Matija Munda: Ob desetletnici majniške dekla- racije. Kratka zgodovina majniške deklaracije. Desetletnica majniške deklaracije je za nas desetletnioa našega narodnega osvobojenja, je desetletnica one dobe, ko je slovenski narod začel trgati težke suženjske okove, hoteč po 1100 letih zadihati zopet svobodno narodno življenje. Zahteva slovenskega naroda po narodni in kulturni samostojnosti poteka sicer že iz leta 1848, ko se je narod začel zavedati samega sebe toda v prvih vojnih letih (1914—1917) je ta stari slovenski vzor zažarel v novi luci dobil je svojo živo vsebino. Ko so bili leta 1916 Nemci na vrhuncu avoje moči kot zmagovalci na bojišcih so začeli zopet javno razpravljati o svojih povojnih protislovanskih načrtik. To je napotilo tudi nekatere slovenske politike, da 9o sačeli misliti na primerne protipoteze. Že dne 1. maja leta 1915 je nekaj slovenskih, hrvatskih in srbskih politikov in casnikarjev, ki so bivali v inozemstvu, ustanovilo v Londonu takozvani Jugoslovanski odbor, katerega namen je bil, prepričati ententne države (Italija, Franoija, Anglija) o potrebi in možnosti ustanovitve enotne jugoslovanske države na razvalinah Avstro-Ogrske. V Avstriji sami pa je začel v tem duhu delovati dr. Krek, takratni voditelj Slov. Ijudske stranke, ki je žp takrat predstavljala večino slovenskega naroda. Začel je iskati stike z ostalimi jugoslovanskimi politiki, potoval je na Češko, začel je pripravljati pota našemu osvobojenju in obenem zedinjenju. Koncem leta 1916 je Avstrija že zacela razpadati. Friderik Adler je dne 21. oktobra 1916 ustrelil ministrskega predsednika Stiirghka, mesec dni potem je umrl cesar Franc Jožef I., sledil mu je mladi neizkušeni cesar Karoi, na bojišoih je avstrijskim armadam predla vedno bolj trda, vse je kazalo, da se pripravljajo v Avstriji pomem'bne notranje-politične spremembe. Da to prenasičeno ozračje nekoliko razčisti, je bila dunajska vlada prisiljena, sklicati parlament na dan 30. maja 1917. Na to zasedanje parlamenta so bili zstopniki avstrijskih Jugoslovanov žc pripravljeni. Dan pred otvoritvijo (29. majal917) so se zbraK na Dunajti k skupnemu zborovanju in osnovali enoten Jugoslovanski klub pod predsedstvom dr. Korošca. ftlub je štel 33 članov (20 Slovencev, 11 Hrvatov in 2 Srba); njega namen je bil: pričeti in izvesti borbo za politicno svobodo avstrijskih Jugoslovanov. Poseben odsek Jiigoslovanskega kluba je še isti vecer sestavil posebno izjavo, katero je prihodnjega dne klubov predsednik dr. Korošec v parlamentu javno prebral v srbo-hrvatskem jeziku. Izjava se glasi: »Podpisani poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljamo, da zahtevamo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi združijo pod žezlom habsburško-Iotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in osnovano na demokratični podlagi. Za uresničenje te zahteve enotnega naroda bodo zastavili vse moci. S tem pridržkom se bodo podpisani udeležili parlamentarnega dela.« (Slede podpisi vseh članov kluba.) To je takozvana »majniska deklaracija«, v znamenju katere se je nato začel gibati ves slovenski narod. Dne 15. septembra istega leta pa so v Ljubljani sami izdali slicno »ljubljansko deklaracijo«, katero je prvi podpisal neustrašeni ljubljanski knezoškof dr. A. B. Jeglič. V duhu teh dveh deklaracij se je začelo po vsej Sloveniji veličastno osvobodilno gibanje. Vse politične organizacije, posamezniki in društva, moški in ženske, vse se je izreklo za majniško deklaracijo, zbralo se je za njo okoli 200 tisoč podpisov, od mesta do mesta, od vasi do vasi je šel glas, da se slovenskemu narodu bliža odrešilni dan. Jugoslovanski klub je na Dunaju brezpogojno odklanjal vsak sporazum, neizprosno je nadaljeval svoj boj za popolno samostojnost avstrijskih Jugoslovanov, tako, da ga je cula vsa Evropa. Njegov končni cilj je bil razkroj;ti Avstrijo in vse Jugoslovane združiti v eni svobodni državi Jugoslaviji. Razumljivo je, da je dimajska vlada skušala na vse načine to gibanje zatreti, toda bilo je prepozno. Sredi avgusta 1918 so si Slovenci ustanovili v Ljubljani že »narodni svet«, nekak slovenski parlament, ki je vodil vse priprave za prevrat. Jugoslovanski in češki polki so začeli zapuščati italijansko fronto, prisiljen je cesar Karol izdal dne 16. okt. manifest, po katerem naj bi postala Avstrija zvezna država v smishi zahtev majniške deklaracije, toda takrat je slovenska javnost ta manifest soglasno odklonila. V Zagrebu je bilo že osnovano »Narodno viječe« (predsednik dr. Korošec)), ki je 31. oktobra že naznanilo ententnim vladam, da se je na ozemlju avstro-ogrskih južnih Slovanov ustanovila Jugoslavija, država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se hoce združiti s Srbijo in Črno goro v skupno državo. To združenje se je dejanski tudi '.'."".; l'Ao in bilo dnc 1. decembra 1918 v Beogradu slovesno proglašeno s posebnim manifestom regenta Aleksandra. »Narodno vijece« v Zagrebu je seveda prenehalo, v Beogradu je bilo imenovano novo ministrstvo, naslednje leto so se izvedle volitve v narodno skupščino (od 419 poslancev je bilo Slovencev 38), katera je na Vidov dan (28. junija). leta 1921 spre- jela ustavo nove države. Tako je bila ustanovljena kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, katere dobri državljani smo in hocemo biti tudi mi. Položaj SIovencey po prevratu? Smo li dosegli vse to, za kar smo se borili, imamo li danes svojo narodno in Jculturno samostojnost? Poglejmo malo na okoli, pa nam bo odgovor jasen. 1. Veliko številc naših bratov in sester onkraj stražnega Triglava in onkraj visokih Karavank je proti naši volji in proti načelom samoodločbe narodov ostalo odrezanih od našega narodnega telesa, ostali so v narodni sužnosti pod tujo dblastjo, mnogo trpijo, živijo v kulturni bedi in narodni sramoti. Teh zapuščenih narodnih sirot se moramo ob desetletnici majniške deklaracije še posebe spominjati, zato, ker so živi de i našega narodnega organizma, živa kri naše krvi. Tudi za te mora priti čas narodnega odrešenja! 2. Kaj pa mi Slovenci, polnopravni državljani kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev? Smo li mi zadovoljni? — Takoj po prevratu smo Slovenci dobili v Ljubljani svojo prvo »Narodno vlado« (sestavljena 31. oktobra 1918 pod predsedstvom Jo?. Pogačnika), ki se je z veliko požrtvovalnostjo lotila urejevanja upravnih poslov; to je februarja leta 1919 nadomestila deželna vlada za Slovenijo (predsednik dr. Brejc); na Vidov dan leta 1921 je bila v Beogradu izglasovana in uzakonjena, žal tudi s pomočjo nekaterih slovenskih političnih strank, znana centralistična vidovdanska ustava in deželna vlada za Slovenijo je morala prenehati, nadomesti i jo je pokrajinski namestnik in pozneje dva velika župana. Soglasna zahteva slovenskega naroda po avtonomistični ureditvi države, po nedeljeni Sloveniji je ostala v Beogradu brez odmeva, s sprejetjem vidovdanske ustave smo doživeli Slovenci razocaranje, kakršnega nismo pričakovali in nismo zaslužili. V novi državi, v novih razmeralš, se je začela nova borba za pravice slovenskega naroda, za kulturno, zakonodajno in finančno avtonomijo zedinjen;1 Slovenije, borba, ki traja še danes in bo trajala, dokler nas ne dovede do končne zmage. To moramo povdariti tu<i i te dni, ko obhajamo desetletnico majniške deklaracije. — Slovenci nismo po sili prišli v to državo, mi to državo, kj je plod naših večstoletnih sanj, Ijubimo, smo pripravljeiiii za njo žrtvovati vse če treba tudi življenje, mi hocemo t veti -V najiskrenejšem sporazumu z bratskim hrvatskim i i srbskim narodom, naša želja je celo, da se nam čimprej" pridružijo še Bolgari, da bo naša država res Jugoslavija, ne pustimo si pa od nikogar jemati pravic, ki nam pripi dajo po vseh božjih in človeških zakonih, kot svobodnemii narodu pod svobodnim solncem. To so naše misli ob de~ setletnici majniške deklaracije.