Štev. 1965.	VII.	1928.
Oglasnik
lavantinske škofije.
Vsebina. 49. Imenovanje generalnega vikarja za lavantinsko škofijo. — 50. Misijonski praznik predzadnjo nedeljo v oktobru. — 51. LIX. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1927. — 52. Slovstvo. — 53. Birmski izkaz za leto 1928. —
54. Osebna naznanila.
49.
Imenovanje generalnega vikarja za lavantinsko škofijo.
ANDREAS,
Dei et Apostolicae Sedis gratia Episcopus Lavantinus etc. etc., partium dioecesis Gurcensis, Secoviensis et Sabariensis in regno SHS
Administrator ApostOlicus, dilecto Nobis in Christo Joanni Josepho Tomažič, Suae Sanctitatis Praelato domestico, Decano Capituli cathedr. Davantini, Episcopo Nostro Auxiliari
Salutem in Domino!
Meliore quo possimus modo peramplae dioecesis Lavanti nae necessitatibus prospicere volentes, iure, quo pollemus, constituendi scilicet Nobis Vicarium Generalem, decrevimus uti.
Te ergo, quem Sanctissimus Pater Pius PP. XI. Litteris Apostolicis, datis die
8.	Junii anni currentis, Episcopum titularem Bargalensem fecit Nobisque in Auxiliarem deputavit, quemque qualitates a iure ad hoc requisitas habere censemus, hisce Vicarium Nostrum Generalem, ad Nostrum beneplacitum, nominamus et constituimus.
Itaque praeter ea, quae Tibi qua Auxiliari Nostro iuxta canones 350—355 Codicis iuris canonici competunt, potestatem Nostram ordinariam quoad ea, quae ad jurisdictionem voluntariam et administrationem, non vero quoad ea, quae ad iurisdictionem contentiosam pertinent, in sensu canonum 366—371 eiusdem Codicis taliter Tibi communicamus, ut eam, sicuti Nostram gerens personam, ordinario, etsi vicario modo, licite ac valide exercere valeas in omnibus, quae sunt Nostri iuris et officii, exceptis iis, quae Nobis infra reservamus vel quae ex iure requirunt speciale Nostrum mandatum.
Reservamus Nobis habitualiter quascumque personales in Clero dioecesano dispositiones, decorationes, punitiones.
Speciale mandatum tenore Codicis iuris canonici requirunt :
1. Excardinationis et incardinationis concessio (Can. 113);
2. Officiorum ecclesiasticorum provisio (Can. 152);
3. Synodi dioecesanae convocatio et praesidium (Can. 357, § 1);
4. Associationum piarum erectio (Can. 686, § 4);
5. Peccatorum reservatio (Can. 893, § 1);
6. Litterarum dimissoriarum concessio et ordinum collatio (Cann. 958,
7. Matrimonii conscientiae permissio (Can. 1104);
8. Alicuius loci (ecclesiae, oratorii, altaris fixi) consecratio (Can. 1155, § 1);
9. Consensus ad ecclesiam aedificandam praestatio (Can. 1162, § 1);
10. Reliquiarum authenticitatis edictum (Cann. 1283, § 2; 1285, § 1);
11. Stipis, pro ecclesia a sacerdotibus ibi celebrantibus exigendae, definitio (Can. 1303, § 3);
12. Beneficiorum erectio, unio, collatio, canonicae in eadem institutionis concessio, permutatio (Cann. 1414, §3; 1423, § 1; 1432, §2; 1466, §2;
13. Poenarum ecclesiasticarum inflictio vel remissio (Cann. 2220, § 2; 2236, § 3);
14. Apostatarum et haereticorum ab excommunicatione pro foro externo absolutio (Can. 2314, § 2);
Reliquae causae, ex iure speciale mandatum exigentes (Cann. 455, §§ 1.3; 477, § 1) in reservato Nostro superiore continentur.
In causis enumeratis, Nobis propria auctoritate vel ex iure canonico reservatis, speciale mandatum Tibi impraesentiarum damus pro casibus, in Nostra absentia eventuris nec dilationem admissuris; alias illud singultim, quando Nobis placebit, daturi sumus.
Omnino a Tua potestate eximuntur ipso iure nominatio canonicorum ad honorem (Can. 406, § 1) et erectio Congregationum religiosarum (Can. 492, § 1).
De caetero Tuum erit, rebus in Cancellarla Nostra agendis invigilandi nec non decretis actisque, ab Ordinariatu Episcopali emanantibus, exceptis supra reservata concernentibus, subscribendi. Quem in finem tales decisiones et ordinationes, tam conceptae quam mundatae, Tibi opportune substernendae erunt. Tu vero praecipua Curiae acta ad Nos referre Nosque de iis, quae ad tuendam in Clero populoque disciplinam gesta aut gerenda sint, certiores facere debebis, atque cavebis, ne potestatibus Tuis utaris contra Nostram mentem et voluntatem.
Denique Rescripta Apostolica Nobis remissa exsequi poteris, ac generatila ad Te quoque pertinebunt facultates habituales, Nobis a Sancta Sede concessae.
Si quod dubium de facultatis concessione enasceretur et nulla adesset solutionis opportunitas, pro concessa habeatur.
Volumus autem, quod omnes Nobis in Episcopatu et in jurisdictione subiecti Te qua Vicarium Nostrum Generalem recognoscant, recipiant, admittant, atque, ut par est, Tibi obediant, ita, ut in omnibus glorificetur Deus.
In quorum fidem praesentes Litteras, manu Nostra subscriptas et sigillo munitas, expediri iussimus.
E Curia Nostra episcopali in Maribor, die 1. Octobris 1928.
1, n. 2; 959);
1487, § 1);
f Andreas, m. p.
Episcopus Lavantinus.
50.
Misijonski praznik predzadnjo nedeljo v oktobru.
Prečastiti gg. dušni pastirji se posebej prijazno opozarjajo na naročilo v letošnjem direktoriju (str. 95) glede misijonskega praznika predzadnjo nedeljo v oktobru. Vse tozadevne podatke in pripomočke najdejo v škofijskih Oglasnikih (n. pr. 1926, I, str. 4 in 5; 1926, XII, str. 91; 1927, VI, 47 in dr.).
Letos želijo papež Pij XI., da posvetimo misijonski nedelji (21. oktobra) zopet posebno skrb, in pozivajo člane Apostolstva k molitvi, da obrodi ta nedelja čim več sadov. (Glasnik presv. Srca Jezusovega 1928, št. 10, str. 264).
Sveti Oče tako iskreno vabijo ločene naše slovanske brate k zedinjenju s sveto katoliško Cerkvijo; tej zadevi velja delo Slomškove Bratovščine sv. Cirila in Metoda in praznik, oziroma nedelja po prazniku teh dveh naših blagovestnikov. Enako prisrčno želijo sveti Oče, da bi čim več nesrečnih paganov došlo do spoznanja Resnice ter se pridružilo edinozveličavni Cerkvi Kristusovi. Pripomo-rimo vsak po svojih močeh, da se izpolnijo ti blagi in vzvišeni nameni poglavarja svete Cerkve !
Misijonski darovi, nabrani omenjeno nedeljo, naj se čimprej vpošljejo, ali po dekanijskih uradih, ali naravnost s položnico, ki je pridejana tej številki Oglasnika.
Priložena je tudi vpisna in nabiralna pola DŠV, da se znovič zbudi zanimanje za to prevažno družbo. Župnijski uradi, ki so se lani zavzeli za DŠV, prejmejo primerno število teh listkov v posebnem zavitku.
Podrobni izkaz darov za DŠV v letu 1927 (zbirke na misijonsko nedeljo in članarine) se bo v kratkem priobčil. Skupno je došlo članarine Din 38.959'90, prispevkov na misijonski praznik 23. okt. 1927 Din 26.532 25, od misijonske prireditve v Mariboru 2. febr. 1927 Din 705'—, od enake prireditve pri Sv. Križu bi. Lj. 27. nov. 1927 Din 460'—-, obresti od glavnic, darovanih od preč. g. č. kanonika Ivana Lenarta „za misijone med pagani“, Din 3138'— tako, da se je moglo poslati sveti kongregaciji za širjenje vere Din 70.000 —. Bog daj, da bi naša škofija letos ne zaostala za tem razveseljivim uspehom!
51.
LIX. Sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1927.
A.
Rešitev konferenčnih vprašanj.
(Oglasnik lavantinske škofije 1927, str. 10.)
1.	Zakaj nazaduje po končani vojni število duhovniških poklicev v lavantinski škofiji? Ali je res obubožanost slovenskega ljudstva in neprimerna duhovniška plača edini
vzrok tega pojava?
Kakšna navodila daje v tem pogledu lavant, sinoda 1911 v poglavju 184 »De penuria
sacerdotum tollenda«?
Katera izmed nasvetovanih sredstev so se posebej obnesla, katera se še priporočajo?
V dvojni smeri so skušali poročevalci v okviru zgoraj navedenega sporeda rešiti vprašanje „De penuria sacerdotum tollenda“, prvič: Kako dobiti kljub premnogim povojnim oviram za lavantinsko škofijo zadostno število duhovščine; drugič: Kako dobiti vzgledno, gorečo duhovščino.
Najbolj izrazita rešitev navedenega konferenčnega vprašanja je dospela od cezanjevskega ekspozita, g. Mihaela Ferk. Naj služi torej za podlago nastopnega pregleda.
Na razburkanih valovih genezareškega jezera se bori proti viharju ladjica, plen naravnih sil. Mala kopica mož se krčevito oprijema jambora in desk; premočeni so od valov, smrtni strah se zrcali v njihovih potezah. Tolikokrat so že kljubovali viharju, spretno ukrotili razbesnelo morje. Pa danes! Tako brezupen še nikoli ni bil njihov položaj. So izgubljeni ? Ni več rešitve za nje? — Tedaj se spomnijo Učenika. Vzdudijo ga in iz prsi se jim izvije krik: „Gospod, reši nas, poginjamo!“ Mi vemo, da je pomagal. Jezus vedno pomaga.
Ali ni vsak človek, ali niso vsi tisti milijoni, ki morajo z nami prehoditi zemeljsko pot, v isti nevarnosti kakor učenci Jezusovi, da v življenskem viharju utonejo brez Zveličarjeve pomoči? Brez rešilne roke Jezusove ne bomo prijadrali v pristan večne sreče; proti Njemu mora vsak prej ali slej iztegniti svoje roke in klicati: „Gospod, pomagaj mi . . .!“
Toda kje je Kristus? Kje ga naj išče človeštvo? Ko je še hodil po Galileji, se je že nekako pomnožil, se obdal s trumo zvestih sodelavcev in jih poslal oznanjat evangelij in izvrševat učeniško oblast. Ko pa je zapustil zemljo, jim je izročil vso svojo vzvišeno nalogo, jim odprl meje Palestine z naročilom: „Pojdite in učite vse narode in krščujte jih!“ (Mat. 28, 19.) Po teh odposlancih in njihovih naslednikih, katoliških duhovnikih, hoče ostati med vsemi narodi ter jim biti Odrešenik in Pomočnik. V katoliškem svečeništvu, in edino v njem, ima človeštvo rešenika, ki ga more in hoče voditi skozi življenske viharje k luči in miru.
Pa je tudi dovolj svečenikov, ki bi bili človeštvu v pomoč v dušnih nevarnostih? Žal ne! Veliko duš kliče zastonj : „Gospod, reši nas!“ Po svetovni vojni vlada skoro povsod veliko pomanjkanje duhovnikov; večje, kakor mogoče sami mislimo. Največje je pomanjkanje duhovnikov v srednji Ameriki, posebno v Mehiki, kjer je bilo že pred vojno. Po vojski se je število kat. duhovnikov vsled nasilja Gallusovega v Mehiki še bolj skrčilo. Tam pride na enega duhovnika 10.722 vernikov. V južni Ameriki pa je razmerje 1:5.461. Jako veliko pomanjkanje je tudi v severni Nemčiji; v škofiji Breslau je razmerje 1:2.385. Povprečno je stanje 1:1.693. V južni Nemčiji je razmerje 1:967. V zagrebški nadškofiji pride na enega duhovnika 3.650 vernikov; v djakovski 2.786, v senjski 2.197, v ljubljanski 1.130. (A. Mrkun. Cerkveni priročnik, Ljubljana 1922.) Po vsem svetu je približno 299,360.582 katoličanov, duhovnikov pa, ki delujejo v dušnem pastirstvu 232.942, razmerje torej 1:1.285. (Podatki iz Nemčije so vzeti iz „Kirchliches Handbuch 1918/19“, herausgegeben von H. A. Krose S. J. Iz ostalih krajev pa so podatki iz „Atlas Hierarchicus“ (1913) od K. Streit-a 8. V. D. Ker niso podatki, koliko duhovnikov je zaposlenih v duševnem pastirstvu, bili povsod navedeni, sem od skupnega števila duhovnikov odbil 20°/0 za tiste, ki so zaposleni po šolah, pri socialnih ustanovah etc.).
In v naši škofiji? Glasom šematizma 1928 šteje škofija 609.585 vernikov. Od 562 duhovnikov jih deluje v dušeskrbju ca. 460 (249 župnij [ker 6 nezasedenih], 139 zasedenih kapla-nij od 227). Na enega dušnega pastirja pride torej 1325 vernikov. Če pomislimo, da je nezasedenih 94 dušnopastirskih mest in da so še ostali z delom preobloženi ter če vzamemo v poštev dejstvo, da na leto umrje večje število dušnih pastirjev, kakor se jih ordinira, nas mora to navdajati z resno skrbjo in nam zastaviti vprašanje:
Zakaj nazadnje po končani vojni število duhovniških poklicev v naši škofiji?
Kot vzrok našteva Lav. sinoda iz 1. 1903. (Ecclesiae Lav. Syn. dioec. anno 1903 coadunata. Maribori, 1904. Cap. CIV. pag. 907.): fidei demissio, mala vel neglecta educatio filiorum, dissoluta disciplina in familiis, parva reverentia, quae ministris Ecclesiae exhibetur, indifferentia in rebus, quae bonum animarum respiciunt. Sinodalna knjiga iz 1. 1911 pa še pripomni, da so temu krivi „homines irreligiosi, qui dolendo errore capti et abominabili religionis Ecclesiaeque catholicae odio ducti iuvenes in scholis mediis versantes et mox de eis abituros, alioquin ad speciale Dei servitium vocatos, mediis quibuscumque valent, praesertim subventionis materialis, si desilierint a proposito sancto, promissionibus avertere conni-tuntur a vocatione divina eosque derisionibus, 'contumeliis, conviciis afficiunt, si in ea perseverent.“ (Operationes et Constitutiones Syn. dioec. Lav., 1911, Cap. CLXXX1V. pag. 806.)
I.
Vsi navedeni razlogi nazadovanja duhovniških poklicev veljajo še danes, vendar ostane izmed glavnih vzrokov, zakaj po vojni nazadujejo duhovniški poklici: (med in po vojni se razpasli) materializem. Kakor je nekoč Izrael ob
sinajski gori vzel svoje zlato, iz njega vlil zlato téle in ga molil, tako tudi moderni svet moli zlato tele — mam una — pozablja na dobrine, „quae sursum sunt“, in išče svoje sreče „super terram“, na zemlji; nesrečni pohlep po bogastvu je bil kriv svetovnega klanja, je tudi kriv, da toliko duhovniških poklicev utone v reki materializma, ki se je razlila po svetu. (Medsebojna rivali teta posameznih držav na svetovnem trgu, kjer je skušala ena drugo izpodriniti, je dovedla do medsebojne mržnje in ker denar ne pozna ljubezni, ki vsa tudi najhujša nasprotja lahko poravna, je tedaj vladajoči liberalizem si skušal osvojiti nadvlado z orožjem.) Dejstvo je, da ob začetku vojne niti v eni bojujočih se držav ni bila na vladi stranka svetovnega krščanskega nazora. Boga so potisnili vstran in si sami delali pravico. Pa Bog se ne da potisniti vstran „Vedi in glej, da je hudo in bridko, ker si zapustil Gospoda Boga svojega in ker ni pri tebi strahu pred menoj, govori Gospod vojnih trum.“ (Jer. 2, 19.)
Gornje besede sv. pisma so se uresničile. Milijonska smrt in tisočero gorje je prišlo črez nas in nam pokazalo, kako daleč privede človeštvo brezbožnost in prelamljanje božjih	zapovedi. Osem	milijonov	mladih	ljudi je pokrivalo bojišče,
milijardne vrednote	so bile uničene,	uničenih	pa tudi	veliko nadebudnih duhov-
niških poklicev. Nekatere je zadela smrtna kosa, drugi so, nevajeni prostosti, ki so jo uživali z zaledju in vsi e d slabih vzgledov zašli na stranpota, izgubili celo vero. Prej trdno odločeni, služiti enkrat Bogu, so v premnogih slučajih postali nasprotniki krščanske misli.
Druge, ki so ostali vsaj zvesti Bogu, če že ne poklicu, je premotil mam on. Gospodarsko življenje je po vojni dobilo čisto drugo obliko. Razna industrijska in bančna podjetja so rastla iz tal ; rabila so mnogo uradništva. Služba se je lahko dobila, dobro	je bila plačana.	V resnici	idealen	je moral biti dijak, ki se
ni dal premotiti ter	se je odločil za	duhovniški poklic	kljub slabi plači, ki je je
še sedaj duhovščina deležna ! Vsaj se dandanes duševne zmožnosti pri človeku malo cenijo ! Kult telesa, sile in spretnosti stopa vedno bolj v ospredje; to se vidi na sedanji ženski modi ter v pretiranem športu.
Baš radi tega, ker je svet preveč prepojen z materializmom, ker ne upošteva duševnih dobrin, gine zrni sel za idealizem, za žrtve, in stopa v ospredje premajhna duhovniška plača, ki plaši abiturienta pred duhovništvom. Ni to sicer edini vzrok pomanjkanja duhovniških poklicev, pa marsikoga le premoti, da se poprime drugega poklica, kjer bo gmotno bolje stal. To je realnost, pa naj bo ta ugotovitev za idealizem slov. ljudstva in za slov. abituriente še tako poniževalna !
2. Vzrok nazadovanja duhovniških poklicev je nadalje verska mlačnost» ki se je razpasla povsod in se močno zajeda v družine. Čtivo, ki ga smejo brati otroci vsevprek, kino, gledališče, storijo svoje: dodenimo še dvomljivo tovarišijo brez nadzorstva v šoli in na cesti, pa bo vsem jasno, da taka mladina nima smisla ne za idealizem, ne za zdržno, čisto življenje, ne za žrtve, torej tudi ne za duhovništvo.
3. Kar mimogrede omenim kot nadaljnji vzrok padanja duh. poklicev : pomanjkanje lastne gimnazije v lavantinskem dijaškem semenišču ;
4. koedukacij o dijakov in dijakinj s predrznimi modnimi oblekami na srednjih šolah.
5. Higijenično nedostatnost bogoslovnice ter
6. povojno gospodarsko krizo in žnjo združeno revščino, obubožanje ljudstva. Trpi tu v prvi vrsti kmet, ki je jedro naroda, iz katerega je izšlo največ duhovnikov. Težke davčne obremenitve, neprimerne cene kmečkih pridelkov v primeri z industrijskimi, navadnemu posestniku popolnoma onemogočijo šolanje svojih otrok. Veliko posestnikov se mora celo zadolžiti, da zmorejo samo davek.
Poleg tega pa cene za stanovanje, oskrbo po mestih, niso v nobenem primeru z dijaškimi stanovanji v predvojni dobi. Zato včasih tudi najboljša volja starišev ne zadostuje, da bi se odločili za šolanje sinčka.
Sedajj ko smo spoznali vsaj poglavitne Vzroke pomanjkanja duhovniških poklicev po vojni, bomo lažje rešili vprašanje :
II.
Odkod naj dobimo več duhovnikov?
Lavantinska sinoda 1911 v 184. poglavju „De penuria sacerdotum tollenda“ v prvi vrsti polaga dušnim pastirjem na srca, da pomoči podpirajo dijaško semenišče v Mariboru, da bo dijaško semenišče sprejemalo čimveč gojencev in s čim manjšo vzdrževalnim)! To bo veliko pripomoglo k omiljenju enega izmed navedenih vzrokov nazadovanja duhovniških poklicev: obubožanje ljudstva. Pa naj si jč sem eniško vodstvo pred vsem poklicano, da goji in ohrani v semeni ščnikih duhovniški poklic, da skrbi za pravo in solidno pobožnost, za apostolsko gorečnost ter duha zatajevanja svojih gojencev, vendar bi naj v trojnem oziru podpirali tudi dušni pastirji in posebno kateheti semeniško vodstvo, „ut prodeant e seminario clericorum sacerdotes sancti, in lege Domini voluntatem habentes et perfecti homines Dei, ad omne opus bonum instructi“. (1. c. pag. 810.) Kako? Takole opredeljuje lavant, sinoda pomoč duhovnikovo pri delu za duhovniški naraščaj :
A. Z ozirom na Boga se priporoča posebno izpolnjevanje Gospodove prošnje: „Messis quidem multa, operarii autem pauci; rogate ergo Dominum messis, ut mittat operarios in messem suam.“ (Matth. 9, 37.38.) Zato bi naj duhovniki:
1. Predvsem darovali svoje molitve, dobra dela, posebno daritev sv. maše, da nas Bog razsvetli, katere izmed naši skrbi izročenih dečkov je odločil za se; da bi nam pokazal pot, kako jih pridobiti in jim omogočiti študij; da jih Bog potrdi in ohrani stanovitne.
2. Tudi ob drugih prilikah: na prižnici, v spovednici,	ob kvaternih	nedeljah
in	kadar se oznanjajo	novomašniki, ob priliki ordinacije,	primicije, ob	pogrebu
duhovnega sobrata nam nalaga sinoda dolžnost, da vernike opominjamo na sedanje, v verskem oziru tako žalostne razmere; jih pozivamo, da molijo za dobre duhovnike in duhovniške poklice, darujejo v ta namen svoja dobra dela, sv. obhajila, da po duhovnikih pride in se razširja božje kraljestvo na zemlji. Pa tudi sami molimo, žrtvujmo ob navedenih prilikah za vse, „quos ab aeterno vocavit Pastor animarum nostrarum“.
3. Sinoda nalaga	dušnim pastirjem tudi dolžnost, da	ob kvaternih	nedeljah
in	kadar se razglasijo	novomašniki, molijo z verniki za	duhovnike po	končani
pridigi tri Očenaše, tri Češčene Marije s predpisano kolekto; naroča, da se vsako nedeljo ob 18. uri zvoni v ta namen in se vernikom večkrat razloži pomen tega zvonenja ter kaj naj molijo.
4. Posebne dnevne molitve naroča sinoda gojencem velikega in malega semenišča za duhovniški naraščaj. (Sinoda 1911, pag. 813.)
B. Z ozirom na krščanske družine bi naj stremljenje dušnega pastirja šlo za tem, da se povzdigne versko življenje. Saj je bilo v prvih krščanskih časih prvo duhovno semenišče krščanska družina.
1.	Zato naj posebno skrbi in priporoča, da se v družini vestno opravlja vsakdanja molitev, tudi sv. rožni venec, ter goji skupna družinska molitev; pospešuje naj cerkvene bratovščine in družbe, posebno med mladino; naj skrbi za razširjenje nabožnih listov in dobrih časnikov. V prvi vrsti pa naj bo sam vzgled dobrega duhovnika, to bo najboljše priporočilo duhovniškega stanu in poklica!
2. Ob primerni priliki (na prižnici, v spovednici, pri krščanskem nauku, v zasebnem pogovoru) naj razloži staršem poglavitne kriterije duhovniškega poklica in jim polaga na srce, naj dečka ne ovirajo, pač pa mu naj omogočijo študij, če se je odločil za duhovniški poklic. Naj jim večkrat slika srečo in čast starišev, če imajo sina-duhovnika.
3.	Seveda jih je treba tudi opozoriti, če je jasno, da otrok nima poklica za duhovski stan, naj ga ne silijo; ker je bolje: nobeden duhovnik kakor slab duhovnik.
C.	. 1. Z ozirom na kandidate duhovniškega stanu določa sinoda, da naj dušni pastirji tiste, o katerih domnevajo, da imajo poklic, izberejo in po svojih močeh poskrbijo, da se pošljejo v šole. Posebno katehet ima dovolj prilike, da otroka opazuje in ugotovi, ali ima poklic in potrebne zmožnosti, telesne in duševne. (Posebno če ga zaljšajo za duhovniški poklic potrebne čednosti. Gledati je tudi treba na telesno zdravje.) Slabičem in bolnim, posebno bolnim na živcih, je odsvetovati. Takim bo duhovniški poklic (ki se mora izvrševati posebno v spovednici) povod vednega dušnega vznemirjanja in nezadovoljstva.
2. Če se je kdo odločil za študij, naj mu pomaga, da se sprejme v semenišče, oziroma mu bo poiskal ali mu vsaj posredoval primerno stanovanje, da dijak ne bo prišel med pokvarjene ljudi, ki bi ga izkoriščali in morda celo pohujšali.
3. Med počitnicami ga naj vabi večkrat v župnišče, tudi na kosilo ob nedeljah, naj ga v pogovorih utrjuje v dobrem in ga navdušuje za poklic. Posojuje mu naj tudi večkrat dobre in podučne knjige, da ne seže po slabih. V poznejših letih mu že lahko odkaže kako delo v pisarni, n. pr. prepisovanje matrik, ga zaposli, če mogoče, v društvih, a previdno.
Na nevsiljiv način ga navajaj tudi k pogostemu prejemanju sv. zakramentov. Sv. Evharistija je najboljše sredstvo, da ohrani fanta dobrega in ga varuje dušne gnilobe. Kadar pa pride čas, ko se bo fant moral odločiti za ta ali oni poklic, pa ga na diskreten način podpiraj z nasvetom, da bo odločitev za bogoslovje lažja. Saj ima dijak včasih hude notranje boje, posebno, če nanj vplivajo Cerkvi sovražni ljudje. Silil ga pa v ta stan ne bo nobeden duhovnik. To so gotovo žrtve za dušnega pastirja, a so dobro naložen kapital.
III.
Tako sinoda. Katera izmed naštetih sredstev so se posebno obnesla, je težko reči. So tako tesno zvezana med seboj, da jih je težko ločiti. Eno dopolnjuje drugo. Posebno, ker se ne gre samo za zadostno število duhovščine, ampak še bolj za vzgledno, gorečo duhovščino. „Multiplicasti gentem et non magnificasti laetitiam“ (Isaias 9, 3) ne sme veljati o duh. naraščaju. Brezdvomno moramo dati prvo mesto
1.	molitvi. Vsaj jo imenuje sinoda (1. c. str. 812. t. 3.) „medium efficacissi-mum“. Zlasti, ker nas Gospod sam poziva k molitvi : „Rogate ergo Dominum messis, ut mittat operarios in messem suam." Če nas Gospod torej sam poziva, gre gotovo za važno, veliko stvar. Ni je večje kazni za ljudi, kakor če jim Bog odtegne duhovnika deloma ali popolnoma. S tem jim nekako odtegne Mozesa, ki za nje moli na gori, jim vzame nekako zid, ki jih brani pred jezo božjo. Tam, kjer ni več duhovnika, ki bi molil in maševal, svaril in opominjal, tam se bo materialistični nagon pri človeštvu kljub vsej kulturi vedno bolj uveljavljal. „Mysterium iniquitatis“, sin pogube, antikrist, o katerem govori sv. Pavel v
2.	Tesal. 2 in na drugih mestih, bo vedno bolj pridobival na vplivu. Zato molimo, prosimo Gospoda ob vsaki priložnosti, da pošlje delavcev, in sicer gorečih delavcev v svoj vinograd. Pazimo, da se v vinograd ne prikrade kak nevreden delavec. Kaj je „volk“ med ovcami, vemo sami.
2. Nadalje moramo pomisliti : Da iz velikega pomanjkanja duhovnikov šene sledi tudi pomanjkanje duhovniških poklicev. Ne! Bog' nudi v svoji Previdnosti in Modrosti vsekdar tudi sredstva, ki jih duhovnik potrebuje, da more svojo nalogo med svetom vršiti. Ne bi se strinjalo z božjo Modrostjo in Pravičnostjo, če bi Bog sv. Cerkvi in njenim predstojnikom naložil težko nalogo, na prim. zveličanje duš, pa bi jim za izpolnjevanje te dolžnosti ne dal potrebnih moči. Sv. Duh vodi in vlada Cerkev ne kakor kak brezbrižen častni predsednik, temveč kot vsemogočni delivec življenja in moči. Od njegove strani ne manjka sv. Cerkvi ničesar. Manjka samo našega sodelovanja. Bog ne pošilja že „gotovih“ duhovnikov. Kakor poljski sadež z božjim blagoslovom in po človeški marljivosti dozoreva, tako zori tudi plemeniti sad duhovništva v katoliški Cerkvi ! Prvo pozornost bo obrnil dušni pastir krščanski družini, ki je „antiquissimum clericorum seminarium“ (Sinoda 1911, str. 817).
3. Krščanska družina in duhovniški poklic. P. Arnold Janssen
S.	V. D. je rekel : „Duhovniški poklic je milost božja. Toda ljubi Bog zelo redko svojo milost čudežno pošilja z neba. Navadno pusti, da dobro kakor naravnim potom vzklije iz naročja sv. Cerkve. Tako tudi duhovniški poklic vzklije navadno le v okrilju krščanske družine. Posebno so to dobre matere, ki si morajo iz neba s svojimi molitvami in čednostmi izprositi sina-duhovnika.“ (Kleiner Herz-Jesu-Bote 1874, Heft 3.)
Da, krščanska družina je ognjišče duhovskih poklicev. Kakor namreč slabe lastnosti staršev preidejo na otroke, tako tudi dobre: verska zavest in prava pobožnost. Tu pride v prvi vrsti v poštev mati, ki tudi otrokom največ od svoje osebnosti da.
K podedovanju še pride moč dobrega vzgleda. Od staršev se otroci največ naučijo, njihov značaj najprej posnemajo. Starši oblikujejo otrokovo voljo in značaj, ga navajajo k dobremu, zatirajo njegove slabe strani ali pa tudi pustijo, da podivja. Res duhovniških poklicev zato v veliki meri od visi od dobrega duha v družini. Zato mora duhovnik svojo posebno skrb posvetiti vzgoji krščanskih družin. Z vso vnemo jih bo pridobival za posvetitev presv. Srcu Jezusovemu, za pogosto sv. obhajilo, za nabožne družbe i. t. d. Važna je pastoracija mater. Pri duhovnih vajah, stanovskih naukih in misijonih, v družinskih listih, pri poduku nevest se mora uporabiti	prilika,	da	se sedanjim in bodočim	materam budi zavest
o visoki	časti in odgovornosti,	ki	jo imajo napram Bogu;	da niso dolžne dati
otroku le telesnega življenja, temveč tudi bogato duševno dediščino: čistost srca, ljubezen	do molitve, do	sv. zakramentov, do izpolnjevanja	božjih in cerkvenih
zakonov.	Ravno pobožne	matere	je	Bog odločil, da darujejo	Cerkvi mašnike, ki
si jih lahko z molitvijo celo izprosijo.
Prepričati pa mora krščansko družino o zlobi protinaravnega omejevanja števila otrok. Kjer se starši „otrok bojijo“, tam ne bo duhovniških poklicev. Med vernimi protestanti je močno razširjena navada: Če ima družina obilo glav in se starši bojijo, kako naj ves drobiž preživijo, kaj storijo? V imenu božjem vzamejo v svojo družino še kakega osirotelega otroka ter z dobrim delom krščanskega usmiljenja kličejo božji blagoslov na svojo družino. To otroško zaupanje v Božjo previdnost je vredno posnemanja tudi od katoliških staršev !
Tudi pospeševanje češčenja Matere božje je jako pripravno sredstvo za vzgojo dobrih mater. Marija je dala svetu prvega duhovnika nove zaveze in mnogo cerkvenih očetov zastopa mnenja, da je Marija s svojo molitvijo in hrepenenjem pospešila prihod Mesijev. Zato bo posebno rada podpirala prošnje tistih mater, kojih srce navdaja isto hrepenenje, Bogu in Cerkvi dati sina-duhovnika.
4. Treba je najprej izpod bude. Večinoma dobi deček prvo nagnjenje za duhovniški poklic „slučajno“ po knjigi, od staršev, od sorodnikov. Mogoče je bila pridiga, slovesna služba božja, primicija, sv. birma povod, da se je v duši
dečkovi vzbudila misel: „Duhovnik biti je vendar lepo; tudi jaz bi bil rad dober duhovnik!“ To je bila'milost in mogoče prvi člen k verigi milosti, ki je vodila dečka pred aitar. Seveda dušni pastir ne bo prepustil „duh. poklicev“ zgolj „slučaju“.
Sam bo milosti božji pripravljal pot, da se opomore velikemu pomanjkanju duhovščine. Veliko duhovnikov je nastopilo to pot in z zelo lepim uspehom. Kako?
V škofiji Trier je n. pr. župnik Doerner ustanovil „apostolstvo duhovniških in redovniških poklicev (Apostolat der Priester- und Ordensberufe)“, ki je leta 1918 v mestu Bonn ustanovilo svojo centralo. Namen tega apostolstva je „pospeševanje duhovniških ter redovniških poklicev in podpiranje ubogih dečkov, ki se hočejo temu poklicu posvetiti“. Centrala izdaja tudi list „Quatemberbote“, ki služi temu namenu. (Podatki so vzeti iz knjige Hermann Fischer S. V. D., Mehr Priester für das Heil der Welt.)
Pred vsem bo ob dani priliki dušni pastir opozoril ljudstvo na veliko pomanjkanje duhovščine. Na prižnici, v društvih, v šoli. Posebno pri pripravi na prvo sv. obhajilo naj duhovnik večkrat povdarja, kako važen, lep, vzvišen je du-hovski stan. „Vestnik“ skupščine III. reda 1928 piše v II. številki str. 27: Ko pripravlja katehet otroke na prvo sv. obhajilo, se mu nudi izvrstna priložnost, da odgrne pred njihovimi očmi skrivnostno zaveso svečeniške veličine ... Ko je otrok za silo razumel, kaj je posvečeni kruh, ne bo težko zbuditi v njem slutnjo o veličini tistega, ki sv. obhajilo nosi v svojih rokah in ga deli! .. . Tudi nabožni listi bi nas lahko v tem stremljenju podpirali.
5. Tudi podrobno delo je važno. Če vidi, da je njegova beseda padla na rodovitna tla, mora to izrabiti in poklice izbrati. Nekateri se bodo mogoče sami javili. Drugi pa so preboječi, ne pridejo sami na misel, da bi se posvetili duhovniškemu stanu. Te je treba opozoriti! Zgodilo bi se mogoče v naslednji obliki: „Glej fantek, toliko let že imaš! Slej ali prej si boš izbral poseben poklic. Si že mislil kedaj, da bi postal duhovnik? Kako lep je duhovniški stan! Popolnoma se lahko Bogu posvetiš, delaš za njegovo čast, za zveličanje duš. (Sam si, pa s tem služiš nevenljivo krono.) Moli večkrat v ta namen; tudi jaz bom molil zäte. Če te veseli postati duhovnik, posvetuj se s stariši. Tudi jaz bom govoril ž njimi, če se odločiš.“
Take besede iz duhovnikovih ust, še bolj pa duhovnikova osebnost, njegov svetniški vzgled bodo na nepokvarjenega dečka vedno napravile globok vtis. Večkrat se bo na nje spominjal in se v mislih ž njimi bavil. Čestokrat bo moral seveda duhovnik tudi gmotno pomagati. Če sam — posebno v sedanjih časih — ne bo mogel veliko žrtvovati, se bo obrnil do blagih src. Dobro sredstvo je tudi, če se eden ali drug dobrotnik zaveže prispevati malo mesečno vsoto, četudi bi bilo le nekaj dinarjev. Če pridobi večje število takih dobrotnikov, je študij dečku zasiguran.
Tekom študija dečka duhovnik vedno podpira s svojim očetovskim varstvom; stik med duhovnikom in dijakom mora biti vedno svež in prisrčen. Blagor dijaku, če je v izkušenem duhovniku našel očetovskega svetovalca, ki čuva v dečkovem srcu sveti plamen idealizma z nasvetom, poukom in svarilom, ga v viharju življenja varuje pred ugašenjem.
6. Vodstva potrebuje dijak še posebej na srednji šoli! Najboljši možje, kar jih premore škofija, bi bili komaj dobri dovolj za poklicane voditelje srednješolskega dijaštva, za veroučitelj e na gimnaziji. Gimnazije so matice katoliškega izobraženstva, matice tudi bogoslovja. Tukaj je „multa messis“ za duhovniške poklice! Pa kako? Zgled in osebnost veroučitelja, način podajanja veronauka in cerkvene zgodovine ! Osebni stik veroučiteljev z izbranimi dijaki, ki vzbujajo upanje, da bodo nekoč duhovniki. Dijaške kongregacije zlasti za dijake zadnjih razredov! Najboljše poroštvo za ohranitev in gojitev duhovniških poklicev je seveda dijaško semenišče, a to še desetletja ne bo dovolj močno, da bi moglo
sprejeti vse dijake, ki imajo veselje do duhovništva. Zato ima veroučitelj prevažno nalogo, ki je morda največja in najtežja umetnost: voditi mlade ljudi v svetišče duhovništva.
7. Župnija in duhovnik. Če gledamo statistike, katere župnije dajo več duhovnikov, vidimo, da nekatere dajo izredno veliko število duhovnikov, druge pa malo ali celo nič. Ali v takih župnijah ni duhovniških poklicev ? Brez dvoma! Manjkalo je izpodbude, vzgleda. Če se je kje le storil začetek, dala prva izpodbuda, jih je prvi vzgled potegnil veliko za seboj. Župnija, kjer ni toliko duhovnikov, kakor jih sama rabi, ni na višku.
Kdo pa naj da to izpodbudo? Seveda duhovnik sam. Pri protestantih župnišče samo skrbi za naraščaj. Katoliški duhovnik nima družine. Njegova družina je vsa župnija. Iz nje si mora vzgojiti naslednika.
V prvi vrsti naj navaja župnijo, da bo molila za dobre duhovnike. O tem se je že govorilo.
Poleg molitve pa naj vernike tudi navaja, da bodo znali ceniti duhovniški stan. Arski župnik sv. Vianney, kateremu gotovo ni manjkalo ponižnosti, je rekel nekoč svojim župljanom: „Za Bogom je duhovnik vse. Pustite župnijo dvajset let prazno, in molili bodo nespametne živali. Če bi jaz in moj kaplan odšla iz Arsa, bi rekli : Naš Gospod in Zveličar ni več tukaj, sv. daritev se tu ne daruje več; na ta način tudi lahko doma molimo ..„O kako velik je katoliški duhovnik! On je poosebljena ljubezen božjega srca!“ (H. Fischer, 1. c., str. 146.) In v resnici, tam, kjer ni katoliškega svečeništva, ki bi opravljalo daritev, n pr. pri protestantih, ni prave gorečnosti. Čerkve so večinoma prazne, ker v njih ni Jezusa. Niti pridig ni več treba poslušati. Čemu? Saj imajo doma Radio, potom katerega sprejemajo „besedo božjo“. V Ameriki je celo sekta, ki nosi kuriozno ime „50.000-Radio-svetovna cerkev“. Ima svojega pastorja, ki ga večina članov še vidla ni in ki jim pridiguje le potom Radio-postaje. Pa so tako zadovoljni, da jim ni treba v cerkev, da so svojemu pastorju darovali auto. (Radio-Welt 1926, zv. 28, str. 8.) Že iz tega vidimo, kako tonejo ljudje v temo in smrtno senco, kjer ni duhovnika, ki bi daroval naj svetejšo daritev v spravo !
Če bodo znali župljani ceniti veliko dostojanstvo katoliškega duhovnika, bo rastla tudi njihova darežljivost. Pobožni starši bodo radi dali svoje otroke v šole, ostali verniki bodo radevoljno podpirali ubožne dijake. Tudi ob kvaternih nedeljah bodo prispevki za dijaško semenišče večji. Prav posebno zaslugu pa bi si pridobila župnija, če bi enega ali drugega izmed ubožnih otrok dala na svoje stroške šolati. To bi bilo bolje kakor vse pobožne ustanove. Na Holandskem se je od 1220 župnij zavezalo 720 župnij, da hočejo oskrbeti po enega bogoslovca v njegovem študiju. Izbrati hočejo v svoji župniji revnega, a sposobnega dečka, ga poslati v šole in skrbeti zanj, dokler ne doseže mašniškega posvečenja.
8. Naše prizadevanje za povzdigo števila duhovnikov pa bo našlo rodovitna tla le tam, kjer dodo verniki znali ceniti deviško čistost. Saj ravno deviško življenje duhovništva sovražniki od zunaj in slabiči od znotraj najbolj napadajo. „Čistost je nekako drevo življenja za duhovski stan. Dokler bo od tega drevesa užival, bo živel vekomaj. Peklenska vrata ga ne bodo premagala. In čim več bo okušal od tega drevesa, tem bolj bo Kristus živel in deloval v njem, tem lažje bo izvrševal svojo nalogo med svetom.“ (H. Fischer, 1. c. str. 148.)
Hettinger piše: „Zaročeni kakor Jezus Kristus z deviško Cerkvijo božjo v mističnem zakonu, naj bi vzbujali duhovne sinove, duhovno kraljestvo ustanavljali, z besedo in zakramentom, po njim v posvetitvi dodeljeni čudežni moči vzbujali v dušah višje življenje skozi stoletja.“ (Apologie des Christentums, 3, 22. Vortrag.)
Kdor torej hoče pomagati, da se odpomore velikemu pomanjkanju duhovništva,
ta bodi tudi zagovornik katoliškega deviškega ideala, posebno med mladino. Pri verouku, krščanskem nauku, v društvih, posebno mladinskih, v spovednici, s pospeševanjem šestnedeljs-ke Alojzijeve pobožnosti, priporočajmo in polagajmo mladini na srce čisto življenje. Posebno pospešuje čistost otroška pobožnost do Device Marije, ki je kraljica devic.
Navajajmo mladino k pogostemu prejemu sv. Evharistije, ki je „vinum, germinans virgines“. Tako nas vprašanje: odkod naj vzamemo več duhovnikov, vodi zopet nazaj k oltarju, za katerega iščemo zvestih služabnikov. Je neko razmerje med duhovništvom in Evharistijo: Katoliško duhovništvo skrbi za trajno bivanje Jezusovo v Naj svet. Zakramentu, sv. Evharistija pa daje duhovništvu naraščaj, življensko moč in nesmrtnost.
V očigled splošnega pomanjkanja duhovništva se naroča vsem čč. župnijskim predstojnikom, da slej ko praj skrbe za vestno opravljanje od lavant, sinod predpisanih molitev za goreče duhovnike. Odreja se pa pcsebnö, da se pridiguje na jesensko kvaterno nedeljo o potrebi in pomanjkanju duhovništva, o skrbi za duhovniški naraščaj in podobno ; popoldanska molitvena ura pa bodi posvečena presv. Srcu Jezusovemu za obilen duhovniški naraščaj.
Viri, ki so se uporabili pri tem referatu:
1. Že citirani sinodi iz 1. 1911 in 1903.
2. Hermann Fischer, Mehr Priester für das Heil der Welt. Missionsdruckerei Steyr.
3. Otto Hättenschwiller, Sorget für Priester in bedrängter Zeit ! Innsbruck, Verl. F. Rauch 1918.
4. Theol.-prakt. Quartalschrift, Linz 1927, Heft II. (Članek „Eine Herrenbitte“ na slr. 367.)
5. Rober Müder, Die Ganzen. Lentner’ sehe Buchhandlung München. 1920.
6. Razne misli iz duh. listov: Verbandsblatt der deutschen kath. Geistlichkeit, Prag. 1. 1927, S. 22 ff; Referat über Priesternachwuchs, P. Hector O. M. I.
7. 1927, 8. 28. „Priesternachwuchs und zeitgemäße Seelsorge“.
8. 1926, 8. 69. Priesternachwuchs, ein Notschrei.
9. Pastor bonus, Trier 1926, 8. 139ff: Weckung von Priester- und Ordensberufen.
10. 1. c. 1922, 8. 104 ff: Überlastete Seelsorger.
11. Oberrheinisches Pastoralblatt, Freiburg 1926, 8. 26. Priestermangel. 8. 294. Priestermangel und Religionsunterricht.
52.
Slovstvo.
1. Dr. Mihael Opeka: Studenci žive vode. Štiriindvajset govorov o svetih zakramentih. — Ljubljana 1928. Založila prodajalna Ničman. Cena 32 Din, po pošti 34 Din. — Kdor si je nabavil dosedanje zbirke Dr. Opekovih govorov, ne bo hotel pogrešati tega njegovega dela, v katerem z njemu lastno učenostjo in zgovornostjo razlaga katoliški nauk o sedmerih svetih zakramentih ter vabi krščansko ljudstvo, naj se pridno poslužuje teh neusahljivih virov milosti in zveličanja. — Knjiga se sama priporoča.
2. Priprava na prvu svetu ispovjed i na prvu svetu pričesk Prema Jaegers-Schmittu preveo msgr. dr. Beluhan Milan. Zagreb 1928. — Dober in učinkovit pouk o sv. spovedi in o sv. obhajilu je ena najvažnejših, pa tudi najtežavnejših nalog katehetovih. V gornjem hrvatskem prevodu nauka o sv. spovedi po Jaegersu, o sv. obhajilu pa po Schmittu, najde katehet popolnoma izdelane, zelo praktične kateheze za pripravo šolske mladine na prejem teh svetih zakramentov. Zato se knjiga priporoča tudi slovenskim katehetom.
3. a) Duhovniški poklici, b) Redovniški poklici. Obe knjižici je izdal Glasnik presv. Srca Jezusovega v Ljubljani (1928). Cena vsakej je 5 Din, po pošti 6 Din. Knjižici sta prirejeni po angleškem izvirniku in nemškem prevodu. Citata se prav gladko in bosta dober pripomoček staršem in vzgojiteljem, da bodo budili duhovniški ali redovniški poklic v svojih sinovih, oziroma gojencih, še bolj pa abiturientom, da jim bo odločitev pri volitvi poklica lažja.
53.
Birmski izkaz za leto 1928.
Leta 1928 je bilo v naši škofiji birmanih 8.894, in sicer:
1. V dekaniji Dravsko polje:	Dne 17. majnika pri Sv. Juriju v Hočah 235 — dne	19. Majnika pri Sv.	Mariji na Črni gori	91	— dne 20. majnika pri Sv. Ani v Framu 178 — dne	21. maj-
nika pri M. B. v Cirkovcah 218 — dne 22. majnika pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju 126 — dne 23. majnika pri Št. Janžu na Dravskem polju 233 — in dne 19. julija pri Sv. Mariji v Slivnici blizu Maribora 275 - skupaj 1.356.
2. Dne 27. majnika v stolni in mestno-župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru 844.
3. V dekaniji Šaleška dolina: Dne 10. junija pri Sv. Juriju v Š kal ah 434 — dne 11. junija pri Sv. Martinu pri Šaleku 158 — dne 12. junija pri Št. Janžu na Vinski gori 80 — dne 13. junija pri Št. liju pri Velenju 81 — dne 14. junija pri Sv. Pankraciju na Gornji Ponikvi 101 — dne 16. junija pri Sv. Petru v Zavodnjem 96 — dne 17. junija pri Sv. Mihaelu pri Šoštanju 481 — in dne 18. junija pri Sv. Andreju na Belih vodah 27 — skupaj 1.458.
4. V dekaniji Murska Sobota: Dne 1. julija pri Sv. Nikolaju v Murski Soboti 355 — dne
2.	julija pri	M. B. v Tišini 167	—	dne 3. julija pri Sv. Sebastijanu v Pečarovcih 49	— dne
4.	julija pri	M. B. v Markovcih	87	— dne 5. julija pri Sv. Trojici v G. Petrovcih 59	— dne
7.	julija pri Sv. Mariji v G. Lendavi 440 — dne 8. julija pri Sv. Juriju 345 — in dne 9. julija pri Sv. Jožefu v Cankovi 187 — skupaj 1.689.
5. V dekaniji Novacerkev: Dne 22. julija pri Sv. Jerneju v Vojniku 285 — dne 23. julija pri Sv. Jožefu na Frankolovem 55 — dne 24. julija pri naši ljubi Gospej v Črešnjicah 41 — dne 25. julija pri Sv. Petru in Pavlu v Vitanju 219 — dne 26. julija pri Sv. Lenartu v Novicerkvi 142 — dne 28. julija pri M. B. na Dobrni 130 — in dne 29. julija pri Sv. Martinu v Rožni dolini 119 — skupaj 991.
6. V dekaniji Ljutomer: Dne 2. septembra pri Sv. Križu bi. Ljutomera 371 — dne 3. septembra pri Sv. Mihaelu v Veržeju 91 — dne 4. septembra pri Sv. Janezu Krstniku v Ljutomeru 508 — dne 5. septembra pri Sv. Roku in Sebastijanu v Cezanjevcih 147 — dne 6. septembra pri Sv. Trojici pri Mali Nedelji 218 — dne 8. septembra pri Sv. Magdaleni na Kapeli pri Radencih 258 — dne 9. septembra pri Sv. Juriju ob Ščavnici 349 — dne 10. septembra pri Sv. Petru v G. Radgoni 396 — in dne 11. septembra pri M. B. v Apačah 218 — skupaj 2.556.
54.
Osebna naznanila.
Imenovani so bili: Titi. g. Dr. Jožef Somrek, kn. šk. duh. svetovalec in bogosl. prof. v Mariboru, za kn. šk. častnega konzistorijalnega svetovalca; č. g. Stanislav Cajnkar za študijskega prefekta v kn. šk. bogosl. semenišču in za docenta bibl. ved N. Z. na tuk. bogosl. učilišču (5. septembra 1928) in g. Franc Lom, župnik v Šmarju pri Jelšah za dekana Šmarske dekanije (s 1. oktobrom 1928).
Umeščen je bil č. g. Franc Kren, kapelan pri Sv. Trojici v Halozah, kot župnik pri Sv. Križu nad Mariborom (s 1. septembrom 1928).
Postavljeni so bili gospodje: Jakob Rauter, župnik na Pilštanju, za soprovizorja župnije Sv. Marija v Zagorju (1. septembra 1928) in novomašnik Franc Lasbaher za III. prefekta v kn. šk. di j. semenišču (10. septembra 1928).
Nastavljen je bil defic. g. Martin Kozar za I. kapetana v Žalcu (s. 1. oktobrom 1928).
Prestavljeni so bili gg. kapetani: Martin Čepin od Velike Nedelje v Hoče (II), Blaž Dvoršak od Šv. Antona v Slov. gor. k Sv. liju pod Turjakom, Alojzij Ocvirk iz Ljubnega v Vojnik (II), Vincencij Pivec iz Hoč (II) k Veliki Nedelji in Anton Špari od Sv. lija pod Turj. na Ljubno (1. septembra 1928); Leopold Arko iz Žalca (I) v Braslovče, Franc Grobler iz Braslovč v Gornjo Radgono, Franc Jeraj iz G. Radgone k Sv. Trojici v Halozah, Janez Kodrič z Mute v Turnišče in Peter Pribožič iz Ruš na Muto (s 1. oktobrom 1928).
Začasno prazno ostane mesto kapelana pri Sv. Antonu v Sl. g., na Remšniku in v Rušah.
Umrl je č. g. Gašpar Kačičnik, vpok. ž. Sv. Frančiška Ksav. na Stražah, tč. v Dramljah, dne 3. septembra 1928, v 68. letu starosti. R. I. P.!
Lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru,
dne 4. oktobra 1928.
Izdaje lavantinski škofijski ordinariat. — Urejuje dr. Ivan Tomažič. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru.