Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abnon. postale - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina	... L 1.000
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 2.000
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo	... L 3.000
T ries.te, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
   im -	Ml	wil	3—B—■—— I — MM————i■1—1111 M—— ————M—■———8—M———M———
Leto XVI. - Štev. 43 (816)	Gorica	-	četrtek	22.	oktobra	1964	-	Trst	Posamezna	številka	L	40
Kristus - naš Kralj!
v našem umu, v naši volji in v našem srcu.
Hruščev odstavljen
Papež Pij XI. je slovesno zaključil jubilejno leto 1925, tako da je z encikliko »Quas primas« od 11. 12. 1925 uvedel novi praznik Kristusa Kralja. Da je Kristus Kralj, izhaja jasno iz evangelija.
EVANGELIJ O KRISTUSU KRALJU
Od velikega duhovnika Kaifa so peljali Jezusa na rimsko sodnijo. Sodna palača je bila stavba, v kateri je stanoval rimski upravitelj, kadar je prišel v Jeruzalem. Pilat, rimski namestnik v Judeji (26-36 po Kr.), je moral zaslišati Jezusa. Judje so ga obtožili, češ da je izjavil, da je on judovski kralj. To je bila glavna točka obtožnice.
Zato je Pilat vprašal Jezusa: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Tedaj mu je rekel Pilat: »Torej si kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu reče: »Kaj je resnica!« (Janez 18, 36 - 38). Evangelist Janez nam edini poroča na tako nazoren način o Pilatovem zaslišanju.
KRALJESTVO KRISTUSOVO JE DUHOVNO KRALJESTVO
Kraljestvo Kristusovo ni politično kraljestvo, ni kraljestvo od tega sveta, ampak versko, duhovno kraljestvo.
Kristus je Pilatu jasno izjavil, da je kralj. Toda raztolmačil je, da je kralj, ki je prišel na svet, da spriča resnico o razodetju. In vsak, kdor je iz resnice, to je kdor ljubi resnico, posluša njegov glas in postane s tem njegov učenec. Njegov učenec je torej tisti, ki sprejme njegovo resnico in jo uresničuje, uveljavlja v življenju, v praksi.
Pilat je vprašal Jezusa: »Kaj je resnica?« To vprašanje je stavil Pilat Kristusu ne, ker bi hrepenel za resnico, ne ker bi hotel najti resnico, temveč ker se je hotel iz Jezusa ponorčevati. Pilat je Kristusu zastavil to vprašanje z ironijo, s posmehom. Smatral je Kristusa za zanesenjaka, sanjača. Pilatovo vprašanje je bilo vprašanje skeptika, človeka, ki misli, da sploh ne moremo priti do resnice, vprašanje človeka tega sveta, da, prav današnjega sveta. Pilat ni bil človek iz resnice, ni bil sprejemljiv za resnico. Ni bil človek, ki bi resnico sprejel s ponižnim srcem in jo vzel za ravnalo svojega mišljenja, čutenja in delovanja.
PILAT IN DANAŠNJI ČLOVEK
Današnji človek je človek skepse, človek, ki načelno zanikuje, da je mogoče priti do resnice glede najvažnejših vprašanj človeškega življenja. Človek ne more po njegovem mišljenju, rešiti vprašanja o božjem bivanju ne o smislu življenja ne o tem, kako je treba živeti.
Zavrača vsako vero, čeravno ni proučil nobene vere. Da, boji se vzeti v roke kako knjigo o veri, da ga ne bi prepričala, da Bog je, da je Kristus res živel in ustanovil katoliško Cerkev kol edino pravo Cerkev.
Tako živi od dneva do dneva. Njegovo življenje je prazno, brez pravega veselja, brez idealov. Ce je vesel, je to veselje samo zunanje veselje, v srcu pa mu vlada duševni nemir. Tak človek, ki niina resničnega svetovnega nazora, ne more biti miren. Njegova duša je bolna. Ce ga zadene v življenju kaka stiska, ne ve, kaj bi storil, kako bi se je rešil. In često, često se dogaja, da ga stiska vrže v obup in da tragično konča življenje. To niso redki primeri, primeri, ki jih vsak dan doživljamo.
V	KRISTUSU JE REŠENJE
Kdo bo torej rešil današnjega človeka, današnji svet? Kdo bo pomiril narode in odvrnil od sveta pogin, ki nam preti od atomske bombe? Kdo bo odpravil tisto napetost, ki danes vlada med narodi v svetu? Kristus, knez miru!
Vsi moramo sodelovati v tej borbi za mir! V Kristusa moramo ne samo verovati, ampak Kristus mora tudi kraljevati:
1. Kristus mora kraljevati v našem umu. Predmet uma, te najvišje duševne zmožnosti, je resnica. Um je ustvarjen za resnico. A kje je resnica? Kristus je rekel o sebi: »Jaz sem pot in resnica in življenje.« (Jan 14,6) Prišel je na svet, da spriča resnico.
2. Kristus mora kraljevati v naši volji. Predmet volje je dobro. Naša volja je po naravi naravnana na dobro. Toda nižja narava vleče našo voljo k zlu. Kdo pa krepi našo voljo, da premaga skušnjave, ki nas vodijo v greh? To je milost! Deli-telj te milosti pa je edinole Kristus, o katerem pravi evangelist Janez, da je »poln milosti in resnice.« (Jan 1, 14)
3. Kristus mora kraljevati v našem srcu. Um je ustvarjen za resnico, volja za dobro, a srce za ljubezen. In Kristus kraljuje v našem srcu, če ga ljubimo. A ta ljubezen ne sme biti samo golo čustvo, ampak mora biti dejavna, se mora javljati tako, da po božjih zapovedih živimo vedno in povsod.
ZA KAJ MOLIMO KRISTUSA KRALJA?
Naša molitev h Kristusu Kralju mora biti sodobna, mora upoštevati bistvene in glavne potrebe našega časa. Duh našega časa in njegove potrebe je izredno globoko doumel papež Janez XXIII.
Janez XXIII. je na koncu svoje enciklike »Mir na zemlji« pozval škofe, duhovnike, vernike in tudi vse ljudi dobre volje, naj prosijo z gorečimi molitvami«, da bi »Kristus vnel srca vsem ljudem in jim dal, da poderejo ovire, ki ločijo ljudi ene od drugih, da utrdijo vezi medsebojne ljubezni, da se med seboj spoznavajo in da odpustijo tistim, ki so jim storili krivico. Tako naj se po njegovi volji in navdihu vsi narodi na zemlji po bratovsko združijo in naj tako cvete in vlada silno zaželeni mir.«
To naj bo tudi naša molitev na dan Kristusa Kralja, molitev zamejskih Slovencev v Italiji, molitev za bratovsko ljubezen med dvema narodoma, ki po odločbi božje Previdnosti živita na isti zemlji.
R.
Na parlamentarnih volitvah 15. oktobra so v Veliki Britaniji zmagali laburisti, čeprav z zelo skromno večino. Dobili so 317 poslanskih mest, konservativci pa 304 po-poslance. Vladali bodo torej z zelo skromno večino. Ce k opoziciji prištejemo še devet poslancev liberalne stranke, potem ostanejo le štirje glasovi razlike.
Po trinajstih letih vladanja je konservativna stranka spet izročila vodstvo države laburistom. Brž po izidu volitev je odhajajoči ministrski predsednik Hotne odšel h kraljici in ji sporočil odstop svoje vlade. Takoj zatem je kraljica Elizabeta sprejela voditelja laburistične stranke Harolda Wil-sona in mu poverila mandat za sestavo nove vlade.
Napovedujejo, da bo laburistična vlada, spričo zelo skromne zmage, imela v spodnji zbornici zelo težavno življenje. Pri važnih glasovanjih bodo morali biti prisotni vsi poslanci, drugače se bo vlada z lahkoto znašla v manjšini. Nekateri celo napovedujejo, da bodo prej ali slej morali razpisati nove valitve.
Vsekakor bo za laburistično vlado težko izvajati program, ki so ga med volilno kampanjo razglašali. Med drugim so obljubljali podržavljenje nekaterih panog gospodarstva.
Tito na Cipru
Na poti iz Kaira proti domu se je jugoslovanski predsednik Tito ustavil nekaj ur na Cipru, kamor ga je povabil nadškof Makarios. Tito je bil prvi državni poglavar, ki je obiskal Ciper, odkar je ta postal neodvisna država leta 1960.
Ni se še poleglo navdušenje nad uspešnim podvigom z vsemirsko ladjo »Voshod«, ko je iz Moskve prišlo kot strela z jasnega sporočilo, da je Nikita Hruščev, neomejeni gospodar Sovjetske zveze v zadnjih desetih letih, bil odstavljen s položaja ministrskega predsednika ter prvega tajnika KPSZ. Zadevno sporočilo je sovjetska uradna agencija »Tass« objavila 15. oktobra ob 10 in dve minuti zvečer po srednjeevropskem času : »Osrednji odbor KPSZ je na svoji seji včeraj, 14. oktobra, vzel na znanje prošnjo Nikite Hruščeva, da bi ga razrešili dolžnosti ministrskega predsednika in prvega tajnika partije zaradi prijetnosti in poslabšanja zdravja. Osrednji odbor je za novega tajnika izvolil Leonida Brežnjeva ter Kosigina za novega predsednika sovjetske vlade, ki se je zahvalil za izkazano zaupanje.«
S tem lakoničnim sporočilom, brez ene same besede zahvale, so uradni krogi skušali opravičiti odstranitev iz domačega in mednarodnega političnega življenja moža, ki je skozi enajst let vodil Sovjetsko zvezo, in to v težavnem obdobju po Stalinovi smrti. Vrsta okoliščin priča, da se Hruščev ni prostovoljno odpovedal vodstvu države, ampak da je bil prisiljen to storiti, ker s< je iz še ne povsem pojasnjenih vzrokov znašel v manjšini v centralnem odboru stranke. Pa ne samo to. Do te odločitve je prišlo povsem nepričakovano in v najmanj pričakovanem trenutku, ko se je Moskva pripravljala na slovesen sprejem treh kozmonavtov. Sam Hruščev, ki se je z njimi razgovarjal, ko so bili še v vsemirju, jim je vzhičeno voščil: »Na svidenje v Moskvi!« Medtem so po glavnih moskovskih ulicah in trgih začeli razobešati slike Marxa, Lenina in Hruščeva. Kakor hitro pa so objavili vest o
Tu ga je doletela novica o odstranitvi Hruščeva. Zaskrbljen nad dogodki v Moskvi, je tam pustil ladjo Galeb ter z letalom odpotoval brž v Beograd.
Tu so 20. oktobra obhajali 20-letnico, odkar so sovjetske čete vkorakale v Beograd in ga osvobodile od Nemcev. Za to slovesnost je odpotovalo iz Moskve v Beograd posebno zastopstvo, med njimi so bili maršal Birjuzov in pet generalov ter en polkovnik. Vsi so svoj čas poveljevali enotam, ki so osvobodile Beograd. Zaradi megle ali iz kakega drugega neznanega vzroka je reakcijsko štirimotorno letalo 11 - 78 zadelo ob grič Avalo pri Beogradu ih eksplodiralo. Vsi potniki in člani posadke so pri tem izgubili življenje.
Prva kitajska bomba
Napoved ameriškega zunanjega ministra Ruska, da se Kitajci pripravljajo na razstrelitev svoje prve atomske bombe, se je izkazala za resnično. 16. oktobra so v Pekingu sporočili, da so uspešno razstrelili prvo atomsko bombo. Kraja sicer niso povedali, vendar je znano, da se je to zgodilo v puščavi v Singkiangu. V uradnem sporočilu je rečeno, da se je Kitajska odločila za ta korak, »da bi razbila jedrski monopol atomskih velesil ter zagotovila svojo varnost.«
Novica o razstrelitvi kitajske bombe je naletela na zelo neugoden odmev v svetu. Še vedno ni ugotovljeno, če je razstrelitev le slučajno ali namerno sovpadala z odstranitvijo Hruščeva
»odstopu« Hruščeva, so izginile vse njegove slike, kakor da bi nikdar ne eksistiral.
ODMEVI V SVETU
Vest o odstavitvi Hruščeva je dobesedno presenetila ves svet. Prvi hip skoro ni bilo mogoče verjeti, da se je položaj tako korenito zasukal v Sovjetski zvezi, da je moral oditi s politične pozornice človek, ki se je z veliko politično spretnostjo povzpel na najvišje mesto. Brž je postalo jasno, da so zaman vsa mogoča ugibanja, kako je do tega prišlo. Eno samo je gotovo: da v komunističnem sistemu ni nič gotovega. Kar je danes dobro, je jutri lahko slabo. Kogar danes povzdigujejo v deveto nebo, zna prej ali slej pasti v nemilost in vse njegove zasluge so pozabljene. Kakor svoj čas s Stalinom in Malenkovom, tako se je sedaj zgodilo s Hruščevom. Iz moskovskih in vseh drugih sovjetskih knjigarn in izložb so na mah izginile vse njegove slike in knjige, ki vsebujejo katere koli njegove govore in izjave. Vsi listi, ki so skozi vrsto let neutrudljivo objavljali članke in slike o njegovem delu in življenju, niso v teh dneh napisali ene besedice zahvale za ves trud in življenje, ki ga je posvetil komunistični partiji.
Nasprotno, »Pravda« (glavni u-rednik je bil Hruščevov zet Aleksej Adžubej, ki je moral pred dnevi zapustiti to mesto) ga je začela napadati in mu metati v o-braz vse upravičene in neupravičene očitke: da je pri oblikovanju komunistične graditve samovoljno postopal, ne da bi upošteval načelo kolektivnega vodstva; da je sprejemal prenagljene odločitve in se preveč šopiril z visokodonečim frazarjenjem.
Spričo tega je vsem pametnim ljudem na svetu jasno, da za odstop Hruščeva niso bili odločilni razlogi, ki so jih uradno navedli (slabo zdravje ter starost), ampak drugi, predvsem politične narave. To potrjujejo vsakodnevna poročila o ozadju dogodkov v Moskvi, ki jih iz raznih virov zbirajo zahodni časnikarji in politični opa-zovavci. Po teh zelo verjetnih, a še ne uradno potrjenih vesteh, se je usoda Hruščeva odločila v dneh 13. in 14. oktobra med zidovi Kremlja.
Medtem ko se je Hruščev mudil na oddihu v Sočiju pri Črnem morju, so ga nenadoma poklicali v Moskvo na sejo prezidija (ožji odbor partije). Partijski teoretik Mihail Suslov ga je obtožil kulta lastne osebnosti, nepotizma ter luksuznega življenja. Nadalje, da je zakrivil celo vrsto napak pri vodenju državne politike, očital slabo kmetijsko politiko ter da je med obiski v tujih državah dajal neprimerne izjave in pohvale o kapitalističnem sistemu ter da se na mednarodnih zborovanjih in sestankih ni obnašal v skladu z dostojanstvom socialističnega voditelja. Baje mu je pri tem Suslov očital udarjanje s čevljem po klopi v OZN pred leti in mnogo drugih stvari.
Hruščev naj bi vse to molče poslušal in čakal, da gre poročilo na glasovanje. Do zadnjega je upal, da bo prezidij zavrnil obtožbe. Toda niti eden izmed prijateljev ga ni branil. Tedaj je uvidel, da ga lahko reši edinole plenum osrednjega odbora (širši odbor partije, ki šteje okrog tristo članov), kakor ga je že rešil leta 1957, ko mu je priskočil na pomoč general Žu-
kov. Malenkov, Molotov in Kaga-novič so bili poraženi ter kot »pro-tipartijska skupina« izločeni iz političnega življenja.
Toda Suslov je to predvideval in je že za naslednji dan sklical plenum centralnega komiteja, pred katerim je ponovil vse obtožbe. Hruščev se je baje srdito branil pred vsemi očitki, a brez uspeha. Vsi njegovi dovčerajšnji zaupni prijatelji so ga zapustili. In tedaj mu ni ostalo drugega, kakor da se odpove vsem položajem.
ŽRTEV SISTEMA
Tako je 'končal svojo politično kariero slavni Nikita Sergejevič Hruščev, ki je še do včeraj trdno držal vajeti v svojih rokah in ki so ga slavili kot enega največjih komunističnih genijev. Potem ko je neusmiljeno razrušil mit Stalina, je po nujni logiki komunističnega sistema ustvaril okrog sebe mit človeka, ki je na razvalinah destalinizacije ter mirnega sožitja s kapitalističnim svetom preokre-nil tok zgodovine. Po Stalinovem terorju je za Ruse postal simbol rešitelja pred vsemogočno policijo ter upanje v izboljšanje življenjskih razmer. To sta dve pozitivni plati njegovega vladanja. Tudi v zunanji politiki je dokaj stvarno gledal. Če pri tem ni uspel zaustaviti odmikanja vzhodnoevropskih držav od Moskve, ni to prav gotovo njegova osebna krivda, ampak je to posledica naravnega zgodovinskega razvoja.
Toda komunizem, ki si prisvaja pravico krojiti zgodovino in se z njo istovetiti, ne more dopustiti, da bi zgodovinski razvoj šel mimo njega. Ker samega sebe ne more in ne sme obdolžiti, če razvoj dogodkov ne poteka po njegovih dialektičnih shemah, se spravi na osebe.
Stalin se je oddaljil od svojega prednika Lenina in je tri desetletja neomejeno vladal. Vsi so se mu klanjali in peli slavo kot najbolj zaslužnemu tvoritelju komunističnega »raja« na zemlji. Kar je storil, je bilo vse prav. Po njegovi smrti vodijo za kratko dobo Sovjetsko zvezo Malenkov, Bulga-nin in Molotov, dokler jih ne izpodrine Nikita Hruščev pod obtožbo »protipartijskega delovanja«. Nato se spravi na batjuško Stalina in razkrinka do kraja vse njegovo delovanje. Po enajstih letih vladanja je sam padel v nemilost in vse njegovo delovanje žanje črno nehvaležnost in vse mogoče očitke.
Po vsem tem se sedaj vprašamo : Kaj ostane od 42-letnega vladanja komunizma v Rusiji? Odgovor je v vsakem slučaju porazen. Če so res vsega gorja krivi Stalin, Malenkov, Molotov in sedaj še Hruščev, pomeni da v komunističnih režimih pridejo na površje najslabši ljudje. Če je pa kriv komunistični sistem, potem je treba priznati njegov polom v prizadevanjih za graditev boljšega sveta. Dejstvo je, da so voditelji komunističnih režimov žrtve, ujetniki samega sistema kot takega. Kaj podobnega se tam, kjer vlada demokracija, ne more zgoditi. Tu pridejo na oblast tisti, ki uživajo zaupanje večine državljanov, in povrh je še opozicija, ki jih kontrolira. Poglejmo samo, kako častno je po zmagi laburistov v Angliji zapustil vodstvo države ministrski predsednik Home, in kako tragično je odšel s politične pozornice Hruščev,
Zmaga laburistov v Angliji
Koncil je razpravljal o duhovnikih in laikih
Sv. oče bo obiskal Montecassino
Peti teden letošnjega koncilskega zasedanja je bil v znamenju dveh za Cerkev zelo perečih problemov v sedanjem časti: krščanskega laika in katoliškega duhovništva.
V ponedeljek 12. oktobra se je oglasilo k besedi 18 koncilskih očetov. Poudarili so, da je treba laike prepričati, da se morajo tudi sami čutiti odgovorne za rast Cerkve, saj izvira ta dolžnost že iz zakramenta sv. krsta, ki nas včlani v Kristusovo skrivnostno Telo, t. j. Cerkev. Le če bodo laiki aktivno sodelovali s cerkveno hierarhijo, bo konec pogubnega laicizma, ki je za čudo najbolj močan prav v katoliških deželah. Laikom bi se bilo treba bolj posvetiti kot do zdaj in jim dati posebno vzgojo, da bodo sredi razkristjanjenega sveta znali uporabiti svoj poklic in svojo izobrazbo kot učinkovito sredstvo apostolata. Ne samo Katoliška akcija, ki je neposredno odvisna od cerkvenega načelstva, vsaka oblika apostolske dejavnosti in organiziranega apostolata je dobrodošla in naj se ji da vso možno svobodo, samo da je v skladu z duhom Cerkve.
Eden koncilskih očetov se je spomnil tudi preganjanih kristjanov, ki vršijo lahko svoj apostolat le z zgledom in vdanim prenašanjem trpljenja. Govorilo se je tudi o misijonih v zvezi z laiki. Krščanske laike bi bilo treba stalno opozarjati na velike misijonske potrebe Cerkve, kjer oni lahko silno veliko pomagajo; dokaz za to so laični misijonski zdravniki in laične sestre po bolnicah, šolah in vzgojnih zavodih.
LAIK GOVORI
KONCILSKIM OČETOM
Torek, 13. oktobra, je bil dan posebno slovesnega obeležja. Prvič zato, ker so se koncilski očetje zbrali na stoto javno koncilsko sejo, drugič pa zato, ker je nastopil eden izmed laičnih zastopnikov na koncilu, Amerikatiec Patrick Kesgan, predsednik Združenja krščanskih delavcev, ter nagovoril v angleščini vse navzoče v prostrani baziliki sv. Petra.
V svojem govoru je zlasti poudaril, da se začenja s sedanjim koncilom v Cerkvi nova doba, izredno pomembna za božje ljudstvo. Vsi navzoči v bazitiki so mu dolgo in prisrčno ploskali.
OS VSE CERKVE
Nič manj odobravanja ni Žela vest, da je sv. oče odločil, naj pri tistih javnih sejah koncila, kjer bo govora o katoliškem duhovništvu in njega poslanstvu v svetu, prisostvuje v svojstvu poslušavcev tudi izbrano zastopstvo župnikov iz vsega katoliškega sveta.
Ta odločba nas ne preseneča. Upali bi še reti, da bi koncilu nekaj manjkalo, če bi pustil ob strani tiste, ki so nosivci rednega apostolata v Cerkvi in ki bodo prvi poklicani, da udejstvijo sklepe koncila v dušnem pastirstvu. Župnik s svojimi pomočniki je tisti, ki mora nositi težo vsakdanjega posvečevalnega dela med ljudstvom. Mnogokrat živi osamljen, skoro pozabljen sredi versko brezbrižnega cerkvenega občestva; mnogokrat je njegov delež tudi materialna revščina; mnogokrat je celo predmet sovraštva, saj je toliko fara, kjer sta laicizem in brezbožni komunizem vernike Cerkvi odtujila. Naj bi bili škofje še tako goreči: če nimajo župnikov in drugih duhovnikov, ki bodo njihove smernice uresničili v vsakdanjem Življenju, so podobni generalom, ki so jih častniki in podčastniki zapustili in so se zato njim zaupane čete razpršile na vse strani. Prav je imel zato eden koncilskih očetov, ki je v zvezi z razpravljanjem o katoliškem duhovništvu dejal: »Župniki in njih pomočniki so os naše Cerkve.«
Do sedaj se je na koncilu govorilo o Cerkvi kot božjem ljudstvu, o Cerkvi revežev, o Cerkvi kot misijonski skupnosti, o Cerkvi, ki je hiša srečanja vseh bratov
V	Kristusu. Vse to je mogoče izvesti le s pomočjo duhovnika — dušnega pastirja. On, ki ga kliče ljudstvo oče, je edini zmožen biti resničen prijatelj vseh: božja beseda, ki jo oznanja, sveti zakramenti, ki jih deli in služba božja, ki jo opravlja, ga za to usposabljajo kot nikogar drugega med ljudmi.
Zato je razprava o osnutku o življenju in službi duhovnikov hitro pokazala, da je ta tema prevažen in preobširen, da se bi ga površno obdelalo. Zahte\’a lastno zasedanje. S tem so skoro vsi navzoči koncilski očetje indirektno izrazili željo in mnenje, naj pride še do četrtega koncilskega zasedanja prihodnje leto! Sam osnutek o duhovništvu pa je bil vrnjen pripravljalni komisiji, da ga temeljito pregleda in predela, preden naj pride na glasovanje.
OSNUTEK O CERKVI
V	DANAŠNJEM SVETU
Ta teden razpravljajo koncilski očetje o novem osnutku, ki jim je bil predložen, o Cerkvi v današnjem svetu. Tudi ta osnutek je tako važen za sodobno poslanstvo v Cerkvi, da bo gotovo zahteval zase mnogo glavnih sej, mnogo časa in temeljitega razpravljanja.
Osnutek nosi številko 13 in ga je pripravila komisija pod vodstvom škofa iz Livorna msgr. Guano. V njem je govora
o	vsem, kar zanima in vznemirja moderno človeštvo: ohranitev miru, socialni problemi, podhranjeni narodi, gospodarstvo s svojimi vprašanji, poštena razdelitev materialnih dobrin, zloraba privatne lastnine, problem nagle rasti človeštva, ljubezen do domovine, prepoved atomskega orožja, obsodba vojne kot sredstva za rešitev mednarodne napetosti. Tudi bo govora o zakonu, o pripravi nanj, o zakonski zvestobi, o namenu zakona, ki ni samo rodnja otrok. Nerodovitnost zakona še ne dovoljuje, da bi se zakon razdrl. Osnutek o zakonu pušča odprta vrata študiju, ki raziskuje, katera sredstva so dovoljena za urejanje rodovitnosti zakoncev in s tem v zvezi z omejevanjem števila otrok.
Iz vsega omenjenega sledi, da bo ta osnutek sprožil zelo obširno in zanimivo debato, ki se bo gotovo nadaljevala še v prihodnjem letu.
Ugandski mučenci so dosegli čast oltarja
Predsednik ugandske republike Mtesa je dne 18. oktobra prisostvoval v baziliki sv. Petra slovesni proglasitvi svetnikom 22 u-gandskih mučencev, ki so bili usmrčeni v prejšnjem stoletju, v letih 1885-1887. V Rim je prišlo za to priložnost tri tisoč a-friških romarjev. Skupno s številnimi koncilskimi očeti je prisostvoval kanonizaciji nadškof iz Rubage msgr. Kiwanuka, ki je sam potomec enega ugandskih mučencev in prvi od zamorskih duhovnikov, ki je bil že pred 25 leti posvečen (1. 1939) od papeža Pija XII. na nedeljo Kristusa Kralja za škofa.
Ko se je po slovesnem Te Deum-u prikazala slika 22 mučencev v bern inski glo-rioli, se je iz množice dvignil val brezmejnega navdušenja. Mnogo črncev je jokalo od ganotja. Pri darovanju je zbor afriških pevcev ob spremljavi svoje karakteristične godbe bobnov zapel pesem črnskega skladatelja in pesnika, s katero so črnci proslavili svoje prve mučence. Vsaka vrstica se je končala s slovesnim aleluja.
Tako je misijonska nedelja imela letos v Rimu svoj poseben značaj in neizbrisni pečat vesoljnosti in ljubezni do vseh ljudi in narodov. Proglasitev črnskih mučencev blaženim in napovedano papeževo romanje v daljno Indijo je za poganske narode kakor prelomnica v nove čase in v nove zarje krščanstva. '
Čilski kardinal obiskal Lisieux
Kardinal Raul Silva Henriquez, nadškof iz Santiaga de Čile, je v soboto 10. oktobra zjutraj vodil v Lisieuxu verske slovesnosti, s katerimi so zaključili uradno obdobje romanj k temu znanemu francoskemu svetišču. Kardinal je v gornji baziliki sv. Terezije daroval slovesno poniti-fikalno sveto mašo, ob zaključku katere je blagoslovil votivno kapelo čilskega naroda, ki so jo zgradili v tem svetišču.
Debata o laičnem apostolatu
Na sedežu vseafriškega tajništva v Rimu se je vršila v petek 9. oktobra zvečer debata o laičnem apostolatu. Najprej je govoril tajnik koncilske komisije za laični apostolat msgr. Glorieux, ki je poročal o pripravah osnutka o laištvu, nato pa je govorila laična poslušavka na koncilu Rese Marie Goklie, ki je izrazila željo, da bi koncilska listina v resnici pomenila začetek plodovitega razgovora v notranjosti Cerkve med laiki in hierarhijo. Sestanek, ki so se ga udeležili številni afriški škofje in koncilski izvedenci, je zaključil ravnatelj revije »Civilta CaMolica« pater Tucci, ki je poudaril glavne vidike osnutka o laištvu.
Minoriti so zborovali v Rimu
14. oktobra je bil v Rimu sestanek provincialnih predstojnikov minoritskega reda. Ta dan so odprli novo poslopje mednarodnega zaveda in teološke fakultete tega reda. Na dnevnem redu del skupščine,
To soboto, 24. oktobra, na praznik sv. Rafaela nadangela, bo sv. oče Pavel VI. odpotoval v Montecassino, da tam posveti obnovljeno baziliko, v kateri počivajo posmrtni ostanki očeta zapadnoevropskega meništva sv. Benedikta in njegove sestre sv. Sholastike.
Sv. oče Pavel VI. ne bo prvi izmed papežev, ki bo to posvečevalno dejanje naredil. Pred njim sta že dva papeža storila isto: v 11. stoletju papež Aleksander II. in 1. 1727 papež — dominikanec Benedikt XXIII.
Samostan na gori Montecassino je tekom stoletij postaj gora Sinaj vse Za-padne Evrope. Saj so iz njega izšli prvi menihi, ki so prežeti Benediktovega gesla: Moli in delaj, prinesli vero, izobrazbo, kulturo in gospodarski napredek vsem evropskim narodom. Znano je, da so bili v srednjem veku prav samostani žarišča ljudske prosvete. Zato je že pok. papež Pij XII. navzdel sv. Benediktu naslov: Oče Evrope.
Ni čuda, da se je ves krščanski svet zdrznil, ko so zavezniška letala po hladnem prevdarku zavezniškega vodstva (glavno krivdo za to odločitev nosi avstralski general Freyberg) 15. februarja 1944. v več zaporednih valovih, potem ko so odvrgla
5.000	ton razstreliva, do tal porušila ta 'mogočni in častitljivi samostan. Zaman si je prizadeval pok. papež Pij XII., ki mu je že stal ob strani sedanji sv. oče, da bi to razdejanje, preprečil, saj se je pozneje iz-
ki jo je vodil general reda p. Bazilij Hei-ser, so razpravljali o nekaterih glavnih problemih tega reda ter o verskem življenju in apostolatu, o vzgoji mladine v apostolskem in frančiškanskem duhu ter o pomoči sobratom Cerkve molka.
Italijanski misijonarji v Kongu vsi pri življenju
Italijansko zunanje ministrstvo je prejelo od svojega konzularnega predstavnika v Burundiju obvestilo, da so vsi italijanski misijonarji v vzhodni provinci Konga
V	svojem govoru, ki ga je imel v nedeljo 18. oktobra ob priliki slovesne proglasitve blaženim 22 uganskih mučencev, je sv. oče potrdil novico, ki je že nekaj časa krožila v vatikanskih krogih, da bo namreč obiskal Indijo za zaključek 38. svetovnega evharističnega kongresa.
Sv. oče bo odsoten iz Rima tri dni. Potoval bo z letalom, ki bo 6.740 km poti opravilo v 7. urah. Preko Grčije, Turčije, Irana in Pakistana, bo doseglo Indijo. Verjetno bo odpotoval 5. decembra, da bo mogel 6. decembra prisostvovati slovesnemu zaključku evharističnega kongresa.
Tako bo sv. oče letošnje leto, ki ga je začel z romanjem v Sveto deželo, zaključil v Indiji, v deželi, v kateri je s tolikim uspehom deloval pred štirimi stoletji sv. Frančišek Ksaverij. Zato je dejal sv. oče, da hoče biti ob tem romanju predvsem misijonar.
»Sedaj, ko se prebujajo novi narod!,« je dejal preteklo nedeljo v baziliki sv. Petra, »je naša dolžnost, da se tein narodom čim bolj približamo, da jih z očetovo ljubeznijo pritegnimo k sebi in jim dokažemo, kako Cerkev razume njihove pravične zahteve in jih podpira v njihovi želji po napredku in civilizaciji ter pravičnem miru. V našem srcu odmevajo bolj kot kdaj koli Kristusove besede: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!«
Krščanski svet za evharistični kongres v Bombayu
Sveta stolica je. poklonila vodstvu 38. mednarodnega evharističnega kongresa v Bomibavu 500 roketov in 500 štol. Nemčija bo prispevala 84 ciborijev (kelihov za sv. hostije) in mašnih knjig za 400 prenosnih oltarjev, ki bodo na prireditvenem prostoru. Francija bo dala mašno vino, Argentina hostije, Avstralija pa bo poskrbela za veliko monštranco, ki jo bodo nosili ob zaključku kongresa pri slovesni evharistični procesiji. Tudi križ za glavni oltar o-skrbi Nemčija, italijanski verniki pa so
kazalo, da Nemci iz spoštovanja do samostana stavbe niso nikdar uporabljali kot svoje oporišče in so držali fronto nekaj 100 metrov za poslopjem.
S porušenjem Montecassina se je zdelo, da se je zrušil eden stebrov naše tisočletne krščanske civilizacije. Ni čuda, da je papež Pij XII. smatral za svojo življenjsko nalogo, da samostan čim prej vstane iz ruševin. To je tudi še doživel, kajti
1.	1958. so se benediktinski menihi vrnili na grob svojega očeta.
To soboto, 20 let po onem strašnem bombardiranju samostana, pa prihaja med pomlajene samostanske zidove sv. oče Pavel VI., da znova posveti krasno baziliko na vzhodni strani samostana. Z njim bodo prišli vsi koncilski očetje iz Evrope, kajti sv. oče bo uradno proglasil sv. Benedikta za »očeta Evrope«, kakor ga je že prej imenoval njegov prednik na papeškem prestolu Pij XII.
S potovanjem v Montecassino pa bo papež Pavel VI. spolnil tudi obljubo, ki jo je dail Janez XXIII. sinovom sv. Benedikta. Ta je namerč določil dan 23. maja 1963. kot dan posvetitve nove bazilike, ki jo je nameraval sam izvršiti. Toda Bog je odločil drugače, 23. maja 1963. je Janez XXIII. že ležal na smrt bolan in gledal večnosti nasproti.
Letošnji 24. oktober bo torej velik dan ne samo za samostansko družino na Mon-tecassinu, temveč tudi za vso družino evropskih narodov in za ves svet. Bo pa tudi za vso Cerkev in človeštvo nežen poziv k molitvi, delu in miroljubnemu sožitju med narodi, saj vse to je bila vsebina življenja sv. Benedikta.
- jk.
Verska konferenca na ladji
Pretekle dni se je vršila 4. konferenca evropskih cerkva, in sicer na motorni ladji Bornholm, ki je bila zasidrana v vodah med Dansko in Švedsko. Kot opazovavca sta se udeležila teh del tudi dva katoličana, in sicer rmsgr. Arrighi, ki je član tajništva za zedinjenje kristjanov, in župnik cerkve sv. Terezije v Kopenhagmi von Andersen. Glavna tema konference, kateri je prisostvovalo nad 200 delegatov številnih protestantskih in pravoslavnih cerkva,
obljubili večje število mašnih kelihov, pa-ten in križev za oltar.
Kardinal Wyszynski je dobil dovoljenje od poljske vlade, da se kongresa udeleži, toda s sabo ne sme vzeti poljskega denarja, ker bi drugače prestopil poljski zakon o devizah. Zato se je severnoameriški kardinal Ritter iz mesta San Louis obvezal, da bo on kril vse stroške, ki bodo v zvezi z bivanjem kardinala Wyszynskega v Bormbayu.
Kot znano, se bo kongres pričel 28. novembra. Otvoritveni govor bo imel vvest-minsterski nadškof iz Londona Heenan.
Dne 24. septembra je umrla v Rimu po hudi, neozdravljivi bolezni zavedna katoliška Slovenka, 52-letna gospa Marija Simčič-Baleani iz Kojskega v goriških Brdih. Vsa leta bolezni je vdano prenašala silne bolečine. Naravnost vzor za nas vse pa je bila v zadnjih dneh življenja, ko je čutila, da ji iztekajo poslednje ure na zemlji. S koliko ljubeznijo se je zahvaljevala vsem, ki so ji v teku bolezni stali ob strani. S kakšno pobožnostjo je potem, ko je poklicala vse štiri otroke k sebi, skupaj z duhovnim. asistentom društva Slomšek, katerega vneta članica je bila, molila rožni venec in za njim ponavljala molitve za bolne. Samo takrat, ko se je spomnila, da ji je društvo uredilo prevoz z bolniškim vlakom v Lurd, jo je premagala žalost, da je pričela bridko jokati. Vedela je, da te peti ne bo več dočakala. Tri dni poprej je v resnici nastopila še mnogo lepšo pot, pot v nebesa. Malo pred smrtjo je doživela izredno veselje: obiskal jo je in blagoslovil novi škof goriško-koprske administrature, prevzvišeni dr. Janez Jenko, ki se je ljubeznivo odzval njeni prošnji.
Bila je do zadnjega pri polni zavesti. G. asistentu društva Slomšek, ki ji je zve-
Kako je z našo ljubeznijo ?
Bog, ki preiskuje ledvice in srca, bo znal biti pravičen in usmiljen z ljudmi blage volje, to je tudi sam povedal. Kako pa bo z nami: prejeli smo vero z neskončnimi zakladi milosti, a kje je naše usmiljenje, kje naša ljubezen?
Ako hranimo vero le zase — pa naj bo hote ali po nemarnosti —, jo zakopljemo kot tisti služabnik v evangeljski priliki, ki je zakopal svoj talent. Namesto da bi vero napravili plodonosno, jo napravimo jalovo in tako spravimo v nevarnost tudi lastno zveličanje, saj se hudo pregrešimo nad največjo zapovedjo, ki nam veleva ljubiti vse ljudi — celo sovražnike.
V civiliziranih državah obsoja zakon tiste, ki zaradi strahu, sebičnosti ali brezbrižnosti nočejo priskočiti na pomoč človeku v nevarnosti ali žrtvi nezgode; to zahteva že solidarnost med ljudmi. Ali naj pričakujemo kaj drugega kot obsodbo, če vede ne storimo, kar bi mogli, da rešimo bližnjega duhovne smrti?
Naša brezbrižnost — kako strupena je ta beseda za krščansko srce! — se more skrivati za dva izgovora: za nevednost, v kateri bi mogli biti glede potreb bližnjega, ali za nemoč, zaradi katere bi se nam zdelo, da ne moremo v ničemer pomagati. Toda oba izgovora sta prazna: nevednost se je v preteklosti dala razložiti, danes se ne da; nemoč pa je utvara, zakaj že preprost premislek nam v luči vere odkrije sto načinov, s katerimi moremo nekristjanom pomagati k zveličanju.
V resnici pa je za nedelavnost odgovorna naša pomanjkljiva ljubezen. Zakaj prava ljubezen se hoče razviti, ker je to že v njeni naravi: bistvo prave ljubezni je, da se daje, in postava življenja — zlasti krščanskega —, da se podeljuje. Ni brez razloga zaklical že sv. Pavel: »Kristusova ljubezen nas priganja... Gorje mi, če ne oznanjam blagovesti!«
Ljubezen do misijonov je v nujni zvezi z ljubeznijo do Boga. Naravno bi bilo, da bi je bili polni vsi, ki smo krščeni. Toda življenje s svojimi problemi, pa naša sebičnost in naša brezbrižnost kaj radi storijo, da na misijonsko dolžnost skoro ali čisto pozabimo.
Vsakoletna misijonska nedelja pomeni za nas vse resen opomin o naši neizpolnjeni ali premalo spolnjeni dolžnosti. Dar vere, na katerega se opirajo vse naše na-de, je resnično dar, ki naj bi vsakemu verniku položil na jezik vzklik: »Kaj bom dal Bogu za toliko dobro?« (Ps 116, 12)
Premislimo zato besede misijonskega papeža Pija XI., ki stoje zapisane v okrožnici »Rerum Ecclesiae«. V vzpodbudo nam bodo in nam pomagale, da bo misijonska dolžnost — molitev, skrite žrtve, miloščina, osebna navzočnost v misijonih — za-dobila prvo, privilegirano mesto v našem življenju, da bo posiala res bogočastno delo, ki je izraz ljubezni do Boga lil kot služba bližnjemu. Takole pravi sv. oče:
»Misijonska ljubezen prekaša vsako drugo delovanje in vse druge dokaze ljubezni tako, kot prekaša duša telo, nebo zemljo in večnost čas. Ako se ji kristjan posveča, kolikor more, pokaže, kako ceni svojo vero in pokaže hvaležnost božji dobroti, saj pomaga, da so njegovi bratje, razdedinjeni in bedni, deležni najbolj dragocenega daru, kar jih je od božje Dobrote prejel, in vseh dobrin, ki so z njim zvezane.«
nji dan življenja rekla: »Kot Slovenka sjm bila rojena in krščena, kot Slovenka bi bila rada pokopana. Zato Vas prosim, darujte Vi sveto mašo ob pogrebu zame in me pokopljite s slovenskimi molitvami.«
Tudi ta želja se ji je izpolnila, še več! Vse članice društva so vedele, kako ima rada rože. Ko je bila bolna, se je večkrat zahvaljevala za rože, ki so jih ji prinesle: »Ne smem ničesar uživati, zato mi je lepše, ko smem gledati vsaj rože,« je rekla. Zato so ji članice društva tudi, ko so jo spremile za pogrebom, prinesle rož. Morda po rimskih cestah še nikoli ni bilo toliko šopkov nageljčkov zavitih s slovenskim trakom kot v pogrebnem sprevodu za drago pokojnico.
Pogrebnega sprevoda in svete maše za-dušnice se je udeležil skoraj ves društveni odbor in veliko število članstva. Od slovenskih duhovnikov v Rimu so bili poleg društvenega asistenta msgr. dr. Jezernika navzoči tudi msgr. Belej, msgr. Bavdaž, prof. Vodeb ter frančiškanski 'pater dr. Ciril Recek, ki je v bolezni kljub ogromnemu delu vedno našel čas, da je bolnico spovedal in obhajal.	R.	R.
ijaaa
življenja Cerkve
je bila »Sodelovanje med različnimi ver-živi in zdravi.	skimd	skupnostmi«.
Papež Pavel VI. bo šel v Indijo na kongres
—	ej
Smrt zavedne rimske Slovenke
sto stal ob strani ves čas bolezni, je zad-
Zavednim Slovencem na Tržaškem
Pred goriškim občinskim svetom so se v zadnjih mesecih obravnavale dalekosež-ne zadeve, ki mečejo svojo senco na mirno razumevanje med Slovenci in Italijani. Gre za načrt za zgradbo majhnih stanovanjskih hiš po zakonu z dne 18. aprila 1962 štev. 167 in za znano industrijsko področje. Navidezno sta to dve ločeni zadevi, prav nič v zvezi ena z drugo; dejansko pa sta tesno povezani, ker en načrt dopolnjuje drugega; oba pa sta bila sestavljena s slabo prikritim namenom, da uničita slovenski del Štandreža. To je danes že očitno.
O industrijskem področju je Kat. glas že pisal. Slovenski občinski svetovavci so se odločno uprli, in sicer ne zato, ker so morda proti industrializaciji — tako nazaj s kartami niso — pač pa zato, ker občina tišči to področje v Štandrež, kjer je doma Vrtnarstvo, ki oskrbuje z zelenjavo Gorico in Trst, in ker je Štandrež slovenski. V nameravanem načrtu vidijo naklep, kako izriniti slovenskega kmeta z domače zemlje. To ni romantika, kot pravijo marksisti, to je živo življenje, vroč boj za obstanek. Dokazovanje, da delovne sile bežijo s kmetij v fabrike, je prazno. Ta pojav ni od včeraj, ta pojav je star pri Slovencih nad sto let, odkar je revolucija leta 1848 iztrgala slovenskega kmeta izpod graščinskega jarma nemških in laških baronov. Prirastek prebivavstva, ki ga grunt ni mogel rediti, je iskal zaposlitve v mestih, še bolj pa v vestfalskih in ameriških rudnikih. Kmetski stan pa je ostal. In še danes kažejo statistike, da recimo 10% delovne sile zapusti vsako leto domačo grudo in gre v fabriko, ali naj zato zapodimo z zemlje še ostalih 90°o? Tisti, ki zahtevajo to, so se očitno skregali s pametjo. Ne vemo za noben primer, da bi lastnik kmetije pri nas zapustil kmetijo in šel v fabriko. Da socialistom ni za kmeta, je pa itak stara in znana reč, kajti le industrijski proletariat je mehak material v rokah socialističnih voditeljev.
Bolj se čudimo občinskemu odboru, ki mora koncem koncev gledati na umestnost in donosnost gospodarskih načrtov in ne na 'tvegane družbene	in politične špeku-
lacije. Da položaj goriškega mesta ni rožnat, vemo; ni pa niti slab. Gorica je pač izg um la lastno naravno zaledje. Sedaj je stisnjena med Sočo in državno mejo ter tvori glede na ostalo državno ozemlje ne-f kakšno slepo črevo. To je zemljepisno dejstvo, ki ga nobena občinska politika ne rnore spremeniti. Ker mesto tudi številčno ne napreduje kot druga mesta — v desetih letih je prebivavstvo naraslo le za kakih 2000 duš — zato pravijo, da je treba pri-[	tegniti od zunaj vsaj 15.000	novih dose-
1	Ijencev. To se lahko	zgodi le	z industrializacijo. Ustanovimo	torej	industrijsko
področ je!
Okoli industrijskega področja se je nabralo toliko različnih in nasprotujočih si izjav, ki so jih dale tudi iste osebe, da je težko napraviti si jasno sliko. Kljub temu poskusimo!
1. Industrijsko področju bi bilo omejeno na štandrež in Sovodnje; prazen prostor na severu ob Soči trdijo, da ni primeren; prostor na desnem bregu Soče je menda nedotakljiv ... !
2. Sovudenjski župan izjavlja, da so za Sovodnje v načrtu samo fabrike, ne pa tudi stanovanjske hiše, ki da bodo v Gorici, to je v Štandrežu. Ne izjavlja pa, kako bo Ustavil dotok delavcev v sovodenjsko občino, ker najbrž ve, da je gibanje ljudi po ustavi presto. Ali bo morda sam spremenil ustavo?
3. Industrijsko področje je menda preračunano na okoli 270 hektarjev. Za moderno industrijo, ki je v veliki meri avtomatizirana, ki pa naj bi zaposlovala 5.000 delavcev (če računamo samo eno tretjino od Pričakovanih 15.000 novih naseljencev), je to malenkosten prostor, zlasti še ko nameravajo porabiti samo v štandrežu — zaenkrat —, 39 hektarjev, to je eno sedmino za stanovanjske hiše.
4. že dve leti sem slišimo vsak dan o gospodarski zlasti o industrijski krizi v državi. V predilnici v Podgori pravijo, da bodo odpustili blizu 1000 delavcev. »II Pic-colo« je dne 17. oktobra objavil vest, ki Pove več kot debela knjiga. Za zgradbo stanovanjskih hiš je ustanova IACP razpisala dela v znesku ene milijarde lir. Dražb; se ni udeležilo nobeno stavbno Podjetje, tako da so jo morali odložiti fta nedoločen čas. V Tržiču je podobna dražba menda imela popoln uspeh in dela
so bila oddana raznim podjetjem. To pomeni, da v Gorici še pri tako varnih delih, kot so gradbe ustanove IACP, ni zanimanja. Kaj bo šele pri industriji?
Socialistična občinska svetovavca San-zin in tov. Zuliani sta se izrekla za industrijsko področje in opravičevala sovo-denjskega župana, ki v tako važni zadevi dela na svojo roko in ne vpraša občinskega sveta. Sanzin potem ni imel važnejšega opravka, kot da je zapisal v Primorski dnevnik članek, v katerem dokazuje, da je vsega skupaj kriva pravzaprav SDZ in njeni svetovavci, ki da imajo zastarelo pamet, medtem ko moramo danes biti moderni (menda misli, da bi morali iti vsi za njim). Svetovavcem SDZ daje lepe nauke, a ne pomisli, da je vsa titovska politika pri nas v vseh dvajsetih letih ena sama veriga zamujenih prilik in narejenih napak. Sedaj namigava, naj se združimo, da bomo skupaj vodili konstruktivno politiko. Tisto o združitvi je stara melodija in tudi konstruktivno politiko poznamo že dvajset let! Obojega naj nas varuje Bog in vsi svetniki!
Dr. Sfiligoj je v občinskem svetu, ko je govor.l o vojaških servitutih, predlagal, naj se sklene med obema državama nenapadalni pakt, pa ne bo treba nobenih vojaških služnosti. Misel je zares pozitivna in upoštevanja vredna. Toda bojimo se, da je bil tajni nenapadalni pakt med obema sosedoma že sklenjen, a v drugačnem smislu. Bojazen naša je v tem, da so se dogovorili: likvidirajmo manjšine na obeh straneh meje; udarec proti manjšini še ni napad na matično državo. Marsikaj govori za utemeljenost te bojazni! '
Spodaj navedenim so v Štandrežu vinkulirali 390.000 kv. metrov zemlje
(Imena navajamo v italijanščini kot izhajajo iz uradnega seznama)
SANTANDREA — Jožef Budau, Frančiška Budai, Andrej Budal, Jožef Budal, Carolina Budal, Gojmir Budal, Josipina Cejan, Jožef Filej, Peter in Tereza Lutman, Ljudmila Mucic, Ivanka Visintin, Almira Marussi, Katarina in Franc Ma-russig, Ivanka Devetag, Ivan, Marija, Jožef in Anton Riaviz, Arduino Meroi, stolna cerkev, Franc Pisk, Katarina Paulin, Pahor Roman, Elizabeta Cingherli, Jožef, Anton, Josipina, Ljudmila in Leopold Nardin, Federika Braini, Jožef Bochin, Marija in Franc Battistic, Ivan Livellara, Ottorino Culot, Almira Stajnik, Marija in Peter Braini, Marij Pečenko, Peter Brajnik, Marija in Basilij Stanta, Florijan Nanut, Jožef Becia, Marjeta Tomasetic, Alojz Ma-russig, Sofia in Marija Lutman, Marija Plesničar, Jožefa Marussic, Jožef Leban, Danijela Zavadlav, Rudolf Nanut, Ivanka Valerica in Emil Zavadlav, Andrej Paulin, Alojz Pavlin, Josipina Braini, Andrej Marussic, Karlo, Rok, Emil, Karmel, Ana in Anton Hoban, Valerija, Pavla, Leopold, Marija, Ciril, Josipina, Ana, Rozalija in Štefanija Bomiscek, Emilija Rijavec, občina štandrež, Alojz Turri, Ivan Nanut, Gabrijela, Ljudmila, Aldo, Jožef, Edvard in Norma Ttabai, Marija Grillo-Gril, Roza Paoietti, Marija Alojzija in Silvana Missi, Albina Paoietti, Alfonz Cossi, Indu-stria lavorazioni metalliche uroke, Franc Antoni, Pavla Gomischek, Marija in Albina Nemec, Franc in Pavla Antončič, Emil Mucci, cerkev v Štandrežu, Andrej Mucci, Vanda Lutman, Anton in Marija Lavani, Marija in Rozalija Tabaj, Pavla in Franc Antoni, Pavla in Franc Antončič, Romani Vucchi, Jožef in Santo Braini, Romana in Valerija Nanut, Anton Marussi, Vojnomira Braini, Mihael De Vetta, Setificio goriziano, Lucija in Matija Ma-russig, Anton Rescic, Josipina, Ivan in Terezija Brajnik, Ivanka, Gracijela in Marija Nardin, Marija Kuzmin, Franc Mar-chi, Jolanda in Ivan Braini, Valerija, Rudolf in Stanislav Nanut, Alojz Mucci, Jo-sipina Briško, Leopold in Alda Budal, Barbara Battistic, Matilda M ar vin, Nor-burga Cernic, Ernest Krajnik, Jožef in Alojz Pavletič, Marij Muoic, Helena Klo-dic, Albin, Angel in Bernarda Briško, Rafaela Visintin, Rozalija Tomasincic, Agata Magnan, Albina, Karolina inStanislava Pe-teani, Terezija, Anton, Peter, Ana, Alojz, Ema, Viljem, Josipina in Bruna Bdi-sko, Albina in Leopold Visintin, Jožef, Josipina, Marija in Ludvik Nanut, Darko
Med pripravami za pokrajinske volitve v Trstu in v vsej tržaški pokrajini in zlasti za občinske volitve v tržaških okoliških občinah se muli vesela in žalostna slika. Vesela zato, ker je povsod lepo število zavednih ter pogumnih mož in žena, ki razumejo klic časa, ki vedo, kanj jih kliče dolžnost, ki imajo v sebi dovolj narodnega ponosa. Zato z veseljem sprejemajo kandidature na listah Slovenske skupnosti, ki niso strankarske, temveč predstavljajo res zavedno slovensko skupnost v Tržaški pokrajini in zavedno slovensko vaško skupnost v posameznih občinah. Nekaj pa je nujno potrebno: te liste so in morajo biti samo slovenske.
Nudi pa se tudi žalostna slika. Še vedno se najdejo med nami ljudje, ki pravijo, da so Slovenci, stopajo pa na pot, ki vodi v potujčevanje in raznarodovanje. Ljudje božji, čemu so v slovenskih občinah med Slovenci potrebne liste z znaki italijanskih strank? Ali je kdo videl, da bi italijanski sodržavljani postavili v kakšni italijanski občini listo z znakom Slovenske skupnosti? Med nami pa se to na Žalost dogaja. V kolikor do zdaj vemo, nekateri slovenski rojaki stopajo na liste Italijanske komunistične partije ter Italijanke socialistične stranke. Ali se zavedamo. dragi rojaki, kam to vodi? Naravnost v raznarodovanje in prostovoljno potujčevanje! Pot v potujčevanje je navadno sledeča: glasovanje za italijanske stranke pri volitvah, pristopanje k italijanskim strankam, vpisovanje otrok v italijanske šole, branje samo neslovenskih časopisov.
SE JE CAS, DA SE OHRANIMO Takšna pot vodi v narodno smrt, toda še je čas, da se ohranimo. Moramo se združiti, pozabiti mi kakšne osebne ali druge razprtije in se skupno boriti za naš obstoj ter naše narodne pravice. S tem se seveda borimo tudi za naše socialne in gospodarske potrebe, ki jih nikakor ne zanemarjamo. Potrebna nam je skupnost, Slovenska skupnost. Če se bomo razpršili, če bodo eni volili Kršč. demokracijo, drugi Italijansko komunistično partijo, tretji Italijansko socialistično stranko, če trti neodvisneže, potem seveda za Slovence ne bo nič ostalo in potem je imel prav slovenski tržaški pisatelj Boris Pahor, da bi pesnik Simon Gregorčič, ako bi videl naše žalostne razmere tu pri morju, moral dati svoji znani pesmi naslov »Slovenca nikar« in ne »Človeka nikar«!
ODLOČNOST, POGUM IN ENOTNOST Bodimo odločni, pogumni in enotni! Ne bojmo se komunističnega terorja! Delamo samo za naše pravice in nikomur nočemo nič hudega. Dolžni pa smo povedati
Splošno mnenje je, da so letošnje olimpijske igre zelo skrbno organizirane. Edina hiba je pomanjkanje ljudi, ki bi dobro obvladali tuje jezike. Sicer so se letos Japonci vse prek učili zlasti angleščine, toda pričeli so malo prekasno. Brez dvoma pa jim bo ta izkušnja služila, da bodo v bodoče dajali več važnosti učenju tujih jezikov. Od tega si obetajo korist tudi misijonarji. Marsikje se do danes ni skoro nihče zmenil zanje. Sedaj pa jih povsod sprašujejo, če bi lahko dajali lekcije iz tujih jezikov. Ta prvi stik bo gotovo pripomogel, da se bodo začeli Japonci sčasoma zanimati tudi za vero misijonarjev.
Japonska je izdala za organizacijo olimpijskih iger astronomsko vsoto 1200 milijard jenov (jen = 2 liri). Mnogi Japonci so bili prepričani, da je to razmetavanje denarja. Danes je javno mnenje baš obratno. Povsod je slišati; »Od konca zadnje vojne še nikoli nismo denarja tako koristno naložili kot to pot.«
Dan otvoritev olimpijskih iger je bil za Japonsko glede cestnih nesreč najbolj črn dan leta. Bilo je 7 mrtvih in 174 ranjenih, nekateri izmed njih težko. Sicer pa se vsi inozemci sprašujejo, kako to, da ob blazni hitrosti, ki jo uporabljajo po mestu japonski vozači, sploh ni več nesreč. Da bi šel tujec z avtom na ulice, pa še misliti ni
V	olimpijski vasi, kjer stanujejo tekmo-vavci, je 93 narodnosti. Atlete in altetinje prevažajo vsak dan na olimpijski stadion s 188 prostornimi avtobusi. Moštva prihajajo kljub velikemu cestnemu prometu točno na kraj iger. Le ena reprezentanca je enkrat zelo kasno prišla. Tržaški »Pic-colo« ironično dodaja k tej zakasnitvi;
resnico, da je v Slovenski skupnosti naša rešitev, v neslovenskem taboru pa naša poguba. Zato vsi v slovenski tabor, ki pomeni naše življenje, našo novo pomlad. Zdrav razum je na naši strani, pravica je na naši strani! Pomnimo, da Krščanska demokracija ni slovenska stranka, da so komunisti za časa kominforma trgali slovenske zastave, da je socialistom samo za slovenske glasove, saj je njihov minister Pieraccini podpisal ukaz za pospešitev gradnje begunskega naselja v Seslja-nu. Zato vsi v slovenski tabor, v Slovensko skupnost!
NOV USPEH SLOVENSKE SKUPNOSTI Deželni poslanec Slovenske skupnosti dr. Škrk je takoj po izvolitvi deželnega sveta zahteval pri dr. Rinaldiniju in dr. Berzantiju, da mora deželni Uradni vestnik izhajati tudi v slovenščini. Ni treba posebej poudarjati, kako je to potrebno, da bodo lahko naši ljudje zasledovali in razumeli zakonodajno delo deželnega sveta. Ta zahteva je bila zdaj v bistvu izpolnjena, čeprav ne čisto tako, kakor smo Želeli.
PISMO DR. BERZANTIJA Predsednik deželnega sveta dr. Berzanti je dne 14. oktobra 1964 poslal slovenskemu svetovavcu dr. Škrku naslednje pismo:
Na Vaše močno prizadevanje za objavljanje deželnega Uradnega vestnika tudi v slovenščini bi Vas rad obvestil, da je deželni odbor obravnaval to vprašanje na moj predlog na eni izmed svojih sej.
Ugotovili smo, da objavljanje dvojezičnega Vestnika po 32. členu statuta ne spada >’ pristojnost dežele. Da pa bi ugodili posebnim krajevnim potrebam, ki ste jih Vi nakazali, smo sklenili, naj tiskovni urad izdaja ciklostiliziran periodični Vestnik v slovenščini, ki bo vseboval prevod Uradnega vestnika. Ta Vestnik bo dobil brezplačno vsakdo, ki ga bo zahteval ter bo na razpolago vsakomur, ki bi ga rad pregledal v naših uradih.
Po mojem mnenju je bila s tem ukrepom bistveno sprejeta Vaša zahteva ter bo ugodeno potrebam, katere ste mi pre-dočili.
Izvolite sprejeti moje najlepše pozdrave Dr. Alfredo Berzanti.
V	SLOGI JE MOČ če ne bi Slo\>enci izvolili svojega deželnega svetovavca, ne bi nikdar dovolili Vestnika v slovenščini. Izvolili pa smo ga. ker smo bili složni. To si moramo dobro zapomniti zdaj, ko smo pred pragom pokrajinske in občinske volitve na Tržaškem. — Kdor želi dobivati Vestnik po pošti, ga lahko naroči s pismom v slovenščini na naslov Ufficio Stampa della Regione, Trieste, Piazza Oberdan 5.
»Odveč bi bilo povedati, da so bili to Italijani.«
Vse večje narodnostne skupine imajo s seboj tudi svoje kuharje. Za Italijane skrbi Giuseppe Camera iz Amalfija. S pomočjo japonskih sodelavcev pripravi vsak dan 200 obrokov' za kosilo in prav toliko za večerjo. Lahko kar uganemo, kakšen je menu: špageti ali zelenjavna juha ali riž; pečeni piščanci ali biftek ali dunajski zrezek; solata, zabeljena z italijanskim oljem, sadje, sir in vino iz Verone. Meso je iz japonskega trga in malo okusno. Ribe italijanski atleti odklanjajo, ker jim ne zaupajo. Pri jedi so zelo nedisciplinirani. Nočejo se držati diete, ki so jo trenerji predpisali. Izjema so boksači. Ti ne smejo za las spremeniti hrane, ki jim je določena.
Na splošno se bodo Italijani kar dobro odrezali na letošnjih olimpijskih igrah. Veliko žetev zlasti kolajn so zabeležili pretekli ponedeljek. Kar tri so pospravili: dve v jahanju in eno v kolesarjenju. Tudi v nagli hoji so si osvojili prvo mesto. Atlet Pamich je 50 km prehodil v 4 urah 1112”. O uspehu našega goriškega rojaka Jurija Uršiča poročamo na drugem mestu. Seveda je italijansko časopisje previdno zamolčalo, da je slovenskega pokolenja. To je tem bolj lahko storilo, ker se Uršič uradno piše Urši. čas bi bil, da bi tako oblasti kakor tudi sami prizadeti poskrbeli za pravilno pisavo svojih priimkov. Ce lahko Pamič, ki je po prednikih hrvaškega porekla iz Istre, piše »č« s »eh«, zakaj naj bi ne bil v italijanščini naš Uršič vsaj Ursich?
Jugoslovani imajo do sedaj vsake kolajne po eno. Velik uspeh v orodni telo-
Radio Trst A
Spored od 25. do 31. oktobra
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Zajček Lisko«, basen, ki jo je napisala Mara Kalan. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. —
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. Urednika Mitja Volčič in Dušan Černe. — 14.30 Sedem dni v svetu. —
15.00 Znani pevci: Carla Boni in Bing Crosby, — 15.45 Pevski zbori Furlanije -Julijske krajine: Zbor »Tita Birchebner« iz Tapogliama. — 18.00 Kino, včeraj in danes - pripravil Sergij Vesel. — 20.30 Iz slovenske folklore - Lelja Rehar: »Ta stara je buna, ta mlada leži«.
Ponedeljek: 18.30 26. oktober 1954 - Deset let pozneje. — 20.30 Gaetano Donizetti: Ljubezenski napitek, opera v dveh dejanjih.
Torek: 11.45 Neapeljski motivi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. —
21.30 Slovenske novele 19. stoletja: Josip Jurčič: »V Vojni krajini«.
Sreda: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Podobe iz narave. — 13.30 Prijetna srečanja; izbor motivov in izvajavcev. — 18.30 Slovenski skladatelji dvajsetega stoletja: »Skladatelj Ipavec« - pripravil Dragotin Cvetko. — 19.15 Slovensko gledališče na Tržaškem: Adrijan Rustja in Rado Na-krst: (5) »Obnova in vzpon po drugi svetovni vojni«. — 20.30 Simfonični koncert orkestra Italijanske radiotelevizije iz Turina. V odmoru (približno ob 21.20) Srečanja z našimi umetniki: Milko Bambič: »Slikar Vittorio Bergagna«.
četrtek: 11.45 Sodobni italijanski orkestri im pevci. — 12.15 V Trstu pred sto leti. — 18.30 Kantate in oratoriji. — Wolf-gang Amadeus Mozart: Litaniae de Ve-nerabili Altaris Sac ramen to K. 243 za soliste, zbor in orkester. — 19.15 Širimo obzorja: Tradicionalne dejavnosti tržakega gospodarstva: (2) »Zavarovalne družbe«, pripravil Vladimir Turina. — 20.30 »Alfie Elkins in njegovo skromno življenje«, radijska pripoved.
Petek: 12.15 Pomenek s poslušavkami. —
18.30 Jugoslovanski solisti. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: (2) »Rod in mladost pesnika Prešerna«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 12.15 Pogled na svet. — 15.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — • 15.20 »Sobota, nedelja in ponedeljek«, igra v treh dejanj Eduarda De Filippa. — 17.20 Drugi Vatikanski koncil. — Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.30 Glasbena oddaja za mladino, pripravil Dušan Jakomin. — 19.15 Družinski obzornik. Urednik: Ivan Theuerschuh.
—	20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Slovenski oktet. — 22.00 Veliki tuji simfonični orkestri. Berlinski simfonični orkester.
vadbi je dosegel slovenski atlet Miro Cerar, ki je zmagal na konju z ročaji, na bradlji pa je dosegel tretje mesto. Tudi v vvater-poolu so odlično sodelovali Slovenci v dosegi drugega mesta, kar je značilo srebrno kolajno. Z malo več sreče bi bili lahko prvi, saj so imeli z Madžarsko isto število točk, toda malo slabši količnik v golih. Nogometaši pa so letos odpovedali že v četrt finalu. Odpravila jih je Nemčija z 1 : 0. Pred štirimi leti so bili baš oni v Rimu olimpijski zmagovavci.
Če se za konec ponudimo še pri »zlati knjigi«, to je pregledu podeljenih kolajn, moramo poudariti letošnjo izredno superiornost severnoameriških atletov in atletinj. Svoje neposredne tekmece iz Sovjetske zveze prekašajo v razmerju 2:1. Dejansko je svetovna javnost pričakovala, da sc bodo sovjetski tekmovavci bolj u-spešr.o uveljavili.	— a*
Študijsko potovanje 26 voditeljev krščanske delavske mladine
26 voditeljev krščanske delavske mladine je po zaključku študijskega potovanja po različnih deželah sveta, ki je trajalo štiri mesece, obiskalo Pariz, kjer so se udeležili seminarja za izoblikovanje. V teku sestanka so udeleženci primerjali stvarnost delavskega življenja, ki je često zelo različna v primerjavi ene dežele z drugo. Proučili so metode in najprimernejša sredstva za razvoj gibanja v okrilju delavske mladine. Ob zaključku so razpravljali o nekaterih problemih, ki se tičejo tretjega svetovnega kongresa krščanske mladine, ki se ho vršil v Bangkoku konec novembra 1965.
Nanut.
♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦H*
Slovenske občine v slovenske roke! Ne pustimo si ukazovati od vodslev italijanskih strank, glasujmo za liste Slovenske skup nesti. Edino te so res domače liste.
 .........................    mi..
To in ono iz olimpijskih iger
»MEMORIAL MIRKO FILEJ“ IlKil
RZASKE
NOVICE
DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU vabi vse člane katoliških organizacij na skupno proslavo praznika Kristusa Kralja.
Spored:
1. Ob 16" skupna pobožnost v župni cerkvi v Rojanu: govor (dr. Jože Prešeren), pete litanije Srca Jezusovega in posvetitev Srcu Jezusovemu.
2. Ob 17" v Marijinem domu v Rojanu (ul. Cordaroli, 29) velika dekliška zborna igra CECILIJA ob glasbeni spremljavi. Pozdravi zastopnikov organizacij
so pričeli tudi drugi seminar o fiziki plazme, ki bo trajal do 31. t. m. Otvoritveni govor je imel generalni ravnatelj atomske agencije na Dunaju prof. Eklund. Seminar bodo vodili prof. Thompson (Anglija), prof. Rozembluth (ZDA) ter prof. Kadom-cev (SZ), prof. Oberman (ZDA) pa kot tajnik.
Na prvih sestankih seminarja je bilo prisotnih kar 60 znanstvenikov iz 26 držav sveta. Med njimi tudi znani trž. prof. Budini, ki ima velike zasluge za delovanje tržaškega središča za teoretsko fiziko. Kakor znano, deluje omenjeni center v okviru načel OZN in združuje znanstvenike iz vseh držav sveta.
Otroški vrtec v mestu
Novi slovenski otroški vrtec v ulici Do-nadoni dobro deluje. Vpisanih je 22 otrok, od teh jih redno prihaja do 15. Ostali, ki jih je nekaj bolnih, nekaj pa bolj oddaljenih, upamo, da se nam bodo pridružili, ko bo pričel celoten urnik s kosilom.
Padriče
17. oktobra se je v bazoviški cerkvi poročila Pjerina Grgič in odšla na Opčine.
Njen zakonski drug je Openc Marij Furlan.
Z njo izgubi naša vas narodno in krščansko zavedno vaščanko, ki je vneto sodelovala pri vsaki pametni vaški pobudi. Zlasti se je odlikovala v nabiranju prispevkov za obnovo padriške cerkve sv. Cirila in Metoda ob 1100 letnici. Bog jo spremljaj in osrečuj v zakonskem stanu.
Nabrežina
Nekateri se sprašujejo, zakaj v Nabrežini ni skupne občinske liste. Ni je zato, ker so v naši občini po novem zakonu volitve po proporčnem sistemu in ne več po večinskem. Prva je lastno listo sestavila Italijanska komunistična partija, ki si je po krivici prisvojila skupni znak in je zvabila na svojo listo 18 Slovehcev, da bi z njimi čimveč naših ljudi zvabila iz slovenskega tabora, iz Slovenske skupnosti in da bi naredila uslugo italijanskim občanom, da bodo bolj strnjeno glasovali za ostale italijanske stranke. Vemo, da so občani devinsko-nabrežinske občine zavedni rojaki, da ne bodo padli v nastavljeno komunistično past, ampak bodo še bolj strnjeno glasovali za Slovensko skupnost tako pri deželnih kakor pri občinskih volitvah.
Center za teoretsko fiziko
Pred dnevi so svečano pričeli z gradnjo mednarodnega središča za teoretsko fiziko, ki ima v Trstu svoj stalni sedež. Istočasno
KAKO DOLGO ŠE ... ?
Slovenski tisk je v preteklem tednu opozoril merodajne faktorje na grobe napake, ki so bile storjene ob imenovanjih na srednjih šolah v Trstu ca šolsko leto 1964/65. Do danes, ko znova opozarjamo na grobe napake, nam še ni znano, I da bi bil storjen kak korak za sanacijo. Šola teče dalje, a pouk ne odgovarja j	didaktičnim zahtevam.	Kot smo že opozorili, gre za poučevanje slovenščine z
{	osnovami latinščine na	enotnih srednjih šolah ter za slovenščino, latinščino in
zgodovino na nekaterih višjih srednjih šolah, šolsko skrbništvo, če hoče biti zares skrbništvo in skrbeti za šole, bi moralo na tolika opozorila zadevo pretehtati, pregledati posamecna imenovanja, ali imajo imenovani zares opravljene izpite za predmete, ki	so jim zaupani. Dokler so na razpolago moči, ki imajo
v redu svojo študijsko	pot, toliko časa se pouk tako važnih predmetov ne sme
zaupati samoukom. Tu	ne gre za telovadbo, ampak za predmete, ki zahtevajo
določeno skrbno gradnjo. Te gradnje pa ni, če ni dobiti pravih gradbenikov in gradbenega materiala. Samouki, ki so se vrinili, bi morali to sami čutiti, da ne spadajo na mesta, ki so jih prevzeli. Toda dokler ni toliko samokritike, moramo pač opozoriti preko tiska in upamo, da ne bomo prisiljeni pokazati na imena in na boleče rane, ki že kličejo po sanaciji.
Nekaj o K
Seja za izboljšanje goriških muzejev
Pretekli teden so se zbrali v Vidmu ravnatelji muzejev iz goriške pokrajine. Navzoči so bili tudi ravnatelji goriških muzejev, odvetnik Devetag in Bradaschia. Razpravljali so o tem, kako povečati zanimanje za umetniško in zgodovinsko vrednost goriških muzejev. Sklenili so, da bodo v našem mestu zgradili novo poslopje, v katerem bodo zbrali vse zgodovinske spomine iz vojne 1915-18 ter v ta muzej vključili tudi zbirko FIenriquez, ki je sedaj raztresena po osmih tržaških muzejih. Povečali bodo zgodovinski muzej na gradu in v ta namen vzeli v najem še sosednjo zgradbo.
Tudi za muzej na Kornu so predlagali, da bi v tem muzeju vsaki dve leti napravili bienalo modernih umetnosti, ki bi jo zbrali v naši pokrajini. Naravno, da na tej seji niso govorili samo o goriških muzejih, temveč so vzeli v pretres tudi vse ostale muzeje v Vidmu, Trstu, Gradežu in Čedadu, ki jih nameravajo poživiti z novimi deli.
Znane KNJIŽICE, ki izhajajo v Marija-nišču na Opčinah, zopet prihajajo med nas. Prva številka v tem šolskem letu je posvečena rožnemu vencu in ima naslov Marijino naročilo. Kakor slišimo, doživlja ta živahno napisana knjižica povsod lep sprejem in bo verjetno kmalu pošla.
Na platnicah Marijinega naročila je sporočeno, da izide v novembru življenjepis o našem svetniškem kandidatu, misijonskem škofu Frideriku Baragi. Knjižico je pripravil znani nabožni pisatelj dr. Filip Žakelj v Argentini. Tudi ta knjižica bo našla veliko hvaležnih bravcev, saj je naša skupna narodna dolžnost, da se vedno bolj zanimamo za domače božje služabnike, za Barago in Slomška.
Uprava KNJIŽIC je tudi napovedala ponatis knjižic, ki sta pred tremi leti zbudili veliko pozornost in sta že pred časom pošli; to sta knjižici Kdo nam bo povedal resnico (za fante) in Da boš vedela odgovor (za dekleta). Ti dve knjižici bosta verjetno kmalu izšli v drugi izdaji; objavljen je samo eden pogoj: če dobi uprava prednaročilo vsaj še za 300 izvodov.
Ker imata tl dve knjižici vsaka po sto strani in več slik, zato bo cena 150 lir.
Po številnih cerkvenih stojalih v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Španiji in Angliji imajo prav ti dve stanovski mladinski knjižici vedno na razpolago. To je marsikdo opazil tudi v zadnjih počitnicah. Po drugih deželah velja načelo, da morajo biti dobre stanovske knjižice kot vzgojni pripomočki vedno na razpolago vsakemu mlademu človeku. To lepo in koristno načelo naj velja tudi pri nas!
Zadnja novica iz uprave KNJIŽIC pa je sedaj cena 100 lir za izvod. Pri povišanju vsakodnevnih stroškov se dvigajo tudi izdatki za tisk, zato sprememba pri Knjižicah; samo n. pr. naslovna slika Marijinega naročila stane točno 23.800 lir, to je cena za risbo in kliše brez tiska. Prav ta je tudi, da dobijo zlasti mlajši prodajalci primerno nagrado; to jim sedaj uprava more dati in jim tudi dejansko da.
To je nekaj novic iz življenja Knjižic, ki jih redno dobite v naših knjigarnah, pred cerkvami ln v Marijanišču na Opčinah.
V Gorici se je začela športna prireditev imenovana »Memorial M. Filej«. To slovensko športno prireditev organizira Š. Z. O-lympia in se vrši letos že tretje leto. V nedeljo 18. oktobra se je na Šolskem stadionu v Gorici zaključil prvi del: lahka atletika. Doseženih je bilo nekaj dobrih rezultatov; najboljšega je postavil mladinec (allievo) Sussi Ivan, ki je z lahkoto preskočil 170 cm višine. Ta atlet si je priboril prehodni pokal, ki si ga je osvojil že lansko leto. Drugo mesto je zasedel mladi metalec Podberšček Edi; tesno za njim je na tretjem mestu Peterin Danilo; za petami mu sledi Kozlin Marij; za temi so se razvrstili Kodrič Mihael, Tomšič Stanko, Brajnik Marko in drugi.
V kategoriji starejših je prvo mesto odnesel Bensa Dušan, ki le za las ni preskočil 170 cm višine (skakal je bos! — če bi se vadil, bi dosegel lepe uspehe, kajti njegov odriv je naraven in zelo uspešen); na drugem mestu je Nanut Vlado; tretje mesto si je priboril Vižintin Marijan (ta je nastopal kar v petih disciplinah!), ki je za deset točk pred Valentinčičem Emilom in Terpinom Robertom; sledijo še Kerševan Žarko in drugi.
Vsi tekmovavci, so pokazali veliko navdušenje in voljo, saj so mnogi hoteli
tekmovati v več kot dveh disciplinah. Med nastopajočimi smo opazili precej novih obrazov'. So pa manjkali nekateri od lani, in sicer so bili odsotni predvsem gojenci obeh mladinskih zavodov. Ne bomo tu raziskovali vzrokov; treba pa je pribiti, da je zmeren in primeren šport zdravo razvedrilo, koristen zdravju ter dragocen vzgojni pripomoček, ker vzgaja čut za disciplino, krepi voljo, navaja telo in duha na prenašanje naporov in žrtev ter je krepka protiutež današnji mehkužnosti in lagodnemu življenju. Taka prireditev bi torej morala privabiti na športna igrišča vse razpoložljive mlade sile.
Kot kronisti moramo povedati, da smo opazili številen sodniški zbor in dobro organizacijo. Poznala se je izkušena roka neutrudnega prof. Krannerja, čigar nemajhna zasluga je, da se Memorial vrši in da se je razširil od atletike še na druga področja.
V okviru Memoriala se bo vršila še odbojka, za katero se je že prijavilo pet moštev; dalje sta na programu še ping-pong (do sedaj prijavljena štiri moštva) in nogomet. Tudi na teh treh turnirjih bodo zmagovalna moštva prejela prehoden pokal in medalje.
□ RIŠKE
NOVICE
Proslava stoletnice proglasitve svetnicam sv. Marjete M. Alacoque v Gorici
Apostolstvo molitve v Gorici bo obhajalo stoletnico proglasitve svetnicam sv. Marjete M. Alacoque, ki ji je Bog izročil poslanstvo širjenja pobožnosti Srca Jezusovega in zlasti prvih petkov.
Proslava stoletnice bo v cerkvi sv. Ivana, kjer je sedež Apostolstva molitve za Slovence, s sledečim sporedom:
Torek 3. novembra: ob 5.30 zvečer pri-digana ura češčenja v zadoščenje Srcu Jezusovemu za vse grehe našega naroda.
Sreda 4. novembra: ob 8. uri zjutraj zborna sv. maša s pridigo; zvečer ob 5.30 sv. maša, pridiga in pete litanije Srca Jezusovega z zahvalno pesmijo.
Vabljeni vsi!
Misijonska nedelja v Gorici
Letošnja misijonska nedelja je našla med goriškimi verniki obeh narodnosti topel odjek. Nadškofijski misijonski urad je poskrbel, da je bilo po vsem mestu videti številne lepake, ki so vernike opozarjali na njihovo misijonsko dolžnost. Pri vseh sv. mašah se je pridigalo o misijonih. Verniki so prejeli misijonsko brošuro s podatki, koliko se je od 1. marca 1963. do 29. februarja 1964. nabralo v go-riški nadškofiji za misijone. Celokupna vsota znaša 5,415.510 lir. Od tega so slovenski verniki prispevali 1,114.528 lir. Samo slovenska Marijina družba v Gorici je v letu 1963 nabrala in poslala za slovenske misijonarje 283.250 lir.
Slovenski verniki so si lahko nabavili za 100 lir lično misijonske brošuro »Misijonska nedelja«, ki nudi na 24 straneh mnogo koristnega in k misijonski delavnosti vabečega zanimivega branja. Brošura je bila toplo sprejeta. Kdor bi je še ne imel, si jo lahko nabavi to nedeljo, na praznik Kristusa Kralja, ki ima skoro enako vsebino kot misijonska nedelja.
Popoldne je bila v cerkvi sv. Ignacija misijonska ura molitve. Pridigal je ob še kar lepi udeležbi vernikov gvardijan samostana na Kostanjevici p. Andrej Vovk OFM. Sledile so pete litanije Matere božje in molitev’ za misijone, ki so jo opravili vsi udeleženci sv. ure.
Misijonska nedelja bo imela svoj vreden zaključek to nedeljo, ko bo v Katoliškem domu v Gorici misijonska prireditev, sestavljena iz loterije za misijone ter misijonske igre »Tri skrivnosti starega Wan-ga.«
Izreden uspeh Slovenca iz Gorice na olimpijskih igrah
Goriško mesto je ponosno na svojega meščana Jurija Uršiča in mi Slovenci še posebno, saj si je na olimpijskih igrah v Tokiu pridobil visoko priznanje, srebrno kolajno v zasledovalni vožnji. Jurij Uršič, ki zastopa Italijo v kolesarski zasledovalni vožnji, je dne 17. oktobra na olimpijskem stadionu v Tokiu zmagal nad svetovnim prvakom Holandcem Groenom. Vendar ga je v finalu prehitel Ceh Daller. Uršič si je tako pridobil drago mesto in osvojil
srebrno olimpijsko kolajno.
Jurij Uršič je star 22 let. Rodil se je v Doberdobu, sedaj pa prebiva v našem mestu v »Casermetah«. Njegov oče, ki je po poklicu krojač, je dobil že nešteto čestitk ter moral odgovarjati raznim časnikarjem in radijskim poročevavcem, ki so ga izprašali. Njegova mati je delavka v tekstilni tovarni v Podgori in je na delu izvedela za lepo novico.
Goriško mesto pripravlja zmagovitemu Uršiču prisrčen sprejem.
Doberdob
Najstarejšega moža iz Doberdoba smo pokopali 6. oktobra. Imenuje se Andrej Gergolet, po domače »Sobosov«, kateri je bil rojen pred 89 leti. Številni sorodniki in znanci so ga pospremili na zadnji poti. Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti; luč vere, katero je vse življenje ljubil.
Poročila sta se učitelj g. Sergij Korošec in gd. Milena Lavrenčič 10. oktobra v domači cerkvi. Ker učita v Doberdobu, je bilo prisotno tudi učiteljstvo in šolska mladina, ki je prepevala med mašo ter izrekla čestitke po končani slovesnosti. Tudi mi jima še enkrat zakličemo: Bog daj srečo!
Nafto iščejo na »Medilovem travniku« med Doberdobom in Poljanami! Vrtalni stroj je že prišel globoko in tvrdka »Agip« iz Milana upa da bo tudi tukaj kot na oni strani meje pritekla dragocena — smrdeča — a goreča — tekočina! —■ Bomo videli!
Materinstvo Device Marije, 11. oktobra, je tudi nekakšen materinski praznik. Zato je č. g. dekan Ivan Kretič v lepem in prepričevalnem govoru v župnijski dvorani prikazal lepoto, pa tudi težave in nevarnosti materinstva v današnjem času. Gospodu dekanu iskrena hvala in še nasvidenje !
Misijonska nedelja je bila tudi letos zelo živahna, zlasti ker je z veseljem pričakovana. Poleg verskih pobožnosti (kar je poglavitno) so požrtvovalna dekleta šla po vseh družinah in nabrala od darežljivih vernikov prav čedno vsoto; pa tudi dva bogata srečolova so pripravila s pomočjo ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•
MISIJONSKA PRIREDITEV
združena z
LOTERIJO ZA MISIJONE
bo v nedeljo 25. oktobra ob 16.30
v dvorani Katol. doma v Gorici
Člani Marijine kongregacije in skavti bodo uprizorili misijonsko igro:
TRI SKRIVNOSTI STAREGA VVANGA
Igra je vzeta iz časov boksarske vstaje na Kitajskem. — Vsi prijatelji misijonov iskreno vabljeni!
razumevajočih darovavcev. Tako upamo, da bomo tudi letos dosegli lansko številko 209.000 lir. Videli smo tudi registriran film »Afriška kri«, o mučeniški smrti 22 Ugandskih mučencev, katere je preteklo nedeljo sv. oče prištel med svetnike. Bog daj, da bi tudi kakšnega misijonarja poslali kdaj iz naše vasi... kdo vel? — Iz malega zraste veliko, če je delo vztrajno!
Raj bel j
Zadnje čase smrt rajbeljskim groboko-pom kar ne da več oddiha. V petek 16. oktobra je bil pogreb 55-letnega rudarja Florijana Inocenti, ki je bil paznik v čistilnici rude. Opešalo mu je srce, na katerem je bolehal že dalj časa.
Naslednji pa je bila pokopana 71-letna Terezija Andervvalt. Naj oba v mira počivata.
H?
V sredo 14. oktobra nas je obiskal prvi sneg, ki se pa seveda še ni mogel obdržati. Umakniti se je moral više v gore, kjer sedaj čaka, da se morda enkrat v novembra spet povrne v dolino.
Izjava
Člani profesorskega zbora višje gimnazije - liceja in učiteljišča s slovenskim učnim jezikom v Gorici
ugotavljajo z obžalovanjem, da se je v začetku letošnjega šolskega leta vršila zlonamerna gonja proti osebi ravnatelja gospoda dr. Mihaela Rosi ob njegovem imenovanju za ravnatelja italijanskega liceja »Dante« v Gorici; obsojajo
to gonjo nekaterih krogov in dijakov omenjenega zavoda, ker je skalila miren začetek šolskega leta v Gorici, ker je ta v nasprotju s pedagoškimi načeli in ker je preko napadene osebe gospoda ravnatelja zajela širši obseg, ki tudi kvarno vpliva na mirno sožitje; in izražajo
gospodu ravnatelju svoje spoštovanje in solidarnost.
Sledijo podpisi Gorica, dne 19. oktobra 1964
OBVESTILA
MOHORJEVE KNJIGE ZA LETO 1965.
Goriška Mohorjeva družba pripravlja svoj knjižni dar za 1. 1965, ki bo vseboval:
1. Mohorjev koledar za leto 1965;
2. »Srečanja«, doživetja modernih konver-titov;
3. »Mami«, izvirna povest iz našega primorskega življenja.
Gg. poverjenike prosimo, da bi sporočili Mohorjevi pisarni (Riva Piazzutta 18), koliko izvodov mohorjevk želijo.
V vsako slovensko hišo mohorjeve knjige.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik ”isgr dr pr Močrt’1 Tiska tiskarna Rodin v Gorici
Tudi v tržaškem pokrajinskem svetu se mora slišati slovenski glas. Glasujmo vsi za kandidate Slovenske skupnosti!
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
ZAHVALA
Ganjeni nad tolikimi izrazi sočutja se oh smrti drage
Batt Marije r. Lenardoti
iz srca zahvaljujemo vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poli, dnrovavcem sv. maš, dobrih del in cvetja v počastitev nepozabne pokojne, vsemu osebju ladjedelnic sv, Marka, zlasti duhovščini.
Sv. Ivan-Trst, 19. 10. 1964
žalujoči: mož Pepi in hči Adrljana Žlvic, družine žlvic, Lenardon, Lozej in Vidmar