J. Langerholz
Prva slika
Komarjcvo Francko so nesli v cerkev h krstu. Njena botra je bila Doli-narjeva Neža, tista, ki jo je kmalu po tem krstu zanesla pot življenja tja daleč, menda na Francosko ali pa še naprej. Tam v daljni tujini je bila, živela je pa še vedno s svojirai domačimi, s prijateljicami in znankami, bodisi v pismih, bodisi v spominih in še celo v sanjah,
»Prav nocoj se mi je sanjalo,« je pisala U tujine Komarjevi mami, »da si Ti umrla in je fvoja Francka prijokala k meni ter me prosila, naj jo varujem in branim, kakor si jo doslej Vi, Prav smilila se mi je sirota. Veš,  radovedna sem pa res,  kakšna je sedaj že   Ivoja Francka.  Če   le
moreš, mi pošlji njeno sliko.«
Tako se je zgodilo, da so Komar-jevi peljali Francko k fotografu, da jo je naslikal.
»Cez štirinajst dni pa pridite po slikc,« je odločil mož. ki ni slikal, ampak samo glavo vtaknil v ncki za-bojček, ogrnjen s črno ruto, kakor je ugotovila Francka.
Potem pa je bilo vsak dan na vrsti vprašanje: »Mama, ali je danes že šti-rinajst dni?«
Ko je minilo štirinajst dnif po-tem .. . No, potem je pa Francka kar pozabila na vsako drugo besedo, samo to jc še znala govoriti: »Po slike, po slike!«
»Kar sama pojdi!« ln  je  bila  takoj   pri volji.   Sicer |e hodila šele v prvi razred, pa toliko si je že zapomnila, kje je slikarjeva hisa.
»Samo placati jih boš morala tudi sama,« jo je dražil domači hlapec Jože. »Včasih sem slišal praviti, da je prva slika najdražjat Druge so potem cenejše,«
»Naj pa prvo sliko slikar kar sam ima,« \e razsodila modro Francka. Potem pa je kar odbrzela, da bi prej videta, kaj je slikar naredil.
»Prvo sliko obdržite kar vi,« je Francka naročala pri fotografu, »druge, ki so cenejše, bomo pa že pri nas plačali.«
Ker se je fotograf zanesel na njeno mamo in na druge domače, je bil s to odlocitvijo kar zadovoljen.
Sicer pa ni znano, kako bi bil drugače pogledal in kako bi se bila pomenila s kako drugo Francko .. .
Francka pa še sedaj skrbno hrani svojo prvo sliko in se rada spominja veselega dogodka pri fotogralu,
530