Vida Kramžar Klemenčič
INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOM
PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
Eriksonovo preučevanje religioznosti spa-
da v okvir psihologije religije, ki se je osre-
dotočila na preučevanje individualnih po-
tez religioznosti. Tako so psihologi že ob
koncu prejšnjega stoletja utemeljili delitev
na institucionalno in osebno religijo in s
tem tudi religioznost. Vendar pa je ta deli-
tev, ki jo je formuliral W.James (1903), od-
prla številne dileme, kaj sploh sodi v okvir
individualnega preučevanja religioznosti.
Tako so se oblikovale različne usmeritve,
predvsem s področja psihologije in social-
ne psihologije, ki so zagovarjale različen
razpon koncepta individualne religije.
Mnogim se je Jamesova razdelitev zdela pre-
več radikalna. Erikson je po mojem mnenju
presegel ozki individualistični koncept pri
preučevanju religioznosti, s tem da je
razširil svoj model psihosocialnega razvoja
posameznika na področje religioznega.
Področje religioznega je s tem pridobilo
univerzalno dimenzijo, vendar ne ultima-
tivne in vseobsegajoče.
Mnogim se je osredotočenje na posa-
mezna religiozna izkustva pokazalo pre-
ozko. Pomembno se jim je zdelo vključiti v
individualno vejo tudi teologijo in prek nje
poudariti pomen individualnih religioznih
prepričanj. Sem bi lahko šteli mnoge teore-
tične dediče S. Freuda, kot sta npr. P. Pruy-
ser in A. M. Rizzuto.
Drugi so trdili, da je enako potrebno v
individualni okvir vključiti mitologijo z
njenim pomembnim, čeprav nezavednim
vplivom na človekovo osebnost. Sem bi
lahko prištevali predvsem globinske psiho-
loge, ki so sledili tradiciji Freuda, Junga in
O. Ranka.
Socialni psihologi so smatrali, da je treba
v okvir individualne religije vključiti tudi
nekatere družbene institucije, ki imajo
velik, lahko bi rekli direkten vpliv na indivi-
dualno religioznost. Taka institucija je npr.
duhovništvo, še zlasti njihove osebne kara-
kteristike in pričakovanja glede vloge, ki jo
igrajo. Drugo tako pomembno področje so
družbena stališča, še zlasti, ko gre za rasne,
etične in verske predsodke. Poudarjali pa
so tudi pomen motivacije za vključitev v
religiozne organizacije. Sem bi lahko pri-
šteli B. Spilko s sodelavci.
Četrtim se je zdel Jamesov okvir preozek
v kulturnem smislu, saj je prepoznal le na-
čine izražanja religioznih doživljanj, značil-
ne za zahodnoevropski civilizacijski okvir.
Zato so npr. J. G. Arapura, S. K. Ramachan-
dra Rao in L. Murphy zahtevali razširitev
koncepta.
Nekateri so poudarjali psihohistorični
pomen religioznih doživljanj in trdili, da je
treba osvetliti tudi zgodovinsko ozadje reli-
gioznih doživetij (npr. R. L. Rubenstein).
In nenazadnje so nekateri v individualni
religiji videli močan motivacijski dejavnik,
ki je tesno prepleten z osebnostjo posa-
meznika in je v tej zvezi tudi dinamičen
dejavnik njenega oblikovanja. Individualna
religioznost je potemtakem vključena v
razvojno komponento osebnosti.
INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST
IN OSEBNOSTNI RAZVOJ
Utemeljitelj te usmeritve je Gordon Allport,
ki je na začetku 50-let izdal zdaj že klasično
delo Individual and his religion in je videl
v religioznem izkustvu močno dinamično
53
VIDA KRAMŽAR KLEMENČIČ
komponento, motivacijski dejavnik in de-
javnik osebnostne rasti. Seveda s pogojem,
da gre za zrelo religioznost v nasprotju z
nezrelo. Prav dualni koncept zrela-nezrela
religioznost je njegov osrednji teoretski
koncept, ki ga je pozneje tudi prilagajal in
spreminjal. Tako je dualizem med indivi-
dualno in institucionalno religijo prenesen
v znotrajosebnostni vidik, se je naselil v
osebnost.
Nezrela religioznost je podrejena oseb-
nim ciljem. Zrela religioznost pa vključuje
atribute, ki jih je v zvezi z zrelo osebnostjo
opredelil že v delu o osebnosti {Persona-
lity: A psychological interpretation, 1937).
Zrela religioznost torej vključuje:
• interese, ideale in vrednote, ki so nad
nujnimi fizičnimi potrebami (Allport jih
imenuje psihogene vrednote),
• zmožnost objektiviranja samega sebe,
vključno z videnjem sebe z vidika drugih
in z zmožnostjo nasmejati se samemu sebi,
• posedovanje neke združujoče življenj-
ske filozofije, ki ni nujno religiozna, artiku-
lirana v besedah ali popolnoma izgrajena.
Kakor pravi Allport, je
večina kritik na račun religije usmerjena k
njenim nezrelim oblikam. Kadar je ta nezrela,
se ne dvigne nad raven impulzivne samo-
zadovoljitve. Namesto da bi se ukvarjala s
psihogenimi vrednotami (interesi, ideali,
vrednotami, ki so nad nujnimi fizičnimi
potrebami), streže funkciji zadovoljevanja
želja ali zadovoljevanja na sebe osredoto-
čenih interesev. V nezreli obliki ne spodbuja
samoobjektivizacije, ampak ostaja nepremiš-
ljena, nesposobna zagotoviti smiselno zvezo,
v katero se lahko postavi posameznik in iz
te perspektive sodi o kvaliteti svojega obna-
šanja. Končno nezrel sentiment v resnici
nima združujočega učinka na osebnost. Zrel
sentiment je zelo razčlenjen, po značaju dina-
mičen, kljub svoji izvedeni naravi, produk-
tiven v smislu trdne moralnosti, razumljiv,
celosten in v osnovi hevrističen. (Allport
1950: 27.)
Taka, lahko bi rekli radikalna opredelitev
religioznosti je zahtevala tudi dodatno pod-
krepitev in Allport jo je poskušal empirično
potrditi.
Pozneje je ta termin zamenjal z izrazom
notranja oz. zunanja religioznost, kar naj bi
ustrezalo dvema različnima psihološkima
tipoma. Poznejši raziskovalci so zavrgli
omenjeno shemo in trdili, da lahko t. i.
notranja religioznost kaže nekaj povsem
drugega, in sicer namesto pravega vernika
osebo s fanatično vero. Prepričanje, da je
osebna religioznost povezana z različnimi
psihološkimi tipi, je zamenjalo prepričanje
o dimenzijah religioznosti, ki govori o
različnih kvalitetah religioznosti, ki so lahko
prisotne pri posameznih ljudeh v različnih
etapah življenja. Razčlenitev religioznosti
kot cilja, sredstva in na dimenzijo nenehne-
ga iskanja inquest dimensions^ ne izključuje
različnih načinov religioznosti pri posa-
mezniku. Namesto stroge ločitve znotraj
religioznosti ponuja možnost izbire.
ERIKSONOVE FAZE RITUALIZACIJE
AUportovo pojmovanje religioznosti je bilo
glede na razvojni vidik statično in proble-
matičnost tega vidika so dokazale poznejše
empirične raziskave. Nakazovale so predpo-
stavke, da je tudi religioznost dinamična ka-
tegorija oziroma kategorija, vpeta v proces
dozorevanja ali pa drugačnega spremin-
janja osebnosti. Zvezo med osebnostnim
razvojem in religioznostjo so dokazovali
mnogi, toda le malokdo jo je izrazil tako
eksplicitno in tudi univerzalno kot prav
Erik Erikson. Ne gre torej za univerzalizem
religioznega doživljanja pri posamezniku,
temveč za univerzalizem pogojev, kar se
lahko samo pogojno razvije kot doživetje
religioznega. Od tu naprej nastopi svoboda
posameznikove izbire.
Da pa je Erikson razvil to izhodišče, si je
moral zastaviti vprašanja zelo širokega
spektra. Izhaja iz t. i. pseudospeciacije, ki
pomeni nepremostljivo različnost pogojev
človekovega bivanja, ki lahko privede, da se
obnašamo kot različne vrste. Ta tako razte-
gljiva instinktualna, ne instinktivna prila-
godljivost, povzroča tudi probleme, ki se
dotikajo temeljev človekove eksistence in
se izražajo v potrebi po podaljšenem otro-
štvu, v katerem se razvija potrebna kom-
binacija vzajemnosti, kompetentnosti in
54
INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
identitete. V tej ogromni prilagodljivosti
človeka ne morejo priti do izraza samo
zavestni mehanizmi, temveč tudi drugačni.
Erikson vidi prav v tej zvezi smisel otroške
igre, ki ne pomeni samo predhodnice iger
odraslih, temveč je tudi osnova za obsežen
fenomen ritualizacije, ki vključuje tako
improvizacijo kot tudi ponavljanje (je for-
malizacija minutnih vzorcev medsebojne
igre). Ritualizacija v tem smislu torej ne
pomeni ritualov v sociološkem pomenu
besede, temveč rituale, ki so prilagojeni
vsakodnevnim zahtevam življenja posamez-
nika in se zato tudi v različnih situacijah in
življenjskih obdobjih spreminjajo. Erikson
tako ne govori o ritualizaciji družbenih
ustanov, temveč o ritualnem svetu posamez-
nika, ki pa ni tako individualiziran, da ga
ne bi mogli sistematizirati. Ta ritualizacija
sicer lahko dobi nešteto izraznih podob,
vendar je ujeta v svet posameznikovih po-
treb in dinamiko njegovega razvoja. V tem
smislu je bistveno povezana z razvojnim
osebnostnim vidikom, je ritualizacija nje-
govega razvoja.
Proces posameznikove ritualizacije pote-
ka vzporedno z Eriksonovimi fazami psiho-
socialnega razvoja, vendar pa ne gre samo
za osvetljevanje posameznikovega razvoja,
temveč za osvetljevanje religioznega. Zdi se
mi, da gre za odkrivanje ravno tistega
manjkajočega člena, ki povezuje religiozno
polje posameznika in institucij.
Osnovno zaupanje nasproti nezau-
panju je prva faza Eriksonovega psiho-
socialnega razvoja posameznika in je po-
vezana z uresničevanjem otrokovih potreb
v prvem letu življenja. Če je temeljnima
potrebama po varnosti in zaupanju zadoš-
čeno, bo razvil občutek zaupanja, ki ga bo
spremljal vse življenje, in narobe. Prvotna
sprejetost, ki se oblikuje v ritualu spozna-
vanja med materjo in otrokom, je po Erik-
sonu osnova za občutenje numinoznega,
ki je nepogrešljivi element pobožnosti — ki
ga zahtevajo zase vse cerkvene institucije
kot eno temeljnih vsebin družbenega
rituala.
Občutje numinoznega na osebnostni
ravni zagotavlja preseženost ločenosti in
hkrati potrjenost različnosti, posebnosti.
Erikson pravi, da je posameznikov jaz.
potrjen z očmi drugega, povezan v jaz sem.
Ta prva ritualizacija pa ni nujno uspešna in
se lahko sprevrže v pseudoritualizacijo, ki
lahko dobi različne oblike, kot je npr. ido-
lizem, narcizem, adulacija in drugo.
Druga faza posameznikovega psihoso-
cialnega razvoja zaznamuje proces tvorjenja
avtonomije nasproti sramovanju in dvo-
mu. Je nadaljevanje otrokovega razvoja in
hkrati poudarjanje osamosvajanja otroko-
vega telesa in pridobivanja kontrole nad
fizičnimi potrebami, kar ga hkrati sooča z
mejami sprejemljivega. V Freudovem
smislu bi ji ustrezala analna faza razvoja. Če
otrok zadovoljivo reši nastale probleme, bo
potrdil zaupanje vase. V nasprotnem pri-
meru pa bo začel doživljati občutek sramu
pred samim seboj, posledica katerega je
zmanjšano samozaupanje. Prevladujoč ele-
ment ritualizacije je element pravičnosti,
ki se nahaja tako znotraj in zunaj nas (ele-
menti nadjaza) in ki nam pomaga razmeje-
vati dobro od zlega ali umazano od čistega.
Medtem ko se v prvem obdobju konstitui-
rajo elementi upanja, se v drugem elemeti
volje.
Kot negativni vidik pravičnosti se lahko
pojavi legalizem kot prazna formalna pra-
vičnost.
Tretja faza v tem procesu je iniciativnost
nasproti krivdi, ki zaznamuje obdobje, ko
aktivnost otroka ne vključuje le kontrole
lastnega telesa, temveč se razširi na okolje.
To napredovanje se odraža v svetu iger, ki
omogočajo otroku eksperimentiranje tako
z vlogami kot z drugimi izkušnjami, npr.
njihovim uvrščanjem v smiselni časovni in
prostorski red. To odraža element drama-
tičnosti, brez katerega si težko predstav-
ljamo privlačen ritual. Hkrati pa se v igri
pojavi tudi nasproten element — element
krivde, ki se lahko pojavi le kot ponotranjen
občutek. Negativen izraz ritualizacije pa
nastopi, kadar se ta sprevrže v razosebljeno
igranje vlog, poigravanje v smislu mani-
pulacije.
Naslednja faza v razvoju je delovnost
nasproti podrejenosti kot značilnost ob-
dobja, ko otrok razširja svoja obzorja izven
družine. Zato mora začeti kcntrolirati svojo
domišljijo. Pojavi se nov element rituali-
zacije, ki ga Erikson imenuje metodično
55
VIDA KRAMŽAR KLEMENCIC
delovanje, skozi katerega se igra pretvarja
v delo. Ni naključje, da to obdobje sovpada
z začetki šolanja. Če otrok ne zmore fizične
ali mentalne discipline, lahko razvije ob-
čutek podrejenosti, ki ga spremlja skozi
življenje. Element pseudoritualizacije, ki se
lahko pojavi, \с formalizem.
Identiteta nasproti zmedenosti vlog je
naslednja faza, ki ji je Erikson namenil ve-
liko prostora. Seksualna zrelost in notranji
psihološki razvoj zahtevata zapletenejši
sistem vlog. Proces tvorjenja identitete je
odvisen od povezanosti med tem, kaj si
mlad človek predstavlja o sebi in kako ga
vidijo pomembni drugi. Element ritualiza-
cije, ki temu ustreza, je solidarnost prepri-
čanj nasproti totalizmu, ki se kaže v zavra-
čanju vsega drugačnega.
Intimnost nasproti izoliranosti je kon-
flikt, značilen za mlade odrasle, ki na po-
dlagi pridobljene avtoritete iščejo poveza-
nost zlasti z nasprotnim spolom na podro-
čju dela, prijateljstva in ljubezni. To ustreza
afiliativnosti kot elementu ritualizacije. Na-
sproten element se kaže v občutku vzajem-
nega narcizma oziroma elitizma ozkih
skupin.
Napredovanje, produktivnost nasproti
stagnaciji zaznamuje obdobje, ko sta teles-
na rast in kognitivni razvoj končana in ko
se naravna rast konča. V fizičnem smislu se
začne proces staranja, ki prinese občutek
minljivosti in tudi resignacije v zvezi s cilji,
ki jih nismo dosegli. To zavedanje še poten-
cira soočenje z mlajšo generacijo, ki ji je
tako razmišljanje tuje. Vse to prinaša nov
element k ritualizaciji, element avtoritete,
generacijski element, ki se lahko sprevrže
v avtoritarizem.
Integriteta ega nasproti obupu je kon-
čno vprašanje na tej dolgi poti, ki zahteva
potegnitev črte pod vsem skupaj, kar bi
lahko povedali tudi z vprašanjem, ali je bilo
vredno živeti. Pozitivni odgovor bi pomenil
zadovoljstvo in okrepil ego, medtem ko bi
negativni odgovor pomenil poglabljanje
obtipa in zagrenjenosti. Najpomembnejši
element ritualizacije v tem kontekstu je
preprosta integracija, njen negativni vidik
pa Erikson imenuje sapientizem.
Posamezne faze psihosocialnega razvoja
se seveda dopolnjujejo in dograjujejo, in to
prav tako velja za ritualizacijo, ki je z njimi
povezana. Erikson tako govori o epigenezi
ritualizacije. Tako dobi prvoten občutek
numinoznosti svoj objekt v podobi avre, ki
jo pridamo določeni avtoriteti. Prav razvoj-
ni vidik nam kaže vso prepletenost posa-
mezne ritualizacije in neskončne možnosti
družbenega rituala.
Erikson se ni ukvarjal z družbenim
vidikom rituala, in tudi nekateri njegovi
nasledniki so se osredotočili na svet in-
dividualne religioznosti in v njem posku-
šali, tako kot Erikson, najti tudi nekatere
teoretske koncepte in probleme. Tudi
individulna religioznost ni samo neskon-
čno število individualnih razlik.
C. ULLMAN IN PREUČEVANJE KONVERZIJ
Tako je C. UUman izkoristila njegovo pojmo-
vanje identitete kot iztočnico za preuče-
vanje konverzij. V delu The transformed self
(1989) priznava, da je preučevanje konver-
zij problem, ki štrli ven iz ozke psihološke
analize. Gre za zapleten problem, ki ga velja
preučevati z več vidikov.
Tako Ullmanova trdi, da obstajajo različ-
ne oblike konverzij, nenadnih, ponavadi
intenzivnih religioznih doživetij, ki se lahko
zgodijo v različnih družbenih okvirih, lahko
znotraj religiozne skupnosti, ali pa povzro-
čijo vstop v drugo religiozno skupnost.
Vendar se za različnostjo zunanjih oblik
ponavlja isti vzorec. Konverzija, pravi Ull-
manova, se zgodi skoz nenadno navezanost,
zaslepljenost s pravo ali namišljeno figuro
v času globokih čustvenih pretresov. Kon-
vertita ne spremeni religija, temveč oseba.
Ta globoka ljubezen ali navezanost pripo-
more rešiti globoke čustvene pretrese in
celo spremeniti zaznavanje samega sebe. Je
velikokrat uspešna, ko terapija odpove.
Težko in nesrečno otroštvo in čustvene
napetosti v dveletnem obdobju pred kon-
verzijo, ki jih je občutila velika večina
anketiranih konvertitov, je bila UUmanovi
izziv, ki ga je treba podrobneje razčleniti.
Ullmanova je odkrila več vidikov te krize.
Omenili bomo le nekatere.
1) Odnos do avtoritete oziroma problem
očeta, ki se je kot rdeča nit vlekel skozi
56
INDIVIDUALNA RELIGIOZNOST V POVEZAVI S KONCEPTOxM PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
Številne primere. Pri tem ni nujno, da je šlo
za agresivnega očeta, lahko je bil zgolj od-
soten ali ob močni materinski figuri po-
vsem nepomemben. Njegova slika je bila
velikokrat psihološko zapletena.
Tako je znčilno razmišljanje ene izmed
anketirank:
Ko sem bila na terapiji, smo veliko govorili o
mojem očetu, in danes mislim, da ni bil v
resnici pasiven, temveč pasivno agresiven. V
otroštvu sem ga zaznavala kot izrazito pa-
sivnega v nasprotju z materjo. Šele nedavno
sem spoznala, da je brez hrupa dobil, kar je
hotel. Ko je prišel domov in prižgal TV, je
legel na kavč in zaspal. Toda če si ugasnil TV,
je vprašal, zakaj si to naredil, poslušam jo.
Toda pri vzgoji otrok ni imel nobene aktivne
vloge — kar se mene tiče, ga sploh ni bilo.
(Ullman 1989: 33.)
Iz tega je mogoče sklepati na pomem-
bno vlogo očeta v socializacijskih procesih,
kjer nikakor ni samo materin nadomestek.
UUmanova jo vidi kot zadrževalca impulziv-
nosti in regulatorja smiselnega obnašanja,
kot posredovalca med zunanjim okoljem in
družino in kot drugačnega pomembnega
drugega, s čimer pripomore k diferenciaciji
občutka sebe.
2) Drugi dejavnik, ki je zelo pomemben
v zvezi z doživljanjem konverzij, je dejavnik
skupine, ki s svojim sistemom vlog, norm
in referenčnih skupin vpliva na posamez-
nika. Ta vpliv je tem močnejši, čim močnej-
ša je kohezivnost skupine. Tako se je ra-
ziskovalka glosolalije F. Goodman znašla na
robu tega doživetja.
Vseeno so nekateri raziskovalci zavrnili
enačenje med religioznimi skupinami in
indoktrinarnimi ideologijami v nekaterih
družbah. Zimbardo in Hartley (Ullman
1985: 92) sta zavrnila tipiziranje članov
kultov kot pasivnih nedolžnih posamez-
nikov, ki jih hinavsko zavedejo člani kulta.
Nasprotno, pravita, gre za interaktiven
proces, v katerem kandidat pokaže vnaprej-
šnji interes. Intenzivna skupinska dinamika
zavede le redke. Raziskovalci poudarjajo, da
je pri indoktrinaciji odraslih bolj prese-
netljivo, da sploh uspe. Skupina sama po
sebi ne more pripraviti konverzije, temveč
le intenzivira čustveno stanje, ki jo pri-
pravlja.
3) Tretji dejavnik, povezan s konverzijo,
je fenomen adolescence in z njim povezano
iskanje identitete. Gre za občutljivo izgrajen
koncept, ki pri Eriksonu vključuje:
• zbiranje in enotenje preteklih iden-
tifikacij,
• njihovo povezovanje v sedanjosti in
• primerjanje med samovrednotenjem
samega sebe s tem, kar o nas mislijo po-
membni drugi.
Proces tvorjenja identitete lahko poteka
v zelo oteženih situacijah. Če ga gledamo
kot proces, ki poteka v fazah diferenciacije,
prakticiranja, eksperimentiranja, ponovne-
ga približevanja in konsolidacije 0ossel-
son), so motnje lahko pojavijo v vseh ome-
njenih fazah.
Vsaj eden izmed raziskovalcev, ki jih
citira UUmanova, in sicer S. Levine v delu o
mladih članih kultov Radical Departures,
trdi, da so adolescenčne konverzije s tega
vidika pozitivne, saj sprožijo fazo diferen-
ciacije, do katere drugače ne bi prišlo.
Pravi, da se večina (90%) vrne domov po
dveh letih in začne postopen proces in-
dividuacije.
Seveda z omenjenimi temami problema
konverzij nismo izčrpali. Med drugim je to
pojav, ki se spreminja v času in prostoru in
zato tudi danes ustreza potrebam določene
populacije.
Naš namen je bil opozoriti na večplast-
nost religije in v zvezi s tem na njen zelo
diferenciran osebni vidik kot tudi na inter-
disciplinaren način njenega preučevanja.
Čeprav so psihologi zaznali vso občutljivost
takega preučevanja, pa so se velikokrat zna-
šli pred težavnostjo izgraditve teoretskih
konceptov. Prav zato je Eriksonov koncept
v tem kontekstu zelo primeren, kar se kaže
tudi v možnosti uporabe, kar sem poskušala
prikazati v tem članku. Področje indivi-
dualne religije ostaja v takih razmerah še
vedno aktualno.
57
VIDA KRAMŽAR KLEMENCIC
Literatura
G. W. Alu'ort (1950), The Individual mid his Religion. New York: Macmillan.
E. H. Erikson (1950), Childhood and Society. New York: Norton.
— (1958), Young Man Luther. London: Faber and Faber.
— (1977), Toys and Reasons. New York: Norton.
W.James (1902), The Varietes of religious Experiences. New York: Longman.
C. H. Lii'py, P. W. Williams (1988), Eticyclopedia of American Religious Experience. New York:
Macmillan.
C. Ullman (1989), The Transformed Self: The psychology of religious conversion. New York: Plenum.
58