PRETEKLOST SODOBNOSTI IZBRANA POGLAVJA SLOVENSKE NOVEJŠE ZGODOVINE L ju b lja n a v prihodnjosn PRETEKLOST SODOBNOSTI IZBRANA POGLAVJA SLOVENSKE NOVEJŠE ZGODOVINE Uredil: ZDENKO ČEPIČ LJUBLJANA 1999 1 2 294 G PRETEKLOST SODOBNOSTI Izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine Z a lo žila in izd a la : Aristoteles Žlahtič k.cL, Pijava Gorica Inštitut za novejšo zgodovino Uredil: dr. Zdenko Čepič Lektorica: w ir,M arjetka Kastelic S ta ve k : Franc Čuden - MEDIT d.o.o. Tisk: i * s '| 5Grafika-M s.p. N aklada: I A -” - # <*500 izvodov v - * * Na naslovnici je razglednica iz let okoli 1910, ki prikazuje kako so si tedaj predstavljali Ljubljano v prihodnosti in promet v njej. P 3 1 - 07- 2 0 1 2 /3 7 8 . CIP- Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)"18/19" PRETEKLOST sodobnosti : izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine / [uredil Zdenko Čepič]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino ; Pijava Gorica : Arsitoteles Žlahtič, 1999 ISBN 961-90261-3-6 (Inštitut za novejšo zgodovino) 1. Čepič, Zdenko 80243200 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-364/98 z dne 17. 12. 1998 šteje publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. VSEBINA Knjigi na p o t.................................................................................................................... 5 Predgovor ......................................................................................................................... 6 Jasna Fischer Začetki industrializacije na Slovenskem .................................................................. 9 Andrej Pančur Socialna misel v drugi polovici 19. stoletja ............................................................. 19 Andrej Studen Modernizacija načina življenja na prelomu stoletja ............................................. 29 Žarko Lazarevič Značilnosti industrializacije v obdobju med svetovnima vojnama ................. 43 France Kresal Socialna misel in urejanje socialnega vprašanja med svetovnima vojnama .............................................................................................. 53 Jurij Perovšek Slovenci in jugoslovanska skupnost med svetovnima vojnama ........................ 63 Anka Vidovič-Miklavčič Nekatere politične in idejne značilnosti na Slovenskem 1929-1941 .................. 75 Ervin Dolenc Glavni problemi slovenske kulture v prvi Jugoslaviji ............................................ 85 Vida Deželak-Barič Vloga in značaj Komunistične partije Slovenije med drugo svetovno vojno .......................................................................................... 95 Boris Mlakar Problematika nasprotnikov partizanstva med drugo svetovno vojno ...............109 Bojan Godeša Odnos političnih dejavnikov do kulture med drugo svetovno vojno ...............119 Damijan Guštin Slovenske vojske v prelomnih obdobjih 1918-1919 in 1941-1945 ......................... 131 Nevenka Troha Boj za meje. Slovenci in Italijani na Primorskem - v Julijski krajini v letih 1945-1954 ...............................................................................................................143 Aleš Gabrič Razmah slovenske kulture po letu 1945 ............................................................. 155 Jože Prinčič Slovensko gospodarstvo od konca druge svetovne vojne do velike reforme (1945-1970) ...................................................................................... 165 Zdenko Cepič Oris pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945-1960 .....................................175 Mateja Režek Politične spremembe v Sloveniji v začetku petdesetih le t .....................................189 KNJIGI NA POT Pričujočih sedemnajst prispevkov in izbrano slikovno gradivo so avtorji, raz­ iskovalci Inštituta za novejšo zgodovino pripravili za slovenski šolski prostor kot prikaz novejše slovenske zgodovine. Besedila ponujajo tehtnejši, manj znan vpo­ gled v zgodovino predvsem mladim, generaciji gimnazijcev in učiteljem ter pro­ fesorjem zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, ki se želijo na poljudnejši, a kljub vsemu na poglobljen način seznaniti z novostmi in novim načinom pisanja in opisovanja zgodovinskega dogajanja ter predstavljanjem vsebin iz slovenske pre­ tekle in polpretekle stvarnosti. Cilj knjige je prikazati preteklost, ki je tudi nujnost naše gospodarske, kulturne, humanistične in politične slovenske sodobnosti. Knjiga je nastala spontano. Priprava izbora mnogih dogodkov, dogajanj in raznovrstnih vsebin pripravljenih za seminar je narekovala, da se gradivo tudi besedilno obdela in objavi. Namenoma so se raziskovalci inštituta lotili pred­ stavljanja tistih vprašanj, ki so bila doslej širši javnosti manj znana. Slovensko zgodovino predstaviti ne le kot politično, kar je sicer običaj, marveč tudi kot gospodarsko, kulturno in šolsko-izobraževalno dogajanje na Slovenskem. Če so se razni tokovi srednjeevropskega prostora kje križali, potem je to možno trditi prav posebej za slovenski prostor. In to dogajanje smo zbrali v pričujoči knjigi skozi izbrane teme. Zagotovo smo Slovenci še vedno premalo seznanjeni z mnogimi dejstvi in po­ drobnostmi življenja, kot smo ga in ga še živimo. Namen raziskovalcev Inštituta je bil, da te nekatere znane dogodke iz slovenske preteklosti prikažejo v novejši, svežejši podobi. Gibanje slovenskega intelekta je bilo in še vedno teče skupaj s srednjeevropsko kulturno mislijo. Mnogo tega dogajanja je predstavljenega v teh besedilih. Na primer: kako in kdaj so se začele sodobne urbanizacije slovenskih mest, kje so osnove nastanka slovenske univerze, kakšne so bile posledice vpliva industrializacije na Slovenskem, kdo so ljudje, ki so imeli morda večji vpliv v slovenski zgodovini, kot smo jim to doslej priznali ali pripisovali. Takšna in tem sorodna vprašanja so v tem delu. Prepričani smo, da besedilo ni namenjeno le dijakom in učiteljem zgodo­ vinarjem ampak tudi širšemu krogu bralcev, ki bodo delo z veseljem prebrali, ali ga vsaj prelistali. Besedilo je pripravljeno tako, da je možno iz celote spremljati posamezna vprašanja neodvisno od drugih, ali brati posamezne dele in si tako ustvarjati posamezno ali celoto. Avtorjem besedil in Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani se zahvaljujem za besedila in izbrano gradivo. Učencem, dijakom, učiteljem in profesorjem zgodovine ter drugim bralcem pa želim veselje pri iskanju in prepoznavanju novih vedenj o naši, slovenski pretekli in polpretekli zgodovini. Od slovenske preteklosti k slovenski sodobnosti, je moto tega dela. Jožef Žlahtič založnik PREDGOVOR Vse ima svojo preteklost, svojo zgodovino, svoje vzroke, svoj zakaj in svoj zato. Preteklost ima tudi svoje 'življenje' v sedanjosti, v našem vsakdanu, ki ga živimo. Poznati preteklost pomeni razumeti sodobnost in obratno - razumeti se­ danjost pomeni poznati preteklost. Preučevati in predstavljati preteklost je naloga zgodovinopisja, zgodovinarjev, in tako v izbranih poglavjih predstavljamo sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino nekatera vprašanja slovenske zgodo­ vine. To je del preteklosti, ki ima na nas največji vpliv in je v marsičem za­ znamoval našo sedanjost ob koncu iztekajočega se 20. stoletja. Kdaj pa se začne sodobna zgodovina, pa je opredelil angleški zgodovinar Barraclough: "Sodobna zgodovina se začne, brž ko se vidno pokažejo problemi, ki so aktualni v današnjem svetu." In z mnogimi temi problemi danes živimo. Namen te knjige ni predstaviti zgodovine Slovencev v 20. stoletju, saj gre le za posamezna vprašanja, ki so sooblikovala naše stoletje na političnem in gospo­ darskem področju. Za vse, predstavljeno v tej knjigi, namenjeni predvsem pro­ fesorjem zgodovine na srednjih in osnovnih šolah, hkrati pa tudi vsem, ki jim poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sodobnosti, so se po lastnem pre­ udarku odločili avtorji. To so zgodovinarji, priznani strokovnjaki Inštituta za no­ vejšo zgodovino v Ljubljani, osrednje znanstvene ustanove za preučevanje slo­ venske novejše zgodovine. Prispevki so izraz njihovega raziskovalnega dela, tako 'minulega', pa tudi trenutnega, tako da gre v mnogih prispevkih za 'sveže' re­ zultate dela na primarnih virih, to je arhivskem gradivu. Pri izbiri tem pa jih je vodil tudi namen, širše in bolj poglobljeno predstaviti teme, ki so v šolskih učbe­ nikih sicer omenjene, vendar na kratek, informativni način, kar pa je za celovi­ tejše razumevanje preteklosti vseeno premalo. Prispevki, ki vsak zase predstavljajo posamezno poglavje novejše slovenske zgodovine, to je obdobja od srede 19. stoletja pa do danes, so razvrščeni kro­ nološko, hkrati pa tudi v problemskih sklopih. Tako so na začetku predstavljene gospodarske osnove od začetka industrializacije slovenskega prostora v 19. sto­ letju in njenih značilnostih v obdobju med svetovnima vojnama, pa tudi posle­ dice, ki so se kazale v socialnem vprašanju, kot tudi v modernizaciji načina živ­ ljenja, ki je prinesla vse 'dobrobiti', ki jih danes vsakodnevno uporabljamo. Po­ seben sklop so poglavja, ki govorijo o političnem življenju Slovencev med sve­ tovnima vojnama vključno s problemi slovenske kulture. O tej se govori tudi v sklopu prispevkov iz obdobja druge svetovne vojne, v katerem je predstavljena tudi vodilna politična sila revolucije, ki se je zgodila pri nas med drugo svetovno vojno, ter vprašanja, ki se postavljajo pred zgodovinopisje pri obravnavanju nasprotnikov narodnoosvobodilnega gibanja. Predstavljeno je tudi nastajanje in delovanje slovenskih vojsk v tem stoletju. Prispevki zadnjega kronološkega sklo­ pa segajo v čas po drugi svetovni vojni, v resnici časovno najdaljše zaključeno obdobje slovenske zgodovine v 20. stoletju, in obravnavajo vprašanja boja za meje na Primorskem, razmah slovenske kulture in politične spremembe v začet­ ku petdesetih let. Predstavljene so tudi osnovne značilnosti gospodarskega raz­ voja socialističnega obdobja naše preteklosti. Na koncu vsakega poglavja je navedena osnovna literatura, kar omogoča še bolj poglobljeno spoznavanje v prispevku obravnavane problematike. Večinoma so v literaturi navedene objavljene znanstvene monografije in razprave avtorjev samih, pa tudi druga dela. V teh naštetih delih pa je mogoče spoznati večji del obstoječih virov in literature za obravnavanje posameznega vprašanja. V resnici gre pri tej razvrstitvi izbranih poglavij slovenske novejše zgodovine za kronološke sklope, po katerih raziskujejo našo novejšo zgodovino sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino. Rezultati njihovih raziskav so dostopni v njihovih znanstvenih monografijah, v objavah zgodovinskih virov, učbenikih, v znan­ stvenih člankih v osrednjih slovenskih zgodovinskih in drugih znanstvenih in strokovnih revijah in drugod, n. pr. v Enciklopediji Slovenije. Posebej naj opo­ zorimo še na Inštitutovo revijo - Prispevki za novejšo zgodovino (izhajajo od leta 1959) - v kateri objavljajo svoje znanstvene razprave Inštitutovi sodelavci, pa tudi drugi strokovnjaki. V Prispevkih za novejšo zgodovino je vsako leto objavljena tudi bibliografija sodelavcev INZ, tako da se ni težko sproti seznanjati z najno­ vejšimi dosežki zgodovinopisnih raziskav iz novejše zgodovine. Raziskovalni do­ sežki znanstvenih in strokovnih sodelavcev inštituta so dosegljivi tudi na Inter­ netu h ttp ://w w w 2 .a rn e s.si/~ ljin zl5 . Ta knjiga ni zgodovina Slovenije in Slovencev v 20. stoletju in tudi ni učbenik, je le dopolnilo za boljše spoznavanje preteklosti skozi posamezne mozaične ka­ menčke, ki jih obravnavajo prispevki v knjigi. To pa omogoča tudi celovitejše ra­ zumevanje sodobnosti in sedanjosti. Še beseda o naslovu knjige. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje p r e te k lo s t z a čas, k i j e m in il in za obstoj, sta n je česa v tem času, s o d o b n o s t pa kot n o v e jš i čas, s e d a n jo s t in kot čas, v k a te re m živ im o . Prispevati k razumevanju tega pa je namen te knjige. Dr. Zdenko Cepič urednik Jasna FISCHER* ZAČETKI INDUSTRIALIZACIJE NA SLOVENSKEM Proces industrializacije v slovenskih deželah se je začel v začetku 20. let 19. stoletja. Pridobitve industrijske revolucije so se začele uvajati pri nas petdeset let potem, ko so bile prvič uporabljene v Angliji. V habsburški monarhiji so se začele širiti približno v istem času kot na evropski celini. Zamudništvo na tem področju je bilo torej pri Slovencih majhno glede na leta, nekoliko večje pa le glede na obseg uvajanja novosti. Uvajanje pridobitev industrijske revolucije seveda ne pomeni samo postavitve novih strojev in začetka uporabe parnih strojev, ampak v širšem pomenu besede tudi izgradnjo celotne gospodarske infrastrukture, ki je omogočala ne samo večji obseg industrijske proizvodnje, ampak tudi širitev in odpiranje trgov za njene izdelke. Zagotoviti je bilo treba primerno gospodarsko infrastrukturo, kamor štejem izgradnjo in vzdrževanje prometne, to je cestne in železniške povezave, zagotavljanje energetskih virov ter zanesljiv in hiter prenos potrebnih informacij. Banke kot pomemben element gospodarske infrastrukture v širokem pomenu besede so s potrebnim kapitalom takorekoč omogočale in­ dustrializacijo. Industrializacija se je v slovenskih deželah začela po vzorcu industrializacije Anglije z modernizacijo najprej lahke oziroma predelovalne industrije, to je v tekstilni, živilski in papirni industriji ter z gradnjo osnovnega železniškega prometnega omrežja. V slovenskih deželah je, kot pravi Jože Sorn, dober po­ znavalec slovenske gospodarske preteklosti, prva doba industrializacije potekala brez večjih pretresov vse do konca 70. let stoletja, ko so se tudi pri nas začutile z manjšo zakasnitvijo posledice dunajskega borznega zloma v letu 1873. Prva pri­ dobitev industrijske revolucije na slovenskem narodnem ozemlju je bila splovitev prvega parnika v Jadranskem morju leta 1818 v Trstu. Postavili so parne stroje v Ljubljani, Idriji in Trstu ter začeli uvajati industrijsko mehanizacijo v proizvodnji tekstila. Prve tekstilne tovarne so začele obratovati v Ajdovščini, kjer so leta 1828 postavili bombažno predilnico, v Ljubljani najprej leta 1838 bombažno predilnico in nato leta 1848 mehanično tkalnico ter v Preboldu bombažno predilnico leta 1839 in pet let kasneje še mehanično tkalnico. V Vevčah pri Ljubljani so leta 1842 postavili sodobni papirni mlin (strojno papirnico), ki je odpravil obrtniški način proizvodnje papirja in proizvedel več kot vsi papirni mlini na Slovenskem sku­ paj. Proizvodnja sladkorja se je preselila s tržaškega obalnega območja v notra­ njost leta 1819 in 1821 v Gorico ter leta 1828 v Ljubljano, kjer sta rafineriji delali do požarov leta 1832 oziroma 1858. Pred marčno revolucijo 1848 so začeli poso­ dabljati tudi proizvodnjo v železarstvu in rudarstvu. Tehnične novosti so najprej uvedli v železarni na Prevaljah. Leta 1835 so začeli uporabljati pudlanje. Nekaj let pozneje so v proizvodni postopek vključili lignit iz rudnika na Lesah. Tako je bila prevaljska železarna prva v avstrijskih deželah pripravljena na gradnjo že­ lezniških prog, saj je začela izdelovati železniške tire, osi in obroče za kolesa. Še desetletje kasneje sta uvedli postopek pudlanja tudi valjarna v Lipici pri Labotu in jeklarna grofov Thurn na Ravnah na Koroškem. Tehnične novosti so uvajali tudi v rudnik živega srebra v Idriji tCr tako uspeli povečati izkop rude in ohra­ njati proizvodnjo živega srebra na dobrih 160 tonah letno. Vsa druga neagrarna proizvodnja je v začetkih industrializacije ostala organizirana manufakturno, tako proizvodnja stekla in sukna, založniško v proizvodnji platna, slamnikov in sit ali obrtniško v živilskih, oblačilnih, usnjarskih in barvarskih obrteh. Sistemski pravni okvir, v katerem se je razvijal tesno prepleten organizem na­ rodnega gospodarstva, v njegovem okviru pa tudi najpomembnejši proces druge polovice prejšnjega stoletja, industrializacija, je bil vzpostavljen šele v desetletju po marčni revoluciji, najprej s patentom o zemljiški odvezi 1848 in njeno izvedbo v letih 1853-1855, ki je v temeljih spremenil strukturo agrarnega gospodarstva, in nato z obrtnim zakonom sprejetim decembra leta 1859, ki je končal dolgotrajno dobo sistema podeljevanja privilegijev in nato tovarniških dovoljenj, delno po­ dedovano še iz časov cehov, in tako določil pogoje razvoja neagrarnega gospo­ darstva. Za kmeta sicer neugodna odplačna razdelitev zemlje, ki jo je že obde­ loval, je prinesla sistem svobodnega gospodarjenja v agrarni sektor gospodarstva z vsemi posledicami svobodne tržne tekme. Ob hkratni intenzivnejši industri­ alizaciji z živahnejšim ustanavljanjem novih industrijskih obratov oziroma šir­ jenjem in posodabljanjem obrtnih delavnic so začela nastajati nova industrijska središča, ki so privlačevala vaško prebivalstvo. Pomembno vlogo v industrializaciji je imela izgradnja in nato vzdrževanje in­ frastrukture prometne, telekomunikacijske in energetske. Cestno omrežje, držav­ no, deželno, okrajno, občinsko in tovorno je bilo v glavnem v tem obdobju že zgrajeno, dogradili so le povezave do železnic. Na splošno pa lahko rečemo, da ceste v vsem obdobju niso bile najbolje vzdrževane in promet po njih je - ne samo pozimi - potekal počasi in z velikimi težavami. Z dograditvijo Južne želez­ nice do Trsta leta 1857 je bila postavljena glavna prometna žila. Do začetka se­ demdesetih let je bilo zgrajeno osnovno železniško omrežje, priključeno na Južno železnico ter s povezavami v Benečijo, na Ogrsko in Hrvaško, do konca stoletja pa še regionalne in lokalne proge, pomembne predvsem za Dolenjsko in Ko­ roško. Poudariti je treba, da prostorska porazdelitev in časovni ritem gradnje železnic nista bila ugodna za slovenske dežele. Železarstvo in del rudarstva sta zaradi tega izgubljala konkurenčni boj. Manj je bila prizadeta mobilnejša lahka industrija, tekstilna, prehrambena, usnjarska in papirniška. Izgradnja železnic pa je močno pospešila razvoj pošte in telegrafa. Ob koncu stoletja se ji je pridružila še telefonija. V tem času so se začeli tudi prvi koraki elektrifikacije, ki pa je bila v času stare Avstrije brez skupne energetske politike. Začetek elektrifikacije po­ stavljamo v leto 1894, ko je začela delovati prva javna hidroelektrarna na Sori pri Škofji Loki, čeprav je prva žarnica na Slovenskem zasvetila že nekaj let prej. Drugo polovico 19. stoletja lahko označimo za čas, ko se je težišče v narod­ nem gospodarstvu z agrarnega prenašalo na neagrarni sektor gospodarstva, na industrijo, obrt, promet. Največji razmah v tem času je doživelo rudarstvo, pred­ vsem premogovništvo. Rudniki, ki so jih začeli izrabljati v Zagorju 1752, v Tr­ bovljah 1802 in v Hrastniku 1807 in so imeli do zgraditve Južne železnice od­ jemalce le v svoji najbližji okolici, so se zlasti po ustanovitvi Trboveljske pre- mogokopne družbe (TPD) leta 1873 hitro razvijali. Pobudo za ustanovitev TPD je dala skupina ljubljanskih grosistov, ki so želeli do takrat združiti vrsto družb in posameznikov, ki so kopali premog na Slovenskem. K ustanovitvi nove družbe so pritegnili dunajski kapital, po borznem zlomu na Dunaju pa so zaradi po­ manjkanja kapitala leta 1875 pritegnili še francoske investitorje. Sedež družbe je bil na Dunaju. Kapitalsko močnejši so uspeli izvesti vse načrtovane in potrebne investicije. Tako so v letih do prve svetovne vojne uspeli povečati proizvodnjo premoga za več kot trinajstkrat, od 78.000 na 1.1000.000 ton in nakopali kar 85% vse slovenske proizvodnje premoga. Zunaj koncentrirane proizvodnje njenih rudnikov so ostali le večji premogovnik v Velenju, ki je začel obratovati leta 1887, premogovnik na Kanižarici in premogovnik v okolici Laškega. Rudnik svinca v Mežici je po ustanovitvi Bleiberške rudarske zveze leta 1868 tehnično napredoval, pridobivali so tudi cinkov in molibdenov koncentrat, zgradili nove peči, odprli nov glavni rudniški rov in leta 1896 v Žerjavu zgradili novo topilnico. Proizvodnjo svinca so v šestdesetih letih povečali z 121 na kar 6900 ton v letu pred prvo svetovno vojno. Rudniku živega srebra v Idriji je kljub slabši rudi, ki so jo začeli kopati, uspelo še povečati proizvodnjo. /Mr/,n\èVi most v tsorovmci. Na industrializacijo na Slovenskem j e imela velik vpliv železnica, predvsem proga Dunaj- Trst. Na sliki j e železniški viadukt p ri Borovnici, ki j e predstavljal ob dograditvi leta 1856 'čudeš' tehnike. Dvonadstropen, 3 8 m visok viadukt, oboki so bili zgrajeni iz opeke, j e bil dolg 561 m. Dolgo časa j e bil m ed najlepšimi in največjimi zidanimi mostovi v Evropi. Porušen j e bil leta 1944. Velike spremembe je doživelo železarstvo. Proizvodnja se je sprva osredo­ točila v štirih velikih železarskih obratih na Jesenicah, Ravnah na Koroškem, Sto- rah in Prevaljah. Problemov in težav železarske proizvodnje na Slovenskem je bilo več: pomanjkanje dobre rude, slabe ali nikakršne prometne povezave ter vprašanje kapitala za potrebne investicije v to kapitalsko tako požrešno proiz­ vodnjo. Reševali so jih različno in z različnim uspehom. Kranjsko industrijsko družbo so leta 1869 ustanovili trije ljubljanski trgovci skupaj z vodstvom pre­ zadolženega podjetja Karla Zoisa in dedičev, lastnika gorenjskih železarskih obratov. V njo so kot prvi industrijski obrat najprej vključili ljubljanski parni mlin, ki ga je nekaj let prej ustanovil župan Miha Ambrož. Leto po ustanovitvi je družba postala lastnik Zoisovih obratov in posestev na Javorniku pri Jesenicah, Bohinju, Mostah in Radovni ter rudnikov v Karavankah, še leto pozneje pa je odkupila večino gorenjskih posestev, rudnikov in obratov Viktorja Ruarda. Za­ radi vedno večjega pomanjkanja dobre rude in posledic dunajskega borznega zloma je najprej začela prodajati svoja posestva in obrate, v začetku 60. let pa se je povezala najprej z dunajskim in nato še berlinskim kapitalom ter se odločila za tvegano širokopotezno in hkrati genialno podjetniško odločitev - začela je graditi tri nove velike plavže s pripadajočimi predelovalnimi obrati, koksarno, martinarno in težko valjarno na morski obali v Skednju pri Trstu. Ideja, ki je vzpodbudila ta načrt, je bila preprosta: z ladjami pripeljati do novih plavžev po­ ceni in kakovostno železovo rudo. Plavži so zagoreli leta 1897 in 1908. Težave, ki jih je imela, ker v okolici obratov ni našla usposobljenih delavcev - železarjev, je rešila preprosto - pripeljala jih je z Jesenic in Javornika. Proizvodnjo na Jesenicah je usmerila v predelavo železa in finalnih izdelkov v valjarni, livarni in žičarni. V letu pred začetkom prve svetovne vojne je bilo podjetje na vrhuncu svojih moči. Enako prestrukturiranje je doživela tudi železarna v Štorah, ki jo je 1851 zgradil Tirolec Pavel Putzer, jo leta 1865 zaradi finančnih težav preoblikoval v rudarsko in delniško družbo ter leta 1878 prodal dunajskim podjetnikom, ki so jo vključili v veliko železarsko delniško družbo Alpsko montansko družbo. V lasti te družbe je bila tudi prevaljska železarna in je dosledno vodila podjetniško politiko izgrad­ nje rudarske in železarske industrije na zgornjem Štajerskem okoli Zeltwega. Skladno s to politiko je družba v letih 1896-1898 obrate prevaljske železarne pre­ selila v avstrijski Donawitz. Družinsko podjetje grofov Thurn na Ravnah na Ko­ roškem se je iz krize izvilo s specializacijo - začelo je proizvajati najkvalitetnejša jekla. Ni pa to uspelo veliki "urejeni in ambiciozni" železarni na Dvoru pri Žužemberku, ki ni mogla premagati pomanjkanja dobre železarske rude in pro­ metne odrezanosti. Svoja vrata so obrati zaprli leta 1891. Kovinska industrija je bila v tem obdobju eden ključnih nosilcev industri­ alizacije. Poleg železarskih obratov je bilo na novo ustanovljenih še nekaj velikih podjetij. Eden takšnih je bila leta 1873 v Celju ustanovljena kot državno podjetje cinkarna, ki je dve leti po ustanovitvi že talila cinkovo rudo iz Rablja, manjše količine rude pa tudi iz drugih koroških in tirolskih rudnikov. V letih 1886-1888 ji je bila dograjena valjarna za pločevino, leta 1912 pa pražarna in obrat za žve­ pleno kislino. Pred prvo svetovno vojno je cinkarna proizvedla 30% avstrijske proizvodnje cinka. Nekatera podjetja v tej industrijski panogi so se razvila iz obrtnih podjetij. Takšna je bila že leta 1767 ustanovljena, pa dobro stoletje po­ zneje z novim tovarniškim poslopjem in parnim pogonom razširjena zvonarna in livarna družine Samassa v Ljubljani, ki je sprva izdelovala gasilske brizgalne, vodne črpalke, vodovodne naprave za pivovarne in po letu 1890 tudi kovinsko opremo za ladje, predvsem za avstrijsko vojno mornarico. Na novo je bila v Ljubljani leta 1871 ustanovljena železolivarna in strojna tovarna Gustava To- enniesa in Filipa Dobnerja, ki je izdelovala razne stroje za obdelavo lesa in lesno obrt ter vodne turbine. Širitev proizvodnje v tovarniško je uspela tudi tovarni srpov in kos v Slovenj Gradcu ter zlatarni v Celju. Specifično proizvodnjo je osvojilo nekaj novih obratov. Eden takšnih so bile velike delavnice Južne že­ leznice v Mariboru, ustanovljene leta 1863 kot železniški vzdrževalni obrati, pa tovarne žebljev v Kamni gorici leta 1872 in Kropi leta 1896, v Kamniku tovarna ključavnic leta 1896 ter predvsem Westnova tovarna emajlirane posode v Celju, ustanovljena leta 1894. Predindustrijska manufakturna proizvodnja stekla je v glavnem do konca sto­ letja propadla, do leta 1908 se je uspela obdržati le steklarna v Josipdolu. No­ voustanovljeni steklarni v Hrastniku, dejansko je bila tja preseljena steklarna iz Jurkloštra leta 1856, in v Zagorju ob Savi leta 1861, sta že uporabljali premog. V tej panogi sta bila pomembna še dva obrata, tovarni keramične posode, prva, ustanovljena še kot obrtna delavnica že na začetku stoletja v Libojah in leta 1873 v Kasazah. Značilna za lesno industrijo v vseh slovenskih deželah je bila izjemno velika razdrobljenost obratov. Obratovalo je kar prek 2500 vodnih žag. Druga značilnost te panoge je bila proizvodnja surovin, predvsem žaganega lesa, precej manj pa končnih izdelkov. Med redkimi tovarnami moramo omeniti Naglasovo tovarno pohištva v Ljubljani, ki se je, ustanovljena leta 1847, proti koncu stoletja razvila iz obrtne delavnice in izdelovala pohištvo za meščanske salone, spalnice in jedilnice, tovarno parketov na Verdu pri Vrhniki iz leta 1870, tovarno meril v Slovenj Gradcu iz leta 1904 in tovarno pohištva na Duplici pri Kamniku iz leta 1910. Papirnico Vevče j e zgradil graščak in industrialec Fidelis Trpine sred i 19. stoletja. Leta 1868 j i j e pridružil še papirnico v Goričanah, obe pa sta postali 1870 last avstrijske družbe Leykam-Josefsthal. Papirnice so postale slovenske ponovno leta 1920. Velike spremembe je doživela tudi papirna in usnjarska industrija. Papirnice so se predvsem ob pomoči tujega kapitala modernizirale, specializirale in zelo povečale obseg proizvodnje. Jedro papirne industrije je bilo v okolici Ljubljane, v Vevčah, Medvodah in Goričanah. Delovale so že pred letom 1870, vendar so jih z graškim kapitalom močno posodobili. Tovarna v Radečah, ustanovljena leta 1880, se je specializirala za izdelavo posebnih papirjev. Ljubljanska kartonažna tovarna podjetnikov Bonač, ustanovljena leta 1883, je proizvajala kartonsko in papirno embalažo za industrijo in trgovino. Tovarna usnja v Šoštanju se je raz­ vila iz družinske obrtne delavnice in postala pred koncem razpada Avstro-Ogr- ske največji proizvajalec lakastega usnja v državi. Večje tovarne usnja so obra­ tovale še v Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Tržiču in na Vrhniki. V Tržiču je pod­ jetnik Peter Kosler začel leta 1911 industrijsko proizvodnjo obutve. Industrijski obrati v kemični industriji so bili v glavnem zgrajeni po letu 1860. Edini obrat pred tem letom je bila leta 1852 ustanovljena državna smodnišnica. Tega leta pa je najprej začela delati kemična tovarna v Hrastniku, takrat so jo nam­ reč lastniki preselili iz Trsta. V Ljubljani je bila leta 1883 dograjena tovarna kleja, kostne masti in kostne moke, ki pa se je je v prvih letih obratovanja držala izjemno velika smola. Kar dvakrat v treh letih po začetku obratovanja jo je namreč upepelil požar. Leta 1906 je v Ljubljani začela delati v tej panogi še tovarna aluminijevega oksida. Tovarni mila sta bili od leta 1863 v Piranu in od leta 1879 v Mariboru. Fidelis Terpinc (1799-1875) j e bil tipičen predstavnik zgodnjega kapitalizma na Slovenskem. Iz lastnika graščine in gospostva Fužine se j e sprem enil v podjetnika- industrialca. Bile j e m e d tistimi, ki so v dobi razkrajajočega se fevdalizma razum eli vznik industrije. Bil j e začetnik strojne industrije papirje, leta 1862 pa j e spravil v p ogon tovarno za sukno in koce v Ljubljani na Zaloški cesti. Najmanj sprememb v tem obdobju intenzivnejše industrializacije je doživela tekstilna industrija, nosilna panoga prvega obdobja, čeprav je res, da je bilo po­ stavljenih še nekaj pomembnih obratov. Tako je leta 1885 začela obratovati bom­ bažna predilnica in tkalnica v Tržiču, leta 1886 so v Litiji postavili bombažno pre­ dilnico in leta 1899 v Ljubljani zgradili tovarno trikotaže. Oblačilna proizvodnja je ostala vse obdobje na obrtniški ravni. Tudi industrija gradbenega materiala je bila razdrobljena na različne majhne obrate. V okolici večjih mest so delovale številne opekarne, tako Ljubljane, Celja in Maribora. Cementarne so bile postavljene v Mojstrani leta 1860, Trbovljah leta 1873 in Zidanem mostu. Gradbena podjetja so imela povsem lokalen značaj. Naj­ večje med njimi in omembe vredno je bila edinole Kranjska stavbna družba v Ljubljani, ustanovljena leta 1873. Na zadnjem mestu, čeprav nikakor ne najmanj pomembne, prikazujem razvoj prehrambene industrije. Razvila se je na predelavi kmetijskih pridelkov, žit, oljaric in hmelja. Od sredine stoletja so začeli postavljati parne mline, v Ljubljani je začel delovati leta 1859, v Ajdovščini leta 1867, v Kranju 1870 ter trije v okolici Celja na Teharjih, Spodnji Hudinji in na Ložnici. Varjenje piva se je do konca stoletja osredotočilo v industrijskih pivovarnah v Mariboru, Ljubljani in Laškem. Oljarne so postavili v Vevčah leta 1842, Domžalah leta 1877, po 1900 še v Britofu pri Kranju, Framu in Slovenski Bistrici. V Ljubljani je bila leta 1909 ustanovljena znana tovarna kavnega nadomestka Kolinska. V Brestanici pa so menihi trapisti ustanovili leta 1896 tovarno čokolade. V Izoli sta obratovali dve tovarni ribjih konzerv, ustanovljeni leta 1879 in 1882. Pomembni sta bili tudi črpališči mineralne vode v Rogaški Slatini in Radencih. Največji obrat v tej panogi pa je bila ljubljanska tobačna tovarna, ustanovljena leta 1871, tretji največji obrat med tri­ desetimi avstrijskega tobačnega monopola, ki je v vsem obdobju do prve sve­ tovne vojne zaposloval tudi do 2000 delavcev, med njimi skoraj tri četrtine žensk. Po številu zaposlenih je bila med največjimi tovarnami na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Velika večina obratovalnic v tej panogi pa je ostala na obrtniški proizvodnji in z majhnim številom zaposlenih, pogosto je delal le lastnik sam. Geografska razprostrtost industrializacije, če jo lahko tako označimo, ni bila enakomerna po slovenskih deželah. Večja je bila koncentracija posameznih obra­ tov ob železniških progah, ob znamenitem industrijskem ipsilonu, med Mari­ borom in Trstom ter Ljubljano in Jesenicami. Tako so nastajala nova industrijska središča v Mariboru, v Celju s širšo okolico, v industrijsko - rudarskem bazenu ob Savi med Hrastnikom, Trbovljami in Zagorjem, v Ljubljani in Trstu s po­ morstvom in industrijo. Drugi krak je segal na Gorenjsko do Jesenic. Zanimiva pa je vztrajna trditev vseh raziskovalcev, da niti Ljubljana, niti Maribor, niti Celje vse do prve svetovne vojne niso imeli prevladujočega industrijskega značaja in da je obrt v vseh treh hitro razvijajočih se mestih - med njimi mogoče najbolj presenetljivo v Mariboru - obdržala enakovreden položaj v neagrarni proiz­ vodnji. Trdoživost obrtne proizvodnje je gotovo ena od presenetljivih značilnosti razvoja. Mirno zato lahko sprejmemo tezo, da je obrt vso obravnavano dobo dopolnjevala industrijo v več pogledih, bodisi kot pomožna servisna dejavnost, vir pridobivanja izurjenih delavcev, bodisi da so bile obrtne dejavnosti jedro no­ vih industrijskih obratov. Tobačna tovarna v Ljubljani ustanovljena 1871 j e bila tretja največja tobačna tovarna v avstroogrški monarhiji. Zaposlovala j e do 2000 delavcev, predvsem žensk. Se en podrobnejši pogled na razvoj industrijskih in obrtniških panog nam pokaže nekaj opaznih posebnosti. Pet od šestih najbolj razvitih industrij in obrti je temeljilo predvsem na izkoriščanju naravnih bogastev, predelavi kmetijskih pridelkov in v generacijah akumuliranem znanju delavstva. Obenem je teh šest panog, to so bile rudarstvo, železarstvo, kovinska, lesna, živilska industrija in obrt ter gradbeništvo, med leti 1890 in 1910 zaposlovalo kar 80% vsega delavstva v celotni neagrarni proizvodnji. Zaradi načina organiziranja proizvodnje nekatere teh panog celo težko štejemo med industrijske. Take so gotovo bile oblačilne obrti in gradbeništvo, delno pa to velja tudi za prehrambeno industrijo. V letu 1910 pa je v njih delala dobra polovica vsega neagrarnega prebivalstva. Ne glede na to, da zaradi načina obdelave statističnih podatkov ne moremo izračunati po­ sebej števila zaposlenih v industrijskih in posebej v obrtniških obratih, pa lahko na podlagi drugih virov sprecejšnjo gotovostjo trdimo, da se je od druge po­ lovice 19. stoletja pa vse do začetka prve svetovne vojne z obrtno dejavnostjo še vedno preživljala več kot polovica vseh zaposlenih v tem delu narodnega gos­ podarstva. Res pa je njihov delež v začetku našega stoletja začel hitreje padati. Skozi kratek pregled industrializacije sem večkrat omenjala vlogo tujega ka­ pitala. Kapital je bil eden od bistvenih dejavnikov tega procesa. Dejstvo je, da so imeli pri nas posebej med leti 1870 in 1890 vidno vlogo v industrializaciji tuji finančni zavodi. Razlog je preprost, ker slovenskih pač skozi vse stoletje ni bilo. Raziskovalci sicer omenjajo vitalnost in ekspanzivnost domačega kapitala, ki so ga akumulirali predvsem veletrgovci od sredine stoletja in vse do borznega zloma na Dunaju leta 1873. Hranilnice, tako nemške kot slovenske pa so pri in­ vesticijah v obrt in industrijo omejevali predpisi. Hranilnice so začeli ustanavljati leta 1820, najprej za deželo Kranjsko v Ljubljani, nato pa še deželni hranilnici za Koroško in Štajersko. V 60. letih so začeli ustanavljati tudi mestne in komunalne hranilnice, po letu 1870 še kmečke hranilnice in posojilnice. Prve delniške banke na Slovenskem so bile ustanovljene pred borznim polomom. Bile so v nemških rokah, njihov vpliv pa omejen na Ljubljano in Maribor. Svoje podružnice pri nas so imele tudi nekatere tuje banke. Slovenski poskus prodora v nemški bančno finančni poslovni svet z ustanovitvijo Prve občne zavarovalne banke Slovenije leta 1871 se je končal klavrno, s stečajem. Izgube so morali pokriti slovenski del­ ničarji. Razlogov za strah pred novimi bančnimi in finančnimi tveganji je bilo dovolj, po propadu Kranjske eskomptne banke samo osem let po njeni usta­ novitvi leta 1876 pa je mejil skoraj na paniko. Šele na prelomu stoletij je bila ob pomoči češkega kapitala ustanovljena Ljubljanska kreditna banka. Leta 1905 so s slovenskim kapitalom v Trstu ustanovili še Jadransko banko. Dokaj hitro sta začeli prevzemati lastništvo nad industrijskimi podjetji. Kljub opisanim spre­ membam pa vlogo tujega kapitala, predvsem dunajskega, berlinskega in fran­ coskega, najbolje pojasnijo izračuni, da je bil tuj kapital v letih najintenzivnejše kapitalske ekspanzije ob koncu 19. stoletja 7 do 8 krat močnejši kot domači, slovenski in nemški, in to razmerje se ni bistveno spremenilo niti po ustanovitvi obeh slovenskih bank v desetletju pred prvo svetovno vojno. Dosežki procesa industrializacije vsekakor niso bili majhni. V drugi polovici 19. stoletja in letih pred prvo svetovno vojno je bila skoraj v celoti dograjena prometna, tako cestna kot železniška ter telekomunikacijska infrastruktura, začeli pa so se tudi bistveni premiki v energetiki. Razširjena uporaba parnih strojev, postavitev plinarn, sprva le za razsvetljavo mestnih ulic, ter gradnja prvih hidroelektrarn, je spreminjala miselnost tudi na tem pomembnem področju. Ustanovljena je bila vrsta novih industrijskih obratov ali pa v industrijske raz­ širjene obrtne delavnice, ki so uspešno zakorakale na pot novega podjetništva. Na dobre osnove pa je bilo postavljeno tudi slovensko bančništvo. Na drugi strani pa so slovenski ekonomski zgodovinarji pa tudi analitiki tistega časa bili prepričani, da so slovenske dežele v okviru habsburške monarhije zaostajale zlasti za razvojem v avstrijskih in čeških deželah. To mnenje temelji na nekaterih dovolj znanih podatkih. Najbolj znano je dejstvo, da je bilo po podatkih avs­ trijske poklicne statistike po popisu prebivalstva iz leta 1910 na ozemlju današnje Republike Slovenije 66,6% vsega prebivalstva kmetijskega ter da sta poljedelstvo in živinoreja v letih pred prvo svetovno vojno še vedno dajala kar 60% nacio­ nalnega dohodka. Temu moramo dodati še posledice agrarne krize iz zadnjega desetletja prejšnjega stoletja s kmečko zadolženostjo, begom ljudi iz vasi, ker se niso mogli zaposliti v novih industrijskih obratih ter drugih delih neagrarnega gospodarstva in posledično z izredno velikim izseljevanjem, evropskim in zunaj- evropskim, ki so ga Evropi lahko spremljali le še na Irskem in nekaterih vzhod­ noevropskih regijah, Galiciji na primer. Kljub temu pa je treba poudariti, da sta obrt in industrija leta 1870 dajali zaposlitev 7,1% vsega prebivalstva, leta 1910 pa se je ta delež dvignil na 10,4%, skupaj je to bilo kar 84% povečanje. V istem obdobju se je prebivalstvo v slovenskih deželah dvignilo predvsem zaradi izred­ no velikega izseljevanja samo za četrtino. Ne glede na to, kako ocenjujemo vse procese in dogodke v gospodarskem življenju Slovencev v zadnjih desetletjih njihovega življenja v Avstro - Ogrski, vseeno lahko ugotovimo, da so bili kar dobro pripravljeni na razmah industri­ alizacije v novi državi, za katero so se odločili leta 1918. LITERATURA Jože Som: Začetki industrije na Slovenskem. Maribor 1984. Jože Som: Nacionalno poreklo velikega kapitala v industriji, rudarstvu in bančništvu na slovenskem ozemlju. Jugoslovenski istorijski časopis 1969, št. 4, str. 136-141. Jože Šorn: Karakteristični premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873-929. Sim­ pozij Mogersdorf 1978, Osijek. Jasna Fischer: Odprtost slovenske industrije v letih pred I. svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 1994, str. 35-43. Jasna Fischer: Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v Jugoslavijo. Prevrati in slo­ vensko gospodarstvo v XX. stoletju. 1918-1945-1991. Ljubljana 1996, str. 13-21. Andrej PANČUR* SOCIALNA MISEL V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA Industrializacija in socialni problemi v industriji, obrti in kmetijstvu Socialno vprašanje je bilo eno najbolj perečih problemov 19. stoletja. Za te je bila v prvi vrsti kriva vedno večja industrializacija. Moderna industrija je tako ustvarila pojav industrijskega delavstva, ki je živelo in delalo v zelo slabih po­ gojih. Zlasti sramotno je bilo delo otrok. Delavci so skoraj neprekinjeno delali po 14 in več ur. Delovni prostori so bili zelo nezdravi in delo mnogokrat nevarno. Za to naporno delo so prejemali minimalno mezdo, ki pogosto ni pokrila vseh življenjskih stroškov. Vendar je vsakdo, ki je delal, lahko bil srečen. Nezaposleni delavec, ki zaradi minimalne mezde ni imel nobenih prihrankov, je lahko izbiral le med lakoto in beračenjem. Industrializacija je zelo prizadela tudi male obrtnike. V nekaterih panogah obrtništva je industrijski način proizvodnje začel povsem izpodrivati samostojno obrt. Konkurenca zaradi industrije se je v Avstriji z vpeljavo obrtne svobode leta 1859 še zaostrila. Stari, takrat že preživeti cehovski način proizvodnje je bil do­ končno porušen. Prejšnjo relativno socialno varnost je zamenjala groba konku­ renca, ki je eksistenčno ogrožala tako mojstre kot njihove pomočnike. Stalno jim je grozila nevarnost, da bodo zdrsnili na položaj industrijskih delavcev. Liberalna svobodna konkurenca je prav tako ogrožala kmete. Zemljiška od- v ez a jim j£jetan ^ 4^ res^ rin esh ^ v o b o ^ , vendar z njo tudi velike denarne ob­ veznosti in vedno višje davke. Z industrializacijo so kmetje vse bolj izgubljali tudi prej tako pomembne postranske zaslužke (domača obrt, prevozništvo). Že­ leznica je v deželo pripeljala poceni tujo konkurenco. Zaradi pomanjkanja kre­ ditov in oderuških posojil se je vedno bolj večala zadolženost. Novosti so se v konservativnem kmečkem okolju le počasi širile. Liberalno obdobje (petdeseta do sedemdeseta leta 19. stoletja) Z zmago liberalne gospodarske misli je država vse manj posegala na področje sociale. Za liberalizem je bil odnos med delodajalci in delojemalci stvar prostega pogajanja obeh strank, kamor država ne sme posegati. Tudi cena dela se s po­ nudbo in povpraševanjem oblikuje na svobodnem trgu. Zato se nihče ne sme vmešavati v pogajanja med "svobodnim" ponudnikom dela in svobodnim pov- praševalcem po delu. V resnici je bila stvarnost povsem drugačna od tega libe­ ralnega ideala. Pogajalski položaj delavcev, ki si niso mogli privoščiti brezdelja, če f. \ \ ; Ul z J I so hoteli preživeti, je bil vedno podrejen. Le redki so bili primeri, ko se je po liberalni doktrini država lahko vmešala v to igro ponudbe in povpraševanja (zaščiti otroškega dela). Liberalna socialna misel - samopomoč Vsi liberalci niso v en glas zagovarjali tega grobega kapitalizma. Mnogi so se zavedali težkega položaja nižjih družbenih slojev. Vendar so bila njihova zdravila za socialne bolezni še povsem liberalna. V tem času je bila med liberalci, kon­ servativci in socialisti še močno razširjena razsvetljenska misel o pomembnosti izobrazbe za gospodarski razvoj posameznika in naroda. Tudi na Slovenskem ni bilo nič drugače. Izobrazbi sta zelo velik pomen dajala tako konservativec Janez Bleiweis kot liberalec Ivan Geršak. Liberalno verovanje v moč izobrazbe je bilo celo tako veliko, da so liberalci socialno vprašanje pogosto omejili le na vprašanje izobrazbe. Samo s primerno (liberalno) izobrazbo se bo lahko delavec povzpel v meščanski stan. S pomeščanjenjem revolucionarnega proletariata bo nato rešeno tudi socialno vprašanje. Tisti liberalci, ki se niso zanašali le na izobrazbo, so rešitev iskali v samo­ pomoči delavcev, obrtnikov in kmetov. Ker so liberalci prisegali na samo- regulacijski svobodni trg, so odklanjali vsako vmešavanje v gospodarske odnose. Vendar ni nič narobe, če posamezniki proti sovražni konkurenci združijo svoje moči in to s pomočjo najrazličnejših zadružnih organizacij. Liberalna ideja samo­ pomoči je prišla najbolj do izraza pri Hermannu Schultze-Delitzschu. Odločno je odklanjal politično borbo delavcev kot sredstvo za izboljšanje socialnega položaja. Namesto tega je priporočal ustanavljanje hranilnih, konzumnih in produktivnih zadrug. Njegove ideje so imele v Avstriji zelo velik vpliv. Tudi prve posojilnice, ki jih je v sedemdesetih letih na Slovenskem začel ustanavljati Josip Vošnjak, so temeljile na njegovih načelih, ki so bila prilagoljena slovenskim razmeram. Nekateri liberalci so na socialnem področju posegli še veliko dlje. Tako ime­ novani liberalni demokratje so se dobro zavedali nemogočih življenjskih razmer delavcev in propadanja obrtnikov in kmetov, ter so zato zahtevali socialne re­ forme. Vendar so bili ti glasovi med liberalci takrat še v veliki manjšini. Mnogi liberalni socialni zakonski predlogi preprosto niso šli skozi parlamentarno pro­ ceduro. Izboljšanje delovnih pogojev je bilo še naprej stvar prostih pogajanj med delavci in delodajalci. Socialistična socialna misel - državna pomoč in revolucija Liberalni socialni nazori so v 60. letih dobili močnega nasprotnika v socia­ listični misli. Ideje Karla Marxa takrat v Avstriji še niso imele mnogo privržencev. Veliko večji vpliv je imel Ferdinand Lassalle. Zanj je bila gola samopomoč za delavce samo iluzija. Ker so delavske mezde zadoščale le za golo preživetje, je pri ustanavljanju zadrug zahteval odločno pomoč države. Prvi korak pri ures­ ničitvi tega cilja naj bi bila splošna in enaka volilna pravica. Sele z volitvami bi lahko proletariat tako vplival na državo, da bi mu pomagala pri graditvi za­ družne organizacije. S tem bi delavci postali svoji delodajalci. V nasprotju z Iibe- ralnimi pričakovanji se s tem delavci ne bi pomeščanili, temveč bi odpravili izko­ riščevalski meščanski razred. Te Lassallove ideje so se konec 60. let v Avstriji najbolj očitno kazale v mnogih delavskih izobraževalnih društvih. Tudi v ljub­ ljanskem so leta 1872 lassallovci povsem izrinili pristaše liberalne samopomoči. V sedemdesetih letih je začela v začetku uspešna delavska organizacija pod pritiski policijskega nasilja in gospodarske krize razpadati. Delavci so se razcepili na zmerno in radikalno skupino. Prvi so si še kar naprej prizadevali z legalnimi sredstvi spremeniti obstoječi družbeni red. Radikalni delavci pa so nasprotno to hoteli doseči po nasilni poti. Takratno Avstrijo so tako kot skoraj celo Evropo pretresali anarhistični atentati, policijske aretacije in odmevni sodni procesi. Tudi slovensko ozemlje je bilo s procesom proti voditeljem ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva leta 1884 v Celovcu sestaven del teh burnih časov. Z "rdečim terorjem" se je po državi vse bolj širil strah pred "rdečo nevarnostjo". Konservativna katoliška socialna misel in rojstvo krščanskega socializma Tretji izvir takratne socialne misli v Avstriji so bili katoliški konservativci. Ti so se proti perečim socialnim problemom še borili s starimi sredstvi, ki so temeljila na karitativni dejavnosti in krščanski moralni vzgoji. Prepričanje, da je morala, ki ne temelji na katoliškem nauku, kriva za večino gospodarskih težav, je živelo skozi vse obravnavano obdobje. Po katoliškem prepričanju so moralna in gospo­ darska vprašanja tesno povezana z vero. Za gospodarske težave slovenskega prebivalstva je tako kriva kmečka nečimrnost, zapravljivost, prebahave dote, kupovanje tistega, kar se je prej izdelovalo doma, pogubno pijančevanje, pre­ tirano igranje loterije, pohujšljivi plesi, malopridni kmečki posli, nadležni berači, neskromni delavci in podobno. Vendar je sčasoma tudi v katoliški konservativni svet vse bolj prodiralo spo­ znanje, da je za izboljšanje socialnega stanja ogroženih slojev obstoječo družbo treba tudi spremeniti, se pravi reformirati. Za vse težave tedanje dobe naj bi bil kriv brezbožni liberalizem. Ta je s poudarjanjem neomejene svobodne konku­ rence dal kapitalizmu v roke tako veliko moč, da je lahko zasužnjil celotno družbo. Liberalna svoboda je tako le svoboda izkoriščevalskega kapitala. Antiliberalizem, antikapitalizem in tudi antisemitizem so bile glavne značil­ nosti novega katoliškega konservativizma, ki si je prizadeval za socialne reforme. Duhovni oče tega gibanja je bil nemški škof Wilhelm Ketteler. V prvi polovici sedemdesetih let so se te ideje začele širiti tudi po Avstriji, kjer je bil vodilni figura Karl Vogelsang. V začetku so bile njegove ideje omejene na ozek krog ljudi, ki so se zbirali na Dunaju in so v veliki meri pripadali konservativnemu plemstvu. Vendar so kljub svoji maloštevilnosti imeli velik vpliv na konser­ vativno socialno zakonodajo osemdesetih let. Sele v tem desetletju so se te ideje začele bolj intenzivno širiti, tako da je sčasoma to konservativno gibanje preraslo v krščanski socializem. Med Slovence so se te ideje širile prek časopisja in z bivanjem nekaterih Slovencev na Dunaju. V osemdesetih letih jih je s pomočjo številnih člankov vneto zagovarjal duhovnik Ivan Belec. Vendar so njegovi članki ostali skoraj ne­ opaženi. Posamezne krščanskosocialne ideje so sicer zagovarjali različni pisci, 22 PRETEKLOST SODOBNOSTI vendar jih nikoli niso strnili v celoto. Šele na prehodu iz 80. v 90. leta se je teh idej sistematično oprijela mlajša katoliška duhovščina, med njimi zlasti Janez Evangelist Krek, Andrej Kalan in Ignacij .Žitnik. Pri tem je treba tudi poudariti, da vsi konservativci niso bili katoliško naravnani. Kot naš Janez Bleiweis jih je veliko še pripadalo staremu razsvetljenskemu jožefinizmu. Šele v 80. letih je tudi v teh konservativnih krogih nastopilo ponovno "pokristjanjenje". Osnova vsem tem konservativnim socialnim idejam je bila sprememba indu­ vidualistične liberalne družbe v kolektivistično harmonično stanovsko družbo. Vzor za to družbo so iskali v srednjeveški stanovski družbi, seveda prilagojeni modernim razmeram. Za konservativce sta bila najpomembnejša kmečki in obrt­ niški stan, ki naj bi bila glavno zagotovilo za ohranitev katoliških konservativnih nazorov v družbi. Če padeta ta dva stanova, bo tudi celotna družba padla v brezverski socializem. Brezverski liberalizem je tako le prehodna stopnja na poti do zmage proletariata. Zato je treba za vsako ceno premagati liberalizem in s so­ cialnimi reformami utrditi srednji stan. Nevarnost delavske revolucije je krat­ koročno treba odpraviti s socialnimi reformami, dolgoročno pa z združenjem delodajalcev in delojemalcev v skupen stan. Zavzemanje konservativnih reformatorjev za delavce in nižji srednji sloj je bilo včasih tako močno, da so liberalci marsikaterega visokega konservativnega plemiča in duhovnika označili za rdečkarja . Med liberalci je vel pravcati prastrah pred morebitno povezavo teh nasprotnikov v boju proti liberalni prevladi. Zato se je takrat končal skupni boj liberalcev in delavcev proti pr'evladi absolutistične države in katoliške cerkve. Gospodarska kriza (1873-1896) in poraz liberalne misli Gospodarska kriza iz leta 1873, ki je prerasla v dolgotrajno depresijo, je s prestola dramatično vrgla prevlado liberalnih idej. Zaradi krize je bilo vedno več delavcev brezposelnih. Slab položaj obrtništva in kmetjstva se je še poglobil. S to krizo je bilo konec liberalne utvare o neprestanem gospodarskem in družbenem napredku. Omajano je bilo zaupanje v samozdravilno moč liberalnega tržnega gospodarstva. Liberalni gospodarski nazori so se izkazali za napačne in libe­ ralizem je dramatično pričel izgubljati svojo moč. Nasprotno pa so postali moč­ nejši konservativni nazori, ki v času vsesplošnega napredka niso mogli priti do izraza. Uveljavil se je protekcionizem. Celo liberalci so sedaj zahtevali državno vmešavanje v gospodarstvo. Država je tako začela podržavljati obstoječe želez­ nice in graditi nove, z velikimi subvencijami je podpirala industrijo in poskušala rešiti borzo, predvsem pa je posnemala druge evropske države (zlasti Nemčijo) in stopila na pot omejevanja svobodne trgovine z višanjem carin. > * »q< £ J i » b t » 5fferreid|ifdmt I Prikaz liberalizma kot so ga videli njegovi idejni nasprotniki. Prva sličica prikazuje liberalno razum evanje enakosti, druga svobode in tretja bratstva. Obdobje konservativnih socialnih reform (osemdeseta leta) Liberalci so se morali umakniti z oblasti šele leta 1879, ko je vlado prevzel Eduard Taaffe. Iz množice konservativnih in nacionalnih slovanskih strank, ki jih je večinoma združeval le strah pred ponovnm prihodom liberalcev na oblast, je uspel sestaviti unčikovito koalicijo. Z njeno pomočjo se je obdržal na oblasti polnih 14 let. Ker je stabilnost njegove vlade temeljila tudi na konservativcih, med katerimi so imeli velik vpliv konservativni katoliški reformatorji, je moral ugoditi njihovim željam in izpeljati socialne reforme. Z njimi naj bi okrepili srednji stan (obrtnike in kmete) in spodnesli konkurenčna krila industrijskemu kapitalizmu. Ker je večina industrialcev takrat podpirala opozicijski liberalni ta­ bor, so vladne stranke brez težav podprle predlagane socialne reforme, s katerimi so omejili predvsem konkurenčnost industrije nasproti obrti. Vendar vladne stranke reform niso podprle le zaradi teh razlogov. Bili so tudi čisto politično preračunljive. Da bi namreč Taaffe lahko okrepil svojo šibko večino v državnem zboru, je leta 1882 izvedel volilno reformo, pri kateri je za toliko znižal volilni cenzus (iz 10 na 5 gld.), da so tudi manj premožni obrtniki in kmetje dobili volilno pravico. Najboljša vaba, s katero bi lahko ujeli na trnek te nove volilce, so bile prav zahtevane socialne reforme. Tudi večina liberalcev je prav zato postala vneti zagovornik teh in še veliko bolj radikalnih reform. Delavci so bili tudi s to volilno reformo izključeni iz volilnega sistema. Vendar je bilo zaradi takratnega velikega strahu pred rdečo nevarnostjo delavce prav tako treba umiriti. Pri tem so po nemškem zgledu uporabljali dvojno strategijo - politiko korenčka in palice. Po eni strani so hoteli grozečo nevarnost umiriti s policijskimi ukrepi, po drugi strani pa s socialnimi reformami. 24 PRETEKLOST SODOBNOSTI Reforme v prid obrtnikom Za konservativce so imele težave obrtnikov prednost. Proti obrtni svobodi so se obrtniki v prvi vrsti nameravali boriti z uvedbo dokaza o izučenosti. Obrtni zakon iz leta 1859 sje imel kar se da malo zapovedi in prepovedi o tem, kdo vse lahko opravlja posamezno obrt. Na široko so odprli vrata za vse ljudi, ki so se želeli lotiti obrtništva. Prosto obrt je lahko opravljal vsakdo, ki je imel pravico, da sam upravlja svoje premoženje in pri tem še ni bil kaznovan. Za začetek delo­ vanja je zadostovala zgolj prijava. Poleg velike večine prostih obrti so obstajale še nekatere obrti, za katere je bil z oziram na javnost potreben dokaz o uspo­ sobljenosti ali oblastvena koncesija. Ta zakon je spodbudil nastanek novih proizvodnih obratov, ki so ostro kon­ kurirali že obstoječim. Huda je bila konkurenca tovarn, ki so enako blago izde­ lovale veliko ceneje kot obrtniki in so tudi lažje prišle do potrebnega kapitala. Ko je nato nastopila še gospodarska kriza z manjšim povpraševanjem in padanjem cen, se je položaj obrtnikov še poslabšal. Ogroženi obrtniki so rešitev iskali v omejevanju svobodne konkurence. Predvsem jih je motilo to, da je lahko vsakdo odprl obrt, čeprav se obrti sploh ni izučil in tako ni šel po do takrat običajni poti, ki je prek vajenca in pomočnika vodila do samostojnega obrtnika. Zato so za­ htevali, da lahko obrt odpre le tisti, ki se je obrti tudi zares izučil in ima o tem potreben dokaz. Drugi problem obrtnikov so bile obvezne obrtne zadruge. Obrtni zakon iz leta 1859 je sicer predvideval ustanavljanje obrtnih zadrug, v katere se morajo včlaniti vsi obrtniki določene stroke. Vendar tega zakona dejansko niso nikoli izvrševali. Zato so obrtniki zahtevali nov zakon, po katerem bi imele nove obvezne obrtne zadruge veliko večja pooblastila. Obrtniki - mojstri so pri tem še zahtevali, da bi imeli le oni pravico soodločati pri vodenju zadrug, čeprav bi morali biti člani tudi pomočniki in vajenci. Pod pritiskom močnega obrtnega gibanja, v katerem so aktivno sodelovali tudi slovenski obrtniki, je leta 1883 končno izšla prva obrtna novela, ki je urejala področje obrtništva. Z njo so odpravili obrtno svobodo. Poleg svobodnih in kon­ cesijskih obrti so uvedli še obrtniške obrti, ki so po številu odločno prevladovale. Kdor je hotel opravljati eno od obrti, je moral predložiti dokaz, da se je tiste obrti tudi izučil. Poleg tega je obrtna novela uvedla obvezne obrtne zadruge z velikimi pristojnostmi. Vendar ta določila niso veljala za tovarne, se pravi za zaključene proizvodne prostore, v katerih je zaposlenih 20 ali več delavcev in uporabljajo stroje kot nujno potrebni del proizvodnje. Zaradi prednosti industrijske proizvodnje so nekatere obrti v primerjavi z industrijo kljub svojemu privilegiranemu položaju še kar naprej pešale. Zato so obrtniki zahtevali še večje privilegije. Čeprav jim je šla vlada zelo na roke (nižji davki, delavska socialna zakonodaja za pomočnike ni veljala), jim v vsem vseeno ni mogla ugoditi. Zavedala se je, da je pri industrijski proizvodnji kapital po­ membnejši od formalne izobrazbe in zato ni nikoli vpeljala dokaza o izučenosti za lastnike tovarn. Reforme v prid delavcem Drugi socialni problem, ki so ga poskušali rešiti z reformami, je bilo delavsko vprašanje. Delavcem so kot korenček ponudili obsežno socialno zakonodajo, s katero se je takratna Avstrija uvrstila ob bok državam z najboljšo socialno zako­ nodajo. Vendar s to zakonodajo niso bili zaščiteni prav vsi delavci, temveč le obstoječemu družbenemu redu najbolj nevarni industrijski delavci. Zaradi lastnih interesov so konservativni obrtniki, kmetje in veleposestniki iz nje izključili obrt­ ne in kmetijske delavce, čeprav je bil njihov socialni položaj praviloma še veliko slabši kot položaj tovarniških delavcev. Delo otrok j e bilo v 19. stoletju običajno. Otroci so delali p onoči ob soju petrolejk. Leta 1883 so bili uvedeni obrtni ali bolje rečeno industrijski inšpektorji. Ti inšpektorji so redno pregledovali socialno stanje v tovarnah in pri tem preverjali, ali se vodstva tovarn drže predpisanih zakonov. Čeprav so bila njihova sredstva in pristojnosti še zelo omejeni, so vendar pomenili velik korak naprej v smeri zaščite industrijskega delavstva. Že naslednje leto so izšli zakoni za zaščito ru­ darjev. Leta 1885 je nato izšla druga obrtna novela, mejni kamen avstrijske de­ lavske zakonodaje. Z njo je bil prvič omejen delovni čas na največ 11 ur dnevno pri šest dnevnem delovnem tednu. Otroško delo do 12. oziroma 14. leta je bilo prepovedano. Mladoletnikom (14. - 16. leto) in ženskam ni bilo več treba oprav­ ljati nočnega in prenapornega dela. Nosečnicam je bilo dovoljeno varstvo za štiri tedne po rojstvu otroka. Plačo so morali delavci dobiti v denarju in ne v blagu. 26 PRETEKLOST SODOBNOSTI Sedaj je bilo na vrsti zavarovanje, ki so ga večinsko financirali delodajalci in v manjši meri delavci. Leta 1887 je tako izšel zakon o nezgodnem in leta 1888 o bolniškem zavarovanju. Leta 1889 je bilo tudi ponovno urejeno delavsko zava­ rovanje za rudarje. Reforme v prid kmetom Kmetijske reforme so potekale ločeno od zgornjih reform v okviru obrtnih novel. Zadolženost kmetij je bila takrat največji problem, ki je mučil kmete. Zadolženost seveda ni povzročila krize, temveč je bila le njen najbolj očitni zu­ nanji pojav. Z naraščajočo agrarno krizo v 70. letih je potreba po kreditih vse bolj naraščala, kar je bilo ob pomanjkanju omejevalnih zakonov naravnost idealno okolje za bohotenje oderuštva najhujše vrste. V pretežno agrarnih slovenskih de­ želah s slabo razvitimi denarnimi ustanovami in slabimi možnostmi za primeren zaslužek je bilo težko dobiti primerna posojila. Zato si je kmet v stiski pre­ potrebni denar izposodil pač kjerkoli ga je že dobil. Posojila z nekaj sto pro­ centnimi letnimi obrestmi niso bila nobena redkost. Ker je bil donos zastarelega kmetijstva daleč pod višino obresti, so bile kmetije iz leta v leto vse bolj za­ dolžene. Ko kmet ni mogel več poravnavati svojih obveznosti je bila kmetija prodana na javni dražbi. Iztržene vrednosti so bile večinoma zelo nizke in v javnost se je vse bolj zarezovala podoba bobna, ki razglaša dražbo in izgon poštene kmečke družine z rodne grude. Nova vlada si je zato pod pritiskom javnega mnenja vse bolj prizadevala, da z zakoni poseže v neomejeno konkurenco ponudbe in povpraševanja na področju bančništva. Državni zbor je leta 1881 ponovno uvedel zakone, ki so prepo­ vedovali previsoke obrestne mere. Vendar kljub pričakovanju to problema pre­ visokih obrestnih mer za kmetijstvo ni odpravilo. Kmet je preprosto potreboval cenejše kredite. Te so mu lahko dale le posojilnice, v katere bi kmetje s skupno močjo vplačevali deleže in od katerih bi tudi dobili posojila. Vendar se pri tem kmet ne more zanašati le na samopomoč, temveč tudi na državno podporo. Vlada je zato uslišala kmetove želje in začela z zakoni spodbujati ustanavljanje posojilnic. V nasprotju z liberalnimi zadrugami po sistemu Schulze-Delitzsch no­ ve zadruge po sistemu Raiffeisen niso izključevale državne pomoči . Bile so tudi veliko bolj centralizirane in demokratično vodene. In prav nastanek široke mreže posojilnic, za katere je na Slovenskem zaslužen predvsem Janez Evangelist Krek, je skupaj z novo gospodarsko konjunkturo konec stoletja pripeljal do popuščanja dolžniške krize. :Za enega od glavnih vzrokov za propadanje kmetijstva so razglasili takrat ve­ ljavno dedno pravo. Pristojbine, ki so jih morali ob dedovanju plačati dediči, so bile precej velike. Še več, po takratnih zakonih se je kmetija ob smrti posestnika brez oporoke razdelila na enake deleže med vse potomce. S tem je kmetija razpadla na majhna posestva, nezmožna preživetja. Običajno je takrat eden od dedičev prevzel kmetijo in ostalim dedičem izplačal njihov delež v denarju. Ker pa ni imel potrebnega denarja, je bil že na samemu začetku obremenjen s tako rekoč neizplačljivim dolgom. Zato je bilo treba prenarediti dedno pravo tako, da bi glavni dediči lahko gospodarsko preživeli in ostali dediči ne bi bili preveč oškodovani. Andrej PANČUR: SOCIALNA MISEL V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA 27 Takrat zelo popularna in večkrat omenjena rešitev za ta problem so bili kmečki domovi. To naj bi bile kmetije takšne velikosti, na katerih bi lahko kmečka družina dostojno živela in ki se je ne bi smelo razkosati, bodisi z dedo­ vanjem ali odprodajo kos za kosom. Takšna kmetija bi bila lahko zadolžena le do določene še sprejemljive meje. Vendar vlada nikoli ni uzakonila takšnih kmečkih domov, čeprav je odločno posegla tudi v ta problem. Že leta 1883 je izdala komasacijski zakon, s katerim naj bi pospešili združevanje raztresenih zemljišč za lažjo obdelavo. Leta 1889 je nato izšel nov zakon o dedovanju kmetije, ki pa so ga morali sprejeti še deželni zbori prilagojenega za vsako deželo posebej. Povrhu so sodišča še naprej priznavala v deželi običajno dedno pravo. Zato je problem drobljenja zemljišča ostal na dnevnem redu kmetijske politike. Obdobje množičnih strank Konec 80. let so se vse bolj uveljavljale stranke, ki se niso več obračale na elito meščanskih volilcev, temveč na ljudske množice. Svojo glavno moč so črpale iz nezadovoljstva teh množic z družbenim in gospodarskim stanjem v državi. Nji­ hovi volilni programi so zato vsebovali jasne obljube o spremembah, ki jih bodo izvedle v korist množice. Iz konservativnih vrst so zato v tem času izšle krščansko socialne stranke, ki so svojo moč iskale v od kapitalizma ogroženem srednjem razredu. Svoj socialni program so glasno obelodanile na drugem avstrijskem katoliškem shodu leta 1889 na Dunaju, odmevno potrditev pa je ta program dobil leta 1891 z delavsko okrožnico papeža Leona XIII. Shod in okrožnica sta imela tudi odločujoči vpliv pri nastanku socialnega programa katoliške Slovenske ljudske stranke. Prav v tem času je spet zaživela tudi avstrijska socialdemokratska stranka. Po usodnem sporu med radikalno in zmerno strujo je leta 1888/89 Victorju Adlerju na kon­ gresu v Hainfeldu uspelo združiti stranko. Stranka se je zlasti zavzemala za osemurni delovnik in predvsem za splošno in enako volilno pravico, s pomočjo katere bi prišli na oblast. Temu gibanju so se aktivno pridružili tudi Slovenci, ki so leta 1896 ustanovili celo lastno stranko. Nacionalizem je bil glavni dejavnik, ki je navduševal takratne množice. Ostri nacionalni boji so bili stalnica takratne politične scene. Ti boji so skoraj one­ mogočili normalno delovanje državnega zbora. Zato je državna birokracija pre­ vzela inlciativo pri oblikovanju novih socialnih reform. Nove reforme so pri tem le nadgrajevali na temelj iz 80. let. LITERATURA Granda Stane: I. in II . slovenski katoliški shod. Missiev Simpozij v Rimu. Celje 1988, str. 95-109. Lukan Walter: Socialni katolicizem v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja. Missijev simpozij v Rimu. Celje 1988, str. 110-122. Perovšek Jurij: Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju. Prispevki za novejšo zgodovino, 1997, št. 1, str. 17- 34. Perovšek Jurij: Prilagoditev Schulze-Delitzschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slo­ venskem v letih 1872-1895. Prispevki za novejšo zgodovino, 1998, št. 1-2, str. 5-13. Rozman, Franc: Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem. Ljubljana 1979. Vodopivec Peter: Gospodarski in socialni nazori Bleiweisovega kroga. Zbornik za zgodo­ vino naravoslovja in tehnike. Ljubljana 1983, str. 25-41. Vodopivec Peter: O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranj­ skem od konca 60. do začetka 80 let 19. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino, 1987, št. 1-2, str. 7-32. Andrej STUDEN* MODERNIZACIJA NAČINA ŽIVLJENJA NA PRELOMU STOLETJA "Tekom d ev etn a jste g a stoletja j e stro j - v n ajširšem p o m e n u - s p r e m e n il lice ze m lji, d o lo čil r a z v o j člo veštva ter v p liv a l na d e lo v a n je k o lik o r le m ogoče. Skoraj tako z e lo , k a k o r so k d a j za m o g li vera, je z ik , še g e in običaji. K ajti n e sam o, da p rep reg a in obdaja n e sko n č n a m reža ž e le z n ic in teleg ra fskih ž ic d e ž e le in m orja, n e sam o, da j e str o j iz v a b il e le k tr ik i n je n e sp eče m oči, p o s ta l j e sp lo šn o središče, o k o li katerega se su čejo m is li in in te re si človeštva. O d n jeg o veg a razvo ja in širjenja s e p r ič a k u je n o v a ku ltu ra , sp rija zn je n je idealističnega in realističnega s v e ­ tovnega naziranja. O ziraje s e na fa k tič n e izp re m e m b e, k a te re j e p o v zro č il, so m o g le v e d n o b o lj ra sti n a d e in z a h te v e te h n ik o v . " Tako je pisec podlistka z naslovom Tehnika kot svetovna moč v Slovenskem narodu leta 1903, torej takrat, ko je bilo stoletje še mlado, slavil (podobno kot drugod v razvitejšem zahodnem svetu) napredek. Takratni človek seveda ni računal na stalen napredek in na napredek brez težav. Evropa je na prelomu stoletja pravkar prebolela globoko depresijo. Konservativne sile so nekako po­ skušale zavirati prodor k novemu, izbruh v moderno. Toda znanost in tehnika sta kot odločilni gonilni sili napredka obljubljali, da bosta človeštvo popeljali v boljši svet. Tako so takratni ljudje zahodnih dežel, kjer sta vladala pravica in za­ kon ter razen v republikanski Franciji z auro pravičnosti in dobrotljivosti oven­ čani monarhi, vsaj verjeli. Piscu omenjenega feljtona se je celo zapisalo, da teh­ niki velika in čudežna dejanja, ki jih je storila, in nova, h katerim se pripravlja, dajejo vso pravico do njene samozavesti kakor tudi do njenih zahtev. V napo­ vedih in slutnjah omenjenega feljtonista z začetka stoletja je bilo torej čutiti zma­ goslavno zaupanje v čudeže tehnike, ki bo človeštvo popeljala v novo kulturno industrijsko dobo, v evforičnem zaupanju v vsesplošni napredek se ni niti za­ vedal dolgoročnih posledic, npr. ekoloških katastrof, kot so se jih zavedli kasneje in se jih zavedamo dandanašnji. Ljudje so na prelomu stoletja tudi verjeli, da bodo napredki v znanosti in tehniki povzdignili z naraščajočim življenjskim standardom na višjo civilizacijsko raven tudi kmečke, neizobražene množice zunaj Evrope in Severne Amerike. Mislili so, da bodo Evropejci in njihovi potomci s kolonialnim podjarmljenjem azijskih in afriških ljudstev razširili zahodno civilizacijo na ves svet. V zahodno zavest se je mlado stoletje zasidralo s pričakovanjem vsesplošnega napredka. Napredek, kamorkoli se ozreš, pa naj bo to Pariz ali Berlin, Dunaj ali London, New York ali Sydney. Tehnični in znanstveni razvoj sta naredila življenje pri­ jetnejše. V desetletjih okoli preloma stoletja je eno odkritje ali iznajdba sledilo drugemu - tako hitro, da so mnogi celo menili, da ni ostalo nič več novega, kar bi se dalo odkriti ali iznajti. Ta predstava seveda ni bila tako absurdna, kot zveni, saj prva polovica 20. stoletja dejansko ni prinesla veliko temeljnih in revolu­ cionarnih novih odkritij. Avtomobil je npr. najboljši primer vse 20. stoletje zaje­ majočega nadaljnjega razvoja in izboljšav nekega produkta, ki je bil iznajdba konca prejšnjega stoletja. Hitrejši in ugodnejši motorizirani promet, pa naj gre za čez 100 kilometrov dolge razdalje ali pa samo za vožnjo iz predmestja do de­ lovnega mesta, je spremenilo življenje (denimo, človeku ni več treba prebivati v utesnjenih, nezdravih razmerah neposredno pri tovarni). Množični pa so postali tudi drugi izdelki, ki so si jih sprva lahko podobno kot avto privoščili le premožni posamezniki - radio, telefon, elektrika, angleško stra­ nišče z moderno kopalnico, letalo ipd. Luksuzni artikli peščice bogatih so tekom 20. stoletju postali množični artikli malega sveta, spremenili in posodobili so živ­ ljenjski stil našega stoletja. Se proti koncu 19. stoletja je tudi v industrijskih deželah nešteto revežev umi­ ralo ob epidemijah tifusa in kolere, katerih žarišča so bili prenaseljeni slumi s pomanjkanjem zdravstveno neoporečnih sanitarnih naprav. Za ponazoritev si iz­ berimo npr. pristaniško velemesto Hamburg, ki je konec prejšnjega stoletja na eni strani odražalo stanje bogastva in blagostanja, ki je bilo navzven vidno v ime­ nitnih in mogočnih stavbah kot so banke, borze, trgovske zbornice in mestna hiša. Skratka. Cvetoče mesto bogatih in uspešnih trgovcev, bankirjev in ostalih premožnih meščanov. Toda medtem ko so z elektriko razsvetljene ulice poslov­ nega dela mesta kar sijale, so se na drugi strani, v revnem predelu mesta, stiskali mestni reveži v tesnih, prenapolnjenih in umazanih, srednjeveško nesnažnih četrtih. Poleti 1892 je izbruhnila kolera in pobrala je na tisoče žrtev. Podobno kot druga velemesta na prelomu stoletja kaže tudi Hamburg na prelomu stoletja takšne izjemne razlike, ki jih dandanes srečamo v deželah v razvoju, v mestih kot sta, denimo, Kalkuta ali Rio de Janeiro. Toda človek je razvil učinkovitejše metode in terapije za preprečevanje in zdravljenje bolezni. Te terapije, ki v veliki meri koreninijo že v prejšnjem stoletju, so bile v novem stoletju uvedene najprej v zahodnih deželah, kasneje pa tudi v drugih delih sveta. Seveda je znano, da so smrtonosne epidemije kolere, tifusa ali pa malarije še vedno močno razširjene v t. i. nerazvitih deželah. Tako je napre­ dek medicine, ki ga je zahodni svet užival v letih ok. 1900, v preostalih delih sveta ostal še vedno samo upanje. Na Zahodu je postalo jasno, da lahko epi­ demije kolere ali pa tifusa premagamo s preskrbo s čisto vodo, z urejeno kana­ lizacijo in odvozom smeti. S cepljenjem se je svet našega stoletja znebil samo ene nadloge, namreč črnih koz, ki so še v prejšnjem stoletju strašile po Evropi in drugod ter terjale svoj smrtni davek. Za 20. stoletje še omenimo, da je napredek medicine pomenil tudi revolucijo povprečne življenjske dobe. Napredek pa je seveda imel tudi svojo ceno. Krčilo se je število podeželskega prebivalstva, naraščalo pa je prebivalstvo mest. Ogromne tovarne so postale že konec 19. stoletja najuspešnejša mesta proizvodnje in s tem modeli za pri­ hodnost. Znanstvene metode so bile uvedene povsod, tudi pri upravljanju pod­ jetij. Skrbelo se je za kar najbolj učinkovito in seveda tudi cenovno najbolj ugodno uporabo delovne sile. Delo je bilo odslej vedno bolj enostavno in s tem je število nekvalificirane delovne sile vedno bolj naraščalo, upadalo pa je število tistih, od katerih se je zahtevala tudi določena izurjenost ročnega obrtnega dela, torej kvalificiranih delavcev in delavk. Delavci so že v zgodnjem 20. stoletju začeli s pomočjo tekočega traku in njegovo monotonijo ter s točno določenim de­ lovnim ritmom postajati sestavni del stroja - in s tem tudi nadomestljivi z na­ daljnjim razvojem strojev. Vse kar sem doslej povedal, je seveda le nekaj razmislekov o času ok. 1900, in le nekaj potez, ki označujejo zadnji dve stoletji. Dodam naj, da preobrati, ki nastopijo še v mladem 20. stoletju, niso dosegli vseh ljudi istočasno. Medtem ko so mnogi živeli še skoraj kot v srednjem veku, so drugi pravkar stopili v obdobje tehnike; imeli so tekočo vodo, električno razsvetljavo v hiši, vozili so avto, tele­ fonirali. Čas na prelomu stoletja je v tako malo letih prinesel toliko sprememb, da sta mesto in podeželje ter bogati in revni bolj kot kdajkoli prej živeli v različnih časovnih obdobjih. Za ponazoritev: na podeželju se je skozi mnoga stoletja ko­ majda kaj spremenilo, nato pa je s prihodom elektrike, telefona, avtomobilov, traktorjev in kosilnic prišlo do hitrih sprememb, ki so poskrbele za drugačne življenjske ritme, pa tudi za manj trden obstoj. Ljubljana v prihodnosti, razglednica iz let okoli 1910. Prav gotovo ste že vsi slišali za Julesa Verna in njegove utopične romane. Romani iz prihodnosti niso bili nikoli tako popularni kot ravno v času poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Napovedi njihovih avtorjev so temeljile na znan­ stvenem in tehničnem napredku, ki se je zdel, da je vsemogočen. Jules Verne je tako opisal polet na luno, Herbert George Wells pa je potoval s časovnim stro­ jem. Mnoge reči iz teh vizij so se v 20. stoletju tudi uresničile. Roman fran­ coskega pisatelja Alberta Robidaja o 20. stoletju je izšel leta 1892 pod naslovom Električno življenje. V njem je Robida predvidel skorajda vse: prenehanje pisanja pisem zaradi vsepovsod prisotnega telefona, električne pisalne stroje in električne vlake, helikopter in letenje z letalom, glasbene kasete, otroke iz epruvete, kot tudi, in ob tem človek kar ostrmi, emancipacijo žensk. Bolj mračne pa so na­ slednje napovedi Robidaja: strojnice, tanki, kemijsko orožje, kot tudi onesnaženje okolja v prihodnjem stoletju. Robida je tudi avtor, pri katerem se je tehnološki optimizem mešal z razpoloženjem fin de siècla, ki se je opisoval v slutnjah zatona sveta in se odslikaval v strahu, da bo kot plaz hiter napredek ušel človeku iz nadzora in pokopal človeštvo pod seboj. Svetovne razstave, denimo tista v pariškem Grand Palaisu leta 1900, so na­ zorno pokazale, da nikoli prej kot med leti 1890 in 1910, torej v tako kratkem času, ni bilo izumljenega toliko novega. Nekatere iznajdbe, kot denimo avto­ mobil, so bile izumljene že nekoliko prej, toda ta čas, ki smo ga omenili, je pri­ nesel uporabo novih tehnologij in proizvodov, ki so tako globoko in korenito spremenili življenje. Elektrika in motor z notranjim izgorevanjem sta polagoma prekosila parni stroj, ki je v 19. stoletju služil in slovel kot lokomotiva napredka. Do konca prejšnjega stoletja se je izredno razširilo tudi železniško omrežje, tako da so bile z metropolami povezana tudi manjša mesta in vasi. Moč pare, ki je gnala tudi lokomotive, je iz majhnih delavnic pripomogla k nastanku velikih industrijskih kompleksov novega časa, ki so se navezovali na železniška vozlišča. Železniški tiri so kmalu dosegli daljno Sibirijo, v Ameriki so povezali Atlantik s Pacifikom ter prepredli britansko Indijo. Nič ni bolj ostro izražalo pritiska na­ predka kot ravno ritem parne lokomotive, nič ni bolj utelešalo ponosa tega časa kot veličastni kolodvori, katedrale 19. stoletja. Toda cesta je tudi v 19. stoletju, v dobi železnice, še vedno kot stoletja prej pripadala konju. Seveda to ni ustrezalo tehnični dobi in je spodbudilo izumitelje kot so Gottlieb Daimler in Carl Benz v Nemčiji in Henry Ford v Ameriki. Izum motorja z notranjim izgorevanjem je omogočil, da se je leta 1886 začela doba avtomobila, ki ga je s 15 km na uro vozil Carl Benz. Za svet 19. stoletja je bilo značilno, da je prepreden z železniškim omrežjem in da je s tem postal manjši. V zgodnjem 20. stoletju pa je nastalo omrežje cest za individualen promet z avtom. Podobno kot elektrika je tudi avto ob prelomu stoletja pripomogel k spre­ minjanju načina življenja, k nastanku modernega življenjskega stila. Na področju potovanj je železnica v 20. stoletju dobila novega tekmeca, katerega neprekinjen zmagoslavni pohod lahko spremljamo do današnjih dni: na prizorišče je stopil avtomobil. Medtem ko je bil popotnik, ki je potoval z vlakom, odvisen od voznega reda, si je lahko popotnik z avtomobilom zamislil potovanje po svojih lastnih potrebah in načrtih. Na začetku stoletja avto še ni prevladal v mestih. Celo v New Yorku in Chicagu, kjer so začeli štrleti pod nebo prvi nebotičniki, so še vedno konji do­ ločali ulično podobo. Za hišami so stali hlevi. Visoko obloženi vprežni vozovi so v mesto dovažali seno in slamo. Vodne črpalke in korita za konje so predhodniki bodočih bencinskih črpalk. Mestni zrak je bil napolnjen z rezgetanjem in po­ deželskim vonjem po konjih, ki so po cestah vlekli tisoče kočij, vprežnih voz in fijakarjev. Še pred prihodom avtomobila je konja proti koncu prejšnjega stoletja začela izpodrivati električna cestna železnica, poudarek je na električna in na koncu sto­ letja, saj so pred tem tudi tramvaj vlekli konji. Če parafraziram: konjske avtobuse so zamenjali motorni avtobusi. Med 1910 in 1920 pa je vedno bolj naraščalo šte­ vilo avtomobilov, ki so ustvarjali vedno bolj mrzličen promet na cesti, z nara­ ščanjem števila avtomobilov v prihodnjih letih pa je konj postajal vedno bolj osamljen. Cestnim železnicam so se pridružile še hitre železnice, ki so omogočale hitro in decentralizirano rast mest navzven. Jutranji in večerni vrvež in pogosto ure trajajoče vožnje na delo in nazaj domov so postali usoda velemestnih pre­ bivalcev od New Yorka prek Berlina pa do Tokia. V poznem 19. stoletju so se v velemestih začele pojavljati tudi boljše ceste, v infrastrukturi vedno bolj naraščajočih velemest pa je zavoljo tega, da bi razbremenili gost cestni promet, postajal nujen tudi promet pod zemljo. Že leta 1863 je začel obratovati metro v Londonu. Podzemsko železnico je takrat poga­ njala še parna lokomotiva, katere dim se je valil v tunel in seveda tudi v pljuča potnikov. Na prelomu stoletja so nato v mnogih metropolah nastale električne podzemne železnice, na evropski celini je bila prva Budimpešta, leta 1896. Število avtomobilov se je po letu 1900 vedno bolj večalo (v Parizu je bilo ok. leta 1900 že 7000 avtomobilov) in avto je kmalu prehitel konjsko vprego ter npr. z modeli Henryja Forda kot sta Model T ali pa Tin Lizzie, postal množični artikel. Sam Henry Ford je to takole pojasnil: "A vtom obil b o m d e m o k ra tizira l in p o s k r b e l bom , da s i ga bo la h k o p r iv o š č il skorajda vsak. " Z množično proizvodnjo je padala cena avtomobilov in kmalu si je več ljudi lahko privoščilo avtomobil kot prej kočijo. V ZDA je družinski avto že v dvajsetih letih postal nekaj samo­ umevnega, v Evropi pa si ga je lahko omislil bogatejši pripadnik srednjega sloja in avto se je ujemal z mobilnostjo in individualnim načinom življenja tega uspešnega razreda. Od leta 1898, ko je baron Anton Codelli v Ljubljano pripeljal svoj prvi avto Benz-Confortabel, pa do 1. svetovne vojne je število avtomobilov in motornih koles tudi na Slovenskem vztrajno, čeprav počasi naraščalo. Na Kranjskem so leta 1907 našteli 10 avtomobilov in 22 motornih koles, leta 1912 pa že 35 avtomobilov in 72 motornih koles. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bilo na Kranjskem okoli 50 avtomobilov in 100 motornih koles, v ostalih slovenskih deželah pa še pri­ bližno enkrat toliko. Ob različnih variantah avtomobilov je bilo precej polto- vornih in tovornih vozil ter avtobusov, ki so vedno bolje povezovali slovenske kraje. Področje avtomobilizma se je v tem času tudi vse bolje organiziralo. Že 17. julija 1907 so v Ljubljani ustanovili Kranjski avtomobilski klub, ki mu je pred­ sedoval baron Friderik Born. Klub je želel predvsem organizacijsko povezati last­ nike avtomobilov in motornih koles, popularizirati avtomobilizem ter podpirati in pospeševati mednarodni avtomobilski promet skozi Kranjsko. V ta namen se je povezoval s podobnimi avtomobilskimi združenji iz drugih delov Avstro-Ogrske, še posebej pa je bil dejaven ob različnih avtomobilskih dirkah, ki so vodile tudi prek slovenskih dežel. Najatraktivnejša je bila vsakoletna Alpska vožnja, ki se je začela in končala na Dunaju. Leta 1911 je tako tekmovanje doseglo naše kraje pri Predelu, od tam pa je potekalo do Gorice in Trsta; mimo Opatije in čez Učko je šlo do Postojne, nato je prek Ljubljane, Kranja, Tržiča in Ljubelja doseglo Celo­ vec, se vrnilo do Maribora in zapustilo slovensko ozemlje v smeri proti Gradcu. Tekmovalci so povsod naleteli na navdušen sprejem. V Ljubljani (15. maja 1911), kjer so vozili po Tržaški, Bleiweisovi, Erjavčevi, Gradišču, Selenburgovi, Dunajski in Marije Terezije cesti, je na poti stal "gost špalir občinstva, ki je avto­ mobiliste prijazno pozdravljalo". Tudi Gorenjska je tekmovalce "častno pozdra­ vila": "Kranj, Tržič in Sv. Ana so bili v zastavah, tekmovalce pa so obsipavale gospodične s cvetkami". Na najvišji točki Ljubelja pa so se od tekmovalcev "poslovili" še člani Kranjskega kluba avtomobilistov z baronom Bornom na čelu. Avtomobilizem so sprem ljale' tudi d ru ge dejavnosti, kot j e oskrba z gorivom. Na sliki j e bencinska črpalka v Ljubljani na Miklošičevi cesti p r e d hotelom Union. Med obema vojnama so si tudi na Slovenskem podobno kot drugod po Evropi lahko privoščili avto premožnejši, podjetni in uspešni pripadniki sred- njega meščanskega sloja. Tudi v družini ljubljanskega stavbnega podjetnika Mat­ ka Curka je bila prva vožnja z avtomobilom posebno doživetje. 15. julija 1931 je podjetnik od trgovca Josipa Bahovca kupil rabljeni Chevrolet, 17. julija pa se je družina z družinskim šoferjem odpravila na prvo vožnjo. Če si šel levo, si dva­ krat zahupal, če si šel desno, pa enkrat, se spominja podjetnikova hči Lurška. Žena Zora Curk, ki si je neprestano prizadevala, da bi se družina povzpela v višje in uglednejše ljubljanske meščanske kroge, s prvim avtomobilom ni bila pre­ več zadovoljna, češ da je star. Hči Lurška se spominja, da je bil avto predmet po­ smeha ob nekem izletu na podeželje, kjer so neki kmečki fantje tekli za avto­ mobilom in vpili: "Glej, to je pa luksuz motovilo!" Zato je mojster leta 1938 moral kupiti novejši in modernejši avto, črni Hudson Terraplane, z vžigom na ključ, s pomičnimi stekli in radiom. Če so morali pri vožnjah s prvim avtomobilom ročno zagnati motor, če so se morali obleči v posebne obleke, se pokrivati z odejo in če so se ob vožnji naužili obilice prahu, pa so bile vožnje z drugim avtomobilom udobnejše in prijetnejše. Fran Suklje se v svojih spominih takole spominja Ljubljane sredi 19. stoletja: "R azsvetljavo so p re d sta v lja le r e d k e b o rn e sv e tiljk e , v k a terih j e tu ž n o brlelo re p n o olje. Tem a p o cestah j e bila taka, da j e vsakokrat, če sm o otroci b ili na o b isku p r i k a k i z n a n i ro d b in i, z v e č e r p rišla p o nas slu žk in ja z g o rečo h le v s k o svetiljko , da n a s j e sp rem ila d o dom a." Dandanes, ko smo navajeni svetle ulične razsvetljave in pisanih neonskih reklamnih napisov, bi se nam ta podoba ver­ jetno zdela grozljiva. Mnoge tehnične novosti industrijske dobe so vplivale tudi na ritem in način življenja v mestu. Pomembna simbola napredka v 19. stoletju sta bila prav go­ tovo že omenjena železnica in plinska razsvetljava. Govorimo lahko o simbolični sprostitvi Prometejevega ognja. Oglejmo si to na primeru Ljubljane, ki je bila vse do leta 1861 razsvetljena z oljem. "Slaba stran te ra zsv e tlja v e j e bila v tem , k e r n i bila čista, p o v zro č a la j e m n o g o u m a za n o st, p o r e d k o j e gorela d o določenega konca in p o v r h u j e bila še draga v p r im e ri s ka sn ejšo p e tr o le js k o in p lin s k o . "Z mislijo na plinsko razsvetljavo se je občinski svet ukvarjal že v 50. letih, leta 1861 pa jo je Ljubljana končno le dobila. 9. novembra je plinska luč prvič zagorela v zasebnih lokalih, 19. novembra pa tudi po cestah in ulicah. "Napeljali so jo predvsem po notranjem delu mesta, pri vseh mostovih, v Florijanski ulici, na Šentjakobskem, Starem in Mestnem trgu, Pred škofijo, na Poljanah, Sejmskem trgu, v Šolskem drevoredu, Nemški in Gosposki ulici, od Kazine dalje proti Dunajski cesti, ki je bila hkrati z Zvezdo najbolje razsvetljena, v Gradišču, Kolodvorski ulici, Šentpetrskem predmestju, Novem trgu, Dolgi ulici in Za zidom, a na periferiji je še nadalje ostala razsvetljava z oljem." Za mestno raz­ svetljavo so uporabljali 241 plinskih svetilk. Leta 1864 so drago in slabšo oljeno razsvetljavo zamenjali s petrolejsko. S plinsko razsvetljavo je povezana plinarna, ki je začela obratovati v Ljubljani v začetku novembra 1861. Zgradil jo je nemški podjetnik Ludvik Avgust Rie- dinger iz Augsburga, s katerim so sklenili pogodbo in jo potrdili na seji že marca 1860. Leta 1863 je bila na Riedingerjevo pobudo ustanovljena delniška družba za plinsko razsvetljavo z delničarji Lambertom Karlom Luckmannom, Vincencem Seunigom, Antonom Samasso, Andrejem Maličem in dr. Nikolajem Rechnerjem. Leta 1895 je mestna občina pod županom Ivanom Hribarjem delniški družbi za plinsko razsvetljavo odpovedala pogodbo in začel se je dolgotrajen boj med mest­ no občino in družbo. Leta 1906 je ljubljanska mestna občina pokupila večino delnic in družba je prišla v slovenske roke. Po letu 1918 je plinsko razsvetljavo naglo izpodrivala električna, naraščala pa je poraba plina za plinske štedilnike in grelce. Plinska razsvetljava je torej zadeva 19. stoletja, kmalu pa ji je sledila elek­ trična, ki je podobno kot avto spremenila življenje. Elektrika je začela osvajati svet, ko je leta 1866 Werner von Siemens izdelal prvi uporabni dinamo. Na slovenskem ozemlju je prvič ugotovljena tehnična uporaba električne energije v Mariboru, kjer je aprila 1883 zasvetila prva električna luč. Leta 1885 so električno energijo prvič uporabili tudi v zdravilišču Laško. Za začetek elektrifikacije slo­ venskega ozemlja pa štejemo leto 1894, ko je začela v Škofji Loki obratovati prva javna hidroelektrarna. Leta 1895 je začela obratovati prva večja dizelska elek­ trarna v Piranu, ki je napajala tudi prvi električni tramvaj na progi Piran - Por­ torož - Lucija. Pomemben mejnik v elektrifikaciji Kranjske pa je bila prva elek­ trarna za trifazni izmenični tok leta 1897 na Fužinah pri Ljubljani; to je bil prvi prenos izmenične napetosti 3 kV in 50 Hz na razdaljo 3,1 km do papirnice v Vevčah. Elektrarna na Fužinah je bila sezidana le 6 let po prvi elektrarni za izmenični tok v Lauffnu blizu Frankfurta, ki je bila zgrajena leta 1891 po izumu strojev za večfazni tok Nikole Tesle. V Mariboru j e leta 1883 zasvetila prva električna lu č na Slovenskem ; Ljubljana j e zažarela v svetlobi električnih žarnic v začetku leta 1898, potem ko j e bila zgrajena Mestna elektrarna ljubljanska. Kočevje j e dobilo elektriko ž e konec leta 1896, ko so zgradili mestno elektrarno ter napeljali 4 km omrežja. Na sliki naslovna stran vabila na otvoritev elektrarne in vodarne v Kočevju. Spomladi 1897 so začeli urejati tudi ljubljansko mestno elektrarno. Mestni očetje so se odločili za zastarelo elektrifikacijo mesta in začeli graditi v Slomškovi ulici termoelektrarno za enosmerni tok, čeprav je tedaj izmenični tok že izrival centrale za enosmerni tok z omejenim dosegom napajanja. Do leta 1899 so ljub­ ljansko elektrarno povečali na tri parne agregate. Istega leta si je svojo elektrarno za izmenični tok postavila pivovarna Union. Ljubljana je dobila omrežje izme­ ničnega toka šele 1925. 1. januarja 1898 "je p r v ič zažarela naša bela Ljubljana v e le k trič n i svetlobi. Javne ulice in trge j e sp o četka ra zsv e tlje va lo 794 ža rn ic in 48 obločnic. Istočasno j e bila električna lu č vpeljana tu d i v večino ja v n ih p o slo p ij. Z a se b n ih o d jem a lc e v j e im ela elektrarna p o č e tk o m a le m alo, toda k m a lu j e tu d i m eščan, k i j e g le d a l d o tle j to n o v o ta rijo d o k a j o p re zn o , s p o z n a l d o b ro te e le k trič n e ra zsv e tlja v e te r j e p rič e l u va ja ti s i e le k trič n o lu č in g o n iln o silo. " Elektrifikacija je vplivala na dotedanji način življenja. Na slovenskem ozemlju (še zlasti na podeželju) je napredovala mnogo počasneje kot v razvitejšem svetu. Leta 1890 je na Slovenskem delovalo 7 elektrarn, leta 1900 že 35, do leta 1910 pa se je število elektrarn povzpelo na 125. Podobno kot v drugih deželah so si na­ bavljali lastniki proizvodnih in drugih obratov lastne električne agregate za razsvetljavo, deloma tudi za pogon. Sele v zadnjem desetletju 19. stoletja naj­ demo na Slovenskem vsega tri elektrarne, ki so dobavljale elektriko za raz­ svetljavo mestnih ulic, javnih in zasebnih stavb. V obrtnih delavnicah so začeli uporabljati tudi prve elektromotorje. Sicer pa je elektrifikacija v večji meri zajela slovensko ozemlje šele med obema vojnama, še zlasti pa v drugi polovici 20. stoletja, ki ga je ljubljanski župan Ivan Hribar v svojem govoru občinskim sve­ tovalcem 31. decembra 1900 upravičeno poimenoval "stoletje elektrike". Znano je, da so prve električne žarnice izdelovali še pihalci stekla, šele kasneje je nastopila strojna proizvodnja in ta ceneni množični izdelek je v 20. stoletju postopoma zasijal v milijonih stanovanj in kmalu zasenčil motno petrolejsko in plinsko razsvetljavo. S svojo svetilnostjo je električna luč naredila človeka neod­ visnega od naravnega ritma svetlobe in teme, od menjave dneva in noči in raz­ ličnih letnih časov. Samo pritisk na stikalo in že so zasijala cela mesta v električni luči. Po nočni temačnosti in praznini v starih časih je zdaj zasijala tudi noč. Naravnost revolucionarno odkritje pa predstavljata tudi telefon in telegrafija, ki kmalu z neomejenim dosegom zamenjata prejšnje ognjene, dimne signale ter sporočila z bobni, s katerimi se je človek sporazumeval že tisočletja. Najprej nekaj o telegrafu ali daljnopisniku, nato pa še o telefonu. Prvo brzojavno progo v Avstriji (od Dunaja do Floridsdorfa) so napravili in preizkusili že leta 1845, leta 1846 so jo podaljšali do Brna, naslednje leto pa do Prage. Leta 1849 so telegrafsko zvezali tudi Dunaj in Trst in konec leta 1850 je bilo z Dunajem vezanih že 15 glavnih provincialnih mest. Leta 1856 je bilo v Avstriji že 3000 km telegrafskih linij. Na začetku leta 1850 so Bleiweisove Novice oznanile, da se je tudi v naših krajih pojavil telegraf ali daljnopisnik in da "nobena znajdba poslednjih časov ni tako imenitna, kakor ta... Po tistim bakrenim (kufrenim) dratu, ki ga vidite po- tegnjeniga na visoke kole zraven železnice ali scer velicih cesta; šviga tista čudovita moč sem ter tj e, ktera, kakor blisk hitra, nosi oznanila iz eniga kraja v druziga". Bralce Novic je pisec podučil o delovanju telegrafa ter poudaril, da pri bliskovitem pošiljanju sporočil iz enega v drugi kraj ne gre za nikakršno coprnijo ali čudež. "Elektro-magnetični telegraf' je bil odslej na voljo vsakemu človeku, "če zato določeno plačilo odrajta, ktero je po številu čerk in po daljavi eniga kraja do druziga odmerjeno". "A drago je bilo to dopisovanje; iz Ljubljane si plačal na Dunaj 7 gld., v Trst 5 gld., v Gradec 6 gld., v Prago celo 10 gld." Pristojbino za telegraf so malo znižali šele leta 1857. Telegraf ali daljnopisnik, Novice, 6. 2. 1850 Telegrafija je bila prva sistematična in družbeno pomembna poraba električne energije. Se pomembnejši izum 19. stoletja pa je bil telefon. Njegov izumitelj, Philipp Reis, ga je leta 1861 predstavil radovednemu občinstvu v Frankfurtu, toda prisotni so ga označili za "praktično neuporabno igračko". Več uspeha je imel patentirani izum Alexandra Grahama Bella leta 1876 - na prizorišče je stopil električni telefon. Ta "najnovejša in epohalna iznajdba" na področju komunikacije je mnogo prispevala k modernizaciji bivanja in načina življenja. Dne 6. decembra 1877 so tudi v Ljubljani opravili prvi poskus s telefonom. Ravnateljstvo višje realke je kupilo telefon, s katerim so nato izvedli poskus v pisarni deželnega predsednika Widmanna. Telefon je s svojimi zmogljivostmi vse navdušil. Leta 1881 si je podjetni Albert Samassa napeljal prvo, 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom v vili nad Karlovško cesto in tovarno. Naprava je delovala brezhibno. Naslednje leto so v Ljubljani napeljali še "po- žarno-gasilsko" telefonsko linijo, ki naj bi služila za hitrejše in učinkovitejše ukrepanje ob požarih. Leta 1897 pa je Ljubljana po mnogih prizadevanjih končno dočakala napeljavo telefonskega omrežja. Kakor vse novosti je tudi telefon v za­ četku zbujal precej nezaupanja in v deželnem stolnem mestu je bilo pred prvo svetovno vojno zelo malo zasebnih telefonskih priključkov. Razvoj telefonije v Ljubljani in tudi v drugih slovenskih krajih pa je sploh precej zaostajal, denimo za razvojem v Zagrebu, še bolj pa za dogajanjem v nekaterih drugih krajih. Philipp Reis, izumitelj telefona p r i svojem p rv em poskusu. Prvi stavek, ki ga j e Reis povedal p o telefonu, se j e glasil: "Konj n e ž re kum arične solate. " Človeštvu je tudi kmalu uspelo brezžično prenašanje jezika in glasbe, s tem da je naelektril valove etra. Okrog 1920 so nastali prvi radijski oddajniki in po­ skrbeli, da so milijoni ljudi dobili informacije in zabavo, pozneje, v 30. letih, pa je radio prenašal tudi propagando diktatorjev. Leta 1928 je radijski oddajnik dobila tudi Ljubljana. Radio je prispeval k modernejšemu življenjskemu stilu, novo množično sporazumevanje je spremenilo in poenotilo življenjske navade ter preneslo zahodni način življenja v daljne dežele. Radio je prinesel na široko razpršenemu človeštvu skupno doživetje. Sprva si lahko poslušal radio samo s slušalkami, v 20. letih pa so prišli na tržišče že radii z zvočnikom. S tem se je lahko pričel dan celo z radijsko uro gimnastike. Po sprva valjastem gramofonu se je v prvih desetletjih 20. stoletja vsepovsod uveljavila ravna gramofonska plošča. Tako je glasba postala priljubljeno in pogostno množično doživetje, obsipala je 20. stoletje. Seveda je najprej glasbo na radiu spremljalo piskanje in praskanje, nemoteno uživanje ob glasbi se je vzpostavilo šele z ultrakratkimi valovi in LP ploščami ali longplejkami sredi stoletja. Izumitelji in znanstveniki sodijo med zvezde novega časa. Mednje štejemc denimo Gugliema Marconija, ki je utrl pot brezžični telegrafiji in radiu, ali žt omenjenega Alexandra Grahama Bella kot pionirja telefona. Ustvarjalnost Tho­ masa Alve Edisona izraža 900 patentov za produkcijo in uporabo elektrike - od generatorjev in žarnic, gramofona in diktafona, pa do filma. Edisonov prijatelj, Henry Ford, je utrl pot motorizaciji 20. stoletja. Wilhelm Conrad Röntgen je leta 1895 z rentgenom prispeval k napredku diagnostike. Že dve leti kasneje se je rentgenska tehnika navezala s komajda izumljenim filmom in prikazala gibljive slike naših prednikov. K zgodnjim pionirjem napredka medicine sodi Louis Pasteur, ki je spoznal, da so mikrobi povzročitelji bolezni in razvil prva cepiva. Paul Ehrlich je leta 1909 utemeljil z izolacijo salvarsana kemoterapijo. S salvarsanom se je končno začel boj proti sifilisu, ki je trpinčil tako bogate kot revne že tisočletja. Karl Landsteiner je leta 1900 odkril krvne skupine, nekaj let kasneje je človeku uspelo izolirati vitamine, s katerimi se je lahko zdravil rahitis, bolezen predvsem napačno hra­ njenih otrok v revnih četrtih. Razvoj prehrambene znanosti proti koncu prej­ šnjega stoletja je prinesel blagor novemu stoletju. Robert Koch je utemeljil moderno bakteriologijo z njenimi metodami iden­ tifikacije mikrobov, odkril je povzročitelje vraničnega prisada, tuberkuloze in kolere. Koch je spoznal nujnost higiene za zaščito pred epidemijami, kot je ko­ lera, ki je samo v Hamburgu leta 1892 pobrala prek 9000 ljudi. Bacil kolere je Koch odkril leta 1886. Če vzamete v roke knjigo S ta n o va ti v Ljubljani, se boste lahko potopili v ljubljanski 'vesoljni svet', ki je pred velikim velikonočnim potresom dejansko smrdel kot kuga. Ustavili se boste lahko v hudo umazanih stanovanjih ter na mestnih ulicah in trgih, ki so zaudarjali kot gnojne jame. Čudili se boste od­ porom ljudi in celo nekaterih zdravnikov pred napeljavo mestnega vodovoda, ki ga je Ljubljana predvsem po zaslugi kasnejšega župana Ivana Hribarja dobila leta 1890. Odpore proti tej novotariji je bilo čutiti tudi po drugih mestih (Maribor, Celje, Škofja Loka, Kranj), a na koncu so bili ljudje z novostjo več kot samo zadovoljni, zlasti pa je pripomogla k izboljšanju zdravstvenih razmer. Leta 1898 se je vodovodu pridružil še nov sistem kanalizacije. Obe novotariji sta po­ membno prispevali k modernizaciji načina življenja, saj so si odslej ljudje lahko svoja stanovanja opremili z angleškimi stranišči na vodno izplakovanje in z mo­ dernimi kopalnicami, ki so bile še na začetku stoletja prava redkost in privilegij bogatih. Leta 1898 je v Parizu Poljakinja Marie Curie odkrila radij in se izpostavila njegovemu sevanju, saj ji nevarnost žarčenja še ni bila znana. Spoznala je medicinsko uporabo radioaktivnosti ter prodrla v skrivnosti atomskega jedra. Leta 1903 je prejela Nobelovo nagrado, kar je takrat pomenilo neverjeten uspeh, saj je bil to čas, v katerem je večina moških imela ženske za biološko nesposobne za višje umske dosežke. Kot največja zvezda znanosti 20. stoletja pa je vendarle slavljen Albert Einstein, ki je z relativnostno teorijo leta 1905 utemeljil novo svetovno podobo fizike. Njegov vpliv je omogočil razvoj atomske bombe, ki naj bi onemogočila zmago Nemčije in Japonske v drugi svetovni vojni. Letalo bratov Rusjan 'Eda I. ' Letalo j e p rv ič letelo 25. novembra, razbilo pa se je 6. decem bra 1909. Toda nič ni bolj burilo domišljije človeka na prelomu stoletja kot letenje. Stare sanje o letenju so končno postale resničnost. Leta 1903 je bratoma Wright uspelo prvič poleteti in nadaljnji razvoj letalstva, žal tudi vojaškega, je postal nezadržen. Že v zgodnjih letih letalstva so letala razvažala tudi pošto po vsem svetu. Pismo je oddaljene kontinente doseglo že v nekaj dneh in ne več v nekaj mesecih. Za potnike sprva v majhnih letalih še ni bilo prostora, zato so si ljudje zanje omislili drugo vrsto zračnega potovanja. Namreč zavaljen, cigari podoben zračni balon, lažji od zraka, motoriziran in vodljiv: zračno ladjo ali njen najuspešnejši tip Zeppelin. Mirno in udobno lebdenje bogatašev v kabinah in salonih zračne ladje nad pokrajino in mesti se je zdelo, da ima prihodnost. Toda časi cepelinov, v katerih so stregli žlahtna vina in gosjo pašteto, so kmalu minili, saj so bile zračne ladje okorne in počasne in njihova doba je minila s katastrofo v Lakehurstu leta 1937, kjer je nemška zračna ladja Hindenburg iz nikoli pojasnjenih vzrokov eks­ plodirala in terjala življenje 36 ljudi. V 20. letih je zahvaljujoč močnejšim motorjem stekel tudi letalski potniški promet. Ljudi so pred odhodom tehtali, a na srečo ni bilo mnogo debelih. Človek se je moral toplo obleči ter s sabo prinesti odejo, saj v letalu niso kurili in je pihalo. Človek je predvsem potreboval pogum. Letenje je ostalo pustolovščina, padci letal so bili vsakdanjost. A razvoj je bil nezadržen, človek je kmalu lahko letel v Avstralijo in jo dosegel v enem tednu namesto v šestih, kolikor bi do tja potreboval z ladjo. V temi se takrat še ni dalo leteti, zato so morali pristajati za prenočišče. S hitrim razvojem je letenje, ki se je na pragu 20. stoletja iz fan­ tastičnih sanj spremenilo v resničnost, postalo najočitnejši izraz napredka in drz­ nega tveganja, s katerim se je svet zdel, da drvi v prihodnost neomejenih možnosti. Ta napredek je obljubljal, da bo z vedno hitrejšim tempom šel dalje in s popolno prevlado narave končno premagal vse tegobe sveta. LITERATURA Andrej Studen: Stanovati v Ljubljani. Socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljub­ ljančanov pred prvo svetovno vojno. Ljubljana 1995. Andrej Studen: Ustavite, ustavite železnega slona. Prihod južne železnice v naše kraje. Zgodovina za vse, 1997, št. 1, str. 14-19. Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945. Ljubljana 1976. Žarko Lazarevič: Začetki uvajanja telefonije v Ljubljani. Kronika, 1987, št. 1-2, str. 97-100. France Škerl: Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860-1869. Ljubljana 1938. Sandi Sitar: 100 let avtomobilizma na Slovenskem. Ljubljana 1998. Sandi Sitar: Letalstvo in Slovenci. Ljubljana 1985. Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. Vrhnika 1998. Žarko LAZAREVIČ* ZNAČILNOSTI INDUSTRIALIZACIJE V OBDOBJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA Vznik in napredovanje industrializacije omogočajo in spodbujajo številni de­ javniki. S posplošitvijo pa lahko med pomembnejše uvrstimo naslednje pogoje: ustrezno siste m sk o o k o lje (zakonodaja, ki na pregleden način ureja statusni položaj gospodarskih subjektov: trgovinski zakonik, zakon o carinah, urejeno zunanje trgovinsko poslovanje - trgovinski sporazumi, sporazumi o plačilnem prometu, zakon o dolžniško-upniških razmerjih), in stitu c io n a ln o o ko lje (tekoča vladna gospodarska politika in politika lokalnih oblasti: banovina, občine, ustanove za podpiranje industrijskega razvoja: različne zbornice in druga interesna združenja), finančno in fra stru k tu ro (razvit sistem raznovrstnih bank in hranilnic, ki zbirajo prihranke pri prebivalstvu in jih usmerjajo v financiranje podjetniške pobude), p ro m e tn o in fra stru k tu ro (železnice, ceste, PTT promet); en e rg e tsko in fra stru k tu ro (premogovniki, elektrifikacija), zadostno p o v p ra še v a n je po industrijskih izdelkih doma ali v tujini; ra zp o lo žljiv o d e lo v n o silo, ki je pripravljena poprijeti za delo, z ustrezno izobrazbo na vseh ravneh, od najbolj preprOstih do najbolj zahtevnih, in kar je najpomembneje ter zanesljivo ne sodi na konec, še p o d je tn o p re b iv a lstv o , se p ra v i p o d je tn ik e , k o t no silce in d u stria liza cijskib p ro ceso v. Uvodoma je treba poudariti, da so bili vsi infrastrukturni pogoji za vznik in napredovanje industrializacije izpolnjeni že do nastanka jugoslovanske države ali pa v prvih letih po njenem nastanku. Nekoliko več pozornosti pa moramo name­ niti podjetnikom, saj je bila od njih odvisna dinamika in kakovost industri­ alizacije. Pri tem pa izhajamo iz stališča, da lahko pri obravnavi industrializacije med obema vojnama in vlogi podjetnikov v njej na površinski ravni, se pravi z nujno posplošitvijo, ločimo dve osnovni skupini podjetnikov in sicer pogojno rečeno "stare in n o v e " podjetnike. V skupino "starih" podjetnikov štejemo tiste posameznike, ki so se zaradi svoje izobrazbe, varčnosti, podjetnosti in nena­ zadnje zaradi premožnosti, ki so jo omogočile prejšnje lastnosti, uveljavili na različnih področjih gospodarskega življenja (industrija, bančništvo) že pred prvo svetovno vojno. V obdobju do druge svetovne vojne pa se je v spremenjenih političnih in gospodarskih okoliščinah njihov položaj močno spremenil. Slovenska vključitev v Jugoslavijo je namreč omogočila sorazmerno ozki skupini, dotedaj le pokrajinsko pomembnih poslovnežev, dvig na višjo raven. V njim naklonjenih novih razmerah so postali veletrgovci, industrialci, bančniki in finančniki v pravem pomenu besede; postali so mogočneži, ki so odločali v slovenskem gospodarstvu. V začetnem obdobju so za utrditev svojega položaja izkoristili politično vzdušje, izrazito nenaklonjeno gospodarski aktivnosti tujcev v Sloveniji; naslonili so se na državo in njene mehanizme zakonske prisile pri izločanju tuje konkurence iz slovenskega gospodarstva (nacionalizacije oziroma nostrifikacije) Kasneje, ko so se razmere ustalile, postale običajne in zato predvidljive, pa jim je naglo pridobljena gospodarska moč izdatno služila za ohranjanje in nadgradnjo pozicij, ki so jo tej skupini poslovnežev "podarile" prevratne razmere. Za ta tip podjetnikov je značilno, da je bil osredotočen pretežno v bančništvu in raznovrstnih (industrijskih in trgovskih) delniških družbah. Drugi tip podjetnikov, ki jih združujemo pod oznako "novi" podjetniki, pa je svojo gospodarsko priložnost ravno tako dobil tudi v tem času, vendar so izhajali iz drugačnih izhodišč. Vanj lahko uvrstimo vse tiste podjetnike, ki so v obdobju med vojnama iz skromnih zametkov ali pa iz nič širokopotezno krenili na podjetniško pot. V okviru gospodarskih sektorjev so najznačilnejše industrijske panoge, ki jih bomo podrobneje analizirali v nadaljevanju, znatna pa je bila tudi rast obrtništva in trgovine. Pojavili so se številni podjetniki, ki so v novih razmerah in novem gospodarskem prostoru iskali, mnogi pa tudi trajno našli priložnost za uresničevanje svojih zamisli. Razmahu te podjetnosti je botrovalo jugoslovansko povpraševanje, ki je bilo poglavitni spodbujevalec slovenske in­ dustrializacije, poleg tega pa še odsotnost tuje konkurence (zaščitna carinska po­ litika!). Te okoliščine so omogočile nastop množice novih podjetnikov, ki so usta­ navljali številna majhna podjetja (mnoga so zrasla iz obrtnega udejstvovanja), predvsem v predelovalni industriji, ki niso zahtevala velikih investicijskih pred­ priprav in angažiranja velikih finančnih sredstev. V njihovem proizvodnem pro­ cesu je prevladovalo delo, terjala so veliko nekvalificirane, zgolj priučene delovne sile, ki je je bilo v Sloveniji v izobilju. Znotraj te tipske skupine lahko ločimo prav tako dva tipa in sicer tiste, ki so se na pot podjetništva podali z razširitvijo obrtnega udejstvovanja in druge, ki so v tem času začeli tako rekoč iz nič. Za to skupino "novih" podjetnikov, ki se je šele pričenjala vzpenjati na družbeni in gospodarski lestvici, pa je bilo značilno, da je v organizacijski zasnovi prisegala na družbe z omejeno zavezo in osebne firme. * ** Prevratno leto 1918 je Slovencem prineslo številne spremembe, znašli so se v povsem drugačnih razmerah, kakršnih dotedaj niso bili vajeni. Nastopile so šte­ vilne spremembe, ki so imele skupni imenovalec v "slovenizaciji " družbenega živ­ ljenja. Enak proces, četudi je bil veliko manj viden, je potekal tudi na gospo­ darskem področju. Pridobitev politične moči je najprej omogočila kontrolo gos­ podarskih zmogljivosti na lastnih tleh, nov gospodarski prostor pa tudi pomno- žitev gospodarske moči. Slovenski podjetniki so v novem okolju - meje so izločile dotedanjo ostro konkurenco - lahko začeli utrjevati svojo vlogo podjetnikov, ve­ letrgovcev, industrialcev in finančnikov, prestopili so prag krajevne pomembnosti in na omejenem področju delujočih poslovnežev. V prvih letih po nastanku nove države so v dolgotrajnem in dolgoročno po­ tekajočem procesu utrjevanja in nadgrajevanja gospodarske moči ter dviga na višjo podjetniško raven odigrale pomembno vlogo "nacionalizacije" oziroma no­ strifikacije gospodarskih subjektov na slovenskih tleh. Ta proces ni bil neka slovenska posebnost, temveč je bil značilen za srednjeevropske države, države naslednice Avstro-Ogrske. Vse družbe, ki so imele centralo v tujini, so morale odpreti v Sloveniji svoje podružnice. V primeru, da so poslovale izključno na slovenskem ozemlju, pa so morale na to ozemlje prenesti tudi svoj sedež. Najprej so tuja podjetja podvrgli sekvestru, to je državnemu nadzoru. Po vpisu sekvestra so se podjetja v lasti tujih državljanov lahko znebila državnega nadzora na več načinov. Njihovi lastniki so lahko spremenili svoje državljanstvo s prevzemom katerega od zavezniških držav ali pa so podjetje nacionalizirali s prevzemom jugoslovanskega državljanstva. Delniška družba v lasti tujcev se je nacionalizirala tudi tako, da so domače pravne ali fizične osebe prevzele večinski paket delnic (55%), tri četrtine delnic je moralo biti deponiranih pri domačem denarnem zavodu in tri leta pod zaporo. Če so ob tem še večino mest v upravnem svetu zasedali jugoslovanski državljani, je podjetje postalo domače in se štelo za jugoslovansko. V splošnem so bili učinki te akcije daleč od pričakovanj. Sodobniki so z obžalovanjem ugotavljali, da so bili Slovenci vse premalo pripravljeni in da si niso znali zagotoviti večinskega deleža najpomembnejših tovarn. Potek dogodkov po letu 1918 pa ni omogočil samo dviga že uveljavljenih podjetnikov na višjo raven, kakor smo ravnokar spoznali, temveč je ustvaril tudi ozračje za pomnožitev podjetniških vrst v Sloveniji. Nagla številčna krepitev podjetniških vrst je bila značilna za industrijo. Sprostitev raznovrstne podjetniške pobude je bila posledica različnih dejavnikov, predvsem pa spremenjene vloge Slovenije v novem gospodarskem okolju. Slovenija je kot regionalno gospo­ darstvo tako rekoč čez noč postala gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del novo nastale absolutno agrarne jugoslovanske države, pa čeprav je bila tudi Slo­ venija sama še vedno pretežno agrarna dežela. Kranjska industrijska družba, ki j e bila lastnik železarne na Jesenicah, j e bila ustanovljena leta 1869. P red drugo svetovno vojno j e veljala za najm odernejše železarsko podjetje v Jugoslaviji, a tudi na Balkanu. V letu 1938 si j e z delom v železarni zagotavljalo eksistenco 3.350 delavcev v proizvodnji in 315 v upravi. Plače delavcev v železarni so v povprečju znašale 6 7 dinarjev na dan in so bile najvišje v Jugoslaviji v okvirih železarske industrije. Dosedanje izvajanje nas uči, da so bili z nastankom nove države in novimi mejami, novim narodno-gospodarskim območjem, izločeni dotedanji močnejši tekmeci, vidnejše konkurence v jugoslovanskem prostoru, pa vsaj v začetnem obdobju ni bilo. Poleg tega se je odsotnosti konkurence pridružilo še hotenje, podprto z državno gospodarsko politiko, po hitrejši industrializaciji. Tu velja omeniti zaščitni carinski sistem, ki je v zadostni meri preprečeval vstop tujega blaga, predvsem potrošnega, na jugoslovansko tržišče. Tako je zavarovano notra­ nje tržišče postalo bistveni spodbujevalec domačega podjetniškega udejstvovanja. V tem spletu okoliščin so v slovenskem primeru pomembno vlogo odigrali tudi že vzpostavljeni infrastrukturni pogoji. Zasluga številnih n o v ih podjetnikov, njihove aktivnosti in pridobitniškega duha, je bilo naglo spreminjanje gospodarske podobe Slovenije v jugoslovan­ skem gospodarskem prostoru. Slovenija je v letih do druge svetovne vojne v okolju liberalistične gospodarske politike doživela dotedaj nezabeležen industri- alizacijski sunek, ki ga lahko upravičeno imenujemo za ustanoviteljsko obdobje. Dota, ki so jo Slovenci v obliki tovarn prinesli v "jugoslovanski zakon", se je do druge svetovne vojne podvojila. Nagla rast, ko je tudi največ novo osnovanih tovarn odprlo vrata delavcem, je bila značilna za predkrizno prvo desetletje, na­ tančneje rečeno za prvo polovico dvajsetih let. Krizna trideseta leta pa je ozna­ čevala konsolidacija in umirjenejši tempo napredovanja proti industrijski družbi. Poenostavljeno je mogoče zatrditi, da je bilo v prvem desetletju jugoslovanske države v Sloveniji vsako leto ustanovljeno približno 15 novih tovarn, v drugem desetletju pa le še 9 tovarn letno. Bežen izračun torej pokaže, da je v času do druge svetovne vojne v Sloveniji vsak mesec začela s proizvodnjo ena nova tovarna. Vzroke upada hitrosti industrializacije v tridesetih letih je iskati v posledicah velike gospodarske krize v letih 1930 do 1934 in v dejstvu, da se je medtem začela ali nadaljevala tudi industrializacija drugih jugoslovanskih predelov, kar je seveda upočasnjevalo slovenski tempo industrijskega razvoja. Za lažjo ponazoritev kvantitativnega poteka industrializacije in pomena posameznih panog, si bomo ogledali spodnji grafični ponazoritvi. Rast slovenske industrije v obdobju med vojnama rudar- železar- kemič- tekstil- usnjar- lesna prehram- grad- papirna steklar­ stvo ska na na ska bena bena ska Deleži posameznih industrijskih panog (%) glede na skupno število in skupno V času med vojnama se je v Sloveniji najbolj razmahnila tekstilna industrija, število obratov se je v dvajsetih letih skorajda podeseterilo. Tako je tekstilstvo poleg lesno-predelovalne industrije in metalurgije, postalo ena najpomembnejših industrijskih vej v Sloveniji. Najmanjša rast je vidna pri rudarstvu, kar ni pre­ senetljivo, saj je bila ta panoga že pred prvo svetovno vojno dobro razvita, ob­ enem pa so njeno rast omejevali razpoložljivi naravni viri in razvoj v drugih predelih Jugoslavije. Značilnost slovenske, a tudi jugoslovanske industrializacije v tem času je bila torej nagla krepitev industrijskih zmogljivosti za proizvodnjo potrošnega blaga, ki ga je željno pričakovalo lačno jugoslovansko tržišče. M ed svetovnima vojnama se j e v Sloveniji razvijala predelovalna industrija, predvsem tekstilna. Centri tekstilne industrije so nastali v Mariboru, Kranju, m edtem ko j e bila bombažna predilnica in tkalnica Tržič (na sliki) starejša; nastala j e sred i 19. stoletja. Grafični ponazoritvi nam pravzaprav nudita samo del odgovora o kakovosti slovenske industrializacije med vojnama, prikažeta samo kvantitativni vidik, zu­ naj našega zaznavnega obzorja pa ostane notranja struktura podjetij industrij­ skega značaja. Da bi odkrili tudi to dimenzijo, smo izdelali naslednjo preglednico, ki prikazuje velikostno strukturo podjetij z industrijskim značajem. Struktura podjetij v posameznih industrijskih panogah Struktura industrijskih podjetij glede na število zaposlenih delavcev Industrija 5-10 11-20 21-50 51-100 101-250 nad 250 O bdelava ka m n a 30% 3% 30% 7,5% 2,5% O pekarska in keram ična 37% 10% 23% 17% 13% Steklarska 100% Lesna 67,5% 17% 10,5% 3% 1,5% 0,5% P apirna 11% 11% 17% 17% 33% 11% U snjarska 26,5% 13,5% 30% 16,5% 10% 3,5% Č evljarska 66% 16% 11% 5% 1% 1% Tekstilna 19% 16% 21% 10% 18,5% 15,5% O blačilna 72,5% 15% 6% 3,5% 3% K o vin ska in strojna 59% 18% 12% 4% 3% 4% K em ična 24% 24% 28% 12% 8% 4% M linska 83% 11% 6% P rehram bena 71% 11% 14% 1,5% 2,5% Tobačna 100% Tiskarska 35% 25,5% 23% 9,5% 7% G um arska 100% G radbena 37% 24% 20% 13% 5% 1% R a zn o 46,5% 25% 21,5% 7% SKU PAJ 50% 18% 16% 7,5% 5,5% 3% Podrobnejši vpogled v strukturo podjetij glede na število zaposlenih delavcev pokaže, da je so bila podjetja v Sloveniji pred drugo svetovno vojno majhna, celo zelo majhna, kajti kar polovica podjetij je imela največ do deset zaposlenih. Pri nadaljnji členitvi je opazno dejstvo, da so bila krepkeje zastopana še t.i. sred­ nja podjetja, kar seveda velja za slovenske razmere. Ta podjetja, ki so imela do petdeset zaposlenih, so v skupnem deležu slovenskih podjetij industrijskega zna­ čaja predstavljala 34%, pri čemer je bila približno polovica takih, ki niso imela več kot dvajset zaposlenih, polovica pa med dvajset in petdeset delavcev. Torej kar 84% slovenskih podjetij ni zaposlovalo več kot petdeset delavcev. Preostala podjetja lahko pogojno uvrstimo med velika podjetja, njihova nadaljnja struktura kaže, da jih je 7,5% zaposlovalo do sto delavcev, dobra petina vseh slovenskih podjetij je dajala zaslužek do 250 delavcem. Vse, kar je presegalo to mejo, pa je v slovenskih razmerah pomenilo že zelo velika podjetja. Takih pa je bilo v predvojni Sloveniji samo 3%. Razdrobljena struktura podjetij pa ni bila enakomerno razporejena med posameznimi panogami. Tu obstaja tesna korelacija med hitrejšo industrializacijo posameznih panog in razdrobljenostjo, pri čemer seveda obstajajo tudi izjeme. V tem oziru velja izpostaviti steklarsko in tobačno industrijo ter industrijo gume in gumijastih izdelkov, kjer so se vsa podjetja uvrščala v najvišjo kategorijo s prek 250 zaposlenimi. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da so bile te panoge v slovenskem gospodarstvu zastopane vsaka le z eno tovarno. Najmanj razdrob­ ljeno strukturo, z največjim deležem velikih podjetij, so imele tiste panoge, kjer je proces industrializacije že v prejšnjih obdobjih ali med obema vojnama najbolj napredoval. Kot značilne velja izpostaviti papirno in tekstilno ter le deloma industrijo gradbenega materiala. Nasprotno pa velja za tiste panoge, kjer se je industrializacijski proces uveljavil kasneje ali pa je bil bolj počasen. V to kate­ gorijo se je uvrščala večina panog, izpostavimo pa naj le tiste, kjer je bila ra­ zdrobljenost daleč največja. V primeru lesne, čevljarske, oblačilne, kovinske in strojne, mlinske ter prehrambene industrije je bila tako s stališča obsega za­ poslenih najbolj razdrobljena struktura, kjer je bil delež najmanjših podjetij, ki niso imela več kot deset zaposlenih, najmanj 60%, največkrat pa dvotretjinski, če ne celo več. Preostale panoge, ki jih nismo poimensko našteli pa so imele bolj uravnoteženo strukturo, prevladovala so srednja podjetja. Tako razdrobljena podjetniška in gospodarska struktura je bila posledica splošnih gospodarskih in finančnih razmer. Stopnja industrializacije je bila še na začetku, doživela je komaj prvi naglejši pospešek, ki smo ga opredelili kot ustanoviteljsko obdobje. Poleg tega je zelo pomemben vidik, ki je bil tudi v ob­ dobju med vojnama še naprej pereč, pomanjkanje kapitala, saj domači podjetniki kot posamezniki, razen redkih izjem, niso razpolagali z večjimi vsotami, da bi že na začetku širokopotezno zastavili podjetniško poslovanje. Zaradi tega so bili pri vseh ambicioznejših projektih prisiljeni v združevanje finančne moči, ki so jo črpali ali iz lastnih prihrankov in iz bančnih kreditov ali pa so za financiranje novih naložb navdušili banke, ki so pristopile z ustreznim deležem. Tovrstno združevanje sredstev je seveda narekovalo tudi organizacijsko podobo podjetij. V obdobju med vojnama se je najbolj pomnožilo število družb z omejeno zavezo, skorajda za štirinajstkrat. Število delniških družb pa je v primerjavi s to rastjo skromno naraslo, samo za trikrat. Malo pa je naraslo število osebnih podjetij. Na podlagi dosedaj predstavljenih podatkov lahko zaključimo, da je bil v tem času za Slovenijo značilen mali podjetnik, ki je največkrat stal na čelu družbe z omejenim jamstvom s skromnim številom zaposlenih. To je bil tipični slovenski podjetnik, ki ga je bilo v slovenskem gospodarskem vsakdanu pred drugo sve­ tovno vojno mogoče največkrat srečati. Dvopolnost gospodarske strukture Slo­ venije je bila zelo izrazita, na eni strani množica majhnih podjetij, na drugi strani pa sorazmerno majhno število kapitalsko krepkih, ki so zaposlovala znatnejše število delavcev. Taka gospodarska struktura nam tudi pojasnjuje izključno usmerjenost slo­ venske industrije v jugoslovanski gospodarski prostor. Veliko povpraševanje na domačem, carinsko precej zaščitenem trgu, je namreč omogočalo gospodarsko življenje množici podjetnikov, tako da niso imeli potrebe po iskanju novih tržišč zunaj jugoslovanskih meja. Nasprotno, povpraševanje je bilo tako veliko, da je dopuščalo prostor tudi podjetnikom iz drugih držav, ki so v sodelovanju z do­ mačimi investirali v slovensko okolje in tako dajali dodaten pospešek slo­ venskemu podjetništvu. Tukaj velja opozoriti, da je sodelovanje s tujim kapi­ talom bilo in ostalo domena že pred prvo svetovno uveljavljenih podjetnikov in gospodarstvenikov, kar ni presenetljivo, saj so razpolagali s kapitalom (banke), obenem pa so imeli informacije in ustrezne poslovne stike. V okoliščinah, ko so jugoslovanske vlade zaradi nerazvitosti, absolutno agrar­ nega značaja države, ob velikem pomanjkanju kapitala, industrijskih obratov in industrijskih izdelkov, pospeševale dotok tujega kapitala, tuje investicije in pre­ nos tuje tehnologije v domače gospodarstvo, se je Slovenija je v tem času zaradi svojih infrastrukturnih prednosti izkazala za precej mamljivo okolje za tuje investitorje. Ponujeno priložnost so najbolj marljivo izkoristili avstrijski in češki podjetniki. Navedene okoliščine so imele za posledico, da je bil delež tujega kapitala v slovenskem gospodarstvu znaten, pred drugo svetovno vojno je tako obsegal tretjinski delež. Znatne so bile tudi neposredne avstrijske in češke na­ ložbe v slovensko industrijo, pri čemer je zelo izstopala tekstilna industrija. S finančnimi investicijami, prenosom tehnologije in preselitvijo proizvodnje v Slo­ venijo so avstrijski in češki podjetniki reševali problem prevelikih zmogljivosti doma in obenem zadovoljevali potrebe jugoslovanskega trga. Lastniška struktura podjetij v slovenski tekstilni industriji nam govori, da je bilo v letu 1935 kar 70% tovarn v tuji lasti. Prednjačili so češki investitorji, ki so bili lastniki 40% tekstilnih tovarn, s polovico manjšim deležem pa so jim sledili avstrijski podjetniki. V tek­ stilni industriji so nastopali tudi poljski poslovneži, na našem prostoru sta tako obratovali dve tovarni v lasti poljskih državljanov. Kolinska, tovarna kavinih prim esi, j e bila ustanovljena leta 1909. Bila j e podružnica tovarne iz češkega kraja Kolin, p o katerem ima tudi ime. Leta 1925j e postala slovensko podjetje. Analiza podjetnosti v obdobju med vojnama bi ostala nedokončana, če ne bi vključili še teritorialne razprostranjenosti slovenske industrije. Tudi tukaj se nam pokaže izrazita neuravnoteženost, kajti množica novih podjetnikov je svoje obrate postavljala v pretežni meri v urbane kraje, ki so se lahko ponašali z urejenimi komunikacijami (ceste, železnice, telekomunikacije) in urejeno ener­ getsko oskrbo. Torej so pri izbiri lokacije, da bi zmanjšali zagonske stroške, po­ skušali sebi v prid izrabiti obstoječe infrastrukturne naprave. Tako ne preseneča osredotočenost v nekaj večjih centrih, kajti šlo je za značilnost, ki se je vzpo­ stavila že pred prvo svetovno vojno in se je z nadaljevanjem industrializacije po letu 1918 še utrdila. Natančnejša razmerja, ki naj ilustrirajo ravnokar izrečeno trditev, so razvidna iz spodnjega tabelaričnega pregleda, ki upošteva kraje, v katerih je bilo več kot 1000 prebivalcev zaposlenih v industrijskih obratih. Deleži industrijskih zm ogljivosti v krajih s prek 1000 zaposlenim i v industriji A B C D E F G M aribor 15,3% 13,6% 15,4% 18,2% 13,9% 17,0% 27,9% Ljubljana 28,5% 28,2% 30,5% 30,5% 29,5% 23,8% 9,3% Kranj 3,7% 2,3% 5,4% 3,9% 4,9% 3,4% 11,6% Celje 5,9% 6,3% 6,5% 3,1% 6,5% 7,9% 4,6% fesenice 1,3% 1,4% 1,0% 0,8% 0,8% - 2,3% Tržič 1,7% 1,7% 1,0% 1,1% 4,1% - 4,6% H rastnik 0,2% 0,1% - - - 1,1% 2,3% K am nik 0,9% 0,7% 1,7% 0,4% 0,8% - 4,6% A- Delež v celotnem številu slovenskih industrijskih obratov B- Delež podjetij s 5-10 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije C- Delež podjetij z 11-20 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije D- Delež podjetij z 21-50 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije E - Delež podjetij z 51-100 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije F - Delež podjetij s 101-250 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije G - Delež podjetij s prek 250 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kate­ gorije Tako ni presenetljivo, da se je glavnina slovenske industrije naselila ob že­ leznici ali v njeni neposredni bližini, hkrati pa se je tudi osredotočala v nekaj središčih, pri čemer velja izpostaviti Ljubljano, Maribor, Celje in Kranj. V teh mestih je industrija dajala kruh več kot 1000 družinam. Treba je poudariti, da je industrija zaposlovala tisoč in več delavcev tudi na Jesenicah, v Tržiču, Hrastniku in Kamniku, vendar pa je šlo tam za enostransko strukturo, kjer je bila ena velika ali največ dve veliki tovarni. Pred drugo svetovno vojno sta bila Ljubljana in Maribor najpomembnejši industrijski središči, kjer je bilo največ podjetij in tudi največ zaposlenih. Seveda pa sta se po svoji strukturi zelo razlikovala. Za Ljubljano, ki je bila obenem tudi politični, kulturni in finančni center Slovenije, je bila značilna uravnotežena gospodarska struktura, težišče podjetnosti je bilo na malih in srednjih podjetjih. Nekoliko drugačno sliko pa nam kaže Maribor, kjer je bila osredotočenost industrije v večjih obratih, z več kapitala in večjim številom delavcev, veliko bolj zaznavna, kakor v Ljubljani. Kranj in Celje sta nekoliko odstopala od te slike tako po pomembnosti, številu zaposlenih in strukturi. V splošnem pa je mogoče reči, da se je Kranj po svoji strukturi bolj približeval mariborskim razmeram, nasprotno pa je bila za Celje značilna večja urav­ noteženost gospodarske strukture. Za navedena industrijska središča je mogoče zatrditi, da so s svojo gospo­ darsko strukturo stregle povpraševanju na širšem območju. Velika podjetja so bila usmerjena v pretežni meri na jugoslovanski trg, njihove zmogljivosti so bile take, da so jim bili slovenski okviri pretesni. Množica srednjih in majhnih podjetij je delovala pretežno na slovenskem ozemlju, ali še bolj ozko, zadovoljevala je povpraševanje na lokalni ravni. Na tej točki so se izenačevala z majhnimi po djetji zunaj industrijskih središč, za katera lahko z gotovostjo zatrdimo, da so bila glede prodaje izdelkov izrazito lokalno usmerjena. LITERATURA Od kapitalizma do kapitalizma: izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič, Jože Prinčič. Ljubljana 1997. Jože Som: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924. Ljubljana 1997. France Kresal: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1998. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju (1918-1945-1991). Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič. Ljubljana 1996. Žarko Lazarevič: Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji. Korak k industrijski družbi: zgodovinski viri. Ljubljana 1997. France KRESAL* SOCIALNA MISEL IN UREJANJE SOCIALNEGA VPRAŠANJA MED SVETOVNIMA VOJNAMA Socialno misel - socialne ideje so med vojnama razvijali socialisti in socialistične stranke, krščanski socialisti in katoliške stranke, narodni socialisti in liberalne stranke ter posamezni socialni misleci iz vrst intelektualcev, samostojnih gibanj in struj. Obstajanje socialnega vprašanja so ugotavljali vsi, urejanje socialnih pro­ blemov tisti, ki so imeli za to potrebna sredstva in politično moč, izvajanje so­ cialne politike pa samo tisti, ki so imeli tudi oblast. Socialno misel so učinkovito udejstvovali po prvi svetovni vojni. Ustanovljena je bila Mednarodna organizacija dela, ki je s konvencijami določala minimum socialnih pravic in usmerjala reševanje socialnih problemov. Države-članice so oblikovale socialno politiko v okviru svojih ekonomskih zmožnosti - socialna politika je postajala drugi pol gospodarske politike. Tak je bil razvoj socialne politike med vojnama tudi v Sloveniji v okviru Jugoslavije. Uvedeni so bili 8-urni delovnik, socialno zavarovanje (delno omejeno), delavski zaupniki, delavske zbornice, sindikalna svoboda, kolektivne pogodbe; socialnozaščitne določbe so bile v Vidovdanski ustavi. Razvilo se je delovno pravo in socialna politika za udejanjanje socialnih idej. Socialna politika je sistem prizadevanj in ukrepov države, družbe ter posa­ meznikov za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer ogroženih družbenih sku­ pin in posameznikov. Je politika, ki se ukvarja z reševanjem socialnih vprašanj. V času, ko je bila socialna politika omejena na reševanje delavskega vprašanja, je bilo delovno pravo najbolj povezano s socialno politiko. Kar je bilo prvotno socialni problem in je kot tako bilo predmet socialne politike, je pozneje postalo del de­ lovnega prava. Iz reševanja socialnih vprašanj so nastale pravne norme. Obseg delovanja socialne politike je bil odvisen od materialnih možnosti, ki jih je gos­ podarstvo na določeni stopnji razvoja sposobno dati in od politične volje vladajoče družbe. Socialna politika je postajala vzporedna politika gospodarski politiki. Razvoj industrije, večje število zaposlenih delavcev, njihova koncentracija v mestih in industrijskih središčih in naraščanje deleža tistega dela prebivalstva, ki je bilo brez premoženja in si je življenjsko eksistenco zagotavljalo samo z od­ visnim delom, je ustvarjalo take socialne razmere, ki jih družba sama ni mogla več ustrezno reševati brez državne socialne politike. V kapitalističnih tržnih raz­ merah so se razvili mezdni odnosi, socialna diferenciacija se je zaostrila in eksi­ stenčna ogroženost povečala. V prvem obdobju je socialna politika samo po­ pravljala in odklanjala največje socialne probleme (revščina, bolezen, nezgoda, smrt, zaščita pri delu, zaščita delavca), nato pa sistemsko urejala vsa delavska vprašanja (socialno zavarovanje, delavska stanovanja, inšpekcija dela, borza dela, delavska zbornica, delavski zaupniki, sindikati in kolektivne pogodbe), država je razvila delovno pravo in socialno varnost. Do konca prve svetovne vojne je ta razvoj potekal v okviru avstrijske socialne zakonodaje in je trajal okrog 30 let, nato še 20 let v okviru jugoslovanske zakonodaje. V tem času razvoj socialne politike in njen obseg v Sloveniji ni bistveno zaostajal za evropskim razvojem. V prvem obdobju je bila socialna politika v Sloveniji del srednjeevropske socialne zakonodaje, v drugem obdobju pa pod močnim vplivom zahodne Evrope. Po letu 1945 se je socialna politika 45 let razvijala v razmerah socialistične ureditve. Najprej je bilo izvedeno poenotenje pravic vseh zaposlenih, nato se je širil obseg pravic in upravičencev socialne politike. Leta 1959 je bilo uvedeno posebno zdravstveno zavarovanje kmetov, leta 1972 še starostno. Obseg pravic se je širil in leta 1966 je prišlo do združitve delavske in kmečke zdravstvene skupnosti, leta 1984 je bila združena še skupnost starostnega zavarovanja kmetov v enotno skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zelo velik obseg drugih oblik socialne politike je temeljil na statusnem položaju delavcev v združenem delu, ki so bili aktivni nosilci gospodarjenja s sredstvi v družbeni lasti in uživalci pravic rezultatov svojega dela. V takih razmerah je bila socialna politika sestavni del gospodarske politike Odnos države in družbe do socialne politike se je spreminjal. V prvem ob­ dobju je država poskušala vzdrževati tako imenovani socialni mir zgolj z repre­ sivnimi ukrepi in s posebno zakonodajo ni posegala v urejanje socialnih pro­ blemov. Posledice prevelikega izkoriščanja pa je poskušala omiliti z dobro­ delnostjo in kolektivno samopomočjo, ustanavljali so delavska bolniška in pod­ porna društva. To obdobje liberalnega kapitalizma je trajalo do 80. let 19. stoletja. Z razvojem industrije in zaposlovanjem velikega števila delavcev so se razvili povsem novi odnosi med delodajalci in delojemalci. Prejšnje cehovske stanovske solidarnosti ni bilo več, država pa še ni oblikovala novih norm socialne politike. Zgolj osebna svoboda delojemalcev je bila preslabotna osnova za sklepanje res­ nično svobodnih in enakopravnih pogodb o delovnem razmerju. Obrtni red iz leta 1859 ni vseboval nobenih določb o varstvu in zaščiti pomožnih delavcev. Sele novele iz let 1883, 1885, 1895 in 1902 so vsebovale določbe o varstvu in zaščiti delavca in rokodelca. V razmerah, ko je tovarniška proizvodnja velikega obsega dušila obrtno proizvodnjo, ko so po zemljiški odvezi v kmetijstvu zavladali de- narnotržni odnosi, ki jim mali kmetje niso bili kos, ko je koncentraciji kapitala sledila koncentracija proizvodnje in trgovine, so se ustvarila nova socialna raz­ merja, ki jih je določal odnos med delom in kapitalom. V tem odnosu je bil vpliv kapitala prevladujoč. Industrijsko delavstvo oziroma tovarniški delavci so postajali najštevilčnejši delojemalci in socialno ogroženi sloj prebivalstva. Tovarniška proizvodnja je naraščala, število delavstva se je večalo in vedno očitneje se je kazalo njegovo neomejeno izkoriščanje. Za delavce v tovarnah in rudnikih ni bilo omejitve delovnega časa, delali so tudi otroci in ženske, delali so v težkih delovnih razmerah, tudi ponoči in ob nedeljah. Izplačevanje mezd je bilo samovoljno. V takih razmerah je prišlo do prve intervencije države v mezdna razmerja. Z zakonom z dne 17. junija 1883 so bili osnovani obrtni inšpektorati, ki so skrbeli za osnovno delavsko zaščito in za varstvo pri delu. Novela Obrtnega reda z dne 8. marca 1885 vsebuje določbe o pomožnih delavcih in njihovi zaščiti. Med po­ možne delavce so sodili tovarniški delavci, pomočniki, vajenci in drugi delavci ter nižji uslužbenci, ki so opravljali pomožne službe "nižje vrste"; tisti, ki so imeli "višje službe" z mesečno ali letno plačo (delovodje, mehaniki, faktorji, odpravniki, knjigovodje, blagajniki, risarji, kemiki, inženirji, ipd.), niso sodili med pomožne delavce, bili so nameščenci in imeli drugačen status kot mezdni delavci. Ta zakon je določal 11 urni delovni čas za tovarniške delavce, prepovedal truck sistem in zahteval plačevanje mezd v gotovini. Mezde so bile tedenske, odpovedni rok pa 14 dnevni. Prepovedano je bilo zaposlovanje otrok do 14 let starosti; mladoletnih delavcev od 14 do 16 let starosti in žensk pa niso smeli zaposlovati na težkih, zdravju škodljivih delih in pri nočnem delu. Podjetja so morala delovne pogoje objavljati v svojih delovnih redih, ki so morali biti na vpogled vsakomur in podvrženi kontroli državne oblasti. S tem so bili ustvarjeni temelji delavske zaščite. Njeno izvajanje pa je postalo učinkovito z uvedbo obrtnih nadzorništev in inšpektorjev dela, ki so bili organi državnih oblasti. Socialno zavarovanje pa naj bi delavcu in njegovi družini zagotovilo eksistenco v primeru bolezni, ne­ zgode in smrti, v kasnejši dobi tudi v primeru brezposelnosti. Nezgodno zava­ rovanje je vpeljal zakon z dne 28. decembra 1887, bolniško pa 30. marca 1888. Delavci niso imeli vsi enakih pravic, ugodnosti in zaščite. Delavci v rudarstvu in metalurgiji, pri državnih železnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko zavarovanje, delavci v industriji in obrti pa ne. Rudarji so imeli svojega predstavnika v rudniški upravi prek svojega zastopstva v drugi skupini rudarskih zadrug, ki jih je določal Rudarski zakon iz leta 1896, v industriji pa so dobili delavske zaupnike šele po prvi svetovni vojni. Tudi delovni čas ni bil pov­ sod enak, čeprav je bil omejen na 11 ur dnevno; bilo je veliko izjem in drugačnih določb za posamezne kategorije delavcev. Na prelomu 19. in 20. stoletja je družba aktivno posegala v razvoj in izbolj­ ševanje mezdnih razmerij z idejami in socialnimi programi socialne demokracije in krščanskega socializma. Razvile so se delavske stranke in delavske strokovne organizacije - sindikati. Svoj vrh so dosegle v splošnem revolucionarnem razpo­ loženju po prvi svetovni vojni. Z večjim razvojem industrije in rastjo delav­ skega razreda je naraščalo tudi delavsko gibanje. Delavci so se organizirano borili za izboljšanje delovnih razmer v številnih mezdnih gibanjih in stavkah. Sindikati so se ob uspešnem zaključku takih akcij sporazumevali s podjetniki s sklepanjem kolektivnih pogodb. Z njimi so urejali tudi številne probleme iz socialne poli­ tike. Tako so se minimalni delovni pogoji in socialni ukrepi, ki jih je določala država, dopolnjevali s sporazumi med delavskimi sindikati in podjetniki, zlasti glede mezd in delovnega časa. Kasneje je delovno pravo okrepilo učinek norm kolektivne pogodbe s tem, da jim je dalo moč zakona. V takih razmerah so sindikati in podjetniki s kolektivnimi pogodbami avtonomno urejali delovna razmerja in s tem posegali na področje, ki ga je prej urejala samo država. Ta proces je bil zlasti močan v tridesetih letih, v obdobju stavkovnega vala in ljud- skofrontnega gibanja pri nas in v drugih evropskih demokratičnih državah. V totalitarnih državnih režimih pa so utonili tako delavski sindikati kot svoboda delavskih akcij in kolektivnih pogodb. SL. RADENCI OTI5NI VRH® 'STLOVRtNC B j ž j jlA R IB O R » • ___ /-s ° * ® ® . I ^ - / v ____ RUSE T E Z N O n J D.LENDAVA © * 5L.CRADEC MISLINJE ZQ. BISTRICA ORMOŽ ' 3 > * ® JR ZIC BOSTANJ • LUCE .MARIJIN CRAO DOBRNA © M A J Š P E R K ©KONJICÌ •VOJNIK POLZELA® . , SV. PAVEL ® K R O P A Đ. BISTRICA K R A N J v ® ® J - L A Š K O / TR 0O V L3 E/R IN S K E TOPLICE ^ \ Z A G O R JE s ' ’ j • JU R K LO STEk' LITIJA C ©RADEČE ®® - ŠM A R TN O n . S K .LO K A L J U B L JA N A SV. LENART ■ NOVO MEST( MARTINJAK © LO ŠKA VAS RIBNICA STARI S J R Q K O Č E V JE ČRNOMELJ] ZEMLJEVID VELIKIH OBRATOV V OBMOČJU O U Z D -A V U U B U A N I. ( p o s t a n j u 3o.vi.iq3M -.) • OBRATI OO 50 DO DtLAVCCV. ® O B R A T I 2 100 A U V E Č D C L A V C I . MEJC C K 5 P O Z IT U « O U Z D 'A - -------POOČRTAN1 KRATI 50 StOEZI EKSPOZITUR OUZOA V .5 C H $ ; O B R A T O V JE 1Q1, O O T tM 3 C ^ 6 Z . 100 A U V C Č D C L A V C I. Največji industrijski centri v Sloveniji so bili Ljubljana, Kranj, Kamnik, Tržič, Maribor, Celje in Revirji. Zem ljevid prikazuje industrijske obrate p o številu delavstva zavarovanega p r i Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev kot najmočnejši ustanovi za socialno zavarovanje delavcev v Dravski banovini. Na zem ljevidu niso vrisani rudarski in metalurški obrati ter železniški, k e r niso sodili p o d Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Sloveniji. V Italiji je bila s Carto del lavoro z dne 30. aprila 1927 razglašena korporativna ureditev sindikatov kot temeljno načelo fašističnega socialnega in gospodarskega reda. Označevala je korporativno ureditev države in razglašala program socialne zakonodaje na področju dela in produkcije; odrejala je dolžnosti in pravice vsake oblike proizvodnje. Ta ureditev se je odražala v dvotirnosti delavskih in pod­ jetniških sindikatov, ki so sklepali kolektivne pogodbe in jih sami tudi izdajali. Sindikati so v višjih organizacijskih stopnjah prehajali v državne organe, v korporacije, ki so bile ustanovljene z zakonom z dne 5. februarja 1934. Svoboda sindikalnih akcij je bila omejena. Delavske stavke so bile prepovedane z Zako­ nom o ureditvi kolektivnih delovnih razmerij z dne 3. aprila 1936. V Nemčiji je nacionalni socializem uničil delavske sindikate in svobodo delavskih akcij. Težišče urejanja delovnih razmerij je prenesel na obratno organizacijo, na delodajalce in državo. Nemški nacionalni socializem je videl v obratu gospodarsko in socialno enoto; v njej naj delajo podjetniki kot vodje obrata ter delavci in nameščenci kot moštvo za pospeševanje obratnega namena in v občo korist naroda in države. Obrat-podjetje, ki mu načeluje lastnik kot vodja, naj bi bil vključen v organsko zgrajeno nemško gospodarstvo. Zakon o ureditvi nacionalnega dela z dne 20. januarja 1934 ni priznaval ne družbenih razredov ne razrednega boja. Zaradi te negacije po njegovem ni moglo biti različnih razrednih interesov niti razrednih sporov in zaradi tega niti kolektivnih pogodb, ker ni bilo potrebe po njih. Vse odnose med delavcem in podjetnikom so urejali s stališča objektivnega oce­ njevanja višjih interesov državne skupnosti. Idejo nasprotujočih si interesov je zamenjala ideja skupnosti interesov. Obrat-podjetje je postal osnovna celica nemškega nacionalnega socializma. V njem naj bi delali podjetnik kot starešina obrata in delavci ter nameščenci kot moštvo obrata skupno za napredek podjetja in za splošno korist naroda in države (1. čl. zakona o ureditvi nacionalnega dela z dne 20. januarja 1934). Problem brazposelnosti je bil rešen tako, da je bila uve­ dena splošna delovna dolžnost javno-pravnega značaja. Zaposlitve ni narekoval več zasebni interes posameznikov (tako delavcev kot podjetnikov), marveč državni interes. Odvisnega dela ni več ustanavljala pogodba (niti individualna delovna pogodba niti kolektivna), temveč odlok državne oblasti. Na slovenskem ozemlju je bilo sklepanje kolektivnih pogodb regulirano že z avstrijskim zakonom iz leta 1907 in je bilo pri nas ob nastanku nove države sklepanje kolektivnih pogodb že splošno znano in uveljavljeno kot sredstvo raz­ rednega boja in kot sredstvo za reguliranje delovnih odnosov. Sklepale so jih de­ lavske strokovne organizacije ob posredovanju delavske zbornice, inšpekcije dela in obratnih delavskih zaupnikov; registrirale in hranile so jih delavske zbornice. Podrobnejšo zakonodajo o sklepanju kolektivnih pogodb je prinesla Uredba o določanju minimalnih niezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu z dne 12. februarja 1937. Ta uredba je svobodo delavskih akcij pre­ cej omejila. Delavske strokovne (sindikalne) organizacije so bile sicer še priznane kot stranke za sklepanje kolektivnih pogodb na delavski strani, pri obveznem pomirjevalnem postopku in pri fakultativnem razsodniškem postopku pa je že odločalo skupno zastopstvo delavcev, delodajalcev in državnih oblasti. Poleg tega si je država prilastila pravico, da v določenih okoliščinah sama izdaja kolektivne pogodbe, katerih norme so bile obvezne za vse delavce in delodajalce obrav­ navanega podjetja ali stroke. Določbe navedene uredbe kažejo zelo odkrito tež­ njo po korporativističnem urejanju delovnih odnosov. Pri tem moramo upošte­ vati še prizadevanja države za okrepitev režimskih Jugorasovih delavskih sindi­ katov (zlasti v letu 1938), ki naj bi po zgledu italijanskih državnih fašističnih sindikatov postali edini zastopnik delavstva. Če sedaj upoštevamo ta dva elementa, to je pravice, ki si jih je s prej navedeno uredbo prilastila država glede urejanja delovnih odnosov, in njeno prizadevanje, da bi Jugoras postal edina državno priznana delavska strokovna (sindikalna) organizacija, vidimo, da je šel razvoj v smeri uvajanja korporativnega urejanja delovnih odnosov po zgledu italijanskega fašizma. Vendar je bil ta raz­ voj zaustavljen; zaustavljen je bil predvsem zaradi vedno močnejše akcijske enotnosti delavstva. Tudi razpust in prepoved delovanja Ursovih sindikatov 24. decembra 1940 ni mogel ustvariti okoliščin za imenovanje Jugorasa kot edinega priznanega zastopnika delavstva. Nastanek Jugoslavije je zavrl razvoj mezdnih odnosov v modernejše oblike delovnih razmerij. Nova okvirna delavska zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 1922, je predvsem poenotila delavsko zaščito v vsej državi. Večjih in novih pravic delavcev iz delovnega razmerja pa ni prinesla veliko. Tudi prejšnja neenakost doseženih pravic iz delavske zaščite in socialnega zavarovanja posameznih kate­ gorij delavcev in nameščencev je še naprej ostala. Glavne pridobitve razvoja de­ lovnih razmerij med obema vojnama so bile: uvedba 8 urnega delovnika 30. decembra 1918, uvedba delavskih zaupnikov 18. decembra 1918, podpiranje brez­ poselnih 5. decembra 1918, uvedba delavske zbornice kot interesne predstavnice delavcev in nameščencev 21. maja 1921, stanovanjska zaščita od 6. junija 1918 do 1. novembra 1929, začetek izvajanja pokojninskega zavarovanja vseh delavcev 1. septembra 1937 in Uredba o določanju minimalnih mezd z dne 12. februarja 1937. Zakon o zaščiti delavcev iz leta 1922 je zaposlene še naprej delil na po­ možno osebje - delavce in na "osebe, katerim se poverjajo posli višje vrste (po­ slovodje, knjigovodje, blagajniki, inženirji, ipd.)". Delavci so prejemali tedenske mezde, ki so bile določene z urno ali akordno mezdo; dnevničarji so prejemali dnevno mezdo. Nameščenci so prejemali mesečne plače. K mezdam in plačam so prištevali različne doklade: družinske, draginjske, premijske, dodatek za delo ob nedeljah in praznikih, za podaljšano delo. Za potrebe socialnega zavarovanja so bili delavci v industriji in obrti razvrščeni v 12 mezdnih razredov, rudarji v 6 kategorij, železničarji v 3 kategorije s po 10 razredi, nameščenci pa v 12 plačilnih razredov. Mezda iz določenega mezdnega razreda se je imenovala zavarovana mezda. Služila je za določanje vseh prispevkov in za višino pravic iz socialnega zavarovanja. Mezdni sistem je bil kombinacija časovnih in akordnih norm s trendom zviševanja akordnega sistema. Leta 1928 je časovno mezdo prejemalo 53% delavcev in akordno 47%, leta 1930 pa časovno mezdo samo še 44% in akordno 56%. Akordni sistem je bil vpeljan predvsem za nekvalificirane in pri­ učene delavce, ki so bili v večini, kvalificiranih je bilo samo 20%. Zlasti neugodna je bila kvalifikacijska struktura zaposlenih žensk in te so delale skoraj izključno na akord. Tarifne lestvice podjetij so vsebovale veliko število različnih akordnih in časovnih norm. V tekstilnih tovarnah npr. jih je bilo nad 80. Večinoma so bile urejene in določene v podjetniških kolektivnih pogodbah ali v panožnih (tek­ stilna, gradbena). Leta 1937 je država začela določati minimalne mezde. Vendar so bile določene samo minimalne mezde nekvalificiranih delavcev in so znašale 2 do 3 din na uro glede na uvrstitev kraja v tri draginjske razrede. Po vidovdanski ustavi je bila država zadolžena za izvajanje socialne politike in je imela ministrstvo socialne politike. Država je izdajala zakone in uredbe za zaščito in zavarovanje delavcev. Okvirni zakoni so bili: Zakon o inšpekciji dela, Zakon o zaščiti delavcev in Zakon o zavarovanju delavcev. V njih so bile tudi do­ ločbe o 8-urnem delovniku, o delavskih zbornicah, delavskih zaupnikih in sin­ dikalni svobodi. Ministrstvo za socialno politiko je prek svojih organov tudi nadziralo izvajanje teh določb. Potrebno materialno osnovo za izvajanje socialne politike so prevzele samoupravne ustanove delavske zaščite (borze dela, delavske zbornice) in socialnega zavarovanja okrožni urad za zavarovanje delavcev - OUZD, humanitarni in bolniški sklad državnega prometnega osebja, bratovske skladnice, pokojninski zavod za nameščence) z lastnim finansiranjem, ki so ga zagotavljali delavci in delodajalci z obveznimi prispevki od izplačanih mezd. Država je iz proračuna finančno sodelovala samo v izrednih primerih z enkratnimi ali občasnimi dotacijami. Na zakonodajnem in finančnem področju se je država angažirala skoraj samo pri reševanju socialnega vprašanja delavstva. Socialno skrbstvo in reševanje socialnih vprašanj ostalih ljudi v stiski je prepustila v reševanje banovinam in občinam. Socialno zavarovanje ni bilo enotno izvedeno z enakimi pravicami za vse zaposlene delavce, niti splošno. Rudarji so bili zavarovani v okviru krajevnih bratovskih skladnic pri rudarskih in metalurških podjetjih, ki so bile podrejene glavni bratovski skladnici s sedežem v Ljubljani. Ustanove za zavarovanje železničarjev so bili humanitarni in bolniški fondi državnega prometnega osebja pri direkcijah državnih železnic. Vse te ustanove so za svoje zavarovance izvajale bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje. Javni in privatni nameščenci so bili bolniško in nezgodno zavarovani pri Trgovskem bolniškem in podpornem društvu, pokojninsko pa pri Pokojninskem zavodu za nameščence v Ljubljani. Državni uslužbenci so bili zavarovani pri državnem pokojninskem skladu. Vsi delavci, ki so imeli pravico do socialnega zavarovanja samo po Zakonu o za­ varovanju delavcev z dne 14. maja 1922, so imeli samo bolniško in nezgodno zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje za te delavce, to so bili predvsem delavci zaposleni v industriji in obrti, je bilo uvedeno šele 1. septembra 1937. Za iz­ vajanje tega zavarovanja je bil Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, ki je obsegal vso Slovenijo in imel svoj sedež na Miklošičevi cesti v lastni stavbi, kjer domuje slovensko zdravstveno zavarovanje še sedaj. Za izvajanje zdravljenja in zdravstveno zaščito je imel Okrožni urad svoje ambulante v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ptuju in v Kranju. Za delavstvo tobačne tovarne v Ljubljani, v papirnici v Vevčah, v tovarni Westen v Celju, v slad­ kogorski papirnici in v tekstilni tovarni v Litiji so ordinirali zavodovi zdravniki v ordinacijskih prostorih teh tovarn. V Jurkloštru, Kropi, Kamni Gorici, Kokri, Goričanah, v Loškem potoku in v Borovnici so zavodovi zdravniki ordinirali sa­ mo po nekaj dni v tednu. Nezgodne postaje je imel zavod v Ljubljani, Mariboru in Kranju. V Tržiču in Ljubljani je bila organizirana posvetovalnica za matere in otroke. K zavodovim zdravstvenim ustanovam so sodila tudi kopališča in fizi­ kalna zdravilišča v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Urad se je za zdravljenje svojih zavarovancev posluževal tudi drugih zdravstvenih ustanov in je imel tam svoje zdravnike in prostore in sicer kopališče Radio-Therma v Laškem, okrevališče Jadran na Rabu, zdravilišča za pljučno tuberkulozo na Golniku, v Klenoviku, Brestovcu in Vurbergu ter zdravilišče za kostno tuberkulozo v Kraljeviči. Poslu­ ževal se je tudi javnih bolnišnic v Sloveniji in univerzitetne klinike v Zagrebu. Urad je imel lastne pritituberkulozne dispanzerje v Ljubljani, Mariboru, Celju in v Slovenj Gradcu. Posluževal se je tudi zasebnih in državnih dispanzerjev. Trgovski in javni nameščenci so imeli še svoj Slajmarjev dom v Ljubljani. Rudarji in metalurgi so imeli svoje lastne bolnišnice v Trbovljah, na Jesenicah in v Črni, v Krmelju, Hrastniku in Zagorju so imeli še manjše začasne bolnišnice; zdravstvene ambulante so imeli pri vseh krajevnih bratovskih skladnicah v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Kočevju, Laškem, Velenju, Krmelju, Brestanici, na Jesenicah, v Celju, Štorah, na Mežici, v Prevaljah in na Ravnah. Železničarji svojih bolnišnic in sanatorijev niso imeli. Imeli so pa razvejano mrežo 45 lastnih ambulant. Imeli so lastni oddelek pri zdravilišču Golnik, v Vrnjački banji in v Rogaški Slatini, za zdravstveno okrevanje železničarskih otrok pa mladinski dom v Martuljku. Največ zavarovancev (83%) je imel Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani; železničarjev in rudarjev je bilo bistveno manj. Za vzdrževanje in de­ lovanje delavskih zdravstvenih ustanov in za izplačevanje bolniških podpor so od zavarovancev pobrali letno okrog 100 milijonov din obveznih prispevkov, za pokojnine pa še dodatnih 100 milijonov din, kar je znašalo približno toliko, ko­ likor je bilo pobranih vseh direktnih davkov v Dravski banovini. To so bila kar velika sredstva, zlasti če upoštevamo, da je delavstvo takrat predstavljalo manj kot polovico prebivalstva. Bolnišnične in zdravstvene ustanove so dokaj ustrezno pokrivele vso Slovenijo razen Dolenjske. Materialne možnosti za reševanje socialnih problemov ostalih kategorij ogroženega prebivalstva in za razvoj socialnega skrbstva so bile mnogo slabše. To obliko socialne politike so izvajale občine iz svojih proračunskih sredstev, iz kreditov in iz ubožnih skladov. Glavno breme socialnega skrbstva je šlo iz občin­ skih proračunov. Občine so za socialno skrbstvo dajale 6 do 8% svojih prora­ čunskih sredstev. Obseg teh sredstev je bil odvisen od velikosti in gospodarske razvitosti občin. Zlasti pereče je bilo izvajanje socialnega skrbstva podeželskih občin s prevladujočim deležem kmečkega prebivalstva, ki je bilo brez vsakršnega socialnega zavarovanja. Ves čas so bile velike potrebe po tem zavarovanju, možnosti pa majhne. Za obvezno zavarovanje kmečkega prebivalstva je pri­ pravila predlog že avstrijska vlada in ga dala 1909 v razpravo, a ni uspel. Pri nas je J. E. Krek leta 1909 na široko propagiral starostno in zdravstveno zavarovanje kmečkega ljudstva, a materialne možnosti takrat tega niso omogočale. Leta 1938 je kmečko zavarovanje predlagala slovenska kmetijska zbornica, a tudi takrat to ni bilo izvedljivo. Zaradi neustrezne posestne strukture številčno prevladujoči mali kmetje finančnih bremen socialnega zavarovanja takrat niso zmogli. Rev­ ščine in socialnih problemov je bilo med kmečkim prebivalstvom veliko. Social­ nopolitičnih ukrepov ni bilo, organizirane kolektivne samopomoči tudi ne (kme­ tijsko zadružništvo je imelo drugačne naloge). Socialne probleme so reševali sko­ raj samo z dobrodelnostjo. Socialno skrbstvo podeželskih občin je bilo zelo skromno. Majhno je bilo število redno podpiranih občanov in še te podpore so bile bolj miloščine kot pa socialno skrbstvo. V vseh občinskih zavetiščih za one­ mogle na podeželju je bilo komaj za 240 oseb prostora. Večina občin takih zavetišč sploh ni imela. Na podeželju je bila še zelo razvita oskrba onemoglih občanov po hišah in beračenje. Beračiti so morali pogosto tudi tisti onemogli občani, ki so bili v občinskih zavetiščih ali prejemali občinske podpore, ker je bila ta preskrba nezadostna. Oblike socialnih pomoči so bile raznolike. Najpogostejše so bile denarne podpore, občasne podpore v obliki hrane, kurjave in obleke. M IKA- WDJVEÜE BFEUE D ELA V SK EG A ZAVKRMnU e e l y i t W K b o 3U EH W SS * « n » * O t E H D 330»d)0»0f}0 H * S S X r . X C 5 S S Ì 4 M t 'O O i - U ’* v. - rt«. « 1 M O N C V D IM A IlJt V - Poškodbe, bolezni prebavil in revma so bile posledica neustreznih delovnih razmer, tuberkuloza slabih socialnih razm er in revščine, porodniške pa odraz velikega deleža ženske delovne sile 1922-1933. V mestnih občinah je bilo več sredstev za izvajanje socialnega skrbstva. V podeželskih občinah je prišlo za socialno skrbstvo okrog 8 din na prebivalca, v mestnih pa 70 do 100 din. Vendar so bile v mestih tudi potrebe večje in življenje dražje. Mestne občine Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj so imele socialnopolitične urade in organizirano obliko socialnega skrbstva. Socialno skrbstvo je obsegalo: starostno oskrbo onemoglih občanov, mladinsko skrbstvo, delavsko skrbstvo in podpiranje socialnih in dobrodelnih organizacij. Po obsegu najpomembnejša je bila starostna preskrba. Po podatkih za leto 1929 je bilo starostnih oskrbovancev v Ljubljani 1.238, v vseh štirih avtonomnih mestih pa 2.556. Za njihovo starostno preskrbo so ta mesta prispevala 4,851 milijonov din, največ v Ljubljani in sicer nekaj čez 3 milijone din. Polovica teh sredstev je bila porabljena za vzdrževanje mestnih zavetišč za onemogle, kjer je prebivalo 422 oskrbovancev. Za okrog 1.500 onemoglih oseb so izplačevali redne in izredne denarne podpore, ki so znašale po 1.700 do 2.500 din letno, kar je bilo manj kot 1/ 3 eksistenčnega minimuma. Razen teh so bile še druge oblike starostne preskrbe: obleka, obutev, zdravila, prehrana in drva, oskrba bolnikov na domu, oskrba onemoglih občanov v zunanjih zavodih. Mladinsko skrbstvo je obsegalo redne in izredne denarne podpore, obleko in obutev, podpore za šolske potrebščine, oskrbo v dnevnih zavetiščih in v za­ vodih; manjše vsote in za manjše število otrok so izplačevali za počitniške kolonije, varstvo, rejnine. Iz mladinskega skrbstva je dobilo pomoč 995 otrok v višini 1,678.305 din. Za delavsko skrbstvo so mestne občine namenile 445.000 din. Te vsote niso delili individualnim koristnikom, pač pa skladu za brezposelne, za vajence, za delavske izobraževalne tečaje in za delavsko zatočišče (v delavskem domu), kjer so se brezposelni delavci in iskalci zaposlitve na potovanju lahko spočili in pozi­ mi ogreli. Dobrodelne in socialne organizacije so avtonomna mesta podprla z vsoto 431.500 din. V okviru socialnega skrbstva so bila še sredstva, ki so jih mestne občine namenjale za reševanje stanovanjskih vprašanj socialno ogroženih občanov. Ta sredstva so do leta 1929 znašala 92 milijonov din (samo v Ljubljani 61,933.326 din) in z njimi je bilo zgrajenih 960 stanovanj. Občine so pomagale pri reševanju stanovanjskih vprašanj tudi na druge načine: odstop občinskih zemljišč za izgradnjo številnih barakarskih naselij, jamstvo za stanovanjsko posojilo, prodaja poceni občinskega zemljišča za zidavo, popravilo starih hiš, denarna podpora, določanje maksimiranih stanarin, zaščita stanovalcev. Obseg sredstev za socialno politiko in občinsko socialno skrbstvo, ki je šel iz proračunov, je bil omejen na razmeroma nizek delež, manj kot 1/10 proračuna. Delež prebivalstva, ki se je vzdrževal z odvisnim delom (delavci, uslužbenci), je prispeval pomemben delež državnega in občinskih proračunov. Uslužbenski davek, ki so ga plačevali delavci in uslužbenci, je znašal 2,8% do 5,8% in skupna vsota je leta 1929 znašala 47,319.766 din, kar je bilo za 10 milijonov din več kot je znašala vsa zemljarina skupaj z dopolnilnim davkom. Delavci- in nameščenci so z davkom na svoje delo prispevali 1/ 5 proračunskih sredstev Dravske banovine. Obseg socialne politike je bil tako utemeljen tudi s tem deležem. S spre­ minjanjem gospodarske strukture se je spreminjala tudi družbena struktura prebivalstva. Težišče gospodarskega dogajanja se je od pretežno samolastniškega kmetijstva prenašalo na nekmetijsko področje. Na tem področju pa je bilo poleg samostojnih podjetnikov še odvisno delavstvo. Socialna politika je postajala vzpo­ redna politika gospodarski politiki. LITERATURA Stojan Bajič: Delovno pravo. Ljubljana 1936. Rudi Kyovsky: Učbenik delovnega prava in socialnega zavarovanja. Ljubljana 1961. Anton Kržišnik: Socialna politika (skripta). Ljubljana 1967. Alois Brusatti: Oesterreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus zum Staendestaat. Wien 1965. France Kresal: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1998. Jurij PEROVŠEK* SLOVENCI IN JUGOSLOVANSKA SKUPNOST MED SVETOVNIMA VOJNAMA Namen pričujočega prispevka je predstaviti poglede slovenske politike na jugoslovansko državo v letih 1918-1941, ko so Slovenci - že na osnovi nepo­ sredne izkušnje jugoslovanske politične, državnopravne, kulturne, jezikovne in gospodarske stvarnosti - prvič vsestransko premislili svoj odnos do Jugoslavije kot politično-zgodovinskega okvira svojega nacionalnega razvoja. Za omenjena leta je značilno, da so v Sloveniji zagovarjali različne, ostro nasprotujoče si na­ cionalne koncepte, hkrati pa so se tudi zelo kompleksno opredeljevali o politično nenehno prisotnem vprašanju narodnopolitičnega in državnopravnega značaja jugoslovanske skupnosti. To opredeljevanje je s historičnega vidika še posebej zanimivo zato, ker so Slovenci pred jugoslovanskim državnim zedinjenjem, 1. decembra 1918, v okviru novembra 1918 obstoječe državne skupnosti habs­ burških Jugoslovanov - Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) - prvič v svoji moderni zgodovini dosegli lastno nacionalno državnost in so samostojno odločali o vseh vprašanjih, ki pogojujejo neodvisnost in suverenost posamezne narodne skupnosti. Ker se je po oblikovanju jugoslovanske države leta 1918 slovenska nacionalna politika odločilno razhajala prav ob vprašanju slovenske na­ rodnopolitične samostojnosti in je v njenem podpiranju ali zanikanju uteme­ ljevala različno razumevanje jugoslovanske države, je zato vsekakor treba opo­ zoriti na ključne značilnosti narodnopolitične emancipacije, ki je novembra 1918 spremljala Slovence na poti v prvo jugoslovansko skupnost. Država SHS, ki je predstavljala politični okvir slovenske narodne emancipacije neposredno po prvi svetovni vojni, je obstajala od 29. oktobra 1918, ko so Slo­ venci, Hrvati in Srbi, ki so do tedaj živeli v avstroogrskem državnem okviru, sočasno pretrgali državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko, do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Obsegala je Slovenijo (brez Prekmurja), Hrvaško (brez Medji- murja) ter Bosno in Hercegovino. Državi SHS je načeloval tedanji vodilni slo­ venski politik, predsednik Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec, ki je bil obenem tudi predsednik Narodnega Viječa Slovencev, Hrvatov in Srbov v Za­ grebu (Narodno Viječe), najvišjega organa oblasti v Državi SHS. Država SHS je uresničevala vsa načela, ki jih zahteva mednarodno pravo za nastanek in obstoj držav. Imela je svoje državno ozemlje, ki je nastalo potem, ko so južnoslovanske dežele prekinile državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko. Prav tako je imela svoje prebivalstvo, saj je z 29. oktobrom 1918 prebivalstvo južnoslovanskih dežel iz Avstro-Ogrske pripadalo novi Državi SHS. Država SHS je imela tudi svojo lastno organizirano oblast, kajti v južnoslovanskih deželah bivše monarhije po njihovi državni odcepitvi vodilni organi Avstro-Ogrske niso več izvrševali suverene oblasti, pač pa so jo posamezne pokrajinske (narodne) vlade. Na ravni celotne države pa je bilo nosilec oblasti zagrebško Narodno Viječe, ki je bilo v Državi SHS najvišja, navzven pa neodvisna in torej suverena državna oblast. Čeprav Država SHS mednarodno ni bila priznana, pa ne moremo reči, da ni obstajala kot mednarodni subjekt. Antantne sile so namreč s svojim ravnanjem le pokazale, da v določeni meri upoštevajo državnopravno spre­ membo, ki je na jugu Avstro-Ogrske nastala 29. oktobra 1918. Tako je zavezniški glavni poveljnik na solunski fronti, francoski general Louis Franchet d'Espérey 6. novembra 1918 v imenu zavezniških vojaških sil na vzhodu pozdravil "jugo­ slovansko Narodno Viječe v Zagrebu in Ljubljani kot tudi novo kopensko in po­ morsko jugoslovansko oboroženo silo" in "jugoslovanske enote v Zagrebu in Ljubljani". Poleg tega sta Državo SHS nedvoumno mednarodno priznali Nemška Avstrija in Madžarska demokratična republika. Tako je nemškoavstrijski Narodni zbor, ki je 30. oktobra 1918 prevzel vso oblast na svojem ozemlju, naznanil predsedniku ZDA Woodrowu Wilsonu ustanovitev nemškoavstrijske države ter obenem priznal češkoslovaško državo in Državo SHS. Devetega novembra 1918 je Državo SHS priznala tudi Madžarska demokratična republika. Vzporedno s tem se je upoštevanje obstoja Države SHS zelo jasno pokazalo še z vzpostavljanjem mednarodnih diplomatskih odnosov med Poljsko, Češko in Državo SHS, enako pa je bilo razvidno tudi iz diplomatskih sporočil in prošenj, ki so jih novembra 1918 na zagrebško Narodno Viječe naslovili dunajski apo­ stolski nuncij (kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora), nizozemska kra­ ljevska vlada, ameriško poslanstvo iz Berna, romunski Narodni svet, danski ministrski predsednik ter bavarsko poslanstvo na Dunaju. Poleg tega se je v diplomatskem vrhu takratne sovjetske Rusije uveljavilo stališče o suverenosti za­ grebškega Narodnega Viječa. Takratni ljudski komisar za zunanje zadeve Georgij Vasiljevič Čičerin je novembra 1918 podpisal dokument, v katerem je sovjetska vlada priznala oblast "Jugoslovanskega Narodnega veča s sedežem v Zagrebu". Pozabiti pa tudi ne smemo na dejstvo, da je 8. novembra 1918, na znani ženevski konferenci o jugoslovanskem zedinjenju, v imenu srbske kraljevske vlade njen predsednik in minister za zunanje zadeve Nikola Pašič priznal zagrebško Na­ rodno Viječe "kot reprezentanta in vlado" Slovencev, Hrvatov in Srbov iz nek­ danje monarhije. To je pomenilo, da je srbska vlada s priznanjem Narodnega Viječa priznala tudi novo Državo SHS. Tako oceno potrjuje izjava srbskega prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića ob jugoslovanski državni združitvi 1. decembra 1918. Prestolonaslednik Aleksander je tedaj izjavil, da razglaša "zedinjenje Srbije z deželami neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev". Država SHS je torej predstavljala stvarno državno formacijo, v kateri so Slovenci, Hrvati in Srbi iz bivše Avstro- Ogrske monarhije živeli v novembru leta 1918. V Državi SHS, v kateri so Slovenci za kratek čas zaživeli kot nacionalno svoboden in politično samostojen narod, je njihov nov zgodovinski položaj te­ meljil v notranji ureditvi Države SHS, v kateri je glede na dejansko stanje Slo­ venija imela tako stopnjo državnopravne samostojnosti, kakršno sicer poznamo pri ločenem državnem obstoju. Samostojnost Slovenije je bila vzpostavljena skozi gt 1 V Ljubljani, dne 4. novembra 1918. Letnik I. URADNI Narodne vlade SHS v Razglasi Narodna vlade. 1 . Državljani! Predsedništvo Narodnega veča v Zagrebu kot vrhovna oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov je na predlog Narodnega sveta v Ljubljani za Slovenijo imenovalo to-le vlado: Predsednik: Josip vite« Pogačnik. Oddelek za notranje zadeve: dr. Janko Brejc. Oddelek za prehrano : dr. Ivan Tavčar. Oddelek za uk in bogočastje : dr. K arel Verstovšek. Oddelek za pravosodje: dr. Vladimir Ravnihar. Oddelek za socialno skrbstvo: Anton Kristan. Oddelek za finance : dr. Vekoslav Kukovec. Oddelek za promet : dr. Pavel Pestotnik. Oddelek za industrijo in trgovino : dr. K arel Triller. Oddelek za javna dela in obrt: inženir Vladimir Remec. Oddelek za poljedelstvo: prelat Andrej Kalan. Oddelek za narodno obrambo : dr. Lovro Pogačnik. Oddelek za zdravstvo : dr. Anton Brecelj. Vlada si je v svesti, da je prevzela za prehodno dobo do končne ureditve naše edinstvene države težko in odgovorno dolžnost. To dolžnost bo mogla vršiti le s pomočjo in podporo Vas vseh. Državljani! Združite vse svoje sile v blaginjo naše domovine! Vzdržujte red in mir! Vsi dosedanji zakoni in vse dosedanje naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse narodne vojaške in civilne oblasti ter uradi, - dokler vlada drugače ne ukrene. Nihče ni upravičen, si sam delati pravice. Rojaki, spoštujte imetje, čast in poštenje drugorodnih sodržavljanov! Vojaki, bodite na službo domovini; gre za Vaš lastni dom! Zvesta velikim načelom, v katerih imenu smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu. V L ju b lja n i, dne 31. oktobra 1918. Josip vitez Pogačnik s. r. predsednik. Prva številka Uradnega lista N arodne vlade SH S v Ljubljani, v kateri j e bilo razglašeno imenovanje p rv e slovenske nacionalne vlade. V tem razglasu j e bilo p o le g sestave slovenske N arodne vlade tudi objavljeno naj državljani nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov spoštujejo r e d in m ir ter da vsi dotedanji zakoni in n aredbe ostanejo še nadalje v veljavi. I - S S T Ljubljani. razmerje med vrhovnim organom oblasti v Državi SHS - zagrebškim Narodnim Viječem in Narodno vlado SHS v Ljubljani (Narodna vlada). V tej, že leta 1918 prvi svobodno in demokratično oblikovani slovenski nacionalni vladi, so bili z izjemo za zunanje zadeve združeni vsi najvišji organi naredbodajne in izvršne oblasti, ki jih ima država. Narodno vlado so sestavljali predstavniki vseh tedaj obstoječih slovenskih političnih strank: katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS), liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in delavske Jugoslovanske so­ cialnodemokratske stranke (JSDS). Najmočnejša stranka v Narodni vladi je bila SLS, ki je v njej imela šest svojih predstavnikov, sledili pa sta ji JDS s petimi in JSDS z enim predstavnikom. Slovenska Narodna vlada je poleg svojega pred­ sednika, Josipa viteza Pogačnika (pripadal je SLS), imela dvanajst upravnih od­ delkov, t. i. poverjeništev: poverjeništvo za notranje zadeve, za prehrano, za uk in bogočastje, za pravosodje, za socialno skrbstvo, za finance, za promet, za industrijo in trgovino, za javna dela in obrt, za poljedelstvo, za narodno obrambo in za zdravstvo. S tem je bila utemeljena takratna slovenska državnost, ki jo je potrdila tudi posebna Naredba o prehodni upravi. To naredbo je sporazumno z Narodnim Viječem 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. Z njo je Narodno Viječe prepustilo Narodni vladi, da samostojno upravlja slovensko ozemlje "kot del narodne, svobodne, neodvisne, na demokratičnih načelih urejene države SHS". Lastna nacionalna državnost, ki jo je slovenski narod živel novembra 1918 pa v novi državni skupnosti - Kraljevini SHS (leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo) - ni imela nikakršnega vpliva na nadaljnji slovenski narodnopolitični razvoj. To se je pokazalo že v prvih dveh mesecih po jugoslovanski združitvi, ko je bila s posebnim ukazom prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića 20. januarja 1919 ukinjena slovenska Narodna vlada. Namesto nje je bila oblikovana po sestavi že močno skrčena Deželna vlada za Slovenijo. Deloma dopuščena upravna avtonomija Slovenije se je končala 12. julija 1921, ko je bila v skladu z določili Vidovdanske ustave, sprejete 28. junija 1921, ukinjena Deželna vlada za Slovenijo. Ukinitev Deželne vlade za Slovenijo je bila naravna posledica unitarno- centralistično opredeljenega državnega razvoja jugoslovanske skupnosti, kajti Vidovdanska ustava je ta razvoj utemeljila izključno le v načelu jugoslovanskega narodnega unitarizma in državnega centralizma. Uzakonjala je jugoslovansko nacionalno enotnost, kajti po njenih določilih so bili Slovenci, Hrvati in Srbi (drugih nacionalnih imen ni ustava niti omenjala) zgolj "plemena" namišljenega enotnega jugoslovanskega naroda. Poleg tega je Vidovdanska ustava vzpo­ stavljala tudi strogo centralistični državni ustroj. Na enak način je bil narod­ nopolitični in državnopravni razvoj v jugoslovanski državi utemeljen tudi v Oktroirani ustavi, ki jo je po uvedbi svoje diktature, 6. januarja 1929, kralj Alek­ sander Karadordevič razglasil 3. septembra 1931. Tako sta ustavno uzakonjeni jugoslovanski narodni unitarizem in državni centralizem pomenila resnico jugoslovanske države v celotnem obdobju med leti 1918-1941. Vprašanje, kako opredeliti svoje poglede na unitarnocentralistično in slovenski narodnostni razmah pobijajočo jugoslovansko državno realnost, je v prvi jugo­ slovanski skupnosti odločilno označilo razmerje med Slovenci in Jugoslavijo, med narodom in državo. Slovenci so se na to vprašanje odzvali različno. Slovenska politika in narodna tvornost sta se namreč pri tem znašli na odločilnem razpotju: ali sprejeti utopitev v izmišljenem jugoslovanskem narodu, ki naj bi predstavljal edino logično nacionalno podobo po velikosrbski roki urejene unitarno- centralistične Jugoslavije, ali pa se taki nacionalni usodi upreti ter se na osnovi zavesti o posebni slovenski narodni individualnosti boriti za pravico do svojega jezika, kulture in lastne nacionalne državnosti, ki bi jo zagotovila avtonomistično ali federativno preurejena jugoslovanska državna zveza. Tako je razpotje med tema dvema odločitvama določalo odnos Slovencev do narodnopolitične in dr­ žavne realnosti prve jugoslovanske skupnosti ves čas do leta 1941. Centralistični reiim. Ilustracija iz dnevnika Jugoslavija (22. 11. 1922), k i j e izhajal v Ljubljani. Ponazarja bistvo državne ureditve v Kraljevini SH S: centralistični pajek j e spletel m režo n ad Srbi, Hrvati in Slovenci in v n jej jih zadržuje z m ečem v vsaki izm ed svojih številnih nog. Temeljna delitev slovenske nacionalne politike na unitarno-centralistični in avtonomistično-federalistični narodnoprogramski pol, se navadno povezuje s tradicionalnim katoliško-liberalnim sporom, ki se je po oblikovanju jugoslovanske države odrazil tudi v pogledih na nacionalni problem. To v glavnem drži, saj sta bili vodilni politični sili, prek katerih so se v letih 1918-1941 izražala naspro­ tovanja v slovenski nacionalni politiki, katoliška Slovenska ljudska stranka (ozi­ roma v drugi polovici tridesetih let slovenski del vsedržavne Jugoslovanske ra­ dikalne zajednice) in večinski del liberalnega tabora, ki je bil v dvajsetih letih organiziran v vsedržavni Jugoslovanski demokratski stranki oziroma Samostojni demokratski stranki, v tridesetih pa v vsedržavni Jugoslovanski nacionalni stranki. Toda ob njiju je bodisi unitarnocentralistično bodisi avtonomistično-fe- deralistično stališče podpiralo še več drugih idejno in politično raznolikih poli­ tičnih organizacij in strank. Tako so jugoslovansko unitarnocentralistično usme­ ritev razen liberalcev, organiziranih v Jugoslovanski demokratski stranki (leta 1924 preimenovani v Samostojno demokratsko stranko) in v Samostojni kmetijski stranki (ta je podpirala unitaristični program do srede dvajsetih let), zagovarjali tudi v slovenskem delu Narodno radikalne stranke (NRS), v slovenskem delu Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) in sprva tudi v slovenskem delu Komu­ nistične stranke Jugoslavije (KSJ). Vsem omenjenim strankam je kot zagovor­ nicam unitarizma in centralizma bilo skupno prepričanje, da predstavlja obliko­ vanje enotnega jugoslovanskega naroda logičen in tudi zgodovinsko nujen za­ ključek do tedaj nepovezanega razvoja posameznih južnoslovanskih etnij. Nji­ hovo zbiranje v novo, višjo in politično močnejšo jugoslovansko narodno skup­ nost naj bi zato predstavljalo narodnodržavni smisel bivanja v centralistični Jugoslaviji, saj le taka država izravnava vse narodne, kulturne, gospodarske in državnopravne razlike med njimi. Vendar pa je kljub enakemu narodno- programskemu konceptu slovenskih unitarističnih sil le liberalni tabor ostajal glavni in najpomembnejši nosilec unitarističnega in centralističnega programa v takratni slovenski družbi. Ostali unitaristični politični subjekti ali - tako kot slo­ venski del SSJ - niso posebej poudarjali svojih narodnodržavnih stališč, ker so vedeli, da so v Sloveniji nepriljubljena, ali pa - tako kot NRS - niso imeli po­ membnejšega mesta v slovenski politiki. Med njimi pa je prišlo tudi do programskih preokretov v gledanju na nacionalni problem. Tako je KSJ, ki je do leta 1923 zagovarjala izrazito unitarističen in centralističen narodnodržavni pro­ gram, v tem letu skozi široko teoretsko javno razpravo o narodnem vprašanju, ki je več mesecev tekla v legalnem strankinem tisku, spremenila svoje poglede na narodno problematiko. Na svoji III. državni konferenci januarja 1924 v Beogradu ni več zanikala mnogonacionalnega značaja jugoslovanske države. Od tedaj dalje je priznavala obstoj različnih jugoslovanskih narodov in njihovo pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve, v nasprotju s svojim prejšnjim centralističnim državnopravnim programom pa je zagovarjala federativno obliko državne ureditve. Tako je liberalna politika, čeprav se je med liberalci v dvajsetih in nato še v tridesetih letih pojavil tudi povsem izviren avtonomistični narod­ nopolitični tok, v času med svetovnima vojnama na Slovenskem vzpostavljala in vzdrževala kontinuiteto jugoslovanskega unitarizma in centralizma. Če sedaj strnemo glavna stališča in ocene, ki jih je unitaristični liberalizem oblikoval glede slovenske narodne problematike in jugoslovanske države, je treba poudariti, da je ostro odklanjal vsako pot, ki bi vodila v federalizem. Pri tem pa je bil - po besedah slovenskega liberalnega prvaka iz dvajsetih let dr. Gregorja Žerjava, izrečenih 3. februarja 1924 - temeljni namen liberalcev naslednji: "Slo­ v e n sk i d e l naroda p r e v e s ti v J u g o slo v e n stv o , na dan ih u sp e h ih našega k u ltu r ­ n ega in g o sp o d a rskeg a dela g ra d iti n a p re j v sm e ri čim večje z d r u ž itv e , u d e j­ s tv o v a ti o rg a n iza to rn e slo v e n s k e sp o so b n o sti v vseh delih naroda, da zra ste m o v n e r a zd v o jn o ju g o s lo v e n s k o celoto, z d r u ž iti vse ustvarjajoče sile m e d S lo ve n c i v to akcijo, to j e že lja s lo v e n s k e dem okracije. S tem b i b il za S lo v e n c e p ro b le m m alega naroda p o v o ljn o rešen. " Vztrajanje pri unitarnocentralistični jugoslovanski državi je večinski del poli- slovenskega liberalnega tabora nenehno poudarjal tudi kasneje. Najbolj odmevno jsme- jeta 1935, ko so slovenski unitaristični liberalci v t. i. Pohorski deklaraciji, obli- (leta kovani 19. in 20. avgusta 1935 poudarili, da so Srbi, Hrvati in Slovenci "v etni- -tijski čnem o ziru e n narod", jugoslovanski narodni unitarizem pa "čuvstvo n o tra n je, p o 'arjali u sodi p o v z r o č e n e p o v e z a n o s ti Srbov, H r v a to v in S lo v e n c e v in p rep riča n je, da delu tvorim o v si e n o ed in ico , k a te re n iti e d e n d e l n e b i m o g e l ž iv e ti sv o b o d n o in omu- n e o d v isn o življen je". Zato je deklaracija opozarjala, da se "Jugosloveni k o t n a ro d 3vor- ( .) m o rejo ra zv ija ti sa m o v u n ita rističn i državi". >Iiko- Seveda je sprejemanje in podpiranje unitaristične in centralistične jugoslo- 1 za- vanske države med Slovenci imelo tudi svoj politični antipod. Velika večina Nji- Slovencev namreč od Jugoslavije ni pričakovala zanikanja slovenske narodne kup- individualnosti in utesnjenosti v jugoslovanski centralistični državni obroč. Tako tični so se prve zahteve po avtonomistično-federativnem preoblikovanju jugoslo- e in vanske države v slovenski politiki pojavile že v letih 1921-1922, izrazili pa so jih ino- avtonomistični državnopravni program SLS, predložen Ustavodajni skupščini tajal Kraljevine SHS 12. februarja 1921, avtonomistična izjava slovenskih kulturnih ia v delavcev iz februarja 1921, ter narodnoprogramska stališča, ki so jih v tem času slo- zagovarjale Narodno socialistična stranka, Slovenska zemljoradniška stranka, No- ' so vačanova Slovenska republikanska stranka, Prepeluh-Lončarjevo Združenje P°- slovenskih avtonomistov (ZSA), vodstvo slovenskega dela Komunistične stranke do Jugoslavije ter Zveza delovnega ljudstva (volilni blok krščanskih socialcev, komu- do nistov in ljubljanske krajevne frakcije Socialistične stranke Jugoslavije, oblikovan >ro- za občinske volitve v Ljubljani 3. decembra 1922). Avtonomistično-federativni , ki program je zagovarjala tudi januarja 1923 ustanovljena Socialistična stranka de- na lovnega ljudstva. Sredi dvajsetih let oziroma v njihovi drugi polovici sta bili du njegovi odločni zagovornici tudi Slovenska republikanska stranka kmetov in de­ dje lavcev (SRSKD) in Slovenska kmetska stranka, v katero sta se leta 1926 združili do SRSKD in Samostojna kmetijska stranka. im Avtonomistično-federativno nacionalno stališče se je na Slovenskem vse- ko splošno uveljavilo ob prvih parlamentarnih volitvah po sprejemu unitaristične in tih centralistične Vidovdanske ustave, ki so bile 18. marca 1923. Iz teh volitev je kot d- vodilna slovenska avtonomistična sila izšla SLS, v kateri se je nato ves čas prve in jugoslovanske države najbolj prebojno utelešala avtonomistično-federalistična volja slovenskega ljudstva. Kot smo opozorili pa je ta živela tudi v drugih m idejnopolitičnih taborih na Slovenskem. )a Če sedaj predstavimo najbolj udarna avtonomistično-federalistična stališča > a slovenskih političnih sil, ki niso pripadale katoliškemu idejnopolitičnemu taboru, ja potem se lahko najprej zaustavimo že pri letu 1923. V času priprav na volitve v > Narodno skupščino je bilo namreč moč prebrati nekaj zelo izvirnih zahtev po r- avtonomistično-federativnem preoblikovanju jugoslovanske države. Najizvirnejšo / - je oblikovala Novačanova SRS, ki je predlagala, da bi se jugoslovanska država v preoblikovala v Federativno republiko Jugoslavijo (FRJ). Federativno republiko v Jugoslavijo bi kot posebne državnopravne enote sestavljale Slovenija, Hrvaška, n Srbija in Bolgarija. Slovenija bi kot samostojna država imela svojo državno upravo (finance, žandarmerijo, sodstvo, davčno upravo in državni zbor), s FRJ pa 1 bi delila v o jsk o (pri čemer bi Slovenci služili vojni rok v Sloveniji), z u n a n je m i­ n istr s tv o (v katerem bi bilo po sporazumno ugotovljenem ključu tudi dolčeno število Slovencev in Hrvatov), fìn a n c e (te bi bile skupne samo v skupnih za­ devah), d e n a r (le-ta bi imel samo enotno risbo, medtem ko bi bilo besedilo na bankovcih samo slovensko, samo hrvaško, samo srbsko ali samo bolgarsko), trg o v sk e p o g o d b e s tu jim i d rža va m i, carinsko slu ž b o in tarifo. Skupen bi bil tudi p r e d s e d n ik FRJ. Eno mandatno obdobje, tj. štiri leta, bi bil Slovenec, drugo Hrvat, tretje Srb in četrto Bolgar. V drugi polovici leta 1923, po velikem volilnem uspehu nacionalnih avto­ nomističnih in federalističnih sil v celi državi, so svoje nacionalne poglede po­ novno predstavili tudi komunisti. V okviru široke javne teoretskopolitične raz­ prave, ki je potekala v glasilih legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (NDSJ), so namreč ponovno preudarili svoj dotedanji unitarnocentralistični nacio­ nalni program. V tej razpravi, v kateri so udeleženci iz Slovenije pomembno prispevali, da se je nato Komunistična stranka Jugoslavije postavila na stališče jugoslovanskega nacionalnega pluralizma in federativnega državnopravnega pro­ grama, je ing. Dragotin Gustinčič, eden izmed najvidnejših in teoretsko naj­ prodornejših slovenskih komunistov iz dvajsetih let, tedanjo slovensko fede­ ralistično voljo nadgrajeval z vsebinsko zelo udarnim razmišljanjem, v kakšen federativni državni okvir bi Slovenci in Hrvati sploh hoteli vstopiti. Decembra 1923 in v začetku januarja 1924 je v slovenskem glasilu NDSJ Glas sv o b o d e zapisal, da nočejo slovenski proletarci zlasti "o k a k i b a lka n sk i fed era ciji sp loh n ičesar v e č sliša ti - vsaj z a b ližn jih 50 l e t n e več. " Zato morajo "sodrugi i z Srbije, k i to p a ro lo še forsirajo, (...) v e d eti, da b i ž iv e li v b a lka n sk i fed era ciji b re z Slo­ vencev, p a tu d i b r e z n e k a te rih d ru g ih ju g o slo v a n sk ih p ro v in c , a ko b i s e le osno­ vala v cen tra ln i E v ro p i k a k o druga socialistična federacija. (...) To so g o to v o trp ke b e se d e ,"je pisal, toda srbijanska "politična m orala, n jih o v i o seb n i m e d se b o jn i boji, n jih o v o g o sp o d a rstv o in n jih o v a k o m p le tn a organizacijska n e s p o so b n o st n a s n iti n a jm a n je n e vabi v B a lkansko federacijo. "Mi zato "nikakor n e m o re m o ra zu m e ti," je nadaljeval, "zakaj b i m o ra li b iti rajši v s k u p n i d rža v i s Srbijo, B osno in H erceg o vin o , C rno go ro , M a ke d o n ijo , Bolgarijo, Grčijo in R o m u n ijo , k a k o r p a z A v strijo , O grsko, Č eško, M o ra vsko itd ." Pri tem je na svoje "srbijanske" tovariše naslovil tudi naslednje besede: "Gotovo, p rija telji, m i sm o z vam i z vsem Bal­ k a n o m , m i h o č e m o z va m i v s k u p n o federacijo, toda k o t g o sp o d a rsk o in te h n ič n o m n o g o slabši, p r id ite v i k n a m , v sred n jo E vro p o ! Vi ra b ite velike p o m o č i, da se u re d ite in organizirate v m o d e rn o g o sp o d a rsk o ž iv lje n je in te p o m o č i vam m i, S lo v e n c i in H rva tje sa m i n e m o re m o n u d iti. (...) M i sa m i b i bili tu d i v p ro le ta rsk i fed era ciji sa m o vaše ž r tv e , k a k o r sm o d a n es ž r tv e radikalske Ju g o sla vije in b i m o ra li g o sp o d a rsk o in k u ltu r n o zaostajati, k a k o r se to danes g o d i. " To je gotovo bila ena najostrejših slovenskih kritik jugoslovanske države v letih 1918-1941, saj njen avtor od Jugoslavije, četudi federativne, dejansko ni pričakoval zagotovila za svoboden slovenski narodnopolitični in gospodarski razvoj. Tako globoko se je med nekatere Slovence že do tedaj zarezala slaba izkušnja z Jugoslavijo. Zato bi jo, po prepričanju konec dvajsetih let federalistično usmerjenega liberalnega politika Ivana Puclja, bilo moč popraviti edino tako, da bi slovenski narod dosegel "v o k v iru se d a n jih d rža v n ih m eja sv o jo sam ostalnost, olčeno ih za- ilo na irsko), il tudi rirvat, avto- e po- ; raz- lavije lacio- nbno ališče pro- naj- fede- kšen nbra bode p lo h "bije, Slo- sno- r p k e boji,, n iti c ti, " > in ’a z riše Bal­ in like ' te b ili 'ske nes v ni ski ba no da 9t, Kaj hočemo? H oien o svobodo, popolno narodno ■vobodo in ljudsko demokracijo .— H očem o popolnom a svobodne volitve v vsa lju dska zastop­ stva (občinske odbore, S L O V E N S K I P A R L A M E N T , državni par­ lam ent, delavske, km ečke in obrtniške zbornice ter v vsa zastop­ stva socijalnih ni p olitičnih u stan ov), k i se m orajo v n ajkrajšem fo . Anton Korošec (1872-1940), voditelj SLS m ed svetovnima vojnama. V dvajsetih letih je bil vnat zagovornik avtonomističnega programa, leta 1932 izdal s somišljeniki t.i. slovensko deklaracijo (t.i. ljubljanske punktacije). julija 1935je stopil v vlado Milana Stojadinoviča in vključil SLS v vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). KA Katoliško gibanje je že od diktature dalje, posebej pa v režimu JRKD oziroma JNS bilo močno prizadeto z razpuščenjem njegovih organizacij. Tu omenjamo razpust Orlov decembra 1929, poleg tega je banska oblast decembra 1931 raz- j. j“ pustila katoliško kmečko stanovsko-strokovno organizacijo Kmečko zvezo, tedaj s sedežem v Ljubljani in Mariboru z obrazložitvijo, da sta delovali tudi politično. Ista usoda je doletela katoliško Prosvetno zvezo februarja 1933 prav v času ostrega "protipunkaškega gibanja" slovenskih liberalcev-unitaristov. Banska oblast je namreč člane Prosvetne zveze obtožila, da so v "punktaškem gibanju" presegli okvir zakona o društvih, shodih in posvetih in propagirali "separatizem". Poslej je katoliški tabor svoje privržence tesneje oklenil v okviru organizacij Katoliške ak­ cije. V okviru te so bili predvsem dejavni fantovski odseki KA in dekliški krožki KA. Moč katoliškega tabora se je kmalu pokazala na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo konec junija 1935 v Ljubljani. in s na vski in 1 v i so ;l s, čno mu led po- ini- za c£ j- Marksistični tabor • i- • j0 V diktaturi razpuščena Socialistična stranka (SSJ), ustanovljena v državnem merilu 1921, je ohranila svoj strankarski aparat in je z glasilom Delavska politika v usmerjala svoje privržence k uveljavljanju demokratizma z zahtevami po po­ novni uvedbi svobodnega strankarskega življenja s parlamentarizmom. V svojem minimalnem oziroma akcijskem programu je poleg splošnih političnih zahtev vztrajala tudi pri socialnih in gospodarskih zahtevah. Bila je protifašistično usmerjena in je obsojala avstrijski "klerofašizem", pa tudi politično držo SLS. S katoliško delavsko Jugoslovansko strokovno zvezo ni bila vselej pripravljena sodelovati v mezdnih bojih. Kot zagovornica jugoslovanskega unitarizma je bila v nasprotju s SLS. Največ je imela svojih privržencev v strokovno-sindikalni orga­ nizaciji Strokovni komisiji za Slovenijo, ki je bila v državnem merilu vključena v Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugosalavije (URSSJ). Socialisti so imeli svoje privržence tudi v kulturnoprosvetni organizacijo Svoboda, pozneje Vzajemnost. Pri tem je značilno, da so v teh organizacijah legalno delovali člani ilegalne K o m u n istič n e p a r tije Ju g o sla vije (KPJ). Ta se je po udarcih diktature, ko so se organizacije Komunistične stranke razbile, polagoma pričela obnavljati v letih 1932-1934. Na pokrajinski konferenci v Sloveniji jeseni 1934 so sprejeli pomembne odločitve, za prihodnje. Te so slovenski komunisti še dograjevali na podlagi smernic IV. državne konference KPJ konec decembra 1934 v Ljubljani. Med temi naj omenimo resolucije o delu med kmečkim prebivalstvom, v sindikatu, med mladino, med narodno zatiranimi množicami pa tudi o strankinem tisku in literaturi. Vprašanje protifašistične fronte je bilo postavljeno še vedno v luči sektaštva, kar se je nazorno kazalo z ustanavljanjem skupin revolucionarne sindikalne opozicije. Petomajske volitve in režim JRZ Nova ločnica v političnem življenju nastopi v letu 1935, ko se je v pripravah za skupščinske volitve 5. maja 1935 proti režimu JNS oblikovala skupna Z d ru ­ že n a opozicija. To so sestavljali Mačkova K m ečko d em okratska koalicija (KDK), imenovana tudi "prečanska fronta" in srbska Z d ru že n a opozicija (ZO), nastopili so proti državni listi JNS Bogoljuba Jevtiča. Na javnih volitvah je sicer zmagala Jevtičeva državna lista, vendar je tudi opozicijska imela relativen uspeh, še po­ sebej če upoštevamo, da je volitve spremljalo nasilje režima JNS. Nestabilne raz­ mere v vladi so privedle do padca Jevtiča in junija 1935 ga je zamenjal dr. Milan Stojadinovič, ki je skupaj z radikali, Koroščevo SLS in Jugoslovansko musli­ mansko organizacijo Mehmeda Spahe ustanovil vsedržavno J u g o slo va n sko ra­ d ika ln o za je d n ic o (JRZ). Izmed vseh banovin je Dravska banovina (Slovenija) imela prva banovinsko skupščino slovenskega dela JRZ že novembra 1935, ki je pokazala organizacijsko moč in oblast Koroščevih privržencev, sicer razpuščene SLS. Tako je slovenske liberalce v beograjskih vladah poslej zamenjal slovenski del JRZ in v Sloveniji so pospešeno obnavljali ali na novo ustanavljali katoliška društva in organizacije. Že sredi julija 1935 so obnovili Prosvetno zvezo v ljubljanski in mariborski škofiji, decembra istega leta so obnovili tudi Kmečko zvezo, ki je zajemala slovenske kmete katoliškega naziranja, zlasti pa so z velikim zamahom organizirali mladino obeh spolov in pa z novimi pravili 1936 gradili razvejeno Slovensko Katoliško akcijo (SKA). Bistvo KA kot pomembne cerkvene ustanove je sodelovanje laikov, ob asi­ stenci duhovščine, pri verski preroditvi posameznika in družbe. Katoliška obnova zahtev n a j bi zajela vse katoličane v boju proti laizaciji družbe in države. S temeljitim stično organizacijskim delom je postala zelo razvejena organizacija z vrhovnim >LS. S vodstvom Narodnim odborom KA. Trdno organizacijo sta imeli in bili najbolj vljena dejavni dijaška in študentska, zaostajali pa sta delavska in kmečka KA. Njihova bila v poglavitna dejavnost je bila v vsem obdobju usmerjena predvsem "proti brez- orga- božnemu komunizmu", od leta 1937 še posebej v okviru okrožnice Pija XI. Divini ena v Redemptoris. Mladina naj bi tudi prva utirala pot stanovski družbi, poleg pre- svoje učevanja papeške okrožnice Quadragesimo anno se je npr. kmečka mladina v ost- okviru Kmečke zveze seznanjala s kmečko stanovsko miselnostjo, delavsko-obrt- galne na v okviru katoliške Zveze združenih delavcev, dijaška in študentska v okviru so se dijaške KA in na univerzi uveljavila stanovsko organiziranost katoliške mladine, letih Bistvo vzgoje v teh stanovskih organizacijah je bilo spoznavanje komunističnega nbne nauka in boljševiške prakse v SZ in idejno usposabljanje za "protikomunistični dlagi boj". S tega vidika je bila izbrana katoliška mladina tudi vključena v Mladino JRZ, temi sjcer v vsedržavno mladinsko politično organizacijo, vendar je v Sloveniji deto­ ni ed vala pod okriljem katoliških politikov nekdanje SLS in na podlagi katoliške u in družboslovne misli. Vse te organizacije so Ljudsko fronto zavračale kot izrazito luči komunistično formacijo in so v alternativi ali fašizem ali komunizem, videli arne manjše zlo v fašizmu in nacizmu. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji Politiko in taktiko L ju d sk e fro n te (LF) je sprejela Komunistična internacionala ivah na VII. kongresu poleti 1935, kar naj bi pripomoglo h koaliciji delavskih in dru- meščanskih strank v boju proti vse bolj agresivnemu fašizmu, nacizmu. Ker je ^K), bila KP v Jugoslaviji zunaj zakona in je zato delovala v ilegali, se ni uspela v spili primerjavi z drugimi evropskimi državami učinkoviteje povezovati z vrhovi de- gala lavskih in meščanskih strank, marveč je imela večje ali manjše uspehe v po- združevanju množic 'od spodaj'. Na podlagi sprejetih smernic na splitskem raz- plenumu KPJ 1935, kjer so jugoslovanski komunsiti na novo določili odnos do ilan narodnega vprašanja in še posebej s sprejetjem manifesta na ustanovnem kon- isli- gresu KPS aprila 1937 na Čerbinah so oblikovali program, ki je ustrezal tudi -ra- zaveznikom ljudskofrontne politike. Ob ugotovitvi, da je slovenski narod vse bolj ogrožen so sprejeli zahteve po demokratizaciji države, rešitvi narodnega vpra- sko šanja s samoodločbo v federativni državi Jugoslaviji, boj proti fašizmu in učin- sko kovitjše narodnoobrambno gibanje. S temi gesli je KPS je uspela združevati v ske posameznih obdobjih 1935-1941 progresivne delavske organizacije in opozicijske so meščanske skupine za skupne akcije. Že Začetne težave pri oblikovanju LF je premagovalo partijsko glasilo Ljudska fiji, pravica in druga legalna partijska glasila aprila 1937 ustanovljene KPS, h kon- ske tinuiteti ljudsko frontnega gibanja pa so prispevala tudi levo usmerjena me- ino ščanska protifašistična glasila. LF je imela uspehe v okviru demokratičnih kril > ko kmečko-delavskega gibanja, mladinske LF z mirovnim gibanjem, narodno­ obrambnega gibanja, zlasti po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji in razpadu »si- Češkoslovaške republike. Manj pa je imela uspehe z ustanovitvijo Z v e z e d e lo v ­ n a nega lju d s tv a Slo ven ije, medtem ko je akcija za ustanovitev Društva prijateljev SZ znova razgibala vse sloje slovenske družbe. Po paktu Hitler-Stalin avgusta 1939 je LF v Evropi in tudi pri nas sicer upadala. Vendar je KPS, potem ko je premagala krizo z 'zavezniki' in sektaštvo, znova sklepala akcijske sporazume s političnimi skupinami za boj proti fašizmu. Ti so postali spomladi 1941 v raz­ merah okupacije osnova ustanovljeni Protiimperialistični fronti oziroma Osvo­ bodilni fronti slovenskega naroda. Skupščinske volitve decembra 1938, hrvaško vprašanje in čas pred aprilskim zlomom 1941 Proti režimu JRZ se je oktobra 1937 v Zagrebu sporazumela srbska združena opozicija z Mačkovo Kmečko demokratsko koalicijo v novo ustanovljeni B lok n arodnega spora zu m a . Poleg državne liste dr. Milana Stojadinoviča JRZ (vklju­ čujoč tudi slovenski del z dr. Korošcem na čelu), je bila postavljena tudi opo­ zicijska lista dr. Vladka Mačka in nepomembna Ljotičeva lista. V Dravski bano­ vini je vladna JRZ izvajala veliko propagando za Stojadinovičevo listo oziroma za dr. Korošca in oviralo volilno gibanje svojih idejnih nasprotnikov. Vladna lista je sicer zmagala, toda to je bila Pirova zmaga, volilni rezulatati liste dr. Mačka so namreč potrdili, da so šteti dnevi Stojadinovičevi vladi. V volilnem boju za skupščinske volitve 11. 12. 1938j e m ed demokratičnimi opozicijskimi skupinam i izstopalo Kmečko-delavsko gibanje (KDG). Režim JR Z j e njihovo dejavnost m očno oviral. V znak protesta so kandidati KDG Ivan Štempihar, Vencelj Perko in dr. A leš Stanovnik izdali razglednico p roti nedem okratični Stojadinovičevi vladi. Z rutami p rek o ust so simbolično povedali, da jim j e onem ogočena pravica govora. Že februarja 1939 je padla omenjena vlada in reševanje perečega hrvatskega vprašanja je bilo naloženo vladi Dragiše Cvetkoviča, ki je sklenila z dr. Vladkom Mačkom avgusta 1939 srbsko-hrvatski sporazum na podlagi tega se je ustanovila velika Banovina Hrvatska. To je bila pomembna prelomnica v državni preureditvi prve Jugoslavije, ki pa je hrati odpirala nova pereča vprašanja, med drugim tudi ustanovitev banovine Slovenije. V liberalno-unitarnem taboru je JNS po petomajskih volitvah reševala svoje organizacije na podlagi t. i. "pohorske akcije", vendar je glede na vztrajanje pri jugoslovanskem unitarizu zgubljala svoje privržence. Nestabilen položaj starinov JNS je nekoliko utrdil od 1936 leta pospešen organizacijski razvoj Mladine JNS, ki je delovala skoraj v vseh okrajih. V letu 1939 je znova oživela S am ostojna d e ­ m okratska stra n ka (SDS), ustanovljena je bila S lo ven ska k m e č k o -d e la v sk a stranka (t. i. slovenski mačkovci), pa tudi Mladina JNS je iskala novih izhodov iz slepe ulice. Po vzoru zahodnih držav si je začela prizadevati za "koncentracijo na­ prednih sil" in septembra 1940 izdala obširen program, ki pomeni premik od izrazito liberalnih socialnogospodarskih in političnih načel. Predvsem pa se je zavzemala za združevanje dotlej razcepljenih liberalnih skupin v Dravski bano­ vini. Značilno je, da so hoteli pritegniti tudi socialiste, ki naj bi skupaj pred­ stavljali "napredno fronto" proti slovenskemu delu JRZ, ki je imela v Dravski banovini neomejeno oblast. Socialna demokracija oziroma socialistično gibanje, ki je po decembrskih skup­ ščinskih volitvah 1938 računalo z demokratizacijo države, se je z ustanovitvijo Banovine Hrvatske potegovala tudi za ustanovitev banovine Slovenije. Niso se pa vključili v komunistično Zvezo delavnega ljudstva Slovenije, kot novo obliko združevanja ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem v letu 1939, pač pa so si prizadevali za ustanovitev svoje stranke. Sodelovanje med socialisti in komunisti se je namreč že prej, zlasti pa po nemško-sovjetskem paktu in s sovjetsko-finsko vojno vse bolj krhalo in slednjič skoraj pretrgalo. Bolj pa so socialisti, glede na pritiske režima JRZ na svobodne sindikate, bili naklonjeni enotni delavski fronti in so skupaj z Jugoslovansko strokovno zvezo in Narodno strokovno zvezo sodelovali pri ustanovitvi Osrednjega strokovnega odbora spomladi 1939 in pri številnih mezdnih gibanjih v letih pred aprilskim zlomom. Ob favoriziranju režimskega sindikata JUGORAS-a in Hrvatskega rad- ničkega saveza (HRS) je vlada Cvetkovič-Maček vse bolj ovirala delovanje svo­ bodnega strokovno-sindikalnega gibanja in konec decembra 1940 razpustila URSSJ, v okviru tega tudi socialistično Strokovno komisijo za Slovenijo. Levo usmerjeno delavstvo se je poslej vključevalo v ilegalne odbore Delavske enot­ nosti. Vlada je v tem zadnjem obdobju konfinirala in pošiljala v koncentracijska taborišča številne "protidržavne elemente", kar je pomenilo predvsem komuniste. Ob sklepu velja poudariti, da je obdobje vizij "družbene prenove" v tridesetih letih našega stoletja tudi obdobje, ko je Evropo zajela idejna prenapetost, ne­ strpnost in dinamizem v smislu uveljavljanja načel posameznega idejnega tabora. Na Slovenskem še posebej v okviru gesel "vera, razred, nacija". Ob vprašanju reševanja narodnega in socialnega z gledišča teh gesel, se je odvijala dife­ renciacija in prerazporeditev slovenskih političnih sil v vseh slojih. Predvsem sta se soočala protikomunizem- protifašizem, slednje pa ne smemo enačiti s komu­ nizmom, četudi je temeljni del ljudskofrontnega gibanja. LITERATURA Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana 1965 Janko Prunk: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljub­ ljana 1977. Anka Vidovič-Miklavčič: Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno unitarnem in kato­ liškem taboru v letih 1929-1941. Ljubljana 1994. Alenka Nedog: Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1978. Slavko Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana 1972. France Filipič: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 2 knjiga. Ljubljana 1981. omu- Ljub- )ja in kato- 8. 39, 2 Ervin DOLENC* GLAVNI PROBLEMI SLOVENSKE KULTURE V PRVI JUGOSLAVIJI Nova državna meja na Karavankah je večino Slovencev leta 1918 postavila v povsem drug svet. Kot so pokazali dogodki s t. i. Državo SHS od konca oktobra do decembra 1918, vsekakor ne drži, da Slovenci takrat ne bi bili dovolj zreli za samostojno državo. Kot ugotavlja Jurij Perovšek, tudi nepripravljeni niso bili. V kontekstu tedanjih evropskih političnih razmer so bili za kaj takega preprosto premajhni in prešibki. Slovenci so bili pred prvo svetovno vojno za tisti čas sicer povsem razvit narod, ki je imel za samostojno narodno življenje večino potreb­ nih narodno-kulturnih ustanov, svoje časopisje in oblikovan knjižni jezik. Slo­ venskemu meščanstvu kot nosilcu nacionalne ideje naj bi manjkala le t. i. druga polovica, to je gospodarsko oziroma podjetniško meščanstvo. Podobno pomanj­ kljivost lahko ugotovimo tudi v kulturi. Razmeroma zadovoljivo splošno izo­ braženost, ki jo najjasneje kaže okrog 90% pismenost, je pri polnem razvoju intelektualne strukture oviralo izrazito pomanjkanje primernih kulturnih ustanov, ki bi slovenske izobražence lahko vzdrževale doma. Šele menjava državnega okvira leta 1918 je namreč prinesla slovenizacijo in pomembno izpopolnitev izobraževalnega sistema, posledično pa tudi ustanovitev - 70 let politično one- mogočane - prve slovenske univerze. Od 10. leta starosti naprej se je pred tem velika večina izobraževala v nemščini, od končane srednje šole pa tudi v tujini, kar je v veliki meri omejevalo možnosti izobraževanja in hkrati pospeševalo loče­ vanje izobraženih od slovenske narodne skupnosti. Ustanovitev univerze, na­ rodni gledališči v Ljubljani in Mariboru, narodni in mestni muzeji, Državna študijska knjižnica in glasbeni konservatorij v Ljubljani so Sloveniji omogočili mnogo večjo koncentracijo intelektualcev, kot jo je bila sposobna pred letom 1918. Ljubljanska univerza pomeni pravi začetek slovenske znanosti. Ko je slovenščina postala uradni jezik v vseh uradih, na univerzi pa so pospešeno raz­ vijali slovensko strokovno terminologijo lahko o njej govorimo kot o kulti­ viranem evropskem jeziku, bolj ali manj enakovrednem sosednjim. Vzporedno s tem procesom je bil bistveno zaokrožen šele v jugoslovanski državi tudi proces oblikovanja slovenskega podjetniškega meščanstva. To res ni nikoli dosegalo take akumulacije kapitala, ki bi posredno v večji meri omogočal vzdrževanje visoke umetnosti, vendar je bilo slovensko podjetniško meščanstvo za kaj takega verjetno še premlado. "Državni prevrat" pomeni prelomnico tudi za slovensko samozavest. Po ures­ ničenju sanj in postopnem sestopu na trdna tla se je namreč začel proces, ki je v dobrem desetletju dokončno pokopal možnosti za etnično, se pravi kulturno združitev Jugoslovanov, o kateri so mnogi Slovenci, da bi ubežali svoji nacionalni majhnosti in šibkosti, dolgo sanjali. Na anketo o slovenskem jezikovnem pribli­ ževanju drugim Jugoslovanom je slovenski pisatelj Fran Milčinski leta 1913 od­ govoril: "Tesen j e p a č n a š d o m , tese n k a k o r ro d b in ska ra k e v ! N ajnaravnejša re­ š ite v i z teh m o re č ih sp o n , b i bilo z b liž e v a n je in ko n č n a je z ik o v n a z d r u ž ite v s H r­ vati. " Občutek majhnosti je tudi med preprostimi ljudmi tako razširjeno in od narodnega samozavedanja sredi prejšnjega stoletja do danes trajajoče ter globoko v podzavest vsidrano občutje pri Slovencih, da bi mu lahko kratko rekli kar "slovenska tesnoba". To pa je pomemben vzrok za razne oblike slovenske sa­ momorilnosti ali kot je to imenoval Vasilij Melik, za "značilno slovensko bolezen samoodrekanja in samoodpovedovanja." Ena od teh so nedvomno tudi razni poskusi slovenskih intelektualcev, da bi se z navezavo oziroma na zadnji stopnji z združitvijo Slovencev z nekim večjim sosednjim narodom razbremenili odgo­ vornosti nenehnega boja za etnični obstanek. Od ilirizma, prek podleganja nem­ ški kulturni prevladi (primer Karla Dežmana, Fritza Pregla idr.), do integralnega jugoslovanstva pa so Slovenci vedno našli dovolj notranje moči, da so bile sku­ šnjave zunanjega integralizma slej ali prej zavrnjene. Ustanovitev prve jugoslo­ vanske države v postopni emancipaciji od te tesnobe predstavlja pomembno prelomnico. V približno petih letih skupnega jugoslovanskega življenja, ko so slovenski intelektualci počasi dojeli realnost političnih, gospodarskih in kulturnih razmerij v državi, se je začel proces razčiščevanja dileme: ali vztrajati pri slo­ venski kulturni posebnosti in prevzeti odgovornost za določeno kulturno izo­ lacijo, ali se prepustiti počasni asimilaciji v politično in številčno dominantnejšo, vendar v povprečju slabše razvito srbohrvaško kulturo. Glavni problemi slovenske kulture ob prehodu iz habsburške monarhije v prvo jugoslovansko državo leta 1918 so bili torej naslednji: Imeli smo sicer precej učinkovit, vendar pretežno nemški in zelo pomanjkljiv izobraževalni sistem. Zlasti srednje šole so bile skoraj povsem nemške, uni­ verzitetni študiji pa daleč, zunaj etničnega prostora. Daleč od doma so delovali tudi slovenski znanstveniki. V umetnosti so po kakovosti dosegali takratno evropsko raven le nekateri slikarji, zlasti impresionisti in maloštevilni literati (Ivan Cankar, Oton Zupančič). Ustanovitev prve jugoslovanske države leta 1918 pomeni za slovensko kulturo pomembno prelomnico. Boj za nadzor nad državno upravo in kulturnimi usta­ novami je hkrati potekal na dveh ravneh. Po prevzemu oblasti so se slovenski politiki trudili predvsem za slovenizacijo ostankov prej privilegiranega nemštva. Istočasno s hitrim in neizbežnim porazom Nemcev so poskušali zavzemati čim boljši položaj na izpraznjenem prostoru različni slovenski politični krogi. Edino deželno središče, kjer so živeli Slovenci in ki je po italijanski zasedbi Primorske in vzpostavitvi meje med Nemci in Slovenci na Karavankah ostalo v novi jugoslovanski državi, je bilo upravno središče dežele Kranjske, Ljubljana. Ljubljana je že od razmaha slovenskega narodnega gibanja v šestdesetih letih 19. stoletja počasi preraščala vlogo središča avstrijske regije in pridobivala pomen slovenske narodne metropole, kar so poskušali nemški nacionalisti zavirati. De­ loma je v tem smislu konkurenco Ljubljani do leta 1918 predstavljal Trst, ki je bil največje slovensko mesto, kljub temu da so v njem imeli večino Italijani (57.000 Slovencev od 230.000 vseh prebivalcev leta 1910, Ljubljana okrog 50.000 prebi- pribli- valcev). Nemci na Kranjskem so zaradi zaostrenih mednacionalnih odnosov leta 3 od- 1 9 1 9 utemeljeno pričakovali povečan politični pritisk zlasti na svoje kulturne i'ša re- ustanove. Tiste ustanove, ki so bile registrirane kot društva, so zaradi suma pro- ' s H r- tidržavne ali protistatutarne dejavnosti navadno dobile državni nadzor in so z in od odhajanjem Nemcev in sprejemanjem novih članov v nekaj letih spremenile )boko nacionalno strukturo članstva ter tako postale slovenske. Nemška manjšina v Slo- li kar veniji (leta 1921 je ostalo še 41.500 Nemcev) je izgubila politični in kulturni vpliv, e sa- večinoma pa je obdržala gospodarsko moč, zlasti v Mariboru, kjer je ostalo še več Iezen kot 20% nemškega prebivalstva. V Ljubljani so Slovenci tako prevzeli pomembne razni kulturne institucije kot so dramsko gledališče, filharmonično družbo in kazinsko opnji društvo, vse tri z reprezentančnimi stavbami v središču mesta. V Celju so pre- 'dgo- vzeli Nemško hišo, v Mariboru pa kazinsko društvo in gledališče. nem- nega sku- Dslo- ibno d so rnih slo- izo- -jšo, e v djiv ini- vali tno /an aro “ Dr. Karel Verstovšek (1871-1923), štajerski katoliški politik, je bil poverjenik za uk in ski bogočastje v Narodni in deželni vladi za Slovenijo v letih 1918-1920. Vodil je slovenizacijo va. in izpopolnitev osnovnega in srednjega šolstva ter odločilno vplival na ustanovitev im p rv e slovenske univerze v Ljubljani leta 1919. Ibi Sele z vstopom v Jugoslavijo je bil poslovenjen velik del osnovnih šol na Sta- V jerskem. Še leta 1900 je bila nemščina učni jezik na tretjini osnovnih šol na la. spodnjem Štajerskem in na desetini osnovnih šol na Kranjskem. Ob obisku ame- 19. riške študijske komisije za bodočo razmejitev med Jugoslavijo in republiko Avs- 2n trijo so štajerski Nemci 27. januarja 1919 v Mariboru organizirali nasilne demon- 'e- stracije, v katerih so sodelovali tudi nemški učitelji, ki so na ulice pripeljali cele :> il razrede otrok. Slovenska šolska oblast je po teh dogodkih začela intenzivneje od- 30 puščati nemško usmerjene učitelje in nastavljati slovenske. Po demonstracijah so > i- na Štajerskem odpustili 36 srednješolskih in 200-300 osnovnošolskih učiteljev. Večina odpuščenih nemških učiteljev se je izselila v Avstrijo. Pri tem je bil zelo dobrodošel prvi val slovenskih učiteljev, ki so v Jugoslavijo pribežali s Primorske. Samo do italijanske šolske reforme (popolna italijanizacija šolstva), ki so jo začeli izvajati leta 1923, je s Primorske v Jugoslavijo pribežalo 355 slovenskih učiteljev, pozneje pa še 200-300. V prvih dveh letih po prevratu so ustanovili skoraj 150 novih razredov po slovenskih osnovnih šolah. Slovenizirali so skoraj vse srednje šole na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Jugoslaviji. Prej je bila na tem ozemlju slovenska samo zasebna škofijska gim­ nazija v Št.Vidu nad Ljubljano, 7 srednjih šol je bilo povsem nemških, 6 pa dvojezičnih. Za potrebe nemške manjšine je nekaj let ostala samo realna gim­ nazija v Ljubljani. Poslovenili so vseh osem učiteljišč, od katerih je bila prej polovica dvojezičnih, polovica pa nemških, slovenskega učiteljišča ni bilo. V Ljubljani je bila na novo ustanovljena trgovska akademija. Krono vseh teh pri­ zadevanj gotovo predstavlja ustanovitev ljubljanske univerze s petimi fakultetami poleti 1919. To je bila nedvomno najpomembnejša pridobitev za razmah in ure­ ditev slovenske znanosti. Ljubljanska univerza je kmalu dobila simbolični pomen vseh slovenskih kulturnih pridobitev v novi državi. Po odhodu demokratske stranke v opozicijo leta 1925 so tako rekoč vse slovenske politične organizacije ob občasnih grožnjah pri sprejemanju državnega proračuna zagovarjale neokrnjeno univerzo v Ljubljani. Postopoma so se oblikovale posamezne znanstvene discipline tudi prek in­ teresnih združenj, ki so skrbela za strokovno literaturo svojega področja. Na novo so v prvih letih ustanovili Umetnostnozgodovinsko društvo, Bogoslovno akademijo, Etnografski inštitut oz. muzej, Znanstveno društvo za humanistične vede in Geografsko društvo. Se iz avstrijskih časov sta delovali znanstveni društvi Slovenska matica (1864) in Pravnik (1889). Slovenski izobraženci so si od leta 1921 prizadevali za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je bila uresničena šele konec tridesetih let (1938). Bivša licejska oz. Studijska knjižnica za Kranjsko v Ljubljani in knjižnica Zgodovinskega društva v Mariboru sta dobili pravico do obveznega izvoda vsake v Sloveniji tiskane publikacije. Sistematično zbiranje vsega narodnega tiska na enem mestu namreč veliko pomaga pri njegovem preučevanju in nadaljnjem znanstvenem raziskovanju. Slovenski leposlovni ustvarjalci so imeli staro organizacijsko tradicijo: Društvo slovenskih pisateljev od leta 1872. Leta 1920 so jo nadaljevali z Društvom slo­ venskih leposlovcev oz. (od 1923) književnikov in se zlasti zaradi jezika niso združevali na jugoslovanski ravni kot so to naredili likovni, glasbeni in gledališki umetniki. Slovensko gledališče v Ljubljani je bilo obujeno že mesec dni pred koncem vojne. V sezoni 1919/20 so prvič igrala tri slovenska profesionalna gledališča: v Ljubljani, Trstu in Mariboru. Tržaški ansambel se je po požigu Narodnega doma v Trstu 13. 7. 1920 razšel po manjših amaterskih odrih v tržaških predmestjih, de­ loma pa emigriral v Jugoslavijo. Slovenska dramska društva so do leta 1923 pre­ vzela še mestni gledališči v Celju in na Ptuju. Ljubljansko in mariborsko gle­ dališče sta bili kmalu podržavljeni, kar pa ni rešilo njune nenehne denarne krize. V glasbenem ustvarjanju so po neuspelem poskusu iz leta 1908 Slovenci leta 1919 dobili svojo filharmonijo, leto kasneje pa še glasbeni konservatorij. Ta je bil potem v letih 1926 in 1927 podržavljen. irske. Za ohranjanje slovenskega likovnega spomina je leta 1918 začelo skrbeti dru- ■ačeli štvo Narodna galerija. Decembra 1928 je Narodna galerija odprla stalno retro- ?ljev, spektivno razstavo starejše slovenske likovne umetnosti v ljubljanskem Narod- I 150 nem domu. Leto pred tem uspehom so si mlajši likovniki prizadevali še za Mo­ derno galerijo, ki se je začela uresničevati šele konec tridesetih let (1938). Medtem adlo ko so imeli gledališki igralci možnost izobraževanja na glasbenem konservatoriju, gim- so pobude za likovno akademijo v Ljubljani ostale neuresničene. ) pa V kulturno-civilizacijskem pomenu je bil za Slovence prehod v novo državno gim- skupnost leta 1918 svojevrsten kulturni šok. V avstrijskem delu habsburške prej monarhije so Slovenci v pismenosti nekoliko presegali povprečje. V Jugoslaviji so I . V se znašli v povsem drugačnem okolju. Po popisu prebivalstva leta 1921 je bilo v pri- slovenskem delu nove države skoraj 90% pismenih, medtem ko je bralo in pisalo ami v vseh ostalih delih države skupaj povprečno le dobrih 40% prebivalcev. V are- osrednji Srbiji je bila pismenost razširjena okrog 30%, v Makedoniji, na Kosovu nen (takrat t.i. Južna Srbija), v Črni gori in tudi med bosanskimi muslimani pa še :ske bistveno manj. Temu primerna je bila splošna izobrazba južne polovice države, ob nizki šolski standardi, zelo slab šolski obisk, slabe organizacijske sposobnosti sno prebivalstva, slabo nadzorovana in zato skorumpirana uprava ter končno tudi vprašljiva sposobnost demokratičnega političnega odločanja. Vse te probleme so in- Slovenci dojeli šele v prvih letih po združitvi. Pred tem so bili Slovenci v svojem Na jugoslovanskem navdušenju, zlasti po srbskih zmagah v Balkanskih vojnah 1912- r no 1913, do teh stvari brezbrižni. Spričo nezadržnega germanizacijskega pritiska na :ne Koroškem in Štajerskem se je zdela povezava s Hrvati in Srbi v okviru trialistično sni preurejene habsburške monarhije ali celo širše edina možna in nujna rešitev, od Kako bi bila ta povezava urejena, ni bilo tako pomembno. ni V primerjavi z drugimi pokrajinami v novi državi je bila v Sloveniji zelo ka dobro razvita predvsem osnovna šola, pa tudi strokovno, predvsem kmetijsko iru šolstvo. Za polovico boljši kot v drugih delih države je bil obisk šol, še večje je. razlike pa so bile v številu šolskih oddelkov in učiteljev na število prebivalcev. Pri ko srednjih in visokih šolah so bila ta nesorazmerja mnogo manjša. Pospešeno ustanavljanje gimnazij in učiteljišč v drugih delih države je bilo v veliki meri plod prosvetne politike demokratov v prvi polovici dvajsetih let. V prvem o- desetletju Jugoslavije je bil indeks rasti števila osnovnih šol v celi državi 137, so gimnazij in realk 169, učiteljišč pa 191. ki Velike kulturno-civilizacijske razlike med posameznimi pokrajinami nove ju­ goslovanske države so bile gotovo največji problem njene kulturne politike. V m tem smislu so veliko vlogo igrala prizadevanja za izenačitev zakonodaje na tem v področju. Vendar je politika najmočnejših strank v novi državi (srbske radikalne ia stranke in demokratske stranke), v prvi vrsti izsiljena vidovdanska ustava (1921), onemogočila učinkovito parlamentarno delo. Večina reorganizacije državne j- uprave je bila izvedena mimo parlamenta, z vladnimi naredbami in odredbami. Z vsako spremembo v upravi so se pristojnosti pokrajinskih upravnih organov krčile in prehajale na centralno vlado v Beogradu. Ureditev se je s tem vse bolj a prilagajala stari srbski ureditvi, ki je bila po francoskem vzoru izrazito cen­ il tralistična. Politična uprava, konkretno minister, je imela veliko moč pri urejanju šolstva tudi z odloki o učnih načrtih. V Sloveniji so vsa dvajseta leta skupaj s šolskimi zakoni ostali v veljavi stari avstrijski učni načrti, ki so jih sproti popravljali. V prvih letih so na račun nemščine dobili učne ure slovenščina, srbohrvaščina in francoščina. Šolske reforme so postopoma izenačevale učne načrte v vsej državi po vzoru srbskih šolskih razmer, kar je slovenskemu šolstvu prinašalo kakovostni padec glede kakovosti. Do kraljeve diktature je bilo samo za osnovno šolo izdelanih več kot deset različnih zakonskih predlogov in nekaj manj za srednje šole ter univerze. Vsi ti predlogi so bili ob vsaki menjavi vlade (od 1918 do 1929 se jih je zamenjalo 24) umaknjeni iz parlamentarne procedure in izročeni strokovnjakom v predelavo. Nova enotna šolska zakonodaja je bila uvedena šele po ukinitvi parlamenta v letih 1929 in 1930. Zakonska ureditev kulturnih dejavnosti v Sloveniji in v vsej Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila torej zmedena, neenotna in nedorečena. Razen redkih izjem so v kulturi veljali zakoni prejšnjih držav na tem prostoru: v Slo­ veniji, Dalmaciji ter deloma Bosni in Hercegovini avstrijski; na Hrvaškem in v Slavoniji ogrski; v Vojvodini in južneje od teh pokrajin pa srbski in črnogorski. Z urejanjem zadev iz Beograda so se ti zakoni mešali s staro srbsko zakonodajo. Pri tem je prihajalo do dvoumnosti in očitnih zakonskih nasprotij, kar je omogočalo samovoljo nižjih upravnih oblasti, političnih strank in posameznikov. Zaradi spolitizirane uprave in nepretrgane politične krize, ki je ureditev uprave one­ mogočala, so mnogi slovenski kulturni delavci uvedbo diktature 6. januarja 1929 sprva sprejeli naklonjeno. Poudarjena unitaristična politka diktatorskih vlad pa jim je prinesla samo še eno razočaranje. Temeljno vprašanje slovenske kulturne politike je bil iz prejšnjega časa pode­ dovani kulturni boj med katolicizmom in liberalizmom ter s tem sporom pogojen odnos do slovenstva in jugoslovanstva. Pri liberalcih je bila v ospredju ideja integralnega jugoslovanstva, t.i. unitarizma. Novo jugoslovansko nacijo naj bi postopoma sestavili, zaradi tisočletne ločenosti, kulturno še različni Srbi, Hrvati in Slovenci. Država naj bi si prizadevala te razlike čim prej izničiti in ustvariti enoten jugolsovanski narod. Taka kulturnopolitična usmeritev je bila zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem problematična, ker so bile dežele iz bivše Avstroogrske upravno, gospodarsko in kulturno precej bolj razvite od kraljevin Srbije in Črne gore. V Srbiji pa projekt enakopravnega poenotenja sprva ni bil sprejemljiv, ker so novo državo razumeli kot veliko Srbijo, ki se je razširila in predvsem združila vse Srbe na račun zmage v svetovni vojni. Zato Jugoslavija za Srbe sprva ni bilo sprejemljivo ime za novo državo, jugoslovanska ideja je namreč izvirala iz njenih habsburških dežel. Vladajoči srbski krogi so sčasoma idejo integralnega jugo­ slovanstva preprosto priredili in posvojili v smislu, da je treba druge posrbiti. Demokratska stranka, v katero so se združili tudi slovenski liberalci v JDS, je za­ govarjala tak idealističen in zato naiven koncept enakopravne stopitve vseh močno različnih prebivalcev nove države v enoten narod (podobno kot "melting pot" - "talilni lonec" v ZDA), vendar sta stranka in njen unitaristični koncept tudi v času, ko je dobila največjo podporo med jugoslovanskimi volivci (novembra 1920), ostala v vseh pokrajinah v manjšini. V drugi polovici 20. let pa se je zaradi očitne neenakopravnosti bivših habsburških dežel s "Srbijanci" celo pridružila skimi ìli. V na in ržavi ostni ieset /si ti 3 24) lavo. ta v bov, izen Slo- in v d. Z . Pri čalo radi >ne- 929 pa de- *jen leja bi i in riti v ;ke ne cer ;ila ilo lih ;o- iti. :a- sh ig di ra di la najhujšemu nasprotniku "beograjske čaršije" Stjepanu Radiču v Kmečko de­ mokratski koaliciji. Sokolski zlet leta 1922 za Bežigradom v Ljubljani. Sokol j e bil najbolj množično in s tem tudi najbolj vplivno društvo slovenskih liberalnih krogov, zato ga Jugoslovanska, o d leta 1924 Samostojna demokratska stranka, n i izpustila izpod svojega vpliva. Integralno jugoslovanski koncept slovenskih liberalcev je v prvem obdobju nove države triumfiral. V veliki meri je slonel na predvojni idejni tradiciji, ki se je nenadoma uresničila, čeprav nepopolno. Prizadevanje za etnično in kulturno združitev z ostalimi Jugoslovani, ki bi zaustavila asimilacijske pritiske Nemcev in Italijanov, je imelo tudi ugodne politične posledice. Centralistična državna ure­ ditev, ki bi to zlitje pospeševala, bi hkrati onemogočala prevladujoči vpliv poli­ tičnega katolicizma v Sloveniji. Center nove države, kjer so katoliki postali konfe­ sionalna manjšina, je bil v njenem pravoslavnem delu. Centralistična ureditev bi tako oslabila v Sloveniji izredno močno katoliško cerkev, ki se je žilavo upirala krčenju svojega vpliva in laizaciji javnega življenja. V avstrijski dobi so slovenski liberalni nacionalisti s svojim prizadevanjem za izpopolnjevanje slovenske kulture uživali tudi podporo velike večine slovenskih izobražencev. Po ustanovitvi skup­ ne jugoslovanske države je slovenska kultura zanje izgubila politični naboj in se z upiranjem srbizaciji pokazala celo kot ovira. Zaradi jugoslovanskega unitari­ stičnega koncepta so slovenski liberalni politiki v Jugoslaviji v glavnem izgubili intelektualno podporo, kmalu pa tudi večino drugih volivcev, doživljali so ne­ nehne politične cepitve ter čedalje večjo osamljenost. Pri katoliških politikih so bili pogledi na to vprašanje v prvih dveh letih nove državne skupnosti bolj zmedeni. SLS je do leta 1917, ko se je po razkolu za­ menjalo njeno vodstvo, vodila protisrbsko politiko. Zato je v spremenjenih poli­ tičnih razmerah po letu 1918 poudarjala jugoslovansko usmeritev. Šele po volitvah v konstituanto novembra 1920 in ob ustavni razpravi je federalna upravno-politična usmeritev v SLS dobila polno veljavo. Nasproti pravoslavni večini in vladarju bi večja avtonomija Slovenije katoliškim politikom zagotavljala prednost tudi v versko kulturnem boju. Upravno-politični avtonomiji je na kul­ turnem področju ustrezala samobitnost slovenske kulture in jezika, znotraj pre­ težno srbohrvaške Jugoslavije torej kulturna avtonomija. Katoliška stranka je kul­ turo pojmovala kot staro domeno Cerkve in se je v kulturni politiki predvsem borila za ohranjanje njenega vpliva. Njena kulturna politika si je poleg tega naj­ več prizadevala za politično avtonomijo. Po splošnem razočaranju Slovencev z novo državno skupnostjo - krivične državne meje po pogodbah iz leta 1920 in slaba srbska državna uprava, predvsem krivična davčna politika vse do leta 1928 - je njena avtonomistična politika dobila podporo dveh tretjin slovenskih volilcev. Podpora slovenskim kulturnim ustanovam, zlasti ljubljanski univerzi pa je pri­ dobila tudi mnogo izobražencev, ki so slovenskemu katoliškemu gibanju v dvaj­ setih letih prinesli večjo idejno odprtost in toleranco. Velika gospodarska kriza, kraljeva diktatura in papeške okrožnice Quadragesimo anno (1931) ter Divini redemptoris (1937) v tridesetih so tudi katoliške idejne tokove zaostrili in zlasti v kulturnih vprašanjih vrnili v nestrpni čas pred Veliko vojno. Druge, manjše politične stranke so bile oblikovane na osnovi ožjih družbenih slojev in so poudarjale predvsem njihove (zapostavljene) politične interese pri upravljanju družbe. Splošno kulturni interesi so bili zanje drugotnega pomena in zato največkrat neizdelani ali parcialni. Samostojna kmetijska stranka si je v glavnem prizadevala za kmetijsko šolstvo. Narodni socialisti in marksistične stranke so izobrazbo vsaj prvotno pojmovali kot sredstvo za enakopravnejšo vključitev delavskega razreda v upravljanje družbe. Narodnim socialistom sta bili izobrazba in umetnost zlasti sredstvo za notranjo "duhovno revolucijo", ki naj bi prerodila družbo. Marksistom naj bi izobrazba pomagala pri uspešnejšem raz­ rednem boju in pri prevzemu oblasti. V umetnosti so razlikovali buržoazno in proletarsko umetnost, obe v službi ideologije. Pomembna komponenta strankarske kulturne politike se je kazala v dejav­ nosti strankarsko ali vsaj ideološko opredeljenih kulturnih organizacij. Politična in organizacijska dejavnost slovenskega katoliškega gibanja je v navezi s kato­ liško cerkvijo ter v skladu s svojo trdno hierarhijo ostala enotna. Vsa katoliška društva, ki so bila organizirana po različnih dejavnostih ali po različnih socialnih slojih, so bila vključena v osrednjo Slovensko krščansko socialno zvezo (usta­ novljeno 1897). Ta je že do prve svetovne vojne združevala več kot 40.000 čla­ nov. Po vojni je z izgubo tretjine slovenskega ozemlja izgubila okrog četrtino svojih društev. Leta 1923 se je reorganizirala v Prosvetno zvezo v Ljubljani in v Mariboru ter do druge svetovne vojne spet dobila okrog 40.000 članov. Organi­ zacijsko ali idejno najmočnejša društva v Prosvetni zvezi so se v 20. letih osamo­ svojila, tako telovadna društvena zveza Orel in izobraževalna zveza levičarske politične frakcije krščanskih socialistov Krekova mladina. V času najhujšega unitarističnega pritiska kraljeve diktature je oblast vsa katoliška društva razpustila (1933), zato je v tem času dobila večji pomen cerkvena organizacija za laike Katoliška akcija. Katoliške društvene zveze so bile po zamenjavi vlade leta 1935 ; po ralna lavni djala kul- pre- kul- sem naj- ;v z 0 in 1928 cev. pri- vaj- iza, rini ti v nih pri in 1 v :ne jšo 3Ì1Ì bi 1Z- in V - ria 0- :e a a e 5 spet obnovljene. Razen organizacij krščanskih socialistov, ki so se vse bolj na­ gibali k marksizmu, je katoliško gibanje s svojo razvejano politično (SLS), gos­ podarsko in kulturno organizacijo predstavljalo trdno in enotno politično falango v boju proti liberalizmu in takrat še nekoliko namišljenemu "velikemu" so­ vražniku komunizmu. Ljudski dom v Ljubljani j e bil sed ež m nogih prosvetnih organizacij s katoliškega idejnega pola, m ed katerimi j e bila tudi Prosvetna zveza. Slovenski liberalci so se vključili v boj za množice z dvajsetletno zamudo, šele po svetovni vojni. Pod pokroviteljstvom Demokratske stranke je bila leta 1920 ustanovljena Zveza kulturnih društev, ki je do druge svetovne vojne združila okrog 50.000 članov in tako postala najbolj množična nepolitična organizacija na Slovenskem. Vendar jo je Prosvetna zveza po svoji organizacijski trdnosti in idejni povezanosti prekašala. Zveza kulturnih društev je delovala kot rahla krov­ na organizacija in servisni center zelo različnih nepolitičnih društev, ki so bila trdneje povezana v ožjih interesnih društvenih zvezah (npr. prosvetni odseki Sokola, razna gasilska, olepševalna, učiteljska ipd. društva). Marksistična politična skupina je bila najšibkejša in politično najbolj razbita. Po zatrtju zadnjih komunističnih organizacij leta 1924 so se na kulturnem pod­ ročju združevali v društveni zvezi Svoboda (2000 članov). Kultura se je večkrat pokazala kot najbolj pripravna dejavnost za skrivanje prepovedane politične propagande. Liberalni in marksistični politiki so z graditvijo svoje organizacijske mreže zamudili pravi čas. V dvajsetih letih so se pomena dobre in množične, ne le politične organi­ zacijske mreže zavedli vsi slovenski politiki. Temu lahko v naj večji meri pri­ pišemo dejstvo, da so Slovenci v tem času gotovo dosegli nekakšen mobilizacijski višek. Konec dvajsetih let je bila v kulturnih društvih organizirana več kot de­ setina vsega prebivalstva. Če upoštevamo pretežno patriarhalnost takratne družbe, to pomeni znatno več, vsaj četrtino aktivnega prebivalstva. Dve tretjini se jih je na novo včlanilo v organizacije verjetno prav v desetletju po prvi svetovni vojni. Na to so vplivale ugodne gospodarske razmere v dvajsetih letih in na­ vdušenje nad uspelo narodno samoodločbo ter graditvijo lastne države. V na­ slednjem desetletju, ko so zaradi prepovedi političnih strank nepolitične orga­ nizacije postale še pomembnejše, je bila rast članstva mnogo manjša. Manjša rast teh organizacij je verjetno plod gospodarske in politične (diktatura) krize ter dej­ stvo, da je boj za množice v dvajsetih letih že izčrpal večji del tovrstnega potenciala med prebivalstvom. Kljub temu, da je kultura največkrat ostajala v službi ideologije in politike, je to tekmovalno organizacijsko gibanje med širokim slojem prebivalstva širilo organizacijske sposobnosti, bralno kulturo in splošno razgledanost ljudi. To pa je Slovenijo (v nasprotju s prizadevanji vlade) kako­ vostno samo še bolj ločevalo od ostalih pokrajin v državi. LITERATURA Ervin Dolenc: Kulturni boj: Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS. Ljubljana 1996. Slovenci v desetletju 1918-1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgo­ dovine. Ljubljana 1928. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939. Cerkev, kultura in politika 1890-1941: simpozij 1992. Ljubljana 1993. Slovenska trideseta leta: simpozij 1995. Ljubljana 1997. ni se ovni . na- na- >rga- rast dej- lega la v 'kirrt )šno iko- 5. 5 g O - Vida DEŽELAK-BARIČ* VLOGA IN ZNAČAJ KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Gledano splošno sodi med bistvene karakteristike delovanja in s tem vloge jugoslovanskih (z njimi pa tudi slovenskih) komunistov v času okupacije in pro- tiokupatorskega odpora njihova izrazita dvojna usmerjenost oziroma narava. Ta dvojnost logično izhaja že iz same tedaj veljavne definicije komunistične partije, po kateri je le-ta "avantgarda d ela vskeg a razreda v v sa k o d n e v n ih b o jih in orga­ n iza to r k o n č n e z m a g e d ela vskeg a razreda". Takšno izhodišče je že v času obstoja kraljevske Jugoslavije narekovalo nuj­ nost hkratnega obstoja dveh partijskih programov, t.i. minimalnega in maksi­ malnega ter iz njiju izvirajočih različnih ciljev. M in im a ln i p ro g ra m se je odzival na vsakokratne konkretne družbene probleme in zadolževal komuniste, da v okviru stvarnih možnosti, ki so bile zanje zaradi potisnjenosti v ilegalo omejene in vsekakor neugodne, delujejo samoiniciativno in se vključujejo v širša družbena gibanja. M a ksim a ln i p ro g ra m je zadeval končni cilj vsakega komunističnega gibanja, se pravi osvojitev oblasti kot instrumenta ustvarjanja novih družbenih odnosov, temelječih na brezrazredni družbi in skupni lastnini. Med obema programoma je pogosto opazna s o o d n o sn o st - k izvrševanju konkretnih nalog se namreč mnogokrat pristopa s stališča dolgoročnejših koristi za revolucijsko opcijo. Z naznačenim odnosom v vrstah jugoslovanskih komunistov se srečamo med drugim tudi na peti državni konferenci KPJ oktobra 1940, tj. v času, ko se je svetovni vojni spopad že začel in ko se je bojazen, da bo vanj proti lastni volji vpletena tudi Jugoslavija, dozdevala vse bolj realna. Na omenjeni konferenci se jugoslovanski komunisti odločijo podpreti obrambo Jugoslavije le v primeru, če bo to v interesu revolucije pa tudi Sovjetske zveze. Ko je 6. aprila 1941 Jugoslavija napadena, se njeni obrambi priključijo tudi slovenski komunisti. Dejanja iz začetne faze, ne glede na motive, potrjujejo pri­ pravljenost komunistov sodelovati v skupnih narodovih obrambnih priza­ devanjih. Poleg zbiranja borcev prostovoljcev (pri čemer pa v Sloveniji opazimo določene separatne težnje) je v tej zvezi vsekakor treba omeniti še prizadevanje komunistov, da dobijo svojega predstavnika v ob napadu na Jugoslavijo usta­ novljenem zastopništvu legalnih strank, tj. v Narodnem svetu. Komunistična stranka je torej hitro ocenila, da ji vojne razmere in z njimi povezano precej množično narodnoobrambno razpoloženje množic nudijo med drugim tudi pri­ ložnost za njeno lastno legalizacijo in nasploh širši prodor v javnost. Iz dogajanj v prvih vojnih dnevih sicer ni mogoče potegniti kategoričnega za­ ključka o izključni narodnoobrambni naravnanosti komunistov in o obrambi na najširših narodnih temeljih, oziroma zaključka o obrambi domovine kot njihovem edinem imperativu tistega časa; takšna ocena ne bi upoštevala celostnega bistva komunističnega gibanja. Toda hkrati moramo ugotoviti, da so v danem trenutku prvi korak v smeri rahljanja narodne enotnosti vendarle storile obstoječe legalne stranke, med katerimi je absolutno dominirala Slovenska ljudska stranka. Le-te so sodelovanje komunistov v Narodnem svetu zavrnile z ne najbolj prepričljivo argumentacijo njihovega ilegalnega družbenega položaja, ki je bil posledica po­ vsem jasno izraženega ravolucionarnega programa KPJ, sprejetega na vukovar­ skem kongresu 1 . 1920. Zavrnitev je bila predvsem izraz odbojnega efekta, ki ga je komunizem sprožal pri teh strankah, kakor tudi njihovega splošnega pod­ cenjevanja komunistov, ki so bili do tedaj v resnici precej obrobna politična grupacija. Le ugibamo lahko, v kakšno smer bi se politični procesi obrnili, če ne bi prišlo do navedene zavrnitve komunistov, kajti poleg komunistične nepredvidljivosti in s tem nezanesljivosti moramo upoštevati, da je bil končni politični izhod iz druge svetovne vojne pri nas vendarle najtesneje povezan z dogajanjem v celotni Ju­ goslaviji, le-to pa s svetovnim. Toda dejstvo je, da so bili komunisti s to za­ vrnitvijo odvezani vsakršne zaveze, prepuščeni samim sebi in prostemu izbiranju lastnih poti. Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Po okupaciji in razkosanju Jugoslavije so težke razmere, v katerih so se znašli jugoslovanski narodi, obstoječe protiokupatorsko razpoloženje, razočaranje zaradi hitrega zloma države itd., odprli partiji širše možnosti lastnega uveljavljanja skozi množično delo. Takšno spoznanje je dokončno prevladalo na partijskem posve­ tovanju KPJ v začetku maja 1941 v Zagrebu, na katerem so bili ob pričakovanju nemškega napada na Sovjetsko zvezo sprejeti tudi že prvi konkretnejši ukrepi v smislu priprav na oboroženo vstajo. Situacija, ko je Jugoslavija, razbita in z vodstvom v emigraciji, kot državna tvorba dejansko prenehala obstajati, je partiji samodejno ponujala oceno o na­ s to p u t.i. z g o d o v in sk e g a trenutka, ki terja zamenjavo dotedanjih vladajočih sil, ki jim je bilo mogoče očitati, če že ne kaj drugega, vsaj odgovornost za nečasten poraz in konec Jugoslavije. Medtem ko je KPJ še nedavno pred tem bila pripravljena braniti Kraljevino Jugoslavijo skupaj z nosilci meščanskega reda, je po kapitulaciji le-tem odrekla pravico predstavljati interese jugoslovanskih narodov. Konsekvence, ki jih je po- tva tegnila, so bile jasne, tudi razredno utemeljene, računajoče na skorajšnji začetek tku proletarskih revolucij po svetu, in so se glasile: vodilna družbena vloga mora Ine preiti na delavski razred v povezavi s kmetom. Iz tega je sledila izpeljava, da se so bodo komunisti v osvobodilnem boju povezovali le s tistimi skupinami in pri- ivo padniki meščanskih strank, ki so se pripravljeni "pod v o d stv o m K o m p a itije po- bojevati p r o ti o k u p a to rju in p r o ti vsem u, k a r j e p o v z ro č ilo n a ro d o m Jug o sla vije / ar- današnje trp ljen je in zlo". Nemudoma so se začeli pripravljati na ta odpor, ker da ga bi vsako čakanje bilo "škodljivo in nevarno koristim proletariata", od- KPJ se je torej ob samem začetku vojne opredelila za protiokupatorski boj in :na to opredelitev dejavno izpričala, kot je že bilo omenjeno, v prostovoljski akciji ali z odzivi na mobilizacijske pozive. Toda takoj po kapitulaciji Jugoslavije, ko je išlo spoznala, da vodenje tega boja lahko prevzame sama, je n a ro d n o o svo b o d iln em u in boju hotela isto ča sn o d a ti tu d i re vo lu cio n a rn o vseb in a Zato zanjo osvobodilni ige boj ni bil mišljen kot samostojna/zaključena etapa, ki ji bo šele po narodni osvo- Ju- boditvi sledila nova, t.j. revolucionarna etapa, ampak je bil mišljen kot specifična za- revolucionarna oblika, izvajana v pogojih okupacije. nju Predhodnim organizacijsko-političnim pripravam je ob napadu Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941 in v skladu s pozivom Kominterne sledil sklep o ta ko jšn jem p r e h o d u na o b o ro žen o o b liko zo p ersta vlja n ja o k u p a to rju Izbire drugih svetovnonazorskih taborov glede možnega drugačnega načina pre­ živetja okupacije so bile s tem postavljene pred izvršeno dejstvo. KPJ je začela postajati vse bolj upoštevanja vreden povezovalni dejavnik okupirane in raz­ kosane Jugoslavije in s svojo centralistično zasnovo sčasoma instrument postop­ nega izvajanja vse bolj enotnih nacionalnih politik v Jugoslaviji. Tudi slovenski komunisti so šli naglo v lastno akcijo skupaj s političnimi grupacijami in vidnejšimi javnimi osebnostmi, s katerimi so sodelovali že pred vojno. Začel se je skokovit proces p re o b ra zb e d o te d a n je obrobne k o m u n is tič n e družbene vlo g e v sred iščn o vlogo. Njihova dolgoletna šibkost se je v konkretnih okoliščinah izkazala za prednost, kajti marsikdo v njih ni videl upoštevanja -ji vrednega političnega subjekta in s tem tekmeca, kaj šele nasprotnika. * ** šli di Velik delež pri organiziranju protiokupatorske dejavnosti v političnem in iz i vojaškem oziru v Sloveniji so prevzeli komunisti sami. Tu je njihov delež ne- e- sporen, a pri tem nikakor ne gre zmanjševati vloge ostalih skupin v Osvobodilni ju fronti; zdi se, da sta bili v začetni fazi obe strani v enaki meri odvisni druga od v druge oziroma potrebni druga drugi. Ze do ustanovitve OF oziroma Protiimperialistične fronte 26. aprila 1941 je ia prišlo na pobudo komunistov. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko so se a- komunisti razbremenili mučnega položaja, v katerega jih je potiskal do tedaj ki veljavni pakt Hitler-Stalin, upanje na zaustavitev Hitlerjevega pohoda pa je po- in stalo stvarnejše, se je najprej sestal CK KPS, ki je sprejel sklep o prehodu v oborožen odpor, imenoval glavno (vrhovno) poveljstvo slovenskih partizanskih i° cet' ostale skupine v OF pa postavil pred sprejeto odločitev. Tako se je že v la samem začetku jasno izrisala p ra k sa t.i. p o b u d n iš k e vlo g e ozirom a k o m u n i- > stičnega p re h ite v a n ja ostalih p o litič n ih su b je k to v. Skupine v OF so komunistom priznavale vodilno vlogo od samega začetka, toda realno je bilo pričakovati, da se bodo različni pogledi, interesi, nesoglasja in trenja v precej raznorodni politični tvorbi slej ko prej pojavili in ogrozili partijski primat. Partija se je tu zavarovala že na samem začetku, in sicer tako, da je n a jvita ln e jše se k to rje v b o lj ali m a n j iz k lju č n i m e r i p rid rža la se b i ozirom a s i jih prisvojila. Slo je predvsem za tri sektorje: tehniko (tiskarne, ipd.), vojsko in varnostnoobveščevalno službo. Z lastno tehniko je partija razpolagala že pred vojno. Po okupaciji je partijska tehnika zadovoljevala potrebe celotnega osvobodilnega gibanja in se glede na potrebe ter področja dejavnosti zelo razširila ter specializirala. T.i. partizanske tis­ karne in ciklostilne tehnike so le ena od vej te dejavnosti in so omogočale, da je tudi propagandno dejavnost v veliki meri vodila komunistična partija. Osvo­ bodilno gibanje je s partijsko tehniko sicer brez večjih težav pridobilo prepotrebno infrastrukturo, na drugi strani pa je v tem oziru postalo povsem odvisno od partije, ker ni vzporedno vzpostavljalo še drugih od partije neod­ visnih zmogljivosti, ki bi zadovoljevale tovrstne potrebe. Franc Leskošek-Luka (1897-1983) j e bil v kraljevski Jugoslaviji viden organizator sindikalnega in komunističnega gibanja. O d ustanovnega kongresa KPS na Čebinah aprila 1 9 3 7 pa do konca leta 1945j e bil sekretar C K KPS. V času narodnoosvobodilne vojne j e bil p rv i kom andant slovenske partizanske vojske. To j e bil do jesen i 1942. Z njegovim im enom j e povezana povojna izgradnja težke industrije v Sloveniji. Tudi v organiziranju partizanske vojske je imela partija odločilno vlogo. V letu 1941 je znašal delež komunistov med partizanskimi borci dobrih 39% (po­ litično neorganiziranih je bilo dobrih 36%). Nesorazmerno večji delež nasproti navedenemu razmerju pa je bil delež vodstvenih položajev, ki jih je v vojski zasedala partija; le-ta pa je bil predvsem rezultat partijske vodstvene vloge pri začetnem organiziranju partizanske vojske. Primat nad vojsko je vsaj s stališča politične pripadnosti vodstvenega kadra nato ohranjala do konca vojne. Tretji steber partijske moči je bila varnostna obveščevalna služba, ki jo je avgusta 1941 ustanovil CK KPS mimo IOOF, čeprav je uradno nosila naziv VOS OF. Po politični pripadnosti njenih članov predvsem pa vodstvenih organov ter z vidika razpolagalne pravice je bila varnostnoobveščevalna služba (kasneje OZNA) večinsko partijska organizacija. Nekatera dejstva govore o tem, da si partija v začetni fazi ni pretirano prizadevala, da bi v uporniške vrste pritegnila čim več rodoljubov-nekomunistov, kar je mogoče razlagati tudi kot zavestno potezo partije, ki naj bi merila v na­ slednjo smer: s tem, ko bo partija prispevala odločilni organizacijski in kadrovski delež v začetni fazi organiziranja NOB, si bo avtomatično ustvarila določene moralne predpravice, ki jim bodo zavezniki v OF težko oporekali. Velik del odgovora na vprašanje, kako je partiji sploh uspelo izposlovati si najprej vodstveni in zatem monopolni položaj, leži v prej naznačeni odločitvi o prevzemu najpomembnejših sektorjev in v njeni pobudniški vlogi. Pri tem je bilo še posebej pomembno, da se pobudniška vloga ni omejevala r.a idejno-dekla- rativno raven, temveč je bila konkretno akcijska, organizatorična. Dejstvo je, da so komunisti v narodnoosvobodilni - revolucijski projekt investirali vse svoje raz­ položljive sile in so bili redki tisti, ki so se mu izneverili. Pobudniško-voditeljska (avantgardna) vloga komunistične partije je komu­ nistom na eni strani odpirala široke možnosti postopnega prisvajanja oblasti, na drugi strani pa je zahtevala od slehernega člana polno angažiranost - če je bilo treba, tudi tveganje oz. izpostavljanje nevarnostim za ceno življenja. Domneva se, da je med vojno padlo kakšnih 5000 članov KPS; ta vzorec žrtvovanja in svo­ jevrstne neobčutljivosti za človeške žrtve pa je partija nato projicirala v širši družbeni prostor. Ocena o izra b i n a ro d n o o svo b o d iln eg a boja p o p a r tiji za izk lju č n o k o m u n i stične cilje je v toliko netočna, v kolikor ne upošteva velikega deleža komunistov v organiziranju politične in vojaške plati protiokupatorskega upora, se pravi nji­ hovega lastnega deleža v uporu, ki pa je bil načelno v interesu vseh Slovencev. Seveda partije pri tem niso vodili le nesebični nacionalni nagibi, temveč pred­ vsem njeno lastno bistvo - to pa je bila jasna zahteva po radikalni družbeni pre­ obrazbi in čakanje na priložnost, ko bo to preobrazbo mogoče izvesti. Da bi bila ocena o izrabi še bolj zapletena, je treba poudaritii, da je bil revolucijski smoter jasno prisoten predvsem v vodstvenem sloju komunistične partije in predvojnem članstvu, medtem ko pri novih članih, sprejetih v KPS v času vojne, precej manj, ker so le-ti marsikdaj dobivali ideološko orientacijo šele postopno. Preglednost dodatno zmanjšuje še dejstvo, da so bile težnje po bolj ali manj temeljiti družbeni preureditvi širše prisotne in niso bile lastne samo komunistom. Spomniti velja, da so npr. krščanski socialisti izdajali celo časopis z naslovom "Slovenska revolucija"; takšne odkritosti komunisti tako iz notranjepolitičnih kot tudi zunanjepolitičnih razlogov niso tvegali. Res pa je, da so bile predstave o poteh in vsebini uresničevanja nove družbene ureditve različne, pa tudi ne ved­ no jasne - marsikdaj celo pri samih komunistih zelo nejasne in idealistične. SMfcTTj>A*IZMv Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Delovanje KPS se je v vojnem času izrazito ravnalo po načelu, ki ga je Boris Kidrič v obliki ljudskega reka izrekel na partijski konferenci na Cinku julija 1942: "tisti, k i j e sejal, tis ti žanje". Zato so razumljiva tolikšna prizadevanja partije, da je delovala povsod ali vsaj sodelovala v vseh pojavnih oblikah narodnoosvo­ bodilnega boja, če že ni bila glavni voditelj, kadar določen sektor ni izrecno sodil v njeno prioriteto. Brez upoštevanja komunistove zavzete delavnosti in nasploh njegove antro­ pologije je dejansko težko razložiti stanje, kakršno se je vzpostavilo v narodno­ osvobodilnem gibanju že na samem začetku in ga je potem ves čas odločilno obeleževalo. Od t.i. temeljnih skupin v OF (KPS, krščanski socialisti, sokoli) je bila KPS ob ustanovitvi OF številčno najšibkejša skupina (ob začetku vojne je štela okoli 1200 članov, ob koncu vojne pa približno desetkrat več), a so se k o m u n is ti p o tr d ili k o t n a jb o lj u č in k o v ita sk u p in a Videti je paradoksalno, da jim na samem začetku prvenstvo priznata tako krščanskosocialistična kot sokolska skupina, ki sta bili obe številčno močnejši, a očitno nista zmogli tolikšnega organizacijskega elana in smelosti kakor komunisti. Ko so se posamezniki začeli zavedati ne­ enakega položaja v narodnoosvobodilnem gibanju, je bilo že prepozno oziroma so tisti hip postali problematičen zaveznik za partijo. Partija je delovala v ileg a ln ih ter p o lile g a ln ih razm erah in oblikah V tak po­ ložaj jo je potiskalo stanje okupacije, ki je komuniste neposredno življenjsko ogrožalo (sprva še zlasti na nemškem okupacijskem območju). Toda v odnosu do sodelavcev, t.i. zaveznikov v OF, se je KPS v nekakšen polilegalen položaj postavljala sama. Čeprav frontne skupine, s tem ko so stopile s partijo v ko­ alicijsko razmerje, niso priznale njej samo legitimitete temveč celo vodilno vlogo (zaradi česar je koalicijski značaj OF že od vsega začetka vprašljiv), partija na­ sproti njim ni delovala transparentno. Nasprotno, od vsega začetka je delala vzporedno še za sebe, za svojo korist, dokler ni bil z Dolomitsko izjavo takšen njen napol ilegalni status legaliziran. ToTairiš Havle T r a ta r , pr oda tnvnik okupino k rščan sk ih s o o io lis to v . D ragi tö*i»:M.äi rob at, mi j e , du so morem v- imenu’ svoj-o 3kupine ^ zah valiti zo r a b ilo ,n a p òd làgi iat-flregc sedim danes med;, vam i. Jaz in moji tp ip ld ä i in irsa s!cu p ia i,k i j c ;v 4uhu zbrala \ z ',vami#ae no poSutimo k a t , od; da&éÈ pavjefe- l j e n i go au je.U i v s i ss čutim o tak o tesn o povetani i vam i,da lahko da z v aai .rio d polagamo ra5člie*Qovorim y . imami Bkupin e, z a /k a te ro v i veslo., da jo b ila vuah»20 l a t vašega težk ega ile g a ln e g a dola edino le g a ln a sičupi- na^ki je S la odločno in n eu strašn o z vam i,koder jo m oglo.Vi s t a r e j š i bCTdl se goto»?« spom injate te ž k ih u r,k o j e k rstia n a k o -so cia listiž h p : d elav stv o v utrokoVnin in kuJ-turnih borbah d elovalo skupno z vašim .Z ato lahko re č eis, da 'me dapes ni sram s t a t i kot p red stav n ik k rščanske skupine ^r#.a^:v«mli^e5 po z a v e d o ,to v a rlš ijd a pripadam po nazoru k rščan sk i družbi^ki J e danea. ji» -tsnr.e* tu y fo a o g o ^ w odrekla;Iravnd takö "ptf ;6'e 'f iifVia'am,da pripadam o b čestvu ,Ü ' . i * 2000 l e t na ovetu in,.v Evropi v la d a lo in n i odnehalo n i poginilovTako .e'©m 1 .1 9 ,3 7 .v- P a riz u v španskem p o sla n ištv u de dol b Španskim p isa te lje m Bergaminom ,ki j e š e liro k o ; v ro k i a to v a r i š i kom unisti, fc/èpan- oki d rž a v lja n sk i vcjj.iii.Mod drugim mi je ro k e l: ".T o v ariš,mi se r e moremo : b a ti nobenega sod elovan ja e k om unisti, k er verujemo v njihovo öiö ve/j tin a tv o : Dragi t o v u r i š i .t o j s v.elika beseda in ko smo .se §loven oi zbrali-. 'iV ; to .ve­ lik o narodno sk up n ost,n as je n agib ala tu d i v efa V to vaše novo človečan sk e Etvo p oleg im p erativ a sk rb i za čio.ve>3tvo. Danes,ko. ima zbor KP3.,p:rviči: tila s s svobodnih alovanBkih ;tle h ,e o drogi to v a r iš i,s p o m n ite , da smo. v; ’vsak i bese­ d i ,k i jo iz g o v o rite z vam i.Vsaka vaša moBol in beseda naj bo izgovorjen a tu d i iz n aäih s ro .Z a to izrekam poleg pozdravo&K našo ek u p ire .tu d i ž e lj o , da b i v z d rž a li vai skupaj sk ozi življenje in sm rt. /p lo B ltan jo / Pozdravni go v o r Edvarda Kocbeka, predstavnika krščansko socialistične skupine v IOOF, na partijski kon feren ci na Cinku (Kočevski Rog) julija 1942, v katerem j e izrazil polno zaupanje krščanskih socialistov slovenskim komunistom in vero v človečansko poslanstvo komunističnega gibanja. V podolomitskem obdobju je postajalo osvobodilno gibanje vse bolj poeno­ teno, skupinska raznolikost je postopoma izginevala in do očitnega izraza je prihajala partijska m aterializirana d o m in a n tn a vloga Tovrsten proces npr. na­ zorno ilustrira uveljavljajoča se sestava vodstvenih organov OF, ki postajajo vse bolj partijska transmisija. Na ravni okrožij kot temeljnih teritorialno-političnih enotah postajajo frontni forumi po politični pripadnosti njihovih članov vse bolj partijski ali so v večjem delu celo v 'personalni uniji' s partijskimi komiteji. V posameznih primerih so situacije sicer različne, vendar vse različice gredo v smer prej naznačenega procesa. P o sa m e zn i p r im e r i k a d r o v s k e so o d n o sn o sti m e d K P S in O F na tere n u v le tu 1944 in 1945 O k ro žje S a vin jska d o lin a - j u n ij 1944 OK KPS OO OF Bole Anton (sekretar) Strigel Janez-Zuti Lešnik Robert -Cene Porenta Marija-Tatjana Bole Anton (sekretar) Strigel Janez-Žuti Lešnik Robert -Cene Porenta Marija-Tatjana Ogrizek Miloš-Samo (član KPS, bivši KS) Planovšek Jože-Jaka (član KPS) O k ro žje M aribor - aprila 1944 OK KPS (13 članov) OO OF (14 članov) Gasparič Maks-Jernej Špindler Dušan-Spiro (sekretar) (sekretar) Špindler Dušan-Spiro Gašparič Maks-Jernej (sekretar) (sekretar) Golež Jadviga-Spela Golež Jadviga-Špela (sekretar OOSPŽZ) Rojs Srečko-Niko Rojs Srečko-Niko Levačič Marija-Mica Rokova Levačič Marija-Mica Rokova Grbec Ema-Dana Grbec Ema-Dana Zalaznik Franc-Leon Zalaznik Franc-Leon Zagernik Ivan-Joco Zagernik Ivan-Joco Bantan Marjan-Stojan Bantan Marjan-Stojan (sekretar OK SKOJ) Kokol Ivan-Ilija Kokol Ivan-Ilija Rataj Otmar-Mirko Rataj Otmar-Mirko Letonja Stefan-Donač Čanžek Andrej-Ločen (KPS) Filipič Bertl-Jakec Rant Jože-Moša (KPS) Kolarič Ivan (KPS) O k ro žje N o tra n jsk a - a v g u s t 1944 OK KPS OO OF (11 članov) Mlakar Lojze-Ljubo (sekretar) Voljč Nace-Drčar Tekavec Jože-Pepe Kržič Ivan-Pajk Molek Jože-Puntar Koščak Jože-Novšak Mlakar Lojze-Ljubo (sekretar) Voljč Nace-Drčar Tekavec Jože-Pepe Kržič Ivan-Pajk Molek Jože-Puntar Koščak Jože-Novšak Pavlič Lojze (KPS) Janežič Andrej (KPS) Mihelič julka (KPS, sekretarka OK SKOJ) Zigmund Ivanka (KPS) O k ro žje Š ko fja Loka - ja n u a r 1945 OK KPS OO OF Oblastni organi, m noi organizacije ične Loštrk Milan-Novljan (sekretar) Bizant Ivan-Niko Tramte Ludvik-Per Troj ar Ivan-Zagloba Potočnik Anica-Irena Hafner Ivan-Jado (inštruktor) Loštrk Milan-Novljan (sekretar) Bizant Ivan-Niko Tramte Ludvik-Per Trojar Ivan-Zagloba Potočnik Anica-Irena Hafner Ivan-Jado Žakelj Francka-Majda (KPS) Merjasec Jožef-Stefan (KPS) Kalan Franc-Hmelnici (KPS) Končan Marij a-Anj a (KPS) Mede Roza-Rezka (KPS) Oven Milena-Sava (KPS) Potočnik Anica-Irena - sekretar OK SKOJ; ostali 3. člani KPS Potočnik Anica-Irena - predsednik OOZSM Merjasec Jožef-Štefan (KPS)- načelnik OGK; ostali 3. člani KPS Končan Marija-Anja(KPS)- predsednik RKS Končan Marija-Anja (KPS) - predsednik OO SPŽZ Mede Roza-Rezka (KPS) - član OO SPŽZ Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Procesi in d o g o d k i, kakor so se v času okupacije dogajali, so šli o b je k tiv n o v m arsičem v p r id k o m u n is to m oziroma osvobodilnemu gibanju pod njihovim vodstvom. Ob okupaciji in razkosanju tako Jugoslavije kot Slovenije, ko se je mnogim vsaj začasno zdela situacija brezizhodna, so se komunisti odločili, da bodo vojni čas preživeli v dejavnem odporu proti okupatorju in tistim, ki se bodo z njim tako ali drugače povezali. Okupatorjevo nasilje in njegovi povsem konkretno izraženi raznarodovalni načrti so morali vsaj delno pritrjevali tej odločitvi. Ante Novak je na že omenjeni konferenci na Cinku z ugotovitvijo, da je hitlerizem zaradi svojih brutalnosti "kladivar revolucije", zadel v jedro takratnih dogajanj, ki so partiji kot vodilni sili protiokupatorskega odpora odpirala poti k širši družbeni sprejemljivosti in tolerantnosti do komunistov. In v skladu z razredno utemeljenim razmišljanjem je postajalo "kladivar revolucije" tudi vse tisto, kar je okupatorja v kakršnikoli obliki podpiralo oziroma z njim sodelovalo. Razredno izhodišče je komunistom namreč narekovalo, da bo okupator našel zaslombo predvsem v vodstvenih političnih in imovitejših domačih strukturah, zato so ob boju proti okupatorju za narodno osvoboditev hkrati napovedali boj tudi domačemu t.i. razrednemu sovražniku. A je ob tem treba opozoriti na po­ memben vidik partijskega odnosa do razrednega nasprotnika, ki je med oku­ pacijo deklarativno izrecno naglaševala, da se proti njemu ne sme nastopati iz apriornih razrednih stališč, temveč ga je treba razkrivati ter onemogočati v prvi vrsti kot okupatorjevega sodelavca. S silnim udarcem po komunistih je okupator spojil slovenstvo in komunizem v precej enoten pojem. Vse, kar se mu je upiralo, je proglašal v skladu s pro­ pagiranim bojem proti ruskemu boljševizmu za "komunistične elemente" in s tem neprepričljivo zabriseval mejo med različnimi motivi upiranja, da bi pod krilatico boja proti komunizmu prikril dejanske lastne imperialistične in raznarodovalne cilje. Temu načrtno izkrivljenemu pogledu je nato sledil še protirevolucionarni in kolaboracionistični tabor. Dvojna narava komunističnega gibanja v času okupacije je postavljala proti- partizanski/protirevolucionarni tabor v nezavidljiv položaj. Le-ta z mnogokrat enostransko propagando o OF kot izključno komunistični zadevi ter o komu­ nistih kot največji nesreči za slovenski narod večine ni uspel prepričati, saj so mnogi izkustveno doživljali vlogo komunistov predvsem kot gonilno silo protiokupatorskega boja. Izrazit primer v tem smislu je bila vsekakor Primorska. Navedena trditev pa najmanj velja za Ljubljansko pokrajino, kjer so se nepo­ mirljiva politična ter ideološka nasprotja zaostrila do te mere, da so privedla do državljanskega spopada in postopne prevlade protirevolucionarnega tabora v letu 1944; in upravičeno se zastavlja vprašanje, kako bi se dogodki odvijali, če bi se vojna zavlekla še za nekaj časa. Na drugi strani so bila prizadevanja proti­ revolucionarnega tabora, da razkrije revolucionarne cilje komunistov delno para­ lizirana zaradi njihove lastne moralno sporne vloge, ki je "komunistično nevar­ nost" skušala zatreti s pomočjo okupatorja. Efektivna moč partizanske vojske, vešča politična taktika in kompromitiranost protipartizanskega/protikomunističnega tabora zaradi kolaboracije, so nazadnje privedli tudi zahodne zaveznike, da so sprejeli partizansko gibanje, čeprav pod komunističnim vodstvom, za svojega sogovornika. Generalni razvoj partijskega ponašanja in prizadevanja je torej šel v naslednji smeri: partija je na samem začetku doumela, da bo svoje "zgodovinsko poslan­ stvo" dovršila le, če se bo postavila na čelo protiokupatorskega boja, se v tem boju polno angažirala in se prek OF narodu predstavila kot vsenarodna politična sila, zaveznikom protinacifašističnega tabora pa kot upoštevanja vreden člen v tem taboru z upoštevanja vrednim bojnim potencialom. Osvobodilna fronta ozi­ roma najširše možno politično zavezništvo ji je bilo nujno potrebno sredstvo revolucije. To je kasneje npr. izpovedal Miha Marinko na II. kongresu KPS leta 1948 s prispodobo o Osvobodilni fronti kot "posodi naše ljudske revolucije", ki jo je vodila Komunistična partija. * ** N a ro d n o o sv o b o d iln a in so d a in o o sv o b o d iln a vsebina n a ro d n o o svo b o d iln eg a gibanja sta Partijo silili in j i h k r a ti om ogočali o pravljanje d v o jn e vloge. V tej situ­ aciji ni smela v celoti razkriti revolucijske usmeritve, a ji le-te tudi ni bilo treba povsem prikrivati. Povedno je, da partija med vojno ni obelodanila lastnega programa, temveč je sprejela program Osvobodilne fronte tudi kot svoj, saj bi jo morebitno sklicevanje na revolucionarni vukovarski program v javnosti preveč onemogočalo, zato o njem ni govorila. V novih razmerah ji je zadostoval program Op, ki je poleg osnovne strateške postavke o boju za "osvoboditev in združitev razkosanega slo­ venskega naroda, vključno s primorskimi in koroškimi Slovenci" obljubljal za marsikoga privlačno misel o t.i. socialni osvoboditvi. Da bo dejavnost komunistov potekala v dve smeri, je bilo mogoče razbrati že na samem začetku okupacije. Na tak proces so opozarjali partijski pozivi o hkrat­ nem zoperstavljanju okupatorju in t.i. domači kapitalistični gospodi, ki se ji je pripisovalo izdajalske namene. Dalje, na zidovih hiš ali letakih sta se skupaj pojavljali besedi "OF" ter "KPS" in znaka Triglava ter kladiva s srpom. Partizanski Kamniški bataljon pa je prejel iz rok Borisa Kidriča in Edvarda Kocbeka jeseni 1941 slovensko in partijsko zastavo hkrati, o čemer je odkrito poročalo tudi glasilo Osvobodilne fronte "Slovenski poročevalec". Zato ni mogoče trditi, da je partija svoje cilje skrivala. Res pa je, da je cilje včasih b o lj in d ru g ič m a n j p rik riva la Mnogokrat jih je razglašala le posredno, npr. s populariziranjem Sovjetske zveze - ki pa ni bila samo država boljševiškega socializma, temveč dolgo tudi najučinkovitejši steber protihitlerjevske koalicije v boju proti nacifašizmu, in od posameznika je bilo odvisno, kaj je v njej hotel videti ali bil zmožen prepoznavati. Svoje daljnosežnejše cilje, ki so izrazito preraščali okvir boja proti okupatorju, je KPS najprej in najbolj jasno izrazila v Ljubljanski pokrajini, se pravi na manjšem delu slovenskega etničnega prostora. Elementi tega stremljenja pa so prepoznavni v vseh pokrajinah, tudi tam, kjer dolgo ni bilo ostre meje med protikomunističnimi in Osvobodilni fronti naklonjenimi Slovenci. In ker ciljev ni nikoli jasno javno razkrila, se v svojem javnem delovanju ni mogla izogibati dvoumnostim, nedorečenostim in tudi zavajanju. Med izrazitejše primere dvoumnega postopanja sodi npr. izjava Tito-Ribar iz februarja 1943, ki je med ostalim zagotavljala nedotakljivost zasebne lastnine in ni predvidevala radikalnih družbenih sprememb brez volje "svobodno izvoljenih predstavnikov ljudstva". Izjava je torej predstavljala uradno stališče nastajajoče nove Jugoslavije v imenu Tita kot vrhovnega komandanta ter dr. Ivana Ribarja kot predsednika AVNOJ. Bila je polno popularizirana in skozi popularizacijo jo je bilo mogoče razumeti kot načelno pristajanje partizanskega vodstva, da v družbi ne bo prišlo do radikalnih rezov. Spregledalo pa se je pomembno določilo, da se omenjene zagotovitve nanašajo na vojno obdobje, kar je bilo v izjavi nepoudarjeno na­ vedeno. Izjava je bila objavljena tudi pri nas v partijskem glasilu "Ljudska pravica", kjer pa je Kardelj v komentarju neposredno zapisal, da se komunisti ne odrekajo svojemu končnemu cilju. T aktično ra v n a n je n i b ilo zn a č iln o le za o d n o s p a rtije d o sv o je okolice, te m v e č j e bilo o p a zn o tu d i z n o tr a j sa m e p a r tijs k e organizacije Znano je npr., da so sprejemi v KPS v času vojne pomenili oziroma bili predstavljani kot priznanje za aktivno in požrtvovalno udejstvovanje v NOG. Dejavno razmerje posameznika do NOG je bilo predpogoj in obenem največkrat glavni pogoj za sprejem v KPS. Pri sprejemanju novih članov se je partija med vojno izrazito prilagodila nastalim okupacijskim razmeram, ki so pahnile slovenski narod v katastrofičen položaj in terjale v skladu s programom OF dejavno protiokupatorsko držo. Pri tem je nekatera idejna in svetovnonazorska vprašanja začasno puščala ob strani ali jih vsaj ni postavljala v ospredje. Za takratni slovenski tradicionalni katoliški prostor je bilo vprašanje sve­ tovnonazorske pripadnosti partijskih članov gotovo za marsikoga pomembno vprašanje. To je partija upoštevala, zato novim članom ateistične svetovno- nazorskosti ni postavljala za pogoj pri vstopu v KPS; nasprotno, mnogokrat je eksplicitno poudarjala, da takšna ali drugačna svetovnonazorska opredeljenost ne pogojuje oziroma ne preprečuje posamezniku vstopa v partijo. Predpostavljamo lahko, da brez tovrstne elastičnosti v marsikaterem predvsem podeželskem kraju ne bi bilo mogoče med vojno vzpostaviti partijske organizacije, v partizanskih enotah, katerih večino so sestavljali kmečki fantje in možje, pa tudi ne vzpo­ staviti približno 50% komunistične organiziranosti v okviru celotnega moštva (upoštevani so člani KPS, kandidati KPS in člani SKOJ), kakršno se je vzpostavilo pred koncem vojne. Glede na ostritev tega kriterija s koncem vojne v smeri zahtevanega ateizma moremo ugotoviti vsaj za del partijskih članov, da so bili sprejeti pod drugačnimi pogoji, kakršni so bili kasneje zahtevani kot pogoj za ohranitev položaja člana partije in so bili torej zavedeni, kar je v povojnem obdobju povzročilo kar nekaj konfliktnih in travmatičnih situacij. Tudi o revolucionarnih spremembah in poteh njihovega uveljavljanja se ob sprejemu v partijo pa tudi v samih partijskih vrstah marsikdaj ni odkrito govorilo (ali pa nedoločno) in so predvsem osnovne organizacije KPS večkrat spominjale bolj na frontne kot na partijske organizacije. Zato ne preseneča dejstvo, da se v pričakovanju skorajšnjega konca vojne, ko se je že bližala tako želena svoboda, pojavljajo kar pogosti pozivi partijskih forumov svojemu članstvu v smislu, da čas pravega boja šele prihaja, ker komunistova dolžnost ni le boj za osvoboditev domovine itd. Tudi v teh vprašanjih se je partijsko vodstvo obnašalo pra­ gmatično in se odločilo za princip postopnega ozaveščanja partijskega članstva. Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, ki so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Ta j e iz leta 1944. Pomen KPS v času vojne se izrisuje v precej k o n tr o v e r z n i in večp la stn i p o d o b i, zato ga je nemogoče povsem enoznačno opredeliti oziroma oceniti. Partija je poskušala biti na eni strani homogenizator vsenarodnega odpora, a je hkrati zaradi razredne logike bila razdiralec te enotnosti in sogenerator držav­ ljanskega spopada. Upor proti zavojevalcu kot nedvomno v obče civilizacijskem pomenu pozitivno dejanje, je bil tisti moralni naboj, ki je pri marsikomu preglasil morebitne pomisleke do političnega subjekta, ki je ta boj vodil, tj. do KPS. Partiji je uspelo v vrste osvobodilnega boja pritegniti celo izrazite protikomuniste (npr. dr. Lojze Ude), a je hkrati treba dodati, da je prav vodstvena vloga ali pa že sama prisotnost komunistov v OF nekatere druge narodnozavedne in demo­ kratično čuteče posameznike odvračala, da bi se pridružili Osvobodilni fronti. Poudarjanje širine pri pridobivanju privržencev za NOG je bilo pogosto tesno povezano s hkratno bojaznijo, da bi širina v perspektivi škodila t.i. interesom delovnega ljudstva, zato so bili iz te širine že vnaprej izvzeti najvidnejši pred­ stavniki prejšnjega družbenega reda. Kontroverznost je opazna v partijski organizaciji tudi navznoter in se izraža npr. v odnosu do t.i. sektaških pojavov v partijskih vrstah, ki so škodili enotnosti in širini osvobodilnega gibanja. Boj proti sektašenju je bil prisoten takorekoč vse vojno obdobje, vendar ni bil izvajan toliko zaradi načelnih nestrinjanj z njego­ vimi pojavnimi oblikami, kolikor zaradi škode, ki ga je povzročal osvobodilnemu gibanju v celoti, in ker je sektašenje preveč očitno opozarjalo na prisotnost komunistov v tem gibanju. Marsikatero dejanje, ki je bilo med vojno označevano kot sektaško (npr. za­ smehovanje verskih čustev, skrunjenje sakralnih objektov, pretirano uporabljanje komunističnih simbolov itd.) je bilo po vojni tolerirano ali celo uzakonjeno. Pa tudi relativna odprtost do drugače mislečih v osvobodilnem gibanju, ki je bila med vojno v precejšnji meri uveljavljena (npr. pritegovanje strokovnjakov k stro­ kovnemu delu ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko pripadnost, ko je bila odločujoča "le" lojalnost partiji), je bila po vojni za precej časa močno okrnjena. Naznačena drža ni bila slučajna, temveč posledica sprejete partijske strategije in taktike; v bistvo le-te pa je sodilo vodilo, da je v konkretnem vsakdanjem delovanju treba izhajati iz aktualnega klica časa - torej se odzivati na obstoječe probleme, se vključevati v njihovo razreševanje, prisluhniti razpoloženju ljudi itd., pri tem pa upoštevati lastne dolgoročnejše cilje in njihove elemente, kolikor dopuščajo obstoječe možnosti, sproti vgrajevati v družbeno stvarnost. Komunisti so se tu potrdili kot izjemno sposobni taktiki in bili prav zaradi tega tako ne­ ugoden nasprotnik protirevolucionarnemu taboru. Zaustaviti bi jih bilo mogoče le z enako taktiko, kot jo je razvila partija z osvobodilnim bojem, se pravi predvsem z aktivnim protiokupatorskim nastopom. Manifestacija partijske moči v okviru NOG ni temeljila na izraziti izključe- valnosti drugih ali celo na pritiskih (čeprav so tudi ti elementi prisotni), temveč v prvi vrsti na aktivnosti njenih članov, povezani z metodo prepričevanja. Delav­ nost in idealizem, ki sta preraščala v gorečnost, sta oblikovali poseben "misijo­ narski" tip političnega delavca; ali kakor je zapisal dr. Makso Šnuderl, partijsko članstvo je spominjalo na "klošterski red", ki svoje delo opravlja z vso resno predanostjo in meji že na pretiranost. Če k temu dodamo zavezujočo disciplino, ki pa je članstvo ni doživljalo le kot utesnjujočo zapoved, temveč tudi kot nuj­ nost, pogojeno z vojnimi razmerami, potem so doseženi partijski učinki v smislu izbojevanja revolucije na političnem področju toliko razumljivejši. KPS je s svojo razvejano organizacijo in kapilarno razpredenim vplivom v narodnoosvobodilnih organizacijah in ustanovah, čemur je namenjala ogromno energije, postala ob izteku vojne politična sila brez pravega nasprotnika oziroma tekmeca, kar ji je omogočilo izgradnjo t.i. partijske države. Kljub temu, da komu­ nistom (razen morebitnih redkih izjem) ne gre odrekati narodne zavednosti, je treba ugotoviti, da je partija narodnoosvobodilni boj instrumentalizirala za po­ stopno uveljavitev partijske oblasti. Tu se je ravnala po načelu, da vse kar krepi narodnoosvobodilni boj, mora obenem krepiti komunistično partijo. LITERATURA Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana 1986. Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon. Ljubljana 1992. Spomenka Hribar: Dolomitska izjava. Ljubljana 1991. Vida Deželak-Barič: Vloga, metode in mesto Komunistične partije Slovenije v organi­ ziranju oboroženega upora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1-2, str. 93- 108. Vida Deželak-Barič: Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Pri­ spevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1-2, str. 137-162. Vida Deželak-Barič: Med formalno, emocionalno in zavestno pripadnostjo Komunistični partiji Slovenije v času okupacije. Prispevki za novejšo zgodovino. Ferenčev zbornik, 1997, št. 2, str. 291-300. Zdenko Cepič: Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, 1998, št. 1-2, str. 89-110. Boris MLAKAR* PROBLEMATIKA NASPROTNIKOV PARTIZANSTVA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Splošno Na začetku je treba poudariti, da morebitna nova presoja ali pa novi pogledi na medvojno dogajanje na Slovenskem niso odvisni samo od dostopnosti ter pojava in poznavanja novih dokumentov, temveč tudi od drugih okoliščin. Gre za vpliv zunanjega, kulturnopolitičnega in socialnega okolja kot tudi za "notranje" zakonitosti oziroma notranjo logiko zgodovinopisja samega. Le-to v novem, drugačnem položaju morebiti sploh šele lahko načne nove teme oziroma se po svojih nosilcih in "pripadnikih" čuti dolžno, da v novih razmerah nekoliko drugače opredeli svoje temeljne naloge oziroma postavi drugačna in za novi čas bistvena vprašanja o problemih bližnje slovenske preteklosti. Le-ta namreč živi z nami naprej, živi v nas po eni strani kot zgodovinski spomin, po drugi pa kot organski del našega odnosa do sedanjosti, do nas samih. Naša podoba pretek­ losti, ki je v normalnih razmerah tudi generacijsko pogojena, je sestavni del našega odnosa in sodbe do sveta, v katerem živimo. Vloga zgodovinarjev pri oblikovanju omenjene podobe je vsaj na dolgi rok pomembna, včasih tudi odločilna, s tem pa tudi odgovorna. Postavlja se seveda vprašanje, kako je zgodovinopisje v preteklih desetletjih opravljalo svojo izvirno nalogo, se pravi, kako in koliko je vzpostavljalo enotnost med to podobo in dejansko resničnostjo, tistim, kar se je resnično zgodilo. Je bila zgodovinska stroka le dekla režimu ter je služila vzpostavljanju in vzdrževanju legitimacijskih mitov, ki jih je vladavina komunistične partije potrebovala ter jih tudi skrbno negovala? Ocenimo lahko, da so bili v danih razmerah zgodovinarji sicer nor­ malen del povojne slovenske inteligence, toda glede na to, s čim je režim ute­ meljeval svojo legitimnost, je jasno, da so bili rezultati zgodovinopisja pod bud­ nim očesom oblasti ter s tem tudi "politicum par exellence". Naj jasno poudarimo: oblast je svojo legitimnost in legalnost izvajala neposredno iz dogajanja med drugo svetovno vojno in takoj po njej, torej iz "narodnoosvobodilnega boja in revolucije". Zato je bilo težišče poklicnega kot tudi amaterskega zgodovinopisja predvsem obravnava in prikaz zgodovine partizanstva, Osvobodilne fronte in komunistične partije, kot uvod k temu pa raziskovanje t.i. naprednega delav­ skega gibanja. Obravnava domačih nasprotnikov partizanstva je tu sledila kot dodatek, kot t.i. temna plat medvojnega dogajanja. Tako sta bila potek in iztek vojne skoraj pol stoletja v le malo spreminjajoči se upodobitvi s strani vodilne in edine politične sile argument za njeno oblast, za čisto določen družbeni red, za usmerjeno politično življenje. To argumentiranje je potekalo v nenehno se obnavljajočih oblikah, kar se je kazalo v stalni in vsesplošni preokupaciji s pre­ teklostjo. To dejstvo meče zato malce drugačno luč na nekatere trditve v no­ vejšem času, da sta na splošno politika in publicistika obsedeni s preteklostjo. Nove naloge zgodovinopisja? Neizpodbitno dejstvo je, da je bila preteklost oziroma določena podoba o njej zlorabljena prej in je neizogibno zlorabljana ali vsaj uporabljana tudi danes. Toda tako potencirano zanimanje za zgodovino je v času tranzicije tudi logično utemeljeno. Če je namreč komunizem doživel zgodovinski zaton, je normalno, da se vsi, zgodovinopisje pa še posebej, sprašujejo o resničnem značaju prej omenjenega legitimacijskega procesa, še bolj pa o značaju zgodovinskih pojavov in dogodkov, ki so tvorili podlago za ta proces. Zato je logično vsaj v določeni meri in v vsaj določenih problemskih segmentih ponovno preverjanje argu­ mentacije, interpretacije in tudi same zgodovinske faktografije. To je tudi zahteva vsaj dela slovenske javnosti in politike, ob tem pa je jasno, da je to tudi ima­ nentna naloga samega zgodovinopisja, ki tako prihaja tudi do novih ocen, interpretacij, žal (ali k sreči) pa tudi do odkritij novih dokumentov, novih virov. Ali je zato treba na novo zastaviti tudi metodologijo in cilje slovenskega zgo­ dovinopisja? Menimo, da je to do neke mere potrebno, in to predvsem v tem smislu, da mora zgodovinopisje resnično postati neodvisna in avtonomna stroka ali celo znanost ter da s tem preneha biti servis za "logistično" podporo legiti­ macijskemu aparatu politike. Samo in s pomočjo sorodnih strok se mora dokopati do metodologije in dognanj, ki vodijo v smer zgodovinske resnice, čeprav je ta resnica kljub vsemu samo človeška resnica. Res je tudi, da zgo­ dovinar in njegova stroka ne živita v praznem prostoru ali na samotnem otoku in da je zgodovinar tudi samo človek, iz česar pač izhajajo tudi olajševalne oko­ liščine za njegov odmik od stroge kabinetne dejavnosti. Tozadevno vprašanje v pozitivnem pomenu besede pomeni seveda tudi sodelovanje zgodovinopisja s pedagoško sfero, s pisanjem učbenikov, s seminarji, s publicistiko ipd. S takimi in drugačnimi pridržki ter upoštevajoč povsem druge družbene in civilizacijske okoliščine bi torej celo lahko ponovili uvodne besede uredništva prve številke Zgodovinskega časopisa iz leta 1947, ki se glase: "Slovenski z g o ­ d o v in a r j e d a n es d o lža n , da s i o d g o v o ri na vprašanje: ka k šn a j e bila p o t, k i j o j e h o d ilo s lo v e n s k o z g o d o v in o p is je v p r e te k lo sti, k a j j e bilo v tem z g o d o v in o p is ju veljavnega in k a j j e treba zavreči. Im e ti m ora p a tu d i ja s n o z a v e s t o tem , k a k šn o n a j bo n je g o v o d e lo v n o v i d rža v i in n o v i d r u ž b i." Toda ali je bilo takšno sa- mospraševanje v izrecni obliki v vrstah slovenskih zgodovinarjev danes sploh že postavljeno, oziroma, ali je bilo postavljeno z najbolj pristojnega mesta, n.pr. s strani zgodovinskega društva, oddelka za zgodovino na univerzi ali n. pr. s strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Je bilo postavljeno s strani teoretikov zgodovinopisja, z zadostno teoretično utemeljenostjo ter hkratno člo­ veško in državljansko prizadetostjo? Na omejenem prostoru, ki ga imamo na razpolago, se s problemom teh vprašanj, da morebitnih odgovorov nanje niti ne omenjamo, žal ne moremo podrobneje ukvarjati in naj zato ta kompleks postane (hvaležen?) predmet nadaljnje diskusije. Novi zgodovinski revizionizem tudi v Sloveniji? Z zgodovinskim revizionizmom v preteklosti, čeprav se ni tako poimenoval, se tu ne moremo ukvarjati. Pač pa so z demokratizacijo celotnega življenja nove okoliščine prinesle nekaj zelo pozitivnih posledic tudi za zgodovinopisje druge svetovne vojne na Slovenskem. Svoboda raziskovanja je sedaj v bistvu ne­ omejena, dostopnost arhivov je bistveno večja, kar ima za posledico, da se je pojavilo tudi določeno število novih dokumentov, tako n. pr. gradivo VOS (Varnostnoobveščevalne službe), Ozne, sodišč in v zadnjem času tudi gradivo, ki se nahaja v arhivu Sove (Slovenske obveščevalne varnostne agencije). Ti doku­ menti do neke mere spreminjajo splošno sliko, ki jo je glavni tok slovenskega zgodovinopisja imel oziroma vzdrževal o dogajanju med vojno, prinašajo pa tudi potrditve ocen in hipotez, ki jih do sedaj ni bilo mogoče zadovoljivo dokazati z arhivskimi dokumenti. K temu prispevajo tudi dokumenti oziroma rezultati dela nekaterih raziskovalcev v inozemskih arhivih, predvsem v Londonu, Was- hingtonu, Rimu in v zadnjem času tudi Moskvi. Seveda, kot že poudarjeno, pa sami arhivski viri niso zadosten pogoj za ustvaritev nove podobe preteklosti, temveč je treba ob tem zastavljati tudi nova vprašanja, odpirati nove teme ter stare teme izpostaviti novim pogledom, revizijam, saj je resno zgodovinopisje pač načelno zmeraj tudi revizionistično, ne glede na negativen prizvok, ki ga ima konkretno sedanji zgodovinski revizionizem v Evropi. Ta revizionizem je med drugim povezan z zanikanjem obstoja nacističnih uničevalnih taborišč oziroma na drugi strani s stališčem o le delni krivdi fašističnega tabora za izbruh druge svetovne vojne. Paralele k takim stališčem bi v Sloveniji le težko našli, vendar je tu težko iti v podrobnosti. Treba pa je na načelni ravni še enkrat ponoviti, da je glede na dejstvo, da v povojnih desetletjih zgodovinopisje ni bilo povsem avto­ nomna stroka, pač povsem logično, da se nekateri segmenti preteklosti, ki so bili politično "zanimivi", podvržejo nekakšni reviziji. Kakšni bodo rezultati te revizije in ali bo prišlo pri tem tudi do večkrat omenjenega potvarjanja in spreminjanja zgodovine, pa je odvisno od sposobnosti in navsezadnje tudi poštenosti sedanjih zgodovinarjev. Kakorkoli že, nove teme se dejansko odpirajo in tudi raziskujejo, čeprav mor­ da zaradi institucionalne negibnosti poklicnega zgodovinopisja prepočasi. Ob pojavu novih dokumentov pa je seveda treba ugotoviti, da je šele zdaj postalo dokončno jasno, da je režim v preteklosti ali celo tik pred demokratičnimi spre­ membami arhivske vire uničeval, kar očitno velja za večino gradiva o povojnih pobojih vojnih ujetnikov in civilistov. Poleg tega se je šele zdaj z vso ostrino za­ stavil problem avtentičnosti znanega dela B elogardizem , ki ga je v začetku 50. let izdal Franček Saje. V slovenskih arhivih namreč ni mogoče najti niti polovice pomembnih dokumentov, ki jih je Saje uporabil v svojem delu, gre pa za te­ meljne probleme začetkov in razvoja državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini. Seveda ni mogoče verjeti, da si je omenjeni avtor dokumente izmišljeval oziroma jih ustvarjali, vendar je za resno obravnavo omenjene tematike treba imeti vse te dokumente pred sabo v integralni obliki. Ob omembi Sajeta je treba poudariti, da se je prav ob problematiki nasprot­ nikov partizanstva po eni strani odprlo novo polje zastavljenih vprašanj in tem, seveda pa ne tudi že povsem uravnoteženih zgodovinopisnih odgovorov. Ker pa je ta tematika zaradi enostranske obravnave v preteklosti v svojih neposrednih implikacijah nujno postala - neodvisno od hotenja zgodovinarjev - tudi politično in politikantsko vprašanje, je seveda potreben dodaten napor vsakršnega resnega razpravljalca ali raziskovalca, da ne govorimo o "uporabnikih", da se dvigne nad grozečo instrumentalizacijo ali zlorabo ter o tem razpravlja mirno, uravnoteženo, z distanco ipd. Prav to zadnje pa je gotovo najtežje doseči, saj potrebne zgo­ dovinske distance še ni, ker smo od medvojnega dogajanja še premalo oddaljeni, nanj smo vezani po svojih starših, po svoji vzgoji, po ideoloških in političnih interesih ipd. Zgodovinska resnica v primežu med zmagovalci in premaganci Čeprav je zgodovinska resnica v določenem smislu samo ena, pa je vendar v tem okviru treba omeniti problem razmerja med t.i. zgodovinsko resnico zma­ govalca in resnico poraženca o sicer omejeni slovenski državljanski vojni med okupacijo 1941-1945. Več kot jasno je, da smo do pred nekaj leti živeli in pre­ učevali zgodovino v jasno razvidnem kontekstu zmagovalčevega sistema. Prav dejstvo, da premaganec in njegova resnica nista imela pravice javnega obstoja, in to v absolutnem smislu, kaj šele, da bi "konkurirala" pri sooblikovanju podobe o preteklosti, kaže, da je šlo leta 1945 tudi za zmago v državljanski vojni in ne le za zmago nad okupatorjem oziroma za osvoboditev. Veljala je samo ena resnica oziroma različica resnice, ki so jo zastopali zmagovalci, premagančeva pa je bila javno in celo kazensko prepovedana. Bili so primeri, ko so bili po vojni obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ljudje, ki so prek meje prinašali in posojali lite­ raturo, ki je drugače govorila o slovenski zgodovini 2.svetovne vojne. Nekako do leta 1985 so lahko v Sloveniji izhajale samo knjige ter članki ipd., ki so nepo­ sredno ali implicitno potrjevali uradno dovoljeno podobo preteklosti. Do ome­ njenega leta ni izšel v Sloveniji, razen nekaj poskusnih člankov v verskem tisku, ki pa so bili tako ali drugače sankcionirani, niti en članek ali knjiga, ki bi n. pr. izhajal s protirevolucionarnih stališč. Do tedaj pa je po deloma statistično podprti oceni izšlo skoraj 30.000 člankov in razprav ter okoli tisoč knjig, pisanih s stališča NOB in revolucije. Članki s t.i. protirevolucionarno naravnanostjo se v sloven­ skem tisku pojavijo šele v 2. polovici 80. let, prva taka knjiga pa izide leta 1989. Razmerje med "NOB" knjigami ter knjigami z nasprotno vsebino oziroma težnjo, ki so izšle v letih 1989-1995, je 94 proti 58 v korist prvih, toda med drugimi je precej ponatisov bodisi medvojnih ali emigrantskih tiskov. Literarnih del pri tem nismo upoštevali. Sedaj formalno ni več nobenih ovir za t.i. emigrantsko literaturo, za svobodno izdajanje knjig z NOB nasprotno vsebino, za pisanje spominov in zbiranje ustnih virov tudi na protirevolucionarni strani. Pri tem je jasno, da je za čim bolj resnično podobo preteklosti treba zbrati po možnosti vse razpoložljive vire ter slišati in preizkusiti vse možne hipoteze, razlage oziroma interpretacije minulih dogodkov. Zal se mora zgodovinopisje včasih še zmeraj ukvarjati s povsem pozitivističnimi problemi, se pravi z ugotavljanjem najosnovnejših dejstev ozi­ roma z vprašanjem, ali se je nekaj sploh zgodilo ali ne. Kljub vsemu je možno trditi, da sta si zmagovalčeva in premagančeva resnica komplementarni, obe skupaj tvorita t.i. resničnostni fond, ki se bo s časom izčistil in se znebil eks­ tremnih stališč, kar pa ne pomeni, da na določenih področjih zmagovalčeva resnica že sedaj ni bolj "točna" in seveda tudi obratno. V slovenski javnosti vsekakor prevladuje prejšnja podoba "NOB in revolucije", čeprav z določenimi dopolnitvami. To do neke mere velja tudi za slovenske zgodovinarje, vendar je očitno, da se le-ti vse bolj uspešno izvijajo iz pasti manihejskega ocenjevanja naše bližnje preteklosti. Če zaključimo: po vseh vojnah določen čas zgodovino obli­ kujejo zmagovalci, v tistih primerih, ko ni šlo samo za vojno, pa je ta čas lahko zelo dolg in tozadevni režim zelo strog, toda dolgoročno gledano k zgodo­ vinskemu razumevanju prispevajo tudi poraženci. Rezultati bratomorne vojne. Padli partizani Cankarjeve brigade na Javorovici marca 1944. Odkopavanje oktobra 1943 ustreljenih slovenskih četnikov v Mozlju novembra 1944. Predstavitev konkretnih tem iz medvojnega dogajanja Ob vsem povedanem naj tako za diskusijo ponudimo nekaj temeljnih po- splošitev oziroma tez, za katerimi - tudi na podlagi upoštevanja novih doku­ mentov oziroma literature in virov sploh - stoji že precejšen del slovenskih zgodovinarjev novejše dobe: 1) Temeljni projekt KPJ (KPS) je bil prevzem oblasti, izvedba revolucije ter mednarodna proletarska solidarnost in pomoč Sovjetski zvezi. NOB v Sloveniji je bila zato v funkciji tega temeljnega cilja, pri čemer se pa priznava veliki večini partizanov in tudi komunistov subjektivno narodnoosvobodilno naravnanost. (Navodila za ustanovitev OF oziroma podobne koalicije je vodstvo Kominterne jugoslovanskim komunistom narekovalo že leta 1940. Na 5. konferenci KPJ oktobra 1940 je Edvard Kardelj izjavil, da partija seveda je za odpor v primeru napada na Jugoslavijo, toda samo, če bo to v interesu revolucije in Sovjetske zveze. Že po okupaciji je Tito 13. maja 1941 poslal v Moskvo depešo s spo­ ročilom, da bo dvignil vstajo, ko bo napadena Sovjetska zveza. Po pričevanju verodostojnih članov OF bi se najvišji slovenski partijski funkcionarji v primeru dileme osvobodilni boj ali revolucija, odločili za revolucijo itd.) 2) Ljubljanska pokrajina je vzaradi različnih okupacijskih režimov v danih razmerah zaradi ohranitve slovenske gospodarske, kulturne in deloma upravne strukture postala zatočišče za preganjane Slovence iz drugih pokrajin ter vzorec Slovenije v malem. Dotedanji vodilni slovenski establišment se je v političnem oziru umaknil v ilegalo ter strateške odločitve prepustil mednarodno priznani begunski vladi v Londonu. Del te elite je stopil v upravno in delno politično kolaboracijo z italijanskim okupatorjem, kar je bilo mednarodnopravno dopustno, vendar so bile posamezne manifestacije te kolaboracije nepotrebne. 3) Meščansko politično vodstvo, ki se je smatralo za legitimnega in legalnega nosilca kontinuitete in temeljnih interesov slovenskega naroda, je ustanovilo ilegalne odporniške formacije, legije, oživila pa je tudi četniška organizacija. Predvidena taktika delovanja teh formacij je bilo postopno ilegalno organiziranje in priprava na zaključne operacije za osvoboditev domovine, obveščevalna služba za zaveznike ter morebitne sabotaže. Jeseni 1941 je ta tabor formuliral svoj po­ litični program, poznan kot "londonske točke", ki je predvideval Združeno Slovenijo kot enakopraven del demokratične in federativne kraljevine Jugoslavije. Od spomladi 1942 deluje Slovenska zaveza kot skupno ilegalno zastopstvo pro­ tikomunističnega dela Slovencev v zasedeni domovini. 4) KPS je skupaj z drugimi levičarskimi skupinami po okupaciji ustanovila Protiimperialistično fronto, ki se je izrekla za časovno neopredeljen oborožen boj, usmerjena pa je bila proti t.i. imperialističnim silam v celoti. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se preimenuje v Osvobodilno fronto, ki je kmalu začela par­ tizansko bojevanje proti okupatorski oblasti. Ob velikih neposrednih in posrednih žrtvah so komunistični voditelji pričakovali skorajšnji konec vojne oziroma zma­ go Rdeče armade. Oblike tega boja ter proklamirani cilji so kmalu dobili revo­ lucionarni predznak, saj se poudarjajo razredna nasprotja, OF pa se proglasi za izključnega nosilca odpora ter napove povojni prevzem oblasti in pod sankcijami prepove vsakršno vojaško organiziranje zunaj partizanske vojske. Pride do ob­ toževanja nasprotnikov z narodnimi izdajalci ter do usmrtitev kolaboracionistov kot tudi političnih nasprotnikov. 5) Slovenska zaveza ter meščanske odporniške organizacije se od takega raz­ voja počutijo vse bolj ogrožene, saj v tem prepoznavajo revolucijo na delu oziroma v perspektivi zmago sovjetskega sistema. Začnejo ustno in tiskano pro- tipropagando, na kar revolucionarna stran odgovori z nasiljem, ki se širi posebej na od partizanov kontroliranem ozemlju spomladi in poleti 1942. Slovenska zaveza skuša organizirati ilegalne četniške enote, kar pa zaradi velike prednosti partizanov na terenu ne uspe. Zaradi partizanskega nasilja na Dolenjskem in Notranjskem prihaja do spontanega protikomunističnega odpora, do t.i. samoobrambe kmečkega prebivalstva. Slovenska zaveza poišče stik z ita­ lijanskimi oblastmi, ki dovolijo in podprejo organizacijo Vaških straž v okviru MVAC. V letu 1942/1943 tako pride v Ljubljanski pokrajini do oboroženega na­ stopa proti konkretnemu delovanju partizanov pod komunističnim vodstvom. Delovanje Vaških straž skupaj z aktivnostjo Slovenske zaveze in drugih proti­ revolucionarnih organov predstavlja samoobrambo v ožjem smislu kot tudi sa­ moobrambo pred revolucionarnimi perspektivami, pred zmago revolucije. S sub­ jektivnega vidika je šlo pri tem taboru za identificiranje z zahodnimi zavezniki, na določenem segmentu pa za kolaboracijo z okupatorjem. Kolaboracija je bila funkcionalnega značaja, torej ni šlo za ideološko enačenje s cilji okupatorja, temveč za postopanje v eksistencialni nuji kot tudi za vprašanje oblasti po vojni. To je bila torej neke vrste državljanska vojna, ki sta jo vodili dve ideološko nasprotni struji. Njen izvor je bil avtohtono slovenski, saj je šlo za domača nasprotja ter tudi za to, kdo bo v perspektivi, po vojni, na oblasti ter kakšen režim oziroma družbeni red bo v Sloveniji tedaj prevladal. V tem boju se je ena stran naslonila na okupatorsko oblast. 6) Po kapitulaciji Italije oba vidika samoobrambe ter ciljev protirevolu­ cionarnega tabora ostajata aktualna, posebej po dogodkih septembra 1943, ko v takorekoč čisti državljanski vojni, brez prisotnosti okupatorja, partizanska stran ni pripravljena na nikakršne dogovore, temveč stremi po popolnem uničenju nasprotnika. Nastane Slovensko domobranstvo in državljanska vojna se ob delni razširitvi na druge pokrajine nadaljuje do konca vojne. 7) Ob tem se zastavlja pomembno vprašanje, ali so bili domobranci prisilni mobiliziranci ali prostovoljci. Seveda enako vprašanje velja tudi za vrste par­ tizanskih borcev. Tvegamo oceno, da je za obe formaciji odgovor podoben, in sicer so bili prostovoljci v najožjem smislu besede v veliki manjšini, pri čemer je treba poudariti veliko vlogo začetnega ideološkega jedra, ki je potem v kon­ centričnih krogih pritegoval nadaljnje valove prostovoljcev in "prostovoljcev". V drugem obdobju, ko je partizanska oblast že nastopala kot državna oblast, je bila razglašena vsesplošna mobilizacija, medtem ko je protirevolucionarna stran zaradi nemške prepovedi prisilne mobilizacije v domobranstvo morala v ta na­ men uporabljati bolj subtilne in neformalne oblike pritiska. 8) Ena od poglavitnih točk, okrog katere se vrtijo ocene značaja Slovenskega domobranstva, je bila domobranska prisega 20. 4. 1944 (s ponovitvijo 30. 1. 1945). Taka prisega je za uniformirane formacije in celo za civilne uradnike sicer obi­ čajna stvar, do nje pa je prišlo na zahtevo nemškega poveljstva ob grožnji z razpustitvijo domobranstva. Ker je bila izvedena na Hitlerjev rojstni dan ter zaradi spremljajoče ikonografije, je nastal napačen vtis o prisegi Hitlerju. Glede na dejstvo, da je protipartizansko bojevanje potekalo že od poletja 1942 ter glede na to, da nobena protipartizanska formacija pred tem ter tudi domobranstvo na Primorskem in Gorenjskem tedaj ni položilo nobene prisege, je jasno, da ta akt pravzaprav ni odločujoča točka ocenjevanja značaja protirevolucionarnih for- macij. Prisega pa je imela velik manifestativni in za nasprotnike propagandno uporaben značaj. Za primerjavo navajamo besedila nekaterih priseg evropskih kolaboracionističnih formacij: I. Prisega slovenskih domobrancev 20. 4. 1944: "Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod po­ veljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komu­ nizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj." II. Prisega pripadnikov 13. SS divizije Handžar (hrvaške): "Prisegam fuehrerju Adolfu Hitlerju, kot vrhovnemu poveljniku nemške vojske, da bom zvest in pogumen. Fuehrerju in od njega določenim pred­ postavljenim obljubljam poslušnost do smrti. Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zmeraj zvest hrvatski državi in Poglavniku kot njenemu opolno- močenemu zastopniku, da bom zmeraj varoval interese hrvatskega ljudstva ter da bom zmeraj spoštoval ustavo in zakone hrvatskega ljudstva." III. Prisega germanskih prostovoljcev v SS: "Prisegam Tebi, Adolf Hitler, kot germanskemu vodji, da bom zvest in po­ gumen. Tebi in od Tebe predpostavljenim obljubljam poslušnost do smrti, tako mi Bog pomagaj." IV. Prisega Frikorps Danmark: "Prisegam pri Bogu to sveto prisego, da bom v boju proti boljševizmu po­ veljniku nemške Wehrmacht izkazoval brezpogojno poslušnost in da bom kot hraber vojak vedno pripravljen žrtvovati življenje za to prisego." 9) Omenjeni razvoj je veljal za položaj v Ljubljanski pokrajini. V drugih slo­ venskih pokrajinah je okupator uničil ali pregnal totedanje vodilne plasti slo­ venske družbe, tako da je partizanstvo lažje nastopalo z narodnoosvobodilnim predznakom, čeprav je bil partijski revolucionarni projekt tudi v teh pokrajinah povsem identičen in je šlo samo za razmeram prilagajajočo se taktiko. Tudi tu je prihajalo do pretirano strogega nastopa do domačih nasprotnikov in ne samo do izdajalcev (na Štajerskem so zelo številni nemčurji) in kolaborantov v ožjem smislu. Po kapitulaciji Italije je protirevolucionarno vodstvo z dovoljenjem nem­ ških oblasti uspelo organizirati domobranstvo še na Primorskem in Gorenjskem, vendar protipartizansko delovanje v raznih oblikah tu ni doseglo tistega kvan­ titativnega praga, da bi lahko to dogajanje opredelili kot državljansko vojno. Ljubljanska pokrajina je v takih razmerah vsaj z vidika protirevolucionarnega tabora igrala reprezentativno vlogo Slovenije v malem, v Ljubljani pa so po drugi strani znotraj tega tabora delovali številni Gorenjci, Štajerci in Primorci, ki so se poskušali na tak ali drugačen način zoperstaviti partizanskemu napredovanju in s tem tudi bodoči komunistični prevladi na celotnem Slovenskem. Čeprav je mno­ go teh aktivnosti potekalo v ilegalni obliki ter v določenem pogledu bilo usmer­ jeno proti nemški okupacijski politiki, pa je vendar protirevolucionarna stran vsaj za organiziranje domobranstva potrebovala uradno dovoljenje nemških oblasti. LITERATURA Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955: znanstveno poročilo. Ljubljana 1995. Kos Stane: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, I-II. Rim, Buenos Aires 1984, 1991. Mlakar Boris: Denacionalizacija zgodovine? Razgledi, št. 12 (1019), 10. 6. 1994, str. 10-11. Mlakar Boris: Domobranska prisega. 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev: zbornik. Ljubljana 1994. Mlakar Boris: Kolaboracija in državljanska vojna v Sloveniji 1941-1945. Zgodovina v šoli 1995, št. 4, str. 3-10; 1996, št. 1, str. 3-8. Pleterski Janko: Senca Ajdovskega gradca: o slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljub­ ljana 1993. Rousso Henry: The Vichy Syndrome. History and Memory in France since 1944. Harvard University Press, Cambridge-London 1991. Ude Lojze: Moje mnenje o položaju: članki in pisma 1941-1944. Ljubljana 1994. Zebot Ciril: Neminljiva Slovenija. Ljubljana 1990. Bojan GODEŠA" ODNOS POLITIČNIH DEJAVNIKOV DO KULTURE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Okupatorji in slovenska kultura I. Okupacija in razkosanje matičnega (t. j. jugoslovanskega) dela Slovenije sta predstavljala veliko prelomnico v narodovem življenju, saj sta ga postavila pred eno najhujših preizkušenj dotlej. Slovencem se v "novem evropskem redu", kot so države podpisnice osnega pakta imenovale preureditev Evrope in celotnega sveta, ni obetalo nič dobrega, saj v njem dolgoročno ni bilo prostora za Slovence kot posebno etnično enoto. Kljub temu je bila začetna zasedbena politika treh okupatorjev (nemškega, italijanskega in madžarskega) različna. Le italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini je priznaval Slovencem značaj posebnega na­ roda. Zato sprva odnos okupatorjev do slovenske kulture tudi ni bil povsem enak, saj je bil le odsev njihove splošne zasedbene politike. II. Sprva je bila ta najbolj nasilna na Štajerskem in Gorenjskem, kjer si je nemški okupator izbral za cilj takojšnje ponemčenje zasedenih krajev. Pri teh načrtih ni bilo več prostora za slovensko kulturo, ki so se jo odločili izkoreniniti. V takih pogojih seveda kakršnokoli pisanje oziroma ustvarjanje v slovenskem jeziku ni bilo možno. Še več, odstranjeni so bili vsi sledovi slovenščine v javnosti. Ukinili so tudi vse slovenske časopise ter ustanovili na Štajerskem list Štajerski gospodar in na Gorenjskem Karawanken Bote. Oba naj bi z začetnim delovanjem v slo­ venščini postopoma prešla v oba jezika in potem samo na nemščino. Prenehale so delovati vse slovenske organizacije in ustanove (ne le kulturne!) in vsa uprava je bila ponemčena. Uničene (sežgane) so bile mnoge šolske, društvene in tudi zasebne knjižnice. Tako je bilo n.pr. iz Študijske knjižnice v Mariboru odpeljanih 40.000 knjig, od katerih jih je bilo po vojni vrnjenih komaj polovica. Tako so med drugim izginile tudi mnoge pomembne prve izdaje knjig (n.pr. Prešernove Po­ ezije, Kranjska čbelica, Levstikove Pesmi, Cankarjeva Erotika. Jurčičev Glasnik itd.). Podobno usodo je kljub poskusom, da jo prenesejo v Ljubljano, doletela tudi celjsko Mohorjevo družbo, kjer je bil uničen izjemno bogat arhiv. Poleg tega so nacistični okupatorji odvažali iz zasedenih krajev tudi mnoge umetniške spomenike iz cerkva, samostanov in muzejev z izgovorom, da jih bodo varovali pred vojno nevarnostjo, podobno se je godilo tudi z nekaterimi arhivalijami. Nemški raznarodovalni program je izhajal iz teorije o treh slojih prebivalstva na zasedenem ozemlju: narodno zavednih Slovencih, vindišarjih in Nemcih. Raznarodovanje je temeljilo na podmeni, da je večina slovenskega prebivalstva, kar je zlasti veljalo za Štajersko, v nekoliko manjši meri pa za Gorenjsko, vin- dišarjev. Ti naj bi bili Nemcem sorodni po krvi, rasi in kulturi. Načrtovalci raz­ narodovalne politike so menili, da jih je treba le še naučiti nemškega jezika, pa bodo postali Nemci. Precej temnejšo usodo je nacistični okupator namenil tistim, ki so jih šteli za narodno zavedne Slovence. Nosilce narodne misli v teh krajih je sklenil najprej odstraniti in onemogočiti, da ne bi ovirali ponemčenja. Med njimi so bili v prvi vrsti slovenski izobraženci. Na Štajerskem je bil načrt skoraj popolnoma ures­ ničen, od predvidenih 5 tisoč, je bilo izgnanih 4900, torej 98% oseb. Na Go­ renjskem je bilo od predvidenih 4 tisoč izgnanih okoli 3 tisoč, kar je pomenilo nekaj manj kot 60%. Ob tem je treba upoštevati tudi okoli 17 tisoč beguncev, ki so pred nacisti pribežali ali pa so jih nacisti prisilili k odhodu v Ljubljansko pokrajino in na Hrvaško. Med njimi je bilo veliko duhovnikov, profesorjev, od­ vetnikov in drugih slovenskih izobražencev. III. Pri italijanskih zasedbenih oblasteh ob vzpostavitvi civilne uprave ni bilo za­ slediti načelno odklonilnega stališča do slovenske kulture in slovenskega izobra- ženstva, tako značilnega za nemškega in deloma tudi za madžarskega okupa­ torja. Namen italijanskega okupatorja je vsemu navkljub bil, deželo čimbolj vključiti v italijanski fašistični sistem. Za to so italijanske zasedbene oblasti pred­ videle daljše časovno obdobje. Pokroviteljski odnos italijanskih zasedbenih oblasti do slovenskega izobraženstva je izhajal iz prepričanja, da je tega mogoče pri­ dobiti za načrt kulturnega zbliževanja obeh narodov. Predvidena je bila sicer obojestranska izmenjava kulturnih dobrin, a z jasno predpostavko, da bo ita­ lijanska, na dvatisočletni rimski tradiciji temelječa kultura privedla do podreditve slovenske in postopnega stapljanja Slovencev z njo in fašističnim duhom. Zato se je tega koncepta, ki je temeljil na (domnevni) večvrednosti italijanske kulture in tradicije, oprijelo ime "kulturonosna" politika. Poleg visokega komisarja je bil glavni usmerjevalec "kulturonosnega" načrta predvsem Italijanski kulturni inštitut v Ljubljani. Italijanska oblast je spretno izkoriščala tudi dejstvo, da so se med nekaterimi slovenskimi in italijanskimi kul­ turnimi delavci že pred vojno spletla poznanstva. Zasedbena oblast si je priza­ devala, da slovenski javnosti čimbolj približa italijansko kulturo. Tako so Ljub­ ljansko pokrajino v prvem obdobju "počastili" z obiski mnogi politični, znanstveni in kulturni delavci iz Italije. Prirejali so koncertne in operne nastope znanih ita­ lijanskih umetnikov, organizirali gostovanja italijanskih kulturnih in znanstvenih delavcev. Obenem so poskušali Ljubljansko pokrajino predstaviti italijanski jav­ nosti. Izšle so posebne brošure v italijanščini, ki so govorile o Ljubljanski po­ krajini. Med večino slovenskega izobraženstva v začetku ni bilo čutiti glasnega na­ sprotovanja italijanski zasedbeni politiki. Tako je 23. junija 1941 Narodno gle­ dališče v Operi priredilo prvi skupni slovensko-italijanski literarni večer, ki pa je bil hkrati tudi zadnji. Začetna živahna kulturna dejavnost v Ljubljani, ki je dajala sredi vojne in okupacije celo nekakšen videz idilike, pa je kazala varljivo podobo. Večina slovenskega izobraženstva ponujenega italijanskega sodelovanja ni spre­ jela z navdušenjem, temveč kot manjše zlo v danem trenutku. Rektor ljubljanske univerze, zgodovinar dr. Milko Kos je moral decem bra 1941 podati visokemu komisarju Emiliu Grazioliju vdanostno izjavo. Na sliki j e rektor p r e d glavnim tajnikom italijanske fašistične stranke Sereno. Zato se je italijanska zasedbena politika kmalu pokazala za neuspešno. Hiter neuspeh politike, s katero naj bi pridobili slovensko izobraženstvo za sodelo­ vanje, je bil že v temelju zgrajen na napačnih predvidevanjih. Njeni idejni tvorci so spregledali, da so kljub začetnemu pokroviteljskemu odnosu, bili v očeh Slo­ vencev predvsem okupatorji. Predvsem pa so močno precenili veličino in vlogo italijanske kulture, ki naj bi posrkala domačo kulturo ter s tem podcenili vrednost slovenske. Povrhu tega so prezrli dejstvo, da je v slovenski miselnosti pre­ vladoval predsodek o Italijanih, ki je vzbujal med Slovenci občutek večvrednosti. Na podlagi zaostrene zasedbene politike se je spremenil tudi okupatorjev odnos do slovenske kulture in s tem do kulturnih ter znanstvenih ustanov. V začetni zasedbeni politiki predvidena vloga slovenske kulture kot povezovalnega člena pri neprisilnem postopnem stapljanju slovenskega prebivalstva z italijansko državo in tradicijo, v novih načrtih ni prišla več v poštev. Tega so zamenjale odkrite in nasilne asimilacijske težnje. Sočasno in skladno s temi ugotovitvami se je tudi spreminjal odnos italijan­ skega okupatorja do slovenskega izobraženstva. Zasedbena oblast je v sloven­ skem izobraženstvu vse manj videla sogovornika, ki ga je mogoče pridobiti za sodelovanje, vse bolj pa je v njem prepoznavala pomembnega podpornika osvobodilnega gibanja in s tem svojega nasprotnika. Zaradi takih spoznanj je italijanski okupator odvedel precejšnje število slovenskih izobražencev v inter­ nacijo ali pa jih je pozaprl, ne glede na njihovo politično in idejno pripadnost, kot potencialno najnevarnejši sloj domačega prebivalstva. IV. Tako kot nemški okupator tudi madžarski ni priznaval domačemu prebi­ valstvu v Prekmurju, da je del slovenskega narodovega telesa. V dokazovanju tega se je podobno kot nemški okupator vindišarske teorije posluževal njene madžarske inačice, vendske teorije o izvoru prekmurskega slovensko govorečega prebivalstva. V zasedbeni politiki je madžarski okupator strogo ločil staroselce in priseljence. Do prvih, ki jih je imel za Vende, je v začetku vodil strpno politiko. Odnos do vseh prišlekov, med njimi so prevladovali izobraženci, je bil odklo­ nilen. Prvi ukrep madžarskih okupacijskih oblasti je bil takojšen odpust vsega slo­ venskega uradništva in učiteljstva. Ko je bilo očiščevanje opravljeno, so nove oblasti začele selektivno sprejemati na delo. Na novo so bili sprejeli vse prek­ murske domačine, in seveda učitelji madžarskega rodu. Odpustili so ves uči­ teljsko osebje, ki je prišlo iz osrednje Slovenije, razen redkih izjem v soboškem okraju. Iz Madžarske je v Prekmurje prišlo okoli 160 učiteljev, poleg tega so k delu pritegnili upokojene prekmurske učitelje, ki so se šolali na madžarskih šolah pred prvo svetovno vojno. Na murskosoboški gimnaziji so v začetku pustili domače prekmurske profesorje, kasneje pa so jih premestili v notranjost Mad­ žarske. Kulturno delovanje v Prekmurju, ki je bilo odmaknjeno od središč slovenskega kulturnega ustvarjanja, so madžarske oblasti po okupaciji dopuščale v zelo skromnem obsegu. Vse, kar je pred zasedbo izhajalo v knjižni slovenščini, je bilo prepovedano. Oblasti so dovoljevale le verski tisk, ki je bil pisan v prekmurskem narečju in v madžarskem črkopisu. Osvobodilno gibanje in kultura Osvobodilno gibanje pod vodstvom KPS ni imelo le ozko začrtanih ciljev povezanih z izgonom okupatorja, temveč širše zastavljene cilje, ki so bili tako nacionalnega (boj za meje in državnopravni položaj Slovencev) kot socialnega (uvedba sovjetskega sistema) značaja. Zato je bil tudi značaj in dejavnost gibanja mnogoplastna in je zajemala tako vojaške, politične kot tudi kulturne vidike. Pomena kulture v slovenski preteklosti in njene vloge pri oblikovanju slo­ venskega naroda v moderen evropski narod so se zavedali tudi slovenski ko­ munisti. Iz takega razumevanja pomena slovenske kulture je tudi izvirala ideja o kulturni skupini kot eni od temeljnih skupin (poleg KPS, katoliške in sokolske skupine) OF. Kulturniška skupina se je razlikovala, ne le od KPS, ki je bila edina stranka v OF, temveč tudi od ostalih dveh temeljnih skupin. Kulturniška skupina ni imela svojih predstavnikov v odborih OF, izjema je bil le Josip Vidmar v izvršnem odboru. Vloga kulturniške skupine je bila večja v času nastajanja OF, kasneje pa se je manjšala, tako da so se na začetku leta 1942 omenjale le še tri temeljne skupine. Glede na sprva zamišljeno vlogo so jo razmere kmalu prerasle in slovenski komunisti niti niso čutili potrebe, da bi njene predstavnike pritegnili k podpisu dolomitske izjave. Se naprej pa je deloval glavni odbor, tokrat ne več kot glavni odbor kulturnih delavcev, temveč kot glavni kulturni odbor OF. Ta je poleti 1943 znova dobil nekaj več veljave, predvsem zato, da je pozival kulturne delavce v Ljubljani, naj odidejo na osvo­ bojeno ozemlje. Pri tem velja poudariti, da so med kulturne delavce prištevali precej širok razpon poklicev, od znanstvenikov in univerzitetnih profesorjev do kulturnih delavcev v ožjem pomenu besede. Sicer pa se je delovanje kulturniške skupine v glavnem omejevalo na manifestativno dejavnost. Njena najpomemb­ nejša odločitev je bilo sprejetje kulturnega molka. Ta je bila še ena od mno­ goterih oblik zoperstavljanja okupatorju. Odločitev zanj je bila umestna pred­ vsem zato, ker so z njo kulturniki jasno zavrnili prizadevanja italijanskih za­ sedbenih oblasti po zbliževanju slovenske in italijanske kulture. Sprva je kulturni molk prepovedoval le vsakršno kulturno dejavnost ali obiskovanje prireditev, ki bi kazala na sožitje z italijansko ali celo fašistično kulturo, ne pa tudi celotne kulturne ustvarjalnosti. Šele poleti 1943 in predvsem po kapitulaciji Italije so se merila zanj poostrila, tako da je dejansko pomenil prepoved kulturnega delo­ vanja, saj naj bi poslej vsakršno ustvarjanje mimo nadzora osvobodilnega gibanja pomenilo njegovo kršitev. Zaostritev je izražala odpor do politike Rupnikove pokrajinske uprave in prepričanje, da bo večina kulturnih delavcev odšla na osvobojeno ozemlje. Posebno poglavje je kulturni molk v povezavi z osrednjimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami nacionalnega pomena. Teh se kulturni molk v glavnem ni dotikal. Nasploh je bil odnos OF do teh ustanov razmeroma strpen. Razlogov za tako strpno politiko OF je bilo več. Predvsem ta ni mogla preprečiti sodelovanja teh ustanov z italijanskimi oblastmi, ki so jih tudi finančno vzdrževale. Po drugi strani je bila na primer univerza tudi eno od pomembnejših žarišč osvobodilnega gibanja. K temu je veliko pripomogla tudi usmeritev vod­ stev nacionalnih ustanov, ki so se vsa po vrsti izogibala deklarativnemu poli­ tičnemu izjasnjevanju in vpletanju v politično življenje. Vodstva ustanov so se skušala obdržati nad političnimi boji in so predvsem skrbela, da bi čim varneje prestala vojno vihro. Maja 1942 je izšel Slovenski zbornik 1942 v katerem je bilo objavljenih več pesmi, proznih del in političnih esejev. Poleti 1943 so postali kulturni delavci znova dejavni in sicer s precej ambiciozno zastavljeno kulturno revijo Setev, ki pa je izšla le enkrat. Bila pa je edina kulturno-umetniška revija, ki je izšla iz vrst osvobodilnega gibanja v vojnem času. 6LASBEHA NATICA KONCERT CONCERTO SOPRANISTKE DELI SOPRANO' iW am m a - Spored: Bolto, Davico, Monteverdi, Mortali Pizzetti, Putdni, Respighi, Rossini, Verdi C E S A R IN A B I O M R R V Za kulturne prireditve, ki jih j e organiziral italijanski okupator v Ljubljani, j e Osvobodilna fronta zaradi razglašenega kulturnega molka priporočala bojkot. Veliko prelomnico je pomenila kapitulacija Italije, ko se je notranji spopad med Slovenci razširil na pokrajine zunaj Ljubljanske pokrajine (Primorska in Gorenjska) in dobil nove oblike. Te spremembe so se odražale tudi na kulturnem področju. Prihod večjega števila izobražencev na osvobojeno ozemlje, boj za meje, graditev upravnopolitičnega aparata in po drugi strani vzpostavitev Rup­ nikove pokrajinske uprave v okviru nemškega operacijskega območja Jadransko primorje, so namreč postavili tudi kulturno-znanstveno delovanje partizanskega gibanja pred nove naloge in izzive, ki so po zahtevnosti bistveno prekašali do­ tedanje. Težišče kulturnega delovanja se je iz Ljubljane preselilo na osvobojeno ozemlje. Tako je bil v Semiču januarja 1944 prvi kongres slovenskih kulturnih delavcev, ki je bil hkrati tudi tretji plenum kulturnih delavcev OF. Kongres je bil predvsem manifestativne narave in je pričal o številčnosti kulturnih delavcev na osvobojenem ozemlju. Osvobodilno gibanje si je v tem času kot protiutež protikomunistični spo­ menici prizadevalo ustvariti čimveč inštitucij, da bi zajelo čimveč področij kul­ turnega delovanja in se obenem pripravilo za naloge povojnega časa. Tako je bil 12. januarja 1944 ustanovljen Znanstveni inštitut pri izvršnem odboru Osvo­ bodilne fronte (kasneje pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu). Delovno področje inštituta, katerega direktor je bil zgodovinar Fran Zwitter, je bilo za­ črtano zelo široko. Med prvimi so bili izdelani elaborati z obmejno problematiko. Nastalo je okoli 20 različnih referatov. Poleg tega je inštitut zbiral in ohranjal gradivo ter publikacije. Na pobudo inštituta so civilne in vojaške partizanske oblasti tudi opozarjale nižje organe kako morajo zavarovati knjižnice, umetnostne spomenike, arhive in podobno gradivo na osvobojenem ozemlju. Istočasno je izvršni odbor OF ustanovil Slovensko narodno gledališče (SNG) kot stalno, poklicno, osrednje gledališče na osvobojenem ozemlju. Ustanovitev SNG na osvobojenem ozemlju kot konkurenčne ustanove ljubljanskemu gle­ dališču, pa je bila izjema v odnosu osvobodilnega gibanja do ustanov nacio­ nalnega pomena, saj načeloma na osvobojenem ozemlju niso ustanavljali vzpo­ rednih ustanov. V tedanjih okoliščinah je bilo delovanje gledališča seveda mno­ gokrat improvizirano, tako glede opreme kot tudi glede odra in dvorane. Ustanovni zbor Slovenskega umetniškega kluba na katerem je bilo 32 umet­ nikov je bil 3. septembra 1944 v Semiču, kjer so predlagali, da bi klub izdajal umetnostno revijo Naša beseda. Vendar do uresničitve tega predloga ni prišlo. Podobno se je v vojnem času izjalovil tudi poskus z izdajo Slovenskega zbornika, ki naj bi imel poleg znanstvenih tudi leposlovne prispevke. Slovenski zbornik 1945 v uredništvu Juša Kozaka je izšel šele po koncu vojne. Pomembno vlogo je imel Slovenski umetniški klub pri razreševanju temeljnih teoretičnih vprašanj odnosa do umetnosti. Kazal se je v odklanjanju teze o t. i. partizanski brezi, ki je bila izrazito tendenciozna in je od partizanskih umetnikov zahtevala, da ustvar­ jajo le dela, kjer bodo jasno vidni sledovi partizanskega boja. O pomenu partizanskega literarnega ustvarjanja je po vojni Viktor Smolej, krščanskosocialistično usmerjeni literarni zgodovinar, zapisal: "Pisatelje v vojni združuje politična misel, ne povezujejo jih literarnoestetski in stilni pogledi. Politična in socialna ideologija, ki jo izpovedujejo pisatelji med obema vojnama, zaznamuje premik od abstraktne smeri ekspresionizma k poudarjanju stvarnosti, k družbeni kritiki, k realizmu. Ta smer se v vojnih letih nadaljuje. Funkcija umetnosti v družbi je dosegla v vojnih letih svojo skrajnost: prešla je v pro­ gramsko dekiarativnost, v poudarjeno družbeno angažiranost, naravnost v uti­ litarizem ter v družbeno in politično programatičnost - razvoj je šel torej logično in naravno do svoje skrajnosti. (...) Zgodovinska stvarnost, da so okupacijska leta 1941-1945 odločala o ohranitvi oziroma o smrti slovenstva, tako izrazito prerašča vsa druga vprašanja, da mora tudi slovstveni zgodovinar zavreči vse ozire in pomisleke slovstveno teoretične narave in obravnavati vojna leta na slovstvenem področju pod prvenstvenim vidikom o rešitvi narodnega obstoja". Vzporedno z uradnim šolstvom, ki je delovalo pod okupatorjevim nadzorom (v slovenskem jeziku le v Ljubljanski pokrajini!), se je razvijalo tudi partizansko šolstvo. Zaradi različnih ovir (nestalnost osvobojenega ozemlja, okupatorjevi vdori itd.) je partizansko šolstvo lahko delovalo le začasno in v omejenem obsegu. Znova se je razmahnilo po kapitulaciji Italije na Dolenjskem in No­ tranjskem, pa tudi na Primorskem, kjer so morali ustanavljati slovenske šole namesto dotedanjih italijanskih povsem na novo. Med vojno pa so zaživele celo partizanske srednje šole v Kočevju, Črnomlju, Novem mestu in Stični. Po črnomaljskem zasedanju SNOS februarja 1944 je z ustanovitvijo posebnih upravnih odsekov pri SNOS tudi šolstvo dobilo poseben upravni organ, ki je skrbel za organizacijske zadeve, usklajeno delo in nadzor. Leta 1944 so partizansko šolstvo širili tudi na Gorenjsko in Štajersko. V tem času je nastal tudi skoraj ves šolski tisk. O številu kulturnih delavcev, ki so se pridružili OF, nimamo povsem na­ tančnih podatkov, čeprav obstajajo tudi nekateri poimenski seznami, ki pa so pomanjkljivi. Nasplošno pa velja ocena, s katero se strinja tudi proti­ revolucionarna stran, da je bil delež kulturnih delavcev v osvobodilnem gibanju velik in da je bilo med njimi poleg levičarsko oziroma filokomunistično usmer­ jenih, tudi zelo veliko izobražencev nekomunističnega oziroma celo protiko- munističega idejnega izvora. Protirevolucionarni tabor in kultura Protirevolucionarni tabor je bil najširši skupni okvir za tiste politične skupine na Slovenskem, ki jih je družilo odklonilno stališče do Osvobodilne fronte in partizanstva. Sicer pa je kazal zelo pisano podobo, tako po raznolikosti skupin, ki so ga sestavljale, kot tudi po njihovi dejavnosti. Skupine so se ločevale po stopnji protikomunizma, po odnosu do kolaboracije, ideologije in socialnih vprašanj, do notranje državne ureditve, občutne so bile tudi generacijske razlike. Heterogeni tabor nasprotnikov Osvobodilne fronte so tako tvorile skupine, ki so izhajale iz vseh treh tradicionalnih miselnih krogov na Slovenskem - katoliškega, liberalnega in marksističnega. V času italijanske zasedbe Ljubljanske pokrajine so se predvojni strankarski voditelji le dvakrat odločili, da pritegnejo tudi ustanove nacionalnega pomena in vidne kulturne delavce k političnemu izjasnjevanju oziroma, da jih povprašajo za mnenje. V obeh primerih je šlo za dogodka, ki so ju ocenili kot usodna in pre­ lomna za razvoj slovenskega naroda. Prvič se je to zgodilo ob aprilski katastrofi 1941, drugič pa septembra 1942 ob začetkih državljanske vojne. Za oba primera je značilno, da ni prišlo do popolnega soglasja med političnimi akterji in kul­ turnimi delavci oziroma zastopniki osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov. Istočasno je potekalo tudi ilegalno delovanje protirevolucije, ki je bilo pro- tiokupatorsko nastrojeno. V njem so delovali tudi nekateri kulturni in znanstveni delavci. Ti so delovali v različnih strokovnih odsekih Slovenske zaveze (za meje, ustavno-upravni itd.). V različnih oblikah so sodelovali kulturni delavci tudi pri pripravah na povojni prevzem oblasti, ki so intenzivno potekala zlasti od jeseni 1944. Tako sta z nasveti glede grba in zastave sodelovala arhitekt Jože Plečnik in zgodovinar Josip Mal, slovensko državno himno pa sta uglasbila Jože Osana in dr. Tine Debeljak. Dr. Leonida Pitamica, znanega profesorja prava pa so celo želeli imeti na mestu predsednika 29. oktobra 1944 ustanovljenega Narodnega odbora za Slovenijo. Poleg tega je kar nekaj kulturnih delavcev s psevdonimi podpisalo izjavo Narodnega odbora jeseni 1944. Za razliko od časa pred kapitulacijo Italije, ko kulturnega delovanja in kul­ turnih ustvarjalcev ter ustanov protirevolucionarni tabor ni pretirano uporabljal v protikomunističnem boju, pa so se z vzpostavitvijo Rupnikove pokrajinske uprave razmere v tem pogledu korenito spremenile. Pokrajinska uprava je v odnosu do kulture ter njenih ustanov in nasploh do izobražencev izhajala iz pre­ pričanja, da je bila dotedanja politika protirevolucije v tem pogledu neuspešna. Medtem ko je imela OF razmeroma majhno možnost, da prisili kulturne delavce in nasploh izobražence k sodelovanju, pa je imela pokrajinska uprava možnost, da se pri zagotavljanju množične podpore izobražencev opre tudi na represivni in idejni aparat. To dejstvo je pomembno, čeprav še zdaleč ne izključno, vplivalo na politiko pokrajinske uprave do kulturnih delavcev in ustanov nacionalnega pomena. Ta si je predvsem čim hitreje prizadevala pridobiti čim več kulturnih delavcev in ustanov. Pri tem se je pokrajinska uprava zatekala, vsaj kratkoročno, predvsem k prisilnim metodam, preračunanim na zunanji vtis, medtem ko se je dolgoročno ta način prepletal tudi z drugimi, bolj načrtnimi oblikami pridobi­ vanja (protikomunistična predavanja, tisk, radijski govori, različne manifestacije in zborovanja, gmotne ugodnosti...). 1939 1940 1941 1942 1943 Enciklopedična dela, zborniki 5 2 2 Teologija, nabožno slovstvo 91 76 72 55 69 Filozofija, psihologija, pedagogika 15 7 7 5 5 Pravo in socialne vede, statistika 27 18 18 13 13 Politika, uprava 131 31 23 22 20 Jezikoslovje, literarna zgodovina 19 7 25 5 10 Zgodovina in pomožne vede 31 21 8 7 7 Geografija, etnografija 10 4 6 4 5 Matematika, prirodoslovne vede 8 7 5 2 5 Medicina, higijena 15 16 5 1 2 Leposlovje 71 67 53 48 86 Mladinski spisi 49 53 30 26 28 Šolske knjige 34 15 11 18 24 Likovna umetnost, umetnostna obrt 8 14 13 6 8 Glasba, gledališče 13 18 13 8 12 Tehnika, industrija, obrt 31 41 22 6 4 Trgovina, promet 62 45 34 16 18 Kmetijstvo, gospodinjstvo 28 27 22 18 7 Telovadba, sport 18 26 11 5 1 Varia 93 119 95 47 34 SKUPAJ 759 614 473 312 360 Število prevodov 18 17 20 45 78 Število brošur 152 87 41 21 26 Melitta Pivec-Stele: Vpliv vojne na slovensko knjižno produkcijo (statistični pregled). Zbornik zimske pomoči 1944, str. 329-330. Podpisovanje protikomunistične božične spomenice leta 1943 je bilo prvi in značilen uspešen primer te politike, saj jo je podpisala večina kulturnih delavcev in predstavnikov nacionalnih kulturnih in znanstvenih ustanov. Naslednji korak so bili "strogo zaupni" predlogi za antikomunistično propagando, nastali konec leta 1943, ki pa so terjali aktivno podporo v protikomunističnem boju. Tako je sledilo na ljubljanskem radiu več predavanj o pomenu Zimske pomoči. Vsi so pritrjevali nujnosti akcije Zimska pomoč in pri tem poudarjali njeno humano naravo. Sicer pa so bili v govorih precej zadržani, zlasti tisti, ki so bili primorani nastopiti na tak način zaradi svojih javnih položajev. Podobno akcijo je izpeljal tudi Ljenko Urbančič, ki je v časniku Jutro objavil vrsto pogovorov s kulturnimi delavci. Tudi tu je prevladovalo pritrjevanje domobranstvu kot upravičeni obrambi pred komunisti, loda pri tem je bilo čutiti, da so jim bile, v skladu s propagandnimi navodili, besede položene na jezik. Tako je tudi v protirevoluciji prevladalo prepričanje, da je tudi knjiga lahko orožje v protikomunističnem boju. Najznačilnejši primer tovrstnega razmišljanja je Zbornik Zimske pomoči 1944. Vodstvo Zimske pomoči je povabilo k sodelovanju slovenske kulturne delavce z utemeljitvijo, da gre za veliko dobrodelno in socialno podporno akcijo. Piscem, velika večina se je vabilu odzvala, je uredništvo povsem prepustilo odločitev, kaj in o čem bodo pisali. Tako v 610 strani debelem zborniku najdemo prispevke okoli 110 kulturnih delavcev najrazličnejših usmeritev. V večini prispevkov skoraj ne zasledimo aktualnih protikomunističnih poudarkov, pač pa je uredništvo z uvodno besedo, v kateri je poudarilo, da gre tudi za odločen odgovor kultur­ nemu molku, ki ga je zapovedala OF, dalo celotnemu zborniku tudi politični pomen. Po temu zgledu se je odsek informacijskega oddelka januarja 1945 obrnil na šefa pokrajinske uprave Rupnika s prošnjo za podelitev literarnih nagrad po­ krajinske uprave najboljšemu umetniškemu delu v preteklem letu. Predlog so utemeljevali s tem, da je kljub zahtevam po kulturnem molku "s hribov", izšla cela vrsta kvalitetnih del in: "Zato zaslužijo umetniki, ki se na partizanske za­ hteve niso ozirali, vse priznanje." Nevtralna politična drža predstavnikov nacionalnih kulturnih in znanstvenih ustanov se ni skladala z načrti pokrajinske uprave, ki je zahtevala jasno opre­ delitev za protikomunistični boj. Sodelovanje si je pokrajinska uprava zagotovila pred podpisovanjem protikomunistične izjave konec leta 1943, saj so bili na njej zbrani podpisi vseh predstavnikov pomembnejših kulturnih in znanstvenih ustanov ter društev in organizacij. Koliko je pri tem zares uporabljala grožnje, koliko pa je bilo med predstavniki znanstvenih in kulturnih ustanov tudi opor­ tunizma, morda tudi iz prepričanja, da tem ustanovam bolj koristijo zgledni odnosi z vsakokratnimi oblastmi, je težko reči; drži pa, da je bilo tako gledanje dokaj razširjeno. Protirevolucionarni tabor je poskušal po kapitulaciji Italije, ko mu je bila omogočena dejavnost tudi na Primorskem, pridobiti na svojo stran Primorce tudi s tem, ker je obstajala možnost kulturnega in izobraževalnega delovanja v slovenskem jeziku, ki je bil dotlej izrinjen iz javnega življenja. Najpomembnejša je bila njihova zahteva po uzakonitvi slovenskega šolstva. Pri tem so bili bolj uspešni na Goriškem kot pa na Tržaškem. Oživelo je tudi kulturno življenje in pojavili so se tudi slovenski časopisi (npr. Goriški list). Zbornik Zimske pomoči I. 1944 — ali: tisti, ki drže vrečo in m eč..* Karikatura urednikov Zbornika zimske pom oči 1944. Prvi na levi j e književnik Narte Velikonja, k i j e vodil celotno akcijo Zimske pomoči. O številu kulturnih delavcev, ki so se pridružili protirevoluciji, lahko podamo samo približno oceno. Zatrdimo lahko, da jih ni bilo tako malo in da se jih je večina (okoli 500 izobražencev) po vojni umaknila v tujino. Celotna kulturna produkcija med vojno je bila sicer precej manjša od pred­ vojne, toda še vedno precejšnja, če pomislimo, da je bila v glavnem omejena na Ljubljansko pokrajino, kjer je živelo le okoli 330.000 ljudi. Prav tako vojne raz­ mere niso preprečile številnih kulturnih prireditev, saj sta na primer Opera in Drama redno uprizarjali predstave. Prav tako je bilo tudi precej različnih likovnih razstav. Za večino teh del in prireditev pa je bilo značilno, da so se v vsebinskem pogledu le redko dotikale medvojne stvarnosti in so bile v tem pogledu izrazito nevtralne. Sicer pa je bilo za literarno produkcijo protikomunističnih piscev značilno, da je šele v emigraciji posnemala partizansko s tem, da je postala okupacija in zlasti državljanska vojna njena osrednja tema. LITERATURA Tine Debeljak: Trideset let zdomske emigracijske književnosti 1945-1975: zbornik svobodne Slovenije 1975. Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor 1968. Tone Ferenc: Fašisti brez krinke: dokumenti 1941-1942. Maribor 1987. Aleš Gabrič: Kulturni molk. Prispevki za novejšo zgodovino, 1989, št. 2, str. 385-414. Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995. Bojan Godeša: Našega sovražnika predstavlja "inteligenca1 ' Ljubljane. Odnos italijanskih zasedbenih oblasti v Ljubljanski pokrajini do slovenskih izobražencev. 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev: zbornik. Ljubljana 1994. Bojan Godeša: Madžarski okupator v Prekmurju in slovenski izobraženci. Prispevki za novejšo zgodovino, 1994, št. 2, str 193-202. Viktor Smolej: Slovstvo v letih vojne 1941-1945. Zgodovina slovenskega slovstva, VII. knjiga. Ljubljana 1971. Damijan GUŠTIN* SLOVENSKE VOJSKE V PRELOMNIH OBDOBJIH 1918-1919 IN 1941-1945 Slovenska vojaška ustvarjalnost, ki se kaže v ustvaritvi lastne oborožene sile, je v 20. stoletju ozko povezana s prelomnimi obdobji v slovenski zgodovini. Slovenci smo v 20. stoletju trikrat menjali državnopolitični okvir in ob tem vsakič ustvarjali državno organizacijo, ki je bila vsaj v prehodnem obdobju v večji meri kot prej in potem samostojna. V vseh treh primerih je bila ob tem ustvarjena tudi vojska. Te vojske so bile dejansko samostojne, vodene, poveljevane, upravljane od sil slovenskega naroda in uporabljane za (sicer subjektivno tol­ mačene) nacionalne interese. Le tedaj se je mogla izraziti slovenska volja in sposobnost ustvariti lastno vojaško silo in jo uporabiti v korist svojih (nacio­ nalnih) interesov. Slovenci smo večino 20. stoletja živeli v večnacionalnih državah. Nobena od teh ni povsem ustrezala prevladujočemu evropskemu konceptu nacionalne dr­ žave. Vojaška organizacija pa je neposreden odsev državne organizacije, zato je mogoče za vsako od vojska teh držav - avstroogrske, kraljeve jugoslovanske in JLA - zatrditi, da je vsaka bila tudi slovenska vojska, a nobena slovenska - ne po duhu ne po strukturi. Slovenci kot narod brez lastne države smo lahko imeli svojo vojaško tradicijo (zgodovino), ne pa lastne vojske. Slovenska državna voj­ ska je trdno pogojena z obstojem lastne države, to pa je mogoče ugotavljati brez pridržkov le za obdobje od osamosvojitve junija 1991 ali celo oktobra 1991 dalje. Vse druge države, v katerih so Slovenci v 20. stoletju živeli, so bile skupne države več nacij, v katerih smo Slovenci imeli večjo (celo državnost) ali manjšo vlogo, moč in vpliv. V takih razmerah je bilo vprašanje slovenske vojske poli­ tično, ne pa organizacijsko vprašanje. Državne oborožene sile so bile vedno v domeni osrednje, najvišje oblasti. Tudi federalna državnost v socialistični Jugo­ slaviji je v največji meri izključevala neposredno slovensko razpolaganje z obo­ roženo silo, razen delne podreditve republiških Teritorialnih obramb predsed­ stvom republik med leti 1968 in 1991. Oblikovanje vojsk Iniciativi za ustanovitev vojske sta v obeh primerih izšli iz političnih organov nove, še ne utrjene oblasti. Vendar pa je med obema pobudama bistvena razlika. Leta 1918 so slovenske politične sile, združene v Narodnem svetu in Narodnem viječu v Zagrebu, ki so pripravljale osamosvojitev od Avstrije, svojo oboroženo silo načrtovale kot prevzem dotedanjih avstrijskih enot s pretežno slovenskim vojaštvom, ki bi se podredile poveljstvu Narodnega sveta. Že v za­ četku oktobra 1918 se je zahteva po vrnitvi domačih polkov v domovino javno pojavila med zahtevami Narodnega sveta, ki je vodil slovensko osamosvajanje. Le za prehodno obdobje naj bi organizirali tudi polvojaško organizacijo Narodne straže, ki bi varovala vsakega od slovenskih krajev med umikom vojakov s fronte. Vendar pa se je ta načrt izkazal za premalo domišljenega, saj so bili polki, na katere so politiki najbolj računali, na frontah daleč od Slovenije. Avstroogrsko ministrstvo za vojsko oziroma generalštab se je, razumljivo, branilo celo misli, da bi pod nacionalnimi zahtevami odpuščalo enote s front, saj bi te ob podobnih zahtevah tudi drugih nacij razpadle. Ko je prihajalo neizogibno, torej razpad Avstroogrske v nacionalne države, si je centralna oblast želela - nekoliko sveto­ hlinsko - da bi nastanek novih držav ne potekel iz medsebojnega oboroženega spopada novih držav. Na primeru 2. gorskega strelskega polka, ki je od slovenskih enot bil edini na dosegu roke na najbližji italijanski fronti, pa je vidno, da je deloval še drug moment - naveličanost slovenskega vojaštva, ki je ni mogla premagati niti nacio­ nalna zavest. Polk, ki je bil nacionalno najbolj slovenski, ki se je že jeseni puntal v Codroipu, je zasedel 1. novembra 1918 Gorico, vendar se je moral, če se je hotel izogniti razorožitvi s strani italijanske vojske, 7. novembra naglo umakniti v Ljubljano. Tja pa je prišlo le še jedro polka, okoli 70 mož, saj je večina vojakov, sitih vojne, naglo zapustila vojaške vrste takoj, ko se ji je ponudila prilika. Po­ dobno je bilo tudi z nekaterimi drugimi enotami. Država SHS ni bila enonacionalna država v današnjem razumevanju, vendar pa je bil ob neizdelanosti strukture oblasti prepuščen vsak od treh sestavnih delov v veliki meri sam sebi, pri čemer je slovenski izkazal najbolj izdelano kon­ cepcijo razvoja in največ organizacijskega talenta. Formalno pa je bila vsaj spočetka vojaška organiziranost jasna - vojska je bila enotna, vodena iz gene­ ralnega štaba s sedežem v Zagrebu. Hrvaške dežele je obsegalo I. vojno okrožje, slovenske z Istro II. vojno okrožje, Bosno pa III. vojno okrožje, IV. in V. v Mostarju in Splitu nista zaživeli. Narodno viječe je tudi imenovalo poveljnike vseh okrožij - v Ljubljano sta tako prišla v prvih dneh novembra 1918 kot po­ veljnik in načelnik štaba feldmaršal Nikola Ištvanovič in podpolkovnik Milan Ulmansky; tadva sta štab okrožja popolnila s slovenskimi oficirji. Vsak od sestavnih delov države je imel še upravni organ za vojaške zadeve - to je bilo v slovenskem delu poverjeništvo za narodno obrambo, ki ga je vodil dr. Lovro Pogačnik. To je skrbelo za preskrbo in upravljanje vojaških zadev (mo­ bilizacija, plačevanje vojske, opremljanje), podrejene so mu bile tudi Narodne straže in orožništvo. Pri formiranju vojaških enot pa je v veliki meri odločala tudi samoiniciativnost posameznih vojakov. V Mariboru je major Rudolf Maister samoiniciativno (s polno podporo mariborskega Narodnega sveta) nastopil proti dotedanji avstro- ogrski vojski, ustvaril lastno oboroženo silo, vojaško kril nosilce nove oblasti, zavaroval mesto in okolico ter celo oblikoval severno mejo Države SHS na šta­ jerskem odseku. Res je bil takoj vključen v nastajajočo vojaško strukturo, vendar s še dolgo sumničavostjo glede njegovih resničnih namenov; zunanji izraz tega je bilo tudi obotavljanje vlade z njegovim izrednim povišanjem v generalski čin. Sele od 20. novembra 1918 dalje so bile načrtno izoblikovane osnovne vojaške enote, štirje pehotni polki in topniške enote. Slovenska partizanska vojska je nastala in se oblikovala kot vojska odpor­ niškega gibanja v pogojih okupacije. Njen stvaritelj je bila namreč ilegalna poli­ tična organizacija, Osvobodilna fronta slovenskega naroda, dejansko v veliki meri Komunistična partija Slovenije. Elemente nacionalne vojske je pridobivala sča­ soma, kolikor je gibanje prevzemalo nacionalna obeležja in prehajalo v nacio­ nalno odporniško gibanje. Po odloku Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora iz septembra 1941 je im p lic ite bila zametek slovenske nacionalne vojske. Njen poseben značaj se je kazal v tem, da je do konca leta 1944 (na Slovenskem celo do konca vojne) ohranila definicijo svojega cilja tudi v imenu - N a ro d n o ­ o svo b o d iln a vojska in p a r tiz a n s k i o d re d i S lo ve n ije To je torej bila projektna oborožena sila, ki je bila namenjena za osvoboditev Slovenije in d e fa cto tudi izvedbo revolucije, v kolikor je omogočala prevzeti oblast Osvobodilni fronti in KP Slovenije (KPJ). Političnost vojske je zagotavljala v vojski delujoča Komu­ nistična partija, še bolj pa članstvo in strateško usmerjanje vojaškega vodilnega kadra v tej politični stranki. Najizrazitejši vojaški osebnosti obeh slovenskih vojska. Major R udolf Maister (1874-1934) j e postal g en era l z dekretom N arodnega sveta za Štajersko 1. novem bra 1918, z dekretom poverjenika za obrambo N arodne vlade p a m u j e bil čin potrjen kot "polkovnik v svojstvu in položajem generala". Bil j e poveljnik Obmejnega poveljstva za Štajersko. Generallajtnant Franc Rozman-Stane (Mlinar)(1911-1944) si j e vojaške izkušnje pridobil v španski državljanski vojni in m e d partizanjenjem o d jesen i 1941 dalje. Bil j e poveljnik čete, bataljona, g ru p e odredov, julija 1943 pa j e bil imenovan za komandanta Glavnega štaba N O V in PO Slovenije. 7. novembra 1944 se j e smrtno ponesrečil p r i preizkušanju orožja. Slovenska partizanska vojska je bila vključena v enako vojsko v jugo­ slovanskem okviru, vendar kot njen poseben, samostojen del z zaokroženim sistemom poveljevanja in subordinacije, kot "slovenski vojaški zbor z lastnim Poveljstvom", ki je bil pod vrhovnim poveljstvom Glavnega (pozneje Vrhovnega) štaba NOPOJ. Taka načelna ureditev je veljala vse do obdobja zaključnih operacij spomladi 1945, čeprav je prišlo do manjšanja pristojnosti zlasti glede imenovanja najvišjih poveljnikov že v letu 1943. To pa ni bila edina slovenska vojska v letih druge svetovne vojne. Tradicijo jugoslovanske vojske, ki je aprila 1941 kapitulirala, je prevzela Ju g o slo va n ska vojska v d o m o v in i, ki jo je vodil polkovnik in poznejši general Draža Mihailovič; bolj znana je bila pod imenom četništvo. V Sloveniji zaradi svoje izrazite veliko­ srbske usmeritve ni imela večjega odziva, vendar tudi ne zanemarljivega vsaj na idejni ravni, saj je iz njenih vrst izšla proti koncu vojne tudi nova zamisel Slovenske narodne vojske. Prvi poskus ustvaritve Slovenske narodne vojske iz enot Prostovoljne protikomunistične milice in četnikov jeseni 1943 je propadel zaradi notranjih nesoglasij in pritiska partizanske vojske Politično vodstvo osvobodilnemu gibanju nasprotujočih sil, Narodni odbor, je, ko je načrtoval Narodno državo Slovenijo, decembra 1944 posegel tudi v orga­ nizacijo bodočih oboroženih sil države. Načrtoval je ustvaritev Slovenske narod­ ne vojske (SNV) in sicer v okviru Jugoslovanske vojske v domovini. 21. februarja 1945 je Narodni odbor izdal uredbo o ustanovitvi SNV. Njen vrhovni poveljnik naj bi bil kralj, ki bi ga začasno nadomeščal Narodni odbor. Poveljevalni in uradni jezik naj bi bil slovenski. Po aprila 1945 sprejeti uredbi naj bi formacijo slovenske vojske sestavljala ena armada z dvema divizijama, v kateri naj bi se vključili vsi oboroženi oddelki OF nasprotujoče smeri: Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita, Slovenski narodni varnostni zbor, četniški odredi. Toda vsa reorganizacija je bila lahko izpeljana le še v zadnjih dneh pred umikom na Koroško, še bolj pa med čakanjem v taborišču na Vetrinjskem polju. Zagotavljanje moštva V obeh obravnavanih prelomnih obdobjih slovenske oblasti niso mogle zago­ toviti običajne, s prisilo državnega aparata podprte vključitve vojaškosposobnega dela prebivalstva (državljanov) v vojsko. Vlada slovenskega dela Države SHS (ta je bila po notranji ureditvi še najbliže konfederaciji), se je lahko naslonila na legaliteto svoje oblasti, vendar s tem zadržkom, da se je ni upala brezpogojno uveljaviti. 2. novembra 1918 je Narodna vlada sprejela sklep, "da naj se zglase vsi oni vojaki, ki so doma od 18. do 40. leta tekom 48 ur v vojašnicah", ker da je v nevarnosti domovina. Spričo tega se je pozneje uveljavilo prepričanje, da so bili tisti, ki so se pozivu odzvali, pro­ stovoljci. Bistveno bolj podjeten je bil major / general Maister, ki je za območje Štajerske uvedel na podlagi istega odloka splošno mobilizacijo in določil tudi rok zglasitve. Šele s podporo poverjenika za narodno obrambo Narodnega viječa mu je bila takšna mobilizacija dovoljena. V drugi polovici novembra je vlada spet dvomila, da ima dovolj zalog za mobilizacijo štirih letnikov, ki jih je odredilo Narodno viječe in se rešila v sklep, da bo izpeljala le priprave za mobilizacijo. Tako je bila ta mobilizacija razglašena šele decembra 1918, izpeljana pa šele januarja 1919, že v Kraljevini SHS. Vstaj niška organizacija, Osvobodilna fronta, se poleti 1941, ko je začenjala vojaški odpor, ni mogla nasloniti na nobeno avtoriteto, ki bi ji omogočila prisilno popolnitev oboroženih sil. Namesto tega je vpeljala načelo prostovoljnosti, ki ga je podprla s propagando, Komunistična partija pa celo z izrecnim ukazom delu svojega članstva, da se mora vključiti v partizanske enote. Iz strukture borcev v letu 1941 je mogoče sklepati, da je bil ta bistveno bolj učinkovit kot pa propagandno pozivanje v partizane, saj so člani KPS sestavljali med polovico in tremi petinami vseh borcev; šele v vstaji decembra 1941 se je to razmerje spre­ menilo v korist drugih političnih opcij oziroma politično neorganiziranih. Načelo prostovoljnosti pa je veljalo le za vstop, ne za izstop; vsi, ki so vstopili, so bili vojaško obvezni pod pretnjo kazenske odgovornosti, da so ostali v vojski do konca vojne oziroma "polne osvoboditve slovenskega ozemlja". Tako so se popol- njevale partizanske enote do jeseni 1943. Takoj po kapitulaciji Italije je vrhovni plenum OF v povezavi z Glavnim štabom NOV in PO Slovenije razglasil splošno mobilizacijo vseh za boj sposobnih moških v starosti med 17 in 45 leti. Mobilizacija je učinkovala zlasti na območjih, ki so jih dotedaj obvladovale partizanske enote, to pa je bilo predvsem območje Ljubljanske pokrajine in Primorske, več tisoč vojaških obveznikov pa je pro­ stovoljno prišlo tudi iz Ljubljane. Mobilizacija je potekala kar naravnost v enote, ki so bile zaradi velikega števila novincev v veliki meri ohromljene. Vendar pa je prav mobilizacija, s katero so v mesecu dni vključili okoli 20.000 ljudi v par­ tizanske enote, omogočila izoblikovanje take vojaške organizacije, ki je res ustre­ zala propagandni govorici o slovenski vojski - oblikovanje dveh korpusov ali šestih divizij. Poleg mobilizacije je bilo možno tudi prostovoljno vstopanje v par­ tizanske enote - zlasti je to veljalo za ženske, ki jih je bilo procentualno v prvih letih v partizanski vojski do 5%, po mobilizaciji pa okoli 2%, pa tudi za moške mlajše od 17 in starejše od 45 let. Odlok o mobilizaciji je partizanska vojska uporabljala do konca vojne, mobilizirala pa na območjih, ki jih je lahko dosegala. Vsekakor pa se je vpoklicu izogibalo veliko obveznikov; izmikali so se z odhodom na delo v rajh, vključevanjem v vojaške organizacije nasprotnikov na­ rodnoosvobodilnega gibanja ali pa so v najkrajšem času dezertirali. Uporaba vojske in nacionalni interes Način in smotri, za katere je bila določena vojska uporabljena, opredeljujejo njeno ustreznost nacionalnim interesom. Nacionalni interes je nekaj, kar je težko definirati, zato se pogosto v praksi pokaže, da pomeni definicija nacionalnega interesa mnogokrat definicijo vodilne skupine ali sloja. Zgodovinarjem, ki 'po­ spravljamo' kaos zgodovine, je definicija nacionalnega interesa za nazaj lažja, čeprav ne vedno najbolj točna, saj nanjo mnogokrat vpliva tudi opredelitev zgo­ dovinarja. Ko presojamo vlogo vojske v obdobju takoj po prvi svetovni vojni, je mogoče slovenski nacionalni interes opredeliti kot potrebo, da obdrži čimveč nacional­ nega ozemlja združenega v celoto. Slovenci smo se tedaj srečali s situacijo, da je pomenilo ločevanje od dotedanje države tudi nastanek mejne problematike, torej vprašanje, kje in kako zakoličiti meje, da bodo zajele čimveč Slovencev, pa hkrati ne preveč tujega elementa, ki bi pomenil motnjo v nacionalni državi. Načelni razmislek o 'pravičnih mejah' pa se je v praksi sprevračal v oster in končno oborožen spopad za določitev meje, zlasti na severu; če bi zgodovinske okoliščine dopuščale, bi se enak razvil po vsej verjetnosti tudi na zahodni etnični meji. Toda tam se je meja izoblikovala zgolj pod diktatom Italije, podprte z med­ narodno pogodbo med zmagovalkami prve svetovne vojne. V tem kontekstu je torej vojska Države SHS in celo Kraljevine SHS delovala v interesu slovenske nacije. Vojska je zagotovila celo tako vitalne dele slovenskega ozemlja kot je Ma­ ribor, k temu pa celo vrsto krajev ob severni meji na Štajerskem; manj uspešno, vendar pa ne (zgolj) zaradi krivde vojske, je bilo zagotavljanje severne slovenske meje na Koroškem. Tam je bila slovenska prisotnost v deželi že oslabljena, vojna sreča pa tudi opoteča (ki pa ji racionalno jedro moremo najti v dejstvu, da je bila slovenska vojska dejansko prešibka za tako obsežen vojaški projekt); uporaba vojske Kraljevine SHS je bila zaradi zunanje in notranjepolitičnih razlogov prepozna, čeprav je, gledano izolirano, vojaško posredovanje vojske Kraljevine SHS bilo dovoljšnje, da je lahko zagotovilo državi junija 1919 celotno sporno območje južne Koroške. Vojaki mitralješke čete tržaškega bataljona na Koroškem leta 1919. Vojska II. vojnega okrožja j e bila oprem ljena in oborožena z oprem o avstroogrske vojske. Lastna slovenska kreacija so bile oficirske in podoficirske kape in kokarde. M ed uporabljenimi nacionalnimi simboli izstopa slovenska nacionalna zastava. Vojska v letih 1918-1919 ni bila uporabljena znotraj države v nobenem po­ membnejšem vidiku kot sistem sile proti drugi skupini ali sloju nacije. General Maister je sicer z vojaško silo zatrl demonstracije nemškega delavstva v Mari­ boru, vendar so te pomenile enega od elementov mednacionalnih razmerij v Ma­ riboru. Drugače je bilo v obdobju med drugo svetovno vojno. Predvsem lahko govo­ rimo o tem, da je bil tedaj nacionalni interes znotraj naroda definiran povsem oprečno. Sile, ki so bile za takojšen nacionalni odpor proti okupaciji, so bile hkrati tudi za korenito, če ne celo radikalno spremembo političnega in celo družbenega sistema. Sile, ki s nasprotovale tej radikalni notranjepolitični spremembi, so bile zoper (takojšen) odpor okupatorjem, pri iskanju aktivnega odgovora pa so se še močno notranje členile. Ugotovimo lahko, da slovenske politične skupine nacionalnega interesa niso bile sposobne opredeliti niti na načelni ravni. Res pa je, da je na najsplošnejši ravni mogoče najti tudi nekaj stičnih točk, ki bi slovenski nacionalni interes na zunanjepolitični fronti mogle povezati: ureditev meje na severu (predlogi so segali od meje na Visokih Turah, vsekakor pa vsaj južno, s Slovenci naseljeno Koroško), ureditev vprašanja Pri­ morske s priključitvijo k matični državi (predlogi so zajemali nacionalno ozemlje skupaj z Beneško Slovenijo, Rezijo, Karnijo, Gorico in zlasti Trstom). Zato je bila uporaba slovenske oborožene sile sporna, povezana v veliki meri z bojem ene skupine proti drugi, ob tem da je vsaj ena stran, torej partizanska, tudi uporabljala vojaško moč predvsem zoper okupatorje. Notranjepolitična po­ raba vojaške moči pa je tudi pomembno slabila intenzivnost moči, ki je mogla biti uporabljena proti okupatorjem. Borci Slandrove brigade v postroju na Glavnem trgu v N ovem mestu dan p o kapitulaciji Italije septem bra 1943. Oprema in oborožitev j e mešana, g led e na možnosti. Bojna zastava j e sestavljena iz slovenske nacionalne zastave, z dodanim simbolom narodnoosvobodilnega gibanja - peterokrako zvezdo. Končni cilj uporabe oborožene moči slovenske partizanske vojske je bila osvo­ boditev celotnega slovenskega etničnega območja. Kot tak je bil povsem v skladu z nacionalnim interesom, če je to bila vojaška zagotovitev slovenskega ozemlja. Ugotoviti pa je treba, da je bil ta cilj dosegljiv - glede na okupacijske sile in vojaški potencial napadalcev Nemčije, Italije in Madžarske - le v zavezništvu z oboroženimi silami drugih narodov; bližnjih južnoslovanskih, ki jih je družila tudi podobna organizacijska struktura, pa tudi strateških zaveznikov - ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze. "Ukinitev" slovenskih vojsk Vojske, nastale v prelomnih obdobjih na slovenskem ozemlju in silami slovenskega prebivalstva, ko se je šele oblikovala bodoča državna ureditev, so bile v veliki meri po svojih nosilcih, oficirjih in moštvu, poveljevalnem in urad­ nem jeziku, uporabi nacionalnih simbolov slovenske. Kakor se je slovenska poli­ tična pot oblikovala v okviru Kraljevine SHS po prvodecembrski združitvi leta 1918 in Demokratične federativne Jugoslavije leta 1945, tako ali še bolj dosledno se je oblikovala usoda oboroženih sil. Tako prva kot druga jugoslovanska država je prevzela nadzor nad oboroženo silo in zato izpeljala poenotenje vojske. Konec posebne vojaške organizacije Slovencev v letu 1919 je potekel kot na­ ravna posledica prehoda v novo državo. Država SHS se je pod neugodnimi oko­ liščinami združila s Kraljevino Srbijo. Ta je poslej diktirala tudi razvoj na voja­ škem področju, toliko laže, ker se politiki zahodnega dela države v vojaške zadeve niso več poglabljali, saj so si želeli predvsem čimprejšnjo dejavno na­ vzočnost jugoslovanske (=srbske) vojske na svojih območjih, kjer so bili na slovenskem delu pereči mejni problemi, na hrvaškem pa notranji socialni in na­ cionalni nemiri. Po prvodecembrskem zedinjenju leta 1918 je bilo dogovorjeno, da v predelih Države SHS ustanovijo skupno jugoslovansko vojsko ob pomoči kadrov iz te­ danje srbske vojske. Na zahodu države tak sklep nikogar razen Slovencev ni posebej prizadel, saj so Hrvati bili vojaško skoraj blokirani vse od upora hrvatskih polkov 5. decembra 1918. V Zagreb je prišla vojaška misija polkovnika Milana Pribičeviča, brata znanega 'prečanskega' politika Svetozarja Pribičeviča, ki je postopno oblikovala vojaško organizacijo skupne države. 22. decembra 1918 je dobila vojaško misijo tudi Narodna vlada za Slovenijo; vodil jo je general Krsto Smiljanič, z njim pa tudi prvo enoto nove vojske, bataljon srbske vojske. Po nekaj dneh je general Smiljanič postal poveljnik Dravske divizijske oblasti, ki je teritorialno sovpadala s slovenskim območjem v državi, toda šele 1. februarja 1919 je ta prevzela vodenje vojske, ki je še vedno obsegala polke prejšnjega II. vojnega okrožja in nekaj srbskih enot. Tedaj je bil tudi likvidiran štab II. vojnega okrožja v Ljubljani. Sele postopoma, z eksteritorialnim načinom vpoklica k služe­ nju vojaškega roka, so bile slovenske enote poleti in jeseni 1919 spremenjene v večnacionalne enote vojske Kraljevine SHS. Vsi bivši oficirji avstroogrske vojske so lahko prosili za sprejem v jugoslovansko vojsko (srbski so bili sprejeti avto­ matično). Res jih je velik del prosil za sprejem in velik del, z izjemo višjih sta­ rejših oficirjev, jih je tudi bil sprejet; sprejeti so bili s svojimi čini. Simptomatično je, da so največ težav imeli oficirji, ki so uveljavljali svoja povišanja iz dobe vojske Države SHS. Številčno je bilo oficirjev, ki so bili prej v avstroogrski vojski, celo okoli 60%, torej več kot srbskih, toda pri generalskih činih jih skoraj ni bilo. Še največ vpliva in odločujočih mest so imeli v Mornarici Kraljevine SHS, ki je bila zgrajena na novo. Politična razprava glede ureditve države je bila razrešena z vidovdansko ustavo, ki je državo naredila za unitarno, kar je odpravilo vsako misel glede slo­ venske vojaške za-sebnosti; celo nasprotno - z eksteritorialno naborno ureditvijo se je želelo doseči čimprejšnjo nacionalno poenotenje, dejansko pa je bil najbrž enako pomemben razlog, da so s tem odpravili možnosti za nacionalno motiviran odpor vojaštva ene nacionalnosti v določeni enoti. Eksteritorialnost je bila za državo novost glede na srbski vojaški sistem, država nanjo pa tudi logistično ni bila kaj dosti pripravljena. Za Slovence je to pomenilo tudi jezikovno homo- genizacijo z večinskim srbskohrvaškim govornim področjem; jezikovna ureditev v vojski je bila na bistveno na nižji ravni kot pa je bila v avstroogrski armadi; probleme je lajšala le večja jezikovna sorodnost. V letu 1945 se je po zunanjih znakih zgodila enaka unifikacija oborožene sile nove države, ki je imela korenine že v dogajanju leta 1944. Z ustvaritvijo De­ mokratične federativne Jugoslavije na podlagi sporazuma med emigrantsko vlado in AVNOJ-a je tudi vojska postala zgolj oborožena sila države - in se 1. marca 1945 preimenovala v Jugoslovansko armado, predhodnico JLA. V tej pa ni bilo prostora za samostojno slovensko vojaško organiziranost. 1. aprila 1945 je tudi dotedanji Glavni štab NOV in PO Slovenije postal Glavni štab JA za Slovenijo, kar je na simbolni ravni odrazilo dejansko integracijo enot in ukinitev štaba sa­ mega takoj po koncu vojne, 18. maja 1945. Večina slovenske partizanske vojske je bila vključena v notranjo vojsko KNOJ, v redno pa le dve diviziji, 14. in 31. Z demobilizacijo in vpoklicem k služenju vojaškega roka jeseni 1945 je bil ponovno uveden eksteritorialni način popolnjevanja enot, tokrat z utemeljitvijo, da služi utrjevanju bratstva in enotnosti. Ob proklamirani federalni ureditvi pa je tedaj obstajala možnost organizirati tudi državno vojsko tako, da bi ohranjala vsaj del dotedanje vojaške samo­ stojnosti nacij - če bi to bilo politično oportuno in če ne bi Slovenci bili talci razmer v drugih federalnih enotah. Dolgo je taka ureditev veljala tudi kot tiha obljuba. Dan po II. zasedanju AVNOJ-a, 1. decembra 1943 je Josip Broz-Tito, vo­ dilna politična in vojaška osebnost jugoslovanskega narodnoosvobodilnega giba­ nja, v pogovoru s slovensko delegacijo označil slovensko partizansko vojsko (s slovenskim poveljevalnim jezikom) kot eno trajnih pridobitev narodnoosvo­ bodilnega boja, a z omejitvijo, da bodo potrebni prehodni centralistični ukrepi. Politični voditelji slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja so še februarja 1945 nejasno pričakovali svojim in lahko rečemo tudi nacionalnim interesom ugod­ nejšo rešitev vprašanja bodoče vojaške organiziranosti, čeprav jim je že jeseni 1944 Edvard Kardelj kot najbolj obveščen sporočal, da bo Glavni štab NOV in POS ukinjen in namesto njega ustanovljen štab armade. V jugoslovanskem okviru pa je bil slovenski problem z vojsko le še obrobnega pomena; tem bolj, ker je slovenska oblast nujno potrebovala vso dejansko pod­ poro Jugoslavije v svojem prizadevanju, da premakne meje federalne Slovenije na etnične slovenske meje na severu in na zahodu, celo vključno s Trstom. Solze, s katerimi je po pričevanju pospremil ukinitev slovenske vojske Boris Kidrič, so bile premalo za kakršnokoli realno politiko; dogodek pa dokazuje, da je pri slo­ venskih funkcionarjih bila želja po slovenskem vojaškem samoudejanjenju res močna; jasno pa je, da je bila povezana tudi z željo po še enem vzvodu oblasti v svojih rokah. Že tedaj je najožji vodstveni organ, politični biro KPS realno ugo­ tovil, da pač ni čas za udejanjenje te želje in jo "začasno" opustil; ta začasnost pa se je zavlekla v bistvu vse do leta 1990, ko je republika prevzela nadzor in poveljevanje nad delom oborožene sile v Sloveniji. LITERATURA Janez J. Švajncer: Slovenska vojska 1918-1919. Ljubljana 1990. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem. Ljubljana 1978. Damijan Guštin: Vloga in pomen oborožene sile v narodnoosvobodilnem boju v Sloveniji 1941-1945. Zgodovinski časopis, 1991, št. 3, str. 461-478. Damijan Guštin: Vojaška organizacija slovenskega prostora v 20. stoletju in vprašanje slo­ venskih oboroženih sil (1900-1970). Slovenci in država; Zbornik prispevkov z znan­ stvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana 1995, str. 317-332. Janez J. Švajncer: Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. Ljubljana 1992. Lojze Ude: Boj za severno slovensko mejo 1918-1919. Maribor 1977. Lado Ambrožič: Po čem je zmaga. Maribor 1988. FORMACIJE OBRAVNAVANIH VOJSK Vojska D ržave SHS (1918) Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije Zaledna vojaška oblast I j IV. o p er. c o n a 2 brigadi Slovenska narodna vojska (1945) Nevenka TROHA* BOJ ZA MEJE. SLOVENCI IN ITALIJANI NA PRIMORSKEM - V JULIJSKI KRAJINI V LETIH 1945-1954 Primorska - Julijska krajina ob koncu 2. svetovne vojne Že pred koncem druge svetovne vojne, zlasti pa po njej, sta se pri vprašanju Primorske - Julijske krajine prepletali dve ravni, mednarodna in lokalna. "Tržaško vprašanje" je postajalo eno od svetovnih vprašanj tistega časa. Poleg vprašanja razmejitve med dvema državama in tremi narodi, Italijani, Slovenci in Hrvati, je dobivalo tudi ideološko razsežnost, saj je meja med Jugoslavijo in Italijo postajala meja med dvema blokoma. Italija je z rapalsko pogodbo leta 1920 priključila več kot četrtino slovenskega narodnega ozemlja. Primorski Slovenci so bili izpostavljeni raznarodovanju, zato je bila sprememba meje usodna za preživetje naroda. Možnost se je odprla z italijanskim napadom na Jugoslavijo in okupacijo t.i. Ljubljanske pokrajine. Osvo­ boditev je zato za Primorce pomenila predvsem spremembo meje in združitev z matico. Zahteva "ne več Italije" je bila skupna vsem političnim opcijam med njimi. Združeno Slovenijo so v svoje programe vključile tudi vse politične struje v medvojni Sloveniji. Jugoslovansko in slovensko osvobodilno gibanje je zahtevalo, da samo zasede območje do slovenske etnične meje. Zahodni zavezniki pa so načrtovali, da bi ob koncu vojne na spornem območju vzpostavili svojo zasedbeno oblast. Niso pa si bili enotni glede nadaljnje usode Julijske krajine, saj so bile ZDA bolj naklonjene Italiji, medtem ko je Velika Britanija poskušala doseči sporazum z Jugoslovani in je bila za njeno delitev. Zaradi tako različnih stališč Jugoslovani in Anglo-Ame- ričani pred koncem vojne niso uspeli doseči dogovora o črti zasedbe. Slovenski partizani so skupaj z jugoslovansko 4. armado prve dni maja 1945 prišli na slovenske etnične meje. Nekaj kasneje so v nekatera mesta (Trst, Gorico, Tržič - Monfalcone) zahodno od kasnejše razmejitvene črte prišli tudi zahodni zavezniki. To je bil poleg Koroške in Grčije edini primer dvojne zasedbe v Evropi. A obenem sta se samo tam ob osvobajanju Evrope srečali dve različni armadi. Bistvena razlika med njima pa ni bila v različnih ideoloških usmeritvah, ampak v tem, da je ena od armad tja prišla za umikajočimi se nemškimi enotami in to območje ni bilo "njeno", medtem ko je Jugoslovanska armada bila obenem armada države, ki je to območje zahtevala zase. Te kraje so osvobodili, ker "etnično pripadajo naši domovini." Prihod jugoslovanskih enot je tamkajšnje prebivalstvo sprejelo z mešanimi občutki. Za skoraj vse Slovence, ki so se že med vojno množično vključili v osvobodilno gibanje, je bila to osvoboditev, ki so jo navdušeno pozdravili, obe­ nem z delom italijanskega delavstva, ki se je za Jugoslavijo opredelil iz socialne, razredne izbire. Del prebivalstva je bil apolitičen in v začetku do jugoslovanskih oblasti vsaj lojalen. Ostali Italijani pa so prihod jugoslovanskih partizanov sprejeli kot novo okupacijo, še hujšo, kot je bila nemška. Jugoslavija je v Julijski krajini sama vzpostavila vojaško zasedbeno oblast, ki naj bi omogočila kasnejšo priključitev. Hiteli so z ustanavljanjem civilnih narod­ noosvobodilnih odborov (NOO), zlasti v večinsko italijanskem Trstu, ki je bil ključnega pomena. Uvedli so strog nadzor nad tiskom, zborovanji ipd. in niso dovolili nobenega manifestiranja proti svoji politiki. Obenem je bilo pomembno čim hitreje vzpostaviti normalne gospodarske razmere. To ni bilo le ekonomsko in socialno, ampak tudi politično vprašanje, saj si je večina ljudi najbolj želela mirnega vsakdanjega življenja. V prvih dneh po prihodu so jugoslovanske oblasti največ v Trstu in Gorici aretirale več tisoč ljudi. Aretirani so bili v veliki večini kmalu izpuščeni. Preostale so poslali v Jugoslavijo ali pa so bili usmrčeni in vrženi v kraške jame (fojbe), Večina je bila verjetno usmrčena med 2. in 15. majem 1945. Pred usmrtitvijo so vsaj nekaterim sodili pred hitrim vojaškim sodiščem. Nekateri deportirani so bili ubiti pozneje ali so umrli v ujetništvu. Z območja današnje Tržaške pokrajine in Goriške pokrajine v njenih predvojnih mejah je tako umrlo največ tisoč petsto ljudi. V Koprskem okraju je umrlih verjetno manj kot sto. Poleg teh je bilo ver­ jetno usmrčenih tudi nekaj ljudi, ki so bili na območju začasno. Usmrčeni so bili Italijani in Slovenci, povečini sodelavci fašizma, med katere so sodili tudi pripadniki vojaških, paravojaških in policijskih enot, ki so fašistično državo simbolizirali, sami pa včasih niso bili krivi. Nekateri so bili usmrčeni za­ radi pomot in osebnega maščevanja. Usmrčenih je bilo tudi nekaj italijanskih pro- tifašistov. Glavni namen represije, ki je bila izvedena v času med vojno in mirom in pod vtisom vojnega trpljenja, je bilo kaznovanje tistih, tako Slovencev kot Ita­ lijanov, ki jih je kakor koli obremenil fašizem in sodelovanje z okupatorjem. Vendar je bil fašist, sovražnik, v jeziku takratnih jugoslovanskih oblasti tudi vsak, ki se ni strnjal z jugoslovansko zasedbo in s predvideno priključitvijo in to je bila glavna ločnica, ki je delila ljudi na "naše" in "njihove". Nekateri so bili usmrčeni po pomoti, zaradi osebnega maščevanja, nedoslednost navodil. Pri tem je pri­ hajalo tudi do samovolje. Oblasti so sicer ukrepale proti kršilcem, a dostikrat prepozno. Vzpostavitev dveh zasedbenih uprav Zahodni zavezniki so se zavedali, da bi zavlačevanje začasno jugoslovansko upravo spremenilo v dokončno, zato so tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile pritiskali na Jugoslavijo, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Koroške in Benečije. Da bi preprečile grozeči spopad z zahodnimi za­ vezniki, so jugoslovanske oblasti 21. maja 1945 pristale na umik iz bodoče cone A Julijske krajine in so se odtlej pogajale o vprašanju civilne uprave. Pogajanja so se zaključila s podpisom sporazuma v Beogradu 9. junija 1945, ki je bil dopolnjen s sporazumom v Devinu 20. junija, v katerem je med drugim sporno območje poimenovano s terminom Julijska krajina, ki je postal uradni naziv med leti 1945- Ljubjjana Zem ljevid Julijske krajine z vrisanimi mejami in m ejnim i p red lo gi 1945-1954. 1947. Jugoslovanske enote, ki so se sredi maja že umaknile iz Benečije, so se 12. junija umaknile iz Trsta in dela Julijske krajine na območje vzhodno od de­ markacijske (Morganove) črte. 12. junija 1945 je bila v coni A med avstrijsko-italijansko mejo iz leta 1915 in Morganovo črto vzpostavljena anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava (ZVU), medtem ko je cona B med Morganovo črto in rapalsko mejo ostala pod upravo Vojaške uprave Jugoslovanske armade za Slovensko Primorje, Istro in Reko (VUJA). Obe zavezniški upravi sta delovali v okviru pristojnosti, ki jih predpisuje mednarodno pravo, vendar sta se med seboj bistveno razlikovali. Prva je vzpo­ stavila sistem uprave, kakršnega je uvedla v drugih zasedenih območjih, v okviru zahodne demokracije, a obenem z vse bolj izraženim protikomunizmom. Druga pa je ob vojaški upravi vzpostavila ljudsko oblast, a ne vseh ukrepov, ki so jih nove oblasti sprejele v Jugoslaviji. Ob koncu vojne sta se tako v Julijski krajini dokončno oblikovala dva bloka, projugoslovanski in proitalijanski, vsak s svojimi izključujočimi mejnimi zahte­ vami. Projugoslovanski blok, njegov politični predstavnik je bila ljudskofrontna Slovansko-italijanska antifašistična unija (SIAU), je zahteval slovensko etnično mejo, ki je vključevala tudi veliko Italijanov v mestih, v Istri pa ponekje tudi na podeželju. Proitalijanski blok, katerega politični predstavnik je bil Narodno­ osvobodilni odbor za Julijsko krajino (Comitato di liberazione nazionale Giuliano, CLNG), je sprva zahteval ohranitev rapalske meje, kasneje pa mejo na t.i. Wil- sonovi črti, predlogu predsednika ZDA po 1. svetovni vojni, ki je bil tudi uraden predlog italijanske vlade na mirovnih pogajanjih. V projugoslovanskem taboru je bila velika večina primorskih Slovencev in precejšen del italijanskega delavstva, v drugem samo Italijani, ker se med primorskimi Slovenci nihče ni opredelil za Italijo. Sele po sklepih na mirovni konferenci so se nekateri opredeljevali za neodvisno Julijsko krajino. Sredi leta 1946, ko so v Parizu potekala mirovna pogajanja med zavezniškimi silami in Italijo, je tržaško vprašanje prešlo v fazo, ko se je vzpostavila še tesnejša povezava med lokalnim dogajanjem in mednarodnim položajem. ZDA so se le navidezno zavzemale za ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) kot samostojne države pod okriljem OZN, medtem ko je bila glavna usmeritev nji­ hove politike ohranitev ZVU. Umik ZVU naj bi v skladu z ameriško teorijo do­ min namreč pomenil okrepitev sovjetskega vpliva v Italiji in tudi v Franciji in s tem v vsej Evropi. Cona A Julijske krajine ZVU je v coni A Julijske krajine 11. avgusta 1945 ponovno vzpostavila star italijanski upravni sistem in nekoliko spremenjeno italijansko zakonodajo ter NOO odvzela pristojnosti. Vzpostavitev njene uprave pa ni tekla gladko, saj so na slovenskih območjih in tudi nekaterih italijanskih ljudje, ki so podpirali projugoslovanske organizacije, sodelovanje z ZVU odklonili. Zaradi njihovega odpora so NOO ponekje na podeželju ohranili delovanje vse do uveljavitve do­ ločil mirovne pogodbe septembra 1947. Projugoslovanske organizacije, ki so ves čas delovale v skladu z navodil slovenskega vodstva, so ob ukrepih zavezniških oblasti organizirale demon­ stracije, proteste in stavke. Celoten potek dogovarjanj med zavezniško upravo ir Pokrajinskim NOO za Slovensko primorje in Trst (PNOO) nam pokaže, da no­ beden ni bil pripravljen na kompromis. Jugoslovanska stran je hotela dokazati, da je ZVU nesposobna upravljati to območje, kar naj bi bil močan argument za Jugoslavijo v mirovnih pogajanjih, ZVU pa je bila vse manj zainteresirana za udeležbo "komunistične strani", ki jo je povrhu še usmerjala Jugoslavija. To njeno usmeritev je še okrepilo večje vključevanje Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine po konferenci v Potsdamu. ZVU je v coni A vsaj delno upoštevala enakopravnost jezikov, v policijo so vključili nekaj Slovencev, le-ti so se lahko obrnili na oblast, da bi avtorizirala uporabo njihovih slovenskih imen, uvedli so svobodo tiska. Največja pridobitev je bila ponovna vzpostavitev slovenskega šolstva na osnovi šolske mreže pred priključitvijo v Italijo. S tem se je položaj Slovencev nedvomno izboljšal. Ostajalo pa je dejstvo, da so bile vse to pravice, ki pripadajo manjšini, kar pa Slovenci v času pred odločitvami o novi meji v Julijski krajini niso bili, in da ZVU Slovencev v primerjavi z drugimi žrtvami fašističnega preganjanja, npr. Židi, ni ena­ kopravno obravnavala. Ostri spori med ZVU in projugoslovanskimi organizacijami so bili okrog vprašanja, kdo in kako bo poučeval na slovenskih šolah. Precej učiteljev, ki so bili naklonjeni SIAU, je ZVU odpustila ali pa odklonila njihovo zaposlitev, deloma res zaradi njihovega pomanjkljivega strokovnega znanja. Ker pa je obenem od­ klonila tudi nekatere profesorje, je jasno, da je bilo njeno ravnanje tudi politično, posebno zato, ker je na njihova mesta nameščala slovenske politične emigrante in tako poskušala v šolah vzpostaviti ravnotežje med različnimi političnimi usme­ ritvami. Veliko je bilo tudi incidentov med zavezniško civilno policijo, v katero je bilo vključenih veliko Jugoslaviji nasprotnih Italijanov, in ljudmi, ki so bili naklonjeni Jugoslaviji. Do enega najhujših je prišlo 10. marca 1946 v Skednju, potem ko je civilna policija zahtevala odstranitev jugoslovanske zastave na cerkvenem zvo­ niku, kar so ljudje poskušali preprečiti. Pripadniki policije so streljali v množico in dva demonstranta ubili. Po demonstracijah ob obisku mednarodne razme­ jitvene komisije (komisija je v skladu s sklepom sveta zunanjih ministrov spo­ mladi 1946 na terenu ugotavljala narodnostno stanje) od 24. do 28. marca 1946, ki so bile tudi izbruh italijanskega šovinizma in nasilja, je bilo samo v Trstu zaprtih več kot štiristo projugoslovanskih demonstrantov. Veliko incidentov in tudi obo­ roženih spopadov je bilo na podeželju. Obdobje med junijem 1945 in pomladjo 1947 je bil v coni A čas množičnih demonstracij, manifestacij in stavk. Oba bloka sta tako manifestirala zahtevo za pripadnost eni ali drugi državi, ki je bila često razumljena, kot preberemo na le­ taku CLNG, kot vprašanje življenja ali smrti. Proitalijanski blok je bil sicer razcepljen na različne politične stranke, ki pa so ohranile skupen CLNG. Politične in ideološke razlike med njimi so se umaknile skupnemu cilju, ohranitvi Italije. To je bila tudi stična točka z italijansko desnico, ki jo formalno sicer niso sprejeli v CLNG, je pa nanj v zaostrenem boju za meje imela vedno večji vpliv. Tako so italijanski demokrati in antifašisti vse prevečkrat molčali ob napadih neofašističnih skupin na Slovence in Jugoslaviji naklonjene Italijane. Ena o d številnih manifestacij p r e d Domov pristaniških delavcev v Trstu, v katerem sta im eli sed ež KP Julijske krajine (KPSTO) in SIAU. Na zgradbi vihrajo jugoslovanska, slovenska, partijska in italijanska zastava z rdečo zvezdo. Projugoslovanski blok je predstavljala SLAU, ki je v okviru slovensko (slo- vansko)-italijanskega bratstva poskušala združevati obe ključni opredelitvi, na osnovi katerih so se ljudje odločali za Jugoslavijo, narodno in razredno. Glavni poudarek njenega programa je bil enotnost Julijske krajine in njena priključitev k Jugoslaviji. V resoluciji 30. septembra 1945 sta se SIAU in Komunistična partija Julijske krajine (KPJK) opredelili v skladu s Kardeljevim predlogom tudi za Trst kot sedmo jugoslovansko republiko. Med vojno so tudi zaradi nevarnosti, da bi nasprotniki OF med Slovenci, če bi ta zapostavila slovensko narodno vprašanje, lahko dobili prevladujoč vpliv med Primorci, postavili slovensko narodno vprašanje obenem z osvoboditvijo na prvo mesto. V prvem povojnem obdobju pa je vodstvo projugoslovanskih organizacij reševanje slovenskega narodnega vprašanja često podredilo zahtevam, ki so jih postavljali Italijani, ki so bili naklonjeni priključitvi k Jugoslaviji in ki so imeli možnost izbire. S sklicevanjem na narodnostne pravice Jugoslavija tudi ni mogla zahtevati Trsta z večinsko italijanskim prebivalstvom, zlasti ker zahodne sile niso sprejemale razlage, da zaledje določa pripadnost mesta. To je vplivalo na razpoloženje med Slovenci, predvsem med tistimi, ki so se SIAU priključili zaradi svojega narodnostnega in ne ideološkega prepričanja. Ekskluzivizem v skladu s parolo, da kdor je povsem ne podpira, je nujno sovražnik, je sčasoma odvrnil od sodelovanja s SIAU mnoge, ki niso bili komu­ nisti, so pa cenili OF in tudi komuniste zaradi partizanskega boja. Naklonjenost do SIAU in nove Jugoslavije so zmanjševali ukrepi, ki jih je izvajala Ozna, kot so bile ugrabitve ljudi, največ političnih emigrantov, in šikaniranje nekaterih tudi lojalnih duhovnikov. Vendar so tisti, ki so nasprotovali novim slovenskim obla­ stem, med njimi tudi del duhovščine, do odločitev o novih mejah nastopali v okviru neformalnih skupin in niso ustanovili posebnih strank. Kljub temu pa lahko ocenim, da je SIAU med leti 1945-1947 nedvomno uži­ vala podporo večine Slovencev, večjo v Tržaškem okrožju, kjer so ji bili na­ klonjeni tudi skoraj vsi slovenski duhovniki, nekoliko manjšo na Goriškem. Pod­ pirala jo je tudi večina italijanskega delavstva. V pričakovanju nove razmejitve je največ v prvi polovici leta 1947 več tisoč Slovencev zbežalo iz dela cone A, ki je nato pripadel Jugoslaviji, in cone B, na območje pod upravo ZVU. Bežali so tisti, ki so se bali ponovitve aretacij iz leta 1945, nasprotniki OF, tisti, ki so nasedali propagandi in največ mladina, zlasti kmečki sinovi, ki so bežali pred služenjem vojaškega roka in v upanju na dobro zaposlitev. Večina je odšla naprej v Avstralijo in Ameriko. Cona B Julijske krajine Cona B je bila v pristojnosti VUJE. Vendar je bil že takrat kot cona B Slovenskega primorja slovenski del ločen od hrvaškega na osnovi razmejitve, po kateri (z nekaj manjšimi popravki) teče današnja meja med Slovenijo in Hrvaško. Civilno upravo je v coni B Slovenskega primorja izvajalo Poverjeništvo PNOO. Cona B Slovenskega primorja je obsegala dve različni območji. Eno je bilo tisto, ki je bilo na osnovi mirovne pogodbe z Italijo 15. septembra 1947 skupaj z delom cone A priključeno takratni Ljudski republiki Sloveniji. Tam Italijanov pred letom 1918 dejansko ni bilo. Na tem območju je velika večina Slovencev v pričakovanju priključitve k matici podprla jugoslovanske oblasti in so civilne slovenske oblasti že pred formalno priključitvijo delovale nemoteno. Povsem drugačen je bil položaj v Koprskem okraju, kjer so živeli avtohtoni Italijani, ki so v mestnih središčih Kopra, Izole in Pirana bili v veliki večini. Ločnica med italijanskim mestom in slovenskim zaledjem je bila v Istri ostro začrtana, medtem ko so drugje Slovenci v Julijski krajini tudi v mestih pred letom 1914, deloma pa tudi kasneje, predstavljali pomemben sloj. Civilna, deloma pa tudi vojaška uprava sta v coni B sicer delovali podobno kot oblasti v Jugoslaviji, a z nekaterimi omejitvami, ki so jih postavljala med­ narodna določila za zasedbena območja. Jugoslovanske oblasti so tudi tam spre­ jemale nekatere ukrepe za izgradnjo nove ljudske oblasti, ki so bili "razredni", medtem ko, za razliko od fašizma, ni bil uveden noben ukrep, ki bi bil usmerjen proti drugemu narodu. Res pa je, da so ti ukrepi zaradi njihove socialne sestave Italijane bolj prizadeli kot Slovence in Hrvate. Jugoslovanske oblasti so sprejele ukrepe o upravi premoženja, ki je ostalo brez lastnika in zaplembo imetja osebam zaradi sodelovanja z okupatorjem ali izdajstva. V Koprskem okraju so v začetku junija 1946 odpravili kolonat in uvedli zakupne odnose, v času priprav na ustanovitev STO decembra 1946 pa sprejeli odlok o agrarni reformi. V ostalem slovenskem delu cone B je bil zakon o ko­ lonizaciji in agrarni reformi uveljavljen šele po priključitvi septembra 1947. Nacionalizacija je bila v delu cone B, ki je bil priključen Jugoslaviji septembra 1947. leta, izvedena šele po priključitvi, v Koprskem okraju, ki je postal del cone B STO, pa tudi takrat ne. Italijanska zakonodaja je ostala v veljavi, vendar je bila v nekaterih določilih ukinjena ali zamenjana z jugoslovansko. Politično so bili ljudje organizirani v SIAU in KPJK ter v začetku tudi v ne­ katerih drugih strankah. Delovale so nekatere proitalijanske ilegalne organizacije, največ pod okriljem Narodnoosvobodilnega odbora za Istro (Comitato di libe­ razione nazionale Istriano, CLNI), ki je imel sedež v Trstu. VUJA je posebej izpostavila, da se morajo spoštovati pravice Italijanov, kot so bile šole, kultura, dvojezičnost, pa tudi proporcionalna udeležba različnih naro­ dov v lokalni oblasti. Kljub tem usmeritvam in sprejeti politiki slovensko (slo- vansko)-italijanskega bratstva pa je na terenu prihajalo tudi do šikaniranj Italijanov kot takih, kar je bilo v veliki meri posledica dejstva, da je veliko tam­ kajšnjih Italijanov podprlo fašizem. Obenem je bilo ravnanje VUJE in civilnih oblasti velikokrat v smislu parole Kdor ni z nami, je proti nam in ga je bilo zato treba onemogočiti. Ljudi so pričeli deliti na naklonjene - Slovence in "poštene demokratične Italijane" ter nasprotne, ki se posplošeno imenujejo fašisti. Da bi onemogočili tiste, ki so nasprotovali jugoslovanskim oblastem, marsikdaj niso izbirali sredstev. Aretirali so, odpuščali, odvzemali civilne in politične pravice, ovirali prehode ljudi v cono A. Nezadovoljstvo Italiji naklonjenega prebivalstva je v Kopru izbruhnilo ob uvedbi t. i. jugolire konec oktobra 1945. Jugoslovanske oblasti so pripravile oko­ liške prebivalce, da bi stavko "razbili". V spopadih med stavkajočimi in nas­ protnimi sta bila dva stavkajoča ubita, enega od njiju naj bi množica "dobesedno pomendrala". Mestni komite KPJK v Kopru je bil razpuščen, ker so ga obdolžili, da je pomagal organizirati stavko. 1947-1954 Po določilih mirovne pogodbe z Italijo, podpisane 10. februarja in uveljavljene 15. septembra 1947, je Jugoslavija dobila dotedanjo cono B, razen območja, ki je bilo vključeno v STO, in del cone A Julijske krajine. Ljudska republika Hrvaška si je priključila velik del hrvaških in etnično mešanih območij v Istri, na otokih Cres in Lošinj, Reko in Zadar. Ljudska republika Slovenija si je priključila dele Primorske in Notranjske, kjer pa so pred Rapallom živeli le Slovenci. Etnično mešana območja ob svoji zahodni meji se je Slovenija priključila šele z londonsko Spomenico o soglasju leta 1954. Obenem pa je v skladu z določili mirovne pogodbe v Italiji ostajala močna slovenska manjšina na Goriškem, v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini, po določilih Spomenice pa Slovenci na Tržaškem. Svobodno tržaško ozemlje Mirovna pogodba je v 21. členu opredeljevala ustanovitev STO, v prilogah pa njegovo ureditev. STO je imelo 738 km2 in nekaj nad 300.000 prebivalcev, Ita­ lijanov, Slovencev in Hrvatov. Stalni statut je opredeljeval, da je demilitarizirano in nevtralno, s svojo valuto. Vsem prebivalcem so bile zajamčene človekove in državljanske pravice, uradna jezika sta bila italijanski in slovenski in v določenih pogojih hrvaški. Za red in varnost v STO je jamčil Varnostni svet OZN. STO je do imenovanja guvernerja ostajal pod upravo zavezniških vojaških poveljstev, in sicer v coni A (Trst z okolico) anglo-ameriške ZVU in v coni B (Koprski in Bujski okraj) VUJA. Kljub sklepom mirovne konference do imeno­ vanja guvernerja v naslednjih letih ni prišlo. To je ustrezalo zahodnim zavez­ nikom, ki so lahko obdržali v coni A svoje vojaške enote, Italiji, ki je upala, da bo lahko s pomočjo zaveznikov obdržala celoten STO. Po drugi strani pa je dejstvo, da STO ni zaživelo, ustrezalo tudi Jugoslaviji, ki je vse bolj krepila svojo na­ vzočnost v coni B in jo postopoma vključila v jugoslovanski sistem. Odnos zahodnih sil do vprašanja STO se je spremenil po objavi resolucije Informbiroja junija 1948, ko so se postopoma otoplili prej sovražni odnosi z Jugoslavijo, ki je zanje postajala strateško pomembna. Prepričanje, da je delitev obeh con med dve sosednji državi (z manjšimi mejnimi popravki) neizbežna, se je vedno bolj krepilo tudi med jugoslovanskimi politiki. Z njegovo delitvijo bi Sloveniji zagotovili izhod na morje in vsaj v coni B onemogočili vpliv itali­ janskega kapitala, kakor tudi informbirojevskega gibanja. Rešitev vprašanja je pospešila t.i. tržaška kriza oktobra 1953, ko so zahodne sile razglasile odločitev, da cono A predajo italijanski upravi. Pogajanja so se končala 5. oktobra 1954 s podpisom Spomenice o soglasju v Londonu, ki je razdelila STO med Italijo in Jugoslavijo. ZDA, Velika Britanija in Francija so obenem zagotovile, da v bodoče ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Ker je bila Spo­ menica v bistvu revizija mirovne pogodbe, je na papirju ohranjala STO in s tem "začasno" razmejitev med cono A in B. Dokončno je bilo vprašanje urejeno z osimsko pogodbo leta 1975. Cona A STO ZVU je od leta 1949, ko so proitalijanske stranke zmagale na občinskih vo­ litvah v Trstu, obenem pa je vse bolj dozorevala odločitev o razdelitvi STO, vse več pristojnosti v coni A STO prepuščala civilni upravi, ki je bila v rokah Italijanov. Takšna politika ZVU je omogočila, da je le-ta Slovencem sistematično zmanjševala pravice. Načrtno so uvajali italijansko zakonodajo, v kateri ni bila predvidena zaščita jezika in posebna zaščita slovenskih interesov, Slovenci so bili zapostavljeni v gospodarstvu, slovenščina je bila v tržaškem mestnem svetu formalno prepovedana, čeprav je bila enakopravnost slovenskega jezika zajam­ čena v statutu STO. Izvajali so prisilno ekspropriacijo slovenske zemlje, na katero so naseljevali iz Istre priseljene Italijane. Italijanskim optantom so priznavali stalno bivališče, medtem ko so Slovence, ki so emigrirali v času fašizma, obrav­ navali kot jugoslovanske državljane. Vse to je spreminjalo etnični sestav cone A. Z mirovno pogodbo je glavna dejavnost, boj za meje, ki je notranje povezoval oba med seboj nasprotujoča si politična bloka, prenehal. Znotraj obeh je prišlo do odkritih razhajanj. Del Slovencev, ki so ostali v coni A STO, se je priključil novim političnim strankam (med njimi je bila najmočnejša Slovenska demokratska zve­ za), ki so zagovarjale zahodno demokracijo in ostro nasprotovale takratni Jugo­ slaviji. Drugi del je ostajal zvest SIAU, ki je ohranila tudi večinsko podporo med tržaškim italijanskim proletariatom. Odločilni udarec je bila zanjo resolucija In- formbiroja junija 1948, ko se je velika večina dotlej projugoslovansko usmerjenih italijanskih delavcev, a tudi slovenskih levičarjev, opredelila za Sovjetsko zvezo. Od 4000 članov partije jih je v projugoslovanski ostalo 500. To je bil zlom jugo­ slovanske politike v coni A in konec politike slovensko-italijanskega bratstva. Odtlej sta v coni A sicer obstajali dve KPSTO, a projugoslovanska nekaj let po IB ni imela skoraj nobenega vpliva. Proitalijanski blok, tudi dotlej ne povsem homogen, se je razdelil v levico, desnico in sredino. Za skupni program so se sicer združevali v Zvezo sporazuma in tudi zmagali na občinskih volitvah v Trstu junija 1949, vendar so bile razlike med vodstvi različnih strank vse močnejše. Velik vpliv so imeli iz Jugoslaviji priključenih območij priseljeni Italijani, med njimi zlasti CLNI, pa tudi neofašisti. V coni A STO so bile močne tudi različne indipendentistične struje, ki so se zavzemale za ohranitev STO. Njegovo ohranitev so od mirovne pogodbe pod­ pirali tudi Slovenci, saj je bila izbira za Jugoslavijo nerealna, in tudi in- formbirojevska KP STO. Zadnja je, da bi ohranila podporo slovenskih članov in volilcev, zagovarjala dvojezičnost, slovenske šole itd. Cona B STO Zlasti od leta 1949, ob spremenjenem mednarodnem položaju in ob vse bolj jasni odločitvi o delitvi obeh con, so jugoslovanske oblasti uvajale ukrepe, ki so cono B vse bolj vključevali v jugoslovanski sistem. Že pred letom 1949 močna gospodarska navezanost na Jugoslavijo se je še okrepila po zamenjavi jugolir z dinarji julija 1949 in nekaterimi drugimi ukrepi. Takoj po londonski konferenci leta 1952, na kateri so zahodne sile dale Italiji velike pristojnosti v coni A, so uki­ nili potne liste za potovanje v Jugoslavijo, odprli filiale Narodne banke, izenačili državljane FLRJ v coni B z državljani STO itd. Civilna uprava je delovala v okviru ljudskih odborov. Že avgusta 1947 so bila z odlokom Istrskega okrožnega ljudskega odbora uvedena ljudska sodišča, podobna tistim, ki so delovala v Jugoslaviji. Vsi trije jeziki so bili enakopravni, upravno in sodno poslovanje je bilo v jezikih strank. Prav tako naj bi bila za­ gotovljena nacionalna pariteta v oblastnih organih in v političnih organizacijah. Poleg dotlej edine politične stranke KPSTO in SIAU, sta bili sicer ustanovljeni indipendentistična in socialistična stranka, ki pa sta bili povsem pod vplivom partije. Italijansko prebivalstvo je ohranilo kulturne ustanove in dobilo nekatere nove (med njimi leta 1949 radio), ohranilo šole, a z ideološko prilagojenim programom. Uradno je bila sicer zajamčena svoboda zborovanja in javnih shodov, popolna svoboda verskega, političnega in sindikalnega združevanja in udejstvovanja, ven­ dar pod edinim pogojem, da njihov program in izvajanje le-tega ni bilo v na­ sprotju z zakonitimi predpisi. To pa je dejansko pomenilo prepoved vsega, kar ni bilo v skladu s politiko priključitve k Jugoslaviji in graditvijo socializma. Veliko Italijanov v coni B je v jugoslovanskih oblasteh še vedno videlo vsiljivca, okupatorja, in ohranjalo stare predsodke proti "manjvrednim Slovanom", ki so postali "gospodarji". Italijani so se počutili ogrožene tudi zato, ker se je vedno več Slovencev priseljevalo v doslej skoraj izključno italijanska mesta. Za veliko Italijanov je bilo moteče tudi uvajanje dvojezičnosti. Spremenila se je tudi politika jugoslovanskih oblasti, ki so dotlej zaradi različnih vzrokov poskušale zadržati italijansko prebivalstvo. Zlasti v letih po IB je bilo odseljevanje Italijanov, pa tudi vseh drugih, ki so bili kakorkoli povezam s cono A in Italijo ali nasprotni novim oblastem, dobrodošlo, saj je olajševalo pro­ ces priključitve. Zato so sprejemali ukrepe, ki so oteževali položaj tistih, ki so se čutili povezane z Italijo ali cono A. Oblasti so sicer še naprej pazile na pariteto v organih, ki pa so jo le stežka zagotavljale, predvsem z Italijani, ki so se priselili iz cone A in Italije, kjer so bili preganjani zaradi sodelovanja v osvobodilni borbi ali v projugoslovanskih organizacijah po njej. Posebno težko je postalo zagotavljanje etnične zastopanosti v času po IB, ko se je od Jugoslavije odvrnilo tudi veliko dotlej naklonjenega italijanskega delavstva. Podobno kot v Jugoslaviji so ovirali tudi delovanje cerkve, kar pa je v očeh Italijanov dobivalo poseben pomen, ker so bili italijanski duhovniki izrazito protijugoslovansko usmerjeni in so imeli velik vpliv med prebivalstvom. Ob volitvah v okrajne ljudske odbore 16. aprila 1950 so izvajali pritisk na ljudi, naj se volitev udeležijo. Italijani so se iz Koprskega okraja začeli bolj množično izseljevati šele po oktobru 1953. Tako je v času od 5. oktobra 1953 do 31. decembra 1956 odšlo 16.062 oseb, od tega 13.882 italijanske narodnosti. Skupaj se je v vsem povojnem obdobju do konca leta 1956 iz Koprskega okraja cone B izselilo okrog 25.000 ljudi. Slovence je deloma odtegnilo nezadovoljstvo z življenjem, deloma pa tudi inercija množični odhodi. Odselitve so bile tudi posledica močne iredentistične propagande raznih italijanskih organizacij in političnih strank, za katere je bil tisti, ki je ostal, izdajalec italijanstva. Pomembno vlogo pri odločitvi za odselitev je igrala navezanost na Trst in občutek, da je to zadnja priložnost, kajti zatem se bo spustila "železna zavesa". Jugoslovanske oblasti so kmalu spoznale, da je izseljevanje, ki ga v tako množičnem obsegu očitno niso pričakovale, zanje pomenilo veliko gospodarsko škodo, saj ljudi niso mogle nadomestiti. Skoda pa je bila tudi politična. Tako so poskušali ljudi prepričati, naj ostanejo, a večinoma je bilo že prepozno. V Koprskem okraju je 28. februarja 1957 ostalo še 3078 Italijanov. Italija Na območju, ki je po letu 1947 ostalo v okviru Italije, so imeli Slovenci ra­ zličen položaj. Slovenci na Goriškem, razcepljeni v več strank (Demokratično fronto Slovencev, Slovensko demokratsko zvezo, Komunistično partijo Italijo), kljub obvezi Italije v mirovni pogodbi in ustavi niso dobili posebnega statuta. Italija je namreč uporabila argument, da Slovenci nimajo strnjene večinske naselitve. Slovencem so ostale šole, ki jih je obnovila že ZVU, in svoboda tiska. Druge pravice manjšin pa so bile okrnjene, obenem pa je bilo delovanje slo­ venske manjšine cesto predmet napadov nacionalističnih sil. Območje je bilo na eni strani izpostavljeno precej močnemu izseljevanju, tudi iz gospodarskih raz­ logov, na drugi strani pa načrtnemu priseljevanju italijanskih Istranov, a tudi precejšnjemu ilegalnemu priseljevanju Slovencev, ki pa niso dobili državljanstva, niti niso smeli obiskovati slovenskih šol. Slovencem v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini pa italijanske oblasti niso priznavale njihove nacionalnosti, čeprav so jo navajali v raznih poročilih, pa tudi v popisu prebivalstva 1921. leta. Glavni argument je bil, da naj bi, razen redkih, ki naj bi bili v službi Jugoslavije, gojili popolnoma italijanska čustva. Preklicana ni bila prepoved o uporabi slovenskega jezika v cerkvi pri pridigi, verskem pouku in petju. Nadaljevalo se je tudi nasilje, ki je vladalo v teh krajih vse od konca vojne. Trikoloristi, ki so prevzemali različna imena, so izvršili vrsto zločinov, požigali hiše aktivistov, pretili s smrtjo, zažigali sedeže Demokratične fronte Slovencev, prišlo je tudi do nekaj umorov. Italijanska vlada je obstoj paravojaških enot zanikala, čeprav so ga vodili oficirji italijanske vojske. Vsi na­ padi so ostali nekaznovani. Območje je bilo gospodarsko nerazvito in zapostavljeno, zato je bilo veliko brezposelnih. Mnogi so bili zaradi preživetja prisiljeni zapustiti te kraje, v posameznih vaseh se je število ljudi zmanjšalo za 20%. Kljub temu se je slovenska zavest utrjevala. Pomembno narodnobuditeljsko vlogo so imeli slo­ venski duhovniki, skoraj edini slovenski izobraženci, in so bili zaradi svojega delovanja ožigosani za filokomuniste in izpostavljeni napadom šovinistov. LITERATURA Janko Jeri: Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1961. Nazionalismo e neofascismo nella lotta politica al confine orientale 1945-1975: zbornik. Trst 1977. Bogdan C. Novak: Trieste 1941-1954. Milano 1973 (ponatis Milano 1996). Storia di un esodo: zbornik. Trst 1980. Jože Pirjevec: Tržaški vozel. Trst 1985. Gianpaolo Valdevit: La questione di Trieste 1941/1954. Politica internazionale e contesto locale. Milano 1986. Nevenka Troha: Politika slovensko-italijanskega bratstva. Ljubljana 1998. Aleš GABRIČ* RAZMAH SLOVENSKE KULTURE PO LETU 1945 Z letom 1945 in monopolizacijo oblasti v rokah ene stranke se je začel zaostrovati odnos med državo in kulturnimi ustanovami. Komunistična partija, ki je leta 1945 prevzela oblast v Jugoslaviji, je že pred 2. svetovno vojno nakazala svoje kulturnopolitično gledanje. Polemike o nadrealizmu med politično levo usmerjenimi pisatelji v Franciji, sprejemanje načel socialističnega realizma v Sovjetski zvezi in sorodni procesi med književniki na levici v Evropi tridesetih let so močno odmevali tudi v Sloveniji. Polemiziranje o avtonomnosti umetniškega ustvarjanja, ki so jo zagovarjali uveljavljeni slovenski pisatelji in na drugi strani odgovornosti umetnika do zgodovinskega napredka, s čimer so komunistični ideologi opravičevali zahteve po podrejanju umetnosti trenutni politični situaciji, je v Sloveniji potekalo še leta 1940, torej v času, ko je večina Evrope že krvavela v novi svetovni vojni. V polemikah so, podpisani s psevdonimi, sodelovali tudi vodilni slovenski ko­ munisti: Edvard Kardelj, kasneje eden vodilnih jugoslovanskih državnikov, Boris Kidrič, ki je postal leta 1945 predsednik slovenske vlade, in Boris Ziherl, ki se je kasneje razvil v najpomembnejšega slovenskega kulturnega ideologa in ki ga lahko označimo za najpomembnejšega slovenskega ždanovca. Z ždanovstvom ozna­ čujemo krute dogmatske posege in administrativne prepovedi in pregone oblasti prod umetniškim in znanstvenim ustvarjalcem in njihovim delom v komunističnih državah. Ime je dobilo po Andreju Aleksandroviču Ždanovu, najpomembnejšem kulturnem politiku stalinske epohe, čigar dela so bila v prvih povojnih letih prevedena tudi v slovenščino in bila obvezna literatura partijskih aktivistov. V začetku leta 1941, nekaj mesecev pred razsulom Jugoslavije, je Boris Ziherl v Sodobnosti, literarni reviji, ki so jo vodili komunisti, povsem odkrito zagovarjal načela socialističnega realizma. Od pisateljev je zahteval, da se postavijo v službo revolucije in pomagajo pri vzgoji delovnih ljudi v duhu socializma. Vse, s čimer se ni strinjal, je uvrstil v "dekadentsko literaturo", ki je bila po njegovem mnenju značilna za zahodni meščanski svet. V "dekadenci" je Ziherl videl le beg pred stvarnostjo, zapiranje vrat pred edino resnico, odvračanje od najbolj žgočih vprašanj sedanjosti. Pisatelj novega realizma je ustvarjalec iz vrst sodobnega delovnega ljudstva, ki se aktivno udeležuje "boja m n o žic , in že n ir, k i o b lik u je d u š e v im e n u p rih a ja jo če s k u p n o s ti vseh ljudi". Izrazito črno-belo ocenjevanje umetnosti je bilo za Ziherla značilno tudi v vojnih letih, še bolj pa po njih, ko je postal pomembna kulturnopolitična osebnost, eden od vodilnih ljudi agitpropa. Na državni jugoslovanski ravni so tovrstna kulturnopolitična načela uradno sprejeli ob koncu leta 1946, ko se je v Jugoslaviji zvrstilo več kulturniških kon­ gresov. Za razvoj umetnosti je bil vsekakor najpomembnejši I. kongres Zveze književnikov Jugoslavije novembra 1946 v Beogradu, po katerem so se uveljavile tendence estetske teorije socialističnega realizma, ki so jih zagovarjali tudi vodilni slovenski partijski kulturni ideologi. Po sprejetju takšnih načel se je okrepil tudi vpliv sovjetske kulture v državi. Slovenske revije so objavile precej direktivnih člankov, pisanih v duhu pristnega socialističnega realizma, ki naj bi "izboljševalno" vplivali na slovensko kulturno sceno. Le manjši del so jih napisali slovenski pisci, saj je šlo po večini za prevode ruskih teoretikov socialističnega realizma. Vpliv sovjetskega kulturnega modela je bil še najbolj izrazit v kinematografiji, saj so zaradi šele razvijajoče se domače proizvodnje v kinematografih prevladovali sovjetski filmi, zlasti vojni, ki so bili v precejšnji meri znani po izrazito črno-belem propagandističnem slikanju razmer. Pri knjižni produkciji je bil vpliv vzhoda viden v visokem, okoli dvotretjinskem deležu prevodov iz ruskega jezika med vso prevodno literaturo. V šolskem si­ stemu je dobila ruščina primat med tujimi jeziki, saj je bila predpisana kot ob­ vezni predmet na stopnjah vseh šol, poleg tega pa je šlo tudi pri večjem delu prevedenih učbenikov za prevode iz ruskega jezika. Učbeniki obče zgodovine so bili, na primer, prevodi izrazito ideološko pisanih sovjetskih učbenikov. Boris Z iherl (1910-1976), vodilni slovenski partijski kulturni ideolog, govori na II. kongresu KPS novem bra 1948. Za uresničevanje tovrstne kulturnopolitične orientacije je poskrbela posebna partijska služba, imenovana agitprop (okrajšava za komisijo ali upravo za agi­ tacijo in propagando). Široko razvejani agitpropovski aparat je skrbel za pro­ pagiranje marksistično-leninistične teorije, s čimer naj bi pri ljudeh oblikovali novo revolucionarno, kolektivistično in socialistično zavest. Do leta 1945 je bila to še običajna propagandna dejavnost, s katero se bavijo vse politične stranke ali skupine. Ko pa so komunisti prevzeli obast, se je vloga agitpropa zelo spre­ menila. V naslednjih letih se je kadrovsko okrepil in postal vzporedna struktura oblastnim organom. Čeprav ni imel nikakršnih zakonskih pristojnosti, je dejansko postal pomembnejši od oblastnih organov (torej ministrstva za prosveto). Postal je vrhovni razsodnik za idejna in kulturna vprašanja in prevzel vlogo cenzorja nad vsemi kulturnimi stvaritvami. Zaradi zelo ozko začrtanih programskih smernic in razvejane cenzurne službe agitpropa je bilo do leta 1950 v Sloveniji predstavljenih zelo malo del, ki bi ostro nasprotovala zahtevani liniji. Posamezniki, ki so prekršili predpisane zapovedi, so bili deležni hudih političnih kritik, napadov v medijih in tudi odvzema osebne svobode. Po informbirojevskem sporu je kulturni razvoj zavil v drugo smer. Delni od­ mik od sovjetskega kulturnega modela je bilo mogoče zaznati že leta 1949, do uradne spremembe kulturnopolitične linije pa je prišlo v naslednjih letih. Tudi pod pritiskom zahodnih velesil, ki so Jugoslaviji izdatno pomagale, da je pre­ brodila krizna leta strahu zaradi možnega vojaškega posega Sovjetske zveze in mednarodne osamitve, se je začel odpirati širši medijski prostor. Pojavilo se je več novih kulturnih revij, ki so objavljale tudi kritične odmeve na tedanji družbeni položaj. Pri nas so bile, na primer, leta 1950 prvič po vojni objavljene ostre kritike na račun centralističnega odločanja v kulturi, ki je zelo prizadelo kulturno najrazvitejši del države, Slovenijo. Poleg tega so bile kritičnemu duhu izpostavljene tudi prevladujoče kulturnopolitične tendence estetske teorije soci­ alističnega realizma, oblast pa se je sama soočila s slabimi rezultati v šolstvu in na širši kulturni sceni, ki so bili posledica pretiranega posnemanja sovjetskega kul­ turnega modela. Po ukinitvi agitpropa leta 1952 je tako prišlo do dokončnega slovesa t.i. agitpropovske kulturne politike. To pa še ne pomeni, da se je s tem (preimenovana) Zveza komunistov izrekla za povsem svobodno ustvarjanje. Spremenila se je namreč taktika, ne pa cilj, to je prevlada marksističnega pogleda na svet. Zveza komunistov po novi kul­ turnopolitični usmeritvi ni več vsiljevala lastne ideologije z ostrimi političnimi ukrepi, diktiranimi s partijskega vrha, temveč so jih zamenjale na videz bolj de­ mokratične metode. Sredi petdesetih let so sprejeli številne nove zakone za kulturno sfero, s tem pa je država na novo opredelila svoj odnos do kulturnih ustanov. Kot inačico delavskega samoupravljanja v gospodarstvu so v kulturi uzakonili t.i. družbeno upravljanje kulturnih ustanov. Te so dobile kot najvišji upravni organ ustanove nove upravne odbore (na univerzi je to bil univerzitetni svet, v gledališčih gle­ dališki svet, v založbah založniški svet itd.), ki pa pri odločanju niso bili avtonomni organ posameznega umetniškega ali znanstvenega kolektiva. Oblast si je namreč pridržala pravico imenovanja večine članov upravnih odborov. Ti t.i. "zunanji člani" so zato imeli možnost preglasovanja tistih članov upravnih odborov, ki so jih imenovali člani kolektiva sami. "Zunanje" člane so namreč izbirali v ustreznih komisijah vodilnih političnih organizacij, Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva, in so bili bolj kot po strokovnih izbrani po političnih kriterijih. V vodilnih političnih forumih so nedvoumno poudarili, da bo imel upravhi Ö älbefr "poleg k o n tr o le celotnega p o slo v a n ja u sta n o v e tu d i z a d n jo b e sed o p r i p o tr - je v a n ju repertoarja in bo la h k o k ritič n o in izb o ljše v a ln o p o se g a l v p o s a m e z n e p o ja v e , k i b i s e p o k a z a li v teh u sta n o va h k o t šk o d ljiv i. " S tako opredeljenimi nalogami so bile pristojnosti upravnih odborov precej večje, kot pa so bile pri­ stojnosti avtonomnih organov kulturnih ustanov, denimo programskih svetov. * ** Uveljavljanje enopartijskega sistema z monopolom komunistične partije vsekakor ni bilo spodbudno za svobodnejši razvoj kulturnega ustvarjanja. Toda kljub temu je sprememba oblasti leta 1945 prinesla tudi pomembno spodbudo za slovensko kulturo. Federalno preoblikovanje države in priznanje več narodov v Jugoslaviji je odprlo možnosti za uveljavljanje slovenščine, za preimenovanje osrednjih narodnih kulturnih ustanov v slovenske in večanje števila kulturnih ustanov. Nov položaj je Slovence in slovenščino postavil v dosti bolj ena­ kopraven položaj kot pa so ga imeli v prejšnjih državah. Kajti v Avstro-Ogrski so Slovenci živeli v različnih deželah, Slovenija pa je bil uradno neobstoječ pojem. Tudi v jugoslovanski kraljevini med obema svetovnima vojnama so Slovenci najprej živeli v dveh oblasteh, nato pa v Dravski banovini, nikoli pa uradno v Sloveniji. V Avstro-Ogrski se je morala slovenščina spopadati z dominantno nem­ ščino, v prvi Jugoslaviji pa je uradno obstajal troedini srbsko-hrvaško-slovenski narod, ki je govoril enoten jezik, kar pomeni da je bila slovenščina uradno le eno od "narečij" srbskohrvatskoslovenskega jezika. M inister za prosveto v p rv i slovenski vladi p o dru gi svetovni vojni j e postal književnik Ferd o Kozak (1894-1957). Na sliki m ed govorom ob odkritju spomenika zm age v M urski Soboti 12. 8. 1945, najbolj značilnem prim eru socrealističnega monumentalizma na Slovenskem. Uzakonitev federalizma je naredila konec takšnim dolgotrajnim tegobam slovenstva in slovenskega jezika. Slovenska vlada je leta 1945 dobila tudi samo­ stojno ministrstvo za prosveto (sprva je združevalo šolsko, prosvetno, umetniško in znanstveno področje, v naslednjih letih pa so se ta področja razdelila na več državnih organov), tako da so se osrednje slovenske kulturne ustanove v stikih z državnimi oblastmi poslej obračale na ljubljanski naslov in ne več na dunajskega oziroma beograjskega kot v prejšnjih državnih sistemih. Jugoslavija je bila resda prvo povojno obdobje izrazito centralizirana država, toda ravno kulturna sfera je bila tista, pri kateri so federalne enote ohranile največ samostojnosti. To je veljalo še zlasti za kulturno najrazvitejšo republiko Slovenijo, ki je imela daleč najvišjo stopnjo pismenosti in seveda tudi svoj jezik, slovenščino, ki ga je bilo treba vedno znova braniti pred poskusi poenotenja ali dominacije večinskega jezika v državi. Sprememba državne ureditve in priznanje samostojnosti slovenske federalne enote sta se hitro odrazila na kulturnem področju. Samo v prvem letu po vojni je bila, na primer, šolska mreža razširjena s sedmimi novimi gimnazijami in tremi visokošolskimi ustanovami. Slovenija je dobila nekatere ustanove, ki jih ima vsak samostojen narod, npr. osrednji državni arhiv, osrednji zavod za spomeniško varstvo in Narodno in univerzitetno knjižnico. Radio Ljubljana, ki je v letih 1928- 45 deloval kot društvena ustanova, je postal ustanova osrednjega narodnega po­ mena. Pri nekaterih ustanovah je bila narodna emancipacija dobro vidna v pre­ imenovanjih. Največji slovenski gledališči v Ljubljani in Mariboru sta se do leta 1945 imenovali Narodni gledališči, pri čemer je bil seveda mišljen enotni troedini jugoslovanski narod, od leta 1945 pa nosita ime Slovensko narodno gledališče, tako da že ime samo ni puščalo nikakršne dileme, o katerem narodu govorimo. Enako ime si je nadelo tudi obnovljeno Slovensko narodno gledališče v Trstu. Za vse te in sorodne ustanove, ki so si izborile položaj osrednjih narodnih kulturnih ustanov, je finančno skrb prevzela slovenska država. To jim je omo­ gočalo hitrejši in dolgoročnejši razvoj, kajti do leta 1941 je ministrstvo za pro­ sveto iz Beograda rezalo debelejši kos pogače za srbske in hrvaške kulturne usta­ nove, slovenskim pa so ostali manjši kosi in jim je večkrat grozila ukinitev ali omejitev delovanja. Najbolj vidna je bila, na primer, razlika v delovanju Medi­ cinske fakultete ljubljanske univerze. Pred vojno je imela le prve letnike in so morali študentje študij dokončati na drugih dveh državnih univerzah v Beo­ gradu in Zagrebu, na nepopolni študij v Ljubljani pa so večkrat leteli očitki, da gre za razsipno uporabo državnega denarja in da bi ga bilo bolje ukiniti. Ze v prvih povojnih mesecih leta 1945 pa je slovenska vlada zagotovila študiju me­ dicine na ljubljanski univerzi boljše pogoje delovanja in z izpopolnitvijo fakultete omogočila študentom dokončanje visokošolskega študija v okviru domače univerze. Dejstvo, da je o razvoju slovenskih kulturnih ustanov poslej odločala slo­ venska oblast, se je odražalo tudi v večanju števila kulturnih ustanov in v večji dostopnosti kulturnih dobrin širšemu sloju ljudi. To se je ujemalo tudi z ide­ ologijo novih oblastnikov, ki so trdili, da kulturna dejavnost ne sme biti privilegij premožnejšega meščanskega ali intelektualnega sloja, temveč mora biti dostopna širokemu sloju delavskih in kmečkih množic. Zavedati pa se moramo tudi, da pri širjenju kulturnih dobrin na širok krog ljudi ne gre za kakšno slovensko specifiko, temveč gre za splošni svetovni pojav, povezan z izboljšanjem kakovosti življenja v drugi polovici tega stoletja. Zaradi hitrega gospodarskega razvoja se je vse več ljudi lahko privoščilo več prostega časa in več dobrin, vse večji delež družinskega proračuna pa je bil lahko namenjen tudi za kulturne potrebe. V šolstvu se je napredek in dvig življenjskega standarda izražal v vse večji vključenosti otrok v redno šolanje. V prvih povojnih letih na Slovenskem ni redno obiskovala šole slaba desetina otrok; to je veljalo deloma za odročnejše kraje, kjer je bila zlasti pozimi otežena dostopnost do bližnje šole, ponekod v zaostalih agrarnih predelih je bila še vedno zakoreninjena zastarela miselnost, da za najpreprostejša kmečka dela otrok res ne potrebuje šol, dobršen delež k sla­ bim rezultatom prvih povojnih šolskih let pa je kot dediščino fašističnih časov prinesla Primorska. Po šolski reformi leta 1958 je bil v osnovnošolski sistem vključen tako rekoč vsak šoloobvezni otrok. Posebej pomembno je bilo, da se je bistveno zmanjšal delež učencev v nižeorganiziranih šolah s kombiniranim poukom, saj so bili s tem bolj izenačeni pogoji šolanja in omogočen prestop večjemu deležu učencev na višje stopnje šolanja. Pomembne rezultate pri tem izboljšanju je prinesla akcija "5 let - 100 šol" v letih 1969 do 1973. V teh letih je Slovenija zelo povečala investicije v gradnjo novih osnovnih šol in prizidkov k starejšim šolskim stavbam. Izid akcije je bil razveseljujoč, saj je bila številka 100 daleč presežena, Slovenija pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih zelo posodobila pogoje osnovnošolskega pouka. Š te v ilo š tu d e n to v v S lo v e n iji 1945-1990 35000 30000 25000 20000 15000 10000 5000 0 ■ ■ ■ i ISlll ' ; ; k : y 'm m ii M p W im 1945 1950 1955 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 Rezultat posodabljanja pogojev šolanja in šolske reforme je bil večji delež otrok, ki so v osmih letih končali osnovno šolo in opravili pogoje za nadaljnje šolanje. Če primerjamo delež mladine, ki se je odločal za nadaljnje šolanje v srednjih šolah in na visokošolskih ustanovah, vidimo izjemen porast od sredine tega stoletja. V začetku petdesetih let se je v Sloveniji vpisal na srednjo šolo vsak peti pripadnik generacije v starosti od 15. do 19. leta, približno vsak štirideseti od 20. do 24. leta starosti pa je bil študent. Dve desetletji kasneje je bilo v srednje šole vključenih le nekaj manj kot polovica generacije, študentski stan pa je okusil vsak enajsti pripadnik svoje generacije. K izjemnemu porastu so na srednji šoli najbolj pripomogle strokovne in poklicne šole, medtem ko je bil "prirast" na gimnazijah manjši, k porastu deleža študentov pa je precej pripomoglo vključevanje višješolskega študija v sistem visokega šolstva od leta 1960 in ustanovitev druge slovenske univerze v Mariboru leta 1975. Š te v ilo o b isk o v a lce v g le d a lišč v S lo v e n iji 1946-1990 7 Ö Ö = ~ ~ “ — HOT 1946 1950 1955 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 Dvig življenjskega standarda je prinesel ljudem več prostega časa, ki so ga izrabljali tudi za obiskovanje kulturnih prireditev. Pri tem je levji delež odnesla Televizija Ljubljana, ki je začela po začetnih poskusnih oddajah redno oddajati oktobra 1958. Televizija je odtegnila velik del obiskovalcev nekaterih kulturnih ustanov, saj je hitra širitev mreže televizijskih oddajnikov in sprejemnikov v nekaj letih pripeljala eno največjih tehnoloških pridobitev sredine tega stoletja v večino slovenskih vasi. Na ogled filma, gledališke igre, zabavne prireditve, glas­ benega nastopa ipd. ni bilo ljudem več treba hoditi v bližnjo ali bolj oddaljeno dvorano, temveč so si jih lahko ogledali kar doma. Televizija je, poleg avto­ mobila, najbolj vplivala na izrazito spremembo pri izrabi prostega časa, ki so ga ljudje posvetili kulturnemu razvedrilu. To se je poznalo zlasti v gledališčih in kinematografih, kjer se je število obiskovalcev v desetletju po začetku delovanja ljubljanske televizije več kot prepolovilo. Vsak Slovenec je, na primer, šel ob koncu petdesetih let v kino približno desetkrat letno, sredi sedemdesetih pa le še trikrat letno. K zmanjšanju obiska poklicnih gledališč pa so pripomogle tudi nespametne kulturnopolitične odločitve z ukinitvami polpoklicnih in poklicnih gledališč v letih 1956 in 1957. Na Slovenskem je tako v sezoni 1956/57, zadnji pred uveljavitvijo novega gle­ dališkega zakona, delovalo dvanajst poklicnih (ali polpoklicnih) teatrov, v na­ slednjem letu le še osem in desetletje kasneje samo štiri. Gledano številčno ni slovenski teater nikoli več beležil rezultatov, ki jih je dosegel sredi petdesetih let, pred pojavom televizije in zapiranja vrat poklicnih gledališč zaradi političnih potez. Najpom em bnejšo sprem em bo v izrabi prostega časa, nam enjenega kulturnem u razvedrilu, j e prinesla televizija. Gledalce so, p o le g filmov in nadaljevank, zelo pritegnili tudi televizijski kvizi. Prvega predvajanega na TV Ljubljana so poim enovali "Korajža velja"; na sliki j e oddaja iz decem bra 1959 z voditeljema N edeljko Kacin in Jožetom Lavrenčičem. Slabšega zanimanja za nekatere tradicionalne oblike kulturnega ustvarjanja ne gre pripisovati zgolj televiziji, saj so svoje dodala tudi vodstva kulturnih ustanov sama. Pri gledališčih je, na primer, pomembno vlogo odigralo dejstvo, da je bil proces modernizacije programov sredi petdesetih let tudi s pomočjo političnega pritiska prekinjen. Repertoar je tako še nekaj let slonel na klasičnih delih železnega repertoarja (od svetovne dramatike zlasti Shakespeare, Moliere, Shaw, Lorca, Brecht, Miller, Schiller itd., od domače pa Linhart, Cankar, Kreft, Golia, Bor itd.), medtem ko so se zlasti dela mlajše slovenske generacije dramatikov le težko prebijala na odre velikih gledališč. Pomembno vlogo pri modernizaciji sporedov in uveljavljanju del, ki so spregovorila o tedanjih človeških vsako­ dnevnih skrbeh, so imela eksperimentalna gledališča, ustanovljena v drugi po­ lovici petdesetih let. S svojo svežino in odmevnostjo med publiko so vplivala na vodstva osrednjih gledaliških hiš, da so se lotila modernizacije sporedov. V šestdesetih let so začela dela, ki so slovenske krstne uprizoritve doživela na malih eksperimentalnih odrih, uprizarjati tudi osrednja gledališča. Tudi slovenska gle­ dališka publika se je tako začela seznanjati z evropsko gledališko avantgardo (npr. Ionescom) in najpomembnejšimi slovenskimi dramskimi novitetami (npr. Dominikom Smoletom in Primožem Kozakom). V času dvigovanja življenjskega standarda se je dvignilo zanimanje Slovencev za besedno in likovno umetnost. Knjižna produkcija je bila po težavah prvih povojnih let zaradi ideoloških omejevanj in pomanjkanja papirja vse večja, spodbudno pa je na bralne navade Slovencev vplivala tudi preureditev knjiž­ nične mreže v začetku šestdesetih let, ko so večje knjižnice ponudile vse bolj bogato izbiro knjig. In po kakšni literaturi so najraje posegali Slovenci? Poročila o izposoji in nabavi knjig v knjižnicah kažejo, da so med slovenskimi avtorji bralci najraje posegali po delih Finžgarja, Jurčiča, Cankarja, Kranjca, Bevka in Potrča. Pri prevodih so bili med lažjo literaturo pri vrhu branosti May, Sienkiewicz, Verne, Wallace, Dumas in drugi, pri zahtevnejši beletriji pa od ruskih pisateljev Tolstoj in Gorki, od francoskih Balzac, Flaubert in France, med angleško pišočimi pisci pa London, Faulkner, Steinbeck, Twain itd. Š te v ilo iz d a n ih k n jig v S lo v e n iji 1946-1990 K povečanemu zanimanju obiskovalcev za likovne prireditve od šestdesetih let dalje so precej pripomogle razstave na prostem (forma viva), saj so lahko ljudje v urejeni okolici združili prijetno s koristnim. Poleg tega razstavna dejav­ nost potrebuje manjše prostore in tehnična sredstva kot nekatere zahtevnejše umetniške panoge (npr. gledališče ali opera) in se je zato lahko razvila tudi v številnih manjših mestih in krajih. Prav na tem področju je bil v povojnem času viden največji razcvet, saj so se nekaj deset muzejsko-galerijskim prostorom iz prvih povojnih let pridruževali novi in kmalu presegli troštevilčno številko. V obdobju hitrega porasta življenjskega standarda v šestdesetih letih so tako postale večini ljudi dosegljive tudi kulturne dobrine, saj niso več tako obre­ menjevale družinskih prejemkov kot v prejšnjih obdobjih. Cenejše knjižne zbirke si je lahko privoščila že ne preveč premožna družina. Najbližja knjižnica, muzej ali galerija se je zdela le še "nekaj korakov" proč, z avtom in bolje organiziranim javnim prevozom pa je bilo vse še toliko bližje. Se najbližje pa je bil seveda domači televizijskih sprejemnik, ki si ga je že v dveh desetletjih po začetku oddajanja slovenske televizije privoščila tako rekoč vsaka slovenska družina. Položaj kulturne dobrine se je zelo spremenil v primerjavi s položajem pred nekaj desetletji, ko so bile zaradi manjše ponudbe in nižjega standarda tudi nekatere osnovne kulturne dobrine težko dosegljive precejšnjemu delu Slo­ vencev. LITERATURA Kulturna politika v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1997. Aleš Gabrič: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952. Borec, 43, št. 7-8-9 Ljub­ ljana 1991. Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljub­ ljana 1995. Slovenska književnost 1945-1965. Ljubljana 1967. Živo gledališče I-III. Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945-1970, Ur. Dušan Tomše. Ljubljana 1975. Televizija prihaja: spominski zbornik o začetkih televizije na Slovenskem. Ljubljana 1993. Jože PRINČIČ* SLOVENSKO GOSPODARSTVO OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO VELIKE REFORME (1945-1970) Po koncu drugega svetovnega spopada so v drugi jugoslovanski državi oblast prevzeli komunisti. Nova politična oblast si je zastavila dva načrta. Prvi je bil politične narave. Bil je ideološko naravnan, zato je temeljil na prepričanju, da je treba pred vzpostavitvijo novega gospodarskega sistema prevzeti vse "komandne položaje" v gospodarski upravi kot tudi spremeniti ali uničiti vse oblike organi­ ziranosti, ki se niso skladale z novo ideologijo. To je z drugimi besedami po­ menilo, da je treba čimprej vzpostaviti novo hierarhično in centralistično gospo­ darsko upravo, podržaviti proizvodna sredstva, okrepiti državni gospodarski sektor z likvidacijo zasebnega podjetništva, zamenjati individualno pobudo s ko­ lektivnim in državnim načrtovanjem. Drugi je bil gospodarski načrt. Predpo­ stavljal je obnovo v vojni prizadete industrije ter gospodarski razvoj po sov­ jetskem zgledu, se pravi kontinuirano industrializacijo v pogojih do skrajnosti zbirokratizirane, administrativno vodene in vase zaprte ekonomije. Druga jugoslovanska država je bila gospodarsko nerazvita, saj se je tri četrtine njenega prebivalstva ukvarjalo s kmetijsko pridelavo in prirejo. Graditev socia­ lizma v taki državi je bila povezana s številnimi in med seboj nasprotujočimi si problemi. Poleg tistih, ki so bili podedovani in so se izražali v civilizacijsko- kul­ turnih, jezikovno nacionalnih, gospodarsko-zgodovinskih in še drugih različ­ nostih ter razdeljenostih, so se pojavili še novi, prav tako pereči. Med prvimi sta bila problema prioritete in financiranja bodočega razvoja, se pravi odločitev o tem, kateri del države je treba najprej razvijati ter kateri sloj naj nosi ceno bodočega razvoja. Spremembe, do katerih je po končani drugi svetovni vojni prišlo na pretež­ nem delu slovenskega ozemlja, so bile usodnega pomena tudi za gospodarsko življenje na tem prostoru. Zaradi njih so se namreč spremenile razmere za gos­ podarjenje, gospodarstvo je dobilo novo težišče in cilje, zato se je v naslednjih desetletjih razvijalo drugače kot v preteklosti. Slovenija je v drugi jugoslovanski državi postala najprej federalna enota, nato pa republika. To in pa dejstvi, da je bila gospodarsko najbolj razvit del države, njeni predstavniki pa so imeli visoke položaje v političnem in državnem vodstvu, so bila ugodna tla za gojitev pričakovanj o samostojnejšem oblikovanju in ures­ ničevanju lastnih gospodarskih želja in potreb. Nova oblast se je z gospodarskimi vprašanji začela resneje in bolj premišljeno ukvarjati šele ob koncu leta 1945. Takrat so se okrepila prizadevanja osrednjega partijskega in državnega vodstva za izpolnitev pogojev, ki so bili potrebni za uvedbo načrtnega gospodarstva ter za začetek hitre industrializacije in elektri­ fikacije države. To sta bili zahtevni in zapleteni nalogi, kateri oblast ni bila po­ vsem dorasla. Industrijska obnova je bilo prvo področje, kjer zastavljeni cilji niso bili izpol­ njeni. Ko je jeseni leta 1946 začel veljati sklep o zaključku obnovitvenih del, so se predvojni proizvodni ravni približali ali jo presegli le v nekaterih panogah. Enako je bilo tudi z delovno storilnostjo, saj je bila zaradi prevelikega števila zaposlenih, večjih administrativnih stroškov in drugih "motenj" v proizvodnem procesu v ve­ čini podjetij nižja kot pred drugo svetovno vojno. Tudi sprememba tržnih od­ nosov in nova cenovna politika nista prinesli pričakovanih rezultatov. Nova trgo­ vinska organizacija je zaostajala za predvojno, nekaj velikih državnih podjetij ni moglo zamenjati dela nekdanjih številnih zasebnikov. Najslabše so se odrezali načrtovalci prvega petletnega načrta, ki naj bi po sovjetskem vzgledu udejanil zamisel o elektrifikaciji in pospešeni industrializaciji države kot edini možnosti za odpravo gospodarske zaostalosti, okrepitev gospo­ darske neodvisnosti, obrambne moči, državnega sektorja in socialističnih odnosov ter za občutno izboljšanje življenjske ravni aktivnega prebivalstva. Pri snovanju prve petletke so namreč hote ali nehote napravili vrsto temeljnih napak in še spregledali številne okoliščine; najbolj zgrešeni sta bili prepričanji, da bo kmetijski izvoz naraščal z majhnimi investicijskimi vlaganji in pospešeno kolektivizacijo ter da se bo industrijska proizvodnja povečala za skoraj 400 odstotkov. Zato je bil prvi petletni načrt, ki so ga sprejeli sredi leta 1947, bolj podoben seznamu želja kot pa resnemu in stvarnemu razvojnemu načrtu. Več uspeha je imela vladajoča partija pri spreminjanju lastninskih odnosov. V skladu s taktiko postopne in preudarne "dušitve" privatnega sektorja, je v Slo­ veniji že do konca leta 1946 povsem obvladala bančništvo, zavarovalništvo, zu­ nanjo trgovino in promet; država je postala tudi lastnik precejšnjega dela obde­ lovalne zemlje in gozdov ter tehnološko najpomembnejših podjetij. Po podr- žavljenju so večino podjetij priključili k na novo ustanovljenim državnim pod­ jetjem ali jih združili v nova podjetja, s čimer so pretrgali pravno vez z nek­ danjimi podjetji. KPS je bila zelo učinkovita tudi pri vzpostavljanju nove gospodarske orga­ niziranosti; ta naj bi nadomestila zasebno pobudo in "anarhijo" na trgu. Po načelu personalne unije državno-partijskih in gospodarsko-upravnih teles, so sekretarji in člani partijskih birojev postali hkrati tudi ministri, predsedniki gospodarskih svetov, planskih komisij in direktorji podjetij. Tudi na nižja uradniška mesta je partija postavila svoje člane in simpatizerje. Tako je postala odločilen dejavnik v proizvodnem procesu. Njeni vodilni člani so z administrativnimi ukrepi in ob po­ moči številnega represivnega in birokratskega aparata (planskih komisij) do po­ drobnosti obvladali celotno gospodarsko življenje ter ga usmerjali z eno ali več­ letnimi načrti. Poenotenje gospodarskega življenja v državi ter njegovo osredotočenje ozi­ roma administrativno vodenje iz enega centra sta bili temeljni sestavini novega planskega sistema. Njuno uveljavljanje pa je bilo bolj zamotano in dramatično, zlasti pa politično bolj občutljivo kot na drugih področjih, saj je bilo povezano z okrepitvijo pristojnosti zvezne uprave. V Sloveniji so centralističnim prizadevanjem oporekali in tudi nasprotovali saj so morali zaradi njih upočasniti svoje napredovanje na račun do tedaj manj raz­ vitih južnih republik ter prevzeti najtežja bremena vsedržavne industrializacije. To je pomenilo, da je moralo slovensko gospodarstvo svojo proizvodnjo, uvoz in izvoz in kapitalno graditev prilagoditi potrebam vse države ter se odreči delu narodnega dohodka, ki se je potem prek raznih davščin prelival v zvezne sklade oziroma v druge republike. Vrh slovenske politike je v prvih povojnih letih še zagovarjal stališče, da je treba vsa gospodarska vprašanja reševati "strogo cen­ tralno" in usklajeno z Beogradom. Sredi leta 1947 so jugoslovanski komunisti že začeli verjeti, da so največje gospodarske težave in preiskušnje že za njimi. Bili so zadovoljni, ker so bili izpolnjeni glavni pogoji za začetek nove revolucionarne "etape", to je "etape" teh­ nične revolucije, se pravi hitrega in vsestranskega gospodarskega razvoja, v ka­ terem bi morala jugoslovanska država na številnih področjih že dohiteti srednje razvite države. Državni sektor je bil namreč že prevladujoč, uvedena je bila nova gospodarska organizacija in uzakonjena dolgoročna razvojna usmeritev, nasprot­ niki in kritiki novih proizvodnih odnosov so bili utišani, prebivalstvo je bilo prek razvejanih oblik prostovoljnega in prisilnega dela ter tekmovanja vključeno v pri­ zadevanja za večjo proizvodnjo in storilnost. Toda dogodki iz druge polovice leta 1947 ter na začetku leta 1948 so utišali optimistične napovedi in prenagljeno navdušenje. Proizvodni in drugi plani niso bili izpolnjeni, kmetijstvo in izvoz sta zaostajala, že tako pičla investicijska sred­ stva so bila razpršena na številne projekte, ob tem pa se graditev številnih novih tovarn sploh še ni začela. Nova trgovinska organizacija je povsem odpovedala. V M ariboru so začeli v tovarni letalskih motorjev, k i so jo m ed 2. svetovno vojno zgradili N em ci, sestavljati p o češki licenci kam ione z im enom Pionir. Nastala j e Tovarna avtomobilov Maribor. Na sliki montaža komionov. Notranjim težavam so se priključile še zunanje. Pomoč iz Zahoda, še posebej od Unrre, se je skoraj ustavila. Zaradi informbirojevskih dogodkov so se začeli krhati gospodarski stiki s Sovjetsko zvezo in državami t. i. ljudske demokracije, s katerimi je Jugoslavija podpisala trgovinske in dolgoročne sporazume o vlaganjih ter se dogovorila za sodelovanje pri strokovnem izobraževanju. Leta 1948 se je blagovna menjava z njimi upočasnila, nato pa se do začetka leta 1949 izjemno skrčila. Poleti tega leta so te države druga za drugo enostransko prekinile gos­ podarsko sodelovanje. Slovensko gospodarstvo je bilo zaradi neizpolnitve investicijskih sporazumov in reparacijskih obveznosti (posebno z Madžarsko) precej prizadeto. Prišlo je do zamude pri graditvi večine načrtovanih industrijskih zmogljivosti, škoda je na­ stala v tekoči proizvodnji in izvozu. Leta 1948 je bilo konec upanja o velikem po­ večanju slovenskega izvoza, posebno končnih industrijskih izdelkov; v naslednjih letih je izvoz upadal, uvoz pa naraščal. Pretrganje gospodarskih stikov z vzhod­ nimi državami je bil tudi eden od razlogov, da se je zvezna vlada odločila, da je naši republiki potreben "predah v smeri industrializacije". Ta premišljen ukrep je prinesel vsaj dve daljnosežni posledici. Prva je bila v tem, da se je morala slo­ venska vlada konec leta 1948 povsem odreči svoji razvojni strategiji oziroma se odpovedati naložbam v republiško industrijo, zato pa razpoložljiva sredstva in delovno silo osredotočiti na graditev okoli trideset objektov t. i. zvezne kapitalske izgradnje. Druga posledica pa je bila precejšen padec industrijske proizvodnje. Zamrznitev gospodarskega sodelovanja in gospodarska blokada sta bili za državni in partijski vrh močan finančen in materialen udarec. V spremenjenih razmerah je bilo treba manjkajočo tehnologijo in reprodukcijski material poiskati v zahodnih državah, petletni načrt pa precej omejiti ter ga osredotočiti na tako imenovano kapitalno izgradnjo. Informbirojevski dogodki so bili tudi osrednji motiv, da so v državi začeli razmišljati o nadaljevanju procesa podržavljenja, se pravi o novi nacionalizaciji ter o kolektivizaciji kmetijske pridelave in prireje. To pa zato ker je KPJ hotela komunističnemu svetu dokazati svojo pravovernost in zanikati sovjetske obtožbe. Z drugo ali dopolnilno nacionalizacijo, ki je bila izvedena aprila 1948, so bila v Sloveniji podržavljena še preostala zasebna domača in tuja podjetja. Do takrat se je končalo tudi podržavljenje srednje in drobne trgovine, gostinstva in obrti, ki je teklo po posebnih predpisih; v državno last je prišlo tudi opuščeno in zadružno premoženje. Državni sektor je na neagrarnem področju tako postal prevladujoč, zajel je 93 odstotkov vseh podjetij in 99,3 odstotka vseh zaposlenih; v zasebni lasti so ostale le še majhne gostilne in obrtne delavnice in to v bolj odročnih krajih. Kmečko delovno zadružništvo, ki je bilo uzakonjeno junija 1949, je do konca tega leta doživelo velik razmah. Ustanovljenih je bilo 353 Kmečkih de­ lovnih zadrug, ki so vključevale okoli pet odstotkov vseh kmetov in okoli štiri odstotke vse obdelovalne zemlje v naši republiki. Informbirojevski dogodki pa so prinesli tudi korist. Partijsko vodstvo so namreč spodbudili, da je v letih 1949-1951 sprejelo zasnovo nove gospodarske ureditve. Pri tej odločitvi so veliko vlogo odigrale tudi zahteve vodilnih držav zahodnega sveta. Jugoslavija se je namreč leta 1950 znašla pred bankrotom. Oblast dolgoročno ni bila več sposobna nahraniti vojske in prebivalstva ter zago­ toviti potrebnih surovin, opreme in materiala za tekočo proizvodnjo. V takih razmerah so ZDA, Anglija in Francija sklenile povečati svojo pomoč Jugoslaviji, toda pod pogojem, če bo slednja svojo razvojno politiko prilagodila materialnim možnostim ter preoblikovala gospodarski sistem tako, da bodo načela blagovne proizvodnje in trga prišla bolj do izraza. Nova gospodarska ureditev se je od sovjetske razlikovala v tem, da ni več temeljila na državni lastnini proizvodnih sredstev ter na njihovem državnem upravljanju in na podrobnem administrativnem načrtovanju, temveč na družbeni lastnini, delavskem upravljanju ter delnem upoštevanju zakonitosti tržnega gos­ podarstva. Ta načela so prišla do izraza leta 1952, ko so sprostili notranjo trgovino in devizno poslovanje, reorganizirali bančništvo ter uvedli letne druž­ bene načrte. Leta 1954 so gospodarski sistem še nekoliko preuredili, nato pa je do leta 1961 ostal skoraj nespremenjen. V teoretičnem smislu je bil t. i. novi gos­ podarski sistem srednja pot med staro, dogmatsko partijsko miselnostjo, po kateri mora država ostati usmerjevalec gospodarskega življenja, ter novimi proizvod­ nimi odnosi, ki so zahtevali večjo vlogo podjetij in upoštevanje zakonitosti blagovne proizvodnje. Zaradi takega polovičarstva v praksi ni prišlo do radi­ kalnega preobrata, temveč le do manjših sprememb v temeljnih odnosih med vlado oziroma politiko in gospodarstvom ter med delom in administracijo. Samo­ upravljanje, s katerim naj bi pretrgali monopol partije nad gospodarstvom, v izvirnem smislu ni moglo zaživeti. Enako je bilo z decentralizacijo državne uprave. Zvezna vlada je obdržala nadzor nad investicijami, denarnimi zalogami, cenami, trgom in tako še naprej povsem obvladovala gospodarsko življenje v državi. Delavcem v podjetjih so ostale le drobtine, pri delitvi dobička niso sodelovali niti v podjetjih niti na nacionalni ravni. Nesporno pa je, da so liberalnejša gospodarska načela odločilno pripomogla k temu, da se je leta 1952 končalo obdobje gospodarskega nazadovanja in začelo obdobje hitrejše rasti, ki je potem trajalo do leta 1960. Leta 1953 se je v Slovenji, z izjemo v gozdarstvu in kmetijstvu, povečala proizvodnja v vseh gospodarskih panogah. Najbolj se je povečala v industriji, kjer je dosegla 15-odstotni skok, v naslednjih letih pa potem rasla s povprečno rastjo več kot deset odstotkov na leto. Gospodarski polet je omogočil rast narodnega dohodka, čistih naložb, zapo­ slenosti, izvoza in uvoza, tovornega prometa, kupne moči, delovne storilnosti; izboljšala sta se kakovost in izbira domačih izdelkov. Za hitrejše gospodarsko napredovanje pa je bilo treba spremeniti gospodarsko politiko, katere težišče je bilo na graditvi elektroenergetskih in težkoindustrijskih objektov zveznega pomena ter na preprečevanju, da bi razvitejše republike razpolagale z večjimi investicijskimi sredstvi in vodile svojo razvojno politiko. D e le ž in d u str ijs k ih n a lo žb v FLRJ in L R S v le tih 1947-1956 - v odstotkih Leto FLRJ LRS od vseh investicij od gospodarskih investicij od vseh investicij od gospodarskih investicij 1947 37,5 50,0 55,3 75,6 1948 33,6 44,6 46,7 65,5 1949 40,8 55,0 49,4 69,0 1950 44,4 58,9 47,7 65,9 1951 50,5 60,7 59,3 76,2 1952 65,3 72,4 69,1 79,0 1953 56,4 64,6 57,2 69,2 1954 48,6 60,0 50,9 62,9 1955 48,8 58,7 47,7 58,1 1956 41,4 51,1 38,4 50,6 Povprečje 46,9 58,2 51,5 66,2 Vir: Karel Berič: Razvoj industrije LRS 1946-1958. Prikazi in študije, leto 1959, št. 1, str. 3. U deležba p o s a m e z n ih r e p u b lik v in ve stic ija h v o sn o vn a sred stva FLRJ 1947- 1956 - po cenah iz 1962; v odstotkih 1947-1952 1953-1956 FLRJ 100 100 Slovenija 14,6 15,7 Bosna in Hercegovina 19,8 18,3 Crna gora 3,0 5,5 Hrvatska 24,2 21,6 Makedonija 5,7 7,3 Srbija 30,3 31,3 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. Prvi korak je bil napravljen jeseni 1955, ko je bila sprejeta nova gospodarska politika, s katero je težka industrija izgubila privilegiran položaj, uveljavljeni pa sta bili načeli skladnejšega razvoja vseh gospodarskih panog ter večje skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenega prebivalstva. V naslednjih dveh letih nova gospodarska miselnost še ni mogla zaživeti, saj je bil ta čas namenjen razvojnemu predahu, iskanju notranjega ravnotežja ter preoblikovanju gospo­ darskega sistema. Tako je šele konec leta 1957 oziroma na začetku 1958 prišlo do naslednjega pomembnega premika v gospodarskem življenju druge jugoslo­ vanske države. Takrat je namreč začel veljati drugi petletni gospodarski načrt, ki je udejanil nova gospodarsko politična načela. V primerjavi s prvo petletko je bil stvarnejši v svojih ciljih, zmernejši v ocenah in bolj usmerjen k reševanju v preteklosti nakopičenih težav. Velika pričakovanja, ki so jih v slovenskem političnem vrhu gojili ob prehodu na novo gospodarsko politiko, se niso izpolnila. Do leta 1957 so se pomnožili in okrepili nekateri činitelji, ki so bili nosilci gospodarske nestabilnosti (notranji trg se ni umiril, splošna in osebna poraba se nista zmanjšali, kot se tudi ni zunanji dolg, ni se dvignila življenjska raven, prizadevanja za izpopolnitev gospo­ darskega sistema so ostala na pol poti). Tudi predčasno zaključitev druge pet­ letke so v naši republiki sprejeli s pesimističnimi občutki, saj se vrsti pomembnih ciljev niso niti približali (premajhen izvoz in delovna storilnost, veliko pre­ koračenje investicijske porabe). Poleg tega pa je takrat prišlo do "nezdravih po­ javov", kot so bile prekinitve dela in povečanje gospodarskega kriminala. Po 2. svetovni vojno j e bila elektrifikacija ena o d političnih akcij p o d geslom "elektriko v vsako vas". Tako j e Dravi bila zgrajena vrsta hidroelektrarn, m ed njim i tudi Vuhred. Leta 1960 so se gospodarske razmere zelo poslabšale. Prišlo je do gospodarske krize, ki je potem trajala dve leti. Gospodarski zastoj je bil za domačo elito sicer pravi šok, saj je razblinil utvaro, da je socializem premočrten proces brez večjih pretresov in kriz, vendar je hkrati pripomogel, da je prišlo v tem času do pre­ obrata v razvojni teoriji jugoslovanskih komunistov. Ti so namreč uvideli, da industrializacija sama po sebi ne vodi do zaželenih ciljev, niti ne pomaga odpravljati raznih protislovij, če se hkrati ne razvijajo in nadgrajujejo oblike gos­ podarjenja, se pravi organiziranosti, proizvodnje, menjave in delitve. Mala reforma, do katere je prišlo leta 1961, je bila prvi poskus, da se od­ stranijo ovire na poti do urejenega notranjega trga, ohrani zunanjetrgovinsko ravnotežje in podjetjem priznajo večje pristojnosti pri razdelitvi njihovega do­ hodka. Ker ta reformna načela niso mogla priti do izraza, je julija 1965 prišlo do novega reformnega poskusa. Ta je bil bolje pripravljen in tudi širše zasnovan, saj so bile njegove temeljne naloge stvarnejše gospodarsko napredovanje, večje pri­ stojnosti republik, bank in podjetij, okrepljeno delovanje trga in širša vključitev v svetovno blagovno menjavo. Kljub političnim posegom in dopolnilni zakonodaji reformna načela niso mogla biti uresničena. Leta 1968 so tudi v obeh razvitih republikah izgubili upanje, da se da program gospodarske preobrazbe uspešno in pravočasno zaključiti. Zato so se konec šestdesetih let reformna prizadevanja upočasnila in izgubila prednostni položaj. Predstave o reformi so postale splošne in zapletene, za njimi pa ni bilo nič ali skoraj nič vsebine. Vladajoča politika je na očitke, da je reforma zastala in se tudi odmaknila od prvotne zasnove, začela odgovarjati s tem, da korenita gospodarska preobrazba pač ne more biti enkratno dejanje in časovno omejen proces, temveč da je to dolgotrajen proces "stalnega in zelo živahnega presnavljanja in modernizacije celotnega gospodarstva". Gospodarska reforma je negativno vplivala na gospodarske tokove v Sloveniji, saj so bili poslovni rezultati slabši kot pred reformo (počasnejša rast družbenega proizvoda in industrijske proizvodnje, upadanje izvoza, osebnih dohodkov, za­ poslenosti in podjetniške akumulacije itn.). Kljub temu pa je slovensko gospo­ darstvo v letih 1965-1969 doseglo nekoliko boljše rezultate kot so jih v drugih republikah, kjer se je gospodarsko nazadovanje močneje odrazilo. To je treba pripisati boljši organiziranosti, tradiciji in poslovnosti pred reformo ter boljši strukturi slovenskega gospodarstva, ki je zaradi močnega deleža predelovalne industrije že pred reformo precej občutilo delovanje trga in bilo zato manj pri­ vilegirano z instrumenti sistema in gospodarske politike. Kljub nekoliko ugod­ nejšim poslovnim rezultatom pa je bila v Sloveniji gospodarska rast vse do konca šestdesetih let približno taka, kot je bilo državno povprečje. Ena od osrednjih značilnosti let 1955-1970 je bila, da so se ostro zarisali po­ gledi posameznih republik tako na bodoči gospodarski razvoj kot na medsebojne proizvodno-denarne odnose. Ker so bili ti zelo različni sta se oblikovala dva politična tabora, ki sta se začela med seboj odkrito nasprotovati. Obe najrazvitejši severni republiki sta si vseskozi zavzemali za to, da je treba iti z razvojem naprej, se pravi, da je treba pohiteti z dohitevanjem gospodarsko razvitejših držav. Dru­ ge republike pa so se, ob podpori zvezne uprave trudile dokazati, da nova gospodarska politika, spremembe v gospodarskem sistemu in samoupravljanje niso dali pričakovanih rezultatov, zato so zahtevale okrepitev vloge zvezne dr­ žave, vrnitev centralističnega načina planiranja in zagotovitev hitrejšega razvoja nerazvitih delov države. V prvi polovici šestdesetih let se je "bojna sreča" na- Jože PRINČIČ: SLOVENSKO GOSPODARSTVO OD KONCA DRUGE gibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, zato se v tem času v državi niso mogli zediniti o razvojni usmeritvi, ki bi nasledila drugo petletko. Po sprejemu nove ustave, ki je precej omejila nadzor zvezne države nad gospodarskim življenjem v republikah, so reformske sile prešle v napad. Odločilnega pomena za uve­ ljavljanje njihovih idej je bilo dejstvo, da so dobile večino v najvišjih partijskih in državnih telesih ter podporo Josipa Broza. Njihova navidezna premoč je potem trajala vse do začetka sedemdesetih let. S p re m e m b e v u d e le ž b i p o s a m e z n ih r e p u b lik v d ru žb e n e m p r o iz v o d u SFRJ 1947-1966 - po tekočih cenah; v odstotkih 1947 1952 1964 1966 SFRJ 100 100 100 100 Slovenija 16,4 18,0 16,1 14,7 Bosna in Hercegovina 11,5 13,7 12,3 12,3 Crna gora 1,1 1,4 1,8 1,8 Hrvatska 25,6 26,7 26,2 26,1 Makedonija 5,1 5,1 5,3 5,2 Srbija 40,3 35,1 38,3 39,3 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. U deležba z v e z n ih s r e d s te v v in vesticija h v o sn o vn a sred stva p o p o s a m e z n ih r e p u b lik a h v le tih 1962-1967 - v tekočih cenah - delež sredstev federacije v odstotkih - investicije v osnovna sredstva = 100 1962 1964 1966 1967 SFRJ 30,5 22,7 14,4 17,1 Slovenija 13,3 14,7 7,4 5,5 Bosna in Hercegovina 33,7 27,2 17,9 31,5 Crna gora 55,3 44,0 22,6 41,0 Hrvatska 27,5 18,8 5,8 8,2 Makedonija 52,1 33,3 22,0 34,8 Srbija 31,4 21,2 17,8 15,9 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. Ugotovili smo že, da slovenska partijsko vodstvo v prvih letih po koncu drugega svetovnega spopada ni nasprotovalo centralističnim težnjam. Ko pa v petdesetih letih ni bila uresničena velika obljuba, da se bo po hitro končani industrializaciji začelo obdobje materialnega blagostanja, se je moralo priključiti splošnemu nezadovoljstvu, ki pa takrat ni bilo usmerjeno zgolj proti zvezni oblasti temveč tudi proti nerazvitim republikam. Slednje so namreč dosegle, da je načrtno podpiranje njihovega hitrejšega razvoja postala "organska potreba" vsedržavne politike, s čimer so si zagotovile prednost pri razdelitvi najugodnejših domačih in tujih posojil, zlasti v še tako prestižne naložbe kot so bile tovarne avtomobilov, traktorjev, gospodinjskih, težko orodnih in drugih strojev. Konec petdesetih let pa se je v slovenski politiki začela uveljavljati mlajša generacija, ki je imela podporo Edvarda Kardelja. V začetku je bila sicer med poraženci. Njena zasnova druge petletke ni obveljala, pa tudi tretja petletka, za katero se je tako zavzemala, je bila ustavljena že leta 1962, se pravi še predno se je dobro začela. Po tem letu pa je nastopilo obdobje, ko je preprečila sprejem sedemletnega gospodarskega načrta, nato pa ustoličila gospodarsko reformo in sprejela srednjeročni gospodarski načrt LR Slovenije za leta 1966-1970. V sled­ njem je prvič poudarila samostojnejšo vlogo republiške vlade pri urejanju gospodarskega življenja znotraj svojih meja. LITERATURA Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije. Koper 1995. Božo Repe: Liberalizem v Sloveniji. Borec, 44, št. 9-10, Ljubljana 1992. Zdenko Cepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948. Maribor 1995. Jože Prinčič: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956). Novo mesto 1992. Jože Prinčič: Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije 1945-1963. Novo mesto 1993. Jože Prinčič: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji: zgodovinski viri. Ljubljana 1997. Od kapitalizma do kapitalizma: izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič, Jože Prinčič. Ljubljana 1997. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju (1918-1945-1991). Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič. Ljubljana 1996. Slovenija v letu 1945: zbornik referatov. Ljubljana 1996. Zdenko ČEPIČ* ORIS POJAVNIH OBLIK KMETIJSKE POLITIKE V LETIH 1945-1960 Kaj je kmetijska politika? Gospodarstvo in gospodarsko življenje sta vedno v neposredni zvezi in pod vplivom tistega, kar razumemo kot politika. Gre za soodvisnost politike in gos­ podarstva, pri čemer ima politika - politična oblast neposredno več vpliva na gospodarstvo kot ga ima to na politiko. Vsaka ekonomska politika in njena de­ javnost se namreč dogaja v določenih okoliščinah, tako političnega kot eko­ nomskega značaja in ima svoje politične nosilce, ki imajo svoje cilje, za katere uporabljajo določena sredstva oziroma načine za njih dosego. Ekonomska po­ litika je odvisna od nosilcev politične oblasti, ki določajo tudi značaj družbeno­ ekonomskih odnosov. Del ekonomske politike je kmetijska politika kot skup eko­ nomskih, pravnih in političnih ukrepov organov politične oblasti s ciljem usmerjati kmetijsko proizvodnjo. Da bi to dosegla, se oblast poslužuje različnih sredstev, od ekonomskih, tehničnih do pravnih in organizacijskih. Za kmetijsko politiko in določanje njenega značaja so važna zlasti ekonomska sredstva, kot so cene in njih razmerje kmetijskih pridelkov in industrijskih proizvodov ter raz­ merje med odkupnimi in maloprodajnimi cenami, raven investicij, potrebnih za doseganje obsega kmetijske proizvodnje, davki kot sredstvo fiskalne in razredne politike države na vasi ter uvoz in izvoz. Tehnična sredstva agrarne politike so uvajanje mehanizacije v kmetijsko proizvodnjo, uvajanje uporabe umetnih gnojil, pa tudi tehnično združevanje kmetijskih parcel s komasacijami in arondacijami. Kmetijska politika, ki jo izvaja neka oblast, pa je v veliki meri odvisna predvsem od deleža kmetijskega prebivalstva in posestne strukture ter načina proizvodnje, predvsem tehnične opremljenosti kmetijstva. Kmetijska politika v Jugoslaviji v obdobju dvajsetih let po koncu druge sve­ tovne vojne, v kateri se je zgodila socialistična revolucija in je bil spremenjen politični in ekonomski sistem, uveden je bil socialistični, je imela najprej namen zadovoljiti materialne potrebe prebivalstva v pogojih pospešene industrializacije. Ta je bila osnovno vodilo za graditev socializma, ki ga je imela pred očmi nova politična oblast in kateremu je bilo podrejeno skoraj vse družbeno življenje. Po­ leg tega, da je bil namen oblasti z agrarno politiko, kot si jo je zamislila in jo izvajala, zadovoljiti materialne potrebe prebivalstva prek sistema zagotovljene preskrbe, pa je bil namen z agrarno politiko zagotavljati čim višje naložbe v industrijo. Kmetijstvo je namreč predstavljalo vir industrializacije v dveh po­ gledih: prek politike cen je zagotavljalo akumulacijo kapitala, potrebnega za graditev industrijskih objektov, kmečko prebivalstvo pa je predstavljalo vir de­ lovne sile, potrebne za graditev in delovanje industrije. Takšni vlogi kmetijstva je bila v obdobju industrializacije podrejena vsa kmetijska politika. Kmetijstvo je bilo v službi industrije. Deset let po koncu vojne pa se je razvoj kmetijstva in industrije nekoliko bolj uskladil. Povojno kmetijsko politiko je glede na njen namen, zlasti pa na način delo­ vanja in metode mogoče označiti za razredno. Povojno dogajanje v kmetijstvu in na vasi so označevali ekonomsko administrativni ukrepi oblasti, ki so imeli na eni strani ideološko razredno izhodišče, na drugi strani pa ekonomski vzrok. Ta je bil v resnici posledica politične oziroma ideološke odločitve za industrializacijo. V času odločitve za pospešeno industrializacijo s poudarkom na graditvi objektov t.i. težke industrije, so se problemi kazali v zaostalosti kmetijstva, saj je bilo glede načina obdelave zemlje na isti stopnji kot pred vojno, kar velja tudi glede po­ sestnih razmer, kjer so prevladovale majhne parcelne kmetije. Kmetijska politika je tako imela nalogo razrešiti ekonomsko problematiko kmetijstva, kajti le uspeš­ na rešitev tega je bila pogoj za ustvarjanje akumulacije v kmetijstvu za potrebe razvoja industrije. Slo je za vprašanje pospeševanja kmetijske proizvodnje, pri čemer je kmetijstvo pestila predvojna zaostalost, ki je povzročala nizko pro­ duktivnost in ta premalo tržnih viškov, potrebnih za preskrbo prebivalstva, za­ poslenega v neagrarnem gospodarstvu oziroma živečega v mestih. Imelo je malo mehanizacije, prizadela pa ga je tudi sorazmerno velika vojna škoda. To je bila problematika kmetijstva kot gospodarske panoge, medtem ko so bili kmetje kot zemljiški posestniki političen problem, saj so bili 'razredni sovražniki'. Razredno ideološko izhodišče in administrativni prijemi, kar je značilno za t.i. obdobje revolucionarnega etatizma (1945-1953), so namreč označevali dogajanja po vojni na vasi. Izhodišče oblasti do zasebnih kmetov, ki naj bi jih na koncu uničili, je bilo razredno. S kmetijsko politiko in njenimi ekonomskimi sredstvi je imela oblast za cilj socializacijo vasi. Kot celotno družbeno življenje je tudi kmetijsko politiko usmerjala in vodila komunistična partija. Pri tem so njeni ideologi, vodilni snovalec kmetijske politike je bil Edvard Kardelj, izhajali iz marksistične predpostavke, da mali zasebni kmetijski proizvajalec na eni strani 'ustvarja' in ohranja kapitalistični ekonomski sistem in je zato socializmu nasproten, na drugi strani pa mu zaradi majhnosti in načina proizvodnje niso predvideli možnosti obstoja, zato so videli rešitev v veliki organizirani kmetijski proizvodnji, v zadrugah. Bistveno vprašanje povojne jugoslovanske kmetijske politike je bilo povezano z vprašanjem lastnine zemlje, namreč kakšen naj bo odnos do malega parcelnega zemljiškega lastnika, ki je prevladoval in kakšno vlogo naj ima ta v kmetijski proizvodnji. Kmetijsko politiko, zlasti to velja za prvo obdobje, sta tako ozna­ čevala dva procesa: spreminjanje posestnih odnosov in posestne sestave in iska­ nje najustreznejšega načina kmetijske proizvodnje, ki bi jo dvignila, da bi lahko služila potrebam gospodarskega razvoja, zaznamovanega z industrializacijo. Obdobja kmetijske politike Kmetijska politika, ki sta jo opredeljevala ta dva procesa, je imela v prvih Zdenko ČEPIČ: KMETIJSKA POLITIKA 1945-1960 dveh desetletjih po koncu druge svetovne vojne dve poglavitni obdobji, ti pa več podobdobij: - 1945-1953 s podobdobji 1945 - 1948, 1949 - 1953 - 1953-1964 s podobdobji 1953 - 1956, 1957 - 1964 Za prvo obdobje je značilna na eni strani agrarna reforma, na drugi pa ko­ lektivizacija ter vsi drugi ekonomsko-politični ukrepi, ki so označevali revolu­ cionarni etatizem na področju kmetijstva, od oddaj, odkupov, davkov, politike cen itd. Mali zasebni parcelni kmetijski proizvajalec je bil na eni strani razumljen kot sredstvo za ustvarjanje akumulacije in na drugi kot tisti, ki je s svojim ob­ stojem in načinom proizvodnje zaviral razvoj kmetijstva v smeri drugačne orga­ nizacije in s tem večje proizvodnosti. Zato je bil v tem obdobju najprej poudarek na splošnem kmetijskem zadružništvu, ki je organizacijsko združeval bolj ali manj vse tradicionalne zadružne oblike na Slovenskem, nato pa na poudarjenem kmečkem delovnem zadružništvu s skupno obdelavo zemlje. Kmetijstvo kot panoga je bilo 'v službi' industrije. Za prvo podobdobje pa je značilna tudi do­ kajšnja svoboda kmetijskih proizvajalcev, saj odkupni sistem še ni bil tak, da bi jim pobral vse tržne viške, kar je omogočalo trgovanje in s tem tudi bogatenje kmetov, ki so tržne viške prodajali, vendar zaradi pomanjkanja blaga na trgu niso mogli zasluženega denarja porabiti. Za drugo obdobje pa sta značilna na začetku poseg v zemljiško lastnino in sprememba posestne sestave, hkrati pa je spremenjen odnos do zasebnega parcelnega lastnika. Postal je partner v proizvodnem procesu. To je bila t.i. ko­ operacija, ko so kmetje sodelovali s splošnimi kmetijskimi zadrugami in kme­ tijskimi proizvajalnimi kombinati. Kmetijstvo je bilo tudi opredeljeno, vsaj de­ klarativno, za enakopravno gospodarsko panogo, ki se mora razvijati čim bolj sorazmerno z industrijo. Pojavne oblike kmetijske politike Agrarna reform a Med prve ukrepe kmetijske politike spada agrarna reforma kot politično eko­ nomski ukrep za spreminjanje posestnih odnosov in posestne strukture. Ta ukrep, ki ga je nova oblast sprejela v nizu politično poudarjenih zakonov, potrebnih za njeno potrditev, je bil pogoj oziroma sredstvo za nadaljnji razvoj ekonomske politike na področju kmetijstva. Z agrarno reformo je imela oblast bolj političen namen, vezati kmete nase, medtem ko ji za ekonomske posledice ni bilo toliko mar. Agrarna reforma, izvedena v letih po koncu druge svetovne vojne, je po­ menila zaključek spreminjanja posestnih razmer, kakršne so bile vzpostavljene sto let pred tem z zemljiško odvezo sredi 19. stoletja. Dokončala je nalogo, ki je bila sicer namenjena meščanski demokratični revoluciji, hkrati pa je vzpostavila temelj za razvoj kmetijstva na socialističnih osnovah. Država se je z izvedbo agrarne reforme namreč uvrstila med pomembnejše zemljiške lastnike. Agrarna reforma je na ta način položila temelje socialističnega gospodarstva v kmetijstvu. Večina zemlje je bila sicer še vedno v zasebnih rokah. V začetku leta 1949 - po­ tem ko je bila agrarna reforma v glavnem izvedena in tudi formalno zaključena - je bilo v Sloveniji v lasti zasebnih kmetov 82% zemlje oziroma 93% obdelovalne zemlje. Država pa je dobila močno oporo v gozdovih, saj je postala pomemben posestnik gozdnih površin. Leta 1948 je imela država v lasti 28% gozdov; pred vojno je bila lastnik le 0,5% gozdov. Glede na območja v celotni jugoslovanski državi pa je bila moč države v kmetijstvu različna. V Sloveniji je bil delež obdelovalne zemlje, ki je bila zajeta z agrarno reformo in je spremenila lastnika, kar je povzročilo spremembo posestne sestave, sorazmerno majhen in se v proizvodnji kmetijstva ni niti močno po­ znalo. V zemljiškem skladu agrarne reforme je bilo v Sloveniji namreč dobra petina obdelovalne zemlje oziroma prav toliko obdelovalne zemlje glede na površino le-te v Sloveniji pred vojno (po popisu iz leta 1931). Za kratkoročne učinke kmetijske politike pa je bila važna predvsem obdelovalna zemlja, saj so na njej kmetje pridelovali hrano. V Sloveniji je bilo z agrarno reformo zajetih okoli četrtina vseh posesti, ki so bila po popisu iz leta 1931 na ozemlju Slovenije. To so bila posestva, ki so bila z agrarno reformo razlaščena ali so z njo zemljo dobila. Zemlje, ki je z agrarno reformo spremenila lastništvo, je bilo petina predvojne površine zemlje v Sloveniji. Podeljevanje zem lje j e bilo povezano z m nožičnimi zborovanji agrarnih interesentov ter z govori, petjem . Na sliki so agrarni interesenti iz Stične 13. 1. 1946p r e d odhodom na 'teren ' k jer so jim odm erili zem ljo tamkajšnjega samostana. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, soglasno ga je sprejela Začasna ljudska skupščina Demokratične federativne Jugoslavije 23. avgusta 1945, je iz­ hajal iz načela, da je treba zemljo dati v popolno zasebno last tistim, ki je nimajo ali je imajo premalo. To je bilo prvo merilo, drugo pa je bilo načelo, po katerem je lahko zemljo dobil oziroma jo je imel le tisti, ki jo je sam obdeloval ("Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!"). Iz načela, da naj ima zemljo le tisti, ki jo obdeluje, je izhajalo, da se razlastijo vsi zemljiški lastniki, ki svoje zemlje niso obdelovali sami oziroma njihovi dru­ žinski člani, ampak jim je zemljo obdelovala najeta delovna sila ali so jo dajali v najem. Zakon je kot osnovni način ustvarjanja zemljiškega sklada, potrebnega za razdeljevanje med kmete brez ali s premalo zemlje, določil za razlastitev šest vrst posestev: 1. veleposestva, 2. zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih ustanov, 3. zemljiška posestva cerkva, samostanov, ver­ skih ustanov, 4. presežek zemliških posestev, ki niso veleposestniki, 5. presežek kmečkih posestev, 6. zemljiška posestva, ki so med vojno iz katerega koli razloga ostala brez lastnika in brez pravnega naslednika. Agrarna reforma je bila usmerjena predvsem protiveleposestniško. Namen, ki je tudi uspel, je bil odpraviti veleposest ne glede na njen zgodovinski izvor - fevdalni ali kapitalistični. Hkrati pa je imela tudi narodnostno osvobodilni namen, saj je bila večina veleposestnikov tujega, neslovenskega rodu. Kmete, ki so svojo zemljo obdelovali sami, je sorazmerno malo prizadela, nekoliko bolj pa tiste, ki so poleg kmetijstva opravljali še druge dejavnosti ali so imeli zemljo 'za šport'. Obseg razlastitev na osnovi delovnega odnosa do zemlje in zaplemb na os­ novi narodnostne pripadnosti lastnikov (Nemci) ali zaradi obsodb kot nasprot­ nikov oblasti je bil sredi leta 1947, ko je bila agrarna reforma v Sloveniji že izvedena, takšen: po številu je bilo največ posestev zaplenjenih (6703 na osnovi odlola P. AVNOJ o prehodu nemške lastnine v roke države, 1744 na osnovi sodnih zaplemb), nato pa so sledila razlaščena posestva latnikov nekmetov (1208), posestva v cerkveni lasti (431), veleposestnikov (307, medtem ko je bilo kmetov s presežkom zemljiškega maksimuma nad 35 ha 167; pri tem je potrebno vedeti, da niso v tem številu upoštevane t.i. višinske kmetije, ki so bile razlaščene kasneje. Razmerje med posameznimi lastniškimi skupinami, katerih zemlja pa je prešla v zemljiški sklad pa je bilo sledeče (v ha): 120000 100000 80000 60000 40000 20000 I I Veleposestva gg Pos. bank ... gg Cerkvena pos. gg Pos. nekmetov g | Presežek kmetov g Nemška posest U T I Sodne zaplembe BI Ostalo I I I I 1 I 1 .1 — L 1 Ll _ 42320 18023 48657 13835 4107 114993 19124 5121 Drugi pol agrarne reforme je bilo razdeljevanje z razlastitvami in zaplembami ustvarjenega zemljiškega sklada kmetom brez ali s premalo zemlje. Zemljo so lahko dobili v domačem kraju ali v neposredni bližini, lahko pa tudi drugod, v okviru Slovenije ali pa v Vojvodini. Sestavni del agrarne reforme je bila namreč tudi kolonizacija. Zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije se je razdeljeval koristnikom iz zasebnega sektorja - agrarnim interesentom, kolonistom ter zadrugam za skupno obdelavo zemlje. Vsi ti so dobili zemljo v popolno in trajno last pod določenimi pogoji. Del razlaščene in zaplenjene zemlje sploh ni bil namenjen za razdeljevanje. Tega je država obdržala za državna kmetijska posestva, za soci­ alne, znanstvene, prosvetne, kulturne, sindikalne in druge ustanove ter zemljišča za vojaške potrebe. Iz sklada so bili izločeni tudi vsi razlaščeni in zaplenjeni gozdovi, ki so postali državna lastnina. Del zemljiškega sklada pa se ni raz­ deljeval niti v last zasebnikom niti državnim ustanovam, ampak je formalno ostal nerazdeljen. V resnici je ta del sklada ostal v rokah države, kar pomeni, da je bila ta zemlja v resnici nacionalizirana. R a z d e lite v ze m ljišk e g a sklada v LR S lo v e n iji Koristniki Število Površina - v ha % Z A S E B N I SEK TO R Agrarni interesenti 19956 18016 6,7 Kolonisti 2866 11280 4,2 Kmečke delovne zadruge 36 6579 2,5 S k u p a j 22858 35875 13,4 D R ZA V N I SEK TO R Državna kmetijska posestva 22740 8,5 Državne ustanove 2607 1,0 Ljudski odbori 1816 0,7 Jugoslovanska armada 109 0,0 Gozdovi 169245 63,5 S k u p a j 196517 73,7 N E RAZD ELJENA ZEM LJA V užitek razlaščenim lastnikom 164 0,0 V užitek zadrugam 2632 1,0 V užitek delavcem in nameščencem 789 0,3 V zakup 12145 4,5 Nepodeljena zemja 18583 7,0 S k u p a j 34313 12,8 SKUPAJ 266478 100 Agrarna reforma je bila z dodeljevanjem zemlje tistim, ki jo obdelujejo, v Sloveniji izvedena kot manjši del celotnega procesa spreminjanja posestnih od­ nosov in stanja. Agrarnim interesentom, notranjim kolonistom in kmečkim de­ lovnim zadrugam je bila razdeljena le šestina ustvarjenega zemljiškega sklada. Država je v Sloveniji z agrarno reformo dobila v resnici v svoje roke pet šestin vse razlaščene in zaplenjene zemlje. V jugoslovanskem merilu pa je ostala v rokah države polovica zemljiškega sklada. Posamezni dobitnik je iz zemljiškega sklada agrarne reforme dobil v pov­ prečju 0,9 ha obdelovalne zemlje, pri čemer so bili to v glavnem travniki. Posest, dodeljena kolonistom je v povprečju merila 4,4 ha. S tem se posestno stanje ni bistveno popravilo, zato so se mnogi morali zaposlovati v neagrarnih panogah, zlasti v industriji, s čimer je agrarna reforma v resnici pospeševala deagrarizacijo. Najbolj očitni ekonomski rezultat in posledica izvedbe agrarne reforme je bila sprememba števila posestev in sprememba posestne sestave. Z izvedbo agrarne reforme se je povečalo skupno število kmečkih gospodarstev. V začetku leta 1949 je bilo skoraj na istem ozemlju, kot ga je pred drugo svetovno vojno obsegala Dravska banovina, 42.800 posestev več kot v zadnjem predvojnem popisu leta 1931. Za razliko od povečanja števila kmečkih gospodarstev je površina kmetijske zemlje ostala skoraj nespremenjena. Glede ekonomskih rezultatov je imela agrarna reforma za posledico naza­ dovanje kmetijstva kot gospodarske panoge. Z izvedbo agrarne reforme so namreč posestva, ki so bila sposobna proizvajati tržne viške, delili oziroma so dobila nove gospodarje. To je povzročalo težave v preskrbi, kajti novi lastniki niso bili povsod takšni, da bi znali dodeljeno jim zemljo obdelovati tako, da bi dajala presežke. S povečanjem števila majhnih posestev, na katerih so proizvajali v glavnem za domače potrebe, so se pojavile težave glede delovanja trga kme­ tijskih pridelkov. Rezultati agrarne reforme so tako posredno vplivali na uvajanje ekonomsko-političnih ukrepov, ki jih je oblast izvajala zaradi preskrbe vedno večjega števila zaposlenih zunaj kmetijstva, predvsem v izgradnji industrije. Agrarna reforma vsekakor ni razrešila bistvenih vprašanj ekonomskega in socialnega položaja kmetijstva kot panoge, niti ne posameznikov - kmetov. Glede na zakonsko omejitev, da so lahko dobili zemljo le tisti, ki z dodeljeno zemljo niso presegli 5 ha obdelovalne površine, v agrarni reformi ni bilo mogoče videti ukrepa, ki bi imel namen bistveno spremeniti posestno sestavo in izboljšati so- cialno-materialni položaj posestnikov z majhnimi posestvi. Agrarna reforma je številčno okrepila kmečka gospodarstva, ki so bila brez perspektive, saj so živela na spodnji meji blagovne oziroma naturalne reprodukcije in v blagovno denarnih odnosih niso mogla računati na dolgoročnejši obstoj. Z agrarno reformo se nam­ reč njihova posestva niso povečala v tolikšni meri, da bi bila sposobna ustvarjati tržne viške in bi omogočala lastnikom preživljanje brez iskanja dodatnih virov zaslužka. Te pa so lahko iskali le zunaj agrarnih dejavnosti. Zaključek agrarne reforme je na političnem področju sovpadal z začetki spora s Sovjetsko zvezo in Informbirojem, kar je imelo za posledico tudi zaostrovanje odnosa oblasti do kmeta. Agrarni reformi kot politično-ekonomskemu ukrepu, s katerim si je nova državna oblast v času svoje krepitve zagotovila politično pod­ poro, je na področju kmetijske politike sledilo njeno nasprotje. To je bila kolek­ tivizacija, označena z združevanjem majhnih individualnih kmetijskih proiz­ vajalcev v kmečke delovne zadruge, jugoslovansko obliko kolhozov. V nasprotju z agrarno reformo, s katero je oblasti uspelo večino kmetov prepričati, da to ni ukrep, ki bi jih imel namen v celoti razlastiti, pa so kmetje kolektivizacijo razu- meli predvsem kot način poseganja v njihovo zemljiško lastnino in razlaščevanje, čeprav kolektivizacije in vsiljevanega ustanavljanja kmečkih delovnih zadrug ni mogoče razumeti kot sestavni del agrarne reforme. Z agrarno reformo je oblast iskala predvsem politično podporo večjega dela kmetov, kolektivizacija pa ji je pomenila način za dosego predvsem ekonomskih učinkov za preskrbo, potrebno za nemoteno izvajanje industrializacije. Z a d r u ž n iš tv o Poleg spreminjanja lastninskih odnosov in posestne sestave je bila značilnost jugoslovanske kmetijske politike v obdobju revolucionarnega etatizma tudi iskanje načina za uspešno organiziranost kmetijske proizvodnje. Oblast je iskala najboljšo obliko, da bi lahko usmerjala in nadzorovala kmetijsko proizvodnjo in hkrati izvajala tudi proces graditve socialističnih odnosov na vasi. Najustreznejšo obliko za to je videl Kardelj v zadrugah, tudi zato, ker so bile te kmetom najbolj znane in tudi najbolj razumljive oblike združevanja. Socialistična oblast je v za­ družništvu videla dve funkciji: ekonomsko v povečanju proizvodnje zaradi boljše organizacije in politično z omejevanjem bogatejših kmetov. Zadrugam je bila namenjena vloga vmesnega člena med državo in zasebnim gospodarskim sektorjem oziroma kot "oporo državi pri izvajanju državnega gos­ podarskega načrta in pri krepitvi zveze delovnih množic dežele in mesta", tako je namen zadrug opredelil Splošni zakon o zadrugah, sprejet julija 1946. Zadrug je bilo več vrst: nabavno-prodajne (naproze), preko katerih je potekal dobršen del preskrbe prebivalstva, potrošniške, delavski in uslužbenski "kon- zumi", predelovalne, kreditne, obnovitvene. Kot najboljšo obliko zadružnege delovanja pa je Kardelj postavil Splošne kmetijske zadruge, ki so združevale vse zadružno delovanje. V letu 1946 je bilo v Sloveniji 881 zadrug, od tega največ kmetijsko proiz­ vodnih, posebno živinorejskih. Naproz, prek katerih je oblast želela nastopati na trgu in omejiti zasebno trgovino, zlasti malo, je bilo 115 s 384 prodajalnami. V teh prodajalnah se je preskrbovala skoraj tretjina vseh prebivalcev Slovenije. Naproze so imele tudi funkcijo pri odkupih kmetijskih pridelkov in pri po­ sredovanju uporabnikom v mestih. Leta 1947 so se kmečke naproze in proizvodne zadruge začele združevati v Splošne kmetijske zadruge (SKZ), ki so bile značilna oblika kmečkega zadruž­ ništva pred kolektivizacijo in uvedbo Kmečkih delovnih zadrug. Združevale so vso gospodarsko in tudi drugo dejavnost na vasi. Imele naj bi poleg eko­ nomskega pomena tudi vzgojni značaj, saj naj bi kmetje preko njih spoznavali boljše možnosti v veliki kmetijski proizvodnji. Bile so tako rekoč v vsaki vasi, saj jih je bilo na vrhuncu leta 1949 v Sloveniji kar 1160. V njihovem okviru so na­ stajale tudi zadružne ekonomije, na katerih so organizirali skupno proizvodnjo; iz njih je nastala v Sloveniji večina Kmečkih delovnih zadrug. S p lo šn e k m e tijs k e z a d r u g e in K m e čk e d e lo v n e z a d r u g e v Ju g o sla viji 1945-1953 Štev. SKZ Štev. članov SKZ - v milijon. Skupna površina SKZ Štev. KDZ Štev. članov KDZ Skupna površina KDZ 1945 4825 1,2 14 96000 1946 8011 1,8 280 75000 122000 1947 6632 2,5 638 175000 211000 1948 8662 3,1 264000 1217 286000 324000 1949 9060 3,4 115000 6238 1707000 1839000 1950 8004 3,5 63000 6913 2129000 2190000 1951 7581 2,2 29000 6804 2004000 2074000 1952 6973 3,3 75000 4225 1505000 1665000 1953 7114 3,1 132000 1165 193000 329000 Čas kolektivizacije so SKZ preživele, čeprav so bile gospodarsko šibke. Ko je kolhozno zadružništvo v letu 1952/53 razpadlo, je v Sloveniji še vedno delovalo 833 Splošnih kmetijskih zadrug s 123.000 včlanjenimi gospodinjstvi. Gospodarsko niso bile močne, saj so imele povprečno le 6 ha obdelovalne zemlje, 3 glave go­ veje živine. V letu 1954 je zadružništvo - s poudarkom na kmetijskem zadruž­ ništvu - doživelo novo preobrazbo. Spor jugoslovanskega partijskega in državnega vodstva z Informbirojem leta 1948 je povzročil tudi gospodarsko blokado s strani držav sovjetskega tabora in s tem zastoje v izvajanju petletke. Da bi ta načrtovano tekla, se je okrepil pritisk na domače delovne in materialne sile, zlasti v kmetijstvu. To zaradi nespre­ menjenega načina obdelovanja, spremenjene posestne sestave zaradi izvedene agrarne reforme ni moglo v celoti preskrbovati povečanega števila neagrarnega prebivalstva. V iskanju načina za povečanje kmetijske proizvodnje se je državno- partijsko vodstvo odločilo povečati ekonomski in politično-idejni pritisk na kme­ te. Način za to so našli v kolektivni obdelavi zemlje, organizacijsko pa v kmečkih delovnih zadrugah (KDZ) kot jugoslovanski inačici sovjetskih kolhozov. Po mne­ nju oblasti naj bi bila prednost kolektivnega lastništva in obdelovanja zemlje v boljših pogojih za mehanizacijo, boljši organizaciji dela in v širši možnosti za kombiniranje agrarne in neagrarne proizvodnje. Kolektivizacijo v kmetijstvu in pospešeno ustanavljaje KDZ sta se začela v letu 1949, potem ko je idejno osnovo tega sprejel konec januarja 1949 plenum CK KPJ. Poleg ekonomskih motivov, ki jih je imela oblast s kmečkim delovnim zadružništvom, namreč v čim lažjem prevzemanju tržnih viškov od kmetovalcev, pa je bilo to tudi odgovor na očitke Stalina in Informbiroja, da se jugoslovanski komunisti oddaljujejo od "marksistično-leninističnega nauka" o razrednem boju, ker nimajo pravilne razredne politike do kmeta. Junija 1949 je bilo na osnovi partijskega napotka za kolektivno obdelovanje zemlje uzakonjeno kmečko de­ lovno zadružništvo. Število KDZ je od začetka leta 1949 hitro raslo, in do konca tega leta se je popetorilo glede na leto 1948; v Jugoslaviji je bilo konec leta 1949 6600 'kolhozov', v Sloveniji pa 353, dve leti kasneje, pa jih je bilo 381, kar je bilo tudi največje število KDZ v Sloveniji. Š te v ilo K m e čk ih d e lo v n ih z a d r u g v Ju g o sla viji 1945-1953 Pojav kmečkega delovnega zadružništva je v Sloveniji znan že iz leta 1944, ko je so se vaščani Gabrovice, ki so jo požgale nemške enote, združili za skupno obdelavo zemlje. Do leta 1948 so KDZ v Sloveniji nastajale zlasti zaradi agrarne reforme, saj so se vanje združevali agrarni interesenti in kolonisti, zlasti viničarji. V zadruge so se vključevali mali kmetje in tudi bajtarji brez zemlje, medtem ko je bilo srednjih kmetov v KDZ petina, velikih pa desetina. Največ KDZ je bilo na Štajerskem, zlasti na območju Dravskega in Ptujskega polja ter Slovenskih goric pa na Primorskem. Ob koncu leta 1951, ko je kolektivizacija v Sloveniji dosegla vrhunec in se je obenem že začel njen razkroj, je bilo v KDZ vključenih 8600 kmečkih gospodarstev s 32.600 družinskimi člani (5% vsega kmečkega prebivalstva), ki so kolektivno obdelovali 70.000 ha (4% vseh kmetijskih površin). Povprečna velikost KDZ je bila v Sloveniji 83 ha. Te zadruge so bile ekonomsko šibke in niso izpolnjevale pričakovanj glede zvišanja kmetijske proizvodnje in zalaganja trga s kmetijskimi pridelki. V KDZ naj bi kmetje vstopali prostovoljno, vendar je šlo v resnici za ekonomsko, politično in psihološko prisilo oziroma je bilo 'rojstvo' zadrug nema- lokdaj povezano z nasiljem, kajti vsi kmetje niso hoteli pod predpisanimi pogoji vstopiti v zadrugo. Kmetje so v zadrugo vložili svojo zemljo kot zakup; zanjo jim je bila predpisana zakupnina ali pa so jo izročili v skupno zadružno last, kar je bilo v Sloveniji redko. Glede na zakupne pogoje so bili znani štirje tipi KDZ. V prvem je lastnik dal zemljo v zakup in je dobival zakupnino, odvisno od oddane površine. Tistim, ki so vložili do 4 ha, je bila priznana celotna obračunana za­ kupnina, medtem ko se tistim z vložkom nad 8 ha sploh ni izplačevala. Za drugi tip KDZ je bilo značilno izplačevanje obresti za ugotovljeno vrednost zakupnine. Pri tretjem tipu se je zadružnik popolnoma odrekel zakupnini in obrestim, zemlja pa je bila še vedno v njegovi lasti, pri četrtem pa je svojo zemljo izročil v last zadrugi. V Sloveniji je prevladaloval prvi tip KDZ. Teh je bilo dve tretjini, medtem ko je bilo četrtega tipa zadrug le slaba desetina. ‘UJB SOBOTA Število KD Z v Sloveniji p o okrajih januarja 1950. Š te v ilo K D Z p o tip ih p o ju g o slo v a n s k ih re p u b lik a h p o p o d a tk ih na d an 30. 6. 1951 Tip FLRJ Srbija Hrvatska SLOVENIJA BIH Makedonija Črna gora I. 1.014 219 197 262 332 / 4 II. 2.146 979 597 64 448 22 36 III. 3.436 627 734 30 723 923 399 IV. 368 238 46 25 2 36 1 Skupaj 6.964 1.574 1.574 381 1.505 981 440 Vsak član je moral v zadrugo vložiti tudi ves kmetijski inventar in živino, pa tudi gospodarska poslopja, kar je bilo za zadružnike najtežje breme. Taka ko­ lektivizacija je pomenila razlaščevanje kmetov. Slo je v resnici za ekonomsko nacionalizacijo izvedeno brez spremembe lastništva zemlje. Zadružniška družina je obdržala največ do 1 ha zemlje kot ohišnico za svoje lastno gospodarstvo in določeno število živine (kravo s telički, prašiče za potrebe družine, do 10 čebeljih panjev). Vsak zadružnik je bil tudi dolžan obdelovati zemljo, za kar je bil plačan po vloženenem delu (t. i. "trudodan"). V zadrugah se je delalo na določene delovne norme po brigadnem sistemu pod vodstvom brigadirjev. Obdelovanje zem lje z mehanizacijo naj bi bil eden o d razlogov za uvajanje km ečkih delovnih zadrug in kolektivno obdelovanje. Število traktorjev pa je bilo sorazmerno majhno, tako da so zadružniki obdelovali zem ljo na način k o t p re d vojno. V začetku leta 1951 je bilo v Jugoslaviji 6266 traktorjev, v Sloveniji pa 259, p r i čemer pa jih je bila večina (90) v lasti zasebnih km etov. Na sliki so traktoristi KD Z Osojnik iz ptujskega okraja. Do reorganiziran)a KDZ, kar pa je pomenilo tudi že opuščanje tega modela kmetijske politike, je prišlo jeseni 1951. Takrat se je začelo množično izstopanje iz KDZ, kar je oblast zaradi majhnega ekonomskega učinka zadrug dopuščala. Kol- hozno zadružništvo je od srede leta 1952 naprej doživljalo strm padec, in to kljub poskusom, da bi zadruge reorganizirali na ekonomskih osnovah. Leta 1954 je bilo v Sloveniji le še 43 KDZ. Razpad 'kolhoznega' sistema je imel za posledico, da je leta 1953 jugo­ slovanska oblast ponovno posegla v zemljiško lastnino, ko je uzakonila mak­ simum za kmetijo na 10 ha kmetijske obdelovalne zemlje, presežke pa je 'od­ kupila' in so postali splošno ljudsko premoženje oziroma jih je država dala v trajno uporabo kmetijskim organizacijam. K ooperacija Po letu 1953, ko je bilo kmečko delovno zadružništvo v resnici odpravljeno in je bila opuščena praksa iz Sovjetske zveze, so se začele zaradi uvajanja družbenih sprememb v Jugoslaviji (uvajanje delavskega samoupravljanja) iskati nove poti v kmetijski politiki. V petdesetih letih se je idejno-politični odnos do kmeta začel spreminjati. Ni bil več razumljen kot razredni sovražnik, čeprav še vedno kot 'tujek' v socialističnem sistemu. V drugi polovici petdesetih let pa se je spremenil tudi odnos do kmetijstva kot gospodarske panoge. Opuščena je bila gospodarska politika, ki je poudarjala le razvoj težke industrije; poudarek je bil dan na predelovalno industrijo ter krepitvi družbenega pa tudi osebnega standarda, pri čemer je imelo kmetijstvo pomembno vlogo. Temu je bila namenjena bolj odmerjena vloga in s tem tudi večja vlaganja vanj. V Sloveniji je bilo npr. leta 1952 vloženih v kmetijstvo 217 miljard dinarjev, deset let kasneje pa 16.980 milijard (7824 krat več). Organizacijsko je nastal nov sistem zadružništva, ki v resnici s klasičnim ni imel mnogo skupnega. To je bila t.i. kooperacija kot sistem sodelovanja med državnim - družbenim in zasebnim gospodarstvom. Slo je v resnici za podružbljanje kmetijske poizvodnje, kar je bila sicer usmeritev v celotni politično-gospodarski ureditvi jugoslovanske države (samoupravljanje). Kmetijske zadruge so postale socialistične gospodarske organizacije. Slo je za sistem vključevanja kmetijskih proizvajalcev v gospodarski sistem, ne da bi se posegalo v njihovo zemljiško lastnino, marveč za delovanje na medsebojnem dogovarjanju med zadrugami in zasebnimi kmeti. Kmetijske zadruge so postale množične organizacije kmetov, saj je bilo vanje v drugi polovici petdesetih let vključenih okoli 70% slovenskih kmečkih gospodarstev. Zadruge kot organizator kmetijske dejavnosti so v namen čim bolj uspešnega delovanja kmetijske politike ustanavljala gospodarska podjetja, ki so skrbela za odkup, predelavo, izvoz kmetijskih pridelkov; takrat so bila ustanovljena podjetja Agrotehnika, Seme­ narna, Slovenija sadje itd. Namen, ki so ga imeli snovalci s kooperativnim sistemom v kmetijstvu, je bil vzpostaviti večjo vlogo ekonomskih sredstev in odnosov, prek katerih bi se individualni kmetijski proizvajalci postopoma vključevali v družbeni proizvodni proces, kar naj bi imelo za posledico spreminjanje njihove zasebne zemljiške lastnine v družbeno. V praksi pa je bil namen s čim boljšo organizacijo dvigniti kmetijsko proizvodnjo. Pri kooperativnem sistemu, ki se je razširil leta 1957, potem ko je zvezna skupščina sprejela resolucijo o razvoju kmetijstva in zadružništva, je šlo za različne oblike sodelovanja med zadrugami in kmeti. Zadruge, te so postale bolj družbena podjetja in so izgubile klasični zadružni značaj, so v kooperaciji - sodelovanju prispevale mehanizacijo, reprodukcijski material in strokovno vodenje, kmetje pa so prispevali zemljo, delovni inventar in svoje delo. Šlo je v resnici za vzajemni poslovni odnos, pri čemer je bila oblika in stopnja obveznosti različna. Zadruge so kmetom nudile usluge z nabavo kvalitetnih semen, umetnih gnojil - uporaba teh je močno narasla - zaščitnih sredstev, pa tudi kreditov. Kmet pa se je obvezal, da bo predal zadrugi določeno količino pridelkov. To je bilo kontrahiranje, ki je bila tudi najpogostejša oblika kooperacije; v jugoslovanskem merilu se je za tako obliko sodelovanja odločilo 42% kmetov, v Sloveniji pa 45%. Zadruge so od kmetov jemale tudi zemljo v zakup v primerih, ko je ti niso mogli sami obdelovati, npr. zaradi starosti ali pa je šlo za mešana gospodarstva. Zakupov je bilo v Jugoslaviji 5%, v Sloveniji pa le 1%, najmanj v vsej državi. Možna oblika kooperacije pa je bila tudi skupna proizvodnja, za kar pa so kmetje kazali najmanj zanimanja. V kooperativne odnose so namreč kmetje vstopali v glavnem zato, ker sami niso imeli dovolj delovne živine, pa tudi ne denarja za nabavo semen in umetnih gnojil. V kooperacijo so se v glavnem vključevali kmetje z nad 5 ha zemlje. V začetku šestdesetih let je bila v kooperacijo vključena četrtina kmečkih gos­ podarstev v Jugoslaviji, v Sloveniji pa znatno več - 44%, kar je bilo največji delež v državi. Razlog zakaj so se slovenski kmetje odločali za kooperacijo, pa je bil pri 42% v pomanjkanju delovne živine, orodij, denarnih sredstev za nabavo semen, umetnih gnoji in zaščitnih sredstev. V Slovenii se je kooperativni sistem pokazal za sorazmerno uspešen. Leta 1960 je tako bilo v tem sodelovanju pridelana tretjina skupnega pridelka pšenice in četrtina krompirja. Kooperativni sistem je živel nekako do srede šestdesetih let, do gospodarske reforme. Od začetka šestdesetih let pa se je krepil družbeni sektor v kmetijstvu. Družbene kmetijske organizacije so se začele združevati v agrokombinate. LITERATURA Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948. Maribor 1995. Zdenko Čepič: Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni: Agrarna reforma med političnim in ekonomskim. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju (1918-1945-1991). Ljubljana 1996. Zdenko Čepič: Kmetje in zadružništvo v pogledih Edvarda Kardelja. Čarnijev zbornik mednarodnih družboslovnih in humanističnih razprav. Ljubljana 1998. Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955: znanstveno poročilo. Ljubljana 1995. Dragan Veselinov: Sumrak seljštva. Beograd 1987. Mateja REŽEK* POLITIČNE SPREMEMBE V SLOVENIJI V ZAČETKU PETDESETIH LET V zgodovini druge Jugoslavije je bil eden najusodnejših mejnikov spor z In- formbirojem, saj so se v nekaj letih po njem zvrstili dogodki, ki so močno za­ znamovali slovenski in jugoslovanski politični razvoj. Vzrokov informbiro- jevskega spora pa ne gre iskati v težnjah po samosvoji poti v socializem, saj je jugoslovanski partijski vrh kljub specifičnim značilnostim osvobodilnega boja in avtentični revoluciji v notranji politiki vse do leta 1949 zvesto sledil sovjetskemu zgledu. Dokaz zvestobe sovjetskemu vzorcu je bila tudi prva povojna jugoslovanska ustava iz leta 1946, ki se je od svoje vzornice, stalinske ustave, razlikovala le v definiranju oblik lastnine, delovanja lokalnih organov oblasti in odnosov med republikami in federacijo. Socializma kot družbenega sistema ni omenjala, temveč je kot eno temeljnih načel ustavne ureditve uzakonila ljudsko demokracijo, ki so jo pojmovali kot prehoden sistem na poti v socializem. Osrednji del sistema ljudske demokracije je bila Ljudska fronta Jugoslavije oziroma Osvobodilna fron­ ta v Sloveniji. Ljudska fronta je po vojni prevzela vlogo nosilca oblasti, vendar je bilo kljub predvideni široki zasnovi njeno delovanje omejeno zgolj na ures­ ničevanje partijske politike, kar jo je skupaj z ostalimi množičnimi organizacijami in državnimi organi uvrščalo med partijske transmisije. Obenem je služila kot sredstvo, s katerim je komunistična partija nevtralizirala in postopoma likvidirala politično opozicijo, ki so jo obšli sodni procesi v prvih povojnih letih. Prva povojna ustava je posameznim narodom in republikam zagotavljala last­ no državnost v okviru federativne Jugoslavije in pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi. Z vidika fede­ rativne ureditve je bil pomemben tudi obstoj samostojnega sveta narodov v okviru zvezne skupščine. Težnjam po enakopravnosti jugoslovanskih narodov je bilo tako vsaj formalno zadoščeno, čeprav je bilo delovanje oblasti dejansko v na­ sprotju z ustavnimi načeli o federativni ureditvi. Vlada FLRJ, ki je bila vsebinsko in kadrovsko tesno povezana s partijskim vrhom, je namreč delovala po načelu tako imenovanega demokratičnega centralizma, po katerem so bili višji organi nadrejeni nižjim, torej zvezni državni organi nadrejeni republiškim. Jugo­ slovanski federalizem se je zgledoval po sovjetskem federalizmu, za katerega je bil značilen dualizem med ustrojem države in ustrojem komunistične partije; medtem ko je bila državna organizacija zasnovana na načelu federalizma, je bila organizacija komunistične partije utemeljena na načelu demokratičnega centra­ lizma. Državni federalizem je zato vegetiral v senci partijskega demokratičnega centralizma, saj je nasproti federativni ureditvi države stala centralistično organizirana partija, ki je obvladovala vse sfere družbenega življenja. Temeljna značilnost povojne politične ureditve v Jugoslaviji je bilo prepletanje formalne državne in neformalne partijske oblasti, saj KPJ ni bila registrirana kot politična stranka in je tudi ustava ni omenjala. Središče neformalne oblasti je bil politbiro CK KPJ, ki je bil edina avtonomna politična institucija, vodstva nacio­ nalnih partij in njim podrejeni nižji partijski forumi pa so po načelu demo­ kratičnega centralizma izvrševali politiko, ki jo je sprejela vplivna peščica članov politbiroja CK KPJ. Svojo politiko je partija uresničevala prek državnih organov in množičnih organizacij, nad katerimi je imela popoln nadzor, saj so ključne položaje v njih zasedali partijci. Čeprav so bili jugoslovanski voditelji na področju notranje politike zvesti Sta­ linovi učenci, je na zunanjepolitičnem področju kmalu prišlo do resnih razhajanj s Sovjetsko zvezo. Jugoslovanski voditelji s Titom na čelu so bili namreč pre­ pričani, da jih mora sovjetsko vodstvo obravnavati kot enakopravne partnerje zaradi njihovih zaslug v zavezniški koaliciji, vendar je bilo takšno stališče v dia­ metralnem nasprotju s Stalinovim pogledom na države v sovjetskem vplivnem območju. V očeh sovjetskega vodstva so jugoslovanski komunisti pretirano po­ veličevali svojo vlogo znotraj socialističnega tabora, saj niso snovali le federacije z Bolgarijo in utrjevali nadzora nad Albanijo, temveč so samovoljno sklepali spo­ razume tudi z drugimi državami v sovjetski interesni sferi in jugoslovansko re­ volucijo postavljali za zgled vsem komunističnim strankam. Na področju mednarodne politike je Sovjetska zveza po vojni naglo izgubljala svojo vlogo, ker je bila gospodarsko prešibka, da bi konkurirala Zahodu. Stalin, ki je imel v rokah le ideološko orožje, se je zato znova ogrel za obnovitev med­ narodne komunistične organizacije, prek katere bi lahko utrdil svoj vpliv. Na ustanovnem zasedanju Informbiroja 20. septembra 1947 se je sicer zdelo, da pri­ jateljstvo med jugoslovansko in sovjetsko partijo še nikoli ni bilo trdnejše, vendar se je čas streznitve nezadržno približeval. Pismom, ki sta si jih spomladi izme­ njavala sovjetsko in jugoslovansko partijsko vodstvo, je namreč junija 1948 sledila resolucija Informbiroja. Zaradi notranjih dilem jugoslovanski voditelji po prelomu z Informbirojem sprva niso vodili premočrtne politike, saj so na eni strani zavračali sovjetske ob­ tožbe in paranoično preganjali politične nasprotnike, na drugi pa s številnimi ukrepi dokazovali svojo poslušnost Moskvi in popravljali napake, ki jim jih je v pismih očital Stalin. Zavedli so jih zlasti očitki o krepitvi kapitalističnih elementov na podeželju in utapljanju KPJ v Ljudski fronti, zato so se, misleč, da si bodo s tem povrnili Stalinovo naklonjenost, nemudoma lotili kolektivizacije kmetijstva in homogenizacije Ljudske fronte, ki je aprila 1949 sprejela program KPJ za svojega. Zaradi ekonomske blokade se je jugoslovansko gospodarstvo znašlo na robu zloma, prebivalstvu je grozila lakota, obstajala pa je tudi resna grožnja oboro­ ženega posega z Vzhoda. Jugoslovansko vodstvo je bilo prisiljeno navezati stike z zahodnimi velesilami, ki so Jugoslaviji, resda počasi in premišljeno, ponudile gospodarsko, politično in vojaško pomoč. Kljub zahodni pomoči pa se je zaradi poudarjenih stalinističnih metod, ki so se jih jugoslovanski voditelji oprijeli po sporu z Informbirojem, notranja gospodarska in politična kriza samo še po­ glabljala, zato so bili prisiljeni poiskati drugačne rešitve. Kako so v jugoslovanskem partijskem vodstvu videli Stalinovo vlogo v mednarodnem delavskem gibanju kaže ena najbolj znanih karikatur iz časov preloma z Informbirojem avtorja E. Džumhurja z naslovom 'En sam bog". Komunistični bog in prerok naj bi bil Stalin, p o d katerega podobo na steni naj bi ustvarjal tudi Karl Marx. Javne kritike Sovjetske z v e z e in njenega voditelja so se izogibali vse do začetka oktobra 1948, ko je v Borbi izšel članek načelnika agitpropa Milovana Djilasa. Zapisal je, da se socializem ne more razvijati povsod na enak način in kritikom KPJ očital namerno podcenjevanje jugoslovanskega osvobodilnega boja in nerazumevanje specifičnega razvoja revolucije v Jugoslaviji. Poleg tega je od­ ločno zavrnil sovjetski monopol nad interpretacijo marksizma in prvič javno odrekel Stalinu karizmo nezmotljivosti. Članek v Borbi je spodbudil kritično raz­ mišljanje o sovjetskem sistemu, ki se je sprva omejevalo na najožji krog vodilnih politikov, postopoma pa je prodiralo tudi v javnost. Prisiljeni in odločni iznajti alternativo sovjetskemu modelu socializma so jugoslovanski voditelji na pragu petdesetih let ubrali vrtoglavo pot ideoloških iskanj, pri čemer so se napajali zlasti pri Marxu, Engelsu in Leninu, verjetno pa so posegali tudi po delih manj "pravovernih" avtorjev. Krivdo za degeneracijo sovjetskega sistema so videli predvsem v birokraciji in zaverovanosti v močno državo. Po mnenju nekaterih vodilnih partijskih ideologov se je namreč sovjetski sistem sprevrgel v novo obliko razredne družbe z vlado birokracije, ki je vzpo­ stavila sistem tako imenovanega državnega kapitalizma. Koncept močne države naj bi zaviral razvoj socializma, zato so v nasprotju s centralizmom sovjetskega tipa začeli poudarjati Marxovo tezo o odmiranju države, kar naj bi dosegli z decentralizacijo in uvajanjem delavskega samoupravljanja. Prvi ukrep v smeri nove politične ureditve je bil storjen s Splošnim zakonom o ljudskih odborih, ki ga je zvezna skupščina sprejela maja 1949. Zakon je ljudskim odborom dopuščal večjo samostojnost, predvidel pa je tudi udeležbo ljudstva pri izvrševanju oblasti prek zborov volilcev ter prek svetov in komisij državljanov. Nadzor države nad dejavnostjo ljudskih odborov se je seveda ohra­ nil, njihovo delo pa je prek lokalnih partijskih sekretarjev, ki so bili tedaj pra­ viloma še predsedniki ljudskih odborov, nadzirala tudi partija. Naslednji korak je bilo Navodilo za ustanavljanje in delo delavskih svetov v državnih gospodarskih podjetjih, ki sta ga konec decembra 1949 podpisala pred­ stavnika sindikatov in vlade Djuro Salaj in Boris Kidrič, poslano pa je bilo tudi 38 slovenskim podjetjem. Pol leta zatem, 27. junija 1950, je zvezna skupščina sprejela Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih, ki se ga je kmalu oprijelo ime "zakon o samoupravljanju". Poslancem ga je predstavil Josip Broz, ki je pou­ daril, da se mora proces odmiranja države začeti takoj, da se partija zatorej ne sme spojiti z državnim aparatom, državno lastnino pa mora nadomestiti druž­ bena lastnina. Z zakonom, ki ga je Tito označil kot najpomembnejše zgodovinsko dejanje po sprejetju zakona o nacionalizaciji, so organi delavskega samouprav­ ljanja postali delavski svet, upravni odbor in direktor podjetja. Kljub visoko- donečim besedam pa so bila pooblastila delavskih svetov bolj ali manj simbolična, saj je bil dejanski nadzor nad poslovanjem podjetja v rokah direktorja in dr­ žavnega organa, ki je direktorja postavil. Prav tako zakon ni odpravil centra­ lističnega sistema planiranja, zato ne pomeni zaključka obdobja administrativnega upravljanja, temveč prej manever v propagandni vojni s Sovjetsko zvezo in moralno spodbudo delavcem. Zakon je bil namreč sprejet v času najhujše gospodarske krize, ko sta industrijska in kmetijska proizvodnja padali, velik del proračunskih sredstev pa je bil namenjen vojski. Kljub temu je "zakon o sa­ moupravljanju" pomenil odločilen odmik od sovjetskega modela socializma, napovedoval pa je tudi novo obdobje v zgodovini druge Jugoslavije, zazna­ movano z izvirnim družbenoekonomskim sistemom. Oblast je sklenila poenostaviti tudi orjaški državni aparat, ki se je neznansko razbohotil prav po sporu z Informbirojem. Tako je bilo ukinjenih več tisoč delovnih mest v zvezni državni in partijski administraciji, odpravljeni so bili nekateri privilegiji partijske elite, kampanjo proti tako imenovanemu biro­ kratizmu pa je spremljala tudi decentralizacija oziroma prenašanje nekaterih pri­ stojnosti s federacije na republike. Kritika stalinizma in deformacij sovjetskega sistema je spodbudila tudi razmi­ šljanja o ločitvi partijske in državne oblasti. Prvi ukrep za uveljavitev tega načela je bilo direktivno pismo, ki ga je junija 1950 CK KPJ poslal republiškim partijskim vodstvom, v njem pa je zahteval ločitev funkcij partijskega sekretarja in pred­ sednika ljudskega odbora. Pri tem je priporočil, naj bo za predsednika ljudskega odbora postavljen drugi človek partijskega komiteja, kar pomeni, da partija ni nameravala spustiti vajeti iz rok. Partijski voditelji so tudi poudarjali, da je minilo obdobje administrativnih ukrepov in pozivali članstvo, naj se bolj posveča političnemu delu z množicami. Nov korak k notranji demokratizaciji partije je bil storjen z Resolucijo o teoretskemu delu, ki ga je CK KPJ sprejel na četrtem plenumu junija 1951. Centralni komite je v resoluciji poudaril, da imajo odslej vsi partijski člani pravico svobodno razpravljati o javno izrečenih pogledih svojih sotovarišev ne glede na to, kakšno funkcijo opravljajo. Ko pa je partijska linija enkrat sprejeta, o njej ni mogoče več razpravljati, temveč jo je treba brezpogojno uresničevati. Novost je bila tudi odprava obveznega študija govorov in člankov partijskih voditeljev v okviru posameznih partijskih komitejev, z izjemo sklepov in direktiv partijskega vodstva ter izrecno določenih teoretskih razprav. Kljub demokratičnim načelom, zapisanim v resoluciji, pa so razprave v partijskih forumih še vedno potekale v okviru stališč partijskega vodstva oziroma v obliki vprašanj podrejenih in od­ govorov nadrejenih, kar je bila deloma posledica zakoreninjenosti prejšnjih me­ tod dela, predvsem pa zelo ohlapnega načela demokratičnega centralizma. Prizadevanje jugoslovanskih voditeljev, da bi iznašli alternativo sovjetskemu sistemu, določili Jugoslaviji novo vlogo v mednarodnopolitični areni in nena­ zadnje znova upravičili in utrdili svojo oblast, je doseglo vrh na šestem kongresu KPJ/ZKJ med 2. in 7. novembrom 1952 v Zagrebu. Čeprav se je že pred njim pojavljal odpor do nadaljnje demokratizacije, je kongres izzvenel kot odločen prelom s stalinizmom, v marsičem pa tudi kot eden zadnjih vzdihljajev zgod­ njega partijskega "liberalizma. Obenem je bil, kot se je izkazalo v manj kot letu dni, eden najbolj kontroverznih dogodkov v zgodovini jugoslovanske komu­ nistične partije. Na kongresu se je KPJ preimenovala v Zvezo komunistov Ju­ goslavije ter se znova izrekla za ločitev partijske in državne oblasti. Tako pre­ imenovana naj partija ne bi bila več neposredna, temveč zgolj idejna voditeljica, s čimer so bile vsaj navidez odprte precejšnje možnosti za demokratizacijo poli­ tičnega sistema. Svojo novo vlogo je ZKJ opredelila v statutu in resoluciji, s katero se je formalno odrekla direktivnosti, poudarila pa je tudi moč politične vzgoje v duhu socializma, ki naj bi odločilno vplivala na sprejemanje njenih sta­ lišč. Besede kongresnih govornikov so odsevale povrnjeno politično samozavest in optimizem tistega časa, zato so bile temu primerno pretirane. Za tako globoko rekonstrukcijo družbe, kot so jo napovedovali v svojih govorih, namreč v začetku petdesetih let ni bilo ustreznih materialnih pogojev, verjetno pa tudi ne resnične pripravljnosti za prerazporeditev politične moči, kar so nekateri voditelji kasneje celo priznavali. Jugoslovanski partijski vrh izvoljen na VI. kongresu ZKJ 1952 v Zagrebu. O d leve p ro ti desni stojijo Ivan Gošnjak, Aleksandar Rankovič, Franc Leskošek, Vladimir Bakarič, Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Djuro Salaj, Moša Pijade, Milovan Djilas, Josip Broz, Svetozar Vukmanovič, Lazar Koliševski, Djuro Pucar. Na šestem kongresu je bila precejšnja pozornost namenjena tudi zunanji politiki, ki jo je tedaj najbolj pretresala ogroženost vzhodnih jugoslovanskih meja in nerešeno tržaško vprašanje, kar je od jugoslovanskega vodstva zahtevalo re- definiranje odnosa do Zahoda. Na prvem mestu velja omeniti jugoslovansko približevanje Atlantskemu paktu prek povezovanja s Turčijo in Grčijo, ki ga je bilo potrebno v očeh partijskega članstva nekako opravičiti, to pa sta v svojih govorih prepričljivo storila Tito in Kardelj. Prelom s stalinizmom in na novo de­ finirana zunanja politika sta bila nedvomno dve od trajnejših usmeritev šestega kongresa, saj se Jugoslavija nikoli več ni vrnila v naročje Sovjetske zveze, čeprav je razmerje do nje v naslednjih letih precej nihalo. Ostali sklepi, zlasti tisti, s katerimi se je partija odrekla neposrednemu vodstvu in se izrekla za ločitev partijske in državne oblasti, pa so se kmalu znašli na preizkušnji, ki je večinoma niso prestali. Ena od novosti, ki jih je napovedal šesti kongres, je bilo tudi preoblikovanje Ljudske fronte v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL). Ker se je partija odrekla neposrednemu vodstvu in si zadala zgolj nalogo idejnega usmerjanja, naj bi sedaj SZDL zasedla mesto, ki je prej pripadalo partiji pri odločanju o kon­ kretnih političnih vprašanjih. Vendar partijski vrh očitno ni bil pripravljen na novo razporeditev politične moči, saj je bil koncept delovanja SZDL precej ne­ dorečen. Pristojnosti Socialistične zveze in Zveze komunistov namreč niso bile natančno razmejene, kar nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da so ključne po­ ložaje v obeh organizacijah običajno zasedali isti ljudje. Politični vrh torej ni žel pretiranih uspehov pri izvajanju usmeritve o lo­ čevanju funkcij, kar je bila posledica njegove lastne nenačelnosti. O zavzetosti vodilnih politikov za uresničitev sklepov šestega kongresa nam marsikaj pove izvolitev oziroma imenovanje Josipa Broza za generalnega sekretarja izvršnega komiteja CK ZKJ, v začetku leta 1953 pa še za predsednika republike in zveznega izvršnega sveta oziroma vlade, zatem pa še za predsednika SZDLJ, kar pomeni, da so bile vse ključne politične funkcije v državi združene v eni osebi. Podoben je bil primer Edvarda Kardelja, ki se je na partijski hierarhični lestvici ves čas gibal nekje med drugo in tretjo najpomembnejšo pozicijo in bil temu primerno izbran za sekretarja izvršnega komiteja CK ZKJ, generalnega sekretarja SZDLJ in podpredsednika zveznega izvršnega sveta, Miha Marinko pa je hkrati vodil slovensko partijo, SZDLS in slovensko vlado. Poleg notranjepolitične vloge naj bi SZDL odigrala pomembno vlogo tudi pri vzpostavljanju stikov z zahodnimi socialističnimi strankami, vendar je bila Socia­ listična internacionala do nje precej zadržana. Jugoslovanski politični sistem je bil namreč daleč od parlamentarne demokracije, na katero je prisegalo zahodno socialistično gibanje. SZDL se torej v prvi polovici petdesetih let ni uspela uveljaviti kot pomemben politični faktor, ne v notranji in ne v zunanji politiki. V dotedanjo ureditev je močno posegel tudi ustavni zakon, ki ga je zvezna skupščina sprejela 13. januarja 1953. Z njim je politični temelj državnega sistema postalo samoupravljanje, materialni temelj družbena lastnina, v definiciji državne ureditve pa je bil prvič omenjen tudi pojem socializem. Poleg vsebinskih spre­ memb je ustavni zakon vnesel precejšnje novosti v organizacijo oblastnih orga­ nov. Z vidika federativne ureditve so bile sporne zlasti spremembe v strukturi zvezne skupščine, ki sta jo dotlej sestavljala zvezni svet in svet narodov, zatem pa zvezni zbor in zbor proizvajalcev. Skupščina je resda ohranila dvodomno strukturo, vendar podlaga drugega doma ni bil več nacionalni, temveč razredni element. Uvedba zbora proizvajalcev je bila namreč razredni ukrep, ki naj bi zagotovil vodilno vlogo delavskega razreda, čeprav zbor proizvajalcev ni bil povsem enakopraven s prvim domom, saj so imeli razen pri odločanju o spre­ membi ustave, sprejemanju družbnega plana, proračuna in zaključnega računa večjo težo sklepi zveznega zbora. Kljub nastanku nove zbornice v okviru zvezne skupščine zbor narodov ni bil povsem odpravljen, temveč je bil kot nekakšen poldom vključen v zvezni zbor. S tem je postal zgolj simboličen izraz več­ nacionalne države, že tako omejene možnosti za reševanje mednacionalnih spo­ rov v institucijah sistema pa so bile še bolj okrnjene. Ustavni zakon je odpravil tudi kolektivno predsedstvo oziroma prezidij ljudske skupščine, ki ga je zamenjal individualni predsednik republike, vlado FLRJ in njena ministrstva pa zvezni izvršni svet in državni sekretariati. Tako kot odprava samostojnega zbora naro­ dov je tudi ukinitev prezidija oslabila položaj republik, saj so bile prej uspešneje zastopane znotraj kolektivnega predsedstva. Snovalci nove ustavne ureditve so zatrjevali, da bo samoupravljanje s svojo proticentralistično usmeritvijo omogočilo hkratno uresničevanje nacionalnih pravic, vendar je ustavni zakon dejansko omejil pravice posameznih narodov oziroma federalnih enot, ki jim jih je vsaj formalno zagotavljala ustava iz leta 1946. V sozvočju s težnjami po demokratizaciji in opuščanju administrativnih me­ tod, je v začetku petdesetih let prišlo do pomembnih sprememb tudi v sistemu prisile. V prvem povojnem obdobju je bilo sodstvo organ komunistične partije, saj ni imelo skoraj nikakršne samostojnosti in neodvisnosti. Poleg tega je bila pogosto pomanjkljiva tudi izobrazba sodnikov, ki so se nemalokrat opirali le na trditve javnih tožilcev, medtem ko odvetniki niso imeli ustrezne vloge. Novi kazenski zakonodaji je utrla pot Resolucija o krepitvi pravosodja in zakonitosti, sprejeta na četrtem plenumu CK KPJ junija 1951, ki je temeljito spremenila kon­ cept pravosodja. To je že marca 1951 napovedal nov kazenski zakonik, ki je v marsičem pomenil korak naprej, vendar je vseboval tudi precej ohlapno opre­ deljena kazniva dejanja, ki so dopuščala temu primerne politične razlage. Ne­ posrednemu vmešavanju v delo sodišč se je partija z resolucijo sicer odrekla, nikakor pa ne tudi vplivu nanje, saj so morali sodniki poleg strokovnosti izpol­ njevati tudi ustrezne idejnopolitične predpogoje. V primerjavi s prejšnjim sta­ njem pa je že odprava koncepta laičnih sodnikov in razširitev pristojnosti sodišč pomenila velik korak naprej. Plod novih pogledov na sistem pravosodja je bil tudi zakonik o kazenskem postopku iz leta 1953, ki je precej omilil stalinistično kazensko pravo, predvsem pa zagotavljal osumljencem več pravic v postopku preiskave in omejil vsemogočnost javnih tožilcev. Uvedba samoupravljanja, decentralizacija in demokratizacija političnega siste­ ma v začetku petdesetih let so dodobra prevetrile po sovjetskem vzoru prevzeti model socializma, vendar je bila s stališča partijskega vrha liberalizacija mogoča le do tiste mere, ko še ni ogrožala težko pridobljene oblasti. Odločenost odpraviti napake, ki jih je zakrivilo nekritično prenašanje sovjetskih izkušenj na jugo­ slovanska tla, ideološka drznost in inovativnost v prizadevanjih, da bi v sozočju z marksistično ideologijo iznašli alternativo sovjetskemu sistemu, so namreč zazna­ movale nastope jugoslovanskih voditeljev le do trenutka, ko jih je premagala bojazen pred izgubo oblasti. To pa je bilo mogoče zaslutiti že spomladi 1953, ko je v jugoslovanskem partijskem vrhu prišlo do političnega preobrata, ki mu zagotovo ni botrovala le Stalinova smrt marca 1953. Del vodstva je kot posledico tega dogodka resda pričakoval velike spremembe v Sovjetski zvezi, potihem pa upal tudi na otoplitev odnosov s prvo deželo so­ cializma, vendar so bila pomembnejši razlog za politični zasuk opažanja neka­ terih partijskih voditeljev, da je partija izgubila del nekdanje moči. Zaradi po­ gosto protislovnih novosti, narekovanih od zgoraj, je med partijskim članstvom nastala precejšnja zbeganost in nedisciplina, ki se je na eni strani kazala v pasivnosti partijskih organizacij, na drugi pa v javnem razpravljanju o aktualnih političnih vprašanjih in uveljavljanju mnenj, ki niso bila vedno v sozvočju s stališči partijskega vodstva. Večina najvišjih partijskih voditeljev, ki so navkljub sklepom šestega kongresa še vedno vztrajali pri leninistični zasnovi partije, je zato menila, da je vpliv partije resno ogrožen. Djilas je v svojih spominih zapisal, da je od pomladi 1953 Tito pogosto poudarjal, da se je zahodne pomoči treba čimprej otresti, v njegovih besedah pa je bilo slutiti tudi zasuk v notranji politiki. Vpliv zahodnih idejnih tokov je Tito zaznaval zlasti med mladino in na področju kulture, še bolj pa so ga vznemirjala različna gledanja na vlogo partije. Njeno delovanje je imel za neučinkovito, najbolj pa ga je skrbelo razkrajanje ideološke monolitnosti ter prikrit spor med "konzervativno" in "liberalno" oziroma demo- kratičnejšo strujo znotraj partije. Nasprotja so bila opazna tudi v zveznem partijskem vrhu, kjer sta se k politiki trde roke nagibala zlasti generalni sekretar Josip Broz in organizacijski sekretar Aleksander Rankovič, demokratizaciji pa so bili bolj naklonjeni Milovan Djilas ter politično previdnejša Vladimir Bakarič in Edvard Kardelj. Precej "konzervativcev" je bilo v republiških partijskih vodstvih, zlasti v srbskem in črnogorskem. Tudi v slovenskem izvršnem komiteju, ki ga je vodil po Djilasovi oceni konzervativni Miha Marinko, vidnejših zagovornikov de­ mokratizacije ni bilo, čeprav sta bila med njegovimi člani kasnejša reformista Boris Kraigher in Stane Kavčič. Miha Marinko (1900-1983), dolgoletni voditelj slovenske Partije 1946-1966, od leta 1953 predsednik SZDLS, predsednik slovenske vlade od 1946 do 1953, predsednik Ljudske skupščine LRS od 1953 do 1962, republiški in zv e zn i poslanec, od leta 1958 tu d i član Izvršnega komiteja CK ZKJ. Pomemben korak nazaj od sklepov partijskega kongresa je bil drugi plenum CK ZKJ junija 1953 na Brionih. Partijski voditelji so na plenumu izrazili veliko zaskrbljenost zaradi pasivnosti komunistov in "antisocialističnih odklonov", plod dvodnevnega zasedanja pa je bilo pismo vsem organizacijam ZKJ, v katerem je centralni komite komuniste pozval, naj znova strnejo svoje vrste in prevzamejo pobudo v javnem življenju. Brionskemu plenumu so po besedah Edvarda Kar­ delja julija 1953 botrovale tudi razmere v Sloveniji, kjer se je po njegovem mnenju razraščal nacionalizem in šovinizem, ki naj bi mu podlegal tudi slovenski partijski vrh. Slovensko nacionalno vprašanje je bilo po Kardeljevem mnenju re­ šeno, zato nacionalnih interesov ne bi smeli več poudarjati, pač pa bi se morali komunisti posvetiti delavcem, jih vzgajati v internacionalizmu in v duhu njihovih "skupnih interesov". Ena od posledic nezadovoljstva partijskega vodstva nad članstvom je bilo zapiranje prej na široko odprtih vrat partije, na eni strani z omejevanjem vpisa, na drugi pa z izključitvami in preusmerjanjem socializmu sicer naklonjenih, vendar partiji "nedoraslih" v SZDL. Tako so leta 1953 partijske statistike prvič po vojni beležile nekaj odstotno zmanjšanje članstva. Konec leta 1953 je politično prizorišče dodatno razburkala serija člankov enega od vodilnih mož jugoslovanske partije Milovana Djilasa, ki jih je med oktobrom 1953 in januarjem 1954 objavljala Borba. Djilas je menil, da si nobena politična organizacija ne sme lastiti ideološkega monopola, neusmiljeno pa je kritiziral tudi privilegije, rigidnost in nesposobnost partijskih funkcionarjev, ki so se, kot je sam zapisal, spreminajali v "pope in žandarje socializma". Prepričan je bil, da je socialistična zavest že prepojila miselnost ljudi do te mere, da poklicni funkcionarji političnih organizacij niso več potrebni, saj so družbenemu razvoju samo v napoto. Delovanje Zveze komunistov bi moralo biti javno in prosto­ voljno, s čimer bi porušili ideološko pregrado med komunisti in običajnimi dr­ žavljani, partija pa bi se preoblikovala v zvezo podobno mislečih ljudi in po­ stopoma izgubila značaj klasične stranke. V člankih se je lotil tudi temeljev državnega sistema, saj je menil, da državni organi, zlasti sodišča, UDV in milica, ne bi smeli biti udarna pest te ali one politične stranke, temveč varuhi zako­ nitosti, sodu pa je dokončno izbil dno z zavrnitvijo koncepta permanentne re­ volucije in poudarjanjem pomena reformnih procesov in evolucije. Na tretjem plenumu CK ZKJ januarja 1954 je bil Djilas zaradi "revizionizma" in kršenja partijske discipline izključen iz centralnega komiteja in razrešen vseh partijskih funkcij, odstopiti pa je moral tudi z mesta predsednika zvezne skup­ ščine. Njegovemu političnemu padcu ni sledila kaka obsežnejša znotrajpartijska čistka, kar razkriva nov koncept obravnavanja političnih nasprotnikov, ki je bil odsev politične demokratizacije v začetku petdesetih let, in posledica izkušenj s podobnimi primeri političnega disidentstva. Čeprav ni izzval hujših političnih pretresov, pa lahko politični padec Milovana Djilasa pojmujemo kot simboličen zaključek obdobja političnih sprememb, ki jih je kronal šesti kongres KPJ/ZKJ. Da se je s tretjim plenumom CK ZKJ resnično končalo obdobje obsežnih sprememb, dokazujejo tudi besede Josipa Broza na slavnosti seji novoizvoljene zvezne skupščine 28. januarja 1954. Predsednik republike je namreč svoj govor sklenil z besedami: "Obstaja določena b istven a razlika m e d ep o h o , k i sm o j o p r e š li v času p o s le d n jih štirih l e t in ep o h o , k i nastaja. N a m n i treba v e č b istv e n o m e n ja ti o rganizacijskih in u sta v n o p ra v n ih oblik. P red n a m i j e naloga ra zširitv e n o v e g a d ru žb en e g a in p o litič n e g a sistem a, u r e d itv e in izp o p o ln itv e . " LITERATURA Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955: znanstveno poročilo. Ljubljana 1995. Darko Bekič: Jugoslavija u hladnom ratu: odnosi s velikim silama 1949-1955. Zagreb 1988. Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Ti­ tove Jugoslavije. Koper 1995. Jože Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana 1987. Milovan Djilas: Pad nove klase: povest o samorazaranju komunizma. Beograd 1994. POLITIČNA - KULTURNA - GOSPODARSKA - SOCIALNA ZGODOVINA 20. STOLETJA J. Fischer, Z a č e tk i in d u strializacij, * A. Pančur, Socialna m is e l * A. Studen, M odernizacija načina živ lje n ja * Ž. Lazarevič, Z n a č iln o sti in d u stria liza cije * F. Kresal, U rejanje socialnega vprašanja * J. Perovšek, S lo v e n c i in ju g o slo v a n sk a s k u p n o s t * A. Vidovič-Miklavčič, P olitične in id e jn e zn a č iln o sti 1929-1941 * E. Dolenc, G lavni p r o b le m i slo v e n s k e k u ltu r e v p r v i Ju g o sla viji * V. Deželak-Barič, Vloga in zn a ča j K o m u n istič n e p a rtije S lo ve n ije m e d d ru g o s v e to v n o v o jn o * B. Mlakar, P roblem atika n a s p r o tn ik o v p a rtiza n stv a m e d d ru g o s v e to v n o vo jn o * B. Godeša, O d n o s p o litič n ih d e ja v n ik o v d o k u ltu r e m e d d ru g o s v e to v n o vo jn o * D. Guštin, S lo v e n sk e vo jske v p r e lo m n ih o b d o b jih * N. Troha, S lo ve n c i in Ita lija n i na P rim o rskem * A. Gabrič, R a zm a h s lo v e n sk e k u ltu r e p o le tu 1945 * J. Prinčič, S lo v e n sk o g o sp o d a rstv o 1945- 1970 * Z. Čepič, K m etijska p o litik a 1945-1960 * M. Režek, P olitične sp rem e m b e v za č e tk u p e td e s e tih le t o > V ) inizi ISBN 9 789619 026137