GDK: 923+924 Gozdno zadružništvo Iztok WINKLER* Izvleček Winkler, l. : Gozdno zadružništvo. Gozdarski vestnik, št. 3/1992. V slovenščini s povzetkom v angleščini , cit. lit. 1 O. Družbene spremembe in z njimi povezane spremembe v organiziranosti gozdarstva spet odpirajo problem učinkovitega povezovanja raz- drobljene zasebne gozdne posesti. Oživeti je treba idejo gozdnega zadružništva, ki bo na izključno prostovoljni podlagi in po ekonomskih interesih povezovala lastnike gozdov. V začetku pričakujemo predvsem povezovanje lastnikov go- zdov za skupno prodajo gozdnih lesnih sortimen- tov, naše hotenje pa mora biti tudi organiziranje pravih gozdnogospodarskih zadrug, v katere se bodo lastniki gozdov povezovali zaradi učinkovi­ tejšega opravljanja vseh gozdnogospodarskih del v svojih gozdovih. Ključne besede: zadružništvo, gozdna zadru- ga, lesno-produktivna zadruga. 1. UVOD Razdrobljena gozdna posest in z njo povezana drobna tržna proizvodnja goz- dnih lesnih sortimentov sta temeljni značil­ nosti zasebnega sektorja gozdarstva v Slo- veniji. To povzroča mnoge gozdnogospo- darske probleme. Na razdrobljeni posesti ni mogoče racionalno gospodariti, donosi komaj pokrivajo lastne potrebe, tržni pre- sežki so neznatni. Posestniki z majhno tržno gozdno proizvodnjo se ne morejo samostojno uspešno ukvarjati s prodajo lesa. Osamosvojili so se torej lahko samo v proizvodno-tehničnem pogledu, saj samo- stojno odločajo o tem, kdaj in koliko bodo sekali v svojem gozdu, v komercialnem pogledu pa ostajajo povsem odvisni od lesnih trgovcev. * Prof. dr. l. W., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 61000 Ljublja- na, Večna pot 83, Slovenija Synopsis Winkler. l.: The System of Forest Cooperative Societies. Gozdarski vestnik, No. 3/1992. ln Slo- vene with a summary in English, lit. quo t. 1 O. The changes in society and those in the orga- nization of forestry, which are linked therewith, again open the problem of the efficient connecting of a great number of small private forest parcels. The idea of forest cooperatives has to become relevant again, which is going to link forest owners on exclusively voluntary basis and according to economic interests. ln the beginning, the associa- ting of forest owners for a joint sale of timber assortments is expected. However, it is wished that such forest cooperatives would be formed which would unite forest owners for the sake of more effective performing of all forest managing work in their forests. Key words: the system of cooperatives, forest cooperative, timber productive cooperative. 2. DOSEDANJI RAZVOJ IN IZKUŠNJE Prve ideje o zadružništvu, ki naj bi pove- zalo in gospodarsko okrepilo razdrobljene posestnike in drobne proizvajalce, na Slo- venskem niso naletele na veliko razumeva- nje gozdnih posestnikov. Prva gozdna zadruga je bila sicer na Slovenskem ustanovljena že leta 1894 v Lovrencu na Pohorju, vendar pa je delovala le osem let. Leta 1907 je bila ustanovljena tudi gozdna zadruga v Padričah pri Trstu in deluje še danes (primerja] WINKLER 1989). Ima lepe uspehe pri gozdnogospo- darski dejavnosti. Zadružniki se ukvarjajo skupno z gojenjem in z izkoriščanjem go- zdov. Drugod na Slovenskem se gozdne zadruge niso razvile. Leta 1929 spreJeti jugoslovanski zakon o gozdovih je sicer imel tudi določila o goz- dnih zadrugah, vendar je njihovo uresniče­ vanje vezal na sprejem zakona o zadrugah. Splošni zakon o zadrugah, ki je bil sprejet leta 1937, pa ni imel glede gozdnih zadrug nobenih določil. Očitno pa tudi sami gozdni G. V. 3/92 137 ~, posestniki niso bili zainteresirani za usta- navljanje pravih gozdnih zadrug, ki bi se poleg izkoriščanja gozdov prvenstveno ukvarjale z gozdnogojitvenimi deli in posve- tile večjo pozornost gospodarjenju na mali gozdni posesti sploh. ŠIVIC (1941) je vzroke za nezanimanje gozdnih posestni- kov za vključevanje v gozdne zadruge oce- nil takole: »Toda med gozdnimi posestniki je le malo zanimanja za zadruge te vrste (gozdne zadruge, o. p.) . Vzrok odpora je največkrat bojazen, da bi trpeli posamezniki škodo na račun drugih; ta bi prišel v za- drugo z lepo obraslim gozdom, drugi s praznim in izčrpanim itd .... Značilno je, da se združna misel ni obnesla niti pri agrarnih skupnostih, koder so pravzaprav dani vsi pogoji za skupno oskrbovanje gozdov. Na- sprotno: solastniki sestavljajo zahteve, da bi s.e skupni gozdovi po oblasteh za agrarne operacije čimprej razdelili, da more vsak posestnik s pripadlim razdelkom svobodno razpolagati. Zato gozdnih zadrug, kakor so zamišljene v zakonu o gozdovih, v Dravski · banovini nimamo nobenih.« Pač pa so bile osnovane številne gozdne zadruge v zvezi z izvajanjem zakona o likvidaciji agrarne reforme iz leta 1931. Te zadruge naj bi bile prevzele v svojo upravo razlaščene veleposestniške gozdove. Ker pa so bili ti gozdovi dodeljeni v upravo začasni upravi razlaščenih veleposestni- ških gozdov, je večina novoustanovljenih zadrug takoj razpadla ali pa se spremenila v pašniške zadruge. Bolj pa so bili gozdni posestniki dostopni za povezovanje v lesne zadruge. Prvi za- četki takih skupnosti gozdnih posestnikov so bile t. i. španovijske žage, ko si je manjše število gozdnih posestnikov postavilo skupno žago. Te skupnosti pa so kmalu propadle, ker niso zajele manjših posestni- kov. Ponovno so zadružne žage oživele v letu 1919, ko je slovenska ljudska stranka za- čela za načrtnejšim pospeševanjem za- družništva. Na veliko so začeli ustanavljati nove žage, predvsem tam, kjer se je obetal dober zaslužek in kjer so pričakovali, da bodo kmetje zaradi politične pripadnosti dajali prednost novi zadružni žagi. Nekaj let so zadružne žage lepo napredovale, gozdni posestniki so radi dovažali les, ker 138 G. V. 3/92 so jim ga plačevali bolje kot lesni trgovci . Povojni konjunkturi za les pa je v letih 1924-1926 sledi la kratka gospodarska de- presija. že ob prvih težavah so bile za- družne žage močno prizadete, mnoge so hitro propadle in celotna akcija se je kon- čala s precejšnjo poslovno izgubo. V obdobju splošne gospodarske krize je trgovina z lesom zastala in vse bolj nazado- vala ter prišla v nevzdržen položaj okoli leta 1935. Tudi lesno zadružništvo se v tem času ni razvijalo. Ponoven razmah zadruž- ništva se je začel šele po letu 1936, ko se je začelo živahnejše povpraševanje po lesu in so porasle cene lesnih sortimentov. Mali gozdni posestniki so se v tem času tudi vse bolj zavedali, da z nizkimi cenami gozdnih sortimentov nosijo največji del bremena pri sanaciji lesne industrije in trgovine. To spoznanje jih je napotilo, da so se začeli združevati v lesno-produktivne za- druge. Lesno-produktivne zadruge so pove- zavale gozdne posestnike določenega ob- močja v zadružne skupnost zaradi pospe- ševanja gozdne proizvodnje, obdelave, pre- delave in prodaje lesa in lesnih izdelkov. Ukvarjale so se z izkoriščanjem lastnih gozdov, s predelavo lesa in prodajo izdel- kov na domačem in tujem tržišču. Člani so se med seboj zavezali, da si bodo uredili lastno skladišče, zgradili lesni obrat in bodo vso surovino iz svojih gozdov prodali zadrugi v predelavo in vnovčenje. Vsi člani zadruge so bili ne glede na velikost gozdne posesti enakopravni pri upravljanju zadruge. Prva takšna zadruga je bila ustanovljena v Lovrencu na Pohorju, pozneje še na Verdu, v Selški dolini in drugod. V kratkem času je delovalo že 20 lesno-produktivnih zadrug. Poslovanje teh zadrug je bilo tako uspešno, da so lahko svojim članom plače­ vale za les 30-50% več kot lesni trgovci. Zadruge so svojo proizvodnjo usmerile predvsem v izvoz in so zato tudi ustanovile osrednjo zadrugo za izvoz lesa MARAD. Lesne zadruge so nastale kot obramba gozdnih posestnikov pred izkoriščanjem le- snih trgovcev. Zato so se ukvarjale iz- ključno s proizvodnjo, predelavo in prodajo lesa. Zato je tudi razumljivo, da so bolj uspevale v obdobju konjunkture, stagnirala in propadale pa so v obdobju gospodarske depresije. V prvem povojnem obdobju (1945-1951) je bila v gozdarstvu najvažnejša naloga zagotoviti predvideni obseg sečnje. Tako zlasti v zasebnem sektorju. Šele po zmanj- šanju pritiska za čim večjo proizvodnjo v gozdarstvu so začeli tudi v zasebnem sek- torju misliti na celovito gospodarjenje z gozdovi in s tem tudi na ustrezno organizi- ranost. Ta naloga je bila v prvi vrsti pover- jena splošnim kmetijskim zadrugam, ki pa postavljenim nalogam niso bile kos, pred- vsem zaradi pomanjkanja ustreznih stro- kovnih kadrov. Kmetijske zadruge so na področju gozdarstva skoraj povsem zane- marile svoje primarne, tj. gozdnogospodar- ske naloge, in so se pretežno ukvarjale le z odkupom lesa. Splošnim kmetijskim za- drugam so leta 1948 priključili tudi lesne produktivne zadruge, ki so začele delovati po vojni in jih je bilo leta 1946 že okoli 40. Gozdarstvo je bilo centralizirano, strokov- nega kadra je bilo malo in je bil skoncentri- ran pri upravnih organih in v državnih podje- tjih. Zato je razumljivo, da so gospodarjenje z zasebnimi gozdovi usmerjali predvsem z vrsto predpisov. Šele z ustanovitvijo okrajnih uprav za gozdarstvo (1954) se je nekaj strokovnih kadrov začelo bolj intenzivno ukvarjati z zasebnimi gozdovi. Združitev operativne gozdarske službe za zasebni sektor pri okrajnih upravah, ki so imele tudi vrsto upravnih in nadzornih nalog, je bila lahko le začasna in kompromisna rešitev. Operativne funkcije so bile ločene od upravnih in nadzornih leta 1957 z ustanovi- tvijo gozdarskih poslovnih zvez, ki so pove- zavale kmetijske zadruge. Njihova glavna naloga je bila razvijati same zadruge in njihove proizvodne dejavnosti oziroma jih usposabljati kot organizatorje proizvodnje. Za opravljanje nalog v gozdni proizvodnji pa bi zadruge morale imeti določeno goz- dno površino, na kateri je mogoče zagoto- viti trajno gozdno proizvodnjo ter ustrezne strokovne kadre. Vsega tega pa zadruge niso imele in namesto njih so te naloge začele prevzemati poslovne zveze. Za- druge so predvsem odkupovale les, izvaja- nje gojitvenih del pa so odklanjale. Tako je bila gozdna proizvodnja razdeljena med dva nosilca : zadrugo, ki se je ukvarjala predvsem z odkupom lesa, in gozdarsko poslovno zvezo, ki je opravljala vse druge naloge. Kljub uspehom, ki so jih poslovne zveze dosegle pri gospodarjenju z zaseb- nimi gozdovi, so predstavljale vendarle neustrezno organizacijsko nadgradnjo, ki ni mogla dovolj uspešno pospeševati za- družnega povezovanja lastnikov gozdov. Po ukinitvi poslovnih zvez (1960) je med tremi možnostmi organiziranosti zaseb- nega sektorja gozdarstva (posebna gozdna gospodarstva za zasebni sektor, združitev obeh sektorjev v gozdnih gospodarstvih in zasebni sektor gozdarstva pri kmetijskih zadrugah) prevladala tretja. Hkrati je bila izvršena reorganizacija kmetijskih zadrug, njihovo število se je bistveno zmanjšalo, površina gozdov, ki je odpadla na eno zadrugo, se je povečala (povprečno 6500 ha) prav tako število strokovnih ka- drov (10.850 ha/gozd. inž. in 3.647 ha/tehni- ka). V večini kmetijskih zadrug (75) je bilo gozdarstvo organizirano kot delovna ozi- roma poslovna enota, v 5 zadrugah kot gozdni obrat, v 5 pa je bilo gozdarstvo brez posebne enote. Na podlagi zakona o gozdovih leta 1961 se je začel proces podružbljanja zasebne gozdne proizvodnje, najprej na prostovoljni podlagi, leta 1965 pa je zakon o gozdovih določil, da gospodarjenje z zasebnimi go- zdovi v celoti prevzamejo gozdnogospodar- ske organizacije v okviru t. i. skupnega gospodarjenja z vsemi gozdovi ne glede na lastništvo. Dejansko je skupno gospodarje- nje steklo šele leta 1967, lastniki so v okviru skupnega gospodarjenja imeli z zakonom zajamčene pravice, postopoma so začeli dobivati v okviru gozdnogospodarskih orga- nizacij tudi samoupravne pravice. Na pod- lagi zakona o gozdovih leta 197 4 so nastali v okviru gozdnogospodarskih organizacij najprej obrati za kooperacija, pozneje pa temeljne organizacije kooperantov. Član­ stvo v teh organizacijah je bilo sprva obve- zno, pozneje pa prostovoljno, vendar pa so vse odločitve teh organov veljale tudi za nečlane . Iz dosedanjega razvoja povezovanja za- sebnih gozdnih posestnikov lahko strnemo naslednje ugotovitve, ki so lahko koristen G. V. 3/92 139 nauk tudi pri iskanju novih oblik povezova- nja v spremenjenih razmerah: 1. Za dosedanje povojno povezovanje zasebnih gozdnih posestnikov je bilo značil­ no, da je bil prvenstveno v ospredju splošni Uavni) interes za ohranitev in razvoj go- zdov, kar je sicer pozitivno, vendar pa je bil zanemarjen ali vsaj potisnjen v ozadje interes lastnikov gozdov. Zato so se mnogi gozdni posestniki čutili le še formalni last- niki svojih gozdov. Za povezovanje je manj- kal temeljni motiv - interes lastnikov go- zdov. Prisilno združevanje pa je imelo krat- kotrajne učinke. 2. Skupno gospodarjenje z vsemi go- zdovi v zadevah, s katerimi je bil zagotov- ljen splošni interes za ohranitev in razvoj gozdov, je nedvomno dalo mnoge pozitivne rezultate, med njimi zlasti enotno gozdno- gospodarsko načrtovanje v vseh gozdovih, sistematično zbiranje in usmerjanje sred- stev za gozdno reprodukcijo in načrtno odpiranje gozdov z gozdnimi cestami, še posebej pa je pomemben prispevek, ki ga je tako organizirano slovensko gozdarstvo dalo k razvoju slovenskega podeželja, zlasti v gorskem svetu. Preveč pa je poseglo tudi v poslovno sfero, nanjo so gozdni posest- niki lahko premalo vplivali, tako npr. pri prodaji lesa in stroških gospodarjenja. Zlasti obvezna skupna prodaja gozdnih lesnih sortimentov je, ne glede na razloge zanjo (primerjaj WINKLER 1991 ), vzbujala največ nezadovoljstva. Tudi materialni odnosi v gozdnogospodarskih organizacijah, zlasti obračun dohodka od prodaje lesa, so bili marsikje premalo jasni in omejeni samo na obračun t. i. odkupne cene gozdnih lesnih sortimentov. 3. Pri oblikovanju organizacijskih okvirov povezovanja zasebnih gozdnih posestnikov se je premalo upoštevalo njihovo socialno- ekonomsko sestavo, ki se odraža tudi v različnih poslovnih interesih, ki jih ni mo- goče enolično organizirati. Zato ni čudno, da je bilo le 12,5% lastnikov gozdov včla­ njenih v temeljne organizacije kooperantov; celo med gozdnimi posestniki, ki imajo sorazmerno veliko gozdno posest (1 0- 15 ha) jih je bilo le 43% članov temeljnih organizacij kooperantov. 4. Uspešna ne bo nobena oblika organi- ziranosti, v kateri ne bodo ob splošnih 140 G. V. 3/92 interesih za ohranitev in razvoj gozdov prišli do izraza tudi poslovni interesi lastni- kov gozdov. 5. Niso dovolj učinkovita povezovanja, ki delijo interes gozdnih posestnikov in prodajalcev lesa od njihovih interesov za celovito gospodarjenje z gozdovi (gojenje in varstvo gozdov, opravljanje del v pridobi- vanju lesa). 6. Vsaka oblika povezovanja gozdnih posestnikov mora temeljiti tudi na strokov- nosti pri opravljanju gozdnogospodarskih del. Ustreznih strokovnih kadrov je danes dovolj . Zato smo leta 1988 (WINKLER 1988) predlagali, da namesto enoličnih temeljnih organizacij kooperantov organiziramo v za- sebnem sektorju gozdarstva gozdne zadru- ge, v katerih naj bi se za zadovoljevanje vseh poslovnih interesov pri gospodarjenju z gozdovi prostovoljno združevali gozdni posestniki po načelih enakopravnosti, vza- jemnosti in skupne odgovornosti. 3. PRENOVA ZADRUŽNIŠTVA - NOVA PRILOŽNOST TUDI ZA GOZDNO ZADRUŽNIŠTVO Model socialistične kooperacije, ki je da- jal vsebinski in organizacijski okvir sloven- skemu zadružništvu in model dogovorne ekonomije, ki je določal integracijske tokove in poslovne povezave zadružnih organizacij in jih poenotil, sta v tržni ekonomiji izgubila svoj smisel. Zadružništvo je torej treba preoblikovati in postaviti v ospredje gospo- darski interes članov. Odločitev o tem, kak- šna naj bo zadruga, mora biti v rokah članov; zakon jim mora to omogočiti, stroka pa pri tem svetovati in pomagati. Novo gozdno zadružništvo bomo gradili na klasični ideji slovenskega zadružništva, upoštevaje načela in izkušnje sodobnih za- drug v razvitih deželah in pozitivne izkušnje našega povojnega zadružništva, zlasti pa na pobudah in težnjah lastnikov gozdov in ekonomskih načelih racionalnosti. Temeljna ideja zadružništva je gospodar- ska pomoč članom. V ospredju so torej gopodarski cilji združevanja. Te cilje pa sodobno zadružništvo izvaja z vzajemno dejavnostjo svojih članov. Zadružniki si to- rej med seboj ne konkurirajo ampak sode~ !ujejo (kooperirajo), zadruga kot celota pa seveda kot vsak drug gospodarski subjekt vstopa v konkurenčni boj na trgu. 3.1. Klasična zadružna načela­ pomembna podlaga tudi za sodobne zadruge Štiri klasična zadružniška načela so po- membna tudi za sodobne zadruge: 1 . Načelo prostovoljnosti Članstvo v zadrugi je povsem prosto- voljno in ni nikomur onemogočeno. Prav tako pod določenimi pogoji tudi ne izstop. To pa ne onemogoča, da se interesenti, ki ustanavljajo zadrugo, ne bi dogovorili, koga bodo vzeli v svoje vrste, oziroma v pravilih določili pogoje in merila za članstvo. Načelo prostovoljnosti pa ima še eno razsežnost: prostovoljnost proizvodnega sodelovanja z zadrugo. Član torej ni obve- zen, da vse svoje gospodarske posle vodi prek zadruge. S tem lahko člani izkoristijo trenutno ugodnejše možnosti neposredno na trgu. Vendar so take možnosti praviloma omejene. Ob tem pa je treba reči, da v zadrugi nimajo radi članov, ki se obnašajo špekulativne in poslujejo prek zadruge le takrat, ko je npr. kakšne pridelke težko prodati neposredno, sicer pa nastopajo sa- mostojno. Poslovna zvestoba je zato ne samo cenjena lastnost članov, ampak tudi nenapisano pravilo. Vsakdo pa je lahko član več zadrug, zlasti, če so te organizi- rane po proizvodnem načelu. 2. Načelo gospodarske solidarnosti Načelo gospodarske solidarnosti ima dve pomembni razsežnosti: samopomoč in soodgovornost. Samopomoč se realizira z vplačilom članskega deleža, soodgovor- nost pa z institucijo jamstva. Vsak član mora vplačati vsaj en članski delež, lahko tudi več. 3. Načelo solidarne demokracije Zadrugo upravljajo člani sami. Vsak član ima pravico do enega enkopravnega glasu, ne glede na število vplačanih deležev in svojo gospodarsko moč in ne glede na obseg poslovanja prek zadruge. Na ta na- čin mali kmetje niso v podrejenem položaju nasproti interesom gospodarsko močnejših članov, kadar gre za odločanje o poslovanju in razvoju zadruge. 4. Načelo pokritja stroškov Zadruga ni prvenstveno usmerjena v pri- dobivanje dobička. Pomembno je le, da iz razlik v ceni pokrije stroške poslovanja, sicer jih morajo pokriti člani. Psihološko pa je bolje, da ima zadruga dobiček, ki pa je last članov. Navadno je v zadrugah vpeljan ristorno kot posebna oblika delitve dobička. Članu pripada tak del skupnega dobička, kakršen je delež njegovega poslovnega sodelovanja v okviru zadruge. Lahko pa člani ves ali del dobička prenesejo v po- slovni sklad zadruge. 3.2. Cilji in namen združevanja v gozdne zadruge Cilji in namen združevanja v gozdno zadrugo so lahko raznovrstni: - skupno opravljanje vseh ali nekaterih gozdnogospodarskih del (gojenje in varstvo gozdov, vzdrževanje gozdnih cest, gradnja in vzdrževanje gozdnih vlak), - skupna prodaja gozdnih lesnih sorti- mentov, - gozdno drevesničarstvo, - usklajevanje splošno koristne rabe go- zdov, - zbiranje in odkup postranskih gozdnih proizvodov, - racionalna nabava gozdarske opreme, oskrba z rezervnimi deli in potrošnim mate- rialom, - načrtno usposabljanje članov in prena- šanje sodobnih strokovnih znanj v gozdno- gospodarsko prakso, - zastopanje interesov članov pri pose- gih v gozdove in do drugih uporabnikov gozdov, - skupna raba določene gozdarske opreme, zlasti specialne opreme, ki se relativno malo uporablja in je gospodama le ob polnem izkoriščanju (npr. cepilni stroj za drva, manjša mobilna lupilna naprava), - tehnološko svetovanje. Člani bodo ob ustanovitvi zadruge sami določili konkretne cilje in vsebino združeva- nja, to je zadeve, ki jih bodo izpeljali skupno zato, da bi dosegli boljše ekonomske učinke in pospeševali umno gospodarjenje s svojimi gozdovi. Pri tem ne sme biti obveznih receptov ali vnaprej postavljenih izključujočih vzorcev. G. V 3/92 141 3.3. Tipi gozdnih zadrug Poznamo predvsem tri tipe gozdnih za- drug: - lastninske gozdne zadruge, - gozdnogospodarske zadruge, - lesnoproduktivne zadruge. Lastninske gozdne zadruge so take, pri katerih so skupni lastnina, gospodarje- nje, upravljanje in nadzor. Gozd tvori nede- ljiva skupno lastnino zadruge. Pri tem izgi- nejo vse meje do tedaj samostojnih parcel (posesti). Z gozdnogospodarskega vidika je taka oblika zadruge najbolj racionalna. V praksi pa večinoma niso zaživele zaradi nezaupanja lastnikov gozdov do popolnega združevanja premoženja in možnih negativ- nih posledic. Pač pa bi tudi pri nas lahko po tem načelu delovale zadruge, ki bi povezovale upravičence vrnjenih nedeljivih gozdov nekdanjih agrarnih skupnosti. V gozdnogospodarskih zadrugah za- družnik obdrži lastnino na svoji gozdni po- sesti, v zadrugo se združuje zaradi skup- nega opravljanja vseh ali nekaterih gozdnogospodarskih del (npr. gojitvenih del, posameznih faz pridobivanja lesa, na- bave sadik, vzdrževanja cest, vključno s prodajo gozdnih lesnih sortimentov in po- dobno). Organizirana naj bi bila tako, da povezuje lastnike gozdov glede na lokacijo gozda, tako da bi dobili zaokrožene gozdne komplekse, ki bodo olajšali smotrno gospo- darjenje. Tudi v lesnoproduktivni zadrugi ostaja zasebno lastništvo gozda nedotaknjeno, lastniki gozdov se združujejo v zadrugo predvsem zaradi skupne prodaje in ev. predelave lesa. V taki zadrugi si bodo člani organizirali skupno lesno skladišče, dode- lava lesa (lupljenje, krojenje), spremljanje tržišča lesa in prodajo gozdnih lesnih sorti- mentov. Tako bomo pravzaprav dobili so- dobno lesno-produktivno zadrugo, ki je imela pri nas pred 11. svetovno vojno velik ugled in poslovne uspehe. Pri skupni pro- daji gozdnih lesnih sortimentov bo gozdna zadruga na trgu dosegla ugodnejše cene. Imela bo manjše manipulacijske stroške kot drugi posredniki pri prodaji, zaradi večje koncentracije lesa bodo stroški prevoza nižji. Gozdna zadruga bo lahko tudi manj selektivna pri odkupu lesa kot drobni in občasni posredniki, ki bodo iskali predvsem 142 G. V. 3/92 kakovostnejše sortimente. Zadruge, ki bodo nastajale predvsem zaradi skupne prodaje gozdnih lesnih sortimentov, bodo lahko oblikovane za območje posamezne lokalne skupnosti, npr. vasi, občine in podobno. Pogosto se ob tem postavlja vprašanje, ali je sploh smiselno organizirati specializi- rane (tj. gozdne) zadruge, ali pa bi bilo bolje, da bi lastniki gozdov v svojih zadru- gah zadovoljevali svoje interese celovito (splošne zadruge). Za eno in drugo obliko so razlogi. Vendar pa izkušnje kažejo, da se interes gozdarstva v splošni zadrugi prej ali slej izgubi ali zamegli , kar za smotrno gospodarjenje z gozdovi ni dobro. Zato bi svetovali specializirane gozdne zadruge zlasti, kadar se lastniki gozdov povezujejo za opravljanje vseh gozdnogospodarskih del. Pri oblikovanju gozdnih zadrug je po- membno tudi vprašanje njihove optimalne velikosti. Pri tem moramo poiskati opti- malno razmerje med dvema načeloma: na- čelom poslovne učinkovitosti in načelom preglednosti. Ti dve načeli sta si praviloma nasprotujoči. Poslovna učinkovitost pravi- loma raste z velikostjo, preglednost in ne- posredni vpliv članov pa se z velikostjo zmanjšuje. Poleg poslovne učinkovitosti je torej zelo pomembno upoštevati tudi načelo preglednosti, ki krepi vpliv članov na poslo- vanje zadruge in njihovo identiteto z zadru- go. 3.4. Premoženje zadruge Premoženje, s katerim posluje zadruga, je zadružna lastnina. Glede na izvor je zadružne premoženje last članov zadruge, saj je sestavljeno iz članskih deležev in akumuliranega dobička. Vendar pa pri upo- rabi tega premoženja nimajo člani nobene individualne pravice razpolaganja. Član svojega dela premoženja ne more odpokli- cati, razen če izstopi iz zadruge. To je skupni poslovni sklad zadruge, namenjen izključno financiranju njenega, torej skup- nega poslovanja. Ta status ohrani zadružne premoženje, dokler je v skupni funkciji. Šele če gre zadruga v stečaj ali preneha delovati, se zadružna premoženje vrne čla­ nom v celoti ali pa le članski delež. Pogo- stejša je praksa, da je zadružne premože- nje nedeljiva in se v primeru likvidacije zadruge prenese na zadružna zvezo, ki ga lahko porabi izključno za razvoj zadružni~ štva. 3.5. Poslovanje v zadrugi Zadruga je izrazito ekonomska ustanova, ki mora poslovati po ekonomskem načelu racionalnosti in s čim manjšim vložkom doseči čim večje učinke. To zahteva visoko strokovno usposobljenost zaposlenih, vi~ soko delovno storilnost in minimalne po~ slavne stroške ter iskanje najbolj donosnih prodajnih možnosti. Gospodarski učinek, ki ga omogoča za- druga svojim članom, je rezultat več dejav- nikov: - učinek, ki ga prinese večja kapitalska moč zadruge, povečane plačilne in kreditne sposobnosti združenih kmetov; zadruga je manj rizičen poslovni partner in laže pride do kreditov; - zadruga lahko nastopa kot grosist in doseže ugodnejše cene pri nabavi sredstev za proizvodnjo in prodaji izdelkov oziroma storitev svojih članov; - dodatni ekonomski učinek prinese tudi podaljšanje proizvodnega ciklusa v fazo primarne predelave; - med kmeti, ki posamično nastopajo na trgu, obstaja določena konkurenčnost, ki jo poslovno izkoristijo posredniki in trgovci; pri zadružni organiziranosti pa se poslovni učinek posredniške funkcije nabira v zadru- gi, torej v korist članov. 3.6. Fizični in strokovni delavci gozdne zadruge Izkušnje kažejo, da lastniki gozdov ne znajo ali ne zmorejo sami opraviti vseh gozdnogospodarskih del v svojih gozdovih. Zato je pričakovati, da bodo močnejše za- druge zaposlile za opravljanje teh del tudi stalne gozdne delavce. Enako je treba pričakovati tudi za zaposlovanje strokovno- tehničnih delavcev. Za manjše zadruge pa bo racionalneje, da se za strokovno pomoč pa tudi izvedbo nekaterih del naslanjajo na javno gozdarsko službo in gozdarska izva- jalska podjetja. Tudi sicer bodo morale gozdne zadruge imeti trdno oporo prav v javni gozdarski službi, saj je od skupnih naporov v veliki meri odvisna tudi ohranitev in razvoj zaseb- nih gozdov. 3.7. Upravljanje zadruge Iz članskega deleža in obveznega jam- stva izhaja izključna pravica članov do upravljanja zadruge. Upravljalska funkcija se izvaja na treh ravneh. Občni zbor je najvišji organ zadruge, ki ga praviloma sestavljajo vsi člani. Sprejema generalne poslovne odločitve, program in zaključni račun ter voli upravni odbor zadruge. Upravni odbor odloča o tekoči poslovni in razvojni politiki in usmerja delo poslovodnih delavcev zadruge ter predstavlja zadrugo v poslovnih in pravnih stikih . Nadzorni od- bor pa nadzira poslovanje zadruge z vidika spoštovanja zadružnih pravil ter pravil po- slovanja. 3.8. Povezovanje gozdnih zadrug Tako kot se lastniki gozdov povezujejo v gozdne zadruge, da bi racionalneje gospo- darili s svojimi gozdovi in dosegli boljše ekonomske učinke, velja tudi za zadruge, da ne smejo biti zaprte vase, ampak se morajo povezovati zato, da bi bile skupaj z drugimi zadrugami bolj poslovno učinkovite. Sodobne zadruge se danes vse bolj pove- zujejo in ne nastopajo več samostojno na trgu temveč povezano. Zlasti za gozdne zadruge, ki se bodo ukvarjale s prodajo gozdnih lesnih sortimentov, to gotovo velja. Do povezovanja bo prihajalo tudi pri usta- navljanju zadružnih predelovalnih obratov in posebnih podjetij za izvoz lesa, pomem- bno pa bo tudi povsem strokovno povezo- vanje (za skupno opravljanje strokovnih nalog- npr. pri izobraževanju, svetovanju, propagandi in podobno). 4. SKLEP Družbene spremembe odpirajo možnost zelo elastičnega prostovoljnega povezova- nja lastnikov gozdov za učinkovito gospo- darjenje z gozdovi. Izogibati se bomo morali vsem enoličnim rešitvam in prepustiti pove- zovanje stvarnim interesom lastnikov go- zdov. Gozdarska služba jim mora pri tem strokovno pomagati, jim svetovati in jih osveščati. G. V. 3/92 143 Povzetek Razdrobljena gozdna posest in z njo povezana drobna tržna proizvodnja gozdnih lesnih sortimen- tov sta temeljni značilnosti zasebnega sektorja gozdarstva v Sloveniji. To povzroča mnoge goz- dnogospodarske probleme. Na razdrobljeni pose- sti ni mogoče racionalno gospodariti, donosi ko- maj pokrivajo lastne potrebe, tržni presežki so neznatni. Posestniki z majhno tržno gozdno proi- zvodnjo se ne morejo uspešno samostojno ukvar- jati s prodajo lesa. Osamosvojili so se torej lahko samo v proizvodno-tehničnem pogledu, saj sami odločajo o tem, kdaj in koliko bodo sekali v svojem gozdu, v komercialnem pogledu pa osta- jajo povsem odvisni od lesnih trgovcev. Za dosedanje povojno povezovanje zasebnih gozdnih posestnikov v Sloveniji je bilo značilno, da je bil v ospredju predvsem splošni uavni) interes za ohranitev in razvoj gozdov, kar je sicer pozitivno, vendar pa je bil zanemarjen ali vsaj potisnjen v ozadje interes lastnikov gozdov. Zato so se mnogi gozdni posestniki čutili le še formalni lastniki svojih gozdov. Za povezovanje je manjkal temeljni motiv- interes lastnikov gozdov samih. Prisilno združevanje pa je imelo kratkotrajne učin­ ke. Skupno gospodarjenje z vsemi gozciovi ne glede na lastništvo v zadevah, s katerimi je bil zagotovljen splošni interes za ohranitev in razvoj vseh gozdov, je nedvomno dalo mnoge pozitivne rezultate, med njimi zlasti enotno gozdnogospo- darsko načrtovanje v vseh gozdovih, sistematično zbiranje in usmerjanje sredstev za gozdno repro- dukcijo in načrtno odpiranje gozdov z gozdnimi cestami, še posebej pa je pomemben prispevek, ki ga je tako organizirano slovensko gozdarstvo dalo k razvoju slovenskega podeželja, zlasti v gorskem svetu. Preveč pa je skupno gospodarje- nje z vsemi gozdovi poseglo tudi v čisto poslovno sfero, nanjo so gozdni posestniki lahko premalo vplivali, tako npr. pri prodaji lesa in stroških gospodarjenja. Zlasti obvezna skupna prodaja gozdnih lesnih sortimentov je, ne glede na razloge zanjo, vzbujala največ t:)ezadovoljstva. Tudi mate- rialni odnosi v gozdnogospodarskih organizacijah, zlasti obračun dohodka od prodaje lesa, so bili marsikje premalo jasni. Pri oblikovanju organizacijskih okvirov povezo- vanja zasebnih gozdnih posestnikov smo premalo upoštevali njihovo pestro socialno-ekonomsko se- stavo, ki se kaže tudi v različnih poslovnih intere- sih, ki jih ni mogoče enolično organizirati. Zato ni čudno, da je bilo le 12,5% lastnikov gozdov včlanjenih v temeljne organizacije kooperantov. Novo gozdno zadružništvo bomo gradili na klasični ideji slovenskega zadružništva, upošte- vaje načela in izkušnje sodobnih zadrug v razvitih deželah in pozitivne izkušnje našega povojnega zadružništva, zlasti p·a na pobudah in težnjah lastnikov gozdov in ekonomskih načelih racional- nosti. Cilji in namen združevanja v gozdno zadrugo so lahko raznovrstni : 144 G. V. 3/92 - skupno opravljanje vseh ali nekaterih gozd- nogospodarskih del, - skupna prodaja gozdnih lesnih sortimentov, - gozdno drevesničarstvo, - usklajevanje splošnokoristne rabe gozdov, - zbiranje in odkup postranskih gozdnih proiz- vodov, - racionalna nabava gozdarske opreme in oskrba z rezervnimi deli in potrošnim materialom, - načrtno usposabljanje članov in prenašanje sodobnih strokovnih znanj v gozdnogospodarsko prakso, - zastopanje interesov članov pri posegih v gozdove in do drugih uporabnikov gozdov, - skupna raba določene gozdarske opreme, - tehnološko svetovanje . Člani bodo ob ustanovitvi zadruge sami določili konkretne cilje in vsebino združevanja, to je zadeve, ki jih bodo- izvajali skupno zato, da bi dosegli boljše ekonomske učinke in pospeševali umno gospodarjenje s svojimi gozdovi. Pri tem ne sme biti obveznih receptov ali vnaprej postav- ljenih izključujočih vzorcev. V slovenskih razmerah bosta prišla v poštev predvsem dva tipa gozdnih zadrug : - gozdnogospodarske zadruge, v katere se lastniki gozdov združujejo zaradi skupnega oprav- ljanja vseh ali nekaterih gozdnogospodarskih del (gojenje in varstvo gozdov, pridobivanje lesa, vzdrževanje cest, vključno s prodajo lesa in po- dobno). Te bodo organizirane tako, da bodo povezovale lastnike gozdov z določenega goz- dnega območja in bomo dobili zaokrožene goz- dne celote, ki bodo olajšale smotrno gospodarje- nje z gozdovi; - lesnoproduktivne zadruge, v katere se bodo lastniki povezovali zaradi skupne prodaje ali ev. predelave lesa. Te bodo organizirane za območje posamezne lokalne skupnosti (občine, vasi). THE SYSTEM OF FOREST COOPERATIVE SOCIETIES Summary A great number of small forest parcels and small market production of timber assortments, which is connected therewith, are the basic cha- racteristics ot the private forestry sector in Slove- nia. A lot of forest managing problems are caused thereby. Economical managing in a great number of forest parcels is impossible, the yields hardly cover the owner's needs, market surplus is insig- nificant. The owners with a small market forest production cannot be individually successful in wood selling . They could only become indepen- dent in the production-technical aspect because of the possibility to decide when and how much is going to be cut in their forest but as regards the commercial aspect, their dependence on wood dealers remains. The main characteristic of the postwar associa- ting of private forest owners in Slovenia was that the general (public) interest for the preserving of forests and their development was given the priority, which was quite positive yet the interest of forest owners was totally neglected or put in the rear. Consequently, many forest owners felt to be only formal owners of their forests. The basic motive for associating was lacking - the interest of forest owners themselves. Compulsory associating had only short-handed effects. Undoubtedly, common managing of all forests, irrespectively of the ownership, in the fields where the general interest for the preserving and deve- lopment of forests was secured, had a lot of positive results, some of them being uniform forest managing planning in ali the forests, syste- matic collecting and directing of financial means for forest reproduction and planned opening of forests by means of forest roads. The contribution which thus organized Slovene forestry gave to the development of Slovene countryside, first of all in mountainous region, has to be stressed in particular. The joint managing of all the forests too severely interfered with the purely business sphere, which forest owners had hardly any influence on. This especially holds true of wood selling and managing expenditures. The compul- sory joint selling of timber asortments, whatever the reasons for it might be, met with utmost dissatisfaction. The material relations in forest enterprise organizations, first of all the profit balance of wood merchandise was not clear enough in many an organization. When forming the organization frames of the associating of private forest owners, their variega- ted socio-economic structure was not enough taken into consideration . That is also reflected in various business interests, which cannot be uni- formly organized. No wonder that only 12.5% of forest owners were members of basic coopera- tors' organizations. The new system of forest cooperatives is going to be built on the classical idea of Slovene system of cooperatives, taking into consideration the principles and experience of modern cooperatives in advanced countries and the positive experience of Slovene postwar system of cooperatives as well as on the initiatives and aspirations of forest owners and economic principles and economy. The goals and purpose of associating into a forest cooperative can be various: - common performing of all or some forest managing work, - common selling of timber assortments, - forest nurseries, - the coordinating of gene rally beneficial forest use, - the collecting and selling of secondary forest products, - economical purchase of forest equipment and the supplying of spare parts and durables, - systematic education of the members and the transmission of modern expert know-how into forest managing practice, - the representing of the interests of members in the general interfering with the forest and towards other forest users, - the right to use common forest appliances and machinery, - technologic consulting. The concrete aims and purposes of associating are going to be defined at the occasion of the founding of a cooperative by the members them- selves, i.e. the aims which are going to be carried out collectively so that better economic effects be achieved and economical managing with their forests promoted. Obligatory recipes or disquali- fying models set in advance will not have their place there. Two types of forest cooperatives are going to be relevant in Slovene conditions: - Forest managing cooperatives in which fo- rest owners are associated because of common performing of all or some forest managing work (silviculture and forest protection, wood product- ion, forest road maintenance, including wood merchandise and the like). These cooperatives are going to be organized in such a way that they will unite forest owners from a certain forest region, thus forming forest units which will enable economical forest managing. - Wood production cooperatives in which fo- rest owners will associate for the purpose of common trading with wood and possible timber processing. These are going to be organized for the region of an individuallocal community (com- mune, village) . VIRI 1. Kovačič, M., 1991. Razvojna vprašanja za- družništva na Slovenskem. Sodobno kmetijstvo 5, s. 197-200 in 6, s. 250-255. 2. Sevnik, F ., 1952. Zadružništvo v gozdnem in lesnem gospodarstvu. GozdV 9, 5-6. 3. Šivic, A., 1940. Razvoj in organizacija ob- čeupravne gozdarske službe v Sloveniji, GozdV 3, 1, s. 197-204 in 2, s. 223-233. 4 . Šivic, A., 1941 . Razvoj in struktura goz- dnega gospodarstva. Gozdarska anketa. Ljublja- na. 5. Winkler, 1., 1989. Nastanek in razvoj kmečke gozdne posesti v Sloveniji, Zb. gozd. in les. 33, 1989, s. 153-184. 6. Winkler, 1., 1974. Zasebni gozdovi v SR ~loveniji kot ekonomska baza la~tnikov gozdov m kot objekt gospodarske politike. Sumarski fakul- tet Zagreb. Disertacija. 7. Winkler, 1., 1988. Nekatere značilnosti stanja in nadaljnjega razvoja gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v Sloveniji. GozdV 46, 7-8, s. 309-318. 8. Winkler, 1., 1990. Gozdna zadruga v Padri- čah . GozdV 48, 6, s. 327-329. 9. Winkler, 1., 1991 . Družbeni in gozdnogospo- darski vidiki proste prodaje gozdnih lesnih sorti- mentov v Sloveniji. Sodobno kmetijstvo 11, s. 479-483. 10. Winkler, l. -Medved, M., 1991. Gozdno gospodarstvo in zasebni sektor gozdarstva. Goz- dno gospodarstvo kot izvajalsko podjetje. Pod- lage za nacionalno gozdarsko politiko. Separatna študija št. 11. Biotehniška fakulteta, oddelek za gozdarstvo. Ljubljana, s. 21-24. G. V. 3/92 145