3 Franc Krnjak1 VRAMČEVA KRONIKA – ŽIVI SPOME- NIK SLOVENSTVA Razprava o življenju in delu Trubarjevega so- dobnika, Ormožana Antona Vramca, je strnje- na refleksija zgodovinskih hipotez, nikakor ni nujno, da so le domneve. Pri temeljitem prebi- ranju Vramca in njegovih sodobnikov, pregledu Miklošičevih slovstvenih del, ki so v krajši obliki povzeta v Šumanovih Slovencih in pragmatični interpretaciji dogodkov hrvaške zgodovine, se odpre novo obzorje zgodovine Slovencev, še po- sebej zgodovinski oris panonskih Slovencev. Uvod Za pomembnega Ormožana je vedelo in ve skromno število Slovencev. Tisti, ki ga bolj poznajo, so se mu odrekli, kajti njegovi literar- nozgodovinski deli Kronika (1578) in Postila (1586) nista našli zadostne teže v slovenski literarni in zgodovinski stroki. V začetku 80. let prejšnjega stoletja se ga je spomnil pisatelj Franček Bohanec s kratkim esejem v Obzorni- ku št. 2/83, pa še to po izidu Jembrihove knji- ge o Vramcu, pravzaprav njegove doktorske dizertacije, leta 1981. Vseeno pa Vramec vse do nastanka kraljevine SHS le ni bil tako daleč od ušes slovenskega dijaka in študenta. Dr. Ja- kob Sket je leta 1906 na Dunaju izdal učbenik Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol, v kateri so zapisani odlom- ki Antona Vramca, Jurija Habdeliča in Petra Petretiča, kot kajkavskih književnikov. Sicer z navedkom, da so ti pisali v slovenskem narečju, ki se govori v varaždinski, kriški2 in zagrebški 1Franc Krnjak, domoznanstvenik, Ivanjkovci 49, 2259 Ivanjkovci. 2Hrvaško:Križevaćki (Križevci). županiji. Nato so omenjeni še Januš Pergošič, Mihalj Bučič in v 17. stoletju Janez Belostenec in Pavel Vitezovič.3 Kot bomo videli iz zapisanega, se je Antonu Vramcu slovenska slovstvena zgodovina eno- stavno odpovedala, kar je, milo rečeno, zani- kanje narodovega spomina. So Slovencem za- dostovali Trubar, Bohorič in poznejši literarni velmožje, da so Vramca enostavno prepustili kot ˝začetnika kajkavske besede˝ sosedom Hr- vatom? Se je znanstveno-literarni krog sklenil v Deželi, ki je v smislu intelektualnega potenci- ala podobna Prlekiji? So zgodovinarji Vramca zamolčali, ga odrinili v neko drugo dimenzijo zaradi političnih vplivov? Nešteto vprašanj se ti poraja ob razmišljanjih, zakajev, toda odgo- vori se ponujajo kar v vprašanjih! Po prvi sve- tovni vojni, vse tja do padca jugoslovanskega komunizma, pa teme o izvoru Slovencev, ki bi postavile uradno zgodovinopisje pod vprašaj niso bile zaželene, oziroma si jih nihče ni upal odpreti. In tako karavana s pohabljenim zgo- dovinopisjem o Slovencih še danes potuje po alma materi. Primer Martjanske pogodbe iz leta 1643 nam nazorno kaže odnos nekaterih slovenskih zgodovinarjev do tega pomembnega prek- murskega (slovenskega) literarnega spome- nika. Temeljitejša razprava o tej temi je bila objavljena v Kroniki (Ljubljana), letnik 20 iz leta 1972, na strani 39 - 49, izpod peresa Iva- na Škafarja, z naslovom Jožef Bagary, Anton Trstenjak in Martjanska pogodba iz leta 1643. Poglejmo kaj piše Škafar o tej temi. Citiram: ˝Ali moremo imeti to martjansko listino kljub pretežno kajkavskemu značaju za slovensko? 3J. Šuman, Slovenci, str. 223. 929Vramec A.(093.3) 4 Naslovnica kronike in notranja stran. 5 Ne. Jezik te pogodbe je namreč isti, kakor je npr. v Krajačević-Petretićevih Svetih evangelio- mov, ki so izšli v Gradcu leta 1651 za zagrebško škofijo, torej le osem let po nastanku martjanske listine; seveda je treba upoštevati še nekaj prek- murskih besed v njej. Svete evangeliome je dal natisniti zagrebški škof Nikola Petretić (1648- 1667), za natis pa jih je priredil jezuit Krajače- vić. Oba trdita, da so evangeliomi natisnjeni v ˝slovenskem jeziku˝ in da bodo zdaj ˝prodika- tori svete evangeliome iz knjig slovenskih pred ljudstvom čteli˝ itd. Ti navedki so vzeti iz škofo- vega uvoda v Svete evangeliome. Še tretji natis teh evangeliomov, ki je izšel leta 1730 v Zagre- bu, ima v naslovu: ˝…sveta stolna cirkva zagre- bečka slovensko-hrvatska4˝. Kajkavski pisatelji so od 16. do srede 19. stol. splošno imenovali svoji deželo ˝slovenski orsag˝ in svoj jezik ˝slo- venski˝. Vendar pa zaradi tega danes ne more- mo reči, da je jezik teh kajkavskih knjig in naše martjanske pogodbe slovenski. 4V prvi izdaji Svetih evangeliomov iz leta 1651 je govo- ra o ˝Szveta Cirkva Zagrebecska Szlovenzka˝, v drugi, iz leta 1694*, je cerkev že ˝Slovezko Horvaczka˝, v tre- tji izdaji iz leta 1730 samo ˝Horvatzka˝, v četrti, iz leta 1759, pa je že govora o ˝szlavne Horvatzke biskupie Za- grebachke˝. *Tukaj se pojavljata dve letnici, 1690 in 1694. 6 V besedilu martjanske pogodbe je nekaj tujk nemškega izvora (gmajna-gmajnar, ceringa, rihtar, cimper-pocimpral) in iz madžarskega (hasen, ürok, engedüvati-engedüvali, dogoš, al- domaš). Sorazmerno je precej lepih prekmurskih izrazov, npr. damo na znanje, cerkveni (poleg kajkavskega cirkveni), pravda, pernja, nigda- šnji, preminoči naši bratovje, pošten (poleg kaj- kavskega počten), drügomi dati, ladati, kopati, gnojiti, povekšavati, vsega zasaditi, vživati, tak, sosidje, spravišče, z našim podpiskom. Opozar- jam na črko in glas ˝ü˝v prej navedenih bese- dah, kar kaže na prekmursko narečje. Marjanska pogodba iz leta 1643 ni ˝slovenska listina˝, ampak, kakor je to V. Novak izmed vseh, ki so obravnavali jezik te pogodbe, najbolj na- tančno označil, da je namreč njen jezikovni zna- čaj ˝pretežno kajkavski˝ to je hrvatski. To vpra- šanje, glede kajkavščine, ali je del slovenskega jezika ali je samostojen srbohrvatski dialekt, se je reševalo že od srede devetnajstega stoletja dalje in je danes že dokončno rešeno. Različ- ne hipoteze so se vrstile. Vatroslav Kalenić jih povzema v te kratke besede: ˝Kopitar, Miklošič, Oblak, Valjavec, Murko, Vuk, Maretić so mislili, da je kajkavski dialekt sestavni del slovenskega jezika, Šafařik, Florinski, Rešetar, Rožič, Polivka, Lukjanenko, Ramovš, Belič, (z določenimi med- sebojnimi razlikami) so mislili, da jezikovno pri- pada srbskohrvatskemu jeziku. Vatroslav Jagič se dolgo časa ni mogel odločiti, pozneje je pri- stal k mnenju druge skupine˝. Že v času svojega prvega ˝zlatega obdobja˝ je kajkavščina-takrat se je imenovala pogosto ˝slovenski jezik˝-bila tudi ̋ književni jezik v Pre- kmurju. Ne le v dolnjem, ki je do 1777 pripadal zagrebški škofiji, ampak tudi v gornjem Prek- murju tja do Rabe, in sicer istočasno. To spriču- je ne le martjanska pogodba iz leta 1643, ampak toliko ohranjenih rokopisnih in v kajkavščino napisanih pesmaric predvsem v gornjem Pre- kmurju. Med temi naj posebej omenjam ravno marjansko pesmarico in seniško (z Gornjega Se- nika). Martjanska pesmarica ima to zanimivost: pod zapisom ˝Per me Nicolao Legen 1710˝naj- demo starejšo letnico, in sicer ˝Anno Dni (=Do- mini), letnica, die 15 Aprilis˝. Čez staro letnico je Legen napisal letnico 1710, tako je zelo težko čitljiva. Franc Kovačič je razbral letnico ˝1549˝ ali ˝1649˝, Franjo Francev pa letnico 1643! Torej isto leto, v katerem je bila napisana martjanska pogodba!˝ V zgoraj zapisani razpravi se odstira vsa beda slovenskega zgodovinopisja in zanikanje na- rodovega avtohtonega jezika in njegovega obstoja (Prekmurcev in Prlekov). Vramec s svojo Kroniko, kot tudi velika slovenista Ko- pitar in Miklošič, izpodbijajo teze Škafarja in njemu podobnih, ki vsekakor niso razumeli pisanih sporočil panonske slovenščine. V prid resnice in objektivne presoje, posebno prekmurskega in prleškega življa, prilagam kot dodatek temu prispevku prečrkovano Martjansko pogodbo in faksimile te, v sodbo bralcu. Martjanska pogodba 1643 Besedilo je prečrkovano v gajico z izvirnika oziroma kopije izvirnika iz leta 1643, objavlje- no v Ivan Škafar, Jožef Bagäry, Anton Trstenjak in Martjanska pogodba iz leta 1643, Kronika (Ljubljana), letnik 20, številka 1, Ljubljana 1972, stran 43–45: »Mi Svetoga Martina Cehmeštri v-Martjance, Forjan Šebjan Sebeborec, Bencik Števan z-Teša- 7 novec, Nemec Mataj z Martjanec, i Ullen Štefan z-Martjanec, damo naznanje vsem kim se godi pristoi po vetom našem liste da nigdašnji vu Kri- stuši preminoči naši Bratove, i počteni Cehmeštri Svetoga Martina po imeni Herbar Stanko z-Nor- šinec, Maroša Šebjan z-Mladetinec, Matjašič Lukač z-Martjanec i Halašta Gerigor z-Martja- nec, ino Salasegi Janoš Martjanski Predikator; bili so dali cerkveni vinograd Vuče gomile v roke našemu nigdašnjemu gmainaru Ferencek Jurku po kaniškom vretiei na šterto leto, tojeto Anno Domini 1604. pod tem zrokom, kai bi ga delal, i ž njega hasen jemal, vseh do teih dob, doklam bi Gospodin Bog od poganske roke orsag oslo- bodil. Arie te Vinograd Predikator od Turkov i Racov nei-smel kopati, ni k njemu hoditi. A za- temtoga kaibiga prez vsake pravde, pernje, i ce- ringe v roke dal Svetoga Martina Cehmeštrom i Predikatoru, te bi iedno vedro goren vsako leto od toga vinograda Predikatoru, daval. I gda bi se paki iedno malo omirilo bilo stemi Poganmi, anno Domini 1642, počeše naši pošteni Cehme- štri od Ferencek Jurka sinov te vinograd Cirkve- ni jemati, tojeto od Ferencek Števana, Mikloša i od Mihalj Djaka, a oni se postaviše, i ne hoteše zrok pustiti, nego hoteše za svoi ürok deržati, zatoga volo morali so Cehmeštri k pravdi sto- piti, v-Martjance, pravda je te vinograd nazaj na Cirkev priglednola i vroke dala, tako govo- reči, Nigdar nišče nemore Cirkvenoga üroka ni odati ni kupiti, ni silom ladati ni deržati. Bili so vu te pravde Sobočki Pošteni Rihtarje Valpoti i ladavci Pleteš Mihalj, Petek Mataj, Recek Mihalj, Sabo Jörko, Forjan Marton, Podlesek Ivan, Tra- tnjak Mikloš, Tratnjak Ivan, Kolar Mataj, Hebar Martin, Grabar Juri, Hebar Mikloš, Lutar Mikloš Prokator, Lačen Mikloš, Temlin Balaš Deak Go- spona Botjani Adama Vrakičanski Dogoš, Bükef- fi György Deak Gospona Forgača Dogoš, Cukvič Mikloš Deak etc, Luther Juri Valpot, i ostali vno- gi. A mi Cehmeštri šteli smo te vinograd drügo- mi dati, ki bi od njega vekše gorno daval. Gda bi bil to zaslišal Ferencek Mikloš, pride k nam z leipimi lüdmi ter se začne moliti, naj bi te Cirkve- ni ürok ne jemali proč od njega, ar bi on gotov bil od toga vinograda gorno pobolšati, a mi Cehmeštri štiri vedra gornoga počesmo od nje- ga prositi, a te Ferencek Mikloš svoje dobre vole obeča vsako leto tri vedra goren, pred svetoga Martina dnem z iednim tiednom Martjanskomu Predikatoru pripelati, nato smo engedüvali te vi- nograd tomu Ferencek Miklošu, kopati, gnojiti, grobati, povekšavati, ino vsega zasaditi, vživati vse do teh dob doklam bode hotel Martjanski Predikator sam te vinograd kopati. I te Ferencek Mikloš se nam vsem Cehmeštrom i vsoi Počtene Gmajne i Predikatoru z vörom i z prisegom obe- čal i založil, da gda godi bode hotel Martjanski Predikator te Cirkveni Vinograd delati, da ga hoče dobre vole svoimi Bratmi, prez vsake Prav- de, prez vsake ceringe i Plače nazaj v roke dati, engeduvati, zevsim Cimprom ka je gode na Cir- kvenoj zemli pocimpral. Ar smo mi njemu prez Penez te vinograd dali, tak i on hoče nam prez penez nazaj dati, gda godi bode potrebno ali Cehmeštrom ali Predikatoru. Bili so v tom zpra- višči naši leipi Sosdje i počteni Gmainarje z Mar- tjanec Lačen Mikloš, Duih Mikloš, Matjašič Ivan, Lopič Štefan, z Vanečega Lončar Mikloš, z Puco- nec Lončar Mihalj, z Mlade-tinec Dravec Števan, z Stešanovec Šibonka Jörko, i ostalni gmainarje z našim Dušnim Pasterom Domianji Mihalj Pre- dikatorom navkupe. To spravlanje smo med so- bom z Aldomašmi polgi običanja poterdili, ino znašim podpiskom i zpečatmi zapečatili. Pisa- no i včinjeno je veto dugovanje 1. januari Ano a partu Virgineo 1643. 8 Faksimile Martjanske pogodbe iz leta 1643 v ˝hrvaškem˝ jeziku. 9 Sebian Forjan Benczik Stephan mppria Nemecz Mattaj Üllen Stevan Michäel Domiany Pastor S. M. ppria Z drugo, poznejšo roko je pripisano: Quod Copia haec cum suo Vero Originali de V(er)bo ad verbum n(on) tantima Com-portata Sed et propria manu descripta sit Testor. Nicolaus Barbely Districtüs Tottsagh VArchidiacon mppria S tretjo roko je pripisano: Super Vineas Parochia les in Sidahegy Sidahegy je Vučja gomila. V nadaljevanju zgoraj omenjene ˝hrvaške martjanske listine˝ naj omenim še zapis o po- pisu prebivalcev Nedelišča, iz leta 1918, kateri posedujejo orožje, avtorja Vladimira Kapuna, hrvaškega (medjimurskega) zgodovinarja iz knjige ˝Međimurje 1918˝. Na strani 299 je fa- ksimile rokopisa poimenskega seznama ime- tnikov pušk. Poglejmo njihove priimke. Rafa Kristofič, Tivadar Ivan, Marcec Jožef, Kerčer Matjaš, Tomašič Ivan, Posavec Anton, Marcjuš Štefan, Oreški Jožef, Hergovič Ivan, Šipek Ivan, Goričanec Ferenc, Goričanec Mihalj, Novak Ivan, Zajec Štefan, Franc Perger, Posavec Šte- fan, Rošoci Gjura, Šteful Jožef, Šoštarič Franc, Preložnjak Tonč, Treska Jožef, Goricaj Jakop, Kralj Gusti, Golop Ivan, Blagovič Draš, itd.5 Tu- kaj sem navedel le tista imena in priimke, ki so jasno berljivi. Iz navedenega nedvoumno razberemo pore- klo in jezikovno pripadnost teh ljudi - Štefan, Draš, Gusti, Anton, Tonč, Jožef, Jakop, Franc, itn., ne pa Stjepan, Andrija, Franjo, Antun, itn. Ostanki panonske slovenščine, (Hrvati so jo preimenovali v kajkavsko narečje ter trdi č zamenjali z mehkim - vsi č-ji v priimkih in v krajevnih imenih so trdi, npr. Nedelišče, Hra- ščan, Puščine, Mursko Središče, itd.) so se naj- bolj ohranili prav v Medjimurju, Prekmurju in vzhodnem delu Prlekije, še posebej v mejnem področju. Teze o obstoju Slovencev in slovenskega je- zika je v 19. stoletju postavilo več slovenskih jezikoslovcev, prav gotovo pa sta bila najpo- membnejša Jernej Kopitar in vitez Franc Mi- klošič.6 Miklošičev učenec, dunajski gimna- zijski profesor dr. Josip Šuman (v soavtorstvu Franca Hubada, Franca Simoniča in Franca Fa- schinga) pa je v letu 1883 napisal in izdal za- nimivo študijo Die Slovenen (Slovenci) v nem- škem jeziku, ki ni bila prevedena v slovenščino 5Vir: V. Kapun, Međimurje 1918, str. 299, Zrinski Čakovec, 1982. 6Te teze je podpiral tudi Miklošičev izbranec-namestnik Vatroslav Jagić. Kot vidimo iz Kalenićevega zapisa pa si je Jagić pozneje ˝premislil˝ in zagovarjal (po Mikošičevi smrti - op. avt.), da kajkavski dialekt pripada srbskohr- vatskemu jeziku! Vir: Ivan Škafar, Kronika (Ljubljana), let. 20, štev. , 1 1972. 10 Popis imetnikov orožja - pušk. 11 vse do lanskega leta. Ta obravnava slovensko književnost, običaje in navade Slovencev, oris zgodovine s Slovenci poseljenih dežel in glavno Šumanovo razpravo o Slovencih. To prevedeno delo v današnjem času vzpodbuja mnoge razprave in teze, ki vzdržijo strokovno presojo. Seveda je (po izidu leta 1883) to delo naletelo na ostre odzive Hrvaškega akadem- skega društva ˝Zvonimir˝ na Dunaju in je pri- vedlo tako daleč, da se društvo kljub povabilu demonstrativno ni hotelo udeležiti Mikloši- čeve sedemdesetletnice. Hrvaška mladež mu je očitala, da je (namreč Miklošič), ˝ko nam je vzel Dubrovnik, nam je vzel tudi staro književ- nost, s tem ko nam je vzel Zagreb, nam je vzel zgodovino…˝Miklošiču so, med drugim, moč- no zamerili njegovo trditev, ki pravi: ˝Srbsko in hrvaško imam za dvoje jezikov in izraz sr- bohrvatski imam za napačen…˝7 Zanimivo bi bilo slišati današnji odziv hrvaške strokovne javnosti na to Miklošičevo trditev. Toliko kot misel za lažje razumevanje, kajti delček osnovnih tez Kopitarja, Miklošiča in Šu- mana o Slovencih, njihovem bivanju, jeziku je bilo prav gotovo poznavanje Vramčeve Kroni- ke in Postile, vsekakor pa tudi Pergošiča, Hab- deliča in drugih ˝kajkavskih˝ piscev 16. in 17. stoletja. Ilirsko gibanje pa je že druga zgodba, kot tudi Starčevićeva zgodba o ˝alpskih Hrva- tih.˝ 7J. Šuman, Die Slovenen (Slovenci)-V. Deželić: Miklo- šič in Hrvati, str. 270. Vramec je pristen Ormožan! Od kod je izhajal Antol (Anton) Vramec, dolgo ni bilo znano. Iskanje Vramčevega kraja rojstva je bil zamotano delo, tako Franček Bohanec v Novih literarnozgodovinskih paberkih. Vjeko- slav Klaić, ki je leta 1908 ponatisnil Vramčevo Kroniko iz leta 1578, mu je ob tem dogodku posvetil nemalo pozornosti. Toda Klaić ni ve- del nič o rojstvu, rojstnem kraju in mladosti Antola Vramca, prav tako ne o njegovem štu- diju teologije, prava in modroslovja. Po vsem sodeč, je sklepal, da Vramec ni iz panonsko- -kajkavskega govornega področja,8 češ, da je njegovo ime tako za Slovence in Hrvate ne- navadno.9 Toda kljub želji osvetliti Vramčevo mladost in nadaljnje študije, Klaić tega ni mo- gel vedeti, saj ni razpolagal s podatki njego- vega življenja in je ugibal v prazno. Komaj leta 1967 so prišli na svetlo Vramčevi podatki, ko so asistenti dunajskega slavističnega inštituta našli Vramčev avtogram, ki ga je ta na Dunaju lastnoročno zapisal v eno svojih učnih knjig. Prav tako je Klaić iskal njegov rojstni kraj, vse od Susjedgrada do Brežic, kjer je bil Vramec nekaj časa duhovnik, toda na Ormož nihče ni pomislil.10 Zato so kot njegov rojstni kraj Hrvati, seveda po ˝odkritju˝ slovenskega du- hovnika Janka Barleta, zapisali kraj Vrbovec. Barletu se je ta kraj zdel logičen, saj je imel Vramec tam posest, ki pa jo je izgubil, ko se 8Kar pa ni točno, kajti Vramčeva Kronika je napisana v panonski slovenščini, ki je danes samo spomin kot ˝kaj- kavsko narečje˝ hrvaškega jezika. 9Navsezadnje tudi je, ker nas na naslovnici Kronike na- govarja z imenom Antol. Do sedaj ni bilo v nobenem or- moškem urbarju ali matrikah najdeno ime Antol Vramec ali priimek Vramec. So njegovi predniki prišli v Ormož z Jakobom Sekelyjem iz Madžarske, saj je Antol (Antal) madžarska oblika imena Anton? 10F. Bohanec, Obzornik, št. 2/83. 12 ni hotel odpovedati ženi. Zato tudi ugibanja, da je Vramec prestopil k luteranom, kar pa so literarni zgodovinarji odločno zavrgli.11 Za Klaićem so temeljito iskali Vramčeve podatke mnogi, a kaj, ko še ni bilo odkrito, da je na Du- naju kot Štajerec pripadal avstrijski študentski akademski skupini. V slovstveno in zgodovin- sko javnost so pozneje prihajale še mnoge teze, ki pa so po letu 1967 izgubile veljavo in uganka o panonsko-slovenskem piscu je bila dokončno rešena. Vramec je bil 1558. leta vpisan v matično knjigo dunajske univerze z zapisom:˝Anthonius Vzametz12 Fridauiensis, Styrus 1 sol. den˝. Že leto pozneje je zapisal v neko inkunabulo svoj ˝pedigre˝, ki brez trohi- ce dvoma jasno in prepričljivo izpriča svoj ge- nus: ˝Štajerska me je rodila, sveti Dunaj vzgojil, smrtnike sem poučeval, naj se drže svetega za- kona˝. Torej Štajerska in ne Vrbovec, kot mu je zapisal rojstni kraj J. Barle. 11Glej, Alojzij Jembrih, Život i djelo Antuna Vramca, 1981., str. 193–306. V nadaljevanju – Jembrih. 12Napačno zapisana črka z namesto r. Toda Štajerska je širok pojem. Danes se deli na slovensko, nekdaj spodnjo (Untersteiermark) in avstrijsko in je bila vse do razpada avstro- -ogrske monarhije obsežna dežela. Toda kje iskati Vramčevo zibelko? Kot že omenjeno, jo je Vramec zapisal sam, le več kot štiristo let je bilo treba čakati na to spoznanje. Zato Jembri- hov zapis, da so bila Vramčeva mladost in zre- la leta prežeta z verskimi vojnami, reformacijo itd. ter s turškim pustošenjem ˝po njegovoj iz- mučenoj domovini Hrvatskoj 16. stolječa˝, ne bo držal. Vramčeva domovina je bila Štajerska, na področju, kjer je Vramec deloval, pa takrat Hr- vatov še ni bilo, so pa v njegovem času Slove- nijeh sovladali Madžari. To potrjujeta hrvaška zgodovinarja Nada Klaić in Tomislav Raukar, ki pravita: V nekaterih delih hrvaškega kralje- stva v srednjem veku ni bilo hrvaškega imena. Primer je srednjeveška Sclavonia ali Slovinje13. Dobro, pa če pustimo vnemar srednji vek, ki se je končal z odkritjem Amerike in poznejših 13Zemljevidi Hrvatskog povijesnog atlasa (Krešimir Regan, Tomislav Kaniški, Zagreb 2003) prikazujejo, da so Hrvati do 16. stoletja poseljevali teritorij južno od Gozda. Severno od Gozda v porečju Kolpe in med reka- ma Drava, Donava in Sava je bilo Slovensko kraljestvo ali Slovenski orsag, ki ga Vramec imenuje Slovenijeh. V latinščini je bila ta dežela imenovana Sclavonija, v nemškem jeziku Windischland (Slovenska dežela, Slove- nija), Hrvati pa jo občasno imenujejo Slovinje. Za to de- želo se je šele v drugi polovici 18. stoletja uveljavilo ime Slavonija, ki je zgolj pohrvatena oblika latinskega imena. Vramec dosledno loči takratne dežele-Krajnsko, Štajer- sko, Slovenijeh (v teh so živeli Slovenci) in Horvatsko, v kateri so živeli Hrvati. Dobrih tristo let pred Vramcem, leta 1231, so Sloveni- jeh (umetno besedno skovanko Slavonijo) naseljevali Tevtonci, Saksonci, Madžari in Slovenci (Sclavis), Hr- vati pa niso omenjeni. Vir: N. Klaić, Crtice o Vukovaru u srednjem vijeku, Vukovar 1983, 58, opomba 207. Skrat- ka, o Hrvatih na tem področju ni nobenih virov, saj so živeli južno od Slovenijeh. 13 vojaško-političnih dogodkov,14 Vramčeva do- movina vsekakor ni bila Hrvaška. Na to kaže tudi podatek, da so po izbruhu kuge (1561) Vramec in ostali dijaki zapustili Dunaj in odšli domov v Slovenijo (Die windische Scolares sind nach Hause gegangen).15 Kdo je torej Anton Vramec? Rodil se je leta 1538 v Ormožu (nekateri raz- iskovalci Vramčev rojstni kraj postavljajo v okolico Ormoža, Hrvati pa so za njegov rojstni kraj določili Vrbovec), umrl 1587. v bližnjem Varaždinu. Kje je opravljal osnove branja in pi- sanja, nam viri ne poročajo, vemo pa za študij teologije na Dunaju, ko je bil star dvajset let. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je leta 1567 doktoriral iz teologije in modroslovja. Po vr- nitvi iz Rima se je njegova pot strmo dvigala. 14Poraz na mohačkem polju (1526) je imel za posledico propad ogrskega kraljestva, saj je kralj Ladislav umrl oz. se utopil pri begu skozi močvirje. Ogri so na državnem zboru za novega kralja večinsko izbrali Janoša Zapoljo. Sočasno so tekli tudi pogovori med Dunajem in Hrvati o priznanju Habsburžana Ferdinanda za svojega kralja. Na novo leto 1527 je hrvaški sabor zasedal v Cetingra- du (zakaj ne v Zagrebu?) in naposled izbral Ferdinanda Habsburškega za svojega kralja. Slovensko panonsko plemstvo pa je, za razliko od plemstva Hrvaške, na svo- jem občnem zboru Kraljevine Slovenijeh, 6. januarja leta 1527, v Dobravi pri Vrbovcu, za kralja izbralo Jano- ša (Ivana) Zapoljo, pri čemer se je sklicevalo na sklepe ogrskega državnega zbora na Rakoškem polju (v bližini Pešte), leta 1505, po katerem za kralja ne more biti izbran tujec. Vodji ˝slovenske-Zapoljine stranke˝ sta bila slo- venski ban Krištof Frankopan in škof Zagrebške sloven- ske cerkve Simon Erdödy. Zatem je prišlo do vojne med Habsburžani in Hrvati na eni strani ter panonskimi Slo- venci in Ogri, ki so podpirali Zapoljo, na drugi strani. V vojni je zmagal Ferdinand in tako postal še ogrski kralj. 15Jembrih. Iz zapisanega je jasno, da so se slovenski (die windische…) dijaki vrnili. Opazil ga je zagrebški škof Juri Draškovič16 in ga povabil, kot enega izmed najbolj izobraže- nih humanistov tistega časa, na škofijo. Leto za tem je postal najmlajši kanonik v škofiji in se takoj vključil v politično in kulturno življe- nje. Bil je župnik na Griču v Zagrebu, arhidia- 16Že leta 1093 ali bolje leta 1094 je bila ustanovljena zagrebška škofija (Sveta zagrebečka slovenska Cerkev) z razlogom, da bo nosilka madžarske oblasti od Drave do Gozda. Leta 1690 pa se že imenuje Slovensko-horvat- ska zagrebečka Cerkev, na kar se v 18. stoletju Cerkev dokončno pohrvati v Hrvatsko zagrebačko Crkvo. Z na- stavljanjem svojih hrvaških duhovnikov se je zgodilo po- hrvatenje* celotne Slovenijeh, vključno z Medmurjem, kljub temu da je bilo le-to pod zalsko županijo. *Župnik pri Svetem Bolfenku na Kogu, Ivan Zadra- vec, je leta 1915 v župnijsko kroniko zapisal naslednje: ˝Medjimurci so Slovenci. Naši Slovenci pravijo, da so Hrvati. Nekateri jim pravijo celo Madjari. Resnično so pristni Slovenci, kakor ogrski Slovenci, ki jih tudi imenu- jemo Prekmurci, tudi Bohneci. Medjimurci so kajkavci. V tem času še nemajo književnega jezika . Pilijo ga in se trudijo, da bi skovali književni jezik, pa ga nemrejo in ga tudi ne bodo skovali. Da ne bodo mogli skovati književ- nega jezika je vzrok ali ovira ta, ker spadajo v zagrebško nadškofijo in od onod dobivajo duhovnike svečenike. Ti svečeniki pa govorijo po hrvatsko. Dandanes pa hrvatski jezik ni hrvatski, ampak je to srbski ter štokavski jezik, in ta jezik medjimurski svečenici vtepajo ljudstvu. Ljud- stvo pa, ki je kajkavsko, ter po natori slovensko nemre prebaviti štokavščine. Izhodni ali spodnji Medjimurci so že precej pohrvatjeni.˝ Vir: ZAP, rokopisna zbirka, Peter Dajnko, Kronika župnije sv. Bolfenka na Kogu, 1840, str. 276-278. Zapis v knjigi, avtorja Johna Van Antwerpna Fina, z na- slovom When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia and Slavonija in the Medieval and Early-modern Peri- ods, University of Michigan, 2006, nam sporoča, da je bil Boltežar (Baltazar) Milovec iz Medmurja (Medžimurja) leta 1636 še imenovan ˝Slovenski otočan˝ (Sclavus In- sulanus), posledično pa sámo Medmurje (Medžimurje) Sclavus Insula oziroma Slovenski otok. 33 let pozne- je (1669), pa že zapišejo ˝Ogrsko-hrvaške domovine otok˝ (Ungaro-Croata patria Insulanus). 14 kon bekšinski (Bexin)17, varaždinski in dubiški ter župnik v Brežicah. Pet let pred smrtjo mu je cerkvena oblast odvzela kanonično čast in vse koristi, ki so izhajale iz cerkvene službe, kajti po nekaterih virih se menda Vramec ni hotel odreči ženi in sinu Mihaelu. Po vseh zapletih je Vramcu šel naproti škof Peter Herešinec, ki ga je nastavil v Varaždinu, kjer je Vramec tudi umrl.18 Kako smo Slovenci spoznali ali spoznavali ro- jaka, ki ima po domače zveneč priimek? Po vsem sodeč, zelo slabo. Žal pa tudi SBL piše o Vramcu kot začetniku kajkavske književnosti, rojenem v Ormožu ali okolici; v hrvaških leksi- konih pa je Vramec še vedno Hrvat, rojen v Vr- bovcu. Čeprav je bil Trubarjev sodobnik, oba sta živela v času reformacije, je vsak po svojih spoznanjih razsvetljeval in opismenjeval ljud- stvo. Tudi sicer je bil in je Vramec odmaknjen od slovenskega narodovega spomina kot tudi zgodovinopisja in le stežka bi našli intelektu- alca, ki bi Vramca postavil ob bok slovenskim začetnikom besedne umetnosti. Pred več kot tridesetimi leti je pisatelj Franček Bohanec zapisal nekaj malega o njem, pa še to z mero grotesknosti: Med hrvaškimi (kajkavskimi) hu- manisti iz 16. stoletja ima Anton Vramec odlično mesto. Je prvi kronist kontinentalne Hrvaške, ki se je zavestno odpovedal pisanju v latinščini ali 17Danes Becsehely na Madžarskem, kraj severovzhodno od Letenya. 18SBL, 1925–1991. nemščini…(prepričan sem, da se je Bohanec skliceval na Jembrihovo delo o Vramcu iz leta 1981, izdano v Čakovcu). Ne prvo (kajkavski- mi) in ne drugo (kronist kontinentalne Hrva- ške) ne bo držalo, kot je Bohanec za(pre)pisal. Vramec je pisal v jeziku panonskih Slovencev, njegova Kronika pa je zajemala podatke o Šta- jerski, Horvateh, Slovenijeh19 (Sloveniji), Krajn- ski, itd…O hrvaškem jeziku tu ni nobene sledi, tudi o kajkavskem ne! Tudi SBL piše o Vramcu kot začetniku kajkavske književnosti. Vramec v Kroniki govori o deželi-orsagu, v kateri je ži- vel in deloval; v njegovem času se je imenova- la Sloveni(j)eh, latinsko Sclavoniae, seveda pa govori tudi o deželi, imenovani Horvateh, kjer so prebivali Hrvati. V času vladanja Aleksandra Makedonskega pa v Kroniki omenja ˝…Bulga- re i Illyrikufe, kise vezda imenuiu Zloueni…˝20 Že takrat je Vramec vedel za Slovene (ne Slo- vane!), ki pa po našem zgodovinopisju takrat še niso tukaj živeli. Bil je tisti, ki je nedvou- mno zapisal, da so Slovenci avtohton narod, staroselci, in ne nekakšni priseljenci iz ruskih step ali izpod Urala. Vramec je jasno pokazal, kje poteka meja med dvema deželama, da so v Slovenijeh živeli Szlouenczi v Horuateh pa Horuati. 19Če je pravilno prevedeno Horvateh v Hrvaško (tako Hrvati!), je prav gotovo Slovenijeh Slovenija! 20Prvi slovenski slovar, iz leta 1592, Hieronima Megis- erja (1554-1618), je sam avtor poimenoval z: Dictiona- rium quatour linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae (que vulgo Sclavonica /appellatur/ et Italiae sive Hetruscae. Ilirski jezik zaradi jasnosti dopolni s pri- pisom, da se mu ljudsko reče slovenski. Vir: Od kod ime Slovenci, spletna stran Promin d.o.o. 15 Torej so v Slovenijeh živeli Slovenci in ne Slovani, saj se je ta pojem (Slovani) pojavil šele leta 1813.21 Seveda so pozneje (17. stoletje) Hrvati, ko so Slovence izrinili in jih asimilirali, del dežele Slovenijeh kratko in malo poimenovali Slavo- nija, celotno Slovenijeh pa v Panonsko Hrva- ško.22 Dejstvo je, da Slovenijeh do vojn s Turki ni sodila pod Hrvaško, temveč je imela tako svojega bana kot tudi ˝državni˝ zbor, denar in grb. Konec 17. stoletja je Slovenijeh dokončno izginila z zgodovinskega prizorišča in je posta- la dejansko del Hrvaške. Avtohtoni Slovenci so bili v večjem delu asimilirani od Srbov in Hrva- tov ter preimenovani v Slovince ali Slavonce. Preostali del Slovencev, ki je mejil na štajerske in kranjske Slovence, so v tem obdobju degra- dirali v narečno skupino kajkavcev. Kakšni so bili vzroki, da je Slovenijeh dejansko izginila s političnega prizorišča? Leta 1558 že najde- mo prvi skupni zbor Kraljevine Hrvaške in Slovenijeh. Skupni zato, ker sta obe kraljevini doživljali hude težave s Turki. Turki so iz Srbije in Bosne zasedli jugovzhodni del Slovenijeh ter praktično celotno Hrvaško; posledica te zasedbe je bila odločitev hrvaškega plemstva, da se z vojsko in s številnimi civilnimi begunci 21Janez Nep. Primic, Nemshko-slovenske branja, Gra- dec 1813. 22Vse od prihoda Madžarov v Spodnjo Panonijo je Slo- venijeh spadala pod madžarsko krono. Pozneje so si geografski pojem Panonska Hrvaška Hrvati enostavno izmislili, kajti Panonija je bila razdeljena samo na Zgorn- jo in Spodnjo Panonijo. Po vdoru Madžarov v Spodnjo Panonijo ter Švabov in Frankov v Zgornjo Panonijo je od treh slovenskih kneževin (Panonija, Moravska in Karan- tanija) samostojnost ohranila le slednja. umakne s prave Hrvaške in se preseli oz. na- seli v Slovenijeh. Šele leta 1681 se naziv zbo- ra spremeni v Congragatio Regnorum Croatie, Dalmatiae et Slavoniae oziroma Zbor Kraljevi- ne Hrvaške, Dalmacije in Slavonije. Namesto dotedanjega domačega imena Slovenijeh, ki je obstajalo med manjšinskim avtohtonim prebivalstvom (Slovenci), se je začel upora- bljati iz latinščine preveden izraz Slavonija in Slavonci. Tega so prevzeli novonaseljeni ve- činski begunci Srbi in Hrvati ter ga dokončno uveljavili v naslednjih dvesto letih.23 Anton Vramec pa ni bil edini, ki je v 16. stole- tju živel v Slovenijeh in pisal v jeziku panon- skih Slovencev (Kronika, Postila)24 ter govoril o panonskih ogrskih-Slovencih (v slovenskem jeziku). Nekaj let pred njim je Ivanuš Pergošič, ˝leta našega zveličenja 1574˝, izdal Decretum 1574. V naslednjem stoletju (1640) je Jurij Ratkaj iz- dal knjigo ˝Kriposti Ferdinanda II˝, tega leta pa je Nikolaj Krajačevič napisal Molitvene knjižice v slovenskem jeziku. Peter Petrečič je leta 1651 pisal o ˝cerkvi zagrebečki slovenski˝, o sloven- skem jeziku, Slovencih in slovenščini.˝Petretić je zanimiv v svojem predgovoru, ker vedno povdarja svoje slovenstvo i večkrat govori, 23Vir: Neven Budak, Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku. Barbat, d.o.o., Zagreb 2007, str. 76. 24Vramčev predgovor v Postili, ki ga je namenil zagreb- škemu škofu P. Herešincu, je prevedla v hrvaščino prof. M. Hosu. Poglejmo prevod;˝Opazio sam, ne bez žalosti u duši, da ovaj naš ilirski ili slavenski (slovenski) narod skoro ništa takovo nije sve dosad niotkle uzeo da bi mu se u rukama našlo.˝ In še: ˝…koji si prvi pastir ovoga kršćanskoga slavenskoga (slovenskoga) naroda…˝ Vir: Jembrih. Iz navedenega spoznamo, da je prevajalka be- sedo slovenski kar prevedla v slavenski, vendar je origi- nalno besedo slovenski in slovenskoga vendarle dala v oklepaj. 16 negoli kterekoli pisatelj o Slovencih v zagreb- škej vladikovini. Vsi kajkavski pisatelji govore le o svojem slovenskem jeziku, n. pr. Pergošić je obrnol Verböcijev zakonik na slovenski jezik; Vramec govori kar naravnost: zagrebechka Bi- skupia na Slovenie; Rakouczu na Zlouenieh (za leto 1557 namreč pravi Kronika, da sta Ivan Lenkovič in Januš Allapy v Rakovcu pri Sveti Heleni pobila Turke, op. avt.), nasproti temu pa primeri: Bufin, Czazin na Horuateh na onkrai; pri Budachkom na Horuateh; Petretics vfzem Szlovenzkog Orfzaga Czirkvenem Paztirom; Poftuvani Brati Szlovenzkoga Orfzaga Plebanu- si, duhovni Paztiri itd.˝25Juri Habdelič pa je leta 1670 izdal ˝Dikcionar ili Rechi Szlovenfzke u red pofztaulyene i Diachkemi zlahkotene…(mladi- ni hrvaškega in slovenskega naroda).26 Za lažje razumevanje in podkrepitev trditev mnogih raziskovalcev, ki jih uradna zgodo- vinska stroka ne upošteva, poglejmo zapis hrvaškega zgodovinarja Ferde Šišića Pregled povijesti Hrvatskog naroda,27 ki piše o ozemlju Slovenskega orsaga, kjer jasno potegne meje med Hrvati in Slovenci. Nato Šišić nadaljuje, ˝da je Gvozd v srednjem veku vsa gorska veriga od Risnjaka in izvira Kolpe do Une in spodnje Kolpe, torej ne samo obe Kapeli temveč tudi Pe- trova in Zrinska gora.˝ Vsekakor drži, da se je ˝ozemlje Slovenskega orsaga ali kraljestva vse- skozi spreminjalo, vendar je v glavnem vseskozi 25Anton Raič, Peter Petretić, kajkavski pisatelj, (LMS 1886). Vse poudarjene besede so Raičeve, s katerimi je nedvomno hotel povedati to, kar si drugi niso upali ali hoteli povedati. Seveda Raič piše priimek Petretič, Per- gošič z mehkim ć in uporablja termin kajkavski, kar je za 19. stoletje že normalno. 26V času pisanja in izida Habdeličevega Slovarja je bilo v tem prostoru že močno čutiti pohrvatenje. 27Zagreb, 1962, str. 143, opomba 52. obsegalo področje med rekami Drava, Donava in Sava ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu. Temu mejnemu območju med Slovenijeh in Hrvaško, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd, je treba nameniti posebno pozornost. Pojem Gozd namreč obse- ga obsežnejše gozdnato območje od Risnja- ka, Velike in Male Kapele do Petrove in Zrinske gore. Južno od tega gozdnatega področja se je nahajala prava Hrvaška (Horvatska, Hervatska, Croatia), kjer so živeli Hrvati (Horvati, Hervati, Croati).28 Hrvaška zgodovinarka N. Klaić med drugim piše o domnevno zadnjem hrvaškem kralju Petru Svačiću29 in njegovi smrti. Vire na- vaja oziroma jih citira iz Gesta Hungarorum, Simona de Keze (1285), kjer mejno področje, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd - imenuje Gozd oz. Petrov gozd. Originalen latinski zapis o tem dogodku, preveden v slovenski jezik, se glasi: On (Koloman= Iste sc. Koloman)30je poslal vojsko v kraljestvo Dalmacijo in dal ubiti kralja Petra, ki je prišel pred Madžare v gorah, ki se imenujejo Gozd - qui Gozd dicitur (ta latinski original so Hrvati prevedli v Gvozd, tudi Gvoz), v imeno- vanih gorah je bil premagan in ubit. Zato se vse gore do danes v madžarščini imenujejo ˝Patur Gozdia˝. Sedež tega kralja je bil v mestu Tenen.31 Iz navedenega je bralcu predstavljen niz dej- stev, do kod je segalo hrvaško ozemlje, pa še tega so izgubili in si izvolili za kralja tujca. 28A. Šiško, iz še neobjavljene spremne študije o Vramcu. 29Menda je pravilno Snačić. 30Madžarski kralj, ki je pobil leta 1097 Dalmatince (Hrvate) in njihovega kralja. Zanimivo, da v viru de Keze ni omenjena Hrvaška, temveč Dalmacija. 31Knin. 17 Pacta conventa32 iz leta 1102, na kar se Hrva- ti sklicujejo, je dokazljivo ponaredek, ki ga je pozneje dinastija Arpadovićev spretno izrabi- la. Toda preteči je moralo več kot 900 let, da so se Hrvati osamosvojili in si pridobili drža- vo, po kateri so stoletja sanjali. Tudi sicer je hrvaška zgodovina na to temo zamegljena. To priznavajo celo nekateri njihovi pogumni zgodovinarji – dvomljivci. Tako npr. pišeta Vla- do Vurušić in Adriana Piteša v Jutarnjem listu o ˝Povijesni magli˝. Poudarila sta dvom zgo- dovinarja Nevena Budaka o kronanju kralja Tomislava. O mitih,33 ki so prisotni v hrvaški stvarnosti za potrebe nacionalnih ali politič- nih potreb.34 Posebno zanimiva je navedba bitke s Tatari, kjer naj bi se leta 1242 na Grobniškem polju ˝sukobile˝ dve vojski. Po mnenju resnih raz- iskovalcev je bil to le virtualni boj, kar pa ni motilo bivšega predsednika Tudžmana, da je izkoristil fingiran dogodek za veliko proslavo ob njeni obletnici. Kar pa je vseeno boljše, tako avtor razprave v Jutranjem listu, kot pa so Srbi slavili bitko, ki so jo izgubili. Pa razumi, če moreš! 32Sporazum (personalna unija) med ogrskim kraljem Kolomanom in hrvaškim plemstvom. 33˝Hrvatska povijest puna je mitskih sablasti i ideoloških interpretacija. Što smo mi u školama učili iz nacionalne povijesti, a za dosta toga se slobodno može reči da je bio konstrukt koji bi trebao potvrditi neupitnu povijesnu sla- vu i starosti Hrvata…˝Vir: Jutarnji list, Činjenica o našim nacionalnim mitovima, Zg., 21.11.2009. 34Ibid. Vramčeva Kronika je izšla leta 1578, natisnje- na v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani, z origi- nalnim naslovom: Kronika vezda znovich zpravliena kratka szlouenzkim iezikom po D.35Antolu Pope Vramcze Kanouniku Zagrebechkom ali posodobljeno v današnji jezik – Kratka Kronika, zdaj ponovno napi- sana v slovenskem jeziku, doktorja, župni- ka Antola Vramca, zagrebškega kanonika. Kronika zajema čas vse od nastanka sveta pa do začetka Kristusove dobe in od te do leta iz- daje Kronike (1578). Njegov panonski jezik se seveda razlikuje od današnje slovenščine, ne- dvomno pa se je v tistem času razlikoval prav tako Trubarjev. Latinski predgovor Vramčeve kronike je zani- miv dokument o obstoju Kraljestva Sloveni- jeh (Regni Sclauoniae),36 s katerim nagovarja kraljevske stanove in redove tega slovenskega kraljestva; pove jim, da ˝ni cilj mojega nočne- ga dela splesti novo in neznano zgodovino, ampak sem si mislil, da storim dobro delo, če zberem in izpišem že izdane in prej znane misli starih in častitljivih zgodovinarjev, ki jih, široko razpršene, vsebujejo številne knjige, ter izpisane in prevedene v ilirski jezik (Illi- rica lingua),37obudim v kratkih izvlečkih, da bi marljivi bralec s takšno vsebino srečno in brez kakšnega napora lahko prišel do dejanj mogoč- nih vladarjev, kraljev, poveljnikov ter slavnih in 35Doktorju. 36S temi besedami je Vramec začel pisati predgovor. 37Podčrtal F.K. Vramec v latinščini uporablja ilirski je- zik, v domačem jeziku pa slovenski jezik, kar pomeni, da gre v obeh primerih za sopomenko. O hrvaškem jeziku ni v njegovem pisanju nobenega sledu. 18 ni smrti v Sloveniji (Slovenijeh) v kateri je stalo rimsko mesto Sirmium (Sremska Mitrovica). 28041. Aurelius Probus, rimski cesar posta od Sre- ma buduči jednoga nevolnoga, vboga težaka sin, lada poglavništvom šest let, na Slovenijeh vmorjen be. Ouo vreme be prepuščeno i dopu- ščeno vinograde na ouih stranah zafzaditi i ime- ti od cesara Probusa, i vinogradi ki so bili v Srem- skoj zemli od cesara behu dopuščeni zasaditi. 373. Huni ali Vogri iz Szitie ouo vreme najperule jesu v Panonijo deset sto i osemdeset jezer ludi, malih, velikih, mož i žen je došlo. Panonija zva- la je oua zemla ali Orzag, ki vezda imenuje vo- gerska zemla ali Orzag, v Panoniji jesu stali na jednom delu Slovenij a v drugom Nemeci ono vreme gdasu najperule Vogri došli v Panonijo. 41Število pred zapisom - leto. v pobožni veri proslavljenih mož v vseh svetov- nih obdobjih .Če se ne motim, jih ni veliko, ki po svoji navadi vse obrnejo v slabo, ki še ne cenijo naših običajev (še posebej ilirski jezik, v kate- rem, kot sem videl, ni bilo doslej še nič izdano na svetlo),38 ampak jih raje zavračajo, grajajo in obsojajo.˝ Ta kratki izvleček Vramčevega predgovora Kroniki (opozoril bi, da ni iztrgan iz konteksta predgovora), jasno kaže, da je napisan v takra- tnem občevalnem jeziku, ki pa nikakor ni bil kajkavščina, še manj pa hrvaščina. Da so zapisi v Kroniki avtentični, podprti z zgodovinskimi dejstvi, kaže na poglobljen Vramčev študij na Dunaju, kjer je imel prost dostop do domini- kanske knjižnice; tam hranijo mnoge rokopi- sne inkunabule in mnogoštevilna rokopisna znanstvena dela.39 Kaj nam je Vramec sporočil v Kroniki? V njej je na začetku zapisal: Vsakomu ki bude ove knige štel. Mon dragi Gosp. i priatel, neka zna V.M. da sem na začetku vsakoteroga do- gnanja postavil broi let. Najperule od začetka sveta, perva, druga, tretia, četerta i peta doba. Potom toga od Kristusovega rojstva šeste dobe leta, takajšnje na začetkeh najdete i ako bi kaj našel, kaj bi bilo nezložno pisano ali vgrešeno, ne psujte prosim V.M., nego svoim razumom po- bolšaj i popravi, ar nie tako muder človek, kako bi nehoteči neugrešil i da ste zdravi.˝40 Poglejmo nekaj kratkih odlomkov iz Kronike. Zanimiv je njegov zapis o sajenju vinske trte po cesarju Aureliju Probusu in o njegovi nasil- 38Ibid. 39Jembrih. 40Glej faksimile-slika, št. 003. V tem in ostalih tekstih je narejena transkripcija citiranih besedil. 19 Uradno zgodovinski prihod hunskih hord je leto 375. Toda dveh let razlike ne smemo jemati zelo resno. Tudi ni mogoče dokazati Vramčeve napačne letnice. Prihod Hunov (en del) v Panonijo iz Szitie (Scitije), dežele Skitov, ki so jih Sarmati uničili, se da razumeti, da so Huni, po uradnih virih, prišli v Panonijo leta 375 prav iz te dežele, ki je zajemala velik dana- šnji del Ukrajine, severni Kavkaz, južno Rusijo in pokrajino severno in vzhodno od Kaspijske- ga jezera. Huni so izvirali iz Mongolije, en del se je ločil in začel roparske pohode na zahod, tukaj uničil Sarmate in nadaljeval z osvaja- njem Panonije, ki so jo delno naseljevali Nem- ci (Nemczi), delno pa Slovenci (Zlouenij).42 429. Sveti Hieronim doktor Sloven, ouo vreme vmre v Betleheme devetdeset i jedno leto je bil star, rojen od Eusebiusa v Štrigove, mnoge knji- ge latinskim jezikom popisa i glagolsko knjigo i pismo on najde i spravi. Rojstnega kraja Sv. Hieronima še danes zgo- dovinarji ne znajo postaviti na pravo mesto. Slomška obisk Štrigove (rimski Stridon), do- mnevno rojstni kraj sv. Hieronima, ni prepričal. 42Že rimski (Alanec) zgodovinar Jordanis (551) je razlikoval Slovene od drugih ljudstev, ki jih danes razu- memo pod skupnim imenom Slovani (Venetiarum natio populosa). 928. Heneti ki se Sloveni imenuju pobijeni iesuo- uo vreme na Niemeceh. Iz zapisanega je razbrati, da so Heneti Veneti, Veneti pa Slovenci. 1080. Sveti Ladislav pervi imena ouoga osmi kral vogerski po smerti Geizove na Vogreh posta kral, a svoje izda bil Salamon ki je bil zegnan iz kraleustva Vogerskoga. Horvatsko i Dalmatin- sko kraleustvo i priloži je Vogerskemu kraleu- stvu… Vramec zapiše, da se Ogrskemu kraljestvu priključi Hrvaško (Horvatsko) in Dalmatinsko kraljestvo in s tem v tej Kroniki prvič omenja Hrvaško. Toda tej nameri se je zoperstavil za- 20 dnji hrvaški kralj Petar Svačić (Snačić?!), ki ga je s svojo vojsko pri Gozdu (hrv. Gvozd) slavno porazil madžarski kralj Koloman. 1573. Kmeti na Slovenijeh vstali i zdignoli su se bili proti svoje gospode i plemenitim ljudem, ko- tere posekoše, obesiše, pomoriše i ostale na po- kornost dopelaše. Posebno zanimiv in poučenje zapis o ˝hrva- ško-slovenskem˝ kmečkem uporu, ki mu ho- češ nočeš moramo verjeti, saj je bil Vramec so- dobnik in priča tega dogodka. Vramec nikjer ne zapiše, da so v tem uporu sodelovali Hrva- ti. Bolj je verjeti tezi, da so bili Hrvati na strani Madžara Ferenca Tahija, ki so mu pomagali upor zatreti, in ki je bil s svojim nasilništvom glavni vzrok za upor. Sodelovanje hrvaških upornih kmetov v tem uporu bi bilo gotovo zapisano, kajti Vramec je popolnoma obvladal politične in geografske pojme, kot so Horua- teh, Slovenijeh ipd. Nekateri viri navajajo, da upornega, po milosti zagrebečkega škofa Jurja Draškoviča, Ambroža (Matije) Gubca, Ivana Pa- sanca, Ilije Gregoriča in drugih niso pogubili. Vsi indici kažejo, da je uradno zgodovinsko izpričan ˝hrvaško-slovenski˝ kmečki punt, v smislu poimenovanja, evidenten ponaredek zgodovine. Ključne besede Anton Vramec, panonska slovenščina, kajka- vsko narečje, Vramčeva Kronika, Postila. Viri in literatura so citirani sproti. Za strokovno pomoč in nekatera pojasnila se zahvaljujem g. Andreju Šišku. Povzetek Antonius Vrametz Fridauensis Styrus, Ormožan, ki je v hrvaški literarni zgodovini zaveden kot začetnik kajkavske književnosti, je v Kroniki, ki jo je izdal leta 1578 in šest let pozneje Postilo, pisal v slovenskem jeziku. V Kroniki so navedeni zgo- dovinski podatki od nastanka sveta pa do leta njenega izida. Zanimivost Kronike je v tem, da je v njej podrobneje opredelil slovenski in hrvaški jezik, opisal meje med državo Horuatsko in Slo- venijeh, obenem pa ločil jezik in meje takratne dežele Kranjske. O kakšnem kajkavskem narečju v Kroniki ni sledu, kakor tudi ne o deželi Slavoniji, ki so jo dolgo časa po Vramčevi smrti Hrvati vzeli za svojo, prebivalstvo pa skupaj s Srbi asimilira- li v Slavonce (Hrvate). V slovenskem zgodovin- skem spominu Vramec nima mesta, čeprav je jasno izrazil svoje korenine in pisal v slovenskem jeziku (panonski slovenščini), iz katere je pozne- je nastalo kajkavsko narečje. Vramec piše o kmečkem uporu - nič o hrvatsko- -slovenskem uporu.