© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: volosov.hram@gmail.com spletna stran: VOLOSOV HRAM Zbirka AMONIT / Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Spremna beseda Robert Titan Felix / Motiv Katja Titan / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 119656451 ISBN 978-961-7182-12-5 (ePUB) Slavko Grum VSEBINA BELI AZIL VRATA DEKLICA V PLEDU SVETA NOČ TJU KAZNJENCI SPOMLADI ZLOČIN V PREDMESTJU MANSARDA SESTANEK PODGANE IZGUBLJENI SIN PORTRET DEČKA S CVETLICO V ROKI MELANHOLIJA MATERE BLESTEČI KAMNI SOLZA MAJ V VAZI LJUBEZEN V PODSTREŠJU PIVNICA “PRI DESETI MARIJI” ALOISIUS IGNATIUS SINGBEIN VOŽNJA ČAKAJOČI LASTNI PORTRET SPREMNA BESEDA BELI AZIL Tema je, polno noči je v sobi. V ogledalu sije moj obraz, kakor bela dlan je prilepljen obenj. Ne, povsem navadna lisa je. Povsem navadna, navadna lisa. * Ne doživljam mnogo. Doli, v veliki dvorani, leže mrliči, nikogar drugega ni v hiši. Mir je pri nas, pokojno je. Ali kljub temu vem mogoče za kako reč, morebiti bi mogel kaj povedati. Toda pst, nikakih raztrganih oči, nikakih krikov! Spe. Včasih, včasih v dvorani nekoliko pozaspim; mogoče niti ne zaspim in – toda pustimo! Oživijo. Dvignejo se in s tujimi, hladnimi očmi obsedijo na mizah. Bil je že doli neki mož, ki je vsled bede ustrelil svoja dva otroka in nato še sebe. Bil neki fantič, komaj šestnajstleten deček, ki se je vrgel skozi okno – popolnoma negibno je sedel na mizi in pripovedoval svojo povest. Nobene besede ni poudaril, nikjer se ni ogrel, enakomerno kakor voda je tekel njegov glas. V zapisniku je stalo poleg njegovega imena: gimnazijec. Skočil iz podstrešja trinadstropne hiše. Nesrečna ljubezen. Mrlič je pravil: Zaljubljen sem bil v svojo sošolko, zlagal nanjo pesmi. Nekoč je oče iztaknil mojo beležnico ter čital pesmi; norčeval se je in knjižico vzel. Včeraj so bili pri nas gostje, oče je šel po jedi v svojo sobo in se vrnil z mojo knjižico v roki. Smejal se je in rekel: Videli boste, gospoda, da imamo pesnika v hiši; nikdar si ne bi mislil, da bo moj sin še pesnik. Prosil sem očeta, naj ne čita pesmi, on pa je kljub temu začel čitati. Vstal sem in rekel, da bom skočil skozi okno, če ne jenja. Smejal se je in čital dalje, jaz pa sem šel ven in stekel po stopnicah na podstrešje. Tam sem se naslonil na podboj in jokal. Naenkrat začutim za seboj očeta. Nisem si mislil, da bo prišel za menoj, ter sem ga hotel samo prestrašiti, tedaj pa, ko sem ga zagledal, me je postalo sram, stopil sem na okno in se spustil dol. Njegov sosed, osemnajstleten brezposeln krojač, ki se je obesil, je pravil: Pred dvema letoma sem kupil v kiosku pred »Atlantido« pet svaljčic. Prodajalka je bila priletna dama, ali tako lepa, kot sem si v duhu vedno želel svojo mater. Moja mati je perica, ves dan diši po milu in se krega. Od tistega časa sem vedno postopal krog kioska. Nekoč so pripeljali možje zaboje tobaka in videl sem gospo, kako je morala vlačiti sama zaboje v tobakarno. Stopil sem k nji in ji pomagal. Ko sem delo končal, sem obstal ter jo gledal, ona pa mi je stisnila v roke novec. Spustil sem ga na tla in zbežal. Vrnil sem se potem in rekel: Gospa, vi ne smete več vlačiti zabojev, vaše roke boli; jaz jih bom. Potem sem čakal dolge dni na zaboje, in ker jih ni in ni bilo, sem se vrgel pred trafiko pod voz. Krvavel sem in so me zanesli v kiosk. Ko so me na hitro roko oskrbeli ter hoteli odnesti stran, sem se oprijel gospejinih nog in jih poljuboval. Odnesli so me v hospic. Čakal sem, da me bo gospa obiskala. V nedeljo potem je v istini prišla, prinesla mi je cvetlic, bonbonov, napravila mi je cel velik obisk. Sedela je pri meni na postelji in mi pravila, da je bila poročena z višjim oficirjem, pa se je ločila. Prišla da je vojna in sta ji po vojni ostali samo dve preprogi in zavese. V njeno stanovanje se gre skoro po lestvi in stene ima prelepljene z izrezki iz ilustriranih revij. Začela je prodajati cigarete. Prijela me je za roke. Ko sem ozdravel, sem tudi jaz prodajal pri nji cigarete in ji nosil zaboje. Gospa si je dala ostriči lase in se je jela ličiti. Ljudje so rekli, da je postala iz prijetne dame smešna starka. Vzela me je k sebi na stanovanje. Lepo je bilo dve leti. V hiši so se smejali, kazali so jezike za nama in rekli: smešna ljubimca. Gospa je dejala večkrat, da bova morala narazen, jaz da bom še mnogo živel, ona pa da me bo morala pustiti. Meni je bilo zelo hudo, ker me je vzdrževala ona, jutro za jutrom sem se hodil nastavljat pred brezposelski urad za kako službo. Tako je bilo tudi tistega dne: ob šestih zjutraj sem se vrnil iz mesta, ne da bi kaj opravil. Gospa je sedela v jutranjki in gledala tiho predse. Rekla je: Ljubi, kmalu bova morala narazen. Vem, da ni mislila ničesar hudega, rekla je samo zato, da bi jo tolažil. Kljub temu sem šel v spalnico in se obesil na zaveso. Mnogo, mnogo zgodb sem že slišal, v Belem azilu leže namreč sami samomorilci in taki, ki jih poberejo na cesti. Od vsega pa so me najbolj prevzele besede neke deklice, kajti v njih se zrcali vsa neznosno neumljiva tema smrti. Ležala je tam plava in bela, v knjigi je stalo: visokošolka, iz neznanega vzroka v Kanal. Ves tisti dan sem jo oboževal ter si izmišljal o nji različne povesti. Gledal sem jo sedečo v kotu zofe, sklonjeno čez knjigo. Nadvse verjetno je bilo, da bo prestala svoj izpit, ali tisti grozni blazni strah, da ga le morebiti ne bi, jo je gnal v vodo. Ne, niti strah ne. Gnus, povsem navaden gnus nad vsemi temi mukami izpitov. Užaljena je bila, iz užaljenosti je planila v nič. Mogoče, mogoče ji je tudi kdaj mati rekla, naj se uči, ko se ni mogla, in se je spomnila na to. Zaradi ljubezni, ne pustim, da je skočila v vodo. Nihče je ne bi mogel zavreči. Sicer je pa itak ljubila samo take, ki so se ji stisnili k licu in molčali, tiho, najtišje. Proti večeru sem ji prinesel od nekod cvetlic, ji narahlo odprl oči. Kaj je? se ji je s trudom utrgalo od ust. Videti ji je bilo, kako neskončno rada spi. Ljubim te, cvetlic sem ti prinesel. Zmajala je z glavo. Kdo si ti? je vprašala. Ubog mož. Prijatelj. Molk. Nimaš rada rož? Tedaj, tedaj je odgovorila, mraz me je oblil po hrbtu: Zakaj nisi napulil trave ali svojih las? * V ogledalu sije lisa in mislim takole svoje stvari. Samoten sem, nikogar nimam, da bi se z njim menil. Neke zimske noči je pritisnil pod našo streho mraz potepuščka. Hehe – zapeljati ga je moralo ime zunaj nad vrati: Beli azil! Bilo je mnogo dela in sem še v trdi noči umival mrliče v dvorani. Tihotno je bilo in sem kramljal s pokojnimi. Iznenada je plaho potrkalo in na pragu se je pojavil razcapan beraček, ki se je uslužno klanjal: Oprostite, oprostite, gospod, tako rekoč nepovabljen sem padel v vašo hišo. Ampak je hud mraz zunaj. Morebiti bi se vam lahko kako odslužil – pomagal bi vam – vuj, ali jih umre pri vas! Hudo bolezen ste morali imeti v hiši! Raztolmačil sem mu, da se ne nahaja v kakem zavetišču za siromake, temveč v veliki mrtvašnici, kamor znašajo vse samomorilce, ponesrečence in slične žrtve našega velikega mesta. Prosim, prosim, se je klanjal, pardonnez! Ali pa vam ne bi mogel kljub temu kako pomagati pri vašem poslu, da bi smel ostati nekaj časa pod streho? Nikar me ne sodite po obleki, zadnje čase sem prišel nekoliko na kant. Ali sem izučen strojnik. Daste mi tudi lahko pero v roke. Dovolite, da ostanem, gospod pogrebec. Pomežikoval mi je in se na vse načine dobrikal. Vražji poba, sem rekel, vražji poba, in mi je bil všeč, ali kam naj vtaknem vagabunda? Pognal sem ga. Teci, teci, bratec! Ugledal je steklenico s paljencem. Gospod! Smilil se mi je in sem mu dal. Pogoltnil je debel požirek, nato pa sem ga zrinil skozi vrata. Čez čas zaškrobota znova. Na vratih se prikaže njegov smehljajoči se, uslužni obraz, v rokah pa drži pručico: Tole sem našel na hodniku in sem mislil, da bo prav, če prinesem. Stopite gor, gospod primarij, da se ne utrudite, ko brijete tegale rejenega gospoda. Ošvrknil sem ga z očmi, toda v mislih mi je bil zelo pogodu. Neodločen je obstal. Ko je zapazil, da nekaj iščem, mi je hitro podal brisačo. Razsrdil sem se: Ali že ne boš šel k vragu, saj vendar vidiš, da te ne potrebujem! K nam se ne pride drugače kot čez Kanal. Skoči v vodo in takoj boš naš gost! Neumno me je pogledal; zazrl se je vame z velikimi očmi in se ritensko pomaknil skozi vrata. Zjutraj ob petih je prvič zapel zvonec. Rešilni je pripeljal utopljenca. Bil je moj nočni gost, uslužni potepuh. * Ne doživljam mnogo, ali vendar vem to in ono reč, ki jo lahko povem. Na večer sedim takole v mraku in premišljujem. Rad jih imam, one spodaj. Prijatelji smo. Odpiram jim oči, z rokami grejem lica. K nam se pride samo čez Kanal. Tovariši, tovariši smo. VRATA Sedaj vem gotovo: nalašč so ti glasovi tam onkraj stene, zaradi mene so. In starka, najbrže je zaradi mene gluha; da vse čujem, zato je gluha. Žena z dvorišča, ki mi je dala sobo v najem, ni nič omenila, da še kdo stanuje poleg mene. V vratih ni kljuke in zdi se mi, da so zabita. Čudno je živeti tako drug poleg drugega in ne poznati obrazov. Vse njene besede vem, vse šume gibov, njenega obraza, njenih rok ne vem. Sedajle si je morala zajeti koleno in se nagniti z životom naprej. Pesek, pesek je izpral dež, je ponovila že tretjič. Skušam si predstaviti njen obraz. Zaprem oči, poslušam. Zelo svetle lase mora imeti, skoro rdeče. In – zanemarjena mora biti; nikdar ne slišim, da bi se umivala. Mati, mati je v črnem in se nikdar nič ne premakne. Prastara mora biti. Mogoče je celo že umrla in se je le pritajila, kakor da spi. Prav potiho je umrla, da mlada ne ve in jo more še dalje mučiti s svojo navzočnostjo. Pesek, pesek je izpral dež. Če ne poslušam besed, se mi zdi, da poje. Na pokopališču je bila danes. Grobarju je naročila, da obsuje zopet grob s peskom, ki ga je izpral dež. Ves čas že ponavlja to o pesku. Nalašč ponavlja, ker ve, kako zoprn mi je ta pogovor. Prepričati me hoče, da ga je imela rada. Ne verjamem ji, zato me muči vedno znova. Čim bolj se ji v mislih upiram, s tem večjo naslado oblikuje njegovo ime. Prejle sem se celo naglas zasmejal. Starka se je zbudila od mrtvih: Kaj? Takrat, v Italiji je bilo najlepše. Tik pred odhodom so Vladu preložili dopust in tako sem odpotovala sama. V nekem penzionu sem potem ležala na divanu in ga čakala. Čez strop nad menoj so bile vržene rože in sem ga čakala. Gnusi se mi, bolan sem od njenega glasu. Brezmejno sovraži svojega mrtvega moža, vendar hlini materi te spomine. Tudi starka ve, da laže, ter jo posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne so jima te laži, da se moreta mučiti. Roka mi pade ob postelji. Celo večnost že tičim tu v tem podstrešju, prepričan sem bil, da sem jim končno utekel, sedaj pa so vstali zopet tam za vrati. Pridrli so iz ulice in mi segajo v misli. Zakaj ne morem biti nikjer sam? Sam in vstajajoče sence, obledele rože na tapetah. * Pozvonilo je. Vsa vzhičena leti Hana na hodnik, utaplja došleca v svojem smehu. Vsakega pozdravi tako, vsakega s tem narejenim priskutnim smehom. Mala je prišla, Gina. Imeti mora osem, deset let in kakor pri Hani je njena mati vdova po oficirju. Sedaj se začne zopet njena igra z otrokom. Pusti jo korakati po sobi, vežbati kakor vojaka. Za praznike ji je kupila sabljo in čepico. Na zofo jo vzame, stiska k sebi, poljublja jo in kliče z moškimi imeni. Tesneje, še tesneje, Vlado! Tako. In sedaj povej, kaj si počel danes? Zakaj me muči s to igro? Ali hoče, da postanem ljubosumen? Njen glas se je naenkrat spremenil. Stara je morala zaspati. Boji se je. Kadar zaspi, postane njen glas popolnoma drugačen. Gina pripoveduje, kdo je bil zadnje dni v obiskih. Gospa Lebanova je bila in stari general je prišel. Gospa Lebanova je imela nov plašč in – Mala je zaječala. Kakor v spolni sli je zaječala. Kaj počenja z otrokom? Kaj – Kri mi udari v obraz, čisto na vrata tiščim uho. Hana se smeje, na vsa usta se smeje, kakor bi vedela, da poslušam in me muči radovednost. Tudi Gina se smeje sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom? Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar več nočem poslušati, kaj se godi tam preko. * Še vedno ne morem premagati v sebi nagnjenja do literature, čeprav sem še vselej sklenil, da ne pričnem nikdar več. Vsi moji ljudje so bolni melanholiki, brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo ničesar več. Vse že vejo. Vsako stvar pričnem enako: Tu sedim in je prasketanje ognja, mreža dežja za šipo. Dež, vedno dež. Danes sem pričel študijo o samomoru. Sklanjam se nad list papirja in zapišem: »Onstran«. Najprvo hočem dokazati, da samomorom ni vzrok nesrečna ljubezen, brezposelnost in tako dalje, temveč da nastopi želja po smrti v večini slučajev primarno iz človeka samega, iz bolezni, če hočete. Za primer navajam čevljarčka, ki se je pred kratkim skušal končati v naši hiši in ki pri milem bogu ni imel vzroka. Vse dni je veselo žvižgal in smolil čevlje, nekega jutra pa so ga našli visečega ob oknu. Ko so ga rešili in vprašali zakaj, je bil ves zbegan in osramočen. Mencal je z dlanmi in dejal, da je bilo vse tako pusto, ko se je zbudil zjutraj. Dokazati hočem, da samomorom sploh ni vidnega vzroka. Da je pač nekje med nami smrt in – takole proti jutru, ko se začne kopati dan od tal – ko se lepi na šipah umazana vlaga – Že naprej uživam, kako se bodo zgražali. Spogledovali se bodo, kakor da imajo slabo vest in sem jih zalotil pri zločinski misli. Da, povejmo si naravnost, vsak misli na to, da bi se splazil proč, in vsakemu zavidamo, ki se mu posreči. Nevoščljivi smo; s skrbnimi, zavistnimi očmi pazimo, da se kdo ne odstrani, in če ga zalotimo, ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja gospodinja z dvorišča je pravila, da so pred dnevi pobrali nekoga v kavarni na oglu naše ulice. Smejati sem se moral, ko je pravila, kako se je razburjal natakar. Dotični je prišel in sedel v pozabljen kot. Zahteval je čašico črne in natakar je pravil, da ga je dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo. Potem, zgubil ga je izpred oči in – silno zahrbtno da je napravil! Menda so ravno hrupno ploskali, tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil na ono stran. Tudi o onem bom povedal, ki sem mu bil sam priča. To ni bilo pri nas zunaj, ampak v nekem lokalu v notranjem mestu in še tiste čase, ko sem rad hodil naokoli. Lepe žene so bile tam, trudne roke. V rahlih valih je pljuskala godba, usihala ob težkih žametnih zastorih. Gospod ob kaminu pozabi cigareto, strmi v zrak. Nekdo dvigne časopis, ga odloži. Nihče ne čita več, vse jim je že znano. Iznenada je počil strel, razcefral zrak v cunje. Zaposleni, prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje z rdečimi čepicami, zdravnik. Hvala bogu, ni nevarno! Krogla je samo oškrnila kost, šok. Tedaj sem videl starca z glistasto roko, ki je ranjencu preje prvi močil glavo. Ko je izjavil zdravnik, da bodo samomorilca rešili, so se mu sprostile prsi in usta mu je spreletel – zloben, satanski nasmeh. Vse to bom povedal. Ali mogoče, mogoče tudi ne bom. Čemu –? Za vrati je vstal šum, zganila so se krila. Preoblači se. To vzgibavanje oblačil me vznemirja, misliti moram njeno nagoto. Zdraženi psi se vzpnejo ob meni, vdam se hotnim slikam. Visoka je, zravnan stas mora imeti, rečem, in zapiram oči, da jo boljše vidim. Danes ne bom mogel delati več. Potujem. Od okna do peči in od peči zopet do okna. * V postelji sedim in si skušam predstavljati, kako bo, kadar me ne bo več. Svojo sobo gledam, kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence, čeprav nisem več prisoten v njej. Danes dolgo ne vstane. Včeraj je bila zunaj in nisem čul, kdaj je prišla ponoči domov. Kaj če sploh ne vstane in ne bo več glasov? Zazebe me. Kakor jo sovražim, sem se tako navadil njene bližine, da mi je ta misel neznosna. Nalašč korakam hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim. Zganila se je; preokrenila se je v postelji in se zasmejala. Bdeča je bila in sedaj se smeje, da sem se tako nerodno izdal. Sram me je. Sedaj misli, da sem zaljubljen. Ne zmenim se več zanjo. Izredno dolgo se oblači. Najbrže bo šla zopet ven. Zadnje čase mnogo hodi ven. Poslušam vzgibavanje oblačil in sem žalosten. Mogoče bo čutila mojo žalost in bo ostala doma. Ravnatelja pričakujeta, kakor sem razločil iz besed, zato se oblači tako skrbno. Prišel bo na obed. Kam naj ga posadita, se menita. Prišel bo zopet in njegov hrupni glas bo med njo in menoj. Odtrnil sem raz steno pajčevino in jo razpel med prsti. * Že zopet je tukaj. Vsak dan prihaja. Na zofi sedi poleg nje in z mesnatimi rokami razsipava svoj hrupni glas. On vidi njen obraz, črto njenih nog ima pred sabo. * Danes sem se vendar že iznebil užaljenosti ter našel zopet stari mir. Zunaj je sonce, sklanjam se čez okno in pravim: ubogi samotar! Kako smešno je, da zahtevamo takoj vsako ženo zase, ki se pojavi v naši bližini! Uvidel sem, kako nespametno je, da prežim na vsako njeno kretnjo in trepetam za vsak korak, ko vendar vem, da je imela že druge in je vse mogoče za njo. Lepo je; praznični so ljudje in skoraj bi me veselilo stopiti mednje. Čudim se, da Hane ni pri oknu. Prvič se spomnim, da premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da poleg mene ni nobenega okna. Zbegam se: njena soba nima okna! V takem prostoru vendar ni mogoče stanovati! Tudi se domislim, da še nikdar nisem vprašal gospodinje, kdo stanuje poleg mene. Zakaj nisem storil tega? S silo preženem misli in motrim ljudi na ulici. Žene gledam. Včasih sem tudi jaz hodil tako po ulici. Z Marijo, Lijo, Vano. Lijo sem moral vedno čakati po pol, tričetrt ure. Varala me je z nekim starcem. Vana – nisem se razburjal, razumem vse. Lepo je, če človek vse razume in more odpustiti, ali pusto je tako brez vsake iluzije. Kakor bi umrl, je človek. Premišljam, če bi šel ven. Dolgčas mi je nekako. * Ne vzdržim več. Samo njega čaka. Potrkal bom. Potrkal bom in jo prosil, naj ne čaka samo njega. Tako lepo mirno smo živeli, sedaj pa je prišel on in se zarinil med nas s svojim bučnim glasom. Kako ga le more imeti rada! Ves mesnat je in željan, ona pa trudna, zamišljena. Ali je spregovorila, ali sem čul njeno misel? Rekla je: Zaradi tebe! Zmota mora biti, halucinacija. Še nikdar ni spregovorila z menoj besede. In kaj naj pomeni to: zaradi tebe? Nesmisel je. Ali sedaj. – Zopet. Popolnoma razločno: Zaradi tebe! Skušal jo bom vprašati: Zaradi – Ne upam si, kaj če ne odgovori in se mi odpro oči, da je vse – Opogumim se: Zaradi mene, Hana? Zasmejala se je, z vsem prešernim glasom zasmejala. Norčuje se, zasmehuje me. Ne, prevara je bila, blaznost, kaj sploh ve ona o meni! Kako more vedeti, da jo imam rad! Ali so sploh glasovi? Sedaj se natančno spominjam, da jih v začetku, ko sem se tu nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili preje. Šele zadnje čase so postali tako razločni – Mogoče – kaj, če bi se prepričal, če bi se uprl ob vrata? Toda potem – če jih ni – če – Bojim se vedeti. * Tukaj je in – da, poljublja jo. Nič je ni sram, v vsej moji prisotnosti se pusti poljubovati. Zmotil sem se v njej: Marija, Lija, Vana! Sedaj – zganila sta se, skočila sta narazen. Stara se je morala vzdramiti. Da, zbudila se je. Dvignila je roko, senca štrlečih prstov je šla skozi špranjo vrat. Oddahnil sem si. * Samo njej živim in drgetam, kdaj pride on. V kotu postelje sedim in mislim. * Ljubkujeta se, povsem prižet je k njej. Toplota njenih udov ga ovija. Sedaj – natanko sem razločil – potegnila ga je nase – – – Hana, je zahropel, mati! Vlačugarsko se je zasmejala: Naj vidi! Ali te je sram? Ob vratih klečim – Kriknila je: Saj je mrtva, že zdavnaj je mrtva, samo dela se, da živi! Tišina, potem – šumenje kril – hropenje – Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela vrata – pred menoj – temno, prazno podstrešje. * Tu sedim in strmim v votlino vrat. Vem. DEKLICA V PLEDU To pismo držim v rokah in so mi v mislih različne zabavne stvari preteklega poletja: grad imam pred seboj, stare dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo tam okoli, klink-klonk iz grajskega stolpa – zelo zabavno je bilo. Ali so tudi žalostne reči, ki se jih spominjam, recimo Franko in njegova žena. Da, pravzaprav je bolj žalostno tam na gradu. Nekdo zelo trpi tam. O makih govori in vrtnicah pa ga zalivajo solze. Miško, zakliče, pa mu zahriplje glas in se mora odkašljati. Sicer bo pa sedaj boljše, kakor razvidim iz pisma, vse dobro bo. Bog jima daj mir, ubogima dušama, bog jima daj mir. Pet let nisem videl Franka, vse odkar sem odšel iz Pariza. Letos nekoč pa majhno pismo, vabi da me na svoj grad, tam nekje pod gorami da je mnogo sonca – na vrat na nos sem bil pri njem: evo me! – Hej, ho, sva potovala skozi gozd. Nor je grizel pred nama Brok v zrak, se zaganjal v temne rupe gozda: Majhen pastirček je pritekel čez plot, vrgel sem ga kvišku, potolkljal po okrogli bučki. Hej, ho, hala, ho! Kosce sva srečevala, drvarje, težke ljudi z rokami pri tleh. Tako, tako, hm – da. Trava, lepa je. Še danes in jutri, ležala bo. Zastirali smo si oči, mežikali v sonce: še bo, še bo visoko vreme. Na holmu sediva, pod nama grad. Večer pustiva padati nase. To, stari del, to sem prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin. Tista žena tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram zrna, je starica Mara, mož na klopi vrtnar, ki čaka večerje. Če še kaj slika? Kdaj je odšel iz Pariza in se skril med te igrače? Slikam? Ne, slikam ne več. Meniš, da bi s to roko še mogel? – Sploh pa – košnjo imamo. Lepa ta, če bi pustil delavce same! In na Slatni podiramo bore. Z ogljem sem že cel mesec v zamudi. Ne, ne, slikam ne več. O ženskah se meniva. Saj veš, saj veš, kako pride! Dve leti je bila pri meni, potem sva se ločila. Če kaj trpim? Ne, ne, nikakor ne. Pozabil sem, popolnoma pozabil. Tu in tam ji še pišem, kaj malega ji pišem. Hm. Make na vrtu je zelo ljubila. Neko leto je zrasel eden, ki je imel pisan cvet. Mnogo veselja je imela z njim. In zadnjič, zadnjič je pognala vrtnica, ki jo je cepila ona. Vse lansko leto ni zganila vejic, prepričan sem bil, da je usahnila, zadnjič pa je naenkrat odprla cvete. Poslal sem ji jih. Ali – vse to je neumnost, tako mimogrede mi je padlo v glavo. O, zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej te njive! Ali ni ganljivo, kako skromne ležijo v soncu? Kako dobre so sploh vse stvari tu okoli. Če se mi zazdi, jih pogledam in pravim: tam pšenica, tam obronek gozda. Danes žari hosta v rdečem in je tiho. Včeraj je bila nemirna in še preje se je glasil kos v njej. In če se mi ne ljubi teh reči, gledam v nebo in mislim svoje misli. Gozd tam žari dalje, nič ne vsiljuje svoje prisotnosti, mirno čaka, da ga zopet pogledam. In če bi šel stran od tod ter se. Vrnil čez dvajset let, še vedno bi čakal in nič ne očital. Hm – da. Da, da. Tu sediva. Večer. * S Frankom sem se seznanil v Parizu. Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev že v najmlajših letih posvetil slikarstvu. Življenje takrat v Parizu je bilo prijazno: montmartrski ateljeji, kabaret »Pri rdeči miši«, prijatelji od vseh vetrov – Bouchard, Tissot, Gordoni, Larsen – Boucharda smo nazivali Žalostna Madona; kadarkoli se ga spomnim, ga vidim z litrom v roki in krilečo desnico: Gospoda, gospoda! Ko je bog ustvaril prvo ženo, je – In punc smo imeli, punc: Jeaninne, Madeleine, Alice! Najljubši od vseh mi je bil on, Franko. Sicer so bili vsi dobri tovariši, ali preveč kričavi so bili drugi, patetični. On pa – nekako truden je bil vedno. Sedela sva v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne se menijo ljudje na večer, ko se vračajo od dela in se jim hoče počitka. Za ženske ni maral. Dvignil je »Pri miši« Georgette v naročje, poljubil Madeleine, ali zaveroval se ni nikdar v nobeno. Kakor otroci so, kakor otroci, je vedno dejal. Človek jih poboža, veselje ima z njimi, ali računal ni da bi nanje. Naključilo se je, da sem se nekoč zatopil v delo in me ni bilo več tednov na spregled. Ko nato pridem k Franku, trčim na pragu ob mlado dekle: tiho in pst, bolan da je. Pred dvema tednoma že da ga je podrlo, zdravnik se ne spozna, živci menda. Miru da potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim zanj, ona da mu streže. Ogledal sem si dekle pobliže in spoznal drobno Marijo, znan model v vsi mestni četrti. No, da, če je tako, je že bolje, da ne motim. Ali jutri se oglasim zopet, oglasim se zopet. Čez par dni potem sem ga videl. Bog, ga je vzelo! Spomnim se, da je bilo tistega dne zelo polno sonca v ateljeju. Sedel je nebogljen pred menoj in če je spregovoril, je glas kar letel od njega. Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati konfuzne stvari, da sem dvomil, če je že popolnoma pri sebi. Se spomniš, se spomniš, je pravil, da sem vedno sanjal o sliki, ki bi bila tako popolna, da bi jo poklical in bi stopila iz okvirja. Da bi oživela. Marija, bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila sem in tja, sedla na rob postelje in mi položila roko na glavo. Tako hladno, voščeno roko, kot sem jo naslikal. In bi bilo naenkrat vse mirno, vse tiho, ničesar več, samo roka, hladna roka. Meniš li, da je greh taka misel, da bi se mogla maščevati? Mrtva slika je samo to, kar mi vnesemo vanjo, povsem na poljuben način jo lahko živimo, toda če zadobi samolastno življenje, če stopi iz okvirja –? Veš, veš, jaz sem delal tako sliko, »Deklico v pledu« sem delal, na tihem, popolnoma na tihem, nikomur povedal. In vse se mi zdi, da sem že na cilju, vse. Nikar ne misli, da sem vedno ležal, o ne, ne, ne. Opolnoči sem vstal včasih in slikal ob sveči. Ali tiho, tiho, da ne zve Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo zame, do smrti bi bila užaljena, če bi vedela, da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz postelje. Vidiš tam sliko? Tisto tam, zavešeno? Pomakni jo s sonca, še bolj, tja. Sonca še ne prenese, slabotna je še, le v mraku se zgane. Najraje ponoči, ko je vse mirno, ko so samo misli in stvari krog človeka. Toda poizkusi. Odgrni jo, ali polahko, polahko, da se ne prestraši. Tako. In sedaj – pojdi sem, pojdi sem, in tiho, čisto tiho, mogoče se zgane, mogoče se tebe ne boji. Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami v fotelju, ali slikana tako čudovito naravno, da sem pridržal dih. Marija, Marija, je dahnil Franko, se prižel k mojemu licu. Groza me je obšla. Planil sem kvišku, zatisnil Franku usta. Tako sva stala in se gledala. Dolgo, dolgo. In tisti hip sva videla nekaj strašnega, nekaj neizrekljivega, kakor sámo neznosno onstran. Zdrznil sem se, šel z roko čez čelo. Franko je ležal v blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš, ljubi? Zbežal sem; in če se zmislim, še danes me je groza, kako sem mu tiščal usta. Zdi se mi, da bi ga bil zmožen v tistem hipu zadaviti. Čez čas nato sem ga srečal na cesti. Izredno vesel je bil in kakor prerojen. Tisoč stvari je žlobudral in tisoč načrtov. Da jo je končno našel, ki jo je vedno iskal, Marijo. Vidiš, je rekel, in se milo smehljal, slika je res oživela. Stopila je iz okvirja in sedaj hodi tam po moji sobi. Ne ostanem več tu, na deželo odidem. Vse že imava domenjeno, hišo imava domenjeno, vrt – ej, dragi, včasih je tudi lepo življenje, tu in tam je tudi lepo. Kdaj pa si jo spoznal? Saj si jo že prej kdaj videl? Da, da. Ali sedaj sem jo slikal in – sedela je tako trudna pred menoj v tisti črni ruti. Zbolel sem, stregla mi je. Sicer pa, saj sem dejal: zganila je trepalnice, premaknila se je, stopila iz okvirja. Čez dni je bil zopet mrk, komaj ga je bilo spoznati. Prijel me je za roko, nujno potegnil k sliki: Danes je bila pri meni neka žena, madam Crochon tu z našega hodnika, če jo poznaš. Hotela je videti novo sliko. In je rekla nekaj čudnega, zelo nekaj čudnega je rekla. Gledala je sliko ter si brisala solze: Vi morate biti zelo pobožni, gospod. Zakaj? Ne, ne, že dolgo nisem bil v cerkvi. O, čeprav ne, vseeno boste prišli v nebesa. Dobro srce morate imeti, iz te slike vidim. Podobna je na las moji mali. Drugim ne bi pravila, ali vam povem, vi veste vse, ko ste napravili to sliko. Moja mala stoji doli na ulici svetega Michela, prostitutka je, in me zelo prezirajo zaradi nje. Ali vi ne, vi razumete, naslikali ste ravno tako. Gledal sem ga in nisem prav razumel, čemu mi to pripoveduje. Hm. Da ji je podobna tista prostitutka? Zakaj ji ne bi mogla biti podobna? Čez čas je bilo še hujše z njim, vedno temnejši je postajal. In bližal se je določeni dan, ko je imel odpotovati z Marijo. Povabil nas je prijatelje v svoj atelje na odhodno slavje. Bili smo zbrani vsi, Gordoni, Rudel, Tissot, vsa naša bohemska družina. Marija je gospodinjila. Imeli smo vino, ženske, muziko, ali stvar je bila bolj pogreb kot veselje. In kar je bilo najlepše, njega ni bilo. Že pred dvema dnevoma je odšel z Žalostno Madono in se do tedaj ni vrnil. Mariji je naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam bog je vedel, kaj je bilo z njim! Čakali smo ure in ure, nikogar. Pogovor se je zatikal – uboga Marija! Ždela je v svojem kotu, strmela z raztrganimi očmi v strop. Slednjič, slednjič – sproščajoči koraki, stopinje – obstal je na pragu, se zadregasto smehljal, potem – zviška ga je podrlo v tla in stene so zajele krik: Vlačuga, vlačuga, vlačuga – Tedaj nam je vzšlo: njena preteklost! Ni mogel preko. Opotekla se je, zatipala k izhodu. Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati besede, ali udrli so iz nje le čudni prazvoki: Su sur tou ru jala, su touh jarmi viršnu jun – Stala je pribita ob zid, zlogovala svojo izpoved: Sar su muntja všri tu jrula hul – * Franko je vztrepetal v konvulziji, zakričal je, kot zveneč oblok se je razpel čez dolino: Su sur tou ru jala, sarmu všri talviršnu jun – Skočil je kvišku, zbežal v mrak. Čez čas sem razločil v dolini sredi prostranega travnika črno senco: nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi. * Hodim sem in tja tu okoli in sem že popolnoma domač v gradu. Ura udari štiri, obotavljaje se, klink-klonk se odločijo ure raz stolp, mi padejo trudne pred noge. Sedaj, sedaj postaja promet v mestu hlastajoč, pravim. In ko bije osem: sedajle se začenja teater. Čez dvorišče teče Brok, Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa se začenja teater. Veselje imam s tem, da to mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju in mu zakričim v uho: Sedajle se začenja v mestu teater! Prestraši se, široko raztrga usta, potem pa, ko vidi z mojega obraza, da to ni nič hudega, se uslužno nasmehne in lokavo pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom ter se veselim svoje lopovščine. Franko mi je povedal vse. Po tistem slavju v ateljeju sta se izbegavala skoraj celo leto, potem pa postala zopet prijatelja. Vzela sta se. In dolgo je bilo dobro, dolgo – ali potem se je znova pričelo. Vedel ni prav ničesar o njej, upiralo se mu je, da bi jo spraševal, in sama ni povedala. Še danes da ne ve ničesar, mogoče, da je bila svetnica. Ko so mu prvič vstale misli, jih je zadavil. Ali prišle so zopet in zopet. Zbežal je iz mesta, kupil ta grad, prepotoval vse dneve po gozdih. Že je mislil, da je dobro, vse je bilo pokojno – sredi noči jo je vrgel iz spanja, zahteval, da pove. In potem, potem se je nadaljevalo, dan za dnem, dve leti. Hlapce je zbral, delavce, objemal jih in rotil, naj mu povedo, če je vlačuga. Oglarja je ustavil v gozdu: Oče, žena je tako in tako, povej mi, kaj misliš! Nista zdržala več. Odšla je. Sedaj – sedaj – – Košnjo imajo, skoro še ni imel tako lepe mrve. In na Slatni – na Slatni podirajo bore. Tisto o vrtnici, ki jo je cepila ona, je res zelo čudno. Sicer pa ji jih je poslal, poslal ji jih je. Pred kratkim me je vprašal, kaj pravim k temu, da bi jo povabil za par dni na grad. Nikdar ni bila posebno pri zdravju. In ti razbeljeni dnevi v mestu – kaj praviš? Dajva, povabiva jo. Pogledala bo sem in tja, Miška bo pogledala – takrat je bil še mlado žrebe, ko je odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila, če je iznenada poskočil. Kratkočasno je bilo. * Pošto sem dobil. To in ono, da me ne morejo več dalje pogrešati v mestu. Odpotoval sem. In sedaj sem zopet tu ter se prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi. Danes sem prejel pismo od Franka. Sporoča mi, da se obeta lepa jesen in oni dan da je opazil na Slatni že prvega jelena. Pozdravlja da me tudi njegova žena. In da ne pozabim, da pride zopet poletje in je tam pri njih mnogo sonca. SVETA NOČ Snežinke, snežinke, v težkih štrenah se sipljejo k tlom. Veselo je pri meni v sobi. V peči prijazno prasketa ogenj, čez mizo prazničen prt in – da, pravo božično drevesce stoji na mizi. Postavila mi ga je gospodinja tako v majhno kratkočasje. In potem ta stvarca, ta poštni zavitek tu pred menoj – hej, zakaj ne bi bilo veselo pri meni? Resda sem morebiti nekoliko sam, ali tega sem vajen, že dlje časa živim tako. Sicer pa čujem vedno mnoge glasove, jasen krik otroka čujem, loput vrat, hiteče korake po koridorju. Zelo tenkoslušen sem in živim s temi glasovi, kakor bi vsi veljali meni. Ljubkujem jih in ogovarjam. Nekateri so tudi, ki sem z njimi v sovraštvu. Ta zavoj! Ves ličen leži pred menoj in pravi: Tu sem. Nisem ga pričakoval, bog mi je priča, da ga nisem čakal, vendar pravi: Tu sem. Dobrika se mi, na vsak način se mi hoče prikupiti. Zelo odvažnega se dela, skrivnostnega. Ker se ne zmenim zanj, odvrže čez čas to svojo imenitnost in – da, usmiljenja prosi. Popolnoma enostavno, usmiljenja prosi. Kakor zvezane, izmučene roke leži tu pred menoj, kakor – Ali to so že zopet take moje fantazije, niti govora ni vreden ta zavoj. Sploh ga ne maram in ga bom vrgel proč. O, nisem tako zapuščen, ne, ne. Tudi jaz imam ljudi, ki se me spomnijo, znance imam in prijatelje, tudi kako dekle me mogoče ljubi. Kako zelo drobno, plavo dekle mogoče. Zadnje čase sem sicer rajši bolj sam. Ne da bi bil mogoče kaj užaljen, toda lepše se da misliti tako in končno tudi nisem več tako mlad. Ne ljubim več hrupne družbe, bolj sam zase sem rad. Če mi je dolgčas, včasih tudi kaj pišem; sicer ni vredno, da omenjam, ali svoje veselje imam pač s tem. Kake preproste, neznatne besede rišem na papir, kar tako sam zase. Kar kaj tihega sam zase. Ne vem, zakaj mislim, da se mora zgoditi danes kaj nenavadnega. Čemu bi moral ravno na sveti večer kaj pričakovati? Ali vsi ljudje se vedejo tako, kakor da ima kaj priti. Gospodinja me je odpravila s hlastajočo naglico in odšla k sinu. In otrok, ki je preje kriknil, je imel vse polno dušečega pričakovanja v glasu. Ej, dobri otrok! Skoro otožen sem, če se zmislim nanj. Zahoče se mi, da bi storil komu kaj dobrega. Nič posebnega, kako majhno, neznatno kretnjo da bi napravil, kakemu otroku recimo obrisal lice, ga stisnil k sebi. Dvignem se, k oknu stopim. Snežinke gledam, ulico. Malo, prav malo ljudi je še na cesti, le tu in tam vznikne ob kandelabru senca, se utrne v temo. Vse hiti nekam, vse nekam v čudovito skrivnost. V nasprotnih hišah svetlo blestijo okna. Ravno sem za neko šipo razločil obrise postav in jih začel z zanimanjem opazovati, ko je roka spustila zaveso. Pravzaprav sem nekoliko sam, nekoliko sam sem, rečem. Zavitek mi pade zopet v oči. Haha! Veselilo bi me, da bi videla, kako ga bom zalučal proč. Haha! Ne morem si kaj, da ga ne bi zopet vzel v roke. Stotič že čitam te črke. Trpke črke so. To se pravi, sedaj ne več, ali nekoč bi mi bilo zelo hudo, če bi jih videl. O da, nekoč! Iz Danske je pošiljka. Aalborg, čitam. Daleč je prišla k meni. Poslala jo je povsem gotova oseba in prav meni. Mislila me je dotična oseba, mogoče se je več dni bavila z menoj. Izbirala je, kaj mi naj pošlje. Premišljevala je, kaj imam rad, moje besede si je pustila zveneti. Ne, ne, nisem tako sam, gotovim osebam pomenim nekaj. Žalujejo celo mogoče za menoj, zelo mogoče, da žalujejo. Ali jaz se ne menim za to, miru hočem. Ali razumete, miru! Vrgel sem zavoj na pisalnik in ga pokril s knjigami. Kaj torej? Naj stopim na ulico? Odprem vrata. Spomnim se svojega starega prijatelja na desni in potrkam. Nikogar ni doma, pustiti so ga morali samega. Poberem izpod praga ključ in otvorim, pritipam se skozi temno vežo do kljuke. Tu sedi sredi jarko razsvetljene sobe in strmi v nič. V prostoru skoraj ni drugega kot postelja in stol, stene, same stene. Med temi belimi ploskvami sedi sključen in gluh ter se ne zmeni za mojo prisotnost. Kaj neki misli, kaj za boga neki misli? Ali bi se ga dotaknil? Ne, ne, zakričal bi, zelo bi kriknil nemara. Prišel bi k zavesti in moral kričati. Adijo, moj mirni prijatelj, adijo! Po stopnicah se spustim, planem na prosto. Zrak! Zavijem krog ogla, pretečem dve, tri ulice. Čemu sem šel pravzaprav z doma? Saj je bilo doma popolnoma prijazno – – V nekih vratih se tišči premraženo dekle. Vzemi me s seboj, pravi. Obstanem. Obotavljam se. Prestopim se zopet, se vrnem potem. Če hoče, naj le gre, rečem. Že se kesam. Takoj me vpraša po denarju. Vseeno sežem v žep, ter ji dam, kar premorem. Vsa vzhičena je. Prijemlje me za roke, potem – prosi me, naj jo trenutek počakam. Samo trenutek naj jo počakam, takoj da se vrne, takoj – – Ne vem, bi se li jezil ali smejal; sredi ceste me je pustila in zbežala. Ne ljubi se mi več dalje, ob zid se naslonim, dvignem obraz v snežinke. Ej, pravzaprav mi ni nič prav dobro, nič prav dobro mi ni. Kakor berač stojim tu sredi ceste. Kakor berač, da, da. Dotaknilo se me je. Hvala, da ste počakali, lepa hvala. Pojdiva sedaj. Ona je. Torej se je vrnila, torej se je le vrnila. No, pa pojdiva. V moji dobri sobi sva. Gledava se in se smehljava. Nekoliko v zadregi sva, vendar sva hvaležna drug drugemu, da se imava. Tako, tako. No da. Tople pečnice gladiva, prilagava ognju. Zahvaljuje se mi za denar. Kupila je na stojnici neko malenkost in poslala materi. Da človek tako rad stori kaj dobrega na ta dan, kar nekako otročji postane človek. Če greva morebiti v postelj? Ne, ne, meniva se rajši. Ali če hoče, naj me malo boža. Ne tako, samo s prsti, s prsti. Ne zna. Meniva, meniva se rajši. Ali je že mogoče kdaj duhala tuberoze? Ne poznate teh rož? No, podobne so – recimo – – zelo hladni cveti so, popolnoma beli. Kakor iz voska so videti. Kako vam pade to v glavo? No, kar tako – – Neka dama je namreč rekla nekoč, da ne zdrži ponoči v sobi, če so v nji tuberoze. Tja! Različni ljudje so pač, različni – – Hm. – Ali se radi pustite božati? Oh ne. Kar tako se mi je zahotelo, kar tako. Ne, ne. Ali poznal sem na primer neko ženo, ki je bila vsa neumna na mrzle prste. Venomer bi poljubljala hladne prste. Sicer pa imam tukaj neki zavoj, kaj pravite k temu? Iz Danske je. Poslala mi ga je neka oseba. Kaj pa je v njem? Ne vem. Najmanjše slutnje nimam. Bom ga pa itak vrgel proč. Prijela me je krog vratu: Ti imaš nekaj – Tiho! Ne maram tega. Kaj si dovoliš. Razjezim se, nevoljen sem, da sem jo vzel s seboj. – – – Sveta noč je, pravi. Sveta noč, da. Hm. – – – Ali imate kako lepo knjigo? Recitirala vam bom. Recitirala? Kako – ali znate? O! Igralka sem. V »Femini« sem bila in »Bonbonjeri«. Največ uspeha sem imela z romanco »Moj sin – dvorni igralec«. »Moj sin – dvorni igralec«? Tega ne poznam, ne, tega ne poznam. Če hočete, vam povem. Čakajte! Nisem ji mogel braniti, že je stopila v patetično pozo in začela deklamirati. Slaba kabaretna pesem je bila, kar je pripovedovala, ali v njenih besedah je bila taka želja ganiti me, da me je stvar res prevzela. Gledam jo in me zanima. Vprašam jo po tem in onem, po starših jo vprašam. Pobesi glavo. Nima staršev, zlagala se je preje. Tiste stvari je poslala svojemu možu. Možu? Torej imate moža? Tako, tako. Težko je praviti, zelo težko. Imava se rada, zelo se imava rada; sedajle boža tiste stvarce, ki sem mu jih poslala, joče se najbrže. Ali ne vzdržim pri njem. Tako tesno je vse in – bog! parfem, muzika – če zaduham v zraku puder – pijana postanem. Kaj pa je on? Šofer, šofer sedaj. Preje je bil delovodja v tovarni. Talentiran fant, že kot deček je mnogo obetal. Ali potem ko sva se vzela – piti je začel. Joče se. Saj – saj sem hotela – zelo sem hotela vedno – – Ležim v postelji, spomnim se lestencev, težkih zastorov, naličenih ust se domislim – prosim ga zjutraj, naj me poljubi, še, še, da naj me poljubi, naj me drži tesno v rokah, naj ne gre danes na delo – – Odšel je; ko se je zvečer vrnil, me ni več našel. Da, da. Čemu se meniva vse to, govoriva kaj drugega, drugega. Da, kaj drugega. Imam jaz recimo zelo vesel zavoj. Bog ve, kaj je notri? Kaj pravite? Dajva, ugibajva! Čakaj, bom odprla. Ne, ne. Ugibajva, samo malo ugibajva. Kaj pa si ti? Mnogo knjig imaš. Oh –! Jaz sem poslala možu smrekovih vejic, steklenico vina in – no, da, vina sem mu poslala. Niste hoteli še nekaj reči? Ne. Nič, nič. – Smejali se boste. V začetku nekoč, ko sva se spoznala, mi je pisal dolgo ljubezensko pismo, v katerem me je rotil, naj mu povem, če ga imam rada. Da bi ga dražila, sem mu v odgovor poslala mesto pisma majhno kavčukasto glavico, tako, ki ob vzgibu prstov pokaže jezik. No sedaj – pred nekaj dnevi sem jo zopet kupila, ali sramovala sem se poslati to samo malenkost. Toda neumnost. Ne bi li pogledala, kaj je v zavoju? Dajva. Čakaj. Jaz bom sedel tja k peči, ti pa odpri in če je kaj kratkočasnega, mi boš povedala. Ne? Saj potem še vedno lahko vrževa v peč. K peči sedem in zaprem oči. V letih sem že, pa tako – na sveti večer – nekako otročji postane človek. Moja prijateljica razvija zavoj in poslušam šumenje papirja. Mm – blago! Čemu ti pošilja blago? Obleka je, ponošena dekliška obleka. Gotovo jo je nosila že pred leti. In rože. Ali so to tuberoze? Sedim. Ali naj grem domov? Da, sedaj grem domov. Gotovo imaš rajši, če si sam. Da, da, pojdi – toda po prstih, po prstih – * To oblekico držim v rokah. TJU Mrak. Z razcefranimi rokami se tipa nakvišku. Bogve kako dolgo bom še sam? Najbrž vedno. Vse dni bom sedel takole za šipami in za njimi bo visel dež. Mrazi me. Dobro bi bilo, če bi stopil na ulico, gotovo je zunaj topleje. Ali če bi šel kam, kjer se smejejo? Kako žensko bom nagovoril, menil bi se rad. Debeluška na hodniku se mi je včeraj zelo prijazno nasmehnila. Gotovo bi prišla k meni, če bi jo poklical. V ogledalo gledam in vidim, da imam še čisto deško telo. Dlani prekrižam, obraz objamem. Ljubeznive besede si govorim. Še nikdar se me ni dotaknila lepa roka. Zakaj se me še nikdar ni dotaknila lepa roka? Zakaj samo vlačuge? Ob stenah se plazijo črne žene, sklonjene žene se dvigajo od tal. Mrazi me. Izpod postelje sem potegnil zaboj s knjigami in ga porinil k peči. Nabasal sem peč s papirji, zanetil. Zadišalo je po segretih pečnicah. Zelo dobro mi de ta vonj, spominja me prijaznih let. Beruš je še ležal takrat na zofi in kadil, na steni je visel »Melancolique«. Tudi pajčevine nad vrati se domislim in kitare. Sedaj sem sam. Prednik v moji sobi je moral biti literat, vse polno začetih rokopisov je v zaboju. Toplota je prilezla že do pečnice ob mojem licu, po papirjih v rokah begajo plameni. – Tisti čas – se razblesne plamen, – sem postal čudno plašen. Vse dni sem tičal v sobi in samota je bila kakor telebast kamen. Sedel sem pri oknu, za katerim je visel dež, vso večnost že je visela za okni vodena mreža. Želel sem si smeha, zelo dolgo se že nisem smejal. Vse dni sem se odpravljal, da bi šel kam, kjer se smejejo, ali nisem si upal na ulico. Ko sem bil zadnjič zunaj, me je prijelo sredi ceste. Moral sem stopiti v hišno vežo, da me ni udušilo. Zazdelo se mi je, kakor – kakor – da se bo kdo, ki je hodil pred mano, nenadoma okrenil in mi pogledal v obraz. Tik predme da bo stopil in se mi brez usmiljenja zažrl v obraz. Čutil sem se bolnega in nisem vedel zakaj. Sedaj vem: bilo je od tiste sobe. Imela je tako bele in strme stene, da se je vsaka misel zadela obnje in se mi zažrla nazaj v dušo. Bil sem bolan od neusmiljenih sten. Da, če bi hotel označiti svoje tedanje misli, bi moral reči, da so se prerivale krog mene bele ploskve in mi grozile, da me stisnejo v blaznost. Ko sem se naselil v novem stanovanju, me je minilo, kot bi odrezal. Nova soba je bila nenavadno velika in zverižena, kakor da je nastala iz dveh, treh prostorov, med katerimi so podrli stene. Tudi je imela eno samo okno in se je po kotih nakapalo vedno dosti mraku. Z naslado sem srkal vase temo in po cele ure na dan zopet lahko delal na svojem »Zveličarju«. Takrat je prišlo, da je potrkala. Vsa boječa se je potisnila skozi vrata in obstala na pragu. Pričakoval sem jo, vse dni sem jo že čakal, vendar sem se začudil. Toliko časa že ni nihče prišel k meni, da nisem več verjel, da more še kdo priti. Potemnelo ji je lice, zasramovale se ji oči: – Boljša sem od Kupčinove, vzemi mene. Kupčinova? Kdo je to? pomislil sem. – Zadnjič se vam je nasmejala v veži, vedno se vam nasmiha. In vi ste vprašali vratarico, kdo je. Da jo naj pošlje k vam, ste ji rekli. Spomnil sem se. Debeluško je imela v mislih, ki se mi je nasmehnila. Gledal sem jo in nisem mogel razumeti. Bilo ji je komaj trinajst, štirinajst let. Udrle so se ji solze, vrgla se je na tla in mi oklenila noge: – Vzemi mene – mene! Dvignil sem jo k sebi in ji šel čez obraz, čez lase sem ji šel, dober sem ji bil. – Selma mi je ime. Zakaj se mi je zdelo čudno, da je Selma? Prepričan sem bil, da so ji podtaknili to ime. Zmajal sem z glavo. – Ne, ne. Nekaj temnega si. Tju si, ali temneje, še temneje. In sem jo imenoval Tju. Njeni poljubi so bili resni, zelo žalostni so bili. In naročje krsta. Krsta je bilo njeno naročje. Vsa trepetala je potem. V kot se je zalezla in trepetala. Prosila me je, da sem jo ogrnil s pledom. In tik ob steni se je splazila potem iz sobe. Tik ob steni. * Skoraj popolnoma sem že ozdravel, sedaj pa me je prijelo znova. Ves dan imam spuščene roloje in ponoči večkrat vstanem ter grem gledat v ogledalo. Z visoko dvignjenim svečnikom. In včeraj – včeraj – na desni strani prsi – – * Prišla je zopet in se zalezla pred menoj v kot. Drgetala je. Potem kriknila: – Jezus! Opotekel sem se. Vedela je. Vzpel sem se kvišku, oprl ob steno – in – čudna sladkost – omamna pijanost – odstrl sem prsi – Vztrepetala je. Uboga Tju. Zveličana Tju. Položila mi je roke na kolena: Da ni bila vedno tu v mestu, sedela je nekoč v travi, beli in rumeni cveti da so bili tam. Potem je mati umrla in je prišla ponjo teta. Osem let ji je bilo, ko je prišla sem, prišla k omari, na kateri so podobe vojakov, in k mizi, ki je polita z vinom in diši po jedilnih ostankih. Teta pripelje vsako noč koga s seboj, prostitutka je. Poslušati mora vse tisto in nekoč – večkrat – kdo potegne odejo z nje in ga mora teta s silo odtrgati. Da jo ima zelo rada teta, angel ji pravi in belo dete. Da se zelo boji zanjo, nikamor je ne pusti in ji pripoveduje o princu z zlatimi našitki, ki bo prišel in jo odvedel v svileno postelj. Tju pa noče postelje, Tju – Če leži teta sama, jo vzame vedno k sebi in vsa oznojena mora čakati, kdaj zaspi, da se more splaziti od nje. Večkrat pa jo drži v spanju tako tesno objeto na svojih velikih prsih, da si ne upa dihniti. Zelo dolge so take noči. Molitve šepeče in Krista misli. Belega Krista, ki bo vse odrešil s svojimi žaljenimi rokami. Ali Jezus, od nekdaj že da je tako neusmiljen z njo. Sanja ga v tuniki s prosojnimi rokami, on pa pride in jo gleda kakor tisti vojaki na omari. Hoče mu poljubljati dlani, on pa jo slači in žile na njegovih rokah so kakor gliste, ki ji golazijo po životu. Zatisnil sem ji usta, oklenil grlo – – Pusti, pusti, da ti povem – da – da sem te takoj spoznala – po žalostnih rokah sem te spoznala – ti strogi, neusmiljeni odrešenik. * Bolan sem. Blazen moram biti. Obstopile so me ploskve in se nagnile čezme. Prihaja. Vsak dan prihaja. Na križev pot. Potrka in pravi: Jezus. V kot se zaleze potem. Drgeta. Moli me. Rane poljublja. Pustim ji poljubljati rane. * Strgal sem raz okna zavese, zbežal na ulico. Ne vzdržim več. Bežim. Bojim se, da me bodo kamenjali. Rad bi šel kam, kjer se smejejo. Rad bi naprosil koga, da bi ji povedal. Bojim se, boo – – * Zdrznil sem se. Ob tapetah se plazijo sklonjene žene. Ali sem čital? V roke gledam in se ne igrajo več v njih plameni, ogenj v peči je ugasnil. Pepel. V ustih imam besedo Tju. KAZNJENCI Smo nekje, kjer zelo trpimo. Zbujamo se z nabreklimi očmi, se opiramo na komolce. Vseeno je, če vstanemo ali ležimo, nič se nima zgoditi, povsem brez smisla je vse. Govorimo besede, prestopamo se sem in tja. Sobne predmete jemljemo v roke. Včasih se kdo zasmeje, krčevit nagon po smehu nas zgrabi. Izmišljamo si trike za smeh, neverjetne stvari izumljamo, da se spravimo v smejanje. Tovariš z očali strmi cele ure v zrak, da iztuhta kako kvanto. Pretvarjamo se. Človek, ki je spravil dva, tri sestavke v tisk, se zelo malo zmeni za trpljenje. Kot umetnik se pač ves dan lahko koplje v mističnih prividih! Pisatelj, šepetamo, in se zaradi imenitnosti naše družbe še bolj stiskamo v užaljenost. Nekdo drug, doktor medicine, izigrava svojo melanholijo; zahteva, da ga božamo. On sme biti bolj žalosten od drugih, posrečilo se mu je prepričati nas, da je občutljiv in nežen kakor deklica. Dolg, lep fant nam imponira s svojim telesom. Mnogo se umiva in slači pred nami. Tudi pleše. Vsak, prav vsak ima na sebi kako posebnost, zaradi katere bi ga morali bolj upoštevati od drugih. Venomer je kdo užaljen, vsak čas zapade kdo v molk, samo zato da ga ogovarjamo in se pečamo z njim. Trpimo, zelo trpimo, zato glumimo. Oni z očali je še najboljši med nami, še tu v tej grozi pozablja nase, da nas razveseljuje druge. Mrtvaško bled stopa po sobi in izumlja kvante. Režimo se. Topo in bedasto se režimo. * Noč, po posteljah nagrmadeni udi. Od časa do časa se kdo spečih dvigne, obsedi z zaprtimi očmi. Doli po znočeni cesti gre včasih gruča smejočih se ljudi, ali to je redko, zelo redko je. Zvoki violine prihajajo od nekod. Daleč naokrog ni nobene hiše, vendar poje od nekod violina. Sedim sredi teh šumov in jih urejujem. Smejoče se ljudi doli na cesti mislim. Okoli njih se dogajajo stvari, pričakujejo nečesa. Mi ne pričakujemo ničesar. Skušam pisati pismo. Dragi otrok, pišem. Dragi otrok – Zelo mnogo spimo. On – sila dober človek je, z neznansko trpečim obrazom stopa po sobi in izumlja smešnice. Ko smo prišli sem, je dva dni sedel na moji postelji ter mi pravil šale. – Ne znam pisati. Z nobeno mislijo ne sežem od nas ven. Njeno sliko gledam. Dobra je, poslala mi je fotografijo. Sončni krogi so na pesku ob njenih nogah. Smeje se. Morebiti je mislila name, ko se je dala slikati. Zakaj ne, večkrat se me spomni. Različne stvari ji gredo po glavi in se pač zmisli tudi mene. Dobro je, da ne ve, kje sem. Skrivati moram, kakor mogoče dolgo. Sedaj ji še lahko kradem misli; kadar zve, da sem politični zločinec, se ne bo hotela več ukvarjati z menoj. – – – Violina. Bog, moj bog, kaj bo z menoj, kaj bo z menoj, kaj bo z menoj – V prste grizem, da ne kričim. Pisatelj si je zajel kolena ter niha s telesom sem in tja. * Nekaj se je pripetilo: eden naših je skočil skozi okno. Sredi dopoldneva se je začulo po hodnikih govorjenje in prišlo je do nas, da je oni z očali, ki je bil zjutraj klican na zasliševanje, skočil iz pisarne v drugem nadstropju skozi okno. V nemih gručah posedemo po posteljah. Ali moramo sedaj tudi mi? Treba bi bilo, seveda bi bilo treba, pa – ne upamo si, bojazljivi smo. Tresemo se za svoje življenje kakor nikdar poprej. Človek na primer, ki je preležal tri leta v strelskem jarku, se pred dejstvom samomora potuhne v kot in si z naporno vnemo krpa hlače. Sram nas je. Skrivamo oči. Mogoče se bo dalo prebiti tudi kako tako, tudi kako tako pojde. Konec koncev naše življenje vendarle ni tako obupno, samo malo dolgčas je. Nekoliko dolgočasno je, drugače nam ni zlega. Ležimo po posteljah in se opiramo na komolce. Jaz sem dobil pole trdega papirja in rišem skrivoma igralne karte. Zelo sem radoveden, kaj poreko tovariši, ko zvedo za moj zamislek. * Popoldne smo zvedeli, da ni mrtev, temveč si je samo polomil noge. Slišali smo tudi, da nič ne govori in ne mara jesti. Jaz verjamem vse to, čuden človek je bil. Do večera, mislim, bom zgotovil vse karte. Za kralje rišem samo krono, dame pa poenostavljam z dozo za puder. Tovariši, ki so odkrili, kaj delam, so zelo vzhičeni nad mojo idejo. Sklanjajo se čezme in me trepljajo po rami. Sedaj iščem še, kako bi prav enostavno označil fante. * Danes ponoči se je ulil dež, našo sobo so zasule zveneče kaplje. Tako sončni so bili vsi ti zadnji dnevi, da smo bili že naveličani svetlobe, danes pa se je vendar že ulil dež. Skoro vso noč sem ležal buden in se smehljal. Dobre, dobre kaplje! Toliko dežja potrebujem, da izmislim vse do konca, toliko dežja! Ne da bi mi bilo baš hudo, ali so izvestne stvari, ki bi jih rad izmislil, povsem izvestne stvari so. Toktok tok škrobotajo kaplje in se da cele ure gledati v strop. * Zunaj leži zlato, samo zlato leži za okni. Prijetno bi zašumelo, če bi stopila noga tja vmes! Nimamo mnogo jeseni, da bi se je veselili, dva kostanja in komaj dober kup listja je vse, kar imamo na razpolago. Vendar je lepo, čudovito lepo je vse to za okni. Še nikdar nisem videl, kako umira drevje, sedaj opazujem prvič. Ganljivo je, kako vdano se predaja smrti. Sivosivo je nebo, dobra roka je šla čezenj. * Sedaj ne bo več sonca, pozna jesen je že. Od zunaj prihaja vonj po razpadajočem listju. Mir prihaja na nas, na kostanje in na nas za okni. * Pri njem sem bil, pri tovarišu, ki je skočil skozi okno. Pozvali so enega izmed nas, da poskusi spraviti iz njega kako besedo. Pustili so me samega. Približal sem se postelji in se sklonil čezenj. Ti! sem se ga rahlo dotaknil. Zdrznil se je – molk. S srepimi očmi strmi predse in ne da nobenega glasu. Ali je hudo, ti? Nič. Zakaj ne govoriš? Tovariš sem. Ali me zaničuješ? Saj – saj sem hotel tudi jaz, hoteli smo, pa smo se zbali. Vidiš; nismo vsi enaki, nekateri nimamo poguma. Vidiš, oprosti, nekateri – Tukaj stojim pred njim s pobešenimi rokami in mi curkoma derejo solze – Pridi zopet kmalu k nam, kratkočasno imamo. Igramo marjaš. Danes sem že štirikrat usekal »skozi«. Novo pesem smo dobili, »Večernij zvon«, ruska. Včasih se zbudimo opolnoči in pojemo. * Sedaj čakam že snega. Postavim se k oknu in duham. Vsak čas ima priti, vsak čas, čisto v nosu ga že imam. * Zjutraj se je usul sneg, hej, ho, kako vse to veselo frči po zraku! Še v trdi noči sem bil na preži in čakal, kdaj ga ugledam. Ob oknu stojim in fantaziram. Po zakurjenih sobah diši in sveti noči. Zavzamem se, da pridobim na kak način naročaj drv. V naši sobi stoji železna peč, ki je sicer že nekoliko vegasta, dala pa bi se še prav dobro ogreti. Neskončno rad bi duhal toplo peč. Oženjeni je danes rekel, da bo skočil tudi on. Toda to je samo bedast trik, poznamo take stvari. Ne boš, prijatelj! Marsikdo bi si dal dvoriti in se milovati! * Tovariš z očali je umrl. Peljali so nas k njemu. Sklonjeni smo korakali mimo njega in molčali. Pripovedujejo, da je umrl od lakote. Ko so po smrti premaknili postelj, so našli pod njo cele kupe napol izžvečene jedi. Če je bil kdo prisoten, je jemal v usta, potem pa takoj vse zmetal ven. Videli so tudi, da si je mavec, v katerega je imel zalite noge, na spodnji strani prebil in si razpraskal rane. Potujemo po sobi in zbijamo nad umrlim šale. Da mu niso dišali zrezki, pravimo, gotovo je bil zunaj vajen česa boljšega. O božiču se pogovarjamo. Doktor pravi, da bi za to priliko mogli dobiti vina, govoril da je že tozadevno z jetničarjem in bi se dalo urediti. Svoje premoženje štejemo. Zberemo več, kakor bi mislili. Vsi navdušeni smo od nove ideje. Zmenimo se, da za božič priredimo zabavni večer. Tudi jetničarja povabimo. Pisatelj bo recitiral svetopisemskega Joba. Pokaže nam, kako bo govoril. Sila modulira z glasom, prav kakor kak poklicen igralec. Meni zaupa, da bo dodal še kako svojo stvar, če nam bo Job všeč. Očividno želi, da bi skrivaj nekoliko agitiral zanj, da bi mogel potem prodati še tiste svoje reči. Lepi fant pripravlja tudi neko presenečenje, takoj je vstal in začel zamišljeno stopati po sobi. * Bog ve, če mi bo pisala za božič? Sedaj mi že dolgo ni, ali za božič se me gotovo spomni. Pogovarjamo se, koliko pisem bomo dobili. Lepi fant jih dobi vedno največ in bo gotovo tudi sedaj prvi. Jetničarjeva žena, ki je baš te dni v postelji, je sporočila, da nam pošlje drevesce in prinese novorojenčka med nas. Nekega jutra je med nami vest, da bomo za božič pomiloščeni. Nihče ne ve prav, od kod je prišla, med nami je. Plešemo in objemamo se. Nekateri padejo tudi na kolena in drsajo po tleh. * Božič, božič, čez štiri dni bo sveta noč. Tam zunaj po domovih se narahlo prestopajo ljudje. Matere – komaj si še upajo dihati, da ne bi kaj užalile otrok. Tudi jaz bom še med njimi. Zelo se veselim, da pojdem ven. In moji tovariši, mislim, da lažejo, ko trdijo, da ne gredo radi stran. Ne morem prav verjeti njihovi vnemi, s katero mečejo karte. Delajo se, delajo zopet dečki, ko pravijo, da ne gredo radi od tod! SPOMLADI Zadnjič sem šel čez Križevski nasip in prvič videl, da zelenijo listi. Začudil sem se. Kako le morejo iz teh starih, zaprašenih dreves brsteti listi, kako le morejo! Sedaj je že vse v cvetju. Magnolija cvete, bezeg in azaleje. Bezeg imam tudi v sobi, dala mi ga je gospodinja. Če dolgo sedim pred njim, dobim kar vodo v oči. Preveč sem tuhtal zadnje čase, izmučen sem, zato sem takoj ginjen. Beli bezgovi cveti so mi najbolj všeč. Ali to je najbrže samo zaradi tega, ker jih je manj. Če pogledam natančnejše, so plavi lepši: Takole sedim in mi gre vse različno po glavi. Še na kako žensko se spomnim mogoče. Sploh ni potreba, da mi je postavila ravno gospodinja tale – bezeg v sobo. Morebiti je bil kdo drug, o, zelo mogoče, da je bil kdo drug. Recimo me obišče katerikrat neka mlada dama, študentka – prijatelja sva pač! Zakaj bi bilo tako neverjetno, da je prinesla bezeg ona? Potihoma je prišla zvečer, ko hodim na Nasip, in potrkala. Rože je skrila zadaj za seboj, da jih ne bi videl, če bi bil vendarle slučajno doma. Naglo jih je potem vtaknila v kozarec in zbežala. Mislila si je: naj razveselim malo starega moža, naj ga razveselim. Končno ni to nič čudnega, navezana je pač name! Res je sicer, da sem že nekoliko v letih, ali – Na večer se sprehajava skupaj, sedeva na kako samotno klop – mnogo parčkov nas je ob tem času po vrtovih. O, ni ravno treba, da je dala bezeg gospodinja, tudi druge znance imam. Če povem po resnici, sem pravzaprav videl, da je prinesla cvetje starka, ali zakaj – zakaj ne bi smel človek malo sanjariti? Na mizi pred menoj je nerazrezan snopič Rudolfinskega almanaha in – Kratko poročilo o številu hromosomov pri partenogenetskih jajčecih bacila rossii – S sladkosnednostjo sem si pripravil brošuri za po večerji, sedaj pa ju gledam z očitnim pomilovanjem. Še kake druge stvari so, pravim, kot pa stoje tu v knjigah, še kake druge. O! Pred ogledalom stojim in vidim, da imam že precej ponošeno obleko. Žalosten sem. Danes ne grem ven, doma ostanem rajši. Zdi se mi, da zunaj nekoliko mrazi. Odprem knjigo ter začnem rezati liste. Na drugi strani me zamičejo publikacije o fazmidah. Ženska je jako nezanesljiva stvar. Človek si nakoplje skrbi in bolečine. Režem liste in jih božam. Motno mi je pred očmi, črke so zverižene. Obrišem neumno solzo. Stare so moje oči in izčitane, pa jih zaliva voda. ZLOČIN V PREDMESTJU Dež šumi z neba, pere znočena okna, tok-trtok se premetavajo kaplje po žlebovih. Uspavajoče žlobudra voda na cesti. Vse spi, vsi mestni stanovalci spijo. Sicer tu in tam bleskne okno, sede kdo na posteljni rob, toda vsi so zaposleni s spanjem, vse opravijo z mižečimi očmi. Vendar se mora nekaj goditi, neke izvestne stvari se morajo goditi v mestu. V zraku je. Dušeč in soparen je vzduh. Pravzaprav nihče ne spi, samo na tem so, da bi morali spati. Čakajo. Različni preteči šumi so v prostorih. Pri šivilji Zenobiji že od večera vrta v lesu mrtvaška ura. Debela vratarica na 28 je dvakrat čula, kako se je na dvorišču porušila skladovnica drv. Hiše so popolnoma pošev nagnjene nad cesto. Konec Usnjarske je odjeknil koral. Potiho in grozeče se izlušči iz noči. To ni običajen korak, nekaj strašnega je v njem. Sedaj je razločiti: šepa! Objesten in brezbrižen, kakor v največjem hrupu dneva, buta v tišino. Vedno bližje prihaja, bližje in bližje. Ometa ulico s svojo skrivnostjo. Povsem določno je usmerjen, nekaj groznega mora imeti mož v mislih, da je usmerjen tako naravnost. Bedeči dvignejo glavo, pridržijo dih. Zgrabijo se za postelje. In v hipu se vsi zgrozijo, da postane, da naenkrat ustavi korak in – Kaj potem, kaj potem? Ustavljeni korak bo obvisel nad ulico in se ne bo zganil več. Vso noč bo visel nad ulico in bo treba bdeti nad njim. Sedaj – v istini – obstal je. Nekaj mora tuhtati, nekaj strašnega mora – V brneči krogli raste v ulici tišina. Narašča bolj in bolj. Tišči ob šipe. Bog –! Prestopil se je, zaklesal se je dalje v cesto. Bedeči se sprostijo, padejo vznak. Dež, tok-trtok. Popustijo posteljne robove. Zasnivajo. Od časa do časa zaječijo in zasnivajo. * Debela vratarica, ki se je vrnila v jutru s trga, je v veži spustila torbo iz rok: Nasproti v četrtem, Francoska Marija! Po hiši zaloputajo vrata, stopnice polne nog. Krog prevrnjene torbe v veži gruča ljudi. V srajcah neumiti. Štiri rane ima. S sekiro jo je moral! Zelo prijatelji so vsi, povsem tuji se prijemljejo za roke, se gledajo iskreno v oči. Sovražniki si odpuščajo. Po stopnicah privihra pisar izpod strehe v nočni čepici in s flavto v roki. Vprašuje, kaj je. Vsi ga prezirajo, ker še ne ve, nihče mu noče razkladati. Ukorjen se mora postaviti ob stran ter pobirati posluške. Tajinstvene zveze z zločinom se vedo. Mizar, ki se je vrnil domov pijan šele davi, je videl ob praznem stavbišču izstopiti iz izvoščka elegantnega tujca v kepu in cilindru. Možu z lajno, ki prenočuje v kleti, je ponoči ušla cipica. Različne stvari so. In vse mogoče leži še v preteči prihodnosti. Odvetnikova služkinja je čitala v gospodovem jutranjiku, da bo kmalu vojska. MANSARDA Tu sedim. Knjige tam na mizi so že zelo stare. Zelo stare so že, rečem, mnogi so že čitali iz njih. Naenkrat čutim, kako sem zapuščen. Tako mi je, kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju. Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je odšla in me pozabila. Stare so knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti visi tiha sovražnost, kakor se vzpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slučajnosti dolgo skupaj. Sovražnost železniške čakalnice je nad predmeti. * Dež. Dež, dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj, komaj še nosijo hiše druga drugo. Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo malo ljudi mora biti še po hišah. V nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče – da, mogoče je celo že mrtev. Prav potiho je umrl, da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse. Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej. Malo, zelo malo jih je še, pomrli so že izvečine. Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar več; stopil bom k oknu in ne bo nikogar. Tudi ptič, ki poje včasih na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo. Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih skladih bo obvisel jek nad ulico. Ob zid se bom stisnil, ne si upal premakniti nog – Ali to je vse tako žalostno, take misli, in je zaradi tega, ker sem preveč sam. Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva bila zadnjič skupaj. Rekla je: – Ej, kdaj boste že veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. – Tako je rekla in mi vzela glavo v naročje. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila. Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. S police dvignem knjigo, naravnam zaslon svetilke. Marija je rekla, da je mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja do njih. Da me ima rada, je rekla, čeprav sem žalosten. Tudi Tju je rekla tako, in Vana. Vana, kako drobne roke je imela. Jokal sem v njih. Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije več. Mlečne liste božam. V nekem kotu je počil les. Sklonim se predse in poslušam. SESTANEK V vsej tej muziki sedim, mirno, mirno, pravim, vendar si ne morem utajiti, da čakam. Nestrpen sem, vedno znova se zalotim z očmi na vratih. Star sem že, nagnjen k filozofiji. Ne pričakujem več stvari z žarečimi očmi, le potiho se še upam veseliti, prav potiho. Posebno kar se tiče nje, se nimam vdajati nikakim iluzijam. Prosim, šestnajst let! In jaz, nad štirideset mi je! Sicer še ni tako hudo in se mi še vedno nasmehne kaka ženska – ali ne, v istini se ne vdajam nikakim iluzijam. Zanima me samo, kako se razvija, kako še nevsiljeno je njeno hrepenenje. Očetovstvo je, kar se oglaša v meni. Lepa je. Če zaprem oči, vidim posebno predivaste lase pred seboj. In kako se sramuje. Sladke noge ima. Ali najbolj me zanima, kako se razvija. Tri je. Ob kakih štirih, je rekla, bo mogoče pogledala noter. Hm. Kako je bila v soboto užaljena! Snideva se vedno pri Aldovih, kjer mladi svet pleše, mi starejši pa se pogovarjamo. V soboto sem ji pravil o svoji prijateljici, gospe D. Zdelo se mi je, da je bila zelo bleda. Vprašala je: Ali ima ona tudi tako rožnate prste, kot pravite, da jih imam jaz? In lase, ima tudi plave? Da, zelo je bila užaljena. Tri plese je plesala, ne da bi se zmenila zame. No, potem ni zdržala več; sredi plesa se je zahvalila svojemu gospodu in nujno stopila k meni: Ali ji tudi pripovedujete povesti? Ste ji povedali »Tilibom«? O seveda, seveda! Vse ji povem, vse, prav kakor vam. Zakaj pa ste danes tako grdi z menoj, a? je nenadoma dvignila glavo. Saj vem, neumna sem in se ne znam pogovarjati z vami, z njo pa se lahko menite vse mogoče reči. Pa ni prav, saj – saj se bom jaz še tudi učila, potem pa se bom znala pogovarjati. Oh ne, ne, otroček. Glejte, jaz sem že v letih, truden nekoliko. In ona – gospa D. – nji lahko položim glavo v naročje, cele ure slonim tako brez besed. Vi pa, vi – tiho, že vem, kaj hočete reči: šestnajst let, kajne? Ej, šestnajst let! Otrok ste še, še poljubiti se vas ne sme. Čakajte, tu na nosu imate malo preveč pudra. No, dvignite glavo. – Tako. Ali ni bilo Silve doma? Še pudrati se ne znate, če ni sestre doma. Rekli ste, da – da – Tisto, da ji položite glavo v naročje – Kako pa je sploh potem – ali imate potem mene sploh radi? Rad? No da, kakor se pač tako reče. Ali zaljubiti se ne da v vas, zaljubi se človek samo v odraslo žensko, v tako, ki je že nekoliko trudna. Vas se ima samo tako rad, poboža se vas mimogrede, ali še to prav narahlo – Splazila se je proč. O da, zelo je bila užaljena. Pravzaprav je že pozno, tu bi že morala biti. To je njena ideja, da se snideva tukaj. Ko sem bil zadnjič pri Aldovih, je bila vsa nervozna in nadvse nežna v gibih. Vedel sem, da jo duši neka skrivnost. Ves čas me je prosila z očmi, naj bom prijazen z njo, da mi potem lahko pove. Ko sem odhajal, je ponovno zganila usta, pa vselej se je zasramovala in ob slovesu se je pritajila, kakor da nima ničesar reči. Po stopnicah je potem prihitela za menoj in rekla z očmi v tleh: Če boste v sredo pri »Nadvojvodi«, bom mogoče ob kakih štirih pogledala noter. Hodila bom namreč skozi mesto. »Bom mogoče pogledala noter,« je rekla. Kakor velika dama je rekla. Pri tem me je iskreno zaprosila z očmi, naj bom usmiljen z njo ter naj se nikar ne začudim. Kako neki bo prišla? Pravzaprav je nespametno, da sva se domenila tu v kavarni. Saj se ne bo upala noter! Ne, ne, ne bo se upala. In če bo prišla, bo vsa osramočena obstala na pragu. Res, nespametno, da sva se domenila semkaj. Kako sem le mogel biti tako lahkomiseln! Ustrašim se, da je ne bo. Zazebe me. Ali ni prav, da sem tak. Kakor smešen ženin sedim tu in čakam tega otroka. In pri vsem tem sem filozof in vem, da se človek ne sme predajati iluzijam. Ne čakam je več. Tu sedim kakor vse navadne dni, mislim svoje običajne, zveste misli. V širokih trakovih muzika, tihi, onemeli ljudje ob mizah. Ne morem si prav predstavljati, zakaj me ima rada. Morebiti zato, ker sem ji prvi povedal, da je lepa. In nekoč me je prijela za roke ter rekla: Kako močni ste! Gotovo zdrobite ključ, če ga vzamete v roke. Ne vem, zakaj je rekla, da zdrobim ključ, ko res nisem tako silen. Ne, v istini ne vem, zakaj je rekla. Recimo je inženir mnogo mlajši od mene. Tudi je zelo kratkočasen. Nekoč sem slišal, ko ji je pravil smešno prigodo o dveh muzikantih in se je zelo od srca smejala. Pri tem me je najbolj bolelo, da ga je tako verno gledala v oči. Sploh vsakega človeka tako gleda, kot bi hotela vsega vzeti vase. Ljubosumen hvala bogu nisem, ker med nama ni nikake erotike in sva samo prijatelja. Ali tisto, da ga je peljala zadnjič ravno v tisti kot, kamor seda sicer samo z menoj, je bilo grdo in bi lahko opustila. Domišljal sem si, da je vsaj ena majhna malenkost, ki jo ima samo zame, pa sem moral sprevideti, da temu ni tako. Toda je tudi zelo mogoče, da se je spozabila. Treba je vzeti v poštev, da je bila zelo zatopljena v pogovor in ga je najbrže peljala tja iz raztresenosti. Sedaj mi pride na um, da je gotovo čitala v kakem romanu, da se snideta ljubimca v kavarni. Da, gotovo je pisano to v njenem zadnjem romanu. In ker sem jaz še najbolj resen z njo, je izbrala mene za to vlogo. Domislim se, da bi končno tudi inženirju rekla, naj jo čaka. Zakaj ne? Povsem možno bi bilo, da bi mu rekla. Zadnjič se je zelo smejala njegovi smešnici. Ali že zopet se pečam z vsem tem o njej in je nespametno. Star sem že in ni da bi se navezoval na različne stvari, ko pride potem vedno tako, da mora biti človek žalosten. Pozno je že. Pet menda. Ne gledam več na uro. Neumnost! Nikdar nisem mislil resno, da bo prišla. Zakaj neki je ni? Najbrže ni smela z doma ali pa se je kje zakasnila. Gotovo bi prišla sicer, če bi mogla. Muzika je obmolknila, samo šum besed, žvenket kozarcev. Človek se sme veseliti samo potiho, prav potiho. Prej ali slej si bo izbrala koga izmed teh mladih ljudi okoli sebe, ga ljubila. Mene se še spomnila ne bo. No, mogoče se bo, ker sem ji prvi rekel, da je lepa. Hm. PODGANE Nobenega strahu nimajo več, povsem očitno se že sprehajajo po sobi. Včasih sem jih čul samo ponoči, kako so se praskale iz lukenj in se prašile ob stenah, sedaj pa že o belem dnevu tekajo okoli. Popolnoma propadel človek sem, brez vsakega ozira name se podijo po sobi. Kakor da že nisem več. Mogoče je to, mogoče prav to: prisiliti me hočejo, ker že toliko časa oklevam. Bog, moj Bog – z rokami zajemam kolena in cele ure niham sem in tja. Včeraj sem gospe Šafrankovi odpovedal, da mi hodi še pospravljat. Ne trpim več tistih opazujočih oči. Zelo sumljivo se ji mora zdeti, da je toliko podgan pri meni. Onikrat, ko sem se spuščal po stopnicah, sem jo videl pri loži v pogovoru z vratarico; ko sta me opazili, sta se samo spogledali in se razšli. Nekaj sumijo, nekaj sumijo v hiši. Ljudje postajajo pozorni. * Na večer, ko držim roke v mrak, pride samo še Marija k meni. Ne vem pravzaprav več, ali je to še Marija, gotovo je že zelo zrasla tačas in hodi po lokalih, ta pa, ki pride k meni, je še vsa tako preprosta, stisne se mi k nogam, položi glavo na kolena in moram ji božati lase, svetle, predivaste lase. Meniva se; nič posebnega, kake drobne, neznatne besede govoriva, besede, ki jih drugi mimogrede mečejo proč v naglici dneva. Najrajši še govoriva o mrtvih stvareh, o čisto navadnih predmetih, tako da ni prav nič ljudi poleg. Mrak gledava, ki se tiplje ob stenah nakvišku, rože na tapetah. Bog ve, kje je sedaj Marija – Svilene nogavice nosi in hodi v postelje k možem. Uboga mora biti, ker so ji bili moški vedno tako odvratni. Bog ve, na koga mora polagati roke. * Sedaj mi hočejo vzeti še to, vse, vse mi hočejo vzeti. Včeraj – bila je zopet Marija pri meni, pestoval sem ji glavo v naročju – iznenada sem začutil pod prsti nekaj tujega, in ko obtipam natančneje – brrr! v gnusnem loku sem jo zalučil proč. Kakor tolst maček je telebnila na tla. Grozno, sedaj lazijo že po meni. Ne bom si več upal zatisniti oči; slišal sem, da so že večkrat obgrizle otroke ali nezavestne do mrtvega. Ali naj se zopet preselim, naj zbežim od tod? Prepričan sem, da bodo povsod takoj za menoj. Saj je rekla gospa Šafrankova, da jih prej ni bilo nikdar tu, in tudi v prejšnjem stanovanju jih ni bilo spočetka. Vso okolico sem že naskrivaj pretaknil, poizvedoval po vseh sosednjih stanovanjih, pa nikjer nisem odkril nikakega skladišča živinskih kož, loja ali česa sličnega. Popolnoma enostavno: tu so! * Vedno več jih je, ponoči gomazijo že menda ena čez drugo. Z dolgimi repi krmarijo po omarah, kakor vreče visijo od zidu. In cviljenje, cviljenje! Če gre kdo zunaj po hodniku, se vedno hrupno premikam, da ni čuti tega cviljenja iz sobe. * Vse noči ležim buden, da so že popolnoma steklene moje oči. Če bedim, jih še nekako strahujem, kakor hitro pa zamižim, se zažene takoj ves pekel nadme. Sanjam, sanjam. Z odprtimi očmi ležim v postelji in sanjam v strop. Včeraj se mi je sanjalo, da sem bil pri materi. Sedel sem v kuhinji in ona se je prestopala okrog mene. Iznenada me je zalila žalost, položil sem glavo plosko na mizo in dejal: Mati, umriva! Zdramil sem se in me je bilo zelo groza, ker sem se zmislil, da mi je že zdavnaj umrla. Zelo ji zamerim, da je odšla stran kar tako, brez mene. Mati bi morala vendar počakati do konca, za božjo voljo, morala bi počakati – – * Spodaj na ulici je bila vojaška parada in ljudje, ki so hodili ob hišah po tlaku, so se čudno sumljivo ozirali v moje okno. Kaj že vsi vedo? Ne, ne, neumne misli so to, neznosno občutljiv sem postal zadnje čase. Hotel sem iti ven, na sprehod sem hotel, potvoril sem se, kakor da sem kot vsak drug običajen človek – prekrižal sem roke na hrbtu in z brezbrižnim obrazom korakal po tlaku. Za trenutek me je obšla blesteča misel: pomešam se med ljudi, zgubim se v množici, postajal bom pred izložbami – mogoče bo potem zdajci minilo, morebiti postanem kakor vsak drug in ne bo treba ničesar storiti – – Prevaral sem se; že na koncu ulice sem se moral vrniti. Vsak, kogar sem srečal, se me je že zdaleč ognil. Najbrže dišim, izvesten duh mora biti v moji obleki; po podganah dišim, da se me vsi tako izogibljejo. Izgubljen človek sem. Ne upam se več na ulico, da ne bi nadlegoval ljudi. * Danes so bili pri meni možje pogrebnega zavoda. Vprašali so, če stanuje tukaj umrli činovnik Jakob Sabajev. Z nenavadno prisotnostjo duha sem se potajil in pokazal s prstom po hodniku na desno. Sedaj se silno čudim, da sem bil tako pričujoč in sem tako naglo obvladal položaj. Niti s trepalnicami nisem izdal, da sem činovnik Sabajev jaz sam. Korakal sem po sobi in se hihital v pest, da sem jo tako imenitno izpeljal, ko me je mahoma navalil neznosen strah. Zaklenil sem vrata in do tal sklonjen prisluškoval na hodnik; ves ohromljen sem postal od groze, da bodo prišli na laž ter se vrnili. Sveti Bog, zakaj me hočejo kar takega! Saj ne bom več dolgo odlašal, res ne bom – ali toliko obzirnosti bi že morali imeti, da ne hi hodili prej. Popolnoma prelomljen, z glavo navzdol, visim ob vratih. * Turbilator vjundrinks. Cicipe – cicipe – – Miza, omara, knjige, vse pred vrata. Umivalnik, svetilka, zamorček. Odprem okno na stežaj. Stopim na stol. Po ulici ropoče ogromen, neokreten avtomobil. Pred nasprotno hišo stoji tapetnik in vsake toliko pljune predse. Iz trgovine poleg nas je stopila mala modistka – obležal bom ravno pred njo – – Cesta se je zavrtela, zanihala gor, dol. Prinesla mi je tapetnika tik do okna. Slabo mi je, bruham. Zavlečem se od okna proč. Ležem v posteljo. Samo malo naj še poležim, samo malo – – * Zabil sem okno, vse dni ležim v postelji, obrnjen od okna proč. Dovolj je, da se slučajno ozrem v šipe, in že se mi dvigne iz želodca slabost. Samo še malo. – Davi sem se zbudil s skelečo bolečino v glavi. Spreletela me je misel: nažrle so mi glavo. Tu ležim z nažrto lobanjo in se ne upam potipati, da ne bi bilo treba zakričati. IZGUBLJENI SIN Trava, sonce, mnogo sonca. Kos kruha trgam in počivam. Ne da bi mi legla pot v noge, zleknem se v travo, ker to lahko storim, kadar hočem. Nikamor se mi ne mudi in nihče me nima tu rad. Megle gledam, kako se trgajo od tal in se kopljejo v soncu. Kakor blesteč up skrivajo v sebi še dolino pod menoj. Kakor čarno, peneče se zagotovilo. Ničesar ne pričakujem več in ne želim, vendar mislim, da bo lepa ta dolina pod menoj. – Veselim se je. Po nogi se mi je vzpel hrošč in izziva mojo pozornost. Z neokretnimi gibi se tipa nakvišku, zdrsne vsak hip zopet nazaj. Z napeto skrbnostjo zasledujem njegov napor in ga mislim. Ali vse tako ničevo je to. Mesto mi je prenapelo živce in sedaj prilagam vsaki drobni stvari važnost, ki ji ne gre. Lepo je, zelo zlato je vse. Izmit in brezmadežen je svet, in vendar je ležal včeraj truden dan nad to zemljo, nevihte so že bile, zime so šle preko nje. Sedaj pa se je rodilo to zlato jutro, vsak dan se rodi znova. Vsak dan skrivajo v sebi megle blesteče zagotovilo. * Skozi vas grem. Otroci in kure vzprhutavajo pred menoj, žene stopajo na prag, si z dlanmi zaslanjajo oči. »Popotnik,« pravijo in se umaknejo nazaj. Pred neko hišo sedi dekle in veze. Trta je nad njo, grozdne jagode se napenjajo v soncu. Ko grem mimo, dvigne glavo in se zazre vame z velikimi, otroškimi očmi. Čaka ga še, ne ve še ljubezni. Ali naj postojim, se ji dotaknem las? Če hočem, sedem k nji pod trto, ostanem v vasi dva, tri dni – kolikor dolgo hočem. Ne, nočem se ustavljati. Nočem se več prerivati med ljudmi z brezplodnimi željami. Za hribom je skrit večer. Gor stopim in ga tam počakam. * Tako potujem iz dneva v dan in pravim: izgubljeni sin. Z razuzdanim življenjem si zapravil svoje premoženje in sedaj hodiš tod okoli ter iščeš očetove hiše ... Med kamenjem sedim in gledam na vas. Pokojno se vije nad hišami dim, po poti se vračajo možje s kosami. Trudni so. Počitka se jim hoče. Jaz nisem truden. Sedem kar takole, kadar je, in mislim brezplodne stvari. Noč se že vali iz gozdov, doli v vasi zapirajo vrata. Dvigniti se moram, da kam pridem. PORTRET DEČKA S CVETLICO V ROKI To tukaj čitam, »Smešna ljubimca«, »Nesramna ljubezen starke«, in mislim vse različno. Ne vem, kaj bi sodil o stvari, ne maram si prikrivati sodbe nad tem, marsikaj se pač takole pripeti v mestu, pravim, marsikaj. Sicer je pa res nekoliko drzno od te žene: dvainpetdeset in šestnajst! Mogoče je celo imela kake odnašaje, kakršnekoli obveznosti pač do svoje okolice, recimo kakega starega prijatelja, ki mu je imela biti zvesta, kakega psa, pa se je izpozabila s tem dečkom. Morebiti je bilo komu hudo zanjo. Ne, tega res ne bi smela storiti, premagati bi se morala! Saj ne rečem, saj vstane večkrat v človeku kaka želja, stvari so – toda – premagati se mora človek, žrtvovati mora marsikaj svojim obveznostim. Da, vsega obsojanja vredna je ta žena, pohotna starka je. Krvoskrunstvo je bilo njeno početje, nesramno krvoskrunstvo! Ne vem, čemu se razburjam! Kupil sem svoj časopis kot običajno ter ga ponesel domov; najprijetnejši čas mojega dneva je vedno ta ura po kosilu. Zleknem se v fotelj, položim noge predse na pručico ter čitam. Nič več se mi ne godijo stvari, star sem že, pa rad čitam in nikdar ne delam nikomur očitkov, nikdar, počnite, kar hočete! Allez! Jaz čitam. Vedno znova jemljem tole stvar v roke, čeprav sem že zdavnaj vse prebral in me ne zanima. Časnikarska narejenost je! Opravičuje se, da sploh piše. S sladostrastjem kroži krog plena, komaj čaka, da ga popade, pa si obliva nežne časnikarske prste z rožno vodo: oprostite, saj se mi upira, toda moram, treba je! Težak posel to, novinarstvo! Smešna ljubimca Nesramna ljubezen starke do šestnajstletnega dečka – Brezvestna žena, bivša aristokratka – Deček izvršil samomor Dogodijo se tu in tam stvari, da se nam upira pero, ko jih kot vestni kronisti moramo beležiti, veliko mesto ima pač blodišča, iz katerih od časa do časa plasne zelen plamen in za hip razsvetli neslutene globine življenja. Toda kakor so ti dogodki večkrat izraz nezaslišane propalosti človeka, kakršnikoli zverinski zločini se tudi zgodijo, vedno so nam te stvari nekako razumljive, opredeliti jih moremo po dednih in vzgojnih činiteljih, vživljati in včustvovati se moremo vanje. So pa stvari, kjer naša zmožnost vživljanja popolnoma odpove, kjer se naš duh zdrzne in ne more dalje. Kakor smo najdlje od vsakega moraliziranja in pridigovanja, reči so, o katerih ni mogoče pisati drugače kot z rdečico na obrazu. Ni to naš sram, pridobljen v cerkvi in šoli, je prasram človeka, ki se zboji za svoj obstanek. Poleg sramu, privzgojenega s kulturo, biva v nas še neki drug, globoko zapisan v človeški naturi: javlja se kot obrambni mehanizem in ščiti pravilnost fiziološkega dogajanja. Ta, ta sram nas obhaja, ko moramo poročati o dogodkih, katerih posledica je bil samomor šestnajstletnega dečka, izvršen danes ob šestih na Fabriškem prekopu. Marija Zofija D. je bivša aristokratka, kvišku stoječ lev in zvezda je v njenem rodbinskem emblemu. Vdova po nekem oficirju – med vojno ponovno poročena in ločena – je bivša visoka dama in lepotica v povojni mizeriji popolnoma propadla, po nekih vplivnih zvezah se ji je s težavo posrečilo, da je dobila v zakup – tobakarno, kiosk pred Baltikom. Tam je sedela, plava, še vedno lepa gospa, z rokavicami na rokah, z odrezanimi prstniki, in: deset egiptovskih? dve kratki? izvolite! Vžigalnik je tam na levo! Hvala, prosim! Stanovala je v tako zvani »fabriki« ob istoimenskem prekopu, star, črn zaboj, kjer domuje na stotine poleksistenc: ljudje, ki so kdaj kaj bili, pa niso več, in taki, ki niso nikdar nič bili, pa bi radi postali. V petem je imela dve sobi, do koder se mora bolj po lestvi kot po stopnicah. Sobi prelepljeni z izrezki iz ilustriranih revij, pred polomljenim divanom še edini ostanek bogastva, od katerega se ni mogla ločiti, čudovito lepa angorska mačka. In na preperelih zastorih – kvišku stoječ lev. Pred nekaj časa so opazili obiskovalci tobakarne, da je dobila gospa pomagača, petnajstletnega dečka, in zgodila se je še druga, zabavnejša stvar: gospa si je dala ostriči lase, na njenih ustnah se je pojavil ruž, jela se je ličiti – sploh, storila je vse, da je postala iz ljubeznive, prijetne stare dame smešna matrona. Dečka je vzela na stanovanje in kmalu ni bilo dvojbe, da sta ljubezenski par. Povsem brezstidno ga je vlačila s seboj po lokalih ter vzbujala z njim veselo pozornost. V »fabriki« je izjavila svojim sostanovalcem, da ga je posinovila, izrazila pa se je tudi ponovno, da mora biti mati svojemu otroku tudi vedno prva ljubica, »kajti pozneje ga itak nihče ne bom imel več rad!« Danes so našli dečka v njenem stanovanju mrtvega. Obesil se je na gardino, medtem ko je ona v drugi sobi igrala na klavir. Sostanovalci so začuli ob šestih zjutraj v njeni sobi krik in jok ter so vdrli pogledat. Vzrok dečkovega samomora je iskati vsekakor v njegovi duševni propalosti vsled prezgodnjega seksualnega razvrata ter brezposelnosti. Deček je bil namreč zelo ponosen in se je baje ponovno izrazil v svoji okolici, da takega življenja »od njene milosti« ne prenaša več. Vsako jutro se je hodil ob štirih, petih nastavljat pred brezposelski urad v Strojarsko ulico, pa vedno zaman. Tudi kritičnega jutra je bil, kakor se je ugotovilo, že preje na cesti in pred »okenčkom« ter se je moral kot sicer brez uspeha vrniti. Vrnivši se v stanovanje je gospo nemo pozdravil ter odšel v spalnico. Medtem ko je ona igrala, je v drugi sobi stopil na stol in se obesil. Našli so staro in uvelo matrono v prosojni jutranjki, pestujoč mrtvega dečka v rokah. * Vedno znova jemljem list v roke ter si ne morem prikriti razburjenja. Priletela je že tudi Galjotovka iz »fabrike«, njena soseda, ter mi izpovedala na vso sapo: Gospod oberst, gospod oberst, fante se je obesil! Ne vem, kaj bi sodil o stvari, marsikaj se pač takole pripeti. Marija Zofija je pravzaprav moja dobra znanka, stara tovariša sva. Bila, sedaj nisva več. Vdova mojega prijatelja je. Vse različne stvari sva se mogla včasih meniti – ha! Spomnim se, da sva se nekoč pogovarjala o čričkih; rekla sva, da črički in žabe pravzaprav pojo zelo slično, samo da so črički uglašeni nekoliko višje. Sicer pa so bile to le take zabavne besede – tovariša sva bila pač. Že koj takrat v početku, ko se je tisti deček ponesrečil na cesti pred kioskom ter je imela toliko besed o njem, sem nekaj slutil. Vedel sem, da bo prišlo kaj. Prišetam se tako nekoč po svoji navadi na večer do kioska – vsa leta sem jo hodil iskat v tobakarno, da sva skupaj hodila k »Jelenu« – ona vsa ogenj in kri od nekega dogodka, ki se je ravnokar pripetil: na cesti pred tobakarno so povozili dečka, in ker je kiosk tam najbližje, zanesli fanta tja, da so ga obvezali. Ko so ga tako na hitro roko oskrbeli ter ga hoteli odnesti proč, tedaj – skrajno brezsmiselno se mi je zdelo, da je izgubljala Marija toliko besed o tem ter pripisovala dogodku toliko važnosti – ko so ga torej hoteli odnesti proč, no, – ne vem, iz kakršnega koli vzroka, neumen fante je pač bil – ločil se je nerad od tam, »objel« jo je baje krog nog in se »zagrizel« vanje! Marija uporablja večkrat take pretirane izraze, tako lahko ji vse imponira, povsod vidi doživljaj! Ne vem, kaj je bilo pač – neumen fante, kot sem že rekel – »pomiril« se je baje šele, ko mu je svečano obljubila, da ga obišče v bolnici. Hlastno mi je izpovedala nato, da dečka pravzaprav že dalje časa pozna, natanko da se spominja, kako je pred kakimi štirinajstimi dnevi kupil v tobakarni pri nji pet svaljčic. Naslednje dni da je opazovala tudi, kako je postopal in oprezal krog kioska. Mislim, da je bil kolporter, je dejala, šop listov je imel v rokah, izkliceval pa ni. – Nekoč so mi pripeljali novega blaga, in ko sem potiskala sama zaboje v lopo, se je nenadoma usedel predme in zaprosil, da mi pomaga. Z ganljivo vnemo je zrinil zaboje v trafiko, nato pa obstal in me gledal. In, pomislite, Marija je bila zmožna reči k temu, pripomnila je: »Gledal me je kot ljubimec!« Kot ljubimec! Nedoleten fantalin s ceste in ljubimec! Kolporter, tako rekoč – potepuh! Vse, kar je prav, toda: ukoril sem jo, ostro sem jo pokaral. Marija, sem dejal, vaša mladostnost mi je sicer prav všeč, toda – Ni me poslušala, v eni sapi je nadaljevala: Prihodnje dni sem ga videla venomer postopati tu okoli, in ker ni našel nobene prilike, da, ker ni našel nobene prilike, da bi mi še kaj pomagal, se je zaradi tega vrgel pod voz. Mili bog! Vrgel – vrgel – zaradi nje se je vrgel pod voz! Ste že čuli kaj sličnega! Prileti vam tu neki potepušček, na vrat na nos se zaljubi v plavo gospo in – ne, kar je preveč, je preveč! Da se je vrgel –? No, pa se je vrgel! Prosim, kar naj se je vrgel, izvoli naj! Ničesar nimam proti temu. Kaj me zanima pravzaprav? Zastran mene naj je vozila preko njega »zaradi vas« cela trenska kolona! O kar! Toda neumno je potem, da me silite, naj vas spremljam k njemu v bolnico. Ali naj oblečem še morebiti svoj gala? O kar ukazujte, samo izvolite! Menite, da se je dala kaj pogovoriti? Priredila mu je cel velik obisk s cvetjem, bonboni, oranžami. Fantalin je že oprezal na dvorišču pri vhodu, kakor za smrt je bil prepričan, da pride. Srdilo me je, da je bil tako prepričan. Ranjen ni bil bog ve kaj, odnesel je le nekaj prask in podplutb. Marija me je po vseh pravilih tona predstavila: Oberst Sand, je rekla. Kmalu si ne bi mogel kaj, da ne bi sklopil peta in strumno odsalutiral. Sedeli smo nato tam na bolniškem vrtu pod cvetočo magnolijo in je pravil svoje mladostne sentimente. Oče krojač, mati perica, vse diši v hiši doma po milu, vse, vse, kruh, kava. Od nekdaj že da si je tako zelo želel matere, dobre, lepe matere, ki bi mu položila roko na čelo. Njegova mati da ima vedno mokre roke ter se krega. Sprva se je učil krojaštva, potem bil vse mogoče, v zadnjih dneh pobegnil z doma ter bil raznašalec. Vse take stvari je pravil in moja navzočnost ga ni motila, da ne bi buljil vanjo. Ta stari gospod mi je všeč, je dejal in pokazal name. Po tem obisku je prišlo kmalu tisto, vzela ga je k sebi kot pomagača. Dokler sem hodil še k nji, se je sramovala sprejeti ga k sebi tudi na stanovanje, ko pa si je dala ostriči lase ter sem se zaradi tega sprl z njo, ga je takoj naslednji dan, kot mi je prišla sporočit Galjotovka, popolnoma vzela k sebi. Ženske v hiši so se norčevale iz nje, smešna ljubica so ji rekle, paglavci po stopnicah so kazali osle za njo. Zelo sem se jezil nanjo – toda končno – kaj me zanima! Uredi naj si življenje, kot sama izvoli! Nekajkrat sem krenil na večer na sprehod mimo fabrike in je gori v njenem oknu gorela luč. Sicer pa je to itak moja običajna pot in zaradi nje vendar ne bom na stara leta spreminjal sprehodov! Gori je bila luč in če sem šel nekajkrat mimo, je končno ugasnila. Gorela je, potem ugasnila. Strela božja, naj gori ali gasne, vrag bodi z njo! Ali bi šel sedaj k nji, ko ga je izgubila? Nesrečna je, morebiti bi me potrebovala. Ne grem, ne grem, bog ve, kako bi si tolmačila! Morebiti bi celo mislila – ne, ne, nikakor ne morem iti. Nekoliko samoten sem zadnje dni, družbe potrebujem. Pogovarjal bi se rad. Neumni izgovori so to proti samemu sebi! Povsem zadovoljen sem, prav dobro se mi celo godi. Nikogar ne potrebujem, ne, nikar ne mislite, prav nikogar mi ni treba. Če se želim meniti, lahko nagovorim koga v parku. O, dobro mi je. Povsem rad sem tako sam. Srečen sem Danes sem srečal tako prijaznega človeka. – Nekam samoten sem, popolnoma zapuščen, vesel vsakogar, ki se meni z menoj. Nikdar ne govorim z nikomer, v parku se marsikdo obregne, če poizkusim pogovor z njim. Ploha je udarila, stisnil sem se ob zid, da bi počakal tramvaj; ob zidu je že nekdo vedril. Čakam, je dejal brez vsake okolnosti, dežja nimam rad, če je sonce, je pa popolnoma prijetno. Hm – mi je bil takoj všeč, ali ste tukaj iz tovarne? O ne, kar tako sem. Vodo nosim po stopnicah. Z očetom sva na stanovanju. Kaj pa je oče? Vozičke dela pa konje za otroke. Preje smo imeli tudi mamo, pa je umrla. Škoda je je. Zelo kratkočasna ženska je bila. Kdo vam pa kuha? Oče. Pa je slabo. Kar ženite se bo spet treba! Kdo? Vi ali oče? O, jaz ne, oče. Jaz nimam veselja do žensk. Potem pa tudi, če se ženi oče, imava hkrati tudi mamo. Koliko ste pa stari? Kaj mislite? Uganite! me je plosknil po rami. Ali sem že osemnajst? O, dvajset! Mhm, dvajset. – Koliko ste pa vi? Šestinpetdeset. Hm. Kdaj pa vam je umrla mati? Kdaj? Čakajte – pred – pred – – Osemnajst let je bila stara, ali ne? Pa sem šel tudi jaz za pogrebom, vsi smo bili. Zelo zabavno je bilo. Na ovinku je škrtnil v tračnicah tramvaj. Adijo, sedaj pa grem, sem dejal. Adijo, no! je pozdravil. Privozil je voz in sem hotel vstopiti, ko znanec izpod kapa obupno zaviče za menoj: Gospod, gospod, ali veste, kako vozi ta vlak? Kaj ga pa žene? Elektrika, elektrika, prijatelj, odvrnem čez ramo. Všečno je prikimal: Elektrika, da, povedal mi je oče. Sem mislil, da ne veste. Izvlekel je robec in mahal za menoj. Zelo prijazen človek je bil. In meni tako prijetno de kak razgovor. – – – Z Marijo šetava po Prekopu, na klop sedeva. Berite tole, pravi, izvleče pismo. Vedno sva bila skupaj, pa mi je vendar še tolikokrat pisal. Vzamem v roke list; da ji izkažem sočutje, vzamem v roke njegovo pismo. »V parku sedim in je vse tako prijazno z menoj. Rdeče listje leži in trohni, podlesek je iz tal. Ničesar ni treba misliti, rdeče listje je, podlesek. Sprehajalci hodijo mimo. Ob potu leži od delavca pozabljen bat. Otipavajo ga, tleskajo z rokami. Smehljajo se mu. Že dolgo niso videli ti mestni sprehajalci predmeta, s katerim se tlači prst, in se mu smehljajo. Temni se. Z drevesa se spreleti kos in zakliče. V hipu vse utihne in je večer. Stojim sredi večera, vsa zemlja je krog mene. Pokorno sklonim glavo.« Povesim roko – – Ali ste hudi, Tom? Branim se, razsrdim: ne, ne, – bog! Različne stvari se pač zgodijo! Pripovedoval je vedno, da si je tako želel matere, samo mati in hladni prsti čez njegovo čelo. Saj veste, njegova mati je vedno dišala po milu. Vse je dišalo po milu. Ko je odšel tja – v ono sobo, menim – bi prav lahko preprečila. Natanko sem vedela, kaj se bo zgodilo. Prav lahko bi šla za njim, pa nisem hotela. Razbijala sem z vso silo po tipkah, da ne bi slišala česa iz one sobe. Njegova smrt je bila moja samovoljna kazen ... Ne, ne! se požene kvišku. Bala sem se zanj, tako neznosno bala, nisem mogla prenašati več, želela sem že, da je nekoč konec in ta silna bojazen jenja. Pomislite: šestnajst in dvainpetdeset! Vsak dan je imel oditi, vsak dan je imel srečati ono mlajšo, ki bi mi ga vzela. Zato, zato sem ga pustila, da je odšel. Sediva nekje in naju žre tema. Moker veter je potegnil. Žalostno je in mraz. MELANHOLIJA Vsem se nam kako izpridi življenje, nikomur se ne obnese. Dokler je človek še zelo mlad, še nekako gre, potem pa kar mahoma obsedi in se zagleda predse. V »Kleti« večkrat opazujem ženo, ki kolportira časopise; če sem doli, pride vedno okoli enajstih in potem tam vsak večer z ganljivo srečnostjo zaključi svoje opravilo. Z vsemi okolnostmi porazloži okoli sebe časopise, odveže si ruto, si zmane obraz. Zelo trudna mora vedno biti, zdi se mi, da ima tudi večkrat nekoliko otečene noge, položi jih včasih kar na stol. Zahteva četrt vina in hlastno poje kos kruha. Ves dan se veseli na to uro odpočitka in z vsakomer, ki sedi v bližini, začne pogovor, kaj se ji je čez dan primerilo. Natakarica je ne mara, ker vzame vedno vse žemlje v roke, preden si izbere pravo, in ker brblja; goste nadleguje. Zelo jo zaničuje osebje, vedno najprvo pri njej ugasnejo luč in ji nalože stolov na mizo. Krega se žena, pritožuje se čeznje, pri vsem tem pa je zelo blažena, da sedi tako rekoč kot gost in sme zastaviti besedo. Ošteje natakarico, prosim, kak red je to, da se postavi prednjo umazana kupa. Mar ni njen denar toliko vreden kakor od drugih? Najbolj se razumeta z Jakcem, desetletnim natakarčkom. Štejeta denarje, koliko sta zaslužila. Mali je prinesel polkovniku dve steklenici silvanca, pa je vso napitnino »kasiral« Franc, ki nosi jedila. Če takole gledam ženo v pogovoru z malim, vem z vso gotovostjo, da ima doma kako hčer, ki se ji je izpridila. Nemogoče je, da ne bi imela kaj nad seboj in bi mogla tako udobno uživati. Bog ve, kdaj se privleče hči vedno domov, strga pijana z glave klobuk in sleče svilene capice. Stara se krega, psuje jo vedno z istimi priimki, ko pa dekle topo zaspi, dvigne mati svoje otečene noge, stopi k nji, pogleda, če je dobro odeta, vrže čeznjo še kak pled. Zlepljene lase ji obriše s čela. Da, prav gotovo ima kaj nad seboj. Ali če gledam na primer v »Nadvojvodi« dirigenta. Frak ima in rdeč telovnik, in kljub temu da je oblečen tako lično, je videti, ko da prihaja vedno iz kake podstrešnice in je že hotel opustiti življenje. Izprašiti bi ga bilo treba. Nekoč je najbrže že obsedel v sobi in sklenil, da ne pojde več ven, pustiti je hotel, da ga pokrije prah, sklenil je, da tako polagoma obustavi vse govorjenje, prestopanje in predvsem – misli. Zelo lepo igra, toda povsem mehanično, popolnoma brez vsakega čustva. Čudno se mu je moralo živeti. Grd je v obraz, kakor izžrt je videti. Najbrže ga ni nihče nikdar maral. Kot kaka stara, obrabljena žival je videti, prav kakor obrabljena žival iz menažerije. Bog ve, kaj se mu je že vse primerilo! Vsem se tako počasi kaj primeri. * Po Nabrežju se šetam. Imam svoja sprehajališča že izza mnogih let ter pač hodim tu okoli. Pred »kasarno« stoji gruča žen in stiskajo glave, nekatere mlajše hodijo tudi ob obrežju in mečejo paličice v vodo. Včasih bi rad ogovoril katero, upočasnim korak in se odkašljam, toda vedno se zbojim, da bo imela prav surov glas; vedno so prehlajene take vrste žene in sčasoma dobijo surov, ohripel glas. Ozrem se gor v okna hiše. Star zaboj je hiša, ob strehi je vsa črna. Mislim, da je ta črnina mah. Noč je. V nekaterih oknih gori luč, v drugih je tema. Črne luknje so v zaboju. To je pač, kakor so ljudje: nekateri se prestopajo še po sobi in morajo kaj misliti, drugi ležejo spat. Kakor so ljudje, nekateri se prestopajo po sobi. Nekje na koncu teme iznajdem glas črička. Spomnim se, kako me je včasih mati dajala spat. Verno obstanem, poslušam ... Toda to so starčevske neumnosti, prišle so mi na um, ker sem mislil na ženo iz kleti, ki ponoči vstaja in gleda, kako je hči odeta. Jadrno se okrenem in zbežim s svojim drsajočim korakom od tega konca teme. Prav ničesar zanimivega nima ta glas na sebi, kakor bi pritisnil na hišni zvonec. Tiiit: tiiit. Povsem navaden glas je. Da, da, tako sčasoma se vsakomur kaj primeri. Nikomur se povsem ne obnese. MATERE Toliko življenja je v tej visoki, svetli hiši, vedno se kaj godi in pričakuje. Povsod radostna pripravljenost na pomoč. V veliki, od svetlobe izmiti sobi leže po posteljah obla ženska telesa, v bolestnih naporih valovijo in bočijo trebuhe. Vsake toliko jim zavrta bolečina v križ, z udi poprimejo oporo in v mogočnem svodu jim vzkipi telo. S posinelimi obrazi stiskajo iz sebe rožnate plodove. Med stegni leži potem nekaj capljajočega, davečega se v joku, matere se dvigajo z razbolenimi, hlepečimi rokami – padajo onemogle vznak z osvetljenimi obličji. S plašno skrbnostjo spremljajo nato nevarne gibe mlade pomočnice, rahlo, drobno srečo v njenih rokah. Vprašujejo, koliko je ura. Z naglimi, odločnimi kretnjami oskrbi babica novorojenčka in že – že je treba hiteti k drugi, že poprijemlje druga posteljne robove. Tako vse polno radostnega posla in pomoči je v tej hiši, venomer se kaj godi; brez prestanka nova rožnata telesca. Doli po cesti gredo včasih pogrebci mimo, mrtvašnica je v bližini. Toda pogrebci pokopavajo po večini le stare, obrabljene ljudi, tu gori se nas skoraj docela nič ne tičejo ti mrliči. Tako rožnato sveži so naši novorojenčki! Tudi če kdaj kateri obstane, ni to nikakršna smrt – capljati jenjajo pač, ne kričijo več; deteta so pač, ki nimajo več gibanja v sebi in se tako sčasoma ohladijo. Mnogo se zgodi pri nas, včasih tudi kake žalostne stvari; tudi kake zelo žalostne stvari se včasih pripetijo. Vsakovrstne nepravilnosti se pojavijo med porodom, potem stojimo v skrbi pri posteljah ter iščemo izhoda. Premere medenic merimo, pretehtavamo zapreke; s točnimi sklepi skušamo določiti naše nadaljnje ravnanje. Pred dnevi se je rodil spaček, redek nestvor z zraščenimi nogami. Ob takih dogodkih smo vedno s podvojenim zanimanjem pri delu, z vso vnemo mladih izsledovalcev napovedujemo ugotovitve, katerih pravilnost bo v kratkem potrdil dokončani porod. Pri omenjenem spačku smo bili docela različnih mnenj, nikomur ni prišlo na um, da bi mislil na tako redko nepravilnost, kakor je spačen plod. Le vodja klinike je napovedal okoliščine, ki so poleg drugih možnosti vsebovale tudi iznakaženost plodu. On je pač izredno previden v svojih napovedbah; zelo izkušen, utirjeno misleč; doživel je že vsa mogoča presenečenja, ne spušča se nikdar v ugibanja, temveč izpove samo to, kar se da v resnici ugotoviti. Tako bi moral pri tej njegovi izjavi misliti vsakdo poleg nepravilne lege tudi na izpačen plod. In res: žena se je mučila – mučila – slednjič – nekakšne bradavice, prsti? – šest, osem, deset bradavičic na debelem skupnem krnu – profesor je imel prav: spaček! In potem je ležalo pred nami – negibni, disciplinirani obrazi, nobenega vzklika, nobenih začudenih oči. Žena je začula jok, začutila med stegni toplo, gibajoče se telesce, zgrudila se je na ležišče – sveti nasmeh matere. Mati je nečesa drobnega, toplega, zibala bo v naročju, zaslanjala z dlanjo – – Babica je opravila svoj posel, oskrbela to in ono, položila očiščeno dete pred nas na mizo. Sklonjeni obrazi: sympus! Spaček, katerega život je prehajal v debel krn, po vsem videzu zrasli spodnji okončini, na koncu deset bradavičic, deset komaj naznačenih prstov. Iznenada, brez vsakega vidnega vzroka – stal sem ob strani ter opazoval, kako jo bo obšlo doživetje – se je žena stresla, zajel jo je čuden drget in nemo, brez besede je potegnila odejo čez glavo. Vedela je! Pravijo, da že vedno vedo, preden ugledajo, največkrat celo že, ko nosijo. In sramujejo se. Tako neznosno jo je sram, ogabno mater. Potem je vprašala – tako mučno je že bilo od molka, morali bi že oditi, končati dogodek – in tedaj je nekaj rekla. Vprašala je – kakega spola je, prosim? Ni je zanimalo, kako je iznakažen (najbrže se matere bojijo, da bi jim bilo potem neprestano pred očmi), kakega spola je, je komaj slišno vprašala. Hudo je bilo, ker je tako vprašala, nemogoče je bilo odgovoriti – kajti nestvor ni imel na zunaj nobenega spola, izkvarjen je bil že od medenice dalje, imel je zrasle noge. Rekli smo – kako bi vam to povedali, gospa – – Dete namreč ni docela razvito – ni še popolnoma dovršeno v razvoju – ne da se povedati z gotovostjo, ali je fant ali deklica. Sicer pa najbrže itak ne bo živelo in – često se zgodi, da se rodi še tako nerazvito, o, prav nič nenavadnega ni to! Posebno pri prvem otroku se rado pripeti – ej, še cel kup krepkih fantov boste rodili! Tedaj – tedaj je nekoliko zahropla, zamolklo je kriknila: Saj to je – prav to je: nikdar več se ne bom upala! Jezus, Jezus, ali bodo sedaj vsi taki? V dobri uri je novorojeno obstalo, krn se je izhladil. Po hodniku je zaropotal voziček. * Na koncu hodnika steklena pregraja: Strogo prepovedan vhod! Ustavite korak, nihče navadnih ljudi s svojimi hrupnimi, v poslu dneva begajočimi stopinjami ne sme preko tega praga! Tu notri je! Tu notri se izvrši! Gor po stopnicah pridejo, iz čakalnic, iz sob za noseče. S pogumnim, zajetnim korakom, z očmi, iskrečimi se od pričakovanega čuda. Ali pa se tudi privlečejo napol mrtve, poteptane, izpljunjene od ceste. Kakorkoli: tam za pregrajo obnemi korak, ure in ure je tiho, potem – potem slednjič zaropota voziček po kamenitem tlaku. Od tam se vedno vrneta: dva, poleg žene leži na vozičku prijazen zavojček. Porazdele jih po sobah za otročnice. Tu naposled na svojem ležišču se žene pokrižajo. Molijo. Molijo in pozaspijo. Slednjič – slednjič zelo pozaspijo. Včasih – včasih se pa vrne žena na vozičku tudi sama. Potem je zelo bleda. In po večini jo obdaja neki tuj, predirljiv duh. Eter! Zaman je potovala v tisto izbo. * V vsem prvem in drugem nadstropju se vrstijo sobane: otročnice. Tu jih leži po osem, dvanajst v enem prostoru, tovarišice so si v bolečini in nasmehu. Ob vznožju postelj na visokih nogah zibelke. Nekoliko zatohel, sladkoben vonj vlada po teh prostorih – mleko! Med ležišči se prestopajo usmiljenke, podajajo materam dojenčke na nabrekle prsi. Po hodnikih plahutajo beli klobuki. Z neslišnimi koraki vznikajo usmiljenke iz temin, se zavešajo ob stenah. Sklanjajo se nad ležišča, bele, voščene pomočnice. K vsem se sklanjajo enako, h kmeticam, meščankam – izgubljenkam, k vsem enako ljubeznivo, enako darujoče. Otirajo jim pot, dvigajo čaše k ustom. In žene same pozabljajo vse – nič več niso soproge svetnikov, mizarjev, postopačev – tu ležijo, prisluškujejo dihom otrok, čistijo se jim životi. Zatohlost sladkobnega vonja. V skupni vrsti ležijo: žena pismonoše, trgovka, kmetica, služkinja, ki je pila pred porodom lizol. In pred tednom je ležalo v tej isti vrsti nedoraslo, komaj štirinajstletno dekletce. In otrokom vseh teh žen, žen posestnikov, prekupčevalcev, postopačev, otrokom, od Boga izprošenim ali s kvanto prekletim, je skupna bela mati sestra Majela. Zjutraj ob sedmih jih nalaga v skladovnice in odnaša v kopel. Obliva s toplo vodo, otira, da jim gore rdeča lička. Treplja jih, stiska k sebi. Brezmadežna bela mati. Na večer pa, na večer prevzame službo dekla Marina. Ona ni usmiljenka, posvetna strežajka je, ki jo srečujem na noč, hitečo iz sobe v sobo. Vselej hiti, neusmiljeno poje zvonec, ki jo preganja iz kraja v kraj. Toliko žen leži tu in ona edina čuvarka za noč! Že dolga leta službuje tako, vedno samo ponoči, vedno iz sobe v sobo. Hudo mora biti živeti samo za noč, poznati vse matere in novorojenčke le iz noči ter jim služiti. Večkrat sem že premišljal njeno usodo, smili se mi. Noge ji rade zatekajo, po službi pade kakor ubita v posteljo, hrope v zadušenem snu do večera; ko vstane, ima le toliko časa, da v kapeli naglo pomoli, in že mora po stopnicah gor v sobane. Zelo težko življenje ima, večkrat se moram v mislih ukvarjati z njo. Ne vem, kaj jo veseli, kaj jo pravzaprav veže na življenje. Zelo razvajen moram biti: vedno mislim, da mora imeti človek nekaj, česar se veseli, da vztraja pri življenju. Prepričan sem, da mora imeti nekaj, na kar čaka in kar mu pripravlja radost. Slišal sem, da vsa leta ni niti ure zamudila službe. Tudi dopusta si nikdar ne vzame. Baje se boji, da ne bi medtem sprejeli druge, če bi jo morali nekaj dni pogrešati. Zvesta služabnica je pač. S presenetljivo nežnostjo dviga s svojimi močnimi rokami deteta k sebi. Kadar kdo kriči ter budi izmučene žene iz spanja, se prestopa z njim po prstih po sobi in ga miri. Lepe uspavanke zna. Včasih prisluhnem, če grem kar tako po hodniku, in slišim pesmi, ki jih ni čuti nikjer. Starodavne, pozabljene viže so, ali pa si jih sama sproti izmišlja. Za vrati čujem njen glas, polglasno, zahripljeno hlipanje je. Ne motim se, joče. In sedaj – petje! S težaškim, trudnim glasom poje, z glasom, zažetim od joka. Tralala, tralala – hojsa, hojsa, hojsasa – mlinar in vodica, v travi petpedica. Poje in zopet joče. Pritajeno ihtenje je čuti izza vrat sobe za otročnice. Čemu joče? Ali ji je kaj hudo? Sicer pa res, sam Bog ve, kaj jo veže na življenje! Vstala je in se prestopila. Zbegam se. Zelo jo bo sram, ubogo ženo, če me opazi tu pri vratih. Odstopim, pogreznem se v temo. Pojavila se je z otrokom v naročju, se tiho priplazila. Ozirala se je naokrog, se neskončno boječe, oprezovaje zatipala ob steni. Kaj ima v mislih? Ali namerava morda kaj zlega zvesta pomočnica? V dečjo kopalnico poleg stopi, hlastno zapre. Privije luč. Zakaj nosi sedaj ponoči otroka v kopalnico? To je vendar delo sestre Majele zjutraj ob sedmih. Takrat se kopljejo vsi novorojenčki skupno. Tedaj sem bil skozi steklena vrata priča – kakor bi se ves dan veselila na to: razprostrla je otroka iz plenic, ga potonila v vodo in z neskončno ljubimkajočimi rokami umivala. Ga otirala potem raztepajočega se in zopet povila. Nato – s hlastno roko si je odpela jopico ter stisnila otroka k prsim. Grozavost me je obšla. Uboga, neoplojena mati! S čim vse, s kakimi stvarmi morajo ljudje vztrajati pri življenju! Otrok je nekaj časa ležal mirno, potem pa, ker ni mogel prisesati mleka iz neblagoslovljenih prsi, je stresel glavico. Tedaj se je po hodniku zažrl zvonec. Marina je planila kvišku, si naglo zapela jopico. Potem je za hip postala, njena postava je zanihala za stekli, z okorno roko je segla čez otroka ter mu narisala križke na čelo, usta in prsi. Zahvalila se mu je tako. Sproščena je zaprla veke. Tedaj se je zvonec drugič zavrtal v temino. Marina je planila k vratom, se še enkrat obtipala po prsih. Pokorno sklonila glavo. Nato je stopala po hodniku s trudno, povešeno glavo. Neusmiljeno gospodari zvonec z njo, povsod jo zaleze. In sedaj se bo morala veseliti zopet celih štiriindvajset ur na teh nekaj bežnih hipov – na teh nekaj bežnih hipov neusmiljenega materinstva. * Ko sem danes prevzel službo, je bila porodna soba skoraj prazna. Le dve ženi sta ležali tu, pa še od teh dveh je ena že odpravila. Koraki tovarišev, ki opravljajo jutranji obhod, so pravkar zamrli na hodniku, jaz pa sem sedel za pisalno mizo, da se razgledam v svojem delu. Kezele Julija, šestindvajsetletna, žena cestarjeva, noseča četrtič, rodila ob sedmih. Pri prejšnjih porodih vedno nepravilnosti lege, zato je prišla tokrat v bolnišnico. Toda prav sedaj je bilo vse v najlepšem redu, prišla je v porodno sobo ob enajstih zvečer, rodila pa že ob sedmih zjutraj. Zaobrnem se na stolu in jo pogledam. Pokojno spi, kakor otrok, in roke ima dvignjene v zatilje. Blagodejna radost me prevzame, neko občutje hvaležnosti, da smem biti pri teh stvareh navzoč, da smem služiti ženam v njihovih največjih bolečinah. V roke vzamem drugi porodni list. Učiteljica, občinska tajnica. Občinska tajnica? Štiriintridesetletna, drugič noseča. Prvič splavila pred šestnajstimi leti. Sedaj torej v drugo noseča po šestnajstih letih. In ločena! Torej samska. Učiteljica pri Sv. Urhu. V hribih, osamljena. Kakšna usoda se skriva za to ženo? Dvignem se, pristopim k njej. Pred mano leži lepa, izredno lepa žena. Z jasnimi, svetlimi očmi. Vidi se ji, da trpi. Vsako toliko ji izpreleti obraz drget in zapre oči. Vendar ne stoče. Popolnoma nemo prenaša bolečine. Stopim nazaj k pisalniku in prečitam nadaljnje zapiske svojega prednika. Prvikrat samo splavila, torej je sedaj pravzaprav še prvesnica! Štiriintridesetletna. Torej stara prvesnica! Ter ozka medenica, opasno zožena medenica! In prezgoden razpok mehurja! Žena je že od včerajšnjega večera v porodni sobi. Prišla je torej prej ko ona druga, ki je že odpravila. In dospela je v porodnišnico že z razpočenim mehurjem. Ves čas ima redne popadke, ki pa očitno ne zaležejo mnogo. Na koncu lista je povsem nenavaden pripis: Želi za vsako ceno živega otroka! Opazujem ženo izza mize in skušam uganiti njeno življenje. Štiriintridesetletna učiteljica, samska, ločena, živi zapuščena v hribih. Opravlja tudi službo občinske tajnice. Nekoč je bila že poročena in se je ločila. Sedaj živi sama, prihaja v leta in si je zaželela otroka. Najbrže je postalo polagoma v teh letih zelo prazno okrog nje in ni imela ničesar več, na kar bi se veselila. In tako se je domislila otroka. Sedaj ima samo še eno pred seboj: otroka! Bog ve, komu se je darovala! Najbrže je postala samota okrog nje nekega dne tako brezupna, da je izzvala prvega kmetskega fanta, ki ji je prišel naproti. Sedaj je oplojena in se ne zmeni za nič več. V njej raste pričakovano čudo. »Želi za vsako ceno živega otroka!« * Učiteljica trpi že šestnajst ur. Ves čas se je z nadčloveškim naporom premagovala in nikdar ni kriknila, sedaj pa jo je zapustilo samozatajevanje. Ob popadkih tesnobno ječi, z očmi pa prosi odpuščanja, ker ne more več prenašati bolečin nemo. Občutek imam, da namenoma prikriva bolečine, ker se boji, da bi pokrenili kaj odločilnega. Boji se, da bi ji vzeli otroka! Toda čeprav postajajo popadki vedno bolestnejši, glavica se ne premakne nikamor dalje. Na istem mestu tiči kakor včeraj ob osmih pri sprejemu. In s skrbjo opazujem, da postajajo popadki kljub bolečinam vedno slabotnejši, krajši. Naposled leži pred menoj do smrti izmučena žena, ki s strahom blodi naokrog z očmi, pri tem se pa še vedno bedno nasmiha. Odločiti sem se moral in dati ženi injekcijo, ki vzame porodnici vse bolečine, obenem pa tudi zaustavi porod za več ur. Na ta način dosežemo, da se žene odpočijejo in nadaljujejo potem porod s svežimi močmi. Ječanje je potihnilo, žena je spokojno zaprla oči. Sedim pri njej in jo držim za roko. Že sem mislil, da jo je zajelo globoko spanje, ko je iznenada odprla oči. Trudno, hvaležno se mi je nasmehnila. Potem jo je naenkrat prevzela čudna zgovornost, morala je govoriti. Po tolikih urah trpljenja je čutila tako olajšanje, bila mi je tako hvaležna, da se ji je zdelo potrebno, da se izpove. Tako sem zvedel njeno povest. Najbolj se je razgovorila o svojih dekliških letih in pa o svojem očetu. Čeprav je bil oče kriv, da se je njeno življenje razbilo, vendar je govorila o njem s čudno vdanostjo in ga ni niti za trenutek obtoževala. Svoj čas je bil oče »uradnik«, sluga na davkariji, na to je bil zelo ponosen, na stara leta pa je odprl majhno gostilnico v bližnji okolici mesta. Bila je edinka in oče je živel samo zanjo. V njihovo hišo je zahajala ob nedeljah gospoda iz mesta in očetu je zlasti ugajalo, da so ga večkrat počastili tudi gospodje višji uradniki iz sodnije. Med njimi je bil tudi mlad doktor, sodni pripravnik, ki je postal njena usoda. Bila je tedaj petnajstletna, suha kakor prot. Zelo jo je bilo sram dolgih rok in nog, ki ni vedela kam z njimi. Kljub temu pa je hitro opazila, da jo gleda sodni pripravnik z dolgimi, poželjivimi pogledi. Še bolj jo je postalo sram mršavih rok, naskrivaj se je pa često po vse ure gledala v zrcalu in lišpala. Nekoč, ko je prišel pripravnik, je ukradla materi iz omare starinski modrc ter si ga napela čez suhe prsi. Doktor ji ni bil všeč, kljub svojemu prijetnemu vedenju je imel nekaj na sebi, česar se je bala. Če se je kdaj nepričakovano pojavil pred njo, je dobila nenaden, komaj premagljiv nagib, da bi se prihulila k tlom, kakor pred udarcem, ali pa bi kam pobegnila. Vendar pa ji je prijalo, da jo poželi. Na učiteljišču, kamor je zahajala v bližnje mesto, je pa imela tovariša, na katerega je bila zelo navezana. Sicer ji ni prišlo niti na um, da bi bilo to kako »razmerje«, le zelo rada se je potepala z njim po mestu in imela je silo prijeten občutek, če jo je prijel kdaj za roko, kadar sta se v mestu zakasnila in se nato podila čez travnike proti domu. Potem se je iznenada pojavil neke nedelje doktor v hiši v črni obleki, s šopkom v roki in s silo svečanim obrazom. Bolestno se ji je zadrgnilo grlo in na mah je bila vsa polita s solzami. Oče je bil ves blažen, z usmiljenjem in sramovanjem v srcu ga je morala gledati, kako se je klanjal s svojo ubogo, ponižno sivo glavo pred gospodom. Tedaj se je nenadoma zavedela, da ne bi smela dopustiti, da je hodil doktor toliko okoli nje, in da je sedaj vse izgubljeno. Še najhuje pa je bilo to, da jo je šele tedaj z vso krutostjo obšlo spoznanje, da ljubi onega drugega, tovariša, in da bo izvršila nad njim grozno izdajstvo. Toda bilo je že prepozno. Ubogega očeta ni mogla tako razočarati, ni mu smela vzeti njegovega ponosa. Tako je pristala na poroko. Izprosila si je vendar samo še to, da so ji dovolili dokončati učiteljišče. Dejala je, da se nikdar ne ve, ali ne bo še kdaj potrebovala svojih študij, v resnici pa je hotela s tem samo zavleči poroko in doseči, da bi bila še nekaj časa v bližini svojega ljubljenega tovariša. Zakon jo je razočaral še mnogo bolj, kakor je to že vnaprej pričakovala. Menila je, da se da vendarle živeti s spodobnim, olikanim moškim tudi brez ljubezni v srcu. Toda v najkrajšem času je morala sprevideti, da je to nemogoče. Po poročni noči se je počutila kot opljuvana. Najrajši bi pobegnila domov k očetu v naročje, toda prav zaradi njega je morala vztrajati. Bila je pa še tako otročja, da je zaupala možu svoje prijateljstvo do sošolca. Upala je, da bo imel poslej več razumevanja zanjo in tudi več obzira. Toda dosegla je prav nasprotno, sedaj si jo je hotel mož za vsako ceno dokončno prilastiti. Zanosila je. Zanosila že v prvem mesecu zakona. Tedaj je začela bruhati. Bruhala je vse dni tako, da se je hotelo iztrgati drobovje iz nje. Mož pa jo je začel tepsti. Kakor se to zdi neverjetno, toda vedno je kričal nanjo, kadar jo je videl bruhati, in večkrat se je njegov srd stopnjeval tako daleč, da jo je udaril. To pa zavoljo tega, ker se je zaradi njenega bruhanja posvetoval z nekim zdravnikom, ki mu je dejal, da bruha noseča žena takrat, kadar se ne počuti srečno v zakonu in noče imeti z dotičnim možem otroka. Zasovražila je moža in plod, ki ga je imela v sebi. Zatekla se je proti volji moža k neki »dobri« ženi, ki ji je pomagala. Mož jo je zapodil od sebe. In ko je prišla domov vsa razbolena ter z edino željo, da se nasloni očetu na rame, jo je zapodil tudi on, češ da noče imeti v hiši take ničvredne osebe. Ločila se je od moža, toda ta je izvedel ločitev tako, da se ni mogla nikoli več postavno poročiti z drugim možem. Dobila je službo učiteljice, potikala se je po raznih krajih, dokler ni slednjič našla pokoja v oddaljeni hribovski vasi. Tu se je zalezla v svoje delo in naposled po mnogih letih našla mir. V teh hribih je službovala že nad deset let. Bila je mirna in zadovoljna, v zadnjih letih pa se je začela oglašati v njej silna želja po otroku. Hotela je imeti otroka, s katerim bi na novo zaživela, na novo zrasla. V svoji hribovski vasi ni imela vseh deset let nobenega moškega prijatelja. Večkrat je opazovala kakega krepkega kmečkega fanta in dobila nagon, da bi se mu darovala. Toda kakor hitro je spregovorila s kom besedo, začutila surov dotik, se je splašila in pobegnila. Tako se je morala polagoma vživeti v zavest, da bo ostala vedno neblagoslovljena. Tedaj je pa iznenada prišlo. V njene hribe je dospel na počitnice k svojim kmečkim sorodnikom mlad fant, skoraj še deček, šestnajstleten študent. Hodil je naokoli s slikarskim stojalom. Takoj ko je prvič uprl vanjo oči, je opazila v njih brezmejno poželenje, obenem pa vdano spoštovanje do njene zrele lepote. Ko se ji je plaho približal, je začutila sprva do njega skoraj materinsko nagnjenje; toda kmalu se je zbala zanj, začutila, da mu mora darovati vso svojo ženskost, da ne bo poželel nobene druge. Zelo se je razžalostila kasneje, ko je zvedela, da je bolan, jetičen, da je samo zaradi tega prišel v hribe. Varal je samega sebe, da je pustil šolo, ker je odkril v sebi slikarski talent in se namerava odslej posvetiti le umetnosti. V resnici pa je bil neozdravljivo bolan in je prišel v hribe umirat. Ni imel izvežbane roke, toda slikal je čudovite nežne, kakor dih rahle pastele. Pokrajine, čez katere je bila razlita zadnja rahla, trepetajoča luč, luč sonca, preden za vedno zatone. Sprva se je sramovala pred njim ter si delala očitke. Ko pa je videla njegove brezupne, proseče oči, ki so vedele, da bo umrl, ne da bi kdaj živel, se je brezumno vrgla v njegovo poželenje. Sledili so neskončno opojni dnevi. On je s tako ponižnostjo in s takim spoštovanjem ljubil njeno telo, da se ji je zdelo vredno, da ga je čakala vse življenje. Nikdar ni mogel noben moški z večjo hvaležnostjo sloneti ob kolenih žene. Od vsega začetka se je zavedala z vso odločnostjo, da hoče od njega otroka. In hotela je, da bi vedel to tudi on. Toda ko mu je prvič rahlo namignila, se je takoj zelo zbegal in sprevideti je morala, da se tega boji. Kljub temu da je vedel, da je zapisan smrti, se je še vedno varal z upanjem, da bo nekoč ozdravel in zaživel življenje, v katerem zanjo ne bo moglo biti prostora. Žalostilo jo je to, vendar je odpustila njegovim mladim letom in ga hvaležno ljubila dalje. Da je že več mesecev noseča, je nosila v sebi kot blaženo skrivnost in ni nikdar več o tem govorila. Ko se njeno stanje že ni dalo več dobro prikrivati, je izrabila malenkosten, priložnosten prepirček ter se poslovila od njega. Z razbolenim srcem se je ločila od svojega mladega boga, ki se je ponižal k njej in jo blagoslovil, toda v njenem telesu je klical že drug glas in jo terjal samo zase. Prosila je za premestitev in odšla. In sedaj leži tu in prosi, da bi ji rešili otroka. * Zjutraj ob osmih sem predal službo svojemu nasledniku. Že kmalu popoldne so pri učiteljici zopet nastopili popadki in mučila se je nečloveško vso dolgo noč. Ne da bi se za hip odstranil, sem sedel ves čas pri njej in jo držal za roko. Neštetokrat sem ji skušal dopovedati, da zanjo ni več druge rešitve nego razkosanje deteta, pa me je vsakikrat brezupno pogledala in se ni upala nato dolgo nič zaječati, da ne bi izdala svojih bolečin. Da, večkrat se mi je skušala celo še nasmehniti, pa je bil le beden poskus nasmeha. Ostal bi pri njej še po službi, pa nisem mogel več premagovati spanca. Večkrat sem se zalotil pri tem, da bi kmalu omahnil na posteljo. * Iz porodne sobe zgoraj so se začuli nemirni, prehitevajoči se koraki. Planil sem iz mučnega spanja ter se za silo oblekel. V porodni sobi se nekaj pripravlja. * Štiriintridesetletni učiteljici smo morali vzeti otroka. Stara prvesnica, tesna medenica, prezgoden razpok mehurja – pustili smo jo trpeti do skrajnosti, toda javljati so se že začeli vznemirjajoči znaki pretečega pretrganja maternice. Sedaj leži sama v postelji, obrnjena v stran, in drgeta. Žalostno jo je gledati, kako drgeče. Preden smo jo narkotizirali, je dejala, da si bo vzela življenje, če otrok ne ostane živ. Sedaj se ji nihče ne upa povedati. Sicer pa menim, da že ve, ker tako drgeče in nič ne vpraša. Upam, da se bo že kako pomirila; ko si bo opomogla, bo že prišlo samo po sebi, da se bo zopet veselila. * Človek mora skoraj res imeti kaj, česar se veseli, posebno če je tako zelo sam. Kako malenkost mora imeti, da čez dan čaka nanjo. * Mnogo se zgodi pri nas, včasih tudi kake žalostne stvari; tudi kake zelo žalostne stvari se včasih pripetijo. BLESTEČI KAMNI Čudno je to: mogoče me boste nekoč božali in bova imela veselje drug z drugim. In vsega tega ne bi bilo, da nisem šel včeraj slučajno mimo in stopil v tisto zabavišče. Kaj bi bilo, da nisem šel? Žalosten sem, če se domislim te neznatne slučajnosti. Da sem bolan, ste mislili, ko ste stopili k meni in se me dotaknili s pahljačo. Da trpim in ne morem nečesa pozabiti. Ne, nisem bolan, samo zadnje čase sem bil mnogo sam. In nekoliko truden sem. Lepo je, da ste prišli k meni in se me dotaknili. Zakaj vas bom videl šele čez ten date mogoče – – ne, ne, pustimo! S tem čakanjem sem prisiljen, da se pečam z vami. Da vas mislim. Žalibog imam slabo domišljijo in si vas ne morem predstavljati. Samo pahljačo vidim, s kamni opeto čelo. Nekaj blestečih kamnov vidim, ne mnogo več. Spominjam se neke zgodbe. Popolnoma neznana sta si bila, sestajala sta se samo enkrat v mesecu na gotov dan v pozabljenem hotelu. Ničesar nista vedela drug o drugem, niti imen si nista poznala. Tako sta bila prisiljena zvati se samo »dragi« in »ljuba«. Tudi ga je ona prosila, naj nikdar ne poizkuša kaj zvedeti o njej, ker sicer bo morala njena ljubezen umreti. Zelo pametna žena je bila ona. Težko se je premagoval mož, da ni povpraševal po njej. Kadar sta se poslovila in razšla, je večkrat stopil za njo čez cesto, ali vendar si je premislil in okrenil. Vsakokrat je radovednost premagalo srce. Ali nekoč – –! No, potem ni prišla več. In čemu tudi naj bi še hodila? Saj sedaj je vedel, da je žena svetnika ali mesarja ali – – Da ima otroke, da zjutraj zdehaje vstaja, da – – Čemu naj bi še hodila? Zelo pametna žena je bila? * Prijetno se je pogovarjati. Tu sedim in ugibljem o vas. Ali hodite zvečer na obrežje, ali katerikrat jočete. Tudi ali sami spite, ugibljem. Vaših rok nisem videl. Čudim se, da nisem videl vaših rok. Mogoče sem vas že katerikrat srečal. Včasih hodim mnogo okoli, cigareto prižgem in se pustim vzeti od ceste. Morebiti sem stal pred izložbo in je bil v steklu vaš obraz poleg mojega. Nad cesto je bil razpet kolporterjev glas, pod njim so se prerivali avti. Popravili ste si v steklu lase in stopili čez trotoar. Bledi ste bili mogoče takrat in vas je kdo užalil. Meni še niste bili takrat. Umikali ste se pasantom. * Nekaj svetlih kamnov imam pred seboj in – vašega glasu se spominjam. Slišim ga: – – in potem – – da, res – okrenila se je – – – Vaš glas slišim in mi je všeč. Ker je miren. Ker ne očita ničesar življenju. In jaz sem že zelo truden. Ne da bi bil naveličan cest in sonca in godbe, ali drenjam se ne več rad med komolci. Na terasi Letnega salona sedim rad in držim roke na soncu. Gina, s katero potujem po predmestju, je zelo čedno dekle, ali ona misli, da mi mora vedno znova povedati, da me ima rada, tudi kadar me nima in bi bila rajši doma. Saj se dobro razumem s tem otrokom, ali pri njej moram biti patetičen. Reči moram: vsak čas pride pomlad, in rože, in bova šla ven, na deželo – in vse – vse, dete moje. In pri tem vem, da prave pomladi nikdar ne bo. Ali povedati vam moram, da me je naučila nekega veselja, ki ga nisem poznal doslej. Ko hodim iz pisarne, me vedno čaka na oglu in potem potujeva. V predmestje greva, na tiste brezkončne ceste. Kar naprej, kamor gredo noge. Prej nisem poznal tega veselja. In čebljava. Zdelane roke ima ter jo je sram. Skriva jih. Rada hodi po teh postaranih ulicah, ker tu je videti dama. Silno modro govori o življenju in rad jo poslušam. Če se igram z njo in jo zapeljujem, pravi, da bi rada, ali se ne spodobi. S tem misli, da bi morala potem jokati in bi bil jaz grd z njo. Prav ima mala, ne spodobi se. Sedaj gotovo mislite, da pripovedujem te stvari, da bi postali ljubosumni in bi vas bolj navezal nase. Ne, ne, gotovo ne. Ali – da, morebiti res vsled tega. Sam nisem vedel in sem se baš zalotil na tem. Zalotil sem se ob misli: kdo neki se sklanja k njej, ko sedi v uradu, in bogve, če jo ravnatelj poljublja. Z dlanmi zaslanjam kamne pred seboj in se bojim zanje. SOLZA Lože, sekt, fraki. Muzika valovi na oblakih cigaretnega dima, tipa po listnicah, dviga damam krila. Natakar se sklanja s pergamentnim obrazom k trebuhu, s servieto pokritemu. Vlačuga dvigne nogo na mizo in prevrne šampanjko. Ob pianinu mlad človek z neznansko trpečim. Prsti padajo kot kladiva fabriškega stroja. – Gospod, ali žalujete? – Ne, sožalujem. Na odru se klanja repertoarna številka 7. Ni ločiti, ali je obraz njegov ali je maska. Ta obraz se ne spominja več, kako se joče in smeje. Linije igrajo, kot zahteva repertoar. Pod noge mu lete bankovci in cigarete. Od nekod se zlije vanj vino. Igralec se zdrzne in jeclja komično: – Oprostite, tega ni na programu. Tedaj se od nekod priguga pijanec in ga udari po ustih. Takrat se zgodi čudež. Maska, ki se ne spominja ne smeha ne joka, vzdrgeta in od šminkanih trepalnic se odloči solza. Velika, težka solza, kot jih imajo otroci, ter pade na bankovec pod nogami. V disonanci jekne godba in vse je smrtno tiho. In vsi pijani fraki, vse gole vlačuge padejo kot psi na kolena. On pa stoji velik nad njimi. MAJ V VAZI Čez okna lijejo zastori, črnega mraku zastori. Nikjer več ni življenja, nikdar ga ni bilo: razpuščeni so udi, kakor razliti po postelji – – – Še kašelj je pojenjal, nič več ne trga prsi. Komaj senca da se zgane, odloči da se od zidu in se prestopi po sobi – – – Nekaj se je dotaknilo trepalnic, mojih trepalnic se je dotaknila luč. Sestra Kandida mora biti, ki je odprla vrata. Tiha roka se me je vprašaje dotaknila. »Čutim vas, sestra!« Zašepetala je; kakor bi se bala, da upihne plaho luč, je dihnila. »Nekaj sem prinesla; da boste veseli, sem vam prinesla.« Težke so veke, komaj da razločim lastne misli, ki vstajajo iz temine. »Kako je to ,biti vesel‘, sestra?« »Vesel? Vesel biti je imeti široke oči in vlažne kak otrok.« Mehke so bile njene besede, kakor vonj bezga so prihajale k meni, kakor nekaj ihtečega, ki si je s težavo utrlo pot in sedaj utriplje s perotjo ob srcu. »Kaj se je zgodilo, sestra? Naenkrat mi je kakor – kakor – O, sestra, daleč je, da je bilo tako, daleč, da sem imel oči velike in vlažne. Komaj da jih razločim v daljavi. V kapelici je bilo, ob Materi Božji sem klečal in roke so mi dišale po šmarnicah. In naenkrat mi je kakor takrat, kakor spomin šmarnic da me je poklical. Sestra, sestra, ali že rastejo bele cvetlice, diši li že zunaj pomlad?« »Glejte jo, pomlad! Pri vas so šmarnice!« Odprl sem oči, k njeni roki sem se vzpel: na omarici je vaza belega maja. Pognal sem se kvišku, iztegnil sem roke, da bi objel rože, da bi vdihnil – Telo je padlo vznak. Pozabil sem, da sem mrtev. »Ne umreti, ne, ne! Sestra Kandida, naj živim, pustite me živeti! Zakaj ste spustili zavese? Vzeli ste mi Lidijca, še prijatelj ne sme več k meni. In sedaj me hočete prevarati še za pomlad!« Bleda žena se je sklonila k meni, bleda žena mi je božala čelo: »Saj če bi bili zunaj, ne bi videli pomladi, saj če bi hodili mimo rož, ne bi jih poznali. Božali bi roko Lidije, misli pa bi krvavele. Ubogi, zunaj ne rastejo rože in ne diši pomlad. Ob drevje se lovi jok, kletev se po ulicah opoteka – – –« Prijel sem jo okrog vratu, tik k obrazu sem se vzpel, pogledal v oči. Gledal sem jo dolgo, dolgo, brez usmiljenja. Nuna je vzdrgetala. Roka se je odločila, padla v temo. In je zajokala. Njene rame je stisnil iht. LJUBEZEN V PODSTREŠJU Kip plesalke je pred menoj, stara patinasta vaza. Plesalka, vaza je – lice položim na mizo in diham predse. Veselje imam s tem, da diham takole predse. V zmračenem kotu udari ura. Klink-klonk se utrnejo glasovi, se razzvene po sobi. V onemogli zaščiti dvignem roke, branim se glasov. Bojim se ure, ko bom smel stopiti prednjo. Ko sem jo včeraj srečal in prvič drzno pogledal v obraz, sem ves zmeden ugotovil, kako blesteče lepa je njena polt. Ustrašil sem se, nisem vedel, da je njena polt tako blesteče lepa. Upal sem, da je njen soj skromnejši. Sedaj se ji bom komaj drznil pred oči. Malo, samo še malo naj čakam in diham takole predse. V sobo pride gospodinja in se prestopa krog mene. Na glavi ima narobe lasuljo. Vsa se da razstaviti, pravim, zvečer se malone vsa razloži in porazdene po stolih; v posteljo leže le še blag smehljaj. Vsak trenutek ima navado, da prihiti v mojo sobo in me kaj izprašuje. Zelo lična je vsa, poškrobljen ovratniček nosi. Nehote se moram vprašati, kako neki se ji ljubi, da se vsako jutro zopet tako skrbno zloži. Saj ne more pričakovati ničesar več. Zelo malo odnošajev ima, nobenega človeka nima. In vendar se vsako jutro tako skrbno napravi ter pobriše vse do zadnjega praška po sobi. Šele ko vse to uredi, ima čas, da stopi h kanarčku in mu potrka na kletko: pip-pip! Kaj, če bi se nekoč iznenada zavedela, da ni zanjo prav ničesar več, kar bi še moglo priti! Kaj, če bi se iznenada zavedela in zakričala! Ura se utrne vnovič. Ves brezmočen se dvignem kvišku in pobledim. Za oknom se spreleti kos in zakliče. V hipu zunaj vse utihne in je večer. Na steni visi diploma pokojnega moža. Gospodinja me izprašuje, kaj je inavguracija. Nerazumevajoč strmim vanjo in se smehljam. Tolažljivo se smehljam in se prestopim proti izhodu. PIVNICA “PRI DESETI MARIJI” Ob oknu sedim in čakam, kdaj se bo zrak tam zunaj razgibal v snežinkah. Cigaretni dim mi je razrahljal misli v vijoličaste trakove, krohot, zvenenje vrčkov pljuska obme. Vsi obrazi, ki plavajo krog mene v zadimljeni dalji, so zabuhli in otečeni od sreče. Vendar je v njih nekaj grozotnega. Prenaglas govore, prehrupno premikajo stole. Zdi se mi, da jih je nečesa strah. Nad ulico je v razcefranih cunjah obvisela noč, v cestnih mlakah so zagorele luči. Zelo nagubana čela morajo imeti oni, ki begajo tam zunaj. Kadar pa kdo prestopi prag naše pivnice, ga oblije mastna svetloba in vsak nekako odebeli od srečnosti. Skozi gnečo je priberačil deček, ponudil mi šopek bolnega cvetja. Sklonil se je čezme: »Hočete kako punco, gospod?« Pivec poleg mene ga je moral čuti, ker mu je zatrepetala roka čez lase njegove male. Vedno seda ta starec poleg mene in otrok mu hodi po pivo. Z obema rokama in z drobnim licem tiščeč ob prsi mu prinese vrček. Potem se upre s komolci ob mizo in zajame obraz z dlanmi. Tako stoji ob njem in čaka njegovega pripovedovanja. Včasih se zdrzne in se z velikimi očmi zazre v kak obraz. Tudi tega otroka je že gotovo strah. Šepetaje, kakor bi ji poljubljal uho, ji pripoveduje starec večno isto povest. S skrbnim čelom ga posluša mala in natančno vem, kdaj ga bo prekinila: »Oče, včeraj si pa rekel – – –« Fante s cvetjem je odkolovratil in starec se je obrnil napol k meni: »Matere takihle otrok bi morali pobesiti po kandelabrih!« »Če jih imajo, matere,« sem odprl usta. »Da, če jih imajo.« Tvegal sem vprašanje: »Vaša punčka je tudi gotovo nima?« Razvpil se je v eni sapi: »Kdo to pravi? Ima jo, ima, pa še imenitno. Ne bo se ji treba vesti kakor tisti tamle, ki grabi fanta za suknjo in se ji moči rokav v politem pivu. Jože, Jože, alo, pobrišite mizo! Fej, taka postrežba! Ni ga, lopova, noče slišati. Ali ga vidite, kako se za sodom naliva s pivom? Vse tiste vrčke je že izpraznil, ki jih vidite tam na polici. – Od male sva se menila. Daleč so ji starši, čez vodo, postavimo. Da, prav v Ameriki so.« »Oče, včeraj si pa rekel, da je ata padel v vojski?« Nejevoljno je odrinil s široko roko ugovor: »Včeraj! Včeraj me je trgalo po nogah!« Dvignil je čašo ter vzkliknil: »Lep je požirek piva iz dobrih otroških rok! Moja Marička je zlata punca in še skrbneje bi jo prekrižaval – « Govoril je dalje, nisem ga slišal več. Za mojim hrbtom je neki inštitutski sluga razlagal skrivnost učenosti, njegov odvažni glas je zavzel ves prostor zase: »In dovolite, prosim, gospoda, rak ni rak, ampak karcinom. Trenutek! Zadnjič pišem v protokolno knjigo –« »Vraga, pišeš,« ga oblaja sosed, »tvoje orodje v špitalu je metla.« Zaničljivo je nastavil glas v ugovor, ali od nekod se je privalil krohot in se na široko razlezel po pivnici. Vse je iztegnilo vratove. Pri mizi za pečjo je zlezla neka debeluška bledičnemu fantu na kolena in ga dušila s poljubi. Ta je umiral od sramu. Tudi moj starec se je okrenil, nato se je sunkoma pognal kvišku. Brez pozdrava se je zatipal ob steni k vratom. Ženska od one mize pa je planila za njim in ga ujela za rokav. Stari se je otepaval in rinil otroka skozi duri. Naenkrat palica, krik. Žena se je zgrudila vase. Možu je odpadel klobuk in bil je spačen v obraz, kakor blaten. Redar mu je stisnil zapestje. Visoko so mu šle prsi in vse je čakalo, da se zlomi iz njega gnev. Ali dihnil je, komaj slišno je zahropel: »Ko sem ji vzel otroka in je šla nazaj na cesto, mi je obljubila, da odide za vedno iz našega predmestja. Sedaj pa pride tu sem in – punčko je hotela vzeti v naročje.« Pivnica je obnemela, obrazi ugasnili. Potem se je naenkrat pognala kvišku pest in preklala mrak: »Pravzaprav je – naše življenje zelo svinjsko!« Ta krik je sprostil prsi. Svetilke so dobile duška in vrčki so zatrkali dalje. ALOISIUS IGNATIUS SINGBEIN Vsak mesec, točno o mlaju, ste videli plavati čez trg častitljivo družbo. Najprvi, najprvi Aloisius Ignatius Singbein. Nezaslišano dolg, da bi se lahko tipal ob strehah z rokami, gosje pero, cilinder. In zaljubljen, zaljubljen! Mili Bog! Samo belo se je videlo od oči. – Pred hišo z razsvetljenim oknom je obstal, povohal okoli sebe, dal onim za voglom znak. Pristopical je fagot, majhen, rejen meščan, s korakom, da bi v odpadek stopil dvakrat. Klarinet nato, Singbeinov kamerad iz rotovža, enako suh in zaljubljen kakor on. Oče Kvirin, kitara, urar iz ulice sv. Janeza Nepomuka. Potem še usta, usta, mestni birič, ki je na tihem zlagal pesmi. Sredi trga je žlobudrala fontana. Toliko mesečine je bilo v njej, da je pljuskala čez rob. In morda se je kdo za kakim oknom hihital, morda se je kdo prav potiho hihital. Pisar je tovariše zarotil z obupanimi očmi, zakrilil z rokami – – čez trg so se razlezli toni, tuge in turobe polni. Maček na strehi je zleknil hrbet, fontana je utihnila. Dideldu – – dodeldu – dulijeee, dulijo – dulijo – dulihooo – Birič, na skrivši pesnik, je stopil na kamen, preobrnil oči v okno: Gospica! Naša milostna dama! Oprostite, da smo si predrznili nameriti korak pod Vaše okno ter Vas nemilo iztrgati iz ljubkih sanj. Na Vaših ustnah plahuta še usmev, pravkar ste se še igrali po rajskih livadah z angelci, sedaj pa ste naenkrat dvignili prestrašeno glavico in se sprašujete: kaj? Gospodična! Ni zloba, ki nas vodi pod Vaše okno, ni prešerna razposajenost. Gospod Aloisius Ignatius Singbein stoji spodaj ter Vas ljubi. Videl je Vaš lahki korak, Vaše oči je videl, jamice v licih, kadar se razcveto v smeh, in je sedaj žalosten. Milostiva! Singbein ni človek prevzeten in poželjiv, ki bi Vas hotel takoj imeti in – o sladkost – peljati pred oltar. Skromen, ponižen, dobrohoten je naš Singbein, ki stoji tamle ob prizidku in si pritiska roko na srce. On je zadovoljen, da sme sanjati o Vas, zadovoljen, da mu daste majhno znamenje naklonjenosti za upanje in bodočnost. Milostiva! Milostiva! Pokažite svojo roko, prstke iztegnite, da bo vrgel nanje v mislih svoj poljub, naš zvesti Singbein, Bog ga živi, klanjam se.« Ni bilo roke, ni bilo znamenja. Ali na oknu poleg je visel dedec in pretresljivo vekal. Govor biriča ga je ganil do solz. Mehkosrčni mož na oknu je bil gospod Sellheim, stric oboževane gospodične. Živel je s svojo varovanko v konkubinatu. Bil je izredno nežnega srca, nobenega pogreba ni mogel gledati, da ne bi bil točil toplih, iskrenih solz. »Gospod, gospod Singbein,« je zaklical z okna, »moja varovanka spi. Ali bodite prepričani, da ji zarana navsezgodaj sporočim izraze vaših simpatij. Pozdravljeni, gospodje!« Stopil je v sobo svoje nečakinje in jo zalotil ravno pri tem, ko je kazala za odhajajočimi osle. Otrl si je solze in ogorčen zakričal: »Candra, hvala Bogu, da te gospod ne pozna! Nisi za drugo kot za v posteljo. Aloma, marš!« – – – Vsak mesec, točno o mlaju, ste videli plavati čez trg častitljivo družbo. VOŽNJA Takole sedimo, topo nihamo v ritmu vožnje. Nasproti je vsajen star mož; pravzaprav ni niti tako zelo star, težak je in obrabljen. Nekateri ne znajo ob nobeni stvari mimo, ne da bi se je kakorkoli dotaknili, od vsega morajo vzeti kaj s seboj, kar srečajo. Nekateri so pač že tako nesrečni od rojstva, da gredo ob vsaki stvari zelo težko mimo. Da, da, niti ni tako zelo star, pravim, obtežen je in uklonjen. Če zaprem oči, se pozibava pred menoj siva, težka vreča. Predejal si je klobuk, se popraskal. Zasrbelo ga je, v koži je začutil neugoden dražljaj in s praskanjem si ga je odstranil. Kmetica poleg venomer zeha. Ne zeha vsled zaspanosti, temveč vajena ni množestvenih prigod krog sebe. Človek ne zeha le iz zaspanosti, temveč tudi, če je na kaj dlje časa preveč pozoren in pri tem zanemari dihanje. Tudi zelo težko prenaša molk ženica, ne prebije v tem dušečem molku življenja. S sproščajočo nujnostjo udro iz nje besede in na vse strani se sedaj izpoveduje. Občutila je kot težko vest, da bi tem ljudem kaj prikrila, in malone odrešenje ji sije z lica, ko more sedaj izpovedati, da ima doma pohabljenega otroka. Usmiljenka onkraj v kotu ne govori, rahlo sklonjena naprej in z belimi rokami v naročju je vsa na straži, da ne bi izdala kaj od svojega življenja. Pod poškrobljeno avbo se je življenje več ne tiče, vse onkraj je. Smrt. V poslednjem času se večkrat prebudim sredi noči od groze, da bom moral umreti. Z vso surovostjo občutim, kako bo vsega konec in me bodo zasuli z blatom. Neznosna mi je misel, da bodo gnili moji prsti, moje ustnice, vse moje telo je zapisano gnusnemu razkroju. Dobro pa tudi čutim, da drugi ljudje ne vedo tega in jim ni treba prenašati te groze, niti izdaleč nihče ne verjame, da bo v istini umrl. »To se pač tako govori,« »reče se,« da vse živo nekoč jenja. Kakega starega človeka, kakega zelo daljnega in tujega neso včasih v pogrebu; če ima kdo izredno smolo – tudi kakega mladega ali nam bližnjega pokonča katerikrat kakšna čudna, neumljiva sila, toda – nas, nas se to ne tiče. Jaz ne tako: z vso neznosno grozo vznikne sredi noči v meni zavest človekove umrljivosti in tedaj bi kričal, norel, besnel, da bi prevpil v sebi zavestnost tega dejstva. To je hudo. In življenje občutim tedaj kot najsurovejši nesmisel. Ta starec tu nasproti se bo nekoč nekako smotrno razkrojil, če ga zasrbi, se popraska, ko pa bo postal nekoč zelo utrujen, bo legel in jenjal dihati. Da, skoraj bi mogel reči, da on potrebuje smrti, odpočil se bo. Če kdo zelo naporno dela, mora nekoč tudi zelo počiti. In njegov razkroj ne bo nič nasilen, njegova polt že sedaj zelo nalikuje zemlji. Jaz pa sem tako izkvarjen, iti morem mimo reči, ko da se me sploh ne tičejo, in v svojem nenaravnem duševnem poslu ne poznam ne trudnosti ne počitka. Živim malone v samih sanjah in v teh sem postal tako zahteven, da občutim kot najsurovejšo krivico, da bom nekoč zanesen v jamo. Med vojno sem moral prisostvovati ustrelitvi nekega Rusa – ujetnika. (Ukradel je par čevljev in bil obsojen po prekem sodu.) Ker ni hotel biti od izstreljene salve še dovolj mrtev ter se je poganjal iz jame, ki je bila izkopana za njegovim hrbtom in v katero se je zvrnil, so ga zatolkli kar s puškinimi kopiti in tlačili v jamo. Ta slika mi vstane vedno pred očmi, kadar moram misliti na svojo smrt. Tu sedim in topo niham v vožnji. Gledam tega starca in sem poln zavisti do njega. * Vzpetja gričev se prevešajo ob progi, prekladajo se ploskve njiv. Brzojavni drogovi skačejo čez šipe. V mični globeli v hosti ob potoku se zasuče hišica, za majhen hip se zavrti pred našimi očmi in izgine. Tako za malo se je prikazala, da bi bilo tudi mogoče, da je sploh ni bilo. In vendar, kljub tej njeni neznatni pojavnosti morajo živeti v kočici ljudje, ki so trdno preverjeni, da so središče vsega, da bi bil brez njih svet najbrže nemogoč in bi sploh prestal biti, če bi njih ne bilo. O, čisto gotovo živi tam notri kako dekle, ki se sklanja čez ročno delo in je navezana na vse mogoče. Tudi sovraži kaj in je sploh svet nastal pravzaprav šele z njo ter se potem razvijal, kakor je rastla ona – in vendar, le za hip se je zasukala vsa dolinica pred našimi očmi, tu sedimo mi ter mislimo, da je hišica naključje in da to neznatno dekle sploh ne pride v poštev v svetskem dogajanju. Odvisno je pravzaprav od naše milosti, da sploh je, vsa usoda dolinice je odvisna od nas, ki tu nihamo v sunkih vožnje, če izvolimo odpreti oči ter jo sprejeti v krog naše pojavnosti. * Gospodična vstopi na postajališču, zelo gosposka je in mrzla ter vajena dogodkov: nič je ne bi moglo presenetiti. Pred nekaj hipi je bila še v povsem gotovih razmerah, oče je kričal nanjo v kaki sobi, da je ničvredna in se bo kmalu prenehalo to s temi večnimi potovanji - odkod sploh naenkrat te vsakotedenske vožnje? – morebiti tudi se je morala spreti z materjo za zadnje novce v hiši, sedaj pa sedi tu vsa mrzla in je – pasažir; vsa zaklenjena vase in težko rešljiva. Vsi moški jo takoj poželimo in se skušamo uveljaviti. Skušamo pridobiti njeno naklonjenost. Kradoma ji gledamo noge in s potvorjeno brezbrižnostjo ugibamo, kako telo ima. Kako to, da se moramo medsebojno oboževati! Poznamo se tako prilično med seboj, dobro vemo, da so tudi bitja drugega spola klavrna kot mi, iz iste, nenehoma k razpadu nagibajoče se gmote – hitro se umažejo in dobijo duh, če se mnogo ne čistijo – in vendar, komaj se srečamo in spogledamo z očmi, že se vzpnejo kvišku ob postavah poželenja, že se nam zahoče služiti ter biti uničen od neusmiljene lepote, ki zadobi oblast čez nas. Nekaj grozotnega je v tem medsebojnem oboževanju. Jaz na primer se tako hitro navežem na človeka in pustim, da boli. Vedno mnogo boli, če se ima rad. Človek zalezuje vsako misel in je nanjo ljubosumen. Sedaj recimo moram ljubiti neko, ki je tako zelo rada vesela, nad vsako malenkostjo se ji zablešče oči in tleskne z rokami. Mnogo ljudi hoče vedno okrog sebe, skoraj vse bi najbrže imela rada. To je zelo hudo. * Na naslednjem postajališču vstopi droben, čudaško oblečen možiček: žirardi, bel telovnik, rumene čevlje. Z narejeno prožnostjo pristopica v voz in je sploh zelo mladosten. In vse tako znano mu je s temile rečmi potovanja. Kot priden deček si z rutico pobriše klop, predno sede, in je na moč olikan. Listek za sprevodnika drži pripravljen v roki in sploh mu je takale pot malenkost. Možiček se takoj razgovori s sosedi in porazpove svojo znamenitost. Šestinsedemdeset let mu je, pa mu jih nihče ne prisodi. Vsakogar ukani najmanj za deset let, hi, hi, če ga vpraša, koliko jih šteje. Potovati z vlakom mu je igrača. Vedno ga občudujejo takole potniki, kako si upa sam na pot. Pride sprevodnik in – hola, okrog možička je naenkrat vse v velikem razburjenju in zmešnjavi: prekladajo prtljago, sklanjajo se na tla in iščejo pod klopmi – sposobni starček je izgubil vozovnico. Naenkrat je ves razburjen ter izgubi ravnotežje: ves osramočen stoji pred nami, da se mu je tako ponesrečilo podjetje potovanja. Pri tem izvemo, kako mu je še prejšnji večer naročila žena, kam naj shrani listek, in sploh sta v postelji pozno v noč vse obravnavala, kako se ima vesti na potovanju, ker – no da, nekoliko slab spomin ima, tu in tam kaj pozabi – sicer se mu ni treba prav nič pritoževati, o ne, zelo čvrst je še, toda tu in tam tako v naglici – zelo misliti je treba na vse takole na potovanju, ni malenkost takole podjetje vožnje v daljne kraje! No, končno se izkaže, da je vtaknil listek v žep, prav v tisti žep, kot sta ga za to določila z ženo. Saj ni nič posebnega takole na vožnji, toda človek more misliti marsikaj, pride mu to in ono pred oči. Recimo smo se vsi moški takoj zelo spremenili, ko je vstopila ženska, vsak skuša prikazati, kako je bolj znamenit. Jaz za svojo osebo se recimo sploh ne zmenim zanjo, dvomljivo je, če sem jo sploh opazil. Potvarjam se, da bi ustvaril dojem, da ne more nobena stvar več učinkovati name. Vse imam že za seboj in takale gospodična z dežele – nemogoče je, da bi me mogla količkaj zanimati. Tako se vedem zategadelj, da bi postala pozornejša name kot na druge, da bi jo uklonil, da ne bi bila tako imenitna in mrzla ter da bi ona oboževala mene. Vedno se moremo zasačiti na tem, kako skušamo vplivati na ljudi krog sebe, da bi nas imeli radi. Zakaj hočemo za vsako ceno, da bi nas vedno imel kdo rad? Ali morebiti zato, ker se nam živi tako hudo, ker je tako grozno misliti na smrt? Ali je vam tudi tako težko umreti? Čez šipe sekajo drogovi. Nobene pomoči ni, nikakega izhoda. ČAKAJOČI Takole stojijo v dolgi vrsti, suhi, oguljeni, slabo dišeči, in se skušajo drug nad drugega uveljaviti s svojimi zadevami; vsak ima kaj nadvse važnega nad seboj, njegovega »primera« ni mogoče prezreti. Mnogi si tako s časom izdelajo cel sistem, potuhtajo najraznovrstnejše zvijače, kako izstopiti iz množice in vzbuditi zase pozornost. Je tu na primer Kvaček, kadarkoli stopim v dvorano, stoji izven vrste ob lesenem stebru in z napeto pozornostjo bulji vanj. Primoran seveda, da ga povprašam, kaj opazuje, se rahlo nasmehne, zamahne z roko in: O, kar tako, nič posebnega! Črte lesa pač opazujem, študiram njegov sestav. Saj vam je znano, gospod primarij, lesni strokovnjak sem, stavbni tehnik, in takole, ko sem svoj čas – – Z neverjetno spretnostjo znajo potem na takle uvod pritakniti svojo »zadevo«. Niti zave se ne človek in že je sredi njegove življenjske povesti – kako je prišel po krivici sem, kako – o, prosim, gospod zdravnik – z zveličarsko kretnjo dvigne roko ter jo plosko podrži v zraku – prosim, nočem izrabljati vaše dobrotljivosti, samo eno naj mi bo dovoljeno izreči: ali je res tu, tu prostor zame, med temi pameti oropanimi reveži? In bog me naj udari na mestu s slepoto, če nisem na lastne oči videl Trelca (kateregakoli nasprotnika, proti kateremu se je tožaril pri oblastvih vseh stopenj ter advokate in sodnike obdolževal podkupljenosti), kako je v nekem kotu šepetal s predsednikom sodišča samim in mu tiščal v roke bankovec! Prvi dan, ko sem stopil v bolniško sobo, sem moral poslušati to povest in z morečo sličnostjo besed in kretenj jo moram poslušati sedaj pri vsakem obhodu. Nekateri so, ki se jim je z leti že popolnoma razkrojil razum, da so postali nezmožni celo govorice, toda svojo »zadevo« imajo še vedno. Še paralitik v mrežnici, ki mu uhaja hrana skozi nos, ker ne more več dobro požirati, mi s prekanjenim nasmehom moli vsako jutro svoj listič, ali pa mi ga neopaženo vtakne v žep. Na lističu ni seveda več nikakršnih črk, le kaka čudaška vijuga, poslednje njegovo vprašanje in groza. So tudi, ki se ne znajdejo; ne umejo se potuhniti vase in izdelati pretkanega sistema, neukrotljivo bruhajo iz sebe gnev in upor, čez leta še prav tako kot ob prihodu. Takoj na desni ob vhodu sedi slepi rudar iz Kanade, kolena zajeta z rokami, niha nenehoma v prostor in vpije: Pustite me ven, pustite me ven! Nikdar ga še nisem videl, da se ne bi bil zibal in kričal. Strežaji celo govorijo, da se ziblje tudi ponoči in ga še nihče ni videl spati. Kratkočasen dvainosemdesetleten starček je tukaj, ta ni imel baje ves čas svojega bivanja v umobolnici druge želje, kot da bi dobil – kilni pas! V istini me je kar prvi dan zaprosil zanj. Posrečilo se mi je, da sem mu ga nabavil, in sedaj hodi ves prevzeten v svojem oguljenem fraku in cilindru naokoli ter nosi pas opet kar povrhu suknje. Skušal sem mu dopovedati, da to ni prav in zdravju celo zelo škodljivo, toda kot je sicer prijazen, v tem je trmast kakor žival. Za nič ga ne morem pripraviti, da bi si opel pas pod obleko. Mesija, »vsesplošni človeški odrešenik«, se sprehaja ob klopeh od stebra do stebra, v svoji vzvišenosti sploh ne opaža navzočnosti drugih, le če ugleda na tleh cigaretni ogorek, se hlastno skloni ter za hip izgubi svojo zveličarsko držo. Tu hodim med temi ljudmi in sem poln ničvrednosti. Njihov zdravnik sem, pa ne vem nikomur ničesar dati. Vse moje delo obstoji le v tem, da se jim bolj ali manj spretno lažem. Najhujše pri vsem pa je, največja groza: ti ljudje venomer upajo, da se bo kaj zgodilo, čakajo! * Ta čas se mi živi tako čudno, malone se mi je docela ustavilo življenje. Ničesar nimam pred seboj. Vso večnost polegam v tej visoki, neznosno belo prepleskani sobi in prisluškujem šumom onkraj zidov. Zaboga, česa se neki veselijo, kaj čakajo! Da, kaj bi prikrival, živim le od nekega zagrizenega sovraštva do teh stanovalcev onkraj. Zdrav in svoboden hodim med njimi, pa nimam niti malenkosti, ki bi se je veselil, oni pa čakajo s tako živalsko vztrajnostjo! Česa se neki veselijo? Ali res ne vedo, da so za večno zastavljeni s temi belo prepleskanimi stenami in ni prav nobene rešitve? Sovražim njihov živahni tek ter prerivanje po stopnicah zjutraj ob šestih, ko hite iz spalnic dol v svoj dnevni prostor. Nato potihnejo nekoliko, čez pol ure pa že narastejo zopet glasovi in začuje se cepetanje okrog vrat. Zajtrk. Sovražim njih pohlepno srebanje juhe. Sitijo se z živalskim pohlepom, kot bi vse zastavili za to, da odebelijo. Vsak je prepričan, da bo jutri, pojutrišnjem odpuščen. Z nečuvenim zaupanjem v usodo pričakujejo, da jih vsak čas odvedejo svojci. Starec s kilnim pasom mi je na primer včeraj, kot vedno, s prekanjenim nasmehom stisnil v roke listič papirja, na katerem je že zdavnaj odguljen poslednji sled črke: Gospod zdravnik! Danes pride gotovo! Sporoča mi, da se pripelje z opoldanskim vlakom in me odvede. Osem let baje že moli ta listič papirja zdravnikom pri jutranji viziti. Žena mu je res menda nekoč pred davnim časom poslala pismo, v katerem mu je zagotavljala, da ga pride iskat. Stare može imam najrajši, posebno ta starček – takoj od začetka sva sklenila prijateljstvo. In ob tej njegovi ganljivi iluziji, ki jo je izrekel s tako otroško vernostjo, se mi je zahotelo objeti ga, stisnil bi ga rad k sebi zaradi vse svoje ničvredne navzočnosti. Zasramoval sem se pred strežajem. In v čudni razdraženosti, da moram pred osebjem skrivati čustva, sem starcu zabrusil v obraz: To je vendar bedasta laž! Nikdar ne pride nihče po vas in nikdar vas nihče ne odpelje! Za boga, ali res ne pomnite, da vam je žena pred osmimi leti umrla? Raztrgale so se mu oči, neznanska groza mu je spreletela obraz. Potem – brezmočno se je nasmehnil, poizkusil me je pogovoriti z očmi, naj se ne srdim, izjavo prekličem – Iznenada pa je zahropel; sunkovito se je vzravnal ter me treščil s poleg stoječim stolom. Z veliko spretnostjo je strežaj, ki je stal pri meni, da me ob takem zaščiti, prestregel udarec, da me mož ni ubil. V nečuveni užaljenosti je strgal raz sebe kilni pas, s katerim je imel toliko veselja, zalučal ga je po tleh daleč od sebe in zakričal: Svinja, svinja, svinja! * Ob vhodu na levo je opaziti nekako »boljšo« mizo. Tu sedi šest, osem ljudi, ki jih druži kakršnakoli imenitnost. Z brezobzirno odločnostjo branijo svojo posest in gorje onemu, ki bi se drznil prisesti. V zadnjem času se je pojavil božjastnik Magorš pri tej mizi. Nezaslišan dogodek je to in prav radoveden bi bil zvedeti, kakšna zasluga mu je pridobila pravico sesti med te odličnjake. Pri vsakem obhodu sedaj žari od zadovoljstva in se odvažno sklanja nad nekako beležnico. Kadarkoli se ozrem nanj, začne naglo pisati. Očividno hoče opozoriti na svojo znamenitost ter vzbuditi v meni zanimanje. Nalašč ga nekaj dni mučim in ga nočem vprašati, kaj zapisuje. Danes je popustil on, ni mogel dalje vzdržati. Ni mogel več pričakati, da bi ga povprašal po njegovi zaposlitvi; potegnil me je skrivnostno v stran in spregovoril: Psihologija je zelo zanimiva veda. Hm. Da. Opozoriti sem tako rekoč hotel vaše blagorodje na svoje zapiske v dnevniku. Misliti si morete, da kdo nas inteligentov težko vzdrži brez zaposlitve in tako sem pač sklenil izpolniti čas z izvestnimi opazovanji svoje okolice. Dovoliti mi namreč morate, da mi sredi teh ubožcev vse drugače lahko študiramo bolnike kot pa recimo vi, gospodje zdravniki. Kajti če stopi vaše visokorodje med nas, tedaj se vsi zelo spremenijo, kadar vas pa ni tu, so nekateri, če se smem izraziti tako po domače, tako rekoč skoraj popolnoma brez vsake olike. Tako se torej v tem zadnjem času pečam z opazovanjem motenega dušeslovja svojih ubogih tovarišev ter si tu in tam napravim v ta dnevnik kako beležko. Zaradi svojega odličnega ozdravljenja, ki se ga imam vsekakor zahvaliti vam, sem sedaj sklenil, da ta zvezek poklonim vam, da izveste, kako se imamo tudi tako sami med sabo. Z zahvalo sem zvezek sprejel ter ga še povprašal po zdravju: Kdaj ste imeli zadnji napad? Hvala za vprašanje, pokorna hvala! Moje zdravje je tako rekoč popolno in izdatno. Napad – no, pa to se ne more že več nazivati polnovreden napad – imel sem včeraj nekako omotico, pa to je bilo iz želodca in je kmalu prešlo. Zadnje čase mi v želodcu ni nekaj prav in tako se mi katerikrat zvrti v glavi od želodčne slabosti. Tako, tako. No, prav. Pozdravljeni! Izročil mi je svoj dnevnik: »Zapisnica gospoda Franca Magorša.« Za boga, česa se neki veselijo! * Zapisnica gospoda Franca Magorša 10. marca Pravi mož se nikdar ne sramuje svojega življenjskega položaja, tako tudi jaz izpovem brez ovinkov: nahajam se v blaznici Sv. Križa. Prav nič se ne sramujem povedati, da sem tu, posebno ker jaz sploh nisem duševno bolan, temveč trpim le na nekakih krčih. Neki slabo izšolan zdravnik je nekoč ugotovil – moj bog, kaj se hoče, v vseh stanovih se dobe manjvredni zastopniki – izjavil je, da sem božjasten. Toda je bilo to, milo rečeno, velika neumnost, kajti bolan sem le na krčih, po izjavi lastne matere, na krčih zaradi prestrašenja. Sicer pa nimam nobenega vzroka svojo bolezen lepšati, ker hvala bogu sem sedaj že popolnoma ozdravel, in sicer po zaslugi našega novega veleizobraženega zdravnika. Dobil sem šest brizg xiphala, 2., 6., 9., 11., 17. in 19. februarja. Sedaj se nahajam tu le še zaradi kratkega opazovanja, če je moje ozdravljenje v resnici dokončno, in me bo prišel vsak čas iskat brat. Zunaj se nameravam posvetiti mirnemu kmetovalstvu in opazovanju narave. Čas, ki ga bom prebil še tu, pa nameravam izrabiti v dušeslovna opazovanja svojih ubogih tovarišev. Preden pa začnem o teh, bom spregovoril besedo o naših čuvajih oziroma strežnikih. Sicer pa to niso nikaki strežniki in je na primer Bledica – to je Janez s pegami – zlobnejši od samega nebodigatreba. Kakor hitro začuti, da je sam z bolniki, že si izmisli kako novo lopovščino. Tako se je minuli teden recimo zabaval s tem, da je s povečevalnim steklom žgal financarja v mrežnici, ki je ubog paralitik in gre vse podenj. Maščuje se nad njim zaradi vednega čiščenja. Stopi k oknu, ujame s steklom sončne žarke ter jih nameri na kako golo mesto bolnikovo. Ubožec nekoliko časa drži, potem pa bedno krikne in se popraska. Saj ne rečem, saj je do gotove meje to čisto zabavna igra – revež namreč vedno znova takoj pozabi, da ga je pravkar speklo, in se moramo smejati vsi, ko čakamo, kdaj bo na novo začutil in se popraskal. Toda jaz sovražim tega pegavca, že dolgo ga imam na piki; ko sem namreč po bolezni prvič vstal iz postelje, mi je takoj navezal na noge krtače in zahteval, naj čistim pod. Ker sem se upiral, me je švrknil s šibo: hop, hop, da sem poskočil in tako nehote čistil tla. In tako: hop, hop, je šlo z velikim krohotom po vsej sobi. Tega mu ne odpustim nikoli in sem vedno pazil, kdaj mu povrnem. Sploh pa tudi nisem mogel gledati krutosti z lečo in je povsem nečloveško. Ko je imel prvi prost dan, sem potegnil pri viziti blagorodnega gospoda zdravnika v stran ter mu javil zločinstvo. Peljal sem gospoda zdravnika do Janezovega kovčka in smo takoj z velikim zmagoslavjem izvlekli na dan mučilno pripravo. Na mestu je bil odpuščen iz službe. Sicer je pa zvedel, da sem ga ovadil jaz, in mi je še zadnji večer polil posteljo, toda jaz sem rad trpel, ker je bilo v korist skupnosti in nisem prenašal okrutnega mučenja. 12. marca Ker sem popolnoma zdrav, so me danes premestili na mirni oddelek. Reči pa moram, da se v tej spalnici spi skoraj slabše kot pa v besnici, kajti tam je imel človek vsaj v noči večinoma mir, tu pa nekdo vso noč sedi na postelji in stoče. Pustite me ven, pustite me ven, je večna njegova tožba. Uverjen sem bil, da bedi, ko tako stoče, tovariši pa so me prepričali, da dela to v spanju. Nemogoče je to pravzaprav razjasniti, ker je mož slep in se ne ve, kdaj gleda in kdaj spi. V dnevnem prostoru je pa tu mnogo prijaznejše kot pa v bivališču nemirnih. Okrog štirideset oseb je tu in skoraj vse so zelo zanimive. Kar pa me je zelo dimilo, je to, da se tu, ob vhodu, šopirijo nekaki »boljši«. Imajo svojo mizo, pogrnjeno s prtom in so vedno le sami zase. Imajo karte, šah, in nikakor ne razumem, kako trpi vodstvo take posebnosti in samovoljo. Tudi neki oficir je zelo ošaben, čeprav ni med njimi. Hodi popolnoma sam zase od stene do stene. Takoj navsezgodaj sem dobil od njega klofuto, ker ga nisem pozdravil. Obvestili so me, da mu mora vsak salutirati, ki ga sreča zjutraj prvi, sicer ga kaznuje. Tudi tega ne razumem, da trpi vodstvo take nasilnosti. Res ne vem, zakaj so oni »boljši« tako imenitni, mar nismo vsi tovariši? Možno je celo, da je kdo nas mnogo bolj zdrav kot pa kateri onih, o, zelo je mogoče! Morebiti se nahaja tu celo kdo, ki sploh nima duševne bolezni, temveč trpi recimo le na kakih malenkostnih krčih! O, kaj neki boste! Ne morem prikriti, da bi zelo rad prebiral liste, ki jih imajo oni na mizi. Ko sem prišel davi v bližino, sem čul, ko so se pogovarjali o Eckenerju in njegovem uspelem poletu čez ocean. Mogoče je v tem prostoru še kdo drug, ki zna izreči to ime, čeprav ne sedi med njimi, o, da, zelo je mogoče! 15. marca Danes je šel skozi sobo novi vratar. Zelo dobrodušen možakar je videti. 16. marca Med »boljšimi« je tudi neki Nemec, o katerem pravijo, da ima isto bolezen kot jaz. Sicer to ni istina, ker vidim, kako ga drži skoro sleherno noč, mene pa še nikdar ni prijelo ponoči. Sploh pa jaz nimam božjasti, temveč le krče. Nemec spi slučajno gori poleg mene in tako imam priliko, da se mu približam. Mislim seveda, da ni treba še posebej omenjati, da me moja izobraženost tudi usposablja za to, ker sem vešč nemščini. Ko sem ga prva dva večera ogovarjal, se je držal napeto kot spodaj pri mizi in me sploh ni hotel opaziti. Tretji dan pa se mi je revež pač smilil, posebno hudo ga je držalo vso noč, da je bil zjutraj docela uničen – smilil se mi je pač in – očistil sem mu obuvalo. Laskalo mu je in takoj je sinoči govoril z mano. Izrazil se je tako nekako, ko da se hoče zavzeti zame in za mojo bolezen. Da je bil on spočetka hudo bolan, sedaj pa je skoraj dober. Le ponoči da ga še tu in tam prime. (Jaz sicer opažam, da ga prime sleherno noč, toda zelo mogoče je, da se tudi motim; morebiti tudi pri njem ni več prava božjast, temveč le kakšna omotica.) Epilepsija da zahteva posebne nege, potem se človek gotovo pozdravi. On da se je nekoč že zavzel za nekoga in je ta, prosim, že zdavnaj doma. Večkrat da mu pošlje kako zahvalnico in se ga zelo spominja. Brez njegove pomoči bi tičal revež še danes tu. Moj novi prijatelj je naročen tudi na časopise s slikami. Zvečer jih nosi vedno s seboj v posteljo, da ne pridejo komu nepoklicanemu v roke. Danes zjutraj sem smel listati v njih, tudi sva se menila o Eckenerju. 19. marca Danes je prišla med nas blagovest: starejši in oni, ki poznajo vse običaje hiše, so razpovedali, da se bliža velika noč in da ob tem času zdravnik izbere skupino bolnikov, ki se vedejo najbolj dostojno, in ti smejo potem z dvema strežajema za vse popoldne prosto na sprehod. Pomislite, sprehod v prostosti zunaj za nas, ki hodimo vso večnost le iz spalnice v dnevni prostor! (Od 1. maja dalje nas pošljejo čez dan na dvorišče.) Inženir od boljše mize je prevzel vodstvo izleta, ker treba je vedno 14 dni pred prazniki stopiti v deputaciji pred zdravnika ter mu predložiti vestno sestavljen spisek onih, ki prihajajo v poštev za to velevažno podjetje. Število ne sme presegati desetih. Sicer je po mojem zdravstvenem stanju in izobrazbi nedvomno, da bom tudi jaz med izbranci, vendar je mogoče, da bi bila pri stvari kaka zloraba in bi me mogli spregledati. Kajti povsem naravno je, da se bodo udeležili izleta vsi člani »boljše« mize ter vlekli s seboj tudi novinarja, ki se niti obleči ne more več sam. Če se zgodi to, je zelo mogoče, da bodo spregledali mene. Za vsako ceno se moram sedaj še bolj spoprijateljiti z Nemcem, da zastavi ob potrebi dobro besedo. On vlada skoraj nad vsemi. 22. marca Kakor je presenetljivo, vse kaže tako, da me sprejmejo v kratkem k »boljši« mizi. In potem – potem je seveda tudi udeležba pri izletu zagotovljena. Kje bi si bil mogel predstavljati to v začetku, ko sem prišel sem in – da, sramoval sem se tedaj zabeležiti, da mi je dal inženir zaušnico, ko sem se v prvo približal njihovi mizi in dejal, da tudi jaz poznam Eckenerja. Da je prvi preletel z aeroplanom Atlantski ocean. Usekal me je za uho in ima ta družba tako moč, da noben strežajev ni niti trenil, ko so bili priča temu prizoru. Nezaslišano so vplivni. Zelo me je pekla sramota, zalezel sem se v kot, obenem pa strastno sklenil v sebi, da moram postati član njihove druščine. Moj družabni položaj me vendar povsem usposablja za to. In inženir me je udaril le iz jeze, da sem izobražen tudi jaz. Da bom postal njihov član, je pa tako: novinar, ki je v zadnjem času vidno propadel, si je včeraj zlomil nogo ter so ga prepeljali v bolnico. Ker se je tako izpraznil prostor in je njegov povratek malone nemogoč, mi je včeraj moj prijatelj zaupal – Vzhičeno sem mu stisnil roko, objel sem ga. Nazval sem ga svojega zaščitnika in rešitelja. Vesela vest me je dušila vso noč. * Čudno se mi živi ta zadnji čas, skoraj docela se mi je ustavilo življenje. Vso večnost polegam v tej visoki, neznosno belo prepleskani sobi in nimam prav ničesar, da bi pričakoval. Stanovalci onkraj vedno kaj čakajo. Vedno se česa veselijo. Z živalskim pohlepom srebajo juho. Danes v noči sem se prebudil in je bilo tako žalostno. Za hip me je obšlo, da bi jih morebiti poprosil, če me sprejmejo k »boljši« mizi. LASTNI PORTRET Tu sedim v tej veliki, prazni dvorani, s črnimi rokavicami na rokah, pogreznjen v fotelj. Ničesar ne mislim več – da zveni v sobi muha, pravim, da pada mrak. Včasih se zganem, stopim k steni, rišem po zaprašeni ploskvi figure. * Zelo star sem že in suh, večkrat me je strah lastnih rok, potem kličem: Josipina, Josipina! Postrežnica Marija pride in pove, da okoli hiše dežuje. Josipina! Ni gospe! Pri Bogu, gospod, kdaj boste že vedeli! Je ni? Kako –? Lepo prosim, dokličite jo že! Privedite jo že končno od kod! Umrla je, gospod! Umrla? Kdaj – Jezus! – kdaj je umrla? Starica pobledi. Pobledi in zaniha. To se ponavlja nemara vsak dan. Skloni se k meni tik nad uho in zašepeče z glasom, ki ga davi groza: Pred šest-najst-imi leti! * Čuden je moj spomin, ne prikličem več zadnjih let, mladosti pa se spominjam vsekdar potanko. Sicer pa zavisi od vremena: če je sončno in pomaknem stol k oknu, vem skoro vse do današnjih dni, kadar pa sem zabasan v mrak, so zbrisana z mojega čela vsa zadnja leta. Zelo star sem in izsušen, domala povsem obrabljen, toda včasih le doživim, da se zvedri moj spomin in kdajkrat celo nanese, ko da se hočejo popolnoma razmakniti zastori; tedaj takoj vem, da nekaj ni prav s tistimi šestnajstimi leti, podvomim celo, da je umrlo, kar kličem. Da, če hočem biti odkrit, moram reči, da zelo dvomim, da je umrlo, starica je le dobra z menoj, hoče, da bi mi nekaj izginilo iz zavesti. V takih časih mi postane očito, da so morale biti še nedavno reči okrog mene, o brez dvoma, mogočne in važne reči! Tudi neka svojstvena bolečina se poizkuša ob takem takoj prikljubovati iz globine nakvišku, pa brez vsebine, s katero bi se spojila, slabotno rojena, takoj zopet ponikne. In so še tudi neke druge stvari, neke povsem gotove stvari, ki me silijo v domnevo, da so morali biti še pred kratkim okrog mene dogodki. Je tu, recimo neka majhna podplutba na vekah, ki mi mnogo sili v spomin, neka podplutba na vekah žene, ne zelo neslična sledu poljuba. Ali pa ta drobna, naprej sklonjena deklica, od kod ona v mojih prividih, ali celo samo drobna dlan, ki jo čutim, kako mi polzi po telesu? O, so tu neke stvari, ki jih nikakor ne morem utajiti, ne znam pa jim dati mesta v svoji prošlosti. Le eno vem, ena sama stvar je povsem določena v meni, namreč, da se vse to, kar se je zavesilo v meni, imenuje – Josipina. Kot ima narava svoje dobrotne uredbe, kot človek na neki stopnji bolečine omedli ter tako postane brezčuten, tako je tudi meni šla z blago roko čez čelo in izbrisala raz njega nekaj, od česar mi je pretil pogin. Tu sedim v veliki, prazni dvorani, s črnimi rokavicami na rokah, pogreznjen v fotelj. Nimam rad, da je mnogo krog mene, počivam. Sicer je pa itak zelo samotno pri nas, tihotno je. Le kaka muha se spreleti kdaj skozi prostor, zveneč trak se potegne skozi tišino. Sicer je pa še ta rahli šum komaj vreden omembe. * Včasih dobim v usta čudne besede: troprsti lenivec, jabolčni rilčkar, fatamorgana, čezme se skloni blag obraz in krog sebe zagledam celico patra Spiridiona z vso čudaško ropotijo. Vsega se spominjam natanko: polomljenih ur, strupenih mikstur, skeletov reptilij, voščenih figur – pravi raritetni kabinet je bila njegova soba. Vse mize, vse police, in pisalnik in postelja, harmonij, vse natrpano s čudovitimi stvarmi, pravi plen moje otroške domišljije: fizikalni aparati od električnih členov do Papinovega lonca, martinčki z dvojnimi repi in preštevilnimi nogami, ogromni folianti, nagačene ptice, herbariji in terariji, v kotu star čeber, do roba navrhan s smetmi, cunjami in jedilnimi ostanki, da so se redili v njem črvi in druga golazen; natanko vidim njegove dolge, fine prste, kako brodijo po teh smeteh, izvlečejo kukca ter ga zarinejo v golt strašno se otepajoče srake. V tej sobi sem preživel svoja deška leta, poslušal pripovedovanja o polarnih nočeh in prenašanju skrivnostnih sil na daljavo. Neki znamenit angleški raziskovalec, ki je potoval s svojim tovarišem po Tibetu, se je zagledal v hčer domačina ter jo odpeljal. Ko je bil z njo in tovarišem že daleč v puščavi, se je iznenada zvrnil po tleh in bil v trenutku mrtev. Prepaden ga je prijatelj preiskal in zapazil, da se je pojavila mrtvecu sredi čela globoka ožgana rana. Ves prevzet od dogodka se je vrnil z dekletom in v hiši domačinovi se je stvar razjasnila: Ko je oče pogrešil hčer ter pretaknil za njo vso hišo, je našel v njeni skrinji fotografijo Angleža; pritrdil je sliko na steno in jo ustrelil. V istem hipu se je zgrudil daleč zunaj zapeljivec, ki ga je pogodil strel na istem mestu kot fotografijo. * Pri patru sem bil vse dni, nosil me je na rokah, božal z dolgimi, tankimi prsti. Povesti je sestavljal zame: »Zmrzli krojaček« in »Farmar Hoodkins«. Nekoč sva sedela v vrtni lopi, po poti mimo je prišel pater Bazil – ta je imel gnusno navado, slinil je vedno konec svoje vrvice in nas kaznoval v šoli na ta način, da nam je s tem brodil po obrazu – ko je zapazil Spiridion svojega brata Bazila, je sivo prebledel in me izpustil iz naročja. Vse to mi je čudovito razločno v spominu. * Še neki drug dogodek mi sili živo v oči: mlada Sojeva gospa je idoč mimo mene dvignila krilo ter si popravila nogavico. Bolan sem posedal po kotih – Pater Spiridion mi je ostro motril v oči, dvigal obraz kvišku k sebi. Naenkrat je postal žalosten, kakor Jezus je postal otožen in začel je govoriti burno nerazumljive besede: Ženska – poguba, smrt! Spačen obraz, nemir, nikdar več ne boš srečen! Zrušil se je pred menoj na kolena: Zakaj si šel od mene, moj mali, zakaj? Splazil sem se ven, ga pustil v sobi na kolenih. Ves poln sramu in pregrehe sem se odvlekel proč in potem, daleč konec temine na hodniku me je še zajel njegov klic: Zbogom, moj mali, zbogom! Par dni zatem – k patru si nisem več upal – sem sredi igre brez vzroka podrl na tla sosedovo Jano in jo do krvi ugriznil v nogo. * Tu sedim v veliki, prazni dvorani, s črnimi rokavicami na rokah, pogreznjen v fotelj. Zelo star sem že in suh, večkrat me je strah lastnih rok, potem kličem: Josipina, Josipina! O, mnogič jo kličem: Josipina! Mesto nje pride ven starka Marija. Že od daleč prepoznam njen dobrotni, tihi korak. In po večini pove, da zunaj dežuje. Res razločim večkrat zveneče kaplje na šipah. Takole potiho nas zasipa dež. SPREMNA BESEDA ZARISI POBEGOV V ONSTRAN Slavko Grum si je trajno pozornost in prisotnost v slovenski kulturni zavesti zagotovil z dramo Dogodek v mestu Gogi, nesporno brezčasno umetnino in večnim navdihom za branja in postavitve, ki vsakemu novemu času omogoča iz lastne izkušnje ne samo na nov način razumeti njeno sporočilo, ampak tudi lastno stvarnost, »nezavedne konflikte« posameznikov, ki dotični čas živijo in ga sodoločajo ne samo z zunanjo aktivnostjo, ampak tudi z notranjim doživljanjem, s travmami in psihološkimi manjki vred. Kratka proza ob tem ostaja nekoliko v ozadju, čeprav sledi podobnim motivno-tematskim okvirom, le da jih izrisuje bolj analitično in na videz pozunanjeno, ampak ravno zato razumevanje Dogodka v mestu Gogi pomembno dopolnjuje. * Slavko Grum se je sicer rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Že v njegovih zgodnjih letih je oče zaradi boljšega zaslužka odpeljal družino v Novo mesto, nato pa jo kmalu iz istega razloga selil dalje, medtem ko je Slavko ostal v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo v frančiškanskem samostanu. Posebej se je navezal na patra Branka, ki ga je tudi navdušil nad literarnim ustvarjanjem, obenem pa mu je s svojimi homoerotičnimi nagnjenji, in morebitno zlorabo, ki jo je Grum v poznejših letih manj izrazil kot nakazoval, morda povzročil nepopravljivo škodo. Slavko Grum je bil namreč v poznejših letih nagnjen k melanholijam in zlorabam psihoaktivnih substanc, zaradi česar je tudi malo pisal, ne redko in mukoma, ampak v hlastavih zamahih, ki so se hitro izčrpali, zato za njim ni ostalo veliko materiala, je pa to, kar je uspel dodelati v zaključno obliko, toliko bolj skoncentrirano in izdelano. Študiral je medicino na Dunaju, kjer se je tudi seznanil s Freudom in psihoanalizo, kar je na njegovo pisanje precej vplivalo, čeprav se je sam imel prej za Freudovega kritika kot sledilca. Študije je dokončal in si po različnih vmesnih stopnjah obveznih stažev ustvaril zasebno kariero v Zagorju ob Savi, s katero je precej dobro zaslužil in si lahko privoščil lagodno življenje, čeprav je vse življenje ostal odvisen od morfija in kokaina, tako zelo, da so ga recimo Nemci med okupacijo za nekaj časa odpeljali v Graz na prisilno zdravljenje morfinizma. Pisal po letu 1929 ni več, ampak se je trudil samo za izdaje svojih del. V poznih letih se je odvisnosti od psihoaktivnih substanc pridružil še hud alkoholizem, tako da se je vse življenje suhljat nezmerno zredil, potem pa je nenadoma začel hudo hujšati, užival je le še konjak, hrano je izbljuval. Diagnosticirali so mu raka na jetrih, za katerim je v zagorski izolirnici 3. avgusta 1949 tudi umrl. Pisati je začel med dunajskim študijem, in to kontinuirano, čeprav v zamahih in z vmesnimi premori, predvsem prozo. Drame je napisal v nekaj ekstatičnih obdobjih bolj ali manj na mah. Pa tudi revialne objave so bile prvenstveno predvsem prozne, kakor tudi prizadevanja za njihov knjižni natis. Sestavil je zbirko Beli azil, katere natis pa je bil zavrnjen, tudi zaradi skromnega obsega, ki ga je zanjo predvidel, zato se je lotil razširjenega koncepta pod naslovom Izgubljeni sin, ki pa tudi ni doživel objave. V Zbranih delih I. je prozni izbor tako naslovljen Izgubljeni sin, vsi dosedanji izbori pa so se tudi trudili najti rdečo nit in smiselno tematsko ureditev materiala, česar Grumova koncepta ne opravita, po mnenju urednikov, v dovolj dosledni maniri. Posebno mesto, kakor je že bilo izpostavljeno, si je v slovenski kulturni zakladnici Grum zagotovo zagotovil z Dogodkom v mestu Gogi, s katerim pa je tudi opozoril nase že za časa svojega življenja, kajti do tačas je ustvarjal bolj v ozadju slovenskega kulturnega življenja (in si neuspešno prizadeval za natis proznega prvenca), saj je z njo dosegel drugo mesto na jugoslovanskem državnem tekmovanju. In povzročil pravi šok med tedaj pomembnimi »kulturniki,« bržčas tudi zato, ker se je prenekateri na to tekmovanje tudi prijavil in izvisel. Nagrada pa mu ni prinesla takojšnjega priznanja in slave, ampak so se podobne težave kot z natisom začele tudi s postavitvijo in natisom drame, ki jo je nato Grum moral natisniti v samozaložbi. Zbrano delo I. nam v opombah prinaša zelo širok izbor odmevov na prvi dve postavitvi na oder, mariborsko in ljubljansko, kakor tudi na natis, iz katerih lahko razberemo, s kakšno vnemo so se tako levo kot desno usmerjeni, in bolj ideološko nastrojeni »kritiki« trudili zmanjšati pomen drame in Gruma kot pisatelja nasploh. Dogodek v mestu Gogi je pač bil in ostaja slovenskega kolektivnega duha. * V tem natisu sledimo Grumovemu drugemu, razširjenemu konceptu, ohranili pa smo prvo izbrani naslov Beli azil, saj so na vse spremembe koncepta zagotovo vplivale tudi težave z iskanjem založnika, in smo želeli slediti Grumovi najbolj primarni pobudi za izdajo knjige, obseg je pa vendarle usklajen s širšim izborom, saj bi sicer precej pomembnih besedil ostalo zunaj izbora. Poleg tega smo med dvema predvidenima verzijama Lastnega portreta izbrali tisto, ki je tudi v Zbranem delu I., dramskega prizora Upornik pa nismo vključevali, saj je ponatiskovan drugje, Grum pa ga je verjetno upošteval samo zato, da bi lahko doživel natis, ker kakšnega natisa zbranih dramskih del ni predvideval. Sledili pa smo raje tudi Grumovi izvorni zamisli razvrstitve. Grum namreč resda izbora ni urejal tehnicistično po motivih in sporočilnih sklopih, ampak je zgodbe razvrstil, kakor jim je hotel dati mesto po njihovem pomenu, kakor ga je doživljal sam, in vse drugače urejene razvrstitve tako delujejo nekoliko nasilno, kljub temu da sporočilne rdeče niti iz avtorjeve razvrstitve materiala res ni zaznati. Freudizma se tako dotaknimo čisto na koncu tega spremnega zapisa. Freud in psihoanaliza sta nesporno bila vir Grumovega umetniškega ustvarjanja, čeprav moramo to razumeti vendarle bolj kot poriv, kakor se je tudi Grum izpostavljal bolj za Freudovega kritika kot sledilca, zanima ga predvsem »nezavedno« kot pobeg iz življenja, kar sicer razume na več ravneh, kakor izpostavlja v nekem intervjuju. Pobeg iz neznosne zavestnosti v podzavest tako za Gruma lahko poteka preko spanja, bdečega sanjarjenja, »otoka umetnosti,« religije ter živčnih dražil, kakor so alkohol, nikotin, morfij, kokain, opij itd. Potem pa najradikalnejša: bolezen in samomor, ki sta »pobeg iz sveta«, kadar neznosnosti obstoja v življenju, ki nam je vsiljeno živeti, več ne zdržimo. Grumova kratka proza se posveča predvsem temu. Na eni strani so to dokaj poročevalska pričanja iz podzemlja družbe, ki večinoma spadajo tudi med daljše, s širšim zamahom izdelane zgodbe. Blaznice, pijanske beznice, kurbišča, norišnice, zapori, izkušnja poroda deformiranih otrok iz porodnišnice ipd. Na drugi ravni pa je njegova pisava bolj skoncentrirana, osredotočena na posameznika in njegovo izkušnjo življenja, občutje neznosnosti obstoja v svetu, v katerem ni mogoče živeti, ne moremo (ali pa pač ne smemo) pa iz njega preprosto pobegniti. Pri čemer dobro razumemo strah Cerkve pred samomorom in njegova skrajna demonizacija, saj so se v prvih časih krščanstva pojavljale zamisli, da se človek morda lahko umakne v boljši svet, v nebeško kraljestvo po lastni volji in odločitvi. Z dejanjem. Svet pač ni prijeten prostor in življenje v njem je neznosno, in notranje občutenje te neznosnosti, pa pustimo psihoanalizo povsem ob strani, je tudi tisti vir, iz katerega jemlje svojo umetniško prepričljivost kratka proza Slavka Gruma. Robert Titan Felix