Jan Plestenjak
Spor
Zima se je nasmeknita, ko je jelo odletaoafi listje z dreuja. Sinice in drozgi so se priblizali hišatn. PrestraŠili so se praznote, kajti gozd je sfcoraj prozoren. Potepuhi so se umaknili v grape, kradeži so si poiakali duplin. Človek zlahka in brezskrbno roma po stezah, saj je gozd prazen, le po tleh šumi. med vejami o drenju pa pozvanja k počitku.
Kostanji, bukve, lesnike in črni gabri, o&i so goli, in tenke veje, x>se prožne in lahke, štrle k nebu, kot bi prosile za blagoslov nooega lela in nooe pomladi. Le bori, smreke in jelke so zelene, zdaj Še bolj, ker se v svoji bahavosii laže razkazujejo. Vse okoli, na desno in na leoo, po tleh in povsod jv ovelo, mrtno listje. Nič več ni iivljenja d njem, nič vec iistega sočnega zdraoja. Če gti zgane veter. zadiši po smrti in vztrepeia kot mrlič, če ga dregneš z nerodno roko, namesto da bi ga prekrižal. Vse to dela strah.
Pod mojim oknom se košati iopol. Kdo ga je zasadil, ne vem, oem le. da je irmoglao, pravi upornik. Prao blizu siJijo k nebu bori, kostanji, smreke, breze in ob vodici jeUe in vrbe, same pohlevnc rasti,
Pa se je jel ponujati sneg, burja je zapihdla in zamajule so se veje. Borope močneje, kosianieoe irt brezooe komaj vidno. topolove so pa skoraj poljubljale gnijoče listje svojih tonariseo ter objestno kljubovale.
>Le kaj bi se igrali z menoj. Pripogibanje, kolebanje, io so moje tedenske telooadne vaje. Poglej rne, zaspane kostanjeuo, moje veje so pa deset sežnjeo dolge in kako ti švigajo, kako se ti prožijo. fn ti bor, lenoba vseh lenob, ki se oetru komaj razeesafi pustiš. Če že koga spoštujem, no, brezi bi se odkril, toda njena strahopetnost se mi studi. Le malo zamežikne prezgodttj dan, pa ie razmece svoje cunje po svetu, potem pa trepeče od strahu in od mraza. Jaz. najplemenitejše dreoo. ki sem preromalo morja, pu ne trepečem od mraza in ne od strahu, ampak od sreče, da sem tujec mocnejsi od uas domačinoD in da me goji o$e — od minisira pa do bajtarja. pa čeprav ne rodim sadu in čeprau iz trme ne odložim soojega plemenitega listja.z — Topol se je Sopiril in se repiril. vrhovi so se krioili. burja je uglasala soojo melodijo akozi borove igle, pritiskala na kostanjeve r>eje in hladila svojo jezo ob trepetajočih brezovih vejah. ki so kot splašene duše gledale r> ila. kot bi hotele moliti za umirajoce.
>Le nikar takoU je prisepnila jelka, da jo je slišala breza. -»Jaz voham snegh
»Jaz voham sneg, d capah ga bo nametalo,< je dodala jelša, bor se je pu zasmejal in skozi igle je siknila burja.
»Ga že imatno!« je zaDzdihnilo umirajoee življenje po tleh in je zaječalo po orhooih dreoja.
»Nič zatofo je menil bor.
*Prav resl Naše veje so Darne, ker so prožneU se je junačila jelka in stresala stare igle.
>Ker nismo bahaviU se je razčopirila jelša. Prikimali so ji kostanj, bukeo, gaber, bor in jelka.
*Tako je, mi smo domačini in zato nismo bahačiU so sl glasno zatrjeoali in trepetali pred burjo, ki je že nanašala sneg d gostili, gostejših in debelejsih kosmičih.
>Smo že tamlc je menila jelka, ki se je najbolj bala za svoje veje mladice, topol se je pa še zmerom bahavo oziral po svojih sosedih in o burji in snegu razkazoual svoje zelene liste, ki so se še krčeoilo oprijemali oej.
»Trrna!* je zagodla bukev in svoje veje sklanjala k tlom, ko se je jela osedati nanje anežna teža. Tisto noc je snežilo za sedem ialosti. Jelka je umolknila, bukeo se je potuhnila, breza se je sklonila k molHoi, le topol se je norceval, češ kaj meni, plemenitniku. ki nisem rojen iz te malodušne zemlje.
Zjutraj je bilo ose belo. Breza je slala bela kot kip, jelka vsa ogrnjena o belo odejo, bukev je pod iezo snega stisnila sooje oeje k telesu, mi pa zatopijeni, kot bi molili.
Le topolooo deblo je štrlelo koisku. Odkrhnjene De/e, Dse še pokrite z bahavim zelenjem, so ležale na ileh. Nič več ni bilo žioljenja v njih in zamrla je v njih moč. V nemem preziru je kriknilo ranjeno deblo: tčemu to?&
iSamo trohico skromnosti bi bilo treb&U, je zašepelala jelša, ki se je sama krioila pod težo snega.
*Tako se godi prislinjencem, ki misltjo, da so na nasi zemlji gospodarji!> sc je razonefa bukeo in si siresalu sneg. hi njene veje so preiile kot grozeči prst: »O. mi smo Še trdni, domačini na domačih tleht«