SPOMINI NA OTROŠTVO IVANA PEČNIKA V BODOVLJAH Oj kje si se fant rodil? Najstarejši od Pevnčanovih otrok v Bodovljah št. 1 je bil že prav zgodaj zaznamovan kot »žlehtnoba«. Pestoval je svoje mlajše brate in sestre. Ker jih je bilo veliko, se je delo zanj kar neprijetno nadaljevalo. Pestoval je tudi tako, da je voziček z otrokom po Janezovi krivdi včasih, zdrčal po bregu pod hišo, se pre vrnil in je bilo dosti opravka, da je mali bratec, izkopan iz cunj, zopet prišel do sape in glasu. Seveda je bil zato, pa tudi sicer Janez velikokrat tepen, na kar se še danes spominja. Tepež se je v tej ali oni obliki v zim skih tednih nadaljeval za pečjo. Ker je bil Janez najstarejši, zato tudi najmoč nejši, se je smatral za pokrovitelja dru gim otrokom doma, a tudi v soseščini, kjer ni bilo večjih tekmovalcev. Izidor ovčice pasel....' V šolo je bilo treba nekoliko prej, ka kor so začeli takrat drugi otroci. Eden od sorodnikov Bukovškove »žlahte«, Franc Dolinar) župnik na Trati, je zapustil več jo ustanovo za svoje sorodnike. Ustanove takrat ni nihče užival. Iz tega sorodstva — mama je bila doma v Šefertu, a nje na mati pri Bukovšku — sem začel v šolo prvi šele jaz in tako že z letom 1906 začel uživati ustanovo Franca Do- linarja letnih 175 K. Iz šole se spomi njam, da mi učenje ni delalo prav nika- kih preglavic, ker sem imel dober spo min, le šola mi je bila prav malo mar. Vse večje veselje je bila pot, bolje po hajanje v šolo in iz šole. Pot je bila za normalno hojo le polurna, a mi šolarji smo hodili navadno eno, včasih tudi do dve uri. Ah, to polje, pota in stezice od vasi do Škofje Loke hranijo zame veliko lepih spominov! Oj, mladost ti moja .. V tistih letih se je pri nas doma pa tudi v vasi veliko zidalot ker so bila po slopja do tedaj v zelo slabem stanju. Naš oče so sploh imeli veselje do zidanja. Pozidali so novo klet za kuho (1904), no ve hleve (1908), novo manjšo stanovanj sko hišo z drvarnico (1911), nove pode in Ustnik (1912). Skoro vsako leto smo imeli zidarje, zato ni čudno, da sem tudi jaz dobil veselje do zidanja. Nedaleč od hiše je bila takrat gramozna jama, kjer so kopali pesek za zidanje. V tej jami smo otroci venomer tičali. Bogzna, ko liko hišic smo pozidali. Kadar nam je zmanjkalo malte, smo šli na belo cesto ter od tam prinesli ali pripeljali cestne ga prahu. Seveda je naša tehnika napre dovala. Vsako leto smo sezidali večje hiše, ko so se nam prejšnje čez zimo po drle. Če nas je zalotil dež, smo šli pod streho v lastni hiši. Ena izmed njih, po stavljena v našem Dešnu, je stala celo več let. Okrog hišic smo napravili vrt ter zasadili fižol ali krompir. Če so me doma opominjalit naj se grem učit, da bom morebiti šel v šole, je bil moj od govor, da bi šel rajši za zidarja, kar pa seveda domačim ni bilo všeč. Doma na razmeroma precej težki kmetiji je vedno primanjkovalo delovnih moči. Oče so želelit naj se že zgodaj navadim kmet- skega dela ter pustim igračkanje v gra mozni jami. Kmalu sem bil vprežen v kmečko delo in tudi šole mi ni bilo več veliko mar. Hoja v šolo in iz šole celo dvakrat dnevno je bila v zimskem času precej naporna. V III. razredu sem se močno prehladil; začele so me boleti oči; več mesecev sem od šolskega pouka izostal in posledica je bila, da sem IV. razred moral ponavljati. Četrti razred je v ti- 184 stih letih stalno poučeval učitelj J. Pia- neckij. Mož je bil izredno strog. V šoli je gospodarila palica, zato pa smo se tudi učili. Slovnica, računstvo, nemščina, o čemer preje skoro nismo imeli pojma in kar nas je najmanj veselilo, je sedaj postalo središče našega učenja in tudi zanimanja. Razred je bil zelo velik, ker so prihajali tudi učenci iz Poljanske in Selške doline, ki naj bi potem šli štu dirat na gimnazijo. To je bil izbran bolj ši materijah Večinoma so stanovali v mestu pri gospodinjah in prihajali v šo lo redno ter skrbno pripravljeni. Tudi iz mesta je bilo nekaj boljših. Drugi pa smo bili okoličani — pretepači in barabe — kot nas je nazival Pianecku. Bili so tudi v resnici mnogi med nami. Prifarci, Pu- štalci, Zminčani, najhujši pa Svetodu- harji, so bili v neprestanih medsebojnih pretepih. Red med nami je delala Pia- neckyjeva palica. Vse drugo je bilo za stonj. A vendar je ravno on ostal med nekdanjimi loškimi šolarji v najlepšem spominu. Bil je res s srcem v šoli. Dru go učiteljstvo, tudi učiteljice so bile vmes, je prihajalo v šolo z nejevoljo, z zaspanimi obrazi, za učence se ni briga lo. Od katehetov so bili tedanji loški ka plani E. Legat, Baloh, Kepec, Mikuš, Bili so na splošno preveč popustljivi in premehki, pa tudi preveč zaposleni, da bi se bili v nas šolarje kaj poglobili. Ve rouka se nismo učili in ga premalo resno vzeli. V petem razredu nas je učil neki učitelj Lampe. Majhen človeček, ki nas je imel zelo rad ter nas je velikokrat pohvalil, da znamo. Seveda je imela pri tem največ zaslug Pianeckvjeva šola. Nauk: V šoli bodi dober, a ne predo ber; raje bolj strog in dosleden a pravi čen, kakor pa mevža. Popotnik pridem čez goro, od doma vzamem že slovo ... Tisto leto bi bil končal z vsakdanjo šolo in ostal doma, da ni bilo štipendije. Brat je ni mogel dobiti, ker se je pre slabo učil. Meni bi bila z izstopom iz šole ugasnila. Ker sem bil v šoli v V. r. med najboljšimi, je tedanji škofjelo ški župnik svetnik Avguštin Šinkovec svetoval starišem, naj me pošljejo na prej v gimnazijo. Mene šola ni nič kaj veselila ter bi bil veliko raje ostal do ma. Tisto leto pa sem slučajno enkrat zašel v Društveni dom in videl igro. Uprizorili so menda Finžgarjevo »Našo kri«; igro, ki mi je potem vedno rojila po glavi. Večkrat bi bil pozneje še rad šel h kaki igri, a me starši niso pustili- Sedaj pa so mi pripovedovali, če bom šel v šole, bom igre lahko hodil gledat vsak mesec. To mi je bilo dovolj. In tako sva se z mamo koncem junija 1912 od peljala v šentviški zavod k sprejemni skušnji. Tu sem prvič videl gg. profe sorje. Čudno in smešno obenem se »ii je zdelo, da je g. profesor nas male fr- koline vikal. Skušnja se mi je zdela igrača. Bil sem sprejet za letnih 400 K- Sredi septembra sva se z očetom od peljala v gimnazijo. Se danes se živo spominjam, kako bridko mi je bilo slovo od doma. Kakor skozi rosno kopreno sem za hip videl okrog sebe jokajoče obraze in že sem sedel na vozu poleg očeta. Cesta naju je vodila preko polj, kjer so se vrstile dolgobrazde njive z jesenskimi pridelki. Proso se je klanja lo s težkim latjem in me spominjalo: kmalu ga bodo meli in kako bo lepo! Be lo in rdeče cvetoča ajda je dišala tako vabljivo, da so se vsipali nanjo celi roji čebel. Sem in tja so že kopali krompir, zažigali na pol suho krompirjevim, da se je iznad živih plamenov dvigal gost črn dim. Bog ve, ali tudi pečejo krom pir, kakor smo ga mi doma? Sadje po vrtovih je zorelo; veje dreves so se ši- bile obtežene z rdečimi jabolki sem in tja celo na cesto, da sva se z očetom kar priklanjala. Moral sem seveda utrgati sad, da pokusim, če imamo tudi pri nas doma tako »sorto«. Pripeljala sva se do Sore. Tu je ta krat župnikoval pisatelj Fr. Finžgar, ki je pred leti služboval kot kaplan v Škof- ji Loki. Z očetom sta se poznala. Prav kar je gospod stopil od župnijskega po slopja na cesto. Zagledal je najin voz zadaj obložen z velikim kovčkom. Po gledal me je ter takoj uganil: »Bo štu- 185 dent?« »Da, tako mislimo,« je pritrdil oče, mene pa je oblila vročica. »Fant, glej, da boš priden!« je zaklical meni ter grozeče dvignil prst pa pokimal oče tu: »Dober začetek in pozdravljen!« —• Ko sva dospela v zavod in uredila vse formalnosti glede sprejema, se je oče poslovil. Jaz pa sem se znašel v velikan ski učilnici popolnoma sam. Zamišljen sem stopil k odprtemu oknu prvega nad stropja učilnice in zazrl cesto pod seboj. Glej, oče vozijo ravnokar po njej nazaj proti domu. Voz je prazen. V nekaj urah bodo doma. Jaz pa ostanem tu sam, sam med popolnoma tujimi obrazi. Ves v sol zah sem strmel za odhajajočim vozom, dokler ni izginil za hišami, drevjem in obzorjem ... Prvo slovo od doma! Ne gre mi več iz spomina! Navedeni odlomek je začetek kronike, ki jo je v obliki spominov ali dnevnika pisal Ivan Pečnik, doma iz Bodovelj (roj. 3. 5. 1900), sedaj dekan v pokoju, ki ga preživlja v Duhovniškem domu v Ljubljani. Ne spominjam se, da bi Loški razgledi v vsem času svojega izhajanja prinesli kaj posebnega iz omenjene vasi blizu Škofje Loke. A ne le zaradi topografskega dopolnjevanja, tudi zara di zgodovinske pričevalnosti o življenju na vasi in šolarjih v takem mestu kot je bila Skofja Loka v začetku našega stoletja ter zaradi osebne neposrednosti, ki mestoma prehaja v čisto liriko, imam za primerno, da bi pisanje Ivana Pečni- ka s pozornostjo sprejeli tudi bralci Lo ških razgledov. Marija Stanonik 186