O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
Poskus komentarja k drugemu delu občnega državljanskega zakonika sestavil dr. Rupert Bežek.
(Dalje.)
§-1 288.-290. dalje.
Monopolsko se ravna v Avstriji s: soljo, tobakom, pošto, brzojavom in loterijo; kronščinam pripadajo dohodki od mitnic in puncevanja. Razun posrednih in neposrednih davkov pobirajo se še takse ali odredbine, pa odstotnine od pravnih opravil = pristojbine odstotninske.
O monopolskih rečeh ravna se po monop. redu za državo z dne 11. novembra 1835; nikdo ne sme brez dovolitve doho-darstvenih uradov pridobiti ali narejati si monopolskih reči, niti drugače rabiti, kakor je v zakonu povedano. Izdelane mono-polske reči oddati se morajo državnim zalogam, erar pa izroči primerno odplačilo.
Tudi prodajati se ne smejo take reči brez posebnega dopustila po nikomur.
Sicer pa je mej tobakom in soljo v toliko razlika, da se slobodno trži s soljo, vender je zaukazana dobava iz državnih zalog, mej tem ko je trgovina s tobakom sploh prepovedana ter se prodaja le v državnih prodajalnicah ali trafikah.
Ker je šolski monopol Avstriji kakor Ogerskej skupen, tak je razmerje uravnano po dogovorjenih jednakih zakonih: cena n. pr. se določi sporazumno po ministrih te in druge državne polevice: zak. z dne 7. junija 1868, št. 23. drž. zak.
Po §-u 204. monop. reda pripade vsa naravna sol podze-zemeljsko pridelana ali dobljena v izkl j učno državno last; dobavo ima erar v svojej režiji. Šolski rudokopi ne morejo se torej izkoriščati po zasebniku, ni dopustno slediti za soljo ter se ne oddaje rudoslednega dopustila na sol; nasprotno pa mora
19
290 O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
vsakdo prijaviti najdišče, koder je zasledil sol v 90 dnevih; država lehko razlasti v svrho dobave sleherno zemljišče, za katero se plača odškodnina: § 365. obč. drž. zak.
Koder se nahaja sol pomešana z druzimi tvarinami, n. pr. s solnitarjem, oddati se mora državi; fabriško sol pa prodaja država za svojo ceno ne za monopolsko, v kolikor se dokaže gospodarska potreba.
Vsled navedenega zakona ne smeš nikoder zasejati tobaka brez uradne dovolitve in nadzorstva. Na Ogerskem se močno sadi tobak, v Avstriji goji se le v Galiciji, Bukovini, Tirolskem in Predarlskem. Prodajati pa se sme tobak le erarju, zasebna trgovina je prepovedana. Izdelki v posameznih, različnih tobačnih vrstah izvršujejo se le po erarju.
Igralec v loteriji sklene z državo pogodbo na srečo, vsled katere se obveže slednja na izžrebane številke izplačati dotični dobiček. Vender ni primorana država sprejeti sleherne stave, lehko jih zavrne ter ne sklene pogodbe.
Dohodki iz tega monopola, urejenega po ces. patentu z leta 1813., pobirajo se v loterijah kolekturah; vender se oddajejo zasebnikom v zakup, katerim gredo določeni odstotki za oskrbovanje.
Kar se tiče prometnih monopolov se država ne ozira niti pri pošti, niti pri svojih železnicah, brzojavnih uradih in telefonskih napravah, toliko na dohodke, temveč na go-spodarstvene koristi.
Ni treba opomniti, da še niso vse zasebne železnice po-dr ž a vile se, mej tem ko se oskrbuje pošta povsem kot monopol, da si po načelih merodajnih za sleherno gospodarstvo. Pisemskih prijav ne sme nikdo drug nego država razna-šati, omejena pa je ta prepoved na zaprta pisma in tiskovine; posamičnik sme pač pošiljati pisma in tiskovine po selu, kateri pa ne sme obrtoma raznašati jih: § 11. poštnega zakona z dne 5. novembra 1837.
Ne razteza pa se poštni monopol na prevažanje niti oseb niti tovorov ali blaga, katero oskrbuje slobodno občinstvo.
Erar pa je dolžan sprejemati ne glede na odpošilja-teljevo osebo pisma, tiskovine, uzorce in tudi pošiljatve potom vozne pošte.
o stvareh in njihovi pravni razvrstitvi. 291
Brzojavni uradi so javne naprave, slehernik jih sme uporabljati; telefonske naprave oskrbuje tudi erar izključno takrat, kader se sklene zveza z javnimi brzojavi.
Med regalije pa štejemo: rudarski regal, novčni regal, pravico novce kovati, cole ali carine, mitninske dohodke:
Rudokopi so ali državni ali zasebni; do rudokopa ni lastnine, vsaj prave ne, ker ne obseza oblast do rudokopa telesne stvari, ter je le umetna, namišljena lastninska pravica mogoča, jamske mere se imenujejo nepremična lastnina, ter se vpisavajo v rudarske javne knjige: § 109. rud. zak. z dne 23. maja 1854, št. 146. drž. zak. Kajti ležišča, v katerih se nahajajo rude, niso lastnina zasebnikova, ker podzemlje je nerazdelna sestavina tal: § 297. obč. drž. zak., rudarska lastnina vsebuje le pravico, izključno, neomejeno kopatiinza-se uporabljati dotične rude, glede katerih se je izdalo dopustilo: §-a 123. in 124. rud. zak. z dne 23. maja 1854.
A poleg zasebne lasti državne in zasebnikove, kaže se rudarski regal kot posebna vladarska predpravica, kajti po §-u 3. navedenega zakona so pridržane vladarju v izključno prilastitev na naravnih ležiščih nahajajoče se rude v določenem številu: žveplo, galun, vitrijol, kuhinjska sol, cementne vode, grafit in podzemska smola, črn in rujav premog. Vse to so pridržane rudnine. Le država sme slediti za njimi ter jih prisvajati si. Brez dovolitve ne sme nihče slediti za temi rudninami, država odkaže prosilcu rudosledni okoliš ter daje jamske mere in rudarska dopustila. Jamske mere so slične četverokotom v izmeri po 45116 ali 12533 kv. sežnjev, kopati pa se sme navzdol neomejeno. Z rudoslednim dopu-stilom se še ne pridobi izključne pravice za rudo slediti, ob jednem oddaja država po več dopustil. Še le če točno pokažeš mesto, od katerega počneš rudi slediti, si dobil na njoizključno pravico za rudo slobodno slediti (svobodni rudosled). Po tem prosiš za podelitev števila jamskih mer, ter na to še le smeš kopati rudnine in uporabljati.
Kjer leže rudnine pod jasnim nebom, tam so tudi dnevne mere.
19*
292 O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
Dohodki rudarskih predpravicse zbirajo iz merskih pristojiiin ali merščin; od sleherne mere se plača na leto po 4 gld. v četrtletnih obrokih ob jednem z dohodnino.
Državnaali vladarskapredpravica glede rudarstva obstoji pa v tem, da ne sme nihče uporabljati rudnin ležečih pod svojim zemljiščem, rudarska lastnina pristoja le državi, le ta dopušča uporabo pridržanih rudnin.
Novčni regal je prav za prav monopol, ker nihče ne sme kovati novcev, dasi bi jih narejal iz dobrih kovin jednake vrednosti, kakoršni so državni novci; prestopnik se kaznuje po kazenskem zakonu (§-i 38., 106., 118. do 121., 325. k. z.).
Iz colov ah carin gre dosti dohodkov državi, katera pa se ozira v novejšem času na gospodarstveno korist; carine se določujejo po obema državnima polovicama vkupnih jednakih načelih na podlagi carinske pogodbe in dogovorjenem ceno v n i k u.
Obedve polovici zganeta se v jedno carinsko ozemlje, kateremu se je priklopila razen Trsta in Reke tudi Bosna s Hercegovino po zakonu z dne 20. decembra 1879, št. 131. drž. zak. Carine odmerjajo se v zmislu monop. reda z leta 1835. in po cenovnikih ali od komada ali po utežah po 100 kil. Vse blago, katero ni navedeno v cenovnikih kot prosto carine, je podvrženo plačilu.
Mitninski dohodki se pobirajo po zakonu z dne 30. decembra 1820 in dvorn. dekretu z dne 17. maja 1821 za tovorno in drugo živino po številu ter od ljudi, kateri prestopijo mit-niško zavoro; a od leta 1829. dali so se ti dohodki v zakup.
Navzlic rastočemu prometu zlasti po železničnih črtah, na katerih se večina človeštvu potrebnega blaga prevaža, se dohodki od mitnic niso zvišali, temveč so vedno stalni; ker so občinstvu le v nadlego, bi jih bilo odpraviti, če ne bi se v slučajih prepuščal« gotove mitnice v izkoriščanje posameznim deželam, katere pokrivajo stroške za cestne zgradbe na ta način.
Vse popisane predpravice in monopoli vsebujejo državno imetje.
Brezmejno ozračje ali zračnina ni reč, kar se je že trdilo začetkoma; v kolikor pa je omejil posamičen lastnik
o stvareh in njihovi pravni razvrstitvi. 293
zračnino, v kolikor mu služi v poseben smoter, je ta omejen del ozračja reč v pravnem zraislu, je njegova lastnina, odnosno glede poglavitne reči pritiklina: § 294. obč. drž. zak. Kar pa seza čez to omejenost, čez porabljivost, je ničigaršno: nikdo tožil ne bode po ozračji plovečega, ker mu je sezal baje v lastnino; če pa zgradiš streho nad omejeno sosedovo zračnino brez pravnega naslova, brez služnosti, kršil si sosedovo posest.
Nanašajoč se na blago in imetje jurističnih oseb, je opomniti, da je pouk o le-teh uvrstiti v splošni del našega prava; le toliko je vedeti važno tudi na tem mestu, da ima juristična oseba sledeče znake:
1. imetje z namišljenim gospodarjem; juristične osebe torej niso ni zemljišča, ni družine, ni družbe in konkurzna skupina, ni državne blagajnice niti ležeča dedščina (hereditas jacens), niti slednjič učilnice;
2. dopusten smoter, kateremu se je odločilo imetje.
Juristične osebe so a) ali korporacije, društva ali b) ustanove.
Občni državljanski zakonik je prezrl, da so ustanove tudi juristične osebe; korporacije so ali javne ali zasebne.
Novejše pravo zlasti novejše trgovinsko pravo pa zmatra neodgovornost posameznih društvenih udov za prevzete obveze kot odločilen znak juristične osebe; jamčilo bi le imetje; po tem takem bi bila v trgovinskem pravu juristična oseba le družba na akcijah.
Ali z druge strani se poudarja, da priznava zasebno pravo nekaterim družbam in društvom pravico, pod svojo tvrdko pridobivati si lastnino in stvarne pravice na zemljiščih, o b -vezavati se, tožiti in na tožbe odgovarjati; koderkoh se nahaja pri društvih samostalna opravičenost in ravno takšna obvezljivost, tam se kaže juristična oseba. Koder pa je omejena opravičenost in obvezljivost v nekaterih ozirih, pokaže se takozvana relativna juristična osoba, n. pr. javna trgovska družba, komanditska družba, pridobitne in gospodarske zadruge.
Lastno vlad arjevo.imetj e zmatra se slednjič zasebnim imetjem: §a 289. in 20. obč. drž. zak.
294 O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
§-a 291. in 292. Regelsberger, 1. c, §-a 96. in 98.; Unger, 1. c, L, str. 356, 358, 359; Krainz, 1. c, §-a 83. in 88.
Napačno zmatra zakonik vse neosebne pravne predmete — rečem, a te so v resnici le telesni predmeti; tako navzlic zakoniku dejstva niso reči, dasi so vidna; po zakonu so tudi ta kakor nevidne pravice, n. pr. zastavna pravica, predmet osebnih pravic.
Vender je bistveni znak reči telesnost. Zakonita razdelitev nanaša se na rimsko pravo, koder se delijo reči v: „res corporales" in „incorporales", s katerimi pa se izražajo posamezne sestavine kakega imetja.
§ 293. Regelsberger, Unger, Krainz 1. c; § 140. obC. drž. zak., dvorna dekreta z dne 29. maja 1824, št. 2011. z. j. z., dodatek 43 in z dne 23. junija 1827, št. 2287. z. j. z., naredba justič. min. z dne 7. januvarija 1854, št. 10. drž. zak., naredba min. za not. stvari z dne 3. novembrj 1855.
V resnici nepremakljive reči so le zemljišča kot omejen del ozemlja z vsem, kar je pod površjem ter kar je v organičnej ali mehaničnej zvezi na ozemeljskem površji; vse drugo je pa premično, bodisi da ima v sebi premično silo (res se movens), ali pa da je premična vsled druge sile (ses mobilis v širšem zmislu).
Kar je nadalje z ozemljem v organičnej zvezi, n. pr. rastline, rudnine, vrelci, so le ozemeljske sestavine, torej teoretično nesamostalne reči, niti-premične niti nepremične, istotako s poslopjem sklenen brun, kamni, opeka.
Če kupiš hišo v svrho, da jo podereš, ne skleneš pogodbe o nepremičnini, temveč o premičninah, katere pridobiš razrušivši poslopje.
Kar uzidaš v zemljo, tla, je v nerazrušnej zvezi ž njo: res soli, res cedit solo.
Po rimskem pravu ni zgradba na površju samostalna reč, isto ne hišno nadstropje posebe, katero se je samostalno po nemškem pravu zmatralo do zakona z dne 30. marca 1879, št. 59. drž. zak,; a odslej se ne more na posamičnem nadstropju pridobiti lastninske pravice ter le-ta ni vknjižljiva: §-i 10., U., 74. zemlj. zak.
S prodanim posestvom, se prodane zmatrajo tudi sestavine poslopja: opeka, vrata, zastori oken; mlini na ladijah, dasi premičnine, so se poprej vknjiževali in zastavljali.
o stvareh in njihovi p]:'avni razvrstitvi. 295
Postranska poslopja kot sestavine so le takrat nepremičnine, če so se v zmislu §-a 297. obč. drž. zak. pozidala na tleh s tem namenom, da imajo ostati vedno na njih; kajti sicer zmatrati bi bilo tudi palčico, v tla zabito, nepremično reč, isto-tako v močvirji pogrezlo se živinče; iz povedanega razloga so šotori sejmski, kočice v dunajskem „pratru" premične reči, zlasti slednje graditi je dopustno le do preklica.
Po vplivu nemškega prava uvršča zakonik marsikatere reči mej nepremičnine, katere so le pritikline, a slednje niso neobhodno nepremične, le pravna določila oklepajo s poglavitno nepremično rečjo tudi premično pritiklino. Sicer pa umeva zakonik pod pritiklino tudi vsakovrstne prirastke: travo, drevje in plod, kateri pa so le sestavine druge reči, n. pr. zemlje.
Pojem premičnosti in nepremičnosti razteza se po našem zakonu tudi na imetje v tolikem obsegu, da se od nepremičnine zavisne pravice prištevajo nepremičninam: § 298. obč. drž. zak. pa ces. patent z dne 9. avgusta 1854, § 22., n. pr,: poljske služnosti, lov, navadni in ribolov, patronat, poprejšne „urbarske pravice", ne pa odškodnina za slednje, odškodbe rudarske in za rudarsko desetino; poprej so imele te pravice poseben uložek v knjigi imenovanej „rectificatorium" in pa v de-želnej deski.
Vse druge pravice prištevamo premičnemu imetju: užitek zemljišča, zastavno pravico pa vknjižene tirjatve. Napačno se je poprej razmišljalo drugače, ker je tirjatev priklopljena zastavnej pravici, ter tako zavisna od nepremičnega zemljišča, zmatral je zakonik poprej tirjatev vknjiženo kot nepremično reč, tako pat. z dne 7. septembra 1782 in z dne 17. februvarija 1792. Akcija, kuks, kos ali del rudnika sta premična.
§-1 294.-297. Arndts, Pandekten, §-a 54. in 65.; Regelsberger, Pandekten, §-i 98., 102., 103.; Unger, 1. c, str. 429-470; Krainz, L, §i 94.-97.; Randa, Besitz, str. 438—441.
Nekatere reči so v pravnih opravilih toliko malenkostne važnosti, da ne pridejo posebe v poštev, temveč se povsem ocenjajo in ravnajo po poglavitnej reči, od katere so zavisne : torej so postranske stvari = accessorium.
296 O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
Slednje pa so 1. ali zgolj sestavina kake reči ali 2. ne da bi bile sestavine so le od važne za trajno uporabo; prve so prirastek, druge pritiklina.
Naš zakonik ne razločuje dosledno pritikline od prirastka, v §-ih 457. in 1047. n. pr. umeje se le pritiklina; v §-ih 293. in 294. združuje se pritiklina s prirastkom, v poslednjem slučaji so mu „postranske reči". Radi tega treba pretresavati, kaj da je prirastek, kaj zopet pritiklina.
Glede prirastka ozirati se je na plod ali pridelek, s katerim se nekako jednači. Plod se porodi v naravi iz orga-nične stvari ter se razlikuje od umetnega izdelka ter zaklada najdenega na zemljišču ali v njem. Plod je dobiček, kateri se dobi iz reči, ne da bi se slednja uničila ali trajno zmanjšala; radi tega ni niti meso ni koža plod živali. Že po naravi ima plod smoter ločiti se od prvotne stvari ter bivati samostalno. Plod je torej reden dobiček iz reči, na katerega se računa v gospodarstvu, predmet pravnim opravilom.
Dasi niso ni rudnine, ni pesek, glina naravni plodi, jih vender gospodarsko izkoriščamo v trajen dobiček, jednaki so torej plodu, ter jih promet kakor pravo prišteva plodom.
Lovski dobiček je tudi plod, če se goji lov redno, ter dobiček pokaziva redno; niso pa plod zverine pripadajoče zemljišču, temveč pritiklina.
Kar vrže dobička kaka stvar po gospodarstvenih načelih naravnim, ne umetnim potom, je plod: n. pr. sadje, ne pa posekano sadno drevje, niti gozdno drevje, v kolikor ga je podrl in uničil vihar.
Dokler se plod ni ločil od poglavitne stvari, ni postal samostalna reč, ostane ozemeljska sestavina (pars, portio fundi), v tem se kaže razloček ploda od sestavine. Vender v tem, da ne more obstati sestavina sama zase ni poglaviten znak, kajti nekatere reči obstajejo ločene od poglavitne reči, n. pr. opeka, okna, dveri, da so ipak sestavine hiše; tudi v tem ni najti bistvenega znaka, da je v telesnej zvezi s poglavitno rečjo, ker tudi pritikline vidiš pogostoma v takem položaji. Pač pa v tem, da se kaže poglavitna reč brez sestavine pomankljiva, nedodelana, negotova; kar služi čez dovršenost kake reči le kot dodatek, pa je pritiklina.
o stvareh in njihovi pravni razvrstitvi. 297
Brez opeke, dveri, stopnic, oken in streh, z opeko ali slamo kritih, si v naših krajih dodelane hiše misliti ne moreš; pač pa brez sprednjih oken in strelovoda; slednje reči služijo poglavitnej stvari le v popolnost.
Stroji so takrat sestavine, če je poslopje brez njih nepopolno, nedostatno, inače le pritikline, dasi so neobhodno v to ali ono svrho potrebni, ker pri sestavini ne odloči lastnikov namen. Sestavine so zopet dvojnega značaja: a) katere ne morejo obstajati brez poglavitne reči, b) brez katerih ne more obstajati poglavitna reč. Nikoli torej ni sestavina samo-stalen pravni predmet, temveč je za vi sen vedno od poglavitne reči; posebe je ni moč ni v lasti imeti, ni uživati, ni zastavljati, ter dopustno le jednostransko vzeti jo v posest in pripo-sestvovati jo na tej podlagi.
Slehern dodatek k gotovej, po sebi že gospodarstvenim namenom povsem rabljivej reči, se imenuje pritiklina.
V nasprotji s temi nazori ni prikazen, da se dado navidezno nekatere sestavine prodati posebe: pridelki na njivi, debla v gozdu, kamnje na prostem; v resnici se namreč ne trži s sestavino, temveč z izločenimi rečmi, katere se po izločitvi zmatrajo premičninami. Pogodbe s takšno vsebino so veljavne; razs. najvišj. sod. z dne 26. julija 1883, G U. 9525. Če vtakneš tako reč v poglavitno stvar, zrušijo se poprejšni, za postransko reč veljavni pravni odnošaji ter ne obvelja niti lastninski pridržek; poprejšni lastnik tržiti sme le na izločitev sestavine: actio ad exhibendum po §-ih 414. in 415. obč. drž. zak.
Ne moreš pa zahtevati izločitve, kader so se temeljito izpremenile postranske reči združene s poglavitno stvarjo, ostane ti le novčna odškodnina; kader namreč ni več možno spraviti reči v poprejšni stan, postane v k up na deležnikom. „Vender je tistemu, čegar reč se je zjedinila po krivdi drugega, dano na izbero, ali hoče obdržati celo reč in povrniti stroške za izboljšanje (v kolikor se je celota izboljšala), ali jo drugemu prepusti proti povračilu. Če se pa ne more nikomur pripisati krivda, si jo izbere tisti, čegar delež je dragocenejši."
Dalje „če kdo tujo robo obrne v svoje poslopje, ostaje le-to njegova lastnina; vender mora po §-u 417. obč. drž. zak. tudi
298 O stvareh in njihovi pravni rai^vrstitvi.
pošten zgradnik plačati robo, katere ni kupil ni na javnej dražbi ni od trgovca — v zmislu §-a 367. obč. drž. zak. — poškodovanemu namreč plačati po občej ceni; nepošten zgradnik pa po najvišjej ceni in vrh temu še vso drugo škodo.
I. Pritiklina služi v trajno gospodarstveno korist poglavitne reči; v volilu tekočin sprejete so po §-u 677. obč. drž. zak. tudi posode odločene za prepeljavo; v pravnih opravilih s pogodbo pa posoda ni pritiklina tekočini, n. pr. kupljenemu vinu, kajti sleherno ima v prometu svoj s mater, vino kakor posoda; posodo mora kupec vedno vrniti prodajalcu ali pa odškodnino plačati za-njo; napačna je torej v nasprotnem zmislu izišla razsodba najviš. sod. z dne 12. junija 1860, G. U. W. 1140. Samostalno ostanejo torej skupine, nož in vilice; šahova deska pa figure za tako igro.
Iz zgornjega načela pa je pritiklina: gnoj njivi: (razsod. najv. sod. z dne 17. aprila 1864, 6. U. 3044); železna vratca — peči, živina ter gospodarsko orodje = fundus instructus: § 3. zak. z dne 10. junija 1887, štev. 74. drž. zak.; poletna okna: razsod. z dne 3. julija 1866, G. U. W. 2534; stroji če so za lastnika ali za dotični obrt neobhodno potrebni: razsod. z dne 14. januvarija 1869, G. U. W. 3247; [sestavina takrat, če se pokaže brez strojev pomankljivost poglavitne reči, ne-dostatek]. Napačno je, če se zahteva glede strojev zemljiškoknjižen zabeležek 1. zemljišča aU poslopja kot poglavitne reči, n. pr. za tovarno. 2) katere reči (stroji) so odločene za pritiklino: razsodbe z dne 22. junija 1859, G. U. W. 817, z dne 14. novembra 1871, G. U. W. 4316 itd. Nasprotno izrekajo druge razsodbe: z dne 1. julija 1858, G. U. W. 588 in z dne 24. januvarija 1865, G. U. 2100, da je sploh nedopusten tak zaznamek; dalje zabeležek nedopusten, kake reči so izvzete od pritiklin: razs. z dne 2. marca 1880, G. U. 7881, nasprotno glede slednje imenovanega zabeležka trde dopustnost zopet razsodbe z dne 3. junija 1861, G. U. 1344 in z dne 22. januvarija 1872, G, U. 1462. Z vknjižbo in zabeležki dobivajo se namreč, odnosno razruševajo se pač stvarne pravice do nepremičnin ter so zabeležki dopustni zlasti po določilih §-a 20., a) in b) zemlj. zak., a smoter lastnikov se ne dokaže niti z vknjižbo, niti z zabeležkom; pač pa z vidno sposobnostjo postranskih reči, da
o stvareh in njihovi pravni razvrstitvi. 299
služijo V korist poglavitnej reči kot pritiklina: razs. upravnega sodišča z dne 9. januvarija 1877, štev. 19 v Bud\vinski-jevej zb. in z dne 6. septembra 1877, št. 118 ravnotam.
Pravne izpremembe na poglavitnej reči vplivajo tudi na pritiklino; slednja izroči se s poglavitno rečjo vred pri pogodbenih opravilih, s prodajo n. pr. z volilom; pa tudi od-nošaji, nezavisni od lastnikove volje vplivajo na poglavitno reč: za zaostale davke jamči zakonito z zastavno pravico tudi pritiklina.
Nasprotno pa se ne kratijo pravice takrat, kader je pritiklina v lasti druzega gospodarja, ne lastnika poglavitne reči.
Sicer pa se kažejo te izpremembe same ob sebi, ni treba v to svrho lastnikove določitve; vender se lehko po pogodbi izločijo posamične reči z besedilom, da naj ne bodo pritikline.
Sledeči znaki odločujejo, kedaj je zraatrati kako reč pritiklino :
1. da je postransko reč lastnik sam naklonil poglavitnej reči, naj jej služi v trajno korist;
2. postranska reč mora ne glede na začasnega lastnika vidno (za slehernika) z a v i s n a kazati se od poglavitne reči. Koder to ni očividno, ali kjer služi sleherna reč svojemu smotru, ni najti značaja pritikline; n. pr. nož in vilice, sod pa vino, deska pa figure za šahovo igro.
Zavisnost seveda se izpreminja po običaji in navadah. Kar pa služi v korist le začasnemu lastniku, kar ni naklonjeno v prid tudi naslednikom poglavitne reči ni pritiklina; n. pr. pohišje na letovišču: razs. z dne 24. marca 1891, Gell. Gentralbl. štev. 232, niti pohištvo sploh, razs. z dne 22. februvarija 1877, G. U. 6389. S poslopjem ni ob jednem podarjeno ali prodano tudi pohišje.
Od zakupnika v poglavitno reč vtaknjene reči, vrata, stroji, niso pritikline; slednji celo ne, če so v tla pritrjeni (razs. z dne 27. junija 1872, G. U. 4646), k večemu, če se dokaže 1 a -stnikova privolitev rekoč, naj bodo stroji pritiklina poslopja (razs. z dne 20. marca 1894, št. 3272, J. M. V. BI. 1894); tudi kotli ne, kateri so se vzidali le za poskušnjo ali s pridržkom lastninske pravice (razs. z dne 22. januvarija 1862, G.
300 O stvareh in njihovi pravni razvrstitvi.
U. 1462); niti v obrat potrebna glavnica kakega podj etj a (n. pr. topilnice za železo: razs. z dne 29. aprila 1875, 6. U. 3705); niti glavnice, izplačane fidejkomisnim posestnikom o priliki zemljiške obveze (razs. z dne 20. maja 1857, G. U. 357); niti obrtno orodje, niti lekarničarska oprava, niti knjižnice, zbirke, slike in staro-žitnosti, niti sedlo ni druga konjska oprava. Pritiklina tudi ni odškodnina za pobito okuženo živino (razs. z dne 22. junija 1871, G. U. 4208.).
Dvomljivo je, ali se ima zmatrati zaloge žita kot posestvina pritiklina, trditev se mora za slehern slučaj dokazati (razs. z dne U. marca 1862, G. U. 1496). Določilo zakoni-kovo, daje zmatrati pritikllnami vse reči, katere so v tleh pritrjene, vzidane, privarjene in pribite n. pr. plinove cevi za razsvetljavo, torej ne utemeljuj e kakovost pritikline (§ 297. obč. drž. zak.); k večemu se pošten kupec opira na to določbo kot znak, kaj da je pridobil s poglavitno rečjo; domneva govori zanj: praesumtio juris et de jure.
3. Za slehernika vidna, očita zavisnost ravna se po prometnih nazorih. Ne zadostuje pa zgoraj navedeni zemljiškoknjižni zabeležek, temveč odločujejo gospodarstveni običaji in smotri. Danes n pr. zmatra se čoln na velikej ladiji pritiklino, ne tako v starem veku; stroji, če služijo rednemu obrtu kake reči, so pritiklina, istotako orodje v tovarnah in mlinih, (kedaj da so stroji sestavine, se je že povedalo).
Gostilničarsko orodje ni pritiklina poslopja, ker ni neobhodno potrebno v njegovo trajno uporabo
4. Postranska reč naj bo primer n o združena s poglavitno rečjo, ni treba ravno telesne ozke zveze, da je le zavisnost sleherniku v toliko očita, da razvidi kaj služi poglavitnej reči v trajno korist.
Obodek je pritiklina kinču; po zimi kupljeno trtno kolje ni posestvina pritiklina; pač pa pritrjena svetilni ca, pribita ali v zid vdelana ura pa podoba, tlam pritrjen parni stroj in takšna tehtnica mostovnica.
Radi tega so v zvezi z zakonitimi določili pritikline; ribe v ribniku, dokler niso ujete, potem so premičnine; gradivo potrebno obratu železničnemu (§ 8. zak. z dne 19. maja 1874, št. 70. drž. zak.); živina, orodje pa zaloga v rudniku je rudni-
o stvareh in njihovi pravni razvrstitvi. 301
kova pritiklina (§ 121. zak. z dne 23. maja 1854, št. 146. drž. zak.). Zračje nad hišo pa ni posestvina pritiklina (glej § 288 obč. drž. zak.); kajti navzlic določilu §-ov 297., 422. in 475. ibid. ni zračje ali zračnina telesna stvar; da imenuje zakon zračnino pritiklino posestvu, tolmači le izključno lastnikovo pravico, ukreniti poljubno z zračnino nad hišo; po §-u 422. ib. sme lastnik odsekati drevesne veje, viseče nad njegovim zračnim prostorom, ali pa jih sicer porabiti (pravica prevese); po pridobljenej služnosti sme v zmislu § a 475. ib. postaviti streho aU tir nad sosedovim zračnim prostorom.
Zakonik spaja lastnost pritikline nekako z nepremičnostjo, češ, da postane sleherna tudi premična postranska reč, združena s poglavitno, nepremična; a tega ni treba. Le k premičninam ne pristopi nikoli nepremičnina kot pritiklina.
II. Prirastek je v nasprotji s pritiklino, k poglavitnej reči pozneje pristopivša postranska reč (accessorium), nesamo-s t al na njena sestavina.
Sestavina je torej vrsta (genus), prirastek pa posamičen del (species).
Z ozirom na poznejši pristopek k poglavitnej reči je prirastek, kar izraste iz slednje naravnim potom, ali kar se združi z ono pozneje umetnim potom. Prirastek torej obseza naraven plod (fructus), o katerem se je že izpregovorilo, kakor umetne izdelke.
K prirastkom se prišteva:
1. naraven plod, dokler se od zemlje ne loči, (ločen plod je „fructus" = dobiček), ter živali (§ 405. obč. drž. zak.);
2. vse, kar se postavi v tla ali na tla, z namenom, da trajno ostane v zemlji: poslopja, zidovi, ograja, plotovi in kolci, (§-i 297., 417.—419. obč. drž. zak.);
3. prirastki po vodovji: otoki (§ 407. ibid.), kateri nastanejo v sredini kake vode; od vode zapuščena korita ali struge (§ 410. ib.), zemlja, katero je voda po malem nanosila na breg (§ 411. ib.) = alluvio, in večji kos odtrgane zemlje na tuj breg zanesene = avulsio;
4. reči umetno združene s poglavitno rečjo v jed no skupino: kamen v prstanu, duševen proizvod kot sestavina pisalne tvarine (§-a 415. in 416. o. d. z.).        (Dalje prihodnjič.)