre že za gradnikovsko modifikacijo originala. Paradoksalno je, da je ekvi-valenca izvirnika in prevoda večja na najtežjih mestih — pri prevajanju rim, besednih iger (homonimije) ali evfonije — torej pri tistih prvinah pesniškega teksta, ki so težko prenosljive iz enega v drug jezik (npr. fonemi, leksemi, frazeologe-mi...). 11. Četrtič. Tudi Gradnik deli prepričanje, da je uganka predvsem poučna vrsta mladinske književnosti, zato je torej dovoljeno poenostavljanje. Aktualizacija in lokalizadja njegovih prevodov iz Karadžičeve zbirke kaže, da je v veliki meri zanemarjal kolorit, to je nacionalno in zgodovinsko specifiko izhodiščne predloge. Izpuščal in spreminjal je v prvi vrsti turcizme, torej »realije« oziroma »-be- sede ... ki oznamujejo pojme, značilne za življenje (način življenja, kulturo, družbeni in zgodovinski razvoj) kakega naroda in so tuji drugemu narodu«, kot jih definirata Bolgara Vlahov in Florin.' Take jezikovne realije, ki nimajo ekvivalenta oziroma analoga v ciljnem jeziku, je mogoče prevajati bodisi z neologiz-mi, bodisi približno, z zamenjavo, ali pa kontekstualno, se pravi s spreminjanjem večje besedilne celote. Vseh načinov se je Gradnik posluževal (derviš = kozel, kadija, beg = Jera-mila in Sibila, slovenjenje imen), za primer pa navedimo neologizacijo (pravzaprav neologizacijski kalk): Našel sem ptiče bradice, nad bradici ustočiče, nad ustočiči nosočiče, nad nosočiči gledočiče, nad gledočiči čeločiče, nad čeločiči Gojko žene prašiče. (Brada, usta, nos, oči, čelo, lasje, glavnik) IV. 12. Iz povedanega potemtakem sledi: prevod uganke je uganka prevoda. Summary THE RIDDLE AND TRANSLATION The riddle as a literary genre is educational literature, since the solution is presented in an unexpected way, from an unusual perspective forcing us to comp-trehend new, unaccustomed features of however, well known things. The riddle is coded with a language metaphore, and the solution transferes the special language of the riddle back to general, single-significant language. Between guessing and translation there is a fundamental simUarity: in both cases this is a process decoding the foreign language into the familiar. In translation of a riddle we have coding on two lavels: on the level of Uterary genre and on the level of creative process. Translation is in the first place selection of structural laws of the riddle in original, and then restructuring in the translated languEige. The theoretical findings are illustrated with Gradnik's translation of Serbian folk riddles into Slovenian language. ' S. Vlahov, S. Florin: Neprevodymoe v perevode, Moskva 1980. Aleš Berger Ljubljana JEZIK MLADOSTNIH JUNAKOV Naslov mojega prispevka, h kateremu je treba v sklopu tega posvetovanja dodati še problematiko prevajanja jezika mladostnih junakov, je precej ohlapen in nedoločen, zato ga moram takoj zožiti in točneje opredeliti. Zanimajo me tista Uterama dela, v katerih se ta je2dk izraziteje individualizira, zavestno ločujoč se od govorice svoje okolice, oziroma, še bolj določno, tista dela, v katerih je mlad pripovedovalec hkrati osrednja oseba svoje pripovedi. Domnevam namreč, da je šele v teh primerih mogoče govoriti o jeziku mladostnih junakov kot o samostojni kategoriji, ki je konstitutivna tako za pripovedovalca kot za nj^ovo pripoved, s tem pa kajpak odločujoča tudi takrat, kadar gre za prevod. Osnovni in v marsičem še danes veljavni tip tovrstne pripovedi je leta 1951 utemeljil Jerome Salinger s kratkim romanom The Catcher in the Rye, prvoosebno pripovedjo srednješolca, ki je zbežal iz internata, upirajoč se konvencijam in hinavstvu meščanske družbe s svojim početjem in s svojim načinom pripovedovanja. Salingerjevo delo je doživelo izjemen uspeh in več deset izdaj, bolj ali manj opazno pa je tudi zaznamovalo vrsto piscev s podobno mladostniško tematiko; zagrebški slavist Aleksander Flaker je v študiji Proza v kavbojkah opravil celo ti- pologijo tega žanra, pritegujoč vanj tudi mnoge jugoslovanske avtorje in pisce iz dežel tako imenovanega vzhodnega bloka. Za vse mladostne junake, pripovedovalce in doživi j e-valce svojih zgodb, je, shematično rečeno, značilen konflikt odraščajočega, bolj ali manj neprilagojenega posameznika z njegovim okoljem, z veljavno hierarhijo vrednot, z normami in tabuji, ki mu jih vsiljuje tradicija in ki jih sikuša pri iskanju svoje avtentičnosti na različne načine obiti ali jih preseči. Hkrati s tem konfliktom, ki se udejanja predvsem na dveh ravneh (mladostnik-šola oziroma zavod, mladostni k-starši), pa se spori dogajajo tudi v mladostniku samem, in sicer kot posledica njegovega telesnega in čustvenega dozorevanja, spolne prebujenosti, predvsem pa hlastnega, negotovega in praviloma samotnega iskanja svojega mesta v svetu odraslih, se pravi, poskusov, da bi sredi dedovanih in vsiljenih vrednot izoblikoval lasten pogled na svet in z njim uskladil svoje ravnanje. Za večino teh junakov je značilna moralna čistost (ali vsaj prepričanje o etični upravičenosti njihovega ravnanja); od tod številni konflikti, ki se naposled iztečejo v mladostnilkovo resignacijo (odraslost?) ali celo v njegovo smrt. Prvoosebna pripoved v tovrstni prozi omogoča najprej izrazito oseben pogled na dogajanje, hkrati pa skraj- nje individualiziran način pripovedovanja. Jezik mladostnikove pripovedi že namreč sam po sebi izraža njegov odnos do sveta, saj nalašč krši norme knjižnega jezika in vztraja pri (seveda do neke mere stilizi-rani) pogovomosti urbane mladostne govorice, vzbujajoč pri tem s svojim ritmom, ekspresivnostjo in besediščem vtis spontanosti, iskrenosti in neobremenjenosti pripovedovan ega. Jezik je, tako kot govorec, neprilagojen, ho tč drugačen: krši tabuje, zaletava se v pravila, opozarja nase z različnimi (tudi vnanjimi) posebnostmi, marsikdaj je groteskno pretiran in prenapet, v nekakšnem pubertetniško postavljaškem zanosu se v njem mešata patetika in posmeh, brezbrižnost in prizadetost, razčust-vovanost in cinizem, poln je namernih infantilizmov in poudarjenih grobosti. Mladostnikov jezik je nenehna provokadja, izziv in preizkušanje röba, oporečništvo glede na svet odraslih; je pa tudi širjenje, odpiranje in ustvarjanje drugačnega, pristnej-šega, včasih seveda šokantnega in neprijetnega, drugič pa s posebno, presunjeno ali humomo poetičnostjo prežarjenega sveta. Zato v njem ni mogoče gledati le spretnega nizanja slengizmov, kolokvializmov, banalnosti in robatosti — čeprav so ravno ti elementi marsikdaj najbolj opazni — ampak izraz kompleksnega stališča do sveta in stanja v njem. Svoj negotovi, dezorientirani, brez-talni položaj v svetu ubeseduje mladostnik z edinim sredstvom, ki je zanj prepričan, da je res sam6 njegovo, in ki ga njegova okolica ne more bistveno nadzorovati ali okrniti — z jezikom, se pravi, s pripovedovanjem oziroma s pisanjem. Jezik je njegov (sämo)razpoiznavni znak in zadnji, nezavojljivi prostor njegove svobode. Njegov jezik je njegov pravi jaz. To so seveda optimalne značilncsti jezika mladostnih junakov, ki pozna tudi mnoge pasti in stranpoti. Prvo- osebna pripoved se dostikrat zrahlja v le na videz asociativno nizanje dc^odkov iz preteklosti, govorica postane klepetava ali pa se preobloži z nekaterimi ponavljajočimi se vnanjimi posebnostmi, ki kar naprej opozarjajo bralca, da naj bi imel opraviti z drugačnim pripovedovalcem in z drugačnim jezikom. Meja med prepričljivim, spontanim govorcem, ki s pravšnjo stilizacijo in ritmi-zacijo ustvarja vtis avtentičnosti s tem, da jo sugerira, in med samo-všečnim, tudi že spakljivim pripovedovalcem, ki skuša to avtentičnost oponašati, je marsikdaj pač sila ozka; v tem drugem primeru deluje mladostniški jezik dostikrat prisiljeno in iskano, pa se zato tisti, ki govori, ne more zares konstituirati ne kot pripovedovalec ne kot junak. Nekaj takšnih, mejnih primerov poznamo tudi v sodobni srbski in hrvaški književnosti (Momo Kapor, Zvonimir Majdak). Preden poskušam nakazati, pred kakšne težave je postavljen prevajalec, kadar se sooči z jeziifcom mladostnih junakov, naj na hitro pogledam, kakšne izkušnje ima z njim slovenska izvirna literatura. Upam, da ne pretiravam, če rečem, da se z njim še ni spoprijela ne načrtno ne temeljito, vsaj v prozi ne, čeprav je del z mladostniš^ tematiko, pa tudi s prvoosebnim pripovedovalcem, kar precej. To seveda ni mišljeno kot očitek, temveč kot ugotovitev, ki pa nemara priča tudi o specifičnem slovenskem odnosu do knjižnega jezika. Kolikor se teh del spominjam aU pa sem jih zadnje dni znova prebral, le malokatero vzpostavlja prej opisani tip pripovedi z njegovimi značilnostmi vred: ali mladostniškega jezika praktično ne individualizira aU pa ga le dekorira, običajno z dijaškimi slengizmi. Skoraj brezbrižna do mladostniške govorice je na primer Ingoličeva Gimnazijka (1967), kar je spričo njene etične prizadetosti in moralne zavzetosti do neke mere razumljivo; prevzela ali lansirala pa je, to ji je treba priznati, posrečen slengizem »počesati«, ki je označeval resnično ali umišljeno spolno udejstvovanje dijakov. Jezikovno precej nesprofUirana so tudi dela z mladostno tematiko Nade Kraigher (Maja), Vitana Mala in Gi-tice Jakopin. Nekaj več tovrstne pozornosti kažejo prozna dela Braneta Dolinarja in Slavka Pregla — slednji ponekod celo preobilno uporablja in hkrati komentira dijaški žargon, pa se zato njegova sicer nedvomna duhovitost včasih sprevrača v ar-tifidelnost. V teh primerih, ki jim je mogoče prišteti še delo Branka Hofmana Ringo star in Cudozgodbe Alenke Goljevšček, gre bolj za barvanje pripovedovanega, za nekakšne slikovite in šegave okraske, ki marsikdaj posrečeno pripomorejo k prijetnemu, vseskoz varnemu vzdušju, ne pa za jezik kot sestaven, določujoč in nepogrešljiv del pripovedi. Zdi se mi — če seveda kakšnega pomembnega dela nisem spregledal — da je bil v tej smeri najbolj dosleden in za naše razmere tudi korenit Pavle Zidar z deloma Pišem knjigo (1970) in Mulci (1975), v katerih je s posrečeno in nespakljivo govorico izrisal težave in težavice v puberteto zoreče populacije; starost njegovih junačkov in konflikti, ki so jim izpostavljeni, pa kljub temu ne omogočajo, da bi v Zidarjevih delih razpoznavali slovensko inačico najstniškega romana. V slovenščino že imamo prevedenih nekaj najbolj značilnih del s prvoosebnim mladostniškim pripovedovalcem, tako na primer omenjeni Salingerjev roman, pa Pot v Jaro-slaw Rolfa Schndderja in Novo trpljenje mladega W. Ulricha Plenzdor-fa. Vsekakor je zanimivo naključje, da smo vsa tri dela dobili s posredovanjem ženskih prevajalskih peres. Ne nameravam govoriti o vrednosti teh prevodov, pomovim naj le znano dejstvo, da je prav Salingerjev roman že v naslovu doživel neustrezno slovensko obliko (Igra v rži) in da je njegov jezik, kakršen koli je že bil v slovenskem prevodu leta 1966, čas močno prehitel. Druga prevoda sta mlajšega datuma (1979 in 1982). S tem sem se končno približal prevajalskim problemom v zvezi z jezikom mladostnih junakov; o njih bom govoril do neke mere načelno, malček pa tudi iz lastne prakse. Ce je res, da je v temelj tovrstnega jezika vzidana želja po drugačnosti, neuni-formiranosti, samosvojosti izražanja, potem je prva prevajalčeva skrb, da ugotovi stopnjo te drugačnosti glede na jezikovno normo izvirnika; da razbere, kje je ta jezik zavestno polemičen do svojega izročila, kje le brezbrižno svojeglav, pa tudi, če ne predvsem, kje se začenja njegova ustvarjalna moč, kolikšna je njegova nova, iz njegove drugačnosti izvirajoča koherentnost. Recimo, da je to izvedljivo — prevajalec je posebnosti v skladnji, v besedišču, v ritmizi-ranju pripovedi razbral; tudi se mu, recimo, niso izmaknile mnoge besedne igre, pa namerno banalni kolo-kvializmi in ironične osti na račun standardne, pravilne govorice starejših; opazil je celo nekatere notranje zakonitosti t^a, na videz tako neurejenega in razpršenega jezika. Prave težave se zdaj šele prično: vse te nepravilnosti in izzivalnosti, ki sestavljajo mladostnikovo govorico, je treba zdaj enakovredno prenesti v ciljni jezik, ki ga opredeljujejo ne le druge norme, ampak tudi druga tradicija in drugačna jezikovna in ob tem še civilizacijska stopnja. Pri tem opravilu sta enako nevarna omilje-vanje in podkrepljevanje izvirnika. Merila enakovrednosti so seveda težko določljiva in so v marsičem odvisna od prevajalčevih norm — določa jih najbrž že njegova govorna provinienca, pa njegova večja ali manjša občutljivost pri tehtanju, kakšno kategorijo pogovomosti, ba- nalnosti ali vulgarnosti bodo dobili izraz, fraza ali stavek v ciljnem jeziku. Drugačnost in z njo pristnost mladostnikevega jezika sta torej zdaj odvisni lod številnih možnosti prevajalskih .odločitev, ki so odločilnega vsebinskega pomena. Kaj lahko namreč prizadetega govorca spremenijo v postavljašk^a besedljivca. Le malo čez rob, pa iz jeznega mladeniča nastane prostaški psovač, iz domiselnega razdiralca ustaljenega jezika aboten nepismenež. (Vse to je nnožno, tudi če prevajalec kolikor se da zgledno opravi svoje delo — takšno, z negativnimi oznakami opremljeno, lahko postane s stališča prenekaterega bralca, ki ga opredeljujejo spet druge norme, občutljivosti, predsodki, a z istimi težavami se seveda oteplje že izvirnik.) Vzemimo pa spet skorajda idealen primer: da prevajalec tudi po tem kočljivem robu stopa vštric z izvirnikom in da je njegov občutek za vsakršne drugačnosti približno ennak kot pri večini bralcev; da torej v sikladu z izvirnikom pretehtano odmerja spontanost, posebnosti in izmišljije mla-dostnikovega jezika. Ponovno se pokaže vrsta načelnih in praktičnih težav; kolikšen naj bo v ciljnem jeziku delež njegovih interesnih govoric, koliko naj bo prevajalec — denimo, da ni mladostnik — odvisen od spomina na svoja najstniška leta. V kolikšni meri lahko dogajanje iz drugega socialnega okolja jezikovno prenese v svoj prostor z njegovo skušnjo vred? Nikakor ne plediram za sumljive ponašitve, a nagibam se k mnenju, da ima skušnja določnega, se pravi, prevajalčevega socialnega prostora v takšnih primerih v prevodu legitimno mesto. Tudi se ne zavzemam za enostavno zapisovanje pogovorov s šolskih hodnikov ali debat iz gimnazijskih oštarij, ko se mi dozdeva, da ni jezik mladega Američana, Nemca ali Francoza nič okrnjen ali celo nenaraven, če se vanj v prevodu, spet kajpada v skladu s stopnjo intenzivnosti izvirnika, pritakne še kakšen tipičen konstrukt ali izraz iz domačega mlados.tniškega pogovornega jezika. Tovrstnih dilem je seveda še mnogo. Omenim naj le vlogo tujk, pose-be anglicizmov, ki imajo v slovenščini spet drugačno funkcijo, pa zven novih sJiovank, šifriranih sporočil in podobnega, omenim naj vprašanje o razširjenosti ali omejenosti posameznih izrazov, pa o čisto specifični funkciji dialekta v mladostniški pripovedi, ko ustvarja razmerja in napetosti med mestno in kmečko mladino. Vprašanje slenga in interesnih govoric, njihove razumljivosti ali hermetičnosti, grobe neposrednosti ali humome metaforičnosti, pa je sploh tako obsežno, da je lahko predmet posebne razprave. Sam bom za sklep opozoril le še na paradoksalno usodo, ki ji je podvržen jezik marsikaterega mladostnega junaka. Ta jezik kot stiliziran pogovorni jezik predstavnikov določene populacije je rezultat konkretne socialne situacije in odziv nanjo, je njen sestavni del in skrivna mina v njeni konstrukciji. S tem ko razdira in nato širi meje pravilne govorice, ko najprej šokira in nato privaja, že dokazujoč upravičenost tovrstne drugačnosti, pa samega sebe na neki način ukinja: postaja enakovreden del donedavna prepovedanega mu literarnega jezika, napoveduje pa tudi že kandidaturo za vstop v slovarje knjižnega jezika. Zato se jezik, ki sta mu mar le napadalnost ali nevsakdanjost, naglo stara in krha, izgublja svojo razdiralno, še bolj pa kohezivno silo. Preživi le takrat, ko je nepogrešljiv organski del pripovedi, ki ni le posnetek govorice nekih minomih skupin, ozaljšan z zunanjimi izzivalnimi znaki svoje drugačnosti, ampak se vanj pretoči in skozenj žarči pristna mladostni-kova razvnetost do sveta. Ko torej ni le v opoziciji veljavnim normam, ampak dejavno in samostojno ubese- duje enkraten, nezamenljiv in ne- manj očitno in manj moteče in ta- poniovljiv svet in posameznikovo krat se tudi prevodi starajo počas- usodo v njem; ko torej postane lite- neje. ratura. V tem primeru je staranje Summary THE YOUNGSTER'S SPEACH IN LITERATURE Translating of literary works where the young narrator is also the main protagonist of his narration, and therefore language becomes more individualized, is a difficult task for the translator. He has to handle many a problem: to determine the the level of difference in the original, compared to the language standard of the original language, and to comprehend the creative force of the special youth language. All the irregularities, provoking terms of the youngster's speach must be trans-fered in the translated language governed by other standards, tradition and language, as well as, cultural level. Standards of equivalence is hard to determine and depend to a large extent on the translator's feeling. Majda Stanovnik Ljubljana CARROLLOV LITERARNI NESMISEL NA SLOVENSKEM Med literarnozgodovinskiini zapisi o Lewisu Carrodlu (1832-1889) je komajda mogoče naleteti na takega, da v njem ne bi bilo omenjeno, kako je pisatelj, ki je bil pravzaprav profesor matematike in se je v resnici pisal Charles Lutwidge Dodgson, o prostem času za razvedrilo pripovedoval svoje izmišljene zgodbice čisto konkretni poslušalki, realno izpričani naslovljenki z znanim imenom, priimkom, rojstnim datumom in drugimi življenjepisnimi podatki. Dejstvo, da je realno živeča deklica Alice Liddell leta 1862 poslušala njej namenjene pripovedi o izmišljenih dogodivščinah literarne osebe — deklice z imenom Alice, velja za ne-spodbiten dokaz, da je Lewis Carroll mladinski pisatelj in da sta njegovi najbolj znani deli — Alicine dogodivščine v čudežni deželi (Alice's Adventures in Wonderland, 1865) in Skoz ogledalo (Through the Looking Glass, 1872) — knjigi za otroke. Brž ko sta biU ti dve deli dosegljivi v knjigi, so ju seveda spoznali tudi odrasli bralci. Ne glede na opredelitve založnikov, literarnih zgodovinarjev in kritikov so zlahka razumeli, da je bil poleg Alice svoj lastni bralec in naslovljenec tudi avtor sam, in mnogi so se uvrstili v njegovo kategorijo literarnih sprejemni- kov, kakor so se mnogi otroci v Ali-oino. CarroUova dela so torej literatura za vse, ne samo za otroke.' Svoj posebni krog bralcev imajo v vseh starostnih skupinah, seveda z nekaj splošnimi in nekaj posebnimi pridržki. Širokemu krogu otrok in odraslih je dostopno dogajanje, potek Alicinih nesmiselnih dogodivščin, ki je pokazan pretežno iz Alicine perspektive, to je iz perspektive živahne, bistroumne, prostoduš-mo zgovorne osebe z otroško življenjsko izkušnjo in svoji starosti primernim znanjem. Današnjemu bralcu z analognimi izkušnjeuni in znanjem delajo težave le razlike, pogojene z drugačno zunajliteramo resničnostjo avtorjevega časa, kolikor je zajeta v Alidno obzorje, ne-angleškemu bralcu pa brez posebne priprave ni razumljivo tudi vse tisto, kar je vezano na angleško zgodovino in na posebnosti angleške kulture. — Splošno dostopne so mnoge besedne igre, šale in dvoumnosti, ki temeljijo na zvočni enakosti ali podobnosti, zamenjavi in pomoti. Sorazmerno ozkemu krogu izobražencev pa so razumljive vzporedne pomenske ravnine — literarne aluzije in parodije, diskusije logičnih in matematičnih problemov, ironiziranje družabnih ceremonij, konvencij, mo- ' Prim, enako stališče Aleksandra Zorna (Za definicijo mladinske literature. Otrok in knjiga, 1981, št. 13—14, str. 36). ralnih norm in njihovega besednjaka na eni strani ter dejanske prakse na drugi strani — torej vse tisto, kar se navezuje na avtorjevo življenjsko izkušnjo in njegovo široko znanje. Marsikaj z območja teh pomenskih ravnin so opazili Carrollovi viktorijanski sodobniki z neviktorijanskimi ali pro ti viktorijanskimi nagnjenji že v 19. stoletju, veliko novega so odkrili freudovd in nadrealisti v prvih desetletjih 20. stoletja, literarna teorija pa je po vsem tem tudi zaradi Carrolla in njegovih literarnih del sprejela termin ,nesmiselna poezija' (nonsense verse)® ali ga cselo razširila v ,nesmiselno literaturo'.® Ta se posredno ali neposredno opira na tradicijo, ki je močno povezana z otroškim izkustvenim in duhovnim svetom, to je na tradicijo odšte-vank, ugank, porogljivk, uspavank in podobnih literarnih zvrsti, ki so praviloma starejšega, magičnega in mitičnega izvora in so torej pripadale prvinski razvojni stopnji človekovega duha in človeškega besednega ustvarjanja. Izrecno pa je povezana z nekaterimi deli angleških avtorjev iz druge polovice 19. stoletja,* katerih postopke so tu in tam prevzemali, variirali in razvijah najprej nemški, sčasoma pa tudi drugi avtorji, v 20. stoletju zlasti pripadniki modernističnih literarnih smeri. Pri teh postopkih ne gre za preprosto inverzijo normalnega izkustvenega sveta, ne gre za poljubno uveljavljanje absurdnega in neverjetnega, ampak za dosleden odmik od tistega, kar v vsakdanjem življenju velja za logično in naravno — za uveljavljanje konvencij drugačnega, z vidika praktične presoje nesmiselnega sveta, za ustvarjanje drugačne, presenetljive, težko raz-ložljive resničnosti. Določanje različnih tipov nesmisla v literaturi je zahtevno opravilo,' prav tako tudi opredeljevanje razlik ali včasih le komaj opaznih odtenkov pri literarnih upodobitvah fantastičnega, domišljijskega, čudnega in čudežnega, neverjetnega, nemogočega, nadrealističnega, absurdnega sveta.' Upoštevanja vredna so zlasti opozorila na lahkotno, neprisiljeno učinkujočo, toda izredno natančno izdelano, pogosto zelo zahtevno £or-mo nesmiselne literature in zlasti še nesmiselne verzifikacije, na njeno nekonvencionalnost, ki zbuja vtis popolne poljubnosti in nevezanosti, čeprav jo vodi dosledno zasnovana kompozicija, prežeta z izrazito intelektualno kombinatoriko. Zaradi te- * John M. Munro, Nonsense verse. V: Princeton Encyclopedia of Poetry and Poetics. Ur. Alex Preminger. Princeton, 1972, str. 571—575. — Nonsense-Verse. V: Sachwörterbuch der Literatur. Ur. Gero Wilpert. Stuttgart, 1969, str. 524. ' Nesmiselna literatura, literatura nesmisla, literatura nonsensa. V: Literatura. Ur. Janko Kos in Ksenija Dolinar. Ljubljana, 1977, str. 157 (Leksikoni Cankarjeve založbe). — Avtor Milan Crnkovič in prevajalec Franc Vogelnik rabita termine nonsensna književnost, nonsensno pesništvo, nonsensna etimologija itd. Prim. Milan Crnkovič, Nonsensna gramatika in stilistika Zvonimira Baloga. Otrok in knjiga, 1980, št. 10, str. 43—53. — V Literarnem nokturnu Radia Ljubljana je bilo 29. aprila 1984 prebranih nekaj Carrollovih nesmiselnih pesmi v prevodu Marjana Strojana, v napovedi k oddaji je bila zanje uporabljena oznaka nesmiselnice. * Prva med njimi sta Edward Lear (A Book of Nonsense, 1846; Nonsense Songs, Stories, Botany and Alphabets, 1871; More Nonsense Rhymes, 1872) in Lewis Carroll, kl nesmisla ne poudarja v naslovih svojih del, pač pa ga omenja v besedilu. ' Prim, geslo nonsense v Dictionary of World Literature (ur. Joseph T. Shipley, Totowa, 1968, str. 282—283), ki loči negativni nesmisel (negativne nonsense) od pozitivnega nesmisla (positive nonsense); k prvemu šteje nehotene, nezavedne spodr^aje in šaljive postopke, ki sodijo v območje alegorije in satire; za darugega je značilna hotena nesmiselnost, kl je lahko bodisi resna bodisi igriva. * Prim. Marjana Kobe, Fantastična pripoved. Otrok in knjiga, 1982, št. 16; 1983, št. 17. ga tovrstna literatura zbuja čustva estetskega ugodja s svojimi presenetljivimi rimami, z ritmično urejenostjo in vsesplošno blagozviočnostjo, poigrava se z izmeničnim zbujanjem občutkov zbeganosti in zgubljenosti v nerazumljivem svetu in občutkov intelektualne zadoščenosti ob postopnem dojemanju njegove drugačne urejenosti, ne računa pa na sproščanje čustev naklonjenosti, vdanosti in sočutja. Tudi Lewis Carroll bralca preseneča in kratkočasi, miselno zaposluje, a ne zahteva njegove čustvene navezanosti, vznemirjenosti in navdušenja. Take literature slovenski bralec v 19. stoletju in še v precejšnjem delu 20. stoletja ni poznal, ni je potreboval in pričakoval niti od drugod, kaj šele, da bi si jo želel imeti doma.' Zato ni čudno, da ni znano nobeno pričevanje o tem, da bi bilo Carrol-lovo delo zbudilo zanimanje kakšnega slovenskega poznavalca tujih literatur, še manj, da bi do dvajsetih let našega stoletja kdo hotel kaj njegovega prevesti in objaviti. Prevodov pravzaprav tudi drugod ni bilo na pretek, čeprav so na primer v Nemčiji že razvijali svoje variante nesmiselne literature.® Alicine dogodivščine so namreč zelo težko prevedljive, ker tako njihovi prozni kakor verzifidrani odlomki temeljijo na močni interakciji med zvočno in pomensko platjo, značilna je njihova tesna odvisnost od uporabljenega angleškega besednega gradiva. Ce jih opazujemo v okvirih literature za otroke, v celoti podpirajo ugotovitve prevajalskih teoretikov Edmonda Caryja® in Georgesa Mounina,»® da so problemi prevajanja te literature specifični, po zahtevnosti pa zelo podobni problemom pri prevajanju poezije, ki je najtežja stopnja literarnega prevajanja. Prvi glasovi o Carrollovem delu pri nas niso bili povezani z literaturo za otroke, odločilno pa so jih zazina-movale prevajalske težave, ki so očitno nastale zaradi slabo razumljenega angleškega teksta ali konteksta in so pisatelja postavile v območje ,negativnega', nehotenega, a pravzaprav neliteramega nesmisla. Med kulturnimi novicami dnevnika Jutro 30 bralci nek^a dne iz kratkega, nepodpisanega sestavka*' lahko zvedeli tole: Ce smemo verjeti nekemu angleškemu bibliofilu, so križanke, ki so se pojavile pred nekaj leti najprej v Ameriki, stare preko sto let. Ta bi-bliofil je namreč dognal, da se nahaja v romanu Alice in Wonderland (Alice v deželi čudes), ki je izšel okoli 1800 izpod peresa angleškega avtorja Lewisa Carrolla, več ugank, ki docela spominjajo na današnje križanke. Iznajdba križank sega torej 127 let nazaj, mogoče celo več, zakaj omenjeni bibliofil ni mogel ugotoviti, da-li je Lewis Carroll sam iznašel te vrste uganke ali jih je prevzel iz kakih drugih knjig. Angleški bibliofil je verjetno pisal o ugankah (puzzles), ki jih je ' Prim. Miran Hladnik, Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo. Otrok in knjiga, 1982, št. 16. ' Alicine dogodivščine v čudežni deželi so v nemškem prevodu (Alice im Wunderland) izšle 1. 1869, Skoz ogledalo (Alice im Spiegelreich) šele 1. 1923. Prim. Meyers Handbuch über die Literatur. Mannheim/Wien/Zürich, 1970', str. 170). » E. Cary, La Traduction dans le monde moderne. Geneva, 1956. Georges Mounin, Les Problemes theoriques de la traduction. Paris, 1963. — G. Mounin, Teoria e Storia della Traduzione. Turin, 1965. — G. Mounin, Die Übersetzung. München, 1967. — Mounin omenja kot zastopnika stališča, da so knjige za otroke posebno območje literature in posebna zvrst prevoda, tudi J. Herberta (Manuel de l'interprete, Gent, 1952). " Križanka je stara že nad sto let. Jutro, 1927, št. 158, str. 6. Podatek je zajet iz Kartoteke neslovenskih literarnih avtorjev v slovenskem periodičnem tisku do 1. 1970 v Inštitutu za sdovensko Mteraturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. prevod v hitrid prekrojil v križanke (cross-word puzzles) in jih brez potrebnega pojasnila postavil v zvezo z Alicinimi dogodivščinami, ki jih je z napačno datadjo mimogrede postaral za kakih 60 let in površno razglasil za roman. — Carroll je dejansko poleg zgodb o Alid napisal še posebno zbirko kratkih verzifid-ranih ugank z verzifidranimi rešitvami in skupnim naslovom Uganke iz čudežne dežele (Puzzles from Wonderland)," ki so pozneje večkrat izšle v knjigi njegovih zbranih najbolj priljubljenih del, torej skupaj z Alicinimi dogodivščinami. To podrobnost je mogoče prezrl že »-bi-bliofil-«, mogoče šele slovenski prevajalec ali še kak posrednik med njima; vsekakor pa sporodlce najbrž ni naredUo trajnega vtisa na Jutrove bralce, še najmanj na ljubitelje literature, zato mu tudi ne moremo pripisovati posebnega pomena. Zanimivo je predvsem zato, ker kaže, kaj se je sprva zdelo najbolj omembe vredno pri neznanem avtorju, ki pa so ga drugod najbrž obravnavali tudi natančneje in v tesnejši zvezi z literaturo. Nedolgo zatem je naša javnost končno le nekaj zvedda o Carrollu kot o avtorju pesnitve Mrož in tesar, pravkar prevedene v slovenščino." Nepodpisani ocenjevalec, ki je kritično poročal o knjižni novosti — zbirki prevodov iz angleške in ameriške poezije, ga je mimogrede označil kot zastopnika angleškega humor- ja, prevajalec Griša Koritnik pa je v svoji knjižid pod črto dodal prevodu še ne povsem točno opombo: »-Ta Angležem splošno znana in priljubljena satira je izšla v zbirki otroških povesti ,Alice in Wonderland' IV. pogl. Through the Losking-Glass (.. Iz tega je videti, da celo prevajalec ni dsto natančno vedel, v kakšnem razmerju sta si knjigi Alice in Wonderland in Through the Looking-Glass. CarroUa res ni več razglašal za avtorja križank v romanu, zato pa ga je spet površno in nerodno predstavil kot avtorja satire v povesti. O uvTŠčenosti teh ,povesti' v literaturo za otroke je očitno nekje kaj prebral, a vse te okoliščine so mu bile postranska stvar. Videti je, da ga je zanimalo Carrollovo besedilo samo po sebi: ne da bi bil po vrsti najprej prepotoval »čudežno deželo<<, je kar takoj stopil »skoz ogledalo«, iz četrtega poglavja prevedel Mroža in tesarja, ki ga je mogoče imeti za samostojno literarno delo, in ga uvrstil med svoje druge prevode, narejene po osebni izbiri in v svoje zadovoljstvo. Kontekst literature za otroke je ne glede na opombo pod črto zabrisan tako s sosednjimi, neotroškimi besedili, kakor tudi zato, ker ob tem značilnem primeru nesmiselne poezije nič ne zvemo o tem, kako ndagod-no se ob njem počuti mala Alica, ki se zaman trudi, da bi ji bil bodisi mrož bodisi tesar vsaj malo všeč." Carrollova nesmiselna pesnitev je " Prim. Lewis Carroll's Alice in Wonderland and other favorites. Pocket Book edition (835), New York, 1951, str. 275—280. " Griša, Listič iz angleške lirike. Jutro, 1929, št. 86, str. 6. " Griša, Listič iz angleške lirike. Ljubljana, 1929, str. 59. « Prim. op. 12, str. 166: »I like the Walrus best,« said Alice: »because he was little sorry for the poor oysters.« — »He ate more than the Carpenter, though,« said Tweedledee. »You see he held his handkerchief in front, so that the Carpenter couldn't count how many he took: contrariwise.« — »That was mean!« Alice said indignantly. »Then I like the Carpenter best — if he didn't eat so many as the Walrus.« — »But he ate as many as he could get,« said Tweedledum. — This was a puzzler. After a pause, Alice began, »Well! They were both very unpleasant characters —« V prevodu Gitice Jakopin (Lewis Carroll, Alica v ogledalu, Ljubljana 1978, Str. 54—55): slovenskemu bralcu spregovorila predvsem sama o sebi, brez ustreznih, pa tudi brez pretiramo motečih komentarjev, v prevodu, ki je prijetno lahkoten in oblikovno izbrušen, v izbiri leksike dokaj neprisiljen in še danes le malo zastard'®: Na morje sije sončece, žareče na vso moč; valove gladi in miri dobrotno sevajoč — in to je čudno, ker je že zavladala polnoč." Koritnikova kitica je tako kakor Carrollova šestvrstična, v jambskem ritmu, trije verzi (prvi, tretji in peti) so osemzložni, trije (drugi, četrti in šesti) šestzložni; osemzložni so neri-mani, izmenični šestzložni imajo enako končno moško rimio. Prevod se torej po tipu, dolžini in razvrstitvi verzov in rim izredno, skoraj popolnoma ujema z izvirnikom. Tudi pomensko ujemanje je sprva videti prav zadovoljivo, sčasoma pa začne prevod v tem pogledu nekoliko pešati in ni več kos izvimikovi jasni preglednosti, ki je hkrati vse bolj namigi jivo dvoumna": »Oštrige, pojdite z menoj,« jih vabi mrož, roteč, »po slanem bregu stopimo, prijetno se meneč; roke vam štiri nudiva, žal, nimava jih več.«" Ker je besedilo zadnjih dveh verzov te kitice v prevodu deloma izpuščeno, deloma prilagojeno, se je v njem izgubila izvimikova povezava štirih ostrig s štirimi uslužnimi rokami — za koga uslužnimi, se pokaže pozneje. Ko pa Carroll dvoumno pripovedovani izlet z ostrigami učinkovito konča s čisto določnim pojasnilom, da sta mrož in tesar vse pojedla (They'd eaten every one), Korit-nik zvodeni svoj konec in s tem tudi celotni prevod z nedoločno navedbo, v kateri ni povedano, kdo in koga ali kaj je obedoval (obed je bil končan)^®: »Oštrige,« dokonča tesar, »izlet je bil krasan! Naj li gremo domov sedaj?« A vprašal je zaman — in to ni prav nič čudnega: obed je bil končan." Kljub temu je bil Koritnikov prevod Mroža in tesarja dovolj učinkovito opozorilo na delo pomembnega, dotlej na Slovenskem neznanega angleškega avtorja,'^ česar pa recenzent ni posebno cenil, dasi očitno ni bil »Mrož mi je bolj všeč,« je povedala Alica, »ker so se mu ubog6 ostrige vsaj malo smilile.« — »Zato jih je pa več pojedel ko tesar,« je menil Cepetaj. »Samo zato si je držal robec pred obrazom, da boš vedela, da tesar ni mogel sproti šteti, koliko jih je pojedel, marveč ravno narobi!« — »To je bilo pa podlo!« se je zgražala Alica. »Imam pa vseeno raje tesarja — če je res, da jih je pojedel manj kakor mrož.« — »Se vseeno jih je snedel toliko, kolikor jih je le dobil,« je zatrdil Cepetin. — Kdo bi v tako nerešljivem primeru vedel, kako je prav! Alica je šele čez čas povzela: »Moram reči, da sta bila oba od sile zoprna grdobijana —« Prim. Carroll, str. 161: The sun was shining on the sea, / Shining with all his might: / He did his very best to make / The billows smooth and bright — / And this was odd, because it was / The middle of the night. " Koritnik, kot v op. 14, str. 59. Prim. Carroll, str. 162: ,0 Oysters, come and walk with us!' / The Walrus did beseech. / ,A pleasant walk, a pleasant talk, / Along the briny beach: / We cannot do with more than four, / To give a hand to each.' >» Koritnik, kot v op. 14, str. 60. " Prim. Carroll, str. 166: ,0 Oysters,' said the Carpenter, / ,You've had a pleasant nm! / Shall we be trottling home again?' / But answer came there none — / And this was scarcely odd, because / They'd eaten every one. " Koritnik, kot v op. 14, str. 63. « O Koritniku in njegovem prevajanju prim. Velemir Gjurin, Gregor Koritnik in njegov prevod Krokarja. V zborniku Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. Ur. D. Bajt, F. Jerman in J. Moder. Ljubljana, 1982, str. 279—310. brez literarne izobrazbe. Celotno zbirko je namreč označil kot >»priku-pen književni pojav«, «interesanten poizkiis«, ki pa ga je vendarle zviška zavrnil, češ da »ta knjiga našega Gri-še ne očituje visokih literarnih pre-tenzij in nam daje le neznatne in ne baš izbrane drobce iz mogočnega anglosaškega pesništva od konca 18. stoletja do naših dni«. Tudi po prevajalski strani se je Listič zdel ocenjevalcu bolj obet kakor dosežek, čeprav Koritniku priznava, da »-ima solidno jezikovno kulturo in precej pesniške rutine, prevaja z umeva-njem in ponekod že z lahkoto, kar je odlika dobrih prevodov-«.®' Kar zadeva CarroUa, je ostalo pri prevodu Mroža in tesarja. Njegovih drugih besedil se Koritnik menda ni več lotil, spodbud za kaj takega najbrž tudi od nikogar ni dobil. Car-rollova predstavitev slovenskemu občinstvu konec dvajsetih let torej ni bila posebno odmevna. Njegovo delo je zares opazno stopilo pred našo javnost šele dobrih 20 let pozneje, v začetku 50. let, ko so se na Slovenskem začda čedalje bolj na široko odpirati vrata literaturi z vsega sveta. Založba Mladinska knjiga je tedaj v prevodu Boga Preglja izdala knjigio z naslovom Alica v Deveti deželi (1951), urednica te založbe, dr. Kristina Brenkova, pa je poskrbela, da je javnost lahko zvedda nekaj o pisatelju, o prevodu in o pobudah za njegov nastanek.®^ Za nastanek prevoda je bila v tem primeru, nasprotno kakor v Koritni-kovem, ki je svojo zbirko izdal v samozaložbi, očitno pomembna odločitev založbe, da Alicine dc^odivščine uvrsti v svoj program, za to odločitev pa okoliščina, da je Lewis Carroll tedaj že izrecno veljal za enega izmed stebrov »svetovne klasične mladinske književnosti«: Alice je namreč nedavno izšla v francoskem in srbskem prevodu, poleg tega pa so jo posneli kar v dveh novih filmskih verzijah. — Kristina Brenkova s temi podatki ni samo pred javnostjo podprla odločitve, da se knjiga o Ali-ci, »ki jo poznajo in prebirajo otroci v vseh kulturnih jezikih na svetu,« prevede tudi v slovenščino. Iz njenega pisanja je mogoče razbrati, da se argumentu CarroUovega svetovnega slovesa ni čisto brez pridržkov pridružilo tudi osebno prepričanje, da je njegova literatura res prvovrstna in da jo bo naša mladina rada brala, ne pa jo imela za pusto, prestižno klasike. Knjigo o Alici namreč označuje kot »preprosto zgodbico«, kot »navidezno nepomembno pripoved«, ob kateri se človek sprašuje, »kje so odlike CarroUovega pisanja«, ki so vlile vanjo »toliko življenjsko silo, da je (...) preživela stoletje in oplajala milijone bralcev«. Urednica je te odlike našla v »življenjski neposrednosti« : »pisatelj (. ..) pripoveduje (...) o čudovitih doživetjih dekletca šolarke, ki v sanjah srečuje svoje vsakdanje življenje in komaj opazno poboljšuje svoj svet in drobno človeško početje v njem.« Literature za otroke si pri nas torej še sredi tega stoletja niti vodilna strokovnjakinja za to področje in njegova zaslužna pospeševalka ni mogla zamišljati brez vzgojnosti, ki poboljšuje z življenjsko neposrednostjo, brez »snovi in dogajanja«, ki v otnoku zbuja »strastno pričakovanje«. »Tihi humor, ki veje iz dela« in ga Brenkova označuje za njegovo najžlahtnejšo odliko, pa je nemara tista prvina, ki pisanje za otroke že nekoliko presega, saj zadošča tudi višji ravni »in očaruje še tako zahtevnega odraslega bralca«. " Vse navedbe so iz besedila, navedenega v op. 13. " K. B., Nove knjige za mladino. Ljudska pravica, 1951, št. 174, str. 11. — Kristina Brenkova, Knjige za našo mladino. Ljudska pravica, 1951, št. 178, str. 14. Vse nadaljnje navedbe so iz teh dveh člankov. Toda neproblematična, skoraj idilična podoba 10 CarroUovi knjigi se na lepem precej spremeni, ko urednica v nekaj stavkih posebej predstavi še prevod, ki ga je dobro poznala še pred objavo in verjetno spremljala tudi njegovo nastajanje: »Prevajalec (...) prof. Bogo Pregelj je stal pred trdo, zahtevno nalogo: kako približati našim otrokom delo, ki bi jim v zvestem prevodu predstavljalo dokaj tuj, mestoma celo nedostopen svet. Kako ostati zvest originalu in vendar prevesti knjigo, da bo mlademu bralcu razumljiva?« Šele iz prevajalčeve perspektive se je pokazalo, da je navidezna preprostost Carrollovega besedila varljiva. Za vzrok njegove težke prevedljiviosti je bila spoznana »tujost«, in sicer, kakor je videti iz nadaljnjega izvajanja, le kulturnozgodovinska tujost, ne pa tudi literarna drugačnost. Temu ustrezno so se prevajalčevi napori osredotočili na adaptacijo in substitucijo tistih odlomkov, ki se sklicujejo na angleško politično in literarno zgodovino. »Tako je prevajalec namesto dolgočasnega poglavja iz stare angleške zgodovine vstavil nič manj dolgočasno napisano poglavje iz naših šolskih knjig o bojih med Celjani in Habsburžani. Namesto stare angleške popevke srečamo v knjigi Vodnikove verze.« Bogo Pregelj se je pri prevajanju Alice znašel v dilemi, ki jo je Kri- stina Brenkova opisala po stari formuli — ali zvestoba originalu ali sprejemljivost za bralca. Odločil se je bralca, še zlasti, ker je dozdevno šlo za dokaj nevednega, intelektualno ne posebno razvitega in zato pomoči potrebnega, preprostih učinkov željnega bralca. Pri prevajanju ga je torej vodil nazor, ki izhaja iz trdno zasidranega šolniškega pojmovanja literature za otroke: otroku je treba biti razumljiv, treba se mu je približati, mu stvari podomačitl. Od tod postopki, ki se začnejo že v naslovu: »Wonderland« prevaja z »Deveto deželo«, ki je ustaljen pravljični doga-jalni prostor, »toffy and hott buttered toast«^' zamenja z domačo »kavo in medeno potico«,®® Mabel" spremeni v Maričko.^® — Težnja k iskanju smiselnih ekvivalentov že sama po sebi vodi k parafraziranju, v katerem je Pregelj kdaj pa kdaj pokazal zanimivo domiselnost, toda večinoma precej ohlapno povezano z besedilom izvirnika.^» Skrajna stopnja tega postopka je substitucija — nadomestitev izvirnega besedila z besedilom, ki ni in tudi noče biti prevod: tako je pesem You are old, Father William?" nadomeščena z novo montažo Vodnikovih verzov iz Dramila mojih rojakov^^, pesem o nUskem krokodilčku'® pa s parodijo na Slomškovo hvalnico šoli: i« Carroll, kot v op. 12, str. 25. " Pregelj, AUea v Deveti deželi, 1951, str. 14. " Carroll, kot v op. 12, str. 14. Pregelj, kot v op. 26, str. 20. Npr. »In that case, / ... / I move that the meeting adjourn, for the immediate adoption of more energetic remedies —« (Carroll, kot v op. 12. str. 21). — »V tem akcidenčnem primeru, / ... / stavljam v akceptiranje predlog, naj se skup zbog takojšnjega podvzema energične j ših mer razpusti.« (Pregelj, kot v op. 26. str. 28). »» Carroll, kot v op. 12, str. 39—42. 31 Pregelj, kot v op. 26, str. 48: Slovenec, tvoja zemlja je zdrava / pa čedne m trdne postave. / Polje, vinograd, / strgan rokav, / našel ga boš, / prazen bokal./ j ... 1 Tebe redi / palca beraška, / um ti je dan, / ak' nisi zaspan, j ... / Isce te sreča, / gora, morje. / Lenega čaka / ruda, kupčija... « Prim. Carroll, str. 14: »How doth the little crocodile / Improve his shmmg tail, / And pour the waters of the Nile / On every golden scale! // »How cheerfully he seems to grin, / How neatly spreads his claws, / And welcomes little fishes in,/ With gently smiling jaws! »Sola, bodi pozabljena! Nas ne veseliS. Si za nas pripravljena, da nas pogubiž. Mi se nočemo učiti! Prav poredni hočemo bita. Saj prav nič se ne učimo, V šoli hočemo šepetati. Naj prav glasno bo. Z nogami pa cepetati, da ne slišimo. tam brez dela vsi sedimo!«" Edina daljnja zveza s Carrollom, ki jo je v tem nadomestku mogoče videti, je težnja h komičnemu učinku. Pregelj je očitno domneval, da je Carroll uporabil verze o nilskem krokodilčku ne samo nesmiselno, ampak tudi nefunkcionalno, in da jih je zato mogoče nadomestiti s kakršnimkoli zabavnim vrivkom. Preva-jalčevo razumevanje notranje skle-njenosti besedila in posebne vloge, ki jo ima pri tem besedna komika, je torej zelo različno od Carrollovega, pa tudi njegova pesniška nadarje- nost in verzifikatorska spretnost se ne moreta meriti s CarroUovo. Pri prevajanju mu je manjkala ustrezna literarna orientacija, zato je njegova inventivnost ubirala zgrešeno smer; manjkalo pa mu je tudi jezikovno znanje. Se tam, kjer si ni pomagal s substitudjanü, ki jih niti po Vinaye-vi in Darbelnetovi klasifikaciji'^ ni mogoče šteti k prevodu, ampak je poskušal zares prevajati, je slovensko besedilo v primeri z angleškim bolj ali manj prikrojeno z različnimi dodatki in razširitvami, opustitvami, drugačno sintakso, poenostavitvami. Tako se na primer v pogovoru med Alico in Mišjo, ki uvaja likovno pesem v obliki mišjega repa z Alidnim razumevanjem besede ,tale' (povest) kot homonima besede ,tail' (rep), izogne tej besedni igri kar z ,negativno' nesmiselno, z ničimer utemeljeno trditvijo: »O moja povest ima dolg in žalosten rep!«" Carroll, prev. G. Jakopin, Alica v čudežni deželi. 1969, str. 16: »Kako zna mali krokodil Kako veselo se reži, polepšati svoj rep! odpira gobec cel. Redno obliva bistri Nil ko ribam milo sporoči: mu luskasti oklep. Tako vas bom vesel!« " Prim. Pregelj, str. 21. — Parodirani sta prvi kitici Slomškove pesmi V tork pred šoloj iz cikla Vesela šola: Sola bod' pozdravlena! / Ti nas veseliš. / Si za nas pripravlena, / De nas podučiš. / Skerbno hočmo se učit', / Pridni, pridni hočmo bit'. //V šoli nočmo šepetat'; / Naj vse tiho bo. / Z nogami ne ropotat', / De zaslišimo, / Kar se leplga uči, / Mirno vsako naj sedi. (Drobtinice VI, 1851, str. 238; z notno prilogo.) — Za opozorilo, da gre za parodijo, se zahvaljujem mag. Stanetu Grandi. — " Avtorja prištevata k prevodu poleg neposrednega (la traduction directe ou litterale), v katerem ločita sposojenko (1'emprunt), kalk (la caique) in dobeseden prevod, tudi posrednega (la traduction oblique), v tem pa ločita transpozicijo (la transposition), modulacijo (la modulation), ekvivalenco (l'6quivalence) in adaptacijo d' adaptation). Prim. J.-P. Vinay in J. Derbelnet, Stylistique comparee du frangais et de I'anglais. Methode de traduction. Paris, 1968', str. 46—55. " »You promised to tell me your history, you know,« I ... I »Mine is a long and sad tale!« I ... I »It is a long tail, certainly,« said Alice, looking down with, wonder at the Mouse's tail; »but why do you call it sad?« And she kept on puzzling about it while the Mouse was speaking, so that her idea of the tale was something like this: (Carroll, str. 23) »Prej ste mi obljubili, da boste povedali svojo storijo. Se pomnite? I ... I »O moja povest ima dolg in žalosten rep!« j ... I »Dolg in žalosten rep? Dolg rep imate res,« odgovori Alica, ker je mislila na miškin rep, in ga začudeno pogledala. »Zakaj trdite, da je žalosten, pa ne vem.« Miška je začela prijMvedovati svojo dolgo storijo. Alica pa je bila zaverovana samo v njen rep, zato je dobila o njeni povesti takole predstavo: (Pregelj, str. 30) Razvlečenemu izražanju z nepotrebnimi ponovitvami posameznih besed ali besednih sklopov se večkrat pridružuje tudi napačno prevajanje, ki si ga ni mogoče razlagati drugače kakor z nerazumevanjem izvirnika.'® Današnja teoretična misel o prevodu ima dilemo med »-zvestobo« in »lepoto«, ki zlasti v literaturi za otroke zajema tudi -dostopnost, razumljivost«, za premagano in sodi, da je treba in mogoče doseči oboje: zvestoba, ki seveda ni samo dobesedna zvestoba, je za prevod nujna, to pa hkrati pomeni, da je zvesto prevedeno besedilo toliko in tatoo lepo kakor njegova izvirna predloga. Pregljev prevod Carrolla to misel potrjuje, saj njegovo približevanje bralcu na račun oddaljevanja od avtorja ni doseglo zaželenega učinka — ne samo, da ni povečalo razumljivosti besedila, ampak je ustvarilo v njem neskladno sožitje slovenskega in angleškega kulturno-zgodovinskega ambienta, zmedo, ki je CarroUove-mu literarno dognanemu nesmislu odvzela malone ves čar. Sklepali bi lahko, da prevajalec, ki dela proti izvirniku, dela tudi proti bralcu, ne zanj. Kristina Brenkova je ob izidu Alice v Deveti deželi napovedala, da «•založba pripravlja s prevajalcem Pregljem nadaljevanje zgodbe o Alice v knjigi ,Skozi zrcalo', ki pripoveduje šolarkine dogodivščine v deželi šahovskih figur. — Tako bo založ- " »If any one of them can explain It,« said Alice /.../, I'll give him sixpence. I don't believe there is an atom of meaning in it.« »If there's no meaning in It,« said the king, »that saves a world of trouble, you know, as we needn't try to find any. And ^t I don't know,« he went on, spreading o«t the verses on his knee, and looking at them with one eye; »I seem to see some meaning in them, after all. (Carroll, str. 108) ba načrtno posredovala dela iz klasične mladinske literature.«" Toda namera se v napovedani obliki ni uresničila. Druga knjiga Alidnih dogodivščin v Pregljevem prevodu ni izšla, pač pa je skoraj po dvajsetih letih spet izšla prva in sicer v novem prevodu Gitice Jakopin z naslovom Alica v čudežni deželi (1969). Pravzaprav je nedolgo pred tem pri Državni založbi Slovenije v povezavi z beograjsko založbo Nolit izšla na 16 straneh velikega formata ilustrirana knjižica z naslovom Alisa v čudežni deželi (1967). Na njeni naslovni strani je kot avtor naveden Carroll, ki pa takega izdelka ni napisal, saj besedilo v tej knjižici obsega manj kot desetino izvirnega. Seveda gre le za kratko obnovo dogajanja, v katerem se bežno pojavljajo CarroUove osebe, vse sikupaj pa obvladujejo šablonske barvne ilustracije. Poltem ko je v zbirki Otroški klasiki (Zagreb—Beograd) izšla podobna priredba z naslovom Alice v deželi čudežev (1968), je bila potreba po slovenskem prevodu celotnega Carrollovega izvirnika že res izrazita. Po velikem razmahu slovenske izvirne in prevedene književnosti v 50. in 60. letih so bralci poznali že nekaj modernističnih del, nastalih tudi po izročilu nesmiselne literature, in so bUi zato za tovrstna besedila sprejemljivejši. Celo od literature za otroke niso več brezpogojno pričakovali samo preproščine in po objavi »Ce le zna kdo med njimi rsizložiti to pesem,« se oglasi Alica / ... /, »mu dam deset dimaTjev. Zdii se mi, da ni v pesmi toliko smdsla, kolikor je za nohtom črnega.« »Ce ni v pesmi nobenega smisla,« je spregovoril kralj, »bo svet varen pred zmešnjavami, mi pa si prihranimo dosti dela, ker nam ga ni treba iskati. Sicer pa ne vem,« je nadaljeval, razgrnil pesem na kolenu dn pogledal z enim očesom vanjo, »pravzaprav se md tako zdi, da bomo le našli nekaj smisla v njej. (Pregelj, str. 122) " Nove knjige za mladino. Ljudska pravica, 1951, št. 174, str. 11. prevoda Gitice Jakopin ni bilo več pisanja o -preprosti zgodbici« in o odsevih pohlevne vsakdanjosti v njej. Ravno nasprotno: kratko in glede stvarnih podatkov spret ne čisto zanesljivo poročilo v dnevnem tisku'^ je Carrollovo delo označilo kot »-zapleteno in polno nepričaikovanih domislic«, podobno poročilo v reviji Knjiga^^ pa je opazilo privlačnost knjižne novosti v tem, da «-je vsa prežeta s fantazijo, igrivo domiselnostjo, vedrino in osrečujočo strpnostjo.« Pokazala se je večja sprejemljivost za Alicine čisto literarne odlike, za neobremenjeno uživanje ob literarnem besedilu — seveda pa je k temu pripomogla predvsem kakovost novega prevoda. Prevajalsko delo Gitice Jakopin je sorazmerno nadrobno ocenil Janez Gradišnik," ki je že prej zapisal, da ima Carrolla za prvovrstnega avtorja, seveda v okvirih mladinske literature.*' Njegova ocena primerja novi prevod ne samo z izvirnikom, ampak tudi s Pregljevim prevodom in ugotavlja, da je prevod Gitice Jakopin vsestransko ustreznejši, čeprav tudi ne brez nekaterih — včasih čisto banalnih — netočnosti in pomanjkljivosti. Gradišnika pa, podobno kakor pred leti Kristino Brenkovo, vendarle zanima tudi vprašanje, do katere mere je Carrollovo besedilo sploh prevedljivo — koliko sporočil, ki jih lahko angleški ali angleščine vešči bralec sprejme iz izvirnika, bi mogel na primer slovenski bralec dobiti iz kateregakoli, ne samo iz tega ali onega konkretnega slovenskega prevoda. Zanimivo, da prav avtor, ki je us- pešno prevedel celo vrsto izredno zahtevnih besedil in s tem dokazal, da so prevedljiva, ob Carrollu sklepa, da prevod ne more dati bralcu vsega tistega, kar obsega izvirnik, in zato sodi, da bi bila prava rešitev bogato komentirana, študijska izdaja prevlada. Taka izdaja seveda ne more nadomestiti neposredne odzivnosti besedila, ki je pri branju literature nepogrešljiva. Načelni dvom o možnosti literarnega in zlasti še pesniškega prevoda pa je toliko utemeljen, kakor bi bil načelni dvom o možnosti nastanka še neobstoječega in zato nepredvidljivega hteramega dela ali katerekoli druge kreacije: ko tak prevod nastane, je dokazano, da je lahko nastal — ali bo nastal in kdaj, pa teoretično ni mogoče predvidevati. Prevod Gitice Jakopin vsekakor omogoča bralcu večjo neposredno odzivnost od Pregljevega, pri čemer ostaja bližji izvirniku: ne zateka -se k substituciji, veliko pa je prisiljen uporabljati inddrektne metode.''® Problem povesti-repa, ki v slovenščini direktno ni rešljiv, npr. obide z adaptacijo:^' «■Vendar veš, da si obljubila svojo zgodbo,« (...) »►Kar imam jaz za seboj, je zelo dolgo in žalostno,« (...) >>Nekaj dolgega imaš res za seboj,-je rekla Alica in z zanimanjem premerila dolgi, zaviti miškin rep, »toda zakaj praviš, da je žalostno?«<" Ta odlomek prevoda je nekoliko daljši od ustreznega odlomka v izvirniku, vendar ne toliko kakor Pregljev, ki ga podaljšujejo predvsem Biseri. Delo, 1969, št. 343, str. 12. »» Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi. Knjiga, 1969, št. 12, str. 529. " Alica v čudežni deželi. (Alice's adventures in Wonderland). Prostor in čas, 1971, št. 3/4, str. 210—212. Mladinska književnost. Ljubljanski dnevnik, 1952, št. 1, str. 2. « Prim. op. 34. " Prim. Carrollov tekst in Pregljev prevod v op. 35. " Gitica Jakopin v knjigi Lewis Carroll, Alica 'v čudežni deželi. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1969, str. 24. samovoljni, nefunkcionalni dodatki. Zato pa je ,repata povest' Gitice Jakopin le za dva zloga (približno 2 ®/o) daJjša od CarroUove, medtem ko jo je Pregelj podaljšal kar za 39 zlogov (40 «/0): ki bi jo bilo mogoče napisati tudi v povsem pravilni štirikitični obliki*' s šestzložnimi, le tu in tam sedem-ali petzložnimi (hiperkatalektičnimi in katalektičnimi) verzi v anapest-skem ritmu. Kratka uvodna omemba Carroll: —"Fury said to a mouse. That he met in the house, "Let us bolh go to law: / will prosecute you,' Come, 111 take no denial: We must have the trial; For rcailx this- morning I've nothing to do.* Said the niou5c Io the cur, 'Such a trial, drar .ir. Kilh DO jury or jud^r. taOuld be Hail. TU b< Pregelj: nW iuo.' «id I he ftnd «tt'mii Vnu I« dMtb ' UftCek miški reče {r hUi jo zateče): •Pojra DA M}- 4lie«l Naj •• prav raxllC«! Nia o« ugo. ▼arjaji NiÖ ml D* preadarjajl Toftbo boa idaj Tlotll. Tab« boa ob tot i I. naj pa bo raspraTiL Daoea «m Imavar Mil — aiabo» pi alio braol naftko- kaoi: •To, go-•pod,J« sDiota. K|« »od. ulk j« la T>"rolaT" •niAka. (tfAvlntl Vrt 10 •rm o. pmviin. ToAlio, taahOu* jatu.krlT. do oca-ojujam. U** M* k«l »• G. Jakopin: Bevsk rekel je miši, jo srečal je v hiši: »Z menoj pred sodnika! Jaz bom za tožnika. Le nie se ne upiraj, okrog ne oziraj! Te sodil bom jaz, ker imam ravno čas!« A miška sc brani.' »Proccs, spoitovani. tako brez porote, je«ma obrt!« «Sodnik in porota,« jo Bevjko zavrne, »•em II iiinta. in iimja nr-lodbi prav fcralka it: Ta dialogizirana zgodbica, pravzaprav prizorček — ob smehljajočem se nilskem krokodilčku in solzavem mrožu in tesarju še ena Carrollova varianta morilskega poigravanja elokventnih mesojedcev s svojo živo hrano — je seveda likovna pesem, oseb in prizorišča kakor tudi dialo-ško potekajoča glavnina sta oblikovani tako neprisiljeno, da se sprva zdi, kakor da so rime, s katerimi so poudarjeni v rep zaviti in zato skriti verzni konci, bolj ali manj naključno nametane. Natančnejši pogled pa " Avtor namigne na to v Alicini pripombi o »petem zavoju«: / ... / you had got to the fifth bend, I think?« (Carroll, kot v op. 12, str. 25), ki jo G. Jakopin prevede s »če se ne motim, si prišla ravno do petega zavoja, kajne?« (kot v op. 44, str. 26). — Pregelj prevaja »bend« s »prevoj« (kot v op. 26, str. 33). pokaže, da so razporejene sistematično in hkrati tako, da stopnjujejo pomenske, sporočilne učinke od lahkotnega, nič hudega obetajočega začetka do presenetljivo srhljivega konca: me pretežno ženske, sprva si sledijo v pet zaporednih rimanih dvojicah, medtem ko sta zadnja dva para rim razvrščena po nekoliko razrahljanem, pretrganem oklepajočem si- Dvojici zaporednih moških rim v prvih dveh verzih 1. in 3. kitice (mouse — house, cur — sir) — para-lelistična povezaiva skrite dvodehiosti. AABC I ddeC _I Dvojici zaporednih ženskih rim v prvih dveh verzih 2. in 4. kitice (denial — trial, jury — Fury) — analogna paralelistično simetrična povezava. FFGH I iiJH Oddaljeni moški rimi v 4. in 8. verzu (you — do) — povezava 1. in 2. kitice, nakazana dvodelnost celotne likovne verzifikacije. Oddaljeni moški rimi v 12. in 16. verzu (breath — death) — povezava 3. in 4. kitice, analogno nakazana dvodehiost celote. Pregelj je vsebinski potek »-repa-« v glavnem ohranil, pač na svoj že opisani ohlapni način, povsem natančno je posnel njegovo likovno-vizualno oblikovanost, notranjo oblikovno organiziranost pa je močno spremenil: prevedeno besedilo je po ritmično-sintaktični strani zlahka razčlenljivo v verze, ki pa jih je mogoče povezati kvečjemu v dvovrstič-ne, ne v štirivrstične kitice; namesto Carrollovih 16 verzov s skupno 97 zlogi ima kar 22 verzov s skupno s 135 zlogi. Enoličnejži trohejski ritem poudarjajo enoličnejše rime, ki so vse do zadnjih dveh nerimanih verzov brez izjeme zaporedne in vsö po vrsti ženske. Namesto CarroUo-vega umetelnega sistema uvede Pregelj karseda preprostega: aa bb cc dd ee ff gg hh ii jj kL. Besedilo Gitice Jakopin se da urediti v tri štirivrstične in eno petvr-stično, torej »-nadštevilčno« kitioo s skupaj 17 verzi in 99 zlogi: posamezni verzi so šest-, izjemoma (trikrat) pet-zložni, v amfibraškem ritmu; temu ustrezno so tudi tu ri- stemu: aabb ccDD eiefG hihjC. Zanimivo je, da notranja urejenost besedila upošteva namig o petih zavojih in ga z dodatnim kratkim verzom celo dobesedno uresniči, grafična urejenost pa povsem mimo tega izoblikuje rep le v treh zavojih, čeprav bi bilo ravno v tem pogledu pač najlaže slediti izvirniku. Od pedagoške zaverovanosti v enoumno preprostost literarnega besedila, ki se ji njegova oblikovna iz-delanost zdi postranskega pomena, je pojmovanje mladinske literature in literarnega prevoda očitno zanihalo nekoliko predaleč v nasprotno smer, v sproščeno veselje nad njuno bogato domiselnostjo, ki pa je razumljena preveč neobvezno. Ob mnogih inventivnih rešitvah težjih problemov se prevajalkini pozornosti izmuznejo marsikateri lažji, ki pa so odločilni za organiziranost besedila na globlji pomenski ravni. To velja tudi za njen prevod druge knjige Alicindh dogodivščin, ki je z naslovom Alica v ogledalu (1978) izšel devet let za prevodom prve. Medtem ko se Alicine dogodivščine v čudežni deželi v zadnjih poglavjih opirajo na domišljijsko poigravanje z igralnimi kartami in njihovo večpomensko simboUko, postavlja Car-roU celotno besedilo druge knjige v podobno, ^pozitivno' nesmiselno razmerje s šahovsko igro in njenimi konvencijami. Pri obojem gre za aluzije na svet igre, ki pa je tudi aluzija na realni človeški svet. V igrah te vrste gre za boj v okvirih razvedrila in zabave, zvijačen boj za prevlado in zmago močnejšega, a tudi srečnejšega in pametnejšega — to so strateške, akcijsko razgibane igre nepre-nehnega napadanja in obrambe, ogrožanja in nasilja, nepredvidljivih dogodkov, ki so videti slučajni in nepovezani, vendar potekajo v okviru natančno določenih, nepopustljivih pravil. — V Ogledalu CarroU uvodoma, še pred začetkom literarnega besedila, pojasni to razmerje najprej s slikovno predstavitvijo šahovskega problema, rešljivega v enajstih potezah, nato s šahovsko opisanim potekom teh potez in končno še z označitvijo, kje se posamezne poteze povezujejo z osrednjim besedilom. Giti-ca Jakopin skrajša rešitev problema na deset potez, ker osmo in deveto združi: Carrollova Alice je v osmi potezi, ko se pomakne s sedme na osmo linijo, okronana (coronation) in v deveti postane kraljica, ne da bi se kam premaknila,medtem ko prevajalka »•kronanje« izpusti Ln Alico, kakor je v navadi pri šahu »-tostran ogledala,« že v osmi potezi razglasi za kraljico." Se hujši poseg pa je nadaljnja okrajšava — opustitev oznake strani, na katerih se šahovske poteze povezujejo z besedilom.*® To spreminja šahovski problem v neobvezen, neodvisen dodatek, ob kate- rem ostaja nerazumljivo avtorjevo pojasnilo iz pozneje napisanega uvoda, ki pa ga je Gitica Jakopin kdove zakaj vendarle prevedla — namreč, da se poteze v tem problemu (ne partiji, kakor prevaja G. J.) »vsekakor ujemajo z veljavnimi pravili, le po načelu, po katerem morajo biti bele in črne figure izmenoma na potezi, bi se bilo morda res mogoče ravnati malo bolj dosledno.«*® Ključ za razumevanje posebne urejenosti nesmiselnega dogajanja, ki ga ponuja avtor, je s tem odvržen, bralcu slovenskega prevoda je zaprta intelektualna razsežnost besedila, ker se prevajalki — morda v sočutnem prepričanju, da zlasti otroških bralcev ni treba obremenjevati s prehudimi miselnimi napori — očitno ni zdela pomembna. Seveda pa se prevajalka sama s tem ni izognila velikanskemu naporu ob CarroUovem osrednjem besedilu — uspeh bi lahko ocenila izčrpna anaUza celote. Tu se je treba omejiti le na del, ki morda lahko velja za vzorec, iz katerega je pogojno mogoče sklepati o celoti. Pesem o mrožu in tesarju ponuja možnost primerjave ne samo s Car-roUovim izvirnikom in s precej starejšim Koritnikovim prevodom, ampak tudi z nekaj mlajšim prevodom Branka Gradišnika,®® ki pa je tako kot Koritnikov izšel kot samostojno literarno delo, ne v okviru celotnega knjižnega besedila. — 2e v prvi kitici je videti, da je prevod Gitice Jakopin vsebinsko bližji izvirniku, medtem ko njegovih oblikovnih značilnosti ne upošteva dosledno. Prevod Branka Gradišnika je izvirniku oblikovno bližji, vsebinsko pa nekoliko bolj odmaknjen. Gradišnikov predzadnji verz v tej kitici (to pa ni " Carroll, kot v op. 12, str. 117. " Lewis Carroll, Alica v ogledalu. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1978, str. 10. « Kakor v op. 46 in 47. " Kakor v op. 47, str. 11. Lewis Carroll, Tesar in mrož. Pionirski list, 1980, st. 4, str. 19. ravno majhna stvar), ki ga je že Ko-ritnik prevedel popolnoma ustrezno (in to je čudno, ker je že), je na primer subjektivno, ne v jezikovni konvenciji utemeljena modulacija Car-roUovega verza (And this was odd, because he was).'i — Podobno je s štirimi ostrigami, kolikor jih mrož in tesar, vsak z obema rokama, največ zmoreta hkrati, v zadnjih dveh verzih šeste kitice (We cannot do with m(ore than four. / To give a hand to each): Gitica Jako" Sijalo je sonce na morje je z vsemi žarki svojimi, na moč se je potrudilo, da mu valove razgladi — a čudno res, ker se je to godilo prav opolnoči. (G. Jakopin, kot v op. 44, str. 50). pin je za ta dva verza poiskala nekoliko skrivnostno novo rešitev (Le štiri hkrati zmoreva, / na eni strani vsak po dve), medtem ko se Branko Gradišnik temu problemu kratko malo izogne in si pomaga kar s substitucijo (Reči, ki govor bo o njih,/ se tičejo prav vas).»^ — Po mnogih nadaljnjih odmikih, opustitvah, dodatkih in substitucijah, pri čemer se Branko Gradišnik sčasoma sploh ne trudi več ohraniti vsebinske ko-relacije s posameznimi kiticami," Na morje je sijalo sonce, sijalo na vso moč, po vodi je metalo žarke, da bi bil dan res vroč, to pa ni ravno majhna stvar, saj je bila še noč. (B. Gradišnik, kot v op. 50). Prim. Carrollov in Koritnikov tekst na str. 39 in v op. 16. " »Ostrige, z nama stopite!« jih mrož poprosil je. »Lep sprehod in pogovor lep, tak kaj še hočete? — Le štiri hkrati zmoreva: na eni strani vsak po dve.« (G. Jakopin, kot v op. 44, str. 51). Prim. Carrollov in Pregljev tekst na str. »Ostrige mile, pridite, za sprehod je zdaj čas,« se je tedaj domislil mrož, klicaje na ves glas: »Reči, ki govor bo o njih, se tičejo prav vas!« (B. Gradišnik, kot v op. 50). 39 in v op. 18. " Prim. Carrollovo in Gradišnikovo The eldest Oyster looked at him, but never a word he said: The eldest Oyster winked his eye, and shook his heavy head — Meaning to say he did hot choose To leave the oyster-bed. But four young oysters hurried up, All eager for the treat: Their coats were brushed, their faces washed, Their shoes were clean nad neat — And Ithis was odd, because, you know. They hadn't any feet. Four other oysters followed them, And yet another four;' And thick and fast they came at last. And more, and more, and more — All hoping through the frothy waves. And scrambling to the shore. The Walrus and the Carpenter Walked on a mile or so. And then they rested on a rock Conveniently low: And all the little Oysters stood And waited in a row. besedilo 7., 8., 9. in 10. kitice: Kako vabljive so bile te mroževe besede! Ostrige so prisluhnile in odložile sklede, potem so se privzdignile in šle v četverorede. Le nekaj starih, šepavih je ostalo pri kosilu, vse druge je naravni gon iz vode k mrožu silil, še nikdar niso šle na breg v tolikšnem številu. Tesar in mrož sta stopala še kako morsko miljo, potem sta se ustavila, meneč, da sta na cilju — zdaj je bilo na vseh straneh ostrig v izobilju. Posedle so vsenaokrog, pričakujoč zabave, obute v lepe čevelj ce, iz prave morske trave, na glavah pa s pričeskami — če sploh imajo glave. Približno si ustrezajo Carrollova 7. in Gradišnikova 8., Carrollova 8. in Gradišnikova 10., Carrollova 10. in Gradišnikova 9. kitica. ampak le približno obnavlja potek celotne pesmi, nazadnje oba prevajalca najdeta vsak svojo varianto pojasnjevalnega zaključka celotnega dogajanja (G. Jakopin: >^saj sta jih vse pohrustala-«; B. Gradišnik: »saj sta jih vse pojedla in-«); poleg tega oba ujameta odmev na avktorialno pripombo iz prve kitice (and this was odd) — v osmi, kjer jo Carroll ponovi, jo oba izpustita, medtem ko jo je Koritnik ohranil (in to je čudno) — v zadnji kitici (And this was scarcely odd): G. Jakopin kot »a to ni sploh nič čudnega-«, B. Gradišnik kot x-in to ni čudna stvar.-«'* Oba sodobna prevajalca zvesto po izvirniku verzificirata v jambskem ritmu, pri čemer B. Gradišnik dosledno menjava osemzložni in šest-zložni verz (v prvi kitid se mu osemzložni verz dvakrat raztegne v nad-številnega devetzložnega), medtem ko G. Jakopin le izjemoma kdaj uvrsti med osemzložne verze kakega šestzložnega (2. in 4. verz 6. kitice). B. Gradišnik tudi dosledno rabi moške rime, G. Jakopin pa poleg moških še ženske in tekoče, včasih tudi samo asonance. Preglednica rabe rim v 1., 6. in 18. kitici kaže, da je Ko-ritnikova in Gradišnikova rešitev bližja CarroUovi: Carroll A B C B D B A B C Koritnik a B C B D B a B c Jakopin A b C D e D a b C Gradišnik a B C B D B a B C CarroU Koritnik Jakopin Gradišnik B B d B D d e d B B F B a A A A B B b B C C C C B B d B D d e D B B f B Po vsem tem se zdi, da ne gre sa- " »Ostrigice,« tesar še de, »s tem sprehod sva opravila. Bi skupaj zdaj domov odšli?« Na to ni več odgovora, — a to sploh ni nič čudnega, saj sta jih vse pohrustala. (G. Jakopin, kot v op. 44, str. 54). Prim. Carrollov in Koritnikov tekst na str. mo za naključen spodrsljaj pri Gradišnikovem prevodu CarroUovega naslova The Walrus and the Carpenter z zamenjanim zaporedjem Tesar in mrož in pri poenostavitvi avtorjevega priimka Carroll v Carol. Prav tako ni samo naključno, da je slovenski naslov knjige Through the Looking-Glass and what Alice found there (Skoz ogledalo in na kaj je Alica tam naletela) predrugačen, le navidez poenostavljen v Alica v ogledalu: tudi ta dva prevoda ne glede na svoje mnoge odlike predstavljata Carroll ovo literaturo nekoliko predelano in nekoliko okrnjeno. Carrollov literarni nesmisel tudi v okviru razumevanja literature za otroke kot neobvezno zabavnega pisanja in temu ustreznega pojmovanja prevoda pri nas torej ni mogel stopiti »►skoz ogledalo-«, ampak je dvoumno spominjajoč na >K)dsevanje« obtičal »v ogledalu-<-i, saj niti sodobna prevoda nista dosledno in natančno sledila CarroUu v njegov posebni literarni prostor onkraj meja vsakdanje resničnosti. »Ostrige, kaj bi šle domov?« je vprašal zdaj tesar, pa niso rekle čisto nič, in ta ni čudna stvar, saj sta jih vse pojedla in jim ni bilo več mar. (B. Gradišnik, kot v op. 50). 39 in v op. 20. Summary CARROLL'S NONSENSE LITERATURE IN SLOVENIAN Lewis Carroll's literary work appeared on the Slovene reader's horizon in the late 1920s, when G. Koritnik skilfully translated The Walrus and the Carpenter (1929). Two decades later, Alice in Wonderland was semi-translated, semi adapted by B. Pregelj (1951), who believed that the supposedly low level of his young readers should be observed. After it turned out that his attempt had failed, it was not followed by the already announced sequel. Through the Looklng-Glass, but first by a new translation of Alice in Wonderland (1969) and then of Through the Looking-Glass (1978), both successfully done by G. Jakopin and generally approved of by readers. Closer analysis shows, though, that neither their formal features, e. g. rhythm and rhyme-pattern, nor their inner structure, e. g, the references to the chess-game, have been observed strictly. A new translation of The Walrus and the Carpenter (1980) by B. Gradižnik has deftly observed the formal characteristics of the original, but rather loosely followed its semantic sequence. Generally, neither formal nor semantic strictness was considered to be obligatory by translators of »literature for children*. Instead of the previous dull tutoring, a different notion prevailed during the 1960s and 1970s, namely, that yoimg readers should be diverted and treated with the verbal virtuosity of nonsense literature, without being bothered by its intellectual preciseness. Echoes of the concept of »literature for children« as a species of simplified literature seemed to encourage even contemporary Slovene translators in their reductions of the artistic and intellectual dimensions of Lewis Carroll's books. IZ RAZPRAVE OB REFERATIH V dopoldanskem in popoldanskem delu posvetovanja se je po referatih razvila zelo razgibana razprava, ki jo je vodil in usmerjal Miran Hladnik. Izkazalo se je, da je teoretična opredelitev mladinske književnosti osnovno in izhodiščno vprašanje, ki ga kot temeljnega čutijo tudi prevajalci, zato je popolnoma razumljivo, da je največ razmišljanj spodbudil referat Marjane Kobe. Po obsegu in tehtnosti najpomembnejši sklop razprave o tem, kaj je mladinska književnost, podajamo strnjeno, vendar v zaporedju, v katerem so se razpravljale! oglašali k besedi, četudi se je vmes razprava preusmerila h kakšnemu drugemu vprašanju. Po ovinku se je vedno znova sprožilo razmišljanje o možnostih opredelitve mladinske književnosti. Iz zaporedja, v katerem so si razpravljalci sledili, je razvidno, kako so se misli sukale, prepletale in dopolnjevale. Majda Stanovnik: Definicija mladinske književnosti je zapletena zadeva, lahko pa je videti tudi preprosta in nedvoumna, zlasti, če je samo implicirana, kadar na primer termin uporabljamo empirično. Na to opozarjata konkretna prikaza mladinske književnosti na Slovenskem Tatjane Hoj an in Darke Tancer-Kajnih, ki sta trdno oprta na stvarne podatke o tem, kaj je v izbranem obdobju na našem jezikovnem območju glede na produkcijo nekaterih specializiranih založb dejansko sodilo v to književnost. Iz njunih prispevkov je tudi očitno, kdo je o tem odločal in s tem opredeljeval obseg in razumevanje termina ,mladinska književnost'. Odločali so predvsem uredniki, vsak s svojim krogom sodelavcev in svetovalcev. Ti seveda neizogibno upoštevajo predvsem realne možnosti za izvajanje svojih programov, ob tem pa bolj ali manj uveljavljajo tudi svoje poglede. Upoštevanje realnih možnosti pomeni izbiranje med že obstoječimi literarnimi deli, domačimi in tujimi, takimi, ki so jih avtorji izrecno namenili za branje mladini, in takimi, za katere se je kje — čeprav le na drugem jezikovnem območju — izkazalo, da mladim bralcem ugajajo, ne glede na to, ali so jim bila posebej namenjena ali ne. Uveljavljanje svojih pogledov pomeni spodbujanje novih izvirnikov in novih prevodov, pa tudi uvrščanje del, ki jih še nobena konvencija ni uvrstila v repertoar mladinske književnosti, v zbirke ali posamezne edicije, namenjene mlademu bralcu. Zbirka, ki je pri nas pojmovanje mladinske literature v vseh treh pogledih poglobila in razširila, je Kondor, kreativna uredniška dejanja pa so se seveda pojavljala tudi že prej. Prav svobodnejše zamisli za izbor branja, namenjenega predvsem odraščajoči mladini, torej za mejno področje med ,mladinsko' in pie več mladinsko' književnostjo, pa ob Kondorju in sicer še danes sprožajo šolniško vzgoj-stvene ugovore, češ, vsaki starostni stopnji svoje — mladinska književnost naj ne posega v nemladinsko, branje za mladino pa naj določa šola, se pravi sestavljala učnih načrtov. Pri tem je mimogrede pozabljeno dejstvo, da na primer Swiftov Gulliver in Defoejev Robinson nikakor nista bila napisana za mladino in da je zlasti Gulliver v celoti dostopen le redkim filozofsko izobraženim bralcem, da Gogolj in Puškin svojih del nista namenjala otrokom in da to velja tudi za ljudske pravljice in pripovedke. — Gre torej za vprašanje: aH je termin ,mladinska literatura' izločevalen, alternativen termin enake vrste kakor na primer ,nemška literatura' ali ne. Termin ,nemška literatura' principialno nedvoumno zajema literaturo v nemškem jeziku, kar pomeni, da nobena literatura v kateremkoli nenemškem jeziku ni nemška literatura, in hkrati tudi literatura v nemškem jeziku ni niti angleška niti francoska niti katerakoli druga nacionalna literatura. Posamezno delo torej z jezikovnega vidika sodi bodisi v nemško literaturo bodisi v katero izmed nenemških literatur. Pri terminu .mladinska literatura' je analogna polarizacija očitno veliko bolj problematična. Mladinska in nemladinska literatura se pač ne ločita strogo druga od druge, posamezna dela ne pripadajo izključno ali dokončno bodisi tej bodisi oni. Pri mladinski literaturi gre za posebno namembnost neke literarne selekcije, ki sama po sebi ne izključuje morebitnih drugih namembnosti po drugih vidikih. Mladinska literatura v spremenljivih časovnih in nacionalnih variantah izbira iz celotnega območja literature za venomer spreminjajoče se kroge mladih bralcev tista dela, ki se zdijo zanje ustrezna — vendar ne nujno z namenom, da bi si jih prilastila, jih izločila iz siceršnje rabe in jim odrekla morebitne druge funkcije. Konkretni zgodovinski prikazi mladinske književnosti so torej svojevrsten izziv za njeno teoretično opredelitev, opozarjajo pa tudi, da zgodovina mladinske književnosti ne glede na to, ali zajema samo domača ali tudi prevedena dela, poteka podobno kakor zgodovina prevodne književnosti in ne tako, kakor zgodovina nacionalnih književnosti. Tej je namreč treba upoštevati samo naravno časovno zaporedje, linearno potekajoči kronološki čas, v katerem se drugo za drugim pojavljajo literarna dela v posameznem jeziku. V prevodno in v mladinsko književnost pa poleg sproti nastajajočih del ne glede na čas nastanka stopajo pred jezikovno in starostno opredeljene kroge bralcev tudi starejša dela, ki dotlej še niso bila zajeta vanju. Linearna kronologija nastanka del tu ni več edino odločilna, saj se že ob sprotnem nastajanju mladinske in prevodne literature prepletajo različne časovne perspektive. Nastajanje in razvoj mladinske književnosti sta taka tudi v kulturnem krogu posameznega jezika, posameznega naroda, ne samo v širšem, mednarodnem okviru. Ta proces pa nima nič skupnega z umetno konstrukcijo, kakršna je na primer nekaj stoletij zajemajoča zgodovina vzhodnonemške književnosti. Dejstvo, da se je po drugi svetovni vojni ob razdelitvi Nemčije tudi nemška književnost sčasoma ločila na vzhodnonemško in zahodno-nemško, ne ^opravičuje retroaktivne selekcije nemških pisateljev iz obdobij pred nastankom Nemške demokratične republike za prikaz ,zgodo-vine' nečesa, kar v času te zgodovine ni obstajalo. Miran Hladnik: Kaže, da je osnovni problem termin. Mladinska literatura je že po imenu Literatura, ki je določena s sprejemnikom. Težave se pojavijo, ko gledamo nanjo s stališča materiala, to se pravi, kadar hočemo definicijo predmetno opisati. Iz teh težav se je literarna veda reševala na različne načine, v glavnem z diferenciacijo med otroškim berilom in otroško književnostjo. Možno pa je, da postavimo novo definicijo, ki je mogoče manj natančna, vendar bojj veljavna: mladinska literatura je samo aspekt na literaturo. Otroci namreč berejo vse mogoče, in ker vse to mogoče ni nekaj homogenega, ampak je izredno raznoliko po svoji naravi, se ta definicija pravzaprav izogiba problemom in postavlja problem bolj splošno; kljub temu bi lahko veljala kot ustrezna bližnjica ob veljavni definiciji mladinske literature. 2e nekajkrat smo slišali izraz »umetniški aspekt«, pa »-vrednost« literature, ampak še preden se spustimo na to občutljivo področje, bi povedal nekaj o posebnem (mladinskem, otroškem) aspektu na literaturo. Otroško branje naj bi iz treh kategorij, ki pri literarnem sprejemanju nastopajo bolj ali manj enakovredno, to se pravi estetsko dojemanje, potem spoznavanje in etični sprejem, postavila estetsko dimenzijo v oklepaj in upoštevala v večji meri ostali dve kategoriji, ki ju posplošeno imenujemo »-koristnost« ali pa psihofizična in psihosocialna funkcionalnost. Pri mladinski literaturi kot predmetnem področju bi torej veljalo, da se na poseben način prilagaja psihofizičnim sposobnostim bralca. Podobne definicije ne veljajo samo za mladinsko literaturo, ampak tudi za druga mejna področja literature. So pa še drugačni pogledi na zadevo. Nekatere knjige o mladinski literaturi trdijo, da je najboljša literatura prav mladinska literatura, ker se tu srečujeta literat kot otrok in otrok kot najbolj svoboden ustvarjalec. Kako nasprotujoči si tezi uskladiti oziroma za katero možnost se odločiti, če se je sploh treba med njima odločati? Janez Gradišnik: Opredelitev, da bi bila mladinska literatura le aspekt literature, ne bo uspešna. Obstaja veliko del, ki so pisana za otroke in mlade ljudi, izhajajo v posebnih založbah in so namenjene krogu mladih ljudi. To je jedro mladinske oziroma otroške literature. Tega ni mogoče jemati kot vidik splošne literature, ampak je namenjeno mlademu človeku. Vse drugo pa je najbrže neka neoprede-Ijiva stvar, kjer so mejna področja. To so dela, ki so bila nekoč napisana za odrasle, pa jih danes berejo otroci. To pa je popolnoma razumljivo, ker imajo ta dela take lastnosti, da so posebej dojemljiva mladim ljudem in so postala s tem mladinska literatura, čeprav prvotno niso bila namenjena mladini. Po drugi strani pa obstoj i jo še drugačna dela. Naj vzamem za zgled Franceta Bevka, ki je napisal knjige, namenjene otrokom, v bistvu pa so to knjige o otrocih. Podaja zgodbe, ki po mojem mnenju niso tako zanimive za otroka in imajo premalo tistega, kar je specifično, da bi otroka resnično pritegniloj Morda je Bevk še med boljšimi. Imamo pa še mnogo drugih, ki mislijo, da pišejo za otroke, pišejo pa resnično o otrocih. To pa ni prava mladinska literatura. To je zadeva, ki se ne bo nikdar dala popolnoma opredeliti, ampak bo vedno uhajala kam drugam. Verjetno bo ostalo neko jedro, potrebno pa bo dopuščati določene izjeme. Miran Hladnik: Težava je v tem, da je tisto, ki »•nekam uhaja«, ponavadi najbolj prebiramo. Tu gre za pustolovsko literaturo, o kateri pravijo podatki. da je najbolj prebirani žanr mladinske literature. Čeprav ta ne tvori kvalitetnega jedra mladinske literature, pomeni verjetno jedro otroškega in mladinskega branja. Alenka Glazer: Leta 1969 je v Novem Sadu Marijan Kramberger ob definiranju mladinske književnosti govoril o reducirani književnosti in o vrednostni neprimerljivosti literature za otroka s tradicionalno-umetniškim leposlovjem. Tudi v prispevku, ki ga je tam podal France Forstnerič, je na svoj način poudarjena neke vrste redukcija, ki pogojuje nastanek mladinskega dela, namreč upoštevanje zmogljivosti mladega bralca, da sprejme to delo, njegova omejena količina življenjskega, socialnega izkustva, ki je pač nujno potrebno za asociacije ob normalnem aktivnem branju. Tako se srečujemo s pojmom redukcije, redudranosti, z dveh vidikov, v obeh primerih torej z nečim, kar bi moglo mladinsko književnost opredeljevati kot nekaj ne samo drugačnega, temveč tudi manjvrednega ali vsaj vprašljivega v okviru celotne književnosti. Vse navedeno namreč pomeni omejitev v odnosu do književnosti nasploh. Sama pa bi rada opozorila na pojmovanje tega področja književnosti na prelomu stoletij. Ne bi izhajala s stališč, kakor so bila izoblikovana v krogih, ki so biU povezani s pedagoškim delovanjem, ampak iz vrednotenja in ustvarjalne prakse umetniških krogov. Govorim o obdobju evropske modeme. V tem času je vrsta avtorjev, na primer Maeterlinck, Wilde in drugi, napisala besedila, ki jih po empirično uveljavljenih merilih uvrščamo v mladinsko književnost, sočasno pa sploh ne čutimo potrebe, da bi to delali, ampak ta dela brez omejitev vključujemo v splošno evropsko književnost tega časa. To dokazuje, da obstajajo nesporna umetniška dela, ki jih bero hkrati odrasli in bralci na razvojni stopnji, ko jih še štejejo za otroke. Ob takih delih verjetno ni treba za izhodišče upoštevati kakršnihkoli redukcij ali reduciranj. Kot ilustrativen primer enakega vrednotenja v domači literaturi naj navedem še Zupančičevo Cašo opojnosti. Programatična zbirka, to je izšla 1899 tudi z namenom, da podre dotlej veljavne kanone v naži literaturi oziroma poeziji sploh, prinaša med drugimi cikel Jutro. Izmed osmih besedil tega cikla je avtor šest besedil naslednje leto sprejel v Pisanice, ki jih je podnaslovil Pesmi za mladino. S podnaslovom jih je torej določno opredelil kot posebno vrsto literature. To je napravil vsaj deloma pod pritiskom takratne slovenske javnosti, predvsem Aškerca, ki je presojal modeme literame pojave še s tradicionalnimi merili in je bilo zanj nesprejemljivo, da je nekaj, kar se mu je zdelo naivno, otroško, uvrščeno v okvir »-resne« književnosti. Zato v njegovi kritiki Cankarjeve Erotike in Župančičeve Case opojnosti beremo dobrohoten opomin Zupančiču, ki ga sicer ocenjuje s priznavanjem, da te »-otročje reči-« v literaturo za odrasle pač ne spadajo in bi jih bilo bolje izdati v posebni knjižici za otroke. Zanimivo pa je, kaj se zgodi, če iz Caše opojnosti cikd Jutro izločimo in beremo zbirko brez njega. Nenadoma imajo druga besedila drugačne poudarke. Tako vidimo, da uvrstitev cikla Jutro tudi besedilom v drugih ciklih odpre dodatne, nove pomene. Hkrati pa prinaša cikel Jutro, ki je v estetskem p>ogledu enakovreden drugim ciklom, sam nove čustveno-miselne odtenke. Cikel pomeni torej bistveno dopolnitev in obogatitev zbirke, tako sam po sebi kakor s svojo funkcijo v strukturi zbirke kot celote. Tako se kaže resnična mladinska književnost (ne mladinsko branje ali mladinski tisk nasploh) kot enakovreden sestavni del književnosti, brez posebnih omejevanj. In če je književno delo pisano tako, da hkrati govori otroškemu in odraslemu bralcu, je to pač njegova posebna kvaliteta. Marjana Kobe: Zelo problematično je govoriti o tej vrsti besedne tvornosti kot o reducirani literaturi, zlasti v času poetike naših sodobnih, najvidnejših pesnikov: Nika Grafenauerja, Kajetana Koviča, Daneta Zajca in drugih. Njihova teoretična razmišljanja kažejo, da ustvarjalci sami v svojih pesniških postopkih ne vidijo te vrste težav. Za »status« mladinske književnosti v sodobnem času pa so zelo povedni na primer pogovori Franceta Pibemika s slovenskimi pesniki (Med tradicijo in modernizmom, 1978); (Med modernizmom in avantgardo, 1981), ki kažejo, da pesniki govorijo o ustvarjalnem postopku za mladino in za odrasle povsem »-enakovredno-«. Prav tako zelo povedno se mi zdi, da je Niko Grafenauer v svojo zadnjo teoretično knjigo Iz-ročenost pesmi (1982) enaikovredno uvrstir dve interpretaciji oziroma teoretični razmišljanji o svoji poetiki pesnjenja za mladino in o poetiki Daneta Zajca (od A do Nič, Ta roža je zate). Miran Hladnik: Na vsak način ne smemo govoriti samo o redukciji, ker je nasproti temu še dopolnjevanje. Ce je ena stran reducirana, so na drugi strani stvari toliko bolj poudarjene. Pri tem pa ne bi smeli gledati na redukcijo kot na vrednostno kategorijo, ker končno je tudi pri tako imenovani lepi literaturi očitna težnja k redukciji, vendar na ta način, da se postavlja v oklepaj funkcionalna plat literature in se izpostavlja zgolj njen estetski značaj. Zato mislim, da tu vrednostne opozicije nimajo pravega mesta. Majda Stanovnik: Mislim, da je redukcija vsekakor vrednostni termin, saj pomeni primanjkljaj, zmanjšanje, okrnitev, torej vsaj v literaturi tudi poslabšanje. Sem za to, da predvsem ločimo med selekcijo in redukcijo. Zame je mladinska književnost posebna selekcija literarnih del, ki pa ni izključevalna, ker se v nekaterih sektorjih ujema z drugimi, drugačnimi selekcijami. Znotraj posameznih selekcij pa imamo lahko opraviti s celo skalo redukcij, ki jih lahko opazujemo tako v mladinski književnosti kakor v katerikoli drugi literarni selekciji. Zaradi tega po mojem mnenju redukcija ne more biti osnovno določilo mladinske književnosti. Miran Hladnik: Mislim, da se s popravo izraza redukcija v selekcijo lahko strinjamo, morda bi lahko dodali še izraz struktura. Gre za različno strukturiranje elementov, za različno razmerje med temi elementi. France Forstnerič: Pri razpravi o pojmih oziroma procesih redukcije, selekcije, in strukture v mladinski književnosti je treba najprej razčistiti, kakšen je pristop k problematiki. Ali se zadeve lotevamo z vidika otroka-recipien-ta, ali z vidika avtorja-sporočevalca, ali s stališča ocenjevalca-teoretika, ki mladinsko književnost preučuje, vrednoti. V Novem Sadu sem leta 1969 razmišljal o problemu z vidika otroka-recipienta. Otrok ne more biti redukcija, reduciran. Otrok ni geo- metrijsko ali aritmetično, še manj psihofizično zmanjšan (>K>dštet'«), reduciran človek, ampak je celovita struktura. Strukture pa ni mogoče reducirati, saj je struktura ravno zato, ker je čisto posebna, enkratna zrast delov in celote, predvsem razmerij med njimi. Otrok torej kot recipient (mladinske književnosti) ne more biti pomanjšana oziroma reducirana struktura, ampak je kvečjemu posebna, drugačna struktura kot odrasel. To drugačnost in posebnost sem leta 1969 videl v pojavu socialnega skustva kot (strukturalni) celoti psihofizičnih, pedagoških, družbenih in drugih sestavin otroškega sprejemal-ca mladinske književnosti. Pozneje, ko sem se srečal s komunikološkimi teorijami (ki interdisciplinarno vključujejo psihologijo, sociologijo, teorijo informacij, semiologijo itd.), pa sem spoznal, da je v mladinski književnosti kakor v književnosti sploh mogoče govoriti tudi o redukciji, vendar le v povezavi s pojmoma selekcija in struktura. V tem primeru se namreč lotevamo problema s stališča preučevanja sporočevalca-av-torja, torej komunikološkega postopka, ki so zanj značilni tvorba znakov in simbolov, se pravi kodiranje. Kodiranje pa je po komunikoloških teorijah dejansko neka redukcija in selekcija (formalizacija, abstrahiranje, posploševanje, simbolizacija) z namenom ustvariti novo strukturo: informacijo (v našem primeru umetniško informacijo, ki se v postopku kodiranja močno razlikuje od sporočanja običajnih, uporabnih sporočil, saj je pri umetniških sporočilih simbolizacija močna in konotativna, pri običajnih sporočilih pa čim bolj deno-tativna, se pravi simbolična le toliko, kolikor je simboličen pravzaprav že sam sporazumevalni medij — jezik). Redukcija in selekcija sta pri umetniškem kodiranju strukturalni, saj so tudi umetniške informacije v simbolih strukturirane. Najkrajša definicija informacije (kot substance spo- ročila) je namreč (vnovično) struktu-riranje sveta, resničnosti (v mediju, v primeru mladinske književnosti torej v jeziku). Miran Hladnik: Globalne narave je vprašanje vrednotenja mladinske literature. Gre za to, da večkrat srečamo izjave, po katerih je mladinska literatura umetnost ali pa nasprotno sploh ni literatura. Zanima me, kam sodi vse tisto, kar je za mladino napisano v prepričanju, da sodi v literaturo, pa je kasneje zaradi umetniškovrednost-nih razlogov iz nje izločeno. Kako poimenovati to množico besedil, če ne sodi v besedno umetnino? Marjana Kobe: Književnost kot celota je večplastna tudi v tem smislu, da sega od kiča, šunda, trivialne literature, dobre razvedrilne literature do vrhunske literature. Tako podobo odraža tudi sektor mladinske književnosti, če že govorimo o sektorjih književnosti. S tem postavljamo mladinsko književnost v čisto normalno optiko. Pogled v preteklost sicer kaže, da so na primer v petdesetih letih v svetu in pri nas teoretično obravnavali samo kvalitetna mladinska dela. Potem pa se je počasi začelo že z drugačnih vidikov gledati na mladinsko literaturo in njeno funkcioniranje. Menim, da je potrebno danes vsekakor upoštevati to njeno večplastnost. V historični optiki opažamo, da je za ta sektor besedne tvornosti v zgodnjih obdobjih, zlasti za 19. stoletje, predvsem v rabi izraz slovstvo, to je termin, ki sta ga v literarno vedo uvedla France Kidrič in Ivan Prijatelj kot najširšo kategorijo, v katero sodijo tudi nebeletristični spisi. Mislim, da pri rabi termina mladinsko slovstvo ne gre samo za starinski izraz, ampak da se je ta termin zavestno uporabljal; v sodobnem času, ko se estetskim vrednotam literarnega dela daje vedno močnejši poudarek pa se pogosteje, skoraj sistematično uporablja izraz mladinska književnost. To zaporedje rabe termina kaže kartoteka slovenskih literarnoteore-tičnih terminov pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in dokumentacija študijskega oddelka Pionirske knjižnice v Ljubljani. Janez Gradišnik: Slovenski izraz leposlovje je bolj jasen kot pa književnost, izraz književnost premalo pove. Brž ko ločimo leposlovje in slovstvo, imamo jasno razločevanje, eno je z umetniškimi kvalitetami, vse drugo pa je širše. Razprava ob drugih referatih je bila vsebinsko manj povezana, ker so se razpravljalci dotikali najrazličnejših vprašanj. Osredotočenost na teoretično opredeljevanje mladinske književnosti je razumljiva, saj je prevodna literatura, kot je poudarila Majda Stanovnik, po definiciji vedno vezana na neko že obstoječe besedilo, prevodna mladinska literatura je vezana ma mladinsko literaturo, tako da takrat, ko govorimo o mladinski literaturi, implicitno govorimo o prevodni mladinski literaturi. Ob referatih, ki so obravnavali prevajalsko dejavnost, so udeleženci posveta v razpravi govorili o prirejanju besedil, zvestobi prevajanju, zastarevanju prevodov, najbolj pa jih je pritegnila problematika prevajanja besedil, v katerih se pojavljajo drugačnosti od jezikovnih norm v izvirniku (slengi, narečja). K referatoma Tatjane Hojan in Darke Tancer-Kajnih, ki sta podajala pregled prevajalske prakse na Slovenskem od 19. stoletja do našega časa, so dodali vrsto predlogov in dopolnitev. Tatjana Hojan se je v svojem referatu omejila predvsem na prevodno dejavnost Mladinske matice in na prevode, ki so jih izdajale učiteljske organizacije. Ob tem so udeleženci ugotavljali, da še nimamo popolnega pregleda prevodov med obema vojnama, in da je revija Otrok in knjiga poklicana v bodoče vzpodbujati raziskave na tem področju. Razpravljalci so se zedinili, da bo treba natančno in kritično pregledati prevode pred 1. svetovno vojno in med vojnama ter zajeti tudi dela, pri katerih niso bili navedeni ne avitor ne ilustrator ne prevajalec. Pregled prevodov po letu 1945, v katerem se je Darka Tancer-Kajnih omejila le na izdaje založbe Mladinska knjiga, bo potrebno dopolniti s prevodi mladinskih del pri drugih založbah. Osnova za pregled je bila Bibliografija založbe Mladinska knjiga. Ali naj se bibliografija prevodov razlikuje od drugih bibliografij? Katere podatke naj vsebuje? Koliko naj bo izčrpna? Ta vprašanja si bo moral zastaviti sestavljalec bibliografije za založbo ali za revijo Otrok in knjiga, ta bo v bodoče objavljala tudi bibliografije, ki bodo z določenega vidika zajele prevodna dela. Med drugim so lahko zelo zanimivi podatki o višini naklade, saj je iz njih mogoče razbrati miselnost ljudi, ki so v svojem času izdali kak prevod. Janez Gradišnik: Predvojni prevodi so pravzaprav vsi neuporabni, še tisto, kar se danes ponatiskuje, bi bilo potrebno na novo prevesti (na primer Otok zakladov, Dečki Pavlove ulice). To so večinoma priredbe, ne prevodi. Sam sem popravljal prevode Kiplinga in Twaina. Menim, da bi bilo potrebno popraviti tudi marsikateri povojni prevod, saj so tudi ti zelo slabi. Takratnim prevajalcem zvestoba izvirniku ni bila glavno merilo, ampak si je prevajalec mislil: za naše otroke mora biti tako in tako. Težavnostne dele je opustil, skrajšal ali predelal in se ni posebno trudil z njimi. V svetu se že slišijo resni glasovi, da otroštva kmalu mogoče sploh ne bo več, ker moderni svet z vsemi mogočimi mediji od televizije dalje vdira v otroški svet. Nekaj resnih raziskav dokazuje, kako kopni otroška domišljija in z njo otroški svet, ki se loči od sveta odraslih, tako da je razlik vedno manj, da se meja med obema svetovoma pomika vedno nižje. Otrok, če nima več svoje domišljije, ne more dojemati knjig, ki so bile tako napisane. Kajti vsa klasična mladinska, zlasti pa otroška dela, so zrasla iz sveta, ki ga je pisatelj še ujel iz svojega otroštva, iz svoje mladosti ali pa vsaj iz življenja svojih otrok in so pisana za tisti svet, ki ga poznamo v otroštvu z elementi od pravljičnosti do domišljije, pustolovščine itd. Alenka Glazer: V zvezi s pravljicami bi opozorila na načelno usmeritev mladinskega lista Zvonček, ustanovljenega 1900, ki je v začetku po premišljenem uredniškem konceptu nekaj let zapored objavljal tudi ljudske, oziroma po ljudskih prirejene slovanske pravljice. Tako se je takrat temu področju mladinske književnosti, ki je hkrati tudi predmet ljudskega slovstva, oziroma oblikam, ki so povezane z ljudskim slovstvom, posvečala posebna pozornost. Neposredno po koncu druge svetovne vojne je bilo stališče do pravljic izrazito odklonilno. To se kaže tudi v uredniških usmeritvah vseh naših takratnih založb. Prva založba, ki je prebila to zanikovanje pravljice kot ustrezne literarne oblike za mladega bralca, je bila Založba Obzorja s posebno, programatično naslovljeno zbirko PRAVLJICA. V njej je v petdesetih letih izšlo več kot se- demdeset zvezkov, med katerimi je bilo tudi veliko prevodov. Ustanovitev te zbirke pa je spodbudila tudi domače avtorje, da so začeli po nekajletnem premoru ali nekateri na novo pisati pravljična besedila, katerih sestavini sta tudi fantazij skost in fantastičnost. Med njimi so zametki slovenske fantastične pripovedi in bi jih kazalo podrobneje pregledati. Zanimiva je bila tudi zbirka MLADA OBZORJA v šestdesetih letih, ki pa je žal kmalu prenehala izhajati. Zbirka je sicer dajala poudarek domačim avtorjem, a je vključevala tudi prevode. Malej Rode: Nekaj predlogov za bibliografijo prevodov: Prevod je besedilo, ki je objavljeno ali v knjigi ali v periodiki. Bibliografija ga mora predstaviti v obeh primerih. Prevod ni izključno delo prevajalca, pri objavi sodeluje tudi urednik in včasih tudi lektor. Zato mora bibliografija nuditi podatke tudi o teh sodelavcih. Prav tako je treba navesti morebitno zbirko, v kateri je prevod objavljen. Posebno vprašanje so priredbe. Vesten bibliograf bi moral primerjati besedilo prevoda z izvirnikom in ugotoviti, ali gre za pravi prevod ali za priredbo. Prav tako bi moral navesti, ali je v novi izdaji prevajalec prevod popravil ali gre le za ponatis. Vsaka spremenjena izdaja bi morala biti samostojna enota. Prav tako bi moral opis vsebovati naslov izvirnika ter po možnosti podatek, iz katerega jezika je prevod napravljen. Slednje je posebno pomembno, če je prevod opravljen ob pomoči jezika posrednika. Drago Bajt: Prevajanje nekonvencionalnih govorov, se pravi neknjižnega jezika, je bil že problem v slovenski tradiciji in morda se je začel malo bolj ustrez- no reševati šele po drugi svetovni vojni konec petdesetih let. Takrat so začela izhajati literarno pomembnejša, večja dda, ki so načenjala problem rabe govornega jezika. V začetku so skušali zapisovati govorjeno besedo z apostrofi, potem so šli na direkten zapis. Enako je bilo z zapisovanjem raznih dialektov, kolikor so bili v prevodu uporabljeni. Ta problem pa je bil enako aktualen tudi v izvirni literaturi. Raba obscene lek-sike je pravzaprav socialni problem. Prvi prevajalci so se podpisovali samo s psevdonimom ali pa se sploh niso podpisali. To je širši problem, ki ga je bilo mogoče ustrezno reševati v čisto določeni razvojni fazi jezika, kulture, civilizacije, ko smo bili pripravljeni sprejemati tudi te vrste dela. Alenka Glazer: Majhen dodatek k misli, da so šele prevodi v petdesetih letih prinesli obogatitev tistih plasti jezika, ki doslej niso bile vključene v literarni jezik, ker jih dotedanji knjižni jezik ni upošteval. Rada bi opozorila na Rada Mumika, slovenskega avtorja, ki je ustvarjal od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej in je vključeval v svoj literarni jezik tudi plasti, ki niso pripadale knjižnemu jeziku. Potrebno bi bilo napraviti podrobno analizo njegovega jezika. Matej Rede: Za prodiranje obscenih izrazov, slenga in drugih neliteramih prvin v literarno rabo se moramo verjetno zahvaliti prav prevajanju. Najprej so take prvine uporabili v prevodih besedil za gledališča. To je zanimiv pojav, ki ga kaže osvetliti tudi z li-terarnozgodovinskega stališča. Pri uporabi slenga in drugih neliteramih prvin pa kaže pri prevajanju biti nekoliko strpen. Misliti je treba tudi na bralca. Prevod vedno ima >»nekoga«, ki mu je namenjen. Pravilno doziranje novosti v jezik šteje v ustvarjalnost prevajalca. Aleš Berger: Nisem zadovoljen s formulacijo, da je potrebno misliti na bralca. Misliti je potrebno predvsem na prevod. Majda Stanovnik: Teorija literarnega prevoda, ki je danes že posebna disciplina, je razvila zelo natančna stališča do tovrstnega prevajanja. Specifiki literarnega prevoda ustreza široko gledanje, ki zajema različne časovno in zvrstno, idejno in estetsko pogojene prevajalske postopke. Ravno v območju literarnega prevoda nastajajo pri formuliran ju teksta v drugem jeziku neizogibni, tudi čisto lingvistično pogojeni odmiki od izvirnika, ki v večji ali manjši meri vodijo tudi do substitucij, adaptacij in podobnega. Vprašanje je seveda, koliko ti postopki ohranjajo funkcionalno, če že ne dobesedno ekvivalentnost prevoda in izvirnika, in s tega, ne samo s formalno lingvističnega vidika, je treba uporabljati oznaki prevod in priredba. Preozko gledanje na prevod vodi k pretiranemu ukvarjanju s klasifikacijo, ki sama po sebi nikoli ne pove dovolj. Se pripomba k referatu tov. Ber-gerja: Ker je pri nas splošno razširjena sinonimna raba pojmov literatura — književnost — slovstvo in njihovih adjektivov, je prišlo analogno tudi do enačenja med knjižnim in literarnim jezikom, ki pa opravljata različni funkciji. Literarni jezik sprejema in mora sprejemati vrsto leksi-kalnih, sintaktičnih in ortografskih novosti, to pa nikakor ne pomeni, da je vse to avtomatično sprejeto tudi v knjižni jezik. Knjižni jezik je normiran, zanj so obvezna sprejeta pravila in takega potrebujeta tako miloina kakor Utenuma raba, tudi nja, predpostavljajo pri bralcu po- takrat, kadar ae v njiju poja>^ kr- znavanje normalnega, pravilnega, Senje mrme. Avtoi^ pii tem zavest- običajnega, Sde ob tem lahko uve- no računajo na ufinke takega kife- Ijavijo svojo drugačnost POGOVOR OB OKROGLI MIZI 11. november 1983 K pogovoru ob okrogli mizi so se zbrali uredniki in sodelavci knjižnih zbirk, radijskih in televizijskih oddaj, uredniki revialnega tiska za otroke, prevajalci, knjižničarji in knjigarji. Vodja pogovora Darja Kramberger je povzela osnovne misli in ugotovitve s posvetovanja, ki je potekalo prejšnji dan, nato pa usmerjala pogovor po izhodiščih, ki jih je v premislek in pretres poslal pripravljalni odbor že z vabilom na pogovor ob okrogli mizi. Predložil je naslednje: 1. poti pridobivanja neslovenskih besedil: — sistematičnost oziroma naključnost pri izbiri — ažurnost pri zasledovanju sodobne svetovne literature za mladino — funkcija mednarodnih sejmov, nagrad, razstav in drugih komunikacij 2. razmerja med izvirno in prevodno mladinsko literaturo za bralce posameznih starostnih stopenj 3. potrebnost oziroma upravičenost prirejanja besedil ob prevajanju za otroke 4. sprejemanje ter presoja ustreznosti in kvalitete prevodov 5. kvaliteta slovenskih prevodov mladinske literature v založbah zunaj Slovenije 6. priznanja in nagrade za prevajalsko delo na področju mladinske literature. RAZMERJA MED IZVIRNO IN PREVODNO MLADINSKO LITERATURO Nike Grafenauer: Nekako sem se ozrl na knjižni program v časovnem obdobju približno zadnjih petih let, in sem, ko sem skušal sumirati prevode v posamičnih zbirkah, ki jih urejam, ugotovil, (ne mislim toliko na sam obseg, ampak na število naslovov), da je v vsakem letniku približno ena tretjina, včasih celo več prevodne li- terature, s tem, da so v ta prevodni izbor enakovredno vključeni prevodi iz jugoslovanskih in tujih literatur. Razmerje se mi zdi dokaj ustrezno, čeprav seveda ob sestavljanju programov nastopajo občasno določene težave, zlasti takrat, ko skušamo v koncepcijah vsake zbirke optimalno uresničiti tisto, kar smo si načeloma zadali, pa se izkazuje vedno sproti, da je program preobsežen, da ga nekako ne zmoremo realizirati. Tako se običajno dogaja, da krčimo na račun prevodov. To je težava, ki nas ves čas spremlja, vendar vse ti- sto, kar — vsaj če govorim iz avtopsije — predvidevam, da bi moralo iziti v določenem času, tudi izide. Je pa programski delež tuje literature zelo odvisen od cele vrste informacijskih virov. To so publikacije, ki jih urednik dobiva v roke in s katerimi si izoblikuje dejansko podobo o dogajanju na področju mladinske literature v tujih jezikih, nato stalni stiki s sodelavci, in to najrazličnejšimi — od ljudi, ki delujejo v knjižnicah, izdajateljev samih, do ljudi, ki so tako ali drugače tesno povezani z delom oz. literaturo, ki je namenjena mladini. Vse to in seveda tudi priznanja, ki jih ta literatura v tujini dobiva, kot na primer Andersenova nagrada, v veliki meri odloča o tem, kaj bo urednik uvrstil v program. Kar se tiče slikaniškega dela v našem založniškem podjetju, so pomembni tudi stalni stiki s tujimi založniki. Tu je tako imenovana institucija Mednarodna slikaniška serija, pri kateri sodelujejo izključno vzhodne države. Z njimi že leta in leta negujemo tesne stike in skušamo zagotavljati reciproedteto v prevajanju. Tu je v veliki meri kriterij odvisen od ilustracije. Se pravi, da v bistvu nastopata besedilo in ilustracija vsaj enakovredno, ob posameznih slikanicah pa lahko pri odločanju za izdajo celo prevlada vizualni motiv. Ta slikaniški izbor je seveda drugačen od izbora, pri katerem gre za izključno uredniško odločitev, ki ni vezana na nobene dogovore ali načine sodelovanja z drugimi založbami ali institucijami. Ivan Minatti: Ustavil bi se pri vprašanju, kako uredniki uvrščamo posamezna dela v zbirke glede na bralno starostno stopnjo. Že v razgovorih s kolegi iz Pionirske knjižnice v Ljubljani sem ugotovil, da se moji in njihovi kriteriji razhajajo. Gotovo imajo teoretična. znanstveno utemeljena merila za to, moja praksa pa se ravna po notranjem občutku, kaj bi približno otroka zanimalo. Menim namreč, da je težko reči, da je kako delo primerno za desetletnega otroka, drugo za dvanajst- ali štirinajstletnega in tako dalje. Prav to obdobje od 10. do 14. leta starosti je izredno individualno. Nekateri mlajši otroci berejo že knjige za starejše, nekateri odraslejši pa še niso tako zreli in berejo lažje knjige. Zato se držim zelo svobodnega načina izbiranja. Prepričan sem, da je v zbirki Sinjega galeba, o kateri konkretno govorim kot njen urednik, dovolj raznovrstnega gradiva za vse starostne stopnje. Napravil sem pregled zbirke Sinjega galeba za devet let nazaj, od leta 1974 do 1983, in sicer po tem, iz katerih književnosti sem izbiral dela. Dejal bi, da na neki način dajem prednost slovenski knjigi, slovenskim avtorjem. Tudi če so v primerjavi z drugimi avtorji malce manj kvalitetni, se mi zdi, da je dolžnost slovenske založbe, da ima posluh za slovenske avtorje. Seveda pa je treba ohranjati določeno kvalitetno raven in določeno ravnotežje. Med slovenskimi deli je v teh devetih letih izšlo 21 novih del, in to od najstarejših do najmlajših avtorjev: od Antona Ingoliča, Pavleta Zidarja, Vitana Mala do prvenca pisateljice Gračnerjeve. Iz srbohrvaškega jezikovnega področja je izšlo osem del, iz nemškega sedem, iz angloameri-škega devet, iz češkoslovaškega in poljskega devet, iz nordijskega šest (predvsem iz švedskega) in iz francoskega tri. Sam sem presenečen, da v teh letih nisem uvrstil v zbirko nobenega ruskega dela, vendar moram povedati, da imam s temi teksti zelo slabe izkušnje. Za naše pojme so zelo stereotipni, pisani v starem načinu socrealizma, ki smo ga pri nas že zdavnaj presegli. Manjkajo tudi teksti iz madžarskega, grškega jezika, zaradi težav s prevajalci. Se nekaj o virih izbiranja: imamo uredniške odbore, ki so sestavljeni iz zunanjih sodelavcev in ti nam pomagajo, svetujejo. Sam se moram resnično zahvaliti tovarišici Marjani Ko-betovi in Zdenki Jermanovi, ki sta že dolga leta v naäem uredniškem odboru in sta z dobrimi nasveti veliko prispevali k podobi Sinjega galeba. IZBIRA DEL ZA PREVODE Nike Grafenauer: Glede izborov tujih avtorjev bi bilo prav, da bi bili vsi Andersenovi nagrajenci vključeni v naše knjižne zbirke vsaj z enim, če že ne z več deli. Vendar so kriteriji, ki so narekovali nagrajevanje, precej drugačni od tistega, kar želimo zagotoviti našemu bralcu. Uredništvo lahko opravi pomembno poslanstvo tudi z izdajanjem del iz manj znanih literatur, ki pa so po svojih dosežkih vendarle zanimive, kot je na primer avstralska pisateljica Patricia Wrightson ali nizozemska pisateljica Harriet Laurey, ki je sedaj v tisku. Vse te knjige so opremljene s spremnimi besedami, ki skušajo opisati, od kod knjiga izvira, okarakterizirati avtorja in njegova dela, tako skušamo vnašati v zavest naših bralcev tudi kulturno zaledje, ki ga vsaka knjiga prinaša iz neke kulture. To so stvari, ki se dogajajo na bolj dolgoročen način, vendar ko pogledaš nazaj in vidiš celoto, se to sestavlja v dosti trden mozaik. Moja ideja, ki je že dalj časa zabeležena v naših uredniških listinah, je, da bi leta 1985 začeli izdajati izbrana dela svetovne mladinske literature. Ta zbirka naj bi nastajala v sodelovanju z Mednarodno mladinsko knjižnico v Miinchnu, vendar je v teh časih in gospodarskih okoliščinah spet vprašanje, če bo ta zamisel lahko kmalu realizirana. Mislim, da bi takšna zbirka bila nadvse dobro- došel pendant zbirki Beseda mladinskih pisateljev, ki izhaja v Minatti-jevem uredništvu in je posvečena slovenskim pisateljem. Seveda bi morala teči kontinuirano, po stalni, utrjeni praksi. Draga Tarman: Revija, pa naj bo namenjena odraslim ali pa otrokom, je v veliki meri odvisna od prevodov, če hoče biti aktualna in odprta v svet. Nike Grafenauer: Moja kritična pripomba glede današnje periodike je, da prinaSa izredno malo literarnih pa tudi poljud-no-znanstvenih prevodov. Dobivamo jih bolj ali manj sporadično in po naključju in še to pogosto v zvezi s tem, kar pripravljajo založbe, namesto da bi periodika sama čimbolj spremljala tovrstno sodobno produkcijo v svetu in skušala nanjo opozoriti. Pri premagovanju premajhne informiranosti na področju mladinskih literatur raznih narodov opravljajo veliko vlogo že antologije, če naj vzorčno predstavijo tisto, kar je najbolj značilnega za -posamična literarna območja, ki so vezana na določen jezik. Kot urednik načrtujem, da bi v daljšem časovnem obdobju dobili antologijski pregled sodobne evropske in ameriške kratke proze za otroke (za poezijo je to bistveno težje). Dokaj težavno je slediti sodobnim tokovom. Pomagati se da deloma & knjižnicami, predvsem z Internationale Jugendbibliothek v Miinchnu, deloma s tujimi kulturnimi centri pri nas. Pomagamo sd lahko tudi z opcijami: v založbah imamo to možnost, da knjigo naročimo, uporabimo in vrnemo. Marjana Kobe: Pri prevodih iz svetovne literature bi kazalo še posebej opozoriti na zbirko Zlata ptica, zbirko najlepših pravljic in pripovedk z vsega sveta. To je edicija, ki z dosedanjimi knjigami skrbno in sistematično pokriva takorekoč že ves globus. Gre za knjižni projekt, ki bi ga mnogo večji narodi, kot smo Slovenci, upravičeno poudarjali in bi bili nanj tudi zelo ponosni. Nike Grafenauer: Zbirka Zlata ptica obsega že preko sto knjižnih enot in je že po tej plati grandiozna. Zasluga za to gre predvsem Kristini Brenkovi, ki jo je zasnovala in urejala do mojega prihoda. Jasno je, da bomo z zbirko nadaljevali. Želeli pa bi seveda realizirati tudi podobne zasnove, kot je na primer ta, da bi dobili v prevodu kompletne Andersenove pravljice, pa tudi pravljice drugih pomembnih ustvarjalcev bi radi sčasoma čimbolj kompletirali. To so načrti, ki pa so odvisni od marsičesa, trenutno tudi od tako banalnih stvari, kot je nabava in cena papirja. Aleš Berger: 2e nekaj let spremljam francosko književniost za otroke in mladino z mislijo, kaj bi se dalo predlagati tukaj pristojnim urednikom. Za razliko od jugoslovanske in slovenske situacije je tam neprimerno manj vidnih ustvarjalcev, pesnikov in pisateljev «normaine« literature, ki bi se ukvarjali tudi z mladinsko literaturo. Je pa veliko takih avtorjev, ki se posvečajo izključno pisanju za otroke, a delajo že nekako serialne zadeve, ki se vedno bolj prevešajo v poučnost. Iz teh knjig izginejo prav-Ijičnost, igrivost, jezikovne ekshibi-cije, prevladuje nekakšna želja po spoznavanju in obvladovanju sveta. Stvarni svet je podan na otroški način, to so knjige v p>omoč staršem in otrokom. Tovrstnih del je ogromno in na njihov raičun se izgublja prava vistvarjalnost za otroke. Hkrati pa je, po drugi strani, predvsem v poeziji, njenem prezentiranju, opaziti zanimiv pojav: različne antologije, ki so namenjene pedagoški rabi in imajo podnaslov literatura za otroke, vsebujejo pesmi, ki so nastale brez kakršnekoH misli na otroke (avtorjev, kot so: Baudelaire, Apollinaire, Eluard in drugi). Skratka, prinašajo resno poezijo, ki v kontekstu začne funkcionirati kot poezija, primerna in približana otrokom. Draga Tarman: Ce pogledamo po policah na mednarodnih knjižnih sejmih (npr. Frankfurt, Bologna), lahkio ugotovimo, da se založniki, vsaj na zahodu, odločajo v korist izobraževalne slikanice. Seveda ostane vprašanje, če je to resnično dobro. Kot urednica izvirnih izobraževalnih slikanic pri Mladinski knjigi sem prepričana, da je za rast otroka potrebno oboje. Kar se tiče prevodne literature, potrebuje naš otrok ob domačem avtorju tudi najkvalitetnejšo tujo izobraževalno slikanico. Sodim, da je zapiranje v ozek krog domačih avtorjev za rast našega otroka, za našo vednost lahko prej škodljivo kot koristno. Ce pregledamo ustvarjalnost zadnjih nekaj let na tem področju, se ne moremo pohvaliti s prevodi. Sama sem v prevajanje predlagala nekaj poljudnoznanstvenih knjig z željo, da bi izšle v slovenščini. V založbi se srečujemo vsako leto s številnimi tujimi uredniki, si izmenjujemo izkušnje, si ogledamo njihova dela in oni naša ter si takrat iskreno želimo, da bi marsikaj od tega krožilo v svetu, četudi je treba otroku določene resnice opisati oziroma predstaviti z domačimi primeri. PREVAJALSKI PROBLEMI Niko Grafenauer: Velik problem je prevajanje poezije, celo pri jugoslovanskih avtorjih, kaj šele pri tujih. To bi bilo potrebno posebej spodbujati, najbrž z ustrezno honorarno politiko. Poezije imamo v prevodih odločno premalo in še to v vedno nižjih nakladah. Manjši izbori so izšli iz jugoslovanskih literatur: Dušan Radovič, Dragan Lukič, Zvonimir Balog, Milovan Danojlič in drugi. Saša Vegri: Presvajanje poezije bi bilo potrebno stimulirati, saj pomeni enega najtežjih problemov. Pogosto slišimo, naj bi slovenski otroci brali jugoslovanske pesnike v originalu. Mislim, da je to za otroke prezahtevno, saj niti ne razumejo in torej ob taikšnem branju ne morejo uživati. Jugoslovansko poezijo kaže prevajati tudi zato, ker je za spremembo od slovenske veliko bolj razgibana, in s tem ko je dobro prevedemo, vnesemo v naš tudi jezik veliko novih, prijetnih oblik, ki so za sam naš jeadk pozitivne. Ivan Minatti: Sodobno poezijo s srbohrvaškega področja je dejansko problem prevajati. Sam sem prevajal Baloga in Ra-doviča. Vsa ta modema poezija se danes igra z besedami, s pojmi. Tak tekst moraš prirediti ustrezno svojemu jeziku, to pa že ni več prevod, ampak neka druga, slovenska pesem. Kaj torej storiti s poezijo, ki jo moraš prepesniti? (na primer: Radovič ima pesmi, v katerih uporablja besede na k, š in s. Poiskati sem moral slovensko varianto). Zdenka Jerman: Kar je omenil Minatti ob priredbi oziroma prevajanju Radoviča, se mi zdi priredba, ki je popolnoma v redu, ker .ostane smisel, kakor je avtor to želel. Namen je dosežen. Tu ne gre za dobesedno prevajanje. Zakaj sem sama ponovno prevajala Capkiovih Devet pravljic? Zato, ker prej niso bile v redu prevedene prav besedne igre (zmerjanje po abecedi, kjer sem morala poiskati popolnoma drugačne besede po naši abecedi). Ali na primer pri Narobe fantu Hanne Ozo-gowske slonijo zgodbice na pregovorih, za katere ni zmeraj adekvatnih slovenskih. Včasih moraš posamezne dele izpustiti, ker se enostavno ne dajo prevesti. Tu gre za ustvarjalno prevajalsko delo in ne za priredbe. Darka Tancer-Kajnih: Očitno je, da pri prevajanju prevladujejo dela angloameriške, nemške, francoske, nordijske ter dela slovanskih književnosti. Zanima me, kakšne možnosti imajo besedila, ki so pisana v nesvetovnih, manj znanih jezikih. Ali gre pri njih v glavnem za prevod prevoda? Nike Grafenauer: Danes imamo že odlične prevajalce za španščino, japonščino, kitajščino in druge jezike. Zaenkrat so še problem afriške književnosti. S posredniškimi jeziki skušamo prevajati čimmanj. Izjema so ljudske pravljice, ki so evropeizirane, se pravi, da so besedila že na neki način prilagojena naši evropski zavesti. Marinka Svetina: Na radiu se z mladinsko književnostjo ukvarjamo vsaj v dveh uredništvih. Sama pripravljam oddaje Književnost jugoslovanskih narodov. To so dvajsetminutne tedenske oddaje in v zadnjih letih teče ob predstavljanju avtorjev tudi ciklus mladinskih pisateljev. S prevodi imamo manj težav kot v založbah, ker se pri delu naslanjamo na že prevedena besedila, tako da nam pri predstavitvah navadno manjkajo samo krajši deh, ki jih je potrebno prevesti. V teh oddajah skušamo predstaviti tudi književnosti naših narodnosti, na primer Romunov, Madžarov, Rusanov, Albancev in drugih. Pri tem imamo dobro utečeno sodelovanje z uredniki drugih radijskih postaj, ki nam svetujejo, kaj je pri njih aktualnega in kvalitetnega. Oddaj o mladinski književnosti drugih narodov in narodnosti, v katerih predstavimo s komentarjem avtorja in nato izbor iz njegovih del, je doslej okrog petdeset. Med njimi smo doslej najslabše predstavljali Makedonce. PRIREDBE IN PREDELAVE Saša Vegri: V današnji poplavi najrazličnejših tiskov, namenjenih otrokom, zelo izstopajo slikanice. To so knjige, v katerih naj bi imela enakovreden delež besedilo in ilustracija. Glede na to da pod imenom slikanice najdemo veliko takega, kar ne kaže poimenovati s tem imenom in je prineseno z najrazličnejših koncev sveta k nam ter se pri nas prevaja, tiska in razpečava, bi se v tem zapisu pomudüi ob dveh izdajah ruske pravljice Trije medvedi. Ob njih bi poskušali zarisati žmačilnosti takšnih izdaj, ki že lepo število let preplavljajo naše knjigarne in v zadnjem času samopostrežne trgovine ter ne kaže, da bi tovrstne izdaje upadale. Kot prvo bi si ogledali izdajo Treh medvedov pri založbi Mladost iz Zagreba, izšla je leta 1970 brez navedbe prevajalca, ilustratorja in izvirnega naslova. Vsi poznamo začetek ruske ljudske pravljice v prevodu Pavla Golie: »Neka deklica je šla z doma v ho-sto. V hosti zaide. Išče pwt domov, a je ne najde. Pride do hišice sredi hoste. Vrata so bila odprta; pogleda skozi vrata in vidi, da ni nikogar doma. In deklica vstopi v hišo.-« Od tod dalje steče pripoved z jasnim orisom treh medvedov in njihovega bivališča ter dogajanja v njem. Značilno za to pravljico je, da ima tipsko obliko pripovedi, ki v nji skozi ponavljanje in naštevanje. (»-V hišici sta bili dve sobi. Deklica stopi v prvo sobo in vidi na mizi tri sklede z mrzlo zelenjavno juho. Prva skleda, zelo velika, je bila očetova; druga skleda, malo manjša, je bila skleda mamice medvedke; tretja, temno modra skledica, je bila Miškova,«, doživljamo ugodje neke posebne dramatičnosti, ki nas pelje k neznanemu koncu. Prireditelj Treh medvedov v izdaji zagrebške Mladosti je podrl notranjo strukturo in je pripoved spremenil v nepravljično zapisovanje dogajanja: »Mama Medvedka in oče Medved sta stanovala v prijetni hišici in sta se dobro razumela. Seveda je živel z njima tudi sin Medvedek. Bil jima je v veliko veselje. Kajti Medvedek je bü tako mil in dober, da ga ni bilo treba nikoli kregati. Zal je živela družinica malo stran od drugih medvedjih družin, zato se je moral Medvedek zmeraj sam igrati in je bil pač žalosten. »Ko bi imel brata,-« je stokal, »ali sestrico. Da, pravzaprav bi bilo lepše, ko bi imel sestrico. Lahko bi jo branil in razvajal in gotovo bi me imela zelo rada.-« Toda naj si je še tako želel, sestrice ni dobil. Zaradi tega je bil včasih zelo žalosten in roditelja sta bila takrat z njim še bolj prijazna. »Vesta kaj,-« je rekla tistega dne mama Medvedka, »skuhala bom dober vaniljev puding, potlej pa pojdimo na sprehod. Mogoče bomo sre- čali koga, s komer se bo Medvedek lahko igral. Ko se bomo vrnili, se bo puding že ohladil in snedli ga bomo za večerjo.« Medvedka je torej skuhala čudovit puding in napolnila z njim tri skodelice: veliko za očeta, manjšo za sebe in čisto majhno za medvedka. Potem je postavila skodelice na mizo in zraven vsake položila žlico. Vse je pripravljeno, zdaj lahko gredo. Medvedek je veselo tekel pred staršema, saj se je zelo veselil izleta. Medvedi še niso bili dolgo zdoma, ko so se počasi odprla vrata. V hišico je stopila deklica. Oho, si je mislila, kakšni ljudje pa živijo tu. Potem je odkrila skodelice na mizi in se še bolj čudila: ena je bila takio velika, da bi se iz nje najedla vsa njena družina. Pomislila je na dom in začela jokati. Izgubila se je bila namreč in že od včeraj zvečer tava po gozdu. Kako zaskrbljeni bodo starši! Martioi — tako je bilo deklici ime — so polzele čez lica velike solze. Potlej pa je le zmagala radovednost in se je razgledala po hiši. »-Ehej,-« je zaklicala, »je kdo doma?« Nihče se ni prikazal. Neodločno je sedla na najmanjši stol, toda, kakšna nesreča! Reklo je «•tresk« in stolček se je zlomil. Kako neznansko se je Martica prestrašila! Cisto zbegana se je pobrala s tal in si ogledala škodo. Mogoče pa je ljudje le ne bodo preveč zmerjali, ko se bodo vrnili domov. Martica je nato previdno sedla na največji stol. Mmm, kako prijetno diši iz skodelic! Ko je Martica stopila na prste, je bila ravno dosti velika, da je videla čez rob srednje velike skodelice. Vaniljev puding! Sele zdaj je deklica opazila, kako lačna je. Nič čudnega, saj že od sinoči ni nič jedla! Čudovito tekne! Veselje bi jo bilo pogledati, tako je zajemala! Kako vesela bi bila njena mama, če bi imda doma takšen tek! Toda Martica je taka kot drugi otroci: drugje jim jed bolj diši. Na koncu je bila tako sita, da ni mogla več jesti. Vzdihujoč je odložila žlico. Trebušček je bil poln in napet. In ko je takole sedela, so ji veke postajale težje. Ampak stol je bil trd in neudoben. Martica se je odpravila v sosednjo sobo in našla tam mehko posteljo z odejo iz samih pisanih krp. Hitro je smuknila pod njo in takoj zaspala. — Preteklo je nekaj časa. Medvedjo družino je medtem od samega svežega zraka popadla huda lakota in se je odpravila domov. Prvo, kar je opazil loče Medved, ko je stopil v hišo, je bil polomljen stol. Ustrašil se je, kajti da polomiš takle stol — si je mislil — je že treba imeti nekaj moči. Torej je tuikaj gotovo kakšna velika, nevarna zverina. Tedaj sta počasi vstopila tudi mama Medvedka in Medvedek. Medvedek, ki na sprehodu spet ni našel nobenega prijatelja, je zavohal razburljivo dogodivščino in se ni bal kakor njegova roditelja. Mama Medvedka je nenadoma za-vpila! »-Poglej, poglej!« je klicala, »nekdo mi je pojedel skoraj ves puding!« Oče Medved je zaskrbljeno nagubal čelo: vise tole je zelo skrivnostno. Samo Medvedku se je zdela vsa reč zelo posrečena in je pozabil, kako žalosten je, ker se nima s kom igrati. Oče Medved je medtem že skrbno preiskoval ves prostor. »Mhm,« je zagodmjal čez nekaj časa, »razen polomljenega stola in prazne skoddice ne najdem nič sumljivega! Zdi se mi, da ni nihče kradel.« Končno je rekel: »Pogledati moramo še v spalnico.« Medvedek je prvi bil pri vratih in previdno pritisnil na kljuko. Potem se je cela družina zbrala Okoli postelje, v kateri je brezskrbno spala Martica. »Na, kaj takega!« je stresla mama Medvedka z glavo, »tegale otroka smo se tako ustrašili?« Olajšano so se zasmejaU. Mariica pa se je zbudila in odprla oči. Začudeno je gledala zdaj enega zdaj drugega. Nato se je vsega spomnila. »Prosim, ne kregajte me,« je rekla tiho. »Stola nisem polomila zanalašč. Noga se mu je zlomila, ko sem sedla nanj. In puding — oh, tako čudovito mi je teknil!-« Mama Medvedka se je čutila polaskano, saj je ona pripravila puding. »Kako si pa prišla sem?-« je začudeno vprašal Medvedek, x-še nikoli te nisem videl !-< »Zablodila sem.-« je iwvedala Mar-tica, »-zato sem tudi bila tako lačna in utrujena. Mogoče veste, kje je vas z veliko cerkvijo? Tam namreč živim.-« — »Seveda, vem,-« se je oglasil oče Medved, »takoj te pospremi-mio domov.-« »Oh, prosim,-« je prosil Medvedek, »obišči nas vendar spet. Tu ni nikogar, da bi se z njim igral. Hočeš biti moja prijateljica?« Martica je bila seveda koj za to, in tako sta postala z Medvedkom najboljša prijatelja.-« Ob prebiranju te slikanice izgine vsaka dimenzija, ki bi omogočala mlademu bralcu ali poslušalcu podo-življanje pravljičnega dogajanja. Ob branju ne začutimo tesnobe deklice, ki je zašla, ne skrivnostnosti notranjščine hišice in gozda, ki jo obdaja. Nasprotno, prireditelj (če to še lahko imenujemo priredba) nam z opisom predstavi prijetno hišico, glavni junaki so predstavljeni tako prijazno pooLovečeni, da jim ne ostaja ničesar več, kar v originalni pripovedki vseskozi čutimo — robatost in neko dostojanstvo. Tu živita Medved in Medvedka v ljubki hišici, dobro se razumeta, njun Medvedek želi imeti bratca ali sestrico, mama Medvedka skuha puding. Deklica nastopi šele po tem idiličnem uvodu, je določena deklica, saj ima ime Martica. Opis njenega ogleda hišice in sploh gibanje v nji je tako daleč od izvirnika. Deklica se ne srečuje in ne razgleduje po hišici s trikratnim naštevanjem stvari — to bi bilo prezamudno za zapisovalca. Deklica se naje, zleze v posteljo in takoj zaspi. Ob vrnitvi medvedov ni dogajanja, ki bi vzbujalo radovednost in napetost. Name- sto strogega godmjavega očeta (kot ga doživlja bralec ali poslušalec v originalu) tu nastopi detektivski oče, ki takoj pomisli na krajo, sin Medvedek pa zavoha razburljivo dogodivščino. Na koncu je prireditelj začutil potrebo, da mami medvedki po-laska, ker je deklici tako teknil njen vanüjev puding ter zaključi s srečnim koncem, ko oče Medved pospremi deklico domov in mali medved izrazi željo, da bi se deklica še kdaj vrnila in ga obiskala. Kako dokončno in težko razpoznavna je ta priredba ruske pravljice Trije medvedi. Tu je pravljico zamenjala zgodba, ki v nji ni več dramatičnosti in ritma prvotne pravljice. Ne samo, da ni losnovnega vsebinskega pokrivanja, ne razpoznavamo pravljice razen po naslovu tudi v jezikovnem pogledu, prevod je slab in spominja na slabo izražanje v slabi reportaži: »Medvedek je veselo tekal pred staršema, saj se je zelo veselil izleta. Medvedi še niso bih dolgo zdoma, ko so se počasi odprla vrata. V hišico je stopila dekhca. Oho, sd je mislila, kakšni ljudje pa živijo tukaj. Potem je odkrila skodelice na mizi in se še bolj začudila: ena je bila tako velika, da bi se iz nje najedla vsa njena družina. Pomislila je na dom in začela jokati. Zgubila se je in že od včeraj zvečer tava po gozdu. Kako zaskrbljeni bodo starši! Martid — tako je bilo deklici ime — so polzele čez lica velike solze.-« Ce zdaj primerjamo to besedilo s prevodom Pavla Golie, ki je citiran v začetku našega razmišljanja, se ne moremo izogniti drastični samovolji, ki si jo je dovolil prirejevalec in jo je po njem prevzel tudi anonimni prevajalec. V Golijevem prevodu je ohranjen kratek stavek z jedrnatim glagolskim jedrom (Zaide, pogleda, vidi, vstopi), v anonimnem prevodu je vse opisano (je vstopila, je mislila, zgubila se je, je odkrila, je pomislila itd.). Po vseh teh različnostih, ki ločijo to zgodbo Treh medvedov od ruske ljudske pravljice Trije medvedi, lahko sklepamo, da gre za skrajno malomaren odnos ali pa za veliko nevednost, ki je izkazana s tem, da prireditelj in prevajalec nista upoštevala značaja miselnosti naroda, iz katerega je pravljica izšla. Zanemarjati to postavko je v osnovi zgrešen pristop, kadar želimo predstaviti besedilo nekega naroda, čeprav je to ali pa tembolj ljudska pravljica, namenjena otrokom. Nič manj škode pri knjižni vzgoji najmlajših ne dela druga zvrst slikanice, kot bomo videli pri izdaji Trije medvedi založb Mališ Moskva in Mladinska knjiga Ljubljana. V tej izdaji je pravljica ohranila dogajanje in jezikovni izraz v prev)odu Pavla Grolie, a je oblikovalec in ilustrator posegel v slikainico tako samo-všečno in dominantno, da bralca ali poslušalca taka likovna rešitev bolj zaposli kot sam pravljični tok dogajanja. Opremljevalec je v knjigi uporabil princip prostorske vizualizaoije s tem, da pri listanju ilustracija izstopa pred bralca. Morda bi to posebno obravnavanje ilustratorjevega postopka ne sodilo k temi «-prevajanje«, ker je pri prevajanju mišljen predvsem jezikovni del knjige. Vendar pri knjigah za najmlajše besedni in likovni del tako enakovredno delujeta na otroka, da nekvalitetnost enega razgrajuje kvalitetnost drugega, če ta obstaja, kot je to v primeru obravnavane knjige. Jezikovni del pri takih likovnih rešitvah izgubi svojo fimk-cijo, bralec ali poslušalec ga tako rekoč spregleda ali presliši, ker ga vse preveč vsiljivo priteguje likovni del. Tovrstne likovne rešitve, kot jo srečujemo ne samo pri obravnavam slikanici, so pogosten pojav in so prava dezorientadja za mladega bralca, saj odvzamejo knjigi njeno osnovno funkcijo, ki jo ima kot predmet, iz katerega z branjem in opazovanjem spremljamo in sprejemamo določeno vsebino. Tako slikanico otrok sprejme kot igračo, kar gotovo ni naš namen, ko otroka navajamo oziroma uvajamo v branje kot posebeno obliko komunikacije. V slikanici, ki jo obravnavamo, je likovna rešitev še za stopnjo slabša kot v nekaterih drugih, ilustrator je poleg tega, da je ilustracijo zasnoval kot prostorsko kuliso, izstopajoče predmete še dodatno ilustriral s predmeti, ki jih pravljica sploh ne omenja in so v nasprotju s krajem in časom dogajanja, v katerem pravljica poteka (barvice, glavnik, ročna ura, ogledalo). Te likovne rešitve otroku ne morejo vzbuditi domišljije — vsaj ne v tisto smer, ki jo besedilo pravljice nudi. Taka slikanica postavi besedilo na >-stranski tir« in tako tudi dober pre-TOd in zvestoba izvirniku ne moreta rešiti slikanice vzdevka «-kič«. S pričujočim prispevkom sem želela opozoriti na dvoje napačnih pristopov pri prevodih, ki jih srečujemo v izdajah za otroke, prvič, da še vedno prevajajo značilne pravljice raznih narodov ali avtorjev po najrazličnejših priredbah in ne iz originalov, drugič, da se oblikovalci prevečkrat spuščajo v neestetske avanture pri knjižnih izdajah za najmlajše, veliko bolj pri prevodih kot pri delih domačih avtorjev. Ivan Minatti: Kot urednik izbranega dela Karla Maya sem moral seči po priredbi. May ima v svojih knjigah mnogo ve-likonemštva, sentimentalnega katolicizma. Bistvo njegovih zgodb pa je akcija. Ko smo začeli s temi prevodi, smo kot založba dali prevajalcu namig, smer, kaj naj skuša omilitd ali naj preprosto izpusti. Prepričan sem, da s tem nismo napravili Mayu nobene škode glede kvalitete njegovega dela. Za mladino smo prirejali tudi velike tekste, kot je na primer Don Ki- hot. Mislim, da je to na neki način tudi prav, kajti tega obsežnega teksta se mladi človek oziroima otrok sicer ne bi lotil brati. Ce si hotel ta tekst približati otroku, ga je bilo potrebno prirediti. Vsekakor pa je pomembno, komu to zaupaš in s kakšnim občutkom to prevajalec naredi. Za priredbe smo zmeraj izbirali ljudi, za katere smo menili, da imajo dovolj kvalifikacij za takšno zahtevno nalogo. Majda Stanovnik: Vprašanje priredbe je razvejano in komplicirano, saj priredba ni enaka priredbi. Dosledno zavračanje vsakršne priredbe bi bilo tako v okviru prevodne kakor tudi siceršnje književnosti iluzomo. Priredbe so bile in bodo, nekatere veljajo za potrebne in primerne, druge za nesprejemljive. Priredba Karla Maya, Iki jo je opisal tov. Minatti, na primer ni okrnila glavne privlačnosti njegovih del in ni oškodovala njihove literarne vrednosti, ne glede na to, da brez opisanih redakcijskih posegov pri nas v tem času sploh ne bi mogla iziti. Priredbe, ki me že dolgio veliko bolj vznemirjajo in motijo, so sodobne priredbe Gulliver ja, Robinzona in še cele vrste odličnih literarnih del — priredbe, 'ki so dejansko le površni, zasilni izvlečki, z nekaj stavki obnovljene fabule, ob njih pa nekaj velikih, kičastih ilustracij. O dejanskem besedilu izvirnika v njih praktično ni več sledu, zato naslov dela in avtorjevo ime bralca bolj zavajata kakor opozarjata na neokrnjeno besedilo. Vprašanje, kako preprečiti tako početje, pač presega možnosti tega posveta. Ponovno pa je treba opozoriti, da bi morali založniki vsako knjigo opremiti tudi s podatki o posegih v tekst (skrajšana, predelana, dopolnjena izdaja itd.), kakor je pri kulturno razvitih narodih že ustaljena praksa. Bralcu, pravzaprav že kupcu je s tem omogočeno vedeti, pri čem je, pri nas pa večina posegov v tekst ostaja neoznačenih. Darja Potisk: Rezultat takšnih simplifidranih izdaj je skoraj praviloma zelo osiromašen tekst ali celo tekstovna dezinformacija, zato se mi ne zdi potrebno spravljati literaturo za vsaiko ceno na nivo mlajšega bralca. Pri taki predelavi je bralec oropan estetsk^a ugodja, ki bi ga kasneje lahko doživel, pa se morda zaradi slabe izkušnje neskrajšanega dela sploh več ne loti. Menim, da je za vsako starostno bralno obdobje na razpolago dovolj raznovrstne literature in da torej takšni grobi posegi v tekste resnično niso potrebni. Marjana Kobe: Najbolj problematičen tip priredbe oziroma prenaredbe se mi zdi vsakršen poseg v dela, ki so že v izvirnikih mladini doživljajsko povsem dostopna. Kot primer bi navedla npr. Collodijevega Ostržka. Ostržek obsega v izvirniku okrog 180 strani; v današnji svetovno znani časovni naglici pa ga ponujamo otroku tudi »na instant način«, se pravi v vsebinskem povzetku na primer na šestih straneh v obliki slikanice. In to v dveh različicah: kot vsebinski povzetek izvirnika, kar je še zelo »plemenito-« ali pa kot vsebinski povzetek scenarija Disneyeve risanke (torej kot priredbo priredbe). Posebna kategorija prirejanja je priredba anonimnega dela (npr. ljudsko slovstvo je spet drugačna priredba od avtorskega teksta). Strinjam se s predlogom, naj ima vsaka edicija podatke o popolnosti prevoda. Vendar se močno bojim, da bodo ti podatki koristili samo osveščenemu kupcu in bo množična pri-rejevalna besedna produkcija še naprej dobrodošla pri tistih sprejemnikih, ki jih avtor, naslov dela in drugi podatki o izvirniku v bistvu, žal, sploh ne zanimajo. je tudi ta zbirka morala zaradi ekonomskih pokazateljev «-zaspati«. Miha Matfe: Menim, da je delo, ki ni prevedeno iz avtentičnega jezika, že priredba. Nimamo na primer prevajalca iz albanščine, zato albanska dela prevajamo iz srbohrvaščine, pri čemer pride laKko do prav čudnih stvari. Po drugi strani sem se spomnil Sovre-tove Odiseje, ki so jo šole izrecno zahtevale. Sovre je namreč ubral drugačno pot: Odisejo je napisal v pnozi in je napravil priredbo za šolsko rabo, kar je zelo koristno in kar pripravlja mladega bralca na branje Iliade. PREVODNA LITERATURA ZA NAJSTNIKE Miha Matfe: Sole, mentorji, svetovalci, knjižničarji se pri predlogih za ponatise v zbirki Moja knjižnica odločajo v glavnem za domača dela, po prevodih segajo le takrat, ko gre za deficitarno področje v slovenski literaturi, to pa je predvsem literatura za najstnike. Darka Tancer-Kajnih: Izkušnje kažejo, da sta pri najstnikih najbolj priljubljeni knjižni zbirki Sinji galeb in Odisej, ki prinašata tudi veliko prevodne mladinske literature. Zanima me, zakaj je ugasnila zbirka Odisej, čeprav je bila pri mladih izredno dobro sprejeta in so knjige iz te zbirke še danes med najbolj branimi? Ivan Minatti: Iz finančnih razlogov. Knjiga žal ni samio stvar estetike in literarne vrednosti, ampak je tudi blago, kar se dandanes čedalje bolj opaža. Tako Niko Grafenauer: Za Odiseja nismo v propagandnem smislu napravili ničesar. Ko se je po določenem času nabralo v skladišču toliko in toliko zaloge, smo ugotovili tudi po informacijah iz prodaje, da je zbirka nekurantna. Tu je nastopal še konceptualai problem, ker se je ta literatura že zelo spajala z literaturo za odrasle. V tretma-nu tu niso bila razčiščena stališča. Mladostniku je bila zbirka približana predvsem po temi, ne pa po njeni estetski realizaciji, saj se ta dela obnašajo dejansko že kot literatura za vsakršnega bralca, ne samo za bralca v pubertetnem obdobju. Tako je na koncu prevladalo mnenje, da naj bi obnovljena zbirka Zenit zajela tudi Odiseja. Z zbirko Zenit naj bi nadaljevali tisti profil, ki ga je pred leti zastavila že Mira Mihelič kot njena urednica. Mislim, da je tam izšla cela vrsta dobrih besedil. Pomembno vlogo za razširitev te literature bi morale imeti spremne besede. Silva Novljan: Pri mladem bralcu je zelo pomembna oprema knjige, čeprav se zdi to na prvi pogled banalno povedano. Za dela v zbirki Zenit bo knjižničar moral vložiti veliko več napora, da bo zanje navdiišil mladega bralca, čeprav govorijo o temi, ki je mladim blizu. Aleš Berger: To je problem embalaže, kar je pa hkrati tudi vprašanje razširjenos.ti knjige med določeno populacijo. Z uvrstitvijo dda v drugo zbirko (konkretno Zenit), ki je v zavesti kot zbirka za odrasle, verjetno izgubimo večino najstniške generacije. v pogovoru so se udeleženci odzvali na vse točke v izhodiščih, ki jih je predlagal organizator okrogle mize, seveda niso biü ob vseh enako izčrpni in obsežni, zato smo njihove misli in stališča podali v izboru ter jih uredili po tematskih sklopih. V nadaljevanju kratko povzemamo razpravo še o nekaterih vprašanjih in predloge, ki so se izoblikovali med razpravo. Čeprav ni bilo neposredno navezano na temo pogovora, se je neizogibno pojavilo tudi vprašanje v zvezi s komercialnimi izdajami za otroke. Zlasti knjižničarji so izrabili priložnost, da so o tem povprašali navzoče urednike, kajti kvalitetne slikanice so zares drage, pri kupcih jih spodrivajo cenene izdaje v kičasti opremi, ki so vsestransko nesprejemljive, saj gre za dvomljive priredbe in slabe prevode v slovenščino, W jih na naš knjižni trg pošiljajo zaslužkarsko usmerjene založbe iz drugih republik. Ali se ta neprimerna konkurenca ne bi dala preprečiti z večjimi nakladami kakovostnih slikanic slovenskih založb, saj bi s tem povečali ponudbo slikanic (namreč hitro poidejo) in zmanjšali njihovo ceno? Ali z ustreznimi dogovori ne bi mogU doseči, da knjigarne in veleblagovnice ne bi prodajale vsebinsko in likovno slabih slikanic? Knjigarne Mladinske knjige so se jasno dogovorile, da take literature ne bodo prodajale, in se dogovora v glavnem držijo. Uredniki so pojasnili, da jih tare pri izdajanju cela vrsta problemov in da bodo zaradi tega posledice za knjigo na neki način usodne. V zvezi s prevajanjem so bila izrečena še naslednja stališča: Študij mladinske književnosti na visokih šolah je zapostavljen, zato primanjkuje strokovnjakov, ki bi razvijali teorijo in zgodovino tega področja književnosti in ga spremljali s sprotno kritiko. Kritiki vse premalo pišejo o iz-\'imih mladinskih delih, še manj pa o prevedenih, o teh ni v časopisju nobenih poročil in ne kritičnih presoj prevodov. Prevajalci mladinskih del niso deiležni pozornosti kritike pa tudi nobenih oblik priznanj. Za izvirno leposlovje in poljudnoznanstveno delo lahko prejmejo Levstikovo nagrado le avtorji, katerih delo je izšlo pri Mladinski knjigi. Kljub določilu v pravilniku prevedeno leposlovno delo za otroke in mladino doslej še ni bilo predlagano za Levstikovo nagrado. Za izvirna mladinska dela bi bila potrebna slovenska nadzaložniška nagrada, ki bi upoštevala celotno izvirno knjižno produkcijo za otroke in mladino, vendar bi bilo mogoče že s Prešernovo nagrado enakovredno nagrajevati tudi izvirno leposlovje za otroke in mladino. Ali naj bi ustanovili posebno nagrado za prevode mladinskih del ali naj bi dosegli, da bi Sovretovo nagrado oziroma Zupančičevo listino pogosteje kot doslej podeljevali za prevode mladinske književnosti? Ne glede na deljena mnenja o specializiranih nagradah so se vsi strinjali s predlogom, da naj bi revija Otrok in knjiga ustanovila komisijo, ki bi vsafco leto izbirala izvrstna leposlovna dela za otroke in mladino — izvirna ali v odličnem prevodu v slovenščino — ter jih predlagala za nagraditev z že obstoječimi nagradami. Nagrade za izvirna mladinska dela so dragoceno napotilo tudi tujim založnikom, ki se za nagrajeno delo bolj pozanimajo. Za uveljavljanje naše mladinske književnosti v svetu moramo poskrbeti tudi z lastnim priznavanjem vrednosti določenega dela. Druga naloga te komisije bi bila, da opozarja na slabe prevode in v reviji Otrok in knjiga objavlja svoje ugotovitve, saj je znano, da celo prevajalci dobrega slovesa zagrešijo slabe prevode prav mladinskih del, zlasti za založbe zunaj Slovenije. Obveščanje javnosti tudi prek dnevnega tisika lahko pripomore, da starši ne bodo kupovali slabih prevodov. Uredništvo revije Otrok in knjiga bo obravnavalo vse pobude s posvetovanja in premislilo, v kakšni obliki bo lahko sprejelo in izpeljalo naloge. Do naslednjega posvetovanja o prevodni mladinski literaturi, prvo je komaj iznv za povezovanje in sodelovanje, naj bi se v reviji nabralo bogato gradivo za nadaljnje razpravljanje — od ocen posameznih prevcxiov do pregledov prevajalske dejavnosti v preteklosti in v sodobnosti ter teoretične opredelitve problematike. * ' /iuAJMi./ij, Kmvt.- rJ.AC.r-i .■■„■'.H -roji.feJ fhtr: :. rvt .iT,- : ^ , • I-,'- ■•■1V^>■!•^ ni 'iiM'l V " -i' .t^; V J • .'lA ■ .i^xi / ' «/-s;;. \ ■ . . .5ir- .,--T.!. (.^B ""' .YiT'i r; :«»■• 'i''"!»« '. oO ^r-',, -K ^iici^iT.. .»>;--'■.:'(.■■; -•^rboji". ■ ' '.'.ačriii r^l A J ■) i " C O ^ X , V • > . ■ "'Oi. .Tj'-iiataej^-^. : ' fltj - : «. -..I- ■ •i Äue?'' .tiPiiil .-j*«....^!-)!'-;!!!:' « . ;i:!rf ..-»ttttslJdM-'.tr.M'.to». i -i.ü.rror .Mr. Se.f -S.^'f R» . . ■• .■ Hi/ lO!/. ■<■ - 1. •! . • . C- jiJc-T-. -T ■ ■) • ^ff-j.;-! . (..i -. ■ ..:vf ■'ii.y«'. ^^'JiSf^' • .7« C.! «T«t ■ • icUhi: ■>»•''- IJ.iK' -tj. (tfl j-'iiiU-. vjt: (Ot) • 1 s hC üO ... t., .-..fu..- 9-1" k) -oS s .TJäUii wvyn^-jismU tivlavH ■ if^i^:! .-.mieti^u.J -Mb jrra ; xfi «HW^Q^Ö* e^ (tO- . -'^yana, .«HO :! .'^^sui k- . ..^^.ißtmtlMl i.iJ irtiuil» .!C,SiboH .a .^irir'-l e-iU, .oiirisrfM.-itiiit'ij; K-4f:n»b«iit .««uA.-ijr : . ;a» 01 ;.!»• K SisÄA fff, • i -.'I .«i»l .t ob .( tiO fAtr-i ÄM8 '.«ftfitrtWi®- -lift»!! BaF«!^«! < -iUiK «i hO ..^-«J« cr-T i-^d-i« .'.TiBO If CA f-r' • ARI -CDfoff'.-ns Iti: - . 1 " . J ■ BVOIS-tf- '-t IJJ^fJ'HsH .-rjiiirflv .«niŽ ^-yHfU.-!..;.^.''.»-!*?-. v««'^ /irfsttHj^Jf* J: tJW A ^Sa j,-tft 61; š^Ii^ tfTil f." ' K ,. . j! »r oh ..I -(TBit VC uvins'-' v ,otv£<5 BIBLIOGRAFIJE — POROCiLA PREVODI ITALIJANSKIH LEPOSLOVNIH DEL ZA MLADINO* Vika Radojevič, Marina Muzica Argrilli Marcello: Atomček. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. Marjanca Je-mec-BoiiC. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973. 152 str. (Cioibanova knjižnica.) prevod dela: Atomino. Od 8. do 10. leta. (1) Argilli Marcello: Cmi otroci: pričevanja Cmske mladine o ameriškem rasizmu. Prir. Marcello Argilli. Prev. Metka Si-mončič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970. 120 str. (Pričevanja.) Naslov Izvirnika: Ragazzi negrl. Od 13. leta. (2) Bertelli Luigi: Jurček-Kozamurčdt: mravski car. Prir. Fr. Pengov. Ilustr. Hinko Smrekar. Celje, Družba sv. Mohorja 1927. 165 str.; 21 cm. (Mohorjeva knjižnica. 18.) Od 8. do 10. leta. (3) Bertlnetti Giuseppe: Jiu-e in njegova ušesa. Prev. Albert Širok. Ilustr. Attilio Musäno. Ljubljana, Mladinska knjiga 1954. 113 str.; 22 cm. Prevod dela: Le orecchie di Meo. Od 9. do 10. leta. (4) Bosco Giovanni: Mladenček Dominik Savio, gojenec v varstvu Sv. Frančiška Salezija v Torinu. Slovensko uravnal Luka Jeran. Ljubljana, Katoliška družba za Kranjsko 1870—1871. 4 zv.; 18 cm. Od 9. do 10. leta. (5) Calanchi Giuseppe: Legendami junak Buffalo BiH / J. William Sheridan. Prev. Viljem Rotner. Ilustr. A. Baita. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1967. 230 str.; 25 cm. J. William Sheridan je psevdonim. Od 12. leta. (6) De Amicis Edmondo: Srce. Preložila Janja Miklavčič. Ljubljana, Janez Giontini 1891. 4 zv.; 21 cm. Prevod dela: Cuore. Od 10. leta. (7) De Amicis Edmondo: Srce. Prev. Janja Miklavčič. 2. izd. Ljubljana, Učiteljska tiskarna 1929. 255 str.; 20 cm. (8) De Amicis Edmondo: Srce. Prev. Mara Kodrič. Ljubljana, Mladinska knjiga 1952. 220 str.; 20 cm. (Cicibanova knjižnica.) (2. izd.). — 1959. — 213 str. (3. natis). — 1964. — 247 str. (9) Del Cesare: Popotovanje piščeta Pikca. Prev. Albert Širok. Ilustr. avtor. Ljubljana, Mladinska knjiga 1952. 102 Str.; 21 cm. (Cicibanova knjižnica.) Prevod dela: II vlagglo dl pulclno Pip. Od 8. do 9. leta. (10) Giacobbe Maria: Male Icronike. Prev. Evelina Umek. Ljubljana, Mladinska knjiga 1963. 81 str.; 18 cm. (Školjka.) Prevod dela: Piccole cronache. Od 13. leta. (11) Giassi G.: Mojca in kresnička. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. B. Bo-dind. Ljubljana, Mladinska knjiga; MUano, AMZ 1970. 24 str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (12) Giassi G.: Žalostni kenguru. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. B. Bodini. Ljubljana, Mladinska knjiga; Müano, AMZ 1970. 24 str.; 10cm. Od 5. do 6. leta. (13) Glovagnoli Raffaello: Spartak. Prev. Gema Hafner. Ljubljana, Slovenski knjižni zavod 1956. 236 str.; 20 cm. (Nova ljudska knjižnica.) Prevod dela: Spartaco. Od 13. leta. (14) Italijanske pravljice. Izbral in prev. Ni-ko Košir. Slikovne priloge so iz srednjeveških bestiarijev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961. 130 str.; 22 cm. (Zlata ptica.) Prevod dela: Fiabe Itallane. (15) Leva G.: Lin-Tajeve dogodivščine. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. C. So-larino. Ljubljana, Mladinska knjiga; Milano, AMZ 1970. 24 str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (16) Lorenzini Carlo: Lesenjač Cefizelj. Prir. Jurko Hočevar. G., »Sigma« 1932. 138 str.; 21 cm. Od 6. do 10. leta. (17) Lorenzini Carlo: Ostržek / Carlo Ck>llodi. Prev. Albert Širok. Ilustr. Beppo Por-cheddu. Ljubljana, Mladinska knjiga 1951. 222 Str.; 22 cm. Prevod dela: Le avventure dl Pinocchlo. Od 6. do 10. leta. (18) Lorenzini Carlo: Ostržek / Carlo CoUodi. Prev. Albert Širok. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1960. 187 str.; 24 cm. (Cicibanova knjižnica.) Prevod dela: Pinocchlo. Od 8. do 10. leta. (19) 2. natis. — 1965. 3. natis. — 1968. 4. natis. — 1975. Lorenzini Carlo: Ostržek / Carlo CoUodi. Prev. in spremno besedo napisal Albert Širok. Ilustr. Marlenka Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. 150 str.; 20 cm. (Moja knjižnica. Razred III; 13.) Prevod dela: Le avventure di Pinocchlo. Od 6. do 10. leta. (20) 1. ponatis. — 1974. — (Moja knjižnica. Razred m; letn. 3, 1). Lorenzini Carlo: Ostržek / Carlo Ck>Uodi. Prev. Albert Širok. Ilustr. Marlraika Stupica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973. 202 str.; 21 cm. (Zlata knjiga.) Prevod dela: Pinocchlo. Od 6. do 10. leta. (21) 1. ponatis. — 1977. 2. ponatis. — 1978. 3. ponatis. — 1981. Lorenzini Caric: Trdoglavček ali dogo-divščdne lesene lutke. Prev. Jos. Meze. Ljubljana, Učiteljska tiskarna 1943. 174 Str.; 19 cm. Od 6. do 10. leta. (22) Lorenzini Carlo: Ostržek. CoUodijevo zgodbo dramatiziral in v angl. prev. Cedomir Jovič, v sloven, prev. Alenka Moder. Beograd, Nolit; Ljubljana, C^ankarjeva založba 1970. 20 str.; 32 cm. Besedilo vzporedno v angleščini in sloven-sainl. (23) Lorenzini Carlo: Ostržkove dogodivščine. Mladinska igra. Prosto po Collodi-ju in Bierbaumu dramatiziral Klaus Eidam. Prev. Ervin Fritz. Spremne besede napisal Dušan Tomše. Ljubljana, Delavska enotnost 1975. 34 str.; 21 cm. (Dramska knjižnica. 7.) (24) Manzi Alberto: Mreže se zapirajo. Prev. Albert Širok. Ilustr. France Slana. Ljubljana, Mladinska knjiga 1957. 94 str.; 19 cm. Prevod dela: Grogh. Od 10. do 12. leta. (25) Manzi Alberto: Najdenec. Mladinski roman. Prev. Veronika in Ciril Zlobec. Ilustr. Maria Luisa Gioia. Maribor, Obzorja 1963. 151 str.; 22 cm. Prevod dela: Orzowei. Od 11. do 12. leta. (26) Padoan Gianni: Robinzon v vesolju. Prev. Evelina Umek. Ilustr. Giancarlo Cereda in Giuseppe Lagana. Ljubljana, Mladinska knjiga 1974. 233 str.; 20 cm. (Oddsej.) Prevod dela: Robinson dello spazio. Od 13. leta. (27) Polo Marco: Marco Polo. Prev. Jaša Zlobec. Produkcija RAI-TV. Fotografije Sergio Strizzi in Settimo Garrita-no. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1983. 8 ZV.; 20 cm. Prevod dela: Marco Polo. Od 13. leta. (28) Pravljica o Katarini. Prev. Janko Moder. Ilustr. Mara Kralj. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. 20 str.; 19 cm. (Čebelica. 45.) Prevod dela: La favola di Catarina. (29) Rodari Gianni: Modra puščica. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. Ančka CJošnik-Godec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. 134 str.; 21 cm. (Biseri.) Prevod dela: La freccia azzurra. Od 6. do 9. leta. (30) Rodari Gianni: Pravljica za igro. Ilustr. Matjaž Schmidt. Prev. in ur. Evelina Umek-Kajzer. Ljubljana, Univerzum 1979. 93 Str.; 25 cm. Prevod dela: Tante storie per giocare. Od 6. do 10. leta. (31) Rodari Gianni: Pravljice po telefonu. Prev. Evelina Umek. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ljubljana, Mladinska knjiga 1974. 134 str.; 25 cm. (Ciciba-nova knjižnica.) Prevod dela: Favole al telefono. Od 5. do 9. leta. (32) Rodari Gianni: Pravljice po telefonu. Prev. Evelina Umek. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1975. 16 str.; 22 cm. (Mala slikanica.) Do 8. leta. (33) Rodari Gianni: Tik-tak. Fant v televizorju. Snemalna knjiga. Prev. Miroslav Košuta. Ljubljana, TV, mladinska redakcija 1969. 41 str. Strojep. avtogr. (34) Rodari Gianni: Torta na nebu. Prev. Ivo Bregar. Ilustr. Lidija Osterc. Ljubljana, Borec 1971. 83 str.; 20cm. (Ku-rirčkova knjižnica.) Od 6. do 10. leta. (35) Rodari Gianni: Vid v televizorju. Pravljica o vesolju. Prev. Veronika Zlobec. Naslikal Giancarlo Carloni. Ljubljana, Mladinska knjiga; Novi Sad, Forum; Beograd, Mlado pokolenje 1968. 60 str.; 30 cm. Od 6. do 9. leta. (36) Salgari Emilio: Sandokan. Po televizijskem scenariju priir. Renato Caporali. Prev. Dušan Miklič in Bogdan Gradišnik. Ljubljana, Delo; Zagreb, Globus 1977. 254 Str.; 26 cm. Prevod dela: Le avventure dl Sandokan. Od 13. leta. (37) Scotti Berni Ugo: Pinokijeva nevesta. Prev. Silva Trdina. Ilustr. Janez Vi-dic. Maribor, Obzorja 1963. 174 str.; 23 cm. Prevod dela: La promessa sposa di Plnoc-chio. Od 10. do 12. leta. (38) Tolja B.: Balon. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. S. Gongalova. Ljubljana, Mladinska knjiga; Milane, AMZ 1970. 24 Str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (39) Tolja B.: Gnam Gnam in Timbuktu. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. S. Gangalova. Ljubljana, Mladinska knjiga; Milano, AMZ 1970, 24 str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (40) Tonna G. C.: Radovedna ribica. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ljubljana, Mladinska knjiga; Milano, AMZ 1970. 24 str.; 10cm. Od 5. do 6. leta. (41) Veratti C.: Mucov beg. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. avtor. Ljubljana, Mladinska knjiga; Milano, AMZ 1970. 24 Str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (42) Veratti C.: Sraka FiUpa. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Ilustr. avtor. Ljubljana, Mladinska knjiga; MUano, AMZ 1971. 24 Str.; 10 cm. Od 5. do 6. leta. (43) Zeleni ptiček in druge italijanske pravljice. Izbrala in uredila Silva Trdina. Ilustr. Janez Vidic. Maribor, Obzorja 1966. 176 str.; 23 cm. (Mlada obzorja. 5.) Prevod dela: Fiabe Italiane. (44) Zlate oranže: italijanske narodne pravljice. Prev. Ema Gregorič. Ilustr. Bojan Golija. Maribor, Obzorja 1956. 59 str.; 17 cm. (Pravljica. 65.) Prevod dela: Le arance d'oro. (45) PREVODI ITALIJANSKIH LEPOSLOVNIH PRISPEVKOV V MLADINSKI PERIODIKI (Ciciban, Galeb, Kurir^ek, Pionir, Pionirski list) De Amicis Edmondo: Dolžnosti na cesti: iz očetovih pisem. Prev. Viktor Pir-nat. Pionir 1951/52 št 2 str. 42. (46) - Na potapljajoči se ladji. Prev. Mara Kodrič. Galeb 1957/58 št. 8 str. 176— 180. Zivljenjepisni podatki ob 50-letnici pisateljeve smrti. (47) De Angelis Raul Maria: Štorklja in pe-telinček. Prev. Valentina Cesarettd-Medvedič. Ilustr. Anica Godec, Dora Plestenjak. Pionir 1956/57 št. 3 str. 75. (48) - Vrabčkova svoboda. Prev. Valentina Cesaretti-Medvedič. Ciciban 1956/57 št. 4 str. 88. (49) - Prebrisana opica. Prev. Valentina Ce-saretti-Medvedič. Ilustr. Nikolaj Omersa. Pionirski list 1957/58 št. 4 str. 124. (50) - Potrpežljivi vol. Prev. Valentina Ce-saretti-Medvedič. Pionir 1958/59 str. 103. (51) Gramsci Antonio: Ježevo drevo. Uvodno besedo napisala in prev. Evelina Umek. Kurirček 1983 št. 4/5 str. 24— 40. Quilici Folco: Klepet z obloglavd. Pionirski list 1977 št. 1 str. 24—25. Priloga revije Kurirček. (52) Grossi Tommaso: Lastovica. Prev. Griža Koritnik. lüustr. Roža Piščanec. Pionir 1953/54 št 2 str. 33. (53) Italijanska (Hi, konjiček, hija ho...). Prev. Gitica Jakopin. Narisala Mar-lenka Stupica. Ciciban 1967/68 št. 4 str. 86. (54) Lorenzinl Carlo: Ostržek pride na svet. Prev. Kristina Brenkova. Narisala Marlenka Stupica. Kurirček 1981 št. 5 str. 260—261. Ob stoletnici Ostržkovega rojstva. (55) Michelstaedter Karel: Burja. Prev. Jože Ribičič. Pionir 1945/46 št. 1 str. 19—20. z opombo o avtorju. (56) Morante Elsa: Planet Mars je padel. Prev. M. K. (Marija Kovačič). Pionirski list 1969/70 št. 21 str. 11; 1970/71 št. 9 str. 21. (57) Nieri I.: Zakaj ima marec enaintrideset dni. Prev. Gizela Budau. Ilustr. Roža Hščanec. aciban 1956/56 št. 7 str. 172—73. (58) Padoani Gianni: V morskih globinah. Povzela in prev. Evelina Umek. Ilustr. Kostja Gatnik. Pionirski list 1974 št 1—16 str. 6; 1975 št 17—18 str. 6. (59) Pancrazi Pietro: Lev in hvaležna miška. Prev. Asta Znidarčič. Ciciban 1964/65 št 7 str. 168. (60) Pascoli Giovanni: Lastovičica. Po G. Pa-scoliju prev. Asta Znidarčič. Ilustr. Ančka Gošnik-Godec. Ciciban 1962/63 št. 2 str. 39. (61) - Lastovička. Prev. Asta Znidarčič. Narisal Milan Bizovičar. Ciciban 1970/71 št. 4 str. 11. (62) Perri Francesco: Navihani marec. Prev. Marijan Brecelj. Galeb 1967/68 št. 8 str. 191. (63) Prevajalec nI naveden. (64) Rodari Gianni: Brif braf bruf (s sliko). Pionirski Ust 1966/67 št. 20. Prevajalec nI naveden. (65) - Deček in palica. Prev. KA (Ivo Zor-man). Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Kurirček 1966/67 št. 7 str. 309—311. (66) - Lampara. Prir. Ludovika Kalan. Ilustr. Leon Koporc. Galeb 1974/75 št. 7 str. 186—187. (67) - Mladi rak. Prev. Evelina Umek-Kaj-zer. Pionirski Ust 1976 št. 24. str. 18. (68) - Mladi rak. Prev. Ludovika Kalan. Galeb 1980/81 št. 1 str. 26—27. (69) - Modri semalor. Prev. Evelina Umek-Kajzer. Narisala Jelka Reichman. Pionirski Ust 1974 št 6 str. 15. (70) - O brivcu, ki je kupü Stockholm. Prev. EveUna Umek-Kajzer. Narisala Jelka Redchman. Pionirski list 1974 št 6 str. 15. (71) - O dedku, ki ni znal pripovedovati Rdeče kapice. Prev. Evelina Kajzer. Narisala Jelka Reichman. Ciciban 1971/72 št. 6 str. 180—181. (72) - Stara teta Ada. Prev. Ludovika Kalan. Ilustr. Vesna Merku. Galeb 1976 št. 3 str. 75—76. (73) - Telefonski pogovori: zgodovina sveta. Navpično pripovedovanje pravljic. Prev. Martina Sircelj. Pionir 1967/68 št. 2 str. 10. (74) - VijoUca na severnem tečaju. Prir. SP (Ivo Zorman). Narisala Darinka Pav-letič-Lorenčak. Kurirček 1967/68 št 7 str. 197—199. (75) - Vreče. Piondiski list 1982 št. 16 str. 11. Prevajalec nI naveden. (76) Schiavato Mario: Deček in čoln. Prev. LB (Leopold Briški). Kurirček 1969/70 št. 1 str. 3. (77) - Muhasti žerjav. Polž raziskovalec. Prev. Evelina Umek. Narisala Eva Heimer. Kurirček 1982 št. 1 str. 14— 15. (78) Učeni muc. Italijanska narodna... Galeb 1963/64 št. 3 str. 65. Prevajalec nI naveden. (79) Verga Giovanni: Uboga črnoglavka. Prev. Gizela Budau. Ilustr. Cita Poto-kar. Ciciban 1953/54 St. 4 str. 53. (80) Zucconi GuKlielmo: Martin Skarjač in slamica. Prev. in prir. Evelina Umek. Ilustr. Andrej Novak. Pionirski list 1972 št 1—16 str. 21. (81) - Martin Skarjač in slamica. Prev. Evelina Umek. lilustr. Andrej Novak. Pionirski list 1973 št. 17—35 str. 21. (82) Zaba in krastača. Italijanska narodna. Prev. Alojz Gradnik. Galeb 1955 št. 2/3 str. 39. (83) ANONIMNO Deček in oreh. Prev. Asta ZnJdarčič. Ciciban 1962/63 št. 1 str. 17. (84) Izgubljena Iiiša. Prev. Roman Vrtovec. Ilustr. Ladislav Danč. Pionir 1957/58 št. 7 str. 218. (85) IMatUdina skuta. Prev. Roman Vrtovec. Ilustr. Marjanca Jemec. Pionir 1957/ 58 št. 3 str. 77—78. (86) Mehurčki. Prev. Gizela Budau. Ilustr. Alenka Gerlovič. Cidbam 1954/55 št. 5 str. 78. (87) Požrešni medvedek. Prev. Marija Zrim-šek. Ilustr. Milan Bizovičar. Ciciban 1960/61 št. 3 str. 62—63. (88) Ptička iz zadnjega jajca. Prev. (jdzela Budau. Ciciban 1953/54 št. 7. (88) SEZNAM PREVAJALCEV 1. Bregar Ivo 35 2. Brecelj Marjan 63 3. Brenk Kristina 55 4. Briški Leopold 77 5. Budau Gizela 58, 80, 87, 89 6. Cesaretti-Medved Valentina 48, 49, 50, 51 7. Fritz Ervin (prevod iz nemščine) 24 8. Gradnik Alojz 83 9. Gregorič Erna 45 10. Gradišnik Bogdan 37 37 11. Hafner Gema 14 12. Hočevar Jurko (priredU) 17 13. Jakopin Gitdca 54 14. Jeran Luka 5 15. Kalan Ludovika 66, 69, 73 16. Kodrič Mara 19, 47 17. Koritnik Griša 53 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. Košir Niko 15 Košuta Miroslav 34 Kovačič Marija 57 Meze Jos(ip) 29 Miklav0č Janja 7, 8 MikUč Dušan 37 Moder Alenka (prev. iz srbskohrvat- skega jezika) 23 Moder Janko 29 Pengov Fr(anc) 3 Pirnat Viktor 46 Ribičič Jože 56 Rotner Viljem 6 Simončič Metka 2 Strcelj Martina 74 Širok Albert 4, 10, 18, 19, 20, 21, 25 Trdina Silva 38, 44 Umek-Kajzer Evelina 1, 11, 12, 13, 16, 27, 30, 31, 32, 33, 39, 40, 41, 42, 43, 52, 59, 68, 70, 71, 72, 78, 81, 82 Vrtovec Roman 85, 86 Zlobec Jaša 28 Zlobec Ciril 26 Zlobec Veronika 26, 36 Znidarčič Asta 60, 61, 62, 84 Zorman Ivo 66, 75 (priredil) Zrimšek Marija 88 SEZNAM AVTORJEV 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. ArgiUi MarceUo 1, 2 BertelU L(uigi) 3 Bertinetti Giuseppe 4 Bosco Giovanni 5 Calanchi Giuseppe 6 De Amicis Edmondo 7, 8, 9, 46, 47 De AngeUs Raul Maria 48, 49, 50, 61 Dei Cesare 10 (jdacobbe Maria 11 Giassi G. 12, 13 Giovagnoli Raffaello 14 Gramsci Antonio 52 Grossd Tommaso 53 Leva G. 16 Lorenzini Carlo 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 55 Manzi Alberto 25, 26 Michelstaedter Karel 56 Morante Elsa 57 Nieri I. 58 Padoan Gianni 27, 59 Pancrazd Pietro 60 Pascoli Gdovanni 61, 62 Perri Francesco 63 Polo Marco 28 <5uiMci Folco 64 Rodard Gianni 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76 Salgari Emilio 37 Schiavato Mario 77, 78, 79 Scotti Bemi Ugo 38 30. Tdja B. 39, 40 31. Tonna G. C. 41 32. Veratti C. 42, 43 33. Verga Giovanni 80 34. Zucconi Guglielmo 81, 82 Pri sestavljanju bibliografije so bila uporabljena naslednja dela: Gerlanc Bogomil: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1971—1977. Kos Stanislav: Bibliografija založbe Obzorja Maribor 1951—1970. Moder Janko: Mohorska bibliografija. Pleničar Boža: Ciciban: bibliografsko kazalo 1945/4&—1969/70 Pleničar Boža: Pionir in Slovenski pionir: bibliografsko kazalo 1945/46— 1969/70, 1943—1945. Prašelj Nada, Gerlanc Bogomil: Bibliografija založbe Mladinska knjiga 1945—1965. Simontič Franc: Slovenska bibliografija 1550—1900. Slovenska bibliografija 1945—1976. Slovenska knjiga: seznam po stanju v prodaji dne 30. 6. 1939. Ljubljana: Organizacija knjigarjev Dravske banovine 1939 Studi goriziani: rivista della bibliote-ca governativa di Gorizia. Slebinger Janko: Slovenska bibliografija za leta 1907—1912. Upoštevani so bili tudi prispevki v mladinski periodiki do 1983. GRADIVO ZA LEKSIKON SODOBNIH SLOVENSKIH MLADINSKIH PISATELJEV 7. (zadnji del) Danijela Sedej HOFMAN BRANKO se je rodil 29. novembra 1929 v Rogatcu. Osnovno šolo je obiskoval v Rogatcu in Maiiboru. Vpisal se je na klasično gimnazijo v Mariboru in prvi razred zaključil že v vojnem času. Nato je hodil tri leta v t.im. Hauptschule, ko pa so zaradi letalskih napadov umaknili šole iz Maribora, je četrti razred končal na Ptuju. Po osvoboditvi je nadaljeval klasično gimnazijo v Mariboru in 1948 maturiral. Vpisal se je na ljubljansko filozofsko fakulteto — oddelek za svetovno književnost in filozofijo, a študija ni končal. Leta 1951 se je zaposlil pri radiu Cone B STO v Kopru kot urednik kulturne rubrike. Nato je bil od 1953 do 1958 novinar in urednik kulturne rubrike Večera v Mariboru, od 1960 do 1961 pa lektor pri Ljubljanskem dnevniku. Od 1962 je urednik pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani. . Branko Hofman je pesnik, pripovednik, dramatik in publicist ter mladinski pripovednik. Prve pesmi je objavil v slovenskih revijah kmalu po drugi svetovni vojni. S svojim leposlovnim delom ter z gledališkimi in književnimi kritikami sodeluje v vseh slovenskih literarnih in kulturnih revijah, za mladino pa objavlja v Pionirskem listu. Prevaja prozo iz srbohrvaškega in nemškega jezika. Za svoje publicistično in leposlovno delo je prejel več nagrad. KNJIŽNE IZDAJE Proza Vrabčkl. Črtice. (Skupaj z delom Branka Rudolfa.) Maribor, Obzorja 1955. Ringo Star. Povest. Ljubljana, Mladinska knjiga 1980. Avtor je za delo prejel leta 1982 Levstikovo nagrado. Tonka paconka. Črtica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982. PREVODI Proza Ringo Star. (Ringo Star.) Zagreb, Znanje 1984. /V tisku/ Der rotköpfiger Ringo. (Ringo Star.) Berlin, Kinderbuchverlag 1984. /V tisku/ LiTEHATURA Jože Snoj: Novina v mladinskem pripovedništvu. B. H.: Ringo Star. Delo 1980, št. 231. Berta Golob: B. H.: Ringo Star. Otrok in knjiga 1981, št. 12. Levstikove nagrade. Branko Hofman za pripoved Ringo Star. Obrazložitev žirije za izvirno leposlovje. Otrok in knjiga 1982, št 15. MALENSEK MIMI (roj. Konič) se je rodila 8. februarja 1919 v Dobrli vesi na Koroškem (Avstrija). 2e nekaj mesecev nato se je družina preselila v Podbrezje na Gorenjskem. Osnovno šolo je obiskovala v Podbrezjah, eno leto meščanske šole v Tržiču, tri razrede nižje gimnazije v Kranju in trgovski tečaj v Ljubljani. Šolanje je zaključila leta 1937. Kratek čas je delala v uredništvu mesečnika Naša moč, ki ga je izdajala Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, nato pa je službo pustila, ker se je zelo mlada poročila in si ustvarila družino. Med drugo svetovno vojno je bila aktivistka — pro-pagandistka OF. Po vojni je živela kot svobodna pisateljica in veliko potovala. Leta 1957/58 je napravila enoletno knjižničarsko šolo v Ljubljani, od 1963 do 1966 je bila zaposlena kot referentka za kratkometražne filme prd Filmservisu, od tedaj pa je ponovno svobodna pisateljica. Mimd Malenžek piše prozo za odrasle in mladino ter prevaja leposlovje iz nemškega jezika. Prvo povest je objavila že pred vojno v mesečniku Naša moč. Napisala je več povesti, romanov, tudi zgodovinskih in biografskih ter prejela zanje visoko kulturno priznanje. Sodeluje v večini Slovenskih revij in listov, za mladino pa piše v Cicibanu, Kurirčku, Pionirskem listu in Najdihojci (pril. Slovenskega poročevalca in Dela). Mladinski deli Lučka na daljnem severu in Velika reka sta izhajali tudi kot nadaljevanki v Slovenskem poročevalcu. KNJIŽNE IZX)AJE Proza Tecumseh. Roman. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. Podlesnice. Črtice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. Lučka na daljnem severu. Povest. Ljubljana, Mladinska knjiga 1975. LITERATURA Viktor Konjar: M. M.: Tecumseh. Mlada pota 1960/61, št. 1. M/arija/ S/vajncer/: Spomini na mladost. M. M.: Podlesnice. Večer 1967, št 236. F. Vumik: M. M.: Lučka na daljnem severu. Delo 1975, št. 283. PETAN 2ARKO se je rodil 27. marca 1929 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Zagrebu, nižjo gimnazijo v Senju, Ogulinu in Zagrebu, višjo pa v Mariboru in maturi-ral 1947. Študiral je v Ljubljani na ekonomski fakulteti, diplomiral 1957, nato pa še na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo — oddelek za režijo in diplomiral 1977. Ze kot študent se je sam preživljal s priložnostnim pisanjem in priložnostnimi deli. Leta 1965 se je redno zaposlil v SNG Drama v Ljubljani kot stalni režiser in vodja Male drame. Tu je ostal do leta 1971, vmes pa je v gledališki sezoni 1969/70 opravljal tudi funkcijo v. d. ravnatelja ljubljanske Drame. Po letu 1971 je živel nekaj časa kot svobodni umetnik, od 1973 pa je režiser v Mestnem gledališču ljubljanskem. Kot gost je režiral skoraj v vseh slovenskih, številnih jugoslovanskih in nekaterih tujih gledališčih. Poleg tega je režiral mnogo radijskih in TV iger doma in v tujini. Žarko Petan piše humoristično-satirično prozo, aforizme, dramska dela, radijske igre in scenarije za kratke filme, za mladino pa prozna dela ter gledališke in radijske igre. Objavlja v revijah in dnevnih listih, za mladino pa v Cicibanu. Za režijsko in humoristično delo ter radijske igre je prejel več jugoslovanskih in mednarodnih priznanj. Od 1982 je tudi častni član francosikega društva pisateljev in dramatikov. KNJIŽNE IZDAJE Proza Pravljice o Jasmini. Sodobne pravljice. Maribor, Založba Obzorja 1962. Andrejčkova glava je prazna. Sodobna pravljica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. Kako je svet postal pisan. Sodobne pravljice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1974. Dobro jutro, dober dEin. Sodobne pravljice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Dramatika Starši na prodaj. (Skupaj z gledališkimi deli Antona Ingoliča - Ferda Delaka, Miloša Mikelna in Leopolda Suhodolčana.) Mladinska igra. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964. Obtoženi volk. (Skupaj z lutkovnima igricama Daneta Zajca.) Mladinska igra. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978. UPRIZORITVE Gledališke igre Starši naprodaj. Igra za mladino. Mladinsko gledališče v Ljubljani 1964. Dva lopova (bivša). Igra. Mladinsko gledališče v Ljubljani 1965. Obtoženi volk. Igra. Mladinsko gledališče v Ljubljani 1977. Optuženi vuk. (Obtoženi volk.) Malo ka-zalište Trešnjevka, Zagreb 1977. Der angeklagte Wolf. (Obtoženi volk.) Theater der Jugend, Wien 1978. O julgamento do lobo. (Obtoženi volk.) Teatro de Setubal (Portugalska) 1979. Obtoženi volk. Uprizoritev dijakov slovenske gimnazije v Celovcu 1979. Obtoženi volk. Uprizoritev študentov igralske šole /kot zaključni izpit/ pri Stalnem slovenskem gledališču v Trstu 1981. Obtoženi volk. Mali oder SNG Maribor 1982. Le proces du loup. (Obtoženi volk.) I-p Centre Social Bagatelle de Talence (Francija) 1982. Le procžs du loup. (Obtoženi volk.) Le Theatre ä St. Branchs (Francija) 1982. Obtoženi volk. Gledališče Tone Cufar na Jesenicah 1983. Uprizoritev pripravljajo tudi v gledališču v Atenah (Grčija). Radijske oddaje in igre Zlatoglavec. Radijska igra. Radio Trst 1962. O dečku, ki se nd znal smejati. Radijska igra. Radio Trst 1963. Obtoženi volk. Radijska igra. Radio Ljubljana 1972. 3. nagrada na natečaju za radijsko igro RTV Ljubljana leta 1972. 2. nagrada za besedilo na Tednu jugoslovanske radijske igre v Ohridu leta 1972. Nagrada »Slabbesz« v Unterrabnitzu na avstrijskem Gradiščanskem 1. 1975. Optuženi vuk. (Obtoženi volk.) Radijska igra. Radio Zagreb 1972. Optuženi vuk. (Obtoženi volk.) Radijska igra. Radio Sarajevo 1972. Obvinetiot volk. (Obtoženi volk.) Radijska igra. Radio Skopje 1972. A megvadolt farkas. (Obtoženi volk.) Radijska igra. Radio Novi Sad 1972/73. V sezoni 1972/73 so radijsko igro Obtoženi volk predvajali v radio Novi Sad tudi v slovaškem an rusinskem jeziku. Radio Koper je igro predvajal v italijanskem jeziku. Poleg teh so igro uprizorile tudi radijske postaje v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici in Izraelu. Skupaj 17 radijskih postaj. Poslednja vojna njegovega veličanstva. Radijska igra. Radio Ljubljana 1973. Igro so uprizoriU tudi v Avstriji. Ukradena igra. Radijska igra. Radio Ljubljana 1974. Nagrada »Slabbesz« v Unterrabnitzu na avstrijskem Gradiščanskem 1. 1974. Az elveszett mesejatek. (Ukradena igra.) Radijska igra. Radio Novi Sad 1975/76. Igro so uprizorili tudi v Nemčiji in na Finskem. Devet scena. Radijska igra. Radio Sarajevo 1974. Nagrada »Slabbesz« v Unterrabnitzu na avstrijskem Gradiščanskem 1. 1974. Gluhi kralj. Radijska igra. Radio Ljubljana 1975. Prehlajena Sneguljöica. Radijska igra. Radio Ljubljana 1975. 1. nagrada na natečaju za radijsko igro RTV Ljubljana leta 1975. A nathas hofherke. (Prehlajena Sne-guljčica.) Radijska igra. Radio Novi Sad 1976/77. Prehladena Sneguljica. (Prehlajena Sne-guljfrica.) Radijska igra. Radio Sarajevo 1977. Nastinatata Snežana. (Prehlajena Sne-guljčica.) Radijska igra. Radio Skopje 1978. Igro so uprizorili tudi v Avstriji in Nemčiji. Potovanje okrog sveta. Radijska nadaljevanka v 8 oddajah. Radio Ljubljana 1975. Svi telefoni ovog svijeta. (Vsi telefoni tega sveta.) Radijska igra. Radio Zagreb 1975. Vsi telefoni tega sveta. Radijska igra. Radio Ljubljana 1977. Nagrada »Slabbesz« v Unterrabnitzu na avstrijskem Gradiščanskem 1977. Zvižgač. Radijska igra. Radio Ljubljana 1976. Krava u kupaonici. Radijska igra. Radio Zagreb 1976. Andrejčkova glava je prazna. Radijska igra. Radio Ljubljana 1978. Igro so uprizorlU tudi v Zagrebu 1978. Sanja — polna glava spanja. Radijska igra. Radio Ljubljana 1979. Igro so uprizcniH tudi v Zagrebu 1979. Domača naloga. Radijska Igra. Radio Ljubljana 1980. 3. nagrada na natečaju za radijsko igro RTV Ljubljana leta 1979. Igro so uprizorili tudi v Zagrebu. Starši naprodaj. Radijska igra. Radio Ljubljana 1980. Pet Pepelk. Radijska igra. Radio Ljubljana 1982. Igro so uprizorili tudi v Zagrebu 1982. Metka i Janko. Radijska igra. Radio Sarajevo 1983. Metka in Janko. Radijska igra. Radio Ljubljana 1984. Film Bongo. Lutkovni film. Scenarij napisal Žarko Petan. Ljubljana, Triglav film 1958. PREVODI Proza Andrijina glava je prazna. (Andrejčko-va glava je prazna.) Zagreb, Naša djeca /itd./ 1967. Zoranova prazna glava. (Andrejtkova glava je prazna.) Beograd, Vuk Karadzic /itd./ 1967. 6* 83 Andrej6kovata glava e prazna. (Andrej-čkova glava je prazna.) Skopje, Makedonska kniga /itd./ 1967. Az üresfejü Andrejka. (Andrejčkova glava je prazna.) Novi Sad, Forum /itd./ 1967. Koka e Agimit u ba ballon. (Andrejčkova glava je prazna.) Prishtine, Rilin-dja /itd./ 1967. Dramatika Rodičia na predaj. (Starži naprodaj.) Bratislava, Dillza 1965. Le procfes du loup. (Obtoženi volk.) Paris, Magnard 1977. Der angeklagte Wolt. (Obtožena volk.) Bad Homburg, Hunzinger Verlag 1980. LITERATURA R/apa/ S/uklje/: 2. P.: Pravljice o Jasmini. Naša žena 1963, št. 3. — : Knjižica prisrčnega humorja. 2. P.: Pravljica o Jasmini. Nova obzorja 1963, št. 3/4. Milan Meden; Nepravljdčne pravljice. (O delu Kako je svet postal pisan.) Dnevnik 1975, št. 61. SOMEN BRANKO se je rodil 1. aprila 1936 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Murski Soboti, kamor se je preselila družina, gimnazijo v Murski Soboti in Ljubljani ter maturiral 1956. Na ljubljanski imiverzi je študiral tri semestre pravo, nato primerjalno književnost in absolviral 1961. 2e leta 1957 se je zaposlil pri ljubljanskem radiu pri radijskih poročilih, od 1960 do 1962 je bil novinar pri Ustu Mladina, nato se je vrnil k ljubljanskemu radiu, najprej je delal v mladinski redakciji, kjer je med drugim vodil mladinsiki oddaji Sončna ura ter Spoznavajmo svet in domovino, od 1965 pa dela v uredništvu kultvimih in literarnih oddaj. Od 1968 do 1972 je bU tudi odgovorni urednik revije Ekran, nekaj časa tudi njen glavni urednik. Branko Somen je pesnik, pripovednik, humorist, filmski scenarist, kritik in prevajalec. Prve pesmi je objavU v petdesetih letih v slovenskih literarnih revijah. Kasneje je pričel pisati tudi satire in humoreske, romane, filmske scenarije, besedila za popevke ter se ukvarjati s filmsko in gledališko kritiko. Sodeluje v slovenskih kulturnih in literarnih revijah ter listih, za otroke pa objavlja v Pionirskem listu, Malem veseljaku (pril. Pionirskega lista) in Najdi-hojci (pril. Slovenskega poročevalca). Prevaja leposlovje iz madžarskega in večine slovanskih jezikov, za mladino pa dela poljskih, madžarskih, čeških in slovaških avtorjev. Za svoje vsestransko delo je prejel več priznanj in nagrad doma in v tujini. KNJI2NE IZDAJE Proza Med v laseh. Roman. Ljubljana, Borec 1978. Avtor je za delo prejel 1978 Kajuho-vo nagrado. Gledališče pod smrekami. Poljudnoznanstveno delo. Ljubljana, Borec 1979. Avguštin Lah: Ob letošnji podelitvi Ka-juhovih nagrad. (O delu Med v laseh.) Borec 1978, št. 4. D/ušan/ 2/eljeznov/: B. S.: Med v laseh. Večer 1978, št. 298. SVAJNCER JANEZ se je rodil 27. novembra 1920 na Plintovcu v Zgornji Kungoti pri Mariboru. Nekaj let po njegovem rojstvu se je družina preselila v Jurij ob Pesnici. Tu je obiskoval osnovno šolo, klasično gimnazijo pa v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bil .la prisilnem delu v Sleziji na Poljskem. Po osvoboditvi je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Mariboru, nato je študiral slavistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral 1962. 2e leta 1945 se je ob študiju tudi zaposlil. Služboval je pri okrožnem odboru OF v Mariboru, pri okrožnem odboru Ljudske mladine Slovenije, bil je dopisnik Tanjuga, Mladine in Ljudske pravice ter urednik za gospodarsko področje pri mariborskem Vestniku. Od 1950 do 1956 je bil dopisnik RTV Ljubljana, podružnica Maribor, od 1956 do 1982 pa urednik ter pomočnik odgovornega urednika in upravnika Radia Maribor. Poleg redne zaposlitve je v letih 1965 do 1972 honorarno poučeval slovenski jezik in književnost na mariborski oblačilni strokovni šoli, od 1971 do 1980 pa je bil tuda glavni in odgovorni urednik revije Dialogi. Od leta 1983 je upokojen. Zivi v Mariboru. Janez Svajncer je pisatelj, časnikar, publicist in družbenopolitični delavec. PWe pesmi je objavil že pred vojno v dijaškem listu Brstje. Po vojni priše romane, humoreske in odrska dela za odrasle, pravljice, povesti in črtice za mladino ter prevaja. Sodeluje v slovenskih revijah in dnevnih listih, za mladino pa objavlja v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, Pionirskem listu in Najdihojci (pril. Dela). Nekatera njegova mladinska dela so objavljena kot slikanice — nadaljevanke v dnevnih listih. Tako je v Pomurskem vestniku izšlo delo Mrki, v Večeru Stric Mrož in njegov Lisko ter Junak na kolcih, v Delu pa Visoka okna. Muca Luca in njeni prijatelji idr. Sodeluje tudi v mariborskem radiu s prispevki za mlade in najmlajše. Za svoje pisateljsko in družbenopolitično delo je prejel več nagrad in odlikovanj. Priznanja za mladinsko delo pa so naslednja: za pravljico Pojoča kotlina, ki je izšla v zbirki Kamen resnice (1959), je prejel 1956 nagrado založbe Obzorja; leta 1975 so mu v Mariboru podelili »plaketo mladosti« za delo z mladimi in literarno ustvarjanje za mlade; leta 1983 pa je prejel nagrado festivala Kurirček za črtico Dedek dn vnuk, ki je izšla v almanahu Kurirček 1983. KNJI2NE IZDAJE Proza Pravljični svet pod Garo. (Skupaj z Marijo Svajncer.) Pravljice. Maribor, Založba Obzorja 1955. Junak na kolcih. Črtice. Maribor, Za- ložba Obzorja 1955; Ljubljana, Mladinska knjiga 1973. Iznajditelj. Povest. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959. Ključ na oblaku. Črtice in sodobne pravljice. Maribor, Založba Obzorja 1969. Kindheit im Dorf an der Grenze. (Junak na kolcih.) Celovec, Družba sv. Mohorja 1981. (Vzporedno nemško in slo- vensko besedilo.) Povest je izhajala tudi kot nadaljevanka v graškem tedniku Neues Land leta 1977. LITERATURA Franc Srimpf: J. S.: Junak na kolcih. Večer 1955, št. 149. — : Dve knjigi o mladini in za mladino. J. S.: Junak na kolcih. Ljudska pravica 1955, št. 188. Velimir Batič: J. S.: Junak na kolcih. Dialogi 1973, št. 4. Nada Gaborovič: Kaj čas potrjuje. (O delu Junak na koloih.) Dialogi 1973, št 4. — : Uspeh domačega avtorja. J. S.: Iz-najditelj. Večer 1960, št. 6. France Filipič: J. S.: Iznajditelj. Nova obzorja 1960, št. 5/6. Alfonz Kopriva: Ključ na oblaku. Prosvetni delavec 1970, št. 5. al-že /Albert Žerjav/: J. S.: Ključ na oblaku. Sodobna pedagogika 1970, št. 3/4. Tone Partljič: Ključ na oblaku Janeza Svajncerja. Dialogi 1970, št. 12. VOGELNIK MARIJA (roj. Grafenauer) se je rodila 15. oktobra 1914 v Ljubljani. Tu je obiskovala osnovno šolo, gimnazijo, študirala na fakulteti za arhitekturo in diplomirala 1938. Med študijem je obiskovala plesno šolo Mete Vidmarjeve in jo 1939 zaključila. Leta 1945 se je vpisala na akademijo za likovno umetnost v Beogradu, 1950 diplomirala in nato še dve leti študirala grafiko na spe-cialki. Istočasno se je v Beogradu vsa leta udejstvo-vala tudi kot plesni pedagog za predšolske otroke. Po končanem študiju se je \T-nila v Ljubljano, kjer je bila v letih 1953 do 1957 organizatorica in voditeljica plesnih tečajev v Centru za estetsko vzgojo, 1962 do 1964 direktorica na šoli za oblikovanje, 1963 do 1972 urednica plesno-baletskega programa pri ljubljanski televiziji, 1976 do 1982 pa urednica plesno-ba-letnega programa pri televiziji v Kopru. V času med rednimi zaposlitvami je delala kot svobodna umetnica, saj ima ta status priznan za vsa leta od 1939 dalje, ko si ga je pridobila z ilustracijami dela Frana Milčinskega Trdoglav in Marjetica. Od 1952 je tudi profesionalna plesno-baletna kritičarka. Leta 1980 se je upokojila. Zivi v Ljubljani. Marija Vogelnikova je predvsem plesno-baletna pedagoginja in kritičarka. Članke in ocene s tega področja objavlja v revijah in dnevnih listih. Napisala je tudi vrsto scenarijev za plesno-baletne TV oddaje. Za otroke je pričela pisati v petdesetih letih. Pesmi in pravljice ter članke o plesu in baletu objavlja v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, Pionirskem listu in Najdihojci (pril. Dela). Svoje prispevke v mladinskih revijah po večini ilustrira sama, prav tako tudi svoje knjige za mladino in veliko število mladinskih del drugih avtorjev. Kot ilustratorka je prejela leta 1975 plaketo Zlatno pero Beograda za izvirne ilustracije nenatisnjene slikanice Krivopet-niiee in Zlatorog. Babica je najmlajša. Sodobne pravljice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1960. O deklici, ki je prehitro rasla. Sodobne pravljice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. O deklici, ki je prehitro rasla. — Čudodelna torbica. Sodobni pravljici. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978. Veliki človek ali Kako je naš Peter zapisal partizanske zgodbe in opisano življenjsko pot kakšnega našega velikega človeka. Povest. Ljubljana, Par- tizanska knjiga 1980. Tri muce in ena. Črtice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. Drugo delo Moj koledar. Slikanica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1952. Mi slikamo. Pobarvanka. Beograd. De-čja knjiga 1956. Ročne lutke. Priročnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1958. Papirna plastika. Priročnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1960. LITERATURA M. V.: Veliki človek. Knjiga 1980, št. 4. ZAGORSKI CVETKO se je rodil 21. marca 1916 na Jesenicah. Kasneje se je družina preselila v Maribor. Tu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Zaradi revolucionarnega delovanja je bil po šestem razredu izključen iz vseh srednjih šol stare Jugoslavije. Bil je svoboden novinar in sodeloval v Mladih potih, Večemiku, Grudi, Edinosti, Neodvisnosti, Novih obzorjih in Sodobnosti. Poleg člankov s področja kulture in politike je objavljal tudi svojo prvo poezijo in prozo. Ustanovil je knjižno zbirko Knjiga za vsakogar, ki je izhajala od 1940 do 1941. V začetku druge svetovne vojne se je umaknil pred gestapom v Ljubljano in se pridružil OF, poleti 1943 pa je odšel v partizane. Po vojni je bil do 1946 urednik in novinar pri Slovenskem poročevalcu v Ljubljani, leta 1947 referent za ljudske odre pri Ministrstvu za prosveto LRS, 1948 pa kulturni urednik pri Vestniku mariborskega okrožja v Mariboru. Leta 1950 se je za krajši čas zaposlil kot urednik in lektor pri založbi Kmečka knjiga v Ljubljani in nato za dve leti kot urednik pri listu TT. Več let je bil tudi urednik posameznih rubrik v Cicibanu, Pionirju in Pionirskem listu. Od 1957 je svoboden književnik in živi v Ljubljani. Cvetko Zagorski je pesnik, pripovednik in prevajalec. Piše za odrasle in mladino. Svoja dela je objavljal že v predvojnem časopisju, po vojni pa sodeluje v vseh vidnih slovenskih revijah in listih. Za mladino objavlja v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, Pionirskem listu, Barčici (pril. Slovenskega Jadrana) in Mladem rodu (Celovec). V Kurirčku je izhajala tudi nadaljevanka Mornar Branko. Zbral in uredU je več antologij poezije in proze za mladino ter prevedel veliko število knjig za odrasle in mladino iz srbskohrvaškega, ruskega in nemškega jezika. Kje je Medo? Črtice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. Vse o Piki. Črtice. Maribor, Obzorja 1968; Ljubljana, Mladinska knjiga 1977. Zimska zgodba. Povest. Ljubljana, Partizanska knjiga 1975. Povest o dveh starih, predvsem pa o psu. Povest. Ljubljana, Mladinska knjiga 1980. LITERATURA Borut Stražar: C. Z.: Vse o Piki. Jezik in slovstvo 1968, št. 8. Gema Hafner: C. Z.: Povest o dveh starih, predvsem pa o psu. Otrok dn knjiga 1981, št. 12. Nada Gaborovič: Odkrivati življenje. /O delu Povest o dveh starih, predvsem pa o psu./ Večer 1981, št 121. ZUPANČIČ BENO se je rodil 22. marca 1925 v Sisku (Hrvaška). Starši so biM Slovenci, ki so se zaradi očetovega zaslužka večkrat selili. Tako je obiskoval osnovno šolo najprej na Zdolah pri Vidmu ob Savi, v Hrvaškem Zagorju in v Pišecah pri Brežiceih, dokler se ni družina 1935 preselila v Ljubljano, kjer je zaključil osnovno šolo in se vpisal na gimnazijo. Tu je pričakal vojno in italijansko okupacijo. V šestem razredu je šolanje prekinil in se pridružil OF. Leta 1942 so ga zaprli in internirali v italijanskem taborišču Gonars. Po kapitulaoiji ItaUje se je vrnij v Ljubljano in nadaljeval ilegalno delo pri narodni zaščiti. Po vojnii je končal gimnazijo, vpisal se je na filozofsko fakulteto - oddelek slavistika in diplomiral 1950. Ze v študentskih letih se je zaposlil kot zunanji dopisnik Ljudske pravice in delal honorarno v uredništvu Mladinske knjige. Od 1949 do 1958 je bil urednik, kasneje vodja uredništva pri Cankarjevi založbi, od konca 1958 do srede 1959 pa generalni direktor Cankarjeve založbe. Tiskarne Ljudska pravica in Časopisnega podjetja Dnevnik. Po tem novtnarsko-za-ložniškem udejstvovanju se je posvetil političnemu delu. Bil je republiški in zvezni poslanec, republiški sekretar za prosveto in kulturo, podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, od 1966 do 1971 je bil generalni sekretar zvezne konference SZDL Jugoslavije, od tod pa je prišel v predsedstvo republiške konference SZDL Slovenije. Leta 1974 je postal podpredsednik Skupščine SRS, od leta 1974 pa je bil tudi pKrfpredsednik republiške konference SZDL Slovenije in predsednik sveta za kulturo pri predsedstvu RK SZDL Slovenije. Umrl je 28. avgusta 1980 v Ljubljani. Beno Zupančič je pripovednik, publicist, filmski scenarist in mladinski pisatelj. Prve črtice je objavil že 1. 1945 v Mladini, nadaljeval v revijah Novi svet, Mladinska revija in Nova obzorja. Kasneje je sodeloval s svojim leposlovnim delom, feljtoni, članki, ocenami in političnimi članki v številnih slovenskih revijah in listih. Za mladino je objavljal v Pio- nirju, Pionirskem listu in Najdihojci (pril. Slovenskega poročevalca). Njegove povesti, romane in pu-bUcistitna dela so prevajali v vse jugoslovanske in mnoge evropske jezike. Za leposlovno in družbenopolitično delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi tudi Prešernovo nagrado in nagrado Mladosti. KNJIŽNE IZDAJE Proza Janez Morski Volk /ps./: Popotovanje na Tongatabu. Povest. Ljubljana, Založba >Naš tisk« 1954. Deček Jarbol. Sodobna pravljica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959; 1965. Koromandija doma. Sodobne pravljice. Ljubljana, Mladinska knjiga 1971. (Sto pet) 105 lubenic. Sodobna pravljica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1972. Luka. Sodobna pravljica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1981. UPRIZORITVE Televizijske oddaje in igrre Deček Jarbol. TV oddaja. TV Ljubljana 1965. PREVODI Proza Chlapec Stožiar. (Deček Jarbol.) Petro- vec. Kultura 1960. Dječak Jarbol. (Deček Jarbol.) Zagreb, Naša djeca 1965. Dečak Jarbol. (Deček Jarbol.) Beograd, Vuk Karadžič 1965. Deteto Jarbol. (Deček Jarbol.) Skopje, Kočo Racin 1965. A.rbocfiu. (Deček Jarbol.) Miuska Sobota, Pomurska založba 1965. Chlapček a stožiar. (Deček Jarbol.) Bratislava, Mlad6 letä 1965. Stätni nakladaitelstvi Detske khlhy; Chlapec a Stožžr. (Deček Jarbol.) Praha, Ljubljana, Mladinska knjiga 1967. Stopat' melonov. (105 lubenic.) V Novom Sade, Obzor; V L'ubl'ane, Mladinska knjiga 1972. LITERATURA C./Janko Car/: B. Z.: Koromandija doma. Dialogi 1971, št. 5. Velimir Batič: B. Z.: Koromandija doma. Prostor in čas 1971, št. 9/10. I. I/lich/: B. Z.: Koromandija doma. Delo 1971, št. 76. POPIS KNJIG ZA MLADINO IZ KNJIŽNE PRODUKCIJE V BOSNI IN HERCEGOVINI LETA 1982 Habiba Ovčina Alečkovič Mira: Zvezdane balade. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Jasminka Sujica. Ilustr. Muamir Rakič.) 6. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 103 str. 8". (Lastavica — Lektira. [)cir.] Od 11. do 14. leta. Andersen Hans Christian: Bajke i priče (izbor). (Prir. in izbral Iso Kalač.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 132 str. 8". (Mladi dani — Lektira.) Od 12. do 14. leta. Antič Miroslav: Plavi čuperak. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Zvonimir Diklič. Ilustr. Miča Mihailovič.) 4. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 73 str. 8". (Lastavica — Lektira.) Od 10. do 13. leta. Antič Miroslav: Plavi čuperak. (Izbrala in prir. Nasiha Kapidžič-Hadžič.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 70 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Od 10. do 13. leta. Bajke iz cijelog svijeta. (Prir. Mirko Petrovič.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 132 str. 8°. (Mladi dani — Lektira.) [cir.] Od 9. do 11. leta. Bodiroga Milan: Partizanska narodna poezija : na štokavskom jezičkom području. Mostar, Univerzitet Dže-mal Bijedič 1982. 170 str. 8». (Književnost.) Do 14. leta. Bulajič Stevan: Bitka za ranjenike. (Likovna obdelava Zivojin Kova-čevič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. I. kolo. Do 10. leta. Bulajič stevan: Sutjeska. (Likovna obdelava Mirko Krsmanovič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8". (Lastavica — Lektira.) [cir.] Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. I. kolo. Do 10. leta. Bulajič Stevan: Sutjeska. (Likovna obdelava Mirko Krsmanovič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8". (Lastavica — Lektira.) Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. I. kolo. Do 10. leta. Cankar Ivan: Črtice iz moje mladosti. (Prev. in prir. Muris Idrizovič. Po-nat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 93 str. 8«. (Mladi dani — Lektira.) Prevod dela: Črtice. Od 12. do 14. leta. Cepič Branko: Bašta sljezove boje : Glava u klancu noge na vrancu. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 353 str. 8». (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 13.) Jubilejna izdaja ob 60-letnici življenja in 40-letnlci književnega dela Branka Čopiča. Od 14. leta. Čopič Branko: Bitka u zlatnoj dolini. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Medhija Mušovič. Ilustr. Maja Ilič.) 4. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 178 str. 8». (Lastavica.) [cir.] Do 14. leta. Čopič Branko: Bojovnici i bjegunci. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 454 str. 8». (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 1.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Bosonogo djetinjstvo. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Ljubica Ostojič. Ilustr. Abdulah Kozič.) 6. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 107 str. 8". (Lastavica.) [cir.] Do 14. leta. Čopič Branko: Bosonogo djetinjstvo. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 389 str. 8°. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 11.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Delije na Bihaču. Roman ; kritika o delu Branka Čopiča. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 460 str. 8®. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 14.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Doživljaji Nikoleti-ne Bursača. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Salko Ga-zibara.) 2. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 154 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Od 9. do 13. leta. Čopič Branko: Doživljaji Nikoletine Bursača : Ne tuguj bronzana stražo. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 300 str. 8». (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 5.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Gluvi barut. Roman. Sarajevo, Svetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 259 str. 8®. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 6.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Ljuba v i smrt. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 446 str. 8°. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 2.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Magareče godine. (Predgovor, metodični tekst in beležke o piscu Adila Muhamedagič. Ilustr. Ranko Perišič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 168 str. 8". (Lastavica.) [cir.] Od 12. do 14. leta. Čopič Branko: Odimiiranje mededa. Sarajevo, Svetlost in Veselin Masleša- ; Beograd, Prosveta 1982. 372 str. 8». (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 7.) Jubilejna Izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Orlovi rano lete. (Prir. Dragoljub Jeknič. Ponat.) Sarajevo, Svetlost 1982. 175 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Od 13. leta. Čopič Branko: Orlovi rano lete. (Predgovor, metodični tekst in beležke o piscu Nenad Radanovič. Ilustr. Ranko Perišič.) 8. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 182 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Od 13. leta. Čopič Branko:. Osma ofanziva : roman. Sarajevo, Svjetlost in Vese- lin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 262 str. 8». (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 8.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Otac Grmeč. (Predgovor, metodični tekst in beležke o piscu Voja Marjanovič. Ilustr. Sonja Kovačevič-Paravlič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 92 str. 8». (Lastavica — Lektira.) [cir.] Od 12. do 14. leta. Čopič Branko: Pionirska trilogija. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 534 str. 8°. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 12.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Pjesme ; Pjesme pionirke. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 633 str. 8°. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 9.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Priče ispod zmajevih krila. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 286 str. 80. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 10.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Prolom : roman. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 8®. (Sabrana djela Branko Čopiča. Knj. 4.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: Stari nevjemik. Sarajevo, Svjetlost in Veselin Masleša ; Beograd, Prosveta 1982. 420 str. 8®. (Sabrana djela Branka Čopiča. Knj. 3.) Jubilejna izdaja. Od 14. leta. Čopič Branko: U svijetu medvjeda i leptirova ; Doživljaji mačka Toše. (Prir. Todor Dutina. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 124 str. 8°. (Mladi dani — Lektira.) Od 10. do 14. leta. Da se suze nikada ne liju — da se djeca uvijek veselo smiju. (Odg. ur. Sadik Sehič.) Gradačac, Grada-čački sajam djeteta 1982. 80 str. 8®. Do 14. leta. Defoe Daniel: Robinzon Kruso. (Prir. Tvrtko Kulenovič. Prev. Vojislava Bogojevlč. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 223 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Naslov originala: The Life and strange surprising adventures of Robinson Crusoe. Od 10 do 12. leta. Defoe Daniel: Robinzon Kruso. (Prir. Ranko Risojevič.) Banja Luka, Glas 1982. 183 Str. 8®. (Odabrana lektira.) Naslov originala: The Life and strange surprising adventures of Robinson Crusoe. Od 10. do 13. leta. Dickens Charles: Oliver Tvist. (Prev. Bahra Samic. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Milica Lazič.) 4. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 236 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Naslov originala: Oliver Twist or the parish boys progress. Od 12. do 14. leta. Diklič Arsen: Salaš u Malom Ritu. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Branko Stojanovič. Ilustr. Enis Selimovič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 130 str. 8®. (Lastavica.) Roman o vojnem otroštvu. Od 12. do 14. leta. Djeca svijeta, sloboda i mir. (Cetvrti sajam djeteta.) (Odg. ur. Sadik Sehič.) Gradačac, Gradačački sajam 1982. 116 str. 8®. Od 12. do 14. leta. Erič Dobrica: Leto u Kalipolju : iza-brane pesme. (Prir. Džemaludln Alič. Izbor Dobrica Erič.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 113 str. 8«. (Mladi dani — Lektira.) Poezija. Od 11. do 13. leta. Erič Dobrica: Moj drug Milivojčičev Lug : knjiga prirode. (Ilustr. Božo Stefanovič. Beležka o piscu Nasiha Kapidžič-Hadžič.) Sarajevo, Vese-lin Masleša 1982. 114 str. 8«. (La-stavica. Št. 168.) Do 12. leta. Gogol' Nikolaj Vasil'evic: Taras Bulj-ba. (Prev. Ina Krstanovič. Prir. Todor Dutina. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 141 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Prevod dela: Taras Bul'ba. Od 14. leta. Hauff Wilhelm: Priča o malom Mu-ku. (Prev. in prir. Mano Vukič.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 101 str. 8°. (Mladi dani — Lektira.) Prevod dela: Die Geschichte von dem kleinen Muclc. Do 12. leta. Hromadžič Ahmet: Desant na Drvar. (Likovna obdelava Živojin Kovače-vič. Ponat.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. Kolo 1. Do 10. leta. Hromadžič Ahmet: Igmanski marž. (Likovna obdelava Bosa Kičevac.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. Kolo 1. Do 10. leta. Hromadžič Ahmet: Igmanski marš. (Likovna obdelava Bosa Kičevac. Ponat.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 24 str. 8». (Lastavica — Lektira.) [cir.] Slikanice o narodnoosvobodilni borbi. Kolo 1. Do 10. leta. Hromadžič Ahmet: Patuljak vam priča. (Prir. Nihada Kordič. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 95 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Do 10. leta. Humo Hamza: Izbor iz djela. (Izbor, predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Enes Durakovič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 71 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Od 14. leta. Kapidžič-Hadžič Nasiha: Vezeni most. (Prir. Velimir Milosevic.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 53 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Do 12. leta. Kerr Judith: Kada je Hitler ukrao ružičastog zeca. (Prev. in beležka o piscu Ehlimana Hadžihasanovič. Ilustr. Božo Stefanovič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 181 str. 8®. (Lastavica. St. 165.) Prevod dela: When Hitler stole pink rabbit. Do 14. leta. Knight Eric: Lesi se vrača kuči. (Prir. Vesna Loney.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 236 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Prevod dela: I«ssie come home. Od 10. do 12. leta. Kolundžija Dragan: Zvono na po-vratak : izbor. (Prir. Stevan Ton-tič.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 157 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Poezija. Od 12. do 14. leta. Kostič Dušan: Sutjeska. (Prir. Fadil Bukič.) Banja Luka, Glas 1982. 155 str. 8®. (Odabrana lektira.) Od 14. leta. Kulenovič Skender: Stojanka majka Knežopoljka i druge pjesme. (Pred- govor, metodični tekst in beležka o piscu Ljiljana Cikota. Ponat.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 89 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Do 14. leta. Kulenovič Skender: Stojanska majka Knežopoljka i druge pjesme. (Izbor in predgovor Raj ko Petrov Nogo. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 119 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Do 14. leta. London Jack: Bijeli Očnjak. (Prev. Anton Glavina. Prir. Irfan Horozo-vič.) Banja Luka, Glas 1982. 182 str. 8°. (Odabrana lektira. [cir.] Prevod dela: White Fang. Jack London (ps.) = John Griffith. Od 13. leta. London Jack: Bijeli Očnjak. (Prev. Anton Glavina. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Raj-ko Petrov Nogo. Ilustr. Hamid Lu-kovac.) 6. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 195 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Prevod dela: White Fang. Jack London (ps.) = John Griffith. Od 13. leta. . Lovrak Mato: Družba Pere Kvržice. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Zorica Turjačanin. Ilustr. Zeljko Marjanovič.) 6. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 127 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) Od 10. do 12. leta. Lovrak Mato: Vlak u snijegu. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Zorica Turjačanin. Ilustr. Božo Stefanovič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 111 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Do 12. leu. Markovič R. Milan: Pčela u autobu-su. (Ilustr. Želj ko MarjanKwic.) Tuzla, Univerzal 1982. 29 str. 8». (Biblioteka Krug radosti.) Do 10. leta. Martič Andelka: Kurir Dragan i njegovo konjče. (Prir. Zorica Turjačanin. lustr. Boško Vukojevič.) Banja Luka, Glas 1982. 31 str. 8». (Odabrana lektira.) [dr.] Od 9. do 11. leta. Martič Andelka: Pirgo. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Neda Bendel j a. Ilustr. Radmila Se-Hmovič.) 3. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 122 str. (Lastavica — Lektira.) [cir.] Do 12. leta. Martič Andelka: Prolječe, mama i ja. (Prir. Muris Idrizovič. Spremna beseda Dara Sekulič. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 114 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Od 9. do 11. leta. Mičanovič Slavko: Zlatna ptica. (Prir. Advan Hozič. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 111 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Do 12. leta. Mičanovič Slavko: Zlatna ptica. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Munevera Zorabdič. Ilustr. Božo Stefanovič.) 3. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 117 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Do 12. leta. Mikič Aleksa: Priče o malim borci-ma. (Prir. Zorica Turjačanin.) Banja Luka, Glas 1982. 108 str. 8». (Odabrana lektira.) Od 9. do 12. leta. Narodna proza : (priče, poslovice, pi-talice i zagonetke). (Prir. Ljubomir Zukovič.) 3. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 353 str. 8«. (Biblioteka — L^tira.) Od 14. leU. Narodne pjesme o NOB i revoluciji III. (Pregovor, metodični tekst in beležka o opevanih osebah Milivoj Rodič.) Sarajevo, Veselin Masleša 19Ö2. 154 Str. 8®. (Lastavica — Lek-tira.) [cir.] Od 14. leta. Narodne pjesme o narodnooslobodi-lačkom ratu i revoluciji: (izbor). (Izbor, predgovor, metodični tekst in beležke o piscu Milivoj Rodič.) 2. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 141 str. 8». (Lastavica — Lek-tira.) Od 12. do 14. leta. Narodne pripovijetke. (Prir. Ljubo Zukovič.) Banja Luka, Glas 1982. 104 str. 8«. (Odabrana lektira.) [cir.] Od »4. leta. Nazor Vladimir: S partizanima. (Izbor, predgovor in beležka o piscu Slavko Midanovič. Metodični tekst Zorica Turjačanin.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 89 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Dnevnik. Pripovedovanje o revoluciji Vladimira Nazorja. Od 12. do 14. leta. Nazor Vladimir: S partizanima (1943—1944). (Izbor in predgovor Risto Trifkovič.) Sarajevo, Svjet-lost 1982. 146 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Od 12. do 14. leta. Oblak Danko: Modri prozori. (Prir. Dragoljub Jeknič.) Sarajevo, Svjet-lost 1982. 147 str. 8». (Mladi dani — Lektira.) Od 12. do 14. leta. Oj Kozaro: XIV susret osnovnih ško-la »Bratstvo-jedinstvo« iz SFRJ, Dubrave, maja 1982. godine. (Odg. ur. Duško Stegič.) Dubrave, Osnovna šola »Bratstvo-jedinstvo«, 1982. 98 str. 8®. Od 10. do 14. leta. Ostojič Zdravko: Tajna šuplje bukve. Sarajevo, Svjetlost 1982. 55 str. 8". (Biblioteka Mladi dani.) Od 10. do 12. leta. Pandžo Sukrija: Samo još kosovi zvižduču. (Prir. Razi j a Lagumdži-ja.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 122 str. 8». (Mladi dand — Lektira.) Od 9. do 12. leta. Pandžo Sukrija: Samo još kosovi zvižduču. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Milica La-zič-Boškovič. Ilustr. Božo Stefano-vič.) 4. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 119 str. 8". (Lastavica — Lektira.) Od 9. do 12. leta. Peroci Ela: Suncobran balončič i druge priče. (Prev. Josip Stošič in Ruža Lucija Petelinova. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Smilja Jankovič. Ilustr. Hamid Lu-kovac. Ponat.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 68 str. 8». (Lastavica — Lektira.) [cir.] Do 10. leta. Podgorec Vidoe: Poezija. (Prev. in prir. Miodrag Drugovac. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 76 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) [cir.] Poezija. Do 12. leta. Racin Kosta: Bijela svitanja. (Prev. Petar in Božiča Kepecki. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Zvonimir Diklič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 56 str. 8». (Lastavica — Lektira.) Prevod dela: Bell mugri. Do 12. leta. Rakita Stanko: BijeM let. Banja Luka, Glas 1982. 52 str. 8®. (Stazama djetinjstva.) [cir.] Poezija. Do 12. leta. Renn Ludwig: Cmac Nobi. (Prev. Vanda Ivaniševič in Janja Jovano-vič. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Milica Lazič Bo-škovič. Ilustr. Zeljko Marjanovič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 7* 95 1982. 104 str. (Lastavica — Lekti-ra.) Prevod dela: Der Neger Nobl. Do 12. leta. Seliškar Tone: Mazge. (Iz sloven, prev. Valerija Skrinjar-Tvrz. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Lenka Šečkovič. Ilustr. Božo Kos.) 11. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 147 str. 8®. (Lastavica — Lektira.) [dr.] Prevod dela: Mule. Od 10. do 12. leta. Slobodo, sunce jarke. (Prir. Milan Bodiroga. Mostar, Džemal Bijedid 1982. 184 str. 8». (Književnost.) Od 14. leta. Spyri Johanna: Hajdi. (Prev. Teodora Rebba. Beležka o piscu Mira Dor-devič. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 227 str. 8". (Biblioteka Mladi dani.) Prevod dela: Heidi. Do 12. leta. Sčekič Draško: Zlatne legende. 2. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 112 str. 8». (Posebna izdaja Veselin Masleša.) [cir.] Do 14. leta. Senca August: Seljačka buna. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Subhija Hrnjevič. Ponat.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 238 str. 8°. (Lastavica — Lektira.) Do 14. leta. Sipka Milan: Priče o riječima. 4. izd. Sarajevo, Svjetlost 1982. 188 str. 8°. Od 14. leta. Topolovac Majo: Sungula sa Sejšel-skih ostrva. Sarajevo, Svjetlost 1982. 115 str. 8». (Bibüoteka Mladi dani.) Od 12. do 14. leta. Troepol'skij Gavriil: Bijeli Bim Cmo uho. (Prev. iz ruščine Danica Jak-šič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 177 str. 8". (Biblioteka Pingvin.) Prevod dela: Belyj Blm Comoe uho : povest". Do 14. leta. Twain Mark: Pustolovine Toma So-jera. (Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Nenad Radano-vič. Prev. iz angl. Nika Miličevič. Ilustr. Milivoj Unkovič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 215 str. 8«. (Lastavica — Lektira.) [cir.] Prevod dela: The Adventures of Tom Sawyer. Mark Twain (ps.) = Samuel Langhome Clemens. Od 10. do 12. leta. U svijetu snova : j ugoslavenske narodne pripovijetke. (Izbor Sulej-man Brato Cišič. Predgovor in metodični tekst Iso Kalač. Ilustr. Fe-him Avdič.) 5. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 174 str. 8». (Lastavica — Lektira.) [cir.] Od 9. do 12. leta. Verne Jules: 20.000 (dvadesethiljada) milja pod morem. (Prev. Pavle Si-mic. Predgovor, metodični tekst in beležka o piscu Mira Dordevič. Ilustr. Branka Besarovič.) 6. izd. Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 147 str. 8» (Lastavica — Lektira.) [cir.] Prevod dela: Vlngt miUe lieus sous les mers. Do 12. leta. Verne Jules: 20.000 (dvadesethiljada) milja pod morem. (Prev. Pavle Si-mič. Prir. Nikola Kovač. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 119 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) Prevod dela: Vlngt mlUe lieus sous les mers. Do 12. leta. Vukovič Cedo: Letilica profesora Bi-strouma. (Prir. Dara Sekulič. Ponat.) Sarajevo, Svjetlost 1982. 121 str. 8®. (Mladi dani — Lektira.) [cir.] Od 9. do 12. leta. Zubac Pero: Tito je naš drug. (Beležka o piscu Nasüia Kapidžič-Hadžič. Ilustr. Milivoj Unkovič.) Sarajevo, Veselin Masleša 1982. 91 str. 8». (Lastavica — Lektira.) [cir.] Poezija. Od 10. do 14. leta. PRIZNANJE PARTIZANSKEGA KURIRJA "■Priznanje partizanskega kurirja-«, ki ga vsafco leto podeljuje Festival Kurirček umetnikom za njihove izredne dosežke na področju umetniškega snovanja za otroke in mladino, je za leto 1983 prejel književnik Mirko Vujačič. Na slovesnosti ob podelitvi priznanja 15. decembra 1983 v Mariboru je o književnem delu nagrajenca spr^ovoril dr. Slobodan 2. Markovič. MIRKO VUJACiC Iz leksikonSkih podatkov (napisal jih je J. Doniovič) zvemo: »Vujačič Mirko (Grahovo, 25. 8. 1919), črnogorski književnik, ki živi v Beogradu. Pred izbruhom vojne je sodil v skupino naprednih kmetov-piscev, a se je s kasnejšim uveljavljanjem oddaljil od njih. Dolgo se je ukvarjal z novinarstvom, predvsem pri časnikih Pobjeda in Borba. Izdal je nekaj knjig, kronik, potopisov, pesmi, in sicer Gavran na zvoniku (1953), Ljubo« delfina (1953), Mostovi (1955) in druge. Piše tudi za otroke in mladino.-« (Jugoslovanski književni leksikon, Novi Sad, 1971, str. 579) Tem podatkom bi vsekakor morali dodati, da je Mirko Vujačič pripadal revolucionarnemu mladinskemu gibanju, da je šestnajstleten postal sikojevec, z devetnajstimi leti član KP in da je bU udeleženec NOB. Mimo tega je nujno navesti še nekaj njegovih književnih del za otroke: Morski jastreb — roman (1960), Tužni cirku-santi — roman 0960), Pod krovom neba — roman (1961), Mali zvonari —roman (1965), Kad zvijezde posta-nu igračke — pripovedna Uterama besedila (1967) pa še druge stvaritve, ki so izšle zadnja leta. Ni da bi pisatelja posebej opredeljevali kot ustvarjalca za odrasle in za otroke, saj se psihične značilnosti njegove ustvarjalnosti odražajo v vseh njegovih besedilih, zato je njegovo delo nedeljiva celovitost. Zato vsekakor ni dopustno eno izmed zvrsti njegove Uterame ustvarjalnosti označiti le z besedami >>napisal je še kaj drug^a-K, kakor je navedeno o M. Vujačiču v podatkih nekaterih leksikonov. Seveda je v kritičnih esejističnih in študijskih obravnavah potrebno osvetliti ^posamezne zvrsti njegovih stvaritev, jih razčleniti in predstaviti, kaikor bo v tem primeru z njegovimi knjigami za otroke. Na vprašanje, kako so nastajala ta dela, je Mirko Vujačič odgovoril: >»Vsi ti dečki, deklice, partizani, menihi pa živali — konji, psi, opice, levi, volkovi — gozdovi in livade, vse to je vzeto iz mojega sveta otroštva in mladostništva in ta svet sem v vseh obdobjih življenja nosil v sebi, ga v duhu gledal. Ko pa se je ponudila priložnost, sem kratko in malo ta svet prestavil v knjige. Včasih se mi je to bolj, včasih pa manj posrečilo. Mali zvonari — to so moji mladi bojiii tovariši, roman Tužni cirku-santi — je dd mojega bridkega otroštva, Pod krovom neba — obdobje moje partizanščine, ki sem ga s tovariši preživel v zaledju, v delu Kad zvijezde postanu igračke so prikazani otroci iz koncentracijskih taborišč, otroci raznih evropskih narodov. V knjigi Morski jastreb so opisani neznani junaki s solznimi očmi in čisto dušo, z dušo, ki je bila čistejša od diamanta ali kapljice rose na cvetu ob poletnem prvem svitu.-« Ko je Vujačič osvetlil nastanek lastnih del, je hkrati strnjeno označil človeško in družbeno osnovo njihovega poetičnega sveta, človeško dimenzijo njihovih vsebin. Junaki Vujačičevih del so zasidrani v starih spominih in slavnih ljudskih pripovedih, v resničnih doživetjih in v domišljiji, žive vse- binsko bogato »svojevrstno življenje« v šumnem svetu z občutkom, da se nikoli niso vanj zadovoljivo vključili, potrti so in žalostni zaradi svoje »■nenavadne-« usode ter si prizadevajo vživeti se v ta svet z željo, da bi bili v njem ustrezno sprejeti in bi se tako znebili občutka osamljenosti. Večina teh junakov — ne glede na to, aü pozna svoje starše in svoj rod — v vojnih strahotah prestaja hude preizkušnje in v tem splošnem merjenju človečnosti naveže tesne stike z ljudmi: te vezi so tako trdne, da tudi težki življenjski udarci, četudi so usodni, zanje ne postanejo tragični. Raznolikost teh junakov, ki so prikazani v pestrem bogastvu pojavov — pa naj so to otroci, odrasli ali njihovi prijatelji in tudi simboli — živali, predstavljajo človeške odlike in usode: dobroto in nesrečo, žalost in moč trajanja, nebogljenost in udeležbo v zapletenih življenjskih dogodkih — v miru in med vojno. Vujačič je večkrat izjavil, da se rad igra z otroki, da so mu najpri-jetnejša družba in da je tudi sam »otroški«, kadar druguje z njimi. Toda pisatelj meni, da je ustvarjanje za otroke zanj ljuba, vendar zahtevna obveza, zakaj pri tem je potrebno uskladiti domišljijo in preprostost, nemir in konstruktivnost, razne asociacije s smisekoostjo, ustvarjalnost in sugestivnost, mikavnost v koristnostjo. V svojem literarnem prizadevanju zbira pustolovske dogodivščine in pestro bogastvo »nenavadnih« likov in situacij, gozdove in živali, dogodke in bojevnike, pogumne in sitrabopetneže, zvijačneže, sebičneže, šaljivce in omejence ter zelo požrtvovalne idealiste. Ko jih razvršča v poetično predstavo, prikazuje razna okolja, v katerih se soočajo in skupno žive otroci in odrasli, -ki jim je v otroštvu bridkost zagrenila veselje in igro. Predstavniki takSnega otroStva, kot na primer Mrav Cirkiisant, če se že igrajo. počno to bolj zato, da bi živeli, ne pa da bi se igrali nagonsko in brezskrbno. Le če med igranjem zmagujejo, jim zašije obraz, ker se nadejajo sreči. Takšno otroštvo vsekakor ni brezskrbno, je polno ovir, ki jih je potrebno premagovati v boju za življenjski obstoj in prostor na soncu. Četudi stvaritve M. Vujačiča prevevata ljubezen in toplina, je avtor v njih prikazal realistično podobo življenja, ni ga hotel olepševati, temveč je osvetlil njegove številne tegobe in krivice. Takšen odnos do sveta dokazuje, da avtor pozna zapletene življenjske poti in bridke človešike usode, da je veHk človekoljub, ki si s svojo ustvarjalnostjo prizadeva odkrivati višji smisel lepote obstoja in trajanja. Literarna dela tega ustvarjalca se odlikujejo po svoji socialni in domoljubni noti, ki se medsebojno pogojujeta in povezujeta. Vujačičevi junaki, ki jih peste bridkosti in težave krivičnega življenja, se opredele za bolj človeške odnose med ljudmi, hrepene po njih in to stališče izražajo s svojo upornostjo, vključujejo se v neenak boj za svobodnejše in bolj humano življenje. Blizu so jim vsi — odrasli, otroci ali živali —, ki so prikrajšani in ogroženi ter jim je däna omejena možnost naravnega in pristnega življenja. Kdor z upanjem stremi po osebni svobodi, potrebuje le en sam korak, da se opredeli za napore, ukrepe in dejanja, s katerimi bi priboril in ohranil svobodo, upre se osvajalcu, vključi se v vrste rodoljubov in borcev za svobodo ter s svojimi skromnimi tdesnimi možnostmi, toda z vdikimi etičnim dejanjem prispeva svoj delež v boju svobodoljubnih ljudi. Tako se v delih Mirka Vujačiča naravno povezujejo socialnost, rodoljubnost in naprednost, ki nevsiljivo zažive kot sestavna komponenta človečnosti. Življenjske drame v obdobju miru ali med vojno, v katerih je vse to prikazano in uresničeno, so le proces in prizori- šCe, na katerem se oblikuje pravi človek. Zaradi te flovežinosti Mirko Vuja-* čič upravičeno zasluži, da prejme i. fc- n- !i .S. V» Kia I toyT(ßi. ■ x>i . . ' p^njl. .-■ i."i ■ «N 1. ■ fti;. i>-■»<)i'V .1. •IV" .. t-v. • t • i;' . u r.' J if;i O':. bji.f ■ iP .fi',-• ji; ■>' ' i "if.Jill'.'; - X 'ii , hlT^M: «i" ■•->>> >ft >.'llj ' ^ -»tf-JJ w^l-ät.-'t) ^J.. ''ii.V-.a n-ArJ ' .v^iJ- ''i ■■■>.,Itq ü dijl^Jo vojiini^L ni ^q^- (ür^itluf 'ÜiinA tr-Miip.i.a iiHj.-ijLt^iolr-^iJtil?. ni aifilzlir in ;-•^-t''-. t(! "iflT-'Otl! Jt ' '/I.-/sb---s|ffrifp,Tt»'i'ts ri; ^'äfq .tTb-t -i-B "'»-ifuvo!--nstx-: 'mv ibu> rat., •. .'■.V'.0't)nd''»1lh«"jni-8>!trt ^ a!ž tfOf V- frr^.'-oS^'i.v.si'* J j ' ifioviO ' stf itji-zofT' o (ufsfkiV-'" jiS- t^Hr^J) Ein9!Ä«SV v tjTjfSr. t'^i^TTji ufi ■ '.»JUal Hürbei • itsiii^i tymnni>'iiH>«»4jf>ii»i3 J.jiaL rtzlsV/ .^«IcW . JrjmJKi^- i. AcoS ilateW f»?f>-ri-ifia IßT JiMtuoQ 9iÜodt> " nnotvni aoagltob MtiatVi rti. sftitfui visoko priznanje »Partizanski kurir-«, stvaritev Milene Douganove, ki ga podeljuje Festival Kurirček. Ari Prevedla Gema Hafner t»tiiH . ■ 1 •■i - «i^T.;. (J , . 1 fivH-^wJC • "lu't 'i 'jic'-: l.^fM.-'il -."J.lit i l; iT'. (Y.'JUl) or. -i.^vtsijjf .''tiVi^'-.t.^1 .X««; t- -lu«.! ^-•iiso.-.fl l; iJ^f »th-'f-i Ci&l yjfX'jVi y liipai^iq uii'.aui xtiv'/^q sa.^ftJ?. .(SbiJ!. ♦-if!.; «--luif-^a^-i: fiv.MTi^aTpfaoA cKrJjc-'in'.'»«! - -.'."»JnT) »(l/ovi v.c cr iš .^j^H •^i?' ..-'- .h-A i-ff» -».» i.r'C-ii. , l«r/<»lüTbslÄ,r—»S ' " -iii^i^ /ijf&L.jtrjo jJ- r^ji .-.i, jij^nutoS .n'/I tiriv^R . ...v luin.'» 'tu - ivUr^l j'i) r-nuitmid fit'., tJcWK« -iTien^i Kn^^tmam. ZAPISI Bookbird. Issued by the International Board on Books for Young People (IBBY) and the International Institute for Children's literature and Reading Research. Dunaj 1982, 1&2, 3&4. V zvezku 1&2 revije Boofcbird 1982 sta na prvem mestu predstavljena Andensenova nagrajenca leta 1982. To najpomembnejše mednarodno od-ličje, ki ga podeljuje IBBY (International Board on Books for Young People — Mednarodni kuratorij za mladinsko knjigo) vsaki dve leti, sta v letu 1982 prejela brazilska pisateljica Lygia Bojunga Nunes in poljski ilustrator Zbigniew Rychlicki. Navedeni so tudi VSI avtorji, ki so bili v posameznih državah predlagani za Andersenovo nagrado. V prisi>evku The Image of Latin America in Children's Literature of Developed Countries (Podoba Latinske Amerike v mladinski literaturi v deželah v razvoju) se mehiška pisateljica Marta Dujoune kritično loti del, ki napačno in pomanjkljivo predstavljajo dežele Latinske Anieriike. Ta dela, ki izhajajo v razvitem svetu, vsiljujejo «evropski« pogled na zgodovino in razvoj teh dežel. Karen Wald in Betty Bacon poročata v prispevku New Literacy for New People: Children and Book in Cuba (Nova književnost za nove ljudi: Otroci in knjige na Kubi) o po-revolucionami kubansiki mladinsiki književnosti, o mladinsikem založništvu, o raznih oblikah, s katerimi vzpodbujajo mlade k branju, kot so nizka cena mladinskih knjig, razvoj knjižnične mreže, kjer vsaka javna knjižnica z oddelekom za mladino prejme en izvod mladinske knjige zastonj, izdaja kvalitetnih knjig za mlade in prisotnost knjige na vsakem mestu. Somboon Singkaman' ' v prispevku Experiences in Promoting Children's Literature Through Parents, Teachers, Librarians and Producers of Children's Books in Thailand (Izkušnje, kako približati otroško književnost s pomočjo staršev, učiteljev, knjižničarjev in založnikov otroških knjig na Tajskem) opiše probleme, vzroke za slab položaj, ki ga ima mladinska Eteratura na Tajskem, in prizadevanja, s katerimi bi avtorje mladinskih del, pisce in Uustratorje pa tudi vse posredovalce mladinske literature vzpodbudili, da bi z njihovo pomočjo dobra mladinska knjiga prišla v roke mladih bralcev. Geraint Lewis spregovori v prispevku Children's Books in Wales (Knjige za otroke v Walesu) o vzponu mladinske književnosti v velškem jeziku v zadnjih letih. Ustanove kot Welsh Joint Education Committee, Welsh Books Council, Welsh Arts Council, nagrada Tir na n-Og, podeljena vsako leto avtorju najboljše originalne vdške knjige in avtorju najboljše knjige, vsebinsko vezane na Welsh, napissme v angleškem je-Tiku, in pa uvedba novega TV programa, kjer bo imela pomembno mesto -tudi velška mladinska književnost, so poroki za optimistična pričakovanja razvoja mladinske književnosti velške manjšine. Posamezni avtorji, ki so predstavljeni v tem zvezku revije Bookbird so: Jose Bento Monteiro Lobato, brazilski pisatelj, katerega knjige za otroke so bile v času diktature zažgane in prepovedane, leta 1982 pa je vsa Brazilija praznovala 100-letnico njegovega rojstva. Prispevek o Mon-teiru Lobato je napisal Ruth Rocha. Pisatelja, Nobelovega nagrajenca, Isaaca Singerja, ki je napisal tudi lepo število knjig za otroke, nam predstavlja Mark A. Bemhedm v prispevku The Five Hundred Reasons of Isaac Singer (Petsto razlogov Isaaca Singerja). Kot pravi pisatelj sam je zato, da je pričel pisati za otroke, petsto razlogov. Deset od teh je: 1. Otroci berejo knjige, ne ocene, za kritiko se ne zmenijo, 2. ne berejo zato, da bi našli svojo identiteto, 3. ne berejo zato, da bi se rešili krivde, da bi pogasili žejo po uporu ali da bi ubežali odtujitvi, 4. za psihologijo se ne zmenijo, 5. sovražijo sociol<^jo, 6. ne trudijo se razumeti Kafko ali Finnegan's Wake, 7. še verujejo v boga, družino, angele, hudiča in čarovnice, 8. radi imajo zanimive zgodbe, ne pa razlag, učbenikov ali opomb pod črto, 9. če je knjiga dolgočasna, odkrito zehajo brez sramu in strahu pred avtoriteto, 10. od priljubljenega pisatelja ne pričakujejo, da bo rešil človeštvo. Čeprav so mladi, vedo, da to ni v njegovi moči. Le odrasli imajo lahko tako otročje iluzije. Delo znanega japonskega avtorja slikanic Mitsumasa Anna analizira Tadashi Matsui v prispevku The Art of Mitsumsa Anno (Umetnost Mitsumasa Anno). Poročanju o pomembnejših novih knjigah, nagradah, med njimi tudi o leta 1982 nagrajenih knjigah v Bo-logni in prireditvah v posameznih državah sledi prispevek Dušana Rol-la o Bratislavskem bienalu ilustracij The BIB'81. Zvezek zaiključuje Kazalo člankov in prispevkov v reviji Bokbird v letu 1981. V zvezku 3&4 revije Bookbird 1982 so objavljeni prispevki več avtorjev, ki poročajo o 18. kongresu IBBY, ki je bil septembra 1982 v Cambridgu v Angliji. Tema kongresa je bila Story in the Child's Changing World (Pripovedka v otroškem spreminjajočem se svetu). Na tem kongresu je bil izvoljen tudi novi predsednik IBBY za dve leti, Miguel Azola, ki je sicer predsednik zaiožbe Editiones Altea v Madridu. Prav tako je bila na tem kongresu izvoljena predsednica žirije IBBY za nagrado Hans Christian Andersen 1984, in sicer prevajalka Patricia Crompton. Za gostitelja naslednjega kongresa IBBY, ki bo «oktobra 1984, je bilo izbrano mesto Nikozija na Cipru. Učitelj in pisatelj Thambirajah Muniandy iz Kuala Lumpurja je za ta zvezek revije Bookbird prispeval zelo zanimiv članek The Literature of the Traditional Society in Malaysia (Književnost klasične malajske družbe) o bogati klasični malajski književnosti, ki se je ohranila v pismeni obliki ali pa ustno tako, da so jo pripovedovalci prenašali iz roda v rod. Beryl Graham Kaiisa v članku Multi-Ethnic Children's Books in the U. S. A. — An Examination of Contemporary Books about the African-American Experience (Večnarodne otroške knjige v ZDA. Pregled so- dobnih afro-ameriških fcnjig) opozori na to, da so knjige, ki opisujejo posamezne etnične skupine v Ameriki, postale kvalitetnejše. Prav zato in pa s posredovanjem šde jih ne berejo več le pripadniki manjšin, ampak tudi drugi otroci, ki tako spoznavajo njihovo življenje. Avtorica članka še posebej opozori na nekaj kvalitetnih afriško-amerišikih knjig za otroke, katerih avtorji so pretežno črnci. Poljski mladinski pisatedj Wojciech Zukrowski v svojem prispevku A Writer from Poland Speaks to Writers (Pisatdj s Poljske govori pisateljem) razmišlja, ikaj in kako je treba pisati za otroke. Danskega ilustratorja Roalda Alsa, dobitnika nagrade bratislavskega bienala ilustracij Grand Prix BIB 1981 spoznamo po bliže v pogovoru z danskim kritikom Jaoobom Gorm-senom v prispevku An Interview ■with Roald Als, A Young Danish Illustrator (Pogovor z Roaldom Alsom, mladim danskim ilustratorjem). V tem zvezku se nadaljujejo poročila o pomembnejših knjižnih izdajah in prireditvah na področju mladinske književnosti v posameznih državah. V rubriki BIB News so predstavljeni mehiški slikar in iliistrator Leonel Maciel, turška ilustratoHka Can Gö'knil in ameriški avtor slikanic William Steig. Zvezek se zaiključi s seznamom knjig, uvrščenih na častni seznam IBBY Honour List 1982. Knjige za ta seznam, ki je povezan s H. Ch. An-dersenovo nagrado, predlagajo vsaki dve leti članice IBBY. Predlagajo knjige z najboljšim tekstom, knjige z najlepšimi ilustracijami in najboljše prevedene knjige v posameznih državah. Tanja Pogačar Mladinski ilustrator Dieter Müller. Petinštiridesetletni Dieter Müller velja za zelo cenjenega mladinskega ilustratorja, čigar dela brez zadržkov ceni mladina in kritika. Od 1970 je v Berlinu stalno zaposlen kot knjižni ilustrator. Posveča se otroški in mladinski knjigi. V enaki meri je naklonjen pravljični vsebini kot moderni mladinski pripovedi in prav zmogljivost, da se prilagodi snovi, je ena njegovih posebnih odlik. Dieter Müller pa ne želi ustvarjati avtorsko v tem smislu, da bi se oddaljil od literarnega besedila, pa čeprav gre za otroško delo, kjer nosi glavni pomen ilustracija. Meni, da je še vedno dovolj možnosti za ilustratorja oziroma za avtorski pristop, čeprav je povezava med literarnim delom in ilustracijo nujna. Na primer pri Maski rdeče smrti Edgarja A. Poea se je MüUerjeva izvirna in hkrati usklajena ilustracija povzpela do zavidljive ravni. Pri Poprčku Alfireda Kön-nerja je azijsiko stilizacijo neprisiljeno razvil v izraznosti in v mehkih barvah. Zna biti tudi dekorativen, vendar pri tem ne gre za manieri-zem. Nasproti otroški statiiki v ilustraciji p>a se da govioriti o dramatični razgibanosti pri mladinsiki ilustraciji, na pmmer pri Jamesu Al-dridgeu in njegovem Čudovitem Mongolu. Tudi ni šel mimo njega vpliv ilustratorskega naturalizma, kot se že nekaj let kaže pri evropskih mladinskih delih, čeprav ne posebno pogosto. Vendar pa je Müller pri tem sila preinišljen. Tovrstno ilustracijo uporabi v zvezi z naravo, pa še tedaj se ob vsem >»naturalizmu« rad vsaj v majihni meri prepusti lirizmu. Lirizem je gotovo konstanta Müller-jeve ilustracije, izražena na barvni način, manj pa z risbo. Med knjigami, ki jih ni majhno število, so bile mnoge deležne mednarodne pozornosti, med temi tudi Bele noči F. M. Dostojevskega. V berlinski knjižnici Berthold Brecht je Isila priložnostna razstava njegovih ilustracij. Jan Kopal o poetiki otroških literarnih del. Na Slovaškem je mla- dinska oziroma otroška književnost dokaj raziskano področje in mnogi avtorji so si izbrali specializirana področja v mladinski in otroški književnosti. Janu Kopalu gre zasluga, da je v krajši študiji teoretično obdelal otroški aspekt v sistemu literarnih del za otroke. Gre za eno pomembnih območij pri mladinski književnosti, ki je bilo precej neupoštevano. Zapleten pojav otroškega as-pekta v otroški književnosti zahteva široko razgledanost, temeljito psihološko poznavanje otrok različnih starosti in ne nazadnje dokaj jasna literamoteoretična stališča. Krajše študije Jana Kopala ne moremo imeti za nekaj izčrpnega, celovitega, gotovo pa spada med opazne dosežke. Kopal je upošteval tematiko, idejnost, kompozicijo, jezik in formo literarnega dela, pri tem pa postavil v ospredje tisto, kar sodi k aspektni analizi. Posebno zanimivo mu je vprašanje rabe tropov in fantazije. Nasploh se je Jan Kopal dosti pwmu-dü pri jeziku in stilizaciji. Tudi ritem je važna sestavina, enako prehod iz enega žanra v drugega. V izvajanjih Jana Kopala se da marsikaj razbrati kot nastavek za širše obravnavanje, za bazo, ki jo je mogoče dopolniti, vendar pa že sedanja spoznanja zaradi teoretične jasnosti vzbujajo po-25omost. Strokovno o šolskih knjižnicah. V Bad Segebergu je potekal enotedenski seminar, ki ga prireja International Association of School Librari-anship. Seminarja se je udeležilo okoli 200 -učiteljev in knjižničarjev, tema seminarja pa je bila Šolska knjižnica — središče komunikacije. Na programu se je zvrstilo 16 referatov iz ZR Nemčije, Kanade, Anglije, Japonske, Nigerije, Južne Afrike, ZDA. Kot vzporednico seminarju so pripraviili razstavo knjižnih del Gün-terja Grassa ter priredili nekaj strokovnih ekskurzij. Izraelski dogodek leta — knjižni sejem v Jeruzalemu. Knjižni sejem se v Jeruzalemu zvrsti vsako drugo leto. Mednarodna knjižna razstava ni le priložnost za bogato informacijo, pač pa tudi priložnost za izmenjavo pisateljskih, založniških izkušenj in za prenekateri prevod. Informacije v Jeruzalemu so bile popolnejše kot na frankfurtskem sejmu, vedo povedati nekateri poznavalci. Letošnjo nagrado Jeruzalema je prejel trinidadski pisatelj Naipaul, ki ga poznamo tudi pri nas. Poprejšnji nagrajenci so bili Bertrand Rüssel, Max Frisch, Ignazio Silone, Simone de Beauvoir, Graham Greene. Letos ]e prvič prejel nagrado pisatelj tretjega sveta, Naipaul pa je tod poznan tudi kot kritik iranske -revolucije«, sicer pa kot zagovornik svobode osebnosti v družbi današnjega časa. Iz ZDA so na knjižni sejem poslali Aspenov računalnik, ki je uporaben v knjižnicah in deluje na kabelskem principu. Pri vsej bo-gatiji knjig pa so morali tudi gostitelji ugotoviti, da imajo probleme z nepismenimi. Prihodnjič nameravajo prirediti simpozij o branju, bralcih in knjižnicah, seveda na mednarodni ravni. Pri tem bi imeli glavno besedo pedagogi, sociologi, psihologi in literarni strokovnjaki, že sedaj je povabljeno nekaj znanih imen na simpozij 1985. Vzporedno s knjižnim sejmom so pripravili tudi razstavo tistih književnikov, ki so postali žrtve nacističnega režima in prepovedi. »■Jaz sem riba, ti si rak« Jana Tu-rana. Knjižica otroških pesmi Jana Turana z ilustracijami Lube Konče-kove-Vesele Jaz sem riba, ti si rak je namenjena predšolskim otrokom. Slovaški književnik je prijetno basensko pesnil, ohranil izviren lirizem in nevsiljivo čustveno razpoloženje. Izkazal se je kot dober poznavalec otrok, seveda pa ima vidno vlogo sveža ilustracija, ki jo je Luba Končekova-Vesela znala živo in zanimivo zaokrožiti. Povest »Nočni potovalci« Vivian Alcock. Vivian Alcock je s svojo četrto mladinsko knjigo znova opozorila, da jo je treba uvrstiti med perspektivne mladinske književnike, ki so si že zagotovili mlade bralce. Povest Nočni potovalci pripoveduje o cirkuških ljudeh. Ni prvič, da se je mladinski pisatelj lotil dokaj atraktivnega motiva, ki sta ga na primer likovna umetnost in film precej izrabila. Vivian Aloock je treba priznati občuteno zmožnost, da splete zgodbo tako, da jo mladi bralec sprejme, sledi dogodivščinam z vsem interesom, a tudi posfcrbi, da je zaključni del presenetljiv. Humanizem njene povesti in nasploh njenega pisanja temelji na želji, da se otrok sooča s problemi, ne da bi jih zavijali v »staniol papir«. Strip — kič ali umetnost? Med kar mnogimi novitetami, ki so izšle na temo stripa, kaže opozoriti na obsežno delo Dietricha Grünewalda Comics — Kitsch oder Kunst? Die Bildgeschichte in Analyse und Unterricht. OkoU 300 strani obsegajoča knjiga je izšla hkrati v Baslu in Weinheimu pri založbi Beltz. Njegovo osnovno stališče je, da je potrebno ločiti tisto, kar je kičasto — in tega ni malo — od tistega, kar zasluži priznanje. Do takega spoznanja pa se je D. Grünewald dokopal po temeljitem študiju ter po navzkrižnih mnenjih in dognanjih že poprejšnjih raziskovalcev. Avtor se je ogradil od pavšalne opredelitve »trivialna literatura-« ali »šund«. Po drugi strani pa je jasno izrazü ideološke pomisleke in drugod že kar kritiko za tiste stripe, ki poveličujejo v sumljivi luči moč in voljo do te mere, da postanejo taiki junaki sami sebi zadostni, ko se posameznik ali pa skupina razraste do prikritega ali manj prikritega nespoštovanja človeka, do totalitarističnih ambicij. Manipulacija z mladim bralcem stripa je zanj eno bistvenih vprašanj. Didaktične osnove Grünewaldovih izvajanj temeljijo na temeljitem ix>znavanju slikovnega gradiva kot historičnega pojava, hkraiti pa upošteva tekstovni dd in hkratno vrednost obojna. Pri tem je imel pred očmi šolarja kot uporabnika, pa producenta kot komercialnega človeka, pri čemer je ohranil mero za stvarno, ni se naklonil prepovedi, pač pa apelira za estetsko izboljšavo in za neklišejski pristop pri natisih; mnogokaj je takega, da je prav Dietrich Grünewaid povedal jasneje kot nekateri predhodniki in didaktično bolj opredeljeno, kot smo vajeni. Kljub temu pa velja, da je knjiga predvsem informativna, premore pa 23 strokovnih analiz, didaktičnih komentarjev in metodoloških spoznanj, kar pa je gotovo precej več kot informacija. Irska raziskava o nasilju na otrocih. Enoletna raziskava o nasilju v zvezi z otroškim svetom je pravzaprav del sistematičnega raziskovanja pedagogov in drugih strokovnjakov. Leto dni opazovanja na otroških igriščih, vrtcih je dalo kar osupljivo porazne rezultate, ki pa po vsebini segajo prek otroškega igrišča. Strokovnjaki, ki so nevsiljivo, kar se da neopazno ali vsaj neprisiljeno delovali, opazovali, spraševali ipd. so prišli do temeljnega zaključka: pri starših, med katerimi pride do konfliktov, obračunavanj, se otroci navzame-jo agresivnosti. Raziplkovald sklepajo, da otrod hote ali nehote prenašajo nasilje v svoj fantazijski svet, tudi podzavestno. Ce se zasidra agresivna vsebina v njih, postanejo sami podvrženi agresivnosti, začnejo uživati v nasilju. Filmi v kinu in na televiziji pri otrodh in mladini, ki živijo v neurejenih razmerah, v sodalno prizadetih prilikah, so neprimerno bolj negativno vplivali na otroke. Nasilje v filmu sicer ni akter prestop- ništva, je pa lahko vzpodbudnik in celo model. Zaradi takih in poprejšnjih raziskav, ki so si zelo ujemajoče, čeprav so nastale ali posamično ali skupinsko pred nekaj leti ali pa lani, so začeli pri BBC ostro kampanjo proti nasilništvu v filmu in so najprej izostrili to vprašanje v lastni hiši. Posebno opazovanje irskih strokovnjakov je izhajalo iz medsebojnega razmerja otrok, nakar so sledile nadaljnje raziskave, angleška skupina pa je posledično sledila pojavom in so se »retrospektivno« dokopali do podatkov in spoznanj. Potreba po junakih. Esej Mollie Hunter Potreba po junakih je eno tistih pričevanj o mladinski književnosti, ki je zraslo iz poznavanja leposlovja in poznavanja mladih bralcev in poslušalcev. Pisateljica se je poglobila v svet otrok v zvezi z leposlovnimi deli, ki so v sedanjem trenutku izkazala živo prisotnost in odmevnost med mladimi. Mollie Hunter nd v bistvu odkrila nekaj novega, ko je osredotočeno spregovorila o potrebi otrok po junakih, s katerimi se lahko identifidrajo. Vendar pa je posebnost njenega razmišljanja predvsem v današnji izkušnji. Pisateljica ne izhaja iz klasične predstave o junaku, ki mora biti človek poguma in moči. Ga ne zanika, ker je klasična književnost, vključno z ljudskim izročilom, polna tega. Ni se izognila Supermanu in je znala kritično zadeti jedro, gre ji namreč za resnično področje bitke, za pristno človeSko duševnost. Zato je junak pri Mollie Hunter v bistvu drugačne narave kot v klasični predstavi ali v izrabljena mitizirani obliki od šibkih leposlovnih del do stripa. Za primer se opre na zgodbo McAllister j a s planinskega predela Škotske. Tu ne gre za heroizem in po sili akcijsko dogajanje, čeprav zgodbi ne manjka napetosti. Glavna oseba ni silovite moči in nepremagljiva, pač pa človeško bitje, ki se z notranjim pogumom upre neväeö-nostim in nevarnostim, brez pravega jamstva, da se bo vse srečno razrešilo, čeprav se to primeri; vendar ne z lahkotno igrivostjo in ne s samoumevnim happy endom. Mollie Hunter je to junaštvo tudi sama ponazorila v svoji povesti Tretje oko. Pisateljica tako pri drugih (kot pri sebi terja, da junak ne sme biti destruktiven, kljub videzu drugačnega ravnanja, pač pa predvsem floveško dosegljiv lik, raje tudi nemočen, pa etično odgovoren, prizadeven, kot pa neranljiv in tako izjemen, da je komajda v fantaziji mogoč. Mollie Hunter sicer ne podcenjuje vlogo fantazije v otroški pripovedi, vendar pa želi upoštevati današnje čase v vsej površnosti in agresiji, zoper katero se postavlja tudi z drugačno pojmovanim junakom. Za mladino tudi knjige o energiji. Zadnje leto se je pojavUo po svetu kar opazno število knjižic in knjig, ki so namenjene otrokom in mladini ter govorijo na poljuden način o energiji. Vse od Velike Britanije, Švedske pa do Kanade in Japonske so se posamezni avtorji lotili neposredno ali posredno takih neleposlov-nih poljudnih del, ki želijo opozoriti na problem energije — kot zavezujočo aktualnost za celotni svet. Družina pod drobnogledom. V DRN so že pred časom raziskali, kako se kaže družina in družinsko življenje v sodobni nemški književnosti, seveda s posebnim ozirom na motive o otrocih in mladini ter v delih za mladino. Ce govorimo o sodobnih problemih, ki dandanes nastajajo v družinah, se skupina raziskovalcev ni ogradila od poprejšnje literature, ne le nemške, pač pa tudi iz svetovnega leposlovja, želeč na ta način podati vzporednice, po drugi strani pa opozoriti, da tudi zgodovinski časi niso bili brez konfliktnih situacij. Družina kot molekula družbe se ra- zodeva v skupnem življenju navzven in navznoter. Navzven ponavadi udarjajo socialni motdvi — ne da bi to moralo biti pravilo — in se tako življenje mladih ali pa odraslih kaže že kot posledica nezdravih razmerij v družini. Bolj pod skalpelom pa so razmerja navznoter, torej tisto območje, iki ni vedno vidno in dostopno očem. Najibolj .pogosti problemi so rivalstvo med brati, odnosi med očeti in sinovi, patriarhalno življenje, ki ga je spodrinilo novodobno. Pri tem so se raziskovalci izhodiščno oprli na znana Engelsova stališča o družini, kar so aplicirali za starejšo obdobje. Naglasih so tudi položaj ženske in ženskih otrok in upoštevali dialektiko družine in družbe. Med tipičnimi primeri, v katerih gre beseda o otrocih, je cikel Zolajevih romanov Les Rougon Macquart, pa Tho-masa Manna Buddenbrockovi, pa trilogija Willija Bredla Oče, Sinovi, Stric idr. Mimo tega zgodovinskega ilustrativnega gradiva segajo primeri v sodobnejšo literaturo. Ponekod se sklicujejo na sovjetskega sociologa Jurija Rurikova in njegova dognanja o družim in psiholoških faktorjih v družinskem krogu. Seveda so proučevalci potegnili jasno ločnico v zgodovinski čas in z družbenega stališča ovrednotili pomen in dialektiko družine. Iz sedanjega literam^a izkaistva so sdmp-tomatično navedli posamezne literarne avtorje in njihovo delo, ne da bi si zastirali pogled pred konflikti, ki so dandanes tako rekoč povsod v Evropi prisotni v družinskem življenju. Tu so imena, kot npr. Brigitte Martin, Jochen Laab, Günter Görlich, Rosemarie Zeplin, Mo(nika Helmecke, Peter Abraham, Benno Pludra, Christa Miüler in drugi. Roman Ursule K. Le Guin. Romani Uršule Le Guin spadajo v znanstveno fantastiko in jo izredno cenijo tako odrasli kot mladina. Morda je manj znano, da je pisateljica 1975 prejela vi&oiko angleško literarno nagrado za mladinsko leposlovje. Roman za mladino, ki je izšel preteklo leto, The Eye of the Heron, spada med ideološka dela, ki obravnavajo južnoameriško izkustvo, ko je trdo življenje polarizi-rano na svet nasilja, ki se mu upira Gandijeva ideologija o nena-silju. Vse osebe in dogajanja so v bistvu podrejena takemu izkustvu. Kritika smatra roman za malo mojstrovino, ki je namenjena mladini. Poljsko lutkarstvo za otroke se nagiba k sodobnim temam. Mnoga mesta na Poljskem se ponašajo s tradicionalno lutkarsko kulturo. Vzdevek tradicionalna pa ne meri toliko na lutkarsko izročilo, kot na konstantno skrb za lutkovne predstave. Kljub temu da je kar dosti dramatizacij ljudskih pravljic, pripovedk, živalskih zgodb, pa so pwlj-ski lutkarji naklonjeni sodobni tematiki za otroke. Fantazija in stvarnost se pogosto prepletata, a na način, ki je otrokom blizu in razumljiv. Guido Marangoni o stripu v Italiji. Guido Marangoni spada med tiste pedagoge in proučevalce otroške in mladinske književnosti, tiska za mladino, ki se upravičeno lahko sklicuje na dolgoletne izkušnje. Slednje je le opozorilo, da njegova razgledanost po otroškem tisku ni nanaglo pridobljena, izkušnje pa je prenašal na mlajše, ne da bi kakor koli vsiljeval svoje poglede. Esejistično razmišljanje je posvetil tudi stripu in izkušnji, kot se raziodeva iz italijanslke prakse. Marangoni ugotavlja, da je Italija preplavljena s stripi tujega in domačega porekla, vse od klasičnega Walta Disneya in Pata Sullivana, pa do tvorcev Asterixa in oblikovalca stripa za odrasle in odraščajoče Guida Crepaxa. V neizmerni poplavi stripne periodike, pa tudi že knjižnih izdaj, je večina tovrstne literature šund. Za primerjavo navaja situacijo izpred tridesetih let in ugo- tavlja, da je bilo glede kakovosti tedaj relativno bolje. Razmišljanje je uperil na komercialnost stripa in kritično spregovoril o neinventivnem ponavljanju, hudih klišejih in celo očitnih posnemanjih, o bednih zgodbah in cenenih atrakcijah. Posebno se je uperil zoper strip brutalnosti in nasilja, na zlorabo erotike v stripu in na erotične deviacije. Spomnil se je tudi na dolgotrajno serijsko oddajo, ki so jo v Italiji predvajali na televiziji in je podala zgodovino začetkov stripa, risanke in sploh animiranega filma, ter dejal, da bi podobna oddaja bila koristna za strip. Zgodovinski okvir bi samo naznačil mejnike, dejansko žarišče pa bi moralo biti na estetiki besedila in risbe. Nakazal je nekaj odmevov s stripa pri vedenju teenagerjev in skušal psihološko povezati nekatere pojave. Zaključek njegovega razmišljanja je tak, da je kakovostni strip v Italiji dandanes kar v ozadju, takorekoč neopazen, hkrati pa poziva k temeljitemu receptivnemu proučevanju stripa v sedanjem trenutku in k aikti-vizaciji pedagogov, ki imajo poleg staršev največ možnosti za most med mladimi in odraslimi v enakovrednem razgovoru o stripu. Jaroslav Voraček o otroškem liku v sodobni češki književnosti. Med študijskimi dosežki v češki književnosti za mladino je treba omeniti Jaroslava Voračka, ki se je posvetil liku sodobnega otroka, kot se kaže v mladinski književnosti sedanjega časa. Strnjen prikaz avtorja poda tisto, kar je specifično za povojni čas pri likih v otroški književnosti, zlasti prozi. Igor Gedrih Stran POSVETOVANJE O PREVODNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI............5 Marjana Kobe: Pogledi na teoretično opredelitev mladiinake književnosti ... 8 Matej Rode: Prevajanje mladinske književnosti iin prevajalska veda .... 13 Tatjana Hojan: Prevodi pri Mladinski matici in kratek pregled prevodov med obema vojnama..........................................17 Darka Tancer-Kajnih: Prevodi Mladinske knjige v letih 1945—82 ..........21 Drago Bajt: Uganka in prevod....................................25 Aleš Berger: Jezik mladostnih junaka\'..............................30 Majda Stanovnik: CarroUov literarni nesmisel na Slovenskem..............35 Iz razprave ob referatih..........................................51 POGOVOR OB OKROGLI MIZI O PREVODNI MLADINSKI LITERATURI . 61 BIBLIOGRAFIJE — POROČILA....................................74 Vika Radojevič, Marina Muzica: Prevodi italijanskih del za mladino .... 74 Danijela Sedej: Gradivo za leksikon sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev, 7. del................................................80 Habiba Ovčina: Popis knjig za mladino iz knjižne prod;»kci(j€ v Bosni in Hercegovini v letu 1982 ..........................................90 Priznanje partizanskega kurilna Dr. Slobodan 2. Markovič: Mirko Vujaiič..........................97 ZAPISI............................100 Hor- XmiOK IN KNJIGA 19 Revijo ureja s sodelovanjem uredniškega odbora Darja Kramberger Opremila Marina Rajšter Izdali Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice Pedagoška akademija Maribor Festival kurirček Pionirska knjižnica Ljubljana Založila Založba Obzorja Mairibor Za založbo mag. Marjan Žnidarič Nastisnilo ČGP Večer 1984 v Mariboru Naklada 800 izvodov Zanimajo me tista literarna dela, v katerih se jezik izraziteje individualizira, zavestno ločujoč se od govorice svoje okolice, oziroma, še bolj določno, tista dela, v katerih je mlad pripovedovalec hkrati osrednja oseba svoje pripovedi. Domnevam namreč, da je šele v teh primerih mogoče govoriti o jeziku mladostnih junakov kot o samostojni kategoriji, ki je konstitutivna tako za pripovedovalca kot za njegovo pripoved, s tem pa kajpak odločujoča tudi takrat, kadar gre za prevod. Aleš Berger: Jezik mladostnih junakov Carrollova dela so torej literatura za vse, ne samo za otroke. Svoj posebni krog bralcev imajo v vseh starostnih skupinah, seveda z nekaj splošnimi in nekaj posebnimi pridržki. Širšemu krogu otrok in odraslih je dostopno dogajanje, potek Alicinih nesmiselnih dogodivščin, ki je pokazan pretežno iz Alicine perspektive, to je iz perspektive živahne, bistroumne, prostodušno zgovorne osebe z otroško življenjsko izkušnjo in svoji starosti primernim znanjem... Splošno dostopne so mnoge besedne igre, šale in dvoumnosti, ki temeljijo na zvočni podobnosti ali enakosti, zamenjavi in pomoti. Sorazmerno ozkemu krogu izobražencev pa so razumljive vzporedne pomenske ravnine... Majda Stanovnik: Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem IZ VSEBINE PRIHODNJE ŠTEVILKE: Maijana Kobe: Fantastična pripoved (4. del) Miroslava Genčiova: O razvojnih usmeritvah sovjetske literature za otroke in mladino v znamenju poti k humanizmu Mirjana Borčič: O problemih filmov za otroke O svoji ustvarjalnosti razmišljata Branka Jurca in Anton Ingolič. T »«i-.,-- - -■■j'--' , ' . • • - J . J- _ ^ . ^ ^ ■ ,-v .L-v- :• 'V •i''.-;-'- •V' V' I. fiiJ ■ ^'J OTROK IN KNJIGA^ MARIBOR 1984. LETNIK 12 ŠT. 19 STR. 1-108 * r I. ft""-1 3ri ■- * •rt..-»'' . i '