MATIJA MURKO
IN RAZISKAVANJE LJUDSKE SNOVNE KULTURE
Ob stoletnici njegovega rojstva
Vilko Novak
Pred nastopom Matije Murka v slovenski etnologiji so se pri nas
komaj kaj ukvarjali s snovno ljudsko kulturo. Edini, ki se je nekoliko
globlje zanimal v zvezi z njo za nekatera vprašanja z zgodovinsko raz-
vojnega vidika, je bil A. T. Linhart. Vsi drugi za njim pa so se omejili
le na kratke zapiske ali površne informativne opise. Tako je v vsem zelo
razgibanem zbiralnem delu v 19. stoletju v resnici docela prevladovalo
zanimanje za šege in ljudsko pesništvo ter nekoliko tudi za ljudsko ve-
rovanje. Tudi prvi poskusi raziskavanja so bili narejeni v teh območjih.
Pomembno naključje je bilo, da je prav v letu 1895, ko je dotedanja '
delovna smer dosegla višek s pričetkom izdajanja Širehljevih Slovenskih
narodnih pesmi, nastopil tudi Murko s svojim načrtom za raziskavanje
snovne ljudske kulture pri Slovencih. In prav ta dva glavna zastopnika
naše tedanje etnologije je usoda združila — čeprav le za desetletje — na
isti univerzi v Gradcu. Kot so bili — in so delno še danes — pri ro-
manskih in germanskih narodih pobudniki in glavni predstavniki etno-
loškega dela povečini filologi, ki jih je spoznavanje jezika in slovstva
približalo ljudstvu, tako so tudi pri nas od Jarnika, Majarja preko Miklo-
šiča do Gregorja Kreka in drugih družili vsa ta strokovna področja.
Prav Štrekelj in Murko pa sta pokazala, kako je treba jezikoslovje in
slovstveno znanost realistično družiti v prid raziskavanja ljudske kulture,
ki pa zopet nujno in koristno oplaja onidve vedi.
V Murku so že Miklošičeva predavanja o »slovanskih starožitnostih«
kot sam pripoveduje — vzbudila zanimanje za vse strani kulture slo-
vanskih narodov. Poslušal je na Dunaju tudi etnologa-lingvista Frie-
dricha Müllerja; zlasti pa so mu pokazala novo smer predavanja poznej-
šega prijatelja in sodelavca Rudolfa Meringerja, ki je kot lingvist za
tisti čas naravnost revolucionarno pričel raziskavati tudi stvari ali pred-
mete. Študij slovanske romantike in bivanje na Ruskem sta Murka do-
dobra seznanila ne le z ljudsko kulturo pri vseh Slovanih, marveč tudi
z nje raziskavanjem. Tako je bil dodobra pripravljen, da je doumel
pomen »češkoslovanske narodopisne razstave« v Pragi 1895 in vzpodbujen
po njej napisal (poleg nemškega poročila v Mitt. der Anthropol. Gesell-
schaft in Wien XXV) obširno poročilo v Letopisu Slovenske Matice za
leto 1896, 75—137.
165
Vilko Novak
Večkrat so že (Glonar, Kotnik, I. Grafenauer) poudarili pomen tega
spisa, posebno njegovega zaključnega poglavja »Nauki za Slovence«, zato
naj tu posebej opozorimo le na mesto, ki govori o skrbi za raziskavanje
snovne kulture. Tudi Murko je v tem programu posvetil večino prostora
duhovni kulturi in je omenil med področji materialne kulture v glavnem
le stavbe, ki jih »opisujmo, načrtujmo, fotografujmo in slikajmo ... in
izdelujmo njih modele«. Dalje »staro posodo, stara orodja in igrače«,
umetno-obrtne izdelke in splošno, da je treba »opazovati, kje in kako
ljudstvo živi, kaj dela in kako gospodari« (vse na str. 134). V prvi vrsti
pa je mislil seve na snovno kulturo, ko je poudarjal, da »bi bil jako
umesten baš narodopisni slovenski muzej, ki bi predstavljal ves naš
narod, kakršen je sedaj, in po mogočnosti tudi, kakršen je bil« (137) in
ko je priporočal »narodopisni oddelek« pri razstavah, »ki se prirejajo v
slovenskih krajih« (137). In še posebej: »...na slovensko narodopisno
razstavo ... je seveda tudi treba misliti«.
Že 1894 in 1895 je Murko objavil slovensko etnografsko bibliografijo
v Zeitschrift für österreichische Volkskunde in s tem pokazal na eno
izmed osnovnih potreb, ki je niti danes še sproti ne izvršujemo. Ko je
pa 1902 postal na graški univerzi Meringerjev kolega, se je pričel za
snovno kulturo še živeje zanimati. Posebno še zato, ker je Meringer v
tistih letih raziskoval hiše v Bosni in Hercegovini. Obe njegovi razpravi
o tem predmetu sta vzpodbudili Murka, da je mesto nameravane ocene
o njiju napisal obširno razpravo »Zur Geschichte des volkstümlichen
Hauses bei den Südslamen« (Mitteilungen der Anthropologischen Gesell-
schaft in Wien, XXXV, 1905; XXXVI, 1906 in sep.). Kakor je Murko
od začetka pritegoval v svoje slavistično obravnavanje vse Južne Slovane,
tako je tudi v tej razpravi več govoril o Hrvatih in Srbih, kot o Slo-
vencih. To je umljivo, ker je bilo pri njih o hiši mnogo več literature
kot pri nas. Murko je takoj v uvodu pokazal na to, kar je bilo pri nas
odtlej stalno zanemarjano — na svoje poznavanje slovanske strokovne
literature o predmetu. Nato šele je prešel h kritičnemu razboru južno-
slovanskih spisov o hiši. V uvodu je tudi opozoril na to, da razširjenost
oblik hiše in noše ne sovpada z jezikovnimi mejami, zlasti pa, da
»... moramo glede Slovencev, ki vobče posvečajo premalo skrbi študiju
svoje ljudske kulture, obžalovati veliko pomanjkanje« strokovne litera-
ture o hiši (MAG XXXV, 311).
Ko je kritično pregledal oba Haruzinova spisa o stavbah na Gorenj-
skem, je prešel k Meringerjevima spisoma, primerjal njegove ugotovitve
z gradivom iz ostale predmetne literature in razširil njegovo raziskavanje
tudi na Crno goro ter Bolgarijo. Nas mora posebej zanimati, kaj je
povedal Murko v naslednjem poglavju »III. Das Haus der Slowenen«
(1. c, 12—29). Pred njim sta pisala izmed Slovencev o naši hiši le nekaj
površnega Ivan Franke in Fran Hubad. Zato je Murko upravičeno trdil,
da »nudi študij slovenske hiše mnogo zanimivosti in zasluži večjo skrb,
posebno domačinov« (1. c, XXXVI, 12). Murko se je naslanjal pri pisanju
svojega dela glede Slovenije na nekatere informatorje, ki jih navaja, ter
166
M. Murko in raziskavanje ljudske snovne kulture
na lastna potovanja po delu Pohorja, v Savinjskih gorah, v Slovenskih
goricah, po južnem pobočju Karavank in vzhodnem pobočju Julijskih
Alp.
To poglavje Murkove razprave ni sistematičen opis posameznih
hišnih oblik na Slovenskem, čeprav ugotavlja na pričetku »popoln dua-
lizem v hišni kulturi«: na jugu »romansko oziroma italijansko kaminsko
hišo«, in »... pri pretežni večini Slovencev... gornjenemško hišo in izbo
in kuhinjo« (I.e., 13). Šele ob koncu tega poglavja nadaljuje to raz-
členitev: »Na sorazmerno majhnem slovenskem jezikovnem ozemlju imamo
tedaj različne kulture glede gradnje hiš: romansko kaminsko hišo v
ozkem pasu na jugozahodu, tako imenovano gornjenemško hišo pri veliki
večini ostalih Slovencev v različnih stopnjah, od popolnoma alpske hiše
v Bohinju do tistega posebno' močno razširjenega tipa, ki sploh ne pozna
odprtega ognjišča, in končno v nekaterih območjih ob nemški jezijtovni
meji dimnico, pač najprvotnejši tip trdnih in više razvitih človeških
bivališč na slovenskih tleh« (1. c, 27). To je pač le delitev hišnih oblik
glede na vrsto ognjišča, iz katerega je izšel v začetku poglavja. V na-
droben pretres tega vidika se tu ne spuščamo, kakor tudi ne ostalih
Meringerjevih teorij in Murkovega odnosa do njih. Opozoriti je treba le,
da je Murko v obravnavani razpravi ponovno zavzel kritičen odnos do
Meringerjeve oznake »gornjenemška hiša« in je menil, da jo more »upo-
rabljati le pogojno« (prav tam).
Murko pričenja obravnavanje slovenske hiše z vprašanjem kuhe in
kuhinje, pri čemer podaja obilno nazivje iz vseh poznanih mu pokrajin,
ki ga filološko analizira. Težišče ostalega dela tega poglavja je prav tako
na terminologiji, čeprav so tudi njegovi opisi prostorov in opreme dovolj
nazorni ter stvarni, saj so opremljeni celo s štirimi tlorisi in s tremi
drugimi risbami. Predvsem ga je zanimala dimnica, toda tudi pri njej
se je omejil v glavnem na delitev prostorov in oznako notranjščine z
opremo.
To poglavje Murkovega spisa je ostalo osnova nadaljnjim opisom in
raziskavanjem slovenske hiše, le da nadaljevalci Murkovega dela niso
ubrali za njim tudi jezikovne in etnološko primerjalne poti in si tako
žal niso postavljali vprašanj o izvoru ter pomenu posameznih oznak,
s čimer bi se marsikdaj približali tudi pravilni rešitvi o razvoju stavbe itd.
Naslednje YV. poglavje je Murko naslovil »Razvoj hiše. Spalna
soba. Dodatne hišice. Hiše na polju in v planini« (I. c. 30—40). Kakor
se je v naslovu celotnega dela omejil na doneske »k zgodovini« južno-
slovanske hiše, tako v naslovu tega poglavja široki naslov »Razvoj
hiše« obeta preveč, ker niti ni imel namena, raziskati celotnega raz-
voja hiše glede na vse sestavine itd. Omejil se je le na nastanek
nekaterih prostorov, pri čemer upošteva s slovenskega ozemlja »gor-
njenemško spalnico«, imenovano kamra, štiblc, čumnata itd., in se
omejuje predvsem na razlago teh nazivov. K obravnavanju plan-
šarskih zgradb je pritegnil na kratko tudi stanove, staje in koče iz
Julijskih Alp.
167
Vilko Novak
Docela jezikoslovno je naslednje poglavje o imenili za hišo, ognji-
ščni prostor in izbo, kar je izredno pomembno, čeprav gredo naša
dela te vrste dosledno mimo opozoril, od kod naše besede hiša, ku-
hinja itd. Posebej obravnava Murko tu slovanske tujke germanskega
izvora. — Organsko nadaljevanje tega poglavja je zaključno poglavje
»VI. Miza pri Južnih Slovanih«, ki je prav za nas izredno pomembno,
ker obravnava dvojnost stol — miza. Za zadnjo slov. besedo še danes
nimamo zadovoljive razlage o zgodovinski poti in o načinu njenega
nastanka ter prevzema iz romanščine.
Murkova razprava »Das Grab als Tisch« (Wörter und Sachen II,
1910, 79—160) je sicer zajeta po svojem osrednjem predmetu iz druž-
bene in duhovne kulture, toda že v naslovu je označeno, da je zunanja
oblika obravnavanih šeg — gostij na pokopališču v zvezi s kultom
rajnih — v najtesnejši zvezi s predmeti snovne kulture, s prehrano
in mizo. Tudi ta Murkova razprava sloni na gradivu iz raznih slo-
vanskih dežel, vendar je prav z vidika našega pregleda v ospredju
v V. poglavju obravnavana miza pri balkanskih Slovanih s posebnim
ozirom na njene tuje nazive (trapeza, sofra, sinija) in na preddvor v
pravoslavnih cerkvah, kjer so bile take gostije. Tudi v tem primeru
je Murko priobčil več slik, ki ponazarjajo njegova jezikoslovna in
kulturnozgodovinska razlaganja. Ker slovenskega gradiva pri tem ni
upošteval, to delo samo z opozorilom na kratko priključujemo našemu
pregledu.
Na slovensko gradivo se ozira Murko v naslednji razpravi, ki
sega tako v ljudsko medicino, a dejansko le v njeno snovno stran,
kakor tudi v snovno kulturo: >Die Schröpfköpfe bei den Slaven. Slav.
bana, banka, lat. balnea^ (Wörter und Sachen V, 1913, 1—42). V resnici
govori o stavljanju rožičev le mimogrede za uvod, kar označuje sam
v naslovu 1. pogl. z »Dopolnila o stavljanju rožičev ...«, nato pa takoj
preide preko čeških, poljskih in ruskih oznak za isti predmet: banka,
banki k mnogim pomenom, ki jih imajo te in sorodne besede v raznih
slovanskih jezikih. Pri tem navaja (str. 10) po Pleteršniku banjo, ki
naj bi bil iz nem Wanne, njen dem. banjica, banjka — zadnje (iz
Jurčiča) tudi v pomenu ročni sodček za tekočine. V naslednjem po-
glavju razbira Murko etimologije slovan. besede banja v pomenu
kopel, ki jih je več in postavlja proti dotedanjim novo: da je beseda
iz vulg. latinske banea (to iz lat. balnea). Ker je vedel, da bo njegova
trditev naletela na odpor, je v skladu z načeli revije Wörter und
Sachen tudi v tej razpravi podal v naslednjem III. poglavju »Stvarno
utemeljitev etimologije bana < lat. balnea« (pri tem je znak za izvor
narobe postavljen!) z več ilustracijami. V njem razpravlja o zvezi
kopališč z orientalskimi (pravoslavnimi) cerkvami, katerih krogle na
vrhu zvonika se tudi. imenujejo banja, banjka.
Murkovo mnenje je, da so lat. balnea prevzeli Slovani na jugu
Balkanskega polotoka, kjer je vladala latinščina, v pomenih kopel,
kopališče, kraj s kopališčem, topli, rudninski, zdravilni vrelec ali
168
M. Murko in raziskavanje ljudske snovne kulture
vrelec vobče itd. — Važni in obsežni pa so pomenski prehodi besed
baiia, banka, ki jih obravnava Murko v naslednjem IV. poglavju. Se-
verovzhodni in severozahodni Slovani so od kupol in krogel na stolpih
prenesli te izraze na razne okrogle in polokrogle predmete, zlasti pa
na trebušaste posode, kar ilustrira Murko z vrsto slik. Nas mora
predvsem zanimati, da pomeni banja v slovenščini posode, ki jih
imenujejo tudi korito, nečke, deža, tunja, brenta. Murko je priobčil
šest slik takih posod in (delno z uporabo gradiva Fr. Ramovša) raz-
pravljal o njih imenih. Tako je tudi s tem slovenskim prispevkom v
svoji razpravi pokazal smisel za prezrto področje naše snovne kul-
ture in način, kako ga je treba obravnavati.
V zaključnem poglavju razlaga Murko nekatere romanske besede
iz balnea in prehod pomena slov. banja v madž. bânya (= rudnik),
česar pa n. pr. Kniezsa v svojem delu Szlav jovevényszavaink I/l,
77—8 (Budapest 1955) ni upošteval ter moral zaključiti, da etimologija
madž. besede še ni pojasnjena.
Poslednja Murkova razprava s področja snovne kulture je: »Z«r Ge-
schichte der Heugabel, (slav. DIdly)« (Wörter und Sachen XII, 1929, 316
do 341). Potem ko je v prvem poglavju JDodal »splošne uspehe besedo-
in stvaroslovnega študijskega potovanja v jugoslovanskih deželah«
ter »doneske k poznavanju brane«, je v drugem, osrednjem poglavju
»Doneski k zgodovini zahodnoevropskih senčnih vil. Vile v slovanskih
deželah« (322—335) podal nekaj primerov vil na starih slikah, v
glavnem pa opise, risbe in slike naravno zraslih vil iz raznih slo-
vanskih dežel, predvsem tudi na osnovi lastnega gradiva z Balkana in
posredno nabranega v Sloveniji (domači kraj, okolica Velenja, Do-
načke gore, Utik pri Ljubljani, Dolenjsko, Kras). To je edino doslej
objavljeno slovensko gradivo o tem orodju. Podal je tudi številne
primere umetnega zvijanja vil z nazivi ter z risbami priprav za to.
Tako je že pripravil prehod k naslednjemu poglavju o etimologiji
besede vidly in o drugih imenih senčnih vil (355—341). Pri tem po-
pravlja najprej Miklošiča, ki ni postavil pravilne prvotne slovanske
oblike te besede. Nato razbira oblike v raznih slovanskih jezikih in
ugibanja etimologov, ki niso upoštevali nastanek tega orodja iz na-
ravne rogovile. Sam izvaja besedo vidly iz vi-JQ, vi-ti, kar mu potrjuje
tako slovenski izraz »vile se zvijejo, povijejo« (na Krasu), kakor
hrvaški »svijaju«.
Med drugimi izrazi za vile navaja tudi slov. razsohe, ki ga poznajo
tudi Srbi in Hrvati v tem pomenu, v pomenu rogovile pa tudi drugi
Slovani. Zaključuje razpravo z željo in opozorilom, da bi bilo potrebno
monografično obravnavati nazivje posameznih kmetijskih obratov in
obrti z jezikovnega vidika glede na predmet, ker bi to prineslo po-
membna dognanja za slovansko kulturno zgodovino.
Matija Murko je prvi pričel v naši stroki raziskovati slovensko
ljudsko kulturo, čeprav v zvezi z gradivom sorodnih narodov, s trd-
169
Vilko Novak
nimi jezikoslovnimi prijemi in s kulturnozgodovinskega vidika. Ker
je ta stran njegovega delovanja v pregledih o njegovem delu bolj
zapostavljena, je prav, če ob stoletnici Murkovega rojstva nanjo
opozorimo.
Résumé 
MATIJA MURKO ET LA RECHERCHE DE LA CULTURE i
MATERIELLE DU PEUPLE \
A V occasion du 100^™<' anniversaire de sa'naissance '
Matija Murko fut le premier qui, chez les Slovenes, s'était voué a la-
recherche scientifique de la culture matérielle. Il dressa, en 1896, un programme j
de la recherche ethnologique de son peuple, et se mit ensuite a l'exploration de j
la culture matérielle. Il avait trouvé un appui important dans Rudolf Meringer
et dans sa méthode «des mots et des choses» (Wörter und Sachen). Dans <
l'étude 'iZur Geschichte des volkstümlichen Hauses hei den Südslaven» (Mit- I
teilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien XXXV, 1905; XXXVI, ;
1906), Murko soumit a un examen critique la littérature, parue jusque-la sur i
le sujet, et fit une description surtout de la maison slovene du territoire des 1
Alpes et de la Slovénie Centrale, tout en pretant une attention spéciale a la I
terminologie. l
L'étude «Das Grab als Tisch» (Wörter und Sachen II, 1910) traite, d'ail- j
leurs, un sujet relatif a la culture sociale, mais aussi de nombreux objets ap- I
partenant a la nourriture, et de différents mets. — Dans l'étude «Die Schröpf- i
köpfe bei den Slaven. Slav. bana, banka, lat. balnea» (Wörter und Sachen V, \
1913), il décrit — en recherchant les relations du sens des mots bana, banka ¦
— aussi plusieurs récipients appelés de ces memes dénominations aupres de ]
différents peuples slaves. La derniere étude de Murko, appartenant au domaine j
de la culture matérielle, est «Zur Geschichte der Heugabel (slao. vidly)» (Wörter 1
und Sachen XII, 1929) ou il démontra, par des croquis et par la description, l
des exemples de fourches a faner, sur lesquels il développait son étymologie \
du mot «vile», dérivé du verbe «viti» (tordre). I
C'est Matija Murko qui a montré a l'ethnologie slovene le chemin réaliste \
vers la recherche de la culture matérielle, et fini aussi l'époque des auteurs ]
romantiques et amateurs au domaine de la poésie populaire et da la mythologie. 
170