FRANJO GAŠPERLIN, KOMUNALNI REDAR Delo zaradi malomarnežev Če bi vsaka krajevna skupnost imela komunalnega redarja, bl se bržkone precej manjkrat fezill na zasmetene ali zaledenele pločnike, na polomljena igrala, razbite luči in tako dalje. Možakar v zeleni kapi in z izostrenim pogledom, ki v krajevnih skupnostih Stara Ljubljana in Trg osvoboditve bedi nad vsem tem /n še nad čem, /e Franjo Gašperlin. Z njlm smo se pomenkovali, da bi nam povedal o svojem poklicu /n ne nazadnje pokazal tudi na naše napake, kl jih neradi priznavamo. »Takole je, moja služba je zaradi malomarnih, ne pa redoljubnih lju-di,« je poudaril že na začetku in s tem tudi zadel v bistvo svojega dela. Vsako jutro ob osmih, ne glede na vreme, Franjo Gašperlin ubira svoje izhojene poti po ljubljanskih ulicah, da bi bile bolj čiste in bolj urejene, kakor so. »Pregledam odtočne kanale, ali ni slučajno kak odtok zamašen; ali je kaka ulična svetilka razbita, je vse v redu z električno, plinsko napeljavo, kako je z otroškim igriščem...« je pse in mačke. A tudi komunalni de-lavci niso nedolžni. Spočetka so ob-ljubili, da bodo pobirali smeti tudi po vežah, a je ostalo Ie pri besedah. Vča-sih jih sploh pozabijo pobrati. Naj-slabše je na Starem trgu, kjer šo ulice ozke, večkrat zatrpane z avtomobili in smeti ostajajo tudi podnevi na pločnikih.« - Kaj storite vi kot komunalni re-dar? »Če so smeti kje raztresene, na to opozorim dnevnega delavca Javne higiene. To je Mustafa Balčinovič, vesten človek, s katerim dobro sode- našteval in dodal, da pozna že na pa-met vse telefonske številke delovnih organizacij, ki so dolžne popraviti, če je kaj pokvarjeno. - Je vaše delo lažje poleti ali po-zimi? »Pozimi je včasih neprijetno, ko je mraz, megla in led. Nanj moram če-sto opozarjati hišne svete v posamez-nih ulicah. V treh primerih sem jim moral zagroziti z inšpekcijsko služ-bo, ker niso pravočasno odstranili le-du na pločnikih.« »No,« jih je potem opravičil, »v ne-katerih hišah so dopoldne samo sta-rejši ljudje, ki ne zmorejo tega dela in zato čakajo popoldneva, ko se vrnejo z dela mlajši stanovalci. Ti potem po-čistijo, kar je za počistit. Ker ledu ne smejo posipati s pepelom, smo jim na krajevni skupnosti letos ponudili sol. Nekajkrat sem tudi sam vzel sol in potresel najnevarnejše dele, ker se mi vedno tudi ne ljubi iskati in opo-zarjati tistih, ki naj bi bili za to opra-vilo zadolženi.« - Kaj vam povzroča največ pregla-vic? »Največja nadloga so avtomobili, ki često zaprejo pot tudi smetarskim vozilom, da ne morejo do zbirališča vrečk.« - Kaj pa raztresene vrečke? »To je žalostna slika našega mesta. Ljudje se ne držijo reda in često pri-našajo vrečke prezgodaj na ulico, da so predmet zabave ali nerodnosti mi-moidočih ali idealno mrhovišče za lujeva. Naštejem mu, kje je potrebna metla in gre tja. Tudi sam se pritožu-je, da so ljudje malomarni in da mora brez potrebe pometati za njimi.« Kjer je posebej hudo, krajevna skupnost opozori hišni svet, naj kaj ukrene, da bi se ljudje držali reda. Podobna opozorila pa romajo tudi na komunalno podjetje. - Na koga ste še posebej jezni? »Na tistega, ki ga ne morem za uše- sa. To je objestna mladež, ki se ga napije in ponoči troši svoje moči za razgrajanje po ulicah, razmetavanje vrečk za smeti, razbijanje luči.« - Vsa mladina pa ni takšna... »Na srečo je tista, o kateri govorim, izjema. Po drugi strani pa bi rad poh-valil mladino okoliških šol, od osnov-ne šole Janeza Levca do tehiške šole in šole za oblikovanje, s katerimi spo-mladi pčistimo okolico, da je vese-lje.« - Ali so se ljudje na vas že nava-dili? »Vesel sem, da upoštevajo moje delo. Če opozorim koga, naj ne meče papirčkov na tla, ga običajno pobere brez besed. Če pred kakim lokalom kdaj pozabijo pomesti pločnik, samo potrkam na izložbo in že tečejo z jnet-lo na plano,« je odgovoril zadovoljno, ker je človek, ki ljubi red in ker bi rad, da bi vsi meščani tako vestno pazili na pločnike in ulice, kot sicer pazijo na svoja lastna stanovanja. Le na ta ijačin bi naše preljubo mesto postalo belo. A. A.